GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA Grosuplje 1982 12 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE 12, 1982 Izdano v spomin 100-letnice smrti Josipa Jurčiča, 30-letnice smrti Louisa Adamiča in počastitev občinskega praznika občine Grosuplje dne 29. novembra 1982 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA GROSUPLJE 1982 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Izdaja Občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Ive Krevs, Tine Kurent in Stane Valentinčič Glavni urednik prof. dr. France Adamič 61000 Ljubljana, Janežičeva 1, tel. (061) 214-819 Odgovorni urednik Ivan Ahlin 61290 Grosuplje, Taborska 17, tel. 771-117 Lektor prof. Marija Janežič Korektor prof. Jaka Miiller Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p.p. 11 Žiro račun pri SDK Grosuplje 50130-678-92911 Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skupnosti Grosuplje in s prispevki organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem delu. Tisk Tiskarna Ljubljana, Ljubljana, Tržaška 42 1000 izvodov Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) daje republiški komite za kulturo na vlogo ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE mnenje, da šteje(jo) publikacija: 12. ZVEZEK ZBORNIKA OBČINE GROSUPLJE med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona O obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek «1 prometa proizvodov. KAZALO DOGODKI IN PODOBE IZ NOV Jane/. Perovšek-Pelko Nemška ofenziva leta 1943 ......... 7 Mara Osolnik-Rupena Revolucionar Viktor Kolesa......... 29 Ivan Trošt Spomini partizanskega kuharja........ 35 NASA OBČINA IN OBČANI Cilka Žagar Pot in pomen stiske gimnazije........ 43 Janko Marolt Prispevek k zgodovini vodovoda Stična—Trebnje—Dobrnič.......... 51 Slavko Zupančič Zdravstveno varstvo občanov........ 55 KULTURA, PROSVETA IN ZNANOST Janko Moder O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu.......... 59 Gregor Kocjan Iz referatov na simpoziju ob 100-letnici Jurčičeve smrti.............. 77 Štefan Barbarič Razstava o Jurčiču v Slovanski knjižnici .... 95 Cvetko Budkovič Govor................. 99 Anderson-Krasna- Spominske slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Vilfan-Tomšič Adamiča......'.......... 103 Jack Tomšič Pesem v spomin Louisa Adamiča....... 117 Ivan Bratko Ob drugi izdaji Orel in korenine....... 119 Janez Perovšek Tihi gozd................ 123 RAZGLEDI IN KRONIKA Stane Gabrovec Nova ameriška knjiga o Stični........ 129 Marijan Zadnikar Tuji odmevi na knjigo o Stični........ 137 Andrej Kurent Italijanski prevod knjige Kozmogram stiske bazilike................. 141 Cvetko Budkovič Prosvetnokulturno življenje v Žalni med obema vojnama................ 143 Jaka Miiller Antologija slovenske ameriške literature .... 157 Hilda Lučovnik Tretje srečanje urednikov mladinskih glasil . . . 159 Vladimir Murko Višnjanka Terezija Kastelic — druga žena Josipa Ressla................. 169 Andrej Vovko Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda na območju občine Grosuplje.......... 179 Jaka^ Miiller Kovači in kovačije v Smarju-Sap, Ponovi vasi in Podtaboru................ 197 France Adamič Bibliografija občine Grosuplje........ 209 Metod Dular Alojzij Mihevc.............. 229 Oglasi ................. 233 DOGODKI IN PODOBE IZ NOV NEMŠKA OFENZIVA LETA 1943 Janez Perovšek-Pelko* Takoj po kapitulaciji Italije je segalo strnjeno osvobojeno ozemlje v Jugoslaviji od Ljubljane prek Bosne in vzdolž jadranske obale vse do Crne gore. Zavezniki bi se lahko izkrcali v Dalmaciji in tega se je Hitler bal. Poleg tega so sile NOV silno narasle; štele so čez 300.000 borcev. Ofenzivni pritisk teh sil je bil vse večji in zato je začel Hitler šesto ofenzivo proti partizanom z velikimi oklepnimi silami. Najprej so čistili Dalmacijo in potem vse močneje pritiskali v centralni del Bosne. Tudi v Sloveniji se je vojaški položaj za nemške sile zelo poslabšal. Ob nekdanji italijansko-nemški meji so obmejne postojanke padale druga za drugo in pritisk na železnico vzdolž Save je ogrožal najvažnejšo progo, ki je povezovala z zaledjem balkansko in italijansko fronto. Partizani so 12. septembra uspešno porušili viadukt pri Verdu in 24. septembra v Baski grapi. Izredno močno so napadli Gorico 22. septembra. Ofenziva 7. korpusa s tremi divizijami je po 9. oktobru povzročila padec ali umik iz postojank med Savo in nemško-i talijansko mejo. Tak položaj je Hitlerju narekoval ofenzivni poseg tudi v to območje. Najprej je ustanovil operacijsko cono Jadransko primorje in vanjo vključil poleg nekdanje Ljubljanske pokrajine vse ozemlje do Furlanije s Trstom, Istro in nekdanjo Reško pokrajino z otoki vred. To je bilo ozemlje, ki naj bi ga ofenziva očistila. Hitler je ukazal Rommlu, da mora slovensko komunistično uporniško gibanje uničiti z brezobzirno trdoto. Tiste, ki bi se upirali, je treba takoj postreliti. Osnova in moč nemških vojaških sil mora biti tolikšna, da bodo dosegle velik uspeh in da bodo kmalu na voljo za druge naloge. Slovensko prebivalstvo po tej ofenzivi ne sme pomeniti nobene nevarnosti več. Osnovni namen nemške ofenzive ni bil ravno strah pred izkrcanjem zaveznikov, temveč uničenje narodnoosvobodilne vojske; še pravočasno je hotela preprečiti njeno konsolidacijo in vojaško učvrstitev zlasti na Primorskem in v Istri. Tako bi zavarovali zaledje in komunikacije za fronto v Italiji. S to ofenzivo so hoteli streti duha in silno navdušenje slovenskega naroda za NOV. Novice o nemški ofenzivi so bile dolgo dokaj nejasne, toda po sovražni in izdajalski propagandi je bilo moč slutiti, da bodo Nemci skušali ponoviti nekaj tako obsežnega, kot je bila italijanska ofenziva poleti 1943, in da bodo prečesali vsak hrib in vsako vas. * Ljubljana, YU 61000, Pod topoli 87. Nemško vrhovno poveljstvo je že 10. septembra dodelilo 71. pehotni diviziji akcijsko tankovsko četo za prodor v Istro. Isti diviziji je Hitler 12. septembra dodelil še 901. šolski tankovski grenadirski polk iz Kramp-nitza pri Berlinu pod poveljstvom polkovnika Scholzerja. Prišli so s štirimi vlaki čez Ljubljano in šestimi vlaki čez Pod brdo. Iz Neuhamrnerja v Sleziji je poslal Hitler 162. »Turkestansko« pehotno divizijo^ Toda vojaških sil za uspešno ofenzivo je bilo še premalo. Iz sosednjih divizij v Italiji so pripeljali divizijski štab 44. grenadir-ske divizije in okrepljeni 132. grenadirski polk; iz 24. oklepne divizije okrepljeni 21. tankovsko-grenadirski polk; iz 1. SS divizije »Leibstandarte Adolf Hitler« pa okrepljeni 1. SS tankovsko-grenadirski polk. Hitler se je 19. septembra odločil, naj izvede ofenzivo štab 2. SS tankovskega korpusa pod poveljstvom generalfeldmaršala Ervina Rommla. Vse naštete enote je štab 2. SS tankovskega korpusa spočetka podredil štaboma 71. in 44. divizije, potem pa še 162. divizije. Romrnel je razdelil ofenzivo na štiri področja; v njih bi operacije potekale ločeno — druga za drugo: najprej v Slovenskem Primorju, potem v Istri, nato v Gorskem Kotaru in nazadnje v Ljubljanski pokrajini. Hitler se je strinjal s predvidenim potekom v prvih treh delih, ne pa tudi s potekom za Ljubljansko pokrajino. Akcija naj ne bi izhajala iz Ljubljane proti Kolpi, temveč ravno iz nasprotne strani — torej od Kolpe proti Ljubljani. Tako naj bi preprečili, da se slovenski partizani ne bi prebili na Hrvatsko. Prvi del ofenzive je zajel Vipavsko dolino, Kras, Trnovsko in Banjsko planoto. Nemci so hoteli uničiti središče osvobodilnega gibanja na Primorskem, odstraniti pritisk na Gorico in zanje zelo pomembne prometne zveze ter pridobiti izhodiščni manevrski prostor za nadaljnje ofenzivne operacije. V šestih dneh, kolikor je ofenziva trajala, so sicer zasedli vse kraje, niso pa mogli uničiti partizanskih enot; te so se v glavnem umaknile v Trnovski gozd in imele sorazmerno majhne izgube. Večje izgube so doletele le Gradnikovo brigado na Nanosu. Ofenziva je zavrla reorganizacijo NOV na Primorskem in volitve v slovenski zbor odposlancev. Nad vasmi in civilnim prebivalstvom so se Nemci znašali s krutostjo in s požiganjem. Veliko ljudi so odpeljali v internacijo. Ofenziva je to pot izpustila Beneško Slovenijo, Goriška Brda, Tolminsko in Kobariško. Drugi del ofenzive je zajel Brkine in Istro. Začela se je 2. oktobra in v Brkinih razbila Tržaško brigado. Glavni namen je bil preprečiti organizacijsko učvrstitev partizanskih enot, jih uničiti ter poriniti njihovo delovanje daleč proč od morja, večjih mest in prometnih zvez. Sovražnik je močno prizadel Brkinsko brigado in 4. bataljon Sercerjeve brigade, borci Istrske brigade pa so se razšli po domovih, ko so zagledali motorizirano nemško vojsko. Pač pa so zagrizeno branile svoje položaje hrvatske partizanske enote pri Klani. 3. oktobra je nemška vojska razbila hrvaško istrsko brigado. Glavnina Sercerjeve brigade se je spoprijela s sovražnikom šele 6. oktobra. Ofenzivne operacije v Istri so zaključili 11. oktobra. Ofenziva je NOV v Istri zelo prizadela. Istrski odred, ustanovljen po ofenzivi, je začel obnavljati vojsko in odpravljal moralno ško- •9 « • V S H * 3*^ \ Livi.0.1-i i- • • • O • • O * * * 40. S*to& Premiki in borbe partizanskih enot pred in med nemško ofenzivo leta 1943 na ozemlju občine Grosuplje in Ljubljana Vič-Rudnik do med prebivalstvom, kajti tudi tu je bil sovražnik krvoločen in krut. Požigal je vasi in streljal talce. V prvih dveh delih ofenzive — na Slovensko Primorje in Istro — je sodelovalo več kot 50.000 nemških vojakov, okoli 150 tankov, 25 jurišnih topov in več kot 90 protitankovskih topov. Medtem ko je nemška vojska zaključevala ofenzivo v Istri, so enote NOV na Notranjskem in Dolenjskem prehajale v ofenzivo na povelje, ki ga je izdal štab 7. korpusa 9. oktobra. Petnajsta divizija je 11. oktobra prekoračila bivšo nemško-italijansko mejo in likvidirala obmejne postojanke Dole, Jurij pod Kumom, Kal, St. Janž na Dolenjskem, Bučko, Veliki vrh, Boštanj, Presko, Polšnik, Vinji vrh in Gradišče. Osemnajsta divizija je z Levstikovo brigado likvidirala obmejne postojanke Teličar, Pečar in Prežgan je. Štirinajsta divizija je v noči na 14. oktober tako močno porušila Stamipetov most pri Verdu, da je zastalo 160 vlakov. Proga je bila 14 dni neprevozna. Toda enote 2. SS tankovskega korpusa so do 20. oktobra enote 15. divizije odrinile od Save na izhodiščne položaje ob bivši nemško-i tal ijan.sk i meji. Potem ko so Nemci v tretjem delu ofenzive obvladali Gorski Kotar in Hrvatsko Primorje, so si ustvarili manevrski prostor za prehod v četrti del ofenzive, ki je zajemal Ljubljansko pokrajino. Nemci so 7. oktobra prebili položaje 13. (hrvatske) divizije nad Sušakom. Drugi dan so v Kočevju od komande mesta Petrina-Fara že izvedeli, da Nemci prodirajo čez Gorski Kotar in da se je hrvatska partizanska posadka umaknila z Broda na Kolpi v Slovenijo. Iz Kočevja so o tem prodoru 8. oktobra po telefonu obvestili Glavni štab Slovenije v Soteski in štab 18. divizije v Zelimljem. Nemci so 10. oktobra zlomili odpor hrvatskih partizanskih sil na sektorju Sušak—Delnice in si odprli pot do Broda na Kolpi. Tedaj v Glavnem štabu Slovenije dolgo niso pravilno ocenili smeri glavnega sovražnega napada. Na sektorju Broda ob Kolpi in Kočevja so se sovražniku uprle razmeroma majhne sile 18. divizije. Predolgo so mislili, da je nemški udarec čez Gorski Kotar namenjen predvsem hrvatskim osvobodilnim enotam. Sovražnik je veliko računal s psihološkim učinkom smeri prodora prav iz tiste točke, ki jo je vse slovensko osvobojeno ozemlje čutilo kot najtrdnejši hrbet, kot solidno zaledje. Vsi so nekako pričakovali ofenzivo iz Ljubljane, nikakor pa ne od Kolpe. Glede prehodnosti in možnosti koncentracij je bila sovražniku na razpolago vrsta lažjih in boljših izhodišč, toda nobeno ne bi zadalo tako odločnega psihološkega udarca kot prav prodor čez Kolpo proti Kočevju. 9. oktobra je odhitel na pomoč 2. bataljon 10. brigade na petih kamionih. Dobil je nalogo, naj takoj poruši most čez Kolpo in prekopava ceste. Položaj je postal še bolj kritičen, ko je 12. oktobra nekaj sto avtomobilov pripeljalo v Delnice štab 44. grenadirske divizije in okrepljeni 132. grenadirski polk, ki je zasedel Marijo Trošt na cesta med Delnicami in Brodom na Kolpi. Stab 18. divizije je zato 13. oktobra premestil 9. brigado iz Stične h Kolpi. Do Novih sel nad Kolpo je prišla 16. oktobra popoldne. Osemnajsta divizija je namreč branila ozemlje levo in desno od črte Ljubljana—Kočevje—Brod na Kolpi vzdolž cele Ljubljanske pokrajine. Na Notranjskem, Istri in deloma proti Primorski so bile brigade 14. divizije, desno od 18. divizije pa se je vse do konca vojne borila 15. divizija. Iz tega razloga je morala k Brodu na Kolpi poslati svoje brigade prav 18. divizija in glavna smer sovražnikovega udara je šla ravno po njenem hrbtu. Ofenziva je v Gorskem Katarju trajala vse do 20. oktobra, toda patrulja nemškega 44. izvidniškega oddelka je 14. oktobra v treh tankih in oklopnem avtomobilu že prišla gledat porušeni most na Brod na Kolpi. To patruljo je napadel 2. bataljon 10. brigade s položajev pri Kužlju ter s tem prvim spopadom začel boje z Nemci v njihovi ofenzivi na Ljubljansko pokrajino. Obrambo so naslednje dni okrepili še s Sercerjevo in Zelezničarsko brigado ter ustanovili skupni operativni štab vseh enot. Hudi boji pri Brodu so se začeli, ko so hoteli Nemci za vsako ceno prodreti v Nova sela in Banjaloko. V svoji sestavi so imeli veliko tankov in motorizacije ter močno artilerijo. Okoli sto Nemcev je v noči od 17. na 18. oktober uspelo prekoračiti Kolpo, da bi ščitili popravilo mostu. Rommel je brzojavil Hitlerju, da je izvidniški oddelek 44. grenadirske divizije ustvaril pri Brodu mostišče na severnem bregu Kolpe. Sledil je topovski dvoboj, ki naj bi preprečil popravilo mostu čez Kolpo. Nemci so kljub temu most popravili in 19. oktobra dokončno prodrli čez reko. Cez most so lahko šla vsa vozila, tudi najtežji tanki in topovi. 21. oktobra zjutraj so Nemci začeli splošno ofenzivo na Ljubljansko pokrajino z vseh izhodiščnih položajev. Za četrti del ofenzive je sovražnik zbral 48.000 mož, 110 tankov, 140 motoriziranih protitankovskih topov in čez 10 samovoznih topov. 7. korpus je tedaj štel 12.000 borcev. 9. brigada in druge skupine so se junaško upirale prvemu navalu. Sovražnikovo napredovanje je zavrl zlasti bočni napad 1. bataljona pri Tišenjpolju-Krkovem. Toda ofenzivnega vala ni bilo mogoče popolnoma zaustaviti. Nemci so 23. oktobra prodrli že do Ajbla. Ob tej novici so se istega dne partizanske enote prerazporedile za defenzivne operacije. Naši aktivisti, ki so že delovali onstran nemške meje vse do Save, so iskali zavetje v vojaških enotah, kajti domobrancem je spet zrasel greben. Kot izdajalci so se udinjali tisočletnemu sovražniku slovenskega naroda — Nemcu tako kot že prej italijanskim fašistom. V prvem obroku ofenzive na Ljubljansko pokrajino od 21. do 25. oktobra je 162. pehotna »Turkestanska« divizija pregazila desno stran spodnjega toka Krke ter Belo krajino s Semičem in Črnomljem. Enote 44. grenadirske divizije pa so zajele del Kočevske in preostali del Bele krajine. Glavni štab in štab 7. korpusa sta zelo podcenjevala sovražnikovo moč in njegove namere, saj sta še 23. oktobra vztrajala, naj 15. divizija napade sovražnika v Novem mestu, Semiču in Črnomlju. Ta povelja so bila napačna, obenem pa so pravilni ukazi in navodila prihajali do osnovnih enot prepozno ali pa sploh ne. V drugi obrok ofenzivnih operacij od 28. do 30. oktobra je prišel Kočevski Rog pa ozemlje do črte Čatež—Mirna—Trebnje—Žužemberk— Kočevje—Osilnica. Iz Novega mesta je po dolini Krke navzgor prodrl 25. oktobra 1. SS tankovski grenadirski polk. Pri čiščenju Roga je imel pomembno nalogo tudi 44. izvidniški oddelek. Enote 44. grenadirske divizije so prodirale na severozahod ter trčile na 14. Zelezničarsko brigado, ki se je umaknila k pristopom na Kočevski Rog, da bi ga ubranila. V ofenzivi na Rog je sovražnik odkril le nekaj skladišč in požgal nekaj praznih bolnic. Zal je našel manjšo skupino ranjencev in jih pobil. Ni pa odkril niti prazne Baze 20 niti bunkerja na Kraljevem kamnu, kjer sta bila vrhovni plenum in izvršni odbor OF. 162. pehotna divizija je čistila ozemlje med Krko in Mirno. Bojevala se je s 15. divizijo oziroma s Cankarjevo, Gubčevo in 12. brigado. Na nekdanji nemško-italijanski meji sta Cankarjeva in 12. brigada s pravo bojno črto zavračali predvsem napade 19. SS policijskega polka. Wehr-mannischaftsbataillon Stid jie 24. oktobra vdirl v Mokronog in izropal tovarno usnja. 314. grenadirski polk je prvi dan napredoval brez bojev. 1. SS tankovski grenadirski polk je iznenadil Cankarjevo brigado in štab 15. divizije 28. oktobra v Čatežu. Onstran ceste Trebnje—Novo mesto jo 314. polk prišel v stik z 12. brigado, z deli Gubčeve brigade in divizionom 15. divizije. Istočasno oziroma 27. oktobra je 71. pehotna divizija začela večjo ofenzivno akcijo s položajev Klana—Karbenjak—Mrzla vodica—Crni Lug —Gerovo—Osulnica proti Loški dolini. Na tem ozemlju so bile Tomšičeva in Sercerjeva brigada iz 14. divizije ter 2. odred in 1. brigada 13. hrvatske divizije. Tomšičeva brigada je imela najtežje boje na Mašunu, Sercerjeva brigada pa je s svojimi zasedami pri Travi zavrnila prodirajočega sovražnika ravno ob zaključku druge faze te ofenzive. Ta operacija 71. pehotne divizije je bila le priprava in uvod za tretji obrok četrtega dela ofenzive, ki je zajel območje Moravče pri Litiji—Trebnje—Žužemberk—Smuka—Kočevje—Osilnica—Gerovo—Klana— Rupa—Postojna—Rakek—Cerknica—Zlebič—Rašica—Zden.ska vas—Grosuplje—Lipoglav. 162. pehotna divizija je čistila ozemlje severno in južno od ceste Trebnje—Grosuplje. Desna stran od ceste je pripadala 314. gre-nadirskemu polku, leva stran pa 303. polku. Nekdanjo nemško-italijansko mejo sta zasedla 19. SS policijski polk in 112. rekrutni topniški polk. 29. oktobra popoldne sta se nad Višnjo goro sestala komandanta 15. in 18. divizije in doumela, da ni več umestno braniti osvobojeno ozemlje ob »-meji-«, temveč da bosta enotam dovolila umik v notranjost; enote naj obenem rušijo za seboj ceste. Komandant 15. divizije Pero Popivoda je še dopoldne ocenjeval sovražnika čisto narobe in dovolil si je ali naivnost ali namerno dezinformacijo, ko je poročal Glavnemu štabu: »Nemci so govorili, da nas ne bi napadli, če bi mi nje pustili v miru ... ni nevarnosti kakšnega rnx>čnega pritiska.« V obroču so bili štab 7. korpusa s štaboma 15. in 18. divizije, Cankarjeva in 10. »Ljubljanska« brigada. Deli Cankarjeve so se iz Čateža 28. oktobra umaknili v Temenico, 29. oktobra pa so se združili z 2. in 4. bataljonom ter štabom brigade v Selih-Sum-berku. Stab 18. divizije je bil na Spodnji Slivnici, potem pa se je premaknil na Plešivico pri Žalni. Ljubljanska brigada je deset dni prej 19. oktobra v soseščini zavzela nemško obmejno postojanko Osredek, potem pa je imela mir. Sele 27. oktobra so jo začele napadati enote 19. SS policijskega polka, da bi jo priklenile nase in da bi ji prišel za hrbet 2. bataljon 314. grenadirskega polka. Izredno težke boje je imela 30. oktobra pri Temenici in Bukovici in 2. in 3. bataljon sta se morala umakniti proti Mekinjam. Tudi Levstikova brigada je 30. oktobra bojevala ogorčene boje z 19. SS policijskim polkom pri Javorju ter na črti Luže—Mladi vrh pobila 30 Nemcev. Stab divizije je 10. brigadi še istega dne ukazal, naj se premakne na položaje Trebnje—Sela-Sumberk. Ze drugi dan 31. oktobra pa ji je ukazal, naj se naseli začasno na položajih Muljava—Znojile. Tukaj so se brigadi pridružili kulturni delavci, ki jih je poslal Glavni štab. Cankarjeva brigada se je morala skoncentrirati v bližini postaje Stična. Vnel se je zelo hud boj 2. bataljona 10. brigade pri Potoku in 3. bataljona Cankarjeve brigade pri Hudem. Potem sta se brigadi umikali Borci VIII. Levstikove brigade med nemško ofenzivo v bližini Grosupljega na hribu Tabor 2. novembra 1943 — (Foto Brelih) proti Hočovju, Ljubljanska pa končno na Ilovo goro. Štab Ljubljansko brigade je že v Znojilah napadel sovražnik, nakar je šla brigada zvečer čez cesto Krka—Grosuplje v vas Ravni dol. Svoj 3. bataljon je poslala v vas Hrib pod Malo Ilovo goro, da bi varoval smer proti Hočevju. Manjkal je 2. bataljon, ki je pri Lučah na prehodu čez cesto padel v zasedo, nakar se je pridružil Cankarjevi brigadi. Pred jutranjim svitom je postrojeno Ljubljansko brigado sovražnik napadel z južne strani. Upiral se je samo štab brigade, drugi pa so zbežali proti Ilovi gori. Vrha nad vasjo 1. bataljon ni uspel pravočasno zasesti, štab pa se je umaknil proti Račni, da ga ne bi obkolili. Opoldne je prišef štab brigade z dvema četama 1. bataljona in eno četo 4. bataljona na položaje pri Križu, kjer je našel pri Cankarjevi brigadi tudi svoj 2. bataljon in komoro. Sovražnik jih je že čez kratek čas napadel. Skupaj s Cankarjevo brigado so sovražnika po skoraj štirih urah bojev odrinili do ceste; tam so se vojaki naložili na kamione in odšli. Cankarjeva brigada je imela veliko število ranjencev in ni bila več sposobna za boj. Obe brigadi sta se zato domenili, da se premakneta v Suho krajino, kjer bi ustanovili zasilno bolnišnico. Prišli so v gozd pri ■lavhah, 3 km severozahodno od Knrinja, kjer jih je čakal 3. bataljon Ljubljanske in polovica štaba 18. divizije s politkomisarjem Janezom Hribarjem. Komandant 18. divizije Rado Pehaček je s svojo polovico štab? odšel v smeri Levstikove brigade. Obe brigadi sta pni Javhah poskrili ranjence ter se sklenili skupaj z delom štaba 18. divizije 2. novembra proti večeru vrniti na Ilovo goro, da bi sovražnika priklenili nase in ga odvrnili od ranjencev. Komandant 162. pehotne divizije je poslal 4. novembra v boj proti obema brigadama na Ilovi gori 303. in 314. grenadirski polk, katerega manjše oddelke sta brigadi gladko odbili in jim celo zaplenili nekaj orožja. Popoldne pa je sovražnik z veliko premočjo obe brigadi premagal in prisilil na umik v različne smeri. Glavnina obeh brigad se je z ranjenci, štabi in komoro ponovno umaknila v gozd pri Javhah. 3. bataljon Ljubljanske brigade pod vodstvom komandanta Jožeta Ožbolta pa se je prebil čez železnico in cesto pri Račni v Velike Lipljene, kjer je ostal 5. in 6. novembra, toda brez zveze s svojim štabom brigade. Ta bataljon se je 6. novembra premaknil mimo Levstikove brigade na Uzmane. Na Zapotoku je prišel v stik s 3 bataljonom Levstikove, ni se pa povezal s štabom te brigade. Na Javhah oziroma Korinju sta si obe brigadi nekoliko opomogli. Na Ilovi gori sta imeli velike žrtve in hude izgube. Ljubljanska brigada je izgubila skoraj ves 2. bataljon. Na Ilovi gori so se bojevali za življenje svojih ranjencev. S temi boji je sovražnik zaključil boje v tretjem obroču in se pripravil za četrti in zadnji obroč v tej ofenzivi. Po končanih bojih na Ilovi gori je 314. grenadirski polk 162. divizije s pospešenim maršem odšel z Mlačevega čez Dolsko in Studenec pri Ljubljani na zaporne položaje ob cesti med Logatcem in Ljubljano. Sovražnikova 44. grenadirska divizija je začela 31. oktobra ofenzivo na Kočevskem in v Loški dolini proti 9. brigadi in 4. bataljonu Ljubljanske brigade, štabu 14. divizije in ribniškega vojnega področja. V boju so bile sovražne enote: nam že znani 44. izvidniški oddelek, del 901. tankov-skega grenadirskega polka, 14. SS policijski polk in 132. grenadirski polk. 9. brigada je zbrala po ofenzivi polovico svojih borcev. Sovražnik je na ribniškem vojnem področju odkril nad polovico skladišč. Sercerjeva brigada in štab 14. divizije s podoficirske šolo so se sicer umaknili iz obroča na Travni gori, kjer je bila boj 9. brigada in 4. bataljon Ljubljanske, toda v boje so zabredli na poti proti Prezidu pri Malem Kotu. 71. pehotna divizija je na Snežniku in Javorniku preganjala Tomšičevo brigado. V teh bojih so si Tomšičevci pridobili nekaj lepih zmag. Brigada se je ponovno zbrala na raznih pred ofenzivo določenih zbornih mestih oziroma v Markovcu. Dobila je nalogo, naj skupaj z drugimi enotami 14 divizije očisti Loško dolino takoj po končani ofenzivi. V obroču V četrti in zadnji obroč ofenzive Wolkenbruch IV. je sovražnik zajel Mokre, Krim in Rakitniško planoto oziroma ozemlje znotraj kroga Lipo-glav—Grosuplje—Zdenska vas—Rašica—Zlebič—Sodražica—Cerknica—Rakek—Borovnica—Ljubi j ana—Lipoglav. Zaporne položaje na črti Preserje—Borovnica—Padež—Dobec—Begunje—Cerknica sta obvladovala že od 25. oktobra 134. grenadirski polk in bataljon planinskih lovcev Heine. Po zaključku tretje faze ofenzivnih operacij na Dolenjskem in Notranjskem so prepeljali 901. tankovski grenadirski polk na zaporne položaje Rakek—Planina—Logatec; zaporne položaje jugozahodno od Ljubljane je zavzel 314. grenadirski polk brez 2. bataljona in okrepljen z bataljonom domobrancev. Nekdanjo nemško-italijansko mejo od Ljubljane proti vzhodu je imel del 19. SS policijskega polka in 112. rekrutni polk. Položaje na vzhodu je zaprl 303. grenadirski polk. Obroč je stiskalo na zapornih položajih okoli 20.000 mož. Operacijo je vodil štab 44. pehotne grenadirske divizije, ki se je iz Delnic preselil na Vrhniko, da bi bil bliže dogajanju. 44. pehotna grenadirska divizija je 5. novembra dosegla črto Rašica —Sodražica—Travnik. Njeno desno krilo se je pri Turjaku 6. novembra spojilo s 162. »Turkestansko« pehotno divizijo oziroma 303. grenadirskim polkom ter tamkaj obmirovalo. Taista divizija pa je s svojim levim krilom oziroma s 132. grenadirskim polkom drsela ob zapornih položajih 71. divizije ter prišla pri Cerknici še do zapornih položajev bataljona Heine, ki je skupaj s 134. grenadirskim polkom zapiral črto čez Begunje in Borovnico do Freserja. Tedaj je 44. divizija na vsej bojni črti od Rašice do Miarttinjaka ob Cerkniškem jezeru krenila proti Mokrcu in Krimu. Njena naloga je bila, da partizanske enote s hribov vrže v doline proti zapornim položajem ter jih uniči. Nastopale so njene enote: 14. SS policijski polk, 132. grenadirski polk in 44. izvidniški oddelek — skupaj okoli 10 do 12.000 mož omenjene divizije. V ofenzivni operaciji Wolkenbruch IV. ni sodelovala 71. divizija, ker je odšla v ofenzivo na Kvarnerske otoke. V obroču je bila cela Levstikova brigada, del Ljubljanske brigade z oslabljenim 3. bataljonom in zdesetkanima dvema četama 4. bataljona, ki sta bili z 9. brigado na Veliki gori že v ofenzivi, pa sta se prebili 3. novembra iz obroča in prišli čez Brlog, Nerede in Purkarče 7. novembra v Uzmane. Ta del brigade sta našla isti dan komandant Jaka Rojšek in namestnik politkomisarja Franc Stegnar ter prevzela poveljstvo. Drugi del Ljubljanske brigade je bil tedaj na Korinju pod poveljstvom namestnika komandanta in političnega komisarja brigade. Kakšen teden pred ofenzivo je bila na tem območju Krima tudi Loška brigada. Po napadu na Stampetov most se je umaknila na Krim. Sovražnik ji je sledil in jo napadel 25. oktobra. Na ukaz štaba 14. divizije se je nameravala umakniti v Polhograjske Dolomite, a ji ni uspelo. Potem je s spretnim manevriranjem prebila položaje 134. grenadirskega polka ob cesti Grahovo—Pudob in se severno od Postojne dokončno umaknila iz ofenzive z majhnimi izgubami. Obkoljene enote NOV so štele okoli 1200 borcev in bork, kar je desetkrat manj, kot je štel napadajoči del nemške vojske, in dvajsetkrat manj, kot so jih imele vse nemške in domobranske vojske v tej akciji. Stab Levstikove brigade je želel takoj obrniti vso brigado proti toku nemškega prodiranja in usmeriti svoj preboj proti osrčju Dolenjske. To mu je preprečeval ukaz štaba 18. divizije, da mora s težkim orožjem demonstrativno napasti Ljubljano samo. Politkomisar brigade je zato osebno obiskal štab 18. divizije, da bi dosegel spremembo povelja. Stab je našel 31. oktobra v gozdovih nad vasjo Lipljene pod Ostrim vrhom onstran ceste Grosuplje—Turjak. Tovariš Rado Pehaček, komandant divizije, mu je obrazložil, da ne more spremeniti povelja, ker ga je sam dobil od Glavnega štaba NOV in' PO Slovenije. Slo je za to, da bi razbremenili enote v središču ofenzive in da nemška vojska ne bi imela časa podrobno preiskovati osvobojenega ozemlja, zlasti pa ne Kočevskega Roga, kjer so bile v veliki nevarnosti bolnišnice in skladišča. Drugih navodil politkomisar brigade ni dobil in se je zato obremenjen z velikimi skrbmi vrnil v štab, ki je bil še vedno na Hudi Polici. Tretji bataljon Levstikove brigade so 26. oktobra nemudoma s kamioni prepeljali s položajev okoli Lipoglava v Dobrcpolje. Njegove položaje ob nekdanji italijansko-nemški meji je prevzel 4. bataljon. V gozdovih okoli Dobrepolj so se namreč pojavili belogardisti oziroma domobranci, kakor hitro se je razvedelo, da so Nemci prekoračili Kolpo in da prodirajo proti Kočevju. Borci 3. bataljona so gozdove tri dni vestno preiskovali, toda našli niso nič. Belogardisti-skrivači so se pač umaknili v svoja zaklonišča. Po tej očiščevalni akciji se je 3. bataljon zbral v Hočevju in se spustil v dolino Krke. Razmestil se je v vasi Znojile in se tam 31. oktobra sešel z deli Ljubljanske brigade. Od njih je dobil že bolj natančna obvestila o prodiranju Nemcev. Prav zato je bataljon brez obotavljanja še isti dan nadaljeval pot čez Polževo in Grosuplje na Hudo Polico, kjer je našel svoj štab brigade. Tedaj ga je štab brigade seznanil s položajem in z ukazom štaba 18. divizije glede napada na Ljubljano. Napad na Ljubljano bodo sicer izvršili, toda brez 3. bataljona. Ukazal mu je, naj se umakne na območje Lipoglava in Javora, samo da bi obvaroval polno število moštva. Zato naj se izogiba spopadom in se bojem spretno izmika. Komandant bataljona je namreč to območje dobro poznal, ker je bil doma v soseščini in tudi v partizanih prav v teh hribih in gozdovih. Štab brigade je vedel, da se bo z veliko brigado težko prebijal skozi sovražnikovo bojno črto. Tako je 3. bataljon 1. novembra res odšel čez Šmarje proti Repčam in Lipoglavu. Zaradi prodiranja 162. »Turkestanske« divizije proti Stični in Višnji gori je štab brigade ukazal, naj se 1. bataljon nemudoma umakne južno od ceste Šmarje-Sap—Grosuplje. Štab 1. bataljona je bil 1. novembra pri 1. četi na Spodnjem Brezovem, 2. četa je bila v Leskovcu, 3. četa pa na Zgornjem Brezovem in je zavarovala smer proti Grosuplju. Štab bataljona je dobil obvestilo, da prihaja iz Žalne proti Višnji gori nemška kolona. Takoj je poslal 3. četi iz 1. čete pomoč 12 borcev z dvema mitraljezoma. Toda še dolgo potem ni bilo čuti nobenega streljanja. 3. četa sploh ni sprejela boja, temveč se je že prej umaknila. Nemci so na istem mestu, kjer je bila prej partizanska zaseda, pripravili past, kot da so partizani, in tako so s prevaro ujeli vseh 12 borcev z orožjem vred. Ujete partizane iz 1. čete 1. bataljona in še nekaj drugih so ustrelili zvečer 1. novembra na pokopališču v Višnji gori. Cerkovnik in njegova žena sta povedala, da so morali ujeti najprej sami skopati veliko jamo. Mladinci so na ves glas vpili na pomagaj. Zato so Nemci ukazali cerkovniku in ženi, naj zvonita z vsemi zvonovi, da bi tako preglasili krike fantov ob streljanju. Skupaj so Nemci tisti dan umorili na pokopališču v Višnji gori 24 borcev. Štab brigade je velel 2. bataljonu, naj navsezgodaj zjutraj 1. novembra zapasti Škofljico in zasede položaje desno od ceste proti Grosupljemu: Šmarski vrh—Sap—Sela. Poleg tega je postavil bataljon eno četo v zasedo čisto k cesti pri pokopališču. Položaje te čete sta si ogledovala komandant in politkomisar bataljona. Prav tedaj se je pripeljala nemška izvidnica na motorjih in UŽgala po obeh poveljnikih, da sta morala brž poskakati s konj in iskati zaklon. Tedaj je udarila po Nemcih zaseda, tako da so se jadrno umaknili in zdirjali nazaj v Grosuplje. K štabu bataljona so potem prišli vaščani in ga prosili, naj se partizani umaknejo, da Nemci ne bi porušili in požgali vasi. Zaradi takega položaja je štab brigade ponoči na 2. november zapustil Hudo Polico in se premaknil na Vrbičje, 2. bataljon pa na Drenik. Kot rečeno je 4. bataljon prevzel položaje okoli Lipoglava od 3. bataljona, ko je 26. novembra odšel v Dobrepolje. S svojimi četami je branil položaje proti nemški meji, štab pa je bil na Plešah 2 km vzhodno od Lanišča. Zaradi nemškega pritiska so se čete začele z meje umikati k svojemu štabu na Pleše z Javora in Lipoglava, kajti v štab bataljona so poročali, da je nemška vojska že prodrla po cesti Sap—Magdalenska gora— Zgornja Slivnica—Lipoglav. Komandant 4. bataljona Tone Klemenčič-Mitja je ob teh sicer nepreverjenih vesteh 1. novembra zaprosil štab brigade, da se sme pridružiti drugim bataljonom. Kurir je prišel z odgovorom, naj se 4. bataljon premakne na Škofljico, ker je 2. bataljon zasedel položaje desno od ceste Smarje-Sap—Grosuplje. S Pleš je odšel 4. bataljon postrojen po četah na Škofljico. Ozemlje tega bataljona si je popoldne ogledovala »štorklja«. Bataljonu so se tedaj pridružili aktivisti OF in kulturniki. Ze prvo srečanje 1. bataljona z nemško vojsko je njegove čete močno oslabilo. Bivši belogardisti in drugi nezanesljivi mobilizirana so pričeli dezertirati. Bataljon se je ponoči na 2. november napotil proti Grosupljemu desno od ceste Zagreb—Ljubljana. Levo so ga v daljavi po cesti prehitevali nemški tanki. Ker čez cesto pred Grosupljem niso mogli, so šli po desni strani mimo njega in se čisto slučajno srečali s 3. bataljonom. Ta namreč ni nameraval izpolniti ukaza štaba brigade, da bi sam v ofenzivi manevriral med cesto Ljubljana—Zagreb in Savo. Čutil se je osamljenega in nemočnega proti tolikšni sili, posebno pa ga je motil sorazmerno majhen manevrski prostor, ki je bil gosto preprežcn s potmi. Zato se je odločil za manevriranje na bolj primernem zemljišču. V noči na 2. november se je napotil proti Grosupljemu in hotel prekoračiti cesto med Grosupljem in Žalno ter se prebiti na Ilovo goro in naprej proti Travni gori. Toda cesta je bila tako gosto zasedena, da se je moral vrniti ter je med Cikavo in Sapom skupaj s 1. bataljonom prekoračil železnico in cesto ter se čez Sela napotil v Šentjur, kamor sta prišla oba bataljona 2. novembra ob dveh ponoči. Prva četa 1. bataljona je odšla v Ponovo vas, kjer so se borci hoteli vsaj malo spočiti. Toda prišel je komisar bataljona in jim naročil, naj napravijo na cesti zasedo. Pri kmetih so dobili orodje in se lotili dveh košatih hrastov ob cesti. Bila je gosta megla, da niso mogli videti dalj kot 50 m. Tedaj so zaslišali motorje. Nenadoma se je približala motorizirana kolona. Stekli so po bregu navzgor. Blinde so se ustavile in jih začele obstreljevati. Pri zaseki so čakale še kakšnih 10 minut, nato pa cesto očistile Ln šle naprej proti Šentjurju, zdaj Podtaboru, kamor je prišla motorizirana kolona ob 9.30. Tretji bataljon se je 2. novembra zjutraj še razmeščal po hišah v Šentjurju. Komandir 1. čete Ivan Bobnar-Bobi je postavil okoli vasi zavarovanje, ob cesti proti Ponovi vasi za obzidjem pokopališča pa še močno zasedo. Bila je izredno gosta megla. Ko so prišli proti Šentjurju po cesti tanki, jih zaseda ni videla. Prvi tank se je ustavil točno pred Severjevo hišo, kjer je bil štab 3- bataljona. Komandant bataljona Franc Sotlar-Pavijan je pritekel prav pred tank, da ga iz njega še streljati niso mogli. Celotnemu štabu je uspelo umakniti se v bližnji gozd. Komandanta je izgubljeni strel prasnil po ušesu. Bila je pač megla in zato se je bataljon sorazmerno hitro in uspešno umaknil. Ob samem napadu je padel en sam borec, pač pa so ujeli konjevodca in kuharje, ki so pravkar kuhali zajtrk in pripravljali hrano tudi za kosilo. Kuhinja je bila v kovačiji ob cesti sredi vasi. Devet so jih postreliJi kar tam. tri pa, ki so se predali, za zidom pokopališča. Nekatere so prebodli tudi z bajoneti. Tretji bataljon se je zbral na gori Tabor ter nadaljeval pot v Lipljene, ki so se kopale v soncu. Tamkaj je počival do mraka, nato pa se je popolnoma samostojno premikal proti Pijavi gorici, prečkal turjaško cesto, se spustil v Zelimlje in se končno nastanil na Zapotoku. Ves čas od Šentjurja naprej ni imel nikakršnega stika s štabom brigade niti z drugimi enotami Levstikove brigade, čeprav jim je bil zelo blizu. Tisti ukaz brigade, da mora varovati živo silo in se samostojno prebijati iz ofenzive, je gotovo odločilno vplival na štab tega bataljona, da je tako ravnal. Po napadu se je 1. bataljon ob 11. uri zbral nad Ponovo vasjo. Pohod so organizirali po gozdu ter se takoj napotili proti Mokrcu. V Zelimlje so prišli ob 19. uri. Tam se jim je priključila kulturna skupina. Potem so se povzpeli v Škrilje pri Golem in tam ostali. Ponoči na 3. november je štab brigade zapustil Vrbičje in odšel čez Vrh na Golo. Za njim je prišel tja z Drenika tudi 2. bataljon. S Škofljice pa se je isto noč premaknil 4. bataljon na Ig*. Levstikova brigada je tako popolnoma sprostila glavno cesto Ljubljana—Grosuplje. Cisto sam je prišel drugi dan na Golo borec, ki so mu Nemci v Šentjurju prestrelili glavo ravno skozi obe ličnici. Obležal je na tleh, toda ko je prišel k zavesti, se je takoj napotil za brigado. Z nemško vojsko enote Levstikove brigade 3. novembra niso imele nikakih stikov, pač pa se je topništvo pripravljalo za neposredni demonstrativni napad na Ljubljano. Drugi dan, 4. novembra zvečer, je odšlo brigadno topništvo v spremstvu 2. bataljona čez Ig na Ljubljano. Izhodiščne položaje jim je na Igu varoval 4. bataljon. Napad na Ljubljano se je začel ob pol desetih zvečer. Borci so z brigadno baterijo topov kaj kmalu razbili bunkerje na Ižanski cesti in s tem odprli prehod proti Ljubljani. Med bojem so dobili nalogo, da se po akciji umaknejo proti vasi Golo. Pred umikom so še zažgali leseni most na cesti Ig—Ljubljana, minerci pa so minirali cesto Škofljica—Pijava gorica in ♦Štab brigade 14. 11. 1943 napačno poroča za 2. november: »l. bataljon je še na Igu.« Tja je šel s Škofljice 4. bataljon. Na Sarsko je odšel 4. bataljon dva dni kasneje, oziroma po napadu na Ljubljano, 1. bataljon pa je bil tiste dni v Skriljah. poleg običajnega razstreliva uporabili tudi letalsko bombo. Deli 2. bataljona so si nabrali hrane pri nekem dezerterju. Na Ljubljano so streljali s topom, kot je že opisano v poglavju o brigadnom topništvu. Sovražno topništvo je močno odgovarjalo, tako da štab brigade ugotavlja: »Zaradi žične ovire in artilerijskega ognja nam ni uspelo priti v mesto. Našega topa sovražna havbica ni mogla najti.« Civilisti so pripovedovali, da se jc sovražnik pripravljal zasesti Ig, pa je zaradi tega napada akcijo odložil. Ta topniški napad na Ljubljano je bil velik izziv nemški vojski in njeni ofenzivi. Prav gotovo so zato Nemci še temeljiteje pripravili udarec po Levstikovi brigadi. Po napadu na Ljubljano se je tudi 4. bataljon umaknil na pobočje Mo-krca, in sicer v vas Sarsko. Tjakaj jim je Friderik Likar, fantič s Preserja, pripeljal vola za prehrano brigade. Bataljonski intendant mu je napisal potrdilo, pritisnil žig in mu ga dal v roke s hudomušno pripombo: »Na, tole pa Nemcem pokaži!« Zvečer 4. novembra je šlo tudi 20 borcev l.čete 1. bataljona v Podpeč po hrano, saj v požganih in izropanih vaseh okoli Golega niso imeli ničesar. Spremljal jih je terenski delavec, da ne bi komu delali krivice. Štab brigade se je 6. novembra iz bojazni pred bombardiranjem premaknil v Klado. Nemci so zasedli Ig. Na Golem se je zbrala skupina kulturnikov, ki so jih namenili 18. diviziji. Brigadi se je pridružil tudi okrožni odbor OF Grosuplje. V zaselku Benat pri Ponovi vasi se je 2. novembra zjutraj komaj rešil iz hiše, ki jo je sovražnik obstreljeval z avtomatskim orožjem, pri čemer je padel član odbora. Na predvečer oktobrske revolucije so zakurili kresove in organizirali proslavo v ljudski šoli na Golem. Nastopili so znani kulturni delavci: operna pevka Bogdana Stritarjeva, Slavko Tiran, Franc Šturm in drugi. Govorila sta Janez Perovšek-Pelko in Ludvik Mrzel. En dan pred napadom na Ljubljano so imeli miting tudi na Igu za civilno prebivalstvo. Vsi so vedeli, da jim bo že jutri in pojutrišnjem zelo težko, toda peli so pogumno in veselo. Ze zdavnaj so se vsi odločili za boj na življenje in smrt. Največji boj brigade pod Mačkovcem Zjutraj 6. novembra je s položajev Troščine—Grosuplje—Zdenska vas na celi bojni črti začel prodirati proti Levstikovi brigadi najprej 303. gre-nadirski polk 162. divizije. Do večera je prišel v vasi Lipoglav—Šmarje. 7. novembra, na sam dan obletnice oktobrske revolucije, je sovražnik sklenil obroč po cesti Velike Lašče—Turjak—Pijava gorica—Ljubljana. Omenjeni polk 162. divizije je zasedel vse vasi po dolinah in na več krajih prekoračil cesto Turjak—Ljubljana. Štab Levstikove brigade je bil tega dne v Kladi, 1. bataljon v Skriljah, 2. bataljon s topništvom na Golem, 3. bataljon v Zapotoku, še vedno nepovezan s svojo brigado, 4. bataljon pa je bil na Sarskem. Bila je še tema, ko so borci 4. bataljona podirali bukve na cesto, ki pelje iz Zelimljega na Ig. Ko se je zdanilo, so že videli na Pijavi gorici Nemce, kako so se začeli spuščati v dolino Zelimeljščice. Začeli so jih obstreljevati z minometi 82 mm. Ivan Novak-Mijavec, namestnik koman- danta bataljona, je sam zmetal 30 min. Nemci so odgovarjali s topovi in minomcti. V boj se je z želimeljske ceste vključila tudi težka breda 4. bataljona. Nemci so obstali in obsFreljevali le iz daljave, 4. bataljon pa jih je čakal na izredno dobrih položajih. Nemci so napadali največ s pehoto in tanki. V 1. bataljonu so začeli kuhati meso, ki so ga dobili prejšnji dan. Spodaj pod požgano vasjo se je razplamtel hud boj. Namesto da bi kotle — to so bili na pol prerezani bencinski sodi — umaknili na varno ter hrano skuhali do konca, jih je komisar ukazal prevrniti. Bila je zadnja priložnost, da bi se pošteno najedli. Tako so bili v 1. bataljonu ves dan do večera brez hrane. Komisar brigade pa je medtem sklical stare, slabotne in bolehne civiliste, ki so šli skupaj z brigado že iz Šmarja, ker so se hoteli umakniti izdajalcem, ter jim svetoval, naj ne hodijo z brigado naprej, saj jih čakajo pretežki dnevi. Dejal jim je, naj se raje skrijejo pri znancih. Poglavitno je, da jih belogardisti ne najdejo doma; v drugih vaseh je nadzor in pregled tudi njim otežen. Ce pa kdo misli, da mora vsekakor ostati v brigadi, mu tega nihče ne brani. Nasvet so v glavnem sprejeli. Boji 4. bataljona z Nemci pod Sarskim so postajali vedno hujši. Obenem je pritiskal zmeraj ostrejši mraz. Začel je naletavati sneg. V italijanskih mitraljezih je bilo olje za poletne razmere, ne pa za zimo. Nenadoma so vsi mitraljezi odpovedali. Zaradi tega je komandant 4. bataljona poslal v štab brigade kurirja s prošnjo, da dovolijo umik, a dovoljenja ni dobil. Potem je zahteval, naj pregleda položaj kdo iz štaba brigade. Umik I Sar-skega na Golo mu je dovolil štab brigade šele zvečer. Tega dne Nemcem še ni uspelo razbiti nobene enote Levstikove brigade in poročilo, da je 162. »Turkestanska« divizija severno od Sarskega razbila skupino okrog 100 partizanov, ne ustreza resnici. Na Golem so 7. novembra zvečer urejali kolono za pohod na Travno goro. Za predhodnico so določili 2. bataljon, ker je sovražnika pred Ljubljano dvakrat energično zavrnil in so zato od njega pričakovali ob srečanju s sovražnikom največ prisebnosti in udarnosti. Kolona se je premaknila ob 21. uri. Za 2. bataljonom je šel 1. bataljon, nato pa štab brigade, topniška baterija brez topov — skrila jih je že prej — in zadnji kot zaščitnica 4. bataljon. 3. Bataljon se brigadi na tem pohodu ni priključil, pač pa je ostal v Zapotoku in zanj štab brigade pravzaprav še vedno ni vedel. Rado Pušenjak opisuje 7. november večer in noč na 8. november: »Pričelo je snežiti. V požganih poslopjih smo spali zelo slabo, nekaj zaradi mraza, nekaj zaradi skrbi. Drugega dne že navsezgodaj so pritisnili Nemci po pobočju na Golem. Kljub srditim napadom so naši borci vzdržali do večera, ko je vsa brigada krenila na pot. Bila je dolga kolona. Imeli smo nabasane nahrbtnike, konji in mule so nosili težke tovore: srednje težko orožje, velike vreče hrane, moko, fižol itd. V brigadi je bila tudi skupina kulturnih delavcev, ki je bila prej vključena v druge enote. Ker je vedno bolj snežilo, je postajal naš pohod vse težavnejši in napornejši. Borci so postajali utrujeni. Naš cilj je bil Travna gora. Sneg nas je popolnoma premočil.« Od jugovzhoda so začeli prodirati 14. SS policijski polk, 132. grenadir-ski polk in 44. izvidniški oddelek — s ceste Grahovo pri Cerknici—Sodra-žica—Zlebič na sever — ter se zjutraj 8. novembra znašli iz oči v oči z Levstikovo brigado. Drug drugemu so šli pravzaprav nasproti. Do srečanja je prišlo južno od Mačkovca v vaseh na planjavah Rute. Nemci so prodirali z Lužarjev proti vasi Naredi, iz Ravnika, Skufč in Skrabč pa na Laze in Boštetje. Levstikova brigada je šla skozi Krvavo peč in Mačkovec. Potem skozi prvo in najvišjo vas oziroma zaselek takoj pod Mačkovcem Predgozd, malo nižje skozi Selo, nato skozi Rupe, Vrh in Boštetje, od koder se je 2. bataljon odcepil na levo v Narede. Ze v nedeljo 7. novembra sta prišla dva partizana, osamela begunca od Lužarjev v Narede h Kovaču, ponoči na ponedeljek so se zatekli v hlev štirje in ko se je zdanilo, še trije partizani. Potem so jih domači povabili v hišo. Nekako ob pol devetih so opazili skozi okno Nemce. Partizani so zbežali skozi dolnjo stran hiše in tekli navzgor proti središču vasi Naredi, kajti Kovačeva domačija je pomaknjena od Naredov nekaj streljajev proti Lužarjem in stoji na samem. Nemci so gospodarja Jožeta Kovača odpeljali. Ozirali so se v neko šikar* in izbirali mesto, kjer bi ga ustrelili. Tedaj je Jože skočil pod pot in zbežal. Streljali so za njim in mu prestrelili dlan. Zena je tedaj vsa zbegana zbežala v Boštetje ter kričala, da so ji Nemci ubili moža. Ce ne bi bilo tega dogodka z Jožetom Kovačem, bi Nemci prizadejali 2. bataljonu velike žrtve, tako pa so partizane s streli opozorili, odkod Nemci prodirajo. Drugi bataljon je šel namreč v predhodnici in se ob 5. uri zjutraj nastanil v Narodih. Štab brigade je ostal v Boštetjem, 1. bataljon v Rupah in 4. bataljon v zaselku ob koti 827 in v vasi Selo. Nemci so zato najprej trčili na 2. bataljon. Borci, premočeni od mokrega snega, so se že precej slekli in polegli. Nenadoma pa je zaropotalo. Niso počivali več kot tri ure. Komandant bataljona je takoj poslal kurirja Matevža Gantarja, naj gre v štab brigade hitro sporočit, da so jih napadli Nemci. Toda Gantar je v beli pokrajini zašel in prišel v hiše, nastlane s slamo. Štaba brigade ni našel, pač pa je naletel na razbite enote 2. bataljona, ki so samostojno začele iskati izhod. V veliki zmešnjavi in paniki, kričanju otrok in mater, je komandant 2. bataljona skušal zbrati okoli sebe jedro bataljona. S kakimi sedemdesetimi borci se je pretolkel skozi Podplaz**, pustil še neizoblikovano bojno črto za seboj ter takoj nadaljeval pot proti Travni gori. Za nadaljnji boj tega dne pa potem na Mokrcu in Krimu 2. bataljon ni pomenil ničesar več. Ostanki 2. bataljona, ki so se umikali nazaj na Vrh in Rupe, so se zbirali okoli političnega komisarja bataljona Janeza Zalarja. Dan se je polagoma luščil iz mraka pravega zimskega jutra. Tudi v štabu brigade so si sezuli čevlje. Hoteli so se pogreti ob toplih pečeh, zamenjati mokre cunje v čevljih. Nekateri so takoj zadremali. Zaprasketale so brzostrelke. Mimo štaba brigade je v razdalji dvajsetih metrov v gosjem redu hitela nemška kolona med hišami in skozi sadovnjake. Ni preostalo * Besedo šikar (ženskega spola) uporabljajo v vaseh pod Mačkovcem za nizko zarast z grmičevjem brez visokega drevja. ** Plazovit obronek severno od vasi Naredi. drugega, kot da se nemudoma vsi od kraja vržejo nanje z jurišem, izsiljenim v krčevitem trenutku, ko se je odločalo o tem, kdo bo hitrejši in boljši. V vas so začele prodirati močne kolone Nemcev. Nastal je bučeč vrtinec, v katerem je bilo slišati predvsem brzostrelke. Borcem se prva neprespana noč ni kaj dosti poznala. Z velikim pogumom in iznajdljivostjo so se spoprijeli z Nemci. Boj v Boštetjem je bil zelo kratek, le toliko, da so se prebili iz hiš in sadovnjakov. Med hišami v vasi ni bilo mogoče ostati. Umaknili so se na zasnežene planjave nad vasjo proti Vrhu. Tamkaj so se na odličnih položajih že raz-mestili borci 1. bataljona ter naperili orožje proti Nemcem, ki so zavzeli Boštetje ter polegli na položaje po sadovnjakih in okoli hiš. Štiri ure Nemci niso mogli napredovati proti Vrhu in Mohorju. To je bil tisti slavni boj 1. bataljona in še posebno mitraljezca, ki Nemcev ure in ure ni pustil nikamor naprej. Ležali so v snegu štiri ure in va-ščanom niso pustili iz hiš ali iz vasi. Sele ko je ob 15. uri pojenjal boj med Boštetjem, Vrhom in Mohorjem in se prenesel više v vasi Dednik, Rupe, Selo in Predgozd, so Anico Kovač Nemci pustili, da se je vrnila v Narede in domov. V Naredih ni bilo več Nemcev. Le streljaj od doma je stopil na piano njen mož. »Kaj te niso ubili?« ga je presenečeno ogovorila, potem pa brž obvezala prestreljeno roko. Stab brigade je imel zadosti časa, da je bližnje enote razporedil za boj in pravzaprav Nemce presenetil, ker niso vedeli, da se je brigada ponoči premaknila z Golega v te vasi. Brigada se je z vso močjo uprla in Nemce prikovala na mesto. Bojevala se je za vsako poslopje, za vsako drevo, za vsak hribček in se ves dan ni dala pregnati v gozdove Mačk ovca. Toda takrat je bila brigada še močna. Ko so v štabu 1. bataljona zvedeli, da je sovražnik napadel 2. bataljon, je komandant 1. bataljona takoj pohitel na pomoč z eno četo. Drugi dve četi je operativni oficir bataljona odpeljal na hribček nad vasjo. Istočasno je 4. bataljon zasedel položaje na hribu desno od 1. bataljona. Sovražnik je brez obotavljanja začel z napadi in juriši. Bataljona sta vse napade odbila. Sovražnik je imel velikanske izgube. Zato je svojo pehoto umaknil ter z minometalci in topovi obstreljeval položaje obeh bataljonov. Prizadel ju je zelo močno. Število mrtvih in ranjenih je naraščalo iz ure v uro. To je bila strašna bitka, vredna vsega občudovanja. Bataljona nista popustila niti za ped. V borcih je plapolala tista jasna zavest, da ne smejo popustiti, da so življenja vseh in vsakega posameznika stvar skupnega boja. Nikoli prej in nikoli pozneje Levstikova brigada ni bila tako veličastne bitke kot 8. novembra 1943 med Boštetjem in Mač-kovcem. Vsak levstikovec je prispeval, kolikor je le mogel, da je brigada Nemce zaustavila in jim vsilila bojno črto, ki je varovala hrbet in smer umika proti Mokrcu. Zdravi borci so morali ne le varovati bojno črto, temveč tudi odnašati ranjene v zaledje. Sovražnik je popoldne opustil boje s 1. bataljonom, pa zato toliko huje pritisnil na sosednji 4. bataljon. Ker je padel sneg, so bili Nemci dobre tarče in niso mogli napredovati, kot bi hoteli. Sama nemška poročila priznavajo »močnejši« spopad pri koti 827 (9 km zahodno od Velikih Lašč), oziroma da je 44. divizija naletela na odpor 8. novembra južno od Mokrca. Kot rečeno, je 4. bataljon sestavljal zaščitnico in prišel za brigado zadnji. Obstal je v zaselku ob koti 827 in v vasi Selo. Borci niso utegnili niti poleči, ko se je bitka že začela. Bila je prava sreča za celo brigado, da je bil 4. bataljon še ves na nogah in takoj pripravljen za boj. Uspelo jim je razmestiti bataljon na položaje v popolnem redu. Komandant bataljona Mitja je skupaj z zelo mladim podporočnikom Mirkom Adamičem, operativnim oficirjem štaba bataljona, smotrno določal najboljša mesta posameznemu orožju in borcem. Ta podporočnik je bil doma iz Ribnice in se je pridružil bataljonu šele na Sarskem, pa takoj dobil dolžnost operativnega oficirja, ker je prejšnji pobegnil z Lisičja k domobrancem na Rudnik. Svoje znanje je od prvega trenutka začel prenašati vsem, ki so ga bili potrebni. Potem ko sta razporedila vse sile bataljona, sta s komandantom legla skupaj v zaklon na dominantnem položaju. Komaj se je Adamič prvič dvignil z glavo nad zaklon, ga je že pičil sovražnikov ostrostrelec naravnost sredi čela, da se mu je kri ulila čez obraz. Zdrsnil je h komandantu mrtev. To je bila za štab 4. bataljona zelo velika izguba, saj so se mnogo nadejali prav od tega mladega podporočnika, na njegovo prisebnost, pogum in vojaško znanje. 4. bataljon je najprej branil Rupe, potem pa hrib za vasjo. Težki mitraljez so postavili južno od TT 833. Tudi namestnik komandanta brigade Jože Svigelj je bil zraven, ko so ga nameščali. Ta mitraljez je imel pri obrambi položajev glavno vlogo in je zavračal vse poskuse Nemcev, da bi prodrli. Vzhodno od vasi Selo so okoli poldneva razpostavili minomete in z njimi še bolj tesno zaustavili napredovanje sovražnika. Ko je tedaj Anton Plantan hotel četo 1. bataljona premakniti na boljše položaje, mu je komandant brigade ukazal, naj brani širši obroč bojne črte. Kričal je, da je prevpil bojni hrup. 4. bataljon je, organiziran po četah in vodih, vztrajal v boju vse do večera. Vaščanom Boštetij, Rup in Sela je ostal boj Levstikove brigade v neizbrisnem spominu. Alojz Cimperman, Selo 10, je navdušeno opisoval ta boj: »To ni bilo niti malo podobno italijanski ofenzivi iz leta 1942, ko so se partizani brez boja umaknili v gozdove visoko na Mokre. Takrat partizani niso bežali ali se skrivali. Držali so položaje cel dan in Nemci niso mogli nikamor. Partizani so se bojevali kot sto bogov. Napravili so vse.« Politkomisar 4. bataljona Anton Pelko-Vine opisuje boje v svoji enoti pod Mačkovcem tega dne takole: »V tem položaju smo se v največji naglic' .azporedili kar v vasi in uspelo nam je zaustaviti naskok Nemcev ter umakniti iz vasi brigadno in bataljonsko komoro. Čete so začele zasedati položaje zunaj vasi organizirano in brez panike, kajti preplah je že minil. Naš 4. bataljon je zasedel desno krilo brigadne obrambne črte, četudi so nemški »šarci« neprestano sipali smrtonosno seme. Sledili so trije nemški juriši in protijuriši 1. bataljona. Samo na mali vzpetini, ki je trikrat menjala gospodarja, je 1. bataljon potolkel kakih 70 Nemcev. Nemci so z Runarskega s topovi obstreljevali Mohorje. Okoli treh popoldne je Nemcem s topovi in minometi uspelo, da so nas izrinili s prvotnih položajev. Odstopali smo počasi po skupinah in nameščali borce ob robu gozda. Za našimi hrbti se je raztezal gozd vse do Mokrca, Kureščka in vasi Golo, od koder smo prišli. Spopadli smo se iz neposredne bližine, pri čemer so se skupine borcev in posamezni borci junaško držali. Videl sem, kako je nemški »šareč« zadel našega mitraljez-ca. Ko je to opazil komandir čete, neki Ribničan, je zgrabil mitraljez, ki je ležal poleg mrtvega mitraljezca, in zakričal: »Čakaj, hudič švabski, to ti bom vrnil!« Izstrelil je nekaj kratkih rafalov in nemški »šareč« je utihnil. Nato se je komandir dvignil na kolena, da bi dobil še katerega na muho — in omahnil, zadet v glavo. Bil je takoj mrtev, mitraljez pa je rešil pomočnik mitraljezca. Na hribčku, kjer je imel položaje naš 4. bataljon, me je poklical neki borec, mlad fantič, star kakih 16 let, in me spraševal, kam naj strelja, ko vsepovsod poka. Opazil sem, kako je zmeden, vendar pa se je pripravljen boriti tako kot drugi. Rad bi ga poslal v zaledje, če bi to še obstajalo, toda zaledja ni bilo. Pokazal sem mu primerno zavetje, ga poučil, kje so Nemci in kje naši, ter kam naj se umakne, če bodo tudi drugi zapustili položaj.« Popoldne so nas Nemci zopet začeli močno obstreljevati z minami. Marsikomu so šle mine na živce, saj nisi nikoli vedel, kam bo treščila naslednja. Tudi komisar ene od naših čet je začel godrnjati, ko sem prišel do njega: »Saj imamo tudi mi minomete in mine, bomo že pokazali tem Švabom!« Vzel je lahki minomet in nekaj min ter odšel h grebenu, da bi imel boljši razgled, kam bo mina padla. Naravnal je minomet, spustil v cev mino in se dvignil, da vidi, kam bo padla. V tistem trenutku so ga zadeli izstrelki sovražne mine v vrat in mu ga dobesedno raztrgali. Bil je takoj mrtev, trije borci pa so ga odnesli v ozadje, da ga ne bi dobili Nemci, ki so tako radi skrunili naše padle borce. Oblaki so se spustili nižje in začela se je zopet valiti megla, ki je zakrivala vse območje, na katerem se je boj še vedno z vso srditostjo nadaljeval. Odšel sem na obhod položajev in prišel do majhne požgane in razrušene hišice, ko srečam vojaka v italijanski uniformi in brez orožja. Začudil sem se in ga vprašal, kje ima orožje. Začel je pojasnjevati, da je Italijan, da so ga partizani poslali v Italijo, da pa ima v Trebnjem »signorino« in če mu dovolim boriti se z nami. Potem je še v spakedrani slovenščini zagotavljal, da je dober partizan. Tedaj sem zaslišal, da izza obzidja podrte hišice nekdo kliče na pomoč. Skočil sem za ruševine, Italijan pa za menoj. Našel sem nekega Belokranjca z mitraljezom. Ranjen je bil v stegno. Italijan se oglasi: »Non buono cosi! Chiaro!« in že je začel z vso vnemo v odprtino, skozi katero je prej streljal mitraljezec, zlagati kamenje in opeko ter pri tem pustil le ozko režo. Ko je končal, me je pogledal in ko sem mu kimajoč pritrdil, je vzel v roke mitraljez, ga namestil ter začel hitro streljati po Nemcih, ki so se med tem časom zopet pomaknili naprej proti našim položajem. Pustil sem Italijana s pomočnikom, mitraljezcu pa sem pomagal iz podrtije ter ga izročil bolničarju. Pozneje sem zvedel, da j.e mitraljezec srečno prišel v Belo krajino, Italijana pa nisem videl nikoli več. Bolničar Gantar je stal za precej visoko skalo, ko sem ga zagledal. Želel sem se pogovoriti z njim o ranjencih. Do bolničarja sem imel še kakih deset korakov, ko zasikajo mimo mene krogle iz brzostrelke. Hitro sem se vrgel v sneg pod bližnjo smreko, ki je imela v premeru le kakih 10 cm in dajala bore malo zaščite. Izstrelki pa so si sledili drug za drugim. S celim telesom sem se zagrebel v sneg, medtem ko so name padale smrekove vejice in lubje z debla. Nemec je dobro meril in me dobesedno prikoval v sneg. Lahko sem pogledal le levo in desno, da pa bi videl, kaj se dogaja pred menoj, bi moral dvigniti tudi glavo. Tega si nisem smel privoščiti, ker mi ni bilo vseeno, ali bo uspelo švabu ali meni. Zaklical sem tovarišu Gantarju, naj pogleda izza skale, od kod toliko nabijajo name. Povedal je, da je v dolinici pod mano grm, oddaljen kakih 30 metrov, ter da je švab najbrž tam. Počasi sem dvignil brzostrelko in jo položil predse na sneg. Bil sem pripravljen. Gantarja sem prosil, naj strelja čez skalo proti grmovju, kajti tudi oni ni mogel brez nevarnosti pokazati glave iz svojega zavetja. Ko je Gantar streljal, sem se naglo dvignil na komolce in moja »itali-janka« je zaropotala. Pritiskal sem na sprožilec in v sekundi opazil, kako se z grma osipa sneg ter postavo, ki se je skotalila po snegu, in nato še drugo, ki je skočila za bližnjo smreko; moja brzostrelka pa je utihnila. Saržer je bil prazen, ker sem izstrelil vse naboje. Zopet je zažvižgalo nad mano. Tokrat je bil švab za smreko hitrejši, vendar se meni ni mudilo. Povlekel sem brzostrelko k sebi, vstavil vanjo poln šaržer in čakal. Vedel sem, da bo Nemec pogledal izza smreke, ki sem jo, ležeč v snegu, videl le v krošnjo. Zopet sem ponovil isto kot prej. Prvo, kar sem zagledal, je bil rob čelade, ki se je počasi večal in že je bila vidna tudi rama. Tudi tokrat moja brzostrelka ni odpovedala in švab je kot kamen telebnil v sneg ter mirno obležal. Počasi sem se dvignil in stopil k tovarišu Gantarju, ki je dejal: »Dobro si zadel!« Streljanje je že skoraj na obeh straneh prenehalo, ko je zopet zažvižgalo nad nami in zapokalo v vejah dreves za našimi hrbti. Nemci so začeli streljati z eksplozivnimi kroglami; to pa je nekaj naših novincev zelo motilo, ker so zaslišali pokanje za seboj Pomirili so se, ko so jim starejši borci pojasnili, da gre za dumdumke, ki se zelo hitro razpočijo. Ravno sem se pripravljal, da grem pobrat Nemcema orožje, ko prihiti k meni komandant 3. bataljona tovariš Pavijan, češ da je treba borce odmakniti s položajev in se urediti za pohod. Mrak se je začel spuščati. Imeli smo precej ranjencev. V celodnevni borbi Nemcem ni uspelo razbiti brigade kljub številni premoči in boljši oborožitvi. Mokri, lačni, neprespani in izčrpani od pohodov in bojev, so borci Levstikove brigade vztrajali na položajih neglede na žrtve.« Tako je opisal drugi dan bojev svojega bataljona komisar Anton Pel-ko-Vine. Sredi bojev pod Mačkovcem se je Levstikovi brigadi pridružil del Ljubljanske brigade s svojim 3. bataljonom in oslabljenima dvema četama 4. bataljona, posamezni borci iz drugih čet, komandantom Jakom Rojškom in namestnikom politkomisarja brigade Francem Stegnarjem-Kolumbom. Istočasno z njimi je prišel 3. bataljon Levstikove brigade iz Zapotoka. 8. novembra ob 8. uri zjutraj je namreč prišel nemški ofenzivni val z Roba tudi do 3. bataljona Ljubljanske brigade in ga presenetil po hišah v Uzmanih. Nemci so prodirali proti Sekirišču in Krvavi peči. V gostem snežnem metežu so se tanki neslišno približali vasi ter začeli streljati skozi okna. Bataljon Ljubljanske brigade se je popolnoma razbit z velikimi žrtvami umikal po čistini navzgor proti gozdu. Ko se jim je v zavetju gozda uspelo zbrati, so se odločili za umik na vrh Mokrca. Toda med potjo so naleteli na izvidnico Levstikove brigade, ki jim je povedala o velikem boju pod Mačkovcem. Odločili so se, da se bodo pridružili Levstikovi brigadi. Tedaj jih je dohitel 3. bataljon Levstikove brigade, ki ga je vrgel iz udobnega počitka v Zapotoku ravno oster nenadni vdor nemških tankov v Uzmane. Topovi, mitraljezi, brzostrelke in drugo orožje je neprestano nažigalo za bežečim. bataljonom Ljubljanske brigade. Prisluhnili pa so tudi večji in bolj oddaljeni bitki Levstikove brigade pod Mačkovcem in se odločili, da se ji pridružijo. Stik s štabom Levstikove brigade so dobili opoldne in se sporazumeli, da 3. bataljon Levstikove brigade zasede bojno črto proti Iški, 3. bataljon Levstikove brigade pa bojno črto ob robu gozda Mačkovca. S prihodom 3. bataljona Ljubljanske brigade in 3. bataljona Levstikove brigade se je partizanska fronta nenadoma zelo okrepila. Drugi bataljoni so omogočili, da je 3. bataljon lahko smotrno razmestil svoje sile. Težke in srednje minomete ter mitraljeze je postavil na izvrstne položaje. Nemci so sicer iz vasi močno pritiskali, toda 3. bataljon, še povsem svež in spočit, je odbijal vse napade in stri napadalno ost sovražnika, tako da se je bojna črta popolnoma ustalila in obmirovala. Sovražniku so v tem boju prizadejali 70 mrtvih in mnogo ranjenih. Politični komisar 3. Bataljona Venčeslav Kolenc-Vencelj je opisal ta boj takole: »Naš 3. bataljon je imel pred seboj planjavo, ki je padala prav do prvih hiš. Na samem je čepel velik kozolec, od koder so Nemci poskušali priti čim bliže našim položajem. Poleg mene je bil komandir naše 2. čete, moj sošolec, doma iz Sušnja pri Ribnici, Rudi Tanko. Tretji dan bojev je padel na Krimu. Kadar je bilo potrebno, je zelo rad vzel mitraljez in sam streljal na sovražnika. V stari Jugoslaviji je služil vojsko pri pehoti in je bil mitraljezec. Tanko je dal tudi meni mitraljez in mi stoje nastavil ramo, da sem doživel, kakšne občutke ima mitraljezec, kadar strelja na sovražnika pred seboj. Italijan Giovanni je izvrstno ravnal s težkim mino-metalcem nedaleč stran od naju. V bližini omenjenega kozolca je padel nemški oficir in hoteli so ga za vsako ceno potegniti v zaklon. Venomer so pošiljali po njegovo truplo vojaka za vojakom, mi pa smo vsakega ubili, tako da se je nabralo že precej mrtvih. Končno so odnehali in pustili tam oficirja in vojake. Na naši bojni črti je prevladovala vedrost in pogum. Smejali smo se in kričali med bojem. Borci so Nemce izzivali z dovtipi. V tem boju je zmagovala naša brigada. Nemci nam nikakor niso mogli do živega. Položaje smo držali vse do mraka, ko so se Nemci umaknili. Imeli so cele gomile mrtvih.«* Nesreča je hotela, da je dobil komandant brigade Jože Mirtič-Zidar proti večeru strel skozi meča. Ves dan je požrtvovalno in spretno vodil obrambo. To je bil za brigado težak udarec, saj je moral takoj na konja in se umakniti v zavetje. Tako je minila največja in najuspešnejša frontalna bitka Levstikove brigade na odprtem. Bojna črta je bila razpotegnjena na več kilometrov. Levstikova je bila najbolj ogorčene jurišne boje od ranega jutra do poznega večera. Uporabljali so težke in lahke minomete in vse vrste strelnega orožja do ročnih bomb. Ves dan je brigada vztrajala v omenjenih vaseh, v sadovnjakih, na travnikih in pašnikih južno od Mačkovca in se ni umaknila v gozd vse do noči. To je bil herojski boj mlade in neizkušene brigade, ki je pričal o zelo visoki bojni morali borcev. Na nesrečo so kuhinje in komore čakale na robu gozda Mačkovca, kakšen bo izid bojev, ne da bi karkoli pripravile za pod zob. Izjema je bila kuhinja 1. bataljona. Štaba Levstikovo in Ljubljanske brigade sta se ob 15. uri sporazumela, da bi se brigadi prebili v smeri Purkarče, Osolnik, Prazniki, Turjak. Mala gora. Kolona se je začela odvijati iz klobčiča na robu Mačkovca in se pogrezala v njegov gozd. Zadnji se ji je priključil 3. bataljon Levstikove brigade kot zaščitnica; v predhodnici pa je bila Ljubljanska brigada z namestnikom politkomisarja Francem Stegnarjem-Kolumbom. On je vedel za najboljši izhod iz obroča. Žrtev je bilo pod Mačkovcem dosti več kot je poročal štab. To potrjuje dokument obveščevalcev, da so enote 14. divizije 1. decembra 1943 odkrile pri Naredih 52 trupel borcev, ustreljenih v glavo.* Zraven pojasnjuje, da so bili verjetno bivši belogardisti, ki so se predali, kajti 12 so jih prepoznali tudi po dokumentih za bivše belogardiste. Anica in Jože Kovač iz Naredov sta pravila 16. 11. 1981, da je padlo vseh partizanov in civilistov od Naredov do Predgozda 56; to so prebivalci teh vasi takoj natančno ugotovili in sporočili terencem, kakor hitro so Nemci odšli. V samih Naredih je sredi vasi padel en partizan. Ranjenec, ki je ležal pri Janezku, si je prerezal vrat in še krvavečega je Nemec ustrelil v glavo. Med Naredi in Boštetjem je padlo 6 partizanov; pokopali so jih na Lužah. V Rupah so Nemci zajeli dva voda partizanov iz 4. bataljona. V jami peskokopa blizu hiše Selo 10 so jih postrelili 15. Po mrtve so prišle žene z Ljubljanskega barja in tožile: »Samo en dan so bili v partizanih!« Prihajale so tudi ženske iz Dobrepolj, Vidma in mati lepih črnih fantov Vorovškov iz Škofljice. Vse te ženske so svoje moške takoj odpeljale domov. Od vaščanov so Nemci ubili starega Franca Zgonca, po domače Zmrz-ljaka. Prav v boju verjetno res ni bilo veliko padlih. Prvi Nemec je padel pod orehom v Boštetjem. Zadel ga je mitraljezec, ki mu je ležal ob strani •Poročilo štaba Levstikove brigade s 14. novembra 1943 navaja za ta dan lastne izgube: 3 mrtve in 6 ranjenih, pri Nemcih pa 23 mrtvih in nekaj ranjenih. Take ocene z majhnim številom mrtvih in ranjenih navaja štab tudi za boje 9. in 10. novembra, to pa ne ustreza stvarnim izgubam na obeh straneh. pomočnik Lado. Ta mitraljezec je padel zaradi mine, ki mu je čisto raztrgala roko. Nemci so bili postavili minometalec pri škarpi v Boštetjem in od tam so ubili mitraljezca. Padel je tudi Jože Suštaršič. To pomeni, da je štab poročal samo za tiste padle, za katere je vedel; ni pa poročal o tistih, ki so jih Nemci streljali v tilnik, ker so se predali ali pa so jih ujeli. Med boji vaščani niso hoteli niti smeli iz kleti, kamor so se skrili. Zato niso mogli spremljati, koliko so imeli Nemci mrtvih in ranjenih. Edino iz Naredov je moral Kovačev ded z volmi odpeljati dva mrtva Nemca skozi Bane in Zgonče v Rob. V Boštetjem je bil en Nemec hudo ranjen, eden pa padel; največ jih je padlo na Selu in Predgozdu, a točnega podatka ni bilo mogoče izvedeti. ZAPIS O REVOLUCIONARJU VIKTORJU KOLESI Mara Rupena-Osolnik* Decembra 1981 je sedemstočlanski kolektiv IMP Livar v Ivančni gorici poimenoval svojo delovno organizacijo po enem tistim slovenskih revolucionarjev, ki so se borili za pravice delovnih ljudi in oblast delavskega razreda na naših tleh. To je bil Viktor Kolesa, irojen 1884 v Glogovici pri Šentvidu na Dolenjskem. Odraščal je v številni družini — bilo je 12 otrok. Se v njegovih otroških letih se je družina preselila v Ljubljano, kjer je očetova mizarska obrt sprva dobro uspevala, kmalu pa se je znašla v gospodarskih težavah. Viktor Kolesa (1884—1946) Viktor Kolesa se je izučil kleparske obrti in postal dober, iznajdljiv delavec. Zgodaj se je začel udeleževati delavskih in stanovskih prireditev v okviru socialnodemokratske stranke. Posebno na raznih predavanjih in razpravah je vse bolj prihajalo do izraza njegovo revolucionarno prepričanje in prirojena bistrost. Po odsluženi avstroogrski vojski je ostal še naprej v njeni službi kot računovodski strokovnjak. * Ljubljana, YU 61000, S. Gregorčiča 9a Njegovo politično prepričanje lahko ocenjujemo tudi po tem, da je po prvih bojih v Galiciji kaj hitro (udeležil se jih je kot avstroogrski vojni obveznik) prešel na rusko stran. Kot ujetnik je marsikaj doživel in prepotoval velik del takratne Rusije — od Kavkaza do Sibirije. O tem svojem življenjskem obdobju se je v poznejših letih rad pogovarjal. V tistem času so obrtniki v glavnem izhajali iz kmečkih vrst, zato so bili dokaj navezani na zemljo in tesno povezani z njo. Tako si lahko razlagamo tudi odnos Viktorja Koleše do kmetov in njihove zemlje, ko je kot ujetnik živel v Sibiriji. Ne samo da je hodil pomagat sibirskim kmetom (muzikom) sam, temveč je nagovarjal k temu tudi svoje tovariše — ujetnike in jih pri tem delu organiziral. Zaradi tega je bil med sibirskimi kmeti (mužiki) cenjen, priljubljen in spoštovan. Da so mu ostali ti časi v lepem spominu, najlažje sklepamo po tem, da jih je pogosto omenjal. Zgodovinsko leto 1917 ga je zateklo v Sibiriji. Takoj se je pridružil boljševikom in bil aktiven udeleženec oktobrske revolucije. Udeleževal se je bojev in razlagal smisel nove družbene ureditve. Bil je vnet pristaš Lenina in njegovega nauka. Rdeča armada oziroma mlada sovjetska država je po brestlitovskem miru vračala ujetnike v njihove domače kraje. Tako se je skupaj z drugimi vrnil 1918. leta v Avstro-Ogrsko in bil — kakor vsi — najprej interniran, saj so se avstrijske oblasti bale, da ne bi ruski ujetniki zanesli prevratni-škega duha tudi v naše kraje in »okužili" domače ljudi. Tako je pravzaprav svobodno zadihal šele proti koncu leta 1918, ko je Avstro-Ogrska dokončno razpadla. Razumljivo je, da svojega prepričanja Kolesa ni tajil, ampak ga na vsakem koraku izražal in razlagal pa tudi branil, kjerkoli je bilo potrebno. Kjer je bil, je politično deloval in se povezoval z napredno mislečimi ljudmi. V jugoslovanski socialdemokratski stranki (JSDS) je bil aktiven pristaš levice. Zato je imel nemalo težav z iskanjem službe, saj so se takih ljudi — več ali manj — povsod otepali. Zaposlil se je pri bolniški blagajni in do spomladi 1920 služboval kot vodja njenih poslovalnic v Ljubljani, Kamniku in Laškem. Razmere v slovenskem političnem življenju so bile v tistem času dokaj težke. Naši ljudje so po dolgoletnem suženjstvu in težki vojni pričakovali svobodno in enakopravno življenje v novi domovini, toda večina buržoaz-nih voditeljev, tako liberalna kakor tudi klerikalna — je skrbela predvsem za svoj položaj in svoj blagor. Tudi vodstvo socialne demokracije ni bilo dovolj odločno, ko je iskalo ustrezno pot za delovne ljudi, ki so zahtevali odločnejše reševanje življenjskih vprašanj. Zato so levo usmerjeni delavci leta 1920 ustanovili v Sloveniji Komunistično stranko. Med ustanovitelji je bil tudi V. Kolesa; JSDS je prenehala delovati (20. aprila 1920) — eden sopodpisnikov tega sporazuma je bil tudi Kolesa. V tistem času (aprila 1920) srečamo Kolešo med voditelji solidarnostne stavke z železničarji kot vnetega agitatorja revolucionarne misli. Taka njegova dejavnost ga je pripeljala v vrste slovenske delegacije za kongres KPJ v Vukovaru, kjer je bil predsednik verifikacijske komisije. Se pred tem pa je veliko hodil po terenu in razlagal delavcem ter kmetom, kako se je treba skupno bojevati za svobodno in lepše življenje delovnih ljudi. Te misli je širil tudi po glasilu Rdeči prapor (začel ponovno izhajati majia 1920), katerega prvi urednik je bili in nosil je glavno težo tega dela. Njegovi sodelavci (zlasti Dragotin Gustinčič) so pogosto poudarjali, kako velikega pomena je bila njegova trdnost in vztrajnost prav v dneh. ko so nekateri sicer znani sodelavci omahovali. Da ga tisti, ki so »delili« službe, prav zaradi tega niso marali, je razumljivo. Zato mora iskati kruh drugje. Zaposli se v Zagrebu in dela v želez-ničarskih delavnicah od 1921 do 1928. Tu je izvoljen za glavnega delavskega zaupnika in sodeluje z večjim številom znanih hrvaških revolucionarjev. Med politično delovanje tega časa sodi njegov protifrakcijski boj, ki ga omenja tudi tovariš Tito. Ves čas vzdržuje Kolesa tesne stike s slovenskim proletariatom, še posebej s svojimi stanovskimi tovariši ob jugoslovansko-avstrijski meji, zlasti s Prežihovim Vorancem, Matijo Gradišnikom in Ivanom Kokaljem v takratnem Guštanju (današnje Ravne na Koroškem). V to razdobje sodijo dokaj pogosti prehodi čez mejo, ki sta jih največkrat opravljala skupaj I. Kokalj in V. Kolesa v največji tajnosti. Gre za ilegalne prehode članov CK KPJ in drugih vidnejših komunistov, ki jih je zasledovala policija. Odveč bi bilo poudarjati, kako zelo nevarna so bila ta pota. Enako uspešno sta I. Kokalj in V. Kolesa organizirala v Kefrovem mlinu drugi in tretji kongres SKOJ leta 1923 in 1926 — kakor se Ivan Kokalj-Imre še danes rad spominja. Pri tem seveda ne pozabi povedati,' da je bil pobudnik kongresa Kolesa, poleg Voranca, k organizaciji pa je — ob znanih revolucionarjih bratih Zorga — odločilno pripomogel Matija Gradišnik, lastnik mlina, kotlarski mojster in zanesljiv politični delavec. Zaradi svojega značaja — skromen, tih, iznajdljiv in predan — je bil Kolesa priljubljen pri ljudeh. Zanesljiv in odločen je bil izredno primeren za izvrševanje številnih odgovornih nalog v ilegalnem partijskem delu. Te njegove vrline so prišle do izraza ob raznih prilikah, še posebej pa ob pomembnih sestankih v domovini in zunaj, npr. na Dunaju. Njegovemu poznavanju gorskih mejnih prehodov, njegovi točnosti in natančnosti gre zahvala, da so vsi delegati varno in pravočasno — pri tem pa kar se da neopazno — prišli na določeni cilj. V Zagrebu je bil Kolesa zelo aktiven. To omenja tovariš Tito v svojih predavanjih na politični šoli v Kumrovcu, ko govori o partijski konferenci leta 1928, in v knjižici Borba i razvoj KPJ između dva rata, stran 20/11. Viktor Kolesa je bil že v prvih frakcionaških bojih na Titovi strani. Tudi to potrjuje njegovo revolucionarno doslednost, politično zrelost in borbenost. V letu uvedbe januarske diktature (1929), postajajo razmere za ilegalno delo izredno težke. Dejstvo, da je v tistih razmerah skrbel Kolesa za zveze ne samo znotraj Jugoslavije, ampak tudi za stik s tistim delom CK KPJ, ki je deloval zunaj meja naše domovine, govori v prid njegovim organizacijskim sposobnostim in zaupanju, ki ga je užival v partijskih vrstah in vodstvu. O njegovih človeških vrednotah in politično-organizacijskih sposobnosti so pisali in pripovedovali njegovi sodelavci. O tem še zdaj večkrat JUspnftc auSJtit Tmif' (0c6utt«»), Xra«itngt« unb > 0) umrljivost dojenčkov splošna umrljivost rojstva (rodnost) naravni prirastek Zdravstveno varstvo odraslih število zdravnikov število ordinacijskih ur število obiskov v ambulantah od tega prvih pregledov pregledov na uro ponovnih pregledov na uro obiski bolnikov na domu 8 225 414 7 11.461 74.740 26.583 6.52 2.81 1.859 19.32 9.35 17.19 7.85 5 12.20 285 11.70 410 16.82 — 5.13 7 10.382 63.913 22.349 6.16 2.86 1.227 4 9.54 247 10.04 419 17.04 — 7.04 7 10.598 67.745 20.540 6.39 3.50 1.144 Dežurna služba prihodov v dežurno ambulanto 1.755 obiski bolnikov na domu 970 ni podatkov 883 893 Zdravstveno varstvo predšolskih otrok ambulantni pregledi pregledov v posvetovalnicah Zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine ambulantni pregledi od tega prvih sistematskih pregledov sistematski pregledi v % delovnih ur 9.885 4.745 7.745 4.138 1.842 49 2.439 2.516 ni podatkov 1.85 1.897 Zdravstveno varstvo žensk število ambulantnih pregledov 4.258 število pregledov v posvetovalnici 5.464 3.474 3.110 Zobozdravstveno varstvo število obiskov ambulant odrasle osebe šolski otroci predšolski otroci 35.603 20.854 11.783 2.966 31.520 23.354 6.340 1.826 37.310 23.897 10.919 2.494 Patronažna in babiška služba število patronažnih obiskov 4.159 število babiških obiskov 5.750 3.038 5.782 2.857 ni podatkov Demografska gibanja Po večletni stagnaciji smo v letu 1974 ugotovili nenaden porast rodnosti v občini. V zadnjih 5 letih pa se rodnost giblje na enaki višini, od 414 do 419 rojenih ali 17 rojenih otrok na 1000 prebivalcev. Splošna umrljivost prebivalstva se je v zadnji dobi malenkostno povečala in znaša 285 v letu 1978 in 247 v letu 1979 umrlih ali 10 umrlih oseb letno na 1000 prebivalcev. V tem času je občutno padla umrljivost dojenčkov — od 8 na 4! Glede na rodnost in umrljivost se je rahlo povečal naravni prirastek na 7,4 °/o ali za okoli 170 prebivalcev letno. Ce upoštevamo še selitveni prirastek, je demografski razvoj za nadaljnji gospodarski in družbeni napredek občine Grosuplje ugoden. Zdravstveno varstvo V splošnih zdravstvenih ambulantah je 7 zdravnikov opravilo približno enako število ordinacijskih ur in zdravstvenih pregledov kot prejšnja leta. Povprečno je bilo pregledanih 6 bolnikov na uro, večkrat pa je bilo pregledanih še več kot 6 bolnikov na uro, kar je povzročalo, da se je čakalni čas podaljšal. Vsa leta opažamo upadanje zdravniških obiskov bolnikov na domu, deloma zaradi več prevoznih možnosti in višje pro-svetljenosti bolnikov. Dispanzer za borce NOV ordinira dvakrat tedensko v Grosupljem in Ivančni gorici. Zaradi raznih okoliščin se pojavljajo nekatere zdravstvene in razvojne motnje mladine in drugih občanov, kot je debelušnost otrok, zobna gniloba, deformacija na okostju in gibalih. Otroške nalezljive bolezni so nastopale v omejenem obsegu in ni bilo večjih epidemij. Se vedno se pojavljajo med šolsko mladino uši. Nesreče m maligna obolenja so glavni vzroki smrti šolskih otrok. Značilna so prehladna obolenja, zaradi prometnih nesreč pa se večajo poškodbe otrok. Posebno zdravstveno skrb narekujejo okvare vida in zobna gniloba. Dispanzer za zdravstveno varstvo žensk vodi specialist-ginekolog, ki letno pregleda okoli 8000 žensk v rodnem obdobju od 15. do 49. leta. Zobozdravstvene storitve vsa leta naraščajo zlasti pri odraslih osebah, kljub temu pa se je v zadnjem letu skrajšala čakalna doba. Omembe vredno je sistematsko zobozdravstveno delo s šolsko mladino in pričetek dela nove zobozdravstvene ordinacije v osnovni šoli v Grosupljem. Med obolenji prebivalstva so na prvem mestu bolezni dihal, predvsem prehladna obolenja. Sledijo bolezni kosti in mišic, poškodbe izven dela, bolezni srca in ožilja, bolezni prebavnih organov, bolezni kože in podkožja, bolezni oči in ušes. Se vedno je nekaj tuberkuloznih bolnikov. Patronažna in babiška služba v zadnjih dveh letih ni opravila predvidenega programa dela zaradi bolezni delavk in težavnosti območja občine. Na terenu so zato težave zaradi naraščanja ostarelih in osamljenih oseb, zaradi alkoholizma, vedno večjih poškodb in drugih modicinsko-socialnih bolezni prebivalstva, ki zahteva postrežbo in nego na domu, zato pa tudi več patronažnih obiskov na domu družine. Tudi dežurna zdravstvena služba v ambulantah še ni zadovoljivo organizirana. Podatki, prikazani v besedilu in tabeli, so povzeti iz letnih poročil ZD Ljubljana, tozd Grosuplje za leto 1977—1979. KULTURA, PROSVETA IN ZNANOST O PRISPEVKU FERDINANDA KOLEDNIKA K JURČIČEVI POTI PO SVETU Ob stoletnici Jurčičeve smrti in ob Kolednikovi osmrtnici Janko Moder* Ko sem lani v Jeziku in slovstvu (letnik XXVI, 1980, 1980/81, 7-8) z obžalovanjem zapisal, da je huda bolezen Ferdinanda Kolednika zavrla svojevrstno knjigo, nalašč načrtovano za obletnico Jurčičeve smrti, sem bil Ferdinand Kolednik pred Jurčičevo spominsko ploščo na Navju v Ljubljani še prepričan, da jo je samo odložila, zdaj žal vem, da jo je tako rekoč onemogočila. Ferdinand Kolednik je namreč medtem (1. septembra 1981) umrl in njegova zapuščina je tako nepregledna, da ni mogoče računati s hitro in zadovoljivo ureditvijo, zato naj namesto nameravane knjige v spoštljiv spomin obema objavim samo njen osnutek, zasnovo, vendar s poudarkom na prispevku Ferdinanda Kolednika. ♦ Ljubljana, YU 61000, Pijadova 31 60 Janko Moder Knjigi je bil predviden naslov Josip Jurčič v prevodih. V nji sem želel — in še želim — podati kar najbolj popoln pregled vseh objav Jurčičevih del v tujih jezikih, in sicer ne le 1. s suhimi bibliografskimi podatki, temveč tudi 2. s fotografskimi posnetki naslovnih ali sicer značilnih in zanimivih strani — to bi bil za nekatere tuje pisave tudi edino mogoč in povsem avtentičen bibliografski zapis — in 3. s kratkimi dodatnimi podatki o posameznih prevajalcih in o zgodovini posameznih prevodov — posebno to področje bo zdaj, ko ni več Kolednikove žive kronike, močno osiromašeno — ter 4. vsaj za nekatere evropske jezike naj bi bil ob odlomku iz prevoda nakazan tudi način prevajanja in opisana vrednost prevoda. Ker mora tako široko in zahtevno zastavljena naloga počakati tudi zaradi sedanje gospodarske stiske, naj tu poskusim na kratko povzeti samo nekaj najnujnejših, že zbranih podatkov. Kolednikove zasluge na tem področju so vsaj trojne: 1. sam je prevedel Jurčiča v devet jezikov, 2. poskrbel je, da so ga drugi prevedli vsaj v 27 jezikov in se vsaj pripravljali za prevajanje Jurija Kozjaka v nadaljnjih 19 jezikov, 3. organiziral in celo finančno je omogočil ali vsaj podprl številne prevode in izdaje svojih in tujih prevodov. Ker gre torej za tako pomembno in izredno osebnost na področju Jurčičeve poti po svetu, najprej nekaj besed o njem. Ferdinand Kolednik je bil rojen 24. maja 1907 v Mariboru. Gimnazijo je končal 1926 pri francoskih cistercijanih (trapistih) v Rajhenburgu (Brestanici) in potem študiral filozofijo v Franciji (Dombes pri Lyonu). Pozneje se je odločil za bogoslovje in je bil po študiju v Zagrebu 25. septembra 1932 posvečen za duhovnika. Kot kaplan in župnik je služboval v šibeniški škofiji in v Tinjah na Koroškem. Po letu 1935 se je moral pred Hitlerjem umakniti iz Avstrije in je postal rektor jugoslovanske misije med izseljenci v Franciji. Med vojno se je za nekaj časa vrnil v Dalmacijo, potem pa veliko pomagal ljudem v taboriščih in se posameznim narodom (zlasti Francozom to Italijanom) neizbrisno vtisnil v spomin. Po vojni je še nekaj časa opravljal svojo službo v Franciji, od leta 1948 do 1950 pa je bil profesor v Montrealu v Kanadi, ker je imel tudi tamkajšnje državljanstvo. Dve leti je bil potem misijonar v Ekvadorju pri Indijancih iz rodu Kečua, leta 1953 pa se je bolehen vrnil v Evropo, ostal še nekaj časa po taboriščih, potem pa leta 1961 kupil majhno hišo v Podgorjah (Maria Elend) na Koroškem, pa v dveh desetletjih s svojo podjetnostjo in iznajdljivostjo dozidal svoj veliki »Jurčičev dom«, kakor ga je dolga leta imenoval, »ki ga v oporoki pustim slovenskim inteligentom v spomin na pisatelja Jurčiča, za katerega pravzaprav največ živim s prevodi Jurija Kozjaka-'-'. Bil je dobesedno užaljen, ker ne pisatelji ne prevajalci nismo mogli sprejeti njegovega velikodušnega daru, saj v svojem otroškem idealizmu ni znal upoštevati stvarnih težav, ko je šlo za tako velikansko nedokončano stavbo v drugi državi. Zadnji dve leti je bolehal na srcu in sanjal o tem, da bi Jurčičev ne-uresničljivi dom spremenil v dom počitka za upokojene duhovnike in ga spremenil v Domus Christi, sam pa bi se s sestro umaknil v Stično, na katero je bil ves čas čustveno in človeško tako navezan, da je želel biti v Stični tudi pokopan. Vendar se mu želje niso uresničile. Svojo hišo je zapustil cistercijanskcmu samostanu v Reinu pri Gradcu, kjer je tudi pokopan. Umrl je namreč v Jurčičevem jubilejnem letu, kakor si je zmeraj želel biti kar najbolj povezan z Jurčičem. Ferdinand Kolcdnik je bil človek nemirne narave, zelo nadarjen za jezike, vnet za pisanje, globoko, otroško veren, navdušen za vse idealno, slovensko zaveden, do občudovanja požrtvovalen in do nerazumljivosti podjeten. Kakor ni priznaval ovir, razdalj in mej v prostoru, saj je tako iz dneva v dan in meni nič tebi nič potoval po vsem svetu, kakor se navadni zemljani gibljemo kvečjemu v svojem domačem kraju, tako tudi ni priznaval nobenih siceršnjih, ne časovnih ne materialnih, težav pri uresničevanju velikopoteznih zamisli. Tako je iz nič postavil velikansko štirinadstropno stavbo, tako je iz nič hotel izdati Jurčičevega Jurija Kozjaka vsaj v petdesetih jezikih. Kakor vsi kraji tega sveta, tako so mu bili namreč domači tudi vsi sodobniki po vseh celinah, in sicer — za nas gotovo zanimivo — v znamenju Jurčiča. Ferdinand Kolednik je bil zelo družaben, vesel človek, tako da je igraje navezoval stike z ljudmi. Imel je izvrsten spomin, zlasti za datume in imena, in brž ko je prišel v stik z zastopnikom kakšnega novega naroda, ga je takoj navdušil za Jurčiča in ga pridobil za sodelavca pri iskanju prevajalcev in založnikov za Jurija Kozjaka v tistem jeziku. Tako je ves svet po Kolednikovi zaslugi prevajal našega Josipa Jurčiča. Čeprav je namreč sam prevedel iz slovenščine v tuje jezike več slovenskih pisateljev (največ Finžgarja), je vendar posebej zaslužen za Jurčiča in zlasti za Jurija Kozjaka in se na Jurčiča veže tudi večina njegovih priznanj in odlikovanj, tako zlata kolajna francoske Akademije (v bistvu za prevod Jurija Kozjaka v francoščino), leta 1950 članstvo društva kanadskih pisateljev za prevode Jurčiča, leta 1955 Langloisova nagrada francoske Akademije za prevod Terčeljevih Voznikov, leta 1966 (ob stoletnici Jurčičevega Desetega brata) dopisno članstvo rimske Akademije Tiberine, leta 1967 častno članstvo Društva slovenskih književnih prevajalcev. S Ferdinandom Kolednikom sem se poznal dolga leta. Veliko sva si dopisovala, veliko načrtov v zvezi z Jurčičevo potjo v svet je žal ostalo neuresničenih, čeprav sem mu z vsem srcem poskušal pomagati za izdaje v nekaterih jezikih (japonščina, makedonščina, madžarščina, norveščina, švedščina, esperanto, ukrajinščina), še posebej, ko me je 4. marca 1977 imenoval z dvema drugima za izvršitelja oporoke: »Naročil sem svoji sestri Rozi, da imate Vi... vsa pooblastila, da prevzamete in uredite vse moje spise in sploh vso mojo zapuščino, ko pride božji čas, da moramo vse pospraviti. Edino, kar želim, da nobena reč ne bo šla v zgubo, posebno kar imam pisanega. Vse tiskano mora pa ostati ohranjeno, saj veste, koliko je vsega tega tu v mojem Jurčičevem Domu Christi.« Spoštljivo upoštevajoč to eno od njegovih želj si bom po svojih močeh prizadeval za ohranitev njegovih knjižnih prizadevanj, zato naj tu navedem iz njegovega vsestranskega delovanja zlasti enote, ki so neposredno povezane z Jurčičem. Prevajanja sicer ni začel z Jurčičem, vendar je Jurij Kozjak njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, in sicer deloma tudi v spomin na osem-stoletnico stiškega samostana, ki ga je v uvodu v svoj prevod tudi lepo Jotepli JURČIČ La vengea 0li izti^^cu Naslovna stran pete francoske izdaje Jurija Kozjaka predstavil. Za povrh si je znal pridobiti za sodelovanje Georgesa Govauia (1869—1939), tajnika Akademije, in francoskega pisatelja Paula Claudela. Tako se je ta Kolednikov prevod Jurija Kozjaka v francoščino spremenil v »izvirnik« za večino nadaljnjih tujih prevodov. >5 Prvo poglavje francoskega prevoda Zadnja stran Kolednikovega uvoda Ker gre torej za tako temeljni prevod, si oglejmo najprej dva odstavka v slovenščini: Bili so pri nas na Slovenskem nekdaj drugi in drugačni časi. Ko bi bilo mogoče, da pride kdo naših pradedov z onega sveta, težko bi spoznal spremenjenih vnukov in lastne svoje domovine. Ne mislimo pa samo tiste spremembe, ki jo še dandanašnji stari očetje z zapečka pripovedujejo in tožijo, da se je nas napuh poprijel, da se mi oblačimo v tanka, mehka oblačila, naši očetje pak in naše matere so nosili in nosili surovo prtenino domače preje in domačega kroja: temveč menimo le spremembo splošnega življenja vsega sveta. Gospoda po gradovih, zidanih visoko po gorah in gričih in trdno na skalo postavljenih, imela je največjo oblast. Kmet ji je bil bolj hlapec ko prost človek. Nevednost je bila doma pri gospodu in tlačanu, pri bogatinu in beraču. Kjer je pa nevednost, tam je mnogo neumnosti, prazne vere in vraž. Zato se bere v starih listinah, da so v prejšnjih časih marsikatero grše babše, ker so menili, da je čarovnica, posadili na gorečo grmado in jo živo sežgali. V Kolednikovem francoskem prevodu se to glasi: La vie autrefois en Slovenie etait differente de ce qu'elle est au-jourd'hui. S'il etait possible qu'un de nos aieux revint de Vautre monde, il reconnaitrait difficilement ses descendants et sa patrie. On voit encore, de nos jours, de bons vieux grands-peres, assis au coin du jeu, qui se plaignent que 1'orgueil se soit emparč de nous et que maintenant nous portions des habits trop douillets faits d'ćtoffes fines. La vie de tout le peuple a ćte bouleversće. Les seigneurs vivaient dans des chateaux construits sur les hauteurs et fortement implantčs dans le roc. Ils exercaient un pouvoir souverain. Le pavsan etait plutot serf qu'homme libre. L'ignorance rignait partout, tant chez les seigneurs que chez les serjs, chez les riches que chez les pau-vres. Mais l'ignorance n'est-elle pas accompagnie de crćdulite, de super-stition et de sorcellerie? Cest pourquoi on lit dans de vieux documents qu'aux temps anciens, de vieilles femmes furent souvent mises sur le bu-cher parče qu'on les soupqonnait d'etre des sorcieres. Ce ta dva odstavka iz francoščine prevedemo nazaj v slovenščino, dobimo: Življenje na Slovenskem je bilo včasih drugačno, kakor je danes. Ce bi mogel kateri naših dedov priti nazaj z onega sveta, bi težko prepoznal svoje potomce in svojo domovino. Sicer pa vidimo še danes dobre stare dedke, ki v zapečku tožijo, da se nas je poprijel napuh in da nosimo že preveč mehka oblačila, narejena iz prefinega blaga. Življenje vsega ljudstva se je zelo spremenilo. Gospoda je živela po gradovih, sezidanih na višinah in močno utrjenih na skalah. Imela je vrhovno oblast. Kmet je bil bolj hlapec ko svoboden človek. Nevednost je vladala povsod, pri gospodi in pri tlačanih, pri bogatinih in pri revežih. Ampak ali nevednosti ne spremljajo lahkovernost, praznoverje in čarovništvo? Zato beremo v starih listinah, da so v starih časih pogosto posadili na grmado kakšno staro žensko, ker so jo obtožili, da je čarovnica. Kolednikov prevod je vsebinsko zvest, vendar brez starinskega nadiha, brez gostobesednosti, zato pa stvaren in preprost, kakor je Jurčičevo izvirno besedilo. Ce primerjamo druge prevode, vidimo, da je bil Kolednik sam kot prevajalec precej sproščen, marsikje razlagalen, kakor bi človek pričakoval od prevajalca, vendar je prav to dokaz njegovega gledanja na poslanstvo Jurčičeve knjige: v svetu naj bi govorila o nas, zato je prevodu dosledno dodajal tudi najnujnejše spremne besede. S tem prehajam na golo bibliografijo, ki naj poskusi kar najbolj stvarno podati meni trenutno dosegljivo stanje podatkov pod naslovom Josip Jurčič v prevodih, ker se po Kolednikovi bolezni in smrti nisem več intenzivneje ukvarjal s to snovjo. I. KOLEDNIKOVI PREVODI JURČIČA a) Izšli 1. Joseph Yourtchitch: Georges Koziak, Janissaire Slovane (Jurij Kozjak, slovenski janičar). Recit du XVe siecle. Traduit du slovene par 1'Abbe Ferdinand Kolednik, ancien recteur de la mission catholique Yougoslave a Pariš. Maison d'Editions J. Dupuis, Fils et Cle. Charleroi, Pariš. (Aprila 1938.) 190 strani. 8°. Strani 9—10: Georges Goyau: Avant-propos. Strani 11—14: Le traducteur: Notice sur 1'auteur de -"Georges Koziak«-. Strani 181—184: Appendice: Le monastere cistercien de Stitchna. Strani 185—187: Table de quelques noms slovenes emploves dans cette traduetion. — Joseph Jurcic: Georges Koziak, Janissaire Slovene. Roman historique du XV* siecle. Ouvrage couronne par l'Acadćmie Frangaise. Traduit du slovene par Ferdinand Kolednik. Seconde edition frangaise. Sherbrooke, Quebec. Apos-tolat de la Presse. (Novembra 1949.) 168 + V strani. 8°. Stran 7: Georges Goyau: Avant-propos. Strani 8—10: Le traducteur: Notice sur 1'auteur de »Georges Koziak«. Strani 11—12: Ferdinand Kolednik: Un mot sur la seconde edition frangaise. Strani 162—165: Appendice. Le monastere cistercien de Stična. Strani 166—167: Table de quelques noms slovčnes employes dans cette traduetion. — Prva izdaja prevoda je medtem izhajala v Mon-trealu v listu Le devoir od 10. novembra 1949 do 12. januarja 1950. — Tretja francoska knjižna izdaja: Sherbrooke, Kanada, 1952. — Joseph Jurčič: Le janissaire slovene Georges Koziak. Traduit du slovene par 1'abbe Ferdinand Kolednik. Roman historique du XVC siecle, couronne par l'Acadćmie frangaise. 4e edition frangaise. Maison Mame 1959. 182 strani, 8°. Stran 7: Georges Goyau: Preface. Stran 9: Eugene Tisserant: Pour aider la Slovenie. Strani 10—12: Le traducteur: Notice sur 1'auteur de «Georges Koziak«-. Strani 13—14: Abbe Ferdinand Kolednik: Un mot sur la quatri-eme edition frangaise. Strani 171—176: Appendice. Le monastere de Stična en Slovenie de 1'Ordre cistercien. Strani 177—178: Table de quelques noms slovenes figurant dans cette traduetion. — Objava v listu: La libertć v Fribourgu od 27. julija do 18. septembra 1960. — Sedma meni znana (peta knjižna) objava Kolednikovega prevoda v francoščino ima naslov: Joseph Jurčič: La vengeance du tzigane, le janissaire slovene Georges Koziak. Roman historique du XV siecle, couronne par l'Acadćmie frangaise. Cinquieme edition frangaise. «Fraternitas saneti Benedicti». Pro Europa christiana. 1979. Fraternite Saint-Benoit. 182 strani. 8°. Strani 7: Georges Goyau: Pre-face. Stran 9: Eugene Tisserant: Pour aider la Slovenie. Stran 10—12: Le traducteur: Notice sur 1'auteur de «Georges Koziak«. Strani 13—15: Abbe Ferdinand Kolednik: Un mot sur la cinquieme edition francaise. Strani 171—176: Ferdinand Kolednik: Appendice. Le monastere de Stična en Slovenie de 1'Ordre cistercien.1 2. Joseph Jurtschitsch: Lipe (Lipe). Mariborer Zeitung v Mariboru od 22. marca do 5. aprila 1941.2 Naslovna stran italijanskega prevoda 3. Josip Jurčič: Juraj Kozjak (Jurij Kozjak). Pripoviest iz slovenske poviesti petnaestog stoljeća. Sa slovenskog preveo: dr. Ferdinand Kolednik. Zagreb 1944. Izdanje knjižare Josip Kratina. 142 strani. 8°. Strani 3—4: Lju-bomir Maraković: Predgovor. Strani 5—8: Prevodilac: O piscu Josipu Jurčiću. Strani 137—141: Dr. Ferdinand Kolednik: Dodatak: Cistercitski samostan u Stični.'' 4. Giuseppe Jurčič: Giorgio Kozjak, giannizzero sloveno (Jurij Kozjak). Racconto storico del XV secolo. Traduzione dallo sloveno di Ferdinando 1 Posamezne objave in ponatisi so opravljeni deloma po prvem Kolednikovem prevodu, deloma po drugem. Najhitreje se opazi razlika po pisavi slovenskih imen. Kolednik je namreč čedalje bolj vztrajal pri doslednih slovenskih oblikah in zapisu. Zlato kolajno, ki jo Francoska akademija vsako leto podeli kateremu od zaslužnih tujcev, je Kolednik dobil 2. decembra 1938 ~pour les services rendus au dehors a la langue frangaise-, v bistvu za prevod Jurija Kozjaka v francoščino. Prevod je bil pripravljen že leta 1936. 2 Prevod je izšel v počastitev šestdesete obletnice Jurčičeve smrti. Končal se je v zadnji številki tega lista; potem se je začela nemška zasedba. • Tedanja hrvaška cenzura je prevod precej okrnila in izmaličila, zato je Kolednik leta 1953 pripravil nov prevod, vendar je ostal v rokopisu. Kolednik. Istituto di propaganda libraria — Milano. September 1947. 160 strani. 8°. Strani 5—6: Giorgio Govau: Prefazione all'edizione francese. Strani 7—11: don Ferdinando Kolednik: Notizia su Giuseppe Jurcic. Strani 12—13: Maria D. Capozzi: Prefazione all'edizione italiana. Strani 154—157: Appendice: II monastero cistercense di Stična. — Giuseppe Jurčič: Giorgio Kozjak, giannizzero sloveno. Racconto storico del XV secolo. Traduzione dallo sloveno di Ferdinando Kolednik. II edizione riveduta c corretta. Milano. Istituto di propaganda libraria. 1959. 160 strani. 8°. — Tretja izdaja: 1968. — Četrta izdaja: Giuseppe Jurčič: La vendetta dello zingaro, Giorgio Kozjak, giannizzero sloveno. Traduzione di Ferdinando Kolednik. EMP — Edizioni Messaggero, Padova. Illustrazioni di Giuseppe Intini. 1974. 128 strani. 8°. Strani 5—6: Introduzione. Strani 121—128: Appendice: Notizie storiche/' 5. Joseph Jurcic: George Koziak, a slovenian janizary (Jurij Kozjak). Historical novel from XV centurv. Translated from the slovenian by Ferdinand Kolednik. First english edition. Montreal, Quebec. Canada industrial school for the deaf. 1953. 160 strani. 8°. Stran 5: Georges Goyau: Foreword. Strani 7—9: Ferdinand Kolednik: Biographical notes on the author of George Koziak. Strani 153—156: Ferdinand Kolednik: Appendix. The cistercian monastery of Stična.5 6. Josip Jurčič: Susjedov sin (Sosedov sin). Naš tajednik. Železno (Eisenstadt) 1956. 7. Josef Jurčič: Zigeuner, Janitscharen und Georg Kozjak (Jurij Kozjak). Historischer Roman aus dem 15. Jahrhundert. Ubersetzt aus dem Slo-vvenisehen von Ferdinand Kolednik. Erste deutsche Ausgabe. Regensburg. Josef Habbel. (Aprila 1975.) 180 strani + ščitni ovitek z besedilom o pisatelju in delu. 8°. — V listu Vaterland v Luzernu od 5. septembra do 3. oktobra 1961. — V listu Freiburger Nachrichten v Fribourgu od 29. marca do 3. maja 1968. — V listu Schweizerisch.es katholisches Sonntagsblatt v Willu od 12. junija do 22. avgusta 1968. 8. Josip Jurčič: Jure Kozjak. Prev. kanonik dr. F. Kolednik. Crikveni glasnik Gradišča. Administratura Gradišče od 21. aprila 1957 do 15. avgusta 1958. 9. Josephus Jurčič: Commentarii de vita et rebus gestis Georgii Kozjak militis ianitiarii sloveni (Jurij Kozjak). Romae 1959. Schola typographica »Pax et bonum«. 120 strani. 8°. Strani 3—8: Ferdinandus Kolednik: Pro-logus. Strani 116—119: Ferdinandus Kolednik: Monasterium siticense (Stična in Slovenia) saeri ordinis cisterciensis.6 • Italijanski prevod je bil pripravljen že med vojno (1943) v Dalmaciji. 5 Ko je bil Kolednik profesor v benediktinskem zavodu Andreja Grasseta v Montrealu v Kanadi, je 1943 pripravil angleški prevod Jurija Kozjaka. Tisk je bil brez prevajalčevega sodelovanja opravljen v francoski tiskarni, zato je veliko napak. 6 Prevod v latinščino je bil pripravljen v letih 1954 do 1956 v Regensburgu. Pregledal ga je Alojzij Neumann, nekdanji profesor latinščine v rajhenburškem samostanu, v prevodu omenjen s psevdonimom (Ephrem), pregledoval pa ga je tudi profesor Anton Sovre, vendar pozneje, ko naj bi delo izšlo v Rimu, ni maral več sodelovati in tudi ne napisati uvoda. Naslovna stran Jurija Kozjaka v latinščini Prva stran prevoda v latinščino Zadnja stran uvoda v latinski prevod 10. Josef Jurčič: Der zehnte Bruder (Deseti brat). Ins Deutsche iiber-tragen von Dr. Ferdinand Kolednik. Josef Habbel 1960. Regensburg. 318 strani. 8°. Strani 1—4: Ferdinand Kolednik: Vorwort.7 7 Deseti brat je izšel v nemškem prevodu že leta 1886. 11. Joseph Jurčič: Le fils du voisin (Sosedov sin). Un roman de Joseph Jurcic traduit du slovene par 1'abbe Ferdinand Kolednik. Le bulletin des agriculteurs. Montreal od februarja do junija 1962. — Joseph Jurčič: Le fils du voisin. Roman. Traduit du slovene par 1'abbe Ferdinand Kolednik. Editions paulines. Sherbrooke, Quebec, Kanada. 1965. 164 strani. 8°. Strani 5—6: Abbe Ferdinand Kolednik: Notice sur 1'auteur de »Le fils du voisin».8 12. Josip Jurčič: Domen (Domen). Hrvatske novine. Železno. Od 20. aprila 1963 do 17. avgusta 1963. 13. Josef Jurcic: Golida (Golida). Erzahlung nach einer wahren Bege-benheit (iibersetzt aus dem Slowenischen von Dr. Ferdinand Kolednik). Schweizerisch.es katholisches Sonntagsblatt 6. maja in 13. maja 1976. b) V rokopisu 1. Đorđe Kozjak (Jurij Kozjak). Prevod v srbščino. 1944 in 1945.9 2. Juraj Kozjak (Jurij Kozjak). Nov prevod v hrvaščino. 1953. (Rokopis je pri Josipu Turčinoviću v Zagrebu.) 3. Jose Jurčič: Jorge Koziak, jenizaro esloveno. Novela historica del siglo XV. Obra premiada por la Academia francesa. Traducida del esloveno por el abato Ferdinando Kolednik. Traduccion espanola que procede de la 2a cdicion francesa.10 II. PREVODI JURClCA, NASTALI NA KOLEDNIKOVO POSREDOVANJE a) Izšli 1. Jurij Kozjak v kitajščini. Prevedel p. Stanislav Jen. 82 strani. Andre Grasset, 1950. Kanada.11 2. Juozapas Jurčič: Jurgis Kozjakas. Istorine XV amžius apvsaka. Prev. Anton Barcius. Amerikos lietuvis, Worcester v Massachusettsu, od 14. novembra 1954 do 7. januarja 1955. 12 3. Cua Joseph Jurcic: Nguoi ky-ma xu lo-vien (Jurij Kozjak). Tieu thuyetlich-su. Prev. Khanh-Hung dich. V listu: Dorong Song Chua Nhat v Saigonu od 29. maja do 25. septembra 1955.1:1 H Francoski prevod Sosedovega sina je bil pripravljen za tisk že 23. marca 1953, vendar ga je uredništvo hotelo skrajšati za polovico. Kolednik tega ni dovolil in je čakal na izid devet let. • Rokopis je pregledal in pretipkal profesor Ljubo Jurkovič. " Španski prevod ima precej pisano zgodovino: najprej ga je pripravil Vinko Lovšin, vendar je bil prevod neuporaben, zato ga je dal Kolednik 1953 v Ekvadorju v predelavo nekemu tamkajšnjemu pisatelju (za 2000 sukrov), pa predelava ni bila dobra. Medtem se je Kolednik sam toliko naučil španščine, da se je pozneje v Madridu sam lotil prevoda. Ce bi bilo delo izšlo v Argentini, bi bil uvod napisal pisatelj Hugo Wast. " Prevod v kitajščino je prvi tuji prevod, napravljen po Kolednikovem prevodu v francoščino. H plevod je nastal leta 1952 v Ekvadorju po Kolednikovem italijanskem prevodu, ko je bil litvanski pisatelj Barcius Kolednikov cerkovnik. " Vietnamski prevod je napravil Vincent Ngan 1955. •f -v ^ <->> • H» «vn rti. ' ■ 'Ja y ^ Odlomek iz kitajskega rokopisa (razmnoženega) 4. Joseph Jurcic: Giorges Koziak, enas slovenos genitsaros. Historike nouvella tou 15ou aionos. Metafrasis: A. Karavia. Atene 1956. 200 strani. 8°. Strani III—IV: Georges Goyau: Prologos. Strani V—VIII: Ferdinand 15 : rs... <■■■ '■■jv: ..; • :■. .,. », v. >,*•• &a i*')> .:' "I"< ...v m~: ■>> ■ X* • .,•<'■■; (<■'■ d',..'-.*.. ill '!>»'; »i i'.«! .*»-, >SCri'i< .t:, j«"'..... ::o„.::;:..::;.,,^,. f: - Eno od nadaljevanj Jurija Kozjaka v vietnamskem prevodu Kolednik: Viografiko serr.eioma gia ton siggrafea tou Giorge Koziak. Strani 197—199: He sistersiane mone tes Stikna.1'1 5. Josip Jurčič: Jurij Kozjak, slovinski janičar (Jurij Kozjak). Prev. dr. Karel Stepanek, pregledal Jaroš Janda. Katolik, Chicago od 17. junija do 15. julija 1960. — Josip Jurčič: Jurij Kozjak, slovinski janičar. Prev. dr. Karel Stepanek, pregledal Jaroš Janda. Narod, Chicago, od 18. junija do 16. julija 1960.,r' 6. Jožef Jurčič: Jerzy Kozjak, janczar slovvenski. Povviešč histrivczna z XV wieku. Prevedla Branko Pistivšek in Stcfania Lubienicka. Gazela niedzielna v Londonu od 7. avgusta do 13. novembra 1960. 124 strani. —i Jožef Jurčič: Jerzy Kozjak, janczar slovoenski. Povviešč historvczna z XV wieku. Prevedla Branko Pistivšek in Stefania Lubienicka. Katolički ošro-dek wydawniczy »Veritas«. 1960. London. 124 strani. 8°. Strani 7—9: Wstep. Strani 120—122: Zakoriczenie.16 7. Jose Jurčič: Jorge Koziak, janizaro esloveno. (Jurij Kozjak). Tradu-cao por Isabel Franco. Colecgao de leituras Juvenis. Capa e ilustracoes de Fernando Lima. Revisao de M. Luisa Val Do Rio. Manique-Estoril, Lisboa. 192 strani. 8°. Strani 9—10: Georges Goyau: Prefacio da 1." edicao fran-cesa. Strani 181—183: F. Kolednik: O mosteiro cisterciense de Stična. Strani 185—186: F. Kolednik: Breve noticia sobre o autor de «Jorge Koziak".'7 " Grški prevod A. Karavia je po mnenju strokovnjakov slabši od prvega prevoda v grščino, ki ga je pripravil Franciskos Diratsis. Glej opombo 18. * V češčini je Jurij Kozjak izšel že leta 1894. 1(5 Roman je izhajal kot priloga lista, pripravljen za zgibanje. 17 Uvod v portugalsko izdajo je napisal kardinal Ferdinand Cento, ilustracije pa napravil Jože Bregant, uslužbenec v tiskarni. V knjigi je posebej omenjeno, da je nekaj tisoč izvodov odkupilo ministrstvo za narodno vzgojo. Naslovna stran novogrškega prevoda Naslovna stran prevoda v portugalščino 8. Giusep Jurcic: Zagrenders Gianitschars e Gieri Kozjak (Jurij Kozjak). Roman historic da Giusep Jurcic. Versiun romontscha da Sur Pius Camenisch. Gasetta romontscha, Muster, od 12. aprila do 12. julija 1960. 9. Armenski prevod Jurija Kozjaka je izhajal v prevodu Koledniko-vega prijatelja v pariškem časopisu Haratch (le seul cotidien Armenien en Europe Occidentale) od 18. oktobra do 24. decembra 1969. p % Glava saigonskega časopisa Durćng Song, v katerem je izhajal prevod Jurija Kozjaka b) V rokopisu 1. Iosef Giourkik: Ho Georgios Koziak Slobenos gianniisaros (Jurij Kozjak). Historikon diegera tou 15ou aionos. Metafrasis eis ten Helleniken tou aidi eleutherou Frangkiskos Deratse. 116 strani.18 2. V arabščino je Jurija Kozjaka prevedel Benedict Farhat. 3. Prvi prevod Jurija Kozjaka v madžarščino je opravil Jeno Baan z ženo učiteljico, drugi prevod pa Tibor Papp. Prvi je nastal leta 1957 v taborišču Asten pri Lienzu, drugi leta 1959 v Parizu. 4. V kinjarvandščino je Jurija Kozjaka prevedel Felicien Munvanhin-di iz Ruande.19 5. V tigrinščino je Jurija Kozjaka prevedel 1955 Teofil Guangul iz Asmare. 6. V nizozemščino je Jurija Kozjaka prevedla dominikanka Eme-rencija.20 7. Ruski prevod Jurija Kozjaka ima Anton Koren v Rimu. 8. Prvi prevod Jurija Kozjaka v japonščino je pripravil Xavier Yama-shita, drugega pa neka redovnica. Tega ima v odtisu NUK v Ljubljani in profesor Yukio Miura v Tokiu. 9. Prevod Jurija Kozjaka v bolgarščino je opravil P. Eldarov. 10. Prevod Jurija Kozjaka v ukrajinščino je pripravil N. 11. Neki Indijec je v Chicagu prevedel Jurija Kozjaka v enega od indijskih jezikov. 12. Alfonz Fresnel, kanadski duhovnik na Madagaskarju, je prevedel Jurija Kozjaka v malgaščino. 13. V albanščino je Jurija Kozjaka prevedel duhovnik iz barske škofije. 14. V hebrejščino je Jurija Kozjaka prevedel dr. Ernest Frankel, zdravnik iz Montreala. 15. V amarščino v Abesiniji je Jurija Kozjaka prevedel Jeremija Teclezghi iz Rima. 16. Prevod Jurija Kozjaka v bengalščino je pripravil Sushil Bhatta-cherjee. Rokopis ima Jože Cukale v Indiji. 17. V malteščino je prevedel Jurija Kozjaka Georges Mifaud. 18. V danščino je Jurija Kozjaka prevedel J. Lundorf iz Kobenhavna. c) V pripravi 1. Jurija Kozjaka naj bi v esperanto prevedel Damjan Vahen. 2. Prevod Jurija Kozjaka v romunščino je menda končan v Rimu. 3. Prevod Jurija Kozjaka v romščino je pripravljal župnik Romov v Fortuinu. 4. Prevod Jurija Kozjaka v turščino naj bi pripravil ravnatelj nekega avstrijskega zavoda v Carigradu. 5. Prevod Jurija Kozjaka v švedščino je obljubil Kari Kastner. 18 Ta prevod je nastal pred Karaviovim prevodom (glej opombo 14), vendar je Hijacint Gad, ravnatelj tiskarne, dal prednost Karaviovemu. 1!) Jezik kinjarvanda govorijo v delu nekdanjega Belgijskega Konga. 20 Prevod je bil napravljen že leta 1948. 6. Prevod Jurija Kozjaka v makedonščino je bil že večkrat začet, pa menda nikoli končan. 7. Prevod Jurija Kozjaka v sirščino je pripravljal P. R. iz Bejruta. 8. Prevod Jurija Kozjaka v lužiško srbščino je pripravljal Kolednikov prijatelj. 9. Prevod v beloruščino pripravlja P. M. J. 10. Prevod v norveščino neka profesorica iz Osla. 11. V enega od indijskih jezikov pripravlja prevod sestra enega tamkajšnjih škofov. 12. do 21. V pripravi so bili prevodi Jurija Kozjaka v provansalščino, bretonščino, ladinščino, katalonščino, baskovščino, finščino, irščino, korej-ščino, sanskrt, hindujščino . . . III. KOLEDNIK O JURČIČU a) Članki 1. Uvod v francoski prevod Jurija Kozjaka, ki se večidel ponavlja in — prilagojen — spremlja vse izdaje in vse prevode. 2. Za uvod ob Jurčičevem jubileju: Mariborer Zeitung 22. marca 1941. 3. Članek v listu Glas naroda (New York, 4. marca 1941). Ob 305. obletnici rojstva Josipa Jurčiča (podpisan dijak Gabriel Gradišar iz Puebla v Koloradu). Vendar je članek najbrž Kolednikov. 4. Članek o francoskih izdajah Jurčičevega Jurija Kozjaka pod naslovom: Un volume captivant et pour tous, le Georges Kozjak, L'etoile du lac, Roberval, 2. aprila 1953. 5. Sodelovanje pri članku Jožeta Peterlina: Slovenska povest prevedena v 24 jezikov. Mladika, februar 1958, 38, Trst. 6. Jurij Kozjak, najbolj prevajana slovenska povest. Svobodna Slovenija, 1958, 214—219. Argentina. 7. Trak na tržaškem radiu 1959 o prevajanju Jurija Kozjaka. Glej tudi: Mladika 1959, junij, Trst. 8. Tesno sodelovanje pri članku dr. Martina Jevnikarja: Jurij Kozjak si osvaja svet. Izvestje srednjih šol. Trst 1959, 3—10. 9. Dopolnila k prejšnjemu članku so pomagala Jožetu Dolencu pri članku: Stoletnica Jurčičevega Jurija Kozjaka (Književni glasnik Mohorjeve družbe v Celju. December 1964, 5—11. 10. Uvod v nemški prevod romana Deseti brat. Glej tu IalO. 11. Ob 125-letnici rojstva pisatelja Josipa Jurčiča. Naš tednik, Celovec, 27. februarja 1969. 12. P. Blažev: 90-letnica smrti pisatelja J. Jurčiča 1881 — 3. maja — 1971. Naš tednik, Celovec, 29. aprila 1971. 13. P. Blažev: Prevajalec Ferdinand Kolednik. Koledar Družbe sv. Mohorja 1981, 114, Celovec. b) Prospekti Za večino Kolednikovih prevodov in posameznih njihovih izdaj so bili izdani obširni, tudi šeststranski prospekti. Naj jih nekaj navedem. 1. Ein Buch ohne Seinesgleichen! Josef Jurčič: Zigeuner, Janitscharen unci Georg Kozjak. Glej Ia7. 2. Hena svnaroasliko mvthistorema: Joseph Jurčič, Henas Slovenos Gcnitsaros Giorges Kozjak. Glej IIa4. 3. Ein preisgekrontes Werk! Josef Jurčič: Zigeuner, Janitscharen und Georges Koziak. Glej Ia7. 4. Collection Mame Selection. Joseph Jurčič: Le janissaire slovene Georges Koziak. Glej Ial. 5. An ideal prize for teen-agers. George Koziak. Glej Ia5. 6. Un excellent livre de prix. Georges Koziak. Glej Ial. IV. JURClC V PREVODIH DRUGIH PREVAJALCEV Ker smo si že malo podrobneje ogledali Kolednikov delež pri prevajanju Josipa Jurčiča, naj mimogrede naštejem še nekaj drugih prevodov, nastalih večidel pred njim in neodvisno od njega. Podatke sem večinoma povzel iz Ruplovega Zbranega dela Josipa Jurčiča pri Državni založbi Slovenije, iz članka Toneta Potokarja v Zborniku občine Grosuplje (11, Grosuplje 1980, 161), iz bibliografij Franceta Dobrovoljca in Marijana Breclja v Le livre slovene 1971 in 1975. 1. Tugomer (Tugomer). Tragoedie v peti jednanich. Od Josefa Jurčiče. Ze slovinčinv preložil Josef Penižek. Jičin, Lad. Sehnal 1882. 112 + IV strani. M. 8°. Slovanske divadlo. II. serie. 2. Johan Erasmus Tatenbach (Ivan Erazem Tattenbach). Prev. Franc Sal. Segula. Sildsteirische Post od 22. septembra do 29. decembra 1883. Maribor. — Der Morgen, 1923, Zagreb. 3. Doktor Zober. Prev. Jan Hudec. Ruch V, Praga 1883. 4. Sosedov sin. Prev. Andrej Bella. Prevod v slovaščino. 1883. 5. Deseti brat. Prev. Andrej Bella. Prevod v slovaščino. 1883. 6. Lipe. Sudsteirische Post od 6. avgusta do 3. septembra 1884. 7. Lepa Vida. Prevedel Novica. Javor, Novi Sad. 1884. 8. Der Schmuggler (Tihotapec). Sudsteirische Post od 5. decembra 1885 do 10. februarja 1886. 9. Der zehnte Bruder (Deseti brat). Roman. Aus der Slovenischen iibersetzt von Dr. Ludwig Vipauc. Sudsteirische Post od 14. februarja do 18. decembra 1886. — Tudi poseben odtis. 10. Tugomer. Prevedel S. Popovič. Pančevo 1887. 11. Sin seljačkog cara (Sin kmečkega cesarja). Prev. N. Lj. Radišič. Javor 1888. 12. Zenitba Vrbana Smuka (Vrban Smukova ženitev). Zagreb 1890. 13. Suseduv syn (Sosedov sin). Povidka. Ze slovinštinv preložil Fr. Stingl. Praga 1890. Cyrillo-Methodejska knihtiskarna. 90 strani. 8°. 14. Trubka tabaka (Pipa tobaka). Razskaz Josipa Jurčiča. S sloven-skago. Perevel M. Hostnik. Moskva. Izdanie žurnala Slavjanskoe obozrenie 1893. 10 strani, 8°. 15. Jurij Kozjak, slovinsky janičdr (Jurij Kozjak). Ilistoricka povidka z 15. stol. Pfel. Alois Koudelka. Brno. Barvic 1894. 164 strani. 8°. 16. Padelanć bankovkv (Ponarejeni bankovci). Povidka z domaciho života. Ze slovinskeho preložil Jar. Hradecky. Praga 1896. Otto. 40 strani. 8°. 17. V razkvetu života (Cvet in sad). Roman. Ze slovinštiny preložil Josef Paulik. Praga 1900. E. Beaufort. 232 strani. 12°. 18. Cvijet i plod (Cvet in sad). Prev. Vinko Margan. Hrvatsko pravo od 11. februarja do 11. aprila 1905. Zagreb. 19. Kloštarski žolnir (Kloštarski žolnir). Prev. Vinko Margan. Hrvat 1906, 14—32. 20. Lepa Vida. Riečki glasnik 1909. 21. Pripovetke Lažan novac (Ponarejeni bankovci), Kako je Petar Kotarjev ispaštao što je krao krompir (Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel). Prev. Simeon Končar. Novi Sad 1911. Matica srpska. 22. Johann Erasmus Tatenbach (Ivan Erazem Tatlenbach). Historischer Roman aus dem XVII. Jahrhunderte der steiermarkisehen Geschichte. Aus dem Slovenischen libersetzt von Franz Rainerow. Praga 1912. E. Beaufort. 100 strani. 8°. 23. Kći varoškoga suca (Hči mestnega sodnika). Hrvatske novine III, Dunaj 1952, in Hrvatske novine IV, Dunaj 1926. 24. Deseti brat (Deseti brat). Hrvatske novine, 5—50, 1926, Dunaj. 25. Dva bratfi (Dva brata). Prev. Vojtech Merka. Moravska Ostrava 1926. 26. Pripovetke: Poderana Višnja gora, zakrpan Zuženberk (Zakrpana Višnja gora, raztrgani Žužemberk), Uspomene na deda (Spomini na deda), Zimnje vete na prelu (Pozimski večer na slovenski preji), Jesenja noć medu lovcima na puhove (Jesenska noč med slovenskimi polharji), Kako je Kotarev Petar ispaštao što je krao krompir (Kako je Katarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel). Beograd 1939. Zadruga profesorskega društva. 27. II jiglio del vidno (Sosedov sin). Prev. Enrico Damiani in Janko Jež. Romanticismo. Rim 1944 in 1947. 28. L'arrosto di vilello (Telečja pečenka). Quadro della nostra vita di provincia. Prev. Enrico Damiani. Novellieri Slavi. Rim 1946, 665. 29. Odabrana dela: Deseti brat (Deseti brat). Susedov sin (Sosedov sin). Prev. Slobodan Zivojinović. Novo pokolenje, Beograd 1950. 30. Susjedov sin (Sosedov sin), Domen (Domen), Zimsko veče na slovenskom prelu (Pozimski večer na slovenski preji), Jesenja noć medju slovenskim lovcima na puhove (Jesenska noč med slovenskimi polharji), Teleća pečenka (Telečja pečenka). Prev. Ladislav Zimbrek. Zagreb 1951. 31. Sosedov sin. Narodna knjiga, Beograd 1953. 32. Deseti brat. Prev. Marijana Zander in Josip Zidar. Rad, Beograd 1955. 33. Deseti brat. Prev. Muris Idrizović. Svjetlost, Sarajevo. 34. Sosedov syn (Sosedov sin). Prev. I. Makarovska. Povesti i rasskazy jugoslavskih pisatelej. Moskva 1959. 35. Cvijet i plod (Cvet in sad). Prev. Vinko Margan. Spektar, Zagreb. 36. A szomszed fia (Sosedov sin). Reszlet (Odlomek). Prev. Ferenc Tćth. A szloven irodalom kistiikre. Budimpešta 1973, Europa. Povzetek Moja bibliografija, seveda nepopolna, šteje 100 bibliografskih enot. Od tega štejejo Kolednikovi izdani prevodi 13 enot, pod njegovim vplivom pa 9, skupaj torej 22 enot, vsi drugi pa 36. Ce upoštevamo še prevode v rokopisih, so Kolednikovi 3, na njegovo spodbudo pa je 18, se pravi skupaj 21, nadaljnjih 21 pa je v fazi nastajanja. Skratka: 64 enot je vezanih na Kolednika in 36 na vse druge prevode. Od tega je samo Jurij Kozjak v 9 jezikih v Kolednikovih prevodih, v 9 jezikih izšel na njegovo spodbudo, v 18 jezikih je na njegovo pobudo pripravljen v rokopisih in v 19 jezikih je v pripravi. Kakšna škoda torej, ker je prezgodnja smrt resno načela tudi njegovo tako velikansko naložbo v prid slovenske književnosti in posebej Josipa Jurčiča. SIMPOZIJ O JOSIPU JUBClCU NA MULJAVI Gregor Kocjan Osmega maja smo se slavisti in drugi ljubitelji pisatelja Jurčiča zbrali na Muljavi, da bi poslušali izbrane besede o tem našem priljubljenem pripovedniku. Muljava nas je pričakala praznična in domačinom gre priznanje, saj so ob 100-letnici pisateljeve smrti storili vse, kar je bilo v njihovih močeh. Na simpoziju o Josipu Jurčiču — prireditelji so bili Udeleženci simpozija ob 100-letnici smrti Josipa Jurčiča na Muljavi dne 8. maja 1981. V .prvi vrsti sedijo: Janez Les jak, prof. dr. Anton Slodnjak, dr. Janez Rotar in dr. Štefan Barbarič Kulturna skupnost občine Grosuplje, Društvo slovenskih pisateljev in Slavistično društvo Slovenije — se je zvrstilo osem predavanj, ki so osvetlila prenekatero doslej še ne dovolj obdelano poglavje Jurčičevega pisanja: Anton Slodnjak: Pripovednik in kritik (ob Levstikovem pismu Jurčiču z dne 7. 2. 1868), Jože Pogačnik: Jurčičevemu Sosedovemu sinu na rob, Štefan Barbarič: Jurčič in Turgenjev, Gregor Kocjan: Jurčičevo delo in lilerarnokritični odmevi, Janko Moder: Nekaj misli o Jurčičevi poti v svet, Tinka Orožen: Jezikovna interpretacija Kozlovske sodbe v Višnji gori, Dimitrij Rupel: Družbene razmere in razmerja v Jurčičevem romanu Doktor Zober, Matjaž Kmecl: Jurčičev model romana. Organizatorji in predavatelji so bili lahko zadovoljni: dvorana v kulturnem domu na Muljavi je bila polna vnetih in pozornih poslušalcev. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo se slavisti dostojno oddolžili spominu pisatelja Jurčiča. Pa ne le slavisti, marveč prav tako ali pa še bolj tudi domačini, ki so v počastitev obletnice Jurčičeve smrti od 7. do 9. maja na Muljavi pripravili vrsto najrazličnejših prireditev. Zal je kljub vsemu ostal nekoliko grenak priokus. Človek je dobil občutek, kot da je Jurčič samo muljavsko-grosupeljski in ne vseslovenski pisatelj. Širša slovenska javnost in mnoge republiške institucije so ostale ob strani in temu primerno so se obnašala tudi javna občila. Jurčičevi 100-letnici smrti in muljavskemu praznovanju so odmerila zelo skopo število vrstic (razen Dela) ali pa kar molčala. Skoda, spet smo dokazali, kako Slovenci malo cenimo svoje pomembne kulturne ustvarjalce, pa tudi: kako malo cenimo prizadevanja in napore ožjih območij, v našem primeru Muljave in grosupeljske občine. Res žalostno! PRIPOVEDNIK IN KRITIK (Ob Levstikovem pismu Josipu Jurčiču z dne 7. februarja 1868) Anton Slodnjak Slovenska slovstvena zgodovina pripoveduje, kakor sicer zgodovina slehernega ljudstva, o velikih spopadih med ustvarjalci in ocenjevalci, ki se sprožajo posebno takrat, kadar ponudijo prvi dela, kakršnih ni bilo pričakovati glede na splošni kulturni in slovstveni položaj. Tak moment je pri nas nastal ob izidu prvega zvezka Kranjske čbelice (1830), ki je moral izzvati odpor cerkvenih in državnih oblastnikov, janzeniistov in metternichovcev, kakor tudi obrambo in oceno Matija Copa in odobravanje mlajše liberalistične posvetne in cerkvene inteligence. Podoben, dasi v intimnost zasebne korespondence zagrnjen trenutek je izzval izid prvega slovenskega romana, Jurčičevega Desetega brata (1866/67). Kaj je hotel Levstik? Mislimo, da nič drugega kakor — obsodbo Lovrovega dejanja in nehanja. Se pravi, vsaj ljubezenske zgodbe, če že ne romana v celoti, ki bi mogel biti bralcu, zlasti mlademu, škodljiv. In zakaj vse to? Zato, odgovarja kritik, »ker je Lovro. vse povesti junak, a poleg tega najnesrečnejše črtan«. In če se spet vprašamo, kako bi moral biti po Levstiku »črtan«, se spomnimo načela o celovitosti značaja in nehote nam pride v okoliščinah letošnjega spominskega jubileja na misel Razkolnikov, junak Dostojevskega, ki je doživel in preživel vse, kar je poznal najgloblji poznavalec človeške duševnosti ali si je vsaj mogla zamisliti njegova domišljija. Jurčič pa prikazuje Lovreta kakor dober in plašen oče edinega sina — nezaupnim in celo sovražnim ljudem. In vendar je bil Levstik že jeseni 1865 prepričan, da je bil 21-letni Muljavec »skoraj najboljši slovenski novelist«, kakor ga je hotel priporočiti Miklošiču. Toliko bolj je moral biti zato ob izidu Desetega brata prizadet zaradi »krivdnega« glavnega junaka. In kakšno krivdo naj bi imel Kvas, da ga Levstik imenuje krivdni, to je obremenjen s krivdo? Do koga? Najprej nedvomno do Marijana. In v tem primeru je Levstik gotovo mislil, da je Kvas spodlezel Marijana v ljubezni do Manice in da bi bil udarec, ki je zadel nedolžnega Martinka, zaslužil on, o katerem je Levstik sploh sodil, da je »čudna zmes raznih, nedozorelih elementov«. Nasprotno pa je Levstik trdil, da je v romanu »izvrstno popisano iz skritega hrama človeške narave izvirajoče sovraštvo med Marjanom in desetim bratom« in da je »enako resnična plahota sicer neustrašnega, sivega grešnika doktorja Kavesa«. Ce še dodamo, da je zapisal, da je tudi »Benjamin po svoje izvorna oseba« in da so »kmetje tako popisani, da v nekaterih rečeh ne mogo biti bolj«, potem je Jurčič moral spoznati, da je Levstik zahteval od njega popolne resnice o njegovih junakih ne glede na stan ali veljavo v dogajanjih in da je pri tem izhajal iz prepričanja, da so ljudje v dobrem in zlem celoviti značaji ali da bi vsaj morali biti taki v pripovedništvu. S tem je Levstik oznanjal svojski realizem, kakršnega ni postuliral ne Lessing ne nemška in francoska kritika v začetku druge polovice 19. stoletja. Le pri Rusih, posebno pri Dostojevskem, ki ga pa ni poznal, bi bil lahko našel kaj sorodnega. Dva Levstikova osnutka za roman z izrazito avtobiografsko osnovo (prim. LZD IV, str. 443—452), pa pričata, da je on sam snoval brez samousmiljenja ali ozirov na narodnostno vzgojo pripoved o zlomu revnega študenta, ki se zaplete v veleposestniško in grun-tarsko družbo nekje na Dolenjskem. Snov je črpal iz doživetij in izkušenj, ki si jih je nabral med bivanjem na gradu Turnu od septembra ali začetka oktobra 1855 do konca septembra 1857, ko je bil vzgojitelj pri grofu Paceju. Toda na vprašanje, kdaj je pisal te osnutke, ni mogoče točno odgovoriti, čeprav se nahajata v drugem osnutku letnici 1860 in 1864, prva kot letnica konca dogajanja, druga kot letnica poznejšega avtorjevega epiloga. Ali je Levstik v tistem času pisal te osnutke ali pa šele pozneje, recimo 1868, ko je prebral Desetega brata? Ali je torej hotel Jurčiču pokazati, kako mora slovenski pripovednik oblikovati razmerje med mladimi slovenskimi intelektualci in tujerodno gospodo ter domačim gruntarstvom? V komentarju LZDV, str. 562—563 beremo pozitivni odgovor na prvo vprašanje, danes (spomladi 1981) bi bil morebiti pravilnejši pritrdilni odgovor na drugo vprašanje, četudi nimamo novih pokazateljev v to smer. Le bolj kakor prej čutimo zdaj neko čudno vzporednost med osebami in dogodki, ki jih prikazujeta oba dokumenta: Jurčičev roman in Levstikov osnutek. Naj omenimo samo usodo obeh glavnih junakov: Lovreta Kvasa in Ivana Dvorskega. Prvi doktorira, se oženi z graščakovo hčerko in podeduje graščino. Dvorskemu pa ne preostane po izkušnjah, ki si jih je pridobil kot domači učitelj na gradu in v vasi, nič drugega, kakor da »ves. nor popusti deželo«. Zapisal naj bi se med prostovoljce Maksimiljana Habsburškega, ki je našel smrt v boju za mehikanski prestol. Čeprav Levstik načrta ni izdelal, je v njem jasno nakazal, da je bilo v dobi rastočega kapitalizma zavednemu intelektualcu nesvobodnega naroda odprtih le malo poti. To spoznanje je ponovil v Zorinu 1. 1870 Stritar, ki ni našel tudi za čustvenega, vendar umetniško nenadarjenega mladeniča v fevdalno-buržoaznem okolju nobene sreče. Toda šele Cankar je v začetku novega stoletja (1902) zapisal in podčrtal v sklep povesti Popotovanje Nikolaja Nikiča kot poglavitno spoznanje svojega junaka stavek: »Čutil se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti srečen in ker je mogel živeti« ter je s to revolucionarno, četudi rahlo ironično obarvano mislijo nehote ponovil im poglobil vodilno misel v Levstikovem kritičnem pismu o Desetem bratu. JURClC IN TURGENJEV Štefan Barbarič Ko ob Turgenjevu iščemo motivistike, stilne ali drugačne slovenske vzporednice, nam prvi pride na misel Janko Kersnik. Kot je znano iz literarne zgodovine (že od Prijatelja dalje), se v romanu Rošlin in Vrjanko pojavlja tema generacijskega konflikta, seveda s tipičnimi našimi miselnimi določilnicami, ali protagonistu frivolnemu Vidu Božanu se, ko odhaja po izgubljeni bitki s prizorišča, utrne asociacija »kakor Ba-zarov« (razlaga tega seveda ne sodi sem). Za Jurčiča — v splošnem povedano — velja isto, kar je napisal Aleksander Flaker za Se-noo, da kakšnega vidnega vplivanja od strani znamenitega ruskega novelista pri njem ni zapaziti. Na drugi strani pa je mogoče reči: kot je Turgenjev pritegoval zanimanje Jurčičevega zagrebškega »brata po peresu«, enako se je naš takratni najmočnejši pripovednik vsaj občasno razgledoval po ustvarjanju ruskega realista. V prvi in edini številki svojega Glasnika, ki je izšel 15. jan. 1869, je Jurčič v listnici mimogrede omenil umetnost Turgenjeva. Nekemu dopisniku je sporočil: »Vendar ste se na dobrih zgledih še premalo učili, kajti ne vidi se, da bi si pri delu v svesti bili, da je tudi v noveli treba doslednosti v karakteristiki. Berite ruskega Turgenjeva.« Ob tej sami po sebi skromni notici sta se za hip ustavila I. Prijatelj in M. Boršnik. Prvi je Jurčičevo navezovanje na Turgenjeva (ki je hkrati prvo slovensko navezovanje na znamenitega ruskega realista sploh, Cele-stinovo je sledilo malo pozneje, v aprilu) omenil v panoramsko razprtem spisu Mladoslovenci in Mlada Evropa (1924, ponatisnjeno v III. knjigi zgodovine 1848—1895), rekoč, da naš pisatelj »stavi Turgenjeva svojim slovenskim sobratom po peresu v vzgled ...« Več je povedala M. Boršnikova: da je to prva javna pobuda, naj se slovenski pisatelji uče pri ruskem novelistu, da je ta pobuda po vsej priliki povezana s Celestinom, da daje Jurčič pisateljem za vzgled doslednost v karakterizaciji, medtem ko njegov bližnji prijatelj poudarja tematiko in miselnost v literaturi Turgenjeva, in je na koncu navrgla domnevo, da je ruski novelist na slovenski realizem »v večji meri vplival v Jurčičevem smislu, to je oblikovno, kot pa v Celestinovem smislu, to je s svojo družbeno kritiko.« Čeprav je zadnja formulacija nekoliko nerazvidna, ker hi izrečeno, kako je razumeti konkretno vplivanje v oblikovnem smislu, je treba domnevi prisoditi določeno vlogo pri razvijanju problema v nekem nadalj-nem postopku. Ko govorim o domnevi, temu dostavljam, da bi bilo pretirano zahtevati od avtorice monografije o Celestinu, naj bi v obsegu svojega proučevanja zbrala k navedeni alternativi vse potrebno obsežno gradivo in da bi problem razvijala v vsej njegovi širini in prepletenosti. Domneva je plodna, če sili k razmišljanju. V našem primeru je mogoče pripomniti vsaj to, da posebno široko s svojo družbeno kritiko Tur-genjev ni vplival niti pri Hrvatih ne pri Slovakih in tudi pri nas ne, in da so za to odsotnost vplivanja morali obstajati neki razlogi. Za konec omenjam še eno povezavo med Jurčičem in Turgenjevom, ki pa je literarnopublicistične kritične narave. V mislih imam esej Naše obzorje, ki ga je objavil Celestin v Ljubljanskem zvonu 1883, torej kmalu po prijateljevi smrti. O tem sem razpravljal v Slavistični reviji 1977 (str. 170—72) in ni potrebno, da bi takratna dognanja ponavljal. Povzemam le toliko, da je Celestinova sodba, češ da se je Jurčič v razliko z realistično »vernim« ruskim pisateljem pretežno predajal prikazovanju »romantičnih zanimivosti«, dokaj shematična, nastala preveč pod vtisom nekaterih popularnih delov opusa našega pisatelja. Sicer pozitivna družbenokritična pragmatičnost je Celestinu kakšenkrat nemalo zastirala poglede do celovite vizije. LEVSTIK IN LEVCEVI POGLEDI NA LITERATURO France Bernik Družbena reaktualizacija literature je bila nasploh značilna za Levca v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let. Vse drugače je pojmoval človeški značaj, ko je imel pred očmi Jurčičeve in Kersnikove povesti, novele oziroma romane s sodobno tematiko. Nadvse značilno zanj je to, kar je o značajih Kersnikovih junakov zapisal leta 1887 na že navedenem mestu: »Njegovi [Kersnikovi] Medeni in Koreni žive po vseh slovenskih trgih in mestih; politične uradnike, kakršen je pl. Ruda, pozna vsak izmed nas; njegovi Hrasti in Boleti so stari znanci. Kdo še ni videl davkarskega adjunkta Josipa Megle ali sodnikov Petra in Majarona? Kdo še ni srečal v svojem življenju kokelne Elze ali ljubeznive Boletove Milice, modrega gospoda Janeza ali ognjevitega kaplana Antona?« Ce je Levstik v kritiki Desetega brata leta 1868 pogrešal socialno tipiko kmečkih ljudi v slovenskem romanu, je Leveč odkrival tipiko značajev v Kersnikovem pripovedništvu, v individualnih likih naše »jare gospode«. Pojmovanje značaja je neločljivo povezano z enim od temeljnih zakonov vsake estetike, z nazorom o razmerju med umetniško in empirično resničnostjo. V tem pogledu je bil Leveč bolj kot sicer človek svojega časa. Nikoli ni pozabil zapisati v prid ocenjevanemu leposlovnemu delu, da je njegova snov, denimo, izvrstna zato, ker je »iz življenja vzeta«, situacija v povestih oziroma romanih pohvale vredna, ker je »naravno človeška«, ali da so prizori neke dramatične povesti »realistično nadih- njeni« itd. Najbolj radikalno pa je izpostavil načelo, po katerem je resničnost v umetnosti eksistenčno vezana na življenjsko stvarnost, ob Kersniku. »Prizori, katere nam riše Kersnik, zajeti so iz resničnega življenja ...« 2e Stritar in Levstik sta zahtevala, naj pisatelj zajema snov iz živega življenja, vendar se Leveč od obeh razlikuje po Celestinovi zaslugi tako, da pripisuje pojmu življenja bolj konkretno socialnozgodovinsko vsebino. Zanimivo je, da mu je bila Vošnjakova misel, po kateri naj bi Rokovnja-čem poiskali izvor v socialnem vprašanju, bližja, kot je bila Jurčiču in celo Kersniku, pa tudi na Pobratime je gledal pozitivno zato, ker je pisatelj v njih »živo« naslikal »razvoj socialnega življenja in političnih bojev« v zadnjih letih na Štajerskem. Odmaknil pa se je Leveč kasneje, denimo, od Celestina tam, kjer je v kritični praksi branil misel, naj literarni ustvarjalec dobesedno ne posnema objektivne resničnosti, marveč naj jo v mejah življenjske verjetnosti preobrazi, povzdigne. Lik tatu v Aškerčevi istoimenski pesnitvi iz Ljubljanskega zvona 1886 se mu je zdel npr. »preveč navaden«. Hotel je imeti takšnega, da bo bralec do njega začutil simpatijo, želel si je »tatu iz sile«, do katerega bi človek gojil sočutje. Tudi v ocenah prevodov naletimo tu in tam na opazke, ki kažejo, da mu delo ni priraslo k srcu, če je bilo »dejanje pnenavadno«. In ko je odklonil Pesmi Vinka Gregoriča Podkraševskega, je zapisal: »Pesnik se nikjer ne povzdiguje iz vsakdanje proze in tudi vsa pesniška oblika Je primerna njegovim navadnim mislim.« Nismo daleč od resnice, če rečemo, da je to Levčevo stališče sorodno Kersnikovi ugotovitvi, zapisani v članku Razvoj svetovne poezije iz leta 1878. Po njej naj bi se v sodobni ruski in zahodnoevropski literaturi čez »življenja polni realizem« polagal »srebrni pajčolan zdravega idealizma« misel, ki jo med drugim tudi najdemo pri Friedrichu Theodorju Vischerju, nemškem literarnem teoretiku realistične smeri. Ce zdaj strnjeno označimo koncept Levčevega realizma, koncept, ki ga je urednik v prvem desetletju Ljubljanskega zvona obzirno, toda vztrajno uveljavil v osrednji slovenski literarni reviji, lahko rečemo, da velja zanj v največji meri to, kar je literarna zgodovina ugotovila za Levstikov klasični realizem, tj. za realizem, ki se je razvil iz klasične estetike, v katerem je načelo po duhovni in psihološki idealizaciji objektivno naravno, motivacija dejanja in oseb v mejah realne verjetnosti, tipologija značajev nacionalno utemeljena, čeprav tudi odprta individualnim izrazitostim in atipiki. Preseganje Levstikovega nazora o literaturi pa se v Ljubljanskem zvonu kaže v tem, da koncept realizma, zlasti v proznih delih Janka Kersnika, že vključuje pod pritiskom nove družbene stvarnosti v pojem resničnosti socialna nasprotja mlade meščanske družbe in socialno zavest predstavnikov te družbe. Seveda je ta literarna praksa pri Levcu teoretsko manj razvidna, napol reflektirana, mestoma komaj nakazana, kajti njegovi bolj ali manj priložnostni, strogo konkretni zapisi imajo zvečine poučen, praktično vzgojen namen. O LEVSTIKOVI LOGIKI Matjaž Kmecl Videli bomo še večkrat in vse bolj izrazito, kako zmeraj bolj malomarno in omalovažujoče se je Levstik obnašal do denarja — kot da se je v njem bal že kar mistične nevarnosti za svoje zamisli in njihovo načelnost in kot da je v takšno formulo tudi vse bolj verjel. Vse je gradil na morali ideje in značaja (»trd bodi, neizprosen, mož jeklen, ko ti braniti čast rodu je in jezika svojega«). — Seveda je takšno moraliziranje tudi značilna metoda revne družbe, ki zmore nagrajevati samo moralno (navsezadnje so nekaj podobnega gojili tudi prvaki, le da v obliki vsepočezne medsebojne hvale: nagrajevali so se moralno, če se že niso mogli realno; Levstik, ki je v takšni hvali uvidel nevarnost zamočvirjen j a in razpadanja vrednot, je namesto nje uvedel moralnokritično neizprosnost, askezo in samožrtvo-vanje). Nekako naravno in samoposebno je potemtakem bilo, da si je začel iskati svoje politično zaledje pri najmanj »pokvarjenem«, najbolj idealističnem in narodno vznesenem delu takratne slovensko ozaveščene javnosti, pri študentski in dijaški mladini — ki pa je bila seveda — spet po naravi stvari — tudi najbolj siromašna. Praktična prvaška politika se je iz dneva v dan prilagajala spremenljivim danostim, po pragmatično je tržila z vrednotami in vrednostmi, v svoje početje je imela kakor sleherna pragmatična politika vgrajeno tehtnico, s katero je kar naprej skrbno tehtala koristi in škodo, možnosti in nemožnosti; s pogledom, prikovanim na to tehtnico, se je odločala, ne da bi se kaj ukvarjala s širšimi obzorji — večkrat tudi mimo priznanih načel, celo mimo segajoče narodne ideje; zato se zdi z današnjega pogleda največkrat kompromisarsko drob-njakarska, kratkovidna, celo poniglava. Ko so potem nekoč mladi pritiskali s svojimi vzvišenimi, čistimi, pa zato seveda tudi precej neuresničljivimi načeli na prvake, jim je Luka Sve-tec z značilno kretnjo, kot da šteje denar, zabrusil: »Ta je prva!« Suklje, ki o tem poroča, je bil prepričan, da je Svetec s tem mislil na gmotno osnovo narodne politike in njene samostojnosti, Svetca je imel za poštenjaka. Za slovenske dijake pa seveda ni moglo biti česa hujšega; uprizorili so pravo množično komedijo ■— skozi Zvezdo so odigrali pogreb z imitirano »pleh-muziko« in Svetca svečano pri živem telesu »pokopali«! Ideali, kaj denar! In ko se je potem v prvem zanosu narodnih taborov sredi avgusta 1888 v ljubljanski čitalnici zbrala študentska mladina ma svoj lastni taborski shod ali miting, kot so spočetka te zbore imenovali (zahtevala je slovensko ljudsko in srednjo šolo, podpirala hrvaške zahteve po univerzi v Zagrebu ter hotela ustanovitev mladinskega literarnega društva), je bilo torej kar nekako razumljivo, da prvaški oficialni začetek ni kaj prida užgal. 2e res, da je velikanski, dva metra visoki predsednik zbora Anton Tomšič bil dober in glasen govornik, prave vneme pa le ni bilo. Popoldne pa, ko je bila vsa reč že manj oficialna spodaj v pritličju, v restavraciji, je med zbrane nenadoma stopil Levstik in že njegov prihod je mladina «entuzi-astično« pozdravila; Jurčič je prišleka v napitnici imenoval moža, »kte- riga mladina spoštuje, kakor prvega izmed živečih slovenskih pesnikov, kterega nasprotnike tudi mi za svoje spoznamo, kteri je vedno z mladino in za katerim je in bode vedno mladina stala.« Ko pa je še spregovoril Levstik sam, ognjevito, brez ozirov sem ali tja, o »neskončnem rodoljublju, o prihodnosti slovenskega naroda, ki jo je videl le v svobodnem napredku« (Suklje), je navdušenje zraslo eksplozivno naglo in silovito. »2e njegova čokata postava, trda hoja, pokonci nošena glava, krepka, nekoliko naprej moleča čeljust so bili živa podoba ... krepke, živahne duševne odpornosti« (Leveč), ki je morala potrjevati vtis o jasni, odkriti, neaincavi volji, neza-plotnosti in o velikem samozaupanju. Študentje so ga hrupno dvignili na ramena, ga nosili po dvorani kot trofejo, navdušenju ni bilo ne konca ne kraja. Levstik je takšno vlogo očitno vzel za nekaj časa zadovoljno na znanje. Se ko je marca 1870 pred najbolj poniževalno revščino tako rekoč zbežal iz Ljubljane na Dunaj, so mu tam študentje priredili »slavnostni komerz« (zabavo) in »navdušeno sprejeli njegove ognjevite besede«. Vse v smislu gesla, ki se mu je pod pero zapisalo vsaj že 1865. v Slovencu: »Ne ogromna množina udov ne krasna poslopja ne plačani spremljevalci, ampak živa volja in vzvišeni duh sta življenje društvu.« JURČIČEVO DELO IN LITERARNOKRITlCNI ODMEVI Gregor Kocijan Zadnja Jurčičeva stvaritev v knjižni obliki je bil roman Cvet in sad. Ob prvi nedokončani izdaji (povsem razumljivo) ni bilo kritičnih ocen, o drugi (z letnico 1877, knjiga je izšla v začetku 1. 1878) pa je spregovoril le Janko Pajk v Zori. Medtem ko so drugi listi molčali, je Stritar v svojem Zvonu že spet objavil samo nckajvrstično napoved in na koncu dejal: »Priporočati g. Jurčičevih spisov ni potreba — naznanilo zadostuje!« Stritar se je ves čas omejeval le na krajša naznanila o Jurčičevih delih in o njih ni napisal prav nobene literarnokritične razčlenitve. Kakšni so bili za to razlogi, lahko le ugibamo. Mogoče pa je domnevati, da je spričo tega občutil nelagodnost. Morda je prav zato v začetku lota 1877 Jurčiču namenil kar štiri Literarne pogovore in v njih poudaril Jurčičevo zaslugo, da smo Slovenci dobili roman. Poleg tega ga je predstavil kot ljubljenca slovenskih bralcev, češ da »izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti.« Stritar je v svojem razpravljanju podrobno opozoril na nekatere bistvene poteze Jurčičevega pripovedništva in s prepričljivostjo svojega pisanja prav gotovo vplival na bralno občinstvo. Obenem pa je tudi res, da si je izbral nekoliko lažjo pot. Jurčičevim pripovedim bi nedvomno bolje utiral pota, če bi s svojo razgledanostjo in poznavanjem leposlovnih zakonitosti bralce sproti seznanjal z njihovimi značilnostmi, vrednotami in tudi s pomanjkljivostmi. Tako pa so slovensko javnost o Jurčičevih delih obveščali (ocenjevali!) drugi, med katerimi nekateri niso mogli skriti svoje pristranosti. Med te je sodil tudi Janko Pajk, ki mu površnost in samovoljnost nista bili tuji lastnosti. Ob ocenjevanju romana Cvet in sad se je Pajk postavil v pozo vzvišenega in zadržanega kritika, ga obravnaval z rahlim posmehom in mu sicer priznal tudi dobre strani, hkrati pa avtoritativno našteval, da »manjka enojnost osebe, ktera bi bila nositeljica vsega dejanja«, da se dejanje »sploh jako nemirno in neredno razvija«, da je nekaj »nepristojnih prizorov«, da tudi ta roman »kakor vsi otroci Jurčičeve muze, pogrešajo skrbne marljive roke, ktera bi jih bila do čistega olikala in ogladila«, itd. Kako pristranski je bil Pajk pri ocenjevanju, lepo dokazuje kritično poročilo o Kcdrovi povesti Marjetica, ki jo je v Zori razglasil za »vzgled in izvir« prikazovanja slovenskega kmečkega življenja in za »pravo narodno knjigo«: Tako na tanko, tako nežno in vendar tudi realno še do sedaj nobeden slov. pisatelj, niti Jurčiča in Stritarja ne izjemši, nij popisal domačega življenja.« Iz povedanega sledi, da je Jurčičevo slovstveno delo v slovenski lite-rarnokritični (!?) oz. sploh publicistični javnosti zbudilo nekaj odmevov, ki kažejo na različnosti sprejemanja in posebej na vzgojno-moralistične in ideološke vidike obravnavanja literature. Prvič, ni mogoče prezreti, da o Jurčičevem pisanju niso objavljali ocen listi, od katerih bi bilo to najbolj pričakovati: Slovenski glasnik, Zvon, Slovenski narod (če izvzamemo Paj-kovo oceno Mladike oz. Sosedovega sina). Drugič, veliko tehtnejše misli so objavili npr. o sestavkih v Slovenski vili in o Sosedovem sinu nemško pisani časniki kot slovenski. Tretjič, katoliško usmerjena »kritičnost« je veliko prej našla pot v javnost kot svobodomiselno naravnana literarnokritična gledanja (izjema je Leveč). Četrtič, največkrat je Jurčičeva dela ocenjeval Janko Pajk, ki je ob Tugomerju in Cvetu in sadu jasno izpričal nenaklonjenost in se s tem postavil v isto vrsto s »Slovencem«. Petič, Levstik in Stritar v javnosti (ob izhajanju del) nista nastopila z literarnokritičnimi ocenami o Jurčiču; Stritarjevo »reševanje« z navdušujočimi naznanili zagotovo ni moglo odtehtati resnega in poglobljenega razpravljanja in presojanja, kakršnega sta bila zmožna. Pretežen del kritičnih sestavkov o Jurčičevih delih ni mogel spodbujati tedanjih slovenskih bralcev, da bi bolje razumevali in sprejemali Jurčiča (in slovensko književnost tistega časa) in ga pogosteje ali sploh prebirali; torej jim — po našem prepričanju — ni mogel biti zadovoljiva opora. In drugič, po vsem bi sodili, da se je velik del omenjenih zapisov razhajal s splošnejšo pozitivno recepcijo Jurčičevih pripovedi med beročimi Slovenci. NEKAJ MISLI O JURČIČEVI POTI V SVET Janko Moder Literarni zgodovinarji, bibliografi in siceršnji raziskovalci so glede Jurčiča ugotovili že marsikaj, kako in kdaj je napravil prve korake v svet. Iz njihovih podatkov je razvidno, da je bilo Jurčičevo življenje prekratko, da bi bil že sam priča tem korakom, tako da je celo k najbližjim sosedom, na hrvaško, nemško in češko jezikovno področje, prišel šele prvi dve desetletji po svoji smrti. Ne bom tega ponavljal, ponovil pa bi rad stavek, ki je prešel še med temeljne podatke o Jurčiču, da je namreč njegov JURIJ KOZJAK ena od slovenskih knjg, ki je doživela največ prevodov. Ta rekord gotovo drži, vendar z zanimivo zamudo, saj so se prevodi zgostili precej pozno, šele okrog stoletnice nastanka, tako da se moramo vprašati, ali je šele tedaj spregovorila aktualnost povesti ali pa gre za kakšno drugo motiviranost. Tudi če gre v Kozjaku za domoljubno in svobodoljubno tematiko, ki sta v bistvu večni in povsodnji, nas vendar ob podrobnejšem pregledu prevodov preseneti, da jih ni za področja, kjer bi jih tako rekoč naravno pričakovali (v makedonščino, srbščino, albanščino, bolgarščino turščino, madžarščino, romunščino . . .). da pa so za področja, kjer ne more biti to delo slovenskega osmošolca nič več kot gola eksotika. In tako se nam pokaže, da je treba vzrok za prevode iskati predvsem v osebni pobudi dr. Ferdinanda Kolednika, svojevrstnega romantika, svetovnega vandrovca, tako rekoč pravega desetega brata in obenem raznašalca slovenske književnosti, zlasti še Jurčiča in Finžgarja, po svetu. Zato bi bilo najbolj pošteno, da bina tako ugledni prireditvi v počastitev Josipa Jurčiča, kakor je današnja, nastopil tudi dr. Kolednik sam, kakor je bila že ves čas in je še danes njegova srčna želja, čeprav zadnje čase, zaradi bolezni in zaradi vse počasnejšega pohoda »njegovega« Jurčiča v svet, razumljivo trpka, kakor mi je pisal te dni iz celovške bolnišnice: »Z opatom smo tudi govorili, da bo za nedeljo 3. maja uredil malenkostno razstavo Jurčičevih knjig, kolikor jih ima — in to je vse, jaz bolan pa nisem za nobeno takšno ,proslavo'... občutim še tako dosti bridki prezir današnjih pisarjev, ki jih Jurčič sploh ne zanima več, Kolednik pa najmanj !-< 2e kakšnih deset let se je namreč v vsakem pismu, ne le meni, temveč vesoljnemu svetu, in v vsakem pogovoru, ne le z menoj, temveč z vsakim, ponavljal Kolednikov nepopustljivi refren in ukaz: za Jurčičevo stoletnico moramo doseči vsaj še izdaje Kozjaka v madžarščini, v srbščini, v make-donščini, v bolgarščini, v turščini... V tem je bil nepopustljiv in mi je dobesedno osebno zameril, če sem mu moral žal poročati o spodletelih poskusih na primer pri Albancih, pri Makedoncih, pri Madžarih, pri Japoncih ali pri Mladinski knjigi za ponatis Desetega brata v nemščini z Gasparijevimi ilustracijami. Kako otroško se je veselil Jurčičeve stoletnice, naj malo pokaže podatek, da mu je drag vsak kraj, vsak človek, ki je kakor si že bodi v zvezi z Jurčičem in z njegovim pisanjem. Tako mi je na primer dostikrat povedal, kako je prav iskal koga, ki je še poznal Jurčiča, in ugotovil: »Edinega, ki je bil pri pogrebu, sem poznal dvaindevetdeset let starega benediktinca v Canon Citvju v Koloradu, župnika patra Cirila Zupana, ki je bil takrat študent v Ljubljani.« JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI JURČIČEVE HUMORESKE KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI Martina Orožen V šaljivo prizanesljivem tonu napisana satirična humoreska ali »lepa povest iz stare zgodovine«, kot jo Jurčič sam imenuje, je izšla v Slovenskem Glasniku pred dobrimi sto leti (18G7). Pod površinsko neverjetno — verjetno zgodbo z napetim, dramatično-komičnim dogajanjem, karikaturo soseskega pravnoveljavnega sodnega ukrepanja v mestecu, ki je v vsem svojem bistvu zaostala patriarhalna vas, poda karikirano podobo vaščanov-meščanov Višnjegorcev — se namreč skrivajo podobni občečloveški psihološki, celo dramatični vzgibi, ki so prisotni v katerikoli, zlasti pa v »upodobitve vrednejši, celo dramatični vzgibi, ki so prisotni v katerikoli, zlasti pa v »upodobitve vrednejši« in pomembnejši življenjski stvarnosti in sredini. V vsaki družbeni sredini se namreč navzven izražajo ti psihološki usmerjevalci dogajanja v različnih diužbeno-zgodovinsko pogojenih običajnih normah, tako kot so jih soustvarjali čas, kraj, socialna pripadnost, značajske lastnosti prebivalcev ter njihova bodisi pref injeno-civilizacijska družbena ali pa prirodno-patriarhalna soseska ureditev kot sooblikovalka zaprtih ali odprtih medsebojnih človeških odnosov ... V znani zgodbi o kozlovski sodbi gre za zanimivo vsebinsko-pomen-sko dvodelnost, ki se izraža v nakazani, prekriti prispodobi: na eni strani lepa, mlada žena starega moža, ki razburja »šemežne« babjake sicer nadvse čednostnega in moralnega mesta, na drugi strani možat in častit kozel Lisec, individualnost z imenom, brado in rogovi, v katerem zeleni, z »viso-cim« plotom ograjeni vrt mestnega svetovalca Andraža Slamorezca, vzbudi pregrešno meseno poželjivost.. . Tej prispodobi je podrejena vsa zgradba zgodbe, prav tako pa tudi normativna in stilistična jezikovna središča, ki so v skladnji in besedju oblikovno stilistično in notranje pomensko različno učinkovita. Lahko bi rekli, da so vsa »stilistična«, vendar gre pri tem za manjšo ali večjo stopnjo oblikovno-pomenske intenzivnosti in učinkovitosti, ki pogojuje neprekinjeno ironično,satirično razpoloženje. V kolikor jezikovna sredstva ne izstopajo po svoji oblikovni opaznosti (besedotvorni, oblikoslovni in sintaktični stilemi), nas presenečajo po svoji učinkoviti »globinski semantiki», ki je pogojena v navidezno stvarni, logično zasnovani površinski skladenjski sporočilnosti (izražena je s povsem normativnimi prirednimi ali podrednimi stavčnimi vzorci, ki izražajo protivnost, sklepalnost, vzročnost ali so zanikanje stavčne negacije itd.). To prepletanje oblikovno opaznih in neopaznih jezikovnih sredstev na skladenjski in besedni ravni ustvarja in stopnjuje skozi vso zgodbo, do absurdalno razrešenega konca, humoristično satirične, ironične, celo drastično, groteskne učinke, ki pa nam posredujejo navidezno resničen opis take situacije in dogajanja brez težnje po besednem dovtipu samem. Jurčič je ob prikazu in spletu značilnih, iz priljubljene soseske zbad-ljivosti znanih motivov na podeželju, zadevajočih posebnosti določenega kraja, njegovih običajev in značilnosti prebivalcev, izhajajoč iz ljudskega izročila, izvrstno izkoristil tudi poetična sredstva ljudskega jezika kot so metafora, metonimija, frazeologem, ekspresivno besedje, pretiravanje v sproščanju navadnih dogodkov, pogovorni dialog, celo avtomatizirane govorne nesmisle itd., in ustvaril enkratno na videz verjetno, a vendar skoraj pravljično neverjetno življenjsko resničnost. V njej je imel možnosti nanizati vse nenavadne posebnosti tega ponosnega in »vzvišenega« mesteca: vzvišenost omejenih meščanov nad »kmečko« okolico, naravno možatega kozla Lisca, za moralnost vnetega nočnega čuvaja Lukeža Drnuljo, glasovito črešnjo, slovečega polža, salomonskega vedeža Krivostegno in slavne viš-njanske vislice ... Ta dejstva so po Jurčičevi zaslugi zagotovila Višnjanom literarno nesmrtnost, za katero so mu res vsaj ob stoletnici smrti lahko hvaležni, če so mu takrat nedolžne zgodbice, kot sam v uvodu pravi, zamerili ... Humoreska s pretežno neverjetnimi, smešnimi, pa tudi verjetnimi življenjskimi zapleti, ki so podani v pretiranih skicah, orisani z avtorjevimi iz logike položaja izhajajočimi satirično-ironičnimi in parodičnimi toni, je po svoji globinski psihološki zgradbi obenem zanimiva, živa socialna slika davnega vaškega življenja. Na površini se zgodba zapleta ob navidezno malenkostnih vprašanjih soseskega prestiža, človeške časti in pravice, o čemer že od nekdaj na patriarhalni način soodloča vsa soseska. Pod to karikirano, površinsko prevleko pa je moč prepoznati vsakdanjo, bolj pomilovanja kot smeha vredno stvarno in duhovno življenjsko bedo slovenske vasice 19. stoletja. JURČIČEVEMU SOSEDOVEMU SINU NA ROB Jože Pogačnik Jurčiču se je sredi premišljevanj, ki jih je povzročilo Levstikovo pismo, ponovno pojavil pred očmi narodno-konstuktivni literarni program iz Popotovanja, Model Ciglerjeve Sreče v nesreči je seveda takoj odklonil, ker se ni mogel poistovetiti z njegovo zaprto vizijo sveta in s težnjo za vesoljno sholarizacijo v smislu avtorjevega pogleda na življenje. Bolj vznemirljiv je bil očitno model romana The Vicar of Wakefield (1766) angleškega pisatelja O. Goldsmitha, ki ga je za svetovno književnost aprobiral J. W. Goethe, o njem pa je premišljal in ga začel celo prevajati tudi Jurčičev mentor J. Stritar. Goldsmith je namreč svojo družbeno teorijo in politološke aspekte gradil na sociološki plasti, ki je »zunaj vplivnega kroga bogatega človeka, na tisti vrsti ljudi, ki so med bogatimi in plebsom; to so oni, ki imajo toliko, da se jim ni treba podrediti bližnjemu človeku, ki ima moč, a spet nimajo toliko, da bi sami lahko ustanovili tiranijo. V tej srednji plasti ljudi so umetnost, modrost in družbene vrline. Vemo, da je edino ta plast resnični čuvar svobode, zato se edino ona lahko imenuje ljudstvo«. Ključni pojem v navedku je sintagma »srednja plast ljudi«, kar pomeni, da gre za nekakšen vmesni stalež, ki je gmotno močan, da ne čuti potrebe po socialnem zatiranju, hkrati pa še ni dovolj bogat, da bi se spremenil v političnega silnika. Ker Wakejieldski župnik patriarhalno čistost kmečkih nravi predpostavlja pokvarjenost mest in sveta, je logično, da Gold-smithovim idealom najbolj ustreza stalež ekonomsko samostojnih kmetov. Premisa angleškega avtorja o »srednji plasti ljudi« pa je popolnoma istovetna Levstikovi zahtevi, da književnost obravnava »srednjega zemljaka«, kar spet ustreza Jurčičevemu izboru Smrekarja in, njegovi obravnavi. Levstikova socialna struktura natanko prevzema Goldsmithovo; skrajni družbeni plasti sta plemstvo in siromaki, med njima pa je »srednji zemljak« (pojem je v Pleteršnikovem slovarju pojasnjen kot der Vollbauer, der Grundbesitzer, der Landsmann). Tak »srednji zemljak« je slovenska inačica angleškega pojma »middle order of mankind«, pokriva pa tisto vsebino kmetstva, po kateri je bilo le-to v miselnosti J. Kopitarja, Vuka Ka-radžića in Levstika osnova narodne samobitnosti. Ob opisani idejno-tematski prvini je mogoče govoriti še o nekaterih snovnih vzporednicah. Jurčič je v W akejieldskem župniku našel motiv pobega (»elopement«) v doživljanju Olivije po tem, ko ji zoper voljo določijo ženina, pa je našel tudi vse faze, skozi katere je šla njena psiha, preden se je junakinja odločila za radikalen obrat (trpljenje, ki je uničilo živahnost, iskanje samote, jok, na koncu navidezna predanost v usodo). Te prvine so dovolj opazne v oblikovanju Francke, nekaj pa se jih je ohranilo celo v Jurčičevi Lepi Vidi (tehnična izvedba ženine vrnitve). Jurčič je v Sosedovem sinu uporabil sintetično kompozicijsko načelo, ki pa ga je prav tako oblikoval na poseben način. Za razporeditev vsebinskih sestavin v zgodbi je značilno dvoje. Prvi obrat v zgradbi podajajo osrednja poglavja (13—18). V njih se zadeve razkrijejo take, kot so. Pisatelj pa tik pred sklepom povesti pripravi še drug nenaden obrat (27—29), ki je v tem primeru po razpletu srečen. Ta tip kompozicije je zgled tako imenovane »sokolje teorije« (Falkentheorie), ki jo je kasneje utemeljil nemški novelist Paul Heyse (1830—1914). Po njegovem je pripovedna celota dobro zgrajena, če spoštuje tisti ustroj, ki ga ima novela o sokolu v Boccacciovem Dekameronu (peti dan, deveta zgodba). V fabuli se mora v drugi polovici pokazati »sokol«, tj. presenetljiv in nenaden, pa vendar dobro motiviran preobrat. Jurčič, za katerega vemo, da se je intenzivno ukvarjal s teorijo drame, ima ta preobrat najbrž iz tega področja. Z naznačenimi genetičnimi in tipološkimi zapažanji so problemi seveda šele odprti, niso pa literarnozgodovinsko izdelani. Z njimi se je J. Jurčič razkril kot večplasten in tudi dovolj idejno-estetsko zanimiv pisatelj, ki zahteva ponovno branje in študij. Zgled Sosedovega sina razodeva, da so v pripovedništvu tega avtorja sestavine, ki bi za našo vednost o literaturi pomenile novote in odkritja. DRUŽBENE RAZMERE IN RAZMERJA V JURČIČEVEM ROMANU DOKTOR ZOBER Dimitrij Rupel Čeprav je naš prvi pesnik — kot smo zapisali zgoraj — opisoval bolečino ob propadu svoje visokoleteče ljubezni in tudi nakazoval vzroke tega propada (socialni, nacionalni problem), zanj vendar ne moremo trditi, da je dobavil kakršnekoli podrobnejše podatke v smislu ideološkega in političnega programa. Naloga posebne raziskave bi morala biti: odkriti glavni motiv aktualizacije, ki jo je doživel Prešeren v času slovenskega liberalizma (Stritar). Je bil motiv predvsem dejstvo, da je Slovencem izročil knjigo prvovrstne poezije in s tem potrdil njihovo mesto med kulturnimi narodi, spodbudil nacionalno samozavest v smislu kulturnega premoženja? Ali pa je šlo za vsebinske, celo ideološke sorodnosti? Verjetno bi morali na obe vprašanji odgovoriti pritrdilno, čeprav se osebno zavzemam bolj za prvo razlago. Vsekakor pa je treba upoštevati podatke, ki govorijo o posebnem, nacionalistično priostrenem branju Prešerna v času, ko so v slovenski literaturi zavladali mladoslovenci. Podatki govorijo o prevladovanju mimetičnega načela v času, ko Jurčič piše svoje romane. Tu mislim na Levstikove izjave o »zrcalu«, v katerem bo Slovenec videl Slovenca, in sploh na njegova priporočila Jurčiču, naj bi v svojih delih upodabljal trdne kmete in poleg njih vse obstoječe slovenske družbene kategorije. Seveda vemo tudi to, da se Jurčič ni povsem ravnal po Levstikovih nasvetih, predvsem pa to, da je bila literatura po letu 1848 nekako glavno orožje Slovencev v boju za lastno državo oz. za nacionalno osvoboditev. V tem posebnem in izpostavljenem položaju, ki je v evropskih razmerah prav izjemen (morda so Slovencem tu še najbolj podobni Cehi), slovenski pisatelji niso mogli pisati le o tem, kar je, ampak so se zelo pogosto ukvarjali s tistim, kar naj bi bilo. To pa seveda pomeni, da strogo posnemanje ali strogi realizem ne pride v poštev. Ko torej skušam razmišljati o Jurčiču (to se seveda ne dogaja prvič), ne smem preveč širokopotezno tolmačiti njegovih »izjav« kot dokumentov časa. V Jurčičevih romanih je vgrajen poseben mehanizem, ki se — kot sem zapisal na drugem mestu (1976, 1981) — posebej razločno kaže predvsem v gradnji konca. Ta mehanizem, ki je ena od pojavnih oblik slovenskega kulturnega sindroma, na primer preprečuje romanopiscu, da bi svojega junaka radikalno izločil iz kolektiva in da bi ta junak na koncu tragično propadel v sporu z vladajočo ideologijo. Ta mehanizem tudi preprečuje slovenskemu romanu, da bi dosegel raven tiste radikalnosti in literarne izastritve, ki je značilna za njemu sodobni nemški, francoski ali angleški roman. Prvo vprašanje, ki si ga zastavljam v tem spisu, je, če je mogoče »odšteti« nekaj specifičnih potez, s katerimi razpolaga slovenski »realistični« roman in z njim predvsem Jurčičev, in po tej operaciji brati roman kot dokumentarno poročilo o času, v katerem je nastal. Skratka, sprašujem se, če je mogoče odmisliti konvencionalne (ideološke...) rešitve, ki so tipične za slovensko romanopisje v drugi polovici 19. stoletja, in obravnavati tako »popravljena« besedila kot zanesljiva poročila o slovenski problematiki: kot beremo recimo Sonetni venec. Literatura je seveda kompleksna tvorba in nam je pri njenem tolmačenju potrebna posebna previdnost. Vprašanje je, v kateri »zasedi« nas čakajo ideološki »popravki« in kje tiči »prava resnica«. Kaže, da smo v svojem vprašanju segli že prav daleč od osnovnega problema oziroma primera. Pri Prešernu so nam bile stvari precej jasne, komaj pa se oddaljimo v nam bližnjo dobo, se nam zbujajo pomisleki. Stvar je na moč paradoksalna, saj nam Prešeren velja za romantičnega pesnika, romantični pesniki pa se, kot vemo, preradi izgubljajo v idealnih konstrukcijah. Po drugi strani nam Jurčič velja za realista, o realistih pa vemo, da odklanjajo literarne vzorce prejšnjih dob in da svoje delo utemeljujejo na lastni, vedno novi, iz konkretnega življenja zajeti skušnji. Na koga se je tedaj mogoče zanesti: na Prešerna ali Jurčiča? POZABLJENA IN ZALOŽENA SPOMINSKA PRIČEVANJA O JURClCU Matjaž Kmecl Uredništvo predvojnega razvedrilnega časopisa Življenje in svet je 1934. sklenilo posvetiti posebno številko devetdesetletnici Jurčičevega rojstva. Med drugim je k sodelovanju povabilo tudi ljubljanskega zgodovinarja, duhovnika Ivana Vrhovnika. Ta pa je na vabilo odgovoril, da nima v rokah ničesar, s čimer bi mogel ustreči, pred časom da je prosil Toma Zupana, ki je bil še Jurčičev prefekt v Alojzijevišču, naj bi od Jurčičevih sošolcev zbral kakšne spomine na pisatelja, kar da je Zupan tudi zares storil in tudi sam dodal nekaj gradiva, Vrhovnik pa naj bi te spomine povezal v enoten spis, ki pa ni nikdar ugledal belega dne, ostal da je bržkone med drugimi Zupanovimi papirji (Tomo Zupan Smokuški je bil takrat še živ, umrl je na Okroglem pri Kranju 1939). Zupanova zapuščina je danes vsaj deloma ohranjena v rokopisnem oddelku NUK, seveda je najopaznejši del posvečen prešerniani, vmes pa je res tudi sveženj z gradivom o Jurčiču; vsebuje precej razsežen Vrhovnikov sipis s številnimi Zupanovimi pripombami in vso ustrezno Zupanovo korespondenco v tej zvezi. Pisma so datirana s koncem 1911. in začetkom 1912. leta, neposredna pobuda zanje pa je bila skoraj zagotovo Jurčiču posvečena številka Slovana ob tridesetletnici pisateljeve smrti oziroma močneje odmevajoči spomin na Jurčiča sploh. Resnici na ljubo je treba povedati, da pisma triglavskega župnika Jakoba Aljaža (šolal se je leto za Jurčičem), duhovnikov Frana Špendala, Mihe Sajeta (Jurčičevih sošolcev, vsi pa so bili vsaj po nekaj časa alojzi-jeviščniki), frančiškana Jurija Mediča/patra Kalista, Jurčičevega spovednika (kasneje tudi Levstikovega), in zapiski Toma Zupana kot temeljni dokumenti svežnja niso kakšen bistven prispevek k znanju o Jurčiču, marsikdaj pa ljubeznivo in zanimivo dopolnjujejo Jurčičevo človeško in pisateljsko podobo, kakor je znana iz literarne zgodovine. Vrhovnikova raziskava je precej ohlapna, takšna se je bržkone zdela že ob nastanku in je bil lahko tudi to eden od razlogov, da je Zupan okleval z njeno ob- javo. Tako iz zbranega gradiva povzemamo samo najtehtnejše (da ne bi bilo, kot da v literarnem kožuhu uši lovimo — po slikovitih besedah enega od sodelavcev Jurčičeve številke ZiS). Zunanjost in značaj. »Imel je rezek glas, kakor bi bil hripav. Bil je širokega, bledega obraza, dolge lase. Ker je imel že kal bolezni (jetike) v sebi, kadar je pljunil na vrtu, je pogledal, če je v pljunku kaj gnoja in krvi. Zato je bil še bolj resen, malokdaj se je nasmehnil. Gledal je, kako smo keglali, a sam ni igral. — Laži ni trpel. Sam ni bil pevec« (Aljaž). — Oznaka meri na mladega alojzijeviškega Jurčiča, Zupan dodaja, da sam takrat pri Jurčiču ni opazil nikakršnih bolezenskih sledov. »Bil je miren, krotak in blag značaj. Svoje domače je zelo ljubil, zlasti starše, kateri so bilo zelo stari in je mati bila celo ob vid prišla. V veliki' revščini jim je bila sinu in starišem medsebojna ljubezen tolažba. »Nikdar nisem slišal Jurčiča kleti, kvantati, nikdar ga videl plesati ali nedostojno se obnašati. Zato je bila splošna sodba: ,Pajštbarjev Jožek bo gospod,«. »V šoli je bil miren in tih, gg. profesorje je spoštoval, posebno dr. Gogalo. V srce ga je speklo, ko mu je nekoč ravno ta gospod zavolj nedolžne balade... rekel: 'sie haben den Selbstmord verherrlichst' (povzdignili ste samomor, op. M. K.)« (Spendal). »On je bil navaden, preprost, skromen kmečki dijak. Oblečen je bil prav preprosto. Nečimren ni bil. Čedne obleke si tudi ni mogel omisliti, ker starši so mu bili bolj revni.« »Jurčič ni bil zmeraj odličnjak na gimnaziji. Bil je srednje vrste dijak — znal je povoljno vse. Talenta je imel gotovo precej, pa hudo veliko se ni učil šolskih predmetov.« »K njegovi izobrazbi mislim, da je veliko pripomogel veleučeni in izobraženi prefekt in pozneje vodja Jurij Grabner... z njim je prav rad in veliko občeval in govoril« (Saje). V Alojzijevišču so pod vodstvom Frana Mama igrali dve igri, prevedeni v slovenščino. »Kako je bilo z Jurčičem pri igri, se več dobro ne spominjam. A pripraven pa ni bil za kaj igrati in nastopati moški in dostojno.« »Jurčič takrat ni bil dober govornik — tudi igralec ne« (Saje). Zupan pa se zelo dobro spominja, da je Jurčič le igral neko stransko vlogo, sicer so se ga pa kot igralca branili; »takrat se še ni proslavil s Kozjakom; nastopal je pa tudi tako, da niti eden ni slutil, da je sploh česa na Jurčiču.« »Gnezda ga je postavil v zadnji odrov kot, čisto blizu k zeleni veliki peči: 'Tukaj boste stali,' Jurčič je tiho sprejel naročilo. 'In nepremično'. Zdi se mi — trditi pa ne morem — ... da je bil nekak vitez = stražnik v oklepu-(Zupan). »Z Jurčičem smo bili vsi prijatelji v Alojznici — pa tudi pozneje, ko je ven šel. On je bil ponižen — ne ohol« (Saje). »Castiželjen nisem. Za kako poslanstvo ali mestno svetovalstvo ne dam več veliko,« je še na smrtni postelji pravil Jurčič sam Zupanu. »Sicer se je držal bolj doma in veliko bral. Če je bila pa družba zanj, je bil pa tudi zelo zgovoren in zvedav. Ugajali so mu brihtni možakarji, iz njihovih govoric je posnel snov za svoje spise.« »Krjavelj prav s tem imenom je res živel, njegov popis pa je povzet še po kacih 4 druzih možeh, katere sem tudi poznal...« (Spendal). »Bral je večidel Walter-Scotta, nemško iz angleščine prestavljeno. Ko je odstavek prebral, je premiš- ljeval in v zvezek gledal, kakor bi imel poseben namen, se kaj naučiti. Ko je pogledal, kaj jest berem (= laško), me je posvaril, da berem preveč enostransko. — Hodil je počasi po vrtu (alojzijeviškem, op M. K.), večidel pa stal. Omenil je, kako lepo Walter Seott opisuje naravo, kako vse resnično je, plastično« (Aljaž). Bral je pa ... veliko — posebno angleško kla-siko« (ob Scottu tudi Shakespeara; Saje). »Silno hud je bil, če smo delali germanizme. 'Preklicano, kaj po nemško misliš!' je zarezal« (Saje). »Gorel je za napredek slovenščine v literaturi, pa tudi v politiki.« »Eno leto se je tudi učil laško skupno z drugimi« (Saje), v 4. razredu je sošolce spodbujal, naj se več pogovarjajo po latinsko (Medic). »Sicer je bil miren, dobrega srca, pa velik, trden značaj, ki se ni dal za nič podkupiti, resnico je brez ovinkov povedal« (Aljaž). RAZSTAVA O JURClCU V SLOVANSKI KNJIŽNICI Štefan Barbarič* Začenši z januarjem 1978 (ko je bila jubilejna Zupančičeva razstava) si je Slovanska knjižnica v Ljubljani postavila v program: prirejati občasne literarne razstave, ki naj bude in utrjujejo zanimanje za književnost nasploh in seveda posebej za posamezne ustvarjalce. Za ravnatelje-vanja dr. Jože Mahniča si je knjižnica pridobila in uredila razstavni prostor, ki sicer ni kdo ve kako obsežen, vendar koristno služi za postavitev kakih 150 do 200 eksponatov (z dopolnjuj- -f- J i=mmm * r ' \ ~------r ' I----r-------[-p— /KKt.a.w jlL /itr\ i-e, />far- tur frr faiv* je- ^!£r Os ^—M- m ^ Itjj* -%m , tUS-t^-cU A*/ W- fl"r- fi*'~JU> /rm, Po tej pesmi je nastopila Marija (Mirni) Lužar (sedaj por. Pininskv) in deklamirala pesem pretresljive vsebine, ki je navzoče prevzela do solz. Pesem predstavlja mater, katere sin je moral na fronto. Ni ji pisal. Iskala ga je po galiških gozdovih, med strelskimi jarki. Tu končno najde med tisočerimi grobovi tudi grob svojega sina. Vsaka kitica se končuje z obupanim refrenom: »Ivan, Ivan, ti otrok moj dragi, kje si, odgovori. Jaz sem, tvoja mati.« Nato so šolarji zapeli nekaj pesmi in predstavili kratko igrico. Cisti dobiček (prihodek) od vstopnine so namenili revnim učencem za nakup knjig. V nekoliko spremenjeni obliki in z novimi točkami so to prireditev ponovili, sedaj pod vodstvom upraviteljice šole Frančiške Bezeljakove (1911—1920 in 1921—1922). Tudi to pot so bili prostori pretesni za številne poslušalce. Nastopili so Metod Zrnec kot oče, Janez Lužar kot sinček; deklam:ral je Stritarjevo pesmico Oba junaka. Nato sta v sarafanu Angelca Lužar-Potokar kot stara mati in mala Vida Bezeljakova kot hčerka prisrčno zapeli pesem Sarafan. Nazadnje je nastopila Mi mi Lužar s šaljivo pesmi jo-zbadljivko Narobe svet. t v Ko okoli se oziram, v glavi se mi zavrti, svet je zmešan, ne pretiram, kmalu pamet vso zgubi. Vse naprej brez uma dirja, novo pesem hočem pet, tudi če me kdo ozmerja, saj je že narobe svet. Komaj deček ti odrase, mleko se ga še drži, staršev že prezira glase, nepokoren se reži. Stara mati dela prosi, žehto pere starih let, njena hčerka sončnik nosi, to je res narobe svet. Fred zrcalom gospodična sladko se drži na smeh, v kotu prede pajk tančico, prah, smeti leže po tleh. Kaj učeni gospodični mar je blatni kabinet, ogleduje kras si lični, to je res narobe svet. Leskovo pereče olje oče poizkusi spet, to zdravilo bo najbolje, sicer bo narobe svet. Kmetsko dekle, glejte gosko, kodrati si zna lase, nosi nobel se gosposko, rada še špa.noirat gre. Tam z očali, primaruha, dama v časnike skeli, v kuhinji možiček kuha, da postreže milostni. Komaj jo nasiti s kavo, po meso ga pošlje spet. Ona drugo 'ma zabavo, to je res narobe svet. Tudi ta predstava je uspela. Ljudje so bili žejni nekaj smeha in veselja. Četudi so tu in tam potočili kako grenko solzo, jim je bila v uteho. Z občinstvom so se v dvorani zelo zabavali tudi madžarski in češki vojaki. Pod vodstvom učiteljic so leta 1917 šolski otroci pripravili tretji nastop. Na sporedu so imeli pesmi, deklamacije in igrico. Nastopili so tudi odrasli, prej našteti igralci, predvsem Lužarjevi in neka begunka Ukmarjeva, ki je s starši živela na Velikem Mlačevem. Zadnje leto vojne in prvo leto nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev v Žalni ni bilo prireditev. Predstave dramskih del odraslih Leta 1919 je prišel v Žalno mlad župnik Ivan Drešar, navdušen za ljudsko-prosvetno delo. Ustanovil je Prosvetno društvo. Prvi predsednik tega društva je bil Janez Fink. Drešar je povečal tudi že obstoječi cerkveni zbor, ki ga je vodil od leta 1921 organist Jože Jančar. Ta je stavil v spored tudi narodne in umetne pesmi, s čimer je zbor služil tudi prosvetno-kulturnim namenom. Župnik Drešar je režiral na improviziranem odru v šoli prvo igro za odrasle Sv. Neža. Žalcem je tedaj v kratkem času (1919—1920) veliko dajal. Ljudje so ga imeli radi in ženski spol tudi. Začelo se je šušljati, da se le nekoliko preveč fantovsko obnaša, da spremlja igralke po vajah ponoči domov, da je veseljak in ne zgleden duhovnik. Vse to je prišlo na ušesa škofu Jegliču, za kar so menda poskrbele, iz zavisti seveda, tercijalke. Posledica govoric je bila, da je škof Drešarja prestavil na Sv. Planino (zdaj Partizanski vrh) nad Zagorjem. Zalci, posebej pevci in igralci, so se nad takim početjem razkurili in s podpisi zahtevali, da Drešar ostane v Žalni. Stvar se je zakomplicirala. V neprijetno dogodivščino se je vmešal takrat premožen posestnik, trgovec in gostilničar Josip Javornik star., pisatelj in trnovski župnik Fran Šaleški Finžgar in še drugi, ki so hodili v Žalno in na Krko na lov. Posebno zanimanje za nastali položaj je pokazal tudi župnik na Lipoglavu Josip Šolar, ki je na vsak način želel priti v Žalno. Šolar je seveda s škofovo pomočjo zmagal, vendar so ga igralci in pevci, torej žalski kulturniki, neprijazno sprejeli. Drešar se jim je le preveč priljubil in v znak protesta so Zalci celo organizirali obisk in izlet na Sv. Planino ter priredili svojemu dobrotniku kulturni nastop, pri katerem so sodelovali dekla-matorji, igralci in pevci. Ob slovesu so mu zapeli med drugimi pesmimi tudi Gregorčičevo Nazaj v planinski raj. Tako se je ta zgodba končala, seveda nekoliko manj ugodno za Drešarja. Končno so farani uvideli, da je tudi Šolar družaben človek in spreten kulturni delavec, igralci in pevci so ga sprejeli za svojega organizatorja in režiserja. V Žalni je ostal 17 let (1920—1937), ko zaradi zavratne bolezni ni mogel več delati. Kmalu po prihodu je dal popraviti staro šolsko poslopje; v njem je namestil dvorano z gledališkim odrom in dva prostora za garderobo. Slikar (?) Petkovšek je naslikal nekaj kulis, npr. hosto z divjim petelinom in na zastor panoramo vasi Žalna. Leta 1921 so uprizorili v Prosvetnem domu igro v treh dejanjih Tri sestre. Režiral jo je Šolar. Igrali so: Antonija Adamič (Antonova Tončka) iz Praproč, sestra pokojnega pisatelja Louisa Adamiča.1 1 Antonija Adamič se je poročila z Višnjanom, kapetanom Tinetom Kurentom, in z njim odšla v Osijek; nastopala je v tamkajšnjem gledališču. Jožefa Lužar, por. Mencin iz Žalne (Zebranova) Pepca Zabukovec (Spiževa) iz Žalne Ciril Zrnec in sestra Angela Zrnec (Johanova) iz Žalne. Jožefa Travnik (Mihovčeva) z Velikega Mlačevega. Po vojni (1922) so nadaljevali tudi z uprizarjanjem otroških igric. Sedaj je režiral upravitelj žalske osnovne šole Milan Tomšič (1922—1928). Uprizorili so igrico Dva palčka. Glavne vloge sta igrala Janez Lužar iz Žalne in Lojze Erjavec (Matičev) s Plešivice. Nastopilo je 10—12 šolarjev, med njimi France Novljan, Franc Fink, Janez Rus. Pri drugi podobni Igrici Kralj palčkov je igral kralja palčkov Janez Lužar, škrata pa Lojze Erjavec. Leta 1923 so v režiji Josipa Šolarja uprizorili Lurško pastirice. Vloge so predstavili: Rozalija Javornik por. Krizman (Jeromova) z Velikega Mlačevega in v glavnih vlogah Polda Adamič (Antonova) iz Praproč Marija Lužar por. Pininsky (Krulčeva) iz Žalne Alojzija Fink por. Koščak iz Žalne. Vaje za dramske uprizoritve so imeli igralci v stari šoli, včasih tudi na domu pri Lužarjevih. V tej družini je bilo 9 sester in 1 brat. Med obema vojnama so bili Lužarjevi glavni nosilci (prosvetne) dramske in pevske dejavnosti, včasih je nastopilo pri igrah in petju kar 6 članov družine. Med delavnimi so bili še člani družin Zrnec, Finkovi, Jančarjevi, Koprivčevi, vsi iz Žalne. Na dramskih prireditvah so nastopali: Albin, Zofija in Stane Globokar Janez in sestra Francka Kopri vec (Asmkova) Metod in Tine ter sestra Anica Zrnec (Johanovi) Jože (ml.) in sestri Marica in Pavla Jančar Mirni, Angelca, Fani, Lojzka, Janez Lužar, Roža, Anica (Krulčevi) in Štefka Lužar Lojze Seme (Habjanov) in Slavka Krizman (Suhorebrnikova) France Seme (Spižov) in Pepca Zabukovec, Kati in Zofka Stare Rudolf Zalar (Bločenov) ter Fani in Mirni Svetina. Iz okoliških vasi Žalne so aktivno sodelovale družine in posamezniki: Z Gatine: France, Janez in Jože Rus (Krenjčevi) Janez Žitnik, Jože Knep iz Praproč: Tončka, Ante, Polda in Anica Adamič z Loga: Jože in Tonček Hočevar z Blata: Lado, Oskar in Marija Dolenc, Jože Knep (Bernardov), Pepca Kukec s Plešivice: Jože Skubic (Čejžljev), Lojze in Pepca Erjavec (Boštkova), Lojze Erjavec (Matičev), Jože Mehle (Primožev) z Velikega Mlačevega: Stane in Lojzka Habjan, Rozalija Javornik (Jeromova), Jože Rosi (Roban-tov), Tončka Zakrajšek in Pepca Travnik (Mihovčeva) Z Malega Mlačevega: Martin Piškur. Tudi iz Luč so nekateri nastopali pri dramskih prireditvah, iz Zagradca pa so prihajali k pevskim vajam. Na žalskem odru so igrali največ Finžgarjeve drame Razvalina življenja, Veriga, Divji lovec in druge, nekatere po večkrat. Vsako leto so uprizorili dve do tri drame in veseloigre. Poleg že imenovanih (učiteljica Katarina Košina in Frančiška Bezeljak, nad-učitelj Milan Tomšič (1922—1928) ter župnika Drešar in Šolar) so režirali še upravitelj šole Alojzij Weber (1927—1943), učitelj Alojzij Trček (1935—1939), študent medicine Jože Jančar, učiteljica Zora Rapetova in Janez Lužar. V okviru Prosvetnega društva so v Žalni leta 1931 uprizorili igro Trojčki. Režiral je župnik Šolar. Igrali so: Franc Zrnec (Johanov) Pani Lužar Pavla Jančar Angela Lužar Martin Piškur Anica Zrnec Janez in sestra Frančiška Koprivec Zofka in brat Albin Globokar z Blata Jože Rosi z V. Mlačevega Jože Skubic s Plešivice. Z igro so gostovali na Grmu pri Novem mestu, odkoder sta bila dva (po imenu neznana) igralca. Jgrro Trojčki, 1931 Leta 1936 aH leto kasneje so pripravili na žalskem odru igro Črna žena. Režiral in glavno vlogo Franceta je predstavil nadučitelj Trček. Med drugimi so sodelovali Janez Lužar (Stefucelj), Zofija Globokar (črna žena), Fani Lužar (žena Zalka). Igro Jurčki je v Gasilskem domu režiral nadučitelj Alojz Weber. Nastopale so samo ženske (Japonke): Kati in Zofija Stare, Rozalija, Frančiška in Mirni Lužar, Marija Svetina, Mimi Otorepec. Igro Rodoljub iz Amerike je režiral župnik Šolar. Predstavili so jo na odru Prosvetnega doma. Vloge so predstavili: Janez in Francka Koprivec (Asmkova), Tine in Anica Zrnec (Johanova), Lojze Erjavec (Matičev), Jože in Tonček Hočevar, Janez Erjavec (Boštkov), Fani in Mirni Svetina, Jože Skubic, Fani Lužar, Marica Jančar in drugi. Finžgarjevo dramo Razvalina življenja je režiral nadučitelj Alojz Weber. Vloge so predstavili Fani in Angelca Lužar, Lojze Seme (Habjanov), Janez Koprivec, Anica Zrnec, Martin Piškur, Mirni Svetina, Jože Skubic. To dramo so uprizorili trikrat, v glavnem z istimi igralci, vendar je enkrat režiral učitelj Alojzij Trček. Igrala sta tudi Anica in Ante Adamič. Igro Devica Orleanska je režiral župnik Josip Šolar. Predvajali so jo v Prosvetnem dornu igralci, ki so nastopali v prejšnji igri. Leta 1939 so uprizorili v Prosvetnem domu (stari šoli) Finžgarjevo dramo Divji lovec. Režirala sta Jože Jančar in pater Maver Grebene. Vloge so predstavili: Jože Jančar, divji lovec, glavna vloga Alojzij Erjavec (Matičev) Stane Globokar Jože Seme (Spižov) Mimi Lužar Fani Lužar Ante Adamič Janez Zavržen (Zogarjev iz Luč) Jože Rosi Stane Habjan z Vel. Mlačevega Tončka Zakrajšek in drugi. Alojzij Erjavec (Boštkov) Marija (Mara) Jančar Rozalija in Ivan Piškur Franc Novljan (Dramo so predstavili tudi po osvoboditvi v žalskem Prosvetnem domu. Z njo so gostovali na Krki, v St. Vidu na Dolenjskem in v Višnji gori). Poleg omenjenih dramskih del so uprizorili na žalskem odru med obema vojnama še naslednje igre: Cankar, Kralj na Betajnovi. Klinika je klinika; glavna vloga Jože Skubic. Vozovnica za Grahovo; med drugimi je igral Rudolf Zalar iz Žalne (igro so predvajali dvakrat). Jakob Stoka, Trije ptički. J. B. Moliere, Skapinove zvijače; režiral Jože Jančar. Miško Kranjec, Pot do zločina; režiral Jože Jančar, vloge Martin Piškur, Angela Lužar. Igra Divji lovec, 1939 J. Jurčič-Govekar, Rokovnjači, J. Jurčič, Domen; prvič je režirala učiteljica Rape, drugič nadučitelj Ivan Bezeljak. Vloge so predstavili France Novljan, Mirni in Fani Lužar in drugi. Manica Koman, Prisega opolnoči. J. Jurčič, Deseti brat; Krjavlja je igral Janez Lužar. F. Žižek, Miklova Zala. A. Linhart, Veseli dan ali Matiček se ženi; režiser Jože Jančar. ?, Dve nevesti. C. Golar, Vdova Rošlinka. I. Cankar, Skodelica kave; predstava je bila okoli leta 1930; vloge Kati in Zofi Stare, Mirni in Fani Lužar, Francka Koprivec. Prepirljiivka, enodejanka; uprizorjena leta 1922, režiserka Mirni Lužar, vloge Mirni Lužar, Kati Stare, Jožica Fink. F. Ks. Meško, Henrik, gobavi vitez. J. Vombergar, Voda. ?, Cevljarjeva žena. ?, Junaške Blejke. ?, Carodejna brivnica; režiiral Jože Jančar. F. Ks. Meško, Mati. Ks. Andrejev, Zaklad; vloge Mirni Lužar, Rudolf Zalar. J. Vombergar, Vrnitev. O. Župančič, Veronika Deseniška. J. Jurčič, Tihotapec. A. Linhart, Zupanova Miicka. Mestrog-Waich (prevod F. Žižek), Teta iz Amerike. Deutseh-Nicolans (prevod Fr. S. Finžgar), Pasijon. J. Hašek, Dobri vojak Svejk. Dramska dela so igralci predstavili v Prosvetnem in Gasilskem domu v 2alni, z bolje uspelimi pa so gostovali v Višnji gori, St. Vidu pri Stični, na Krki, v Šmarju, na Polici, v Šentjurju in enkrat v Grosupljem. Vse predstave so zelo radi obiskovali ne samo Zalci, ampak tudi okoličani; z izvajalci so bili zadovoljni in njihov trud so cenili in spoštovali. Prikazati nadroben oris dramske dejavnosti med obema vojnama je brez pisanih dokazil (teh pa ni) zelo težko. Dogodki so časovno prilično oddaljeni, spomin pa bledi, skoraj nemogoče si je zapomniti imena vseh dramskih del in čas njihovih uprizoritev. Se težje je spominsko obuditi imena igralcev in zasedbe vlog. Občudujemo spomin Lužarjevih in se zahvaljujemo za njihov trud, zlasti smo hvaležni Janezu in Fani, kajti brez njiju ne bi bilo mogoče v takšnem obsegu prikazati časovno toliko odmaknjenih dogodkov; zahvala tudi Mariji Jančar. Podobne težave spremljajo kronista pri predstavitvi drugih vej ljubiteljske dejavnosti, npr. glasbene. Glasbena dejavnost Pevski zbori Prvi večji mešani pevski Zbor v okviru Prosvetnega društva je ustanovil v Žalni župnik Janez Drešar (1919—1920). Od leta 1921 ga je nepretrgoma vodil organ ist Jože Jančar2. Zbor je vadil v Prosvetnem domu, pozimi pa na zborovodjevem domu. Pevke in pevci so se v zboru z leti menjavali, v zbor so vstopali in ga tudi zapuščali. Njih število se je gibalo od 20 do 25. Glavni del zbora so sestavljali cerkveni pevci; njim so se za posebne priložnosti, pomembne nastope in gostovanja, pridružili še novi pevci. Zbor se je pomlajeval, zlasti po letu 1933, kar pomeni, da se je njegov sestav dinamično spreminjal, kot je to v splošnem pri zborih v navadi. Nekaj pevcev pa je le bilo stalnih, takih, ki so v zboru sodelovali tako rekoč od začetka ali pa vsaj dolgo vrsto let. Te bom imenoval posebej in dodal tiste, ki so sodelovali občasno — za daljši ali krajši čas. Sopran, stalne pevke Terezija Erjavec s Plešivice Anica Zrnec; pela solistične vložke Marija Lužar Zofija Globokar iz Žalne Pepca Mohor s Plešivice Micka Kastelic iz Zagradca Rozalija Javornik (por. Križman) z Velikega Mlačevega (20 let) Anica Adamič iz Praproč sodelovale so še: Jožefa Travnik z Velikega Mlačevega Rozalija Javornik z Velikega Mlačevega 2 Jože Jančar, rojen 9. IV. 1893 v Javorju nad Ljubljano, umrl 17. VIII. 1971. Dve leti je služboval kot organist v Ribnici, nato ves čas v Žalni, vsega 50 let. Bil je tudi cerkovnik. — Glej Cerkveni glasbenik, leto 1961, 1938, str. 49, 116. Moški pevski zbor v Žalni (Jože Skubic, Josip Šolar, Jože Jančar, Martin Piškur, zadaj Jože Rosi, Janez in Jože Rus) Francka Koprivec Mirni Lužar (slednji sta se zboru pridružili okrog leta 1924) Frančiška Zabukovec iz Žalne Alojzija Fink iz 2alne, Marija Svetina iz Žalne (oče je bil učitelj) Mara Jančar iz Žalne Alt, stalne pevke Fani, Angelca, Roža in Pepca (por. Mencin je pela 40 let) Lužar iz Žalne Angela Brlan (por. Javornik) iz Luč Sodelovale so še: Ivana Fink iz Žalne Uršula Zgajner z Vel. Mlačevega Julijana Drešar iz Žalne Manca Pajk iz Luč Tenor, stalni pevci Jože Skubic s Plešivice Jože Rosi z Velikega Mlačevega Janez Rus z Gatine (Kranjčanov, umrl v Dachauu) Tone Trunkelj iz Žalne sodelovali so še: Johan (st.) in Johan (ml.) Zrnec iz Žalne Jože Jančar iz Žalne (odličen tenorist) Franc Zrnec iz Žalne (brat organista Tineta) France in Lojze Brlain France Rus Janez Mehle z Velikega Mlačevega France Koščak iz Žalne Mešani pevski zbor v Žalni (sedijo Mitnica Lužar, Anica Zrnec, Mirni Svetina, Josip Šolar, Jože Jančar, Angela Lužar, Fani Lužar, Terezija Erjavec, stojijo Jože Skubic, Janez Rus, Jože Hočevar, Jože Steklasa, študent Vičič (?), Tine Zrnec in Jernej Jančar) Bas, stalni pevci Martin Kastelic iz Zagradca (pel je 30 let) Jože in Franc Rus z Gatine Janez Lužar iz Žalne Albin Globokar iz Žalne (zelo dober basist; Nemci so ga ustrelili) Tine Zrnec iz Žalne, organist-samouk Martin Piškur z Malega Mlačevega Sodelovali so še: Ciril Zrnec iz Žalne ? Miklič z Malega Mlačevega Janez Adamič iz Praproč Franc in brat Jože Skubic (odličen basist) s Plešivice'1 Žalski zbor je pel med drugimi te-le pesmi: Nazaj v planinski raj, Tone sonce, tone, Rožic ne bom trgala, Naša zvezda, Pozdravljam te, savinjski dol, Glejte, že sonce zahaja, Oj, Triglav, moj dom, O, mladost ti moja, Buči, buči, morje Adrijansko (za moški zbor) in druge. :l Ce je morda še kakšna pevka ali pevec sodeloval v žalskem pevskem zboru (med obema vojnama) dalj časa, pa morda ni imenovan, naj mi oprosti in svoj naslov in čas sodelovanja sporoči uredništvu Zbornika občine Grosuplje. Zbor je nastopal v domačem kraju in gostoval v Šentjurju (Podtabor), v Šmarju, Račni, Višnji gori, Šentvidu na Dolenjskem, Grosupljem in Stični, takrat v pomnoženem sestavu. Prirejal je samostojne koncerte, sodeloval na raznih prireditvah v okviru kraja in občine, trikrat tudi v Ljubljani ob nastopu združenih pevskih zborov, ki jih je vodil prof. Marko Bajuk. Instrumentalna glasba V okviru gasilskega društva, ki so ga v Žalni ustanovili leta 1920 Janez Stare, Janez Oven, Janez Lužar (starejši), Damjan Marinčič, upravitelj šole Ivan Bezeljak, Lovrenc Koprivec in Martin Brlan z Lobčka, so organizirali tudi tamburaški orkester. Tega je ustanovil in vodil po letu 1927 šolski upravitelj Alojz Weber. V orkestru so igrali v glavnem fantje in dekleta iz Žalne v naslednjem sestavu: I. bisernica Angela Lužar, France Koščak II. bisernica (konbrašica), Zofija Globokar I. brač, Janez Lužar II. brač, Tine Zrnec III. brač, Lojze Weber, brač je občasno zamenjal z violino I. bugarija Janez Žitnik II. bugarija, Fani Lužar in Vinko Bratina berda, Janez Koprivec Tamburaši, 10 po številu, so nastopali v Žalni na gasilskih veselicah, občasno so gostovali v Veliki Loki, na Polževem, v Prapročah, na Lobčku, na Velikem Mlačevem in drugod. Priložnostno je deloval v Žalni instrumentalni trio, sestavljen iz harmonike, violine in kitare. Člani tria niso bili vsi iz Žalne, zato je imel ta instumentalni komorni sestav pomen za širše medobčinsko področje. V triu so sodelovali: Lojze Slrus (Cožov z Velikega Mlačevega); igral je harmoniko, sprva dia-tonično pomnoženo s poltoni, kasneje je kupil kromatično. Kot glasbeni ljubitelj je igral zelo dobro, sicer je bil izučen klepar in vodovodni instalater, sedaj upokojen. Filip Rome (Kocjanov iz Stare vasi pri Grosupljem), takrat študent monta-nistike, med NOB v partizanih, po osvoboditvi zaposlen v kranjski Iskri, kasneje direktor Usmernikov v Novem mestu. V triu je igral violino. Janez Lužar (Kruljčev iz Žalne) je igral kitaro. Prijeme na ubiralki mu je pokazal Tone Hočevar, nato se je iz kitarske šole učil sam. V Ljubljani je končal vajensko šolo, dosegel mojstrski izpit in delal kot elektrikar pri švicarski firmi Brovvn-Boveri. Nato je bil zaposlen v tovarni Motvoz in platno v Grosupljem, med NOB je bil v Cankarjevi brigadi in v oficirski šoli GSS, nazadnje pa direktor podjetja Elektrostroj v Grosupljem. Občasno je igral tudi harmoniko, ki se je je učil pri Antonu Vračku, zborovodji PTT zbora. Kot kitarist je v triu občasno sodeloval Franc Mehle (Spižov z Grosupljega). Kitare, harmoniko in etuije je tudi sam izdelal. Sprva kmet, je v 23. letu opravil izpit za železničarskega sprevodnika. Redko je v triu sodeloval tudi Milan Žitnik (Trgovčkov iz Stare vasi); igral je kitaro. Vrsto let je bil v službi pri PTT podjetju (tudi komercialni direktor), .sedaj je v pokoju. Trio je nastopal na gasilskih veselicah, občasno v Veliki Loki, na Polževem, v Prapročah, na Velikem Mlačevem, v Višnji gori in drugod. Viri Zbornik občine Grosuplje. 1970. Šolsko in kulturno prosvetno delo, Osnovna šola v Žalni, 151—154. Razgovori avtorja prispevka: Janez Lužar, Grosuplje, Pod gozdom, cesta IV/25; 5. VIII., 14. VIII., 25. in 26. VIII. 1979 Jožefa Lužar, por. Mencin, Grosuplje, Pod gozdom, cesta V/14; 25. in 26. VIII. 1979 Marija Jančar, Žalna 13; 26. VIII. 1979; posebna zahvala za glasbeno-pevski del prispevka Fani Lužar, por. Koprivec, Ljubljana, 7. VIII. 1981 (tudi pismeni prispevek) dr. France Adamič, Ljubljana, Janežičeva 1; 31. III. 1982. ANTOLOGIJA SLOVENSKE AMERIŠKE LITERATURE Jaka Milller* Slovenski ameriški inštitut v Ohiu je leta 1977 izdal zanimivo Antologijo slovenske ameriške literature (Anthologv of Slovenian American Literature), v kateri sta naš rojak Giles Edvard Gobetz in Adele Donchenko predstavila oz. zbrala najboljša krajša prozna besedila ameriških Slovencev v 20. stoletju. V uvodu je Gobec predstavil Američanom »slovenske« Slovence in njihovo kulturno zgodovino, v obsežni študiji na koncu Antologije pa je podal celoten pregled kulturnega dela slovenskih Američanov, ki obsega dvesto petdeset, tristo let. Prvo, kar bralca preseneti, je dejstvo, da obstaja v ZDA posebna znanstvena ustanova, katere namen je proučevati zgodovino slovenskih priseljencev. Zato Slovenski raziskovalni center Amerike (The Slovenian Research Center of America) ali s kratico SRCA, ki ga vodi prav G. E. Gobec, zbira vso dokumentacijo, slike, biografije in drug material o delovanju in življenju Slovencev v Novem svetu. Del SRCA je tudi Slovenski ameriški inštitut, ki je Antologijo izdal. Drugo, kar slovenskega bralca preseneti, je veliko število predstavljenih avtorjev: kar 23 se jih zvrsti, poleg njih pa še deset slovenskih ameriških slikarjev in kiparjev, katerih reprodukcije oz. slikovni posnetki del knjigo lepo dopolnjujejo. Večina teh ustvarjalcev je, žal, v matični domovini precej ali popolnoma neznana. Izjeme so le Louis Adamič, Etbin Kristan, Janko N. Rogelj in Ana Krasna, deloma morda še K. Mauser in I. Molek, od kiparjev pa France Gorše. Imena prvih štirih jasno kažejo, da Slovenci poznamo skorajda samo tiste ustvarjalce svojega rodu, ki so bili praktično, tj. izvenliterarno močno in neposredno povezani z novejšo slovensko ali jugoslovansko zgodovino, tako npr. L. Adamič, ali pa so se celo vrnili živet v staro domovino. Poznavanje torej ni odvisno od njihove umetniške ustvarjalnosti in narodne zavesti, temveč od nebistvenih zunanjih življenjskih okoliščin. Seveda s takim kar malomarnim odnosom do pomembne sestavine svoje duhovnosti sinomašimn predvsem sami sebe, kar po svoje zgovorno kaže tudi Leksikon CZ (1973), v katerem sta od vseh v Antologiji zastopanih avtorjev navedena samo Adamič in Kristan. Upajmo, da bomo srečali več slovenskih ameriških pisateljev vsaj v pripravljajoči se Enciklopediji Slovenije. Imena drugih v Antologiji objavljenih avtorjev so: D. Dolenec, R. M. Prosen, I, Dolenc, F. Bukvich, L. Turk, F. Mlakar, K. Zakraj-šek, J. Debevc, K. Zupančič, I. Jontez, J. P. Nielsen, F. Kerže, J. Modic, S. P. Zupan, T. Kramolc, M. Prisland in Z. Novak. Glavne teme v knjigi so povezanost s slovensko domovino, socialna usoda in položaj Slovencev ter drugih, zlasti priseljencev, v ameriškem okolju ter individualni življenjski in psihološki problemi. 2e to, da so glavne osebe * Grosuplje, YU 61290, Adamičeva 33 v večini besedil ameriški Slovenci ali slovenski Američani, kaže pogostnost teme »dveh domovin«, in sicer v dveh oblikah: kot »nevidni most« (E. Kristan), s katerim ostajajo zlasti priseljenci prve generacije intimno, čustveno, jezikovno in duhovno povezani z domovino rojstnega kraja, ali pa kot »razklanost duše« (I. Jontez), ko človek ni pravzaprav nikjer doma, čeprav je doma »tu« in »tam«. Seveda to narodno povezanost izseljencev s prvotno domovino matični Slovenci radi romantiziramo, tj. čustveno vodenimo ali celo moralno grenimo, kar pa more biti kvečjemu nesmiselno samoprikrivanje življenjske resničnosti, stvarnih zakonitosti našega gospodarskega stanja ali pa nehvaležnega strahu pred tujino, ki nam sicer jemlje našo narodno identiteto, vendar nam daje tudi kruh in z njim vse možnosti za življenje, pa tudi toplino doma. Seveda s strani slovenskih Američanov tako zideologiziranega doživljanja izseljeništva in tuj-stva ni, res pa se sem in tja pojavljajo preprostejši, naivni, agitacijski ali idilični motivi (npr. pri K. Zupančič, J. Debevcu, F. Keržetu, M. Prisland). Toda v Antologiji so tudi teme, kjer se vidi, da priseljenci v celoti in nemoteče doživljajo Ameriko, njeno življenjsko ustvarjalnost in sproščenost (npr. J. P. N.iel-sen). Med najboljša dela vsekakor sodijo K. Mauserja John Kovač — ki opisuje zadnji del življenjske poti starejšega človeka, ki svojo bivanjsko osamljenost ustvarjalno zapolnjuje z delom v tovarni, dokler tam tudi ne umre; proza F. Mlakarja Osip kupuje hišo v Piščančji vasi (Osip Buys a Home in Chicken Vil-lage). Mlakar je bil nekaj časa sekretar L. Adamiča, leta 1953 pa je odšel v Avstralijo, kjer je tudi umrl. Zanimiv je tudi T. Kramolc, sin skladatelja Luke Kramolca, s svojo Zasedo (Ambush), v kateri je psihološko fino osvetljen trenutek, ko se človek, sicer še poln vitalnosti in radoživosti, zave, da je vendarle ostarel. In končno moramo še prav posebej poudariti pripoved L. Adamiča z naslovom Stari tujec pri kuhinjskem oknu (The Old Alien by the Kitchen Window). To je tipično adamičevski pol dokumentarni pol literarni portret iz Ajdovca pri Žužemberku v Ameriko priseljenega kmeta, ki je, močan kot hrast, v Ameriki delal za tri in bil zato seveda tudi izkoriščan za tri, pri tem pa vseskozi ohranja naivno občudovanje ameriškega gospodarskega bogastva in socialne pravičnosti. Nekdanji dolenjski kmet, karakteriziran tudi z žargonsko drastiko, ima po besedah G. E. Gobca za osnovo resnično osebo — ena od hčera le-tega se je poročila z J. N. Rogljem — njegov psihološko-idejni portret pa močno presega dokumentarnost, saj se razvije v inačico našega narodnega mita o Petru Klepcu, silaku, ki se ne zave svoje moči in svojih pravic. V spremni študiji pravi G. E. Gobec, da je L. Adamič središčna osebnost slovenske ameriške literature: mojster proze, vpliven zgodovinar, družboslovec, socialni filozof, kritik in reformator. KULTURNE PRIREDITVE V OBČINI GROSUPLJE Hilda Lučovnik Tudi v letošnjem letu smo imeli vrsto prireditev, proslav in obletnic; občani so jih v raznih krajih občine skrbno pripravili. Med izjemnimi prireditvami, ki niso že na vsakoletnem programu kulturnih slovesnosti, so bile: — praznovanje stoletnice smrti pisatelja Josipa Jurčiča, — tretje srečanje mladih literatov — sodelavcev šolskih in mladinskih glasil, — tridesetletnica smrti pisatelja Louisa Adamiča, — petintridesetletnica obstoja Društva upokojencev občine Grosuplje. Vsaka od navedenih prireditev je imela drugačen pomen in je zahtevala posebno skrbne priprave in izbor programa. 1. Praznovanju stoletnice smrti pisatelja Josipa Jurčiča je bilo posvečenih več prireditev, in to: 7. maja — slavnostna seja skupščine Kulturne skupnosti in Zveze kulturnih organizacij občine Grosuplje — slavnostni govornik je bil prof. dr. Anton Slod-njak; ob spominski plošči pred Jurčičevo hišo prof. Cveto Budkovič in ob etnografskem objektu dr. Boris Kuhar 8. maja — simpozij o delih in življenju Josipa Jurčiča. Predavatelji na simpoziju so bili: prof. dr. Anton Slodnjak, prof. dr. Jože Pogačnik, prof. dr. Štefan Barbarič, prof. Gregor Kocijan, prof. dr. Tinka Orožen, dr. Dimitrij Rupel, prof. dr. Matjaž Kmecl in Janko Moder zvečer: predstavitev nekdanjih amaterskih igralcev v vlogi Desetega brata — Martinka Spaka ali pa Krjavlja 9. maja — srečanje mladih bralcev za Jurčičevo bralno značko, zvečer: koncert slovenskih ljudskih in umetnih pesmi 23. maja — III. srečanje mladih literatov — sodelavcev šolskih in mladinskih glasil občine Grosuplje 30. maja — večer pri Obrščaku — dramatizacija izbranih besedil Jurčičevih del — pripravila Gimnazija Stična pod mentorstvom prof. Mete Glavan. 6. junija — ljudska igra Sosedov sin — v režiji Danice Videnič 2. Tretje srečanje sodelavcev šolskih in mladinskih glasil občine Grosuplje je bilo dne 23. maja na Muljavi. Za tretje srečanje sodelavcev šolskih in mladinskih glasil smo izbrali Muljavo. To je kraj, v katerem je bilo letos že več pomembnih prireditev, saj praznujemo 100-letnico smrti našega pisatelja in časnikarja Josipa Jurčiča. * Grosuplje, YU 61290, Partizanska 38 Amaterski igralci v vlogah Desetega brata, Martinka Spaka ali Krjavlja na reprizi dne 8. maja 1981 na Muljavi Zbrali smo se pri novi stavbi ob Jurčičevi domači hiši, ki je vsa obnovljena tako, da si lahko predstavljamo, v kakšnem okolju in razmerah se je rodil in odraščal naš pisatelj. Po vsebini in obsegu glasil sodeč, je delo sodelavcev pri novinarskih krožkih pojenjalo, je mnogo skromnejše, kakor je bilo ob prvih dveh srečanjih. V zadnjih dveh letih so nekatera glasila kar prenehala izhajati. Kje so vzroki? Ali ni mentorjev? Smo premalo spodbudno vplivali in sodelovali? Morda se pa ni nič zgodilo ali pa se premalo dogaja okrog vas — bodisi v domačem kraju, po poti v šolo, v šoli ali v krajih, kamor usmerjate življenjski korak? Zdi se nam, kakor da ste se umaknili v drug svet, svet praznine, kjer ni nič, kar bi bilo vredno zapisati in opisati. Mislim, da v prihodnje ne smemo ostati tako togi in nedelavni. Čas tako hiti, dogodki okrog nas potekajo z naglico nenapisanega scenarija in prav tako je nujno to ujeti v sestavke glasil, kot napisati pesem, prozni sestavek ali opis pogovora. Zapisati vse, da bo ostalo za tiste, ki prihajajo. Naj vedo, kako smo živeli in kaj smo delali. Letos nismo imenovali komisije, ki naj bi vsebinsko in količinsko ocenila vrednost glasil, saj je bila to vaša želja. In ker ni ocen, tudi ni posebnih knjižnih nagrad, ki so nekatere razveselile, drugim pa pustile grenak priokus, češ — pisal sem za nič! Vsak sestavek, vsaka pesem, vsak članek — vse ima vsebinsko vrednost, saj je vključeno v čas, v katerem živimo. Na srečanju smo vsem, ki so se ga udeležili, podelili spominsko značko sodelovanja z željo, da bo četrto srečanje čez dve leti bogatejše, da bomo imeli več glasil z bogatejšo vsebino. Na tretjem srečanju mladih literatov, sodelavcev šolskih in mladinskih glasil, so bili kot gostje navzoči pesnik Tone Pavček, Ivo Zorman in Lojze Ko-vačič. Za objavo v zborniku smo izbrali sestavke Pozdravljeno, sončece (Jožica Adamič), Prihaja (Mina), Ljuba (Helena Kastelic). Svojevrstna prireditev ob stoletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča je bila 8. maja zvečer v Kulturnem domu na Muljavi. Predstavili so se amaterski igralci, člani kulturno-umetni.ških društev iz raznih krajev občine v vlogah Desetega brata-Martinka Spaka in Krjavlja. Od kod so ti naši amaterski igralci? Kdaj so prvič odigrali to vlogo? Tov. Janez Stupnik iz Račne, član tamkajšnjega KUD Račna, je odigral Krjavlja v letu 1955; tov. Rudolf Sparovec s Sel pri Šmarju, član KUD Smarje-Sap, je igral Martinka Spaka prvič leta 1935, drugič leta 1956; tov. Ignac Strmole iz Stične, član KUD Stična, je igral Krjavlja leta 1960; Ciril Jurčič z Muljave je igral Martinka Spaka štirikrat: v letih 1945, 1950, 1963 in 1966 — ob 100-letnici izida romana Deseti brat; tov. Anton Tekavec z Muljave je bil Krjavelj dvakrat: leta 1963 in 1968; tov. Rudolf Smolič iz Šentvida pri Stični je igral Krjavlja leta 1948 v Šentvidu pri Stični. Z dobrim veznim besedilom so nam navedeni tovariši odigrali monologe iz posameznih dejanj dramatiziranega romana in tako gledalcem predstavili v bistvu celotno vsebino igre. Zanimivo je bilo gledati in poslušati veterane amaterskih igralskih skupin, kajti svoje vloge so odlično podali tudi tokrat. Vprašali smo se, kako doživeto so morali igrati prvič, ker sta bila lika Martinka Spaka in Krjavlja še danes tako živa v njih. Ob zaključku nam je pa še zapel naš znani in priljubljeni operni pevec Ladko Korošec — monoilog Krjavlja iz opere »Deseti brat«. 3. Spominske svečanosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča so bile v občini Grosuplje, v Ljubljani in tudi v Ameriki. Na slavnostni akademiji v Ljubljani je bilo navzočih mnogo naših visokih predstavnikov republike in vse Jugoslavije, bili pa so tudi gostje iz tujine in rojaki iz Amerike. Četrtek, 3. septembra 1981 — svečanost pred rojstno hišo Louisa Adamiča V Prapročah — slavnostna govornica je bila tov. Ana Praček-Krasna; petek, 4. septembra 1981 — osrednja prireditev v avli Osnovne šole Louis Adamič, Grosuplje, z bogatim kulturnim sporedom — slavnostni govornik je bil dr. Joža Vilfan, član sveta federacije; petek, 11. septembra 1981 — literarni večer z geslom: »Vse njegovo delo je bilo en sam boj, boj za resnico in pravico« v Kulturnem domu v Grosupljem. Prireditve v Ljubljani: 15. septembra 1981 — tiskovna konferenca v domu Ivana Cankarja v Ljubljani; 16. septembra 1981 dopoldne — začetek znanstvenega simpozija o življenju in delu Louisa Adamiča, ki ga je pripravila Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani; dopoldne — otvoritev razstave o življenju in delu Louisa Adamiča v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice; zvečer — osrednja republiška proslava v domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Slavnostna govornica je bila tov. Vida Tomšič, članica predsedstva SR Slovenije; 18. septembra 1981 — zaključek znanstvenega simpozija o Louisu Adamiču. 19. septembra 1981 so udeleženci simpozija obiskali občinsko skupščino Grosuplje in rojstno hišo Louisa Adamiča v Prapročah. Sklepni sestanek je bil v Motelu na Perovem. Vse spominske svečanosti so bile skrbno pripravljene in so osvetlile lik pokojnega Louisa Adamiča. Vsem nam pa je bilo ob zaključku jasno, da ga še vedno ne poznamo dovolj, da bi ga v celoti doumeli. Mnogo je res prispeval tridnevni simpozij o življenju in delu Louisa Adamiča, toda spoznavanje se šele začenja. Osvetlitev njegove osebnosti in njegovega dela je prispevala marsikaj novega in pomembnega za zgodovino naših narodov in domovine. 4. Praznovanje petintridesetletnice obstoja Društva upokojencev je bilo združeno s praznovanjem štiridesetletnice vstaje in oboroženega boja za osvoboditev domovine in štiridesete obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. 35-letnica ustanovitve Društva upokojencev je bila prva prireditev, ki jo ie organiziralo Društvo upokojencev Grosuplje. Skrb za pripravo programa je imela tov. Pepca Rupnik, ki je svojo nalogo dobro opravila. Uspelo ji je pridobiti ljudi, da so ji pomagali pri izvedbi programa. Sodelovali so otroški pevski zbor Osnovne šole Louis Adamič, Grosuplje, pod vodstvom tov. Matilde Zoreč, mešani pevski zbor odraslih pod vodstvom tov. Viktorja Znidaršiča, odlomek iz dela Ivana Cankarja Hlapec Jernej sta pripravila upokojenca tov. Janez Stupnik in Franc Zaviršek. Govorniki na prireditvi so bili predsednik Društva upokojencev Grosuplje tov. Franc Sparovec, predsednik Občinske zveze upokojencev tov. Janko Marolt in sekretar Občinske konference SZDL tov. Vinko Blatnik. Vezni tekst med posameznimi točkami je pripravila in točke povezovala tov. Hilda Lučovnik. POZDRAVLJENO, SONCECE List iz mojega dnevnika Velikokrat je človek osamljen, zapuščen, nihče ga ne razume. Svoje težave pa lahko zaupa le dnevniku, ki ga nikoli ne bo izdal. Sprejel bo vse — pa še tako zaupno. Ko sem nekega dne prebirala dnevnik, se mi je pogled ustavil na strani, kjer je z vePkimi tiskanimi črkami pisalo »POZDRAVLJENO, SONCECE!« — Lep sončen dan je bil. Mama je odšla v bolnišnico. »Oče, tako rada bi videla, da bi mama rodila deklico.« In res, čez nekaj časa so sporočili: »Dobili ste hčerko in sestrico!« Planila sem v očetovo naročje. Saj odslej nisem bila več najmlajša pri hiši. Od veselja tisti dan nismo mogli delati. Čeprav je bilo veliko suhega sena, se nismo mogli odločiti, da bi šli na senožet. Saj je zasijalo najmlajše sončece, ki smo ga vsi že nestrpno pričakovali. Kako je bilo lepo, ko sta prišli domov. Kako majhno glavico je imela sestrica in kako je jokala. »Joka zato, ker je srečna, da je med nami zagledala svet,« je dejala mama. »Hvala ti, mama, za življenje,-« smo vse tri sestrice vzkliknile. Ona pa je vse štiri objela in od sreče so ji tekle solze po licu. Te solze so bile solze sreče, ki jo je prižgalo majhno sončece. — Dnevnik, hvala ti, ker si sprejel ta dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Hranila ga bom v svojem srcu, in ko bom odšla na pot v širni svet, me boš ti spremljal kot najbližji sorodnik. Jožica Adamič, 7. b razred OS Videm Dobrepolje PRIHAJA Čeprav je nevidna — jo vidim, kako prihaja ... Čeprav je neslišna — jo slišim, kako stopa ... Čeprav se je ne da čutiti — jo čutim ob sebi, v sebi, v vsakem kotičku svoje sobe, v vsaki stvari v sobi ... V tem zadnjem trenutku svojega življenja nimam nikogar, ki bi stal ob moji postelji, me tolažil, lajšal boleče slovo... Kje ste, »prijatelji-«? Grda je, grda, ni ji primerjave. Oči so ji udrte, nos dolg, špičast (kot pri Ostržku), ustnice ozke, izsušene, koža vsa raskava, vendar prozorna, da vidijo se bele kosti, prsti koščeni, dolgi... S palcem in kazalcem mi seže po vratu in stiska, stiska... V glavi čutim pritisk, čutim, da so mi oči izgubljene v grozi, a ona še vedno stiska ... V trenutku mi skozi glavo preblisne misel, da je to mogoče smrt, in odločim se, da se ne bom več upirala ... Hvaležna sem ji, ker se je prav danes, ko sem jo najbolj potrebovala, obrnila name. Zazdi se mi, da je neskončno lepa... Zbudim se ... MINA Dekliško vzgajališče Višnja gora LJUBA Stara trinajst let, kostanjevih las, lepa, visoka, vitka, povsod priljubljena in spoštovana. To si bila ti, Ljuba! Tvoje pravo ime je bilo Frančiška, a kljub temu smo te klicali Ljuba. Tako ti je bilo bolj všeč. Hodila si v 6. razred. Bila si vzorna in odlična učenka. Vsi smo te imeli radi. Vedno si bila nasmejana, nikoli ni s tvojega obraza odsevala žalost in namrgodenost. Imela si smisel za humor, zato te je bila vesela vsaka družba. Bližal se je konec šolskega leta, še teden dni in dobili bi spričevala. Kot vedno, sva tudi tisti usodni petek odšli skupaj iz šole. Tega dne sem te prvič videla žalostno. Spraševala sem te, kaj ti je, ti pa mi nisi odgovorila. Vedela sem, da boš odlična, zato nisem mogla razumeti tvoje žalosti. Ti pa, kot da bi slutila, kaj te čaka. Pred hišo sva se poslovili. Stanovali sva v stari hiši na Zaloški cesti, pri spomeniku železničarjev. Bili sva sestrični pa tudi dobri prijateljici. Zaupali sva druga drugi. Hodili sva skupaj v šolo, iz nje, nakupovat, pa tudi doma sva se večkrat videvali. Ob treh popoldne sem te prišla iskat, da bi šli v trgovino. Srečno sva prišli domov. Kmalu za tem pa pride tvoja sošolka in te s težavo zvabi na kolo. Odšli sta na igrišče v Vodmatu, nazaj te ni bilo. Obležala si v Kliničnem centru kot žrtev črnega asfalta. Vse do zadnjega trenutka smo upali, da boš preživela. A na ta dan nas je sreča zapustila. Ko se je pomlad prevesila v poletje, smo te za vedno izgubili. Ko gledam tvojo sliko, se spominjam vseh veselih dni, ki sva jih preživeli skupaj. Ljuba! Ne morem verjeti, da te ni več med nami. Se vedno upam, da se boš nenadoma pokazala, in hkrati vem, da so to le nore sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Helena Kastelic. 8. b razred OS Šentvid 22. DECEMBER — PRAZNIK JUGOSLOVANSKE LJUDSKE ARMADE Priobčujemo nekaj najboljših nalog na temo Ob 22. decembru — dnevu JLA. V nalogah so učenci zapisali, kako pojmujejo našo armado, koliko jo poznajo, in razmišljajo o tem, kako veliko vlogo odigrava ravno naša armada pri poglabljanju bratstva in enotnosti ter tovarištva med narodi. ARMADA DVAJSETIH MILIJONOV... Svobodni smo. Svobodni zato, ker smo imeli med NOB toliko pogumnih junakov, borcev in kurirjev, ki so nam izbojevali svobodo. In ko smo bili osvobojeni vezi fašističnega jarma, je v bas zagorelo: »Nikoli več hlapci!« Varovali bomo našo domovino, ki nam je kot mati. Varovali jo bomo! Ljubimo jo. Pa ne zato, ker je velika, temveč zato, ker je naša, rojena iz krvi. Zemlja domača! Koliko krvi je preteklo, vsa polja so bila prepojena z njo, vsi potoki preplavljeni z rdečo barvo, z barvo ljubezni. Padli so, darovali življenje zate, o domovina! Za svobodo, za naše življenje, za lepšo prihodnost vseh rodov. Naša domovina je samo naša! Nikoli in nikomur ne bomo dovolili, da bi se je polastil. Nad nami namreč noč in dan bedi vojska. Ohranja našo svobodo. Vojska je obramba naše domovine, ona je najvišja pravica in čast. Ona je tista moč, ki rešuje življenja ob potresih, poplavah, ki pomaga pri gradnji vodovodov, cest, ki vsem daje zgled ljubezni do domovine. Biti vojak! To je beseda ponosa, to je največja čast mladih fantov. Prispevati delež za mir in neodvisnost, delati za to, da naša svoboda ostane neomadeževana, svetla, velika, neomajna v svoji veličini. To in še marsikaj je vodilo naših mladih fantov, nam pa svetel zgled in trdna zaobljuba: »Domovina, nikoli te ne bomo zatajili! Nikoli zatajili materinega jezika, za katerega so nekdanji rodovi trepetali.« Naša ljudska obramba temelji na miroljubni in neuvrščeni zunanji politiki naše države. Nikogar ne nameravamo napasti, pripravljamo se le na obrambo domovine, Titove Jugoslavije. Nikomur ne bomo jemali svobode, kratili, zatirali njegovo neodvisnost, niti koščka zemlje ne bomo nikomur jemali. Z vsemi narodi sveta želimo živeti v miru in razumevanju, z vsemi narodi krepiti in utrjevati prijateljstvo, isto pa pričakujemo tudi od njih. Naša država je armada dvajsetih milijonov, sestavljajo jo vsi delovni ljudje in občani. Tovariš Tito je poudaril: »Vsi občani naše dežele, kadar se z orožjem v roki ali kakorkoli drugače upirajo napadalcu, so pripadniki oboroženih sil.« Ni samo vojska tista, na kateri temelji vsa dolžnost za obrambo domovine, tudi nam je postavljeno mnogo dolžnosti, da ohranimo tisto, kar nam je najdražje, svobodo! Ni orožje tisto, ki premore vse, ki bi s&mo uničilo sovražnika. Potrebno je, da v boju proti sovražniku sodeluje tudi naša moč. Marsikdo bi si skoraj mislil, da je to neverjetno, pa vendar to pričuje živa in svetla resnica. Vsakdo lahko prispeva velik delež k obrambi domovine na milijone različnih načinov. Ljudstvo, oboroženo z visoko moralo, z ljubeznijo do domovine, sovraštvom do napadalca: vse to je močno orožje, ki napadalcu podira načrte in jemlje pogum enako kot naše strelno orožje. Povsem neupravičena je trditev, da bi bili samo pripadniki oboroženih sil dejanski branilci domovine. Iznajdljivost, srčnost, zvitost porajajo na tisoče zamisli, kako napadalcu zagreniti bivanje na naši zemlji, rezultati pa so enaki kot rezultati boja z orožjem. Boja namreč ne bije samo svetlo orožje, temveč junakovo srce. Trdni in močni bomo ostali v svoji zamisli, hodili bomo po poti, ki nam jo je začrtal tovariš Tito, po poti miru, tovarištva in sreče. Gradili, utrjevali bomo narodno zavest, prijateljstvo med narodi, sovražniku ne bomo nikoli dovolili, da se nas polasti. Majhen narod smo, ljubezni pa je v nas veliko. Ljubezni do domovine nam nihče ne more vzeti, nihče spodkopati vezi prijateljstva in sloge. Skupaj bomo gradili, skupaj živeli. In v meni se ob tem razmišljanju porajajo občutki krivde. Zakaj so po svetu vojne? Zakaj ljudje toliko trpijo? Jim res ne more nihče pomagati? Orožje ljudem jemlje življenje, a narod ostaja ponosen in velik v svoji veri, neomajen v svoji odločnosti, ljubezni mu ne morejo vzeti. Ljubezen se je rodila v ljudeh, z njimi bo živela in zaživela tudi v nas. Ljubimo svojo domovino... Mi smo armada dvajsetih milijonov, generacija Tita. Varovali bomo domovino in — če bo potrebno — jo bomo branili. Ema Kralj, 8. b OS I. SPUB Tone Tomšič, Dobrepolje RAZOROŽITEV IN MIR V SVETU — RAZMIŠLJANJE Vsak dan veliko govorimo o dveh problemih sodobnega sveta — lakoti in oborožitvi. Oba sta enako pereča, saj je prizadetih preveč ljudi. Teh težav sploh ne bi bilo, če bi na svetu vladal zakon miru in prijateljstva. Vemo, da se v svetu kopičijo zaloge orožja (klasičnega in jedrskega). Poleg tega vemo tudi, kako pokroviteljsko dobre velesile preizkušajo to orožje, in sicer v rokah diktatorjev, ki strahotno terorizirajo prebivalstvo. In tako umirajo pravični ljudje, ki se borijo za osnovne življenjske potrebe. Velesile imajo v svojih zveznih proračunih namenjen največji del denarja za nesmiselno, brezciljno oboroževalno tekmo. V paktu NATO imajo za vojne stroške namenjene kar 3 odstotke bruto proizvoda. To so torej ogromna sredstva. Zlasti državi ZDA in SZ tako tekmujeta, a to ne bo prineslo nič dobrega. Zakaj prav ZDA in SZ? Prav gotovo zato, ker sta obe državi zelo veliki in lahko proizvedeta kar največje količine orožja. V njihovih laboratorijih je tudi vojska znanstvenikov z namenom izdelati super orožje. Seveda se te velesile lahko igrajo z ognjem, vendar pa zmeraj umirajo revni, brezposelni in lačni. Po drugi svetovni vojni se je izoblikoval cilj — nikoli več vojne, ampak mir in sožitje med narodi. Seveda je orožje kot objekt za zaščito pomembno in potrebno, vendar samo za miroljubne namene. Ce pa ga ne uporabljamo za obrambne namene, ni prav izkoriščeno. Ta velik denar bi se moral uporabiti za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb za ljudi, ki so nedohranjeni, raztrgani in bolni. Kaj morejo razne humane organizacije, če se jim velesile samo dobrodušno nasmejejo! Pravzaprav, kdo sploh posluša besedo razorožitev. Vsako sekundo se na svetu rodijo štirje otroci. Prvi takoj umre, drugi ostane vedno lačen, tretji živi še kar zadovoljno in zna brati in pisati, četrti otrok pa je otrok bogatašev . S tem denarjem bi lahko prvima dvema napravili življenje podobno tretjemu. Naša država iskreno podpira idejo razorožitve, saj ve, da bo le tako ustvarjen mir v svetu. Naši ljudje dobro poznajo strahote vojne. Izgubili smo blizu dva milijona ljudi, ki bi lahko danes ustvarjali v svobodni, enakopravni skupnosti. Tudi drugje vedo, da je politika oboroževanja zgrešena. Po vsej Evropi organizirajo demonstracije proti oboroževanju. Vidijo se hotenja ljudi v posameznih državah, zato bi morali upoštevati želje velike večine. Pri nas imamo civilno samozaščito in to je temelj miru in ohranjevanja svobode in enakopravnosti. Mislim, da bi morali tudi v drugih državah narediti kaj takega, ker je edino pravilno. Samozaščita je velik del naše armade, ustanovljene zato, da bi varovala svobodo, državo; pomaga pri odkrivanju ljudi, ki rovarijo proti naši samoupravni skupnosti, se vključuje v akcije pomoči pri elementarnih nesrečah. To je nekaj edinstvenega. Tako organizirano in zavedno skupnost narodov je težKo premagati. Družbena samozaščita pa je najtrdnejši temelj zaščite države, ker varuje materialne dobrine, preprečuje nesreče, na primer prometne, preprečuje požare in ukrepa ob raznih naravnih nesrečah. Vsekakor pa je v družbeni samozaščiti oborožen boj najpomembnejši. Pri nas imamo dve osnovni skupini oboroženega boja, to sta oborožene sile SFRJ — Jugoslovanska ljudska armada (JLAj in teritorialna obramba. Poleg teh dveh nastopijo v vojni še pripadniki milice in pa rezervne sile JLA. Ze v rniiiru pa moramo imeti obrambni načrt. Tovariš Tito je rekel: »Delajmo tako, da vojne ne bo, pripravljeni bodimo, kot bi bila jutri!« Razorožitev je sreča in prihodnost človeštva, napredna ideja realno mislečih ljudi. Je boj proti vojnam. Uresničimo razorožitev — postali bomo srečni! Tomaž Vesel, 8. a OS Louis Adamič, Grosuplje PRAVI VOJAK Ljudje so strahoma stali v vrstah. Pred njimi so se s puškami šopirili Nemci. Nemški oficir je kričal in bil zaripel v obraz. Dal je ukaz in ... sprožili so puške. Zagrmelo je. Ljudje so padah. Nemci so mislili, da padajo živali. Toda, ne. Padali so ljudje. Zakaj? Tudi moj ded je bil vojak. Tisti pravi. Tudi na Sutjeski je bil. In ko pripoveduje o tej bitki, mraz polzi po meni.. Ded pravi: »-Bili smo lačni, zaspani* da ne govorim o utrujenosti. Razsajale so bolezni, bili so mrtvi, toda nismo se dah. Ostali smo do konca. Izpolnili smo nalogo.« Kakšen človek je vojak? Je to stroj za ubijanje, v katerega kot v računalnik vstaviš nalogo in jo opravi? Je to človek poln sovraštva — želje po ubijanju? Ne. To ni naš vojak. Pravi vojak mora imeti pravega vodjo, biti mora pogumen, vzdržljiv, drzen. V kasarni se nauči vojaških spretnosti in jih preizkusi na manevrih. Naj bo mornar ali graničar, aviatik ali pešec — mora izpolnjevati svoje dolžnosti, mora biti vreden imena vojak. Mora se zavedati, da je vojak JUGOSLOVANSKE LJUDSKE ARMADE. Biti vojak ni kazen. To je dolžnost in želja vseh mladih. V kasarnah, kjer so skupaj fantje iz vseh republik SFRJ, se kali bratstvo in enotnost. Kasarna je za marsikoga šola življenja. Ksenja KmiaSek, 8. a OS Stična VlSNJANKA TEREZIJA KASTELIC — DRUGA ZENA JOSIPA RESSLA Vladimir Murko* Ob sfopetindvajsetletnici smrti Josipa Ressla, iznajditelja ladijskega vijaka in številnih drugih za človeštvo pomembnih iznajdb, enega izmed prvih zagovornikov pogozdovanja našega Krasa in ekonomista, ki počiva na pokopališču slavnih Slovencev — ljubljanskem Navju in naj bi dobil spominsko ploščo na novi poslovni stavbi Tehnike na mestu nekdanjega ljubljanskega gostišča Bavarski dvor, kjer je umrl 9. oktobra 1857, se Slovenci s hvaležnostjo spominjamo tudi njegove druge žene Terezije Kastelic, rojene v Višnji gori; saj je morala poleg sicer dobrega in požrtvovalnega, včasih tudi živčnega soproga, s »-katerim je dolga leta živela v slogi«, kot sama pravi v prošnji Vrhovnemu mornariškemu poveljstvu (verjetno iz prve polovice septembra 1858), ponašati nenehno znatne žrtve, da bi omogočila družini vsaj skromne življenjske razmere — spričo moževe od 1. 1820 do 1. 1852 nikdar povečane prvotne plače 800 goldinarjev letno. Da družinsko življenje ni bilo lahko, izhaja tudi iz ugotovitve nemškega genealcga Erh. Marschnerja (Josef Ressel. Erfinder der Schiffsschraube, Neustadt an der Aisch, 1979), da se je morala družina med 1. 1821, ko se je Ressel oženil z Bakarčanko Jakomino de Orebič, in 1845 seliti vsaj dvanajstkrat med mesti Ljubljano, Trstom, Motovunom in Benetkami, od koder je mati ob beneški vstaji 1. 1848 le z veliko težavo pobegnila z dvema otrokoma v Trst; tam je potem družina živela nepretrgano 9 let do Resslove smrti. Poteka Resslove službene poti (o »karieri« se pač ne da govoriti), ko je imenovanje na novo službeno mesto pomenilo večinoma tudi naporno in drago selitev, ne pa povišanja plače, tu ne obravnavamo, saj je opisana tudi v naši slovenski knjigi Josip Ressel, Življenje in delo, Ljubljana 1957, v razpravi Staro in novo o življenju in delu Josipa Ressla v Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike I (Slovenska matica, Ljubljana 1971), v nemški inačici v razpravi: Josef Ressel, Neue Angaben und ungeloste Probleme, v Blatter fiir Technikgeschichte, 34. Heft, Dunaj 1972 in v Marschnerjevi genealogiji. Novo je odkritje, da je med 1. 1824/25 služboval tudi v Ljubljani, da je moral biti okrog 1. 1831 odsoten vsaj dve leti, ko je premerjal in kartiral razsežni Trnovski gozd, biser primorskih gozdov. Se vedno ne vemo, kdaj je služboval na gospoščinah Fužine, Vrbovsko in Vinodol. Družina ga je seveda morala pogrešata tudi med številnimi službenimi potovanji tja do Slavonije, kjer si je nakopal malarijo, na zadnjem službenem potovanju pa se je nalezel usodnega legarja. Poleg vestnega dela v uradu ter tedaj mnogo napornejšega dela na terenu je seveda Ressel porabil ogromno časa in denarja za svoje iznajdbe in izboljše- * Ljubljana, YU 61000, Kidričeva 8 valne predloge na vseh področjih tedanje tehnike. Saj je vzhodnonemški »ress-lolog« Walter-Bruno Jtingel v pripravljeni razpravi za 125. obletnico smrti naštel 60 iznajdb in 53 znanstvenih predlogov ter študij — s pripombo, da oba seznama nista popolna. Ta inovatorsika dejavnost je seveda zahtevala ne le temeljito razglabljanje o najrazličnejših tehničnih problemih, marveč tudi poznavanje raznovrstne strokovne literature, ki mu je bila zlasti med bivanjem zunaj Trsta in Benetk težko dosegljiva: zato je moral žrtvovati znaten del svojih že tako nizkih dohodkov za nakup strokovne literature, obilo denarja pa za nakup najrazličnejših naprav in materialov, ki jih je uporabljal za izdelavo pogosto prav zahtevnih iznajdb in modelov po možnosti kar sam. Zato ga je menda neki funkcionar vprašal, ali je klepar ali državni uradnik. Kljub vsej spretnosti in delovni vnemi je moral žrtvovati znatne zneske za storitve obrtnikov, delavnic, ladjedelnic ipd. Velike zneske so tudi zahtevale pristojbine za razne prošnje za podelitev privilegijev (patentov) za iznajdbe in izboljševalne predloge, čeprav je kot odličen risar izdeloval potrebne risbe sam. Od uresničitve teh predlogov je pričakoval izboljšanje življenjskih razmer človeštva, včasih v prvi vrsti naših Kra-ševcev, od njih pa si je verjetno preoptimistično obetal tudi finančne koristi (četudi jih je pogosto ponujal interesentom »anspruchslos« — brez zahtevkov) ali vsaj kritje večkrat znatnih stroškov ne glede na vložene dneve in noči lastnega dela: s svojimi iznajdbami je pač pogosto prihajal prezgodaj, ko še ni bilo prave potrebe in razumevanja. Težko je tudi našel kapitaliste, pripravljene financirati tako tvegane in drage podvige — iznajdbe, ki so se pozneje uveljavile pod imeni drugih, srečnejših izumiteljev. Razni kapitalisti so ga seveda tudi grdo izkoriščali. Večina privilegijev je sicer že po nekaj letih ugasnila, ker ni zmogel pravočasnega plačila visokih pristojbin za njihovo podaljšanje. Ressel torej ni imel od njih kljub znatnim stroškom skoraj nikakršnih gmotnih koristi, ki bi pomagale tudi njegovi številni družini: saj je imel iz prvega zakona troje, iz drugega pa sedmero, skupaj torej desetero otrok. Zato mora biti človeštvo hvaležno obema njegovima ženama. Prva — Ba-karčanka Jakobina (Jacomina) de Orebich (Orebič), rojena 1. maja 1802, umrla pa že 29. decembra 1826 v Trstu, mu je rodila v zakonu, sklenjenem 31. oktobra 1821 v Motovunu, sina Rudolfa Georga (roj. v Trstu 7. maja 1823, umrl 1884), drugega sina Ferdinanda Nikolaja (roj. v Ljubljani 16. decembra 1824, umrl 1877); žena je umrla kmalu po rojstvu 8. maja 1826 v Trstu rojene hčerke Klementine, ki je živela komaj mesec dni. Kdaj je prišla v Resslovo družino njegova druga žena Terezija Kastelic, za zdaj še ni jasno. Rodila se je 4. oktobra 1802 v Višnji gori Josipu Joahimu Kastelcu, vi.šn.jcgorskemu mestnemu sindiku, ki se je oženil 15. oktobra 1800 v Višnji gori s Terezijo Hartel, rojeno okrog 1. 1775 in umrlo 24. oktobra 1863 v Gradcu pri hčerki Tereziji Ressel. Terezija Kastelic je bila najstarejša izmed šestih v Višnji gori rojenih Kastelčevih otrok. Tu navajamo le njihove rojstne dneve (ugotovil jih je E. Marschner), smrtni dnevi pa niso znani. Morda se kdo od njihovih potomcev spominja družinskih vezi z izumiteljevo družino. Ni izključeno, da se je Kastelčevima rodil kak otrok še pozneje in drugje. Drugorojenec Feliks se je rodil 21. novembra 1803; Jožefa dne 1. marca 1805; Ana, rojena 24. februarja 1806, je živela mnogo pozneje nekaj let pri sestri v Gradcu; Franc — 17. septembra 1807; Janez — 23. februarja 1812 v Starem trgu (pri Višnji gori). Ker E. Marschner v cerkvenih knjigah in v »status anirnarum« (družinski poli) v Višnji gori pozneje ni našel nobenih vpisov o tej družini Kastelic, "•smerno zanesljivo sklepati, da so okrog 1. 1812 zapustili mesto in župnijo«. V šematizmih deželnih uslužbencev za Kranjsko in Štajersko se sicer priimek Kastelic pojavlja, ne da pa se (po Marschnerju) povezati s to družimo. Ne vemo torej, kam so se po 1. 1812 preselili Terezijini starši, zlasti oče, niti kdaj in kje je le-ta, ki je bil 1. 1812, torej v času Ilirskih provinc, star šele 39 let, umrl. Zal ni zanesljivejših podatkov o tem, ali sta prihajala Resslova z otroki vred k starim staršem ali le-ti k Resslovim. Doslej tudi ni znana nikakršna medsebojna korespondenca. Terezija Kastelic je bila po Marschnerju verjetno okrog 1. 1822 zaposlena v Trstu v gospodinjstvu, morda je že tedaj prišla v Resslovo družino, vodila Resslovo gospodinjstvo po smrti prve žene in skrbela za oba sina-polsiroti iz prvega zakona in postala njuna mačeha s poroko z J. Resslom, sklenjeno 22. februarja 1830 v Trstu (ne pa v Višnji gori kot rojstnem kraju), potem ko se jima je že 9. julija 1829 v Trstu rodil najstarejši sin Hainrich-Henrik, ki je bil s poroko pozakonjen. Njegovo rojstvo sedem mesecev pred poroko je nedvomno v očeh takratnih uradnih krogov škodovalo ugledu J. Ressla kot državnega uradnika, ki je imel prav tedaj toliko skrbi in potem še neprijetnosti zaradi le napol posrečene poskusne vožnje parnika Civette, opremljenega z Resslovim ladijskim vijakom; parnik je tedaj (verjetno proti koncu oktobra 1829) pokazal popolno uporabnost, zadnja poskusna vožnja pa se je končala prezgodaj zaradi zanikrno izdelanega parnega stroja, ki je bil delo drugih. Lahko si tudi mislimo, v kakšnih škripcih je bila spomladi 1. 1829 družina zaradi njegove večmesečne, v službi seveda neopravičene odsotnosti v Parizu; tam je vendar Ressel menda na velikonočni ponedeljek s popolnim uspehom preskusil vijak na ladjici na Seini, o čemer piše Victor Hugo v romanu Bedniki brez navedbe imena tujega mehanika. V javnosti ga je tudi osovražila pravda proti družabniku C. O. Fontani, ki je vložil v Civetto znatna sredstva in od katerega je Ressel zahteval pogojeno nadaljevanje voženj s Civetto; na koncu je dosegel s poravnavo vsaj toliko, da je lahko po-avnal odvetniške stroške in znatne dolgove, ki so pritiskali tudi na družino; tej je ostalo le malo denarja in le delno poplačilo za ves trud in stroške, ki jih je Ressel v več letih vložil v iznajdbo. O njegovih naporih je pripovedovala tudi vdova (po knjigi E. Lipskega, Josef Ressel, Chrudim 1924), da je namreč v letih 1827—1829 spal komaj po tri ure, pogosto skakal iz postelje, tekal po sobi in delal na papirju risbe in račune. V sledečih 6 letih po splovitvi Civette do 1. 1835 je bilo Resslovo službovanje nestalno in ogroženo: saj ga v šematizmu za ljubljanski gubernij za 1. 1829 ni, 1. 1832 ga najdemo le kot začasnega gozdarskega mojstra (namesto kot gozdarskega mojstra), v 1. 1833—1835 pa samo kot gozdarskega podsekretarja aH celo le koncipista, poleg označbe bivališča pa stoji le pomišljaj —. L. 1835 je vendarle postal višji gozdarski agent v Motovunu, vendar je 1. 1839 odšel k vojni mornarici najprej kot mornariški gozdarski agent s sedežem v Motovunu, potem ko je opravljal celo leto 1838 prakso pri beneškem mornariškem arze- nalu na lastne stroške, nova služba pa je bila žal zvezana z občutnim znižanjem plače. Od 1. 1843 ga najdemo le kot začasnega mornariškega intendanta pri beneškem arzenalu, šele 1. 1849 je postal pravi mornariški podlntendant s sedežem v Trstu, 1. 1852 pa mornariški gozdni intendant; to mu je prineslo (od 1. 1820 je imel nespremenjeno plačo) dodatno stanarino 300 goldinarjev. V Resslovem drugem zakonu se je rodilo sedem otrok, po Henriku (Hein-richu) še 1. Paulina Josefina v Trstu 7. februarja 1831, umrla 5. julija 1871 v Gradcu za pljučno jetiko (po Marschnerju—Lungensucht), 2. Albert, rojen v Trstu 17. avgusta 1832, 3. Johana Karolina v Trstu 12. septembra 1834, umrla že v starosti pet let in pol v Motovunu — za marazmom (po Verbincu: usihanje telesnih in duševnih sil, npr. zaradi starosti... ali nedohranjenosti); 4. August Dominik, rojen v Motovunu 23. decembra 1836, umrl že 24. januarja 1846 v Benetkah; 5. Julij Valentin, rojen 17. julija 1838 v Benetkah, ki je doživel vendarle 18 let (umrl 29. aprila 1856 v Trstu); in 6. Amalija Franziska, rojena v Motovunu 28. junija 1840 in umrla prav tam že po enem letu 12. oktobra 1841 — zopet za marazmom. S temi podatki povezujemo ugotovitev iz naše knjige: Josef Ressel. V gmotnem pogledu je bilo Resslovo življenje spričo (že omenjene) nizke plače težavno in je zahtevalo mnogo odpovedi tudi od družine, zlasti od žene. Od sedmih otrok iz drugega zakona sta torej umrla dva že po enem letu, eden v starosti 9, drugi pa 15 let, očeta pa so preživeli le hči, ki je doživela vendarle 40 let, in dva sinova. Njuno usodo obravnavamo tu le kratko, saj je razvidna razen iz naše knjige predvsem iz poglavij Marschnerjeve knjige o štirih Resslovih sinovih. Najdalj se bomo pomudili pri Resslovem ljubljencu Henriku, strojnem ali civilnem inženirju, ki je bil do julija 1858 vodja strojnih delavnic mornariškega arzenala v Pulju. Malo pozneje se je preselil z materjo, sestro Pavlino in babico Terezijo Kastelic v Gradec, kjer se je ukvarjal tudi z raznimi iznajdbami, za katere je prejel 4 privilegije, ki so vsi najpozneje v treh letih zapadli. Njegove zaposlitve so bile večinoma kratkotrajne in že v pismu iz 1. 1867 bratu Albertu (v Torinu) je slutil svojo žalostno usodo z besedami: »Pripravljam se z moškim pogumom in skesano zavestjo, da sem izpolnil svoje sinovske obveznosti, na beden konec življenja.« (»ein elendes Lebensende« — po Marschnerju). Nenehne rubežni so ga zasledovale do konca življenja. Umrl je 10. septembra 1884 v dunajskem predmestju Dobling od lakote. Ljubljanskemu magistratu je 1. 1875 poklonil poleg očetove (izgubljene) slike vrsto publikacij in dokumentov, ki naj bi med ljubljanskim prebivalstvom ohranili spomin na dejavnost in zasluge njegovega očeta. Njegov pesimizem je razviden iz besed o izumiteljih »teh ubogih pionirjih napredka, katerim narava ob njihovi zibelki prinaša le žalost in skrbi«. Tudi iz tega dopisa spoznavamo, da je skušal uveljaviti razne očetove iznajdbe, zlasti njegove zasluge za uvedbo vijaka v plovbo. Sam je poskušal uvesti plovbo z verigami (Kettenschiffahrt) na Donavi, a jo je že po 1. 1869 Izrinila Donavska paroplovna družba (Donau- Dampfschiffahrtsgesellschaft), dokončno pa ga je gmotno pogubila iznajdba vodilnega zrakoplova s pogonom na vijak (po očetovi zamisli), ki je zahtevala zadolžitev do 3000 goldinarjev. Model je razstavljen v dunajskem Tehniškem muzeju (Technisches Museum fiir Industrie und Gewerbe), ki hrani tudi tu uporabljene dokumente, nanašajoče se na J. Ressla. Nesreča ga je spremljala tudi v zakonu, Sklenjenem 1. 1859 z Brati slavčan-ko Marijo Jožefo Humimel; od nje je bil sodno ločen pred 1. 1876. Njuna hči Adelina Maria Henrietta Teresia, rojena 23. novembra 1860 v Gradcu, je umrla samska že 2. marca 1883 na hrvaškem gradu Zakanj (občina Ribnik blizu Metlike), kjer je živela mati do 1. 1883 pri znancih baronih Tomašičih. Bolj prijazna je bila usoda mlajšemu sinu Albertu, ki je 1. 1856 kot inženir končal študij na dunajski politehniki in bil vse od 1. 1858 do upokojitve 1. 1885 v službi zgomieitalijanskiih železnic, umrl pa je šele 5. novembra 1917 v Torinu. Po Marschnerju je imel med vsemi Resslovimi sinovi najbolj uravnovešeno in mirno življenje. Z ženo Benečanko Roso Antonio plem. Franco je imel vsaj pet znanih otrok. Izmed Albertovih potomcev navajamo tu le potomce po moški liniji, namreč geometra Franca Ernesta Ressla, roj. 1906 v Torinu in živečega v Firenzah, s hčerko Giovanno z dvema otrokoma (sinom in hčerko), in sinom, Carlom, zdravnikom v Firenzah, s sinom, ter prapravnuka Augusta Ressla, rojenega 1928 v Neaplju, upravnega uradnika v Comu, z dvema sinovoma. Izmed številnih potomcev iz prvega Resslovega zakona po ženski liniji jih živi več tudi v Jugoslaviji, npr. bivši ambasador SFRJ v Mehiki Dalibor Sol-datič. Na koncu obravnavamo nekatere podatke o življenju Resslove vdove po moževi smrti. Hubert Potyka je ob odkritju spominske plošče na stavbi nekdanje gimnazije v Limzu, ki jo je obiskoval J. Ressel, ugotovil (Oberosterreichische Nachrichten, Linz, 4. avgusta 1979): »Resslovo življenje je ena sama tragedija«, ki se je nadaljevala še po njegovi smrti (9. oktobra 1857). Tedaj jo je namreč izkupil njegov pri vojni mornarici zaposleni sin Henrik, ker je prosil neposredno nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana kot poveljnika c. k. vojne mornarice, ki je sicer večkrat izkazal svojo naklonjenost njegovemu očetu, za podelitev vdovske pokojnine, presegajoče pripadajočih (le) 250 goldinarjev letno. Zaradi kršitve predpisane zamudne instančne poti ga je doletela enomesečna zaporna kazen, mornariško poveljstvo v Trstu pa ga je odpustilo 5. julija 1858 na njegovo željo. Iz vloge, naslovljene 20. novembra 1857 na nadvojvodo v Monzi, izvemo, da je Ressel nastopil službo v Pleterjah že 1. 1816, kar smo večkrat dokazovali in kar dokazuje tudi edini izvirni Resslov portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Josip škola v Novem mestu že 1. 1816 (ne pa šele 1817, kot se to navadno trdi), da sta v burnem letu 1848 po uporu italijanskih mornarjev na večini avstrijskih vojnih ladij samo Ressel in intendant H. Kissinger delovala kot edina administrativna predstavnika vojne mornarice v Trstu. Nesreča, ki je pokojnika nenehno preganjala, ga je utrujala. Vsakomur so izboljšali gmotni položaj, le njemu — ubogemu Resslu so prizadejali prikrajšanja ter močno ranili njegov čut za čast. Ime Vaše visokosti je bilo zadnja beseda umirajočega. Vdova je potem vložila obtožbo (»Anklage gegen Marinekommando« — tako se glasi naslov akta v seznamu Resslovih rokopisov v dunajskem Tehniškem muzeju) zaradi načina ravnanja z njenim soprogom. V odgovoru mornariškega poveljstva s podpisom (admirala) Bourgoignona z dne 10. maja 1858 zasledimo očitek vdovi, da bi bila bolje varovala Resslov ugled, če ne bi bila v pritožbi navedla očitkov, ki v bistvu pogrešajo sleherno utemeljitev. Ko pa se je pričelo kmalu po smrti javno mnenje zlasti v Trstu tudi v obliki samostojnih publikacij zavzemati za priznanje pomembnih Resslovih zaslug za uvedbo ladijskega vijaka, za vojno mornarico in razvoj tržaške luke, je naslovila vdova zelo ponižno prošnjo na vrhovno mornariško poveljstvo za priznanje višje pokojnine z utemeljitvijo, da je Ressel prizadevno služil državi OKrog 40 let, da je sama bolehna, pridobitno nezmožna in brez slehernega premoženja. Zato prosi za podelitev milosti (»Gnade«), da bi ji blagohotno odmerili pokojnino od vseh moževih službenih prejemkov — 800 goldinarjev plače in 200 gold. osebne doklade. Ker je sama popolnoma brez sredstev, prosi še za akontacijo četrtletne pokojnine za kritje pogrebnih stroškov in »prvo stabilizacijo svoje eksistence do dokončne odmere pokojnine«. Nadvojvoda (Ferdinand) Maksimilijan je kot poveljnik vojne mornarice potem poslal 16. septembra 1858 bratu-cesarju Francu Jožefu I. najponižnejšl predlog (»allerunterthanigster Vortrag«), da naj prizna Resslu »rang« — stopnjo po VIIT. dietnem (plačilnem) razredu z letno plačo 1200 goldinarjev in pripadajočo stanarino. Obenem ugotavlja, da je Ressel prejemal letno plačo IX. dietnega razreda le v višini 800 goldinarjev, ki so jo že prej šteli za ne popolnoma ustrezno glede na bolj samostojno, naporno in težavno pa tudi prav pomembno službo in njegovo osebno uporabnost, zaradi česar so mu hili priznali letno osebno doklado 200 goldinarjev. Ureditev njegove plače je potrebna tudi glede na sorazmerje med njegovo plačo in plačami drugih mornariških upravnih uradnikov: saj so »subalterni« (nižji) upravni oficiali I. razreda »po rangu« enaki mornariškemu gozdarskemu intendantu, imajo pa celo za 100 goldinarjev višjo plačo. Tudi to je nagnilo vdovo, da se je obrnila celo na prestol njegovega veličanstva. Vlogo je cesar odobril 4. novembra 1858 z lastnoročnim podpisom, 8. decembra pa je admiralitetni ukaz priznal J. Resslu enako kot drugim mornariškim upraviteljem »rang« po VIII. dietnem (plačilnem) razredu in letno plačo 1200 goldinarjev konvencijske ali 1260 goldinarjev avstrijske veljave, stanarino v višini 500 oziroma 525 goldinarjev ter 48 goldinarjev doklade za opremo (Mobelzins). Potvka pripominja, da je cesar dodelil pokojnino kot priznanje za izredne zasluge pokojnika, prvega iznajditelja parnika na vijak in stvaritelja mnogih drugih tehničnih iznajdb. Najvišjega priznanja Avstrije in vsega človeštva je bil deležen 1. 1863 z odkritjem mogočnega spomenika pred dunajsko Visoke tehniško šolo. E. Marschner se čudi, da v tedanjem tisku ni najti nobenih podatkov o udeležbi tedaj še žive vdove, štirih sinov in hčerke. Vdova Je uživala primerno pokojnino skiraj sedemnajst let. Iz Trsta se je kmalu preselila v Maribor, odtod pa 6. aprila 1859 s sinom Henrikom, hčerko Pavlino in materjo Terezijo Kastelic v Gradec. Sin se je že 17. novembra 1859 oženil z Marijo Jozefo Hummel. Vdova je stanovala v hiši Munzgraben štev. 403; to hišo je sin pozneje kupil, vendar že 1. 1867 zopet prodal. V Gradcu je vdova doživela rojstvo vnukinje Adeline (1860), dne 24. oktobra 1863 pa smrt svoje približno 88 let stare matere. Pri njih je stanovala tudi samska vdovina sestra Ana (Nanette) vsaj od 1. 1866 do 1870. Sin Henrik se je preselil na Dunaj 1. 1866, mati pa je umrla v Gradcu (Maiffredygasse 4) dne 31. marca 1872 in je tudi v Gradca pokopana. Se bolj kot prva žena, s katero je Ressel užival zakonsko srečo le kratek čas, zasluži njegova druga žena vse priznanje za veliko razumevanje in žrtve, ki jih je prenašala, da se je mož lahko posvečal sivojirn številnim iznajdbam, namenjenim napredku tehnike in človeštva. Na koncu izražamo željo, da hi po končni dozidavi poslovne stavbe Tehnike na mestu nekdanjega Bavarskega dvora, kjer je Ressel pred 125 leti končal svoje truda polno življenje, odkrili vsaj spominsko ploščo v spomin na znamenitega izumitelja, čigar življenje in delo je bilo tako resno povezano z našima rojakinjama in našimi kraji. PODRUŽNICE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA NA OBMOČJU OBČINE GROSUPLJE Andrej Vovko* Kot je znano, so postale slovenske dežele v drugi polovici 19. stoletja tarča izredno ostrega velikonemškega raznarodovalnega pritiska. Nemška liberalna buržoazija v Avstro-Ogrski in zunaj nje je z vsemi sredstvi začenjala izvajati zamisli »Drang nach Osten« ter graditi prosluld »Adria Brucke«. Eno od naj-ostrejših orožij tega raznarodovalnega pritiska so bile prav šole. Ker se je nemškim liberalnim nacionalistom zdelo, da državne šole svoje ponemčevalne misije ne opravljajo dovolj uspešno — spomnimo se, da je državni gerrnanizatorski Naslovna stran vpisnice v družbo sv. Cirila in Metoda pritisk v obdobju Taaffejeve vlade nekoliko popustil — so leta 1880 ustanovili svoje zasebno šolsko društvo Deutscher Schulverein. Z velikanskimi finančnimi sredstvi, ki so jih zbirali tako po Avstro-Ogrski kot tudi po nemškem rajhu, so začeli ustanavljati celo vrsto privatnih otroških vrtcev in osnovnih šol. Vanje * Andrej Vovko, Trebanjska 13, 61113 Ljubljana, mag., prof. zgod. in zgod. umetn., kustos arhiva Slov. šolski muzej, Ljubljana. so bodisi s prisilo (v prvi vrsti ekonomsko) ali pa z zvijačami (brezplačni učbeniki, učila, darila ob miklavževanjih in božičnicah) vabili otroke slovanskega rodu ter jih ponemčevali. Nenemškim krajem so ponujali ugodne kredite za gradnjo šolskih poslopij, v zameno pa zahtevali obvezo, da bo v šolah pouk v nemščini. Ob vsem tem pa so si prizadevali svoje zasebne šole čimprej spremeniti v javne, tako da bi bili odvezani njihovega vzdrževanja in bi na ta način prihranjena sredstva usmerili na nova, še neosvojena slovanska področja. Razen Slovencem je bil glavni sunek Schulvereina namenjen Cehom, ti pa so se mu kot še ob drugih prilikah (spomnimo se raznih telovadnih društev) tudi tokrat uspešno postavili po robu. 2e istega leta 1880 so ustanovili svoje šolsko obrambno zasebno društvo tlstfedni Matice Školska (Osrednja šolska matica), ki je začelo ustanavljati češke otroške vrtce, osnovne in celo srednje šole. Vsa zvitost Scbulverei novega delovanja se je odražala tudi v dejstvu, da je s svojo razvejeno mrežo podružnic del sredstev za potujčevanje črpal tudi iz slovenskih pokrajin. Tako je širil svoje zavode in podružnice med našimi predniki do leta 1884 bolj ali manj nemoteno, dokler »se ni sod prelil« ob ustanovitvi schulvereinskega vrtca v Šiški pri Ljubljani ter podružnice v Tržiču na Gorenjskem. Novembra omenjenega leta je v nepodpisanem članku kasnejši trnovski župnik, zgodovinar in eden najvidnejših zastopnikov katoliškega liberalizma pri nas Ivan Vrhovnik pozval po češkem zgledu k ustanovitvi šolske bratovščine sv. Cirila in Metoda. Zamislil si je šolsko slovensko društvo, ki naj bi delovalo na verski podlagi, ker bi moglo po njegovem mnenju le tako doseči potrebno širino in uspehe. Priložnost za njegovo ustanovitev mu je bila bližnja 1000-letnica smrti sv. Metoda, ki so jo proslavljali leta 1885. Za vzor omenjeni šolski bratovščini je stavil Družbo sv. Mohorja in njeno organizacijo po župnijah. Predlagal je, naj takoj osnujejo odbor »bodisi v Ljubljani ali v Gorici, ali v Celovci ali v Mariboru ali v Ptuji (najboljše pri sv. Barbari v Halozah), sestavi naj pravila, dobi potrjenje in duhovne dobrote v Rimu, ter dovoljenja od vlade«. Predvidel je nizko članarino ter več kategorij članov društva, tudi take, ki bi je plačevala več.1 Zavedni Slovenci so res izvolili ustanovni odbor, v katerem so bili predsednik Luka Svetec in člani Ivan Hribar, Ivan Murnik, dr. Josip Vošnjak in Tomo Zupan. Sestavili so pravila Družbe sv. Cirila in Metoda, ki jih je dunajsko notranje ministrstvo potrdilo 9. 4. 1885. Prva letna skupščina Družbe sv. Cirila in Metoda (tudi CMD) je bila 5. julija 1886 v Ljubljani. Za prvega Družbinega predsednika je bil izvoljen duhovnik Tomo Zupan, ki je v ustanovnem odboru opravljal dolžnosti tajnika in blagajnika ter bil podobno usmerjen kot Ivan Vrhovnik. CMD je imela v svojem začetnem obdobju nekatere značilnosti cerkvenih bratovščin (odpustki in spominske maše za »družbenike« CMD), vendar pa so že od začetka v njej prevladovali liberalno usmerjeni Slovenci, čeprav so imeli med članstvom znaten delež duhovniki.2 2e naslednje leto je dobila CMD dodatnega sovražnika — italijansko raz-narodovalno društvo Pro Patria, ki je svoje delovanje usmerilo tudi proti Nem- 1 Osnujmo si šolsko bratovščino sv. Cirila in Metoda, Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda I, Ljubljana 1887, str. 1—3. 3 (Ivan Vrhovnik), Pogled na prvo četrtstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1910. cem, predvsem pa proti Slovencem in Hrvatom v habsburški monarhiji. Uporabljalo je podobne metode kot Schulverein, kar lepo priča o njegovem značaju, imelo pa je izdatno podporo v kraljevini Italiji. Avstrijske oblasti se niso vtikale v delovanje Schulvereina oziroma so ga pogosto bolj ali manj prikrito podpirale, izrazito iredentistično delovanje Pro Patrie pa jim je končno le šlo »v nos«. Leta 1890 so to društvo prepovedale, dopustile pa so, da so naslednje leto ustanovili podobno Lego Nazionale, ki je potem nemoteno delovala do konca Avstro-Ogrske, čeprav je razglašala »italijanstvo« pokrajin Trentina, Furlamje, Trsta, Istre in Dalmacije. Pod slovenskim vplivom je leta 1893 nastala Družba sv. Cirila i Metoda za Istru, ki je razvila celo mrežo zasebnih hrvaških vrtcev in šol, med temi tudi nekatere šole s slovenskim učnim jezikom (npr. v Kopru, Sv. Luciji pri Portorožu, pri Sv. Barbari nad Miljami). Vodstvo istrskega CMD je v obdobju takoj po svoji ustanovitvi celo predlagalo slovenski, da bi se obe narodno-obrambni društvi združili, vendar pa se to ni zgodilo. Slovenska CMD je podobno kot njena istrska »sestra« ustanovila mrežo osnovnih šol ter otroških vrtcev (v tistih časih so jim rekli otroška zabavišča) in z njimi precej neenakomerno prekrila naše pokrajine. Lepo je uspevala ob slovenski zahodni meji, saj je bil Trst v celoti gledano njeno najmočnejše oporišče. Tu se je CMD posrečilo močno zaustaviti potujčevanje slovenskih otrok.3 Uspešno je delovala tudi na Goriškem v plodnem sožitju s političnim društvom Sloga in kasnejšim šolskim društvom Šolski dom. Na Štajerskem je osnovala šolo na Muti in več otroških vrtcev, na Kranjskem pa je delovala predvsem na obrobju kočevskega nemškega jezikovnega otoka ter na Jesenicah. Na Koroškem je zgradila šolsko poslopje in vzdrževala šolo v St. Rupertu pri Velikovcu, uspešneje pa ni mogla delovati zaradi slovenskih medstrankarskih trenj, sporov z domačim Krščansko socialnim slovenskim šolskim društvom kot tudi zaradi izredno hudega nemškega ter nemškutarskega nasprotovanja/' CMD je bila v svojem začetnem obdobju nadstrankarska oziroma slogaška organizacija, vseeno pa je v njej že od začetka prevladoval liberalni duh. Tako je bila kljub naglaševanju pomena vere in duhovščine že kmalu deležna napadov nastajajoče katoliške oziroma klerikalne stranke. Da je svojo slogaško usmeritev ohranila do leta 1907, je bila velika zasluga njenega predsednika, že omenjenega Toma Zupana. Zato ni naključje, da je prišlo do »ločitve duhov v njej« takrat, ko je ta odložil svojo funkcijo. Obračun med klerikalno in liberalno strujo v CMD, v katerem je šlo za vprašanje vodstva in usmeritve Družbe, je potekal na letni skupščini leta 1907 v Bohinjski Bistrici. Liberalna struja je obranila in dokončno utrdila svoje vodstvo Družoe. K njenemu »očiščenju in pomlajenju« (besede njenega novega vodstva) so veliko prispevali pripadniki narodno-radikalne mladine (predvsem študentske) z bodočim liberalnim veljakom dr. Gregorjem 2erjavom. Novi ' Drago Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja, Osnovna šola na Slovenskem 1869—1969, Ljubljana 1970, str. 276—282. Andrej Vovko, Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« na Tržaškem 1885—1918, Jadranski koledar 1980, Trst, str. 222—239. • Tone Zorn, Iz delovanja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis, Ljubljana, XXXI/1977, št. 361—374. Spominjajte se 8 8 Družbe sv. Cirila in Metoda 20 vin. in podpirajte njene slovenske šolske zavode na Koroškem, Primorskem in Štajerskem. 20 vin. *^2JJ Posestnik bloka je dolžan darovatelju za vsakih 20 vin. izdati po eden listek. Potrdilo o vplačanem prispevku za CMD predsednik je postal gimnazijski profesor matematik Andrej Senekovič, CMD pa je izgubila še zadnje znake verske bratovščine (omenjene spominske maše) ter zavzela ostrejše stališče do avstrijskih oblasti.5 Pristaši katoliške stranke, ki so po volitvah za vodstvo, pri katerih so »pogoreli«, demonstrativno zapustili skupščino, so ustanovili svoje šolsko obrambno društvo »Slovenska straža«, ki pa CMD ni mogla uspešneje konkurirati. Družba sv. Cirila in Metoda se je začela po letu 1907 uspešno razvijati, ta razvoj pa je nasilno pretrgala prva svetovna vojna. Po končani omenjeni vojni si CMD nikoli več ni mogla pridobiti nekdanje slave in uspešnosti tudi zaradi temeljito skrčenega teritorija, na katerem je poslej delovala. Ko danes proučujemo delovanje CMD, moremo z dolžno mero spoštovanja ugotoviti, da so znali njeni člani z izredno iznajdljivostjo in pridnostjo med Slovenci na popolnoma prostovoljni podlagi zbirati potrebna sredstva za vzdrževanje Družbinih zavodov ter za pomoč javnim slovenskim šolam. Glavni vir denarja pa 30 bile poleg darov in volil »narodnih dobrotvorov« nedvomno podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, ki jih je bilo ob koncu Avstro-Ogrske nekaj manj kot 300. Njihova mreža je bolj ali manj gosto prekrivala vse slovenske pokrajine, segla pa tudi iz slovenskega etničnega ozemlja med naše študente in izseljence. Podružnic si niso zamislili samo kot zbiralnikov sicer zelo potrebnih finančnih sredstev (do njih so prihajali s članarinami, pa tudi z izkupički veselic, plesov, koncertov in podobnih prireditev), ampak so jim povsod tam, kjer niso delovala splošno-izobraževalna slovenska društva, namenjali tudi to vlogo. Tako so bile podružnice CMD mnogokje osnovna celica narodnega osveščanja in obrambnega delovanja.6 s Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda za leto 1908, Ljubljana 1907, str. 81—117. • Dr. Gregor Žerjav, Vzorna podružnica, Koledar (Vestnik)... za leto 1908, Ljubljana 1907, str. 69—77. Kako velik pomen je vodstvo CMD pripisovalo svojim podružnicam, je razvidno tudi jz pogostih opozoril odborom le-teh, naj redno poročajo o sestavi podružnic, njihovih finančnih prispevkih ter imenih in poklicih odbornikov. Iz teh podatkov je vodstvo CMD vsako leto objavilo v svojih Koledarjih (do leta 1903 Vestnikih) ustrezne preglede, ki nimajo velikega pomena samo za proučevanje Družbe, ampak za krajevno zgodovino v celoti.7 Samo vodstvo CMD se je zavedalo pomena teh podatkov za kasnejše slovensko zgodovinopisje. Na podlagi omenjenih podatkov iz Koledarjev oziroma Vestnikov so nastale tudi tabele, ki pomenijo jedro pričujočega članka. Uvodne misli o Družbi sv. Cirila in Metoda so bralcem le v pomoč pri razumevanju delovanja podružnic, nikakor pa ne dajejo celovite slike življenja te za slovensko narodno gibanje v avstro-ogrskem obdobju tako pomembne organizacije. Upam, da bo oris tega življenja nastal v doglednem času. Prve podružnice CMD so nastale že takrat, ko je še deloval pripravljalni odbor. Za podružnice na območju bivše Kranjske je značilno prav veliko število teh, ki so nastale v obdobju 1884—1890, v drugih slovenskih pokrajinah pa ni tako. Mogle so biti mešane, moške ali ženske. Praviloma so po posameznih večjih krajih nastajale najprej mešane in moške, iz njih ali pa poleg njih pa nato ženske. Te so v povprečju delovale zelo prizadevno, v sicer še zelo patriarhalnem slovenskem okolju pa so pomenile eno od prvih priložnosti za uveljavljanje žensk. Ustanavljanje in delovanje podružnic CMD je do leta 1918 doživljalo več vzponov in padcev. Po začetnem zagonu 1884—1890 je kmalu opaziti prve znake upadanja dejavnosti, »oseka« pa je posebno vidna v prvih letih 20. stoletja. Obračun iz leta 1907 je pomenil izredno poživitev tudi za podružnice, saj je poleg tako imenovanih »starih« po omenjenem letu nastala tudi vrsta »novih«. Frva svetovna vojna je nasilno pretrgala Živahno delovanje, saj je mnogo odbornikov »vtaknila« v vojaško suknjo, samim podružnicam pa vsaj v začetnem obdobju obesila tudi pečat politične surnljivosti. V ostrih vojnih razmerah splošnega pomanjkanja je skoraj zamrla tudi finančna plat podružničnega delovanja, tako da je moralo vodstvo CMD v tem času načeti vse svoje rezerve. Zanimivo pa je naglasiti, da opazimo že v zadnjem vojnem letu veliko poživitev delovanja podružnic, ki se kaže med drugim tudi v izdatnem povečanju denarnih prispevkov. Vodstvo CMD je imelo za označevanje delovanja svojih podružnic kar poseben žargon. Podružnici, ki v tekočem koledarskem letu ni poslala nič finančnih prispevkov, so rekli »speča«. Ko se je zganila in jih spet začela pošiljati, je »oživela«. Podružnica, ki je sicer nastala, pa ni mogla zaživeti, je bila »mrtvorojena«. Take podružnice so bile po navadi izraz narodnega navdušenja kakega posameznika; ta je moral nato zapustiti kraj, njegova pobuda pa med tamkajšnjimi krajani ni našla pravega odmeva. Članstvo CMD se je — kot rečeno — glede na višino članarine delilo na več kategorij. Te kategorije so razvidne tudi iz tabel, ki sledijo temu uvodu. Največ so bili »vredni« pokrovitelji (v tabelah okrajšani kot pokr.), ki so enkrat za vselej plačali najmanj 100 goldinarjev oziroma 200 kron. Sledili so jim ustanovniki (ust.), ki so podobno enkrat za vselej plačali najmanj 10 gol- 7 Vestniki oziroma Koledarji (Vestniki) šolske družbe sv. Cirila in Metoda v obdobju 1887—1920. dinarjev (20 kron). Ti dve kategoriji sta bili načelno stalni, letniki (let.) in podporniki (podp.) pa so vsako leto posebej obnavljali svoje članstvo in plačevali prvi po 1 goldinar, drugi pa po 10 krajcarjev. V teh kategorijah članstva se odraža na eni strani hierarhična razvrstitev, saj je tisti, ki je več plačal, imel v CMD tudi več pravic, po drugi strani pa je bila najnižja članarina res tako nizka, da jo je zmogel skoraj vsak in se tako kaže demokratični značaj Družbe, ki je bila odprta tudi najširšim oziroma najrevnejšim plastem slovenskega prebivalstva. Omenimo še, da je prelom iz leta 1907 prinesel tudi določeno modernizacijo družbinih pravil v korist nižjim kategorijam članstva. Eden od pomembnih virov dohodka so bili za CMD tako imenovani narodni kolki. "Žalni kolek« so izdali po septembrskih dogodkih leta 1908 v Ljubljani Zaustavimo se še nekoliko ob nekaterih težavah, ki jih imamo pri pregledovanju podatkov o podružnicah, objavljenih v Koledarjih CMD (oziroma do leta 1903 Vestnikih CMD). V njih objavljajo za leti 1887 in 1888 podatke o prispevkih podružnic samo za tiste, ki so prispevale več kot 100 goldinarjev, za leta 1896, 1898, 1899, 1901 in 1902 pa ne navajajo sestave odborov in števila članstva podružnic. Precej težko je spremljati tudi ženske odbornice, ki so s porokami spreminjale svoje priimke, kot tudi tiste »cirilmetodarje«, ki so v raznih etapah svojih poklicnih poti delovali v različnih podružnicah širom po slovenskih pokrajinah. Posebno poglavje pomeni tudi čas med 1. svetovno vojno, saj takrat niso objavljali ne sestava odborov ne števila članstva, tako da lahko v večini primerov le ugibamo, ali je kak odbornik deloval do leta 1915 ali 1918. Pogosto iz objavljenih podatkov ni jasno, ali so pokroviteljnine vključene v članarine ali jih vodijo posebej. Po letu 1908 opazimo v tabelah podružnic dve vrsti pokroviteljev. Za znakom + so tisti člani CMD, ki so vplačali najmanj po 200 kron v obrambni sklad CMD. Te pokroviteljnine, imenovane tudi »kamni«, so bile v skromnih slovenskih razmerah protiutež schulvereinskemu Roseggerjevemu skladu, imenovanemu po nemškem pesniku, ki je dal pobudo zanj. Ko se posvetimo obravnavi podružnic CMD v sedanji občini Grosuplje, najprej ugotovimo, da sta taki v ožjem pomenu le dve: za Stično, Višnjo goro in Šentvid ter grosupeljska. Kot je bilo že razvidno na straneh tega zbornika, pa je grosupeljska občina v današnjem obsegu nastala šele po 2. svetovni vojni, prej pa je bilo njeno ozemlje razdeljeno med razne upravne enote. Zato smo k temu priKazu pritegnili še nekaj sosednjih podružnic z utemeljitvijo, da so se mogli vanje v obravnavanem času vključevati tudi prebivalci s sedanjega ozemlja grosupeljske občine. Pri tem smo imeli pri nekaterih izmed teh podružnic nekoliko »lažje srce«, saj so bili recimo kraji Škofljica, Turjak in Velike Lašče med 2. svetovno vojno in po njej s kraji v grosupeljski občini v istih okrožnih in okrajnih mejah, za podobno »-sorodstvo-« pri Žužemberku, Trebnjem in Litiji pa moramo poseči precej nazaj, tudi v obdobje Ilirskih provinc.8 V obravnavanem obdobju konca Avstro-Ogrske je biio sedanje ozemlje grosupeljske občine razdeljeno med okrajna glavarstva Ljubljana okolica, Novo mesto, Kočevje in Litija ter med sodne okraje Velike Lašče, Žužemberk, Ljubljana okolica in Stična.9 Po vsem navedenem avtor upa, da je »opravičilo« za vključitev podružnic za Škofljico, Turjak, Velike Lašče, Žužemberk, Trebnje in Litijo dovolj tehtno. STIČNA, VIŠNJA GORA, ST. VID Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Ljubljani, št. 8963, 3. 9. 1886 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1886 _ _ _ _ 524,50 1887 1 10 40 — 51 — 1888 1 10 40 — 51 — 1889 1 12 43 — 56 50,00 1890 1 12 43 — 56 52,00 1891 1 13 20 8 42 54,00 1892 1 14 15 — 30 240,00 1893 2 14 15 — 31 400,00 1894 3 14 15 — 32 200,00 1895 l ji'ifi 3 14 15 — 32 200,00 1897 3 14 15 _ 32 _ 1898 — — — — — 113,74 1900 3 14 15 32 45,43 1901 — — _ — — ■— 1902 — _ _ _ — 51,30 1903 3 14 25 8 50 — 1904 3 14 25 8 50 67,00 1905 3 14 25 8 50 — 1906 3 14 25 8 50 — 1907 3 14 — — 17 — 1908 3 18 14 4 37 143,80 1909 3+1 16 — — 20 7,50 1910 3+1 20 19 1 44 328,00 1911 3+1 20 59 — 83 66,20 1912 3+3 20 60 — 86 200,00 Jože Marolt, Nastanek in razvoj občine, Zbornik občine Grosuplje II, Grosuplje 1970, str. 45—55. Vasilij Melik, Nekdanje občine v občini Grosuplje, Zbornik občine Grosuplje VII, Grosuplje 1975, str. 273—280. 3 Obširen imenik krajev na Kranjskem, izdala C. Kr. Statistična centralna komisija, Dunaj 1884. 1913 1914 1915 1916 1917 1913 3+3 3+3 29 75 73 30 101 109 200,00 66,64 423,00 skupaj 3.433,11 Odbor podružnice predsedniki: Ivan Plantan, notar, 1886—1889, Jakob Razpotnik, župnik (Višnja gora), 1889—1896, Frančišek Kovač, nadučltelj, 1900—1907, 1908—1909, 1910 —1917 Tajnik: Janko Skrblnec, nadučitelj, 1890—1907, 1908—1909, 1910—1918 (?) blagajniki: Josip Skufca, posestnik in trgovec (Višnja gora), 1890—1907, 1908—1909, Alojzija Kristan, poštariea, 1910—1911, Minka Pezdir, učiteljica, 1911—1918 (?) namestniki predsednika: Primož Ribnikar, župnik (Stična), 1890—1893(+), J. Pirnat, notar (Stična), 1893—1898, Ivan Mihelčič, župnik, 1900—1906, Karol Gorišek, učitelj, 1908—1909, Ana Repič, zdravnikova žena, 1910—1918 (?) odborniki: Fran Kovač, učitelj (Stična), 1890—1898, Anton Kunstek, trgovec, 1900—1907, Fortunat Tihle, poštar, 1900—1907, Mirko Drmelj, učitelj, 1908 —1909, Franc Zbrizaj, kancelist, 1908—1909, 1910—1912, 1912—1913, Ivana Doli-nar, učiteljica, 1910—1918 (?), Mirko Sadar, učitelj, 1910—1913, Ivan Fortuna, 1910—1913, Žarko Boltauzer, 1910—1911, Ferdinand Vesel, graščak, slikar, 1910 —1911, 1912—1913, 1914—1918 (?), Marija Pezdir, 1910—1911, Ema Keršič, 1910 —1911, Ema Zajc, učiteljica, 1910—1913, 1914—1918 (?), Karol Wilfan, davčni upravitelj, 1910—1911, 1912—1913, Marta Heren, učiteljica, 1911—1912, Marija Vehovar, 1911—1912, Karol Gorišek, učitelj, 1912—1913, Ana Vehovar, zdravnikova žena, 1912—1913 (?), Marija Wilfan, žena davčnega upravitelja, 1912—1913, Milica Repič, 1913—1914, dr. Peitler, 1913—1914, Ivan Stupar, 1913—1914, Rudolf Habjan, kancelist, 1913—1918 (?) GROSUPLJE Ustanovljena z odlokom okrajnega glavarstva v Ljubljani, št. 7062, 20. 3. 1909 leto pokr. ust. let. podp. skupaj pnsp. (kron) 1909 2 18 22 14 56 958,61 1910 2+1 18 25 — 46 24,00 1911 2+1 18 13 — 34 386,80 1912 3+2 18 33 — 56 203,24 1913 3+2 18 33 — 56 — 1914 3+2 18 23 — 46 — 1915 _____ _ 1916 _____ _ 1917 _____ _ 1918 _____ _ skupaj 1.572,65 Odbor podružnice predsednik: Ivan Rus, posestnik, trgovec in gostilničar, 1909—1918 (?) tajniki: Fran Kos, učitelj, 1909—1910, Rudolf Podpac, železniški uradnik, 1910—1911, Leopold Hude, posestnik in trgovec, 1911—1918 (?) blagajnika: Micika Rus, 1909—1912, Berta Rus, 1912—1918 (?) namestnika predsednika: Mihael Adamič, posestnik, 1909—1912, Alojzij Ko-privec, posestnik m trgovec, 1912—1918 (?) odborniki: Ivan Rus, upravnik vodovoda, 1909—1911, Ana Adamič, posest-nica, 1909—1911, Tomo Aichholzer, postajni načelnik, 1909—1911, Ivanka Košak, žena deželnega poslanca, 1909—1910, Alojzij Koprive, posestnik in trgovec, 1909 —1910, 1911—1918 (?), Jakob Strubelj, posestnik, 1909—1910, 1911—1912, Mimika Garbas, 1910—1911, Ignacij Valentinčič, posestnik, 1910—1916, Fran Bavdek, 1910—1912 Viktor VVagner, poštar, 1911—1918 (?), Marija Hude, posestniikova zena, 1911—1918 (?), Franc Kumer, železniški uradnik, 1911—1912, N. Sušnik, železniški uradnik, 1912—1918 (?), Ivan Žitnik, 1912—1918 (?) TURJAK Ustanovljena 26. 3. 1886 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1886 _ _ _ _ — 188,00 1887 — 3 24 28 55 — 1888 — 5 29 28 62 — 1889 — 6 30 39 75 ion, oo 1890 — 6 26 18 50 64,00 1891 1 6 26 18 51 — 1892 1 6 26 18 51 — 1893 1 6 26 18 51 — 1894 1 6 27 22 56 96,00 1895 1 flort 1 6 27 22 56 — ioyo 1897 1 6 27 22 56 12,00 1898 — — — — — — 1899 — — — — — — 1900 i oni 1 6 — — 7 — l .V) l 1902 _ _ _ _ _ _ 1903 1 6 — — 7 — 1904 1 6 — — 7 — 1905 1 6 — — 7 — 1906 1 6 — 7 — 1907 1 6 — — 7 — 1908 3 — — — — 555,29 1909 3 3 41 6 53 617,80 1910 3 3 29 11 46 60,20 1911 3 6 18 — 27 66,00 1912 3 6 18 — 27 30,42 1913 3 6 — — — — 1914 ni več v seznamu podružnic skupaj 1.759,29 Odbor podružnice predsedniki: Jakob Gruden, župnik v. p., 1886—1889, Jernej Kosec, župnik (Skocjan), 1889—1894, Lovro Gerjol, župnik, 1894—1898, Jernej 2užek, poštar, 1908—1909, Josip Bergant, 1909—1911, Josip Kožar, 1911—1913. tajniki: Josip Korošec, učitelj, 1890—1894, Alojz Vdovič, posestnik, 1894 —1858, Pavlina Marn, 1908—1910, Jožko Bergant, 1910—1913. blagajniki: Ivan Kožar, posestnik, 1890—1898, Helena Medved, 1908—1910, Katinka Bergant, 1910—1913. namestniki predsednika: Mihael Lavtižar, župnik (Rob), 1890—1894, Jakob Gruden, 1894—1898, Katarina Bergant, 1908—1910, Helena Kožar, 1910—1913. odborniki: Frančišek Grebene, trgovec, 1894—1898, Mihael Vdovič, 1894 —1898, Helena Kožar, 1908—1910, Ivana Presnik, 1908—1909, Josip Kožar, 1909 —1910, Anton Gale, 1909—1910, Josip Bavdek, 1909—1910, Franja Jeršin, 1909 —1910, Minka Podlogar, 1910—1913, Helena Kožar ml., 1910—1911, Marija Prijatelj, 1910—1913, Josip Blatnik, 1910—1913, Adela Kožar ml., 1911—1913. LITIJA Ustanovljena 15. 11. 1886 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1886 — _ _ — — 188,00 1887 — 3 50 45 93 — 1888 — 5 51 62 118 208,00 1889 — — 50 87 128 150,00 1890 — 5 37 30 72 334,00 1891 5 5 50 64 124 344,00 1892 7 5 55 95 162 380,00 1893 8 5 55 93 161 580,00 1894 11 6 50 85 152 558,00 1895 11 7 45 73 136 164,00 1896 — — — — — 340,00 1897 17 7 41 84 149 310,00 1898 — — — — , — 512,00 1899 — — — — — 500,00 1900 25 8 36 63 132 716,00 1901 — — — — — 962,00 1902 — — — — — 419,00 1903 31 8 24 79 142 780,00 1904 37 8 24 79 148 187,00 1905 37 8 22 88 155 175,00 1908 39 9 24 69 141 282,00 1907 36 9 15 67 127 74,38 1908 38 9 17 53 115 141,30 1909 37+5 10 37 89 178 357,00 1910 37+3 10 37 90 179 142,58 1911 38+6 10 25 86 165 158,00 1912 38+7 10 21 79 155 112,00 1913 38+7 10 22 73 152 193,41 1914 38+7 10 20 85 160 116,48 1915 — — — — — 111,85 1918 — — — — — 200,00 1917 — — — — — — 1918 — — — — — 4! 2.00 skupaj 10.113,00 Odbor podružnice predsedniki: Jernej Zupančič, duhovnik, 1886—1907, Bernard Andoijšek, nadučitelj, 1907^—1910, Emil Lajovic, trgovec, 1910—1911, Jakob Roglič, sodni nadoficial, posestnik, 1911—1918 (?) tajnik. Luka Svetec, notar, podpredsednik vodstva CMD, 1890—1918 (?) blagajniki: Fran Knaflič, posestnik, trgovec (Šmartno), 1890—1907, Vinko VVatzak, poštar, 1907—1913, Josipina Steiner, 1913—1918 (?) namestniki predsednika: Fran Podkrajšak, postajenačelnik (Sava), 1890 —1896, Valentin Vončina, uradnik, 1897—1898, Josip Kostanjevec, nadučitelj, 1900—1901, Bernard Andoljšek, 1904—1907, Fran Slanec, veleposestnik, 1907 —1913, Ognjeslav Ficinger, posestnik, 1913—1914, Ferdo Tomazin, 1914—1918 (?) odborniki: Martin Molek, župnik, 1890—1904, I. Ravnihar, nadučitelj (Litija), 1890—1893, Fran Slanec, nadučitelj, veleposestnik (Litija) 1893—1907, Ivan Erjavec, kaplan (Šmartno,), 1905—1907, Friderik Nerat, sodni pristav, 1908 —1909, Ivan Demšar, živinozdravnik, 1908—1910, 1911—1918 (?), Emil Lajovec, trgovec, 1909—1910, dr. Ivan Premrov, zdravnik, 1910—1911, 1913—1918 (?), Ivan Hočevar, davčni uradnik, 1910—1914, Ivan Demšar, davčni kontrolor, 1912 —1913, Fran Slane, 1913—1918 (?), dr. Franc Kotnik, 1914—1918 (?) ŽUŽEMBERK IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Ljubljani, št. 6490, 2. 7. 1887 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1888 _ 7 25 _ 32 _ 1889 — 7 23 — 32 5,90 1890 — 7 25 — 32 32,60 1891 — 6 18 3 25 — 1892 — 6 16 3 25 106,20 1893 — 6 18 3 25 30,00 1894 — 11 31 9 51 100,38 1895 — 11 64 16 91 160,68 1896 — — — — — 110,48 1897 — 11 56 — 67 86,20 1898 — , — — — — 130,40 1899 — — — — — 57,02 1900 — 11 ,17 — 48 80,12 1901 — — — — — 55,50 1902 — — — — — 40,00 1903 — 10 20 — 30 51,62 1904 — 10 20 — 30 72,50 1905 — 10 20 — 30 52.80 1906 — 10 20 — 30 — 1907 — — 17 — 17 — 1908 — 5 23 — 28 34,00 1909 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 +1 +1 +1 +1 +1 B r. 10 10 10 10 15 23 28 20 20 20 1 20 2!) 89 88 37 37 54,23 56,00 53,00 89,00 128,92 100,00 107,00 skupaj 1.794,53 Odbor podružnice (predsedniki: Juraj Strucelj, sodnik (Žužemberk), 1892—1894, Ivan Pehani, zasebnik, 1894—1896, Jakob Dereani, posestnik 1879—1898, Frančišek Valand, posestnik, 1900—1901, Ivan Gregorčič, notar, 1904—1907, Josip Pehani, posestnik in gostilničar, 1907—1910, Franc Kiissel, sodnik, 1910—1911, Anton Carli, notar, 1911—1918 (?) tajniki: Ivan Jerše, posestnik, 1891—1894, Josip Senčar, 1894—1896, Ivan Pehani, 1897—1898, Vinko Sket, trgovec, 1900—1901, Ivan Cirk, davčni uradnik, 1904—1905, Ivan Kutnar, nadučitelj, 1905—1907, Ivan Oirk, 1907—1910, Ludvik Koželj, učitelj, 1910—1911, Fran Kiissel (Kussl), 1911—1918 (?) blagajniki: Janez Zoreč, trgovec (Žužemberk), 1890—1894, Vinko Kramaršič, trgovec, 1894—1896, Henrik Povše, kaplan, 1897—1898, Rudolf Poš, 1900—1901, Josip Pehani, 1904—1907, Gregor Koželj, trgovec, 1907—1910, Stanko Ribnikar, davčni asistent, 1910—1918 (?) namestniki predsednika: Ignac Vrančič, župnik, 1888—1889, Fran Valand, župan, 1891—1895, Mihael Tavčar, 1895—1896 odborniki: Jakob Skerlj, posestnik, 1891—1895, Fran Florjančič, 1891—1895, Frančišek Koncilija, 1895—1896, Jakob Dereani 1895—1896, 1900—1901, Henrik Povše, kaplan, 1900—1901, Ivan Pehani, 1900—1901, Ivan Vehovec, posestnik, 1900 —1901 VELIKE LASCE (ženska) Ustanovljena z odlokom glavarstva v Kočevju, št. 12.217, 21. 1. 1896 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1896 1 3 62 _ 66 384,00 1897 1 3 62 — 66 292,00 1898 — — — — — 248,00 1899 — — — — — 168,00 1900 1 3 62 — 66 — 1901 — — — — — 154,02 1902 — — — — — 33,33 1903 1 3 16 13 33 100,00 1904 1 3 16 13 33 — 1905 1 3 16 13 33 — 1906 1 3 16 16 36 — 1907 2 3 100 — 103 404,00 1908 6 5 80 — 91 1.286,00 1909 7 5 80 — 92 548,00 1910 8 5 82 — 95 216,00 1911 8 5 33 — 48 250,50 1912 10 5 57 14 86 703,10 1913 11 5 69 16 101 577,30 1914 14 5 69 16 104 104,00 1915 — — — — — — 1916 — — — — — — 1917 — — — — — 139,70 1918 — — — — — — skupaj 5.571,95 Odbor podružnice predsednice: Ema Suflaj, žena sodnega svetnika, 1896—1907, Terezija Grebene, posestnikova žena, 1907—1908, Ana Hočevar, gostilničarka, posestnica, županja, 1908—1913, Josi.pina Smodej, notarjeva žena, 1913—1918 (?) tajnice: Ema Suflaj ml., 1896—1907, Marija Somrak, učiteljica, 1907—1908, Franja Hočevar, posestnikova hči, 1908—1910, Ana Somrak, učiteljica, 1910 —1918 (?) blagajniki: Olga Grebene, 1896—1907, Kristina Grebene, 1907—1908, Marija Somrak, posestniška hči, 1908—1911, Kristina Hartman, trgovčeva hči, 1911 —1913 (?) namestnice predsednika: Ana Globočnik, notarjeva žena, 1896—1907, Ana Hočevar, posestnikova in gostilničarjeva žena, 1907—1908, Ema Pucelj, 1908 — 1912, Josipina Smodej, 1912—1913, Melita Geršak, žena sodnega uradnika, 1913—1918 (?) odbornice: Terezija Grebene, 1896—1907, Pavla Gfttzl, 1896—1907, Danica Suflaj, 1896—1907, Pavla Hočevar, 1896—1907, Mici Doganotz (Doganoc), 1896— 1007, Roza Hudovernik, roj. Benedik, žena sodnega uradnika, 1896—1907, 1910 —1918 (?), Franjica Hočevar (Lenčkova), 1907—1908, Mila Hočevar, posestni-kova hči, 1907—1910, Marija Hočevar, županova žena, 1907—1911, Erha Pucelj, 1907—1908, 1912—1918 (?), Ivana Hočevar, 1907—1908, Ana Hočevar, gostilni-čarka in posestnica, 1907—1908, 1913—1918 (?), Ana Hočevar (Lenčkova), žena gostilničarja, posestnika in mesarja, 1907—1912, Franja Ivane, 1907—1910, Lea Bukovic, učiteljica, 1907—1910, Leopoldina Garbais, učiteljica, 1907—1913, Ne-žika Somrak, posestniška hči, 1908—1912, Leopoldina Stefančič, nadučiteljeva žena, 1908—1913, Ana Fink, učiteljica, 1908—1918 (?), Marija Zadnik, 1908 — 1912, Franja Strah, 1908—1910, Ljudmila Hočevar, posestniška hči, 1910—1911, Marija Jenčič, poštarica, 1910—1911, Amalija Hartman, učiteljica, 1911—1912, Marija Srpan, žena gostilničarja in posestnika, 1911—1918 (?), Rezika Kolšek, žena notarskega kandidata, 1912—1913 (?), Pavla Stare, žena davčnega kontrolorja, 1912—1918 (?), Rezika Košir, učiteljica ženskih ročnih del, 1912—1913, Adela Tiegel, zasebnica, 1913—1918 (?), Pavla Gruden, notarska uradnica, 1913 —1918 (?}, Katica Bergant, zastopnica za Turjak in Skocjan, 1918—1918 (?) TREBNJE IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Ljubljani, St. 3714/p, 4. 8. 1908 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1908 4 _ 54 — 58 803,49 1909 4 — 71 1 76 219,29 1910 4+1 — 65 — 70 762,39 1911 5+2 — 83 — 90 492,02 1912 5+6 — 83 — 94 155,22 1913 5+5 — 90 — 100 357,77 1914 5+5 — 90 — 100 183,00 1915 — — — — — 104,34 1916 — — — — 98,00 1017 — — — — — 239,12 191(1 — — — — — 296,60 skupaj 3.711,24 Odbor podružnice predsedniki: Viljem Tomic, 1908—1910, Štefan Praznik, davčni oficial, 1910— 1911, Julij Treo, 1911—1912, Alojzij Marok, nadučitelj, 1912—1918 (?) tajniki: Vinko Serak, 1908—1910, Ferdinand Kogej, sodni uradnik, 1910 —1914, Mirko Tomšič, 1914—1918 (?) blagajniki: Silvija Praznik, 1908—1910, Janko Ruprecht, lekarnar, 1910 —1911, Mirni Lekše, 1911—1912, Janko Ruprecht, 1912—1913, Mici Pavlin, 1913 —1914, dr. Božidar Kiissel, 1914—1918 (?) namestniki predsednika: Fr. Potokar, 1908—1910, Josipina Teply, 1910—1911, Janko Ruprecht, 1911—1912, Matko Miklič, tehnik, 1912—1913, Janko Ruprecht, 1914—1918 (?) odborniki: Olga Vozelj, 1908—1911, Josip Mervar, 1908—1910, Miha Tomšič, 1908—1910, Janko Bukovec, 1908—1910, Marija Zurč, 1908—1910, Miško Plev-nik, trgovec, 1910—1914, Ivan Malenšek, 1910—1912, Franja Slajpah, 1910—1911, Al. Marok, 1911—1912, Ignac Grandovec, pravnik, 1911—1913, 1914—1918 (?), Re-zika Goreč, 1911—1912, 1913—1918 (?), Pavel Kunstek, trgovski sodelavec, 1912 —1914, Stanko Ruprecht, medicinec, 1912—1914, Drago Tomšič, 1913—1914, Fr. Ivane, 1913—1914, Marija Pavlin, 1914—1918 (?), Fr. Juvanc, 1914—1918 (?) ŠKOFLJICA IN OKOLICA Ustanovljena z odločbo št. 820/pr, 17. 4. 1909 leto pokr. ust. let. podp. skupaj prisp. (kron) 1909 1 16 63 20 100 774,01 1910 1+1 16 63 20 101 357,00 1911 1+1 16 71 1 90 356,00 1912 1+1 17 50 2 71 548,12 1913 1+1 17 50 — 69 84,00 1914 1+1 17 50 — 69 46,00 1915 — — — — — 20,00 1916 — — — — — — 1917 — ..... — — — — 1918 — — — — — 250,00 skupaj 2.435,13 Odbor podružnice predsednik: Vinko Ogorelec, posestnik in gostilničar, 1909—1918 (?) tajnika: Ivan Petrič, učitelj, 1909—1911, Vladimir Ogorelec, blagajniški asistent, 1911—1918 (?) blagajnika: Vinko Ogorelec ml., posestnikov sin, lesni trgovec, 1909—1912, Vida Ogorelec, 1912—1918 (?) namestnika predsednika: K. Lenče, 1909—1910, Jakob Jesih, gostilničar in mesar, (Rakovnik), 1910—1918 (?) odborniki: Ema Ogorelec, poštna uradnica, 1909—1911, Fr. Trošt, nadučitelj, 1909—1912, Martin Zdravje, 1909—1910, Fr. Martinec, tesarski mojster, 1909 —1918 (?), Ivan Menard, čevljarski mojster, (Rudnik), 1909—1910, 1911—1912, Al. Javornik, 1909—1910, Leon Rund, 1909—1910, Karol Lenče ml, 1909—1912, Jernej Dolenec, 1910—1913, Franc Skubic, 1910—1913, Alojzij Ankon, 1910—1913, Anton Skubic, 1910—1912, Fran Majcen, 1910—1912, Vida Ogorelec, 1911—1912, Fran Goli, 1912—1918 (?), Vinko Ogorelec ml., 1912—1918 (?), Angelo Aita, tovarnar, 1912—1918 (?) Iz pregleda priobčenih tabel moremo izluščiti nekatere značilnosti, ki smo jih že omenili. Tako pri sicer zelo delavni podružnici za Stično, Višnjo goro in Šentvid zasledimo bolj ali manj izrazito krizo, ki se vleče od leta 18f)6 do 1908, potem pa spet v letih prve svetovne vojne do leta 1918. Vidno je tudi značilno dejstvo, da po prelomu leta 1907 do takrat dobro zastopani duhovniki skoraj v celoti izginejo iz podružničnih odborov, opazna je tudi velika vloga, ki so jo v njih imeli učitelji. Sploh srečamo v teh odborih ponavadi vso »smetano« določenega kraja, predvsem ljudi neodvisnih poklicev ter tudi iz družbene plasti, naklonjene liberalni stranki. Mogoče izvira iz slednjega velika praznina, kar se tiče podružnic CMD na področju Dobrepolja. V nasprotju z zgornjo podružnico, ki je »stara«, je bila grosupeljska »nova«, kljub temu pa jo je verjetno že leta 1913 »pobralo«, čeprav iz uradnih seznamov vodstva CMD tega ni mogoče razbrati. Podobna, a uradno razglašena usoda je doletela tudi podružnico v Turjaku, ki je že prej od 1891, še izraziteje pa po letu 1897 preživljala težko krizo. To se jasno kaže tudi v dejstvu, da so jd po letu 1900 ostali le stalni člani — pokrovitelji in ustanovniki. Njeno ozdravljenje oziroma »prebujenje« leta 1908 je bilo le kratkotrajno. Zelo umirjeno življenje je imela podružnica za Litijo, za katero je značilno veliko število pokroviteljev ter delovanje njenega tajnika Luke Svetca, stalnega člana vodstva CMD. Z zbranim denarjem sodi ta podružnica v slovenski vrh. Tudi pri žužemberški podružnici zaznamo znake krize v letih 1905—1906 ter 1915—1917; podoben primer pa je tudi pri sicer delavni ženski podružnici za Velike Lašče, za vojni čas pa še pn »novi« podružnici na Škofljici. Nasprotno pa je imela »nova« podružnica v Trebnjem zelo enakomeren razvoj do leta 1918. Zanimivo je, da sta od vseh navedenih podružnic v stari Jugoslaviji delovali le oni v Velikih Laščah in v Grosupljem"1, druge pa svojega delovanja niso obnovile. Tudi to dejstvo je verjetno mogoče pojasniti s političnimi razmerami v tem delu Slovenije, ki liberalno usmerjeni CMD, z izjemo Pucljevih Velikih Lašč, niso bile posebno naklonjene. Prikazane analize nam dajo precej jasno, seveda pa ne popolno sliko delovanja podružnic. Odborniki nikakor niso vsi podružnični člani, čeprav so praviloma najbolj delavni. Da pa ni bilo vedno tako lepo, priča delovanje zdravnika dr. Rudolfa Repiča iz Šentvida pri Stični. Tega ne zasledimo v odboru stiske podružnice, kljub temu pa je bil skupaj z ženo Ano, dolgoletno podpredsednico podružnice, najbolj zaslužen za podružnične uspehe. Vestni zdravnik dr. Repič je v Šentvidu deloval kar 24 let in se ves posvetil svoji vedi, družini, CMD kot tudi svojemu vzorno urejenemu vrtu. Javnosti se je izogibal, ker za to ni imel časa niti volje. Bil je namreč zelo tihe narave. Tudi kot pokrovitelj CMD je ostal na izrecno željo anonimen (dr. R. R.). Umrl je 7. oktobra 1916, star komaj 53 let.11 Nekaj mesecev za njim je 14. januarja 1917 umrl dolgoletni predsednik stiske podružnice in tamkajšnji nadučitelj Fran Kovač, ki je malo pred smrtjo, po 45-letnem učiteljevanju, odšel v pokoj.'2 1,1 Grosupeljsko podružnico CMD so ponovno ustanovili leta 1939. Njen predsednik je bil tamkajšnji zdravnik dr. Franc Podkoritnik (ustni podatek Franceta Ostanka, 7. 1. 1982). 11 Koledar (Vestnik)... za leto 1918, Ljubljana 1917, str. 53—54. 12 Prav tam, str. 57. Pričujoči prispevek, ki ga s tem zaključujemo, želi nekoliko odgrniti zastor, ki nas deli od življenja, od katerega je preteklo skoraj že sto let. Ce mu je to uspelo, potem je avtor dosegel svoj namen. KOVAČI IN KOVAČIJE V SMARJU-SAP, PONOVI VASI IN PODTABORU Jaka Muller* Starejši del Šmarja se razteza na podnožju Globoščaka ob cesti Ljubljana —Grosuplje, mlajši, ki pa je še zmeraj precej star in imenovan Gornji Konec — pa leži zlasti pod Farovškim hribom na drugi strani železniške proge in avtomobilske ceste. Naselje je staro kulturno središče, saj se župna cerkev omenja leta 1228, šola pa obstaja že dobrih dvesto let, od 1780. Prebivalci, katerih število se je v stoletju med 1869 in 1971 gibalo dolgo časa okoli številke 300, so se večinoma preživljali s kmetijstvom. Največji zemljak je bilo župnišče s tremi grunti. Drugi kmetje so bili dvogruntarji, gruntarji, pol- ali četrtgrun-tarji pa tudi kajžarji in gostači so bili vmes. Nekateri Smarci so se ukvarjali tudi s trgovino in obrtjo. V Spodnjem Koncu sta bili po dve štacuni, dve mesariji, pet gostiln. Od zadnjih so bile najbolj obiskovane Skrjamčeva, Kužmikova in Smoletova. V okolici Šmarja so lepi smučarski predeli in pred vojno so Letnik kovačev iz podkovske šole v Ljubljani ob sklepu dne 26. jan. 1929. V srednji vrsti z leve je tretji Ferbežar, četrti Prime, peti Majcen, kovač iz Škofljice. Desno sedi kovaški mojster Bitcnc, levo pa veterinar Franc Rcbcr- nak (z brki) * Grosuplje, YU 61290, Adamičeva 33 semkaj prihajali zimski turisti celo iz Avstrije. Gornji Konec je bil bolj obrtniški: tu je bil čevljar, krtačar, strojar, mizar, tkalec, verjetno tudi sedlar, in konjski trgovec. Krojaštvo je bilo v Spodnjem Koncu. Na meji z Razdrtim je bila v Šmarju tudi mitnica — v zakupu jo je imel fevdalec — v samem naselju, za katerega je Jaka Perovšek, po domače Krštofov, naštel 26 hišnih imen, pa ni izpričana nobena kovačija. Pač pa je bila ena kovačija v Razdrtem, druga, verjetno mlajša, pa na Sapu. Zdaj obedve spadata v naselje Smarje-Sap. Razdrska kovačija je stala na dnu klanca ob glavni cesti Grosuplje—Škofljica, ki je vse do konca prejšnjega stoletja držala mimo Treh Križev in naprej skozi Tlake, ne pa mimo Malega Vrha in po Redah. Po Krštofovem sklicevanju na pripovedovanje starega očeta, imenovanega M'lavduš (r. 1856), je šla ta kovačija iz rok v roke tja v srednji vek. Da resnično obstaja taka možnost, se bo deloma razkrilo v zvezi s šentjurskimi kovači. Predzadnji lastnik raz-drske kovačije se je pisal Jožef Smole (1852 na Cikavi — 1920). Kot dokazuje ohranjena kupna pogodba, je kovačijo kupil od Matije Jankoviča (r. 1836), zemljiškega posestnika z Razdrtega 11. Za parcelo, ki je merila »na dolgosti 7 sež-njev in 6 sežnjev širokosti torej 42 □ sežnjev z gori stoječo kovačnico in s svetom za žlindro«, je 28. jan. 1878 Smole odštel 300 goldinarjev a. v. Prodajalec je pogodbo podkrižal, kovač Smole pa se je že znal podpisati, in sicer kot Smolej. Jožef Smole, ki je imel v Šmarju še dva brata — eden je bil gostilničar, drugi pa mesar — je bil resen, če ne kar strog mož, tako da so morali vozniki ali kmetje hitro in pridno pomagati pri kovanju. V kovačiji je Smole delal z obema sinovoma: Jakobom (r. 1880) in Antonom (r. 1884), ki sta se pred 1914 izselila v ZDA, tako da za leto njune smrti ne vemo. Na Smoletovi domačiji še živi njegova najmlajša hči Ana, po domače Kovačeva Mana (1890), ki je — najbrž po očetovi smrti — oddala kovačijo v najem kovaču Lovrencu Sifrerju iz Škofje Loke. Ta je okoli leta 1930 vzel v najem kovačijo na Sapu, po 1945 pa se je smrtno ponesrečil na cesti pri Stolarni na Grosupljem. Pri Sifrerju v razdrski kovačiji se je od 1926 do 1929 učil kovaške in pod-kovske obrti njen zdajšnji lastnik Anton Ferbežar (1906), doma z Malega Vrha 10. Konec jan. 1929 je opravil podkovsko šolo na Poljanah v Ljubljani, potem je krajši čas delal pri Janezu Rometu v Predstrugah, leta 1930 pa je začel na svoje. Tega leta je od Kovačeve Mane kupil kovačijo in jo že 1932 prezidal, tako da je za kovačnico služil en sam velik prostor z dvema ognjema, v nadstropju nad kovačnico pa si je uredil stanovanje. Starejša razdrska kovačija je bila podobna Zrnčevi na Grosupljem. Imela je predkovačnico ter zidano kovačnico. Streha je bila štirikapna. Kot sem že omenil, je stala na dnu klanca ob glavni cesti. Blizu nje je bila gostilna pri Tonki oz. pri Fortunatu, zdaj pri Prparju, na samem kovačevem posestvu pa je bila tudi komunšna luža, kjer so vozniki in pripregovalci (furajtarji) mogli napajati konje. Bližnje napajalno korito s pipo, ki so ga pred nekaj leti podrli, je seveda dosti mlajše. Podobne napajalne luže so bile proti zahodu na Škofljici in na Lavrici, proti vzhodu pa na Cikavi in Stari Pošti, Na Grosupljem so imeli napajališče v potoku pod mostom blizu Stefancičeve kovačije, napajalno korito s pipo pa je bilo pred Zmčevo kovačijo še po drugi svetovni vojni. Luže so menda uredili v času cesarice Marije Terezije (1740—1780). Pred 1941 je imel Ferbežar šest vajencev: Alojza Grudna iz Šmarja, Vinka Erčulja iz dobrepoljske Male vasi, Marinčka s Sapa, Jožeta Anžiča iz Razdr- Kovač Anton Ferbežar 0 tega in Staneta Sodjo iz Tlak. Delavnik je trajal od šestih zjutraj do osmih, drvečih zvečer. Z izdelavo ene podkve in podkovanjem se je pred vojno zaslužilo za dve kili kruha. Kolarja, ki sta izdelovala vozove za Ferbežarjevo kovačijo, sta bila zlasti Franc Krištof iz Razdrtega ter Alojz Gale s Škofljice. Sept. 1941 so v Šmarju organizirali OF. Med organizatorji je bil tudi kovač Ferbežar, ki je postal intendant. S pomočjo dr. Lina Legiše, ki je delal na šmarski občini, je OF dobivala 40 živilskih izkaznic, ki so se pri trgovcu Gabrijelu spreminjale v hrano in druge potrebščine. Ob veliki italijanski raciji 15. avg. 1942 je bil prijet tudi Ferbežar in skupaj z drugimi interniran pri Padovi. Po razpadu fašistične Italije so se intemi.ranci vrnili domov. V Ljubljani so Ferbežarja in še nekatere prestregli domobranci in jih zaprli v šolo na Ledini. Ferbežar je ušel skozi straniščno okno ter se s pomočjo železničarske terenske organizacije čez Ig peš vrnil v Razdrto. Se istega leta so ga Nemci poslali v Dachau. Tam je nekaj časa delal tudi v kovačnici. Po osvoboditvi je razdr.ska kovačnica delala dalje. Kovaštva se je izučil sin Anton (1941), ki zdaj dela v Jerovškovem Ključavničarstvu na Cikavi. Ker je bilo po vojski težko za hrano, so Ferbežarjevi gojili kravo in prašiča, zemljo, ki je pri kovačiji ni bilo, pa so vzeli v najem. Dokler je obstajala šmarska obdelovalna zadruga, je bila kovačnica njen sestavni del Sicer pa je imel kovač Ferbežar po 1945 pomembne javne vloge: bil je predsednik Krajevnega ljudskega odbora, Občine Šmarje in nato Krajevne skupnosti. Sam priznava, da so bila prva povojna leta hurla. Včasih so morali tudi z grobo silo nastopiti do kmetov, zlasti da so oddajali predpisane količine pridelkov. V času Ferbežarjevega javnega delovanja je bila v Šmarju narejena javna razsvetljava, napeljana elektrika na Li-poglav, Huda Polico in v Gajniče, narejen šmarski vodovod (1954) in zgrajena nova šola (1959). Tudi sapljenska kovačija je imela dva prostora: odprto predkovačnico in zaprto kovačnico z enim ognjiščem, nakovalom in nožnim mehom. Po letu 1945 je bila preurejena v delavnico oz. garažo. Najstarejši znani lastnik je Franc Božja (1875), po domače Ambrožov Frenk iz Podgorice. Kovačijo je podedoval po tetah. Pred 1914 se je odselil v ZDA, kjer je sprva delal kot kovač, pozneje pa je bil varilec. V Ameriki je Frenk umrl. Kovačijo je po njegovem odhodu Kovač Ferbežar in njegova hči Zvonka pleskata prednji konec gumarja čez lužo upravljal brat Jakob Božja (1877—1962), kmet iz Podgorice, ki jo je oddajal najemnikom. Ti so bili: Janez Rome, Lovrenc Sifrer, Slajčev Ivan iz Brc. Med zadnjo vojno je v kovačiji nekaj časa delal Jakobov sin Alojz Božja (1917—1942), po 1945 pa Franc Košak (1905—1967), po domače Martin s Sapa. 2e Alojz Božja je poleg osnovnih kovaških del popravljal tudi poljedelske stroje, zlasti mlatilnice, od 1946 do 1980 pa se je na izdelovanje mlatilnic povsem preusmeril njegov brat Anton Božja (1919), zdajšnji lastnik, ki se je sicer izučil za mizarja pri Francu Zaletelju v St. Vidu nad Ljubljano. Anton Božja je izdeloval tudi mlatilnice s čistilnikom in celo minikombajne. Ponova vas, ki leži ob nekdaj pomembnejši cesti Grosuplje—Turjak, ima poleg osrednjega dela (na nizkem prevalu med hriboma Mali vrh in Ježa) več zaselkov, od katerih je v zvezi s kovaštvom potrebno omeniti Kobiljek ob pobi proti Taborski jami. Leta 1910 je štela cela Ponova vas 49 hiš (258 prebivalcev), leta 1971 pa 76 hiš (302 prebivalca). Najstarejša kovačija v Ponovi vasi je bila morda pri Skufcu, ki ima hišno ime pri Kovaču, vendar nihče od domačih niti od vaščanov ne pomni kake kovačije ali kovača. Morda bi se v matičnih knjigah šentjurske fare našli kaki podatki? Okoli 1900 ali pozneje pa so nastale in delovale tri še zdaj bolj ali manj ohranjene ponovske kovačije. Kobiljsko kovačijo je dal konec prejšnjega stoletja zgraditi Jožef Pucihar, po domače Martine (1879—1912), ki se je sicer izučil za ključavničarja, delal pa je kot kovač. Njegov oče Jožef Pucihar (1839—1907), kmet, je v »hiši« imel statve, da je tkal platno za domače in sosede. Skupaj z gozdom so imeli pri kovačevih 4,5 ha. Redili so dve kravi in 2 prašiča. Razen stanovanjske hiše in kovačije so imeli še hlev, pod in kozolec. V kobiljski kovačiji je delal tudi gospodar- jev brat kovač Alojz Pucihar, po domače Samove, ki se je odselil v Velike Lašče. < Leta 1913, torej po Jožetovi smrti, je začel v kovačiji kot najemnik delati Franc Podržaj (1892—1982), doma iz Vrbičja. Za kovača se je izučil 1906 na Turjaku, naredil podkovsko šolo v Ljubljani — vozovnim kovačem ta šola ni bila potrebna — in se zaposlil v Kamni Gorici. Ko je ostal brez dela, je odšel na Koroško, pred 1913 je nekaj časa delal v Črnomlju. Se istega leta, ko je začel na Kobiljeku, je pred vojaščino pobegnil skozi Švico in Francijo v Anglijo, od tam pa v ZDA, država Kolorado, kjer je delal kot topilec rude oz. rudar. Leta 1917 se je preselil v Pennsy Ivani jo, kjer je bil kovač v premogovniku. Cez Kovačija rta Kobiljeku — Foio: Lojze Jeranko, 1982 tri leta oz. 1921 se je z družino kot Amerikamec vrnil v domovino. Na Pijavi Gorici je kupil gostilno in prizidal kovaško delavnico. Ko je gospodarsko propadel, je .spet odšel v tujino in 12 let delal v Franciji v rudniku železove rude. Zaradi naprednega mišljenja, kot sam pravi, so ga iz Francije izgnali nazaj v Jugoslavijo. Naselil se je v Ponovi vasi, zaposlil pa pri Kranjskih deželnih elektrarnah (na Grosupljem) kot pomožni monter in kovač. Bil je med ustanovitelji OF v Ponovi vasi, nato interniran v Italiji. Ko je 1943 prišel iz internacije, je ostal v Ljubljani. Delal je kot orodni kovač pri podjetju Dukič az. njegovemu nasledniku, to je Gradisu. Franc Podržaj je bil nemiren, če ne kar pustolovski človek, obenem pa iznajdljiv in revolucionaren. Tudi kot delavec je bil tak. Konja je koval tako, da je sam držal njegovo nogo med kolena. Bil je zelo dober kalilec. Izboljšal je glave kompresorskih vrtalnih strojev, da se je dalo z istim svedrom opraviti precej več vrtanj. Bil je, po besedah njegove hčerke, kovač udarnik. No, pa se vrnimo h kobiljski kovačiji. Leta 1922 je od Puciharjeve vdove kupil kmetijo s kovačijo in drugimi poslopji soimenjak zadnjega kovaškega najemnika Franc Podržaj (1892—1982). Od leve proti desni kovač Franc Podržaj, njegova hči Fani in njen mož Kocman imenovan Zebran, kobiljski domačin, ki se je tudi vrnil iz Amerike. Po tem letu je kovačija prenehala z delom, ohranjena pa je še. Zidana je iz kamna in ilovice, krita je z bobrovcem. Streha je dvokapna. Predkovačnice ni in je ni bilo, kovačnica pa je obokana z opeko. V kovačnici je bil en ogenj, nakovalo, meh. Stavba meri 5 krat 7 metrov. Sredi Ponove vasi stoji Sipeljnova kovačija. Zdajšnji lastnik Ivan Prime (1929) se je izučil za kovača doma, pri očetu. Nehal je delati 1980. Njegov oče Martin Prime (1902—1967) se je prizetil k Sipeljnu iz Vina. Imel je podkovsko šolo, ki jo je končal 1929. leta. Leta 1942 je bil interniran v Italijo, po italijanski kapitulaciji pa je šel v partizane. Januarja 1944 so njega in še nekaj partizanov na Mokrcu ujeli pijavški domobranci. Na poti v Dachau so ujetniki morali odstraniti neeksplodirano letalsko bombo pri sodišču v Ljubljani. Pred Martinom je bil lastnik kovačije Janez Sipelj (1854—1931), doma s Slivnice. Grunt, okoli 10 ha, je Janezu kupil oče in mu tudi pomagal, da je sezidal kovačijo, verjetno okrog leta 1880. Kovačnica z obokanim stropom je merila 5 krat 4 m. V njej je bilo ognjišče, nakovalo, meh. Odprta predkovačnica z dvema stebroma je merila 5 krat 2 m. Ivan Prime je predkovačnico zazidal in zaprl, vendar so osnovne mere nekdanje kovačije ostale nespremenjene. Nad kovačijo so Primčevi 1929 zgradili stanovanje. Kovačija je poleg izdelovanja podkev in kovanja živine (Ivan Prime se je nekoč za šalo predstavil kot konjski čevljar) izdelovala različne vozove in popravljala kmečko orodje. Izdelovali so zlasti naslednje vrste voz: lesene obročarje (šinarje), šuparčke, tj. vozove z nižjimi lojtrnlcami in sedežem, ki so se navadno uporabljali za prevoz prašičev; vzmetne vozičke (feder vozičke). Delali so tudi vlačuge, tj. sani za vlačenje in vožnjo zlasti lesa, ter luksuzne sani za prevoz ljudi, rupr. pri porokah ali za na semenj. Okoli leta 1950 so začeli delati gumarje. Poleg »trug«, tj. zabojev za prevoz peska, in dir so delali okovje tudi za manjša vozila: samokolnice, kule, košare (»šajtrge«), Ivan Prime je Okoval tudi 5 velikih snežnih plugov za konjsko vprego, dolgih po 5 m. Glavni kolarji so bili: Anton Kocman, po domače Froncov, in Možinov Ciril, oba iz Ponove vasi, turjaški dn škofeljski kolar, Jože Perme, po domače Ciganov Pepe z Grosupljega, kolarja iz Dobrepolj in Novega mesta. Navadno se je naročnik sam zmenil s kolarjem za kolarska dela. Desni je kovač Martin Prime, levi pa kmet Anžičkov Anton iz Ponove vasi Janez Sipelj je kolesni obroč še delal tako, da je mrzlo železo (»šino«) ročno krivil, podširfal (stanjšal njegova konca) ter ga dvakrat varil. Obroč je najprej prebil, spojil z zakovico (šlesom) in zvarili. Segrevalo se je seveda s koksom. Martin Prime je varil obroče brez zakovice. Železo sta šrajala dva: eden je tolkel, drugi je potrkaval. Janez Sipelj je imel 10 ha zemlje. Gojili so šest, sedem glav goveje žrtvine, zlasti krav, konja in 4 prašiče. Pri Primčevi kovačiji je ostalo 5 ha, od tega polovica obdelovalne zemlje. Gojili so dve, tri glave goveje živine in 3 prašiče ter pridelovali krompir, koruzo in pšenico. Vozili so s kravami. Leta 1965 jim je grosupeljska zadruga oz. agrokombinat zemljo odvzela. Kovačevim je ostalo 30 arov. Nedvomno najmlajša in najmanj časa delujoča ponovska kovačija je bila pri Martinčku, Ponova vas 20. Kovačijo je zgradil okrog 1925 kovač Ignacij Kastelic, doma iz Metnaja nad Stično (1902). Velika je bila 6 krat 5 m, imela je raven strop. Predkovačnice ni bilo. Razen stanovanjske hiše in kovačije sta spadala h gruntu še kozolec ter pod, svisli in lopa pod skupno streho. Sku- Desni je kovač Ivan Prime, levi je tesar Franc Kocman pred Primčevo ko- vačnico paj z gozdom je imela domačija 4 ha zemlje. Leta 1931 so se Kastelčevi preselili v D. M. v P., zdaj Polje pri Ljubljani. Martinčkovino je tedaj kupil Franc Skrjanec in kovačija od tistega časa ni več delala, razen za kako domače popravilo. Leta 1957 so Skrjančevi kovaško stavbo popravili in spremenili v hlev. V Podtabom, nekdanjem Šentjurju, ki je imelo 1910. leta 29 hiš (137 prebivalcev), 1971 pa 32 hiš (145 prebivalcev), in koder je vodila že rimska pot proti Turjaku, so bile ugotovljene 4 kovačije. Starejša Sipeljnova kovačija, Podtabor 23, že dolgo ni živa, toda stavba je zelo lepo in koristno ohranjena, tako da sta nekdanja kovaška prostora še v celoti razvidna. Zidovi so ometani z grobim ometom, ohranjen je podstavek kovaškega ognjišča, med ognjiščem in zidom predkovačnice je dobro viden prostor, kjer je stal meh. Obokano in s treh strani zazidano predkovačnico krasi na zunanji strani lep bel lok. Seveda je kovačija nekdaj stala bliže višini ceste, ki se je očitno močno dvignila, toda ker stoji v bregu nad Sentjurščico, ni najbrž nikoli imela kaj prida prostora. Morda so Sipeljni prav zaradi lege zgradili na drugi strani ceste še eno kovačijo, vendar o njej pozneje. Kovačija pod cesto meri 4 krat 5 m, predkovačnica pa 2 krat 5 m. Zidana je iz kamna. Iz kovačnice držijo na zadnji strani vrata v klet, od koder so nekdaj stopnice vodile v stanovanje nad kovačijo. Zdaj je prizidano novo stopnišče na zadnji strani hiše. Domačini menijo, da je stara nad 200 let, njen zdajšnji lastnik in obnovitelj Edvard Berčič, ki ima kovaški prostor okrašen s starimi kmečkimi orodji, pravi, da je on že 7. ali 8. lastnik kovačije po Sipeljnovih. Šentjurski Sipeljni, nekdanji lastniki, so kovači vsaj tri rodove zapored nazaj. Najstarejši znani šentjurski Sipelj se je imenoval Janez (1833—1915) in se je sem preselil iz Razdrtega 11, torej je bil Kovačev. Pri pregledovanju matičnih knjig šmarske župnije so se v zvezi s tem Sipeljnom, ki je bil sorodnik — menda oče — ponovskega Sipeljna, odkrili starejši lastniki razdrske kovačije, namreč Jožef Šipelj (zapisan Sippel), ki se je rodil na Rudniku pri Ljubljani (1797 —1834). Na razdrsko kovačijo se je prizetil 1814, ko se je oženil z Marijo Kračman, s katero je imel več otrok, med njimi tudi Janeza, šentjurskega kovača. Jožef Sipelj je mlad umrl in vdova se je poročila s Francetom Jankovi-čem, ki se je rodil v Kozarjah 1809. Njun sin Matija Jankovič (1836) je 1878 prodal kovačijo Smoletu, sami Jankovičevi pa so se naslednje leto odselili na Polico. Pred Jankoviči so bili torej Kovačevi v Razdrtem Sipeljni, pred njimi pa najbrž Kračmani, sicer znana družina iz Šmarja, ali pa morda Mlakarji, ker Drugi z leve je kovač Franc Zupančič v podkovski šoli v Ljubljani (po 1945) se pri Kovaču v matičnih knjigah omenja neka Gertruda Mlakar (1776—1816). Zgodovina razdrske kovačije tako z gotovostjo sega v 18. stoletje. Ker segajo najstarejše šmarske matrice do leta 1645, je ostalo neraziskano gradivo še za 150 let nazaj. Okrog leta 1870 so si šentjurski Sipeljni postavili novo kovačijo na drugi, levi strani ceste proti Lipljenam. Letnica je bila vrezana na vratni prekladi. Glede na to, da se je Janezov naslednik in kovač Jože Sipelj rodil 1886 (u. je 1961), jo je verjetno postavil še Janez sam, ki je bil tudi šentjurski župan. Po Jožetu je bil kovač njegov sin in obenem zdajšnji lastnik Anton Sipelj (1921). Jože se je razen s kovaštvom in kmetijstvom ukvarjal še z gostinstvom, kar je vodila žena. Anton se je izučil kovaštva pri očetu, delal pa je v železniški ko-vačnici v Ljubljani. Tudi druga Sipeljnova kovačija je bila kamnita, dvokapno streho, pokrito z bobrovcem, sta pri predkovačnici podpirala lesena stebra. Strop v kovač-nici je bil lesen, nad ognjiščem seveda odprt do strehe. Merila je okoli 8 krat 7 m. Podrli so jo leta 1972, ko so na njenem mestu zgradili garaži. V kovačnici je hil meh, dve nakovali in električni vrtalni stroj. Staro Šipeljnova kovačija. Pod obokom je bila predkovačnica — Foto: Lojze Jeranko, 1982 Kmetija je bila velika 11 ha, od česar je bilo 5 ha obdelovalne zemlje. Cojili so 4—6 glav goveje živine, imeli 2 konja. Pridelovali so okoli 50 mernikov pšenice, 20—30 mernikov ječmena, 40 mernikov koruze in kaki 2 toni krompirja. Zdaj so kovaštvo že povsem opustili in se ukvarjajo s kravami molznicami. Tretja šentjurska kovačija je stala v zaselku Goričica, hišno ime pri Tron-teljnu, uradno Podtabor 13, na vrhu strmega klanca, po katerem je šla nekdaj cesta iz Šentjurja na desno v Podgorico — zdaj gre cesta precej nižje — naravnost pa proti Udju, kamor so okoličani vozili mlet v tri malne. V Goričici je bila pred 1914 pri Jožetu Remicu tudi gostilna, tako da je bilo poskrbljeno za voznike in živino. V kovačiji je kot pravi kovač delal Jože Tome (1850—1936), samo za sebe in za kakega soseda pa njegov sin Anton Tome (1899—1980), ki je sicer 30 let pobiral mleko in ga vozil na odkupno postajo. Ker je bil kovač menda že Jožetov oče, je stala gorička kovačija morda že v prvi polovici 19. stoletja. Ta po imenu neznani Tome je bil nadarjen za marsikaj, tako da skorajda zasluži ime ljudskega umetniškega oblikovalca. Sam je naredil velika obpotna lesena križa s strešico in železnim Križanim. Eden od križev stoji med Šentjurjem in Goričico. Sam je naredil tudi velikega lesenega angela, ki je stal v kotu »-hiše-«. Na pročelju hiše je bila njegova freska sv. Florijana. Tudi stensko uro je naredil kot samouk. Imel je sicer veliko kmetijo, vendar se je očitno ukvarjal z različnimi stvarmi, tako da nekoliko dvomim v trditev zdajšnjega lastnika domačije pri Tronteljnu, da je bil stari Tome res kovač. Kovačija, ki je stala nižje kot stanovanjska hiša, je bil kamnita, predkovačnica pa lesena. V kovačnici je bilo eno ognjišče z mehom in nakovalo. Ob kovačiji je bila terilnica za lan. Tometi so imeli zemlje 20 ha, kar je v naših krajih pomenilo cel grunt, tako da so bili premožni ljudje, in nič čudnega ni, da je bilo iz njihove hiše več izobražencev, zlasti duhovnik in redovnica. Več Jožetovih sinov in hčera je odšlo pred 1914 v Ameriko. Kovač Jože Tome pa se je okrog leta 1928 nesrečno podpisal kot porok nekemu ljubljanskem trgovcu, mrzlemu sorodniku po ženini strani. Trgovec je čez dva meseca bankrotiral, posestnik in kovač Tome pa je moral plačati okoli 300.000 dinarjev, zato je prodal tri četrtine grunta. Prodan je bil tudi Tometov kozolec, in sicer na Rogatec. Sin Anton je propadajočo kovačijo podrl, njeno ostrešje pa porabil za nov kozolec, ki je bil postavljen 1942. leta. Pred polomom so Tometovi gojili po 10 glav goveje živine ter par konj. Zupančičeva kovačija — Foio: Lojze Jeranko, 1982 Veliko mlajša od do zdaj opisovani h šentjurskih kovačij stoji pri Krizmanu, nedaleč od cerkve. Zgradil jo je kovač Franc Zupančič (1919), doma s Pec. Kovačija rrnri 6 krat 5 m, predkovačnica pa 3 krat 5 m. Stavba je opečnata, streha dvokapna. Sprednji del ostrešja predkovačnice je obit z deskami. V zidu predkovačnice sta 2 obroča za privezovanje konj in volov med kovanjem. Tla predkovačnice so betonska — pri starejših kovačnicah so bila navadno lesena ali pa samo steptana ilovnata. Tla v kovačnici so navadno ilovnata, ker se je tu pač delalo z ognjem in razbeljenim železom. Taka so tudi pri Zupančiču. Kovačija je bila zgrajena 1933, ko je začel kovač delati doma. 2e po letu 1945 je obiskoval podkovsko šolo v Ljubljani. Kovaško obrt je imel do 1960, ko se je zaposlil v ključavničarsko-kovaški delavnici v Motvozu in platnu, Grosuplje. Razen kovačije je imel 7 ha zemlje, od tega 3 ha obdelovalne. Ko je kovačija delovala, so bile pri hiši dve, tri krave ter kak prašič. Pisni viri: Ivan Ahlin, Gibanje števila prebivalstva, hiš im stanovanj od leta 1910 do 1971 v 213 naseljih občine Grosuplje. ZOG V, 1973, 55—65. Ladislav Lesar, Konji kovača Franceta. Nedeljski dnevnik, 25. 10. 1981, 14. Matične knjige župnije Šmarje in Sentjurij. Roman Savnik in drugi, Krajevni leksikon Slovenije 2, 1971. Navajana kupna pogodba je v lasti Antona Ferbežarja, kovača. Ustni viri: Anton Božja, Sap, Ambrožev. Anton Ferbežar, Razdrto, kovač. Fani Kocman, Ponova vas 4, Benat, hči kovača Podržaija. Jaka Perovšek, Šmarje, Krštofov. Franc Podržaj, Kobiljek, Zebranov. Ivan Prime, kovač, in njegova sestra, Ponova vas. Franc Skerjanc, Martinček, Ponova vas. Marija Sipelj, žena Antona Siplja, Podtabor. Jože Trontelj, praprapastorek kovača Jožeta Tometa, Goričica. Marija Zupančič, Križmanova, kovačeva žena, Podtabor. NASl kraji in ljudje Bibliografija Naša občina in občani Franc Adamič* 1. Grasiupeljčani slavijo. Podelili so nagrade Loaris Adamič in plakete Josip Jurčič, Ivanu Mačku-Matiji pa so podelili diplomo častnega občana. Delo, 30/10/80, 14 (Mojca Kaučič). 2. Stična. Šolski center za usmerjeno izobraževanje pedagoške in kovinske stroke, kasneje pa še za kmetijsko. Delo, 03/04/80, 10 (Mojca Kaučič). 3. Raste šola usmerjenega izobraževanja Josip Jurčič. Dovolj zanimanja za družboslovno smer. Delo, 10/06/81, 10 (M. K.). 4. Srečanje osnovnih šol z Opčin in Grosupljega, šole France Bevk in Louis Adamič, dne 22/05/81 na Opčinah. Prim. dnevnik, 26/05/81, 7 (učitelji); — Sliki obeh osnovnih šol: Bilo je zelo spodbudno. Ravno tam 26/05/81, 6; — Učenci iz Grosupljega na Opčinah. Ravno tam 23/05/81, 2 (Foto iz dvorane). 5. Znane in neznane resnice o pisatelju Ivanu Zorcu (1880—1952) ob stoletnici rojstva. Dolenjski razgledi, 4, 81, 68—71, s sliko (Matija Brezovar). 6. Ivančna Gorica in Livar. Na poti do novih uspehov. Dne 18/12/81 so odprli novo industrijsko halo, imenovano IMP-DO Livar Viktor Kolesa. Naša skupnost, VII, 12, 1981, 1, 2 s sliko doprsnega kipa; — Viktor Kolesa (rojen v Glogovici pri Šentvidu, umrl leta 1946 v valovih Save). Kmgl, 16/12/81, 21 s sliko (Mara Rupena-Osolnik); — Domovina ga ni razumela, čeprav ga je krvavo potrebovala. Podoba predvojnega revolucionarja, enega od ustanoviteljev KPJ Viktorja Koleše. Delo, priloga, 13/06/81, 26 s sliko (Branko Soban); — Spominsko obeležje predvojnemu revolucionarju Kolesi na novem objektu OZD IMP Livar v Ivanč-ni gorici bo 29/10/81. Naša skupnost, VIII, 4, 81, 10. (Iztok Munich); — Branko Somen je govoril na Radiu Ljubljana dne 03/12/80 od 18. do 18.30 o Viktorju Kolesi; — Viktor Kolesa, Titov sodelavec. Priloga Dol. lista, 14/81, s sliko (Mara Rupena-Osolnik). 7. Motvoz in platno, Tekstil TOZD Grosuplje. Zgodovinski razvoj tovarne ob 60-letnici tovarne in 30-letnici samoupravljanja. Jubilejni obveščevalec, 27/09/80, 6. 8. Dobrepolje in Iskra. Večje možnosti za uresničitev ciljev. Dne 11/12/81 so odprli novo tovarno Iskra-Avtomatika, TOZD Stikalni elementi. Naša skupnost, VII, 12, 1981, 1 in 3 s slikami. 9. SGP Grosuplje išče pot na tuje. Za prihodnje leto imajo manj kot tretjino zasedenih zmogljivosti. Delo, 13/10/81, 7 (MK). 10. Delež družbenega proizvoda in narodnega dohodka na prebivalca občine Grosuplje se je leta 1980 v republiškem povprečju dvignil za okoli 30 %. Občina * Ljubljana, YU 61000, Janežičeva 1 Grosuplje je skočila z 39. mesta (1979) na 37 (1980) mesto. Pred njo so občine Domžale, Hrastnik, Ribnica, za njo pa občine Vrhnika, Slovenj Gradec in Črnomelj. Narodni dohodek na prebivalca je bil 94.363 din. Za primerjavo navajam, da je znašal narodni dohodek občine na prvem mestu v republiki, v Ljubljani-center 432.804 din, na drugem mestu je bila občina Ljubljana-Bežigrad s 197.941 din, predzadnja občina je bila občina Ormož s 46.592 din, zadnja pa občina Lenart s 40.742 din. Delo, 07/01/82, 2 (Ilija Popit). 11. Več za razvoj kmetijstva. Programsko-volilna konferenca ZKS Grosuplje. Novi sekretar Andrej Ambrožič. Delo, 27/03/82 (MK). 12. Grosupeljski kmetje odhajajo v tovarne. V občini je 1386 čistih kmetij. Delo, Iz naših krajev, 29/10/81, 9. 13. Janez Koščak: Naši temelji za razvoj v prihodnje so trdni. Nove investicije v letu 1979—80. Delo, Iz naših krajev, 17/06/80, s sliko (Mojca Kaučič). 14. Nova tovarna v Dobrepoljah. Iskrina TOZD Stikalni zaščitni elementi je hrbtenica razvoja Dobrepoljske doline. Iz tovarne pride že 340 mio din izdelkov, dve tretjini za izvoz. Na slovesnosti je govoril Tone Bole. Dnevnik, 12/12/81, 20, s sliko del. obrata (foto Lado Cuk). 15. Krajani Dobrepoljske doline si sami krojijo lepše življenje. Z denarjem in delom do vodovoda in cest. Delo, 20/08/80, 6 (Mojca Kaučič). 16. Stari kolovoz greni življenje vasi Vino, ki je brez cestne povezave s svetom. Vaščani so zbrali nad 60.000 din, napeljati 60 tovornjakov materiala, skupni stroški pa bodo 300.000 din. Delo, Iz naših krajev 08/01/81 (Boris Jež). 17. Zapletene štrene dobrepoljskega klobčiča. Spor med kmetom Janezom Strahom iz Zagorice 32 in direktorjem KZ Videm-Dobrepolje Rajmundom Zgoncem, Kmgl, 26/11/80, s sliko Janeza Straha in Staneta Novaka. 18. Jablane pod težo obtožbe. Kdo bo iz sadovnjaka spet naredil njive. 19 ha jablan na Peči ni uspelo. Kmgl, 30/40/80, 27, s sliko Janeza Dolinska (A. Adamič). 19. Zbor združenega dela nastopa odločneje. Delovna skupina CK ZKS v Livarju in KS Grosuplje. Skupino je vodil Franc Sali. Delo, 25/06/81, 07 (Mojca Kaučič). 20. Franc Popit v Grosupljem. Večjo pozornost usposabljanju. Komunist, 16/10/81, 4 (Milan Govekar). 21. Praznik občine Grosuplje. Oglasi OZD Instalacije, 20 let Kovinastroja, SGP Grosuplje, ABC Pomurka-Tabor, Black + Decker. Delo, 29/10/80. 22. SGP Grosuplje zida največ v Ljubljani. Od leta 1962 so zgradili 7605 stanovanj s skupno površino 330.375 m5. Konec januarja 1981 je bilo 2712 delavcev. Delo, 07/10/81, 7 (Mojca Kaučič). 23. Število zaposlenih v slovenskih občinskih upravah: v občini Grosuplje jih je 99, v Trebnjem 73, v Litiji 75, v Moslah-Polju 135, na Viču-Rudniku 180, na Vrhniki 59, v Kočevju 68. 7 D-Večer, 9/10/81. 24. Prva klapa Pustota. Pri Viba filmu režira Jože Gale. Dnevnik, 23/02/82, 1 (Foto Marjan Ciglič). 25. Portret tedna: Jože Gale. Delo, 14/12/81, 21, s sliko (Stanka Godnič). 26. Janezu Perovšku je Gospodarska zbornica podelila priznanje za dolgoletno uspešno delo v gospodarstvu v zborničnem sistemu. Dnevnik, 16/02/82, 3, (Foto Z. Simčič). 27. Ferdo Vesel ponovno med Dolenjci. Dne 23. marca 1982 je akademik Josip Vidmar odprl razstavo Ferda Vesela ob 120-letnici umetnikovega rojstva — v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki. Razstavo so pripravili v Kulturnem centru Ivan Napotnik v Titovem Velenju. Pred odprtjem razstave je Coro Skodlar očrtal umetniško podobo Ferda Vesela, ki je leta 1902 prišel na grad Grumlof pri Radohovi vasi na Dolenjskem. Tu je živel in ustvarjal vse do konca druge svetovne vojne, tu so nastala njegova najboljša dela. Dnevnik, 25/03/82, 6, s sliko z razstave (Ivan Kraško). 28. Metod Mikuž, portret tedna. Delo, 06/12/80, 21, s sliko (Janez Zadnikar). 29. Vinko Kastelic, intervju: Preveč sanacij, premalo stečajev. Teleks 2, 15/01/81, 14—17, s sliko (Manca Košir, foto Janez Pukšič). 30. Jule Vrbič. In memoriam. N. R. 1980 (Ludvik Burger). 31. France Marolt, osmrtnica. Delo, 15/02/81 (Glasbenik-skladatelj, trnovski organist, oče Marolta-Spika, rojen v Lipljenah, kjer je tudi pokopan). 32. Življenje in delo Jožeta Skubica, p. cist. Antonina v Stični. To je moj hobi! Družina, 36/81, 4, s sliko. 33. Pesnik Ivan Zorman (rojen leta 1887 v Šmarju, kjer je bil njegov oče organist in pevovodja). Tribuna, 26/12/52, 110 in 123, s sliko. 34. Anton Nadrah: Stiska opatija. Stična 1981, 20 str. Ilustrirani vodič za ogled samostana. 35. Jože Gregorič: Cistercijani v Stični. Ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta. Ljubljana 1980, 188 str., ilustrirano. 36. Fortunat Bergant: Križev pot. Samostan Stična 1974, 28 str. (Uvod napisal dr. E. Cevc). 37. Sveti Kozma in Damjan na Krki. Cerkev obnavljajo pod vodstvom spomeniškega varstva, prof. Zeleznika in inž. Kvaternika. Obnovili so freske, pozlatili glavni oltar in uredili električno razsvetljavo. Družina, 20/09/81, 5. 38. Poplavna področja v Grosupeljski kotlini. Velik poudarek je dan študiju prsti in rastja na poplavnem svetu. Po izvedeni regulaciji potokov na Grosupeljskem polju; visoke vode hitreje kot pred regulacijo poplavijo kraško Radensko polje. Geografski zbornik XX/2, 1980. SAZU Ljubljana 1980, separat od 37—92 strani. Priloženi karti Grosupeljske kotline: 1. Poplavna področja, regulacije, melioracije; 2. Pedološki profili, izraba tal, mlini in žage (Drago Meze). 39. Vrtilničar. Crtice in novele iz narodovega življenja 2. Dol. list, 21/08/80, 17 (Janez Trdina opisuje trgovska pota in trgovanje s podobami višnjegorskega trgovca Lobeta). 40. Rojena za življenje. Antonija Moljk iz Predol pri Grosupljem je že od rojstva brez nog in leve roke. Kljub stoodstotni invalidnosti ne pozna poraza. Zdaj je oskrbovanka v Domu ostarelih občanov v Dravljah. Nedeljski dnevnik, 28/06/81, 7, s sliko na vozičku (Ladislav Lesar). 41. Sto let Frančiške Skoda iz Zdenske vasi. Rada bi živela kar naprej. Spominja se prvega kolesa, prvega vlaka in prvega letala. Nedeljski dnevnik, 28/03/82, s sliko (Ladislav Lesar). 42. Letalske družbe bankrotirajo! Kaj pa Inex-Adria? Aktualen pogovor s Francem Severjem. Delo, 17/10/81, 22, s sliko (Jože Petrovčdč in Matija Der-mastia). 43. Ferdo Vesel v Titovem Velenju in Kostanjevici. NR, 26/03/82, 169 (Coro Skodlar); — Veselove slike v Kostanjevici. Ob stodvajsetletnici slikarjevega roj- stva. — Vesel in »Impresionistična-« četverica. Delo, 01/04/82, 11 (Janez Me-sesnel). 44. France Lokar: sedem pesniških zbirk v samozaložbi. NR, 26/03/82, 165 (Peter Kolšek. Poezija pesnika in duhovnika Franceta Lokarja (1917), ki je med leti 1966—1978 izdal sedem pesniških knjig, si že dolgo »zasluži« literarno-kritično presojo. Naslovi njegovih zbirk so: Posute ceste (1966), Tiha srečanja (1967), Okno na vrt (1969), Ko pelin cveti (1971), Rdeče in sivo (1975), Dolina brez imena (1976) in Kmet (1978). Zbirke so opremili slikarji Lojze Perko, Jože Horvat-Jaki in France Slana. — France Lokar je bil rojen v Svetinovem mlinu v vasi Polje 4 pri Višnji gori. ZOG 5, 1973, 288—289, s sliko (Besedilo in foto France Adamič). 45. Grosupeljske matere se bodo oddahnile. Odprli so vrtec Stojan Suligoj za 192 predšolskih otrok. Delo, 09/09/80, z doprsnim kipom Stojana Suligoja (Mojca Kamenik). 46. Večja prireja prašičev na farmi v Stični. Po obnovi bodo v Stični vzredili 9500 prašičev več, skupaj 20.000 glav. Delo, 12/12/80, 10 (Mojca Kaučič). 47. Gneča na avtobusih. Dnevnik, 10/04/82, slika avtobusa (foto Milan Zur-man). 48. Zapisan zgodovini. Umrl revolucionar in pedagog dr. Metod Mikuž (1909 —82). Dnevnik, 13/04/82, s sliko na str. 1; — Dr. Metod Mikuž. Dnevnik, 13/04/82, 6 (Bojan Stih). 49. Umrl je dr. Metod Mikuž, zgodovinar in prvoborec NOB. Primorski dnevnik, 13/04/82, s sliko. 50. Dr. Metod Mikuž. Delo, 13/04/82, 2, s sliko (iz govora Žige Kimavca in prof. Juraka). 51. Dolga in zanimiva pustolovščina. Jože Skerjanc (Sormov ata) ima devetdeset let. »Živel sem naravno. Tudi popil sem ga rad ...« Dnevnik, 11/04/82, s sliko (Ladislav Lesar). 52. Stična: šolski center. Postal je središče usmerjenega izobraževanja od Grosupljega do Novega mesta. Novi center bo obiskovalo 600 do 700 srednješolcev. Delo, 03/04/80, 10 (Mojca Kaučič); — Raste šola usmerjenega izobraževanja J. Jurčič. Dovolj zanimanja za družboslovno smer. Vrednost celotne investicije bo okrog 200 mio din. Delo; 10/10/81, 10 (Mojca Kaučič). 53. Konjeniški klub prireja na svoji 800-metrski stezi v Prapročah veliko konjeniško prireditev. Na Grosupljem obljubljajo pisan spored z več kot 40 konji. Delo, 12/08/81, 7. 54. Cosmogramma detla Basilica romanica di Stična. Critica d'Arte XLV, nuova serie, fascicolo 172—174, luglio—dicembre 1980, 3—73, opremljeno s skicami, diagrami in prikazi (Tine Kurent); — Commento a Kurent, ibidem 38 —39 (C. L. R.); — Tine Kurent. Delo, 13/10/81, 9. — Glej tudi: Četrt stoletja znanosti v konstruiranju. Naši razgledi, 14/05/82, 278—279 s skicami (Tine Kurent). 55. Pozabljena zagoriška Kralja (France in Tone Kralj). Njun kraj ni storil dovolj (pravzaprav ničesar) za dostojno oddolžitev bratoma Kralj. Nedeljski dnevnik, 08/02/81, 7 (Ladislav Lesar). 56. Mladost v boju. Ljubljana 1980, 205 str. (Vladimir Kavčič, predgovor k drugi izdaji napisal Alojz-Peter Soštarič). 57. V spomin slikarju Viktorju Magyaru (1935—81) Rodil se je prekmurskemu cestarju v trebanjski dolini, umrl pa je novembra 1981 v Grosupljem. Po končanem učiteljišču je služboval kot učitelj na Čatežu pri Litiji (1963—71), v Trebnjem (1971—74), v Grosupljem pa je bil od leta 1974 profesor umetnostne vzgoje. Bil je sarnorastnlk v načinu dela in izražanju. S svojo drugo razstavo v Trebnjem je zasnoval ustanovitev tabora naivnih in ljudskih slikarjev in kiparjev in njegovo ime je tam zapisano z velikimi črkami (Delo 18/11/80, s sliko (Aleksander Basin); — Dolenjski list 20/11/80, 4, & sliko (I. Zoran). 58. Umrl je prof. dr. Metod Mikuž Dne 9. aprila letos je po kratki bolezni v Kliničnem centru v Ljubljani nepričakovano in mnogo prezgodaj umrl naš sodelavec profesor zgodovine NOB na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Metod Mikuž. Za svoj zadnji počitek si je izbral pokopališče pri cerkvi sv. Tomaža v Velikih Poljanah nad Ortnekom (612 m), v bližini svoje počitniške hiše v Zukovem. Njegov življenjepis smo objavili v našem zborniku št. 6, 1974, 299—300. Glej še Delo, 10/04/82, 12 in 13/04/82 ter 17/04/82, 29 (Količeva mama se vrne s sinom), Dolenjski list, 15/04/82, s sliko in UL, Tretja knjiga I. del, 1979, 37—39. 59. Priznanja, nagrade in odlikovanja naših občanov Kljub ponosnim prošnjam uredništvo ni dobilo podatkov o podelitvi Jurčičevih plaket in nagrad sklada Louis Adamič za leto 1980 in 1982. Janez Perovšek-Pelko je dobil leta 1976 Red dela z rdečo zastavo, leta 1977 Kraigherjevo nagrado, ob 60-letnici leta 1981 pa posebno priznanje Gospodarske zbornice Slovenije. Svetozar Polič je bil leta 1978 izvoljen za sodnika Vrhovnega sodišča Slovenije, leta 1981 je bil habilitiran in nato izvoljen za izrednega profesorja Pravne fakultete v Ljubljani za področje temeljnih razmerij v združenem delu. Polič je nosilec Reda dela s srebrnim in zlatim vencem. Stane Valcntinčič je v aprilu 1982 dobil Zlato plaketo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Štefan Adamič je bil izvoljen in ponovno habilitiran za rednega profesorja za predmet biomedicinska informatika Medicinske fakultete v Ljubljani. 60. Vodič II. grupe odredov NOV in POS od Pugleda do Dolomitov. Izdal odbor II. GO 1977, 47 str. (Napisal Ivan Ferlež). V besedilu je predstavljena Stiska in Grosupeljska partizanska četa, Napad na Turjak, Napad na Medved-jeku, Boj v Bojanskem borštu, Boji na Muljavi ter naslednja spominska obeležja: Spominska plošča za padla narodna heroja Maksa Perca in Jožeta Kova-čiča na Partizanskem debelem vrhu nad Temenico (KO ZB NOB Šentvid pri Stični), Spominsko obeležje Stiske čete na Debelem hribu nad Temenico, Spominski kamen ob ustanovitvi Grosupeljske čete na Plešivici, Spomenik na Med-vedjeku, Lovska koča na Bojanskem vrhu, Taborišče v Bojanskem borštu, Spomenik narodnemu heroju Jožetu Kovačiču iz Stične na Jančah, Spomenik v spomin na Muljavsko bitko II. GO. 61. Zapisan zgodovini. Umrl revolucionar, zgodovinar in pedagog dr. Metod Mikuž. Dnevnik, 10. aprila 1982, 2 in 1; — Dnevnik, 13. aprila 1982, 6 (Bojan Stih); Prof. dr. Metod Mikuž. In memoriam. Naši razgledi, 23. aprila 1982, 224 (Mirko Jurak). 62. Dolga in zanimiva pustolovščina. Jože Skerjanc ima devetdeset let, pa še ne more brez dela (Jože Skerjanc, Sorm iz Šmarja). Dnevnik, 11. aprila 1982 s sliko (Ladislav Lesar). 63. Pozabljena zagoriška Kralja. Posebnost mojega kraja. Nedeljski dnevnik, 8. februarja 1982, 7 s sliko Zagorice lin nečaka Jožeta Kralja s sinom in hčerko (Ladislav Lesar). 64. Slovensko osnovno šolo v Devinu bodo poimenovali po Josipu Jurčiču. Primorski dnevnik, 7. februarja 1982, 10 (Pripravljalni odbor). 65. Slovesnost na Muljavi. Na množični pohod iz Ivančne gorice. Osrednja prireditev ob 50-letnici muljavske bitke. Delo 02/06/82 (K. M.) 66. Vandalizem, tatvine in jeza domačinov. Okradena kapelica sv. Antona, Cerkev sv. Ahaca nad Turjakom, Taborska jama, itd. Delo 02/06/82 (Marjan Skumavc). 67. Šolski center Josip Jurčič Ivančma Gorica-Stična. Stična 1981, 25 str. s slikami (zbrala in uredila Joža Robekj. 68. Dobro zastavljeno delo. Tridnevna razstava izdelkov OS Louis Adamič. Dnevnik 22/00/82 s sliko (Foto: Milan Žurman). 69. Dežela desetega brata. Kmgl, 14/07/82, 16 s sliko gradu Wieneck (Valči Ravbar). Pevski tabor 1. Pojo naj ljudje. Glasilo Tabora pevskih zborov Šentvid pri Stični. Leto II., št. 1 z naslednjimi prispevki: Do kdaj pevski zbori (Peter Soštarič), — Zares ustvarjalna oblika množične kulture (Vinko Hafner). — Glas mladih, itd. (Tomaž Mirtič in Marko Zrim). 2. Trideset let Slovenskega okteta. Slovesnost v Šentvidu pri Stični. Dolenjski list, 14/02/82, 1 (Matija Maležič). 3. Pevski tabor — proslava udarnih brigad. Delo, 15/01/82, 2. 4. Pojoči ambasadorji v Šentvidu. Ob 30-letnici Slovenskega okteta. Delo, 07/01/82, 2. 5. Šentvid pričakuje 5780 pevcev na 11. taboru. Dolenjski list, 19/06/80, 1. 6. Ptica visoko leti dalje. 11. Pevski tabor v Šentvidu. Delo, 12/07/80, 27 (Bogdan Pogačnik). 7. Pojo naj ljudje. Kmgl, 20/06/80, 19 (Tine Merljak). 8. Zbor, kakršnega še ni bilo. 12. Tabor je združil blizu 7 tisoč pevcev. Matej Bor govoril, pevce je pozdravil S. Kraigher. Dol. list, 25/06/81, 1. 9. Bogat junijski pevski tabor. V Šentvidu pri Stični je bil sestanek slovenskih zborovodij. Delo, 08/03/80, 6 (Bogdan Pogačnik). 10. V pesmi združena Slovenija. XII. Pevski tabor v Šentvidu pri Stični. Kmgl, 24/06/81, 10 (AR). 11. Pevci ljubijo prostost. Z otvoritvijo Lovskega doma se je v Šentvidu pri Stični začel 12. kulturni teden. — Koncert Slovenskega okteta ob 30-letnici obstoja. Delo, 15/06/81, 3 (Ilija Bregar). 12. Sosedov sin na domačiji. Kulturno društvo Josip Jurčič je ob stoletnici smrti svojega rojaka pripravilo predstavo na prostem. Delo, 15/06/81, 3, s sliko predstave (Stanka Godnič). 13. V nedeljo slovesnost na Muljavi, Delo 02/06/82 (KM). 14. Peli bodo ljudje. Dnevnik, 08)06)82, 6. 15. 13. tabor slovenskih pevskih zborov Pojo naj ljudje. Primorski dnevnik, 13/06/82. 7 (Marijan Zlobec). 16. Zbor, žlahtnim pesmim v čast. Delo, 21/06/82, 3 (Bogdan Pogačnik). 19. Peli so ljudje! Dnevnik, 21/06/82, 1 s sliko povorke (Oskar Danon, foto: Marijan Ciglič). 20. Pesem življenja iz grl 7600 pevcev. Primorski dnevnik, 22/06/82, 8. Krka 1. Krka je sposobna za dobro gospodarjenje z ribjim življem. Ribič XL, 3, 1981, 74—76, s sliko Naravni slapovi Krke v Kotih (foto Miran Svetina) in Takih »regulacij« si še želimo (foto Vilko Bizjak, napisal Maks Podlesnik). 2. Nekaj vtisov s Krke. Ribič, 28, 7—8, 1979, 216—217, s sliko doline Krke (foto Milenko Ros), Muhar sredi Krke (foto Janez Zrnee, napisal Hubert Po-žarnik). 3. Krka. Dolina umirajočih mlinov in hiš. Z veslom in peresom po Krki. Krka je zapackana, še preden pride na dan. — S kajaki na reki. Delo, 03/08/78, 9. 4. Teče, teče Krka voda... skrivnostna, zelena, počasna. — Skozi vojno do uspeha. — Neurejeno zdravstvo. — Zadruge ni. — Kmečki turizem. Kmgl, 30/10/80, 6, s slikami (Kmečki glas en dan pri vas). 5. Cesta se gleda v razpadajočem mlinu. Na gornjem toku Temenice je mlelo prek dvajset mlinov, zdaj melje še Goršetov maln, nekaj drugih pa samo občasno za lastne potrebe. Žalostne priče so Pintarjev, Malnarjev, Pribilov, Buščkov, Bibnove stope, Frančusov in Franckov mlin. Malenski, Hribski, Žagarjev, Kolarčkov... Na šolskem dvorišču je muzej na prostem po zamisli Toneta Kozlevčarja ... Nedeljski dnevnik, 14/10/79, 10, s slikami (Ladislav Lesar). 6. Novo življenje plemenitega jelševca. Ponovna naselitev rakov-jelševcev (Astacus astacus L.) v Krkine pritoke (Višnjica s pritoki, Lipovski potok, Ga-brovčec itd. Dolenjski list, priloga z dne 09/11/78, 25 (MB). 7. Ribiška sezona in ribiči pri Zagradcu na Krki. Delo, 26/04/79, 1 (foto Janez Zrnec). 8. Pri Krkinem izviru. Lukančeva gostilna pri Rebolju na Krki. Dol. list, 31, s slikami (A. Bartelj in J. Splichal). 9. Krka od izvira do Zagradca. Naše ribolovne vode. Ribič, 19, 7—8, 1981, 223—224, 2 sliki (Hubert Požarnik). 10. Skrb za varstvo voda v občini Grosuplje. Stališča in predlogi SO in OK SZDL Grosuplje naj zagotovijo čiste vode in zdravo okolje. Ribič, 1980, 204 —205, s sliko Grosupeljščice in čistilne naprave (Miroslav Roš). Muljavski simpozij ob stoletnici smrti Josipa Jurčiča 1. Pred sto leti je umrl pisatelj Josip Jurčič. Primorski dnevnik, 03/05/81, 4 (Lado Premru). 2. Jurčič je živel in še živi. Dolenjski razgledi, 4, 1981, 23/04/81, 57—61, s slikami (Bogo Komelj). 3. Josip Jurčič. Ob pisateljevi stoletnici. Časnikarsko delo pri Narodu. Naši razgledi, 26/06/81, 356—378 (Štefan Barbarič). 4. Stoletnica smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Vabilo na prireditve od 07/05 do 06/06/81 na Muljavi, v Stični in na Grosupljem. Izdala Kulturna skupnost in Zveza KO občine Grosuplje. 5. Počastitev Jurčičevega jubileja. Delo, 09/05/81. 6. »-Obrabljena-« klasika. Ob razstavi o Levstiku in Jurčiču opozarjajo mariborski knjižničarji na problem mladinskega čtiva. Za Jurčičeva dela — to je naš najbolj brani in priljubljeni starejši pisatelj,... Delo, 22/09/81, 9 (France Forstnerič). 7. Novi pogledi in spoznanja o pisatelju Josipu Jurčiču. Simpozij ob stoletnici rojstva (I). Primorski dnevnik, 26/05/81, 7. 8. Zanimivosti iz opusa pisatelja Jurčiča. Razstava v Slovanski knjižnici. — Prvotiski in prevodi. Delo, 14/05/81, 8, s sliko (Marjeta Novak). — Vabilo na razstavo dne 13. maja 1981 v Slovanski knjižnici (Štefan Barbarič). 9. Poreklo in mlada leta. Ob Jurčičevi stoletnici: osnutek poglavja iz Bar-baričeve knjige o znamenitem Slovencu. Delo, 07/05/81, 16, s sliko avtorja, (Štefan Barbarič), 10. Jurčičeva Muljava. Pisateljeva domačija je spremenjena v majhen muzej. Delo, 17/07/81, 10, s sliko domačije. 11. Tako bo kot je bilo za Jurčiča. Odgovor na pismo bralcev Ilija Bre-garja z dne 8. maja 1981. Delo, 16/05/81, 30 (Metod & Ciril Jurčič). — Ista zadeva. Delo, 06/06/81, 18 in 30 (Alenka Simikič, Metod Jurčič in Ilija Bregar). 12. Kozlovska sodba v Višnji gori. Igra Lutkovnega gledališča. Telex (Andrej Inkret). 13. Josip Jurčič ali Martin Bavdek. Telex, 21, 28/05/81, 4; — 23, 11/06/81, 27, 09/07/81, 33, 10/08/81, 4—7 (France Hočevar in Jože Sajovic). 14. Pisateljeve postaje. Počastitev Josipa Jurčiča v mariborski knjižnici. Jurčič kot časnikar v Mariboru. Delo, 22/01/82, 3 (Cirila Gabron-Vuk). 15. Muljava. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, št. 16, 1979, 30 strani (Jože Kastelic, Alfonz Gspan in Fanči Sarf). Ilustrirano. 16. Zapisnik Zveze kulturnih organizacij občine Grosuplje o skupni seji z OK SZDL Grosuplje za Adamičevo in Jurčičevo spominsko proslavo (št. 11/81 z dne 19/03/81) ter vsa druga korespondenca je zdaj v arhivu ZOG, 12, 1982 v Ljudski knjižnici Grosuplje). 17. Simpozij o Josipu Jurčiču na Muljavi. Zbornik referatov na simpoziju. Jezik in slovstvo, 26, 1980—81, 7—8, 221—292 (uredil Gregor Kocjan). Izseki referatov so objavljeni v tem zborniku. Ob 30-Ietnici smrti Louisa Adamiča 1. Simpozij o Louisu Adamiču. Program simpozija v Minneapolisu-St. Paul, Minn., Prosveta, 22/04/81, 5; — Film o Louisu Adamiču. Ravno tam, str. 4; — Izbrana pisma Louisa Adamiča. Ravno tam, str. 4 (Joseph Jereb). 2. Louis Adamič Svmposium. The Slovene Delegation. Prosveta, 06/05/81, s sliko (Joseph Jereb). 3. The Louis Adamič Legacv. The Program of the Universitv of Minnesota. Prosveta, 29/04/81, s sliko (Joseph Jereb). 4. Slovenci v enciklopediji ameriških priseljencev. Harvardska enciklopedija. Prosveta, 06/05/81 in 13/05/81, 1 (Ivan Dolenc, Slovenski vestnik). 5. Adamič Commemorative Abound. Prosveta, 13/05/81, 1 (Joseph Jereb); — ibidem. The Need to act: Adamič p. 2 (Th. Pogacar). 6. Počastitev spomina Louisa Adamiča. Ameriški program. Vzvišeni trenutek, odlomek iz knjige Orel in korenine. Prosveta, 20/05/81, 4 (Joseph Jereb); — Bilo je pred 40 leti: Louis Adamič — glasnik resnice o novi Jugoslaviji v ZDA. Program simpozija v Ljubljani. Prosveta, 20/05/81, 5. 7. Nationwide Tributes to Adamič Legacy. Highlight June in SNPJ. Louis Adamič Comimemorations. Prosveta, 20/05/81, 1 & 8. 8. Počastitev Louisa Adamiča. Tudi v ZDA je prebujeno zanimanje za njegovo življenje in delo. Delo, 29/05/81, 8. 9. Simpozij o Adamiču. Danes se začenja v Minnesoti dvodnevna prireditev ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča. Dnevnik — Kultura, 20/05/81. 10. Adamičevi dnevi v ZDA. Po vseh Združenih državah potekajo slovesnosti v spomin 30-letnice smrti Louisa Adamiča. Njegovo delo v zavesti naših izseljencev. Delo, 08/06/81 (Tadej Lafoernik). 11. France Adamič o bratu pisatelju. Povzetek iz Rodne grude, 6, 1981, 16—17, s slikami (napisala Jagoda Vigele). Prosveta, 10/06/81, 5. 12. Amerikanizacija imena »Adamič«. Odlomek iz knjige L. Adamiča, Kako ti je ime. Prosveta, 10/06/81, 4 v nadaljevanjih (prevod Z. M.). 13. Pričevanja o Louisu Adamiču. Ob 30-letnici smrti sta bila v maju ta juniju dva simpozija in številna srečanja. Mednarodni simpozij na minnesotski univerzi je bil od 29. do 30. maja, na univerzi v Pittsburgu pa 6. junija. Prvega so finančno podprli National-Endowment for the Humanities, SNPJ in Progresivne slovenske žene Amerike, organiziral pa ga je Immigration Hdstory Research Center z univerze v Minnesoti. Drugi simpozij sta organizirali in finančno podprli SNPJ in Office of Urban Cornimunity Services at University of Pittsburg. Poleg tega je SNPJ organizirala tudi komemorativni večer v čast Louisu Adamiču v Chicagu in Bnon Valley-Borough of SNPJ, Progresivne slovenske žene Amerike pa so pripravile komemorativni večer v Clevelandu. Na prireditvah so kot govorniki ali referenti nastopali C. Peter Magrath, Rudolph Vecoli, Henry A. Christian, Adela Donchenko, Carole Rogelj, Rudolph Susel, John L. Modic, Danica Dolenc, Rosemary Prosen, Peter Elish, Bogdan Novak, Loraine Less, Richard Weiss, Nicolas Montalto, John Blatnik, Victor Tomovich, Robert Harney, Fred Matthevvs, Philip Gleason, Anne Krasna, Tončka Simčič, Bruce Weston, Read Lewis ter člani naše delegacije Joža Vilfan, Janez Sta-nonik, Tine Kurent, Jerneja Petrič, Matjaž Klemenčič, Ivan Cizmič, Stane Kolman in Marko Pogačnik. Naši razgledi, 26/06/81, 373—374 (Matjaž Klemenčič). 14. Cleveland Louisu Adamiču. Mostovi prijateljstva. Dnevnik, 14/06/81, 14, s sliko; — Cleveland počastil Louisa Adamiča. Dnevnik, 06/06/81. 15. Seminar v spomin L. Adamiča na univerzi v Pittsburgu. Delo, 16/06/81, 3. 16. Slovenski izseljenci utrjujejo sodelovanje. Delegacija Slovenske izseljenske matice na grobu Louisa Adamiča. Delo, 18/06/81, 20 (Tadej Labernik). 17. Portret pisatelja in politika Louisa Adamiča. Potrditve in izmikanja (na ameriških prireditvah). Delo, 09/06/81, 10 (Bogdan Pogačnik). 18. Louis Adamič in povojna Jugoslavija. Prevod predavanja na simpoziju v Miinnesoti. Ljubljanski dnevnik, 23—25/05/81 (Joža Vilfan). 19. Slovstvo ameriških Slovencev. Predavanje v okviru simpozija o Louisu Adamiču na univerzi v Pittsburgu 6. junija letos. Naši razgledi, 11/09/81, 502 (Janez Stanonik). 20. Louis Adamič v naših in tujih enciklopedijah. Naši razgledi, 25/09/81, 529 (Branko Djukič). 21. Opus Louisa Adamiča. Mednarodno znanstveno posvetovanje o Louisu Adamiču. Naši razgledi (I), 25/12/81, 692—693 in (III) 25/12/81, 726—727 (Matjaž Klemenčič). 22. Pred tridesetletnico smrti Louisa Adamiča. Resnica o našem svetu. Vsestranska osebnost je kot most, ki se pne med njegovo staro in novo domovino. Delo, 31/07/80, 17 (Dragica Bošnjak). 23. Louis Adamič pravzaprav Lojze Adamič (Izbrana pisma Louisa Adamiča in Svetovi Louisa Adamiča). Dnevnik, 29/08/81, 09 in 05/09/81, 9 (Bojan Stih). 24. Adamič Louis: Izbrana pitama Louisa Adamiča. Izbral in uredil Henry A. Christian. Prevedla Jerneja Petrič. V Ljubljani, Cankarjeva založba, 1981, 473 str. — V knjigi, ki je izšla ob tridesetletnici pisateljeve smrti, je zbranih 200 pisem, ki jih je avtor naslovil različnim ljudem v Ameriki in Jugoslaviji. Delo, 07/05/81, 13. 25. Dve knjigi, posvečeni Louisu Adamiču. Primorski dnevnik, 19/05/81, 7. 26. Dvoje knjig Louisa Adamiča. Pisma in svetovi. Knjižne novice Cankarjeve založbe 1981 (Bogomir Sefic). 27. Čudoviti novi svet. Ob izidu knjige Louisa Adamiča Orel in korenine. Delo, 27. marca 1981, 9 (Srečo Zaje). 28. Izbrana pisma Louisa Adamiča. »Jugoslovani so imenitno ljudstvo«. Pismo Careyu McWiiliamsu, Pismo Nicku Bezu. Beseda o avtorju (Bogdan Pogačnik). Beseda prevajalke (Jerneja Petrič). Delo, Književni listi, 26/03/81, 18. 29. Ponatis izbranih del Louisa Adamiča. Primorski dnevnik, 17/01/82, 6 (D. Z). 30. Prvi obisk Louisa Adamiča leta 1932 v domovini. Polni čustev. Odlomek iz knjige Vrnitev v rodni kraj. Kmgl, Pisana njiva, 01/09/76, 17, s sliko Louisa in Stelle. 31. Človek s Saturnije. Portret pisatelja in politika Louisa Adamiča, Ob sklepu 14. mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu je Bogdan Pogačnik predaval, Jaro Dolar pa je razstavil Adamičeva dela. Delo, 21/05/81, 13 (Bogdan Pogačnik). 32. Adamičeva Vrnitev v rodni kraj. Radijska oddaja krajših poglavij. Besedila prevedla Mira Mihelič, oddajo priredil France Vurnik, bral Andrej Kurent. Delo, 11/06/80, s sliko. 33. Ne le Rim, tudi Judeja. Delo, 16/04/81, 13 (Bogdan Pogačnik). 34. Američan slovenskega rodu (O portretu in rokopisu za knjigo Orel in korenine). Delo, 09/04/81. 35. Upamo, da boste mislili na deželo, ki se ne vda tiraniji. Louis Adamič je živo spremljal usodne dni pred drugo svetovno vojno. Telegram predsedniku Mačku, pismo Milanu Curčinu. Delo, 25/04/81, 21 (Bogdan Pogačnik). 36. Vsestransko osvetliti osebnost L. Adamiča. Pod predsedstvom Vide Tomšič se je sestal odbor za obeležitev 30-letnice smrti velikega rojaka. Delo, 08/07/80, 16 (Dragica Bošnjak). 37. Kritična izseljenska zavest. 30-letnico smrti Louisa Adamiča bomo počastili prihodnje leto. Dnevnik, 09/07/80. 38. Glasnik naših izseljencev. Znanstvena srečanja in druge manifestacije bodo obeležile 30-letnico smrti Louisa Adamiča, pisatelja slovenskega rodu. Dol. list, 15/01/81, 9. 39. Velikemu rojaku v spomin. Grosupeljske prireditve, posvečene Louisu Adamiču. Dnevnik, 31/08/81 (Ivo Brečič). 40. Adamičeva rojstna hiša propada. Delo, 27/05/80, 10, s sliko hiše in spominske plošče (Mojca Kaučič). 41. Pisateljski obisk s Kitajske. Rojstno hišo Louisa Adamiča je obiskal vodja delegacije kitajskih pisateljev na blejskem srečanju Geo Luo. Delo, 05/81, 8, s sliko Ge Luo (Bogdan Pogačnik). 42. Posveti o življenju in delu Louisa Adamiča. Maja bosta dva v ZDA, jeseni pa v Ljubljani. Osrednja proslava bo v Cankarjevem domu. Odboru predseduje članica predsedstva SR Slovenije Vida Tomšič. Delo, 04/03/81, 2 (Dragica Bošnjak). 43. Pestro sodelovanje z našimi izseljenci. Dostojna obeležitev 30-letnice .smrti Louisa Adamiča Delo, 10/12/80, 2 (Dragica Bošnjak). 44. Povabilo na simpozij. Delo, 12/12/80, 8 (Razpis prireditvenega odbora). 45. Konec blejskega srečanja. V Park hotelu na Bledu so v okviru medna-lodnega pisateljskega srečanja odprli razstavo o Louisu Adamiču in njegovem delu s predstavitvijo tega ameriškega pisatelja. Delo, 16/05/81, 6. Razstavo je pripravil prof. Jaro Dolar, Adamiča pa je predstavil Bogdan Pogačnik. 46. Prireditve ob Adamičevi 30-letnici. Dnevnik, 11/03/81. 47. Louis Adamič — glasnik resnice o novi Jugoslaviji v ZD Amerike. Primorski dnevnik, 15/03/81, 9 (Marjan Zlobec). 48. Louis Adamič, ob TV oddaji. Orel in korenine. Dnevnik, 30/03/81, 19 (Milenko Vakanjac). 49. Čudoviti novi svet. Ocena oddaje o življenju in delu Louisa Adamiča. Delo, Književni listi, 27/03/81 (Srečko Zaje), 50. Velik delež našega rojaka. Odbor za obeležitev 30-letnice smrti Louisa Adamiča. Dnevnik, 18/12/80, 5. 51. Zanimanje za Adamičevo delo in življenje. O nalogah odbora za obeležitev 30-letnice Louisa Adamiča, TV Delo, 17/12/80, 2 (Bogdan Pogačnik). 52. Celovita podoba Louisa Adamiča. Pogovor s prof. Janezom Stanonikom pred mednarodnim simpozijem v Ljubljani. Dnevnik, 12/09/81 (Milan Dekleva). 53. Grosuplje ob obletnici smrti Louisa Adamiča dne 04/09/81. Dnevnik, 05/09/81, s sliko govornice Anne Praček-Krasna pred hišo (Foto Bdi Masnec) in Dnevnik, 04/09/81 in 07/09/81 (foto Edi Masnec). 54. Spominska svečanost v Prapročah. Govori Anna Praček-Krasna. Nedeljski dnevnik, 13/09/81, 17, s sliko Anne Praček-Krasne pred rojstno hišo (Jože Prešeren). Ziv spomin na Adamiča. Mostovi prijateljstva. 55. Obudili spomin na Louisa Adamiča. Občinska slovesnost v Grosupljem. Delo, 05/09/81, 14 (Bogdan Pogačnik). 56. Danes v Ljubljani pričetek simpozija o LouiBu Adamiču ob udeležbi strokovnjakov iz različnih držav. Primorski dnevnik, 16/09/81, 1 (Marij Cuk). 57. Življenje, zapisano resnici. Osrednja prireditev ob 30-letnici smrti Loui-sa Adamiča. Na slovesnosti v CD je govorila Vida Tomšič. Dnevnik, 17/09/81, s sliko iz CD (Foto Lado Cuk). 58. Jubilej je le uvod v spoznavanje Louisa Adamiča. Mednarodni seminar o njegovem življenju in delu. Delo, 16/09/81, 2. 59. Dnevi Louisa Adamiča. Slavnostna akademija v Cankarjevem domu; govorila je Vida Tomšič. Simpozij na univerzi, razstava v Prešernovi dvorani SAZU. Delo, 17/09/81, 1, s sliko Vide Tomšič in orkestra v Cankarjevem domu (Bogdan Pogačnik). 60. Izseljenec velikega umetniškega daru. Simpozij o Louisu Adamiču. Dnevnik, 18/09/81 l.Mitja Košir). 61. Pomemben strokovni prispevek. Končan simpozij o Louisu Adamiču. Dnevnik, 19/09/81. 62. Dragoceno izročilo. V Ljubljani se je končal simpozij o L. Adamiču. Slovenska izseljenska družina iz Chicaga podarila film o Adamiču v ZDA. Delo, 19/09/81 (Bogdan Pogačnik). 63. Celovito o pisatelju Louisu Adamiču. Mednarodni simpozij na pobudo ljubljanske univerze, kjer so spregovorili o njegovem opusu raziskovalci iz Slovenije in drugih republik SFRJ, iz ZDA, Kanade, Italije, ZRN in Francije. Primorski dnevnik, 26/09/81, 4 (Majda Kodrič). 64. Uvodni govor ambasadorja ZDA v Jugoslaviji Mr. Davida Andersona na Mednarodnem simpoziju o L. A., dne 16/09/81. Glej objave v tem zborniku. 65. Dolgo že čutim, da bo politika sile pognala svet v uničenje. Govor Vide Tomšič na osrednji spominski slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča v Cankarjevem domu. Delo, 18/09/81, 5, s sliko Vide Tomšič. 66. Udeležencem simpozija o Louisu Adamiču je predsednik Mestne skupščine dr. Marjan Rožič priredil sprejem in podelil plaketi mesta Ljubljane dr. Henrvju A. Christianu in prof. Rudolfu Vecoliju. Dnevnik, 18/09/81, s sliko skupine (foto Lado Cuk). 67. Obisk v Adamičevih Prapročah in Grosupljem dne 19/09/81. Udeležence simpozija je sprejel predsednik SO Grosuplje Janez Lesjak, pred hišo jih je pozdravil Louisov brat prof. France Adamič, ki se je v imenu sorodnikov zahvalil prirediteljem ob tako uspelih prireditvah. Delo, 21/09/81, 2 (BP). 68. Slovesna počastitev L. Adamiča ob 30-letnici smrti. Pregled prireditev. Gospodarstvo, Trst, 18/09/81, 3. 69. Srečanje z ameriškimi Slovenkami. Tilka Blaha je sprejela progresivne ameriške Slovenke — udeleženke Simpozija o Louisu Adamiču. Delo, 22/09/81, 16. 70. Odlomki iz del Louisa Adamiča: Native Return, 1934, 29; — My America, 1938, 126; — Orel in korenine. DZS 1981, 135; — Pismo Josipu Brozu Titu 23. oktobra 1944. Izdal odbor za obeležitev 30-letnice smrti Louisa Adamiča pri Predsedstvu RK SZDL (zanj Marko Pogačnik). Ljubljana, september 1981, 11 str. Besedila sta na osrednji proslavi delno prebrala Andrej Kurent in Janez Vajevec. 71. Slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča. Izdal Republiški komite za informacije SR Slovenije. Ljubljana, 19/09/81, Program prireditev in izvlečki iz časopisov. Slika ob srečanju Adamič-Tito, Beograd 1949 (fotodokumentacija Delaj. 72. Izgorel je v ljubezni do svojih dveh domovin. Pregled slovesnosti in razgovorov v Prapročah ob spominski slovesnosti pred rojstno hišo. Delo, 05/09/81 (Bogdan Pogačnik). 73. Adamičev portret v Ljubljani. Delo, 16/09/81 (Bogdan Pogačnik). 74. Glasnik in vest vsega sveta. Tiskovna konferenca, simpozij, razstava in osrednja prireditev. Dnevnik, 16/09/81. 75. Samorastnik. V spomin Louisu Adamiču. Pozdrav Vide Tomšič na začetku simpozija v Ljubljani. Večer, 17/09/81. 76. Vsaka njegova knjiga je bila akcija. Ob 30. obletnici smrti Louisa Adamiča. Naš rojak je želel povezovati literaturo in novinarstvo, umetniško umišlje-nost in vsakdanjo stvarnost... Delo, 19/09/81 (Bogdan Pogačnik). 77. Seznanjanje z Louisom Adamičem. Poudarki. Komunist, 19/09/81 (Meta Demšar). 78. Se enkrat o portretu Louisa Adamiča. (Slika je od leta 1978 potovala iz New Yorka na Bled, z Bleda v New York in 14/09/81 se je z letalom JAT št. 503 vrnila v Ljubljano (toda v muzej še ni prišla), pač pa je bila na razstavi v Prešernovi dvorani SAZU od 16.—21/09/81. Delo, 24/09/81 (Iztok Bartolj). 79. U spomen Louisa Adamiča. Vjesnik, 04/09/81. 80. O životu i djelu Luja Adamiča. Borba, 16/04/82. 81. Nove pojedinosti o Luju Adamiču. Politika, 16/09/81 (S. 2., v cirilici). 82. Adamič — historija naših dana. Borba, 17/09/81 (V. Zagorac). 83. Graditelj mostova prijateljstva. Simpozium o Luju Adamiču u Ljubljani. Ambasador SAD u Jugoslaviji Dejvid Anderson: Njegove knjige uobličile su moju najraniju predstavu o Americi. Politika, 17/09/81 (S. 2ikič, v cirilici). 84. Borac za istinu i pravdu. Centralna manifestacija u povodu 30-godiš-njice smrti Luja Adamiča. Adamičev duh i stvaralaštvo ostaju suvremeni, oni postaju dio zajedničke kulturne baštine njegovih dviju domovina... Borba, 18/09/81 (s sliko). 85. Perom za rodnu grudu. Ljubljana u znaku obeležavanja 30-godišnjiee smrti Luja Adamiča. Veran domovini, istina o Jugoslaviji. Titovo pismo. Večernje novosti, 18/09/81 (M. Govedarica). 86. Studijski september. Namesto recenzije referatov s simpozija o Louisu Adamiču v dneh od 16—18/09/81 na ljubljanski univerzi. Delo, Književni listi, 24/09/81, 15 (Franček Bohanec). 87. Američan slovenskega rodu. Jakčev portret Louisa Adamiča. Titov intervju. Originalni rokopis. Delo, 09/04/81 (Bogdan Pogačnik). 88. Najboljši prijatelj! Adamičeva korespondenca z Lupiš-Vukičem. Delo, 23/04/81, 13 (Bogdan Pogačnik). 89. Radulovičeva pripoved. Njegovo srečanje z Louisom Adamičem. Delo, 13/08/81 (Bogdan Pogačnik). 90. Adamičev portret v Ljubljani. 16/09/81, 6, s sliko portreta (Bogdan Pogačnik). 91. Spomin na Adamičev obisk v Ljubljani 1932. Srečanje s komunisti. Iz govora akademika dr. Bratka Krefta ob odpiranju Adamičeve razstave Adamičevega življenja in dela v Prešernovi dvorani SAZU, dne 16/09/81. Delo, 16. in 23/09/81, 4 (Bratko Kreft). 92. Partizansko pismo Louilsu Adamiču z dne 25. aprila 1944. Podpisani slovenski partizani na Visu, člani kulturne skupine X. udarne Ljubljanske brigade. Naši razgledi, 31/07/81 (Smiljan Samec). 93. Orel in korenine. Druga izdaja prevoda The EAGLE and the ROOTS. Izdala DZS, 1981, 588 str. Uvod k drugi izdaji napisal Ivan Bratko, iz angleščine prevedla Mira Mihelič. 94. Svetovi Louisa Adamiča. Izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981, 198 str. + opombe, zahvale ter imensko kazalo, skupaj 235 str. Napisala Jerneja Petrič, s slikami pomembnih osebnosti. 95. Izbrana pisma Louisa Adamiča. 200 pisem, izbral in uredil Henry A. Christian, prevedla Jerneja Petrič. Izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981, 448 str. + imensko kazalo, skupaj 473 str. 96. Louis Adamič. Simpozij — Symposiurn. 38 referatov. Izdala Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1981, 402 str. Uredil uredniški odbor, glavni urednik Janez Stanonik. 97. Prepiska Štampar—Adamič. Rad (Zagreb), 1978, 380, 401—434, separat. Uredil Ivo Vidan. 97. Orel in korenine. Iz druge izdaje pri DZS, 1981. Nedeljski dnevnik, od 15. do 23. maja 1981, 16. 98. Skrivnost. Podlistek Louisa Adamiča, v nadaljevanjih v Nedeljskem dnevniku, od 30/08 do 27/09/81. 99. Orel in korenine. Iz druge izdaje pri DZS, 1981. Večer (Maribor), od konca avgusta do 3. oktobra 1981, v 30 nadaljevanjih. 100. Pismo Louisa Adamiča sestri Tončki 7. oktobra 1926. Uvod in opombe napisal in objavil Tine Kurent. Slavistična revija, 1981, 3, 317—323. 101. Spomini na brata Louisa Adamiča. Koledar Prešernove družbe, 1982, 89—97, s slikami. Napisal France Adamič. 102. Ponovni susret sa domovinom. Odabrana poglavlja iz knjige Povratak domoroca od Luja Adamiča u izboru i prevodu dr. Milana Culjka. NIN (Beograd), od 13. septembra do 4. oktobra 1981, s slikami (v cirilici). 103. France Adamič pripoveduje o bratu Louisu Adamiču. »-Mama — osrčje naše družine«. Rodna gruda, 6, 28, 1981, 16—17 (Jagoda Vigele). 104. Rod Titove majke. Zapis i bilješke Louisa Adamiča iz razgovora s predsjednikom Titom i Anom Javeršek-Kolar o Mariji Broz... Vjesnik (Zagreb), 11/05/81, 7, sa slikama (Napisal Ivo Braut, foto Jadranko Sinkovič). 105. Louis Adamič — preteklost in prihodnost. Uvod k drugi izdaji knjige Orel in korenine, ki bo izšla pri Državni založbi Slovenije. Dnevnik, 04/04/81, 8, s sliko (Ivan Bratko). 106. Razgovor s Titom. Louis Adamič: Orao i korijeni. Vjesnik, 08/04/81, 10, v nadaljevanjih (priredil Zivko Gruden). 107. Heroj Tito, Heroj Tito, Heroj Tito! Sodobnost, 28, 5, 1980, 517—530 (iz knjige Louisa Adamiča Orel in korenine, prevedla Mira Mihelič). 108. Louis Adamič: Orel in korenine. Novosti na knjižni polici. Primorski dnevnik, 18/09/81, 5. 109. Orel in korenine. Komunist, 23/10/81, 16 (prikaz M. D.). 110. Nove izdaje in vedno mikavni ponatisi del. Ob šestih knjigah, ki jih je izdala DZS. Tiskovna konferenca. O knjigi Louisa Adamiča je govoril Ivan Bratko. Delo, 27/06/81, 5 (J. H.). 111. Orao i korenje. Povodom 30. godišnjice smrti Luja Adamiča, največeg američkog pisca jugoslovenskog porekla. Politika, Kulturni život, 04/09/81, 12, s konturno sliko (Milan Culjak, v cirilici). 112. Padel je orel (II). Komunist, 07/08/81, 16, s sliko Louisa Adamiča in rojstne hiše (Bogdan Pogačnik). 113. Orel in korenine. Dokumentarna oddaja o Louisu Adamiču na TV, sreda, 25. marca 1981. Delo-RTV, radijski in televizijski program 21—28/03/81, 1, s sliko Louisa Adamiča na obisku pri Titu leta 1949. 114. Knjiga svog vremena. Feljton. Vjesnik, 08/04/81, 10, s sliko LA po Vanki). 115. Lovim se v začaranem krogu. Iz druge izdaje knjige Louisa Adamiča Orel in korenine, ki je izšla pri Državni založbi. Delo, 20/08/81, 6, Beseda o knjigi, s slikama (Ivan Bratko). 116. Ponatis knjige L. Adamiča. Tiskovna konferenca DZS. Delo, 26/06/81 (J. H.). 117. Uspešnice v CZ in DZS. Delo, 18/06/81, 14. 118. Pripomba k članku »Louis Adamič o življenju maršala Tita«. Slov. poročevalec, 05/07/52 (Lev Modic). 119. Cez drn in s trn. Napisal Aleš Bebler. Založba Lipa Koper, 1981, Louis Adamič od str. 203 do 206. 120. O našem Louisu Adamiču. Izjava Arthurja Millerja. Večer, 04/08/80 (Ivan Dolenc). 121. Galerija obrazov. Ob razstavi Umetniki in spremljevalci v Moderni galeriji. Božidar Jakac, portret Louisa Adamiča. Nedeljski dnevnik, 15/12/81, 25. 122. Jugoslovenska trilogija Luja Adamiča. Politika, 03/09/81, 13, s konturno sliko (Milan Culjak, v cirilici). Glej tč. 111. 123. Nagelj sredi Amerike. Tipična in vznemirljiva zgodba slovenskega para. Louis in Marv Kaferle. Srečanje z Adamičem. Telex, 22/01/81, str. 55 (Janez Kajzer). 124. Usoda vizionarja. Portret pisatelja in politika Louisa Adamiča. Pripoved Iva Pirkoviča o Adamiču. Delo, 07/05/81, 13 (Bogdan Pogačnik). 125. Pot v dve smeri. Portret pisatelja in politika Louisa Adamiča. Pripoved Ivana Seška-Johna Nilsena o srečanju z Louisem Adamičem. Delo, 14/05/81, 13 (Bogdan Pogačnik). 126. Janezek iz Dražgoš. Portret pisatelja in politika Louisa Adamiča. Pripoved Janeza Lušina. Delo, 06/11/81, 3 (Bogdan Pogačnik). 127. Odsvetovali so mu politiko. Pogovor s Henryjem Christianom, pionirjem ameriških raziskav o Adamiču. Delo, Književni listi, 20/11/81, 3 (Bogdan Pogačnik). 128. Louis Adamič med drugo svetovno vojno za staro domovino. Tovariš, 26/12/52, 1111; — Resnica o »preganjanju« vere v Jugoslaviji, ravno tam, 1108; — Dve pomembni izseljenski organizaciji v ZDA, ravno tam, 1113 (Frank Zaits), s sliko Louisa Adamiča in Etbina Kristana ter Adamičeve hiše v Melfordu N. J., ravno tam 1122. 129. Predstavnika ameriških Slovencev s slikama Louisa Adamiča in Janka Roglja ter slike njunih obiskov v Pleterjah in pri Sv. Urhu. Tovariš, 1949, 309 (Foto Vlastja). 130. Louis Adamič and Upton Sinclair. Acta neophilologica, 1, 1968, 41—63 (by Ronald GottesTnann). 131. Živ spomin na Louisa Adamiča. Anna Praček-Krasna govori na prvj letošnji Adamičevi slovesnosti. Nedeljski dnevnik, 13/09/81, 17 (Jože Prešern, foto Janez Zrnec). 132. Znanstveni simpozij o Louisu Adamiču. Uvodni govor o vlogi pisatelja je imel rektor ljubljanske univerze Ivo Fabinc. Primorski dnevnik, 17/09/81, 1 (dd); Vida Tomšič na osrednji slovesnosti. Ravno tam. 133. Adamič in Grosuplje. Prireditve v Grosupljem. Delo, 08/09/81, 7 (B. P.). 134. Slovesnost ob obletnici smrti Louisa Adamiča. Delo, 17/09/81, s sliko slovesnosti \ CD, Vida Tomšič in orkester (foto Dragan Arrigler). 135. Začetek slovesnosti v spomin Louisa Adamiča. 300 udeležencev, govorila sta Edo Zgonc in Ana Praček-Krasna. Dnevnik, 04/09/81, (foto Edi Masnec); — Grosuplje ob obletnici smrti Louisa Adamiča. Na proslavi v Kulturnem domu sta govorila dr. Joža Vilfan in Vinko Blatnik. Dnevnik, 05/09/81 (foto Edo Masnec). 136. Pero in čas II. Izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Založba Tabor Trst, Washington, Buenos Adres 1980, 329—332. Pamflet o Louisu Adamiču (Mirko Javornik). 137. Slovenian Heritage I. Slovenian Research Center of America, Kent, Ohio 1980, 3, s 14 drugimi citati in viri iz del Louisa Adamiča, s sliko (Edvard Gobec). 138. Louis Adamič — spomin za bodočnost. Koledar Slovenske izseljenska matice za 1982, 17—19, s sliko pri maršalu Josipu Brozu Titu (Vida Tomšič). 139. Predsednik SIM Stane Kolman ob nagrobniku Louisa Adamiča na pokopališču v Bloomsberryju, N. J. Ravno tam, str. 24, s sliko tov. Kolmana in nagrobnika. 140. Znanstveni simpozij in spominske slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča. Ravno tam, str. 184—185, s sliko doprsnega kipa na spomeniku v Grosupljem (Jerneja Petrič). 141. Korenine Adamičevega rodu. Poročilo na simpoziju o Louisu Adamiču v dneh od 16. do 18. septembra 1981 v Ljubljani. Ravno tam, str. 199—206, s sliko pisateljeve rojstne hiše v Prapročah, Napisa na spominski plošči na rojstni hiši v Prapročah, Pisateljevi bratje in sestre jeseni 1915, Adamičeva družina, zbrana ob materini 66-letnici, julija 1941 (France Adamič, s sliko). 142. Louis Adamič, sin dveh domovin. Ravno tam, str. 213—220, s slikami: Adamičev spomenik v Grosupljem, Louis Adamič na Kočevskem Rogu leta 1949, Louis Adamič s prijateljem Jankom N. Rogljem marca leta 1949 pri Sv. Urhu, Louis Adamič si je leta 1949 ogledal tudi Turjaški grad, Akademski slikar Božidar Jakac je leta 1949 portretiral Louisa Adamiča (Anna Praček-Krasna). 143. Resnica o partizanih je zmagala nad lažjo o Mihajloviču. Govor Louisa Adamiča v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu, novembra 1943. Ravno tam, str. 221—225, s sliko Louisa Adamiča in napisom Živio Tito, feb. 1944 (Opombe k besedilu je napisal Matjaž Klemenčič). 144. Louis Adamič nad his vievvs concerning literature. Ravno tam, str. 285 —288 (Jerneja Petrič). 145. Naši na tujih tleh. Antologija književnosti Slovencev v Severni Ameriki. Izbrala in uredila Jerneja Petrič, izdala CZ v sodelovanju s SIM. Ljubljana 1982 (L. Adamič: Velikan, str. 175—194. Prevedel Štefan Vevar). Drugi sestanek urednikov in izdajateljev krajevnih, občinskih in pokrajinskih zbornikov v Grosupljem, dne 18. junija 1981 (Poročilo sklicatelja) France Adamič Konec junija t. 1. je preteklo dve leti od našega prvega srečanja, sestanka urednikov in izdajateljev krajevnih, občinskih in pokrajinskih zbornikov. Na sestanku na gradu Kromberk je uredništvo Zbornika občine Grosuplje sprejelo nalogo, da skliče drugi posvet, ki ga s tem pozdravom začenjam. Zahvaljujem se vsem vam, ki ste se udeležili tega sestanka, prav tako se zahvaljujem Ljudski knjižnici Grosuplje za gostoljubje. Drugi posvet je organiziran na podlagi izkušenj m priporočil prvega posveta, ki je razčlenil vsebinsko, kadrovsko in finančno situacijo krajevnih zbornikov. Menim, da so se razmere v obdobju gospodarske in družbene stabilizacije še zaostrile. Kljub motnjam in težavam pa nekateri zborniki uspešno delajo in prihajajo na svetlo, zapaženi pa so celo novi poskusi in nove edicije, novi zborniki in razgledi. Naša naloga je, da vztrajamo in se prebijamo čez vse zapreke in z rednimi ali periodičnimi izdajami bogatimo krajevno in splošno slovensko kulturo. Uvodoma naj omenim, da nikjer v SR Sloveniji, tudi v NUK ne, nisem mogel dobiti naslove zbornikov, imena izdajateljev ter druge podatke in preglede te zvrsti publicistične dejavnosti. Za pripravo drugega posveta krajevnih zbornikov smo organizirali anketo; vprašalne pole smo poslali 25 uredništvom oziroma občinskim kulturnim skupnostim. Zal je vrnilo izpolnjene vprašalne pole samo 8 uredništev, in sicer: Goriški letnik Idrijski razgledi Loški razgledi Notranjski listi Ptujski zbornik Skozi viharje v lepšo prihodnost Slovensko morje in zaledje Zbornik občine Grosuplje Med ustanovitelji in izdajatelji je pet muzejev, dve kulturni skupnosti, ena OK SZDL, pri enem zborniku pa je več ustanoviteljev (muzej, občinska kulturna skupnost, knjiižna založba, strokovna ustanova, osrednja knjižnica). Trije zborniki imajo pokrajinski značaj in jih zato sofinancira Kulturna skupnost Slovenije, Raziskovalna skupnost Slovenije in drugi, na splošno pa za izdajanje zbornikov in sofinanciranje skrbijo občinske kulturne skupnosti ter združeno delo. V mnogih primerih je izhajanje zbornikov odvisno od prizadevanja in zavzetosti uredniškega odbora ali od posameznikov. Najstarejši zbornik izhaja že 27 let (Loški rargledi), najmlajši so menda Bistriški zapisi, ki so letos prvič izšli. Izmed 25 krajevnih, občinskih in pokrajinskih zbornikov izhajata samo dva redno vsako leto (Goriški letnik in Loški razgledi), trije zborniki na dve leti, vsi drugi pa periodično ali ob posebnih jubilejih in slovesnostih. Za posamezne zbornike in njihove izdajatelje je naklada, število izvodov zelo značilen kazalec materialnega, vsebinskega ter kadrovskega stanja. Povprečno se natisne okoli tisoč izvodov, najmanj 600, največ pa 3000 izvodov. Vsi zborniki, razen enega, so dosedaj izhajali v knjižnem tisku. Tisk z navadno črno belo opremo stane že od 10 do 15 tisoč dim za tiskarsko polo, z luksuzno opremo in opremo v barvah pa že blizu 50 tisoč dinarjev. Samo štirje zborniki imajo redne naročnike, njih število pa se giblje od 100 do 990, kar znase od 20 do 65% naklade. Presežek navedenih izdaj — pri nekaterih zbornikih pa vsa naklada — je ali v prosti prodaji ali pa se distribuira prek združenega dela, sindikatov ali kolektivov. Ta pregled rezultatov ankete verjetno ni značilen za celotno založništvo krajevnih zbornikov in razgledov, saj je premalo urednikov izpolnilo vprašalne pole, vsekakor pa podatki dajejo možnost za razmišljanje in vzbujajo zaskrbljenost za bedo naše dejavnosti, razen v treh, štirih primerih, ki nam kažejo pot v urejene razmere. Njihove izkušnje, pobude in aktivnosti naj oplemenitijo naše delo in prizadevanja. Drugega posveta so se udeležili: Branko Marušič in Marijan Brecelj za Goriški letnik, Janez Sumrada za Notranjske tiste, Kristina Sauperl-Parg za Ptujski zbornik in Skozi viharje v lepšo prihodnost (Ptuj), France Adamič, Ivan Ahlin in Tine Kurent za Zbornik občine Grosuplje ter Janez Lisjak za Skupščino občine Grosuplje. Zaradi slabe udeležbe so udeleženci obravnavali nespremenjene razmere in stabilizacijske težave, ki so bile nakazane v uvodnem poročilu sklicatelja, ter probleme iz prvega sestanka leta 1979 na gradu Krom-berk. Glavni problem je še vedno vprašanje financiranja in s tem povezano (ne)redno izhajanje. Ker ima vsebina zbornikov širši značaj in naaionalni pomen za kulturo in zgodovino slovenskega naroda, terjamo, da tri republiške samoupravne skupnosti sofinancirajo tudi krajevne, občinske in pokrajinske zbornike. Doslej so si priborili delež iz republiških skladov samo trije zborniki (Kronika, Loški razgledi, Časopis za zgodovino in narodopisje), vsi drugi pa so odvisni od skromnih občinskih skladov. Sklicatelj bo o položaju krajevnih in občinskih zbornikov informiral predsednike izobraževalne, kulturne in raziskovalne skupnosti Slovenije. Sicer pa naj se realizirajo sklepi s prvega sestanka iz leta 1979 (ZOG 11, 1980, 272—275). Prihodnji sestanek bo pripravilo uredništvo Notranjskih listov leta 1983. Umrl je Milan Nardin-Skala France Adamič Z zamudo objavljamo, da je dne 10. junija 1971 v ankaranski bolnišnici umrl nekdanji obratovodja Transformatorske postaje v Grosupljem Milan Nardin-Skala. Primorske, novice so dne 06. avgusta 1971, 6 objavile naslednji nekrolog: »Pokojni Milan je bil nasmejan, veder človek, eden tistih, ki najdejo sproščene poti do sočloveka. V Luki Koper je bil referent za družbeni standard: dolžnost, ki ni terjala samo poklicne vneme, temveč tudi veliko razumevanja za ljudi okrog 6ebe. Te lastnosti pa je v dobršni meri kazal vse svoje življenje. Rodil se je v Trstu leta 1908. Po poklicu je bil komercialist. Bil je napreden, izrazito levo usmerjen človek in navdušen simpatizer. Svoje prepričanje je dejavno potrdil v letih oboroženega upora, saj je začel sodelovati z OF že v letih 1941—1942, ko je v Grosuplju na Dolenjskem organiziral OF v kolektivu transformatorske postaje. 2e jeseni leta 1941 je bil vključen v osvobodilno gibanje tako rekoč vas kolektiv, tako da so lahko služili uradni prostori transformatorske postaje za sestanke in seje Okrožnega komiteja KP Grosuplje. Vojne dolžnosti so mu naložile mnoge dolžnosti, dokler ni bil v decembru leta 1944 imenovan za ko-mandata IV. sektorja komande mesta Trst in to dolžnost je opravljal do osvoboditve ... (1. b.)« S pokojnim Milanom sva se srečevala od jeseni 1943 dalje v nekaterih akcijah Mednarodnega rdečega križa v Trstu, pozneje pa v ilegalnih nalogah gospodarske komisije NOO za mesto Trst in neposredno zaledje, zlasti za preskrbo ilegalcev, kurirjev in borbenih enot v mestu in zaledju. V teh okoliščinah je bil neverjetno odločen, spreten in drzen. Po osvoboditvi je bil med drugim direktor podjetja Nama, ki je imelo sedež v starem koprskem pristanišču; iz te začetne organizacije je pozneje razvil Splošno trgovsko podjetje Koper, nato je bil sekretar in namestnik direktorja Agrokombinata (Agraria) Koper. Menim, da bi bilo potrebno osvetliti Nardinovo delovanje v Grosupljem do odhoda v Trst leta 1942. V. revija mladih glasbenikov Društvo glasbenih pedagogov v Ljubljani, Zasavja in Notranjske je ob 100-letnici glasbenega šolstva na Slovenskem in 40-letnici ustanovitve prvih slovenskih narodnoosvobodilnih brigad organiziralo nastope učencev glasbenih šol v Cerknici, Domžalah, Trbovljah in v Grosupljem; tu je bila revija dne 14. aprila 1982 ob 17. uri v Kulturnem domu. Na sporedu je bilo 27 glasbenih točk. ALOJZIJ MIHEVC Metod Dular* Malo je delavcev, ki bi bili nepretrgoma zaposleni pri enem in istem podjetju 52 let. Tak je bil Alojzij Mihevc, ki je pri tovarni MOTVOZ IN PLATNO, Grosuplje delal nepretrgoma od leta 1929 do 1981. Čeprav je že leta 1959 dosegel pravico do pokoja, ni prenehal z delom, ampak je vztrajal do leta 1981, ker je bil zelo navezan na podjetje in na sodelavce v tovarni. Umrl je 16. marca 1982. Rojen je bil 1. 1900 v Logatcu; tam je tudi končal osnovno šolo, meščansko šolo pa v Krškem. Nato se je izučil za trgovca v Idriji. V prvi svetovni vojni je bil vojak v Galiciji. Po koncu vojne se je prostovoljno vključil med Maistro- Alojzij Mihevc (1900—1981) ve borce za slovensko severno mejo. Za njegovo ljubezen do domovine in za borbenost, ki jo je pokazal kot prostovoljec-borec v bojih za osvoboditev naše severne meje v letih 1918—19, je prejel spominsko medaljo s plaketo in spominski znak 1918—19. Ko se je vrnil od koroških borcev, je služil redni vojaški rok, nato pa delal kot zastopnik pri raznih podjetjih. Od leta 1929 je bil stalno zaposlen kot za- * Ljubljana, YU 61000, Filipičeva 2 stopnik grosupeljske tekstilne tovarne za Beograd in okolico. V svojem rajonu je odlično uvedel grosupeljsko podjetje. Svojo domoljubnost in borbenost je tovariš Mihevc pokazal tudi v drugi svetovni vojni. Po bombardiranju Beograda se je preselil z družino v Ljubljano ter delal kot zastopnik tovarne MOTVOZ in PLATNO za Ljubljano. Tovarna je podpirala partizane in tako je tovarniški voznik večkrat vozil blago, namenjeno za partizane, v Ljubljano k tovarišu Mihevcu, ki je imel za to blago posebno klet, in ga oddajal po navodilih OF. Seveda je tov. Mihevc redno podpiral OF tudi iz svojih rednih dohodkov lin večkrat prenočeval ilegalce. Za svoje sodelovanje z OF, ki je bilo pogosto združeno z življenjsko nevarnostjo, je bil tov. Mihevc odlikovan z Redom zaslug za narod*. * Glej ZOG VII, str. 87: Prispevek k vlogi tovarne Motvoz in platno Grosuplje v NOV. OBČINSKA KONFliEKNCA SZDL GROSUPLJE Številk«!32 D«tu»: 28.1.1982 liKi-.LNI: KI ODBOH ZBORNIK OBČIHU G80UUFLJK ( glav*l i» odgovora! uredaik: dr. FRANCK ADAMIČ t« IVAN AHLIN). Občiaoka konferenca t5Zi)L Grosuplje je a« svoji seji dne 20.1. 1982 raspravljala tudi o predlogu sestave saloSaiškega sveta. Koafereaca je sprejela a^sledaji predlog sestave omsajeaega orgama upravljanja i 1. JAMEZ LESJAK - predstav. akupfičiae obzirne Grosuplje 2. EDO ZOONC - ■ 3. JULIJAHA BBfitK - predstav. OK ZK3 1. BORUT VILDMAH " OK SZBL 5. METKA MENCIN ■ OK ZaMB 6. MAHJ3TA VMHDVTČ - " 038 ?. HIHa GLaIAN - " Kulturne akupnoBt 8. SLAVKO MEDVED - » Ob8.odbor ZZB KOV Poleg delegatov, ki so Jih predl»gsle v nalofaiSki svet družbeno politiSae organitacije, skupSciaa obJlae In Kulturma skupnost | pa »aložaiški »vet sestavljajo Se Člani uredniškega odbora v n»«ladnji sestavi: 1. FRANCE ADAMIČ - glavai uredaik 2. IVAM AHLIN - odgovorni uredaik 3. XfS KHKVS - claa 1. CVKTO BBCKOVIĆ - " 5. TINE KURKNI " 6. SVAKE VALEHTIKČIČ - " Skupao Šteje »aložaiSki svet 1* članov. TovariSfei poadravl Sekretar ot.'-ii k* koafereaee i>ZDL Vinko Blatnik Sklep OK SZDL Grosuplje o imenovanju založniškega sveta in uredniškega odbora Zbornika občine Grosuplje IMP — industrijsko montažno podjetje DO »LIVAR« Ivančna gorica n. sol. o. »VIKTOR KOLESA« Ivančna gorica 91 telefon 783-140, telex 31570 YU IMP-LIV TOZD LSNL — Livarna sive in nodularne litine TOZD HVA — Hladnovodne armature TOZD LBK — Livarna barvnih kovin TOZD VIPO — Vzdrževanje in proizvodnja orodij S — Delovna skupnost DO LIVAR PROIZVAJAMO: TOZD LSNL — izdeluje serijske odlitke iz sive in nodularne litine za potrebe kovinsko predelovalne industrije kot: ohišje črpalk in druge sestavne dele, kanalske in vodovodne armature, dele za avtomobilsko industrijo, vse vrste strojnih delov, vse vrste ulitkov s področja toplotne tehnike. TOZD HVA — proizvaja armature za zunanji vodovod kot hidranti, zasuni, navrtni zasuni, lovilci nesnage, spojni material, zračni ventili in ostali pribor za vodovod. TOZD LBK — izdeluje v svojih prostorih odlitke barvnih kovin aluminija, medenine in brona, lite v pesek ali kokilo. TOZD VIPO — izdeluje vse vrste modelov iz lesa in epoxi smol ter modelne plošče. Izdeluje tudi kovinske jedrovnike — orodja za izdelavo jeder po postopkih shell-moulding. V tej dejavnosti sprejema tudi dela drugih naročnikov po njihovih načrtih oziroma vzorcih ali pa izdela celotno tehnologijo za proizvodnjo različnih ulitkov. Opravlja tudi storitve vzdrževanja za vse ostale TOZD in zunanje naročnike. DS — skupnih služb opravlja vsa strokovna in administrativna dela za vse TOZD. ISKRA — INDUSTRIJA ZA AVTOMATIKO TOZD STIKALNIH IN ZAŠČITNIH ELEMENTOV DOBREPOLJE PREDSTRUGE 29 VIDEM 61312 Black & Decker JUGOSLAVIJA po. podjetje za proizvodnjo in montažo električnih ročnih orodij, priključkov in pribora tovarna gostinske opreme, 61290 grosuplje, adamičeva 36, telefon (061) 771-411, telex 31552 yu kogro Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov Izdelujemo toplotne, hlajene, nevtralne 'in kombinirane elemente, točilne in druge pulte, samopostrežne in ostale linije Opravljamo razne storitve Vsi naši elementi so iz najkvalitetnejše nerjaveče — inox pločevine Lastni projektivni biro TOVARNA GOSTINSKE OPREME 61290 GROSUPLJE Centralna servisna služba UNIVERSAL IVANCNA GORICA MALO HUDO 3 Telefon (061) 783-043 uprava 784-002 peskokop se ukvarja: z nizkimi in visokimi gradnjami, adaptacijami, opravlja strojna in minerska dela ter opravlja vse peščene agregate. STOLARNA DOBREPOLJE TELEFON: 782 008 TELEGRAM: STOLARNA Dobrepolje 61312 VIDEM-DOBREPOLJE TOZD LESNA PROIZVODNJA »SINOLES« b. o. IVANCNA GORICA Telefon: 783 147-148 V povsem sodobno opremljeni tovarni, ki smo jo zgradili leta 1975, izdelujemo specialno stavbno pohištvo in izdelke po meri. Uspešno se vključujemo v investicijsko gradnjo, saj se intenzivno ukvarjamo z izdelovanjem oken, vrat, predelnih sten in drugih elementov za turistične in druge javne objekte. V DE v Stični izdelujemo notranjo opremo, stilne spalnice, dnevne sobe in individualno raznovrstno kosovno pohištvo za investicijske objekte. Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve in se hitro prilagajamo zahtevanim potrebam trga. Letna vrednost proizvodnje znaša približno 50 milijonov dinarjev, zaposlujemo pa 120 delavcev. Kib Kmetijska zadruga Stična sedež Ivančna gorica Telefon 783-102 Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev in gradbenim materialom, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja, oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi izdelki, ima lastno hranilno-kreditno in lastno kmetijsko pospeševalno službo. TEKSTI L TOZD motvoz in platno n. sol. o. Taborska 34 61290 Grosuplje telefon: (061) 771-311 telex: 31498 YU MOTVOZ telegram: Motvoz Grosuplje železniška postaja: Grosuplje tekoči račun: SDK 50130-601-31002 Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije. Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče sukljanka za krompir, čebulo in povrtnine ter gosto tkane vreče za moko, sladkor in razna semena. Poleg motvozov in vrvi iz konoplje izdelujemo tudi motvoz in vrvi iz polipropilena. TOVARNA PLETENIN x~vy o l.(ubl.juiii.l;i zniu.i modu o I Ijubljunu rašica Ijubljaiiii TOZD »VLTAVA« ŠENTVID PRI STIČNI TOZD KONFEKCIJA AMBRUS Hib mig MESNA INDUSTRIJA NA GORENJSKEM TOZD STIČNA PRAŠIČEREJA STIČNA 1 VETERINARSKI ZAVOD KRIM GROSUPLJE, TABORSKA 32 skrbi za zdravstveno varstvo domačih živali in reprodukcijo govejih plemenic na območju občine Grosuplje in občine Ljubljana Vič-Rudnik GROSUPLJE n. sol.o. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE n. sol. o. 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 1. TOZD SPLOŠNE GRADNJE o. sub. o., GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 — Izvaja vse vrste gradbenih objektov, raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji; 2. TOZD KOVINSKO LESNI OBRATI o. sub. o., GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta — izdeluje in razvija raznovrstno opazno opremo, manjše gradbene stroje za moderno tehnologijo gradenj. Izdeluje vse vrste jeklenih konstrukcij, opravlja vsa ključavničarska, mizarska, žagarska in druga podobna dela, opravlja tudi celoten remont gradbenih strojev in opreme; 3. TOZD PROJEKTIVNI BIRO o. sub. o., LJUBLJANA 61000 LJUBLJANA, Trubarjeva 65 — Izdeluje vse vrste tehnične dokumentacije; 4. TOZD GRADBENI POLIZDELKI — PROIZVODNJA o. sub. o., LJUBLJANA 61000 LJUBLJANA, Cesta dveh cesarjev 393 — Proizvaja betonske montažne hale, elemente in druge betonske izdelke ter polizdelke, pridobiva mineralne agregate, proizvaja železobetonske armature, izdeluje lesene opaže; 5. TOZD IGRAD GRADBENIŠTVO o. sub. o., VRHNIKA 61360 VRHNIKA, Tržaška cesta, blok S-7 — Izvaja vse vrste gradbenih objektov, raznovrstna popravila, nadzidave In adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji. VSA DELA IZVAJAMO HITRO IN SOLIDNO OM]®! elektrotehniško podjetje grosuplje' pozd elektroservice elektrotehniško podjetje grosuplje pozd elektroservice projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, skupinske antenske naprave, avtomatske telefonske centrale, servis in popravila. pologi i i i * „„„„.Jl „ „ , --Instalacije ■ grosuplje p.c». GROSUPLJE, ADAMIČEVA 51 — TELEFON: 772-233 — TELEX: 32114 YU INSTGR TEKOČI RAČUN: 50103-601-31182 IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA, STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE! TABOR 99 61290 GROSUPLJE Adamičeva 14 delovna organizacija 99 TRGOVINA, GOSTIN8TVO in TURIZEM n. sol.o. TELEFON 061 771-164,771-120, TRANSPORTNO PODJETJE UPRAVA: centrala (061) 783 021, 783 157 telex 31550 Y ATP IVG direktor 783134 promet 783130 računovodstvo 283 123 POSLOVALNICE: BEOGRAD (011)653 564,561 191 ZAGREB (041) 223 333, 223 524 LJUBLJANA (061) 315 052, 324 358 RIJEKA (051) 23 694, 31 557 (telex) 24456 YU ATP IG Rl telex Zagreb 21720 YU ATIGOR Transportno podjetje AVTOPREVOZ Ivančna gorica opravlja vse prevoze s cestnimi motornimi vozili oo oo N/1 SOZD GHT LJUBLJANA GP TURIST LJUBLJANA TOZD MOTEL GROSUPLJE MOTEL GROSUPLJE restavracija sauna bazen GUMA Trgovsko podjetje Grosuplje POT V BREZJE TELEFON 772-360 TELEX 31510 YU GUMA KMETIJSKA ZADRUGA LJUBLJANA TZO GROSUPLJE — KOLODVORSKA 2 ODKUPUJE IN PRODAJA KMETIJSKE PRIDELKE, KLAVNO IN PLEMENSKO ŽIVINO POSPEŠUJE PROIZVODNJO PRI ZASEBNIH KMETIJSKIH PROIZVAJALCIH IN JIH OSKRBUJE Z REPRODUKCIJSKIM MATERIALOM, KMETIJSKIMI STROJI IN GRADBENIM MATERIALOM ODKUPUJE IN PRODAJA IZDELKE DOMAČE OBRTI TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA SPLOŠNO MIZARSTVO GROSUPLJE l/i / m // Izdelujemo opremo za hotele, šole, vzgojno-varstvene ustanove in pisarne. Režemo hlodovino za gospodarske MG organizacije in zasebnike. DO TABOR TOZD POLŽEVO GROSUPLJE PARTflER p.o. 61290 GROSUPLJE Adamičeva 15 TEL.: UPRAVA 772 865, TISKARNA 771-177, DIREKTOR 772-854 PROIZVODNJA — STORITVE Mercator sestavljena organizacija združenega dela za dejavnost kmetijstva, industrije, trgovine, gostinstva in storitev, n. sub. o., Ljubljana PEKARNA GROSUPLJE proizvodnja kruha in peciva, p.o., Grosuplje, Adamičeva 11, žiro račun: 50130-601-31091 pri SDK Grosuplje telefon: (061) 771-100, 771-177 uprava, 771-143 ekspedit pekarne KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE Cesta na Krko 7 61290 GROSUPLJE telefon 771 037, 772 311 — gradnja vodovodov, kanalizacije, cest — komunalno opremljanje zemljišč — vzdrževanje komunalnih naprav — strojne in prevozniške storitve — izvajanje zidarskih, pleskarskih in sobosMkarskih del iviercator MERCATOR DO »ROŽNIK« TOZD »DOLOMITI« TRŽAŠKA 37 B, n. sub. o. V SVOJIH POSLOVALNICAH NA OBMOČJU OBČINE LJUBLJANA VIC-RUDNIK, GROSUPLJE, VRHNIKA, LOGATEC IN POSTOJNA NUDIMO NAŠIM POTROŠNIKOM VSE VRSTE 2IVIL, GOSPODINJSKE POTREBŠČINE, GRADBENI MATERIAL, TEKSTILNO BLAGO, KOZMETIČNO BLAGO, POHIŠTVO IN GOSTINSKE STORITVE; ODOBRAVAMO TUDI POTROŠNIŠKA POSOJILA. GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA Obrat za kooperacijo GOZDARSTVO ŠKOFLJICA — PE Grosuplje Gospodari z zasebnimi gozdovi s svojimi dejavnostmi: — gojitev gozdov — varstvo gozdov — izkoriščanje gozdov — dajanje lesa in drugih gozdnih proizvodov v promet — blagovni promet z žaganim lesom — maloprodaja gozdnih sortimentov — gradnja gozdnih cest in poti ter drugih ustreznih objektov — izvrševanje storitev gozdarske službe za lastne in tuje potrebe — hranilno-kreditna služba A s svojimi temeljnimi organizacijami opravlja dela projektiranja, vzdrževanja, modernizacije in gradnje cest z najsodobnejšo mehanizacijo in lastno asfaltno bazo. Postavlja in vzdržuje prometno opremo na cestah. CESTNO PODJETJE LJUBLJANA Ljubljana, Stolpniška ul. 10 /o ljubljanska banka s svojo enoto v Grosupljem, agencijama v Ivančni gorici in Dobrepolju se priporoča za obisk zavarovalna skupnost triglav tta OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA, Miklošičeva 10 Vam nudi vse vrste — premoženjskih — življenjskih — nezgodnih — kmetijskih in — transportnih zavarovanj POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNI SKUPNOSTI OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA! PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3 Telefon 771-441 aOoSTROJ LJUBLJANA LJUBLJANA, DRAGA 41 — JUGOSLAVIJA PODJETJE ZA PROIZVODNJO KMETIJSKE MEHANIZACIJE IN OPREME OBRAT »ALBIN GRAJZAR« IVANČNA GORICA Proizvaja plastične silose in cisterne vseh volumnov od 10 do 150 m3: — za siliranje živilske krme — za skladiščenje žit — za skladiščenje umetnih krmil v farmah — za skladiščenje cementa — za skladiščenje ostalih sipkih materialov — cisterne za tekočine. ISTRA-BENZ KOPER, VOJKOVO NABREŽJE 10 Trgovsko podjetje z nafto in naftnimi derivati se priporoča za svoje kvalitetne in hitre storitve na vseh bencinskih črpalkah in na BENCINSKI ČRPALKI V IVANCNI GORICI INDUSTRIJSKA PRODAJALNA NUDI PO TOVARNIŠKIH CENAH — POHIŠTVENE TKANINE — DEKORATIVNE TKANINE — ROČNO TKANE VOLNENE TAPISERIJE — BLAZINE — PRTIČE — POSTELJNA PREGRINJALA VELIKA IZBIRA — NASVETI ARHITEKTA ODPRTO OD 8,—19. URE, SOBOTA OD 8.—13. URE dekorativna zavod za prostorsko komunalno in stanovanjsko urejanje grosuplje taborska 3, 61290 grosuplje, tel. 772 038