KRONIKA 95 ŽABJAK V 18. STOL. ALI HUDIČ V ANGELSKEM GRADU + IVAN VRHOVNIK Davno pozabljeni zdevek za »cuhthavs« na žabjaku blizu Vodnih vrat (zdaj Hrenova ulica 17, oz. »žab- jak«, last družbe Lastni dom) je bil v drugi polovici 18. stoletja angelski grad, ko je tam deloval zavod Kaznilnica, delavnica in predilnica (1754—65). V poročilu o tem zavodu je Vrhovec (Laibach 41— 45) prvi izmed domačih zgodovinarjev omenil angel ski grad, ki ga je parkrat v nemški obliki Engelsburg staknil v mestnem arhivu zv. 208. Kaj je dalo ljub ljanskim hudomušnežem povod, da so s tako lepim imenom počastili »cuhthavs«, mu je ostalo uganka. Naslednje vrstice naj dostavijo Vrhovčevemu poro čilu nekaj pojasnila. Torišče omenjenega zavoda je bila mestna hiša, nekdaj Mandlova last, kjer so prej stanovali častniki Molkovega, pozneje Braunovega polka; imela je ob širen prizidek, kjer je bila nastanjena stotnija voja kov. Mestna hiša na žabjaku, prosto stoječa kakor otok poleg Ljubljanice, je samevala na vse strani. Od nje je dobivala mestna blagajna 150 gld. najemnine na leto. Za red v zavodu Kdp (okr. za Kaznilnica, delavnica, predilnica) je skrbel upravitelj Jože Vehovic, čigar mesečna plača je znašala 4 gld., za službo božjo oo. frančiškani (ne jezuiti, kakor meni Vrhovec) in 96 KRONIKA šenklavška vikarja; za zdravje padar Buchfink (mor da ponemčen Šinkovec), ki je dobival za svoj trud po 12 gld. na leto. Zavod Kdp je imel dva hlapca: invalida Antona Kneza in Franceta Petka. Prvi je učil kaznjence preje in prejemal po kr. na dan; stanoval je v pritličju. Hrana je prihajala kaznjencem iz oskrbnikove ku hinje, seveda proti primerni odškodnini. Juho so dobivali iz ljubljanskih samostanov. Dva beraška strahova (Bettelrichter) sta hodila opoldne v samo stane po njo; zato so jima šli po 3 krajcarji na dan. Kruh (hlebec po 2 kr.) je dajala zavodu Kdp pekarna Jožefa Lavriča. Kaznjenci so bili oskrbljeni tudi z obleko in perilom, ki so ga dajali prat perici. Kdp je ustanovil mestni magistrat zato, »da bi se odvračale pogoste pregrehe in božja razžaljenja in da bi se izprijena druhal mogla spraviti na boljšo pot; edinole blaginja ljubljanske občine, ki so se razpasle v njej hudobije, je narekovala ustanovitev tega zavoda, zvezanega z veliko skrbjo in trudom«. Sčasoma so sprejemali vanj tudi delomržneže z de žele; za nje so morale plačevati njihove gospoščine. Kako naj bi se vzdrževal zavod Kdp, porojen v magistratovem krilu na sv. Mihaela dan 1754? Usta novne glavnice ni bilo. Vzdrževal naj bi se s pristoj binami plesov, igrišč, glumačev in z darovi. Za milo ščino v prid Kdp so uvedli vsako sredo in soboto javno prošnjo. Tedaj sta po končanem trgu dva kaz njenca obšla pod strogim nadzorstvom z zaprto puščico vse ulice v mestu in zunaj mesta. Ne da bi stopila v kako hišo, sta pred vsako postala in zakli cala: »Dajte, dajte za spokornike v delavnici svete miloščine!« — Nekaj je vrgla tudi prodaja domačih izdelkov. Zavod na žabjaku je bil izprva delavnica, kjer se je gojila najfinejša in navadna preja, klekanje, ple tenje, šivanje, izdelovanje raznih čipk. Pripravljenih je bilo za porabo 12 kolovratov. Za klekanje so bile na razpolago blazinice. Z obilnimi stroški je bila zvezana nabava raznih potrebščin: sukanca, volne, slame. Največ je bilo treba prediva: 1. 1755. je kupil zavod od pl. Lichtenthala 536 funtov prediva, stot po 12 gld. 30 kr. nem. veljave. Zaloga izdelkov je bila na rotovžu. Delavnica v angelskem gradu se je kmalu prelevila v kaznilnico. Med moškimi kaznjenci je bilo največ tihotapcev s tobakom, med ženskimi so prevladovale tatice in vlačuge. V to vrsto je spadala Trnovčanka Marijana Hudič. Vehovčev zapisnik je dal njenemu imenu nemško končnico Huditschin. Krog 20Ietno dekle je bilo precej izobraženo; znala je brati in pisati — obisko vala je bržkone uršulinsko šolo — in bila tudi vešča ročnim delom, kleklanju in pletenju. V angelskem gradu jo srečamo leta 1755. Na sv. Neže dan je hudo zbolela. Zbadljaji v prsih (Seitenstechen) so povzročili, da so jo dali v bolniški oddelek. Bolezen je bila tako huda, da so nemudoma poslali po vikarja v Senklavž in po padarja. Do naj novejšega časa je bila navada, da so iz stolnice jako slovesno pod baldahinom prinašali sv. popotnico nevarno bolnim. Za duhovnikom se je nabrala cela procesija pobožnih molilcev. Vikar in cerkovniki, ki so ga spremljali, so prejeli pristojbino, prvi in njegov tovariš 10 kr.; trije cerkovniki 7 kr. Tako je bilo tudi tedaj, ko so šli obhajat Marijano Hudič v an gelski grad. Padar Buchfink je dvakrat puščal Marijani in so mu šteli zato 14 krajcarjev. Bolnica je uživala na slednja zdravila: janež, lovor, malisno vodo, prepa rirane račje oči. Do nedavna so rabili navadni ljudje račje kamne za čiščenje oči. O njih piše Erjavec (LZ 1881, 187): »V želodčnem kotu- sta na desni in na levi dva bela kamenca - rakove oči lečaste podobe. Nekdaj so bili ti kamenci jako imenitni, rabili so kot osobitno zdravilo v mnogih zlasti v želodčnih boleznih, mogoče, da nekje praznovernim ljudem rabijo še sedaj kot domače zdra vilo. Učeno zdravilstvo jih je že davno ostavilo in po zabilo.« Iz lekarne Karla Weykarda je prejela Marijana dva praška za 10 krajcarjev. Tudi boljšo hrano so dajali Marijani za časa bo lezni, kar priča Vehovčev račun. Za to so porabili 3 funte mesa (po 3 kr.), jajca (2 kr.), vino za pra- žena jabolka (2 kr.), terjak (2 kr.), ješpren za pri- kuho (1 kr.). Tudi s pomarančami (3 kr.) so po stregli bolnici. Ponoči ji je gorela luč in se je potrošilo za olje 7 kr., za sveče 3 kr. Ob skrbni negi je Marijana dosegla zdravje in potem tudi svobodo, ko je bila obljubila redno, po šteno življenje. Toda obljube ni držala. Kmalu je bila zopet na starem grešnem tiru. Mestni stražnik jo je zasačil v nečistem dejanju 24. jul. 1756 in jo prignal nazaj v angelski grad. Mestni sodnik je ne- poboljšljivki prisodil štiri leta zapora. Hrepenenje po prostosti ni dalo Marijani miru. Ta želja je vznemirjala tudi njene tovarišice. V dolgih zimskih večerih jim je dozorel sklep, da pobegnejo. Za to so se dobro pripravile. Iz kolovrata so snele železen drog; z njim so odkopale del zidu ob oknu in odrinile rešetko. Na skupaj zvezanih rjuhah so se potem spustile iz prvega nadstropja na ulico. Z Ma rijano vred so ušle: Mica Steganka, 141etna deto- morka Marija Mišic, obsojena na 6 let, Marijana Beitter, Elizabeta Šmalc, Ana Marija Semelhoffer, Neža Ulčar; poslednji dve sta bili starejši, one druge vse mlade od 14 do 25 let. Za koliko časa se je an gelski grad znebil nečistega Hudiča, ne povedo listine mestnega arhiva. Zavod, ustanovljen iz najboljšega namena, ni imel obstanka. Poslopje je jelo pešati. Leta 1762. je šlo zato, da se hiša popravi ali opusti. Na vladni pritisk je odgovoril magistrat, da bi bilo za popolno popravo treba 500—600 gld. Za zdaj naj bi se popravili dve sobi, zgoraj za ženske, spodaj za moške, kar bi stalo 122 gld. Dohodki, izvirajoči iz raznih pristojbin, so se če dalje bolj krčili. Angelski grad se je praznil. Leta 1760. je bil v njem en sam kaznjenec in tri ženske, leta 1761. devet tihotapcev, leta 1765. nobenega kaz njenca. Pomoči ni bilo od nikoder. Vzroki propada so se množili, dokler niso zasedli hiše pruski ujetniki in naposled kraljeva milica (m. a. 208).