NAŠI ZAPISKI
SOCIALNA REVIJA.
Št. 12. (December.)
LETO IX.
VSEBINA:
DR. DRAGOTIN LONČAR: HRVAŠKO DRŽAVNO PRAVO IN SLOVENCI. — DR. H. TUMA : SEKSUELNI PROBLEM. — P. H.: POLITIČNE TENDENCE NAR. RADIKALNE STRUJE. — F. C.: PRVI SPLOŠNI PLEMENSKI KONGRES. — PREGLED : POLITIČNI. — KULTURNI. - LITERARNI. — STROKOVNI. — ZADRUŽNI. - IGNACIJ GRUDEN: LITERARNA SONETA. _ _ _ LUCI ANO FOLGORE: OGLJU. — — —
UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V^SORICI. -	-	-	LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - . .
V GORICI 1912.
TISKA : „GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK.
mi
v mesecu.
73$
Naši Zapiski izhajajo vsakega 1.
D □
Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred,
□
□
razmerno; za Nemčijo 3 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v.
Posamezna številka 42 v.	_ ^
TO □
Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na u p ra vo Naših Zapiskov v Gorici.	. [j
□
^itateljetr) „^Jašib ^apisl^o^“
uljudno priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu ugajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno ------ postrežbo po zmernih cenah.............
/\ntor] Zupančič,’
knjigovez, Ljubljana, Slomškoua ul. 31.
DR. DRAGOTIN LONČAR:
Hrvaško državno pravo in Slovenci.
Dne 2 0. -o k t o b r .a 19 1 2. je na zborovanju v L j u b 1 j a n i sprejela Slovenska ljudska stranka program Hrvaške stranke prava v zmisliu t r i a 1 i z m a. Pri tej priliki objavljam neki zgodovinski spomin o tem vprašanju, ne da bi se spuščal v njegovo stvarno ocenjevanje.
Ob franoosko-nemški vojni so menili Avstro-ogrski Jugoslovani, da je prišel čas za rešitev jugoslovanskega vprašanja. Dne 8. novembra 1 87 0. so se zbrali v S i' s k u. Slovenski udeleženec A n ton T omš i č, prvi urednik »Slovenskega- Naroda«, je poročal o tem sbodu dr. Jos. V o š n j a k u. Zedinili so se za sledeči program:
J. Kraljevina1 Dalmacija, Hrvaška in Slavonija s Krajino in Reko tvorijo enotno kraljevino.
II. Zgodovinsko pravo, interes dinastije in monarhije kakor tudi interes slovenskega naroda in načelo narodnosti zahtevajo združenje vseli slovenskih pokrajin v politično telo, čigar zastopstvo dogovori zvezo s trojedno kraljevino.
III. Tako federirana trojedna kraljevina s Slovenijo dogovori realno unijo z Ogrsko.
1. Posle, ki so skupni Avstriji in Ogrski, rešuje trojedna kraljevina s Slovenijo skupno v skupni delegaciji.
2. Zastopstvo trojedne kraljevine in Slovenije v ogrskem zboru- je kolektivno.
3. Finančna, trgovska in vojna vprašanja, v kolikor se tičejo enotnosti, razpravljajo' in rešujejo Ogrska, trojedna kraljevina in Slovenija v skupnem ogrskem zboru.
4. Sodni, upravni in naučni posli so avtonomni za trojedno kraljevino in Slovenijo, ki jih izključno opravljata zbor in dežela teh kraljevin.
5. Njih vlada je popolnoma neodvisna; ban kot predsednik deželne vlade je odgovoren samo kroni in zborom teh dežel.
6. Eksekutiva je pri vseh skupnih avtonomnih poslih dotmača.
23
353
7. Kafco se zedinijo Krajina, Dalmacija itn Slovenija s Hrvaško in Slavonijo, to je .notranja zadeva, odvisna od medsebojnega dogovora teh dežel,
8. V zedinjeni trojedni kraljevini in Sloveniji vlada popolna jezikovna in verska enakopravnost.
9. Zedinjenje trojedne kraljevine s Slovenijo je pogoj vsake zveze z Ogrsko.
To ie 'bil načrt programa, ki naj bi se bil sprejel dne 1. decembra 18 7 0. na shodu v Ljubljani.
Udeležili so se tega shoda Hrvatje, Slovenci in Srbi, mej njimi n. pr. Barčic, dr. Bleiweis, dr. Brlič, dr. Costa, Danilo, dr. Kostič, dr. Lavrič, dr. Makanec, Miškatovič, dr. M,razo vic, dr. Razlag, dr. Tonkli, Trstenjak. Pričakovali so tudi dr. Subotiča, a ga ni bilo.
Ljubljanski shod n i sprejel nasvetovanega programa, marveč le izjavo o edinosti južnih Slovanov. Proti nasvetovanemu programu so bili 'zlasti slovenski zastopniki, kar je grajal »Slovenski Narod«.
Načrt, ki se je bil napravil v Sisku, rešuje hrvaško državno pravo v okvirju dualizma. Nasproti mnogim golim izjavam, puščajočim nas popolnoma na nejasnem glede načina ali oblike, ki naj uresniči politični cilj, zasluži ta načrt večjo pozornost, ker pomenja konkretnejšo formulacijo, kako si misli udejstvitev hrvaškega državnega prava.
DR. H. TUMA:
Seksuelni problem, vi.
„])ie mensclilichen Organe zeigen biologisch iiberall das Bestreben auf starki: kontinairliche Reize mit^ einer Uberkompensation zu beant-vvorten. (Človeški organi povsodi kažejo biolo-gično stremljenje na jake, zdižne mike odgovarjati z nadkompenzacijo.) R. Muller. Alle Organe verilnderen durch die Ansiibung ihrer Punktion die Zusammensetzung des Rlutes in irgendeiner Weise (Vsi organi predrugačijo vsled izvajanja svojih funkcij sestavo krvi na kakršnikoli bodi način.) Isti.
V tem tiči ne le večanje inagonov, zmožnosti in lastnosti ampak tudi večanje telesnih in psihičnih hib. Diferenciacija je sploh temelj vsake izbere. Med enakimi izbere ni. Alle Liebe von Mensch zu Mensch ist im hochsten Orade personlidh, ist eine Auswahl,
eine Untersoheidung. (Vsa ljubezen od človeka do človeka je v najvišji stopinji osdbna, je izibera, razločevanje.) Alle starke Liebe entsteht zwischen entgegengesetzten Naturen. (Vsa jaka ljubezen nastane med nasprotnimi naravami.) Ellen Key. Liebe ent-steht erst durch individaialisierende Waihil eine s ganz bestimmten Mannes zu einem ganiz bestimmten Weibe. (Ljubezen nastane šelej po inidividualizaijočem izboru določenega moža, določene žene.) Bolsche. Zwec'k der Befruohtung ist durch Misdhung der Eigenschaften des Elternpaares eine Fiille von Gestailten hervor-zurirfen, aus denen die natiirlidhe Zuchtwahl die Geeigneten dau-errad macht. (Smoter oplojanja je po1 mešanju lastnosti starišev proizvesti obilico obrazov, izmed katerih prirodni plemenski izbor sposobne stori trajne.) R. Miiller. Spol je prva prirodna diferenciacija. Auslese des Besten setzt moglichst voli e Diferenzie-rung voraus. Diferenzierungstendeniz ist abweichen vom Normal-tipus, ist streben, sidr in Verlauf der Ganerationen izu verstarken. Die Verstarkuing erfolgt duroh Wiedertholung der Handlungen aus den eiigentiimliohen Trieben und Regungen ohne Rtioksidht auf andere. Kern organisdhes Wesen vermag sieh eine unbeigrentzte Zahl von Oenerationen bin durch Salbstbefruohtumig zu erhalten, sondern sie ist igdlegentliche, wenn audh oft erst nadh sebr langen Zwisdhenraumen erfolgte Kreuzung mit getrennten Individuen unerlasslieihe Bedingung, fiir die dauernde Forterhaltung. (Izbera najboljšega predpclaga kolikor mogoče polno diferenciacijo. Tendenca diferenciacije je odmikati se od normalnega tipa, je strem-leti po ojačenju tekom generacij. Ojačenje sledi po ponavljanju dejanj iz svojstvenih nagonov in gibljejev,1) brez ozira na druge. Nobeno1 organično bitje 'se ne more vzdržati neomejeno število generacij po'samooploditvi, marveč je priložnostno.2) četudi šele} po dolgih presledkih vršeče se križanje z ločenimi po edinci, neodpustjiv pogoj za trajno vzdrževanje.) Knight — ,Darwini-ov zakon. Spolna izbera predpclaga torej diferenciacijo in ta daje nadkompenzaeijo. Vsled nadkompenzacije in korelacije organov med seboj nastopi cesto nesorazmerno višanje moči enega organa in nižanje drugega. Vsled tega tudi močnejši nastop psihičnih zmožnosti v eno smer, šibkejši v drugo. Tendenca diferenciacije se tekom zarodov oja-čuje vsled podedovalnosti in vsled ponavljanja istih dejanj iz istih nagonov in nagibov.
’) Gibi jej Regung, gibanje Bewegung, kretnja Gebarde, premikanje Fortbewegung, pobuda Anregung, vzburjenost Aufregung, vzbuda Erregung.
2) Priložen gelegen, nostno priležen, anliegend, passend.
23*
Po teh načelih v rozvojiu kontrektacijskega nagona sledi dvoje. Ko se je isti sublimiral v estetično in etično smer, ko nastane v človeku 'simpatija, ne vsled vnanje prikazni nasprotnega spola, .marveč vsled iskanja sorodnosti duše, vsled iskanja višjih lastnosti na drugem bitju, nastoipi višje stopnjevanje, tako, da se kontrektacijski nagon ločeva od konkretnega subjekta, prelhaja v fantazijo in idejo. Nastopi idealna ljubezen, ne več ljubezen živega bitja, marveč stvora človeške fantazije. Idealna ljubezen izvira iz nadkompenzacije centralnega živčevja, in je stopnjevanje obsega -človeške duše. Kadar prevlada stremljenje po celotnosti, enotnosti notranjega človeka z vse-obdajajočo prirodo ali z višjimi bitjem, izven človeka, postane ljubezen religija, zlivši se z močnim stremljenjem po spoznanju. To stopnjevanje 'brezmejne ljubezni je temeljni sestavni del religije, Venus Urania. Ker je ljubezen najvišja moč v človeku in ije ljubezen Urania v kulturnem razvoju človeka nastala iz pri rodne ljubezni, raditega je tudi nebeška ljubezen ne le najvišji rezultat človeške zmožnosti, ampak tudi dokaz neskončne moči prirode in nje razvoja. INebeška ljubezen bo v človeštvu vedno najvišje sredstvo dviganja človeka v neskončni smeri navzgor. Trga ga od vsakdanjosti življenja, od vidne prirode in bliža iga vsemogočnosti in brezmejnosti prirode. Kljub temu tudi nebeška ljubezen v dejanstvenosti (Wjrklichkeit) ne more nastopiti docela ločena od fiziologi čne podlage. Ker pri dejanstvenem človeku nastopi, ne more nastopiti drugače nego s primesjo spolne ljubezni. Ako krščanski filozofi e vidijo pravo ljubezen le v nebeški ljubezni, postavili so stvar narobe ter zatajili človeško prirodo. iPrirodna moč je na človeku vidna v vsakem gibljeju, n a j n i ž j e doli in najvišje gori, in človeško življenje je leiživlj e nje prirode.
Kakor je religija vedno vezana s spolnim gibanjem’ v ljubezni, tako so tudi cerkve vedno porabljale erotični moment, in v nižjem raizvoju celo moment .pohotnosti, za namene svoje organizacije. Cerkev se je pri vzbujanju religiozne ekstaze pri vseh narodih in v vseh dobah človeštva posluževala erotičnega momenta. Neizobražen ec še danes — ne le med nami, ampak še posebno tam, kjer je vzrastla stara kultura, v blaženem podnebju Italije in Grške — beračica in svetska dama, prostitutka in usmiljena sestra, — vse so prepričane, da je religija le kult, le češčenje svetnikov 'in svetnic, božjega deteta in božje matere, ter vse to češčenje izvira iz erotičnega momenta. »Wenn man die Frau in allen Stadien der sozialen Skala studiert, im Laster, im Verbrechen, in
der Ebf barke it und Tugend, mruss man sich iiber die religiose A!h'n 1 i'Ch‘k e it wundern.« (Ako proučujemo ženo v vseh' stopnjah socialne ilestve v pregrehi in hudodelstvu, v častnosti in čednosti, se moramo čuditi nad sličnostjo religioznosti.) Blocb. Mič ni (bolj prirodnega nego to, ker preveva ves ženski organizem spolnost in mora vsako čustvo v »eni biti ubrano v smeri spolne ljubezni. Vse, prešestnioa in prostitutka. tercijalka in hudodelnica, vse upajo priti v nebesa, ne vsled izboljšanja duše, marveč vsled izvrševanja vnanjosti pri religioznem kultu, ki je vendar enako mikavno za vse. Prevarjena ljubezen največkrat naravnost preide v tercijalstvO', in ni niič drugega nego to, da se je človeška ljubezen odcepila od konkretnega sulbjekta na idealne subjekte, ki predstavljajo svetnike in svetnice. »It s mysteris (of religicn) have atte tihe dharm af a fliirtation — a woman onee told me.« (Vse misterije religije imajo čar flirtovanja — povedala mi 'je nekoč ženska.) Wilde. »Friiher, als icb Kleriker war, entziickte mieh die gottlche Liebe, jetizt sebe ich die Saehe als Mediziner anders an und finde, dass sie ein gamz gew6.bnlicber Orgasmus, eine Art psyohisciher Onanie war.« (iPrej, ko sem bil duhovnik, zamaknila me je nebeška ljubezen, sedaj, ko sem si stvar kot medi'cine c o-gledal, pa vidim., da je bil docela navaden orgazem, neka vrsta duševne sameoskrumbe). Lente. Ako pogledamo Rubensovo Ma-dono' in različne slike sv. Alojzija, sv. Elizabete, itd. povsodi zasledimo izraze dejstvene (wirksam) ljubezni, ki izvira iz spolne naslade. Tako nebeško ljubezen slika Zola v svojem romanu Lourdes: »Njegova glava se je nagnila, njegovo lice se je dotaknilo1 lica prijateljice, tki je sladko spala, čelo oprto na njegovo rame. Imela je zlate lase, napol razpuščene, ki so mu kakor kopale obraz in sanjal je v vonju/ teh las. Oba so obšle sanje blaženosti. Njuni nežni obličji sta dobili isti izraz zamaknjenosti, kakor da bi se oba smehljala angeljcem. 'Bilo je čisto in strastno predanje enega drugemu, nedolžnost spanja, ki je potožilo enega v naročje drugemu, udje sklenjeni, listnice gorke, tikajoče se. sapa združna. kakor dvoje detet, nagib v isti zibelki. Taka je bila njena poročna noč. izvršitev dubovne poroke.« Ne poznam1 je slike v svetovni literaturi, ki bi čisto ljubezen lepše slikalr. nego ta in ki obenem odgovarja najumetnejšim slikam svetnic in svetnikov, na katerih se nam hoče podajati izraz nebeške ljubezni
Ravno ker je ljubezen najcelotnejše sintetično čustvo1, tudi pri ljubezni Uranii ni mogoče izločiti sestavine dejanstvene ljubezni. Kadar sega ljubezen Urania preko te meje, postane psihoza, izraz bolezni centralnega živčevja hiperkompenzacija, 'hipe*resterije.
3V7
Ali kakor spolna kontrektacija služi namenu vzbujati višjo spolno naslado, tako tudi kontrektacijski moment pri' religioznem kultu služi v višanje psihične naslade v sublimirani ljubezni.
Ker ob zdravih spolovilih čista ljubezen ni mogoča, se je cerkveni oče Origines dosledno skopil, t. j. vničil spolovilo. A tudi to ni moglo docela pomagati, ker vsled podedovanih lastnosti tudi ljubezen možgan nos! sestavino svoje vstvariteljice, spolne ljubezni v sebi. Zgodovina (katoliške cerkve nam zopet dokazuje, da je pri vvedbi celibata, t. j. obljube spolne čistosti, med duhovščino v srednji Evropi nastopila najhuja reakcija v priležništvo in prostitucijo tako, da je papeštvo moralo ponovno uporabiti svojo moč, da bi to zlo zatrlo. »Diurch die offentliche Busse zahmen die Geistlidhen die Hurerei und den Ehebruch der Laien; aber seibst werden sie durch keine Furciht geziigelt. Keiner zeigt den andern an, weii alle dasselbe tun. Es wird soweit kommen, dass die Pri ester, die nur ein Weib haben und das fremde Ehebett nioht verletzen, als gottesifurcbtig und heilig ge-priesen \verden.« (Z javno pokoro kroti duhovščina kurbirstvo in prešestvo la ji kov; samih pa ne brzda nobena bojazen. Nikdo ne ovadi druzega, ker vsi počenjajo isto. Tako daleč mora priti, da se bodo1 duhovniki, ki imajo le eno ženo in ne oskrunijo tuje zakonske postelje, častili kot bogaboječniki in svetniki.) pripovedujejo naddijakon Saicburški. Kljub vsemu so bili še leta 1230 v Curihu oženjeni duhovniki. Tudi celibat ima svoje etično jedro in to je: polna neodvisnost moža od žene in družine. Tiefster Kern des Zolibates ist die Unabhangigkeit des Mannes. (jNaj golobi je jedro celibata je neodvisnost moža.) Bolsche. Celibatar lahko vse intelektualne in etične moči porabi za človeštvo. Etičen pa je le tam, kjer je prostovoljen. Prostovoljen ne more biti drugod nego tam, kjer je telesna spolna moč šibka in prevlada psihična subli-mirana ljubezen. Frančišek iz Assisi nam daje vzgled prostovoljnega celibata. V njem je zagorela sublimirana ljubezen do vsega človeštva, do živalstva, do rastlinstva, do vse prirode, da, ogenj njegove ljubezni ogreva vsakega kulturnega človeka. V vzgledu in dani mogočesti, izvesti tako visoke ideale v življenju, je tudi pomen istinitega celibata. A tudi Frančišek iz Asissi je stopil v celibat potem, ko je kot mladenič preskusil sladkosti človešike ljubezni, a se je odvrnil razočaran od spolne naslade, ki ni mogla zadostiti njenovemu velikemu hrepenenju po ljubezni vsega. Celibat nastopi torej v dejanstvenem življenju pri spolno razvitem Človeku le vsled razočaranja nad spolno naslado in hrepenenja po višjem jedinstvu. »Die Liebe ist die wabre Einiheit von Gott und
Mensch, von Geist und (Natur.« (Ljubezen je resnično jedinstvo Boga in človeka, duha in prirode.) Feuerbach. Njegov rek je bil izvedel v dejanstvu Frančišek iz Assisi. A tudi on je le razumljiv, v kolikor je ogenj — človeški, ter odgovarja dejanstveni ljubezni. Prisiljen celibat je nemoralen, je hudodelstvo nad .prirodo. Cerkev je v prisiljenem celibatu postala nečloveška in kruta. Ker v moškem nagonu ni videla meje, jela je v znamenju celibata zaničevati žensko. Ta postala je nositeljica izvirnega greha, vsega spolnega zla. ;Pc Tomažu Akvinskem je žena abnormiteta, ki je nastala iz pomanjkljivosti človeškega semena. Organiziran celibat je upravičen le toliko, kolikor sprejema individue spolne resignacije in posameznike, ki so se iz idealizma izrekli za celibat, četudi ne-vedoč, ali imajo moralne sile dovolj, izvajati ga, — to pa le. kolikor je spoh vsaka sila vzgojevalno sredstvo. Kakor socializem priznava dižavo kot prisilno organizacijo, dokler človek ne postane socialen dovolj, da se prostovoljno' druži, tako ima tudi organiziran celibat kot prisilno organizacijo v državi le toliko časa upravičeno dokler ne prestopi nižje stopnje kontrektaoij-skega nagona Ker so kulturne evropejske države prestopile prag tega -stana, socializem organiziranega celibata me more več priznavati.
Sublimiram ljubezen vendar predstavlja dejanski najvišjo zmago človeka nad seboj v tem, da je človek izmagal največjo prirodno silo v sebi. »Es scheint mir zweiifellos, dass die Bewal-tigung und Einoidnung der Naturkraft, die sich im Gesdhlecfot-strieb aussert, an kulturelier Bedeutumg weit iiber alle anderen N at ti rb em eist e r r urgen hmausgeht.« (Zdi se mi brezdvomno, da premaganje in vrejenje prirodne sile, ki se izraža v spolnem nagonu, v kulturnem pomenu presega vsako drugo obvladanje prirode.) Dr..Forel.
• Tako vidimo, da je v današnjem kulturnem človeku s pojmom ljubezni prepleteno vse: religija, poezija, umetnost in etika. Zato lahko1 pisateljica Fiirth trdi: »Erotik ist die zentrale Lebensmacht. in d er en Dienst Kunst, Wissenschaft, Lebenssdhonheit und Le-bensfreude stehen.« (Erotika je centralna življenska moč. v službi katere stoje umetnost, znanstvo, lepota i.n veselje življenja.) In druga pisateljica Ellen Key: »Die Liebe lebt unter demselben Oe-setze, wie jede andere schaffende K raft, namlich nur im Zusam-menhange mit dem Ganzen, selbst zu ihrem hochsten moglichen Werte gesteigert we:den zu konnen.« (Ljubezen vlada isti zakon, kakor vsako tvorečo silo, namreč da jo je možno stopnjevati do najvišje mogoče vrecnosti le v zveznosti s celoto.) Liebe ist eine
weitgehende religiose Forderung die nidht etwa auf die Liebe zu Qo‘tt und auf den Menschen sioh besohrankt, sondern in jeder Bezielhung obenansteiht. Jede Liebe, an welcher auoh der kleinste Fleaken von Verpflichtung haftet, ist eine eigen-niitzige Und so-weit dieser Flecken reicht, ist si e (Besessetnheit. W or dem 'Gegen-stande seiner Liebe etwas schuildig zu sein glaubt, der liebt ro-mantisch. Die .Liebe um Gotteswjllen ist keine Liebe. ('Ljubezen je dalekosežna religiozna zahteva, ki se ne omejuje morda le na ljubezen k Bogu in 'ljudem, marveč stoji v vsaketa obziru1 višje. Vsaka ljubezen. na kateri je tudi najmanjši madež obveznosti, je samopridna in kakor daleč sega ta madež, je obsedenost. Kdor misli, da je predmetu svoje ljubezni kaj dolžan, ta ljub; ronantično_ Ljubezen za božjo voljo ni nobena ljubezen.) Stirner.
Kakor se ljubezen vsled. diferenciacije in nadkompenzaoije v razvoju navzgor sublimira, tako se poniža ljubezen v smeri na objekt navzdol in postane Venus vulgivaga, perverznost. Kjer vlada gola detumescenca, tam nastopa masturbaciji, t. j. zadoščenje detumescenci mehaničnim potom s trenjem spolovila. V takih slučajih je živčevje v polnem, nesoglasju s spon im organom, in posledica -zlorabe živčevja je navadno težka revrastenija.
Kjer vsled premočnega k ont r ek t a c ijskega ragona ljubezen gre na posamezne dele života ali pa na dele obleke, tam nastopi fetišizem. Fetisohismus ist krankhafte Obertrcibung des ge-sohleohtlichen Verlangens dureb .Reize gewisser Korperteile. (Fetišizem je bolezni v o pretiravanje spolnega pošeljenja po mikih gotovih dek>v telesa.) Reitzenstein. Vsled razširitve kontrektacije je tudi fetišizem v današnjem civiliziranem svetu povsodi razširjen ter se deloma ženska moda naslanja nanj. Mnogokrat zapelje mladeniča in izmozganega ljuibovnika, ne lepa žena, ampak vešče izbrani deli obleke na olepotičeni, celo. odcvei ženski. Fetišizem se razvija tudi na strani žene vsled kontrettacijske mode, da žena prenaša svojo ljubezen na one dele obleke, ki so mikale moža. 2enski fetišizem je često vzrok spolne indiferentnosti, ženi zadošča gola kontrektacija, flirt, zato1 je temu bolj podvržena od moža. Fetisehismus bat den Ursprung aus einer selir starken Impressiom die durah ein be-stimmtes Ereigniss in der Kindheit hervorgerufen wurde und wird som it erworben. (Fetišizem ima izvor iz močnega vtisa gotovega dogodka v otročjih letiih, se torej pridobi.) iBiloch. Vsled podedovalnosti pa se le v redkih slučajih fetišizem prenese na zarod. Ker je za fetišizem kot psihozo treba dokaza amnezije,
t. j. da se je ljubezenski napad na objekt vršil v stanju polne odsotnosti pameti (Oedaohmis), se podedovani fetišizem da dokazati le prav v izjemniih slučajih.
Kot atavizem se nam kaže spolna perverznost sadizma. Prvotni mož je izvršil spolni akt, 'ko je ženo s silo zavladal. Sadismus bat eine ibiologisdhe Wurzel im Tierreich, beim Men-schen ist er eine ungew6hnlicbe Vestarkung der innern Se-kretion. (Sadizem ima svoj biologični koren v živalstvu, pri človeku je nenavadno ojačenje notranjega izkrgavanja.) Miiller. Ta zavest sile in sledeče ji naslade je ostala v posameznih slučajih še pri civiliziranem 'človeku tako, da čuti višje spolno1 .naslado le, če ženo s silo premaga ali jo' trpinči. Nasprotno- se javi- perverznost kot masohizem po prvem imenovatelju v Slučaju, ko spolna naslada nastopi le, kadair žena muči moža. Kakor je sadizem atavističen, je maso-hizem podedovana: čustvenost oddajanja samega sebe.
Hudodelstva posiljen j a so- ali psihozni pojavi sadizma, a ne tako daleč, da bi nastopila amnezija, ali pa so pojavi hiperestezije, t. j. prevelike občutno sti spolovil. Ta je ali prirojena slična sadizmu, ali pa je pridobljena vsled spolnih’ ekscesov, ali pa n as op i pri postarnosti (climacterium), ko spolna moč pojema in se skuša s posebnostmi zadostiti spolnemu nagonu. Največkrat so obsojenci zaradi posiljenja degenerirani ljudje in že nekam starikavi. Pri zdravem normalnem človeku, ako ni zanesljivih veščih prič, je vedno izključiti posiljeni e ter ga staviti na rovaš raz-dvojnosti žene, katera med spolnim poželjenjem in sramežljivostjo po eni strani moža mika, pa drugi strani pa se mu brani. Not-zucht setzt bei der Frau e imen boahigradigen M angel an kor-perlidher und geistliger Widerstandsfabigkeit und Energie voraus und' lasst auf eine gerinige Wertung des verlorenen Gutes sdrliessen. (Posiljenje predpolaga pri ženi oskodnost telesne in duševne odpornosti in energije ter daje sklepati na nizko cenitev izgubljene dobrine.) pravi Robert Michels. Vendar premalo' upošteva straih, ki v zvezi s sramežljivostjo prevzame vso konstitucijo žene tako, da podleže v stanju pcluzavesti. V tacih slučajih je treba zrelega sodnika, da potegne mejo, ali je mož le izkoriščal spolnost žene, ali pa je nastopal posilno.
Cesto povzroči ihiperestezijo pretirana ali pa tudi prisiljena abstinenca. Docela prosta momentov fetišizma in sadizma tudi ni spolna ljubezen kulturnega človeka. Man darf sagen. dass fetisdiistisohe Momente bei Erregung jeder sinnlicben iLiebe ebenso mitsprecihen, \vie ein leichter Sadismus beim gesohlecht-
3(51
lichen Genuss. (Smemo reči, da se fetišistični momenti oglašajo tudi pri vzbudi vsake čutne ljubezni ravnotako, kakor lahek sadizem pri spolnem užitku.) 'Reitzenstein. Vse oblike perverznosti cesto in po prirodnem razvoju preidejo v oimobolnost.
Nasprotna od hipe res tezije je anestezija, t. j. spolna' ne-občutnost pri docela razvitem spolovilu. Največkrat nastane pri ženi in se cesto podeduje kot obramben o čustvo proti moškemu spolnemu napadu in zlorabi žene po možu. Posebno pogostoma nastopi skoraj polna anestezija pri ženi, ko se vise .psihične ljubezenske sile osredotočijo v materinski ljubezni. O kulturnem človeštvu lahko' rečemo, so materinska čustva postala pri ženi močnejša od spolnih. Zdravniki štejejo anestetičnih žen okoli 40% (Lowenfeid) a gredo celo mnogo višje. Ta pojav je docela priroden. Nekatere ptice samice se zoperstavljajo spolni spojitvi po drugi valitvi. Plodnost je sploh v živalstvu največja v nižji stopnji in pojema, višje ko so organizirane živali.
Bolezen centralnega živčevja, ki ima izvor v spolnosti je histerija, materničavost. Histerija je navadno ženska bolezen. Dokazano pa je mnogo slučajev histerije na moških med Francozi. Psihijatri so edini v tem, da je največ težkih bolezni uma spolnega izvora:	ali	spolnih	ekscesov, ali spolnih veneričnih
bolezni. Poleg perverznosti često nastopa ekstremnost spolnega čustvovanja, pri moškem imenovana satyrialsis, pri ženski nymphomania, t. j. neprestana spolna vzburjenost, ki je zopet ali rezultat ekscesov, ali vsled teh podedovane prevelike spolnosti. Često nastopijo perverznosti vsled nenadnega dogodi j »ja v deški dobi, ki zapuste globok vtis v centralnem živčevju. (Blodi).
Prijateljska ljubezen se potom podedovalnosti javi kot perverznost homoseKualitete, ali na ženi kot lezbiška ljubezen. Vendar je spor med psihiatri, ali ie homosexualnost funkconelna t. j. podedovana degeneracija (Lowenfeld) ali pa je moralna pro-palost t. j. pridobljena perverznost. Das Objekt kann nicht durch angeborene cerebrale Veranlagung bestimmt werden. (Predmet ne more biti določen po prirojenem možganskem zasnovanju.) Blodi. Tudi Freud pravi: »der Geschleohtstrieb ist unabhangig vom Objekte. (Spolni nagon je neodvisen od objekta.)
Pederastija, t. j. spolna: ljubezen do nedoletnih dečkov nastopi ali pri homoseksuelni degeneraciji, kjer gre kontrektacija kakor pri normalni ljubezni predvsem na zdravje in mladost, ali pa kot gola moralna perverznost, t. j. iskanje večje spolne naslade vsled posebnosti slučaja. A Tbide je mnenja, da je bomo-seksuelnost ostanek nekdanjega herma!froditisma; t. j. oboje-
spolnosti pri davnih prednikih človeštva. Der ontogenetische Bisexual'ismus des men-schlidhen Embrio persistiert stets in den Wesen, im latenten oder potenziellen Zustande um die Ka-raktere des andern Gescbleohtes infolge der Wirkung zufalliger oder verbreiteter Einfliisse zn entwickeln. (Dvospolno st človeškega zarntka obstoja vedno v bitjih v latentnem ali potenci j elnem stanju, da razvije značaje druzega spola vsled dejstvo-vanja sin čajnih ali pripravljenih vplivov.) Blooh.
Pederastija in homosefcsuelnost je posebno pri Grkih nastopala v gotovih dobah javno. Aristoplhanes smatral je homoseksualnost za višjo možatost. Cicero piše:	Apud	Oraeccs opprobrio fuit
adolescentibus si amatores non haberent. (V Grkih je bilo mla-deničem sramota ne imeti ljarbovnikov). Da so perverznosti podedovane, kaže tudi dejstvo, da nastopajo gotove perverznosti pri nekaterih pasmah več nego pri drugih. Tako je med kulturnimi evropejskimi narodi homoseksuelnost najčešče med Nemci. Hentschel šteje na 'Nemškem 95% normalnih, 3—4% bisek-suelnilh in 1—2% homoseksuelnilh moških. Pri Angležih se dobi največkrat sadizma, posebno posiljevanja maloletnib deklic. Pri Francozih je največ lezbične ljubezni in histerije. Perverznost cesto nastopi vsled korelativitete organov in lastnosti, t. j. ob prebujno razvitem enem organu ali eni lasnosti. zaostane raz-vitek drugih, ali pa kreme v napačno smer. Tako je dokazano, da so bili homoseksuelni: Leonardo da Vinci, Michelangelo, Shakespeare, Byron, Wilde, Platen, Lenau, Grillparzer, Alexander v. Humboldt, Moličre. Tako se javljajo pog os torna perverznosti spolni ekscesi in naposled spolne psihoze pri glasbenikih, kar mora biti v zvezi s posebno visoko kontrektacijsko močjo glasbe na človeško1 dušo.
Na živalih se perverznot da le malo konštatirati. Aus dem grossen Obergewicht des Gehirnes beim Menschen erklart es sich, dass er weniger Instinkte hat als die TieTe und dass diese selbst weniger leidht irregefuhrt werde.n konnen. (Iz večjega prevesja možgan pri človeku se razlaga, da ima manj instinktov nego živali in da se ti dajo manj premotiti.) Schopenhauer. Vendar je sadizem pri živalih viden, ker je hip e ^kompenzacij a najvišjega, a tudi najvitalnejšega nagona, detumescence. Žrebec grize kobilo pred spojitvijo. Petelin , naskoči in potlači kokoš. 2aba-samec pri izvrševanju spolnega nagona samico često s prijem umori, predno mu je mogoče izvršiti združitev. Nasprotno pri neki vrsti pajkov samica po spolnem aktu požre samca.
P. H.
(Konec.)
Politične tendence nar. radikalne struje.
iNa l. zaupnem' sestanku v Ljubljani (1910) so 'prišli t. zv. »revizionisti« z idejo, naj se v društvih1 dela na to, »da v doglednem času ... v javno življenje stopajoči starejšine ustanove svojo lastno nar. radikalno politično o r g a n i z a e i j o, ki bo sprejemala starejšinski narodno-radikalni naraščaj. Do časa pa, dokler ni prerojena politična organizacija, naj se narodno-radikalni starejšine drže izven vsake stranke in naj se uveljavljajo samo kulturno. Tu se je pokazalo drugo stremljenje in sicer stremljenje ipo lastni pol i tič ni stranki. Ker pa so imeli strankarski »nadstrankarfi« večino, zato je ta predlog propadel, in vse je ostalo pri starem' »slepomišenju«.
Zopet so začeli peti svojo »nadstrankarsko« pesem: »Boj za i z v e n p o 1 i1 ti č n os t je (bil in je punctum saliens razdora med stariimi liberalnimi dijiaki in narodno-radikalniim dijaštvom. Ves dosedanji razvoj narodnega radikalizma kaže, da je princip i z v e n p o 1 i t i č n o s t i za dijaško strujo v resnici najbolj primeren. Ali naj gremo nazaj skoro za desetletje in se postavimo na tisto stališče, ki ga je zavzemala »Slovenija« pred svojo reformacijo? S svojim i zve n po1 i t i č n i m stališčem nar. radikalna struja stoji in pada.« (Omladina VII. str. 100.)
Pa to ni dolgo trajalo. Začelo je prevladovati mnenje, da je treba dati struji konkretnejši program s političnimi točkami. To je ra.zvidno iz sledečih stavkov:	»Ustvariti	si moramo nekak
okvirni politični program, v katerem bodo začrtana vsa naša glavna načela z ozirom na dnevna p oli t i č n a vprašanja. Ta program naj sestavi starejšinska organizacija v sporazumu z našimi visokošolskimi društvi in naj služi kot pravec vsem političnim naturam naše struje«. (Dijaški almanah. 1910/11 str. 124.)
Ta tendenca je končno zmagala in nar. radikalci so na II. zaupnem sestanku zavozili popolnoma na politične tire. Dočirn so 'imeli prej samo eno politično točko in sicer nacionalizem, so sprejeli v že omenjenih resolucijah tudi sintezo individualizma in kolektivizma, odklonili a priori kolektivizem, se zavzeli za oh s to]
vseh obstoječih gospodarskih razredov, in dekretirali, »da narodni radikalec ne more biti socialni demokrat«.. .*) (Omladlina VIII. str. 147.)
S tem, da so sprejeli politične točke v svoj' program, je postala struja polit ična. Ge pa mislijo še nadalje slepomišiti z izvenpolitičnostjo in nestrankarstvom, potem je to nedoslednost, »ki se da kaznovati le s priimkom narodnega radikalca.«
Dia mislijo tudi na ustanovitev nar. rad. politične stranke, se da sklepati iz točke resolucij II. zaupnega sestanka, kjer stoji: »Narodno-radikalmi zaupni sestanek izreka nujno željo, dkt se ustanovi starejšinska organizacija, kjer bodo, absolventi iz na-rodmo-radikalmih društev im drugi prijatelji in somišljeniki narod-no-radikalnega dijaštva delali za m r e s n i č e n j e našega kulturnega programa in gojili stalne zveze z dijaštvom«. Ali ne pomen i u r e s n li č e v a n ji e p o 1 i t ič n e ga (pr o g r a-ma politike? Drugače taka organizacija nima nobenega smisla.
S temi korakom pa so nar. radikalci prišli nazaj na ono stališče, ki ga je zavzemala v bistvu »Slovenija« pred reformacijo, in sicer na politično im strankarsko stališče, (kakor ga zavzema »svobodomiselno marodno-napredno dijaštvo«, kar se je temu di-jaštvu 'Od strani radikalcev vedno očitalo. Bistvene razlike med obema taboroma mi; kvečjemu dela razliko tista »sinteza« v programu mar. radikalcev. To se priznava tudi v 3. točki resolucij
II.	zaupnega sestanka, ko se pravi: »Veseli nas, da — v kolikor je to dijaštvo1 doslej v posameznih člankih objavilo nekaj programskih točk — t e točke povsem o d g o v a r j1 a j o n a-š e m u p r o r a im1 m«. (Omladiua Vlili. str. 146.)
'Zato je velikanska nedoslednost, ako se pravi dalje: »Želimo da svoj program formulira glede vseh točk, da se bo potem, vide-
lo,	ali ima to dijaštvo kako novo idejo, ki je od našega programa toliko diferentna, da je ustanovitev in eksistenca posebne napredne dijaške organizacije stvarno1 potrelbna in utemeljena«. Kdo pa se je odcepil od1 prvotne skupne organizacije? Ali niso bili to nar. radikalci ? Katera m o v a i d e j a pa utemeljuje eksistenco posebne, nar. radikalne dijaške organizacije ?
Svoje dni se je pri mar. radikalcih povdarjalo: »da je stati dijaku izven vsake politične stranke, je naravna potreba svobodnega razvoja. Le v slučaju, da ne veže dijalka nobena strankar-
*) Zato je popolnoma nepotrebno in neumestno spravljati svojevoljno interpretirani program soc. demokracije v sklad s programom nar. rad. struje, ki je nejasen, pomanjkljiv in nedosleden.
Sika disciplina, le v slučaju, da je dfljalk prost apriorizma, mu je omogočeno svobodno presojne vanj e, le tedaj mu je mogoče, da si ustvari samostojno prepričanje« ... (Omiladina III. .str. 167. debelo tiskano.) To je bilo takrat! In danes?
Danes ima struja svoj politični program, starejšinsko organizacijo in morebiti kmalu tudi svoje politične zastopnike. Ali ni to že strankarska disciplina? Ali je dijak v tej struji danes prost apriorizma? Ali lahko trdijo še vedno: »politika nam je veda«? Ne, kajti vsa,k član je vezan na program, in če se ne strinja s programom, nima pravice biti član. In ta program je politični program. Kdor bi hotel trditi, da nar. rad. program ne vsebuje političnih točk, bi pokazal, da sploh ne ve, kaj je politika. Tega tudi za to ne more trditi, kor radikalci sami priznavalo politični značaj gotovih točk, kar je razvidno jasno iz stavkov, ki' so bili že citirani.
in tu nastane vprašanje:	Ali	je	zmožen	absolvent	srednje
šole pristati na politične točke nar. rad. programa? Ne! Naša srednja šola pušča našo mladino glede znanja o človeški družbi in njenem ustrojstvu popolnoma na cedilu; zato je nemogoče, da bi povprečen absolvent srednje šole razumel smisel individualizma •in socializma; še manj pa bo- razumel tisto megleno »sintezo«. Ali je upravičeno dalje, up regati dijake a priori v nacionalistični jarem in zahtevati od njih. da so a priori proti soc. demokraciji? Ne, ako se stoji na stališču, da mora biti1 dijaku politi k a v e d a.
Ako pogledamo naše sedanje dijaštvo, vidimo, da ne vstopa iz prepričanja v obstoječa društva; k večjemu izstopa radi tega. Večina vstopa radi osebnih koristi, radi mode in vsled agitacije; program je navadno deveta briga. V zadnjem času je bila »moda« vstopati v nar. rad. društva, kar se priznava tudi od strani radikalcev: »Novejša generacija je šla v nar. rad. organizacijo in je postala nar. radikalna ne morda iz prepričanja, ampak ker se o nar. radikalcih največ sliši, ker je nelkaj novega, modernega. Narodni radikalizem se je povspel v »modo«! ... (Dijaški almanah, 1910/11 str. 122.)
Nadstrankarstvo in izvenpolitičnost nar. rad. struje sta rodili tudi zelo slabe posledice. Večina prvih radikalcev je razumevala nadstrankarstvo v pravem pomenu -te besede, ki je izraz domišljave nadutosti. Prezirali so politično delo, na katero so gledali s svojega nadstrankarskega stališča, Ikot bi bilo brezpomembno in neuspešno. Nepolitičnost pa so nekateri razumevali tako, da ne sme noben radikalec vstopiti v nobeno obstoječo politično stranko in aktivno sodelovati.
To se je pokazalo takoj, ko je doštudirala prva generacija mlade struje. Večina se je poskrila po raznih kotičkih slovenske domovine in se omejila samo na zabavljanje; kajti natistrankar-stvo je ubilo še tistim zadnji košček veselja do političnega dela, ki bi ga sicer imeli. Le nekateri, ki se jih »nadstrankarstvo« ni prijelo, so stopili deloma v soc. demokracijo, deloma v liberalno stranko. »Nadstranikarstvo« je mnogo pripomoglo, da se je umeva" nje političnega gibanja in neveselje do politike še bolj razširilo med slovensko inteligenco. Sicer se pa inteligenca tudi pri drugih narodih tako rada ogiblje političnega dela.
Nar. radikalna, kakor sploh vsaka druga organizacija, ima samo 2 alternativi: organizacija je politična in s tem strankarska, ali pa je nepolitična, stoječa izven političnih strank. Postavljati se nad stranke, je domišljava prevzetnost, ki nilkomur ne pristoja, najmanj pa mladim, politično nezrelim in neizkušenim ljudem, kakor je dijaštvo.
Ako je organizacija politična, mora imeti kolikor mogoče jasne teorije in nazore o človeški družbi, o državi in na podlagi teh ostro začrtano smer do svojih političnih idealov. Imeti mora svoj program, v katerem mora biti izražena idejna smer stremljenja. Ta program mora biti ijasen in, kar je glavno, dosleden, da se izogne slepomišenju, avtoritativnosti voditeljev, in mora obsegati precizna stališča napram vsem glavnim vprašanjem, ki jih stavlja socialno življenje.
Ako pa je organizacija nepolitična, ne sme tvoriti nobene politične smeri, ne sme zagovarjati nobenega političnega stališča niti mu nasprotovati, in zato ne sme imeti v svojem programu nobene politične tcSke. Postavi se lahko le na splošna stališča, kakor sta demokratizem in svobodomiselnost*), ki sta nujna podlaga vsake moderne in resnično napredne organizacije, uajsibo poliitične ali nepolitične.
Alko hoče biti torej nar. radikalna strulja resnično nepolitična m izvenstrankarska, ne sme stati niti na nacionalističnem, niti na liberalnem, niti na socialističnem stališču; kajti to so stališča danih političnih strank. Iz svojega programa mera pomesti vsa pozitivna in negativna politična načela, na pr. inarodna dolžnost je prva, kteri se klanjajo vse druge, sintezo individualnega in kolektivističnega gospodarstva, zagovarjanje Obstoječih gospodarskih stanov, odklanjanje kolektivizma in nasprotstvo napram
*) Svobodomiselnosti ne zamenjujem za klerikalizmom, kakor delajo neki „svobodoniiselci“ in naša Svob. misel .
3fi7
soc. demokraciji. In kakor stoji na stališču, da je vera privatna stvar, tako se mora. ako hoče biti nepolitična, postaviti na stališče, da je tudi politično prepričanje posameznih članov te dijaške organizacije privatna zadeva; zato tudi ne sme nikomur predpisovati politične stranke v katero mora vstopiti kot sta-rejšina, še manj pa ima pravico zabranjevati in prepovedati vstop v to ali ono politično stranko, če bi hotela biti sedanja nar. rad. struja nepolitična, bi morala izpremeniti končno tudi svojo nacionalistično pobarvano firmo, ker bi bila v tem slučaju brez smisla.
Še manj smisla pa ima sedaj, ko je nar. radikalna struja vse prej kot pa radikalna. Radikalnost*) je zelo relativen pojem, kakor tudi naprednost, s katere se dičijo navadno liberalne stranke, ki so prej konservativne nego napredne.
Strujo je izkušalo spraviti par .politično dobro orientiranih in izobraženih elementov na realistično in pozneje tudi na socialistično idejno smer; izkušali so odstraniti naivne meščanske predsodke nap ram	soc. demokraciji in socializmu	sploh. Pa	njih trud
je bi! zaman;	kajti konservativna	večina se	je uprla	vsem1 po-
dobnim poizkusom. In tako se je zgodilo, da je zapustila na to cela vrsta članov nar. radikalno organizacijo vsled nje reakcionarnih tendenc. Tisti	čas je napisal nek	zagrizeni	radikalec	v imenu
struje sledeče	vrstice, ki zelo lepo	dokumentirajo nar.	radikalno
maniro napram političnim nasprotnikom: »Prišli so v vrste nar. radikalnega dijaštva elementi, ki niso nikdar spadali med nje. Teh se je treba najprej rešiti, iztrebiti moramo t o golazen in potem bo šla zopet pot naprej.« {srb. hrv. »Zora«, 1912 št. 4—5.)
Pot je šla res zopet naprej in zavladali so v struji politični analfabeti, ki se zbirajo okoli oficielnega glasilo nar. rad. struje in hočejo širiti svoje protisocialistične in druge konservativne nazore v »literarno banditskem« slogu med slovenskim dijaštvom.
'Struji kot taki, kakršna ie sedaj,	sta odprti dve	poti. Prva
pot	je, ako1 si ustanovi na	podlagi starejšinske organizacije svojo
posebno nar. radikalno politično stranko, kar si velik del radikalcev tudi faktično (ždi. Ako se to zgodi, pade vsak dvom o političnosti in strankarstvu nar. radikalne dijaške organizacije, ki bi bila potem privesek, oziroma pripravnica nar. rad. politične stranke. — Druga pot je, ako se nar. radikalno dijaištvo združi
*) Pri nas je edina soc.	demokracija,	ki je radikalna v	teni smislu
,da	išče korenino vsakega	zla‘, kakor	interpretirajo to	besedo nar
radikalci.
ali pa zveže z nar. naprednim dijaštvom, 'kar bi bilo zelo lahko ker bistvenih razlik med obema skupinama baje ni več. Nar. radikalno dijaštvo bi imelo v tem slučaju večino in zgodilo bi se lahko da »mladini« izpodrinejo in nadomeste starine.« Tudi na to mislijo nekateri.
Ako bi se pa to zgodilo, bi bil to krasen dokaz, da je bila ustanovitev posebne nar. rad. organizacije nepremišljena in popolnoma odveč, da je bilo povdarjanje izvenpolitičnosti in nestran-karstva brez uspeha, da je bilo deset letno prepiranje z nar. naprednim dijaštvom brez smisla in da so zavozili s svojo politiko tja. odkoder so prišli. Epigonska dekadenca bi našla v tem koraku svoj višek.
Ktero pot bodo ubrali in po kakšnih idejnih tirih bodo nadalje vozili, to nam pokaže bližnja bodočnost.
ratoirararararaioirararaararararaniocziraoJiraratoin! F. C.
Prvi splošni plemenski kongres.
Le malo komu bo znano, da se je vršil nedavno v Londonu prvi splošni plemenski kongres. Glavni predmet razpravljanja je tvorilo vprašanje pojasnitve razmerja evropske do orientalskih civilizacij, in. ur. do indijske, japonske, perzijske, kitajske, turške itd. V razpravo pa je prišlo tudi vprašanje razmerja evropske civilizacije do ostalih civilizacij.
Podam par glavnih misli, ki jih je napisal o kongresu prof. K ari A n d r 1; e v praškem »C a s u«.
Priprave za kongres so se vršile že od leta 1909 in zanimalo bo, kaj je prav za prav povzročilo sklicanje kongresa.
Dne 7. decembra 1909 so objavili časopisi vest: »Mednarodni odbor društva za etično kulturo hoče sklicati v letu 1911 v London splošen plemenski kongres, da izrazi solidarnost človeštva z Azijati, ki jih je izmaga Japoncev prebudila iz njihove letargije in jim vzela vero v premoč belega plemena.« Zanimanje za vzhodno vprašanje stoji torej v cspredju, vendar se je Evropa tačas že spametovala in otresla svojega strahu pred »rmeno nevarnostjo«. Danes je prosveta napredovala že tako daleč, da so padle meje, ki so tako strogo delile človeštvo, in narod tekmuje z narodom na skupnem kulturnem polju. Izmenjavanje ideji in spoznavanje življenja drugega naroda stoji v ospredju zanimanja
vsakega naroda, ki 'hoče napredovati. In ravno londonski kongres je predočil skupno delo in skupne interese narodov m plemen.
Pomen kongresa ne tiči le v tem, da so se, porodili prijateljski stiki oddaljenih iznanstvenih raziskovalcev, marveč tudi v tem, da se je vstvarila 'podlaga nadaljnemu raziskovanju v gotovi smeri, namreč organizacija znanstvenega dela; in tega je naj-prvo treiba pri reševanju tako velikih iin težkih problemov.
Razpravljali so n. ipr. o medsebojnem razmerju posameznih plemen in posamezniih rodov. Vkljub vztrajnemu delu cele vrste raziskovalcev ostaja v tem vprašanju še mnogo nejasnosti; morda bo mogoče sedaj, ko nam bodo na razpolago razne potrebne statistike, odgovoriti na mnoga vprašanja. Tako so n. pr. pred štirimi leti angleški časopisi svarili pred posledicami, ki nastanejo, ako sklene bela žena zakon z rmenim Azijatom, posebno Japoncem. Zanimivo je. da Japonci sami iščejo v zakonu z Evropejko ali Američanko predvsem le sredstvo za oplemenitev svojega plemena. Otroci iz zakona Japonca z Američanko ali Evropejko so raizmerno večji, nego otroci japonskih starišev. Ne-le da pridobijo na telesnem razvoju, temveč tudi fiziognomija zadotoi finejše poteze. Seveda ne velja to v vseth slučajih, — mnogo Američank 'je bilo bajč nesrečnih v zakonu z Japoncem, ker je njih otrok delil plemenske znake svojega očeta: malo postavo, rmeno polt in krive noge.
Rmeno pleme velja splošno za podrejeno in tudi resni znanstveniki svarijo pred sklepanjem zakonov med tako različnimi tipi, ker vidijo v tem vzrok, da degenerira višje pleme. O Japoncih je do nedavna prevladovalo v Evropi mnenje, da so manj vredno pleme, in še-le rusko-japonska vojna je povzročila v tej smeri znaten preobrat, morda vstvarila celo ekstremen nazor, Evropa, ki je do tedaj prezirala Japonce, se naenkrat boji »rtnene nevarnosti.« To so v prvi vrsti države, ki imajo svoje kolonije v sosedstvu Japonske.
Kar pa zbuja presenečenje, je dejstvo, kako laihko in 'hitro so si Japonci osvojili evropsko kulturo. Do sedaj vidimo sicer za Japonce :zgolj ugodne posledice ter osvojitve; toda na vprašanje, ali ne povzročijo večje kulturne potrebe tudi pomnožitve škodljivih vplivov, ni mogoče danes dati odgovora.
R a t z e 1 se je zanimal že v 90tih letih za vprašanje, kak vpliv bode imela evrcpska kultura na duševni raizvoj črnega plemena. Statistika duševnih (bolezni pri črncih Severne Amerike priča o poguibnem vplivu. Na milijon črncev odpade duševno bolnih:
leta 1850: 169, leta 1860: 175, potem, po emancipaciji črncev (leta,1863) leta 1870 : 367, leta 1880 : 912, leta 1890 : 986; te in še cela vrsta drugilh številk pričajo, da se stavijo na duševne sile ameriškega črnca prevelike im pretežke zahtev že s tem, da so se sploh pripustili k svoibodni tekmi z ‘duševnim razvojem 'belo-kožcev.
O črnem plemenu prevladuje splofh skeptičen nazor. Črnci so se izobraževali in so ostali izobraženi samo v stiku iz evropsko kulturo; brez tega stika je razvoj bodisi nehal, ali pa mu je sledilo celo nazadovanje. Žalosten dokaz .za to je afriška država črncev Liberia in otok Haiti. V duševnem razvoju črncev zbuja pozornost sledeča okolnost: da namreč v otroški dobi črnec pred-njač belokožca v nadarjenosti m inteligenci, toda ko spolno dozori, neha duševni razvoj. Vzrok temu vidijo nekateri v nenavadni mesenosti črnokožca. Pasivnost energije, vztrajnost in potrpežljivost so lastnosti, ki takorekoč določajo črnokožca le za sužnja. Vso čast moramo sicer priznati delu, ki so ga izvršili črnci od svoie emancipacije sem; danes imajo že celo vrsto učenjakov, umetnikov, politikov itd., tako da končno moremo govoriti celo o lastni kulturi črncev. Toda zdi se. da vse to ne opravičuje velikih nad v bodočnost. Tudi v Evropi je n. pr. splošno znan Henrv Tauners svojo sliko: »The r a i s i n g of Lazar us«, 'ki jo je kupila francoska vlada za lucemburško galerijo. Ali pa: G e o r g e W. W i 11 i a m s, ki je poznan s svojim delom »H is t o r y o f tih e N e g r o Race«. Toda kar zmorejo posamezniki, ne smemo vzeti kot merilo za celo pleme.
Da vpliva pridobljena inteligenca na fiziognomijo, je znano, iin tako se je tudi vstvarila med 10 milijoni črncev Severne Amerike nekaka aristokracija s finejšo fiziognomijo. L y e 11 in Ouatref rages sta zastopala mnenje, da se je tip ameriških črncev znatno izpopolnil in približal evropskemu. Že N o 11 je nasprotoval nazoru, da bi se mogla lobanja in intelekt črncev tekom časa popolnoma zenačiti z onima belokožcev. Kar se tiče inteligence in telesnega razvoja ameriških črncev moramo1 seveda priznati, da je nastalo izboljšanje, ako primerjamo te črnce z njihovimi rojaki v Afriki; toda toliko je danes dognano, da v teku stoletij, odkar živijo črnci v Ameriki, se 'posebnosti njihovega
plemena v celoti niso spremenile.
Vprašanje črncev seveda za nas ni neposredne važnosti, zato pa postaja :za Ameriko dan iza dnem bolj pereče.
Razun vprašanja črnokožcev imajo danes Zedinjene države še drug problem: t. j. indijanski Leta 1905 je bilo naštetih v Ze-
dinjenih 'državah približno 263.000 Indijancev, toda izdi se, da jih je približno tretjina več, kajti po sporočilu francoskega raziskovalca V. Torbi na so se prišteli mnogi Indijanci (h kategoriji rojenih Amerikancev.
Mnogo Indijancev se je že vživelo v ameriški kulturni milje in uspeva v vseh mogočih strokah. Zastopani so v armadi, v literaturi, v umetnosti, toda večina se je posvetila poljedelstvu; indijanskih naselbin se je naštelo leta 1910 približno 19.910. Zato se pa godi slalbo onim rodovom, ki se do sedaj niso odrekli svojim starim življenskim navadam. Iiz starih junakov so postali berači, in da ni velikodušnosti ameriške vlade, ki jim od časa do časa daruje gotovo množino govedi in žita, bi poginili gladu.
V	podobnih razmerah živijo Indijanci ostalih držav; nekdaj vladarje bogatih pokrajin, jih danes trpijo le po milosti, — obsojeni so v počasno izumiranje. Evropska kultura je dovršila tu strašno delo.
In kako visok razvoj in kako veliko ‘boigastvo kulture nam odkrivajo danes stari indijanski spomeniki: n. pr. peruanska kultura, ki sega baje nazaj do sedmega tisočletja pred Kristom! V dobi, ko je iza nas Evropa še zavita v skrivnosten mrak, se je na visočini Andov že nemoteno razvijala visoka kultura. Kako neskončno nižje so stali oni španski zmagovalci, ki so v1 svoji nizkotnosti uničili tamošnjo civilizacijo. iNimamo še zadostnih izkušenj in številk, da (bi videli, kako vpliva danes evropska kultura na eivilizujoče se Indijance, vemo le. kako je vplivala na nje v minulih dobah.
Gotovo ni gol slučaj, da se (baš Angleška zanima za plemensko vprašanje, kajti s svojimi kolonijami v vseh delih sveta je pri njem največ interesirana. 'Najbolestnejša točka je južna Afrika, kjer divja že nekoliko let sem plemenski boj. ki se ne razvija ravno najugodneje za Angleže. Nesrečna bursko-angleška vojna je odkrila mnogo slabih strani nadvlade belokožcev in ravno v tem času se je začel nepričakovan razvoj emancipacijskih teženj južnoafriških domačinov. Angleže je toraj precej nemilo spravilo iz njih gotovosti, da se črno pleme v stiku s kulturo povsod umika. V prvi vrsti imenujem Zule, kot glavne predstavi-telje velike skupine roda »Ban to v«, ki so po soglasni sodbi antropoloških in etnografskih raziskovalcev najbolj razvit narod črnokožcev, ki presega s svojo inteligenco vse ostale. Zdi se, da jim je določena v bodočnosti velika vloga. Evropska kolonizacija ni škodovala tem rodovom v taki meri, kakor Hotentotom in njim sorodnim rodovom, nasprotno oni so si iznali od civilizacije mar-
sikaj prisvojiti in porabiti v svojo korist. Zmernost, nezaupnost in previdnost so jih ubranile škodljivih' vplivov, ki jih prinaša s seboj kultura. V njihovih vrstah je nastalo 'geslo: »Afrika črno-kožcem«, in središče tega gibanja tvorijo misijonarske šole, ki so si jih postavili sami.
Pod vplivom križanja je inastala tu posebna vrsta prebivalstva, tako zvani »A trika n d e r«, ki so prisegli na geslo: »Afrika A f r i k a n c e m.« iNjilh cilj je popolina samostojnost in odtrganje od' Britanije. Na tisoče indijskih, malajskih, kitajskih in japonskih delavcev, m nekoliko tisočev ruskih Židov, izgnanih za časa 'revolucije iz domovine, povečuje v veliki meri ta kaos.
Angležem, ki se trudijo vstvariti v Srednji in Južni Afriki enotno provinco, se seveda protivi vsaka zahteva po politični samostojnosti in vsled tega tudi ne priznavajo posebne »afrikan-ske narodnosti.« Tako je prinesla »T i m e s« že leta 1899 od vlade inspiriran članek iz peresa W. G r e s w e 11 a, ki pravi, da »Afrikandrov« sploh ni, da je to ime le zaničljiva označba barvanega prebivalstva. Po burski vojni so poslali lorda Millnerja. da napravi red v okupirani pokrajini; posrečilo se mu je pomiriti Bure 'in si zagotoviti njihovo podporo v bodočem boju proti »črni nevarnosti.« Buri so vedeli, da je to tudi v njihovem interesu — belokožei so se morali strniti v vrsto proti skupnemu sovražniku. Da je situacija v resnici resna, dokazuje obisk državnega tajnika nemškega kolonijskega urada Dernburga v Angliji. (Na banketu, ki so ga ipriredili v Londonu njemu na čast, in ki so se ga udeležili najvišji politični krogi, je apeliral Dernburg na solidarno postopanje Angležev in iNemcev v Južni Afriki in opozarjal, da je treba te solidarnosti v /najvišji meri tudi proti . črnokožcem, ki ne delajo danes nikake razlike med posameznimi narodnostni1, in ki vidijo v (belokožcih le vladajoče pleme. Gotovo značilen govor iza južnoafriške razmere.
Angleška javnost in žurnalistika se zanimata v zadnjih letih v veliki meri za južnoafriško vprašanje in nedavno je bila posvečena cela 'številka »Timesa« temu problemu. To je razumljivo, kajti gospodarski pomen južnoafriških kolonij je za Britanijo neprecenljiv in njih izguba bi (bila za Anglijo' nenadomestljiva in usode p o In a.
In dalje: d očim stoji Anglija v Južni Afriki pred rešitvijo važnega problema, postaja situacija v I n d i j i vedno bolj' grozeča. Le brutalna sila vzdržuje danes angleško gospodstvo nad deželo nesrečnih H i n d o v. Protiangleško gibanje raste, in kdo ve, kako bo za 20—30 let? Indijska mladina, ki študira na evropskih
univerzalh, se vrača domov z gesli demokratizma in odtrganja Indije od Britanije. Saj ni mogoče, da bi se kup angleških vojakov in kolonistov mogel ustavljati skozi stoletja prodiranju milijonov ljudi!
Države, ki se pečajo s 'svetovno kolonialno politiko, stojijo pred vrsto problemov, ki na nje ne daje veda d ose daj zadovoljivih odgovorov. iN. pr. vprašanje aklimatizacije in vprašanje vplivov križanja posameznih pleme«. Skoro neverjetno je, kako važno vlogo igrajo pri aklimatizaciji ne le razlike posameznih plemen, ampak večkrat tudi narodnosti. V Algiru n. pr. uspevajo prebivalci jiržne Francije, dočim prebivalci severne Francije ali Nemci sploh niso dostopni aklimatizaciji. Antilski otoki niso za Angleže, dočim Portugalci uspevajo tam izborno itd. Značilen primer sposobnosti aklimatizacije so n. pr. cigani, Židje, turški rodovi, Kitajci, Indijanci. Ravnctako je tudi dostopnost nekaterim boleznim odvisna od plemena, ki mu kdo pripada. O Romunih se n. pr. trdi, da ne podlegajo tako lahko malariji. Kitajci so mnogo bolj obvarovani pred sifilitičnim okuženjem, kot Evropejci, zamorci in njih mešanci so' obvarovani pred rmeno mrzlico, zato pa lažje podlegajo kugi in tuberkulozi. Narodi, ki so na najnižji kulturni stopinji, so dostopni revmatizmu, mrzlici in epidemičnim boleznim. Zato pa kažejo ranjeni veliko trpežnost.
Nič manj zanimiv ni problem križanja in usode mešancev. Vraz je v svojih predavanjih vedno trdil, da je bodočnost v srednji Ameriki in v nekaterih državah južne Amerike mešancev. Toda križanje ne vpliva vedno ugodno, radi tega je težko kje govoriti o bodočnosti mešancev. S križanjem Avstralca in Evro-. pejca se dajo vzgojiti dve, k večjemu tri generacije. V Senegalu uspevajo sicer otroci iz krvi belokožcev in črncev, toda ako bi prenehalo nadaljnje osveževanje krvi z belini ali črnim plemenom, bi postali njih potomci kmalu neplodni. Ravno tako’ ne daje križanje med Zamorci in Indijanci takega potomstva, ki bi bilo sposobno vzdrževati se dalje. (Pri večini antropologov prevladuje naizor o slabem vplivu križanja, posebno med preveč različnimi tipi, kar trdi n. pr. H o v e 1 a c q u e in H e r v e. Med zagovorniki križanja navaja zlasti Topi nar d v dokaz svoje trditve evropske narode, ki so danes prav za prav plod neprestanega križanja. Ravnotako Mavri, Španci in tudi v rmenem plemenu ni naroda, ki bi ne b:l križan; ravnoisto moremo zasledovati v Afriki in drugod.
Svoj čas so se evropski antropologi mnogo ukvarjali s študijem vplivov, ki jih je imelo križanje na evropske narode, in
mnogi so se odkrito izrazili, da Evropejci, ali vsaj posamezne narodne skupine degenerirajo. Ooibi neau in1 ž njimi N ott sta prepričana, da se z neprestanim križanjem pospešuje proces degeneracije in da se bližajo evropski narodi počasnemu izumiranju. Isto se je reklo’ o Slovanih, o romanskih plemenih in o Nemcih. Posebno Slovani so po mnenju Gobineau-jevem sprejeli največ tuje krvi in so tedaj predani poguibi. Teorije naših slovano-filov se glasijo drugače, 'ti verujejo seveda v slavno bodočnost Slovanov. Ne smemo govoriti tako splošno, kakor govori Gob i-neati, a na drugi strani se tudi ne smemo tako nekritično omamljati s teorijami o višjem poslanstvu Slovanov. Giddings in drugi so nasprotno mnenja, da mešana plemena so bolj razvita in močnejša, in da vstvarja mešanje narodnostno večjo trpežnost. Problem, ki se ravno tako tiče nas, kakor Madjarov in cele vrste drugih. 'Danes tudi verujemo, da odločuje vsak narod sam o svoji usodi, da tedaj odloča njegova volja tudi v teh stvareh. Nehote se tu spomnimo Masaryka, ki pove v svoji brošuri »O alkoholizmu« nazor nekega nemškega duhovnika, ki pravi o boju med Poljaki in Nemci:	»Bodočnost je onega naroda, ki bode manj
pil.«
Kam vede strah pred degeneracijo, vidimo1 najbolje na Madja-rih. 2e Pa!acky jim je prorokoval, da so obsojeni na pogin med narodi, ki jih obdajajo, in odtod ono blazno hrepenenje po osve-ževanju svoje krvi s slovansko in židovsko. Strah pred poginom jih je dovedel do brutalnosti, ki se od nje vsakdo obrne z gnusom. Čitajte le 'Kal a love spise iz Slovaškega, kako kupujejo Madjari na Slovaškem za 20—30 K 'deklice, napravljajo iz njih v svojih »vzgojevalnih zavodih« navdušene Madjarke in jih na to oddajo v zakon madjarskim rokodelcem.
Profesor ibazelske univerze Bumge smatra rastočo nesposobnost žen. da bi dojile svoje otroke, znakom degeneracije arijskega plemena, ki se odigrava istočasno s pokvarjanjem zobov, s širjenjem tuberkuloze in duševnimi boleznimi; trdi n. pr., da čim več alkohola povžije oče, tem več jemlje svoji hčeri sposobnost dojenja. Po Bunge-ju degenerira tedaj arijsko pleme posebno pod vplivom alkohola; toda proti njemu je naglašal že prof. Maks G r u ib e r na budapeštanskem kongresu leta 1910. da se stopnjevanje degeneracije ne da natančno določiti. iNajvečjo nevarnost za kulturne narode vidi v tem, če bi se ugodne varijante ne množile v 'zadostni meri, ako bi tedaj zdravi ljudje bodisi imeli potomstvo nesposobno za življenje, bodisi da bi ostali sterilni. V Ameriki je privedla skrb za preprečenje degeneracije nekatere države
Unije 'do tega, da se je izdala cela vrsta zakonov v sviiho varstva narodnega življenja pred škodljivimi vplivi; po telli zakonih so n. pr. razne bolezni (kakor sifilis, epileptika) resna ovira za poroko in prestopek tega zakona se kaznuje z globo ali zaporom.
Važno je nadalje vprašanje, ki se tiče v enaki meri vseh plemen, namreč v 'kakem razmerju je kultura s telesnim razvojem. Brez dvoma v neugodnem, kajti večkrat pretirane zahteve znatno škodujejo zdravemu razvoju telesa. Zraven tega ipa se rapidno množe živčne bolezni in se vstvarjajo manj vredni elementi, in posledica tega je seveda padanje plemena, pojemanje moči in gibčnosti, Sirjenje tuberkuloze, kratkovidnosti, bolezni prebav-ljalnih organov itd.
Končno, ako že govorimo o degeneraciji, je zanimivo dejstvo da izkazi bolniških blagajen v Avstriji jasno pričajo o padanju odporne sile proti boleznim, o padanju življenske sile med delavstvom in v obče o padanju fiziološke energije med revnejšim prebivalstvom, — in vse to je v zvezi z današnjo kapitalistično ero. Ne da se zanikati, da se v industrijskih krajih res pojavljajo znaki degeneracije. Umrljivost avstrijskega delavstva je mnogo večja od umrljivosti nemškega, iz česar moremo sklepati, da je nemško delavstvo telesno močnejše in mnogo bolje ohranjeno od našega.
Toda 'dasi se tudi pri nas pojavljajo znaki degeneracije, ni nam treba še obupati, kajti treiba nam je le spoznavati vzroke in stremiti za tem, da jih tudi odstranimo. Res je sicer, da imamo na eni strani znake, ki pričajo o padanju plemena, a imamo na drugi strani tudi sredstva, da to ipadanie preprečimo, da torej skrbimo za 'boljši razvoj plemena, in sicer tako, da skrbimo iza to. da se škodljivo potomstvo preveč ne pomnoži.
Plemenski kongres je doprinesel mnogo novega k spoznavanju človeka, naroda, plemena, ljudstva. Veda je mnogo napredovala, a v medsebojnem razmerju narodov, kakor tudi v razmerju človeka do prirode, ostaja vedno še mnogo nerešenih problemov. Toda eno smemo ipricakovati od civilizacije 20. stoletja: da dovede izobraženca do tega, da'bo gledal na pripadnika drugega 'plemena kot človek na človeka, t. j. da bo v njem videl 'bitje, ki mu je bližnji, ki stoji zraven njega in ne pod njim. iln prvi korak k takemu spoznanju in zlbližanju je londonski kongres.
Pregled.
Napetost, ki je vladala 1. 1908 ob času aneksijske krize v Evropi, se ne da primerjati z odnošaji, na-stopivšimi vsled vojske in vsled zmag štirih balkanskih držav proti Turčiji. Svetovna vojna res da je grozila i tedaj, vendar pa je bilo razmerje vse drugačno. Takrat se je dalo vsaj govoriti o vzroku in učinku. Takrat bi se bila vojska vnela zaraditega, ker je Avstro-Ogr-ska prelomila mednarodno pogodbo in anektirala Bosno-Hercegovino, ki je bila do facto že naša, čeprav ne še de iure. Avstro-Ogrska si je z grožnjo ustvarila svojo pravico in bi si jo bila pridobila tudi z nasiljem, če bi tedaj Rusija ne bila tako oslabljena po vojski z Japonci in notranji revoluciji. Takrat smo razumeli in videli povod in bi bili razumeli tudi učinek, če bi bila izbruhnila vojska.
In danes?
Armade balkanskih krščanskih držav so bile zmagoslavne nad Turki; dosegle so uspehov, ki jih Evropa ni pričakovala, zaupajoč moči, ki je bila po nje mnenju latentna v turškem cesarstvu. Ti uspehi pa so povzročili konflikte z drugimi državami, zlasti z Avstro-Ogrsko. In ti spori se v prvi vrsti ne tičejo toliko balkanskih držav, nego evropskih veievlasti.
Ko so balkanske krščanske države napovedale Turčiji vojsko, so bile veievlasti, ki so domnevale, da imajo svoje legitimne interese na Balkanu, malomarne in brezbrižne, morda so bile tudi v resnici iznenadene, da niso vedele, kaj bi počele. Toda resnica bo bržkone ta, da so veievlasti bile prepričane, da balkanska krščanska koalicija ne more doseči bogzna kakšnih uspehov proti Turkom; če bo pa vojna dolgo trajala, se bosta obe stranki izčrpali fizično in finančno; in čimbolj se bosta uničevali druga drugo, tem manj odporne sile jima
ostane proti invaziji evropskega velekapitala, pripravljajočega se leta in leta že na pohod proti Carigradu in preko njega v Malo Azijo. Balkanske države naj bi se medsebojno končale in pogubile, da njih teritorije in narode lažje podjarmijo velike evropske kapitalistične države.
Odločne zmage, ki so jih balkanske države izvojevale nad Turki, so pa tudi pokazale, da zmagovalci ne mislijo odstopiti svojih uspehov drugim, da bi poželi, česar niso sejali in gnojili z lastno krvjo. Zmagovite krščanske države so si balkanski teritorij, kolikor so ga Turčiji odvzele, dogovorno razdelile. Na tem teritoriju hočejo one same odločevati in gospodariti v vseh ozirih.
Tako so prišli interesi teh držav navskriž z interesi, o katerih so veievlasti menile, da jih imajo samo one. Osobito se je čutila zadeta Avstro-Ogrska, ker so balkanske zmage prekrižale njene načrte, ki jih je snovala o Balkanu.
Če bi šlo v sporu, ki je izbruhnil med Avstro-Ogrsko in Srbijo, oziroma med Avstro-Ogrsko in Rusijo, zgolj za vprašanje, ali naj Srbi obdržijo Drač in si tu napravijo morsko pristanišče, bi po pravici lahko rekli, da je otročje, zaradi take neznatnosti se vznemirjati in razburjati. Če bi radi takega vprašanja počila vojna, ki bi zalila s krvjo vso Evropo, se to ne bi dalo opravičevati na noben način.
Toda v resnici ne gre tu za vprašanje, čigav bo Drac, niti za vprašanje, ali ostane jadransko morje odprto za Avstro-Ogrsko, ampak za to gre, ali bodo balkanske države postale kolonije za nemško-avstrijski velekapital, ali pa za rusko-francosko-angleški. To je kolonialno-politično vprašanje kat’ exochen ! Pretveze z Dračem in zaprtim jadranskim morjem so brez pomena, če mislimo na ta problem.
Kakšne legitimne interese naj ima Avstro-Ogrska na Balkanu ? Ali Nemčija? Ali Rusija? Ali Angleška ? Ni drugih, nego interesi kapitala! Ali zmaga ena skupina bank in finančnikov, ali druga; ali se uveljavijo ekonomske sile Anglije, Rusije in Francije, ali pa Nemčije in Avstro-Ogrske: zato bo izbruhnila vojska, če bodo gnali stvari do skrajnosti. V tem tiči ena tistih velikih kriz in katastrof, o katerih je pravil Mara, da ženejo sedanjo kapitalistično meščansko družbo po imanentnih njenih zakonih v propad.
Ali bo vojska, ali ne bo? Narodi se ji upirajo, in se ne morejo navdušiti zanjo, ker vidijo, za čigave interese bi morali prelivati svojo kri: za svoje ne! Ali bo proletariat vesoljne Evrope dovolj močan v svojem odporu, da se zabra-ni nesreča svetovne vojske, kakršne še ni bilo ?
Dr. D.
Kulturni.
V	zadnji številki Časa čitamo zanimljivo priznanje. Franc Terseglav priobčuje članek „Z 11 a 11 -s t v e n o delo naših nasprotnikov in m i“, v katerem ocenjuje na kratko nekatere neklerikaine znanstvene delavce na Slovenskem. Omenja zlasti dr. Tuma. dr. Voš-njaka, dr. B. Zarnika, F. Seidla in dr. Prihaja do zaključka, da so imeli slovenski klerikalci od dr. Mahniča sem na znanstvenem torišču pa do nedavna neoporečno prvenstvo, a danes da to prvenstvo ni več tako gotovo. Takrat so biii klerikalci v političnem oziru v defenzivi, a znanstveno so dominirali; zdaj so politično na vrhu, njih znanstveno delovanje pa nekako zastaja.
Mi smo se pred kratkim tega vprašanja dotaknili tudi v našem listu. Očitali smo našima meščanskima strankama, da je njih delo v zadnjih časih začelo postajati vedno bolj plitko in površno; da vse ostaja le na zunanjosti, da je
glavna stvar oblika, inscenacija, vsebina pa je postranska.
Za to konštatacijo smo seveda zaslužili krepek odgovor. Dal ga nam je „Slovenec“ v članku o nerodovitnem drevesu. Članek je bil mixtum compositum ; vendar se da posneti iz njega, da obsoja neklerikalno, zlasti socialistično inteligenco, češ, njeno delo ne pride do veljave in nima nobenega vpliva na razvoj naših razmer, ker ta inteligenca za praktično delo sploh nima nobenega smisla.
Vkljub temu pa je isti člankar par mesecev pozneje prišel do istega odgovora kakor mi na vprašanje: ali je delo neklerikaine inteligence res manj vredno nego naših klerikalnih znanstvenikov ?
Za časa dr. Mahničevega Rimskega Katolika je brez prigovora treba priznati, da je bilo znanstveno delo slovenske t. zv. napredne inteligence prav površno
—	skoro bi rekli iahko, da takega dela sploh ni bilo, razven v jezikoslovni stroki. Filozofični in socialni problemi, vobče kulturni problemi so bili tačas posvetni inteligenci popoinoma tuji in neznani. In zato dr. Mahniču ni bilo niti tako težko, da je ostal zmagovalec v tistem našem kulturnem boju; zato ni bilo čudno, da je zmagala reakcionarna smer v našem kulturnem stremljenju, ker napredna stran sploh ni imela jasnosti v svojem prizadevanju. T. zv. napredna inteligenca je takrat pokazala, da je za tokom časa zaostala silno daleč.
Ko se je mlajši rod začel pečati z modernimi vprašanji in problemi — in rad priznavam i tu Mahničevo indirektno zaslugo, da je opozoril mlajši rod na te probleme — se je tudi kmalu videlo, da premoč klerikalnih znanstvenikov ni tako čvrsta, da se ne bi dala omajati. Mahničevi nasledniki niso imeli več tiste eruptivne sile, ki je karakterizirala ravno spise in razprave v Rimskem Katoliku. Postali so tudi manj praktični in aktualni, nego je bil Rimski Katolik. V tem
oziru ne bi bilo slabo primerjati razne letnike Rimskega Katolika in Katoliškega Obzornika ter Časa: videli bi, kako postaja klerikalna znanost na Slovenskem vedno manj življenska in vedno bolj suhoparna, lesena. To seveda nam ni na škodo!
Nič manj zanimljivo pa ni, primerjati znanstveno delo klerikalcev in njih nasprotnikov, ki so zastopani vVediin Naših Zapis-k i h. Pregled dobite, če odprete kazala posameznih letnikov teh listov. Poučen pregled ! V posameznosti, kje so prednosti in slabe strani te ali one stranke, se ne spuščam; zadošča, da opozorim na dejstvo. Iz celotnega položaja pa sledi, da klerikalni znanstveniki ne morejo na Slovenskem vzdržati prvenstva in vodstva v znanstvenem delu, kakor se tudi drugod ni moglo zgoditi. In da se jim vodstvo čim-prej izpuli iz rok, v ta namen pa priporočam geslo, ki ga nam je svoj čas Masaryk na srce polagal za boj proti klerikalizmu: ,,Glejte, da boste boljši v življenju in povsod, nego so klerikalci!“ Da je to geslo vredno, da se ravnamo po njem, izhaja najbolj iz dejstva, da ga v članku, omenjenem uvodoma, svojim somišljenikom priporoča Fr. Terseglav — proti nam!
V	kulturnem boju se tehtajo duševne sile: kdo bo močnejši ?
Dr. D.
Literarni.
Temeljna načela socialne demokracije. (Erfurtski program). Napisal Karol Kautsky. — V slovenskem prevodu je končno izšel v založbi „Zarje“ zadnji del Erfurtskega programa" pod naslovom: ,,Razredni boj“. Prejšnji deli so izšli prej in sicer I. z naslovom „Kdo uničuje proizvajanje v malem?", II. del:	„Pro!etarijat“,
III. del »Kapitalistični razred",
IV. del „Država bodočnosti". Prevei jih je Anton Kristan, izdala pa za-
ložba čas. Napreja oz. Delavska tiskovna družba v Ljubljani. — K. Kautsky je v uvodu k tej svoji knjigi 1. 1892. označil njen namen tako-le: »Manjkalo je spisa, ki bi popularno in vendar temeljito razjasnjeval in utemeljeval v celoti vsa načela socialne demokracije. Ta knjiga poskuša zamašiti to vrzel. Na podlagi Erfurtskega programa hoče pokazati na splošno razumevni način vsako stran socialističnega mišljenja, ki je bistveno pomembna za porazumevanje socialne demokracije ... V celoti podaja ta knjiga že po svoji osnovi le pregled idej, ki so vložene v temeljnih delih socialno-demokratične literature". V dobi, ko se je bil hud boj med revizionisti in marksisti — ko se je zlasti mnogo pisalo o predpogojih socializma, izšlo je peto izdanje Kautskega knjige. V uvodu pravi autor: „Dokler sc ne posreči na mesto „Kapitala“ postaviti drugega teoretičnega utemcljenja socializma, toliko časa ne bo potreboval Erfurtski program revizije svojih principov. — Erfurtski program je v resnici delo, ki ga mora čitati vsakdo, kdor se le "hoče na lahko umeven način seznaniti s temeljnimi načeli socialne demokracije. Slovenci imamo sicer vse polno kritikov in kritikastrov socializma — letos pa smo še-le s tem le delom dobili nekaj, kar bo služilo v svrho spoznavanja soc. dem. programa. Vseh pet zvezkov stane K 1-70. Dobe se v vsaki knjigarni in pa pri založbi „Zarje“ v Ljubljani.
— st. —
Znanstveni socializem Karla Marksa. Njemački napisao I. Štern. 48 str. Cena 16 vin. V založbi jugoslovanske nakladne zadruge „Na-ša Snaga1* v Zagrebu je izšlo v hrvatskem prevodu delo, ki raziskuje znanstveni temelj načel socialne demokracije. Jasno in zelo enostavno je orisana filozofska in narodno-gospodarska stran Mark-sove teorije o razvoju družbe.
— st. —
Ciljevi i putevi socialne demokracije. — Na 84 straneh male osmerke so popisane zahteve socialno-demokratičnega programa. Popularizatorji (več nemških pisateljev socialistov) so bili pri izberi svojih tem prav srečni. Brošuro v hrvatskem prevodu je izdala jugosl. založba „Naša Snaga“ v Zagrebu. Cena 30 vin. ‘	—	st" —
Narodni ali razredni boj.
Napisal dr. O. Bauer. — Slovenski prevod agitacijske brošurice, ki razpravlja o ,.Narodnem ali razrednem boju“ je izdalo železničarsko tajništvo (I. Kopač) v Trstu. Dr. O. Bauerje urednik revije „der Kampf“, veliko piše o narodnostnem vprašanju. Tudi v ti brošurici, v kteri razlaga delavec dijaku svoje nazore, se peča s tem vprašanjem. — Bro-šurica stane 6 vin. Dobi se pri založniku in — gotovo tudi — v delavskih organizacijah.
—	st. —
Lurška pravljica. Spisal dr. Ronby, ravnatelj blaznice v Alžirju.
—	Založba „Zarje“ je izdala spis, kojega namen povdarja autor v uvodu s temi-le besedami: „Tega dela sem se lotil, da dokažem, da ni bilo nič čudežnega v prikaznih Berndete, male lurške junakinje, in da je božja pot v Lurdu brez vse podlage11. Spis je zaniniljiv in ga vsled tega priporočamo. Cena 40 vin.
Kapital. .,Osrednja delavska knjigarna, založništvo in antikvari-jat“ (Ant. Sveceny) — tako se imenuje centrala češko-slovanskih socialnih demokratov, ki skrbi za izdajanje knjig in brošur — naznanja, da izda znamenito K. Markso-vo delo „Kapital“ v češkem jeziku. Cena I. dela bo 1 6 kron, v sub-skripciji 12 K. — Vse pohvale zaslužuje ta ukrep, kajti Marksovo delo je oplodne vrednosti za spoznavanje socializma. Kaže pa tudi, da se Cehi resno trudijo dati delavstvu najboljše vire za študij socialističnih teorij.
Na strankarskem zboru nemške socialne demokracije (prve dni nov.) je bilo čuti več ostrih pritožb proti strokovnim organizacija m, češ, da ne vrše dovolj propagande za politične organizacije in politično delo proletariata.
V	listu „Gewerkschaft“ št. 21 pa se autor uvodnika „Der Parteitag11 peča s temi pritožbami. Pravi: So-drugi, ki prihajajo zmerom s temi očitki, si pač niso na jasnem, kaj morejo strokovne organizacije za strankine organizacije storiti in česa ne morejo. Strokovnim organizacijam je dana možnost delavce vzgojevati za razredne boje. In to tudi v polni meri store. Pri vsaki delavniški seji, v koji strokovna organizacija nastopi za skrajšanje delavnega časa, pa naj bo to tudi le za pet minut, z vsako akcijo za dodrževanje katerekoli delavsko-varstvene postave delujejo strokovne organizacije v zmislu razrednega boja. Delavske liste pospešujejo in jih razširjajo. Trudijo se, da postanejo delavci razredno zavedni bojevniki za prava delavcev na vseh poljih javnega življenja. Predaleč pa segajo tisti, ki mislijo, da bi še zaupniki strokovnih organizacij delavce dovajali v politične organizacije.... To naj bo delo političnih zaupnikov, — Sploh pa je bil ta strankarski zbor zelo važen. Zanimiva sta bila zlasti referata Ant. Beera „o nevarnostih, ki groze koalicijski pravici11, ter dr. Bauerja „o de-lavsko-varstveni postavodaji" —
Četrti občni zbor „U n i j e r u-darjev avstrijskih11 se je vršil v dneh 21—24. okt. na Dunaju. Članstvo te organizacije je podvrženo zelo fluktuaciji, vendar je od ustanovitve Unije (1. 1903) do 1. 1908
—	do početka bojev med centralisti in separatisti — bil zaznamovati lep napredek. L, 1903. je začela Unija z 5997 člani, 1. 1908 pa je bilo že 32.613 članov. L. 1909 je padlo število na 28.352, 1. 1910 — na 17.506, 1. 1911 na - 13.540!!
Prav tako je z dohodki! L. 1909 je bilo dohodkov 359.222 kron, 1. 1910 — 203.248 kron 11 vin. — Unija izdaja štiri strokovne liste: za Nemce „Gluck auf!“ za Čehe „Na zdar“, za Slovence in Poljake pa ,,Rudarja". — Na zboru se je sprejelo več resolucij tako glede določitve minimalne mezde v rudarstvu kakor glede nezgodnega zavarovanja rudarjev.
»Društvo čevljarjev avstrijskih" je na svojem rednem letnem občnem zboru, ki se je vršil prvi teden v novembru, poročalo o svojih uspehih. Članov ima 4808. V 1. 1909—1911 je prejelo na članskih doneskih 433.000 kron.
Avstrijski livarji so zborovali sredi novembra. Livarji vrše težko organizatorično delo. Fiuktuacija je velika. Dokaz: od 1909 do 1911 je zveza livarjev pridobila 2767 članov, ali obdržala jih je le — 307. Da se poročilo zelo huduje nad separatisti, je umevno.
Anton Kristan.
»Zadruga“, glasilo »Zadružne Zveze v Celju" se zadnje čase s hvalevredno vnemo zavzema za to, da bi slovenske zadruge ojačevale lastno premoženje. Nastopa tudi proti bankam, ki duše zadružništvo in zadruge. Banke so kapitalistične ustanovitve, kjer se gre le in izključno za dobiček — zadruge pa so radi samopomoči in vzajemne pomoči! Zdi pa se nam, da na čelu današnjega oficielnega zadružništva še ne stoje — z a -d r u g a r j i!
Železničarji in konzumna društva (Lebensmittelmagazine). Drž. posl. R. Miiller je priobčil v listu „Der Eisenbahner" (st. 24—28). serijo člankov, v katerih se peča s podraževanjem živil, z vzroki ter s sredstvi, ki naj služijo v obrambo železničarjev. Železničarji imajo doslej svoja skladišča živil, ki so že velikanski zavodi.
Leta 1910 so bila
s prometom	članov
v Plznu	1,427.252	kron	4966
v Lounih	406.196	„	2241
v Jagerndorfu	125.961	„	492
v lnomostu	1,004.586	„	2545
v Linču	1,360.581	„	5170
v Budjejevicah	394.710	„	1390
v Knittelfeldu	1,721.869	„	6186
v Salcburgu	1,955.735	„	5930
v Taboru	340.386	„	939
na Dunaju N. W. B.	5,006.324	„	7000
Nordbahn	5,313.291	„	18831
Westbahnhof	904.720	„	7512
St. E. G.	1,700.000	„	3600
Če bi se te organizacije pridružile zvezi kons. društev ter splošnemu gibanju, bila bi krasna armada.
Ant. Kristan.
IGNACIJ GRUDEN :
LITERARNA SONETA.
I.
Zakaj, povej, bi strastno se ljubila in se opajala ob blazni slasti Ko ljubiš lahko tudi me brez strasti kot Črtomira lepa Bogomila.
Župančičeva gozdna nam idila pove, kdo smešen je v platonski pasti, izrek gospoda Peterlina zlasti ošvrkal je poetov brez števila.
Brez Julije se tudi da živeti: brez nje Prešeren se je bil postaral, ko mladi še ostali so soneti.
Župančič pa poete je pokaral
in dal nam — morda — v lastne zgodbe zreti:
le čudno je, da on ni zanjo maral.
II.
Ha beli krizantemi so še listi, ki mnogo jih ime še slavno čaka, ker vsem pač znano je, da kar iz zraka Slovencem vsipljejo se beletristi.
Kdor rad bi v eno trobil s futuristi, posnema naj Antona Debeljaka; ker on na čelu zdaj nas vseh koraka, ponižen sem mu sluga — brez zavisti.
A ob kantonu se berač bo zgrudil, umiral in se zvijal: „Kruha, kruha!" da mnog mimoidoč se mu bo čudil:
»Ta s tako krizantemo, primaruha?!«
A vsi rožljali z molki bodo dalje zaviti v jezuitske črne halje.
LOCIANO FOLGORE:
OGLJU.*)
Prevel A. G.
Črni kruh strojev, Ki kliješ
iz žrel rudokopov
in se kopičiš
v neskončnih skladih
ob dolgih potih tovaren;
veliki kruh, zveneč
od plamtečih energij,
ki iz svojega zlatega trebuha
izpuščaš brezlične harmonije plamenov,
zapoj s svojimi zbori blestečimi
himno upora,
zapihaj v trombe vetrov
svoje hrepenenje, o oglje!
Tiščal je na tebi neskončni tlak stare zemlje;
črna tema je ždela v mirujočih votlinah in noči daljnih davnin so mučile brez prestanka tvoje misli snujoče.
A iz skrivnostnega sna je k solnčnemu hrepenenju te zbudila zveneča lopata.
Zrušile so se v rove blesteče plasti in v nove boje so silni nevzdržni izbruhnili skladi ogromni.
Zakipi, oglje žareče, in zamami s puhom peči' te male dni
zdanjosti naše neznatne.
Dim naj bo tvoja molitev
Iz zbirke: II canto dei Motori.
v ceveh, grožnja naj razposajeni bo godbi Kotlov rujavih in gorka toplota za roke za mrzle, kjer spe še
od brezkončnih pomladi najdrznejše misli najslajši glasovi,
vse navdušenje, ki uporno se širi in se hrupno razlije čez cesto, ki vodi do zvezdnatih mest.
Zakipi, o oglje v plamenečih grmadah
in razžari vsemir,
ki v času pripravlja Prihodnost.
Povej s svojo pesmijo ognjeno, da nočeš za svoje plamene rok, ki omahnejo plahe, da hočeš mladih junakov srca, da hočeš genije uma, da jih hraniš s plameni in nasitiš z energijami in potem jih zaseješ v brazde globoke življenja.
Zlato se žetve neizmerne bo v njivah valovilo, bolj zdravo bo dihala zemlja in bolj še se bodo napele mišice v boju,
in kjer zdaj ima zmagujoča smrt taborišče, razgube se megle bojazni.