Insaratl se sprejemajo in velji tristopua vrata: 8 kr., če se tiska lkrat, II 11 i> it ^ »i ^ n h h h ^ n Pri večkratnem tiskanji se »ena primerno zmanjša. Rokopisi •« ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16. SLOVENEC. Po poŠti prejeman velja: Za eeio leto . . 10 gl. — kr. za pol leta . . 6 za četrt leta 60 PolltiCBR list za ilomskl narod. V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kf za pol leta . . 4 ,, 20 za četrt leta . . 2 „ 10 , V Ljubljani na dom pošilja, velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Stolnem trgr tliš. št. 284. Izhaja po trikrat na teden in si«0> v torek , četrtek in soboto. Judje in Turki. Po vsem omikanem svetu, pri vsili narodih se je jelo kazati sočutje z nesrečnimi kristjani na Turškem, ktere je živinsko ravnanje ž njimi spravilo do očitnega upora z orožjem; vsem in povsod se smilijo ti trpini, vsak jim privošči svobodo, ki gre vsakemu človeškemu bitju, stvari, ktero je Bog vstvaril po svoji lastni podobi. Vse to povdarjamo še enkrat — želi trpinom človeško osodo, ne živinske, kakoršna jim je bila do zdaj, — le j u d j e ne, le judje hočejo, da nesrečni rod turških kristijanov in Slovanov ostane še dalje v živinski sužnosti, v robstvu na veke! Da to hočejo, kažejo po svojih listih, ki so po vsem „bolj turški, kakor Turki sami." Od kod ta čudna prikazen? Ni ga hujšega sovražnika krščanstva, posebno slovanstva, kakor sta jud in Turek. Ona sta zakleta sovražnika in najhujša preganjalca krščanstva in ker enako načelo, enako mišljenje dela prijatelje, sta tudi med sabo najgorkejša prijatelja. Lastnosti so jima skoro enake. Niti Turki, niti judje nista delajoča naroda, oboji so podobni onim ropnim ticam in živalim, ki se rede le o tem, kar drug pridela. To naj bo v kratkem dokazano. Jud je trgovec, t. j. 011 živi in bogati s tem, da druge prevari, da prodaja dražje kakor kupuje, zahteva za kako reč več, ko je vredna, nasprotno pa kupuje boljši kup, nego je stvar vredna. Pri tem se ve, da rabi vso zvijačo, kar je ima, tedaj o poštenosti nima pravega pojma. Ravno zato pa je nevaren vsim poštenim narodom, posebno kristijanom, kterim je poštenost zapoved vere. Znano je, da povsod, kjer so se judje naselili in razširili, se je to zgodilo drugim narodom na kvar. Le ozrimo se po Ogerskem. Poljskem, Ruskem; tam je vse v rokah judov in prvotni krščanski prebivalci so po vsem iz-srkani. Jud namreč se ne loti poljedelstva, ker rokam žulje dela, niti kake druge navadne obrtnije, on dela z denarjem; kako? to nam kažejo gori imenovane dežele. Po pravici so se tedaj vse evropske države branile judov, dokler so se mogle. Kako .,pošteni" so judje, to je znano po več sodnijskih obravnavah. „Germania" n. pr. ma dopis s Krakovega, v kterem se pripoveduje ta-le lepa dogodba. Mesto Osviečim ima to nesrečo, da se je v njem naselilo jako mnogo judov. Razen denarja temu ljudstvu diši pa tudi čast, ker ve, da je čast navadno tudi mast. Zato so si prizadevali judje dobiti v roke mestno starešinstvo, kar se jim je po znanih poštenih" sredstvih posrečilo. Ali kaj se zgodi? Od 22.000 gld , ktere je mesto imelo v obligacijah, ni zdaj nikjer nič; zginilo je dalje še 12.000 gld. po judovskih mavhah in pri vsem tein so naredili judovski očetje še 20.000 gld. dolga. Meščani so godrnjali in zahtevali preiskavo, kteri so se pa ..očetje" znali umikati do zdaj. Še le vsled podkovane pritožbe do deželne vlade levovske, ktera je poslala posebno komisijo tje, se je pričela sodnijska preiskava zoper očete poštenjake, ki menda zdaj ne bodo ušli zasluženi kazni. Judje so toraj od nekdaj napovedali vojsko krščanstvu ne z mečem, ampak s svojo prirojeno zvijačnostjo; Turek pa kristijane od nekdaj preganja še tudi z mečem, dasiravno je moč njegova že zelo zajezena. „Večni boj krščanstvu!" je obojih geslo, zato med njima tako prijateljstvo. Vrh tega tudi Turek ni poljedelec, on je lenuh, najrajše lenobo pase pri obilni jedi in pijači in različnih strastili. Ko je z vse Evrope nosil plen skup, je tako življenje še šlo, zdaj pa, ko je nastopila doba dela, ko velja pregovor: ,,Kdor ne dela, naj tudi ne je", ko lenuha glad tare, zdaj to ne gre več tako lahko; zato pa molze, stiska in zatira tiste, do kterih ima še oblast, in to so ubogi krščanski in slovanski trpini pod turško oblastjo. Da bi šlo po njegovi volji, bi Evropa kmalu ne bila nič druzega, ko veliko bivališče služnjih, med kterimi bi bili le Turki gospodje. Če pa bi se judom posrečilo doseči, kar žele, bi bilo bogastvo vse zemlje v njihovih rokah, vsi drugi narodi pa bi glada mrli. Iz teh zadnjih stavkov je vsakemu lahko umljivo, da sta jud in Turek rojena in zakleta sovražnika vseh drugih narodov, da sta tedaj na poti razvoju in sreči vsega druzega človeštva. Turek pušča za sabo robstvo, služnost, 011 je meja vsi omiki in svobodi; za judom pa hodi revščina, uboštvo, siromaštvo. Tedaj pomenita ta dva naroda smrt, pogin vsem drugim narodom, ona sta črva, ki ne pustita kviško drevesu svobode in blagostanja, marveč mu razjedata srčni stržen. Politični pregled. V Ljubljani, 1. septembra. Avstrijske dežele. Cesar so se 2 dni mudili v Budapešti. Okoli 20. sept. se podajo v Godollo, kamor pride tudi cesarica z nadvojvodinjo Valerijo. — Cesarjevič Rudolf pa se je iz Išla podal , v Zajetje mej Cerkesi. (Po rusk. minist. čas. noti-, zadev popisal Leop. Gordnjec.) (Dalje.) Na večer — po težavnem poti, po tesnih razjedah pridemo čez visoke gore v sosedstvo groznih Čečencev, najdivjejšega in najvojevi-tejšega gorskega rodu. Tu so naju, kakor po-preje, prikovali, — kakor popreje, tudi zdaj žensko tuljenje nama nij dajalo miru — in nestrpno sem čakal, kaka osoda se mi odloči. ,,Pripravi se Rus, jutri zjutraj — — opomni mi grozni Ika, ko zvečer s Ilamurziuovim bratom vred stopi v mojo ječo, da bi mi še enkrat okrog vratu obesil strašne verige, pripravi se," — prešinil mi je tješilen glas drobovje. Grozno so zarožljale verige, kijellamur-zinov brat spustil jih na tla, ko je bil pripel mi jih okrog vratu. Odšel je in zaprl duri. Mene se je mraz lotil, moj tovariš je jokal in molil; tudi jaz sem se zamikal v Boga — in poprejšnji mir je sprijaznil se z mojo dušo. Prosil sem ga še, da bi pozdravil moje tovariše, če se utejzne popreje sniti z njimi. Temno je bilo in povsodi mrtvaški tiho. Vsled utrujenosti sem zaspal, a mučeče prikazni so me plašile, da sem se probudil. Čelo mi je gorelo, ustna sem imel suha, jezik mi je lepel na nebi, mraz me je tresel. Zrak je bil v najinej koči ulažen, noč pa je bila zelo hladna. Rad bi se bil zavil v plašč: zbiral sem ga, a v tem za-tipljem — ključ! — ključ najinih verig! Jaz sem se tresel, jaz nijsem veroval ni sam sebi, zmele so se mi bile misli, nijsem bil več v svesti si. ,,Ljubi tovariš! prijatelj! brate! oteta sva — to-le je ključ! Tiho, ni žugniti ne smeš!" To je bilo vse, kar sem mogel spregovoriti prijatelju. Menil je, da sem zmočen. Ali ko sem brezi verig stal pred njim, polastila seje nesrečneža nesvest. Razklenil sem mu verige in pomočil sem ga z ostalo vodo, da je pro-dramil se. Ivukavno bivališče, kakoršna so vsa kočujočih Čerkesov, izpodkopala sva pod durimi — in ob uri sva uže svobodna bila — in pod milim nebom. Kako vzvišen čut je navdušil naju! Jaz sem poljubljal zemljo, jokal sem od same radosti, ves svet bi bil pritisnil na srce. To nenavadno osvobojenje iz zajetja je naju oba prevzelo tako, da sva jedva stopala, ali skrivnostna, usmiljena roka, pa Previdnost, ki je vodila jo, krepčala je oba. Znal sem, kako drzoviti so Čečenci, da so novcev lačni, kakor volk ovce, zato sem sklenil, da uberem pot k najbližemu „aulu" in da jih podkupim sam sebi na otetje s poštenimi novci. Nijsem dvomil, ali bodo besili za nama ali ne, za tega delj sem hitel, da bi brzo prišel v gosto le-sovje ali globoko otlinje, da bi se vsaj na nekoliko časa skril. Ali o svitu so najine stopinje po travi bile jako znatne, ločila sva se prijatelj in jaz, pa pogovorila, da se dalje v lesi zopet snideva. Šel sem torej sam naprej a moči so me zapuščale; ustavim se in ozrem nazaj, toda pritatelja nijsem več videl: skril se je bil v grmovje. Moje stopinje so se dobro poznale. Ojačim se in dalje po suhem brstji, mimo grmovja in naposled po kamenji črez potok odidem tako varno, da nikakoršnega znamenja nij bilo za menoj. Ali da-si sem srčan bil, vendar sem do cela opešal; moji 30. avgusta v vojaški tabor pri Brucku ob Litavi. Hrvaški sabor je bil 30. avgusta sklenjen. Najpoglavitnejši vzrok temu je menda upor ercegovinski, ki tudi na Hrvatskem vzne-miruje srca in je dal dr. M a k a n c u priliko staviti že nekaj interpelacij. Vlada pa nikakor ne želi, da bi se kdo glede Turške vtikal v njeno politiko. Pred sklepom so se stavile še nektere interpelacije, potem pa je dr. M a-kanec naznanil, da se poslanstvu odpovč. Po volitvah za ogerski državni zbor se je še sklenilo, da predsednik in njegov namestnik saborovo adreso izročita Njihovemu Veličanstvu, potem pa se je sabor razšel. Vnanje države. Ercegovinski vstanek se je razširil do Novega Bazara. Srbski prostovoljci pod vodstvom grškega popa Žarka Leseviča so med potjo iz Višegrada v Novi varoš otepli Turke in jim vzeli 400 konjikov, streljiva in 100 tovorov. Potem so oblegali Novi Varoš iu ga večidel požgali. Turki se zbirajo v Senici. Trdnjavico Drino uporniki oblegajo in hočejo posadko turško z izstradanjem prisiliti, da se bo vdala. V T r e b i n j e je čez Ljubinje na večer 29. avgusta prišlo 1000 turških vojakov, ne da bi bili uporniki to o pravem času zapazili in jim zabranili. Višji poveljnik, Ljubobratič, je bil pri shodu v Koširevem samostanu, kjer so po poročilu „W. Tagbl." kneza Nikica oklicali za vodja vseh ercegovinskih upornikov, kar je knez tudi neki sprejel. Ker se je med tem posadka v Trebinjah pomnožila, bode mnogo težavnejši Turkom to silno važno mesto vzeti. Pa uporniki hočejo Ljubobratiča neki siliti, da mesto prime. M e h m e d A 1 i-p a š a, poveljnik turške vojne v Mostaru, je 28. avgusta prišel v Du brovnik, od koder se je podal v Albanijo, kjer je mnogo Turških vojakov stopilo na suho, ker vlada tudi Albancem nič kaj ne upa. Seli m-p ašaje izKlekas3 batalijoni od upornikov nič ne nadlegovan prišel v Mostar. „Obzoru" se poroča, da je vstala tudi B u 1 g a r i j a. Tuji naseljenci v Bukrežu se vsled tega odpravljajo na odhod. Kako si Turki pomirjenje mislijo, kaže oficijozni telegram, ki cinično naznanja, da je v Bosniji vsa dežela od Une do Save zapu ščena, ker so kristijani pobegnili v gore čez mejo otevši, kar se je oteti dalo. Turki so za njimi vse pokončali in opustošili. Na ta način je tu upor zadušen in dežela pomirjena. Tako si tedaj Turki mislijo mir; kedar ne bo na Turškem nobenega kristijana več in tam, kjer jih je kaj bilo, vse v razvalinah in pokončano, takrat bo Turčija mirna. To pač ustajniki že davno vedo. Sploh pa se lahko opazi, da oficijozni telegrami z veseljem poročajo o kaki turški zmagi, če le morejo; ustajnikov zmage jim niso po volji, zato zadnji čas večidel molče. Turki so 28. avg. pri Topolu prišli čez mejo avstrijsko, tam umorili več pastirjev in odgnali veliko goved. Na avstrijsko stran je dosedaj pri Gra-diški pribežalo 1849 družin (12.533 oseb) s 6000 govedi, 459 konji, 2700 prašiči in čez 2000 ovcami, v banskem okraju pa 5G70 ljudi s 5000 govedi, 500 konji in 3000 prašiči. „Pol. Corr." naznanja, da namesto Dc-viennea je Francoska za posredovalno komi-misijo imenovala bivšega vice-konsula albanskega, Dozona, tudi Angleška je poslala svojega zastopnika. Avstrija pa Nemčija neki želite, da se Bosna in Ercegovina da knezu Nikici, Rusija pa se poteguje za srbskega kneza Milana. Na srbski meji so Turki pomnožili straže. Pa tudi Srbi se zbirajo. Pri Šabacu jo okoli 2000 srbskih vojakov, ki se pridno vadijo, in tudi pri Črnibari je zbranih več vojakov, ki varujejo mejo. Vstajniki zaupljivo od srbske skupšč ne pričakujejo pomoč. Sliši se, da bode skupščina od kneza v adresi zahtevala vojsko „Novice" prinašajo sledeči l|:izti;las «lalniafiiiskih ^onpä, Punt v sosednji Ercegovini je prisilil preveliko število nesrečnikov, da si iščejo pribežališča pri nas. — Onemogli starci, slabe žene, nedolžni otroci na trope vsaki dan beže, da se umaknejo vojskinim strahostim. Veli, strgani, oslabljeni pohajkujejo po naših ulicah, proseči s pogledom ljudske ljubezni, bratovskega usmiljenja, božjega mi losrčja. — Njihovo žalostno bitje jim bo še težje, kadar pride zimski čas, ker zoper zimske nadloge ne brani nobena streha, ne zakriva nobena cunja, ne krepi nobena jed. — Pustimo vladam, modrosti in vesti ljudi, naj poskušajo vse mogoče storiti, kako da bi stalno na bolje obrnili njihovo prihodnjo osodo; ali me žene zložimo se, da priskočimo v pomoč njihovi sedanji žalosti. Naši glasovi ne bodo ostali brez vspeha, ampak odjeknili bodo v srcu vsake matere, vsake neveste, vsake hčeri. Če nas tudi previdnost božja ni namenila za to, da ravnamo obtolčeni, odrapani bosi noži $te jedva premikali se dalje; tresel sem se od samega mraza; da bi laže bežal, popustil sem plašč v ječi, le v košulji in v sviteah, — da, celo brezi čapke sem pobegnil. Po vsakem koraku sem bil slabotuejši, a jedva sem se uže premikal dalje, kar zaslišim strašno vpitje. Kričali so čerkesi, vpile so njih žene, vreščali njih otroci, psi pa so prikladali in ščeketali, — psi, ktere so bili spustili v les, zato da bi naju osledili. Čerkesi svoje pse rabijo za to, da jim zasledijo sovražnika, pa da „aule" varujö nenadnih napadov. Po nekaterih trdnjavah mej gorami tudi mi imevamo te verne tovariše in sleduhe, ktere po noči izpuščamo iz trdnjav, ti zvesti stražniki pa begajo okrog njih in se svojim lajanjem naznanujo, da se vrag bliža. Zbog radostnega krika, ki je nenadoma razlegnil se po lesi, menil sem, da je sovražnik prišel mi na sled, in vsako minoto sem Čer-kese slišal, da bliže mene kriče. Nogi ste se mi izpodtikali vsled same utrujenosti in vsled strahu, da zopet utegnem krutemu vragu priti v pesti. Zgrudim se k nekemu opaljenemu deblu; tü sem hotel čakati svoje osode; pre- verjen sem bil, da sem sam na svojo otetje učinil vse, kar sem mogel, in tješil sem se da nebesa to zahtevajo. Ne daleč od svojega prostora zagledam dve izpodrobljeni drevesi zlezem med-nji in ležem na zemljo tako, da me nij lehko zagledal nihče. Vse, kar sem po čenjal, — vse je bilo le nekako slučajno, na otetje nijsem več ni mislil. Zdajci je cela jata mojih preganjalcev prebrodila potok in na vse strani razkropila se po lesi. Trudne Čerkeske so posedle na izpodrobljeni drevesi, okrog so begali lajajoči psi, ali vendar se nobeden nij približal mojemu zatrepu, kder so Čerkeske počivale in goreče razgovarjale se. Minolo je bilo četrt ure. Odhajale so ženske dalje; ali ena je ostala na mesti s sinkom vred, ki je suho brstje metal na razbrskan ogenj; često se je približal debloma, meju kterima sem ležal, a ko je kos skorije hotel odčehniti zmaknila se mu je čapka z glave meni na oči Segne pö-njo in zagleda me.... Prestrašen vskrikne: „Kapitan, kapitan!" Tako so mi rekali v „aulu." Čcrkeska nemudoma pobegne — in na vse grlo je kričala: „Kapitan! ka pitan! " (Konec prih.) z osobami ljudstev, vendar nas je obilno na-darila s tem, da nam je podelila sladko opravilo, olajševati ljudska trpljenja in zgolj ljubezni, usmiljenja in požrtvovanja. V ta namen so misiile podpisane, da so dolžne razglasiti se za predvodnice združbe, ki bi skrbela na vse mogoče načine, kako da bi se vsaj nekoliko zboljšal nesrečni stan teh žalostnih begunjcev. Vsaka kakoršna koli pripomoč v denarji, ki se ali izroči le na enkrat, ali pa daje na obroke, dokler revežem ne bo dopuščeno vrniti se k svojim domačim ognjiščem, — vsaka kakoršna koli obleka, da se ž njo pokrijejo, — vsaka kakoršna koli jed, ki jih more nasititi, vsako kakoršno koli pohištvo ali posoda,