Poštnina plačana v gotovem. Glasilo Osrednjega društva lesnih delavcev Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Šelenburgova ulica štev. 6/IJ, desno. — Naročnina stane letno 26 Din, polletno 13 Din, četrtletno 650 Din, posamezna številka stane 1 Din. — Oglasi se za milimeter prostora v dolžini širine enega stolpca pri enkratni objavi računajo po 2, pri trikratni objavi po 1-80 in pri večkratni objavi po l-40 Din. — Nefrankirane ali premalo frankirane dopise se ne sprejema. — Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste. Štev. 2. Ljubljana, dne 15. januarja 1924. Leto III. Proglas in poziv. Sodrugi in sodružice! Ves delavski tisk priobčuje pozive za zbiranje sredstev za podporo strokovnih organizacij v Nemčiji. Tudi strokovni listi posameznih strokovnih organizacij lesnih delavcev poedinih evropskih držav se obrača na lesne delavce in jih poziva, da zbirajo sredstva, potom katerih naj bi se podprlo Zvezo lesnih delavcev v Nemčiji. Strokovna glasila evropskih strokovnih organizacij lesnih delavcev v svojem pozivu pravijo: Francoski imperijalizem svojo vojno proti Nemčiji — čeprav v drugi obliki — nadaljuje. Franciji in njenim zaveznikom ne zadostuje vojaška zmaga nad Nemčijo, Nemčija mora biti tudi gospodarsko uničena.» Zasedba Porurja po Franciji je nemškemu delavstvu povzročila nad vse težko politično situacijo, še težja pa je gospodarska kriza, v kätero je nemško delavstvo po krivdi francoskih fanatikov zabredlo. Svetovna zgodovina do sedaj ne zaznamuje takega težkega položaja, kakršen je nastal v Nemčiji. Francoskemu imperijalizmu se „dostojno“ stavi ob stran kapitalistični razred Nemčije, ki je vlekel dobiček iz vojne in sedaj zopet vleče dobiček iz nepopisne bede delavnega ljudstva. Nemška valuta je uničena, produkcija blaga ter izdelkov je prenehala in tam, kjer se še dela, je delavni čas silno kratek. Velikanska brezposelnost in lakota ženeta delavstvo v obup. Reakcija, ojunačena po strašni mizeriji, katera je prišla nad delavstvo, dviga glavo in se pri- pravlja odvzeti delavstvu vse pravice ter pridobitve ter pahniti ga nazaj v hlapčevstvo. Nemške strokovne organizacije vodijo v teh 'strašnih razmerah naravnost heroično borbo, ali navzlic vsem nadčloveškim naporam niso v stanu umiliti vso bedo in rešiti mase delavstva pred lakoto. Nemška Zveza lesnih delavcev — najmogočnejša opora internacijonalnega pokreta lesnih delavcev, katera je napram lesnim delavcem vseh dežel vselej vršila svojo dolžnost — Zveza nemških lesnih delavcev, na katero je vsak zaveden lesni delavec vedno zrl s ponosom, tej zvezi, katera je bila vzor vseh strokovnih organizacij lesnih delavcev preti težka usodepolna nevarnost financijelnega zloma. Vsled financijelne krize, ki je nastala po uničenju nemške valute, Zveza nemških lesnih delavcev ni več v stanu izplačevati svojim članom one podpore, ki jih je po pravjlniku izplačevati dolžna. Skratka, naši nemški sotrpini se nahajajo v silni stiski. Pomoč je nujno potrebna. Pomožna akcija za nemške lesne delavce je neizogibna. Centralni odbor Saveza lesnih delavcev Jugoslavije je na zadnji svoji seji sklenil pozvati vse lesne delavce, da priskoče na pomoč nemškim sodrugom. V to svrho naj se povsod izvedejo zbirke. Nabrani denar naj se pošilja pod geslom „Pomoč Nemčiji“ na centralo Saveza lesnih delavcev Jugoslavije v Ljubljani, Šelenburgova ulica štev. 6/II. Tokio v ognju. Zadnjič smo govorili 6 Jokohami, ki se je zrušila že pri prvem potresnem sunku. V mestu Tokio samem je bil potres slabejši, a prokletstvo Tokia je bil ogenj. Sicer so v Tokiu vsako leto požari in mu odtrgajo precejšen del mesa, a kaj je to napram nesreči 1. septembra! V soboto je bil potres in popoldne je še več zijal brez dela gledalo popolnoma malobrižno, kako so gorele nekatere večje hiše. Proti večeru pa, ko je začelo goreti tukaj in tam, ko je silen veter zagrabil ognjemj moč in jo gnal po mestu okoli, tedaj so videli, da je zadela Tokio grozna nesreča. Plinove cevi so počile in to je povzročilo ogenj. Potem pa je gorel Tokio v vsej svoji razširjenosti od jugozapada proti severovzhodu skoz dva dni in dve noči, mesto, ki je štelo 3 milijone ljudi za 60 Ljubljani Razdalja od Ljubljane do Kranja je bilo eno samo morje plamena. Danes vemo, da je zgorelo okoli 340 tisoč poslopij in hiš, vseh pa je bilo 500 tisoč. Trije milijoni prebivalcev so se skrčili na dober milijon, vsi drugi so zbežali ali pa so postali žrtve potresa in ognja. V Jokohami je pa ostalo od 70.000 hiš komaj še sto. Ali si moremo kaj takega predstavljati? Ves okraj, ki ga je zadel potres, okoli Jokohame in Tokio, je štel devet milijonov ljudi. Vsa Jugoslavija jih ima dvanajst. Koliko jih je ostalo? In vse je v Tokiu postalo žrtev plamen, karkoli je bilo važno, z vso opremo in z vsemi akti: tri zasebna vseučilišča, mu?ej, Okura, magacini, arzenali, ministrstva: notranjih zadev, financ, prosvete, poljedelstva, nauka, patentni urad, monopolni urad, državna tiskarna, računski urad, glavni brzojavni urad, policijsko predsedstvo,. vojaška oblačilnica, mornariška akademija, mornariški muzej, vse mornariške šole, mornariški klub, akcijska borza, državna borza, vse polno bank, velike trgovske tvrdke, trgovska visoka šola, tehnika, zobozdravniška šola, več srednjih šol, nad sto ljudskih šol, del cesarskega vseučilišča, predvsem nenadomestljiva vseučiliška knjižnica, vse knjigarne in vsa časnikarska poslopja razen dveh, cesarsko gledališče, vse plesalnice, vsi večji kolodvori, večina telefonskih uradov, ameriško, holandsko, kitajsko poslaništvo itd., itd. Kdo bi vse to naštel! Po potresu ni bilo Tokia več: kar je ostalo, je bila samo velika vas brez zveze, brez živil, brez vode, luči in prometnih sredstev. Vse zveze z zunanjim svetom so bile pretrgane, velika železnica proti jugu je mo- JO Vse lesne delavce naprošamo, da upoštevajo silno težaven položaj nemških lesnih delavcev in da vsak po svojih močeh k umiljenju strašne bede prispeva. Vsakdo naj da kar more. Živela mednarodna proletarska solidarnost! Likvidacija (odprava) Ministrstva socialne politike. Belgrajski vladni organ „Samouprava“ se je v svoji 286. številki z dne 21. decembra 1923 razpisal o likvidaciji ministrstva socialne politike; vsekakor se je to zgodilo pod vtisom neugodnega razpoloženja, ki se je proti nameravani likvidaciji na vseh straneh pojavilo. V dotični svoji številki „Samouprava“ veli: „Ukinjenje ministrstva socialne politike ne znači, da bi se nameravalo ukiniti tudi vse one posle, ki jih je to ministrstvo opravljalo. Posli ministrstva za socialno politiko se bodo razporedili med ona ministrstva, katerim pc svoji naravi ta opravila spadajo. Ministrstvo za socialno politiko, ravno tako, kakor je bil to slučaj pri bivšem ministrstvu za obnovo in prehrano, ni izvršilo onega, kar se je od njega pričakovalo. Predaleč bi nas vodilo, ako bi hoteli preiskati vse one vzroke, vsled katerih ministrstvo za socialno politiko ni izpolnilo nanj polaganih nad. Dejstvo pa je, da se je šlo v željah po izvajanju socialnih reform v državi, ki je agrarna in svojo na-cijonalno industrijo šele vstvarja, predaleč. Osobito je treba tudi povdariti, da je nepoznavanje razmer in površna sposobnost reformatorjev pritisnila ministrstvu za socialno politiko pečat diletantizma in eksperimentacije.“ Tako „Samouprava“. Mi smo že takrat vedeli, zakaj je bilo ministrstvo za prehrano ukinjeno. Ukinjeno je bilo to ministrstvo iz enostavnega razloga, ker so kapitalistični krogi in vlada zaključili svoje delo, katerega je potom tega ministrstva bilo mogoče opraviti: ociganilo in odrlo se je vse, kar je ociganiti in odreti bilo mogoče. In ker se v prazni hiši ne da več ropati, je postalo ministrstvo za prehrano odveč in odpravilo se ga je. Sedaj se je vlada potom svojega glavnega glasila potrudila, da nam objasni, zakaj likvidira ministrstvo za socialno politiko. Po njenem mnenju je razlog ta, ker se je šlo glede socialnih reform predaleč, in ker je delo tega ministrstva pritisnilo naši socialni politiki pečat diletantizma in eksperimentacije. Po izjavi vladnega glasila pa je nad vse jasno, da ne gre samo za ukinitev ministrstva za socialno politiko, ampak da gre v glavnem za odpravo onih par mizernih socialnopolitičnih reform, v koliko so zadobili obliko in veljavo zakonov. Bur-žuaziji ni na potu ministrstvo za socialno politiko kot tako, pač so ji na potu sedanji socialnopolitični zakoni, v katerih ima delavec kolikor toliko nekaj zaslombe. Oderuški kapitalistični krogi naše države, ki so složni in solidarni, ne trpe, da bi se jih v kakršnikoli obliki pri izkoriščanju delovne sile omejevalo. Kaj naj bi druzega pomenil stavek, v katerem je rečeno, „da se je v željah glede socialnopolitičnih reform v naši državi, ki je agrarna in sedaj šele vstvarja svojo nacionalno industrijo, šlo predaleč“ ? Kdor zna le količkaj čitati in tolmačiti smisel tega stavka, temu bo takoj jasno, da se po ideologiji jugoslovanskih kapitalistov da vstvarjati le na grmadah kosteh delavstva. In da se to doseže, zato je treba ukiniti zakonito omejen delovni čas in vse ostale odredbe varstvenega značaja, ki jih je socialnopolitična zakonodaja v korist delavca uvedla. Potrebno je, da se spremeni zakon o zavarovanju delavcev in vsa bremena, ki so s tem zavarovanjem zvezana, prevali na zavarovance, to je na delavce. Radikalna stranka, ki je izrazita predstaviteljica velikega kapitala, torej hoče potom likvidacije ne le ministrstva za socialno politiko, temveč tudi potom likvidacije vseh socialno političnih reform kapitalističnemu razredu neovirano izkoriščanje delovne sile olajšati. Čista blasfemija je, če organ vlade spričo tega dejstva hoče pravi namen zakriti s pojasnjevanjem, da likvidacija ministrstva za socialno politiko ne pomenja tudi likvidacijo socialno političnih agend, ki se jih baje namerava samo vzeti iz rok nestrokovnjakov in izročiti jih v roke veščakov! Takega pojasnjevanja nam ni bilo treba, ker že zdavni čivkajo vrabci na strehah, da opravlja agende ministrstva za socialno politiko v kolikor se tičejo socialne politike in reform in se ta socialna politika nanaša na delavce, že dolgo „spretnejša roka“, namreč ministrstvo notranjih zadev, katero med drugim razpolaga tudi s policijo. Da je roka ministrstva za notranje zadeve s svojo policijo „res strokovnjaška“, je delavstvo na svoji lastni koži pogostoma že občutilo. Evo, tako je treba razumeti razlago vladnega glasila. Militaristično-policijski režim, rala za več mesecev prenehati z obratom. Pokvarjene in razrušene so bile ceste, mostovi in tiri, sploh: ves okraj je bil razdejan. Tako tudi ves svet med Jokohamo in Tokio, pokrit s hišami, tovarnami in ladjedelnicami; vojno pristanišče Joko-ruka je sploh izginilo in samo dim se je valil še nad ponosom Japonske. Ves gorski ljubki okraj Hakone s svojimi številnimi toplimi vrelci, hoteli, vasmi, železnicami in avtomobilnimi cestami je bil dobesedno na tla položen že pri prvem sunku. Staro glavno mesto Kamakura z vsemi svojimi mičnimi vilami, svetišči, kopališči in restavranti je bilo od potresa udarjeno naravnost v srce in je takorekoč pomedeno s površja. Celo stari slavni kip vedno se smehljajočega Bude sredi zelenih borov se je stopil v plamenih. Itd., itd. Znan je slučaj vestnega japonskega poštnega uradnika v nekem kraju blizu Tokia. Dva dni je bil ta uradnik edina zveza Japonske z inozemstvom ; potres mu je pokvaril aparat, popravil ga je, zopet mu ga je pokvaril in spet ga je popravil. V smrtni nevarnosti je vztrajal, večkrat vržen ob tla, a ni odnehal. Vseh sunkov so našteli v 48 urah 1700, več kakor prej v treh letih skupaj. Lahko rečemo, da je bilaja katastrofa največja v svetovni zgodovini, kar se tiče uničenih poslopij ter človeških in materijalnih izgub. Ljudje, ki so zbežali in so se vrnili, so bili pripravljeni na grozne prizore, a bilo je hujše kakor so si mogli predstavljati v najbolj bujni domišljiji. Razdrtih hiš že nihče več ne pogleda, na to so se nesrečniki kmalu navadili. Komaj so Tokio spoznali tudi tisti, ki so bili tam doma. Hodil si ure in ure, pa nisi mogel razumeti, bilo je preogromno, prestrašno. Polagoma si pri hišah opazil, da so bile tudi druge sile delavne, ne samo požar, da je potres pripravil požaru pot. Življenje je popolnoma predrugačeno. Nešteto je avtomobilov, polnih ljudi in riža, kolikor le morejo transportirati. Vsa prometna sredstva so rekvirirana. Begunce vzamejo kar tako na voz, sploh vsakega, če je le prostor, razlike ni. Plačila ne sprejemajo, beseda zahvale zadostuje. Skoraj pred vsako hišo je posoda s pitno vodo. Na obeh straneh ceste pa gosta množica ljudi; na eni strani valovijo v mesto noter, na drugi ven. Posamezniki in v gručah, s cunjo, papirjem ali deščico na bambusovi palici, ime je gori zapisano, odkod smo in kam gremo, za lažjo kontrolo. Prihajajoči iščejo sorodnike in znance, odhajajoči pa hitijo proč, iz kraja nesreče na deželo, kojega predstaviteljica je radikalna stranka, kuje čezdalje hujše okove, v katere oklepa delavski razred. Toliko smo okusili že slabega, da nas nobena stvar več ne more presenetiti. Ako misli buržuazija, ki potom svojega militaristično-poli-cijskega režima gre tudi preko trupelj delavcev, da se bo za vse večne čase dalo vladati z nasiljem, se vara. V očigled teh dejstev bi bila nedopustljiva napaka, če bi gledalo delavstvo križem rok in se vdajalo fatalizmu. Nasprotno, nasilje mora delavstvo le podpihovati za čim agilnejšo agitatoiično in organizatorično delovanje, da z združenimi močmi čimpreje nasilni režim vrže. IVIlačffia izavednosf. Pod tem naslovom je neki naš ljubljanski zaupnik napisal članek, v katerem je dobro pogodil sedanje naše razmere. Glasi se: Med lesnimi delavci ljubljanskim često opažamo, da je zavladala med njimi neka brezbrižnost in da zanimanje za lastne interese naših sodrugov ni več tako živo, kakor je nekdaj bilo in kakor bi moralo biti. Brezposelnost zadaje lesnim delavcem ljubljanskim udarec za udarcom. Draginja raste. Podjetniki napadajo postojanke, ki so jih lesni delavci po težkih bojih osvojilj. Aparat Zveze industrijcev z inženirjem Šukljejem na čelu deluje z vsemi sredstvi in silami na tem, da poleg ostalega delavstva tudi lesne delavce pritisne k tlom. Prvo, kar leži gospodi v želodcu kakor kamen, je osemurni delovni čas. Namesto da bi se v očigled brezposelnosti, katera še vedno narašča, delovni čas skrajšal na šest ur dnevno, si belijo glave, kako bi se ga dalo podaljšati. Sodrugi, jasno kot beli dan je, da smo nakazani sami na sebe in da je vsa naša bodočnost odvisna od nas samih. Da nam manjka za življenski obstoj potrebnih sredstev, je pač vsakemu posamezniku znano. Če pa se bo brezbrižnost v toliko opasni meri širila med nami, kakor se je to opažalo do sedaj; zna napočiti čas, da sploh ne bomo več sposobni braniti se, še manj pa, da bi ob gotovi priliki mislili na kako zboljšanje naših razmer, ki, kakor znano, nikakor niso zavidanja vredne. Osobito tvori sedanja brezposelnost za nas silno veliko nevarnost in bi ne bilo bogve kaj čudnega, če bi nas iznenadilo kako ne- prijetno razočaranje. Gorje nam, če bi prišli tako daleč, da bi morali hoditi po potih, ki bi nam jih začrtavali naši podjetniki v družbi z Zvezo industrijcev. Ako hočemo pravilno taksirati zavednost ljubljanskih lesnih delavcev, in mislim, da je skrajni čas, da se to enkrat odkrito pove, tedaj si na žalost moramo priznati, da je k večjemu kakih deset procentov sodrugov med nami, ki se z resničnim interesom in zavednim prepričanjem bore proti kapitalističnim napadom. Ravno tako se samo teh deset procentov z resničnim navdušenjem briga za povzdigo in okrepitev strokovne organizacije, čeprav ta strokovna organizacija tvori obrambeni jez za vse. In če hočemo iti še dalje, moramo tudi priznati to, da samo teh deset procentov sodrugov jemlje v zaščito to skupno strokovno organizacijo, čeprav šteje naša ljubljanska podružnica preko 300 članov. Naj mi sodrugi, ki se jih to tiče, nikar ne zamerijo, kajti v mislih imam samo skupen interes, in sem mnenja, da nikakor ne more in ne sme škodovati, če se odkrijejo rakrane, ki so celokupnosti v kvar. Največje zlo na našem celotnem pokretu tvori egoizem, katerega se na škodo vseh tudi mnogi lesni delavci ne morejo otresti.-Egoizem je v veliki meri vzrok, da večina prepušča vso delo, skrb in borbo peščici zavednih sodrugov in tako prihaja, da imamo sicer veliko članov na papirju, borcev pa v resnici bore malo. Ravno toliko, da mnogi sodrugi plačujejo svoje prispevke, in še teh plačujejo nekateri tako, kakor se težko bolani človek težko da pregovoriti, da bi se podal na sprehod. Da je strokovni organizaciji treba sredstev za podpiranje brezposelnih, podpiranje sodrugov na potovanju, v slučaju dolge bolezni, da je treba spravljati sredstva skupaj za eventualne borbe, da je treba strokovni organizaciji sredstev za svojo administrativno upravo, za agitacijo, za tisk itd , to vse brezbrižne sodruge silno malo briga, njim so prispevki vedno prispevki, kadar pa sami zabredejo v neprilike, tedaj pa so baš oni prvi, ki od strokovne organizacije zahtevajo več, kakor to pravilnik predpisuje in kolikor jim ona na podlagi prispevkov sploh mora nuditi. (Konec prih.) Dvojna mera. Dnevno časopisje z dne 7. januarja t. 1. je med drugim prineslo tudi vest, da je finančno ministrstvo izdalo odredbo, po kateri oprošča Jugoslovansko Orlovsko Zvezo v Ljubljani domov, k sorodnikom, samo le proč. Prihajajoči imajo na hrbtu tovor riža, najvažnejšo pomoč, za pasom pa steklenico vode. Oni pa, ki hitijo ven, večinoma le najbolj potrebno obleko, kar so imeli pač takrat na sebi, ko so bežali iz hiš. Dosti zanje, ki se komaj vlečejo. Cele obitelji, cele generacije, skupaj, enakomerno počasi korakajoč, govorijo malo, pomagajo in dobivajo pomoč, če jo iščejo. Čudna je tihota pri narodu, ki tako rad govori. Nobenega prepira, nobenega zmerjanja, utrujeni so in obupani. Povsod ista slika kamorkoli pogledamo. Še vidimo tu in tam sežgane, zogljene mrliče — poročilo je pisano koncem septembra — govorijo nam o mukah, hujših, kakor nam jih slika Dantejev pekel. Ubiti v hišah, sežgani na cestah, trgih, mostovih, čolnih in celo v vodi. Posamezniki, gruče, stotine, tisoči, desettisoči skupaj. Iz ulic so bežali na ceste in trge, iz enega mestnega okraja .v drugega, ogenj pa za njimi, in kmalu ne samo za njimi, temveč tudi od straneh in spredaj. Čez most, čez kanal! Nič ne pomaga, tudi tam gori. Množice se gnetejo, ne gre več naprej in ne gre več nazaj. Nekateri skočijo v vodo, do vratu stojijo v njej in lsi močijo glavo, kajti požar se bliža; in tedaj pride plamen in gre preko glav, po zemlji in čez vodo, podi ga vihar. — trpljenje je bilo kratko. Vsi! Le ob morju se jih je nekaj rešilo, malo, zelo malo. Tam, kjer je bila vojaška oblačilnica, je velik prostor, dvorišče. Policija je rekla bežečim, naj gredo tja, tam so varni. In so šli. Kajti tam ni lesa, ni dreves, plamen ne dobi nobenega gorljivega predmeta. Tam bodo počakali: čeprav vse drugo pogori, tu so rešeni. In prišel je ogenj in plamen je rasel in je šel preko dvorišča, preko ljudi, starih in mladih, moških in žensk. In vsi so umrli: dvaintrideset tisoč samo tukaj. O kulturi in nekulturi kine. V nedeljo dne 6. januarja je predaval na Ljudski visoki šoli v Ljubljani o tej temi gosp. Fr. Čibej, izvajal je v glavnem Sledeče: Se danes zavzema javnost napram kinu.nedoločno stališče, ga često popolnoma odklanja. To stališče je le v toliki meri dopustno, kolikor odklanjamo nekulturne strani kina. Zavračamo nekulturo v gledišču, zavračamo gotove vrste gledališča; prav tako moramo obsojati vse filme, ki v kulturnem pogledu vplivajo kvarno. Najprej moramo torej imeti jasno sliko o temnih straneh kina. in vse njene odseke v kraljevini od plačila takse za vse njihove prošnje, ki jih vlagajo pri državnih oblastih, in za Vse njihove prireditve. Tako torej Orlovska organizacija, ki jo po (ježeli tvorijo večinoma imoviti kmečki sloji in ki jo podpirajo vsi župniki s škofom vred ter vsi kapitalistični klerikalni veljaki, bo lahko prirejalo javne telovadbe, pri katerih bo pobirala vstopnine, brez da bi ji bilo treba plačevati takse in pristojbine. Prirejala bo Orlovska organizacija lahko plese, dramatične predstave in druge zabave brez taks in pristojbin! Orlovstvo je čista politična organizacija klerikalne stranke. In samo v Jugoslaviji, kjer je korupcija dosegla svoj vrhunec, je mogoče, da vlada na škodo države priznava take in podobne benificije tej ali oni stranki. Klerikalci se nahajajo na najboljši poti, da vstopijo v vlado, in da bi se jim pot ugla-dila in da bi do tega trenotka na tihoma vlado že podpirali, kar se dejanjsko že godi, za to jim vlada iz hvaležnosti daje take in podobne koncesije. Če je to za klerikalce in njihove orle ravno častno, je drugo vprašanje. Več kakor gotovo pa je, da se klerikalci resno pripravljajo, da bodo za razne drob-tince prodali vso avtonomijo Slovenije, s katero so svoječasno tako kričavo krošnjarili. Taki znaki prav jasno svedočijo, da je vsa politika klerikalcev velikanska hinavščina in laž. Ako pa je tako postopanje prav klerikalcem, je prav tudi nam. Prav nam je že radi tega, ker se bodo vsaj tudi zadnjemu lesnemu delavcu odprli oči in v kolikor je vsled frazeologije in premetene hinavščine bil zapeljan, še simpatiziral s to družbo barantačev, se bo sedaj, če ima le še možgane v glavi, prepričal, da so klerikalci ravno tako koruptni, kakor so radikali. In še z druge strani je vladna koncesija klerikalnim orlom značilna. Značilna pa je tudi za uvidevnost, nazore ip men-talnost vlade same. Med tem, ko orlom ne bo treba plačevati taks, morajo delavske strokovne organizacije plačevati vse takse in pristojbine do pičice. Kakšna razlika! Orli bodo potom svojih vsakovrstnih priredb —- in teh ni malo — skubili javnost po mili volji, ostalo bo jim vse. Delavske strokovne organizacije, ki spravljajo svoja sredstva skupaj potom težko prisluženih članskih prispevkov, potom katerih podpirajo svoje brezposelne člane, svoje člane na potovanju, v slučaju bolezni itd., in bi bili res potrebne olajšave, pa morajo plačevati vse horendne takse in pristojbine do zadnjega vinarja. Pri Že pogled na zgodovino kina nam kaže, da kino prvotno ni igra! nobene večje izobraževne vloge, smatral se je za kuri-ozno novo iznajdbo tehnike, ki so jo že takrat trgovski krogi znali izkoristiti. Toda usodni korak v razvoju kina je bil ta, da je prodrla v kino takozvana kinodrama. Doslej je bila vsebina filma manj važna, tako pa je postala središče vsega. Vpliv kina na širše kroge in zlasti na mladino si imamo tolmačiti psihološko in sociološko. Ljudje iz delavskih vrst, nadalje posli ter obrtniški krogi so se v naši dobi industrijskega ' življenja duševne precej spremenili. Enoličnost dela, duhaubija-joča atmosfera po delavnicah, neprestani boj za najpotrebnejše stvari vsakdanjega življenja, vse to je storilo nervoznega, pozabljenega in duševno otopelega človeka, ki išče v plitvih zabavah nadomestka svojemu bornemu življenju. Taki mentalnosti pa kakor nalašč odgovarja kino, ki ne zahteva nobenega višjega duševnega dela ter prinaša same razburljive senzacije in življenje, prenešeno v svet izpolnjenih želja. Drug problem je, zakaj mladostnik tako navdušeno poseča kino. Treba je razumeti sorodstvo med obema. Duša mladostnika, ki je komaj našla svoj jaz, ki hoče obljub življenja ter pričakuje razširjenja vpogleda v svet, zlasti pa hoče obogatiti svoje poznanje erotičnih momentov, tej delavskih strokovnih organizacijah, katerim razne takse in pristojbine požro velik del njihovih sredstev, ne velja tista kulantnost gospoda ministra financ, kakor pa pri klerikalnih orlih, ki nimajo druzega smotra, kakor zabavati se. In temu se pravi nepristranost, poštenost in enakopravnost! Sramota! Po njihovem delu se jih sposna. Znano je vsakemu prizadevanje gospodov demokratov, da bi ujeli na svoje demokratske limanice tudi nekaj delavcev, ki naj bi skrahiranim ministrom ala dr. Kukovec in dr. Žerjav potom svojih glasov zopet pomagali na konja. V to svrho gospodom tudi denarja ni žal. Čeprav med delavstvom ni takih kalinov, ki bi jim hoteli nasedati na nastavljene limanice, vendar izdajajo neki listič pod imenom „Unija", v katerem se delavstvu hlinijo. In ker ta listič nihče izmed delavcev ne plačuje, nadlegujejo z njim delavce zastonj. Kakšni prijatelji delavstva so buržujski demokrati, nam kaže najboljše sledeči slučaj: Večina občinskega sveta ljubljanskega je delavstvu mestne občine pomagala na ta način, da mu je mizerne plače, ki jih je bilo deleženo za časa demokratskega režima na magistratu, primerno zvišala in tako prizadetemu delavstvu olajšala bedno življenje. In kaj se je zgodilo? Zastopniki demokratov so šli in so se poleg drugih stvari pritožili na pokrajinsko upravo tudi proti pretiranemu (!) povišanju plač mestnih delavcev! Nas ta stvar zanima že radi tega, ker je prizadetih tudi nekaj mizarjev. Taki so torej prijatelji delavcev gospodje demokrati. Demokratska, kapitalistična gospoda je s tem činom svojo ljubezen do siromašnih sama dosti jasno dokumentirala. Povdariti pri tem je treba tudi to, da so glede povišanih plač mestnim delavcem zastopniki narodnih socialcev istega mnenja, kakor zastopniki demokratov. ICraslejo. Zanimiv slučaj se je pripetil dne 5. januarja t. 1 pri mizarskem mojstru Josipu Andlovcu na Karlovški cesti v Ljubljani. Gospod Andlovec je namreč našel — o groza! — štiri noge za > mladini ter v njej probujajoči se ljubezni odgovarja kino' v obilni meri, ko jo spravlja( v one sentimentalne in odurne sfere neresničnega življenja na platnu. Poleg teh globoko psiholoških in sociploških motivov za posečanje kina imamo še vrsto zunanjih. Nastane vprašanje, kaj kino pravzaprav nudi. Kratko lahko rečemo, da je devet desetin filmov i umetniško i v izobraževalnem oziru brez vsake vrednosti; te vrste drame so le produkt spekulacije, so polne pretiravanja, notranje neresničnosti ter tudi v igralskem in moraiičnem oziru malovredne. Vsaj prinašajo pretežno same kriminalne in seksualne motive in snovi. Torej tudi učinki takih filmov ne morejo biti dobri. Zlasti kvaren postane vpliv kina na mladostnikovo dušo in na duševnost širših plasti Ijudstv^. Demoralizacija, napačna slika o življenju, zmedeni pojmi, nerazsodnost, seksualne perverznosti, konflikt s sodnijo so navadni pojavi. In često vpliva vsrkani strup kina neočitno ter uniči in razdrapa zlasti mlade duše, bolj kot si mislimo. Mnogo je navidezne sreče v našem življenju. Kakšen naj bo boj proti temu zlu? Tako nekulturo moramo popolnoma zavračati in skušati jo odpraviti. Zato se hvaležno oprimimo cenzure, ki jo pri nas imamo precej trdno v rokah. Zlasti našo cvetlično stojalo. O teh štirih nesrečnih nogah je trdil, da si jih je kdo izmed pri njem zaposlenih delavcev pripravil, da jih ob priliki odnese. Resultat vsega preiskavanja in povpraševanja, kdo bi bil tak hudodelec, ki si je te štiri noge pripravil in s tem hotel gospoda Andlovca pripraviti na kant, je bil, da se sploh ni dalo dognati, ali si jih je res kdo pripravil, da jih odnese ali ne. Izključeno namreč tudi ni, da je te štiri noge za cvetlično stojalo dal svoječasno sam napraviti. Vendar pa gospoda Andlovca ni prav nič ženiralo, da je radi teh štirih mizernih koščkov lesa sredi najhujše zime kar štiri delavcev vrgel na cesto! Notabene teh štirih odrezkov nihče ni odnesel, vendar pa se je Andlovec vedel tako, kakor da bi mu radi teh štirih prekelj pretila nevarnost, da se mu bo podrla streha na glavo in da bo moral že jutri beračiti, če bi jih bil res kdo odnesel. Tiste opazke, da se mu krade in da ne pusti, da bi se mu kradlo, bi si Andlovec bil prav lahko prihranil. Ako misli, da je res imel kdo namen tiste štiri noge odnesti, tedaj naj dotič-nika izsledi, njemu naj eventualno reče, da ne pusti, da bi se mu kradlo. Pavšalno sumničenje pa si naj gospodin Andlovec lepo prihrani zase, ker bi se sicer znalo prav lahko pripetiti, da se ga prime za jezik. Če bo g. Andlovec imel glede tatvin vselej tako čisto vest, kakor jo imajo delavci, bo dobro. V bodoče naj se gospod Andlovec nekoliko brzda in se naj nad delavci radi ne dokazane stvari tako surovo ne maščuje. Danes meni, jutri tebi, to se naj zapomni. Sicer pa zadeva s tem še ni končana, ker bo o plačilu osemdnevnega odpovednega roka na vrat na nos odpuščenim delavcem spregovorilo zadnjo besedo še obrtno sodišče. Res čudno, da si že vsak „kravtar“ dovoljuje delavce na tak grd način zapostavljati. Teško in požrtvovalno delo. Od dne 8. do 13. januarja 1924 se je v Beogradu vršila konferenca Male antante, ki jo tvorijo, kakor znano, Čehoslo-slovaška, Rumunija in Jugoslavija. Iz naslednjega je razvidno, da so zastopniki Male antante opravili silno težak in odgovoren mladino je treba odvrniti od tega tako duha uničujočega činitelja naše dobe. Toda naše prizadevanje za izboljšanje razmer ne sme ostati samo negativno, odvračajoče, prijeti mora tudi na pozitivnih straneh kina. Zlasti ne smemo v boju proti kinu iti tako daleč, da bi ga v celoti zavrnili. V tem pogledu moramo imeti jasno sliko o kulturno umetniških silah kina. Zato je treba, da se tudi s to stranjo kina pečamo. So resni in globoki duhovi, ki verujejo v kino in njegovo bodočnost. In to zato, ker so prepričani, da prinaša film nove umetniške možnosti. Kar je zunanjega na filmu, oprema, igralske sposobnosti, senzacije, jasnost in dovršenost slik, se mora polagoma izčrpati. Le duša in duševnost sta neizčrpljiva. Kjer prihaja kraljevstvo duše do zunanjega izraza, le tam smemo govoriti o umetnosti. In film prinaša novo izrazno sredstvo: živo sliko. Poleg navadne slike in besede, teh dveh že tisočletnih izraznih sredstev, nam nudi živa, tekoča slika na platnu do sedaj še neporabljene možnosti, izraziti dušo, njene vire in temelje, večno sfero idej in utripe božanstva. Če je ostala navadna slika po večini v statičnem, izraža živa slika neposredno tok življenja, njegovo dinamično, valujočo vsebino. V živi sliki je nemir, valovanje in nastajanje, v pravem istinitem življenju je kipenje in prodiranje v bodočnost; zato more biti živa slika veren odsev globokega življenja, umetniškega ustvarjanja. posel, kajti program je bil tako obsežen in je povzročil toliko napornega dela, da se je samo nacijonalnemu navdušenju prizadetih državnikov zahvaliti, da so prevzeli toliko truda na se. Program dela za blagor narodov, ki so jih na konferenci zastopali zastopniki Čehoslovakov, Rumunov in Jugoslovanov, je bil sledeči: Dne 8. januarja zvečer. Prihod rumunskega zunanjega ministra g. Duce z gospo in spremstvom. Na kolodvoru oficijelni sprejem in pozdrav od strani zunanjega ministra dr. Nin-čiča, uradništva zunanjega ministrstva, rumunskega poslanika Emandija in poslaniškega osebja. Minister Duca se nastani v apartementih hotela „Palace“. Dne 9. januarja dopoldne. Prihod zunanjega ministra dr. Beneša z gospo v spremstvu višjega uradništva njegovega ministrstva. Oficijelni pozdrav na kolodvoru kot prejšnji dan. Dr. Beneš se nastani tudi v hotelu „Palace“. Opoldne. Intimen obed v dvorani hotela „Palace“, ki ga priredi g. dr. Ninčič na čast obema delegacijama. Dopoldne sprejme ministrski predsednik g. Pašič g. dr. Beneša in g. Duca. Zvečer. Vsaka daiegacija večerja v svojem poslaništvu. Ob 22. uri velik dvorni ples, kateremu prisostvujejo šefi delegacij s spremstvom, na čast Nj. Vel. kraljice Marije povodom nje rojstnega dneva. Dne 10. januarja. Ob 13. uri popoldne daje predsednik kraljevske vlade na čast udeležnikom obed v „Grand hotelu“. Obedu prisostvujejo samo člani vlade in delegacij. Ob 20. uri zvečer gala-večerja, prirejena od zunanjega ministrstva v „Palace“ hotelu. Ob 22. zvečer soareja za diplomatični zbor v „Palace“ hotelu, na katero so pozvani tudi mnogi dostojanstveniki, politiki, narodni poslanci, ugledni meščani in zastopniki tiska. Dne 11. januarja. Ob 13. uri popoldne priredi Nj.Vel. kralj Aleksander na dvoru obed na čast šefom delegacij in njih gospem. Ostali člani delegacij obedujejo v hotelu „Srbski kralj“. Obed prirede direktorji tiska Male Antante. Ob 16. uri večerja na stanovanju predsednika vlade g. Pašiča. Film, če naj bo umetnina, mora dobiti svoj zmisel. Linije, barve, figure se morajo združevati v celote, živa slika mora postati pričevanje umetniškega hotenja, izraz duševnega toka, njegovih zapletljajev, napetosti; vzbuditi mora v gledalcu nove vsebine življenja. Po tem zmislu žive slike se mora ravnati igralec, arhitekt filma, režišer; izbera pokrajine, kostumov, igralcev, mimika, vse gre za tem, da vzbudi živo, nastajajočo, nikoli dovršeno sliko, v kateri se vse skiaplja v posebno lepoto slike. Film ne pozna besede; pa posreduje v življenju tudi z drugim namenom. Sramežljivo pridržana gesta, mnogoličnost pogleda, linije premikajočega se telesa govorijo mesto jezika. Končno lahko še rečemo, da je postal kino najvernejše zrcalo naše dobe. Kino je pravi otrok naše sodobne kulture. In sicer po svojih dobrih in slabih straneh. S te