Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 8. aprila 1038.
*
O
l)i
S.:
Neomajniki in kažiprstniki
V teku proračunske razprave v senatu, ki jo J«-' glasom zatrdila »Jutra« nosil senatorski klub JNS, čeprav šteje sedaj ravno IG udov, se je dostikrat oglasil dr. Albert Kramer. Res osvežujoče učinkuje vest, da se je gospod senator potrudil izreci v splošni debati tudi to, da šteje tajno in
se je namreč dotaknil tudi dejstva, da se je pod varstvom režima »ustanovilo v Ljubl jani celo društvo, ki ima nalogo pripravljati slovenski narod na samostojno državno življenje«, senator Smodej pa je hotel vedeti, katero društvo bi bilo to. Nato je dr. Kramer — tako vsaj opisuje »Slove-
* ', “v f	P‘IU1 iv, »iii sieje rajno in	iv ato je ar. Kramer — tako v„,.j	__-------
sorazmerno volilno pravico za bolj primerno kot	nec« z dne 24. 3. 1.1. na drugi strani v prvem le
pa sedanjo ureditev te pravice. Podpora tajne in	vem stolpcu in petem odstavku — odgovoril: »Slo-
sorazmerne vo i ne pravice s te strani je že zato	vensko društvo in njegovo glasilo Slovenija!« Seznam na, er je ni dr. Kramer ud vlade »naeio-	nator Smodej je !k temu še vprašal: »Ali je to naše
nalne končen tračne« tnnrrwW	i.:	 v_______ it _ -i r. •
milne koncentracije« (narodne osreditve) ki je odgovorna za zakon o volitvah narodnih poslancev z dne 10. 9. 1931 in za zakon o društvih, shodili m posvetih z dne 18. 9. 1931, ne glede na njeno odgovornost za ustavo z dne 3. 9. 1931.
Z zakonom o volitvah narodnih poslancev z d ne 10. 9. 1931 je bila namreč uvedena v naši državi prvič ustna, t. j. javna volilna pravica. S tem zakonom je bila pa tudi uveljavljena posebna vrsta sorazmernosti volitev; seznam, ki zbere navadno peščico oddanih glasov, dobi tako j in vnaprej tri petine vseh mandatov, ostanek, t. j. dve petini mandatov si pa razdeli z ostalimi seznami po d’Hon-tovem sorazmernem računu. Prištevši vmesne do-oche zakona (in prav takrat izdanega zakona o društvih itd.) se je volitev 8. 11. 1931 »mogla« udeležiti le ena vrsta politikov, namreč le tisti, ki rili je za kandidate postavil nosilec — Peter Živko-vič. Med temi je bil tudi naš vneti pripadnik tajne in sorazmerne volilne pravice, dr. Albert Kramer, ki po nezapisanem pravilu takratnega političnega bontona ni smel imeti nobenega »sokan-didata«. Pri takem! stanju bi se bilo utegnilo zgoditi, da bi bil naš vneti pripadnik tajne in sorazmerne voliine pravice izvoljen tudi z enim samim glasom: svojega lastnega glasu je morali pač biti gotov. ^najsi bi ga bil oddal ustno.
Prav nobenega povoda nimamo dvomiti, da je bil tir krarner pripadnik tajne volilne pravice, poboljšane s sorazmerno porazdelitvijo mandatov, ze leta 1931. l em bol j živo se zato lahko zamislimo v težke dušne borbe, ki jih je moral prestali. ko je podpisal zakon nasprotnih načel, ali ko je zaradi tega zakona morali v »Jutru« brati uvodnike (če jih ni celo sam napisal), v katerih hvali gornji zakon kot izraz pravilnega prehoda v demokracijo, kot sredstvo pravične in dostojne, cezosebne volilne borbe i n podobno. Za zlobno podtikanje štejemo govorice, da bi bil dr. Kramer, a o ugleden ud vlade nacionalne koncentracije m pridobljen za njo v spodnji dvorani graščine k^r-i^T , uj IPristal na gornji votivni za-bene-a voliva v^l pr-v Jesnici sploh ni imel no-zakon laka samo zAieS. TVr^ririS”"11''1, t* '-0 pisujojo dr. Kramerju m.rfcSS^I^TTvKiii in neznanje prava, april« i„
b, M spregleilnl da velja tako v.,ak zakoČtaml toliko časa, dokler se ne spremeni ali odpravi Tem govoricam zatorej na noben način ne verujemo; saj nas živa sodobnost vsak dan sproti uči, da strežeš lahko svojim idealom iz opozicijske dobe tudi tako, da ravnaš nasprotno, n. pr.: če si za uvedbo tajne volilne pravice, lahko mirno prepustiš borbo za njo drugim, sam se pa poslužiš ustne volilne pravice. Ker si v duhu vendarle za tajno volilno pravico, ti ni še treba biti še z dejanjem
njo.
Spričo take sodobne oblike neomajnosti in od-Dite polit ične delavnosti si ne moremo kaj, da se ne bi veselili pozornosti, ki jo je posvetil naš viieto-zvesti pripadnik tajne volilne pravice in 'jjene sorazmernosti v teku preračunskih razprav društvu in slovenskemu tedniku, katerega ime in °bstoj se sicer v časopisju koncerna, ki mu je gospod senator še vedno ud, ne omenja preveč rado. Res je poročal o tem samo tisti »Slovenec«, katerega vesti po mišljenju »Jutra« niso vedno res-hiČne, vendar si je težavno predstavljati, da bi 1,1 ogel biti tako zelo konkreten dvogovor, kakor je huslednji. kratko in malo iz trte zvit. Dr. Kramer
društvo?«, dr. Kramer pa je pojasnil, da ni.
Prepričani, da take podrobnosti in določnosti gotovo niso nastale šele v uredništvu »Slovenca«, temveč res že v senatu in v teku omenjenega dvogovora, hočemo z zmernostjo, ki nam jo nalaga čas, Obrazložiti izkustva, ki smo si jih pridobili iz zazna n j a tega 'dvogovora. Menimo, da ta izkustva ne bodo škodljiva tudi dr. Kramerju, ki se je v senatu izdal, da prebira »Slovenijo« vsaj toliko natančno, kolikor mu je to — v okviru pogojev, nastalih tudi leta 1931 — dano. Dostaviti pa moramo, da so ta izkustva popolnoma osebna izkustva pisca. Krivo bi torej storil, kdor bi jih posplošil in pripisal kar celemu »Slovenskemu društvu« in »njegovemu« glasilu »Sloveniji«.
Že v uvodu smo mimogrede opozorili, da dr. Kramer ni sodeloval samo pri uveljavljenju zakona o volitvah narodnih poslancev, temveč tudi pri uveljavljenju zakona o društvih, shodih in posvetih. S tem nismo hoteli namigniti, da bi bil dr. Kramer sodeloval samo pri teh zakonih, Bog ve, da ne.
Pač pa nam opozoritev na sodelovanje dr. Kramerja pri zakonu o društvih, shodih in posvetih pomaga k spominu, da v tem zakonu ne najdemo nobene besede o tem, da bi se smela ustanoviti samo taka društva, ki imajo ali uživajo »varstvo režima«, temveč opisuje zakon samo, da se društva smejo ustanoviti le z dovoljenjem oblastva. Če oblast — sledeč zakonu — kako društveno ustanovitev dovoli, s tem še ne vzame društva v »varstvo«, temveč samo prizna, da obstajajo v zakonu zahtevani pogoji za dovolitev ustanovitve društva. Kako je torej mogoče, da vidi dr. Kramer — so-ustvaritelj zakona — že v dovolitvi ustanovitve določenega društva »varstvo režima«, s katerim se greje tisto društvo? Najbližje pri roki nam je razlaga, 'da je bil — vsaj stvariteljem zakona —
zakon o društvih sredstvo za razlikovanje med društvi, ki imajo »varstvo režima« in med onimi, ki ga nimajo. Sredstvo, da se društva, ki ne strežejo koristim stranke, ki je sestavila takratni režim kot »edino mogoče orodje«, uničijo, društva v okviru stranke pa zavarujejo. Seveda tega namena ni bilo mogoče v določilih zakona izreči, ker bi potem ne 'bilo mogoče v nebo kovati, kar se je takrat in še pozneje čez mero tja pribijala, temveč je bilo treba — gornji namen — skriti v iznajdbo, pri kateri ima res režim nacionalne koncentracije avtorsko pravico: namreč v znameniti prosti preudarek, ki ga dajejo zakoni tiste dobe oblastem, katerih organi so pa obupno odvisni od stranke, ki sestavlja režim.
Če je tako, potem je dr. Kramer z očitkom, da se je v Ljubljani pod varstvom režima ustanovilo nekakšno društvo, nepremišljeno odkril neko miselnost, o kateri bi bilo veliko bolj pametno molčati, zlasti v časih, ko poudarjaš svojo pripadnost k tajni in sorazmerni volilni pravici. Zagotavljanje pravičnosti in potrebnosti dotičrnih zakonov bi bilo potemtakem tudi zelo nepristno! In vendar jih je »Jutro« s tem branilo, ko je bilo po padcu Uzunoviča prvič nekaj časa mogoče malo proste je pisati o delovanju režimov od leta 1929 dalje.
Kar se tiče ogorčenja dr. Kramerja nad društvom, ki »pripravlja slovenski narod na samostojno državno življenje«, naj se nam ne zameri, če povemo, da nas je spomnilo na vzajemno ovajanje dveh taborov Ljubljane pred c. kr. ministri na Dunaju. Tega nevšečnega spomina nas tudi vprašanje senatorja Smodeja, če- je to »naše društvo«, ni razbremenilo. Meje delovanja Slovenskega: društva so v potrjenih pravilih. Po mnenju dr. Kramerja se torej že izvrševanje pravil sme podrediti pod pojem »samostojnega državnega življenja«, priprave nanj. Če trdi kaj takega dr. Kramer, ne trdi samo tega, kar je napisano, temveč očita veleizdajo, na previden, toda razločen način. Dr. Kramerju je unitarizem alfa in omega snovanja, zato mu samobitno življenje pokrajin ni krepitev države, temveč njeno razdiranje, čeprav mora vedeti, da je res in prav nasprotno. To mora tako dobro vedeti, kakor ve, da nikoli ne bi bil unitarist, če bi bil predstavnik večinske politične skupine v Sloveniji. Kajti kot unitarist bi kaj takega sploh ne mogel postati, in če bi bil večinski predstavnik postal šele unitarist, bi prenehal biti večinski predstavnik, kakor se je to doslej še z vsakim takim »spreobrnjencem« zgodilo. O kažiprstniki!
Za jasnost pojmov
po-»lz la M.
V letošnjem prvem »Planinskem vestniku« roča dr. Josip Tominšek o Kugyjevi knjigi mojega življenja v gorah«, ki jo je prevedli M. Debelakova. Med drugim se dotika tudi planinskega izrazoslovja:
 Rekel sem: »planinska« simfonija; po besedah Debelakove bi moral reči: »hribovska« simfonija. > a ne bomo tako rekli, ker nikakor ne moremo odobravati, da je »Bergsteiger« prevedla s »hribovec« in ™<o tudi govori o »hribovstvu«. Hribovec je stalni prebivalec v hribih, kakor gorjanec; mi pa, ki zaha-jom zaradi planin v planine, smo »planinci«; to ime je zclaj povsod prodrlo, kakor se razvija »planinstvo« (pa no »hribovstvo« in ne »gorstvo«, ne »gorohodstvo« - dobesedno iz Bergsteigen)...........Planinci	smo, al-
pinisti so med nami posebna vrsta, predvsem plezalci.
V tem poročilu je pa več ko ena pojmovna neskladnost in nejasnost.
Najprej in bolj mimogrede: res da je hribovec m	____ i..,,n;i, i...i. _	•	J
kor opredeljuje dr. Tominšek pravilno, zaradi pla nin v planine, pri čemer pomeni planina goro zlasti piano, brezdrevno goro. Zato ni planinec ki gre v planine, v gore, iz drugih namenov, ko pastir ali lovec, kot znanstvenik, kot športnik Beseda planinec, planinstvo je dobila torej v slo venščini popolnoma določno vsebino, ki se je oc prvotne že docela oddaljila. In sicer se lahko’reče da je dobila isto vsebino, kakor jo ima tujka alpinizem. Takoj si bomo v tem pogledu na čistem če si tudi to besedo ogledamo od blizu.
Beseda alpinizem je prvič mednarodna in drugič. natančno opredeljena. Označuje povsem določeno gibanje in s tem tudi naziranje. Ni še vsak alpinist, ki gre v goro. Saj navsezadnje celo ni treba, da bi alpinist moral hoditi po vrhovih kakor bi bil sicer tak izjema. Tenko je to loči! angleški »Alpine Club«, ki je že takoj'v začetku postavil znanstveno ali umetniško delo o <-orah v isto vrsto s težavnim gorskim vzponom. *
.	.	•'1 -i ***	.	j.ca ua jc m iiiuvLi	  nv/^v.m	v /bi-KjiHJiii
stalni prebivalec v hribih, kakor gorjanec, res pa Pojem alpinizem ni torej nikjer in ni bil J® J ^i. ’ ^ ^ pomeni	p l či n i n ec	prav ‘tetico	se v Pic-	koli	v koki nn im 7v»'/i o -------------
toremib.. „1 .. L.	...I*.. . I _	l •	ris	■	i	1
v	7   pv/uivm I'	(Ziuv	Iti. IVU	V	I
tersmku stalnega prebivalca planin. Torej kakor goreč, kakor hribovec, h ribi jan, liri bar ali hri-brnik, kakor gor jan ali gorjanec. S slovarsko razlago torej ne pridemo daleč. Res pa pomeni danes beseda planinec dejansko tistega, ki zahaja, ka-
i i •	.	  *.	ituvjer	i
-V kaki nujni zvezi s plezanjem.
in	Sre pe ne .samo za mednarodne besed
m pojme ampak tudi za mednarodne pojave, ka 'o.i je a pinrzem, bomo morali pač tudi Slovenc 1 Vcf !?vem Pmnenn ostati, in ne gre, da bi j in podtikali nov pomen, kakor to dela dr. Tominšek
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Modna Mafo!
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine dobite
n
J
n
J
ite&dmc, £fti&tyaf*a
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
Če se rabi beseda kjer koli drugače, se rabi tako pač iz nevednosti. Ni pa, da bi dajala nevednost noto in ton. Jn če dr. Tominšek še celo domači besedi hribovec ne da jemati prvotnega pomena, kar bi navsezadnje vsekako laže šlo, pri tujkah z določenim pomenom to gotovo ne gre, če se nočemo smešiti pred svetom.
Rekli smo že, da je slovenska beseda za alpinizem planinstvo. Smiselno, po svojem razvoju in po dejanski rabi. Tega se jo prevajalka Kugyjeve knjige gotovo zavedala ali pa je vsaj istoznačnost čutila. Tudi nemška beseda »Bergsteiger« ni isto kakor alpinist. Če torej ni Debelakova prevedla »Bergsteiger« s »planinec«, jo je vodila vsaj v
E od zavesti bojazen, da 'bi mešala pojme in s tem alila jasnost. Pomagala si je s »hribovcem«, ki se danes dejansko pri mlajših gorahoddih v tem pomenu rabi. Hribovec označuje pri njih tehnično plat: tistega, ki hodi in pleza po gorah. Poiskali so drugo besedo, ker čutijo, tla beseda planinec ne odgovarja za goli pojav hoje po gorah.
Trditev, da je gorohodec germanizem, napravljen po vzoru »Bergsteiger«, je brez podlage in izhaja iz miselnosti tistih časov, ki je povsod slutila germanizme, pa pri tem često zamotavala
prave domače besede, ki so se ji zdele v rem pogledu sumljive. Predvsem ta trditev že smiselno ne odgovarja: »Steiger« ni hodec, in torej niti ni res, da bi bilo »gorohodstvo dobesedno iz »Berg-steigen«.
Gorohodstvo je odmišljeno iz živega pojava, iz hoje po gorah. Zato logično ne more biti germanizem, ali kvečjemu takrat, če bi bila tudi »hoja po gorah« germanizem. Tisti, ki hodi po gorah, je pač hodec po gorah, ali kratko gorohodec. Dokler se ne udomači drug izraz, je ta beseda gotovo dobra, ker je tvorjena pravilno. Res je, da slovenščina sestavljenk nima rada, zlasti ne takih, ki je prva beseda v njih samostalnik. Nima jih rada, a vendar jih ima in pozna, tudi v ljudski govorici: senosek, vinograd(nik), strahopetec in druge. Res torej tudi za gorohodca ni bilo treba hoditi v tujino po zglede. Dokler se za ta določni pojav ne udomači drug izraz, ga ho treba zmeraj izražati s tako ali podobno tvorjeno besedo. Razen če se hočemo vrniti k staremu hribolazcu, ki se pa v življenju ni obnesel, ker tudi pojmovno ni ustrezal, in ki ga torej res ne kaže obujati od mrtvih.
Tisti pa, ki mu gorohodec ni po volji, naj misli in poskuša naprej. Gorovee bi bila na primer taka beseda, ki se je tudi dejansko v tem smislu že rabila in ki doslej še za noben pojav in pomen ni izrabljena. Sicer pa živi jezik ne počiva. Če se torej komu zdi, da bi znal ta pojav označiti nazorneje, plastičneje, naj preskusi svojo jezikovno ustvarjalno sposobnost. In če bo znal Inkretu tudi prisluhniti živi ljudski besedi, ga bo morebiti našel.
Zdelo se nam je vredno, da smo se nekoliko dlje pomudili ob tem poročilu. Kajti zlasti v našem planinstvu je bilo zmeraj premalo načelne jasnosti. Že nekajkrat smo opozorili na to, kako se zanaša v planinstvo športno tekmovanje, torej nekaj, kar je planinstvu načelno in bistveno tuje. Samo zaradi take nejasnosti je tudi mogoče, da obstajajo pri Slovenskem planinskem društvu posebni odseki, ki naj goje težko gorohodstvo, pa se imenujejo — alpinistični!
Ne more biti v dolini jasno, če je v višavi megla. Predvsem si mora biti torej glede teh pojavov in pojmov na čistem planinski obzornik.
Kajti naj ne hodi od zadaj, ki hoče voditi.
Opazovalec
Dr. Kramer, »Slovensko društvo" in »Slovenija"
V »Slovencu« od 24. letošnjega marca smo brali, da je trdil dr. Kramer v senatu, da se je ustanovilo v Ljubljani društvo, ‘ki ima nalogo, pripravljati slovenski narod na njegovo samostojno državno življenje. Na vprašanje senatorja Smodeja, katero društvo je to, je odgovoril dr. Kramer : »Slovensko društvo in njegovo glasilo ,Slovenija*.«
Ker bi bili radi dobili natančno besedilo, smo listali v senatnih zapisnikih, listali tudi po bel-grajskih listih. Toda nikjer niso omenjene te besede. Prav tako jih ni priobčilo »Jutro«, ki sicer zmeraj prinaša Kramerjeve govore, pa če so še tako majhnega pomena. Po drugi strani je pa spet popolnoma nemogoče, da bi si bil kdor koli tista namigovanja izmislil, kajti preveč so v skladu z dr. Krameirjevo edinstveno miselnostjo. Očitno jih je torej nekdo v senatnih zapisnikih zabrisal. In bržkone je bil to dr. Kramer sam.
Predvsem stvarno pojasnilo: »Slovenija« ni
f lasilo Slovenskega društva. Naš list seveda sprem-ja s simpatijami delo tega društva za slovensko omiko in za slovensko narodno samobitnost. Enako, kakor dela to tudi pri vseh drugih organizacijah, če in kolikor služijo slovenski stvari.
Naša naloga zato ni, da. bi branili Slovensko društvo pred podobnimi namigovanji in spogledovanji s »pristojno oblastjo«. Vendar je pa stvar taka, da jo moramo nekoliko nazorneje in določneje predstaviti slovenskemu človeku.
Dr. Kramer mara za svoje obtožbe imeti vendar neko osnovo. Ta osnova pa more spet sloneti na. popolnoma določnih dogodkih in dejstvih, v tem primeru na društvenem delu. Delo Slovenskega društva pa je precej znano. V javnost je stopilo s tremi javnimi predavanji, razen tega pa je imelo še dvoje predavanj za svoje ude. Očitno so mogla torej samo ta predavanja zbosti dr. Kramerja v njegovi edinstveni duši. Oglejmo si jih.
Prvo javno predavanje je bilo o Levstiku, začetniku slovenske proze, oznanjevalcu slovenske omike in socialne pravičnosti. Seveda, tak popoln Slovenec ne more biti jugoslovenu všeč, kajti utegnil bi buditi slovensko zavest. In predavanje o njem mora biti sumljivo. Zakaj ne začenja Slovensko društvo raje z Vrazom, ki je umski oče jugoslovenstva? Kratko in malo, prav nič državotvorna zadeva.
Drugo predavanje je bilo o malem narodu Baskov, — tistih Baiškov, ki nočejo zatajiti svojega jezika in izdati svojega naroda in svoje domovine fašistični Španiji. O tistem narodu, ki nima smisla za španski unitarizem in ki hoče živeti svoje samostojno narodno življenje. Res, mar ni, da mora
pravemu jugoslovenu zastati sapa ob takih nezaslišanih zahtevah? Saj bo ta baskovski zgled popolnoma pokvaril Slovence, ki jim gre čedalje manj v glavo, zakaj bi samo plačevali, a od tega ne samo nič pozitivnega imeli, ampak s svojim denarjem še podpirali in vzdrževali ljudi in sestave, ki jih samo izkoriščajo in tlačijo.
Res, tudi to predavanje je z jugoslovenairskega stališča jako sumljivo.
Tretje javno predavanje je bilo o slovenskih šolskih knjigah. O tem smo že toliko pisali, da ne bomo zgubljali časa s ponavljanjem. V zadnji številki tako lahko bere vsak spet kedaj o neki posebno' smrdeči edinstveni zadevi. Da pa jugoslo-venom ne more biti slovenska učna knjiga všeč, to je očitno, in preprosti razlog je ta, ker je pač slovenska. Slovenska učna knjiga bi seveda vzgajala našo mladino v slovenskem duhu. Vzroka dovolj, da je jugoslovenska državotvornost prizadeta z njo.
Tudi nejavna predavanja po pravici ne morejo biti dr. Kramerju všeč.
Takoj prvo predavanje, ki je bilo prvo predavanje sploh, je govorilo o Masaryku. O Masaryku. velikem demokratu in človekoljubu. O tistem Ma-saryku, ki je dejal, da vsaka diktatura ljudstvo nravstveno kvari. In o Masaryku, ki je rekel, da ne hodimo za Cezarjem, ampak za Kristusom besede, ki jih j ugoslo venska nacionalna cenzura ob volitvah ni dala natisniti.
Sama načela, ki jih je doslej še vsak jugoslovanski državotvorni k v dejanju zatajil, kadar in kjer jih je mogel.
Potem pa predavanje o Kočevju, lani so vendar nekateri jugosloveni tako lepo pakti rali, z Nemci. Pa bi jim ti utegnili še kaj zameriti, če bo Ljubljana preveč slovensko govorila. In pri volitvah gre za glasove. Torej, vsekako, tudi nič kaj pripravna stvar.
Res, jugosloveni s takim društvom ne morejo biti zadovolj ni.
Zdi se nam pa, tla je Slovenskemu društvu precej malo do tega, če so zadovoljni z njim. Še več, da bi mu bilo najbrž vse drugo, kakor prijetno, če bi bili zadovoljni z njim.
Pravosodje in enakopravnost slovenščine
Pred kratkim je pri obravnavi preračuna v belgrajskem senatu sporočil minister za pravosodje dr. Simonovič, da bo ministrstvo za pravosodje odslej skrbelo za to. da bodo sodišča dobila pravoslovne knjige za knjižnice, in da bo država izdala v svoji založbi tudi zakone, menda predvsem sodni jslce.
Del svoje obljube je minister za pravosodje že izpolnil. Slovenska sodišča so že prejela »Knjigo obrazcev« za sodnijske odločbe in pa »Navodila za izvršilne organe«. Prva knjiga, ki je naravnost posneta po »Formularienlbuc.hu« nekdanjega avstrijskega pravosodnega ministrstva, samo da je bolj nerodno tiskana, je pa bila tudi slovenskim sodiščem poslana v srbskem jeziku v cirilici. »Navodila« pa v srbohrvaščini v latinici. Gotovo ni bila ne prva ne druga knjiga tiskana tudi v slovenskem jeziku. Slovenska sodišča uradujejo in so dolžna uradovati le v slovenskem državnem jeziku in zato nimata omenjeni knjigi zanje prav nobenega pomena. Denar, ki je iz državne blagajne, kamor se steka tudi slovenski denar, bil dan za tiste izvode teh knjig, ki so bili poslani y. Slovenijo, je vržen proč. Ker je pa slovenski jezik po ustavi državen jezik in bi moral biti enakopraven s srbskim in hrvaškim jezikom, je vsak izgovor, da slovenskih sodišč ni toliko kot hrvaških ali pa srbskih, naravnost nedovoljen, ko bi ROVv, .za (^)c knjigi v slovenskem jeziku znesli stroski z nagrado za prestavo manj kot nekaj deset tisoč dinarjev in bi bili še ti stroški, če bi se knjigi spravili na trg, najbrž pokriti, ker bi jih tudi sodniki in sodni uradniki, gotovo pa tudi odvetnik. pokupili nekajkrat toliko, kakor so jih prejela sodisea za knjižnice.
Pa menda nimajo spel kakšni »podrejeni organi« z neslovensko »Knjigo obrazcev« in »Navodili« namena ustvarjati podlago za neslovensko uradovanje v Sloveniji?
Ne vemo, spričo omenjenega dejstva pa dvomimo, če bo belgrajsko ministrstvo za pravosodje, ki bo izdajalo zakone v državnem založništvu, upoštevalo pravice slovenskega jezika. Če že začne ministrstvo za pravosodje z izdajanjem zakonov, je brezpogojno potrebno, da izda vse zakone razen v srbskem in hrvaškem besedilu tudi v slovenskem jeziku. Slovenske izdaje pa bi morali urediti slovenski pravniki, ki so> čistemu in pravilnemu slovenskemu jeziku res kos, in ne bi smeli kar na slepo ponatisniti 'besedila, ki je izhajalo v ljubljanskem »Službenem (prav: uradnem) listu . ampak bi morali popraviti spake kol so »srez
»brak«, »predajati« (namesto izročati) itd., ki jih je bilo včasih več kot preveč v »Službenem listu«. Te izdaje 'bi pa morale imeti tudi pojasnila (motive itd.) ter popolno dosedan jo judikaturo, da bi kaj pomenile. Že zaradi jezika bi bilo treba, da bi slovenske izdaje tiskali v Ljubljani.
Na vso stvar opozarjamo poslance iz Slovenijo, da narode ob pravem času potrebne korake.
Novo posojilo in Slovenija
Finančni minister je dobil pooblastilo, da sme najeti notranje posojilo štirih milijard dinarjev, ki se bo obrestovalo po 6%. Posojilo se bo porabilo do polovice za nove železnice in ceste, potem za kmeti jstvo in za obrambo.
Kakšen pomen bo imelo to posojilo za Slovence in Slovenijo?
Predvsem bo pomenilo, da pojde spet zanj veliko denarja iz Slovenije. Kajti posojilo bo dejansko prisilno: gospodarski rezervni skladi zasebnih denarnih zavodov in javnih ustanov, kakor zlasti socialnih zavarovalnih zavodov bodo pritegnjeni v prvi vrsti1. Pokazali smo že večkrat na to, kako SO' do zdaj privilegirani denarni zavodi, kakor Poštna hranilnica in Hipotekarna banka, dejansko samo sesali denar iz Slovenije in ga odvajali na jug. Pokazali smo tud1!, kako je to odvajanje povzročilo pri nas zadnjo hudo gospodarsko stisko in zastoj našega gospodarstva. Poudarjali smo vzročno zvezo med1 tem zastojem in brezposelnostjo v Sloveniji, kjer bi je bilo najmanj, če bi ini smeli gospodariti s svojim denarjem sami, kjer je je pa največ, ker tega ne smemo. In pokazali smo zlasti na nasledek te brezposelnosti, ko se mora naš človek zaradi nje seliti na jug, dostikrat v prav obupne razmere, nad čemer imajo seveda jugosloveni svoje nacionalno veselje, saj upajo, da bo tako čimprej padlo prebivalstvo Slovenije od dvanajstine na prerokovano dvajsetino, pa tako naprej.
Očitno je torej, da se bo s lem posojilom *'o-venški denarni trg še bolj oslabil.
Po doslej običajnem ključu dobi Slovenija kake 3% denarja, dovoljenega za javna dela. V tem primeru torej bi dobila vsega skupaj od štirih milijard kakih 120 milijonov.
Vrniti bo pa morala samo na glavnici po davčnem ključu 10%, torej namanj 040 milijonov.
K temu znesku pa pridejo še ()% obresti. Pri tridesetletnem odplačevanju bodo znašale torej samo tiste obresti, ki jih bo morala plačati po zgo-rajšnjem ključu Slovenija, blizu 100 milijonov-Samo na obrestih bo morala torej Slovenija plfl' čuti skoraj toliko, kolikor bo vsega dobila.
Očitno torej Slovenci ne moremo kiti za tak način najemanja posojil. In če se že državno posojilo skupaj najame, razdeliti ga je treba tako, da bodo dobile posamezne pokrajine tisti delež posojila. ki pride nanje glede na davčni ključ.
Nikakor pa ne gre. da bi bilo to posojilo samo nov način, pospeševati ene pokrajino na škodo drugih. Ali bolj določno povedano, da bi Slove-
ni ja spet samo plačevala in se tako pogrezala v čedalje večjo uboštvo.
Sicer nam pa tudi ta načrt s strahovito na-
zornostjo pojasnjuje nauk, ki
razlagam o
V	nadi, da naš poziv iz tujine v domovini ne bo naletel na nerazumevanje, vas tovariško pozdravljamo
slovenski študentje v Pragi.
že leta in leta: v kakšno brezno so nas pahnili tisti jugosloveni, ki so glasovali za vidovdansko ustavo, kako tega centralističnega prekletstva ni in ne bo 'konec, dokler bo še kak unitarist imel besedo, in kako brezmiselno je pričakovati zboljšanja, dokler ni jugoslovenstva kraj.
ajti zapomnimo si: to se godi in tako, ko »zmaguje« že dvajseto leto jugoslovenska nacionalna misel in ko se že dvajseto leto zmeraj zno-Va razlaga, da bo prav to leto in ta hip konec neenakopravnosti in zapostavljanja in krivic.
Resolucija slovenskih študentov v Pragi
ki je bila soglasno sprejeta na ustanovnem sestanku Akademskega društva »Slovenija«.
Na-spomlad narodov leta 1848 so napredni slovenski študentje na Dunaju osnovali druištvo »Zedinjeno Slovenijo« z namenom, buditi narodno zavesi in braniti slovenske pravice pred tu jci. Danes, tez !)() let, smo se zib rali slovenski dijaki v Pragi na ustanovni sestanek društva, »Slovenije«, ki ga imamo za'nujno nadaljevanje nekdanje »Zedinjene Slovenije«, kajti današnje razmere in priza,-dev>e slovenskega naroda so v marsičem podobne revolucijskim letom krog 184(5.
Ker vidimo v tujini svetovni in domači političen položaj mnogo ostreje in stvarneje, kot 'morda vi, tovariši v domovini, smo se zato strnili brez ozira; na versko in politično pripadnost v eno. vrsto, 'pripravljeni žrtvovati vse svoje sile v slovenske kulturne, socialne in narodno obrambne namerne
Poleg tega smo si nadeli nalogo seznanjati demokratsko češkoslovaško' javnost z našo kulturo in jo zainteresirati za slovenske razmere. Nočemo, cla bi prijateljstvo obeli narodov bilo le kos papirnate pogodbe.”Danes sta si usodi Slovencev in Če-noslovakov ne le podobni, temveč tesno povezani.
Da bi pa mogli svojo zadano nalogo povoljno in stvarno vršiti, vas pozivamo, da nam v tem pogledu čim bolj pomagate. Hočemobiti glasniki slovenskega naroda, in ne le inteligenčni izkoreninjenci. In to bomo lahko le tedaj, če bomo vsi, tako vi kakor mi. dovolj no poučeni o osnovnih vprašanjih našega delovnega ljudstva. Kajti na-rodnostno-kulturna in socialna, vprašanja, se ne dado oddvojiti.
lovariši! Mi v Pragi smo z združitvijo storili prvi korak k splošni lmirodni koncentracij i, ki je v današnjih grozečih časih nujnost. Hočemo vam bili zgled. Pozivamo vas, da tudi vi likvidirate medsebojne ozkosrčne politične spore, da se strnete na demokratični osnovi v mogočno vrsto slovenske inteligence, lok zgodovine nas ne sme najti, kot vselej doslej, razkosane in nepripravljene.
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije*1!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«.
»Gozdarski vestnik"
Pred kratkim je začel izhajati obzornik, kakor se sam opredeljuje: »mesečni strokovni list za gozdarstvo, lesno industrijo in lesno trgovino«. Obzornik je razveseljiv v več pogledih. Predvsem spričuje, da se hoče slovensko narodno življenje na vseh poljih in področjih bolj in bolj postaviti na svoja domača tla, na tista tla, iz katerih je edino mogoče res uspešno in rodovitno delo. Pomemben je pa obzornik tudi in zlasti za slovensko narodno gospodarstvo. 47.13% plodne površine tu-zemeljske Slovenije je pokrite z gozdovi. In gozdovi. les, to je ena izmed tistih redkih panog slovenskega gospodarstva, ki je res aktivna. Pri tem je treba upoštevati tudi socialno plat te pridobitne panoge. Kajti pri večini drugih aktivnih vej in vejic našega gospodarstva ali donos ni kdo ve kako znaten, ali pa je omejen na razmeroma majhen
Nekaj pogledov nazaj
Spisal Hinko Sevar. — (Dalje.)
Zasavci so poznali Francoze iz lastnega opazovanja. Ko je počil glas, da prihajajo, jo zavladal po vsej zagorski dolini silen strah. Nič čudnega, saj se je govorilo in pisalo o njih samo naj slabše! li\t piedstraze so našle vse hiše zaprte, nihče se ni upal na prosto; vse v pričakovanju pokolja m •Sj1.,!ais,|,e1 smrti. Prišli so čez Trojane-, Kolovrat, Medijo-lzlake v Zagorje. Bila je samo krajevna posadka, ki je imela nalogo, da varuje cesto Trst-Uunaj in uredi promet na Savi. Strah pred njimi se je izkazal kot neupravičen, ljudstvo jih je že po kratkem casu prav vzljubilo. Ob njih odhodu so se mnogi jokali, vedoč, da se vračajo spet prejšnji hudi casi Mnogim so se šele sedaj odprle oči.
*> it4»,W
ali ga pripovedoval iu TZl iSjS	« “s
vaijal jezno: lo ni res, to je laž! Bom }n vilSeT
“J«. WV,'\JT“1; W t '^'lišljeno. BoSJni lo s, lanBhli. Potem je razlaaal. zak„ j ,so ta]fop?Snff
Stric je večkrat pravil, kako je modroval o'b takih prilikah. Saj se danes lažejo, ko imamo železnico in brzojav, je dejal; takrat so še laže, ko ni bilo ne tega ne onega, pa ljudje vendar niso verjeli tako hitro, kakor danes.
Nekaj takih letakov smo imeli tudi pri nas doma. Kam so -se porazgubili, ne vem. Morda ima še kdo katerega. Lani sem videl enega na časnikarski razstavi. Menda je last ljubljanskega muzeja. Državna študijska knjižnica nima, kolikor Vm, nobenega. Po dolgem trudu sem iztaknil dva. Mogel pa sem dobiti samo prepis. V naslednjem ju priobčujem v izvirnem besedilu po takratnem pravopisu. Prvi se glaisi:
I.
ŠIIALOSTNA PESEM OD LUDW1KA FRANZOSKIGA KRALLA
Duej Lei ti je she mini lu,
Kar se je letu godili!.
Ludvik Krall je biu en dan U PariBu Ob glau djan. llep.1
VSE II PISARNO
dobavlja ut poplavlja
PfeiIL@€(.
LJUBLJANA <«/nyTyrieva 1
nasproti hotela Slon
So se bi i Bkup pomenili De bodo K ra!la umorili.
Franzosi toku reko,
Ludwik Regirou nabo. Rep.
Tam v’ A rest so ga bli diali, jen so Sveite* dershali.
De Ludwik Krall more umreit.
Nam bo bulslii koker preid. Rep
Krall v' Arestu prebiua, fenu So use preliua.
Deib ga kdo troshtou ga noj,
She Kraliza kneimu nesmej. Rep.
I aidvvik mozhno Shal uje K ir letu premishluje,
Pred sem biu Krall jemenouan,
Sdej sem od uBeh Sanizhuan. Rep.
Sgubu fiem Kralleva Krouna,
Od STAulen sem od Tlirona Sdej shje dergazhi ,-nalbo:
De bom mogu dat glavo. Rep.
Vikslri so toko Sklenili Bomo K rala umorili Sej smo mi modre glave Sa Regiratt Deshelle. Rep,
K ral la n oz lrm-o vezli j meti Mi ozimno le frej Shiveti Koker naBs uzhy ta Sveit.
Ludwik Krall pa more umret. Rep.
Sgod.ilu Be je biu kmalu Kralla so ven pel la 1 i Slinim gre dost taushent Ludi, Frazo® je na uBmileni. Rep.
UBc to Shlifshala Kraliza.
Joka Seli h uje Brotiza l a je Shalost Kdu zhe Srezh,
Od Sdej je moj Ludvvik prezh. Rep.
K ral Bazheu Blavo jemati Inu Bmerti se rounati.
krog oseb. Pri lesnem gospodarstvu pa je udeležen ne samo veliki posestnik, ampak tudi srednji in mali, in če bi ne bilo lesa, bi marsikomu med terni zadnjimi sploh ne bilo gospodarskega obstanka.
Toda prav ta mali in srednji gozdni posestnik ne znata, po navadi umno gospodariti z gozdom in njegovimi proizvodi. Podvojili bi si lahko donos in dohodek, če bi dvignili gozdno gospodarstvo na tisto raven, ki je ob dobri volji in z nekaj pridnosti in delavnosti lahko in v kratkem času dosegljiva. Mali gozdni posestniki ne morejo nastavljati strokovno usposobljenega in šolanega osebja. Kakor doslej, bodo morali pač tudi poslej gospodariti sami. In poleg predavanj strokovin jakov jim bo strokoven obzornik omogočal, da gredo tudi v gozdnem gospodarstvu s časom, to se pravi, da bdo znali izrabiti tehnična in gospodarsko orga-nizatorna izkustva, dognana pri nas in drugod.
Vsebina doslej izšlih treh številk »Gozdarskega vestnika« nam priča, da bo kos zadani si nalogi. Samo nekaj sestavkov navedimo: Razmišljanja o pogozdovanju, Lega hlodov v jarmeniku, Delitev gozdov, Razvo j gozdarstva, in lova v Sloveniji. Obzornik ima stalno »Dopisno gozdarsko posvetovalnico«, prinašal statistične podatke, opozarja na zakonite predpise in okrožnice, lotil se je tudi pripravljalnega dela za 'slovenski gozdarski slovar. Skratka: pouk nudi o vsem, kar utegne zanimati gozdarja in lesnega kupca.
Želimo torej obzorniku in njegovim sodelavcem tvarnega in nravstvenega uspeha. A vsi, ki so gospodarsko ali sicer povezani s slovenskim gozdom. naj pristopijo v njegov krog. V korist našega gospodarstva, pa tudi v — lastno korist.
Uredništvo in uprava sta v Mariboru, Kopališka ulica št. 6.
Poljaki in manjšine
Med tistimi narodi, ki se nočejo iz zgodovine
fvrav nič naučiti, so tudi Poljaki. Poldrugo sto-erje so trpeli pod ruskim, caristično-pravoslavnim pritiskom. Človek bi mislil, da vedo, kaj se pravi, biti v manjšini in zaradi tega trpeti in biti poniževan. Poljakom pa se menda zdi. da imajo samo oni pravico biti nezatirani, in da zaradi tega sinejo zatirati druge. In danes so m a lok j e manjšine, ki bi bile huje zatirane od tistih, ki žive v poljski republiki.
Ko se je začelo na Češko-Slovaškem avtonomistično gibanje, so se takoj priglasili tudi Poljaki. 80.000 jih je, mnogo manj, kakor Čehov na Poljskem. Imajo pa več pravic, več šol, več narodne svobode ne .samo, kakor Čehi, ampak tudi kakor milijoni Ukrajincev in Belorusov na Poljskem. In medtem ko se zdi Poljakom samoObsehno, da ne gre velikim manjšinam Čehov, Ukrajincev in Rusov na Poljskem nobena oravica do avtonomije, štejejo za prav tako samoobsehno, da gre taka pravica neznatni njihovi manjšini na Češkem. In namesto, da bi šli z dobrim zgledom naprej in dali
Takrat je biu Hrum BtraBhan Koker deb biu Bodn dan. Rep.
Potem Bo mu glavo uBseli,
Eni so jokat 13azlieli.
Eden biu glavo polbrau.
Folku kaBlie jen je djau. Rep.
Poglejte letu je glava,
LucKvika Kralla ta prava,
Ta je nash Sadni Krall biu.
K at ir je Bde j to kri preliu. Rep.
Kaj so she Franzosi stri 1 i,
1 udi Krallizo so umorili.3 Ostalo duoje Otrok.
Taiste pa potroslitej Buh. Rep.
0 Vi naBrezhni Tirani.
Kaj pa bode enkrat B uami,
K ir se na boi te Boga.
Sej Bte Bhe u Bed ni pekla. Rep.
Krala, Kralizo umorili,
Pravo Viro BapuBtili Ozhte le Bhiveti frej.
Gorje vam na vekomej. Rep.
Pred Bte bli dobri ChriBtiani.
Sdej Bte hudobni Tirani,
UBse tega Bte urflah vi,’
De je tulku prelite Kry. Rep.
St ra Bh na Voiska ta nam kaBhe,
To grosno tiranBtvo vaBhe,
K id k tauBhent lepeh Ludi
1 razoska Voiska umori. Rep.
O	Bog ti Fronza’ obvarej. r ranzoBa pa oiBtro vdari
S tojo mogozhno Roko,
De voiska konzhana bo. Rep.
bi se^dal«	usmrčen t7. januarja 1793; iz tega
= Sveitn - le |)a*tl’ ‘la pričujoča pesnitev iz 1. 1795. °_ usmrfpnn n	i'	P°f_vetoval'ja. — 3 Mariju Antoinette,
n ? (’• oktobra I?1)}. — 4 Franc I.!., od 1792. nemški -Oi; otl IS04. kot Franc 1. prvi dedni cesar avstrijski.
svojim manjšinam samo drobec tistih pravic, ki jih zahtevajo za Poljake na Češkem, se jim ta dvojna mera zdi tako saimoobsebna, da imajo že za vtikanje v poljske zadeve, če jih kdo na te osnove vsake pravičnosti samo opozori.
Dvojna nravstvenost, nravstveiiost tiste nerodovitne in domišljave poljske šlahte, ki je že enkrat Poljsko pogubila.
Poučno je v tem pogledu pismo iz Varšave, ki ga prinaša »Prager Presse«. Dopisnik navaja, kako »narašča« število Poljakov na Češkem. Naraščanje je to seveda, ki ga vidi samo poljski tisk. Iz 80.000 so jih naredili pred tremi leti 125.000, pred tremi tedni pa že 150.000. Zunanji minister Beck pa je v razgovoru z angleškimi čas n i kar j i pomnoži 1 I o število na okroglo 250.000. Dopisinik pa opozarja, da je Poljska vse prej, kakor narodno enotna. Tudi po uradni poljski statistiki ima Poljska 31.1%, Češkoslovaška pa 33.8% manjšin. Polj sika statistika pa šteje na podlagi ljudskega štetja iz leta 1931., ki so ga Poljaki sami napadali, 22 milijonov Poljakov, 4.4 milijona Ukrajincev, 2.7 milijona Židov,
1	milijon Belorusov, tri čet rt milijona Nemcev in
1	milijon drugih. Ukrajinci seveda ugotavljajo, da jih je najmanj G.3 milijona,, Belorusi se cenijo na 2 milijona, Nemci na 1 milijon, Židov je bržkone več ko 3 milijone. Opozicija opozarja zato, da utegne ta avtonomistični nauk kedaj služiti poljskim manjšinam v boju za pravično avtonomijo, kajti navsezadnje ima 6.3 milijona Ukrajincev na Poljskem vsaj toliko ipravice do avtonomije, kakor 80.000 Poljakov na Češkem. In Ukrajinci nimajo nobene visoke šole, njihovi ljudje nimajo dostopa v državno upravno službo, gospodarsko so zapostavijani in izkoriščani, — zgolj stvari, ki so znane tudi drugje, kjer se morajo manjšine boriti za svoje pravice.
Ne bo miru in sporazuma meti slovanskimi narodi, in ‘beseda o slovanski vzajemnosti ostane
Euhlica, ki z njo krijejo razni politični ipreužit-arji in koritarji svoje umazane nagibe in namene, dokler bo en slovanski narod izkoriščal drugega, dokler ne bo imel vsak slovanski narod pravice, da sam odloča o svojih stvareh in da zavrne vsakega, ki bi ga hotel zlasti gospodarsko izrabljati.
Zato pa so tudi največji dejanski nasprotniki
Jiravi slovanske misli in vzajemnosti tisti, ki de-ajo nasprotno.
Pri nas so to seveda jugosloveni.
zni finančni talenti, Slovenci in Hrvatje bi pa plačevali vanju.
Sicer pa, ko že dobimo vsako leto kakih deset novih fondov, zakaj pa ne bi še ta dva. Saj je to najboljši način, dobivati denar, za katerega še preračuna in dovoljenja ni treba.
Jugoslovenski unitarizem.
Privilegirana agrarna banka je do konca leta 1937. dala dolgoročnih neposrednih posojil v skupnem znesku 609.421.704 dinarje.
Na dravsko banovino odpade od teh posojil samo znesek 87.000 dinarjev.
V odstotkih znaša to 0.0142!
Nacionalni unitarizem.
Na zborovanju celjskih trgovcev je poročal tajnik Cokli n tudi o veleblagovnici Tata, ki ima sedež seveda v Bclgradu. Njen promet znaša na dan od 200 do 300 tisoč dinarjev. Na. davkih je pa plačala' v desetih mesecih samo 1500 dinarjev!
Jugoslovenski žarki.
Svetel žarek je bilo po mnenju »Branika« od 11. pr. m. poročilo Rdečega križa v Ljubljani, da je plačala Slovenija doslej tej ustanovi 2,770.000 dinarjev, prejela pa 3,374.000 dinarjev. In še se mu je mudilo pristaviti, da je pričakoval pri tej priložnosti posebne izdaje tudi našega lista.
Pa ni bilo treba niti posebne izdaje, takoj teden pozneje smo pokazali bolj mimogrede, da je tudi ta obračun, kakor vsak, ki prihaja iz osrednjih naprav, pristno jugoslovenski. To se pravi, da Slovenija seveda več daje Rdečemu križu, kakor pa prejema od njega.
»Branik« seveda o tem ne zine. Kajti pokazalo bi se, da gre tisti svetli žarek skozi brozgo, pa zgubi pri tem vso toploto in s vet I ob o.
Društvo »Masaryk«.
V Belgradu se je 27. letošnjega marca osnovalo društvo »Masaryk«. Pravila so sestavljena v vseli treh državnih jezikih, v srbščini, hrvaščini in slo-
venščini, in njihovo besedilo je natisnjeno vzporedno. Namen društva je po pravilih delo v smislu Masarykovih načel. Vrednotiti društva: za zdaj ne moremo, saj vsakdo ve, da včasih društva ob najlepših pravilih ne narede nič posebnega. Upajmo, da ne pojde društvo po poti kake jugoslo-venske nacionalne organizacije, ki govori o pravici, da laže dela krivico. Sodili bomo društvo pač po delu. I I koncu naj še omenimo, dai bi po pravilih,, če bi društvo prenehalo obstajati, pripadla vsa imovina »Savezu« Sokola kraljevine Jugoslavije.
Korpar Rezi, Teorija o dnevih plodnosti in neplodnosti.
Drobna, knjižica g. Rezi Korpar, ki je pod gornjim naslovom izšla pred nekaj tedni, je uspel poskus popularizacije znane Knaus-Oginovc teorije. ki jo imajo še danes nekateri za sporno. Pisateljica knjižice pri tem navaja med drugim tudi mnenje znanega vojaškega zdravnika dr. Mateja S. Justina, ki pravi: »V praksi se je Knaus-Ogi-nova metoda izkazala, zametujejo jo le tisti, ki je niso študirali.«
Knjižica se naroča pri g. Korpar Rezi, Celovška cesta .)6, Ljubljana, in stane 2 dinarja.
Občni zbor uradnikov p. t. t. strok.
Prejeli smo:
Dravska sekcija Združenja uradnikov p. t. t-stroke bo imela v Ljubljani 10. aprila tega leta ob 14. uri v dvorani hotela »Metropol«, Masarvkova cesta v Ljubljani, svoj redni letni občni zbor.
Predavanje »Slovenskega društva«.
»Slovensko društvo« priredi v torek 26. aprila ob 20. uri v Beli dvorani hotela »Uniona« javno predavanje.
Predaval bo režiser Ciril DebevA- o predmetu:
»Osnovna vprašanja slovenske gledališko-kid-turne politike«.
Mali zapiski
Prepovedan list
Prepovedano je širiti in prodajati št. 13 lista »Naš kovinar« z dne 3. 4. 1938 zaradi sestavka »Za) pet krepkih minut« in zapiska »Italija in Jugoslavija«.
Skomine po novih fondih.
Na občnem zboru Privilegirane agrarne banke so tožili, da primanjkuje denarja za. kmetijske kredite. Za to bi bilo treba osnovati seveda takoj nov fond za kmetijski kredit. Razen tega bi bil potreben še fond za pospeševanje kmetijstva.
Saj znajo, res znajo: doli bi ju upravljali ra-
V Jugoslovanski knjigarni si naročite sledeče knjižne zbirke:
Leposlovno knjižnico
Ljudsko knjižnico
Zbirko domačih pisateljev Zbirko mladinskih spisov
za malenkostne mesečne obroke. Zahtevajte naš Vestnik, ki sa pošljemo brezplačno z natančnimi podatki.
J JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
—	 i	i	»i	—mi	i—i—i—immiMiminn ~n
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
Dr. Tavčarja si je že Ivan Hribar po pravici privoščil v svojih Spominih. Še bolje ga je orisal dr. Tama. Nepristranska zgodovina, kadar jo dobimo, ga bo postavila precej niže, v sosedstvo Dimni ko vo. Dosti grehov tega ima on na vesti. Dimniku bo moralo biti marsikaj spregledano, upoštevajoč, da je bil odvisen. Dr. Tavčar je bil pa svoboden mož, ki se je vrh vsega še ponašal s svojim gorjanstvom.
Mnogo je zlaganega v današnjih slavospevih. Čas še ni pometel z vsemi maliki, veliko se jih še trdovratno upira na obeh tirih. Samogibno so prišli do namišljene veljave, kakor dedič, ki mu brez oporoke pade v roke bogastvo* strica, šušmarji, ki jih je potisnil gol slučaj, da so prevzeli na meji vlak od prednika, zadetega od kapi. Muha je sedla volu na rog, se oholo ozrla na okrog, pa dejala: Mi orjemo ...
Daši iz poročila za 1. 1914—15 še nisem vsega izčrepal, se vračam k onemu za 1.1915-16. Tudi s tem se morem pobaviti le površno. Velik del v njem zavzemajo razlage in pozivi na podpisovanje vojnih posojil, denarne zbirko in darovanja raznih predmetov v vojne namene. Mogočna monarhija je namreč imela dovolj sredstev za morimo orožje in strelivo, ni jih pa imela za ranjence in bolnike, za vojne pohabljence, vdove in sirote; za te je beračila celo med šolsko mladino. Uvedli so redne »vinarske zbirke«, zabijanje žebljev v lesene »brambne ščite« in »može v železu«, prodajali razne znake, kronske »spominske listke«, zemljevide »Flottenvereina« itd. šolsko mladino ,so vpregli, da je zbirala in donašala cunje, papir, kovine, kosti, bukovo, robidno in borovnično listje, koprive, sadne koščice itd. Cunje, papir in ko-
prive so predelavali v raznovrstne tkanine, bukovo listje mešali med tobak, robidno in borovnično listje je služilo namesto čaja. Iz sadnih koščic so stiskali olje. Za posnemanje pičle maščobe iz pomij so izumili posebne priprave, maščobne zbiralnike, »Fettsammler«. Eden takih je bil položen v zemlji pred gluhonemnico na Zaloški cesti, ki je služila kot vojaška bolnišnica. Ob vročih dneh je silil iz tiste greznice neznosen smrad, »kakor bi žgal kraške gade«, so rekali vojaki. Tekočina, ki se je tu zbirala, je bila prava gosta črna gnojnica. Kam so jo pošiljali in kako so jo porabljali, mi ni znano. Take, kakor je bila, bi še svinje ne
marale.	v . v , ,
Na strani 65. je ponatisnjena okrožnica solske-ga vodstva, ki pravi: »Minuli teden se je nabiralo za Rdeči križ. — To so bila dan 1 a , zdaj se zopet nabira — to pa ni darilo, to je p os o j i I o
— to je denar, ki ga neizogibno potrebuje država, da spelje vojsko do konca zmage. Ta denar potrebuje država za neštevilne vojaške in vojne potrebe, potrebuje ga za zdravnike in zdravila, za preskrbo živil, za plače uradnikom itd.«
— Agitacija za vojna posojila.
Da bi bila tedenska denarna darila, »vinarske zbirke« učencev, bolj uspešna, so na sir. 53 do 57 po priporočilu c. kr. deželnega šolskega sveta od .17. decembra 1915, št. 6766, obširna navodila, ki jih morem navesti le v moč no skrajšanem izvlečku; glase se:
»Da pridemo v šoli do prihrankov, naj se rabijo po vseh šolali samo najpotrebnejše knjige: nabavljanje drugih knjig in pripomočkov se od učencev ne sme zahtevati. Dalje se sme uvesti le toliko zvezkov, kar jih je neogibno potrebnih; priporoča naj se tudi popolna izraba papirja. Šolske in domače vaje naj se omeje z ozirom na njih število in obseg. Uporaba tablic za šolske in domače vaje je z ozirom na draginjo papirja zopet dovoljena. Mladina naj se navaja na ekonomično upo-
rabo pisal in svinčnikov. Barve in barvasti svinčniki naj se rabijo v ljudski soli le v višjih razredih. Raba radirk naj se omeji. — V dosego prihrankov v domači hiši naj se otroci popolnoma odvadijo sladkarij. Denar, ki bi ise izdajal za sladkarije, naj se obrne za darila učencev. Obleka naj se večkrat in dobro osnaži ter skrbno zakrpa, da bo dobra še no končani vojni (!)... Pomislite, da si samo z vzdržljivostjo, t. j. zmernostjo v jedi in pijači, s preprosto obleko prihranite vsak teden par vinarjev za »tedenska darila: učencev« .. . Sodelujte povsod, kjerkoli se vam nudi prilika za varčevanje v domači hiši, in prosite svoje starše, sorodnike in svoje znance in nekdanje součence svoje šole, da se tudi udeleže s prostovoljnimi prispevki vaših »tedenskih daril«, ki naj postanejo prava ljudska darila... Poživljamo vas še enkrat« itd.	v	.	,	.
Vprav strokovnjaška navodila za beračenje* i bi ne mogla izdati bolj pretkanih nobena poklicna beraška organizacija. V poročilu je natisnjena z notami vred tudi »Pesem o vinarjih«, jo je zložil dr. Mihael Opeka, uglasbil pa dr. tv. Kimovec. Zaradi te pesmi je stopil dr. Opeka po vojni
v popolno zatišje.	.	vv.	.	.
Navaden žebelj v »brambm sed« je veljal 20 vinarjev ali 7 žemelj, če bi se bile dobiile. O tem pravi Dimnik na str. 50. z^».Ni pa irdlui, da ])i moral prinesti seboj vsak ueCnec kar 20 vin.; dovelj je, če prinese samo 10,	2 ali celo 1 vinar, da bo
le deležen tega ,d el a u s m i I j e n j a i n n e b e -š k e te 1 j u b e z n i .«I n to je naš namen! Kar se bo manj nabralo, kar je določenega za vsak žebelj. to bo dodal naš velespoštovani gospod župan iz svojega dispozici jskega fonda.« — Akcija je izpadla prav klavrno; prišla nista na učenca niti
2	vin. — dokaz, kako velika je bila stiska že leta 1915., šele v začetku drugega leta vojne.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.