3 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Slovenci v zgodovini »vednosti in znanosti« na Goriškem. Ob dvajsetletnem delovanju Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici Izvleček: Prispevek ima dva vsebinska dela. Prvi prikazuje mesto znanosti (vede) in znanstvenikov predvsem slovenskega porekla ter rodu v preteklosti Goriške. Drugi del obravnava nastajanje in razvoj novogoriške Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici ter je posvečen dvajsetletnici njenega delovanja (2004–2024). Članek ponazarja razloge za nastanek in razvoj znanstvenoraziskovalne ustanove v mestu Nova Gorica, ki je kot starejša Gorica tudi naslednica tega vsestranskega središča nekdanje dežele Goriško-Gradiške. Ključne besede: Goriška, znanstveno raziskovanje, zgodovinski pregled, ZRC SAZU, Raziskovalna postaja, Nova Gorica. Gli Sloveni nella storia della »conoscenza e scienza« nel Goriziano. In occasione del Ventesimo Anniversario della Stazione di Ricerca ZRC SAZU a Nova Gorica Riassunto: Il contributo è suddiviso in due parti principali. La prima parte esamina il ruolo della scienza e degli scienziati di origine slovena nell’area del Goriziano. La seconda parte si concentra sulla fondazione e lo sviluppo della Stazione di ricerca del ZRC SAZU a Nova Gorica, celebrando il ventesimo anniversario della sua attività (2004–2024). L’articolo spiega le ragioni per la creazione di questo istituto di ricerca a Nova Gorica. Esso si ricollega alla tradizione culturale e scientifica della Storica Contea Principesca di Gorizia e Gradisca. Parole chiave: Goriziano, ricerca scientifica, prospettiva storica, ZRC SAZU, Stazione di ricerca, Nova Gorica Ta pregled1 je poskus, ki naj predstavi ce- lovito strokovno in znanstvenoraziskovalno delovanje kot eno izmed pomembnih sesta- vin, ki so ustvarjale in še ustvarjajo raznoliko družbeno podobo Gorice ter Goriške skozi čas. Pri tem besedilo poudarja zlasti razvoj družboslovnih in humanističnih ved ter predstavlja predvsem znanstvenike in razi- skovalce, ki so bili slovenskega porekla in ro- du. Zaradi mejnosti zahodnega slovenskega prostora (Goriška, Trst z bližnjim zaledjem, Beneška Slovenija z Rezijo in Kanalsko 1 Za sodelovanje pri pisanju članka se avtor zahvaljuje dr. Petri Svoljšak in dr. Otu Lutharju ter celotnemu kolektivu Raziskovalne postaje. BRANKO MARUŠIČ | znanstveni svetnik v pokoju branko.marusic@guest.arnes.si Izvestje 21 • 2024 4 ČLANKI ��� dolino) je obravnavani problem vsaj za dolo- čena obdobja zgodovine narodnostno ali je- zikovno težje opredeljevati in ločevati. Začnimo pri patru jezuitu iz Sela na Vipa- vskem Martinu Bavčerju (1595–1668), ki velja ne le za prvega goriškega deželnega, marveč za prvega zgodovinarja slovenskega rodu sploh. Nikdar se ni izjasnil o svoji narodno- stni pripadnosti. Zgodovino Goriške je obrav- naval v deželnih okvirjih in tako se je tudi sam opredeljeval. Navsezadnje pa se lahko vprašamo, ali sodi njegovo delo na polju kra- jevne zgodovine v kategorijo pravega znan- stvenega raziskovanja, ne oziraje se na to (ali pa prav zato), da je nastajalo pred 350 leti, ko je bila zgodovinska veda še vsa v povojih ne le pri nas, marveč tudi drugod po Evropi. V Bavčerjevem času je bil s kritično objavo znamenitega leksikonskega korpusa Življe- nja svetnikov (Acta sanctorum) zastavljen pr- vi začetni korak v razvoju zgodovinske stro- ke, od njenih zgolj pripovedujočih in poučnih namenov vse do prave znanosti. Bavčer pa je ostal vendar dovolj nepoznan Slovencem in odkriti ga je pravzaprav skušal šele slovenski prevod (1991) njegovega latinskega rokopisa o zgodovini Furlanije ter Norika. Izdaja ni iz- polnila strokovnih pričakovanj. Toda najdba Bavčerjevega pisma (z dne 6. 10. 1668; nasta- lo dva meseca pred njegovo smrtjo), name- njenega redovniku iz jezuitskega samostana v Antwerpnu, enemu od sodelavcev omenje- nega svetniškega leksikona, potrjuje vre- dnost raziskovalnega delovanja goriškega je- zuita. Taka oblika sodelovanja ga je tudi me- todološko približala zdravniku Pieru Andrei Mattioliju (1500–1577), ko je stoletje pred Bavčerjem začasno zdravniško deloval v Go- rici. Po dosedanjem védenju je bil prvi, ki je na Goriškem opravljal znanstvene terenske ali drugačne raziskave, pomembne za razvoj botanične stroke. Ta znameniti zdravnik v Gorici ni bil Slovenec, kot tudi ne Sigismund Herberstein (1486–1566) iz Vipave. Vojak in diplomat je bil utemeljitelj prvih evropskih študij o carski Rusiji. Slovenskega rodu pa bi lahko bil Bavčerjev sodobnik Gregor Erbi- chio, čigar priimek so nekateri poznejši slo- venski pisci razbrali kot Gerbec; zelo verje- tno je bil rojen v Šempetru pri Gorici. Bil je doktor filozofskih in teoloških ved in je leta 1661 v Benetkah izdal pedagoško publikacijo Promontorium humanae felicitatis. Ni pov- sem ugotovljena istovetnost piscev teolo- ških besedil nekaterih domnevnih Goriča- nov, da bi bilo tako mogoče spoznati njihovo znanstveno in strokovno vrednost. Omeniti pa moramo vsaj bolj poznanega Janeza Ma- rijo Žbogarja (1645–1701) iz Solkana in njego- vo obsežno teološko knjigo Theologia radica- lis, katere prva izdaja je izšla v Pragi leta 1698. V 17. stoletju je živel tudi rojak iz teda- njega vipavskega Svetega Križa Dominik Frančišek Kalin (1624–1683), polihistor in ge- nealog. Leta 1705 je postal profesor dunaj- ske univerze, doktor medicine in dvorni zdravnik Ivan Štefan Zanutti (Zanutig), ki se je rodil v Solkanu (letnica ni znana), umrl pa je leta 1721 na Dunaju. Verjetno so tako Žbogar kot Zanutti in Kalin začeli višje šolanje na leta 1621 ustano- vljenem jezuitskem kolegiju (gimnaziji), ki je bil za Gorico in njeno območje pomembna ustanova izobraževalne in vzgojne narave. V več kot poldrugem stoletju se je pri jezuitih v Gorici izobrazila vrsta Goričanov, ki so ka- sneje, po univerzitetnem študiju, zasedali pomembna mesta v cerkvenem in posve- tnem življenju Goriške ter preostale habs- burške Avstrije. Kot vzoren primer je vredno omeniti brate jezuite s priimkom Čeferin. Bili so Solkanci, poleg sorodstvene vezi pa so jih družile predvsem matematika, astronomija in filozofija, po šolanju še pedagoško in misi- jonarsko delo ter diplomacija. Najstarejši Bernard (1628–1679), je umrl v Gorici kot spi- ritual na jezuitskem kolegiju, potem ko je bil pred tem v Dresdnu diplomat na saškem kraljevem dvoru in si je dopisoval s poljskim astronomom Janom Heweliuszom. Mlajše- 5 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI ga Filipa (1530–1666) je smrt doletela v Cari- gradu pred odhodom v misijone na Kitaj- skem, najmlajši Andrej (1634–1668) pa je umrl kot misijonar v Beogradu. Sodobnik solkanskih Čeferinov je bil Tolminec Janez Krstnik Kručil (Cruxilla; 1622–1684). Bil je je- zuit in v okviru jezuitskega reda je učil več predmetov (filozofijo, matematiko, retori- ko); nekatere tudi v Gorici. Tudi goriški kolegij je imel ugleden učitelj- ski kader, zlasti na področju matematike in fi- zike. Deloval je vse do ukinitve jezuitskih šol v drugi polovici 18. stoletja. Goriški jezuitski za- vod je postavil temelje za razvoj kasnejšega goriškega srednjega šolstva in tudi teološke- ga semenišča. Vzdrževal je tudi tesne stike s sorodnimi ustanovami po vsej državi, zlasti pa s posamezniki. Dne 15. marca 1758 ga je obiskal tudi znameniti matematik, fizik in astronom Ruđer Boškovič (1711–1787) iz Du- brovnika. Ni pa podatkov, da je kolegij obi- skal angleški astronom Edmund Halley (1656–1742), ki je leta 1702 obiskal Trst in Gori- co morda tudi z raziskovalno vojaško nalogo, ki mu jo je naložila angleška državna oblast. Osemnajsto stoletje pomeni preporod ali začetek strokovnega in znanstvenega de- lovanja, to je čas velikih prosvetljenih idej, ustvarjenih na podlagi znanja, izkušenj, razi- skovanja in izumov posameznikov ter sku- pnosti predhodnih stoletij. Razlikovati in osamosvajati se je začelo strokovno ter znanstveno delovanje, ki se nista povsem razšli, zlasti takrat ne, ko je družbeni razvoj in napredovanje, bolj kot kadar koli pred- tem, začela načrtovati država. Na Goriškem je ta oblast glede na prirodne danosti podpi- rala predvsem kmetijstvo. To pa je bilo mo- goče uspešno doseči le z raziskovalnim de- lom, h kateremu so pripomogle zlasti dežel- ne kmetijske družbe, tudi goriška, ustano- vljena leta 1765. V raziskovalna prizadevanja na Goriškem se je tedaj vključil tudi svetolucijski rojak An- ton Muznik (1726–1803). Opredeljeval se je deželansko, po območju, na katerem je de- loval, in ne jezikovno oziroma narodnostno. Njegovo strokovno delo ima predvsem dva poudarka: prirodoslovni pogled na Goriško, zajet v knjigi Clima goritiense iz leta 1781 (slo- venski prevod 2000), in zdravstvena opazo- vanja bolezni goriškega prebivalstva v različ- nih letnih časih. Ta so bila prav tako objavlje- na v posebni publikaciji in periodičnih tiskih Goričana Gianna Giuseppeja Barzellinija (1730–1804). Danes se taka higienska opazo- vanja ne štejejo povsem pod znanstvenoraz- iskovalno delo, a pred dvesto in več leti, v Muznikovih časih, je bilo drugače. Navseza- dnje pa Clima goritiense, prva prirodoslovna knjiga o goriški deželi, pokaže – to je mogo- če ugotoviti s pregledom literature, ki jo Mu- znik navaja – široko avtorjevo prirodoslovno znanje, da je zrcalo novih razmer v prosve- tljeni terezijanski državi. Ta je namreč začela še posebej skrbeti za zdravstveno stanje svojih državljanov. Osemnajsto stoletje je bilo pravzaprav zdravniško, saj se je tedaj uveljavilo v svetu nekaj goriških rojakov, kot sta Solkanca Mar- ko Anton Plenčič (1705–1785) in Anton Mihe- lič (1748–1818). Prvi je bil profesor na dunaj- ski univerzi, pisec medicinskih knjig in s svo- jo teorijo o »živem kužilu« (contagium vi- vum) predhodnik Pasteurjeve mikrobiologi- je. Anton Mihelič je bil nevrolog in se je kot profesor univerze v Pragi povzpel celo do mesta njenega rektorja. Lepa je béra njego- vih strokovnih in znanstvenih del. Manj je raziskano življenje še enega izmed solkan- skih rojakov zdravnika Franca Ksaverija Ben- se (približno 1679–1750), ki je leta 1717 obja- vil knjigo o zatiranju kuge na Dunaju v letih 1712–1714. Zdravnik Andrej Brataševič (1751; dan smrti neznan), rojen v Vipavskem Križu, je leta 1779 na Dunaju objavil disertacijo o zdravljenju različnih bolezni. Deset let mlajši od Brataševiča je bil filozof in zdravnik Jožef Mislej (1761; dan smrti neznan) iz Podrage, ki je bila takrat na Kranjskem. Bil je profesor na Izvestje 21 • 2024 6 ČLANKI ��� graški univerzi, pisec medicinskih in filozof- skih znanstvenih del ter pobudnik nove znanstvene vede, nekakšne univerzalne ma- tematične logike. V 19. stoletju, ko so bili že močno opazni znaki prosvetljenih prizadevanj, je mogoče za ozemlje Goriške ugotoviti naslednje. Po Napoleonovih vojnah in v restavracijskem času se upravne meje Goriške uredijo ter ostanejo nespremenjene do konca habsbur- ške monarhije (1918). Gorica je postalo sredi- šče dežele, ki je obsegalo skoraj 3000 km² in ga je naseljevalo četrt milijona prebivalcev, poleg tega pa ni bilo le gospodarski center, marveč tudi sedež cerkvene oblasti, goriške metropolitije. Zato je tu imelo svoj sedež in ima od leta 1818 tudi bogoslovno semenišče. To je bila visoka šola, ki je takrat ni premogel niti Trst. Bila je edina šola take stopnje v Av- strijskem primorju, v upravni enoti, ki je po- leg Goriško-Gradiške vključevala še Trst z okolico in Istro. Seveda pa se Gorica, ki ima sredi 19. stoletja okoli 11.000, ob nastopu pr- ve svetovne vojne pa že 31.000 prebivalcev, ne more primerjati s Trstom, ki neprestano rase, demografsko in ekonomsko. V času pred letom 1848 je bila Gorica za- točišče burbonske kraljeve družine, ki jih je v mesto pripeljala begunska pot. S kraljevo družino je tedaj (1837) v Gorici kot njihov do- mači učitelj živel sloviti francoski matematik Augustin Louis Gauchy (1789–1857). Po dveh letih pregnanstva se je vrnil v Francijo in tam nadaljeval svoje poklicno delo. Med biva- njem v Gorici je imel strokovne stike z gojen- cem goriškega bogoslovja, cerkljanskim ro- jakom Francetom Močnikom (1814–1892), ki je kasneje zaslovel s pisanjem šolskih učbe- nikov. Močnik je svojo znanstveno razpravo s področja matematike (1839) posvetil Gau- chyju, ki mu je bil tudi v pomoč pri pisanju doktorata; zagovarjal ga je na univerzi v Gradcu. V prvi polovici 19. stoletja sloni velik del raziskovalnega delovanja na Goriškem na deželni kmetijski družbi. Na kranjskem delu Vipavske tedaj deluje župnik v Šembidu (Podnanosu) Matija Vertovec (1784–1851); njegovi knjigi o kmetijski kemiji in vinoreji sta napisani na podlagi avtorjevih izkušenj ter namenjeni prosvetljevanju kmetovalcev. Ni podatkov, da bi delo profesorjev goriškega bogoslovja preseglo poklicne okvire, čeprav so tedaj učili ugledni teologi slovenskega ro- du, na primer Anton Feliks Caffou (1799– 1877) in Jožef Friderik Crobath (1795–1877). Nedvomno pa so goriške izkušnje, delo v se- menišču in gimnaziji, vplivale na znanstveno pot radovljiškega rojaka dr. Antona Füstra (1808–1881), ki je učil na goriškem bogoslov- ju in gimnaziji verstvo ter pedagogiko. Leta 1847 je postal profesor pedagogike na Duna- ju in je prav zaradi svoje udeležbe v dunajski revoluciji leta 1848 bolj kot po svojem peda- goškem delu – veliko tega je izšlo tudi v slo- venskem prevodu – poznan po svoji revolu- cionarni aktivnosti, zaradi katere je postal politični emigrant. Okoli leta 1850 je Gorica pospešila demo- grafsko rast prav zaradi načrtovane državne gospodarske politike in od bolj ali manj or- ganiziranega dela posameznikov z izrazito gospodarskimi cilji. Tu se je pokazala v rasti gospodarskih, sodobnemu razvoju prireje- nih ustanov ne le v mestu, marveč tudi na podeželju. Železniška povezava s Trstom in Vidmom je omogočala, da je Gorica postaja- la prehodno središče za gospodarske pove- zave z Italijo. Z uveljavitvijo parlamentariz- ma v habsburški monarhiji po letu 1860 se je moč dežele okrepila, zlasti vpliv njene samo- uprave. Z letom 1849 je dobila reformirano gimnazijo, nato še realko in malo kasneje, po osnovnošolski reformi, tudi učiteljišče. Posebno mesto je pripadalo tudi samostan- ski frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici. Utrditev šolske mreže je pomenila, da so v Gorico začasno ali za stalno prihajali tudi pedagoški delavci, poleg Nemcev in Ita- lijanov tudi Slovenci. Sodelovali so v javnem 7 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI življenju mesta in dežele, obenem pa so se nekateri posvečali strokovnim problemom, čeprav so imeli v malem mestu zaradi nara- ve svojega raziskovalnega dela skromnejše pogoje za ustvarjanje. Spremenjene razme- re pa so se kazale tudi v znanstvenorazisko- valnem delu, ki je nastajalo na Goriškem, zla- sti v njenem glavnem mestu. Odvijalo se je predvsem v dveh smereh, v svilorejskem za- vodu oziroma inštitutu, kot bi ga danes ime- novali, ki je v Gorici nastal v začetku leta 1869, ter v delu posameznikov, predvsem srednješolskih učiteljev in uglednih upoko- jencev (tak je bil na primer Carl Czörnig); od- ločali so se večinoma za humanistične vede. Že v dvajsetih letih 19. stoletja se je gimnazij- ska knjižnica s pomočjo mecenov, pa tudi oblasti, spremenila v javno študijsko knjižni- co, katere naslednik je še vedno delujoča go- riška državna posoška knjižnica (Biblioteca Statale Isontina). Svilorejski zavod (Seidenbau versucht- station) – prva kmetijska raziskovalna usta- nova v slovenskih deželah –- je bil tudi edina organizirana raziskovalna ustanova v Gorici do prve svetovne vojne. Med letoma 1869 in 1872 je izdajal svoje glasilo Seidenbauzei- tung. Po letu 1880 je zavod svojo dejavnost razširil na področje vinarstva, nato pa na vse panoge kmetijstva. Njegov dolgoletni vodja je bil Slovenec Ivan Bolle (1850–1924), rojen na Proseku, znan kot pisec številnih strokov- nih objav o sviloprejki in kmetijstvu. Zavod je bil središče avstrijskega svilarstva, obiskova- li so ga mnogi priznani strokovnjaki, med nji- mi tudi mikrobiolog Louis Pasteur (1822– 1895) kot raziskovalec bolezni, ki se je poja- vila pri sviloprejki na Goriškem. Na Goriško so prihajali z raziskovalnimi nameni tudi znanstveniki drugačnih usmeri- tev. Med prvimi je bil ruski jezikoslovec in narodopisec Ismail Ivanovič Sreznjevski (1812–1880), sledil mu je prav tako ruski jezi- koslovec, a poljskega rodu, profesor univer- ze v Sankt Peterburgu Jan Igncy Niecisław Baudouin de Courtenay (1845–1929) in nem- ški patolog Rudolf Virchow (1821–1902), ki si je leta 1888 ogledal tudi arheološka izkopa- vanja pri Sv. Luciji (danes Most na Soči). Iz- kopavanja je vodil tržaški zdravnik in arheo- log Carlo Marchesetti (1850–1926), poznan tudi kot raziskovalec prazgodovinskih naj- dišč na Krasu. V tem času so strokovne kmetijske publi- kacije nastajale na slovenskem oddelku de- želne kmetijske šole v Gorici. Učitelj na isti šoli Fran Povše (1845–1916) je v letih 1875– 1877 objavil učbenik Umni kmetovalec v treh delih. Franc Kuralt (1847–1921 ), ki je prav ta- ko učil na šoli, je objavil knjigo Umni sadjere- jec (1878). V Gorici so izhajala kmetijska gla- sila, kot so Umni gospodar, Gospodarski list, Kmetovalec in Primorski gospodar. Do prve svetovne vojne je bilo kmetijstvo in deloma gozdarstvo edino, katerega razvojna pot je bila utemeljena v organizirani raziskovalni obliki. Drugo neformalno obliko raziskovanja so predstavljali, kot že povedano, predvsem posamezniki, profesorji in učitelji na raznih stopnjah šol v Gorici ter drugi. Njihovo delo je bilo usmerjeno predvsem k humanistiki. Avtorji so svoje raziskave objavljali v izve- stjih gimnazije in realke ter slovenskem revi- jalnem tisku, ali pa samostojno. Poučna tudi za naš čas bi bila celotna izdaja vseh sloven- skih razprav, ki so izšle v izvestjih goriške dr- žavne klasične gimnazije in realke. Profesorji so bili zelo različno strokovno usmerjeni, različno je bilo tudi njihovo raziskovalno ho- tenje, in tako je tudi njihov pomen zrcalo ta- kih različnosti. Najpomembnejše mesto med goriškimi slovenskimi znanstveniki zagoto- vo pripada vsaj dvema: zgodovinarju in pro- fesorju na goriškem učiteljišču Francu Kosu (1853–1924), ki je s svojo izdajo virov Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (1902–1928) – nastajala je v celoti v Gorici – postavil temelje slovenskemu srednjeveške- mu zgodovinopisju, ter jezikoslovcu p. Izvestje 21 • 2024 8 ČLANKI ��� Stanislavu Škrabcu (1844–1916), ki je živel in deloval v samostanu na Kostanjevici pri Gori- ci ter izdajal periodično publikacijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška (1880–1915). Ob njiju je mogoče postaviti še bogoslovnega profe- sorja Štefana Kociančiča (1818–1883), ki je slovel kot leksikograf, krajevni zgodovinar in knjižničar. Toda ob Škrabcu je v Gorici (sicer občasno) živelo še nekaj uglednih in izšola- nih filologov, kot so Ivan Šolar (1827–1882), Maks Pleteršnik (1845–1923), kasneje Janko Pretnar (1880–1951), Ivan Koštial (1877– 1949) in Anton Sovre (1885–1963). Med zgo- dovinarji so poleg že omenjenega Franca Kosa v Gorici učili še Simon Rutar (1851– 1903), dalje Fran Šuklje (1849–1935) in Karel Capuder (1879–1960). Z znanstvenim delom pa so se ukvarjali fizika Jakob Čebular (1844– 1929) in Anton Šantel (1845–1920), geolog Ferdo Seidl (1856–1942) in astronom Matej Vodušek (1839–1931). Realčni profesor Ja- kob Zupančič (1871–1939) je med bivanjem v Gorici leta 1911 izdal prvo slovensko knjigo o letalstvu, ki je nastajala vzporedno z goriški- mi letalskimi poskusi bratov Edvarda in Jože- ta Rusjan; njuno delo je temeljilo na kon- strukciji letal. Fran Erjavec (1834–1887), po- membna osebnost slovenske literarne zgo- dovine, je bil profesor na goriški realki. Ob pisateljevanju se je ukvarjal z naravoslovnimi vedami in zbiral tudi narodopisno gradivo ter gradivo za slovar slovenskega jezika. Na goriškem bogoslovju so učili ugledni teologi, kot so Janez N. Hrast (1830–1874), Anton Mahnič (1850–1920) in Franc Žigon (1861– 1936); obetavni filozof Ivan Jurič (1868– 1894) iz Medane je umrl potem, ko je dokto- riral na papeški univerzi (Germanik) v Rimu. Obsežna je tudi vrsta znanstvenikov in javnih delavcev, ki so izšli iz več generacij slovenskih srednješolcev v Gorici, kot so bili že omenjena Štefan Kociančič in Simon Ru- tar, botanik Franc Krašan (1840–1902), du- hovnika Janez Nepomuk Hrast in Anton Mahnič. Sledijo jim Anton Rudež (1847– 1907), pedagog in avtor knjige o gluhone- mih, filolog Karel Štrekelj (1859–1912), zgo- dovinarja Miroslav Premrou (1871–1944) in Milko Kos (1892–1972), teolog in zgodovinar Josip Srebrnič (1876–1966), literarni zgodo- vinarji Avgust Žigon (1877–1941), Avgust Pir- jevec (1887–1943) in Janko Bratina (1882– 1920), pravni zgodovinar in politik Bogumil Vošnjak (1882–1959), gospodarstvenika Ivan Slokar (1884–1970) in Milko Brezigar (1886– 1958), filozofa Klement Jug (1898–1924) in Franjo Čibej (1901–1929), leksikografa Josip Nemec (1900–1902) in Anton Kacin (1901– 1984), gradbenik, mostograditelj Mihael Štrukelj (1851–1923), fizik in profesor lju- bljanske univerze Julij Nardin (1877–1959) ter zdravnik urolog Rihard Jug (1875–1949). Ta seznam bi lahko dopolnili z mlajšimi, roje- nimi na začetku 20. stoletja, oziroma vsemi, ki so jim v 20. stoletju na obeh straneh dr- žavne meje sledili. V Gorici pa so pred prvo svetovno vojno živeli tudi nekateri drugi slovenski javni de- lavci, ki so delovali tudi znanstveno in stro- kovno. Posebno mesto pripada mnogo- stranskemu izobražencu pravniku Henriku Tumi (1858–1935), ki je bil sicer rojen v Lju- bljani, a se je izjemno vživel v krajevno javno dejavnost na Goriškem, predvsem politično in gospodarsko; znanstveno je deloval kot teoretik marksizma, politolog in s pisanjem poglavij iz psihološke stroke. Med prišleki v Gorico je treba omeniti zdravnika Antona Breclja (1875–1943), psihiatra Frana Göstla (1865–1945) in pravnika Vladimirja Knafliča (1888–1943). Nekateri drugi ugledni sloven- ski znanstveniki so se na Goriškem le rodili, denimo umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole (1886–1963) v Kanalu ob Soči, ali pa ka- sneje literarna zgodovinarja Anton Ocvirk (1907–1980), rojen v Žagi pri Bovcu, in Viktor Smolej (1910–1992), rojen v Prvačini. V razvoju slovenskega znanstvenega de- la na Goriškem je posebno mesto pripadalo tudi založništvu, ki je na Goriškem omogoča- 9 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI lo izhajanje Rimskega katolika in kasneje prav tako dveh osrednjih slovenskih revij, ki sta objavljali tudi znanstvena dela, Vede in Naših zapiskov. V Gorici so izhajala strokovna dela, kot so Knafličevo skoraj 400 strani ob- segajoče teoretično delo Socializem (1911), knjiga o Srednješolski vzgoji (1912) Karla Ozvalda (1873–1946), monografija o Kamni- ških ali Savinjskih Alpah (1907–1908) Ferda Seidla (1856–1942) in biološka knjiga O istvu življenja (1913) Borisa Zarnika (1883–1945). Kot dodatek k tem navedbam velja opozori- ti na objave doktorskih disertacij. Kar veliko jih je, a naj omenimo le disertacijo Ivana Pre- glja o patru Rogeriju Ljubljanskem v reviji Vo- ditelj v bogoslovnih vedah (1910) in disertaci- jo iz srednjeveške zgodovine Tirolske Ivana Slokarja (izšla je v Forschungen und Mittei- lungen zur Geschichte Tirols und Vorarle- bergs, 1911). Omembe vredna je tudi pobuda goriške nadškofije, da zbira gradivo za cer- kveno krajevno zgodovino, več takih objav je našlo mesto za objavo v nadškofijskih gla- silih (na primer Folium periodicum). Iz povedanega je mogoče ugotoviti, da se na Goriškem razvoj slovenske znanosti ni mnogo razlikoval od razmer v drugih prede- lih slovenskega ozemlja. K razvoju na polju humanističnih ved so pred prvo svetovno vojno v prvi vrsti prispevali srednješolski uči- telji, mnogi med njimi z znanjem in ambicija- mi, da postanejo univerzitetni profesorji. Na Goriškem je bila državna intervencija v razi- skovalno delo že od začetkov usmerjena predvsem v kmetijstvo, kjer so imeli najve- čjo korist ravninski predeli dežele, naseljeni predvsem s Furlani in Italijani. Samodejno se zato postavlja vprašanje o odnosih med na- rodnostma tudi na raziskovalnem polju. V le- tih pred prvo svetovno vojno o kakem soži- tju in posebnem sodelovanju ni mogoče go- voriti. Nezmožnost sodelovanja se je poka- zala predvsem pri zgodovinarjih in domo- znancih, tudi zaradi velikega vpliva političnih namenov, ki so pogostokrat vzpodbujali polemične medsebojne spise slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. Razvoj, ki smo ga le nakazali, je prekinila prva svetovna vojna. Njene posledice so v mnogočem spremenile podobo slovenske Gorice in Goriške. Življenje je bilo podrejeno najprej vojnim razmeram, čas po vojni pa ob- novi civilnega življenja. Dogajanje prve sve- tovne vojne je na soško bojišče (Šempeter pri Gorici, 1915) privedlo tudi nekatere ugle- dne znanstvenike. Med njimi je bil tudi na Dunaju rojeni Erwin Schrödinger (1887– 1961), ki je leta 1933 prejel Nobelovo nagra- do za fiziko. Že med vojno pa so se pojavili razmisleki, predvidevanja in načrti, kaj bo prinesel čas, ki bo vojni sledil. Nanj se je bilo treba pripra- viti zlasti z gradivom, ki naj bi uresničilo pr- venstveno zahtevo slovenske politike, da se ustvari Zedinjena Slovenija, zlasti pa, da se ustrezno začrta državna meja med nastaja- jočo in nastalo jugoslovansko državo ter dr- žavami Italije, Avstrije in Madžarske tako, da bo ustrezala narodnostnim principom. Da bi se taka odločitev le uresničila na mi- rovni konferenci v Parizu (1919), je zlasti slo- venska delegacija, kot del kot jugoslovanske strani, pripravljala gradivo, ki naj bi dokazo- valo, da se dežele nekdanjega Avstrijskega primorja (Goriška, Trst, Istra) z večinskim slovanskim prebivalstvom ne smejo dodeliti Italiji. Gradivo, ki je v obravnavo vključilo tu- di Beneško Slovenijo, je izšlo v več publikaci- jah, katerih avtorji so bili poznavalci iz vrst primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov (Milko Kos, Dinko Puc, Rajko Nahtigal, Miro- slav Premrou, Otokar Rybaȑ, Dragotin Gu- stinčič itd.). Dokazno gradivo ni zadostova- lo, da bi bila nova meja, določena po Rapal- ski mirovni pogodbi (1920), uresničena po željah Slovencev. Del zbranega in objavlje- nega gradiva je služil v podporo reševanja in razumevanja problemov, ki so nastali med obema vojnama, v odnosu slovanske manjši- ne do italijanske fašistične oblasti. Pri tem Izvestje 21 • 2024 10 ČLANKI ��� delu so bili zelo zavzeti primorski Slovenci in istrski Hrvati, živeči kot emigranti v Jugosla- viji (Lavo Čermelj, Lojze Berce, Ive Mihovilo- vić, Mijo Mirković, Josip Roglić, Joža Lovren- čič, Lado Božič, Engelbert Besednjak, Bran- ko Vrčon, Josip Wilfan, Jožko Žiberna itd.). Med obema vojnama so v Gorici znan- stveno delovali le redki Slovenci. Nekaj let po vojni je Henrik Tuma v goriški znanstveni re- viji Studi Goriziani (1924) objavil jezikoslovno študijo. V italijanskih znanstvenih revijah je izšlo več razprav Miroslava Premrouja. Ogla- sil se je sin slovenske matere Umberto Bon- nes (1890–1945), gimnazijski profesor v Gori- ci, ki se je dotaknil novejše slovenske zgodo- vine. Med vojnama v Gorici je izšlo nekaj v italijanščini oziroma francoščini napisanih doktorskih disertacij slovenskih avtorjev, de- nimo Cirila Nemca (1899–1984) o likvidaciji avstro-ogrske banke (1924), Alfonza Čuka (1912–1975) o ruski cerkvi in kultu sv. srca (1941) ter Rudolfa Klinca (1912–1977) o uvaja- nju cerkvenih reform Jožefa II. v goriški nad- škofiji (1944). Najobsežnejše znanstveno de- lo dvajsetih let je bil izid Resovega Danteje- vega zbornika tudi s sodelovanjem Gaetana Salveminija in Benedetta Croceja v italijan- skem jeziku leta 1923 v Gorici, slovenska ver- zija je izšla že pred tem v Ljubljani (1921). Znanstveno delo Alojza Resa (1893–1936) je bilo namenjeno literarni in umetnostni zgo- dovini. Z literarno zgodovino se je ukvarjal tudi pisatelj Andrej Budal (1889–1972), več pa je bilo krajevnih zgodovinarjev, kot so Stanko Stanič (1893–1955), Franc Rupnik (1890–1947), Venceslav Bele (1887–1938) in Rado Bednařik (1902–1975). Gotovo pa sta iz- jemno delo opravila že omenjena Anton Ka- cin kot pisec slovenskih slovničnih učbenikov v italijanščini in Josip Nemec, ki je bil avtor ali soavtor obsežnih slovarskih del, zlasti itali- jansko-nemškega slovarja in slovenskih slov- nic za Italijane. Goriški rojaki so se uveljavljali tudi zunaj ožje domovine, predvsem v matič- ni Sloveniji. V dvajsetih letih je tu doktoriralo več Goričanov (Alojzij Res, Klement Jug, An- ton Kacin, Peter Zavrtanik, Fran Vatovec itd.). Prav pa je povedati, da je bil prvi doktor oziroma doktorica, promovirana na ljubljan- ski univerzi (1920), Ana Mayer Kansky (1895– 1962) iz Lož pri Vipavi, takrat na Kranjskem. Goričani so postali tudi profesorji ljubljanske in drugih univerz (zgodovinar Milko Kos, jezi- koslovec in kobariški rojak Radivoj Mikuš, fi- zik Julij Nardin, umetnostna zgodovinarja Vojeslav Mole in v Červinjanu rojeni France Mesesnel), mesta univerzitetnih učiteljev univerze v Ljubljani so zasedli tudi nekdanji profesorji goriških srednjih šol (Karel Ozvald, Janko Pretner, Julij Nardin). Zelo pomembno vlogo je odigral leta 1925 v Ljubljani ustanovljen Manjšinski inšti- tut, predhodnik današnjega ljubljanskega In- štituta za narodnostna vprašanja. Ena te- meljnih nalog obeh inštitutov je bila in je še danes vsestransko proučevanje zahodne Slovenije. Preostane nam le še pogled na obdobje po drugi svetovni vojni, ki je seveda prineslo nove razvojne poti znanstvenega in razisko- valnega dela v skladu z duhom časa. V prvih letih po vojni je življenje potekalo predvsem pod vplivom odpravljanja materialne vojne škode na Slovenskem, na Primorskem pa zla- sti v pričakovanju na ureditev novih državnih meja med Jugoslavijo/Slovenijo in Italijo ali, kakor se je pogovorno pogosteje imenovalo to dogajanje, kot »boj za meje nove Jugosla- vije«. Primer se je zaključil s podpisom Pari- ške mirovne pogodbe (1947), dokončno pa s sklenitvijo Osimskih sporazumov (1975). Tudi v obnovitvenem času se je predsta- vljala in razvijala raziskovalna dejavnost. Na- črtovanje gradnje Nove Gorice je izzvalo strokovnjake iz gradbene stroke (arhitekte, urbaniste) in družboslovce (geografe, socio- loge in naravoslovce (vremenoslovce, agro- nome), zdravstvene delavce itd.). To znan- stveno usmeritev nakazujejo objave Antona Melika, Igorja Vrišerja, Zdravka Mlinarja, 11 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI številne diplomske naloge ter disertacija Ka- tje Jerman (2008) in urbanistična monogra- fija Tomaža Vuge (2018). Že proti koncu druge svetovne vojne se je okoli mejnih vprašanj ponovilo dogajanje, ki se odvijalo po prvi vojni v letih 1918–1920 in se je končalo podpisom Rapalske pogod- be (1920) in nato še Rimske pogodbe (1924). Tokrat je bila slovenska stran bolje orga- nizirana, saj se je na reševanje mejnega vpra- šanja pripravljala že med vojno, in sicer z ustanovitvijo znanstvenega inštituta (12. 1. 1944) pri Predsedstvu SNOS (vodja prof. Fran Zwitter), ki je tudi še po vojni pripravljal ustrezno gradivo, da ga bo uporabila jugo- slovanska/slovenska stran na mednarodni ravni, ko se bo odločalo o novih jugoslovan- skih/slovenskih mejah na severu in zahodu (sem je bila vključena tudi Beneška Slovenija s Kanalsko dolino). Nastalo je veliko gradiva, ki je bilo v veliki meri objavljeno, med dru- gim tudi v zbornikih Oko Trsta v uredništvu Viktorja Novaka in Frana Zwittra (Beograd, 1945) ter v obsežni monografiji Slovensko Primorje in Istra (Beograd, 1953). Prvi nave- deni zbornik je nastajal še med vojno (tiska- nje v Beogradu je bilo končano 6. novembra 1945). Zbornik iz leta 1953, ki je tematsko ob- sežnejši, je obdeloval tudi prva povojna leta. Poleg Hrvatov so pri njem sodelovali tudi Slovenci (med njimi Primorci France Bevk, Lavo Čermelj, Ivo Juvančič, Lino Legiša, Mil- ko Kos, Milko Matičetov, Vasilij Mirk in Stan- ko Peterin). Ta zbornik je bil dolga desetletja okvir in podlaga, na kateri se je prikazovala tudi zgodovina Goriške. Iz inštituta, ustanovljenega januarja leta 1944, sta se razvila povojni Muzej narodne osvoboditve Slovenije (1948) in Inštitut za narodnostna vprašanja (1948), kasneje se ji- ma je pridružil še Inštitut za zgodovino dela- vskega gibanja (1959; od 1989 Inštitut za no- vejšo zgodovino). Ustanovitev teh zavodov je ob že obstoječih muzejih, arhivih in knji- žnicah ponudila nove muzeje s poudarkom na antifašizmu ter narodnoosvobodilnem boju. Na Primorskem je bila zaradi posebne- ga toka zgodovine mreža teh ustanov slab- še razvita. Zato so osrednja slovenska stro- kovna društva (na primer zgodovinarji leta 1948) sporočala in predlagala potrebo po ustanovitvi teh z zgodovinopisjem poveza- nih ustanov na krajevni ravni, tudi na Gori- škem. Na tako zakasnelo stanje so opozarja- li tudi posamezniki ob svojem strokovnem in znanstvenem delu. V spremenjenih razmerah po drugi sve- tovni vojni so se kot odgovor na pobude v obeh delih z državno mejo ločene Goriške tako v novonastalih knjižnicah, arhivih in muzejih samodejno pojavljali prvi znanilci raziskovalnega delovanja, zlasti na polju družboslovja in humanistike (Zorko Jelinčič, Zdravko Jelinčič, Srečko Logar, Srečko Vil- har, Miroslav Pahor, Drago Pahor, Atilij Ra- kar, Marijan Brecelj itd.). Zaradi dnevnih dogodkov in temeljnih značilnosti zahodne Slovenije, ki jo je meja razdelila med predele v matični domovini in predele v Italiji (bivša Tržaška in Goriška po- krajina, Beneška Slovenija z Rezijo in Kanal- sko dolino v bivši Videmski pokrajini), je bilo namreč potrebno tudi dobro poznavanje zgodovine. Značilnosti so bile predvsem sti- čišče jezikovnih in drugih značilnosti slovan- sko-romanske soseščine ter zelo utemeljena in preizkušena narodnostna občutljivost. Prav na teh spoznanjih je bilo treba premi- šljeno načrtovati poti bodočega razvoja v te- sni navezanosti z nameni in cilji raziskoval- nega dela, ki se je sicer zelo uspešno rojeva- lo najprej v obalni Primorski, zlasti po tem, ko je bilo začasno (1954) in nato končno re- šeno (1975) »tržaško vprašanje«. Uspešen razvoj družboslovnih in humanističnih zna- nosti je na obalnem pasu kasneje dobil izje- mno razsežnost, katere potrdilo je Univerza na Primorskem in Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru. Izvestje 21 • 2024 12 ČLANKI ��� Dodati pa je treba, da so se poglobljene raziskovalne pobude (inštituti) pojavljali tu- di v drugih družbenih panogah, vendar tudi koordinirano s planskimi komisijami uprav- nih in političnih oblasti vseh stopenj, od ob- činskih do republiških. Na Goriškem so se posebej sestavljene raziskovalne skupine osnovale na področju gospodarstva (tovar- na pohištva Meblo v Novi Gorici, elektrogo- spodarstvo), šolstva (delavske univerze), zdravstva (bolnišnica v Šempetru pri Gorici, Higienski zavod v Novi Gorici), kmetijstva, veterinarstva in gozdarstva. Sredi leta 1966 je v Novi Gorici prve po- ganjke dobil sociološki center v okviru občin- skega odbora SZDL (delovanje sociologov Jožeta Šušmelja in Marjana Tavčarja). Kljub nekaterim dobro opravljenim anketnim razi- skavam ni zmogel zaživeti. Že konec šestde- setih letih 20. stoletja so se pojavljale pobu- de, da bi Nova Gorica, ki je bila takrat le še občinsko središče, a neformalni center tako imenovane severnoprimorske regije (zaje- mala je večji del nekdanje zgodovinske deže- le Goriške), pridobila podružnico Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani ter enega od inštitutov Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), predvsem zgodovin- skega. Te zamisli so se razvile predvsem na podlagi spoznanja o posebnostih goriškega prostora, med njimi je najbolj izstopala ro- mansko-slovenska zahodna meja z vsemi pozitivnimi in mnogostranskimi učinki, pa tu- di manj koristnimi vplivi. Med slednje je sodil in še vedno sodi politični in gospodarski pri- tisk na jezikovno mejo, ki sega tudi preko nje. Poleg tega pa bi bližina arhivskih nahaja- lišč in knjižnic (Trst, Videm, Gorica, Čedad) olajšala raziskovalno delo. V sedemdesetih letih so bila prizadevanja, da bi v hiši pisatelja Franceta Bevka v Rožni Dolini nastal center za literarnozgodovinske raziskave. Kasneje, v devetdesetih letih, je ob prvem simpoziju, posvečenem jezikoslovcu p. Stanislavu Škrabcu, zrasla zamisel, da bi v Novi Gorici ustanovili študijsko središče, ki bi omogoča- lo razvoj slovenističnih strok. Prizadevanja, da bi Goriški muzej razširil svojo dejavnost tudi na področju znanstvenoraziskovalnega dela (zgodovina Primorske v 19. in 20. stole- tju), niso bila uspešna, pa čeprav je muzej dokazoval svojo raziskovalno usmerjenost z znanstvenimi knjižnimi izdajami (zlasti ob ti- sočletnici Gorice) in periodično publikacijo Goriški letnik (od leta 1974). Med vzpodbudami, da dobi Nova Gorica eno od oblik raziskovalnega središča medna- rodnega značaja, je bila dejavnost skupnosti Slovencev v Italiji in domoznansko razisko- valno bolj sproščeno in bolj korektno delo pri zgodovinarjih na Goriškem ter v furlan- skem prostoru. Slovenski raziskovalni inšti- tut v Trstu (Slori) je imel in še ima s svojimi podružnicami v Gorici, Čedadu ter Kanalski dolini predvsem raziskovalne namene. Ključ- no vlogo opravlja slovenska Narodna in štu- dijska knjižnica (sedež v Trstu in Gorici) s svo- jimi podružnicami in odseki, zlasti z odood- sekom za zgodovino in etnografijo v Trstu. Raziskovalci in znanstveniki slovenskega rodu so bili in so še vedno vključeni v dejav- nost ustanov večinskega naroda, najdemo jih kot univerzitetne učitelje in sodelavce raziskovalnih ustanov v Gorici, Trstu ter Vid- mu. Veliko so pripomogli k temu, da je itali- janska historiografija, obremenjena z nacio- nalizmom in nekritičnim obravnavanjem Slo- vencev kot naroda brez zgodovine, spreme- nila obravnavo obmejnega prostora. Gorica je po tem, ko je skoraj samodejno prenehalo z delovanjem škofijsko semeni- šče, znova postala univerzitetno in visoko- šolsko mesto z vso spremljajočo raziskoval- no ter pedagoško organizacijo, ki jo tako mesto potrebuje. V Gorici delujeta goriški podružnici tržaške (od 1989) in videmske univerze (od akademskega leta 1993/1994), od leta 2006 je v Gorici (v bivšem Šolskem domu v Križni ulici) začasno delovala tudi novogoriška univerza. 13 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Poleg navedenega deluje v Gorici še ne- kaj italijanskih znanstvenoraziskovalnih in- štitucij, kot so mednarodni sociološki inšti- tut (Istituto di sociologia internazionale – IS- IG), pokrajinski muzeji (Musei provinciali), državna posoška knjižnica (Biblioteca Stata- le Isontina), državni arhiv (Archivio di stato) in nadškofijski arhiv, Inštitut za versko in družbeno zgodovino (Istituto per la storia sociale e religiosa), Inštitut za srednjeevrop- ska srečanja (Istituto per incontri culturali mitteleuropei) ter Furlansko filološko dru- štvo (Società Filologica Friulana). Prava znanstvena periodična revija v Gorici je glasi- lo goriške državne knjižnice Studi Goriziani. V delu navedenih italijanskih ustanov ob- mejnega prostora so se kazale tudi razisko- valne smeri, ki jih je v povezavi z italijansko- slovenskimi skozi zgodovino nakazalo tudi poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880– 1956 (2003). Žal tega poročila italijanska vla- da ni uradno potrdila, čeprav je sestavljeno kot znanstveno delo in je bila italijanska vla- da tudi sopredlagatelj skupine strokovnja- kov, ki so to poročilo sestavili. Leta 1987 so dozoreli pogoji, da je Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa, eden izmed se- stavnih delov Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), z začetkom druge polovice istega leta v Novi Gorici odprl svojo raziskovalno enoto, ki sta ji bila zaradi volje dedičev pridružena knjižnica in arhiv Henri- ka Tume, slovenskega politika, publicista in planinca. Tuma je bil s svojim življenjem in delom tesno povezan z zahodnimi predeli slovenskega etničnega ozemlja. Prav zavo- ljo te zapuščine je bila v nastajanje razisko- valne enote pogodbeno vključena tudi no- vogoriška mestna občina. Za nastanek eno- te sta si poleg upravnika Zgodovinskega in- štituta dr. Staneta Grande še zlasti prizade- vala takrat odhajajoči direktor ZRC SAZU dr. Mitja Zupančič in njegov naslednik, sedanji direktor dr. Oto Luthar. V enoti je na začetku tudi kot vodja deloval dr. Branko Marušič. Svoje delo je opravljal v okviru raziskovalnih nalog Zgodovinskega inštituta, poleg tega pa mu je okolje narekovalo druge naloge, a vselej povezane s krajevno preteklostjo in domoznanstvom. Pri njihovem uresničeva- nju so mu poleg sodelavcev zgodovinskega inštituta v Ljubljani občasno pomagali diplo- manti in študentje ustreznih študijskih smeri. V zahodnem slovenskem prostoru sta te- daj že bila dva dislocirana sestavna dela ZRC SAZU, in sicer Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni in raziskovalna enota Inštituta za biologijo ZRC SAZU v Tolminu. Njun nasta- nek je bil tesno povezan z okoljem, kjer sta delovala in še delujeta. A tudi Nova Gorica je bila zaradi svoje lege in primernega okolja, ki ga nudi, zelo ustrezen kraj za raziskovanje preteklosti slovenskega zahoda, jezikoslov- ja, narodopisja in zgodovine umetnosti. Od začetka leta 2004, ko se je v Novi Gorici razi- skovalna enota zgodovinskega inštituta po- stopoma preoblikovala v Raziskovalno po- stajo (RP) ZRC SAZU, je ločeno nastajal tudi dodiplomski študij slovenistike na novogori- ški univerzi (takrat Politehniki) ter podi- plomski študij kulture in idej (interkulturne študije) v Ljubljani pri ZRC SAZU. Pri teh štu- dijskih nalogah so kot predavatelji delovali tudi sodelavci RP. Na tem mestu je treba prikazati široko razprto delovanje predvsem ZRC SAZU, ki obsega mrežo samostojnih raziskovalnih skupin (inštitutov) in ga je ustanovila SAZU 19. novembra 1981. V letu 1994 je ZRC SAZU dobil pravice in dolžnosti javnega raziskoval- nega zavoda. Združuje 17 inštitutov in ima la- stno založbo. V njegovem dosedanjem delu je ustanovitev RP ZRC SAZU v Novi Gorici (2004) novost in hkrati rezultat prizadevanj, da je ZRC SAZU območje svojega dela po preudarku razširil tudi na nekatera večja slo- venska pokrajinska središča (Maribor, Pe- tanjci v Prekmurju). Ob tem je vredno Izvestje 21 • 2024 14 ČLANKI ��� omeniti dejavnost raziskovalnega središča ZRC SAZU pri slovenski manjšini v Avstraliji (historični arhiv za Slovence v Avstraliji v New South Walesu). RP postaja je po začetnih zapletih s pro- storsko namestitvijo dobila svoj sedež na Delpinovi ulici 12 v Novi Gorici. Pred tem se je iz sprva začasnih prostorov podjetja Iskra Delta v Novi Gorici preselila najprej v novo- goriško občinsko palačo in se javnosti v de- loma prenovljenih delovnih prostorih prvič predstavila tudi v središču mesta 10. sep- tembra 2004. K zagotovitvi delovnih prosto- rov je veliko pripomogla Mestna občina No- va Gorica. Skozi leta se je število raziskovalnih nalog povečalo, s tem pa tudi število sodelavk in so- delavcev. Od septembra 2004, ko so delo združevali štirje raziskovalci, se je njihovo šte- vilo novembra 2024 povzpelo do števila osem. Od začetka je RP vodil dr. Branko Ma- rušič, kot voditeljice pa so mu sledile dr. Dani- la Zuljan Kumar, dr. Jasna Fakin Bajec in od 2024 dr. Petra Svoljšak, ki je hkrati tudi vodja Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. V svojem delu RP še danes sledi programu Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, Inštituta za slovensko narodopisje, Muzikološkega inšti- tuta, Inštituta za kulturno zgodovino in za kratek čas tudi Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Ob zgodovinskih raziskavah se tako sodelavke in sodelavec RP posvečajo tudi raziskovanju severnoprimor- skih in zamejskih dialektoloških značilnosti, etnoloških problemov obmejnega prostora, kulturne, umetnostne in glasbene zgodovine Goriške, pri čemer ni državna meja nobena ločnica, obenem pa je raziskovalni fokus združen v projektu Zahodna meja v luči spre- memb časa. Ob temah, ki so povezane z ob- mejnim prostorom, raziskovalke in razisko- valci sodelujejo v programih ter projektih svo- jih matičnih inštitutov ZRC SAZU. Novogori- ška raziskovalna enota je pri uresničevanju te- meljne raziskovalne naloge prispevala več raziskav o problematiki slovenske zahodne meje v 19. in začetku 20. stoletja, do proble- ma pristopa interdisciplinarno, zlasti v za- dnjih letih pa je v središče svojih raziskav po- stavila tudi Novo Gorico, njeno arhitekturno in urbanistično dediščino. RP je iz skromnih začetkov prerasla tudi v pomembno in vsebinsko opredeljeno knji- žnico s posebnim poudarkom na bogatem domoznanskem knjižnem fondu, s čimer uresničuje eno od vizij njenih pobudnikov. Temeljni kamen RP ostajata knjižnica in arhiv Henrika Tume, ki bo sčasoma prešel v digi- talno obliko in s tem postal še bolj dostopen zainteresirani javnosti. Delo RP je tesno po- vezano s širjenjem vsebinskega programa tudi novogoriške univerze in njenih fakultet. Ostale novogoriške visokošolske ustanove (Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za ko- mercialne in poslovne vede, Fakulteta za uporabne družbene študije, Fakulteta za elektrotehniko in multimedijske komunika- cije, Fakulteta za vede o zdravju Univerze na Primorskem) niso pokazale zanimanja za so- delovanje, primorska univerza v Kopru pa ga ohranja in nadgrajuje. Velik del raziskav RP je bil predstavljen tudi na znanstvenih zborovanjih, objavljen je bil doma in v slovenskem jeziku (izdaje Za- ložbe ZRC SAZU, izdaje koprske založbe An- nales, objave v reviji Kronika, v glasilu Izve- stje RP ZRC SAZU itd.), v izdajah publikacij slovenske skupnosti v Italiji (izdajatelji: Gori- ška Mohorjeva družba, Kulturno društvo Ivan Trinko v Čedadu, Založništvo tržaškega tiska) in v tujem znanstvenem ter strokov- nem tisku (goriški reviji Studi Goriziani, vi- demskih revijah Memorie storiche forogiulie- si in Storia contemporanea, v tržaških revijah Quaderni giuliani di storia in Qualestoria). Plodno je bilo sodelovanje z ustanovami, ki smo jih že navedli, k njim dodajamo še vsa- koletni festival èStoria, ki je uspešna pobuda 15 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI zasebne knjigarne Libreria Editrice Gorizia- na. Posebej vredno omembe je sodelovanje s tujimi založbami, kot je P. Lang iz Berlina, ki je izdala monografijo Neve Makuc Borders and identities in the Early Period: Venetian Friuli and the Habsburg County of Gorizia Mirrored in Contemporary Historiography (2021), in videmsko založbo KappaVU, ki je skupaj z založbo ZRC SAZU objavila zbornik Saggi scelti sulla storia, sulla lingua e sulla so- cietà slovena al confine italo-sloveno (2022). Prav navedeni podatki prepričljivo dokazuje- jo čezmejno znanstveno in strokovno sode- lovanje, ki je bilo zagotovo eden izmed po- membnih namenov že ob nastanku novogo- riške RP. RP izdaja od novembra 2004 periodično glasilo Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SA- ZU v Novi Gorici. Doslej je izšlo 20 zvezkov, ki so problemsko osredinjeni na raziskovanje preteklosti zahodnega slovenskega prosto- ra in ki so obenem tudi vsakoletna osebna iz- kaznica sodelavk ter sodelavcev RP, name- njena širši javnosti. RP postaja tudi po- membno publicistično središče, saj s podpo- ro Založbe ZRC in soizdajateljskih ustanov uresničuje številne knjižne pobude iz širšega lokalnega okolja ter tako utrjuje svojo vlogo mediatorja med znanostjo in lokalnim oko- ljem. To bo tudi njena usmeritev v prihodno- sti, postati vezni člen med raziskavami na različnih področjih humanistike in družbo- slovja, med univerzo in drugimi izobraževal- nimi ustanovami, med razvejano kulturno dejavnostjo v občini ter hkrati raziskovalna podpora Mestni občini Nova Gorica in dru- gim deležnikom, ki verjamejo, da je znanost temeljni graditelj odprte, vedoželjne in uspešne skupnosti. Raziskovalna postaja Nova Gorica je pred 20 leti ponudila streho raziskovalkam in raziskovalcem, da so v bli- žini svojih domov lahko uresničevali svoj znanstveni potencial; tedaj je bila decentrali- zacija znanosti v slovenskem prostoru uni- kum in neobičajen eksperiment, ki ga je ZRC SAZU kot prakso razširil tudi v Prekmurje, Petanjce in Maribor, s tem pa je tudi humani- stične in družboslovne raziskave v duhu več- disciplinarnosti usmeril v prostor in čas, v preteklost, sedanjost ter prihodnost. Ta pri- hodnost se nam kaže tudi v takih dodanih vrednotah, kot je načrtno približevanje do- sežkov znanosti širšemu krogu javnosti. V taki povezavi in s takimi nameni je ZRC SAZU odprl 21. februarja 2024 ob svojem sedežu na Delpinovi ulici v Novi Gorici Knjigarno ka- varno Maks; javni prostor take vrste je no- vost v novogoriškem obmejnem okolju. Za- četek obratovanja je pokazal, da je zamisel izpolnila pričakovanja. Slovenska znanost na Goriškem v najšir- šem pomenu besede, skozi obdobja prete- klosti zasluži širšo monografsko obdelavo, ki bi morala dobiti veliko aktualno vrednost prav v času, ko se tudi v severnem delu slo- venskega zahoda z novogoriško univerzo in nekaterimi fakultetami utrjujejo pota razvo- ju visokošolskega študija ter znanstvenoraz- iskovalnega delovanja. LITERATURA: Južnič, S. 2013-2014: Matematične vede Solkan- ca Čeferina in njegovih sodobnikov. V: Goriški letnik, 37-38, 239–265. Južnič, S. 2015-2016: Goriški jezuitski matematiki in fiziki v srednjevropskem sodelovanju. V: Goriški le- tnik, 39-40, 123–133. Južnič, S. 2005: Gauchyjeva in Močnikova Gorica kot središče evropske matematike (ob 190.obletnici Močnikovega rojstva). V: Arhivi 28, št. 1, 16–32. Marušič, B. 1999: Gorica in Goriška v slovenski znanosti. V: Primorska srečanja, 23, št. 218, str. 479– 483. Marušič, B. 2005: Storiografia. V: Gli Sloveni nel Goriziano dalla fine del medioevo ai giorni nostri. Gorizia: ISSR, 2005, str. 303–330. Marušič, B. 2006: O začetkih literarne zgodovi- ne na Primorskem. V: Koledar GMD (2006), str. 62– 67.