HBBimH

Duesto tisoč vernikov je tudi letos prisrčno pozdravilo prihod "Očeta predrage Slovenije".
Sveti oče je med slovesno sv. mašo za blaženega razglasil našega škofa A. M. Slomška.
Navdušenje in sproščenost sta bila prisotna na vsakem koraku.
VERA BODI VAM LUČ
Tudi Slovenci po svetu so se udeležili srečanja, ko se je Bog znova dotaknil našega naroda.
Bog blagoslovi našo domovino.
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik:
DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95,
Glavni urednik:
Janez Pucelj, München, Nemčija
Odgovorni urednik:
Ljubo Bekš, Ljubljana
Uredništvo:
Naša luč
Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana tel.: 061/133-20-75 faks: 061/126-23-02
Uprava:
Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel, 061/313 241 E-mail: ljubo.bek@siol.net E-mail: janez.pucelj@t-online.de
NAROČNINA
(v valuti zadevne države): Slovenija
Avstrija
Anglija
Belgija
Francija
Italija
Nizozemska
Nemčija
Švica
Švedska
Avstralija
Kanada
ZDA
Evropa
2.500 SIT 240 ATS 12 GBP 720 BEC 120 FRF 34.000 1TL 40 NLG 35 DEM 29 CHF 150 SEK 28 AUD 25 GAD 22 USD 18 Eur
V ceno izvoda je vračunan 8% DDV.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali pa direktno na upravo. Tolarski žiro račun: 50101 -601 -271482, DRUŽINA, d.o.o., s pripisom za Našo luč, devizni račun: Nova Ljubljanska banka d.d., 50100-620-133 900-27620-118911/5.
Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovanje in grafična priprava:
TRAIANUS, d.o.o., Kranj
Tisk: Tiskarna SCHWARZ, d.o.o.
Pra str. ovitka: Arhiv Družim: Sveti o/e v Sloveniji
Dru^a str. ovitka: Arhiv Družim. L. Beki M. Maležič Betaavo 19.9.1999
Treija str. ovitka: Arhiv Družim. L. Beki Darovi svetemu očetu
Četrta str. ovitka: M. Maležič: Relikviarij
Po velikem dogodku v Mariboru, ko smo dobili prvega narodnega priprošnjika med blaženimi, nam prinaša zadnja jesen v tem stoletju nov izziv, novo pobudo -sinodo. V začetku novembra bo v Ljubljani prvo sinodalno zasedanje.
Delegati so poklicani in imenovani iz vseh krajev in vseh plasti slovenske družbe.
Seveda so najprej in v večini zastopniki vernikov, župnij, verskih ustanov, redov, duhovnih gibanj, predstavniki zaznavnih in pomembnih ljudi med slovenskimi kristjani.
Priprava prvega zasedanja je trajala precej dlje, kot je bilo sprva načrtovano. Nekaj je k temu prispeval precej razgiban čas v družbi in tudi znotraj Cerkve. Z dekanijskimi sinodalnimi srečanji pa je bil ta čas izjemno dobro zastavljen in uporabljen. Tako je od vernikov prišla marsikatera domišljena pobuda, ki jo dokument za razpravo na prvem sinodalnem zboru upošteva in prinaša v nadaljnje tehtanje in obravnavanje.
Tako zastavljeno delo, ki bo dopolnjeno v sinodalnem procesu in izhaja iz pobud vernega ljudstva, je predvsem zato velikega pomena, ker si od njega obeta slovenska Cerkev, njeno vodstvo in vsi verniki, boljši pregled nad tem, kaj narekuje naš čas slovenskemu kristjanu in slovenski Cerkvi.
Za notranjo prenovo gre in za odkrivanje in sprejemanje nalog v Cerkvi in družbi. Po jezusovem naročilu želimo biti slovenski kristjani v domovini in v svotu živa skupnost, zato pa mora vsak poznati in sprejeti tiste naloge, ki pomagajo živeti, da bi bilo naše bivanje in delovanje rodovitno. Bogatih sadov si ne želimo samo zase, želimo jih celotnemu narodu, vsem prebivalcem naše domovine. \n prepričani smo, da zmoremo iz zakladov Cerkve doprinesti družbi veliko dobrega.
Sadove življenja iz živih župnijskih občestev v domovini prejemamo tudi tisti sinovi in hčere Slovenije in slovenske Cerkve, ki živimo zunaj njenih meja.
Po duhu in krvi se čutimo sredi njenega srca in ji s srcem pripadamo. Zato želimo sodelovati pri slovenski sinodi in prispevati svoj delež, opraviti svoje naloge, da se bo ohranjalo in ponovno vzcvetelo slovenstvo in njegovo duhovno bogastvo tudi med nami.
Po nekaterih župnijah na tujem bodo duhovne obnove, izobraževalna srečanja, pogovori in premišljevanja s temami iz slovenskega sinodalnega prizadevanja. V Noši luči bomo o vsem tem poročali in pri slovenskih mašah boste verniki lahko slišali marsikatero misel in spodbudo iz tega procesa.
Vsem izseljenskim župnijam želim jesen bogato duhovnih sadov.
janez Pucelj
Slovesnost beatifikacije škofa Antona Martina Slomška v Mariboru

IPot|v>	veka bodi vam luč
"Predragi bratje in sestre drage Slovenije! Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka."
Nekaj manj kot 200.000 slovenskih vernikov se je 19. septembra 1999 udeležilo slovesnosti beatifikacije škofa Antona Martina Slomška na Betnavi pri Mariboru. Sveti oče nam je vnovič pokazal, kako zelo mu je pri srcu naša domovina. S svoji obiskom nas je potrdil v veri in nam pokazal pot, ki naj ji sledimo: "Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno." Da boste tudi vi, dragi prijatelji, deležni tega enkratnega dogodka, vam v branje in prihodnjim rodovom v spomin ponujamo nekaj njegovih bogatih misli, ki so bile namenjene vsem, da bi: "novim rodovom ponesli baklo človeške in krščanske civilizacije, ki je razsvetljevala pot naših dedov skozi tisočletje, ki se končuje."
Izkažimo čast slavnim možem ♦♦♦, njihovo ime živi iz roda v rod
♦
Iz pridige papeža Janeza Pavla II. pri maši na Betnavi pri Mariboru
Izkažimo čast slavnim možem ... njihovo ime živi iz roda v rod. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti, občestvo bo oznanjalo njihovo slavo" (Sir 44,la.l4b-15).
Te Sirahove besede so danes ponovno zazvenele med nami. Ko smo jih poslušali, smo se nehote spomnili na osebnosti, ki so se med slovenskim ljudstvom odlikovale po svojih krepostih: pomislili smo, na primer, na škofe Friderika Barago, laneza Gnidovca in Antona Vovka, na patra Vendelina Vošnjaka in na mladega Lojzeta Grozdeta.
Mislili smo še posebej nanj, ki ga Cerkev danes razglaša za blaženega: na mariborskega škofa Antona Martina Slomška, prvega sina slovenskega naroda, povzdignjenega do časti oltarja. V njem vam danes predstavljam vzor tiste svetosti, o kateri sem vam že ob svojem prvem obisku pred tremi leti govoril kot o edini moči, ki lahko premaga svet. Zato sem vesel, da smo se zopet srečali in da lahko vodim to slovesno sveto mašo.
Današnji evangelij, ki govori o trti in mladikah, nas opominja, da je mogoče obroditi sadove samo v povezanosti s Kristusom. S tem nam lezus pojasnjuje svetost Antona Martina Slomška, ki sem ga danes z veseljem razglasil za blaženega. On je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krščanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine, zato stoji danes pred nami kot sijajen zgled življenja po evangeliju.
Iz novega blaženega žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal usmiljeni Samarijan slo-
Slovesnosti beatifikacije se je udeležilo 800 duhovnikov, 55 nadškofov in škofov (3 kardinali), 800 redovnic, 2100 strežnikov, ...
"Novi blaženi se vam ponuja kot vzor pristnega domoljubja."
venskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes v zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval ljudske misijone, ustanavljal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. V pravem pomenu izraza ga lahko imenujemo "katoliški pastir", ki so mu cerkveni predstojniki zaupali pomembne pastoralne naloge tudi v drugih predelih tedanje države.
Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in je bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov. Naj njegova navdušenost za edinost spodbudi ekumenska prizadevanja, da bodo kristjani v tem delu Evrope prestopili prag tretjega tisočletja "če že ne popolnoma združeni, vsaj zelo blizu tega, da premagajo delitve drugega tisočletja" (V zarji tretjega tisočletja, 34).
Veliko pozornosti je novi blaženi izkazoval kulturi. Sredi prejšnjega stoletja se je dobro zavedal vloge, ki jo bo imela za prihodnost naroda izobrazba njegovih članov, še zlasti mladih. Zato je pastoralnemu delovanju pridružil prizadevanje za rast omike, ki je bogastvo naroda, dediščina vseh in tisti humus, iz katerega more ljudstvo črpati prvine, potrebne za svojo rast in razvoj.
Prepričan o tem se je Slomšek zavzel za mladino z ustanavljanjem šol ter omogočil izdajanje knjig, koristnih za
osebnostno in duhovno oblikovanje. Bil je mnenja, da je treba razloge za stranpota mladih iskati v pomanjkanju ustrezne izobrazbe in vzgoje. Družina, šola in Cerkev - je učil - morajo združiti svoje napore v resen vzgojni program, pri čemer naj vsaka ohranja področje svoje avtonomije, vse pa naj se ozirajo na skupne vrednote.
Samo temeljita vzgoja in izobraževanje omogočata pripravo žena in mož, ki so sposobni oblikovati svet, odprt za večne vrednote resnice in ljubezni.
Novega blaženega so vedno prevevala tudi čustva žive ljubezni do domovine. Skrbel je za slovenski jezik, spodbujal primerne socialne reforme, pospeševal dvig narodove omike in si na vse načine prizadeval, da bi njegovo ljudstvo zavzelo dostojno mesto v zboru drugih evropskih narodov. Pri tem pa nikoli ni zapadel v kratkovidni nacionalizem ali postavljal krivičnih zahtev nasproti neupravičenim težnjam sosednih ljudstev.
Novi blaženi se vam ponuja kot vzor pristnega domoljubja. Njegove pobude so odločilno zaznamovale prihodnost vašega naroda in so pomembno prispevale k dosegu vaše neodvisnosti. In ko se oziram proti dragim deželam Balkana, v zadnjih letih žalostno zaznamovanim s spori in z nasiljem, s skrajnimi nacionalizmi, s krutim etničnim čiščenjem in z vojnami med ljudstvi in kulturami, bi rad vsem pokazal pričevanje blaženega Slomška. Njegov zgled pričuje, da je mogoče biti iskren domoljub in z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture in druge vere. Naj njegov zgled in še posebej njegova priprošnja dosežeta večjo solidarnost in pristni mir med vsemi narodi tega obširnega področja Evrope!
Predragi bratje in sestre drage Slovenije! Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Njegova notranja trdnost in njegov evangeljski optimizem sta bila zakoreninjena v neomajni veri v Kristusovo zmago nad grehom in nad hudobijo.
Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci, kakor on tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje.
Bodite graditelji miru tudi znotraj Evrope! Proces združevanja, za katerega si prizadeva vsa celina, ne more temeljiti le na gospodarskih interesih, ampak se mora navdihovati v tistih krščanskih vrednotah, v katerih so njene najstarejše in pristne korenine. Samo Evropa, pozorna do človeka in vseh njegovih pravic, je cilj, za katerega velja zastaviti svoje moči! Naj stara Evropa posreduje novim rodovom baklo človeške in krščanske civilizacije, ki je razsvetljevala pot naših dedov skozi tisočletje, ki se končuje.
Ne bojte lahtevati svobode, ki je potrebna u opravljanje poslanstva Cerkve
Janez Pavel II. v mariborski stolnici elanom slovenske sinode
Predragi bratje in sestre, člani sinodalnega zbora, ki
ste danes zbrani ob grobu blaženega škofa Slomška! Vloga, ki jo imate pri obhajanju sinode, vam je v ponos in obenem vir velike odgovornosti. V dosedanjih pripravah
ste že v veliki meri uresničevali krepost medsebojnega poslušanja in sodelovanja. Dobro bi bilo nadaljevati v tej smeri. Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih
družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt. Pri tem jo podpirata pričevanje vere in zavzetost za evangeljsko stvar, ki so ju uresničevali škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in verniki laiki. Pastirji so se žrtvovali za ljudstvo, kar jim je prineslo ugled in spoštovanje. To je tista dediščina občestvenosti, ki jo je treba ceniti tudi v spremenjenih zgodovinskih razmerah.
Ozirajte se, dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenosti in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja. Zdaj je na vas, da ga posnemate. Delajte to v medsebojni povezanosti, črpajte moč za vaše občestvo v zavzetem poslušanju Besede in v pobožni udeležbi pri evharistiji, ki je vir življenja Cerkve, še več, ki je njeno srce. Bodite poslušni Svetemu Duhu, da vas bo "odel z močjo z višave" (prim. Lk 24,49) in se boste mogli kakor prvi učenci z gorečnostjo posvetiti delu za novo evangelizacijo.
Naj bo vaša prva in temeljna skrb evangelizirati, oznanjati vsem veselo novico o odrešenju v Kristusu. Pri tem se ne bojte zahtevati tiste svobode, ki je potrebna za opravljanje poslanstva Cerkve. Kolikor imajo kristjani kot državljani dolžnost prispevati k skupnemu dobremu celotne družbe, imajo kot verniki pravico, da njihove legitimne dejavnosti niso ovirane. Ob upoštevanju temeljne vloge krščanstva in katoliške Cerkve v zgodovini in kulturi Slovenije smemo zato upravičeno pričakovati, da bo sodelovanje med Cerkvijo in državo napredovalo hitreje, z večjo zavzetostjo za premagovanje sedanjih težav ter v dobro tistega sodelovanja, ki je v interesu celotne družbe.
Zdaj pa bi se rad obrnil na vso slovensko Cerkev, ki jo vi
tukaj dostojno zastopate. Rad bi spregovoril na srce vsakega vernika v vsakem kotičku vaše ljubljene dežele.
Množica skoraj 200.000 vernikov je s tiho zbranostjo prisluhnila mislim Petrovega namestnika, "očeta predrage Slovenije".
Vsem in vsakomur bi rad dejal: Cerkev, ki živiš v Sloveniji, izberi življenje; izberi predvsem ta dragoceni dar Boga Stvarnika in Odrešenika! Ponesi ga tistim, ki nimajo moči za odpuščanje, možem in ženam, ki so okusili grenkobo neuspeha v zakonu; ponesi ga mladim, ki so vse prevečkrat žrtve zgrešenih idolov; ponesi ga slovenskim družinam, da bodo z zaupanjem in velikodušnostjo izpolnjevale svoje zahtevno poslanstvo; ponesi ga vsem, ki si prizadevajo za božje kraljestvo, da ne bodo omagali v težavah; ponesi ga vsem, ki s svojim delom in še posebej s prevzemanjem javnih odgovornosti prispevajo k skupnemu dobremu vseh državljanov.
Cerkev, ki si v Sloveniji pričevalka upanja, nadaljuj pot, na katero si se podala pred tisoč dvesto petdesetimi leti, in pogumno prestopi prag tretjega tisočletja.
Sledi korakom Kristusa, posnemaj vzor svetega Andreja, apostola, zavetnika mariborske škofije in blaženega škofa Antona Martina Slomška, tega zgleda prosvetljenega in neutrudnega pastirja.
Naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu, kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev, in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam.
RAZMIŠLJANJE
POPOLNOMA
ral je Tomaž iz debele teološke knjige. Bral je ■^ponovno in ni nič razumel. Stavki so bili dolgi in .l^zdelo se mu je, da so tudi besede v njih nerazumljivo dolge. Prebral je cel odstavek in skušal razumeti smisel, vendar brez uspeha. Poglobil se je v vsak stavek posebej, toda kaj, ko pa so bili stavki tako dolgi. Pisec je hotel pojasniti Jezusove zadnje trenutke na križu. Njegovo umiranje. Opisoval je, razglabljal in dokazoval. Tomažu se je zdelo, kot da se besede sploh ne dotikajo Križanega, ampak da lebdijo v nekem drugem svetu, v katerega sam ne more vstopiti. "Globoko je to pisanje," si je mislil Tomaž. "Pregloboko zame. Težke in učene so te besede. Tako pišejo ljudje, ki so prebrali mnogo knjig. Ljudje, ki se malo pogovarjajo in bolj kot v zemeljskem domujejo v nekem drugem, njemu neznanem svetu. Ljudje, ki ure in ure hodijo po čudnih duhovnih poteh, zazrti v tihe daljave. Hodijo po teh poteh vse dotlej, dokler ne pridejo v popolnoma drugačen svet. In potem v tem našem svetu samo še stanujejo, doma pa so drugje, tam, kamor v trenutkih tišine sega tudi naše hrepenenje. Samo tisti, ki prehodijo isto pot, lahko razumejo njihove besede, vse tiste čudne misli. Za dolgimi stavki sijejo
drobci resnice in se zbirajo v celoto. Tiste besede so sestavljene iz čisto vsakdanjih črk, njihov pomen pa je vzet iz sveta, ki ga od našega loči prepad. Čez ta prepada morejo iti le tisti, ki preprosto zrejo v svet onkraj, v svet na drugi strani. Sploh ne vidijo prepada, ki jih loči od sveta pločnikov, hitrih cest, poslovnih središč in zabavišč. Zato lahko hodijo prek vrzeli med tem in onim svetom, ne da bi se vanjo pogreznili. Ne morejo pasti, ker z vsem srcem in z vso dušo in vsem mišljenjem hrepenijo po slapovih luči, neslišno se razlivajočih po pokrajini onkraj prepada. Samo tisti, ki se brez pridržka prepustijo objemu svetlobe onkraj prepada, pridejo čez in doživijo radost svetlobe. Kdor se ne prepusti popolnoma, temu ni dano, da bi poletel na krilih svetlobe k viru resnične luči. Zanihal bo nad breznom, se zazrl vanj, v njegovo temo in stopil nazaj. Strah ga je. In ostal bo tam s svojim hrepenenjem, razpet med svetlobo in temo, kot bi bil na križu. Tiha žalost bo domovala v njegovih očeh. Toda njegovo srce bo zopet in zopet želelo poleteti prek brezna k viru vse ljubezni. Polovičarji ne morejo prestopiti brezna, ki loči temo od svetlobe.
Ostane jim le hrepenenje. Trepetajo v senci svojih strahov. Ne upajo se vreči v objem svetlobi, ker so postali previdni. Postali so odrasli. Pozabili so, kako je biti otrok. Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo, v svet brezpogojne ljubezni, v kraljestvo luči brez senc in črnih oblakov. Če ne postanete kakor otroci...? Če ne gledam kakor otrok, ne vidim celote. Križ, križanega, rane, žeblje, tudi ljudi pod križem, vse vidim, toda vse ločeno. Vse razčlenjujem, ocenjujem, iščem vzroke in posledice. Oči opazujejo in srce ocenjuje ter meri. Vendar srce čuti, da mu je to tuje, da je v to prisiljeno. V neskončnost bo hrepenelo po svojem resničnem domu. In pelo bo žalostno pesem ptic, ki ne upajo poleteti z žarki jutranje zarje. Ostajajo na tleh v meglenih sencah vlažnega novembrskega jutra."
Tomaž je postal še bolj tih in majhen. "Morda ne razumem tega, kar berem, ker nisem več kakor otrok, ker sem odrasel, previden, ker presojam in hočem razumeti. Morda bi se moral samo odpreti, popolnoma se odpreti in sprejeti dar luči iz nevidnih razprtih dlani. Toda tako zelo sem že odrasel. In tako težko je biti kakor otrok."
lože Urbanija
KRŠČANSKA ZNAMENJA
NOVA OBLEKA
Tekoliko obrabljen pregovor "obleka naredi člove-ka,” pravi in s tem izraža izkustvo, da ljudem včasih 1 ^ uspe, da so zaradi svoje lepe obleke in okrasja imenitnejši kot v resnici. Obleka pa ni vedno krinka, ki jo potrebujemo, da zavarujemo svojo telesno in duševno celo-vitost. Prisila, da bi se v javnosti slekli, je zato izraz bolezni družbe. Na svojem križevem potu je bil lezus sam žrtev te prisile. Deseta postaja križevega pota z naslovom "lezusa slečejo" nas spominja na to. Obleka pa je lahko tudi legitimni izraz človekove ustvarjalnosti, njegove fantazije: kot obleka, ki si jo sam naredi, ali kot obleka, ki si jo izbere med tem, kar ponuja moda. Posebno mladi ljudje to dokazujejo, ko se barvito in tudi sicer zelo domiselno oblačijo. Končno poznamo še podarjeno obleko. V krščanstvu govorimo o božji milosti pogosto v simbolu obleke. Tako piše apostol Pavel v pismu Galačanoim "Zakaj vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa” (Gal 3,27), in v pismu Kološanom pravi: "Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost" (Kol 3,12). Obleči si novo obleko pomeni v Svetem pismu postati nov človek. V starozavezni
knjigi preroka Zaharija veli božji angel, naj velikemu duhovniku slečejo njegova umazana oblačila, in nato temu pravi: "Glej, odvzamem ti tvojo krivdo in te oblečem v dragocena oblačila" (Zah 3,4). In v zadnji knjigi Svetega pisma, v Janezovem Razodetju, vidi videc svetnike v njihovi dovršitvi pri Bogu: “Stali so pred prestolom in pred lagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palme... To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z lagnjetovo krvjo" (Raz 7,9.14). V Cerkvi obleka ni znamenje nečimrnosti, ampak polna pomenljivosti. To velja tako za obleko diakona, duhovnika in škofa kot za obleko redovnikov in redovnic. V razlagi vzhodnocerkvene liturgije, ki jo je napisal ruski pisatelj Nikolaj Gogolj, je rečeno: "Diakon in duhovniki... si zdaj nadenejo liturgična oblačila, da bi se tako razlikovali ne le od drugih ljudi, temveč tudi od samih sebe..." Krstna, poročna, mašna, redovniška in mrliška obleka - vse so izraz podarjenega in sprejetega dostojanstva. Če bomo na ta znamenja pozabili ali jih odpravili, bomo teže dojeli in ohranili višino in globino življenja.
(Iz knjige krškega škofa E. Kapelarja Znamenja)
Sveti oče je člane slovenske sinode in predstavnike javnega življenja povabil na srečanje v mariborsko stolnico.
SPRAŠEVALI STE
ZAKAJ AVTORITETA? KAKŠNA AVTORITETA? (2)
Nadaljujemo s premislekom o avtoriteti, o čemer smo začeli pisati na vašo zeljo v prejšnji številki. Zdaj je pred vami drugi del.
Avtoriteta je v skupnosti nepogrešljiva
V	skupnosti ima avtoriteta velik pomen in veliko vlogo. To je namreč vezni člen med posamezniki v njej, ki skupnost omogoča. Omogoča sproščeno komunikacijo, sodelovanje in vzpostavlja pogoje za polnost življenja v njej. Avtoriteta je steber odgovornosti za rast posameznika in skupnosti.
Današnji človek je nezaupljiv do avtoritete, ji je nenaklonjen, še zlasti do one, postavljene od zunaj. Če ta
prihaja nanj nekoliko na silo, je odklon stoodstoten. Slovenski duhovni pisatelj je uvidel, da se čutijo ljudje danes ob vprašanju avtoritete v čudni dvojnosti. Po eni strani vedo, da jo potrebujejo in od nje tudi veliko pričakujejo. To potrdi iskanje 'voditeljev1, ki jim pomenijo več kot vsaka resnica in stvarno zastavljen program. Po drugi strani pa so ljudje polni nezaupanja do avtoritete, zlasti če te posegajo v njihovo zasebnost. Takoj se pojavi v njih občutek ogroženosti in s tem nezaupanja. Strah jih je, da bi jih avtoriteta zasužnjila. Nekaj nelogičnega je v tem, da pogosto prav isti ljudje zavestno ali manj zavestno hlapčujejo določenim avtoritetam, ki so uveljavljene v javnosti in jih ne znajo racionalno presoditi in oceniti.
Vnaprej obsojena
Marsikje v sodobni družbi prihaja tudi do pojavov, da so ljudje brez predhodnega premisleka ali preverjanja prepričani, da je zgrešeno vse, kar prihaja mednje s strani katerekoli avtoritete. Sodobna miselnost je nenaklonjena vsaki trdnosti, gotovosti in urejenosti. Ljudje se želijo sami odločati sproti po tem, kar jim je trenutno všeč, ugodno, koristno ali potrebno. Ne ozirajo se na to, kaj bo povzročila ta odločitev, in ne ozirajo se na globlji moralni čut in merila, ki so v njem. Zato so danes postavljeni v javnosti pod vprašaj mnogi etični zakoni (pravica do življenja nerojenih), družbena pravila spodobnega delovanja (pravičnost), vzgojni napori (krščanska vzgoja v šolah), red, politična odgovornost,... ipd.
V	ozadju tega je prav gotovo tudi zgodovinska in sodobna evropska liberalna misel. Ljubljanski nadškof in
slovenski metropolit je v govoru na Brezjah samo omenil, kako se je razpredlo to samopašno svobodnjaštvo v slovenski postkomunistični družbi, in malo pokazal, kako nezdravo deluje, pa so ga napadli po nekaterih medijih 'z vsemi kanoni’, da grmi po slovenskih časnikih. Seveda je to le načrtovano razburjenje. Delajo ga tisti, ki imajo interes ohraniti slovensko ljudstvo v pohlevni poslušnosti in v strahu. Nadškof pa ni spregovoril tako, ampak za prost in svoboden premislek, kaj delamo s svojo družbo in državo. Govoril pa je seveda s svojo avtoriteto, ki mu je ne morejo vzeti z grobostjo javnih napadov. Ker mu jo večina priznava, jo tudi izvršuje v skrbi za Cerkev in narod.
Vsi ti pojavi v družbi, ves odpor, ki ga lahko zasledimo ne le v nadškofovem primeru proti avtoriteti izvira iz tako imenovane evropske liberalne misli. Ta se je razvijala počasi in ima bogato tradicijo. Že razsvetljenstvo je želelo 'osvoboditi' človeka od celovitega in monolitnega okvira življenja, ki ga je tedaj predstavljala predvsem avtoriteta Cerkve in takratna oblast. Bog je v tedanjem mišljenju imel nesporno avtoriteto. Sveto pismo so uporabljali za razlage o stvareh, o katerih ne govori, ampak jih uporablja za slikovit prikaz resnic, ki jih podaja. Začela se je doba čedalje večje avtoritete razuma, ki je odrinila Boga tudi s področij, kjer ga ne more nadomestiti nihče in ničesar. V tem je bila past razumarstva, ki je čedalje bolj prevzemalo evropska duhova obzorja.
KOMENTAR MESECA
VELIKAN
Žarometi svetovne po-zornosti so se v nedeljo,
19. septembra, obrnili v Slovenijo. Kako se tudi ne bi, ko pa je mogočna osebnost škofa Slomška pritegnila tja celo papeža laneza Pavla II. in skoraj 200.000-glavo množico. Dogodek je bil veličasten, dostojanstven, nepozaben... Katoličani smo svojo vero ponosno in pogumno, nekulturnim zasmehovalcem navkljub, javno in dostojno izpovedali; Slovenci, ki jim kaj pomeni materni jezik, smo z molitvijo in pesmijo ponesli po ekranih sveta besedo, ki jo je Slomšek ljubil, učil in polagal na srce Slovencem, da se ne bi izgubili v nemškem morju... To je bilo srečanje vseh Slovencev, vseh Slovenij: domače in zamejske, izseljenske v Evropi in onih prek Atlantskega in Tihega oceana... Le rdečih in ciničnih, žal, ni bilo opaziti na Betnavski poljani; škoda, da ti Sloveniji ne premoreta dovolj veličine, da bi se mogli veseliti vsaj slovenstva z drugimi rojaki!
V nagovoru je papež razkrival Slomškovo izjemno osebnost. "On je mladika," je poudaril, "ki je obrodila obilne sadove krščanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine, zato stoji pred nami kot sijajen zgled življenja po evangeliju." Njegova izredna odločnost in pogum sta vredna vsega občudovanja in posnemanja, in to toliko bolj, ker močno izstopata iz slovenskega povprečja. Vsaj današnji Slovenci se vse preveč radi vdajamo v usodo ali, kar je še slabše, nekrščansko razumljeni božji volji, in pustimo, da nas tok nosi sem ter tja. Zato ne bi bilo slabo, če bi si vzeli k srcu papeževo naročilo: "Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Njegova notranja trdnost in njegov evangeljski optimizem sta bila zakoreninjena v neomajni veri v Kristusovo zmago nad grehom in nad hudobijo.”
Slomšek bi lahko klonil pred močnim potujčevalskim valom, tako kot mnogi, ki so se izgovarjali na uspeh in ugled, ali pa kar na božjo voljo. Slomšek je razmišljal evangeljsko in ni zamešal ponemčevanja in uspešnosti, še manj je v njem prepoznal božjo voljo. Zgled, kaj hoče Bog, je poiskal v binkoštnem dogodku, ko so ljudje
različnih jezikov, ljudstev in kultur razumeli veselo novico o božji ljubezni, ki jo je oznanjal apostol Peter. Bog noče uniformiranosti, pripoveduje zgodba o babilonskem stolpu, hoče pa različnost v ljubezni in medsebojnem spoštovanju, kot pravijo binkošti. Zato se Slomšek ni ustavil pred ovirami, sklicujoč se na božjo voljo, marveč je neutrudno hodil od vrat do vrat, dokler ni pridobil dovoljenj za prenos škofijskega sedeža v Maribor in zarisal novih meja s sosednjimi škofijami. Ni se sprijaznil z veliko smrtnostjo med mladimi, ampak je v svoje pridige in spise vpletal zdravstvene nasvete, priporočal zdravo življenje, se poglabljal v zeliščarstvo... Tako je bil glasnik Boga, ki ljubi življenje, in njegovega Sina, ki je hodil od vsi do vasi in ozdravljal sleherno bolezen... Še bi lahko našteval, a že to razločno kaže, kako je znal Slomšek po krščansko, ne po pogansko, iskati, odkrivati in izpolnjevati božjo voljo.
Ko je leta 1852 pripeljal lazariste k sv. |ožefu nad Celjem, jim je v znamenitem govoru naložil skrb za ljudske misijone in poudaril, naj ljudem odpirajo oči za nove pogubne ideje, kot so socializem, komunizem in revolucija. Ko je bila ta trojka še v povojih, jo je razgledani Slomšek že poznal in povedal, da ima za očeta napuh in za otroke revščino, zatiranje in umore... Ko bi bilo več Slomškov, bi bil danes naš narod duhovno bolj trden in samozavesten, predvsem pa ne bi bilo v Sloveniji toliko množičnih grobišč. Tudi papež ni mogel mimo te tragične in v nebo vpijoče resnice. Zato se je spomnil "tudi nedolžnih žrtev vojn in totalitarnih režimov, posebno še tistih žrtev, ki so bile vržene v množične grobnice, pred kratkim odkrite blizu Maribora. Da se taki dramatični dogodki ne bi nikoli več ponovili!"
Slomšek nas spodbuja, naj se ne vdajamo v usodo, ampak naj se zavedamo, da zgodovino in družbo ustvarjamo mi, sleherni od nas. Tak pogled veje še iz druge misli, ki jo je izrekel pri sv. ložefu: "Pravijo: 'Svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec.' Da, ako prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu hodu, njegovi pogubni smeri; ne ako se moč od zgoraj, ki se hrani v Jezusovi religiji, v njegovi Cerkvi, spet razlije v vse razrede človeškega rodu in jih poživi." To misel je ponovil papež in sklenil svoj nagovor: "Sprejmimo od blaženega Slomška ta izreden pouk. Naj nam pogumni božji služabnik pomaga, da bomo mladike neumrljivega življenja, ki bodo povsod širile evangelij upanja in ljubezni. Amen."
Drago Ocvirk
SLOMŠKOVA BESEDA
V nebesih sem doma
Slomšek je govoril ljudem tudi v pesmi. Ni bil lak mojster kakor sodobnik Prešeren. Tudi mu ni bilo do visoke umetniške poezije, ampak take, ki so jo ljudje lahko razumeli in tudi sprejeli. Da je zadel stil in vsebino, dokazujejo številne njegove pesmi, ki so jih ljudje sprejeli za svoje in so ponarodele. Pojemo jih, pa pogosto ne vemo, da je besedilo izpod peresa in iz srca blaženega škofa Antona Martina.
K|E SEM DOMA
lezus ga obudil bo
K]ER ]E UDBI BOG DOMA
V	nebesih sem doma to meni pravita zemlja in nebo
in vsaka stvar lepo.
V	nebesih sem doma, nisem tega sveta, nebes se veselim,
v nebesa prit' želim.
V	nebesih sem doma, to meni pričata sonce in mesec bled in vsake zvezde sled.
V	nebesih sem doma, kjer žlahta zvoljena se skupaj veseli
in mene k seb' želi.
\ezusa tud' pokopali al' od smrti je on vstal, tak mi tudi bomo vstali, to obljubo nam je dal.
Kaj bi se umreti bali, saj je smrt premagana-, le en časek bomo spali, le do dneva sodnega.
Enkrat glas Odrešenikov nas iz groba zbudil bo, peljal bode pred sodnika našo dušo in telo.
Rad v Gospodu jaz položim svoje trudno truplo spat: daj mi, lezus, to te prosim, le veselo zopet vstati
(Mnemosgnon slavicum, 1840)
Kje je ljubi Bog doma? Tam, kjer je nebo razpeto, lepo višnjevo posneto že veliko jezer let, tamkaj vidiš njega sled. Tam, kjer zvezdice migljajo, kakor oknice igrajo, tam je ljubi Bog dom-, ki nas gleda in pozna.
Kje je ljubi Bog doma? Tam, kjer gore zelenijo, v nebo glavice molijo, kjer po drevju piš šumi, po skalovju grom doni: po planinah in dolinah, po goricah in ravninah, tam je ljubi Bog doma, lahko v srcu čutiš ga.
V	nebesih sem doma, svet sreče mi ne da.
Vsa zemlja le za me dežela tuja je.
V	nebesih sem doma, tam lezus krono da-, tam je moj pravi dom, kjer večno srečen bom.
(Drobtinice 1846)
VESELICA MRTVIH
Kadar enkrat v hladni zemlji bo minula moja noč, spet bo k novemu življenju me zbudila božja moč.
Naj se ravno truplo vseje, vera mi spričuje to, vekomaj ne bo trohnelo,
Kje je ljubi Bog doma?
Čuješ klicati zvonove čez ravnine in bregove-, njih premili božji glas v hišo božjo kliče nas-. v cerkvi ljubi Bog prebiva, tam ga verna duša uživa, tam je ljubi Bog doma, tamkaj nam svoj blagor da.
Kje je ljubi Bog doma?
Tam, kjer v prsih srce kljuje, tam najrajši Bog stanuje-, naše srce je oltar, če ga damo Bogu v dar.
V čistem srcu Bog prebiva, i njim veselje duša uživa-, kjer je v srcu Bog doma, tam se uživa sreča vsa.
(Drobtinice 1862)
SINODA
SPREJETI LASTNO RANUIVOST
r. Ivan Štuhec, tajnik slovenske sinode, o zbranih ■ odmevih na knjižico "Izberi življenje". Sinoda je z obdobjem, ko po dekanijah prirejajo sinodalne dneve, stopila v drugi korak svoje poti, zato je prav, da najprej potegnemo črto pod prvi korak.
Ali med zbranimi odmevi pogrešate kakšno področje?
Začuden sem ob dejstvu, da niti en prispevek ne govori o problemu divjega kapitalizma v sodobnem slovenskem podjetništvu; o stiski vesti kristjana, ki se znajde znotraj tega načina gledanja na gospodarstvo; o tem, da številni podjetniki pri zaposlovanju žensk od njih zahtevajo, da nekaj let ne smejo rojevati. To me zelo preseneča, ker po drugi strani pogosto slišim od ljudi, da so to res veliki problemi.
Dejstvo, da ni tovrstnih prispevkov, kaže na to, da ima slovenski kristjan velike težave pri tem, kako naj razume vlogo vere v vsakdanjem življenju. Če lahko po eni strani sprejmemo stališče, da Cerkev ne deluje politično v smislu stranke, sindikata ali česa podobnega, pa po drugi strani ne moremo privoliti v tezo, da vera nima kaj iskati v svetu gospodarstva, ekonomije, politike in kulture. Kristjan bi moral svojo vero in etična načela skušati ures-
lanez Pavel II. je molil na grobu A. M. Slomška.
ničevati tam, kjer je. Tu se po mojem kaže določena shizofrenija slovenskega krščanstva, ki je posledica naše preteklosti - ne le polpretekle zgodovine, ampak kar celotne zgodovine slovenskega krščanstva. Naša težava je v tem, da se o izkustvu vere v cerkvenem okolju težko ali komaj kaj pogovarjamo, zato je tudi prenos našega duhovnega in verskega življenja v konkretne okoliščine vsakdanjega življenja otežen.
Kakšna podoba Cerkve se vam kaže na podlagi sinodalnih prispevkov; ali je to združba enako mislečih ljudi ali pa je v njej videti znamenja pluralizma ali celo cerkvenega oporečništva?
Oblike cerkvenega oporečništva so komaj zaznavne, morda najdemo le posamezne primere. Za del prispevkov lahko rečem, da so zelo zreli, da kažejo zelo dobro poznanje drugega vatikanskega cerkvenega zbora in pokoncilskih usmeritev. V nekaterih prispevkih pa je mogoče zaznati tudi težnjo, ki bi jo lahko opredelili za neke vrste "našost" - kar je naše, je vse v redu, kar pa ni naše, je vse narobe. Če gledamo na sinodo kot na dialoški proces, torej proces odpiranja, zaznamo v njej dve značilnosti; vsebuje določeno tveganje, kajti odpreti se pomeni tudi izpostaviti se, biti ranljiv, po drugi strani pa pomeni veliko mero poguma, da sprejmemo to tveganje in skušamo iz njega potegniti nekaj dobrega.
Ali drži ugotovitev, da slovenski katoličani vidijo vlogo Cerkve izrazito na verskem področju, da pa imajo morda celo odklonilno stališče do družbene vloge Cerkve? Takšno sliko naj bi namreč kazale tudi nekatere javnomnenjske raziskave...
To se delno potrjuje, vendar ne v tem smislu, da bi vsi prispevki izražali soglasno pričakovanje, naj se Cerkev ukvarja samo z zakramentalnim, duhovnim, ne pa tudi s socialnim, vzgojno-izobraževalnim in kulturnim. Ljudje vidijo, da mora biti Cerkev dejavna tudi na teh področjih, vendar - in to je tisto, kar se mi zdi pri tem vprašanju izpostavljeno - naj do tega ne prihaja prek političnih sredstev in gospodarskih vzvodov, ampak po poti etičnosti, moralnosti in duhovne prepričljivosti. Ljudje torej ne vidijo Cerkve v vlogi zaprtega zakristijskega življenja, hkrati pa si tudi ne želijo Cerkve kot politično izpostavljene ustanove.
Povzeto po www.rkc.si
DRUŽINA, 48/39, Franci Petrič
Kučan papežu: Vovka nikar!
Nedelja, 19. 9. 1999, bo z zlatimi črkami vpisana v zgodovino Cerkve na Slovenskem in slovenskega naroda. Nikoli nas še ni bilo na enem kraju toliko kot to nedeljo na Betnavski poljani pri Mariboru. Devet odstotkov vsega slovenskega ljudstva in enajst odstotkov vseh vernih Slovencev in Slovenk je bilo pri maši s papežem lanezom Pavlom II. S tem statističnim podatkom smo daleč pred vsemi ljudstvi, ki jih je do zdaj srečal papež. Tradicionalna katoliška ljudstva Italijani, Poljaki in drugi niso na enem mestu zbrali devet odstotkov vseh svojih prebivalcev ali enajst odstotkov vseh katoličanov v svojih državah. Celo v Mehiki, kjer so se doslej po statistiki tistih, ki zapisujejo papeževe obiske po državah sveta, zbrale največje množice, se na enem kraju ni zbralo deset odstotkov vseh prebivalcev države.
Na ta naš rekord v zgodovini vesoljne katoliške Cerkve smo lahko upravičeno ponosni. Morda pa bodo to cenili tudi v vrhovih vesoljne Cerkve. Smo namreč edini po večini katoliški narod v Evropi, ki v cerkveni hierarhiji svoje dežele nima kardinala ter ima zelo malo
ljudi v osrednjih ustanovah vesoljne Cerkve. V prihodnji izbiri kardinalov bi upravičeno pričakovali tudi moža naše Cerkve. Nedeljski rekord je imel dva razloga: dočakali smo prvega uradno razglašenega blaženega iz našega rodu in papežev obisk. Slomšek je naš kažipot s svojo zvestobo veri in narodu. V polpretekli zgodovini je bil po krivici zapostavljen in zunaj cerkvenih sten le malokrat omenjen ali priznan kot eden od utemeljiteljev slovenstva. Ob obisku pa so lahko zanj slišali vsi in vsakdo je dobil vsaj osnovno informacijo o njem, njegovi svetniški in kulturni veličini. Zato velja posebno priznanje slovenskim medijskim hišam, ki so večinoma zares kakovostno poskrbele za predstavitev tega velikana prejšnjega stoletja. Ob Slomšku pa nas je zbral papež, ki je že ob prvem obisku leta 1996 pokazal, da hoče naši mladi državi v srcu Evrope razglasiti prvega svetnika.
)anez Pavel II. goji do nas posebno simpatijo vse od začetkov svoje izvolitve. Pa tudi mi smo ga v 21 letih pontifikata sprejeli za svojega najboljšega prijatelja. Vsi priznavajo, da ima enega najpomembnejših deležev v priznanju naše države. Celo največji nasprotniki Cerkve pri nas ne morejo zanikati teh papeževih zaslug. In čeprav smo letos navdušeno mahali Clintonu, v tem ni bilo enake hvaležnosti kot pri janezu Pavlu II. ZDA so celo nasprotovale slovenski državi in njeni osamosvojitvi. Če bi bilo po njihovo (in kot kaže s paktom stabilnosti, je še vedno nekaj na tem), bi bili še zdaj v balkanskem objemu. Doživeli smo prvega blaženega in tako pred svetom in Cerkvijo dobili še en pečat razpoznavnosti med državami sveta in narodnih Cerkva. Svet pa je nekoliko več spet slišal o nas. Pa ne le pohvalno, saj časnikarji kmalu ločijo med navideznim bliščem in resničnostjo. Tudi o tem so po svetu pisali.
Državna oblast že vsa leta, kar imamo večinsko liberalno vlado, zavlačuje z ureditvijo odprtih vprašanj med državo in Cerkvijo. Na stanje pri nas sta opozorila škof Kramberger v avstrijskem dnevniku Kleine Zeitung in nadškof Rode v vatikanskem glasilu Osservatore Romano. Malo jih je bilo, ki so poznali vsebino, a vsi "dežurni kritiki" so dobili v tednu po papeževem obisku kost za kritiko Cerkve, čeprav člankov niso niti brali. Po trditvah teh kritikov škofje ne smejo zapisati resnice, ampak zaradi nekih vzvišenih razlogov samo tisto, kar nas združuje.
Ustvarjanje lepega videza je tipična značilnost dobe, ki se je hočemo na vsak način otresti. V komunizmu ni bila pomembna resničnost, ampak višji cilji. Zaradi "videza edinosti" v našem narodu si je predsednik države Milan Kučan (kako nedržavniška gesta, ko vemo, kako natančno Cerkev izpelje proces za svetnike) dovolil poučiti celo samega papeža pred odhodom, kako ni primerno razglašati svetnikov, ki bi povzročali delitve. To je bil jasen namig lanezu Pavlu II., naj nikar ne razglasi božjih služabnikov Lojzeta Grozdeta in nadškofa Antona Vovka za blažena. Vemo zakaj, ker bi bil s tem postavljen pod vprašaj mit o neo-madeževanosti "narodnoosvobodilne vojne", ki jo je partija razglasila, zraven pa se šla krvavo revolucijo in državljansko vojno Prav ta mit pa je temelj vse delitve pri nas in predsednik, ki je bil dolga leta partijski sekretar, ga vztrajno podpira. Torej tudi delitev. Pa tudi mit o povojnem socializmu s človeškim obrazom, ki je zapiral duhovnike ter zasliševal škofe.
Nekateri so se zopet obregnili ob stroške za papežev obisk in se sklicevali na denar davkoplačevalcev. Kdor je gledal letalo, ki je papeža odpeljalo, je lahko sam videl, da papež (ne njegovi spremljevalci) s seboj ni nesel ničesar. Minister za finance pa bo tudi potrdil, da ni pisal nobenih čekov, ki bi jih dali za Vatikan. Vse je ostalo v Sloveniji. Verjetno pa so bili veseli vsi tisti državni uslužbenci, ki so pod postavko papeževega obiska dobili sredstva, ki jim bodo še dolgo koristila. Pa ne le njim, ampak vsej slovenski državi. Povrhu vsega smo slovenski davkoplačevalci tudi v večini verni ljudje. Torej je državna oblast dala majhen košček tistega, kar smo ji v davkih prispevali verni davkoplačevalci. Tu smo vsaj videli, kam denar gre, in tudi vedeli, za kaj. Imamo blaženega, pa tudi več samozavesti in ponosa. Veseli bi bili, ko bi neverni po vsem tem pokazali do vernih tudi malo več spoštovanja. Potem bodo izginile tudi delitve.
MAG 39/99 - Jadranka Rebernik
Liberalna demokracija preživlja zadnji mesec in pol v veliki negotovosti, za katero nič ne kaže, da bo kmalu izginila. Gre seveda za bolezen predsednika vlade, ki je predvsem njegovo stranko, z njo pa tudi ves levi blok, potisnila v resno preigravanje različnih strategij.
Če bi se namreč izkazalo, da predsednik vlade zaradi zdravja ne bo zdržal do naslednjih rednih volitev, se bo začelo liberalni demokraciji zelo muditi na volitve.
Iskanje prave strategije. Možnosti za zadovoljivo rešitev pa je vse manj. Časa, tako se vsaj zdi, pa tudi. V zadnjih mesecih, zlasti med boleznijo predsednika vlade, je v anketah javnega mnenja začela priljubljenost liberalne demokracije padati. Položaj bi se lahko, če se bodo zelo poslabšale gospodarske in socialne razmere, še bolj obrnil navzdol. Levici bi torej ustrezale čimprejšnje volitve in če se je do zdaj govorilo o juniju, je zdaj v igri že marec prihodnje leto. Verjetnost, da bi do predčasnih volitev prišlo, je kar velika, zlasti če se bodo stranke pri odločanju o večinskem volilnem sistemu zapletle v popolni Pat položaj. Veliko je odvisno od tega, kako bo napredovalo dogovarjanje o združevanju krščanskih demokra-
tov in ljudske stranke. Nekateri celo menijo, da bo odločilni trenutek nastopil, ko pride do dokončnega dogovora med vodstvoma obeh strank o združitvi, kar naj bi se
zgodilo decembra. V tistem trenutku naj bi levi blok pritisnil in zlepa ali zgrda izsilil volitve. Združitev pa je odvisna od dveh zadev - kdo bo predsednik stranke in ali bo SLS izstopila iz vlade.
Seveda je mogočih rešitev težav LDS več. Če se bo ohranil zdajšnji volilni sistem, lahko še vedno pride v poštev koalicija s socialdemokratsko stranko v povezavi s krščanskimi demokrati. Slednji trenutno sicer vstop v koalicijo še odklanjajo, po volitvah pa se zdi to zanje še najboljša rešitev. Triletnega posedanja v opoziciji namreč niso najbolje izkoristili, saj so bili večinoma v senci bolj agresivnih Janševih socialdemokratov.
MAG 40/99 - Ivan Puc
Aktualno dogajanje v slovenski politiki je medsebojno usodno prepleteno kot že dolgo ne. Združevanje SKD in SLS je odvisno od volilnega sistema, ta je odvisen od ocene levega bloka, ali se jim splača tvegati, od nadaljnjega razvijanja dogodkov pri nas pa je odvisno, ali bomo vstopili v Evropsko unijo ali ne.
Od tega, ali bomo v Uniji kmalu, torej vsaj v predvidenih rokih, v prihodnjih nekaj letih, je pravzaprav odvisen (zveni dramatično, toda drži) nadaljnji razvoj demokracije v Sloveniji. Edina možnost, da se bo utrdila pravna država in da bodo sprejete zahodnoevropske norme, je, da čim
Prijateljstvo premaga razdalje-, jolanda Petrič iz Nice in Ida Štepec iz Pariza.
prej postanemo polnopravna članica EU, za katero in v kateri bodo veljala ista pravila kot v drugih članicah. Če se bo namreč postopek približevanja Uniji močno upočasnil ali celo ustavil, bo to ugodno vplivalo predvsem na položaj tako imenovane nomenklature.
Zgodovinsko združevanje. Združevanje med krščanskimi demokrati in ljudsko stranko naj bi se približevalo vrhuncu oziroma končni odločitvi. Pogajanja so zapletena, ker najpomembnejša vprašanja še zdaleč niso rešena - kdo bo predsednik stranke, kakšno bo ime, kakšna bo njena strategija, če pride do združitve v tem mandatu, ali bo nova stranka v vladi ali ne. O tem sta se vodstvi resno pogovarjali na zadnjem sestanku, lahko bi celo rekli, da sta se stranki pred tem le otipavali in si pošiljali signale pred medijev. Vendar niti na tem sestanku do končnih odločitev ni prišlo, razne da obe strani trdita, da bo združitveni kongres 23. decembra. Vse preostalo bodo morali še rešiti. Tako še niso končale dileme, kakšno bo ime stranke - v SLS se nagibajo kar k svojemu zdajšnjemu imenu, v SKD predlagajo več različic, med drugim kombinacijo krščansko-ljudska stranka. Pomemben bo seveda sistem glasovanja o vodstvu nove združene stranke, pogajanja pa so blokirana že pri razmerju delegatov, ki naj bi bili navzoči na združitvenem kongresu, saj želi SLS razmerje 1 :2 v svojo korist, krščanski demokrati pa menijo, da bi morali imeti enako število delegatov. Skratka, vse dileme, ki smo jih sprožali v zadnjih nekaj mesecih, odkar je združitev aktualna, še niso dobile odgovora.
Podobnikovo zmagoslavje, ki ga je dočakal z odločitvijo sodišča, da mora Mladina svoje navedbe preklicati, je pomemben element tudi pri pogajanjih o združitvi. Marjan Podobnik na kolenih bi ustrezal pogajalcem krščanskih demokratov, ki bi tako imeli več možnosti pripeljati na čelo nove stranke svojega človeka, po možnosti predsednika SKD Peterleta. Tako pa ta zadeva, ki je med najpomembnejšimi, ostaja nerešena in bo verjetno še naprej najtežje rešljiva. Od tega, kdo bo vodil novo stranko, bo namreč v veliki meri odvisen nadaljnji zalet stranke v sfero najmočnejših političnih strank.
Nekateri celo menijo, da združitev ni smiselna, če stranka ne bo imela možnosti postati relativno najmočnejša stranka (v kateremkoli volilnem sistemu) in prevzeti mandatarstva. Zanimivo je, da so po vsakem novem sestanku vodstev krščanskih demokratov in ljudske stranke še najglasnejši skeptiki, ki menijo, da združitve ne bo. Vprašanje je namreč, koliko bi združena stranka v resnici pridobila.
ANGLIJA
LONDON
Novembrska praznika vsi sveti in spomin vernih rajnih nam, bolj kot drugi prazniki v letu, govorita o lastni usodi in nas spominjata na resničnost, ki vse ljudi izenači. Če kaj, potem vsakega, prav vsakega človeka doleti smrt, ki je za nekatere dokaz največje pravičnosti na svetu. Naj bo slaven ali bogat, pozabljen ali reven, po vseh velikih in preprostih pogrebnih ceremonijah postane nov dom, zemlja, za vse enak.
Vsi sveti niso le enodnevni praznik, ampak se spomin svetih in rajnih razteza skozi ves mesec november. Ce hočemo vstopati v občestvo svetih, moramo biti najprej v občestvu z živimi, kajti svetost je rastlina, ki raste tukaj in najuspešneje zori v družbi ljudi.
ANTON MILAN ERŽEN (1922-1999)
Pokojni inž. Milan Eržen
Milan Eržen je bil rojen 16. junija 1922 v Mariboru. Po končani gimnaziji se je vpisal na univerzo v Ljubljani, na elektrotehnično fakulteto. Študija pa ni mogel nadaljevati, ker je izbruhnila vojna. Komaj osemnajstletni študent se je zatekel v hribe, kjer se je priključil kraljevi jugoslovanski vojski "plavi gardi". Kmalu je bil zajet in poslan v italjansko koncentracijsko taborišče v Gonarsu, kjer je preživel 18 mesecev. Po vrnitvi iz internacije je za Milana sledilo težko obdobje boja tako proti nemškemu okupatorju kakor tudi proti komunističnim teroristom v Sloveniji.
Ob koncu vojne je odšel s tisoči vojnimi begunci najprej v Italijo, od tam pa v Nemčijo, saj se v domovino ni mogel vrniti zaradi svojega prepričanja. Iz vojaškega begunskega taborišča v Nemčiji je decembra 1947 odšel v Anglijo. Tukaj je najprej delal v premogovnih rudnikih.
Zelo dobro se je naučil angleščine, saj je hotel končati univerzitetni študij. Pri delu v rudnikih je ostal, dokler ni s pomočjo svojega dobrega prijatelja dr. (ožeta (ančarja našel delo v psihiatrični bolnišnici v Bristolu, kjer je delal kot bolničar.
Že leta 1950 je bil sprejet na državno univerzo v Dublinu. Tam je študiral gradbeništvo v kolegiju Galway. Študij je končal z odliko in se vrnil v Anglijo, kjer je našel delo kot gradbeni inženir pri znanem podjetju Holst & Co. Ltd. Po dveh mesecih se je vrnil na Irsko na podelitev diplome. Med slovesnostjo podelitve se je onesvestil. Zdravniki so odkrili tuberkulozo. Naslednji dve leti je tako preživel v bolnišnici; vzeti so mu morali del pljuč.
Podjetje Holst & Co. Ltd. je ves ta čas čakalo nanj. Ko se je pozdravil, se je pri tem podjetju spet zaposlil. Leta 1965 se je prvič vrnil v Slovenijo na obisk. Čez dve leti se je poročil z lanet, tajnico svojega šefa, s katero je imel tri otroke: Simona, Adama in Marijo.
Leta 1983 je zapuščal podjetje Holst, star 61 let, kot pokrajinski direktor za Midlands. Mestni svet Birminghama ga je prosil, da bi sprejel pogodbo za pol leta za prenovitev mesta. Tam je ostal celih devet let, vse do svoje upokojitve.
Od svojega 45. leta je moral zaradi sladkorne bolezni jemati insulin. Zadnji dve leti svojega življenja je zaradi te bolezni močno trpel. Vid mu je opešal tako, da ni mogel hodi-
ti na daljše sprehode. Sledile so težave z debelim črevesom. Septembra 1998 je moral na dializo v Solihull, in sicer trikrat na teden po 4 ure. Zdravljenje je prenašal mirno in potrpežljivo, vendar se je težko sprijaznil s tem, da bo moral ostati odvisen od dialize, dokler bo živ.
Osebje v dializnem centru so bili zelo vljudni in razumevajoči kot "prava družina". Ena od bolniških sester, ki je še posebej skrbela zanj, je rekla, da je bil izredna osebnost. Osebje je dajalo moralno oporo tudi njegovi ženi |anet.
26. avgusta je Milan pretrpel srčni napad, iz katerega se je kot ponavadi izvlekel. Iz bolnišnice se je vrnil domov v petek, 3. septembra. V torek, 7. septembra, je šel na dializo. Tam je spet dobil srčni napad. Dve uri po napadu je odšel v večnost. Njegova žena |anet je bila ves čas z njim.
Pogrebna slovesnost je bila v sredo, 15. septembra, v kapeli krematorija v Birminghamu. Slovenski župnik S. Cikanek je bil pri obredu skupaj z angleškim katoliškim duhovnikom, patrom Bernardom, predstojnikom ko-lumbinskega reda v tem kraju.
V soboto, 18. septembra, je žena ]a-net s svojimi otroki, Simonom, Adamom in Marijo, ponesla Milanovo žaro s pepelom v Maribor, kjer so jo položili v družinski gob Erženovih v ponedeljek, 20. septembra, na pokopališču na Pobrežju. Prisotni sta bili Milanovi sestri z družinami in veliko število njegovih sošolcev. Na pogrebu je bil tudi župnik Cikanek, ki se je mudil v Sloveniji ob Slomškovi beatifikaciji. Njegova prisotnost in udeležba pri pogrebnem obredu je bila še posebej dragocena za angleško govorečo družino pokojnega Milana.
Življenje pokojnega je bilo morda bolj preizkušano kot življenje večine ljudi. Kljub vsemu pa se ni nikoli pritoževal, ampak je bil vedno dobre volje in je skrbel za vedro razpoloženje v družbi in doma. Njegov dom je bil poln obiskovalcev. Tudi svojo zadno preizkušnjo je prenašal mirno, pogumno in potrpežljivo. Njegov odhod v večnost pa je bil zanj odrešitev življenjskih preizkušenj in trpljenja.
Naj se spočije pri Gospodu, v katerega je neomajno zaupal in veroval.
Slovenska skupnost v Angliji, ŽPS
slovenske katoliške misije in slovenska katoliška misija v Londonu izrekajo iskreno in občuteno sožalje Milanovi ženi lanet, otrokom, vsem sorodnikom pokojnega v Sloveniji in vsem njegovim prijateljem. Katoliška skupnost v Veliki Britaniji zagotavlja, da bo molila za Milanov večni počitek pri Bogu.
ŽPS slovenske katoliške misije v Meliki Britaniji.
VABILO K SV. MAŠI ZADUŠNICI
Vse slovenske rojake, prijatelje in znance Milana Eržena vabimo k sv. maši zadušnici, ki bo darovana za pokojnega v nedeljo, 31. oktobra 1999, ob 12. uri v župnijski cerkvi St. George and St. Theresa, Station Road, Knowle, Solihull (near Birmingham).
Sv. mašo bo daroval župnik Fr. Maguire ob somaševanju slovenskega župnika g. Cikaneka.
Po sv. maši ste vabljeni na okrepčilo v bližnjo dvorano.
Prisrčno vabljeni!
Žena lanet Eržen z družino
AVSTRIJA
DUNAJ
Krst
Veseli me, da lahko po dolgem času spet poročam o krstu v slovenski skupnosti na Dunaju. V nedeljo, 29. avgusta, je deklica Martina z zakramentom svetega krsta postala članica Kristusove Cerkve. Obred je opravil naš župnik Štekl - pristno in doživeto, tako kot zna on. Krščena je bila z vodo iz reke lordan.
Po počitnicah je naš mali zbor spet začel z vajami; za slovesnost krsta smo se naučili psalm, ki smo ga zapeli med beriloma, takoj po končanem krstnem obredu pa še posebno pesem.
Po sveti maši je član ŽPS lanez Kunc izročil mamici Štefki Pötzold šopek rož. Za vse udeležence svete maše in krsta smo po obredu v dvorani pripravili zakusko.
Mali Martini in mamici Štefki želimo veliko božjega blagoslova.
Bili smo v Mariboru
19. septembra smo bili v Mariboru, kjer smo se udeležili beatifikacije Antona Martina Slomška. Za vse nas je bilo to nepozabno doživetje.
Po prireditvi je bilo poskrbljeno za hrano in pijačo, čemur se moramo zahvaliti Ivanu Kiklu, ki nas je popeljal v dobro domačo gostilno na obronkih Maribora.
Maša narodov
Tudi letos smo se v dunajski stolnici sv. Štefana udeležili maše narodov, največjega vsakoletnega bogoslužja na Dunaju.
Letos je maševal generalni vikar mag. Franz Schuster, somaševali pa so dušni pastirji različnih narodnosti. Kot je običaj, je vsaka jezikovna skupina sooblikovala liturgijo - bodisi s pesmijo bodisi z berilom ali prošnjo.
Slovenci smo med beriloma zapeli psalm in se predstavili z dvema narodnima nošama. Po maši smo na trgu pred cerkvijo na stojnici mimoidočim ponudili slaščice, slovenska vina ter žganje. Domače vino iz lastnega vinograda ter pravo prekmursko gibanico sta prispevala Marija in lože Mesarič, ponudbo slaščic pa sta obogatila Ana in Werner Oswald.
Vrhunska vina iz Slovenije je prispevalo tudi slovensko veleposlaništvo na Dunaju, zastopala sta ga g. lože Hlep in g. Franc Kunej. Stojnico smo lepo okrasili z napisi in zastavo Slovenije.
Za boljše razpoloženje je poskrbel tamburaški ansambel "Fermata”, ki
je, medtem ko so mimoidoči pokušali slovenske dobrote, brenkal različne narodne in zabavne melodije.
Izlet in romanje v Prekmurje
Izlet, na katerega smo hoteli iti spomladi, smo izvedli prvo nedeljo v oktobru. Popeljali smo se v Prekmurje. Pobudo za to pot sta dala Slavek Lovrec in jože Mesarič, slednji je bil tudi organizator poti po Prekmurju skupaj z župnikom Štek-lom. Zaradi volitev v Avstriji (nekateri udeleženci so pred odhodom volili) smo z rahlo zamudo krenili z Dunaja, tako da smo farno žegnanje v Beltincih nekoliko zamudili, vendar vseeno prisostvovali pri sveti maši. Po krajšem pogovoru s tamkajšnjim župnikom smo si na kratko ogledali naravni park ob Muri, nato pa se odpeljali proti Turnišču, znani Marijini božji poti. Domači župnik nam je opisal zgodovino cerkve in kraja. Tam smo praznovali nedeljsko bogoslužje. Sledil je ogled Plečnikove cerkve v Bogojini. Tam so nas pričakali sorodniki Ivanke Wiesler, dolgoletne članice naše skupnosti, in nas povabili v svojo zidanico na "skromno" zakusko; ta je bila vse prej kot skromna. V jesensko razkošnem
okolju, pod sinjim nebom in ob spremljavi klopotcev je kaj hitro zadonela pesem. Težko se je bilo posloviti od ljubeznivih gostiteljev.
Naslednja postaja je bila ogled Rotunde iz 12. stoletja, nato še "kosilo" pozno popoldne, saj se je zaradi prej omenjene zakuske zakasnilo. Čas in program sta se iztekla in avtobus je moral kreniti proti Dunaju. Med potjo smo zmolili rožni venec, kot je običaj na vsakem našem izletu, tokrat v čast rožnovenski Materi Božji in v zahvalo za lep dan.
Hvala vsem, ki so z dobro voljo prispevali, da je izlet uspel: hvala Ani in Wernerju Oswaldu, ki sta z okusnimi krofi, kavo in čajem ter po potrebi "medicino” na avtobusu krepčala naše želodce.
V mesecu maju sta zakrament svete birme prejela Wolfgang Leeb in Milka Baranja, za kar jima slovenska skupnost želi, da bi še naprej ostala zvesta veri.
5. septembra je svoj 50. rojstni dan praznoval g. Herbert Rajšek. Vse
najboljše!
Srečni mamici je član ŽPS izročil šopek rož.	Krst Martine Pätzold
Slovenci iz Linza smo 18. septembra spet obiskali domovino. Ob treh popoldne smo se na Kureščku zbrali in s sveto mašo počastili Gospoda. Po maši smo staršema, ki sta pred kratkim izgubila svojega sina v prometni nesreči, izrazili svoje globoko sožalje.
Takšna srečanja ganijo človeka in ga prisilijo k razmišljanju o minljivosti življenja, po drugi strani pa ga navdajo s hvaležnostjo za vsa preživeta leta, za vsak srečno končan dan, za vsak nepozaben trenutek, ki nam je v tem življenju podarjen.
Naslednji dan je bil za nas eden tistih dogodkov, ki se vtisnejo globoko v spomin in zlepa ne zatonejo v pozabo. Ob takšni priložnosti, kot je bila slovesna razglasitev A. M. Slomška za blaženega, se človek namreč zave močnosti in trdne povezanosti Cerkve in njenih privržencev po vsem svetu. Zakaj vse tam zbrane ljudi različnih narodnosti, različnega jezika in različne kulture povezuje ena vera.
Katoliška vera, ki jo je poskušal neusmiljeno zatreti totalitarni in brezobzirni ateistični sistem, je navkljub
Tudi Milka Baranja je prejela zakrament svete birme
VJolfgang Leeb in njegova mama Antonija ob slovesnosti sv. birme
vsemu preživela. Velika množica ljudi ob papeževem obisku je bila trn v peti tistim, ki so se trudili slovenski narod "osvetliti" z Marxovimi, Engelsovimi in Stalinovimi idejami. Številni Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni, v času socialistične Jugoslavije, bili ponižani in trpinčeni zaradi vere, pa so na ta dan zažareli v globoki sreči in našli potrditev za svojo zvestobo veri.
PREDARLSKA
Nedelja narodov
Težnja, da bi bili narodi enotni in med seboj povezani po gospodarskih, kulturnih, političnih in drugih dejavnostih (združena Evropa), se počasi uresničuje. Ovire do popolne družitve so mnogovrstne in včasih težko premostljive. Človek hoče uveljaviti svoje zahteve in ugodnosti: premalo pa se ozira na drugega. Z veliko mero pripravljenosti in prilagodljivosti pa se marsikaj uresniči. Cerkev takšen način zbliževanja in prizadevanja podpira. Sama skuša premagati ovire in stališče, ki se je v zgodovini ukoreninilo v ljudeh. To je trdo delo in dolgotrajna pot. Od tod želja Cerkve po ekumenskem približevanju in združeva-
nju krščanskih skupnosti pa tudi do drugih svetovnih religij.
Eno takšnih prizadevanj in želja avstrijske Cerkve je praznovanje nedelje tujih delavcev ali, kot so jo na novo poimenovali "nedelja narodov". Dvoumna beseda se marsikdaj zlorabi v nasprotnem pomenu, kot ga ima. Če bo sprememba imena prinesla večja uspehe pri zbliževanju, bo pokazala prihodnost. Želja je, da bi se to uresničilo in rodilo sadove.
Letošnja nedelja narodov je bila 25. sept. v župniji Dornbirn - Haselstauden. Vse potrebno je pripravil "Gastarbeiterreferat" škofije, ki se posveča narodnim skupnostim.
Bogoslužje, pri katerem so sodelovale razne narodne skupnosti in ga oblikovale s petjem, molitvijo in drugimi pobožnostmi, je vodil domači župnik. Sodelovala in somaše-vala sta tudi izseljenska duhovnika za Slovence in Hrvate. Nagovor pri bogoslužju je imel voditelj "Gastar-beiterreferata" in socialni delavec, ki dobro pozna vse dejavnike, ki urejajo življenje v Avstriji, saj se z njimi srečuje vsak dan, ko se ljudje obračajo nanj za nasvete in pomoč.
(Linz) 50. rojstni dan Herberta Rajska

BELGIJA
MAASMECHELEN
NA) V LJUBEZNI NEBEŠKEGA OČETA POČIVA DUŠA rajne Lucienne Cappaert, žene Aleksandra Acko-viča, požrtvovalnega člana Slovenske katoliške misije in društva Slomšek. Rojena je bila v decembru 1923. Po daljši bolezni smo se od nje poslovili v ožjem krogu 29. septembra. Vedno je rada prihajala k slovenski maši, čeprav je razumela le malo našega jezika.
Slovenski duhovnik imenovan za flamskega župnika
Vodstvo tukajšnje škofije Hasselt ima čedalje večje skrbi zaradi čedalje manjšega števila duhovnikov. Novo-mašnikov skoraj ni, veliko duhovnikov pa odhaja v pokoj. Župnije združujejo v "federacije", v katerih deluje eden ali več duhovnikov. V dekaniji Maasmechelen je tako ustanovljena "federacija" župnij Eis-den-Dorp, Vucht, Meeswijk in Leut. Župnik moderator je od 1. oktobra župnik Meeswijka, za župnika "in solidum" pa sem imenovan jaz, ki sem bil doslej imenovan le za Slovence. Vesel sem, da bom pomagal duhovnikom krajevne Cerkve v skrbi za duše.
Naša skupnost v duhovni oskrbi in v utečenem redu slovenskega bogoslužja ne bo prav nič prikrajšana. S tem se na škofiji popolnoma strinjalo. Slišim pa, da je to prvi primer, da ie eden od izseljenskih duhovnikov
imenovan za flamskega župnika. Dori v Berlinu dokazuje, da je takšen način župniške službe in skrbi za naše rojake v tujini možen.
Lojze Rajk
FRANCIJA
PARIZ
Ves september je bil med nami duhovnik Janez Mesec; tu se je učil francoski jezik pred odhodom na Madagaskar. Pridno nam je pomagal pri pastoralnem delu v Parizu in drugod. Vedno je bil pripravljen narediti uslugo, če je le mogel. Marsikaterega izmed vas je spoznal in vsakemu dal nasvet, če sta ga le potrebovali. Oba, Aleksander Škapin, ki je že odšel na Slonokoščeno obalo, in g. Janez Mesec, ki bo odšel na Madagaskar, se vsem lepo zahvaljujeta za vse darove in priznanje, ki ste jima ga posvečali v tem času. Priporočata se vam tudi v bodoče.
CHILLEURS AUX BOIS/LOIRET
V majhni, a lepi in zeleni župniji v Chilleurs aux Bois, ne daleč od mesta Orleans v Loiret-u, je bil v nedeljo, 3. oktobra, poseben praznik za vse tamkajšnje Slovence. Prva nedelja v oktobru je že več let rezervirana za srečanje Slovencev. Tamkajšni župnik nam rad pusti cerkev in tudi svoje vernike, da se v skupni dvojezični maši poklonimo Bogu in se bolje
med seboj spoznamo. To je ekumensko srečanje dveh Cerkva, ki pripadata vesoljni Katoliški cerkvi. Francozi pridejo na ta dan v večjem številu, ker občudujejo slovenske cerkvene pesmi. Čeprav nas je Slovencev malo, je naše petje štiriglasno, kar gode francoskim ušesom, ki so navajena samo na dvoglasno petje. Ne pravi zaman primorski pregovor: "Če sta dva ali trije Slovenci skupaj, že lahko pojejo štiriglasno." Mašah je lepa priložnost, da se Slovenija, njena Cerkev in človek, ki biva v njej, predstavi svetu. Slovenci po svetu so najbolj vidne osebnosti za spoznavanje naših lepot na verskem in narodnem polju. Kajti čim bolj smo raztreseni po francoskih mestih in vaseh, bolj smo vidne priče, kaj je Slovenija. Krajevni župnik mi je že večkrat rekel: "Takšna srečanja duhovno bogatijo župnijo in prispevajo k skrbi za zdomce vsega sveta." Vse to nas napolni z mirom in nam daje moč, da se duhovno obogatimo pri izvirih in izlivih dvojezičnih jezikov ter skupaj nadaljujemo pot k Njemu, ki je naše upanje.
Pred mašo so verniki prišli k zakramentu sprave, kar je zelo pohvalno za današnjo dobo. Petje v slovenskem jeziku je vodila Marija Škrlj iz Pariza. Po maši smo se napotili v majhno, a lepo gostilno, ki nam jo je, kot vedno rezervirala Matilda Pal. Tudi to spada k prazniku, saj je pogostitev vidni del veselih Slovencev. Veseli me, da se Slovenci iz tega okraja še vedno srečajo dvakrat na leto. Pri obloženih mizah pa je lepa priložnost, da se pogovarjamo, pojemo in veselimo in tako izmenjamo bogastvo, trpljenje in preizkušnje iz vsakdanjega življenja. Da, taki trenutki pišejo knjige in dnevnike iz življenja vsakega izmed nas. Vsak je dal
drugemu, kar nosi v sebi, tako se je videlo, da smo bratje in sestre v Kristusu. Naj nam ne bo vseeno, kako govorimo, pišemo ali pojemo, saj nas drugi gledajo in si ustvarjajo podobo o nas. Najbolj važno pa je, da na koncu priznamo in rečemo: "Lepo je bilo, še bomo prišli!” Hvala vsem!
Silvester Česnik
JUŽNA FRANCIJA
V zadnjem času se je naša skupnost na jugu Francije, še posebej v Nici, pridružila skupnemu čutenju vseh Slovencev doma in po svetu. Dobili smo prvega domačega priprošnjika, blaženega škofa Slomška. Tudi nas je ta vzvišeni dogodek zaznamoval in potrdil v veri.
Želeli smo si, da bi se lahko v večjem številu podali v Slovenijo in se pridružili praznovanju v Mariboru. A žal so se - kot tudi marsikje drugje po naših skupnostih in župnijah - v zadnjem trenutku za marsikoga pojavile upravičene ali neupravičene ovire: bolezen, družinski razlogi, pomisleki itd.
Naša romarska odprava v Maribor
se je prav zaradi vsega tega razpolovila in je končno štela le še sedem članov. Občudoval sem našo korajžno Jelko Plešnar iz Aubagna, ki je še dan pred odhodom morala klicati na dom zdravnika zaradi hudih bolečin v hrbtenici, a se kljub temu ni vdala. Povrhu tega je morala prepotovati še 200 km iz Marseilla do Nice, da se nam je lahko pridružila na skupni poti.
Bog je vsekakor bogato poplačal našo odločitev. Dal nam je doživeti nepozabne dni in vsaka malenkost se je vtisnila v naš spomin kot ka-
menček v prekrasen mozaik. Vsekakor je vrhunec naše poti v Slovenijo pomenilo prav srečanje s svetim očetom v Mariboru, a tudi drugačnih lepih dogodkov in spoznanj o naši domovini ni manjkalo. Poromali smo na Brezje, obiskali Bled, Stično, našo prestolnico Ljubljano, Vipavsko, okusili dobrote slovenske kuhinje in še in še.
Skupinica iz Nice je ob papeževem obisku poromala tudi na Brezje...
... in obiskala arboretum Volčji potok.
Največ pa šteje prav to, da smo se v teh dneh spoznavali malo drugače. Ko prihajamo k svetim mašam, je čas našega druženja veliko prekratek, da bi si lahko nekoliko bolje podelili med seboj tisto, kar nosimo v svojem srcu, kar nas bremeni in radosti. Ob romanju v Slovenijo pa smo se zavestno odločili, da se bomo posvetili medsebojnemu spoznavanju in drug drugega skušali osrečiti. Čeprav smo ostali v domovini več dni, smo se odpovedali temu, da bi svoj čas preživljali s svojci na naših domovih. Ostali smo skupaj in postali prijatelji veliko globlje kot prej. Bogu hvala za vse to! Vsem omahujočim pa naj bo teh nekaj vrstic v spodbudo, da bi se bolj pogumno odzivali na povabila in pobude, ki zorijo v naši skupnosti. Pa ne šele ob razglasitvi naslednjega slovenskega svetnika!
David Taljat
HRVAŠKA
ZAGREB
September je bil za duhovno sekcijo Antona Martina Slomška v Zagrebu mesec veselja. Slomškova beatifikacija je bila za vse izredno duhovno doživetje, čeprav smo bili doma ob televizorjih.
Tribuna za kulturo in znanost Collegium Hergešič je 20. septembra priredila večer s predstavitvijo dveh slovenskih umetnikov: književnika Mirana larca in slikarja Božidarja lakca. Pri tem je sodeloval tudi pevski zbor naše duhovne sekcije pod
vodstvom prof. Vinka Glasnovića. Ta večer slovenske kulture je bil organiziran zaradi Slomškove beatifikaci-|e.
Že v petek, 24. septembra, prav na Slomškov dan, so v obmejnem mestu Humu na Sutli predstavili življenje in delo blaženega Antona Martina Slomška. Ravnatelj Humskega kulturnega središča Božidar Bre-zinščak Bagola je k sodelovanju povabil Dramsko skupino Antona Ste-fanciosa iz Rogatca in Moški pevski kvartet Rogatec. Ti so predstavili Slomškove pesmi in basni v slovenskem jeziku, domačini Recitatorska grupa Rikard lorganovič in Muški Plevački oktet Kaj pa v hrvaškem leziku. O Slomškovem pomenu za slovenski jezik, vero in kulturo je govoril lazarist Andrej Urbanci iz Celja. Tako je ta prireditev bila lep prispevek k dobrim medsebojnim odnosom med Hrvati in Slovenci. Prav zato smo se te prireditve udeležili tudi člani duhovne sekcije A. M. Slomšek iz Zagreba, naš pevski zbor pa je na koncu zapel še nekaj Slomškovih pesmi, ki jih je uglasbil prof. Glasnovič. Z zahvalo za tako Prisrčen sprejem želimo prirediteljem, da bi to proslavo ponovili še v drugih krajih s Slomškovim rekom: Ne pravi, kaj znaš, ampak pokaži!
V četrtek, 24. septembra, je Hrvaško društvo skladateljev priredilo večer ob 50-letnici glasbenega delovanja našega zborovodje prof. Vinka Glasnovića. Zaradi šolanja je zgodaj odšel iz rojstnega kraja lanjevo v Skopje in Zagreb. Že kot petnajstletni fant je vodil amaterske pevske zbore, preživljal se je tudi z orgla-njem v cerkvah. Solopetje je študiral >n končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Takrat je namesto obolelega organista dirigiral na Vrhniki
Sattnerjev oratorij Asumptio. Njegovo ustvarjalno delo je raznoliko in plodno. Uglasbil je več kantat, izdal zbirke pesmi na tekste Dragutina Domjaniča, A. G. Matoša in drugih pesnikov. Pevski zbor Kulturnopro-svetnega društva Slovenski dom v Zagrebu je vodil od leta 1990, od leta 1994 pa zbor duhovne sekcije istega društva. Za naš zbor je uglasbil mašo, več Slomškovih pesmi: Romarska, Tri najlepše želje, Svete sobote večer in Prešernovo Nezakonska mati. Priredil je več pesmi: Veselja dom, Pridi, pridi duša verna, Pojte, zvonovi, Zvonovi zvonijo. Pod njegovim vodstvom pa hrvaški pevski zbor "Kralj Zvonimir” rad zapoje v hrvaškem jeziku našo Marija skoz' življenje. Ob tem lepem jubileju mu tudi člani duhovne sekcije A. M. Slomšek želimo še dosti plodnih let in se mu zahvaljujemo za tako požrtvovalno vodenje našega pevskega zbora.
NEMČIJA
BERLIN
Slomšku v čast
V nedeljo, 19.septembra, ko je v Mariboru papež uradno razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega, smo tudi v Berlinu slavili. Slomškova slika je med mašo visela na glavnem oltarju, mi pa smo peli njegove pesmi. Po maši smo sliko slovesno obesili v naših skupnih prostorih, saj smo ga izbrali za zavetnika naših prostorov, našega drugega doma v Berlinu, kjer se z veseljem družimo in srečujemo. Navzoči so bili presrečni, da smo Slovenci dobili prvega blaženega, h kateremu se bo-
mk
Ob 30-letnici slovenske župnije 10 petdesetletnikov - 10 "abmhamov" ministrira pri maši župniku Doriju.
mo zatekali. Z nami je bil tudi
konzul, malteški vitez g. )ožef Graj.
Birma
Le teden dni po Slomškovi beatifikaciji smo imeli slovesnost svete birme. Nanjo smo se vse leto pridno pripravljali.
Med nas je že v soboto, 25.septembra, prišel kopski škof msgr. Metod Pirih. Z veseljem smo ga pričakali v župnijskih prostorih ob 18. uri. Pozdravil ga je naš župnik, oba zbora pa sta mu zapela. Po kratkem pogovoru z birmanci, starši in botri smo ob 19. uri skupaj odšli v cerkev, kjer je škof Pirih daroval sv. mašo, prvič v čast blaženemu Slomšku, katerega praznik je papež določil za 24. september. V čudovitem nagovoru je orisal pot blaženega Slomška, še posebej vodilno misel: "Sveta vera bodi vam luč, jezik materni pa ključ do zveličavne narodove omike." Njegovih besed ne bomo nikoli pozabili. Med mašo je podelil tudi priznanja članom ŽPS in prizadevnim kuharicam. Priznanja je na slavnostni seji ŽPS po maši tudi podpisal. Večer je minil v sproščenem pogovoru in prijetnem druženju.
Drugi dan, v nedeljo, 26. septembra, smo se ob 11.30 zbrali v polni cerkvi. Škof je podelil zakrament sv. birme osmim birmancem. Bernardka
je v imenu birmancev pozdravila škofa, Denis, Sonja, Štefan, Vesna, Ksenja, Petra in Mario pa so ponosni in sproščeni prebrali prošnje in prinesli darove na oltar. Berilo je prebral Bernardkin oče Tone Bačov-nik. S škofom so somaševali msgr. lanez Pucelj iz Miinchna, njegov tajnik Jože in domači župnik Dori. Slovesnost je potekala v prijetnem ozračju čudovito okrašene cerkve, ki je sijala v svoji lepoti kot še nikoli, verjetno niti na posvetitvi ne. Za okrasitev je poskrbel Tone Bačovnik. Med nami je bilo čutiti, da se zgodilo res nekaj velikega, da Sveti Duh veje, kjer hoče, in deli svoje milosti odprtim srcem. Še posebej smo bili veseli visokih gostov s slovenskega veleposlaništva v Berlinu, ki so se skupaj z birmanci veselili darov Svetega Duha. Maše so se udeležili veleposlanik Alfonz Nabržnik z ženo lulijo ter konzulka Blažka Kepic in Danijela Žula.
Po maši se je škofu za njegov obisk zahvalil predsednik ŽPS in naš
pevovodja Franci Pukmeister in mu izročil spominsko darilo.
Naše vrle kuharice so v veliki dvorani pripravile kosilo za okrog 200 gostov. Poleg birmancev, botrov, njihovih staršev in gostov, članov ŽPS, pevcev in ministrantov ter že omenjenih duhovnikov, so bili z nami tudi dekan Kotzur, predsednik nemškega ŽPS Horst Fritsch in predsednica društva e.V. Slovenija Berlin, Slavica Skrabar. Organizatorka Ivanka Žirovnik je imela veliko dela, a je s požrtvovalnimi sodelavci odgovorno nalogo odlično izpeljala! Dvorano sta v barvah Svetega Duha okrasili Tilka Selevšek in Terezika Pukmeister. Tako lepa je bila kot oltar! Med nami je vladalo nepopisno veselje, sreča in radost. Oba dneva s škofom smo preživeli v duhu Slomška, sv. birme, ljubezni in 30-letnice župnije. Birmanci so dobili Slomškove spominske diplome in ročno okrašene, umetniško izdelane sveče z napisom "Sveta vera bodi vam luč...", ki jim bodo kazale pot in svetile na poti skozi življenje.
Slovo od škofa je bilo težko. Radi bi ga zadržali med nami, saj nam je prirasel k srcu s svojo odprtostjo in preprosto besedo. Zadonela je Slomškova pesem in še druge. To je bil praznik, ki bo ostal v srcih vseh.
Razveselil nas je Moški pevski zbor iz Komende
V torek, 28. 9., je v naši cerkvi gostoval Moški pevski zbor iz Komende, ki letos slavi 20-letnico delovanja. Vodi ga mlad pevovodja Matjaž Kremžar. Nastop je organiziral g. ložef Ciraj, konzul in malteški vitez, doma iz Komende, zdaj pa se je po službeni dolžnosti iz Bonna preselil v Berlin. Zbor je pel med mašo, po maši pa so pripravili čudovit koncert v čast
blaženemu Slomšku. Bilo je veličastno in skupaj z nemškimi verniki smo doživeli čudovito duhovno obnovo in se veselili do poznih večernih ur.
Spet novi "abrahami" in krst
V septembru je praznovala Abrahama podpredsednica ŽPS Marjanca Muhič. Po sobotni maši smo ji čestitali in se z njo veselili. Praznovali so tudi: Franci Knez, Nežika Blatnik in Darinka Poštrak. Vsem jubilantom ob zlatem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in jim želimo še mnogo moči in dobre volje!
Iskrena hvala duhovniku Romanu Kavčiču in našemu župniku Izidorju Pečovniku za lepo opravljen pogrebni obred in njegove tople besede slovesa. Prisrčna hvala pevcem in praporščakom, pogrebni službi Navček in vsem, ki ste podarili cvetje, sveče, darovali za svete maše, nam izrekli pisno in ustno sožalje in jo pospremili na njeni zadnji poti.
Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala - žalujoči vsi Žirovnikov!.
FRANKFURT
Zelo smo se razveselili tudi krsta Maje Šebjanič, hčerke Gorana in Tanje, roj. Doma. Želimo ji, da bi zrasla v dobro in zvesto kristjanko, ki bo oplemenitila naše vrste.
V 88. letu starosti jeli. julija odšla h Gospodu naša dobra mama Terezija Žirovnik, po domače Mažova mama, z Britofa pri Kranju. Čeprav je minilo že tri mesece, odkar smo jo na pokopališču v Predosljah položili k večnemu počitku, je bolečina ob izgubi še vedno nepopisna, a tolaži nas misel, da ste nam stali ob strani,
Sredina avgusta je bila v Frankfurtu in tudi sicer v Hessnu kar hladna, konec avgusta in skoraj ves september pa zelo lepa in kar vroča. Vroče pa je bilo tudi župniku in morda še komu, ki je tuhtal, kje bi dobil dovolj kandidatov za volitve v župnijski svet. Toliko glede vremena, ki je seveda lahko zelo spremenljivo in tudi nagajivo.
Ker iz naše skupnosti nismo poromali na srečanje s papežem v Maribor in na Slomškovo beatifikacijo, smo se pri rednem bogoslužju tega seveda spomnili; z romarji v Mariboru so nas povezale iste bogoslužne pesmi in pa šal v cerkveno-slovenskih barvah.
Ponovitev nove maše p. Franca Bertolinija.
Nenavadno pa je bilo, da je bil program slovenske televizije zakodiran in tako ni bilo mogoče spremljati prenosa tistim, ki imajo satelitski sprejemnik.
V nedeljo, 3. oktobra, je bila v slovenski župniji ponovitev nove maše jezuitskega novomašnika, p. Franca Bertolinija. Med triletnim študijem teologije v Frankfurtu je skorajda redno prihajal tudi v našo skupnost k maši in drugim prireditvam ter pri njih pomagal in sodeloval. Na začetku maše sta ga pozdravila Ljuba in Gregor:
"Dragi gospod novomašnik! Za Vaše duhovniško posvečenje pred mesecem dni ste v vabilu na posvečenje in novo mašo zapisali besede hvaležnosti Bogu, Družbi Jezusovi in domači družini.
Prepričana sem, da je v vseh nas in tudi tistih, ki jih danes ni tukaj, prav tako hvaležnost Bogu in ljudem ter hvaležnost Vam, da ste že v prvem mesecu po posvečenju med nami. Z nami in za nas boste darovali sveto mašo in nam podelili novomašni blagoslov. Ta šopek rož in priloženi dar naj Vam bo znamenje do-
Pokojni Mirko Sladič (NL 7/99)
brodošlice in hvaležnosti slovenske skupnosti, v katero ste tudi Vi tri leta zahajali. Kot duhovnik Kristusove Cerkve prisrčno dobrodošli med nami!1' (Namenoma je objavljen ves tekst, ker je žal zagodla elektronska pošta in se je morala Ljuba znajti).
Pri tej slovesnosti se nam je pridružil tudi sedanji kaplan v Friedbergu Roland Schaffer, ki je imel novo mašo pred dvema letoma. Čeprav so se začele počitnice in so bili mnogi redni člani naše skupnosti odsotni, se nas je zbralo, tako v cerkvi kakor tudi v dvorani k prigrizku in prijetni družbi, kar čez osemdeset.
rem
MANNHEIM
Tri poroke
Na isti dan in v isti cerkvi sv. Nikolaja sta se poročila dva popolnoma slovenska para, kar je za slovenska dekleta in fante v Nemčiji izredna redkost, saj je Slovencev premalo, pa še raztreseni so po vsej Nemčiji, da bi imeli kaj več možnosti si poiskati slovenskega življenjskega sopotnika.
Ko sem prvo soboto v avgustu v Sevnici pri cerkvi iskal župnišče, sem zagledal kar nekaj znanih obrazov iz Schwarzwalda s pripetimi šopki. V istem hipu sta pripeljala avtomobila z ženinom in nevesto, iz cerkve pa se je prikazal sevniški župnik, ki me je hitro poslal v zakristijo, naj se brž oblečem. Tako sem šele pri oltarju spoznal, kdo sta ženin in nevesta. Darinka Zorko in Alojz Klun sta pogosta gosta pri slovenski maši v Vöhrenbachu v Schwarzwaldu; Darinka včasih prinese s seboj "frajtonarico" in nam pri srečanju v dvorani tudi zaigra, da je bolj veselo in tudi lažje zapojemo. Vedel sem, da se nameravata v Sloveniji poročiti, nisem pa ju pričakoval v Sevnici na ta dan. Zato je bilo presenečenje za vse še toliko bolj prijetno. Njuno poroko smo potem praznovali kar dvakrat: na poročni gostiji na Studencu na Dolenjskem ter nato še v Schwarzwaldu po slovenski maši.
Stanka Pešec, njeni starši živijo v Herbolzheimu, se je poročila z
Darinka Zorko in Alojz Klun sta se poročila letos poleti v Sevnici.
Damjanom Tomšetom prav na isti dan kot prvi par v Sevnici. Stanka se je že dobro vživela v Slovenijo in ne bo imela domotožja po Nemčiji. Iz Velike Doline (kjer bosta tudi živela) je prišel v Sevnico župnik Marko Burger, tako da sva bila tudi pri drugi poroki navzoča kar dva duhovnika, predstavnika domovine in zdomstva. Prav tako so bili pri njuni poroki navzoči poleg sorodnikov tudi številni znanci in prijatelji iz Herbolzheima in visokega Schwarzwalda, ki so se z novoporočencema poveselili v motelu Čatež.
Tretja poroka pa je bila v Nemčiji v cerkvi sv. Marjete v Forstu blizu Lud-wigshafna. Toni Flajs si je v Mann-heimu našel nevesto Evo Wiehert. Poročal je nevestin stric, župnik v Freiburgu. Poročni par je še posebej prijetno presenetil v cerkvi z glasnim sodelovanjem pri maši in s petjem, kar se pri porokah redko zgodi. Nevesta sicer še ne razume slovensko, poje pa že nekaj slovenskih pesmi. Po poroki smo skupaj z nevesto pred cerkvijo zapeli pesem "Lepa si, roža Marija". Zlasti se ji je dopadla druga kitica, v kateri je omenjena Eva, po kateri ima nevesta ime.
Slovenska stojnica na ulicah Mannheima
Člani slovenskega društva dr. Franceta Prešerena so žrtvovali precej Prostih ur in v začetku septembra Pripravili slovensko stojnico na uličnem praznovanju. Ker so sodelovali prvič, bi njihova stojnica verjetno ostala precej neopažena. Tega so se zavedali, zato so povabili še folklorno skupino iz Sindelfingna. Sprevod narodnih noš ob spremljavi več harmonik je pritegnil številne obiskovalce. Sodelovanje, naj bo to na cerkveni ali društveni ravni, pripomore k razpoznavnosti Slovencev. Ni dovolj, da samo ponosno opazujemo, ampak moramo tudi sami sodelovati. Čim več bo sodelavcev na vseh ravneh, toliko bolj bomo Slovenci opazni in uglednejši.
Veliko srečanje Slovencev iz Švice m južne Nemčije v Grenzachu
Pred dvema letoma je število udeležencev prvič preseglo številko sto, letos pa je le malo manjkalo, pa bi bilo že dvesto rojakov. Najbolj odd-uljeni so prišli iz Heidelberga in iz Berna. Kot vedno je glavno breme organizacije nosila družina Rožman, Pomagali pa so jim tudi iz družine
Kovačič in prijatelji iz Herbolzheima. Somaševanje petih duhovnikov je vodil dekan iz Gornje Radgone Andrej Zrim. V pridigi je pred skoraj polno cerkvijo (našteli smo kar 180 rojakov) govoril o blaženem Antonu Martinu Slomšku. Somaševali so še župnik iz Zgornje Kungote, Ciril Kocbek, upokojeni župnik |ože Zimmermann, on je nemškim prijateljem orisal lik blaženega Slomška, pater Robert, iz Švice je prišel s številnimi rojaki in kljub nedavni operaciji zmogel zapeti alelujo in prebrati evangelij, ter ''domači'' župnik janez Modic.
Najbolj nas je navdušil nastop folklorne skupine "Encijan" iz Oltna v Švici, pri kateri sodeluje tudi Švicar. Še večje odobravanje pa sta si prislužila mlada brata Videčnik (videli smo ju na sliki v prejšnji številki Naše luči); Andreas je s harmoniko spremljal petje cele dvorane, njegov brat Denis pa je igral na kitaro. Za plesno glasbo je poskrbel jože Črešner, ki mu že pridno pomaga njegov sin Kristijan. Zanimivost je bil še Švicar, po očetu Kitajec, ki je na harmoniko tako dobro igral Slakove in Avsenikove melodije, da večina sploh ni opazila, da ni Slovenec.
Zanimivo je tudi to, kako so ga odkrili: Slovenec, šofer tovornjaka, je na cestnem počivališču slišal Slakove melodije, ki so prihajale iz drugega tovornjaka. Misleč, da je Slovenec, se mu je približal in spoprijateljila sta se. Zdaj pa z njim prihaja na slovenska srečanja.
\anez Modic
MÜNCHEN
Začetek šolskega leta
V septembru smo spet začeli s poukom. Kljub majhnemu številu šolarjev je razveseljivo, da so se vsi lanski učenci prijavili k pouku. Ob sobotah dopoldne bomo poglabljali znanje materinščine ter se pripravljali na prvo sv.-obhajilo in sv. birmo, ki bosta predvidoma v maju naslednje leto. Za materinski dan bomo uprizorili Vandotovega KEKCA. Že prve ure vaj so pokazale, da je nabriti pastirček s svojimi pesmimi in vragolijami zelo privlačen lik za naše otroke.
Romanje v Maribor
Naš prvi blaženi Anton Martin Slomšek nam je ohranil vero, dom in rod. Temu velikemu škofu in narod-
nemu buditelju smo se poklonili pri papeževi sv. maši 19. septembra v Mariboru. Iz Miinchna smo se odpeljali s svojim avtobusom že ponoči. Zjutraj smo prispeli v Maribor in peš poromali na Betnavsko dobravo, kjer so organizatorji pripravili čudovito slavje. Vsem nam bodo v spominu ostale do srca segajoče papeževe besede, ubrano petje združenih pevskih zborov in zbrano duhovno ozračje. Po maši smo se po priporočilu Žižkovih zbrali v prijetni hoški gostilni, kjer smo ob domači hrani pokramljali in oživili spomine na svoje duhovno odraščanje v domovini. Najlepše se zahvaljujemo g. Turku, ki nas je varno pozno ponoči pripeljal v München. Kljub velikemu naporu nam bo dan zaradi duhovnega bogastva za vedno ostal v spominu.
Maša narodov
3.	oktobra je imel münchenski regionalni škof Siebler slovesno mašo za tujce. Pri bogoslužju smo sodelovali predstavniki vseh tujejezičnih župnij v nadškofiji. Naša fara je sooblikovala liturgijo s petjem in branjem psalma v slovenščini. Posebna zahvala Veroniki in Luciji, ki sta nas častno zastopali. Vsakoletno tovrstno srečanje nas zbliža in nam daje čuti-
ti, da v Cerkvi nismo tujci, ampak bratje in sestre v Kristusu.
Gospa Jožefa Knor, rojena Vratnik, je dotrpela in odšla k Bogu po plačilo za zvestobo, ki mu jo je izkazala v življenju. Pokojna je prišla na svet v Letušu pri Celju leta 1936. Po poklicu je bila kuharica. Pred 43 leti je prišla v München, pred devetimi leti pa je izgubila moža. Sedem let se je borila proti raku. Zadnje mesece je veliko trpela, saj je bolezen močno napredovala. V molitvi in v povezavi z Bogom je vdano prenašala trpljenje in se pripravljala na odhod s tega sveta. Okrepčana s svetimi zakramenti, je zapustila svet žalosti in se zbudila v božji luči. Sinu, hčeri in drugim sorodnikom naše iskreno
sožalje, pokojni pa naj bo Bog bogat plačnik.
NEUSS
Slovenci iz župnije Neuss pri Düsseldorfu se pridružujemo čestitkam ob visokem imenovanju naše rojakinje (rojstna župnija) dr. Anke Pečnik, ki je pred časom postala članica Londonske kraljevske akademije. Pred odhodom v Veliko Britanijo se je Anka udeleževala naših skupnih srečanj ob oltarju sv. evharistije, nekaj časa pa je v Hildnu vodila celo pevski zbor. Skupaj z njenimi najbližjimi (sestra Anita je živinozdravnica v Nemčiji, brat Sašo pa zdravnik v Ljubljani) se veselimo njenih uspehov in obenem upamo, da se kmalu vrne v našo skupnost.
Rojaki iz Neussä
OBERHAUSEN
Naj njegovi sadovi v nas zdaj zorijo: slovenska ljubezen, nebeška svetost...
Čeprav daleč od domovine, je letošnji september župnija v vseh skupnostih doživljala radost in veselje slovenske Cerkve in naroda. Misel na blaženega škofa Slomška je dajala
Ma!a ministrantka Katja pravi, da zmore... Kropilček v eni in medvedek v drugi roki.
svojski pečat vsem sv. mašam in srečanjem z videofilmom o njem ter s posnetki njegovih najlepših pesmi.
Sam praznični dan smo v mejah naših danosti in možnosti ob lepem številu rojakov slovesno doživljali v skupnosti v Essnu. Pridružili so se nam tudi rojaki iz sosednjih bližnjih skupnosti.
V dobrodošlico velikega dne nas je Pozdravljalo pritrkavanje zvonov Mafije Pomagaj z Brezij (posnetek). Slomškove "V nebesih sem doma" ni bilo težko zapeti kot uvod v mašno slavje, tega smo obogatili z mnogimi besedili, pripravljenimi za slavje v Mariboru.
Kot trajen spomin na ta veliki dan bo ostala velika podoba blaženega Slomška, ki smo jo blagoslovili med mašo. Ob različnih priložnostih bo romala med rojaki po župniji in nas spodbujala k dobremu in plemenitemu v duhu vere in narodne omike. Sicer pa bo svoje stalno mesto dobila v kapeli Marije Pomagaj v Slovenskem centru v Oberhausnu.
V "zaključni mašni amen” je sledil še film o Slomšku. Kar dve uri smo vztrajali, da smo v nadaljevanju v družabnem delu lahko prišli do prve kave in slaščic. Domače dobrote, prijeten klepet, harmonika, pesem; vse je svojsko pričalo in dvigalo srce na ta veliki dan.
Iskren Bog povrni vsem, ki ste pomagali, da smo lahko skupaj doživeli delček slovenske ljubezni. Naj nam
pomaga rasti ob Slomškovi priprošnji za nebeško svetost.
Hvala tudi vsem, ki ste darovali za kritje stroškov slavja v Mariboru.
KIRCHE INTERNATIONAL na zadnjo septembrsko nedeljo povezuje različne narodne skupine s tukajšnjo domačo Cerkvijo v eno skupnost, v kateri ni tujcev ne pri sv. maši ne na srečanju, ki ji sledi. V Oberhausnu je to srečanje že tradicionalno. Letos
smo se Slovenci že drugič pridružili tovrstnemu srečanju tudi v Krefeldu. Največ pozornosti zbudimo s petjem. V Oberhausnu nas je odlično zastopal zbor Slovenski cvet, na srečanju pa sta prijetno "raztegnila harmoniki" v programu ter pri slovenski stojnici rojaka Viktor Piuzi ter Mirko Gornik. Tudi v Krefeldu se je zbralo kar lepo število rojakov in "pesem po ljudsko" je našla svoje mesto. Vsem sodelavcem naj velja iz srca Bog lon-aj!
Na prvo oktobrsko, rožnovensko nedeljo smo z rojaki iz koelnske slovenske župnije poromali k "Tolažnici žalostnih" v Kevelaer, da bi pri Materi izprosili potrebnih duhovnih moči za ozare novega tisočletja in se zahvalili za tolikere darove, ki jih prejemamo po njeni priprošnji iz dobrotne božje roke. Iz srca je pod cerkvene oboke odmeval naš "prosi za nas", posvetilna molitev Mariji in molitvena priprošnja blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku.
Misel v srcu je iskala poti kot otrok k materi, k Materi Mariji v varno zavetje kot nekdaj, ko so daljnega leta 1927 tedanji westfalski slovenski rudarji ponesli doprsni relief žalostne Matere božje (narejen iz premoga) na Brezje z napisom: O Marija, varuj nas, o Marija, vodi nas. Da, varuj in vodi svoje slovenske otroke, razkropljene daleč od doma!
STUTTGART
Bili smo navzoči pri dogodku tisočletja
Vabilu mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja na razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega se nas je iz slovenske župnije v Stuttgartu odzvalo več kot 75 vernikov, to je
Slomškovo slavje v Essnu
skoraj 20 % rednih obiskovalcev slovenskega bogoslužja. Večja skupina se je odpeljala v Maribor z avtobusom, sedem z našim "belim golobom", drugi pa s svojimi avtomobili. Med organizatorji avtobusnega prevoza sta bila lože in Anica Venta, ki sta v Mariboru priskrbela tudi prenočišče za vse romarje. Ker sta po rodu iz Marije Snežne, od koder je lani prišlo za dan državnosti k nam v goste Kulturno društvo Marija Snežna, smo izkoristili priložnost in se zapeljali v Zgornjo Velko. Tam smo imeli kosilo, sveto mašo in srečanje s folklorno skupino Marija Snežna ter farani. Pripravili so nam topel sprejem pred cerkvijo.
19. 9. 1999 je bil resnično "dan, ki ga je naredil Gospod", praznik slovenske Cerkve in slovenskega naroda. Na Betnavski poljani smo doživeli živo slovensko - in hkrati - vesoljno, Katoliško cerkev. Kot pravi star izrek: "Kjer je Peter, tam je Cerkev." Navzoč je bil "Peter" - sv. oče lanez Pavel 11. ter več kot 60 škofov in kardinalov... Na poseben način je bil navzoč blaženi Anton Martin Slomšek, ki je z geslom “Vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike” znova posvetil in nam nakazal pot v novo tisočletje. Neka žena s Koroške je povedala, da je to Slomškovo geslo njihova mama vžgala v glinaste ploščice njihove krušne peči. Tako so ob tem rasli, se vzgajali in ostali zvesti veri in slovenskemu rodu!
"Slomškov zgled pričuje, da je mogoče biti iskren domoljub in z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture in druge vere," je dejal papež janez Pavel v svoji pridigi.
Župnik Pavel Uršič
Pavel Uršič, novi pastoralni sodelavec
S I. oktobrom je nastopil službo pastoralnega sodelavca v slovenskih župnijah Stuttgart in Reutlingen g. Pavel Uršič, dosedanji župnik v Srednji vasi v Bohinju. Rojen je bil leta 1929 v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Kot 15-letni dijak je bil od junija do avgusta 1945 v taborišču Teharje, po gimnaziji študiral eno leto etnologijo, nato teologijo in zraven še štiri leta glasbeno akademijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1956. Kot kaplan je deloval v Ljubljani v stolnici in Zagorju ob Savi, kot župnik pa v Srednji vasi v Bohinju in v Ljubljani -sv. Družina (Moste), med slovenskimi izseljenci v Oberhausnu (1972-1981), nato pa v Kamni Gorici in spet v Srednji vasi v Bohinju. Zdaj je stopil v pokoj in bi svoje moči rad še daroval za Slovence na našem območju, kjer so potrebe potem, ko je šla gospa Doroteja Oblak v pokoj in se je g. Demšar vrnil v Slovenijo, toliko večje.
Želimo mu veselja in zadovoljstva med nami!
Škofijsko romanje
3.	oktobra se je lepa skupina predstavnikov naše župnije, pod vod-
stvom našega novega pastoralnega sodelavca, g. Pavla Uršiča, udeležila škofijskega romanja v Ulm - Wieblingen. To romanje z geslom: "Božje sledi na naših poteh" je bila priložnost za srečanje katoličanov vseh narodnosti v naši škofiji ter priprava na sveto leto 2000. Slavnostni govornik prof. dr. Hans Maier pa je v svojem nagovoru usmeril pogled tudi naprej: "Kristjani v Evropi na pragu 3. tisočletja".
Čestitke ob poroki
Ob koncu počitnic, 11. sept., sta se v Šentjurju pri Celju poročila Franci Arh in Renata Tudjina, 9. okt. pa v Karlovcu jeanete Rantuša in Tomislav Baburič. Iskrene čestitke in veliko milosti ter vsega dobrega na skupni življenjski poti!
Slovo v (urkloštru
V soboto, 21. avgusta, smo se v lurkloštru poslovili od Ivane Jerčin,
roj. Kajba. Ivana se je rodila 24. 4. 1937 v Zaboku v hrvaškem Zagorju. Leta 1965 je prišla v Nemčijo, se poročila z Vladimirjem lerčinom (1977) in do predčasne upokojitve (1996) delala v kuhinji. Zadnja leta jo je bolezen čedalje bolj napadala.
Anita Grabar in Miran Rojko
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
\vam lerčin
Mož Vladimir ji je do konca pomagal in stregel, dokler ni na praznik Marijinega vnebovzetja mirno "zaspala v Gospodu”.
NIZOZEMSKA
“Vsak začetek je težak.” Ta rek se
uresničuje tudi duhovniku, ko pride v novo okolje. Pogosto ga čaka "veselo" presenečenje, da si mora kolikor toliko urediti bivališče, ki morda že desetletja ni bilo deležno lepotnih posegov... Tako je bilo tudi v Belgiji, od koder prihajam tudi med rojake na Nizozemsko.
Druga težava je bila, da se nisem mogel prav hitro znajti, kar zadeva pisanja v Našo luč.
O življenju Slovencev v Belgiji je bilo nekaj poročil. Nekoliko manj pa se je Poročalo o dogajanju na Nizozemskem. Res je tudi, da se ne dogaja vedno kaj tako pomembnega, o čemer naj bi se pisalo. Škoda pa je, če
se v Naši luči ne spomnimo koga iz naših vrst, ki je bil morda dolga leta naročnik in kakor koli zaslužen. Vem, da so ljudje upravičeno vsaj malo razočarani, če v našem mesečniku ne zasledijo svoje priljubljene zastave in kakšne novičke.
In memoriam
30. novembra bo minilo tri leta, kar je v bolnišnici v Brunssumu, lepo pripravljen s svetimi zakramenti, umrl )akob Šalej, mož Annelies Helgers. Rojen je bil v marcu 1939 v Celju. Na spominski podobici je bilo zapisano: "Nisi mrtev, poklical te je Gospod k sebi v svoj blesteči dom. Le počivaj v miru, dobojeval si svoj boj. Vse življenje si bil pogumen mož. Kdo more razumeti, zakaj si moral toliko trpeti? Kdo more občutiti, kaj vse si moral prestati? Le počivaj v miru v Njegovi čuddoviti hiši! Nisi mrtev, v naših srcih boš ostal neminljiv. Ti si naš junak in to boš vedno ostal. Tvoj pokončni značaj nas je vedno napolnjeval s ponosom. Tvoja močna osebnost nam tudi zdaj daje moč, da gremo naprej. Nikoli se ne bodo izbrisala leta naše skupne sreče. Dragi lakob, dragi oče, tako zelo te bomo pogrešali.”
lakob Šalej je bil velik dobrotnik ubogih v Sloveniji in bivši lugoslaviji. Organiziral je številne prevoze obutve in oblek za reveže in begunce. Gotovo je že prejel svoje bogato plačilo v "blesteči Očetovi hiši", kakor vsakdo, ki se zaveda Gospodove obljube: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."
Bog nam daj tudi v prihodnje takšnih junakov krščanske ljubezni v domovini in po svetu!
Lojze Rajk
f

ŠVEDSKA In memoriam
5. julija je v 87. letu svojega življenja preminil Alojz Korečič iz Limhamna v Malmöju. Njegova življenjska pot se začne junija 1912 v Kožbani, mali vasici v Goriških Brdih na zahodnem robu Slovenije v tedanji Avstro-ogrski. Rodi se v skromni družini štirih otrok kot tretji po vrsti. Kot šestleten deček izgubi mater za posledicami španske bolezni, z osmimi še očeta, ki premine v nesreči pri delu. Vse štiri sirote prevzameta stric in teta, ki sta brez potomstva. Po končanih petih razredih osnovne šole se začne njegova pot odraščanja in služenja lastnega kruha pri okoliških kmetih. Z osemnajstimi leti prevzame malo kmetijo, ki je ostala za njegovim očetom, brat in sestri pa se znajdejo vsak po svoje. Po napolnjenih dvajsetih letih sledijo vpoklici v tedanjo italijansko kraljevo vojsko leta 1932, 1935 in 1938. Aprila 1939 ga italijanska vojska prvič potegne v priprave na drugo svetovno vojno, ko mora oditi na vojaško eskpedicijo v Albanijo, od koder se vrne julija istega leta, v avgustu pa ga odpustijo iz vojske na dopust za nedoločen čas.
S svojimi sestrami in bratom nima posebno pristnih sorodstvenih odnosov, posebno s slednjim ne; z bratom se dokočno razideta zaradi različne politične pripadnosti in narodne zavesti. Naš Alojz se slovenstvu ni nikoli odrekel.
Novembra 1941 se poroči z Beneško Slovenko Antonijo. Že v prvi polovici
decembra istega leta ga italijanska vojska ponovno vpokliče in potegne v pravo vojno na hrvaško ozemlje v okolico Karlovca. Zaradi bolezni ga septembra 1942 pošljejo v bolnišnico v italijanski Treviso ter ga po delnem okrevanju ponovno spustijo na dopust za nedoločen čas. Vrne se k ženi na svoj dom, vendar ne za dolgo. Že februarja meseca 1943 sledi vpoklic v italijansko vojsko, vendar se raje odloči za odhod v partizane, s katerimi srečno dočaka konec II. svetovne vojne.
V zakonu se mu rodita dva sinova, za katera vseskozi vzorno skrbi.
Za časa zavezniške uprave tedanjega slovenskega Primorja si z ženo dokupita zemljišče in skoraj za dvakrat povečata obseg kmetije, ki jo morata pozneje z vsemi sredstvi in odrekanjem braniti pred jugoslovanskim zadružništvom. Posledica njegove trme je enoinpolmesečni zapor v tedanji Jugoslaviji.
Leta 1961 mu tedanji več kot skromni način življenja prekipi in prek Italije pride na Švedsko v Malmö. Zaposlitev dobi v tedanjem Kockumsu; konec boja za preživetje. Stanovanje si dobi v Limhamnu, kamor k sebi pokliče ženo in mladoletnega sina, medtem ko starejši sin nadaljuje šolanje v Ljubljani. Na Švedskem dočaka upokojitev in vseskozi pri dobrem zdravju kljub visoki starosti obdeluje svoj vrt do svoje smrti.
Od njega smo se njegovi najbližji poslovili 14. julija 1999 v kapeli lim-hamnske cerkve, v kateri je kaplan Ajan Verdestein opravil nadvse pomirjujoč pogrebni obred.
Njegov pepel je položen v vrt spominov na pokopališču cerkve v Limhamnu.
Po tako trdo in težko prehojeni življenjski poti želimo njegovi najbližji mir njegovi duši in pokoj njegovemu pepelu v švedski zemlji.
I. Korečič
Slovenski dušni pastir se zahvaljuje ljubemu Bogu za Lojzetovo pokončno držo, za zvestobo Kristusovi Cerkvi, ki jo je kazal z rednim prejemanjem sv. zakramentov, ter za tisto kleno slovenstvo, s katerim ni nikogar žalil, ampak je vse tiho nagovarjal, da je vredno biti Slovenec in za to tudi trpeti. Z optimizmom, ki more izžarevati le z obraza resničnega kristjana, je nagovarjal vse okoli sebe in razveseljeval vsakogar, ki se mu je približal.
Naj bo njegova lepa krščanska drža zgled vsem, ki živijo na Švedskem, obenem pa spodbuda vsem nam, da je vredno, lepo in osrečujoče biti Božji otrok ter Slovenec!
Praznik veselja na Švedskem in doma
Krst
V župnijski cerkvi Kristusa Kralja v Göteborgu je 8. maja postala Božji otrok Emilija Biškič-Gustavsen. Po
veri staršev in v veri Cerkve je postala najmlajša članica slovenske skupnosti v Göteborgu. Bog daj, da bi ji starši, boter in vsi navzoči pomagali rasti v Kristusu, da bo njeno krščansko življenje obrodilo dobre sadove. Drevo, ki se ne obrezuje, postane divjak, če pa odgovorni skrbno bedijo nad njegovo rastjo, daje vzgojitelju in skrbniku v jeseni bogate sadove. Naj se tako zgodi tudi v Emilijinem življenju!
Poroke
Letos je slovenska skupnost na Švedskem bogatejša za tri katoliške poroke. V Hofterupu blizu
Lunda sta v eni izmed zelo starih cerkva 19. junija pred Bogom in pričama ter pred mnogimi svati obljubila zvestobo Leonida Kostanjevec in Peter Kembro. Peter izhaja iz bližine Hovterupa, čeprav z Leonido že nekaj časa živita in delata na vzhodni obali Švedske v Karlskroni. Ker sta sprejela že dva otroka, naj jima bosta v blagoslov in veselje, obenem pa naj bosta rodovitna tudi v nadaljnjem življenju, v telesnem in duhovnem smislu! In tisto veselje, ki je bilo podkrepljeno s pesmijo na poroki, naj še naprej odmeva v življenju novo-poročencev. Leonidi hvala za orglan-je v Landskroni, obema pa povabilo, da se kmalu vrneta v Landskrono, kjer Leonido orgle še čakajo.
Druga cerkvena poroka je bila 10. julija v Kostrivnici pod Bočem, kjer je župnik Zvone Podvinski prisostvoval zakramentu svetega zakona med Slovenko Sonjo Zobec in Alexom Assandrijem iz Iraka. Spoznala sta na Švedskem; in ko je ljubezen spregovorila, sta se odločila, da bosta drug drugemu v življenju stala ob strani. Čeprav sta različne vere, barve, kulture in jezika, ju ni nič
Diana Belec in Stephen Geng
zmotilo, da ne bi zaživela v medsebojni edinosti in ljubezni. Ljubezen torej ne pozna meja. Bog daj, da bi tudi ta dva novoporočenca postala bogata v svojem zakonskem življenju, naj jima bodo otroci v veselje in pomoč in kakor sta začela svojo pot v Sloveniji, tako naj jo tam tudi nadaljujeta. Naj bosta uspešna na vseh področjih, ob delu pa naj ne pozabita na Boga, saj le od njega prihaja pravi blagoslov in varstvo ter notranja sreča!
Tretja poroka pa je bila spet na Švedskem 7. julija sta v |önkö-pingu, v cerkvi sv. Frančiška, stopila pred oltar katoličana, različna po narodnosti, a edina v tem, da se bosta z Božjo pomočjo ljubila vse dni svojega življenja. Diana Belec in Stephen Geng sta pred Bogom in vsemi navzočimi izrekla premišljeno in odgovorno svoj da drug drugemu ter si obljubila, da bosta z Božjo pomočjo služila drug drugemu. Kakor sta se lepo pripravila na zakrament sv. zakona, tako naj še z večjo ljubeznijo živita lepo poslanstvo
krščanskih zakoncev in staršev. Otroci naj jima bodo tam daleč v Ameriki v okras in v veselje ter naj ob njih doživita lepo in srečno starost!
Kot zanimivost naj povem, da je bila prva poroka povsem v švedskem jeziku, druga v obeh, tretja pa v angleškem jeziku, ker je tako največ ljudi lahko spremljalo poroko in pri njej sodelovalo. Hvala Gustiki z južne Švedske, hvala Aleksandri od Sv. Lovrenca na Pohorju, ki sta prevedli slavnostno pridigo v švedski oziroma v angleški jezik, tako sta naredili veliko delo za "švedskega vagabunda", da je zmogel vse te jezikovne ovire premagati. Pa naj še kdo reče, da življenje ni razgibano in zanimivo oziroma, da je misijonarjenje dolgočasno in da so misijoni daleč od Evrope.
Vaš Zvone Podvinski
ŠVICA
Pesem Zazvonite zdaj zvonovi, ki se
je izvila iz 2500 grl združenih zborov na betnavski poljani pri Mariboru, ko je sv. oče Janez Pavel 11. razglasil škofa Slomška za blaženega, je tokrat zapel mladinski mešani pevski zbor župnije Železniki in nas uvedel v slovesno bogoslužje ob 31. slovenskem romanju k Naši ljubi Gospe v Einsiedeln. Celotno romanje je potekalo v siju blaženstva škofa Antona Martina Slomška. Pred oltarjem je bila njegova podoba in sveča; tudi mašna oblačila so bila "Slomškova".
Pater provincial je v prazničnem nagovoru odkrival Slomškovo češčenje Matere Božje. In prvič so bogoslužni prostor krasili tudi praporji slovenskih društev.
Čeprav se letošnje slovesnosti ni mogel udeležiti nobeden od slovenskih škofov, je bil odziv slovenskih rojakov iz Švice, Kneževine Lihten-štajn in Predarlskega v Avstriji nadvse zadovoljiv. Bogoslužje je vodil kapucinski provincial p. Štefan BALAŽIČ. S šopkom rož sta mu izrekla dobrodošlico letošnja birmanca Tina MANFREDA in Andrej ŽABERL.
S petimi litanijami in obnovitvijo posvetitve smo pred milostno kapelo sklenili romarsko bogoslužje. Orgle so še enkrat mogočno zadonele, ko je Tone POTOČNIK, profesor za klavir, partiturno igro in gregorjanski koral na ljubljanski Akademiji za glasbo, ki je tudi sicer spremljal zborovsko in ljudsko petje pri sv. maši, še enkrat dokazal, da je neprecenljiv mojster glasbila.
Popoldan je minil v prijetnem druženju v Dorfzentrumu, s koncertnim nastopom umetnih in ljudskih pesmi sta ga obogatila mladinski mešani pevski zbor in nonet 1UBILATE pod vodstvom Ane PREVC MEGUŠAR. Zadnjo stran odra je krasil velik plakat, ki je v Sloveniji vabil na Slomškovo beatifikacijo v Maribor. Domiselno jesensko okrasje s poljskimi pridelki, brento in gozdjem ter klopotcem pa je še dopolnil slovensko ozračje.
Navzoč je bil tudi veleposlanik Republike Slovenije v Švici, dr. Stanko BUSER. V pozdravnem nagovoru je iz srca in s ponosom spregovoril - tudi sam Ponkovljan - o svojem rojaku, bi. škofu Slomšku. Navzoči v dvorani so
pozorno sledili njegovim preprostim in domačim besedam.
Zadnja skupna slovenska romarska pot v Einsiedeln na prelomu stoletja se je iztekla. Razkropljene po svetu, nas je združila v prošnji, da bi ob priprošnji blaženega škofa Slomška še naprej bili zvesti veri in Bogu, narodu in materinemu jeziku. Pred milostno podobo Naše ljube Gospe pa proseče dogoreva Slomškova sveča...
Med letnim dopustom sem blagoslovil kar tri pare potomcev slovenskih staršev v Švici. Najprej zakonsko zvezo Ivana ZALOKARJA in Renate RIHTARŠIČ iz Birra/AG v župnijski cerkvi sv. Benedikta v Stranjah pri Kamniku. Čez teden dni je sledila cerkvena poroka Ivana PAVLIČA in Monike ŽVAR iz Ziiricha v baziliki lurške Marije v Brestanici. Zadnjo julijsko soboto pa sta stopila pred oltar podružne cerkvice sv. Mohorja in Fortunata v Črneči vasi v župniji Kostanjevica na Krki Aleksander GOLČAR in Yasmine POPPE iz Mollisa/GL. Naj jih na slovenskih tleh izrečena beseda utrdi v povezanosti z domovino staršev!
p. Robert PODGORŠEK
Ivan Pavlica in Monika Zvar
OZNANILA IZ NAŠIH ŽUPNIJ
ANGLIJA
Slovenske maše v adventnem in božičnem času:
ABERDARE: sobota, 27. nov., ob 11.30 dop.
CHAPEL END: sobota, 4. dec., ob 4.00 pop.
DERBY: nedelja, 5. dec., ob 3.00 pop.
LONDON: nedelja, 12. dec, ob 5.00 pop.
ROTHWELL: sobota, 18. dec., ob 3.00 pop.
KEICHLEY: nedelja, 19. dec., ob 3.00 pop.
BEDFORD: petek, 24. dec., ob 8.00 zvč.
Slovenska maša sv. večera v župnijski cerkvi na Midland Road ROCHDALE: nedelja, 26. dec., ob 3.00 pop.
Slovenska božična maša v kapeli poljskega kluba ("Westfield", Beechwood,
Manchester Road, Rochdale 0L11 4LX -in front of the HIGHFIELD HOSPITAL).
LONDON: nedelja, 9, jan., ob 5.00 pop. (praznik lezusovega krsta)
Lepo vabljeni!
FRANCIJA
Obvestila - vabila Vsi sveti
Prvega novembra na praznik vseh svetih bomo imeli sv. mašo ob 15. uri in ne ob 17. Po sveti maši bomo vsi skupaj šli na chatijonsko pokopališče, kjer bomo molili in blagoslovili slovenski skupni grob. Pridite v lepem številu!
Martinovanje
Društvo Slovencev v Parizu vabi prijatelje in znance na tradicionalno martinovanje. Sv. Martina bomo proslavili s kozarčkom dobrega vina ob večerje v soboto, 13. novembra, z začetkom ob 20. uri. S seboj prinesite veliko dobre volje, za vse drugo bo poskrbljeno.
Vabljeni!
Isti dan bo ob 19. uri sv. maša v kapeli sv. Terzije Deteta Jezusa v Chatillonu ob Slovenskem domu.
Naša luč
Posebno sporočilo: Kdor še ni poravnal naročnine za Našo luč, naj to stori čim prej. Hvala za razumevanje!
MERICOURT
Na Vse svete bo sveta maša ob 10. uri.
Blagoslovitev grobov od 2. do 5. novembra.
NEMČIJA________________________________________
MÜNCHEN - Svete maše novembra in decembra:
Slovenska maša je vsako nedeljo v cerkvi Sv. Duha blizu Marienplatza ob 16.30. Vsako prvo nedeljo v mesecu so pol ure pred mašo molitve za DUHOVNE POKLICE in za MIR V SVETU. Priložnost za spoved je vsakokrat pol ure pred mašo.
VSI SVETI -1. november, zapovedan praznik. Maša v kapeli ob 18. uri.
VERNE DUŠE - 2. november. Maša v kapeli za naše pokojne ob 18. uri, nato molitev za rajne.
PRVI PETEK - 5. novembra, 3. decembra. Češčenje lezusovega srca. Maša in molitvena ura bo v kapeli ob
18.	uri.
ŠOLA: 13. in 20. novembra ter 4., II. in 18. decembra od 9.00 dol 1.30 v župnišču.
ADVENTNA DUHOVNA OBNOVA bo 27. novembra v župnišču. Začetek v soboto ob 9.00, zaključek z mašo ob 18.00.
MIKLAVŽ, 5. december. Miklavžev prizor z obdarovanjem otrok po nedeljski maši ob 17.30 v dvorani na Blumenstrasse. Prosimo za čimprejšnje prijave otrok. Waldkraiburg
6. in 20. novembra ter 4. in 18. decembra ob 18. uri (po zimskem času) v farni cerkvi Kristusa Kralja. Rosenheim
14. in 28. novembra ter 12. in 26. decembra ob 11.15 v cerkvi ob pokopališču.
Freilassing
14. novembra in 12. decembra ob 16. uri v farni cerkvi.
STUTTGART - Svete maše novembra in decembra:
STUTTGART, Sv. Konrad: 7., 14. in 21. nov. ter 5., 12.,
19.	in 25. 12. ob 16.30
BÖBLINGEN, Sv. Bonifacij: 5. nov. in 5. dec. ob 10.00 SCHW. GMÜND, kapela sv. ložefa: 14, nov. in 12. dec. ob 9.30
SCHORNDORF, kapela-sestre: 21. nov. in 19. dec. ob 8.45
AALEN, Sv. Avguštin: 21. nov. in 19. dec. ob 11.00. HN-BÖCKINGEN, Sv. Kilian, SOBOTA, 20. nov. in 11. dec. ob 17.00!
OBERSTENFELD, Srce lezuSovo: 28. nov. in 25. dec. ob 9.00.
ESSLINGEN, Sv. Elizabeta: 28. nov. in 26. dec. ob 17.00!
AVE MARIA - Deggingen: I. nov. ob 15.00
Sobotna šola:
Stuttgart: 6. in 20. nov. 4. ter 18. dec. od 10.00 do 12.00.
Böblingen: 7, nov, in 5, dec. ob 9.00.
Tečaj slov. jezika za mlade in odrasle - ob četrtkih (od 19.30 do 21.00)
Pevska vaja za mlade: četrtek (19.00 - 21.00) Nogometni trening: ponedeljek (19.00 - 21.00) Slovenski dom: Župnijska pisarna je odprta: torek in petek od 9.00 do 12.00, torek, sreda in petek tudi od 16.00 do 19.00 ter vedno po maši oz. po dogovoru. SKPD Mura Bönnigheim vabi 20.11. na martinovanje. Ob 18.00 - Igra: -Kje je meja' - Drava Augsburg, pri zabavi igra -Zreških 6"
Konzularni dnevi - Sophiehstr. 25/li: I. in 3. četrtek v mesecu, (9,00 -12.30 in 13.00-16.00). Tei.: 0711/640-10 31 ali 089/543-98-19.
REUTLINGEN: Sv. maše:
Bad Urach, St. losef, 6. in 20. nov. (ob sobotah!) ob 17.00.
Pfullingen, St. Wolfgang, 14. in 18. nov. ob 16.00.
Pisarna: Krämerstr. 17, je odprta ob četrtkih od 15.00 do 18.00 oz. po dogovoru!
POVEST
Kristo Srkne: SPRTA BRATA
Dragi moj Tevž, blagoslovljena voda je gotovo nekaj posvečenega in s tem koristnega, a stokrat važnejši za naše duhovno življenje so zakramenti, krst in sv. pokora. Sv. spoved z grehi obteženega človeka razbremeni, ga pomiri in mu vrne izgubljeno božje otroštvo. Vanj se razlije osrečujoče in odrešilno življenje tistega, ki je nad časom, ki je brezčasen, ki je neviden, a je postal zaradi nas viden, vzel nase vse naše grehe in nas noč in dan čaka tu, da bi nam odprl vrelce svoje milosti."
Pri teh besedah je pokazal župnik na tabernakelj. Njegove oči, polne vere, upanja in ljubezni, obvisijo na lezusovem stanovanju, kot bi hotel tudi Tevžu pokazati pot do sreče. Tevž se je hotel župniku še zahvaliti za blagoslovljeno vodo, toda ta ga je prehitel z vprašanjem: "Ali se Jošt še ni vrnil iz zapora? Ne morem verjeti, da bi bil on zmožen obdolžene lovske tatvine, in kar ga še bolj obremenjuje, da bi se bil s silo uprl orožnikom ter enega celo ranil.”
Zvedavo je župnik uprl pogled v Tevža, kot bi hotel razbrati resnico iz njegovih povešenih oči. Tevžu je postalo silno nerodno. Mencal je sem ter tja, lovil misli, toda prave ni našel. Svojega sovraštva do brata le ni mogel docela prikriti: "Nekaj je pa le moralo biti, preveč dokazov priča proti njemu."
"Resnica ga bo rešila," je odvrnil župnik.
Tevža bi bil rad pospremil iz cerkve ter ga povabil v župnišče na daljši pogovor, toda ta je z rahlim poklonom s steklenico v roki naravnost zbežal iz cerkve.
Nepričakovano srečanje z župnikom, in to še v zvezi z blagoslovljeno vodo, ga je skrajno razburilo.
-	Ko bi bil količkaj slutil, da bom srečal farja, bi se na to žegnano vodo požvižgal. Vedno imam smolo, da ga srečam, in potem ta s svojim prodirnim pogledom in s svojo resno besedo poščegeta na kakem posebno občutljivem mestu moje duše.
Tevž je opazil, da še vedno drži steklenico v roki. Vtaknil jo je v torbo.
-	Bolje bi bilo, da bi bil ubogal Eriko. Toda teh strašno mučnih nočnih prividov ne prenesem več. So pravi pekel!
"Resnica ga bo rešila," je odvrnil župnik.
Za nekaj pa je Tevž bil župniku vendarle zelo hvaležen. Da mu je namignil, čem' se blagoslovljena voda uporablja.
Razmišljal je: - Kako je že rekel far? Rekel je, daj se kar poškropim, da pomaga proti zalezovanju hudega duha. Pa, ali niso te nočne pošasti, ki me vsako noč strašijo in nama z Eriko jemlje spanje, prave hudičeve spake? Kar nocoj bom preizkusil to blagoslovljeno vodo. Skrivaj seveda, da Erika ne opazi... Toda župnik je poudaril, da učinkuje le, če jo uporabljaš z vero. Z vero? Z vero, to bo verjetno tako, da se pokrižaš ter kaj zmoliš. Toda kaj?
Poizkusil je, če bi še znal očenaš.
Erika se do večera ni vrnila. Tevža je zaskrbelo. Obenem pa mu je bilo kar prav, da je sam. Preden je legel, je izpod
(Vörnbacfi) Nevesta Darinka igra na harmoniko pri slovenskem srečanju po maši.
POVEST
blazine vzel steklenico z blagoslovljeno vodo, je izdatno vlil na dlan ter poškropil postelj in samega sebe.
- Z vero se je treba poškropiti, tako je naročal župnik.
Tevž se je z mokro roko pokrižal ter legel.
Desnica, s katero se je v polsnu hotel okleniti Erike, je ostala prazna. Misli, ki so se še ravnokar kakor vročekrvni žrebci podile skozi njegovo glavo, so se pomirjevale in se polagoma docela pomirile. Kot zadnja je utonila misel z vprašanjem, ali bo blagoslovljena voda imela uspeh.
Tevž je zaspal.
V sanjah se mu je zdelo, kot bi dolgo stopal skozi ogromno prazno cerkev, da ni videl njenega konca.
Ob straneh stojijo velike spovednice, druga poleg druge, in njegova okna so skrbno zakrita z zeleno zaveso. Nobenega človeka nikjer. Diši po prižganem, kadečem se kadilu V svitu večne luči se tam daleč, komaj vidno, od oltarja bliža sem nekaj kot sonce svetlega. Bitje prihaja bliže, vedno bliže. Čim bliže prihaja, tem svetlejša je njegova do tal segajoča valujoča halja. Razdalja se manjša. Kdo bi moglo biti to bitje? Dolga vijoličasta štola mu visi z ramen. Ob vsaki spovednici se prikazen na kratko ozre. Pred spovednico poleg njega pa se ustavi. In Tevž spozna žalostno, a vendar neskončno blago, vabeče obličje domačega župnika. Tako predirno se zazrejo njegove dobrohotne oči vanj ter ga gledajo, gledajo in se niti za hip ne umaknejo. Njegove ustnice pa se naenkrat odpro, in kot bi bil stokrat ojačen, zadoni od enega konca cerkve do drugega, od tal do nebesno visokega stropa, glas: -Resnica te bo rešila!
Ko se je Tevž prebudil, je zvonilo pri Sv. Jakobu ravno ju-tranjico. Nekaj mu je reklo: Moli angelov pozdrav, kot te je učila mati.
Tevž je poskusil. Ni šlo več. Življenje je pokopalo vse, kar mu je dala mati lepega, svetlega.
Tako se godi mnogim, ki živijo ob Dravi in Zilji. Pozabljajo, kar so prejeli od svoje matere lepega, svetega, dragocenega!
Bliža se rešitev
Erika je čedalje pogosteje izostajala čez noč. Tevžu je rekla, da hodi k vajam v "Dorfgemeinschaft1', in ker te navadno trajajo v noč, da ostane kar pri Erhardu, ker se ponoči ne vrača rada sama domov. Ko jo je Tevž nekega dne bolj trdo prijel, mu je v jezi zabrusila: "Medeni časi
(Bordeaux) Na obisku pri družini Prinčič v Aiguillonu
med nama so mimo. Misliš, da se bom ob tebi dolgočasila in razganjala tvoje nočne privide?”
Ko je kmalu nato Tevž sedel v tako imenovani boljši družbi svojih somišljenikov v trgu v znani gostilni, ga je prijatelj poltiho vprašal: "Kje imaš Eriko? Prej sta bila kakor dva vola vedno skupaj, zadnji čas pa te večinoma vidim samega v javnosti."
V sanjah se mu je zdelo, kot bi dolgo stopal skozi ogromno prazno cerkev, da ni videl njenega konca.
Tevž je molčal. Čez nekaj časa se je sosed ponovno dotaknil Tevževe osamelosti: "Veš, kot prijatelj ti moram zaupati, da se tvoja ženska shaja z nekim Celovčanom, da to že tako rekoč vrabci razglašajo na strehah. Mislim, da to itak veš in ti gotovo ni neznano. Vsekakor bodi previden, da te ne bo preveč izmolzla!"
Tevž je prijatelja začudeno pogledal ter samo zmajaje z glavo pritrdil, da prepričan o tem ni, toda pri čednih ženskah, kakršna je Erika, bi se kaj takega pač moglo zgoditi.
Tega dne se je Erika že sredi popoldneva vrnila domov. Bila je izredno prijazna do Tevža. Bila jo je sama ljubezen.
POVEST
(München) Družabnost v hoški gostilni po srečanju v Mariboru
"Nocoj greva prej spat," se je nasmehnila ter ga poljubila. Tevž res ni opazil, da bi se bila ljubezen ohladila, in je imel prijateljevo opozorilo za neupravičeno.
"Jošt, moli in potrpi! Videl boš, da ne bo zaman!"
Minil je teden. Erika je ostajala skoraj vsak večer doma in Tevž je doživljal njeno telesno ljubezen kot ob začetku njune zaljubljenosti.
'lahko se zgodi, da dobiva otroka," je nekega večera začela Erika pogovor sede tesno ob Tevžu. "Če me imaš res rad in ceniš moje delo, ki ga opravljam, potem mi zapiši polovico posestva. Saj tako delajo tudi drugi. Končno pa velja tudi tozadevno pravilo: skupna skrb, skupno delo, skupna postelj, skupna posest in skupna odgovornost."
Pri teh besedah ga je objela ter prižela k sebi na prsi. Tevž se ji je malce odmaknil, a vendar pristal na njeno željo, pač pa pod izrecnim pogojem, da se zaveže ostati pri njem vse življenje.
Naslednje jutro sta šla na okrajno sodišče, da se prepis vknjiži in overovi.
Isti dan je župnik Martin dobil uradno dovoljenje, da kot dušni pastir sme obiskati v ječi priprtega Jošta Ravničarja. Ko se je župnik oglasil v ječi, se je paznik odstranil. Rekel je župniku, da še nikdar ni imel tako vsestransko poštenega zapornika in da ju z mirno vestjo pusti sama, da se pogovorita po mili volji, o čemer čutita potrebo.
Kot bi ju vezala spovednica, je Jošt svojemu župniku vse odkrito povedal: zatrdil mu je, da je popolnoma nedolžen, povedal mu je, kako ga je neznanec nagovoril za nakup puške in da so ga na orožniški postaji hudo pretepli ter mu zagrozili z dosmrtno ječo, če ne prizna obdolžitve. On
da nobenemu stražarju ni storil nič žalega, obravnava pa je potekala, je Jošt nadaljeval, kot nekaj že davno dogovorjenega, v vseh točkah vnaprej sklenjenega. Straž-mojster Gerdina, neki detektiv in Erhard, vsi trije so tako prepričljivo dokazovali njegovo krivdo, da se je zazdela vsestransko dokazana.
"Obenem se je pri obravnavi pojavil še neki doslej neznan človek, oblečen kot orožnik, s krvavo podplutim licem, ter trdil, da sem ga s pestjo ranil, ko mi je hotel dati lisice na roke, in da bi ga gotovo ubil, če bi me ostali ne zvezali. Ni čuda, da me je sodnik brez posebnega zasliševanja obsodil na pet let strogega zapora."
Joštu so se zasvetile solze v očeh. Zaihtel je kot otrok.
"Kaj pa tvoj odvetnik, ali se ni zavzel zate ter ni poskušal dokazati tvoje nedolžnosti?” se je župnik zanimal.
"Poskušal je, toda sodnik ga je osorno zavrnil, češ, kaj se ženete za dokazanega zločinca, poleg tega še brez vsake verodostojne priče!"
Župnik je postavil še nekaj vprašanj. Paznik se ni zmenil, ko sta se z Joštom pogovarjala daleč prek dovoljenega, uradno predvidenega časa. Župnik mu je med drugim obljubil, da se bo pri njenem odvetniku zanj zavzel, naj bi skušal doseči razveljavitev obsodbe, ker so se našli novi, trdni dokazi za obsojenčevo nedolžnost.
V Joštovem srcu je vstajalo novo upanje. Čutil je, kako ga tolaži že sama župnikova navzočnost in dobrohotnost ter spodbuja in oživlja v njem vero in zmago pravice.
“Jošt, moli in potrpi! Videl boš, da ne bo zaman!”
To rekši mu je vtaknil v roko podobico Jezusa Odrešenika. Na eni strani je bilo zapisano: "Stoj trdno kot nakovalo,
(Frankfurt) Spominska slika z novomašnikom
	p Pl \/ F Q T	
	r U V L o 1	
na katerem se kuje. Znamenje velikega borilca je, da dobiva udarce ter zmaga." Na drugi strani podobice je pa sledil odlomek iz psalma, katerega naj bi ]ošt molil vsak dan:
"V stiski kličem Gospoda:
Gospod me bo uslišal in rešil.
Gospod, ti si i menoj, ni se mi bati; kaj mi more storiti človek?
Gospod je i menoj in mi pomaga; ne bojim se nasprotnikov.
Vsi so se vame zaganjali, da bi me pobili, a Gospod mi bo pomagal ob svojem času.
PrelUži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral, nikdar ne bo pustil, da bi pravični omabnil!
Gospod, ti boš prevzetne kmalu pahnil v jasno pogubo, zame pa boš neomajno zaupanje."
Preden je župnik odšel, je )ošt globoko ganjen pokleknil pred njega ter ga zaprosil za odvezo. Po sv. spovedi mu je poljubil roko ter odhitel nazaj v celico.
"Čudna, skrivnostna zadeva," mrmra sodnik.
Do vlaka je bilo še dobro uro časa. Da bi mu ne bilo treba čakati na postaji, je župnik stopil v bližnji cerkvi pred tabernakelj. Kleče je molil za ]ošta, nedolžnega trpina, svojega farana, molil tako goreče in zaupno, kot moli za svojo čredo samo duhovnik, ki je iz ljudstva vzet in za ljudstvo postavljen.
Sodnik dr. Gaterer
Nov, še razmeroma mlad okrajni sodnik je sedel v svoji pisarni. Na dolgi mizi sta ležala dva visoka kupa aktov,
Slovenci iz Linza na Kureščku
Berlinčani na morju. Spomin na srečanje s portoroškim zborom
urejenih po letnicah. Že nekaj tednov, odkar je bil njegov predhodnik premeščen na odgovorno mesto deželnega sodnika, vsako prosto uro presedi ob tej mizi ter pregleduje akt za aktom. Danes je znova prišel na vrsto akt številka 98, ki ga že nekaj dni posebno zanima. V oklepaju: Jošt Ravničar.
Sodnik porine vse druge liste stran in odpre mapo ter začne listati po njej. V njej obdelana zadeva ga posebej zanima. Nanjo ga je pred nekaj dnevi opozoril odvetnik Stropnik, ki je tega Ravničarja zastopal kot svojega klienta.
"Čudna, skrivnostna zadeva," mrmra sodnik.
Še drugič in tretjič prebere akt od začetka do konca.
- Sami dokazi v obtoženčevo krivdo in nobene zaslišane priče v njegov prid? Prehiter, skoro bi rekel že vnaprej izdelan postopek! Na eni strani silna prefriganost, na drugi strani skromna, rekel bi, naivna zaverovanost v pravico. Dr. Stropnik ima prav, če zahteva, da se zadeva na novo preišče. Sicer pa me stvar tudi osebno zanima. Zdi se mi, da bi tu lahko prišlo marsikaj na dan, kar je pred dvema letoma zavestno padlo pod mizo. Tudi moj predhodnik, sicer tega ne smem javno priznati, očitno temu Ravničarju ni bil naklonjen. Zanimalo bi me, zakaj. Slovensko rodbinsko in krstno ime ima. Teh Korošcev ne razumem: tepejo se med seboj kakor skregana brata, in vendar ista kri, skupna domovina in morda, tega ne vem, celo pokolenj-sko sorodstvo. Saj pravim, skregana brata. Pri nas na Tirolskem ni tega!
Se nadaljuje
TEHARSKE ŽRTVE
Na Teharjah pri Celju je bila slovesnost v spomin na žrtve povojnih pobojev v tamkajšnjem taborišču. Versko slovesnost s kulturnim programom sta pripravila Nova slovenska zaveza in župnijski urad Teharje, mašo pa je daroval mariborski pomožni škof ložef Smej.
Na prireditvi so spregovorili tudi predstavniki treh pomladnih strank. Socialdemokrat ložef lerovšek je dejal, da je edina možna pot do sprave razkrivanje resnice. V Sloveniji pa po lerovškovih besedah ne bo več zamolčanih grobov šele potem, ko bomo imeli večinski volilni sistem, lože Zupančič je izrazil prepričanje, da bo na koncu zmagala resnica, saj so, kot je dejal, vendarle začeli padati miti partizanstva. Predsednik SLS Marjan Podobnik pa je v imenu vlade izrazil obžalovanje zaradi krvavih obračunov, ki so se takoj po vojni dogajali na Teharjah, v Kočevskem rogu in drugod. Mrtvih ne moremo obuditi, moramo pa narediti civilizacijski korak ter žrtvam izkazati spoštovanje z obeleženjem njihovih grobov, je dejal Podobnik in poudaril, da bi moralo Slovence povezati spoštovanje do žrtev vseh treh totalitarizmov, ki jih je doživel naš naroddašizma, nacizma in komunizma.
DENARNI DODATEK V MARIBORU
V prvi polovici tega leta je Center za socialno delo Maribor dodelil 1122 enkratnih denarnih pomoči.
Podatki v polletnem poročilu o delu Centra za socialno delo Maribor kažejo, da so tam v prvi polovici leta mesečno povprečno nakazali pomoč 3841 materialno
(Grenzach) Folklorna skupina Encijan iz Oltna v Švici
(Einsiedeln) Podoba bi. škofa Slomška s svečo in praporji slovenskih društev v božjepotnem svetišču Naše ljube Gospe
ogroženim posameznikom in družinam, kar je v primerjavi z enakim obdobjem minulega leta za 869 upravičencev manj. A socialna slika še zdaleč ni dobra. Statistika namreč še vedno kaže nadpovprečno visoko registrirano brezposelnost v Podravju v primerjavi z državnim povprečjem. Tako je na primer v Sloveniji pri zavodu za zaposlovanje prijavljen vsak sedmi aktivni prebivalec, na območju Uprave enote Maribor pa že vsak peti.
Denarni dodatek je najbolj razširjena materialna pomoč centra za socialno delo. Predstavlja razliko med dohodki družine oziroma posameznika in določenim cenzusom, ki opredeljuje mesečni dohodek na družinskega člana v zadnjih treh mesecih (ta znaša za odrasle 20.323 tolarjev, za otroke do 6. leta 1 1.334 tolarjev, od 7. do 14. leta 13.288 tolarjev, od 15 leta do zaključka šolanja pa 16.414 tolarjev).
PRI MIKLAVŽU PRI ORMOŽU
Sprehodi, naravna in kulturna dediščina - spomini, in seveda vrhunska vina, domače jedi in dobra volja prijaznih domačinov - vse to je predstavljeno v prvi turistični zloženki, ki so jo v tem kraju izdali pred kratkim.
Zbrali so tudi podatke o pomembnih ljudeh. Ti so v preteklosti delovali pri njih ali so bili tu rojeni in so se pomembno uveljavili drugod. Med njimi je tudi škof dr. Ivan Jožef Tomažič, ki je bil na čelu mariborske škofije v času nemške okupacije, menda v njenem najtežjem obdobju po škofu Martinu Slomšku.
Med sprehodi po tem najbolj vinogradniškem območju občine Ormož, z lepimi razgledi na bližnjo in daljno okolico, je mogoče spoznati in doživeti veliko lepega. Tako si je denimo v Hermancih mogoče ogledati srednjeveški gradič Temnar. Osnoval ga je Herman Ptujski. Tu je med drugim na ogled stara še delujoča lesena stiskalnica za grozdje iz leta 1848. Na Kajžarju je vredna ogleda (prezidana) baročna hiša z letnico 1740. V Velikem Brebrovniku bodo pozornost sprehajalcev gotovo pritegnila tri debla kostanjev. Obseg najdebelejšega je blizu pet metrov. Največ zanimivosti je seveda pri Miklavžu. Pred vhodom v župnijsko cerkev z baročno notranjostjo raste mogočna, blizu 200 let stara lipa. Obseg njenega debla nekoliko presega tri metre. V cerkvi in v njeni bližini je nekaj spominskih znamenj.
SEŽANA
Sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti Sežana je izdal pesmarico z naslovom Tam v starodavnih časih. V njej sta lasna Peršolja in Herta Sorta zapisali šestnajst kraških ljudskih pesmi, ki so bile že skoraj pozabljene. Pesmarica, natisnjena v 350 izvodih, ima podnaslov: 1. zvezek pesmi naših non. Jasna Peršolja je dolgo časa vodila zgodovinski krožek na OŠ Dutovlje in zbirala narodopisno blago. Na podlagi tega sta izšli dve knjigi (Legende o Krasu Dušice Kunaver in Jelke Hadalin in Danile Kocjan Beži zludej, baba gre). Pripravljajo še Rodiške pravce. Pri zapisovanju je veliko izvedela od Anice Starc, po domače lakopove, prave legende in živega kraškega leksikona. Starčeva ji je zapela marsikatero že pozabljeno pesem. V tem zvezku so šaljive, smešne in druge kraške pesmi, balade, otroške us-
(Berlin) Mladi so si z zanimanjem ogledali kaktuse
pavanke in svetniške pesmi. Na koncu zvezka je še slovarček.
POHODNIŠTVO BREZ MEJA
Po dobrem mesecu dni, ko so odprli panoramsko pot od Labota od Gornje Radgone, so pred časom v Sv. Lovrencu na avstrijskem Štajerskem odprli novo pohodniško pot, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo, poimenovali pa so jo Med cerkvami in lipami. Povezuje tri cerkve na vsaki strani meje, pot pa bodo razširili še med mogočne lipe. Pohodniki si bodo morali vzeti vsaj sedem do osem ur časa, da bi lahko v enem dnevu obiskali te zanimive kraje na obeh straneh meje.
"Ta pohodna pot zaokrožuje prostor, ki je bil v preteklosti enovit, po plebiscitu pa ga je razdelila meja,” pravi Karli Mihev, ki v občini Muta vodi turistično informativno pisarno. "To ni zgolj pohodniška pot, ampak tudi kulturna pot z obilico kulturnih in naravnih znamenitosti, ki so v dvojezičnem vodniku tudi podrobno opisane."
Projekt Med cerkvami in lipami nosi tudi podnaslov Pohodništvo brez meja, lahko pa bi rekli, da gre tudi za dvojezičnost brez meja. Tako kot je v avstrijskem in slovenskem jeziku napisan lepi vodnik po teh krajih, tako so na obeh straneh meje v obeh jezikih tudi informativne table, ki popotnike usmerjajo po tej poti. Na slovenski strani so v pohodniško pqt vključene cerkve sv. lerneja nad Muto, .sv. Primoža in sv. Treh kraljev, na avstrijski strani pa povezuje cerkve sv. Antona na mejnem pohodu Radelj, sv. Lenarta in sv. Lovrenca.
KAPLA - DVE PRVOŠOLKI
Šolarji vasice z nekaj hišami, cerkvijo, gostilno, trgovino in nekaj več kot 500 prebivalci bodo letošnji prvi september prav gotovo pomnili. Tudi zanje so se na stežaj odprla vrata, a ne šolska, temveč vrata župnijskega, gasilskega in zadružnega doma, letos se bodo namreč učili tam. Tako bodo nekateri učenci prihajali k verouku in v šolo v isto zgradbo. To velja za prvošolki Nino in Matejo ter Majo, učenko drugega razreda, ki si bodo to šolsko leto delile učilnico. Prvi in drugi razred namreč gostujeta v nekdanji župnijski pisarni. V pritličju župnijskega doma ima igralnico tudi vrtec, letos ga obiskuje dvanajst otrok.
AJDOVŠČINA
Številni tovornjaki in osebna vozila, ki se vsakodnevno valijo po glavni mestni ulici v Ajdovščini, že najedajo živce domačega prebivalstva. Zato so bili ljudje toliko bolj veseli, ko so lani dogradili obvoznico okrog Ajdovščine, saj so upali, da bodo lahko mirneje spali. Pa žal ni tako. Servisno obvozno cesto, kot so jo poimenovali, uporabljajo predvsem domačini; tovorni promet pa se še vedno vali skozi središče mesta. Mogoče je kriva tudi zelo čudna ureditev prometa pri dovozu na obvoznico in odvozu z nje, vozila z obvoznice namreč nimajo prednosti, zato morajo vozniki včasih čakati kar precej časa, da lahko zavijejo na magistralno cesto.
Zdaj so se na občini Ajdovščina odločili za spremembo prometnega režima. Tako morajo od 1. oktobra dalje na obvoznico vsa tovorna vozila. Po glavni mestni ulici skozi
(Grenzach) Godec lože Črešner je raztegnil svoj meh pred polno dvorano.
Ajdovščino je po novem dovoljen le tovorni promet za dostavo. Prometni znaki so postavljeni, manjkajo le še varuhi reda in miru, da bodo neubogljive voznike opozarjali na novo prometno ureditev.
IDRIJA
Idrijska ribiška družina je meseca oktobra s pomočjo strokovnjakov Zavoda za ribištvo izpraznila vodni rezervat na Idrijci z dosedanjimi ribjimi vrstami in tako omogočila naselitev genetsko čiste avtohtone soške postrvi. S tem tudi v praksi izvaja državni program vrnitve soške postrvi v jadransko porečje.
Zaradi izredne množine rib bo treba varstveni ukrep, kakršnega so izvedli tokrat, verjetno še kdaj ponoviti. Strokovnjaki so ugotovili, da je bilo v varstvenem območju, ki obsega kake tri hektarje ribolovnega okoliša, 4 odstotke soške postrvi, med ostalimi ribjimi vrstami pa so s 44 odstotki prevladovale potočne postrvi, z dobrimi 29 odstotki so jim sledile šarenke, drugo so bili križanci. Vse izlovljene ribe so idrijski ribiči vložili v odseke po reki navzdol, ki so namenjeni športnemu ribolovu. Z izlovom se status rezervata spreminja samo toliko, da v njem ne bo več potočne, temveč samo še avtohtona soška postrv, katere jato so v okviru repopulacijskega programa že vzgojili v ribogojnici na Kanomljici.
Reka Idrijca je zelo produktivna reka, saj v njej živi v povprečju kar 2700 rib na hektar. Tolikšno naseljenost je mogoče najti samo v produktivnih kraških vodah, ne pa v predalpskih. Med dejavniki, ki to omogočajo, so višje povprečne letne temperature Idrijce, možnost skrivanja in bogastvo talnih organizmov.
TOLMIN
Če bo vreme dopuščalo in Soča ne bo preveč deroča, naj bi do konca novembra ajdovsko Primorje dokončalo obnovo obeh mostov, ki povezujeta vasi na obeh bregovih Soče med Tolminom in Kobaridom. Most pri volarski ravnini naj bi ohranil dosedanji videz, pri Kamnem pa bo širši in lepši, saj bo ob šestmetrskem vozišču tudi hodnik za pešce. Utrditev in obnova obeh mostov, katerih dosedanji bolj trhli temelji niso kljubovali lanskemu potresu, bo stala 260 milijonov tolarjev. Ko bosta nared, bo za mnoge prebivalce z levega brega Soče pot v službo za več deset kilometrov krajša, bližje pa bodo imeli tudi zadružniki, ki imajo živino v hlevu na volarski ravnini.
1.	IZBERI ZBORNE OBLIKE.
Po uspeli preskušnji so (Rudija -Rudita) vsi občudovali. Marjan je zahteval od (Lovra - Lovrota), da takoj izgine. Peter je premeril razdaljo med (Editom - Edijem) in (Stankotom -Stankom) ter Tinetom. Ali poznaš Bregarjevega (Mihata - Miha)? V Nabrežini je avto povozil desetletnega (Marka - Markota) Vovka. Pokliči, prosim, (Brankota - Branka). (Vikita -Vikija) danes ni bilo v šoli. Majda se je spet sprla s (Tonitom - Tonijem). Z (Mirkom - Mirkotom) sva že dolgo prijatelja. Pozdravi (Iva - Iveta). Tega (bimbota - bimba) še predobro poznam.
2.	NASLEDNiE SAMOSTALNIKE UPORABI V ODVISNIH SKLONIH.
Zgled: bor - Bori šumijo.
dar, dogovor, kompresor, izvir, kuhar, lopar, mikser, mizar, prepir, sveder, štor, tesar, traktor, upor, večer, Aleksander, Gregor, Peter, Viktor, Ravnikar, Vidmar, Žumer.
3.	BESEDE V OKLEPAJIH POSTAVI V USTREZNE SKLONE:
V kartoteki sem bral imena (pisatelj) in naslove knjig. V našem razredu je dvajset (učenec). V Postojno smo se odpeljali z dvema (avtobus). Že dve leti se ukvarjam z namiznim (tenis). Drevo je polno vabljivih (sadež). Padal je seng, pomešan z (dež). O tem se bo treba posvetovati z (Janez). Peter se je pogovarjal z (Mario). Nekateri mislijo, da imajo vsi (otrok) dober posluh. Pregovarjali smo se, kdo bo pri tetinih (otrok). Med vsemi (otrok) se je Lucija obnašala naj-
lepše. Povsod so dobri in slabi (človek). Ti še ne poznaš teh (človek). Na stenskih slikah so znameniti slovenski (mož).
4.	NASLEDNJE POVEDI DOPOLNI Z USTREZNIMI SKLONI SAMOSTALNIKA DAN:
Lepega....smo se odpravili v hribe.
Tistega...ni hotelo biti konec. Po
tekmovanju je bil Sandi junak ....
Okradli so nas kar pri belem.Z....
je napočil mraz. Bolnik je zamenjal
noč z...Dan za...je mineval. Za...
pride noč. Štirinajst . počitic na
morju mi je zadosti. Jeseni se....krajšajo, noči pa daljšajo. Na stare.je
šlo dedu slabo. Lepe...smo imeli.
Štejem....in noči do odhoda. Tine
živi tja v tri.Tekmo smo odigrali
pred dvema.....
5.	SKLANJAJ MNOŽINSKE SAMOSTALNIKE:
brki, oblanci, pograbki, Karpati, Radenci.
6.	IZBERI USTREZNO OBLIKO:
Nesi pismo (dežurnem - dežurnemu). Paket za Cirila sem pustil pri (dežurnem - dežurnemu). Pri (malem - malemu) je zdravnik. Mama se je približala (malem - malemu) tako, da je ni videl. Pojdi k (starem - staremu) po ključ. Bil sem pri (starem - staremu), pa nisem ničesar opravil.
7.	POPRAVI NEPRAVILNE OBLIKE:
Kaj ste se dogovorili z magister Žnidarjem? Glede maškarade telefoniraj Boris Cerkovniku. Načrt pokaži še inženir lamniku. Če greste v Koper, pozdravite doktor Tavčarja. Pogovor s profesor Juhantom mi je dal veliko idej za rešitev težav. Doktor Pore-
doševa je odšla na dopust. Odločnost general Maistra je bila odločilna.
8.	LASTNA IMENA V OKLEPAJIH POSTAVI V USTREZNE SKLONE:
Koseze pri Moravčah so rojstni kraj (Jovan Vesel-Koseski). Zgodbe o ženskah v pridigi (Janez Svetokriški) so nas spravile v smeh. Ali si že prebral Naše paglavce (Ivan Trinko Zamejski)? Ali si kdaj videl balet Labodje jezero (Peter lljič Čajkovski)? Pesnitev (Simon Gregorčič) Soči je preroška. Knjiga (Janez Janša) Premiki govori o osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ste že slišali, da (Ljubo Bekš), urednika Naše luči, lahko pokličete na mobilni telefon.
1.	IZBERI ZBORNE OBLIKE. Po uspeli preskušnji so Rudija vsi občudovali. Marjan je zahteval od Lovra, da takoj izgine. Peter je premeril razdaljo med Edijem in Stankom ter Tinetom. Ali poznaš Bregarjevega Miha? V Nabrežini je avto povozil desetletnega Marka Vovka. Pokliči, prosim, Branka. Vikija danes ni bilo v šoli. Majda se je spet sprla s Tonijem. Z Mirkom sva že dolgo prijatelja. Pozdravi Iva. Tega bimba še predobro poznam.
2.	NASLEDNJE SAMOSTALNIKE UPORABI V ODVISNIH SKLONIH.
Ni daru. Z dogovorom ni bilo nič. Kompresorju se je zlomilo kolo. Pri izviru Soče so se zbrali. Kuharjem se ne smeš zameriti. Brez svojega loparja ni mogel zmagati. Posodi mi mikser, prosim. Nesi mizarju načrt omare. S prepirom ne rešiš ničesar. Svedra ni našel v svoji delavnici. Pri štoru sta se ustavila. Tesarja sem doklical šele pozno zvečer. Jurij je
kupil nov traktor. Upora ni mogla zadušiti niti policija. Tako veselega večera pa že dolgo nisem doživel. Aleksandru sem posodil svojo najljubšo knjigo. Gregorja še ne poznam. S Petrom sva dobra prijatelja. Pri Viktorju je zmeraj živahno. Ravnikarja še nisem videl tako jeznega. Z Vidmarjem sva odšla na potep. Žumru je nekdo ukradel sposojeni avto.
3.	BESEDE V OKLEPA)IH POSTAVI V USTREZNE SKLONE: V kartoteki sem bral imena pisateljev in naslove knjig. V našem razredu je dvajset učencev. V Postojno smo se odpeljali z dvema avtobusoma. Že dve leti se ukvarjam z namiznim tenisom. Drevo je polno vabljivih sadežev. Padal je seng, pomešan z dežjem. O tem se bo treba posvetovati z lanezom. Peter se je pogovarjal z Mariem. Nekateri mislijo, da imajo vsi otroci dober posluh. Pregovarjali smo se, kdo bo pri tetinih otrocih. Med vsemi otroki se je Lucija obnašala najlepše. Povsod so dobri in slabi ljudje. Ti še ne poznaš teh ljudi. Na stenskih slikah so znameniti slovenski možje.
4.	NASLEDNIE POVEDI DOPOLNI Z USTREZNIMI SKLONI SAMOSTALNIKA DAN: Lepega dne smo se odpravili v hribe. Tistega dne ni hotelo biti konec. Po tekmovanju je bil Sandi junak dneva. Okradli so nas kar pri belem dnevu. Z dnem je napočil mraz. Bolnik je zamenjal noč z dnevom. Dan za dnem je mineval. Za dnevom pride noč. Štirinajst dni počitic na morju mi je zadosti, leseni se dnevi krajšajo, noči pa daljšajo. Na stare dni je šlo dedu slabo. Lepe dneve smo imeli. Štejem dneve in noči do odhoda. Tine živi tja v tri dni Tekmo smo odigrali pred dvema dnevoma.
5.	SKLAN)A) MNOŽINSKE SAMOSTALNIKE: brki, brkov, brkom, brke, pri brkih, z brki; oblanci, oblancev, oblancem, oblance, pri oblancih, z oblanci; pograbki, pograbkov, po-grabkom, pograbke pri pograbkih, s pograbki; Karpati, Karpatov, Karpatom, Karpate, pri Karpatih s Karpati; Radenci, Radenec/Radencev, Raden-cem, Radence, pri Radencih, z Radenci.
6.	IZBERI USTREZNO OBLIKO:
Nesi pismo dežurnemu. Paket za Cirila sem pustil pri dežurnem. Pri malem je zdravnik. Mama se je približala malemu tako, da je ni videl. Pojdi k staremu po ključ. Bil sem pri starem, pa nisem ničesar opravil.
7.	POPRAVI NEPRAVILNE OBLIKE:
Kaj ste se dogovorili z magistrom Žnidarjem? Glede maškarade telefoniraj Borisu Cerkovniku. Načrt pokaži še inženirju lamniku. Če greste v Koper, pozdravite doktorja Tavčarja. Pogovor s profesorjem luhantom mi je dal veliko idej za rešitev težav. Doktorica Poredoševa je odšla na dopust. Odločnost generala Maistra je bila odločilna.
8.	LASTNA IMENA V OKLEPAJIH POSTAVI V USTREZNE SKLONE:
Koseze pri Moravčah so rojstni kraj lovana Vesela-Koseskega. Zgodbe o ženskah v pridigi laneza Svetokriš-kega so nas spravile v smeh. Ali si že prebral Naše paglavce Ivana Trinka Zamejskega? Ali si kdaj videl balet Labodje jezero Petra lljiča Čajkovskega? Pesnitev Simona Gregorčiča Soči je preroška. Knjiga laneza Janše Premiki govori o osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ste že slišali, da Ljuba Bekša, urednika Naše luči, lahko pokličete na mobilni telefon.
Milan Kobal
IZRAŽAJMO SE LEPO!
MIŠL]EN)E in MNEN]E - S tema dvema izrazoma lahko izpeljemo enako ločevanje, kakor ga imajo drugi kulturni jeziki:
1.	mišljenje je umska dejavnost spoznavanja in presojanja: Na obrazu sem mu videl ves napor mišljenja (=premišljanja). Mišljenje se opira na dojemanje. Včasih mislimo bolj na način te dejavnosti: logično, filozofsko, praktično mišljenje; svoboda mišljenja - pravica do svobodnega premišljanja.
2.	mnenje pa je nasledek, rezultat mišljenja (ali tudi česa drugega); ni nuno resnično, vedno ostaja nekaj dvoma: Takšno je moje mnenje (= tako gledam na to). Izrecite svoje mnenje (=kaj mislite o nečem). Javno mnenje (= kar večina misli o nečem). Svoboda mnenj - pravica namreč do izrekanja tega, kar kdo misli.
Žal naši besednjaki tega razločevanja ne upoštevajo dovolj: V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so zgledi pri geslu MNE-N|E pravilni, pri geslu MIŠLJENJE pa pomešani. Spet in spet je mišljenje rabljeno namesto mnenja: To je samo vaše mišljenje. Po mojem mišljenju. Povedal je svoje mišljenje o novi knjigi. Povsdo je prav MNENJE: To je samo vaše mnenje. Po mojem mnenju. Povedal je svoje mnenje o novi knjigi.
MALO ZA ŠALO
-	Že vse popoldne se sliniš okoli mene. Slutim, da si brez denarja.
-	Micka, ne bodi no taka. Saj veš, da ljubezen nima cene.
-	Na jurja.
-	Ne bodi tako skopuška, Micka! Vsaj dva mi daj!
-	Na, lože, popij deci vina, boš videl, kako je dobro.
-	Hvala, ne bom. Ravno prej sem spil dva deci, pa nočem mešati.
Marko sreča na cesti Mirka, ki nosi očala.
"Ti, kaj pa vidiš skozi očala?" ga vpraša.
"Opico".
"O, potem pa imaš zrcalna očala!" mu vrne Marko.
-	Mihec, vrat imaš umazan!
-	Gospod doktor, pa saj me ne boli vrat, ampak trebuh. -Kaj veš o Alpah?
-	V Alpe hodi veliko turistov in domačini se z njimi preživljajo.
-	Milanček, za kaj služi most? vpraša učiteljica.
-	Da bi skozenj tekla voda.
-	A nista bila včasih tu dva vetrna mlina?
-	Sta, ampak enega so morali podreti?
-	Zakaj pa?
-	Za oba ni bilo dovolj vetra.
-	Peter me je prosil, naj mu posodim jurja. Ali naj mu ga?
-	Seveda.
-Zakaj?
-	Ker bo sicer mene prosil.
-	Zdenka, ste telefonirali moji ženi, da me zvečer ne bo kmalu domov?
-	Sem.
-	In kaj je rekla?
-	Vprašala me je, če to lahko verjame.
-	Natakar, tule je las!
-	Kakšen las neki! To je oznaka, do kod mora biti kozarec nalit.
-	A tako, potem pa mi še dolijte?
-	Kaj pravite k temu, gospod inženir: ni še dolgo, kar ste sezidali ta blok, pa že omet odpada!
-	"Hvala bogu, da je garancija že potekla."
-	Živim od zimskih športov.
-	S čim se pa ukvarjaš? Z drsalkami, sanmi, smučmi?
-	Z mavcem.
-	Oh, Katra, ti ne veš, kako je moj dedec udarjen na denar! Kadar mi daje svojo plačo, si skuša, pogoltneš, zmerom kaj obdržati zase.
-	Zapomni si: če ženi lažeš, ne goljufaš ti nje, ampak ona tebe, ker se dela, da ti verjame!
-	Moja žena redkokdaj govori.
-	O, potem imaš pa srečo!
-	Niti ne. Govori redkokdaj, vpije pa pogosto.
-	Povejte mi, s čim ste moža prepričali, da vam s tako vnemo koplje po vrtu...
-	Zakopala sem steklenico slivovke, pa jo zdaj tam išče. -Spet si sega napil!
-	Ni res, žena. Samo osemkrat po dva deci sem zvrnil, potem pa sem šel naravnost domov, da ne bi srečal kakega pijanca.
NAGRADNA KRIŽANKA NL 9/99
V poljih križanke so skrita slovenska mesta. Iščete jih lahko v vseh smereh, vodoravno na desno ali levo, navpično dol in gor, poševno z desne in leve navzgor in navzdol. Izpišite imena mest, ki ste jih našli, in pošljite na uredništvo. Nagrajenci bodo izžrebani izmed tistih, ki bodo našli največ skritih mest.
M	A	N	1	O	T	S	O	P	R
L	N	K	A	Ž	R	T	N	A	O
A	J	K	P	G	B	A	D	L	B
L	R	U	D	Z	0	O	K	B	1
E	S	P	B	C	V	R	Ž	Š	R
N	S	A	Ž	L	L	J	1	Č	A
D	T	R	I	Č	I	N	P	C	M
A	V	1	D	O	E	A	I	1	A
V	C	E	L	1	E	R	N	Ž	R
A	K	1	N	M	A	K	E	A	T
OGLASI
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 40 DEM. Vsaka beseda od 50 naprej stane I DEM. Trikratna objava oglasa stane 100 DEM, celoletna 300 DEM. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu, plačate jih lahko pri vašem duhovniku ali na uredništvu.
02901
•	Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. - Obrnite se na naslov: Gebr. HORŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 021 03 / 44 5 62). - Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
01909
•	Prodam stanovanjsko-gostinski objekt z zemljiščem na Koroškem. Kličite 00386 602 85 017
Glej, bolj so civilizirani, kot si mislimo!
Vi se morate premakniti, gospod grof!
01907
•	V Središču ob Dravi, blizu Ormoža, je naprodaj medetažna hiša, 220 m2, samostojna na zemljišču 800 m2, dve garaži, telefonski priključek. Cena: 155.000,- DM.
Informacije: 0049 89 625 622.
0I909A
•	Mlajša upokojenka prevzame v vso oskrbo ostarelo ali invalidno osebo v Sloveniji ali tujini. Kličite 00386 62 309 392.
Direktor danes ne more videti nikogar!
Predno greva k zdravniku, moram očistiti posodo!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, Sl - 1000 LJUBLJANA, TEL./FAKS: +386 61 13 32 075
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
ANGLIJA
Stanislav Cikanek
62, Offley Road,
LONDON SW9 OLS, GB
tel. in faks (*44)0171 -735 6655
AVSTRIJA_________________________
Anton Steki, delegat Einsiedlergasse 9-11,
A-1050 WIEN, tel. (*43) 1-544 2575
p. mag. Janez Žnidar
Mariahilferplatz 3,
A-8020 GRAZ,
tel. (*43)0316- 91 31 69 37
mag. Ludvik Počivavšek
Kirchenstraße 1,
A-4053 HAID b. Ansfelden, tel. (*43)07229 - 88 3 56 3 (ob petkih popoldne in ob sobotah)
Janez Žagar
Herrengasse 6,
A-6800 FELDKIRCH /Vorarlberg, tel. (*43)05522 - 73100 in 34850
SPIHAL:
A-9800 SPIHAL/Drau,
Marienkapelle
Villacherstraße
BELGIJA - NIZOZEMSKA
Kazimir Gaberc
10, rue de la Revolution, B-6200 CHÄTELINEAU, tel. (*32)071 - 39 73 11
Alojzij Rajk
Guill. Lambert laan 36, B-3630 EISDEN, tel./faks. (*32)089 - 76 22 01
BOSNA IN HERCEGOVINA
p. dr. Marijan Šef
Hercegovačka IB 71000 Sarajevo tel. (*387)71657 548 tel./faks (*387) 71 650 795
FRANCIJA____________
Silvo Česnik, delegat
3, Impasse Hoche, F-92320 CHATILLON, tel. (*33) 1-42 53 64 43, faks (*33) 1-42 53 56 70,
Anton Dejak
9, rue Saint Gorgon,
F-57710 AUMETZ, tel. (*33)3 82 91 85 06
Jože Kamin
14, rue du 5 Decembre,
F-57800 MERLEBACH, tel.(*33) 3 87 81 47 82,
(Mlin) (*33)3 87 01 07 01
David Taljat
54, avenuedu Ray bat 16 C F-06100 NICE tel.(*33) 6 13 24 21 08 tel. in faks (*33)4 93 98 39 10
HRVAŠKA______________________________
HR-10000 Zagreb. Slovenska skupnost je oskrbovana iz Slovenije.
ITALIJA
SLOVENIK:
msgr. dr. Maksimilijan Jezernik
ViaAppiaNuova884,
1-00178 ROMA,
tel. (*39)06 - 718 47 44
faks (*39)06- 718 72 82
MILANO:
msgr. dr. Oskar Simčič
Corte S. Ilario 7,
1-34100 Gorizia, tel. (*39)0 481 - 32 123
JUGOSLAVIJA
Jože Hauptman
Hadži Milentija 75 ZRIU- 11000 Beograd,
NEMČIJA______________________
Izidor Pečovnik
Kolonnenstr. 38,
D-10829 BERLIN, tel. (*49)030- 784 50 66, faks (*49)030 - 788 33 39, tel. (*49)030- 788 19 24
Alojzij Zaplotnik,
Stanislav Čeplak, diakon Oskarstr. 29,
D-46149 OBERHAUSEN, tel. (*49)0208-64 09 76, tek/faks (*49)0208-64 708-82
Martin Mlakar
Moltkestr. 119-121,
D-50674 KÖLN,
tel. in faks (*49)02 21 - 52 37 77
Martin Retelj
Holbeinstr. 70,
D-60596 FRANKFURT, tel. in faks (*49) 069 - 63 65 48
lanez Modic
A 4, 2,
D-68159 MANNHEIM, tel. (*49) 06 21- 28 5 00
Stanislav Gajšek
Bogdan Pavalec, past. sodelavec
Feldkirchner Str. 81,
D-85055 INGOLSTADT, tel. (*49) 0841- 59 0 76, tel. in faks (*49)0841 -92 06 95
Janez Šket
Stafflenbergstr. 64,
D-70184 STUTTGART, tel. (*49)07 11-23 28 91 faks, (*49) 07 11- 23613 31 tel. (*49)01 71- 34 776 35
Oskrbovano iz Stuttgarta
Krämerstr. 17,
D-72764 REUTLINGEN, tel. (*49)07 121 -434341, faks (*49)07 121-47 2 27
loško Bucik
Klausenberg 7c,
D-86199 AUGSBURG, tel. (*49)08 2! -97 9 13 dr. Marko Dvorak, voditelj župnijske pisarne Olgastraße 137,
D-89073 ULM,
tel. (*49)07 3! - 27 2 76
Marjan Bečan
Slavko Kessler, past. sodelavec tel. (*49)089- 22 19 41 Janez Pucelj, delegat tel. (*49)089- 21 93 79 00 tel. (*49)0172 - 9796- 738 fax: (*49)089- 219379016 Liebigstr. 10,
D-80538 MÜNCHEN,
ŠVEDSKA
Zvone Podvinski
Parkgatan 14,
S-411 38 GÖTEBORG, tel. in faks (*46)031 711 54 21
ŠVICA
p. Robert Podgoršek
Schaffhauser Str. 466, Postfach 771
CH-8052 ZÜRICH,
tel. (*41)01-301 31 32
faks (*41)01 - 303 07 88
Seebacherstr. 15, Postfach 521,
CH-8052 Zürich,
tel. (*41)01 - 30144 15,
GSM (*41)079-662 10 11
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1001 Ljubljana, tel. + faks (*386) 061-13 32 075, voditelj: Janez Rihar, Nove Fužine 23, Sl-1120 Ljubljana, tel. *386 061 -140 05 50
Svetemu očetu smo darovali:
(Mariborska škofija) V posebej izdelani medeninasti škatli v obliki grškega križa z zaobljenimi kraki, so razporejene štiri za Slomška, Mariborsko škofijo in slovenski narod zelo simbolne stvari: Slomškov škofovski grb, Slomškovo duhovno vodilo "Mihi Sanda et Čara", "Anton Martin Slomšek - knjiga njegovih misli in življenja" in "Blaže in Nežica v nedeljski šoli" (faksimile). Oblika nosilne škatle, grški križ simbolizira Slomškovo pionirsko delo na področju ekumenskega prizadevanja za edinost s pravoslavno Cerkvijo.
(Slovenci iz zamejstva, zdomstva in izseljenstva) Slika na platnu "Homo mediterraneus" koroškega slikarja Valentina Omana. Nastala je v Ajdovščini leta 1998 v okviru slikarske kolonije. Gre za mešano tehniko na platnu, 200 x 50 cm.
(Župnija Ponikva) Steklena posoda. Motiv predstavlja v ozadju Slomškovo rojstno hišo, pred njo mati dela na zemlji, pred križem pa molita oče in sin (Anton). Na robu posode je napis:
Papežu janezu Pavlu II. ob beatifikaciji Antona Martina Slomška.
(Ljubljanska nadškofija) R?-
lief Slomška in Prešerna. Darilo predstavlja slovensko drevo, ki je v preteklem stoletju ob velikih možeh in ženah rodilo tudi dva velikana duha in srca.
(Koprska škofija) Klekljani prt za oltar bazilike sv. Petra v
Rimu, kraški pršut in nekaj steklenic prvovrstnega vina, ki raste samo na Primorskem.