POSTARINA PLAĆANA V GOTOVINI IDONCEK UST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO* C Letnik XXIX. Februar 1928. Štev. 6. Vsebina. 1. Lado Jerše: Noč in jutro. Pesmi..................129 2. Juraj Jurajevič: Dovški Bržot pripoveduje. 4. Luciferjeve hlače. Pravljica z dvema podobama . •.......................130 3. Danilo Gorinšek : Bodo južne sapice . . . Pesem ...........136 4. A. Potočnik: Ljubljana. Zgodovinski spis s podobo...........137 5. Danilo Gorinšek: Solza. Pesem..................140 6. Danilo Gorinšek: Francek — aeroplan. Pesem...............140 7. Fr. Roječ: Solnce spet se više dviga . . . Pesem z lesorezom......141 8. Gustav Strniša: Kranj. Sonet...................142 9. Danilo Gorinšek : Mirko je na vojno šel . . . Pesem..........142 10. Danilo Gorinšek: Kočijaž Mirko. Pesem...............142 11. Fr. Merljak: Oton Župančič na dijaškem potovanju. Dogodek z dvema podobama ............................143 12. Danilo Gorinšek: Mati. Pesem...................145 13. Pouk in zabava........................146 14. Kotiček gospoda Doropoljskega.................151 ■■■- -- — - ■—-■■■ Iz uredništva. Zaradi pretesnega prostora priobčujemo danes le prvo polovico opisa ljub: Ijanskih cerkva. Iz istega vzroka smo morali izpustiti nadaljevanje Gašperjevih junaških činov, ki pridejo prihodnjič na vrsto. Opozarjamo na lepo Juvančevo uglasbeno pesem »Žarki« na Zupančičevo besedilo. «■«= — —■■■ »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7-50 Din. Posamezni zvezki po 3-— Din. ' —m Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6,' Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino in reklamacije! — ... — 1 ■■■ Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. ■■■ ■ —— ■ ■■■ Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 20/11. ■■■ — ■■■ Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izda» jatelj: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francò Štrukelj v Ljubljani. Štev. 6.—XXIX. Februar 1928. Tiha noč se razpenja nad grudo; vse molči daleč naokrog, edino gozdovi skrivnostno šume. Noč in jutro. TIHA NOČ . . . Mesec obliva domove s svitom srebrnim. Po dolini se Drava vali sredi šumečih goščav in lesov . . . Slavec poje milo pesem vedno lepše, vedno slaje. Zvezde migljajo — in noč beži v neskončnost . . . yasni vrhovi so škrlatno goreli, solnce se zasmejalo je v roso na trati. Beli dim nad hišami izginja v modrini. JASNI VRHOVI . . . Molčeči gozdovi so se zbudili jasni; zvon je zavabil s čistim glasom. V hladnem blesku jutra se zabliskajo kose na travniku med ro&ami . . . Lado Jerše. JURAJ JURAJEV1Č: Dovški Bržot pripoveduje. 4. LUCIFERJEVE HLAČE. I. slabi, ponošeni vojaški obleki gre po beli cesti mladenič junak. Doslužil je vojaška leta, danes so ga odpustili iz službe in sedaj koraka po daljni poti v domače kraje. Trdo stopa in udarja zdaj pa zdaj jezno s peto ob tla. Pogled mu je teman, venomer se huduje in mrmra. Kadar imenuje po nemarnem svojega strogega kapetana, tedaj zaškrta z zobmi ter krepko zakolne. »Toliko časa sem služil pri vojakih, pa moram iti v takih cunjah peš in lačen domov; ha, on je vsega tega kriv, strogi in krivični gospod kapetan, da bi ga le še danes sam hudobec pobasal!« zagodrnja srdito. In izpod sršenastih obrvi se mu zablisnejo črne oči tako sovražno, da se kar iskre krešejo. Ako bi dobil v takih trenutkih gospoda kapetana v roke, ne godilo bi se mu baš dobro; strgal in zmlinčil bi ga v silni togoti kot divja zver svoj plen. Ko se tako huduje, ga sreča na beli cesti imeniten gospod, ki ga zaustavi in vpraša: »No, no! Kaj pa da si tako hud? Zakaj pa godrnjaš in preklinjaš venomer?« »Kako bi ne bil hud, kako bi ne godrnjal venomer in preklinjal: toliko let sem zvesto služil pri vojakih, pa moj1 strogi kapetan me pusti brez cvenka in žvenka v žepu žejnega in lačnega v teh beraških vojaških cunjah peš vračati se na očetov dom! Vrag naj vzame takega kapetana! Ko bi ga zdajle dobil v roke, nič bi ne pomišljal, premikastil bi ga in zmlel na drobno ko solnčni prah.« »Nič se ne huduj več, ta je že prejel za to plačilo! Toliko ste ga kleli pri vojakih, da ste ga ukleli, in zdaj se že kuha in peče pri samem Luciferju v peklu,« mu razodene imenitni gospod. »Kaj je res zaguznil?« vpraša vojak presenečeno. »Pravkar! Kap ga je nenadoma zadela na možgane, vpričo svoje stotnije se je zgrudil; in komaj so mogli misliti, kaj se je zgodilo, je že zgrabil in odnesel hudobec njegovo kosmato dušo v večni ogenj,« pripoveduje gospod. »No, ta je pa vse eno prehuda zanj, tega pa mu ne bi privoščil,« meni vojak, ki ga je novica o kapetanovi nenadni smrti le potrla; zakaj veličanstvo smrti vsakega pretrese. »Kar je, to je, zdaj se ne da več predrugačiti,« poudarja gospod, potlej pa vpraša: »Kam pa greš?« »Sam ne vem, kam; domov me je sram iti, drugam pa zaenkrat ne vem,« odgovori vojak. »I, pa pojdi k meni v službo, slabo se ti ne bo godilo in plača ne bo majhna,« reče zdaj imenitni gospod. »Zakaj' pa ne? Samo da mi dobro plačate,« mu vojak hitro odgo« vori. Toda kar na slepo srečo pa vendar ni maral iti, zato poudari: »Kakšen pa bo zaslužek?« »Kakšen? Kakor hočeš sam. Eno leto boš pri meni služil, plačilo si izbereš pa sam.« »Kaj bi pa delal pri vas?« »Nič takega, da bi ne zmogel. Ne boš imel težkega opravka; drugega dela ti ne bom nalagal, kakor kuriti boš moral pod kotlom in jedel in pil boš, kar boš sam hotel in kolikor te bo volja.« Vojak premišlja ali bi šel ali ne. »Delo bo lahko,« si misli, »jedi in pijače v izobilju in na izbiro, plače pa, kolikor bom sam hotel — raca na vodi — ta pa ni slaba!« , »No, ali greš k meni za leto dni za hlapca?« »Dobro, grem!« In segla sta si v roko. »Samo vedno enako boš moral kuriti pod kotlom, ne premalo pa tudi ne preveč; toda rajši preveč nego premalo; torej — manj nikakor ne, bolj pa lahko, če že tako pride.« Vojak je bil zadovoljen s tem pogojem. »Pa še nekaj,« je pristavil imenitni gospod. »Vse leto ti je prepo* vedano obriti se ali počesati si lase; pa tudi striči in umivati se ne boš smel.« »L kakšen pa bom ob letu? Grd in umazan kakor cigan; lasje mi bodo segali dol čez ramo in brada se bo repenčila in krtovičila nad prsi ko stara metla, za strašilo vrabcem v prosu bi ne bilo primerneje šega slamnatega moža od mene. To bo pa le malo čudno, ali ne?« »Zato boš pa dobil za plačilo, kar si boš sam izvolil. Ako bi se pa cedil in si česal, strigel in bril lase in brado, kdo bi pa takrat kuril pod kotlom?« »To je pa tudi res! No, dobro, velja, tudi ta pogoj sprejmem!« »Pa še tole: Nikoli ne boš smel pogledati, kaj se v kotlu kuha. Ali si zadovoljen?« »Pri vojakih sem toliko časa služil, ni hudir, da bi enega leta ne prebil pri imenitnem gospodu,« si misli vojak ter prikima v znamenje, da je z vsem popolnoma zadovoljen, nakar odide z imenitnim gospo« dom v službo na njegov dom. Dolgo hodita, težko že hodita, naposled le prideta na gospodov dom v veliko, lepo graščino. Na dolgem hodniku je bil v kotu vzidan ZVONČEK, XXIX—6 »«WO^W^WK^TO^n velik kotel, pod katerim je močno gorelo. Gospod mu odkaže ta kotel, rekoč: »Kar tukaj ostani pri temle kotlu; ne kuri manj,, nego je sedaj zakurjeno, ne glej pa tudi ne v kotel, pa boš sj-ečen letos osorej, ko si boš izbiral plačilo.« Tako torej reče gospod ter odide po dolgem hodniku. Komaj utihnejo koraki za gospodom, že prišepa star strežnik in se klanja pred vojakom: »Prosim, s čim vam naj postrežem? Česa želite, gospod vojak?« »Česa želim? Jesti in piti, kaj pa drugega! Pa kaj dobrega: kruha, vina in mesa! Dolga je bila pot, truden sem že in potreben okrepčila.« Brž se zasuče šepasti strežnik in odhiti; pa komaj odide, že stopi drugi strežnik pred vojaka in ga vpraša, ako kaj ukaže. »Sem že ukazal, naj prineso jest in pit, pa kaj dobrega!« odgovori vojak. Skoro je bila na mizi pečena pura, suhih klobas tudi ni manjkalo in povitičic pa sladkega vina. Še tretji služabnik ga pride vpraševat, če še česa želi. Vojak se je že mastil z dobrimi jedili in pridno srkal sladko vince, zato odgovori: »Nič več!« Dobro 9e je pokrepčal in dobro se je imel tudi poslednje dni, vse leto; zakaj dan na dan so mu stregli trije služabniki kakor mini« stru in mu donašali, česar si je poželel. »Tako pa že pojde, tukaj mi ne bo sile!« se je smejal pa kuril pod kotlom venomer, a rajši malo bolj kot manj. Jedel in pil je tudi venomer, da se je že močno zredil. Niso še minili trije meseci, ko je bil že tako rejen, da mu je obleka postala pretesna in je kar pokala na životu. Neobrita brada mu je krepko poganjala preko umazane srajce na prsih in bujni lasje so mu segali že globoko čez tilnik. Sprva mu še mar ni bilo, da bi pogledal, kaj se kuha v kotlu; le kuril je, kolikor se je dalo enakomerno, no, premalo nikoli, rajši malo òez mero. Toda polagoma mu je začelo iti po glavi, kaj je v kotlu, da se že toliko časa kuha, pa še ni kuhano. Mikalo ga je, da bi pogledal vanj. Radovednost ga je že hudo imela, toda premagoval se je. Dolgo časa je nato še kuril pod kotlom, da ni pogledal vanj. Ko pa nekega dne tako kuri in kuri, misli, da mora biti pač že skuhano. Silno rad bi bil pogledal, kaj se kuha v kotlu. »Pa moraš vendar enkrat pogledati, kaj kuhaš v kotlu,« mu je rojilo v glavi in brnelo po ušesih. »Poglej, kaj se toliko časa kuha, da še sedaj ni skuhano!« mu je šepetal za* vedljiiv glas in ga silil, naj pogleda. Izkušnjava je'bila velika, rado« vednost nepremagljiva. Vojak ni več slušal gospodove zapovedi, naj ne gleda v kotel. Zravna se, prime za pokrov ter ga nekoliko pri* vzdigne. Ni se mogel dosti načuditi, ko poškili v kotel. Kaj je zagledal notri? Samega hudega kapetana, ki ga je nekoč tako silno sovražil. V kotlu je čepel ubogi kapetan, ponižan in skesan, v silnih bolečinah. »Kaj ste vi tukaj? Kako pa ste prišli, gospod kapetan, semkaj?« »Sam ne vem, kako; za prazen nič sem bil obsojen in v ta kotel vržen. Pa zakaj kuriš, kakor da bi šlo za stavo?« »Joj, kje pa sva prav za prav? Meni se ta kraj nekam čuden zdi.« »Boš že še zvedel, ne boj se, še prej kot ti bo všeč; za zdaj pa hvali Boga, da še tega ne veš!« reče kapetan in pomoli glavo iz kotla. Sumljivo pogleda vojak kapetana, pa ne reče ne bev né mev, samo strmi nekaj časa tiho predse ter razmišlja, kar mu je ob prvem sni« denju povedal imenitni gospod o stotnikovi nagli smrti in večnem pogubljenju. »Ali služim v peklu?«... Kapetan ga zopet ogovori: »Nikar ne kuri tako hudo; lepo te prosim, da manj kuriš.« Vojak ne odgovori nič. Za nekaji časa pa se mu zbudi staro, že pozabljeno maščevanje tako silno, da reče sam sebi: »Aha, zdaj si prišel v moje roke, ti hudirjev sin! Prej si ti mene pestil, zdaj bom pa jaz tebe; čakaj;, zdaj ti navijem uro, da boš pomnil, kdaj si bil pod mojo oblastjo. Jaz ti pokažem, po čem je kri takega ptiča!« Kapetan je uganil te neizrečene grožnje. Uvidel je, da je ujet in prepuščen sirovi sili vojakovi, izročen na milost in nemilost njegovo. Toda kapetan je bil tudi zdaj še vojak od pete do glave, ki se ni bal ne trpljenja ne smrti. Ni prosil vojaka milosti, samo za pravico se je poganjal. Tudi sam ni poznal milosti pri vojakih; bil je strog, a krivice ni delal nikomur. Bo li spoznal vojak pravico? Težko. Toda poizkusiti je kapetan vendarle hotel, da mu ne bi delal vojak krivice in kuril čez zasluženo kazen pod kotlom. Reče mu torej: »Ne kuri odveč!« Vojak tudi zdaj ne odgovori nič. »Ne kuri čez mero, pa ti nekaj- povem, kar ti bo v veliko korist.« »No, kaj pa mi boste povedali?« »Manj kuri, pa ti povem!« »Bom videl, govorite!« »Ko te ob koncu leta vpraša gospod, kakšno plačilo zahtevaš za vseletno službo, mu odgovori: ,Ničesar drugega nego Luciferjeve hlače!' Če te dobiš, mu odvzameš vso moč ter pridobiš oblast nad Lucifer jem in nad vsem njegovim1 bogastvom. Še enkrat ti rečem: Ko bo konec leta, ne zahtevaj drugega kakor Luciferjeve hlače.« Zunaj je nekaj zaropotalo, vojak je zaslišal šum in hitro hojo. »Manj kuri, ti rečem, če ne, boš ob hlače, če jih tudi ob letu prejmeš,« ga je še opozarjal kapetan, nato pa se skril v kotel, na katerega je vojak hitro poveznil pokrov. »Čakaj, poslej bom še bolj kuril kot doslej. Tudi ti si nam ubogim vojakom dobro kuril pri stotniji,« je izustil vojak jezno ter kuril silno, da se je vse kadilo in gorelo pod kotlom kakor v samem peklu. Zdajci se prikaže imenitni gospod, ki je bil vzel vojaka v službo, in mu reče: »Ej, ti si pa v kotel pogledal, kaj?« »Sem!« odgovori vojak skesano. »Pa zakaj si privzdignil pokrov?« »Mikalo me je, da bi videl, če je že kuhano.« »Saj sem ti rekel, da ne smeš gledati vanj.« »Vem, pa ne zamerite, nisem mogel strpeti, da bi ne bil pogledal, kaj se toliko časa kuha.« »Ne bi smel! Prepovedal sem ti bil. Pa boš «e?« — Vojak odgo« vori, da ne več in še pristavi: »Kuril bom pa že toliko, da boste zadovoljni z menoj.« »Kar je res, je res, kuril nisi premalo in to je tvoja sreča. Ako bi ne bilo tako, bi ti zdajle sedel v kotlu, strogi kapetan tvoj bi pa kuril pod teboj in ne premalo, saj ga poznaš! Saj' pravim, da je sreča zate, da nisi manj kuril, kakor ti je bilo naročeno, ampak še rajši bolj. Zaenkrat naj bo, to pot ti odpuščam.« Po teh besedah imenitni gospod odide. Dolgo gleda vojak za njim in zdi se mu — kaj zdi? — saj1 prav dobro vidi, da ima imenitni gospod kopita na nogah, zadaj se mu pa krivenči dolg, kosmat rep in z glave mu gledata dva prava rožička... »Hudirja, v samem peklu sem, pri samem Luciferju sem v službi!« vikne in nekaj kakor mrav* ljinci mu zagomazi po koži, dolgi lasje se mu zaježe na g^avi, a v levi nogi začuti krč. Toda le za trenutek; nato pa trdo butne s peto ob tla in vse je zopet kakor prej. Vojak naloži iznova kuriva pod kotel in kuri in kuri veliko bolj, kakor je bilo treba, da kar cvrči v kotlu. In ves čas, kar je še služil pri tem imenitnem gospodu, pri samem Luciferju, je kuril rajši preveč kakor premalo. Še nekaj dni in minilo je leto. Vojak je bil že ves sajast in črn kakor zamorec, saj se že leto in dan ni bil umil. Silni, neurejeni lasje so mu padali razkuštrani z glave po plečih kakor povodnemu možu; negojena, dolga brada, posvalkana in zmršena, zrasla z bujnimi brki, je štrlela navzdol in na obe strani kakor razdrto sračje gnezdo pod rogovilami visoke smreke. Obleka mu je visela le še v krpah na tolstem in umazanem životu. Ko so še ti dnevi minili, se je prikazal zopet imenitni gospod ter rekel vojaku: »Dobro si opravljal službo leto in dan, rajši bolje ko slabše, danes pa je napočil dan plačila. Izvoli si torej, kar hočeš, pa ti dam in potem odideš po svojih potih.« Vojak si je izvolil za enoletno zvesto službovanje — Luciferjeve hlače... Imenitni gospod je osupnil, potem pa rekel, naj si izbere karkoli hoče, samo Luciferjevih hlač ne, teh ne more dati. Vojak je pa le tiščal: »Luciferjeve hlače mi dajte, pa je mir besedi!« Gospod se je branil: »Ne morem, kaj1 drugega si izvoli.« »Vi ste obljubili: kar si izvolim, to dobim. Izvolil sem si Luci; ferjeve hlače in te hočem imeti.« Še se je branil gospod: »Le zakaj ti bodo Luciferjeve hlače?« Ni rad dal teh hlač. »Le čemu ti bodo', té vprašam? Glej tam pet vreč ZVONČEK, XX1X-6 J^^)««^)^ cekinov, celo kad biserov, čeber dragih kamenov: vse vzemi in še več ti dam, ako hočeš, samo Luciferjeve hlače mi pusti.« Vojak ni odnehal: »Besedo ste mi dali, upam, da je ne boste snedli. Samo Luciferjeve hlače zahtevam in nič drugega.« Zdaj mu jih je dal, toda s težavo in z veliko žalostjo. Vojak se zanje lepo zahvali, poslovi in odide. S tistimi hlačami pod pazduho gre po ravni cesti dalje in dalje. Ko pride že daleč, se ustavi in ogleduje hlače. Take so bile ko druge. Nič posebnega ne opazi na njih. »Kaj mi hočejo te hlače? Škoda! Mar bi si bil denarje izvolil; pa zdaj je, kar je! Le kako bom živel poslej? Kapetan v kotlu ni resnice govoril,« mrmra sredi ceste vojak, potlej pa jezno vrže hlače na tla. Brž stopi predenj tisti imenitni gospod, pri katerem je služil leto dni; nič ni vedel vojak, kdaj in odkod je prišel. Kakor bi se bil iz tal vzel, je vstal pred njim in moledoval: »Daj mi hlače nazaj! Dovoli, da jih poberem.« Že se je sklonil, da bi jih pobral, ali vojak jih je že držal v roki in zavpil: »Ne dam! Če so vam toliko vredne, da me zalezujete zanje, so meni tudi.« • »Dam ti vse bogastvo zanje.« »Ne dam! Kar poberite se!« Pri tej priči se je zabliskalo, in imenitnega gospoda ni bilo nikjer več. Bodo južne sapice . . . Bodo južne sapice Jug bo piskal: »Beži proč!« - dihale čez sneg, zima pa: »Ne grem!« to bo zima besna spet, In nato srdito jug: to bo krik in kreg. »Pa ti silo vem!« Pa ne bo pomagal nič zimi krik ne kreg, hitel solnček bo v pomoč, brž bo zbežal sneg. Danilo Gorinšek. A. POTOČNIK: Ljubljana. (Dalje.) 12. CERKVE. Župnija Sv. Peter. jubljana ima danes pet župnij, izmed katerih je šentpeterska najstarejša in je mati ostalim ljub= Ijanskim župnijam. K šentpeterski župniji so pri« padale do leta 1290. kot podružnice razen ljub« ljanskih cerkva vse cerkve od Vrhnike, deloma tudi Logatca, do Javora in od juga do Ježice; torej vse porečje Ljubljanice od njenega izvira na Vrhniki pa do izliva pri Zalogu. Svojega obsega iz leta 1290. šentpeterska župnija seveda ni obdržala, zakaj po, ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461. je prevzela na novo ustanovljena šenklavška župnija vse dušno pastirstvo v Ljubljani in pri vseh podružnicah v mestu. Iz nekdaj tako obširne šentpeterske župnije so se ustanovile nove župnije: na Brezovici, v Lipoglavu, pri Devici Mariji v Polju, na Ja* voru, Ježici, na Rudniku. Mnogo svojih župljanov je odstopila tudi župniji na Dobrovi in frančiškanski v mestu. Cerkev sv. Petra je stala že davno na svojem sedanjem prostoru. Prva hiša božja je bila sezidana leta 1385. v gotskem slogu. Dne 3. ju« nija 1472. so jo Turki upepelili, o čemer še dandanes priča kamenita plošča na steni ob desnem cerkvenem vhodu. Popolnoma zanemarjena, brez stropa in tlaka je stala do leta 1618. Tega leta jo je dal škof Tomaž Hren popolnoma prenoviti. Ker pa je v začetku 18: stoletja pričela razpadati, so sezidali v letih 1730.—1733. sedanjo stavbo v baročnem slogu po vzorcu sloveče cerkve San Giorgio magiore v Benetkah. Po potresu leta 1895. so cerkev podaljšali ter prenovili cerkveno pročelje in zvonika. Znotraj krase cerkev bogate freske. Kupolo in. ladjo je slikal Fran Ilovšek, podaljšani del in svetišče pa Kastner. Oltarne slike so večinoma delo Valentina Mencingerja. Okolo šentpeterske cerkve je bilo pokopališče, kamor so pokopavali meščane in okoličane. (Sliko šentpeterske cerkve glej v »Zvončku« štev. 10, letnik 1927, str. 230.) Vkljub temu, da so izločili iz šentpeterske župnije mnogo podružs nie, ki so postale samostojne župnije, je vendar med ljubljanskimi župnijami še vedno ena največjih tako po številu prebivalcev, kakor tudi po obsežnosti. Danes ima tele podružnice: sv. Nikolaja v Bizo= viku, sv. Martina v Šmartnem, sv. Marjete v Tomačevem, sv. Štefana v Štepanji vasi in sv. Krištofa v Ljubljani. Pod šentpeterski zvon ZVONČEK, XXIX-6 X^S^X)^^)^ sodita dve veliki in lepi svetišči: cerkev Srca Jezusovega, ki je bila sezidana v gotskem slogu leta 1884., in cerkev sv. Jožefa v romanskem slogu od leta 1912. Na mestu, kjer se stikata Vidovdanska cesta in Sv. Petra cesta, je stala nekoč cerkev, posvečena sv. Ivanu Krstniku, ki so jo pa Turki požgali. Da bi se ne mogli ti sovražniki krščanstva skrivati za njenimi ostanki, so te razvaline podrli in postavili na istem mestu znamenje sv. Ivanu Krstniku na čast, ki 90 ga pa leta 1888. podrli. Med šentpetersko cerkvijo in župniščem je stala nekoč okrogla kapela s svetilnico vrhu strehe, posvečena sv. Mihaelu, ki so jo pa leta 1695. podrli. Župnija je štela ob koncu 1923. leta 24.461 prebivalcev. Župnija Sv. Nikolaja. Valvazor omenja, da so postavili cerkev sv. Nikolaja ljubljanski ribiči že leta 745. Ta trditev pa nikakor ne more biti prava, ker Slovenci v tem času še niso bili kristjani. Češčenje sv. Nikolaja se je širilo posebno v XII. stoletju in najbrže so tudi tedaj sezidali cerkev v Ljubljani temu svetniku na čast, ki je bil zavetnik ribičev. Prvotna cerkev je bila morda lesena, pozneje so postavili kamenito. Ko pa je te leta 1361. in 1386. pogorela, so sezidali precej obširno cerkev v gotskem slogu, ki je z nekaterimi izpremembami stala do leta 1701. Na pobudo stolnega dekana dr. Antona Thalnitscherja so pričeli z zidavo sedanje cerkve leta 1701. ter jo dovršili leta 1706. Cerkveni strop krase slike znamenitega italijanskega slikarja Julija Quaglia, kupolo pa je slikal Slovenec Matej Langus. (Sliko stolnice glej' v »Zvončku« štev. 4, letnik 1927/28, str. 80.) Leta 1462. je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Prvi ljubljanski škof je bil Sigismund pi. Lamberg. Umevno je, da je bilo treba škofu primernega bivališča. Na mestu sedanjega škofijskega dvorca so stale majhne hišice, ki jih je dal škof podreti in sezidati nov dvorec. Poslopje so tekom stoletij povečali in vzdignili, dokler ni doseglo današnje obsežnosti. V škofijskem dvorcu je škofijski urad, škofovo stanovanje, velika dvorana z lepimi oljnatimi slikami in kapelica, posvečena sv. Družini. Sedanji škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je 28. v vrsti ljubljanskih škofov. Na mestu, kjer je cerkev Marije Pomočnice v Križankah na Val« vazorjevem trgu, je ,že leta 1292. stalo svetišče, ki ga je sezidal red templarjev. Po razpustu reda pa je cerkev prevzel nemški viteški red leta 1312. Leta 1511. je strašen potres poslopje hudo poškodoval; nesreča pa je hotela, da je ostalina pogorela dne 14. marca 1583. leta. Gvidon grof Stahremberg, komtur nemškega viteškega reda, pa je dal leta 1700. sezidati novo cerkev, ki je bila dozidana leta 1714. Tri avstrijske cesarice so darovale oltarne slike in mnogo cerkvene oprave. Sliko v velikem oltarju je naslikal Canon leta 1859., ker je prvotna pogorela leta 1857. Slika sv. Jurja je delo Martina Altamonteja, ona sv. Alizabete pa Scoonjansa. V tej cerkvi je maševal papež Pij VI. dne 17. ,marca 1782. leta, ko je potoval iz Rima na Dunaj. Na sedanjem Vodnikovem trgu je stalo že leta 1073. svetišče, posvečeno sv. Filipu, ki ga je dal sezidati bogati ljubljanski trgovec in meščan Peter Baldaviz. Dne 27. junija 1382. leta pa je požar upe* pelil cerkev in poleg stoječi samostan, zato so s pomočjo turjaških grofov pričeli zidati leta 1403. novo cerkev in jo dovršili leta 1412. Novo svetišče ni bilo več posvečeno sv. Filipu, temveč Materi božji v nebo vzeti; poleg cerkve pa je bil frančiškanski samostan. Ob južni Cerkev Marije v nebo vzete s frančiškanskim samostanom in samostanskimi vrati na sedanjem Vodnikovem trgu. strani poslopja je bilo pokopališče. Ker so se pa leta 1784. frančiškani preselili v sedanji samostan, so tri leta pozneje cerkev podrli, samo* stan pa porabili za bolnico, pozneje pa za šolo. Razpokano in raz* majano poslopje so podrli leta 1898. Pred nekdanjimi špitalskimi vrati, na mestu sedanjega poslopja meščanske imovine poleg frančiškanskega mostu je stala cerkev sv. Elizabete, ki jo je dala sezidati hči poljskega kralja Vladislava I. in ogrska kraljica Elizabeta. Na svojem potovanju skozi naše mesto v Italijo je leta 1345. ustanovila poleg cerkve tudi meščansko bolnico, v kateri je bila kapelica sv. Boštjana. Leta 1386. je požar upepelil to cerkvico; kdaj so Ljubljančani drugo postavili, ni znano, najbrž pa kmalu po požaru. V tej cerkvi so oznanjali Lutrovo vero luteranski pridigarji kakor Primož Trubar in njegov sin Felicijan, JJ5S3—f>—r TÉ' • bi - ser - ne žar - ke na zem - ljo spe - čo po - sla - lo v v J. J. J- m je. Pr - vi Dru - gi s mi i^i — t b nTjlr^ I« 'C T(-• ža - rek po - sla - lo v ro - sne je tra ža - rek po - sla - Io v gne-zde-ca skriv ^JtJd i j^jLxjg^ ; g g k ne-bu pov-zdig - ni-le cvet - ke buj - ne so v ti - hi se log o-gla - si - la pe - sem-ca ITTI mf U -i* r> ss it? Tre - tji ža - rek se Ton - čka dra - mit na - po til ins ÉÉÉ £3 JTv IM ± Ji i k ~ ♦ J 1 je,--- > v ? - s JT AP /"J p ^ muk-nil na po - ste - ljo me —f ^ i i - - ko — ISÉC h T ?— 1 i j i j J r 1 «L a i. i i r -«j* i--! ^ 1 a - li se zi i no - til je. - Kdaj že -ft—*—s- t-•-*-- 3V - či - ce MPf^ — i i • L- . u-LLLP-l-• —!. 'J 1 V--J_P""3 jm M-- » be - - le iESEgžg v lo-ko na pa - šo je gnal! t i um UJ J m > s 1 Tam si že vri-ska in pi - ska, tam bi ga, ža-rek, i - skal ! - KOTIČEK GOSPODA DORO PO USKE^ A, Sličice »Ujeti vran« v 5. štev. »Zvončka« govore tako: Bistro pravi naš Urbanček: »Kmalu moj boš, črni vranček! Storž koruze ti nastavim, pa ujet boš, to ti pravim!« Stari črevelj svoje mame, klej s koruzo s sabo vzame in na piano pohiti, da si vrana ulovi. . Črevelj s klejem znotraj maže, kakor sličica nam kaže, vanj koruzo položi in nato se skrit zbeži. Lačni vran si hrane išče, tudi črevelj ta obišče, da si potolaži glad, gleda in izteza vrat. »Tukaj zame je kosilo dobro in precej obilo,« vran veselo zakriči, v črevlju glava že tiči. Joj, prejoj, to je gorje, glava več mu ven ne gre, h glavi črevelj se prilepi, vranu pa pogled oslepi. Ko Urbanček to opazi, naglo k vranu ;se priplazi, plena svojega vesel rad takoj bi ga ujel. To je bila huda šola: vrana je držala smola, nekaj časa pač frči, končno se v roké spusti. Friderik J a k e 1 j, učenec ponavljalne šole v Kranjski gori. • Cenjeni gospod Doropoljski! Naročnica na Vaš »Zvonček« sem žetfr let. Vsak mesec težko pričakujem, da do« bim novo številko »Zvončka«. Rojena sem na Dunaju, kjer sem tudi 1. razred osnovne šole dovršila. Ko sem po preobratu prišla v Celje, nisem slovenščine popolnoma nič razumela. Sedaj hodim že v 4. razr. meščan« ske šole v Celju. Prosim, da tudi moje pisemce priobčite v svojem kotičku. Pozdravlja Vas Vaša vdana Zora Slemenikova. Odgovor: Ljuba Zora! Dohitela Te je sreča, da si se lepo pri« učila slovenščini, temu milozvočnemu in blagoglasnemu jeziku, ki smo ponosni nanj in ki šo nam v njem naši pesniki in pisa« tel ji napisali toliko krasnih pesmi in povesti. Ako pregledaš samo »Zvonček«, se lahko prepričaš sama, koliko duševnega bogastva je nagromadenega v njem. * Velecenjeni gospod Doropoljski! Jako rad čitam »Zvonček«. Danes Vam pišem o psičku-jazbečarju Jakcu. Star je šele pol leta. Jako rad se že igra. Če nima drugega, trga cunje. Zdaj je dobil prija« teljico, dogo Dunjo. Ta je mnogo bolj pridna od njega. Stara je štiri mesece. Ja« kec tehta 5 feg, Dunja pa 15 feg. Ona ima bele tačke in bel gobček. Jakec je črn kot parkeljček. Imam lepo igračo »Matador«. Iz kock, deščic in količkov sestavljam dvigala, stol« pe, hišice in celo bojno ladjo. Leipo Vas pozdravlja Rasto Š v a j gar, učenec III. razreda deške vadnice. ZVONČEK, XXIX—6 H^wtasj^gps^ffssw Odgovor: Ljubi Rasto! Jakec in Dunja! Bolj bi njej pristajala cunja. A Dunja je pametna doga, zato" je na Jakca prešla cunjasta vloga. Jakec — polletni psiček, po pameti kakor teliček, po svoje se pač igra, ker drugega še ne ve in ne zna. Črni Jakec — hav in ham, Dunji belo ročico dam. Obema sezidaj hiško in stajo, kar vas je v hiši — glej, vsi se igrajo. Kadar bo igri konec in kraj, ladjo zaprezi, po denarnici sezi, v deveto deželo veslaj! * Spoštovani g. Doropoljski! Danes se prvič oglašam v Vašem kotičku. Prav ugaja mi »Zvonček«, zato se danes pridružujem Vašim kotičkarjem, la si do» pisujejo z Vami. V šolo hodim v II. raz» red. Naročen sem četrto leto. Zato Vas prosim, da priobčite moje pisemce v svo» jem kotičku. S spoštovanjem! Niko K o r d t n i k, učenec II. razreda vad. v Ljubljani. Odgovor: Ljubi Niko! Kakor praviš, obiskuješ II. razred, torej si še mlad učenjak. Toliko bolj moram po» hvaliti Tvojo lepo pisavo. Ako sd v vseh stvareh tako čeden in reden, potem si že čestit možakar. • Spoštovani g. Doropoljski! Zopet sem se Vam namenila pisati. Pi» šem Vam že drugič, a žal, do danes še nisem dobila odgovora. Najbrž nisem na» pisala točnega naslova. Učenka sem V. raz» reda II. oddelka osnovne šole v Dravo» gradu. V šoli me najbolj zanima zemljepis in ročno delo, kakor tudi risanje. Imam še dve sestrici in enega bratca. Sestrica Majda obiskuje I. razred, Silva pa II. Zlatko pa še ne hodi v šolo. V®i se že veselimo pri» hodnje številke »Zvončka«. Veselilo me bo, če bom zagledala svoje skromno pisemce v Vašem kotičku. Z odličnim spoštovanjem Milka K a i s e r j e v a v Dravogradu. Odgovor: Ljuba Milka! Prvo pismo — kam ga je odnesel beli golobček v rdečem kljunčku? Morda čez tri goré, čez tri dolé, čez tri zelene travnike, samo tja ne, kamor bi moralo priti — v moje roké! Sedaj pa je potrkalo na okence in je drobno pisemce priletelo v moj koti» ček. Dobro došlo, ljubo pozdravilo iz Dra» vograda! * Spoštovani g. Doropoljski! Sedaj Vam pošiljam pravo osnovno šolo na Vrhniki, v kateri se dosti lepega na» učimo. Veselijo me prav vsi predmeti. Na» ročen sem že tretje leto na »Zvonček«. Prebiram ga prav rad. Posebno pa mi ugaja povest »Dovški Bržot pripoveduje«. Žal, da sem jaz edini v vsem razredu naročen na »Zvonček«. Prosim, ako bi sprejeli t?» moje pisemce in mojo risbo v svoj cenjen/i ko» tiček. Iskreno Vas pozdravlja Slavko K u m e r, učenec III. a razreda na Vrhniki. Odgovor: Ljubi Slavko! No, pa dobro: naj pride tudi lepa vrhni» ška šola v moj kotiček! Ker Te pri pouku vesele vsi predmeti, utegneš biti po dokon» čanih naukih doktor Vseznalec, ki bo delal čast svojemu rojstnemu kraju, kakor jo dela slavni vrhniški rojak Ivan Cankar. ■j ♦ KOTIČKOV ZABAVNIK. Rešitev posetnice. Rok Arovič je rokovdčar. * Še ena posetnica. Priobčil F. Jakelj. Kakšen obrt izvršuje ta mož? In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojol %.......................................................................................................\é ^ KUPUJTE IN ČITAJTE MLADINSKE SPISE <\\ ki jih izdaja II► DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA KONVIKTA V LJUBLJANI Zahtevajte cenike, ki jih dobite brezplačno naroČila sprejema in to