Časopis za kritiko znanosti; 1991;!38/139:13-32 13 Zgodovinska ikonografija totalne ustanove in fenomen "bolezen- ženska" Darja Zaviršek Ker je tedaj naži deželi zaradi vedno silnejdega naraščanja blaznih - leta 1875. bilo je sprejetih 112,1876. leta 98, leta 1877. pa 106 - tedaj v enem letu trikrat toliko, kakor v 5 letih skupaj! - več i in bolje vredjeni zavod že davno sila potreben bil, zalo se mi zdi primerno, seznaniti zdaj občinstvo z notranjo napravo in namenom dobre blaznice. Dr. Karol BUitceiss, Blaznice (noriinice), kak rine morajo biti, in kaj Je njih namen, 1878 Iz amorfne mase nizko strukturi rani h družbenih odnosov in deteritor-ializiranih prostorov vaških poti in mestnih ulic, ladij norcev, karnevalov in nato centraliziranih zaporov se je konec 18. stoletja norost izfiltrirala kot točno določena kategorija deviantnosti. Nove življenjske razmere, ki so nastale z uvedbo tovarniškega dela, novega tipa družinskih odnosov, pogleda na spola in novega normativnega sistema, so zahtevali tudi drugačen tip socialne kontrole. Tržno gospodarstvo, ki je bilo podrejeno vse bolj strukturiranemu redu, je zahtevalo diferencirano klasifikacijo deviantnega vedenja in je kot eno prvih izločevalnih opozicij izvedlo ločitev med telesno delovno sposobnimi in telesno nesposobnimi reveži in obstranci. Norost je v zgodovini dobila svoje mesto v zapisih kronistov, ko je bila postavljena kot določena oblika spektakla v javni prostor. Najbolj znana speklakelska dejanja so srednjeveški karnevali noreev, ki so potekali na ulicah in v cerkvah. Ljudje so izbrali opata ali škofa norcev, duhovniki so med plesom nosili različne maske in ženska oblačila, nekateri so hodili naokrog z mašno knjigo na glavi, drugi so igrali karte. 14 Daija Zavirirk jedli klobase, peli kvantaške pesmi, preklinjali in delili udarce mimoidočim. Peter Burke (1985) opozarja na fundamentalno ambivalentnost, skrito v družbeni funkciji teh praznovanj. Po eni strani je imela lak ž na oblika ljudske kulture vlogo protesta proti obstoječemu socialnemu redu in v zvezi s tem vlogo utrjevanja medsebojne solidarnosti določenih družbenih mentalitet, po drugi strani pa so takšna praznovanja, temelječa na inverziji družbenih vlog, ohranjevala in utrjevala hierarhično ureditev družbe ter na poseben način izvajala socialno kontrolo nad izobčenci. Kasneje je postalo gledališče • naslednik ljudskih karnevalov in praznovanj - kraj, kjer se je norost manifestirala brez zadržkov. Njegovi protagonisti so bili vklenjeni v dvojni primež: v stanje blaznosti in obenem v zrenje lastnega stanja. Tudi gledalcu/gledalki je bil omogočen dvojni pogled, saj ga/jo je komična in hkrati tragična podoba norca soočila s celovitostjo človeške narave, celovitostjo njegove/njene lastne podobe. S tem, ko si je igralec nadel obleko norca, si je pridobil pravico, kot pravi Robert Klein (1970), "da se je delal norca". To so mu omogočali prav atributi, ki so imeli močno konotativno funkcijo: žezlo s kraguljčki na primer je izhajalo iz kija, varovalnega orožja blaznežev, ki so ga uporabljali pred agresijo mimoidočih, obrita glava, znamenje stigmati-ziranili posameznikov (vaških norcev, prešuštnic), oslovska ušesa, svinjski mehur itd. Karnevali in kasneje burkaška gledališča, so bili torej točke, kjer je bilo dovoljeno rušenje prepričanja o človekovi zmerni, racionalni in razmišljujoči naravi. V takšnih legitimnih prostorih norosti je bilo dovoljeno tudi tisto, kar je segalo onkraj človekove razumne narave in rušilo konvencionalna obnašanja in kodirano komunikacijo. Prav dvorski norčki so bili tisti, ki so se vedno gibali po nevarnem robu med pogansko razuzdanostjo in dvorsko igro, kot njeno zamejitvijo. Vendar vedno znotraj igre, ki se, kakor pravi Johan Huiz-inga (1970), nahaja onkraj nasprotja modrost/norost, sledi mnogovrstnosti življenjskih razpoloženj in se nahaja v nekem globjem sloju našega duhovnega bitja. Ko je tendenca, da se blazneže loči od drugih stigmatizirancev, konec 18. stoletja postala uresničljiva, je bila povezana z nastankom centralizirane državne moči, ekonomske racionalizacije in razkroja lokalnih socialnih vezi, družinskih gospodarstev in zaprtih skupnosti. Razvoj nacionalnega in mednarodnega trga je odprl pot monopoliziranju in reguliranju vladanja državnih institucij prisile. Nastanki psihiatričnih azilov so bili le mikro posnetek globalnih družbenih procesov centralizacije in terilorializacije. Norost se je zamejila, izgubila nadih strašnega Zgodoiuuka ikonografija totalne ujtaiune ui fenomen'boleten - lemka' 15 in mamljivega obenem, podoba norca pa je dobila klinično sliko. Tako je iz družbe izginila neka vrsta rnentalilete, ki jo najdemo le še za zidovi umobolnic, znotraj katerih je človek, skozi katerega sta nekoč govorila in se preigravala božji in demonski glas in katerega obleko si je nadel norčavi hurkež, le še čista manifestacija bolezni. Medicina, ki si je prizadevala, da bi dobila trdno mesto med vladajočimi strukturami, je s propagiranjem ideje, daje blaznost merljiva le z biološko fizikalnimi spremenljivkami, počasi vodila norost v popolno okrilje svoje oblasti. Kot pokaže Andrew T. Scull (1980), je norost morala postati bolezen, če je medicina hotela dobiti popoln in legitimen monopol nad njeno obravnavo. Nosilci medicinske znanosti, ki so izhajali iz vladajočega razreda in privilegiranega spola (v začetku 19. stoletja so zdravniki že zdavnaj izrinili ženske iz zdravniških dejavnosti), so s prisvojitvijo definiranja človeške norosti, morale, higiene, reproduktivnih dolžnosti žensk vse bolj utrjevali svojo družbeno moč'. Tako je bil leta 1845 v Angliji končno sprejet zakon o blaznežih (Lunatic Act), po katerem je medicina dobila popolno oblast nad vprašanjem norosti, ki jo znotraj koncepta duševnega zdravja obvladuje še danes Novi dokument, ki je uzakonil tudi uvedbo azilov za revne 1 Zmaga, ki jo je medicina izbojevala v 19. stoletju, se je manifestirala v njihovi IZKIJUČNI PRAVICI razsojanja o zdravju, norosti in delu z "blaznimi*. Njena moč se najlepše kaie v anekdoti o Phillipu Pinelu. Koje hotel blaznežem sneti verige, je za to potreboval dovoljenje civilne oblasti,ki pa je, kol dokazuje naslednja anekdota, njihovo prihodnost v celoti prepustila odločitvam psihiatrije. Predsednik prve pariške komune, revolucionar Couthon, je vprašal Pinela: "Meščan, ali si ti norec, ali pa je vzrok drugje, da hočeš te živali izpustiti z verig?" Pinel mu odvrne: "Meščan, prepričan sem, da so norci samo zato tako nemogoči, ker sla jim odvzeta zrak in svoboda." Po tem odgovoru Couthon zaključi: "Potem naredi z njimi, kar hočeš. Bojim se le, da si žrtev lastne predrznost i."(Bernard de Freminville, Das Recht, Zwang auszuueben, 1980, p.59; V:Max Manfred Wambach/'Gert Hellerich/Wolfgang Reichel: Die Museen des Wahnsinns und die Zukunft der Psychiatrie, Suhrkamp, Frankfurt/Main. 2 Tudi najpomebnejša liberalna slruja je v Evropo prišla iz Anglije z zahtevami psihiatra Johna Connolya, naj se blazneže ne zdravi več s prisilnimi sredstvi, temveč uvede "no restraint" metodo. Connoly je v svojem delu The Treatment of Insane without Mechanical Restraints (London, 1856) poročal, da ni od leta 1839, ko je poslal vodja klinike nili enkrat uporabil niti fizične (verige, prisilni jopič) niti moralne (strah, poniževanja) prisile. Namesto tega je organiziral odprle psihiatrične oddelke, regionalno psihiatrično upravo, boril se jke proti novi azilami praksi 1er zatiranju in izključevanju stigmatiziranih. Čeprav ga med leti 1850 in 1860 obsodijo šarlatanstva => 16 Darja Zav trie k norce in je bil pod popolnim zdravniškim vodstvom, je markiral proces institucionalizacijc psihiatrije3. Bistveni premik, ki zaznamuje modernost družb, se je zgodil s premikom od zakona k normi. Moč zakona, ki je človeka prej kaznovala, se je spremenila v občo moč norme. Človek, ki njenih principov nadzora, klasificiranja, hierarhiziranja, kvalificiranja ni ponotranjil, ni bil več zločinec, ampak bolnik. Psihiatrija, ki je svojo moč raztezala tudi na področja prava in institucij znanosti, je služila sistemu industrijske profitne družbe, ki je določenim ljudem, potem ko jih je izločil v skupino stigmatiziranih, dodeli tudi točno določeno mesto. Razmisleka o zgodovinskem nastanku psihiatrije in njenih današnjih institucijah dokazujeta, da gre za sistem konstant, z istimi funkcijami znotraj globalnih sistemov. Le-te, ki se danes izvajajo z novimi praktikami, je Robert Castel (1980) označil kot "psihiatrično intervencijsko konstelacijo", podrejeno principu metamorfoze. Psihiatrični sistem konstant, s pomočjo katerega se določene ljudi najde, označi, izloči in diagnosticira, za Častela sestavljajo naslednji elementi (cf.Max Manfred Wambach, 1980, p. 12): 1. teoretski kod (klasična, socialno-psihiatrična predstava bolezni); 2. tehnologija intervencije (diagnostične metode, moralizirajoče obravnave, terapevtske in rnedicinskc tehnike, pedagogiziranje); 3. institucionalni aparat (klinika, zavod, svetovalne službe); 4. psihiater kot profesionalec (lastnik monopola vedenja, ekspertize, zdravniške kompctence ravnanja in obravnavanja); 5. neprofesionalni delavci-ke v psihiatriji (delajo v soglasju s psihiatri; negovalci-ke, drugo osebje); =» in neznanslvenoeti, je njegova "no restraint" metoda šokirala Francoze, francoski zdravnik Morel, ki je 4el kot izvidnica po ukazu Ministrstva v Anglijo se je vrnil navdušen in poskušal slediti Connolyu. Kmalu je bila med francoskimi zdravniki reforma zavrnjena (cf. Bernard de Freminville, Das Recht..., 1980, p. 61). 3 V Angliji je leta 1853 ustanovljen strokovni časopis Asylum Journal, kjer so blazneži, ljudje z možgansko boleznijo, popolnoma medicinsko koncep-tualizirani. V Nemčiji pa je profesor medicine Johann Christian Reil že leta 1800 izdal katalog pripomočkov za zdravljenje in delo z blazneži in ostro zahteval, da se delo z njimi omeji le na medicino (cf. Gunter Herzog, 1988, p. 439). Zgodovinska ikonografija totalne ustanove in fenomen boleten - ieruka' 17 6. nepsihiatrični profesionalci (psihologi-nje, terapevti-ke, sociologinje, socialni delavci-ke, socialni pedagogi-nje); 7. status prizadetih (definicijaduševnega bolnika-ce kot nedoletne-ga, redukcija njegove-njene meščanske eksistence in pravic); 8. posredovalci (policija, socialne službe, zdravstvene službe, ccrkev); 9. povpraševale! (družina, šole, socialne službe, bolniki, sodišča, podjetja). Vsi ti elementi torej določajo prakso in diskurz psihiatrije. Njihova konstelacija se od dežele do dežele in od časa do časa razlikuje, ne da bi kateri od njih kjerkoli odpadel ali postal nepomeben. Psihiatrična intervencijska konstelacija se uresničuje kot praksa kontrole obnašanja in kot praksa stigmatiziranja (gr. stigma, stigmatos: vbod, pega;) . Zgodovinsko ikonografijo psihiatričnih institucij sestavlja sistem institucionalnega nasilja, ki se kaže tako v segregacijski ideologiji prostora kot v vrsti mehanizmov, ki spodbujajo razosebljenje, nemoč in mortifikacijo" (kot imenuje E. Goffman socializacijo na takšno ustanovo) tistega-e, ki vstopi v psihiatrično ustanovo. Da se v slovenski psihiatriji tudi "na zunaj" ni veliko spremenilo, sem imela priložnost doživeti v slovenskem psihiatričnem azilu, ki gaje v nekaterih točkah mogoče primerjati z delovanjem slovenske psihiatrije v 19. stoletju. Prva slovenska blaznica, kot izvemo iz knjižice dr. Karola Bleiweisa leta 1878, je že uporabljala niz disciplinskih nagrad in sankcij med katerimi so bile tudi "jopice za silo . Nekaj desetletij kasneje (leta 1926) pa je iz članka mariborskega zdravnika Janka Dernovška razvidno, daje imela mariborska bolnišnica tudi "sobo-be-snico", v kateri je stala "...zamrežena postelja in druge varnostne priprave". V Hrastovcu sem videla lako zasedeno "zamreženo posteljo", kakor uporabo "jopic za silo*. "Soba-besnica" pa je prav gotovo predhodnica tim. izolimice, ki jo uporabljajo v Hrastovcu kot mehanizem 4 Goffmanov koncept stigme poudarja, da je stigma reduciranje posameznika na posebnost, ki ga dela različnega od kategorij, ki so le vključene v tolerančno območje posameznikovega družbenega okolja. Stigma je posebna identiteta, katere glavna značilnost je "nenormalnost", ki prekrije vse ostale posameznikove lastnosti. Je diskreditirajoča identiteta, ki se navkljub uporu prilepi na posameznika-co in ga/jo zaznamuje vse dotlej, dokler jo okolje, ki jo je proizvedlo, spet ne zavrne. Nastanek stigme je torej odvisen od posebnega odnosa med vladajočo normo in položaja tistega-e, ki je objekt diskreditiranja (cf. Goffman, Stigma, 1961). 18 f)arja Zanrirk ustrahovanja in kot sami pravijo, za "najhujše primere". To je majhen prostor obdan s keramičnimi ploščicami in opremljen z leseno klopjo, kamor zaprejo človeka včasih za nekaj ur, ali za kak dan. V zaklenjenih vratih je zamreženo okence, skozi katerega se človeka lahko nadzoruje. Tudi izolirnica je bila v času mojega bivanja uporabljena. Današnja ideologija psihiatrije utrjuje prepričanje o "dobri družbi" in slabem/bolnem posamezniku-ci. Klinični diskurz je zares omogočen šele takrat, ko je človek ločen od svojega socialnega konteksta in se kaže profesionalcu kot čista bolezen. Človek in njegova osebna biografija sla reducirana na telo v katerem dornuje bolezen. Sama ideologija prostora utrjuje omenjeno iluzijo s plazovi mistifikacij o segregiranih psihiatričnih centrih, ki ločujejo zdravo od bolnega, sprejeto od zavrženega, pomembno od prezrtega. Spolni stereotipi v današnji psihiatriji Histerična ženska je vampir, ki zdravim v svoji okolici pije kri. Oliver Vendeli Holmes Od nastanka moderne psihiatrije sta se medicinski diskurz in diskurz spolnih stereotipov (slednji je legitimiran v kulturni konstrukciji spolov) med seboj prežemala in dopoljnjevala. Učinek medsebojne prepletenosti je viden prav v fenomenu histerije. Ženska histerija je postala v 19. stoletju najvidnejši PRODUKT PSIHIATRIČNE MOČP. Kot poudarja Heidemarie Bennent (1985), se je teološki sklep o neodpornosti ženske duše pred hudičem in drugim zlom, v 19. stoletju spet pojavil znotraj medicinskih teorijo labilnosti žensk in o "ženskem", ki je blizu naravnega. Če je bila ženska simbolno zvezana z naravo, je bil moški s kulturo. Če je bil značaj prve definiran kot emocionalen in pasiven, je bil značaj drugega definiran kot racionalen in delujoč. Psihiatri pa so ob teh distinkcijah vpeljali prepričanja o labilni in bolni ženski, ter o trdni in zdravi moški naravi. Tako je torej medicinski diskurz SOKREIRAL ideologijo dveh značajev in dveh narav. 5 Izčrpni prikaz zgodovine histerije glej zlasti: Regina Schaps, 1982; Christina von Braun,1988; Esther Fischer-Hornberger, 1979; Darja Zavirgek 1991a, b. Zgodovinska ikonografija totalne ustanove ut fenomen"boieten - ženska" 19 Kot se današnje nadzorovalne psihiatrične taktike ne razlikujejo od svojih predhodnic (še vedno ohstajajo azili, prisilni jopiči, psihiatrija še vedno temelji na naravoslovno-medicinskem modelu, kar dokazuje zlasti medi kal i racija), tako se nezavedno rcproducira tudi mizoginis-tičen odnos do žensk. Zgodovinski spomin na žensko histerijo kot kulturni fenomen, se kaže v današnji sintagmi "bolezen-ženska". Po eni strani se vsled kulturnega stereotipa še vedno išče bolna in neuravnovešena ženska notranjost, po drugi strani pa število ženskih bolezni ter med i kal i zac i je in hospitalizacije dokazujejo, da se ženske s to PRIPISANO VLOGO VSE BOLJ IDENTIFICIRAJO. Mnoge študije iščejo vzroke v načinu obnašanja imenovanem "naučena nemoč" (leamcd helplessnes), ki naj bi jo ženske razvile kot odgovor na pogoste izkušnje zlorab. Sintagma "naučena neomoč", vse bolj priljubljena od konca 70. let, je opopzarjala na nasilje (zlasti psihično), ki ga mnoge ženske doživljajo v družini in na strukturno nasilje, ki ga doživljajo v androcentrični družbi. Zanimivo je, da jo je začel uporabljati Martin Seligman (1975), ko je na poskusu s psmi, katere je oplazil elektrošok čeprav so se ga hoteli izogniti ugotovil, da jih večkratna izkušnja ne možnosti ubraniti se bolečine, pušča nemočne. Psi so se po določenem času preneliali braniti, čeprav bi se v drugi fazi poskusa, elektrošoka lahko izognili. Nato je svoj poskus apliciral na ljudi in na vprašanje depresije. Glavni simptom depresivnosti je zanj nemoč, ki izhaja iz izkušnje, da lastno obnašanje posameznika-ce nima nobenega vpliva na posledice, ki bodo sledile ne glede na to, ali bodo dobre ali slabe. (cf. Esther R. Greenglass, 1986, p. 222). Depresija, kot "ženski odgovor" na življenjske situacije pa je danes prva v vrsti tim. "tipičnih ženskih bolezni", za katerimi ženske, po podatkih mnogih raziskav trpijo dva do šestkrat pogosteje kot moški (cf. Andrea Ernst in Ingrid Fuellcr, 1988, p. 110). Dejstvo, da so povsod po svetu prav ženske najpogostejše obiskovalke psihiatrov in zdravnikov in da je medikali-zacija žensk mnogo višja kot moška, dokazuje, da je občutek nemoči še vedno realnost v vsakdanjem življenju mnogih žensk. Binarna struktura razmerij med spoloma deluje, kot dokazuje raziskava J.K. Brovcrmanna in skupine (1970), tudi znotraj koncepta duševnega zdravja. Raziskava je potekala med ameriškimi terapevti in terapevt-karni, ki so jim bila postavljena vprašanja o njihovih predstavah psihično zdravega moškega, psihično zdrave ženske in psihično zdravega odraslega človeku. Rezultati raziskave so potrdili, da podobi psihično zdravega moškega in ženske sledita stereotipnim predstavam o moškosti in ženskosti v današnjih evropskih in ameriških družbah. Ce je psihično zdrav moški aktiven, racionalen, psihično stabilen, je psihično zdrava ženska pasivnejša, emocionalnejša in labilnejša. 20 Dalja Zanritk Ko je Brovermann terapevtom in terapevtkam zastavil vprašanje o tem, kakšna je njihova podoba psihično zdravega človeka, so bili odgovori enaki odgovorom na vprašanje o njihovi predstavi psihično zdravega moškega. Zdrav odrasli človek mora biti torej primerno agresiven, aktiven, dominirajoč, močan in brez strahu, racionalen, obvladati mora svoja čustva in slediti svojim ciljem. Nasprotno pa je dobil "psihično moten" moški večino tistih lastnosti, ki so bile prej pripisane psihično zdravi ženski (pasivnost, prevelika čustvenost, neracionalno«!, avanturi ze m, občutki strahu in nemoči, neagresivnost, nepodjetnost, ne-dominantnost). Lastnosti, ki sestavljajo stereotipno predstavo o ženski, veljajo hkrati kot izhodišče za iskanje psihičnih motenj pri moškem, koncept psihičnega zdravja pa je znotraj psihiatrično medicinske in psihoterapevtske prakse naravnan na KULTURNI STEREOTIP ZDRAVEGA MOŠKEGA. Biti normalen moški je torej nekaj drugega kot biti normalna ženska, garant dihotomije norma!no/nenormalno, ki se znotraj mcdicinske binarne logike s prevrne v opozicijo zdravje/bolezen, pa je psihiatrična institucija. Ta opozicija predpostavlja, da obstaja neka Norma, preko katere poteka prepoznavanje. Politika psihiatrije kot del aparata družbene kontrole tudi s SPOLNO SPECIFIČNIM DIAGNOSTICIRAN-JEM uresničuje normativni načrt utrjevanja normalnega, ki se kaže tako v produkciji različnih kriterijev, na temelju katerih pride ženska v psihiatrijo, kot tudi v seksističnih odnosih do hospitaliziranih žensk znotraj totalne ustanove. Če v latentni obliki stigma, kot pokaže Goffman (1981), biva v določenih negativnih stereotipih in se aktivira s posameznikovo zavestno odločitvijo in osebnim interesom, nosijo tudi spolni stereotipi, zlasti takrat, ko sta spola razdeljena in vrednotena v opoziciji boljši/slabša, i mane nt no stigmo. Le-la pa se aktivira v določeni socialni konstelaciji in je odvisna <.d statusa, ki ga ima določena ženska v tem določenem razmerju sil. Zgodovinska ikonografija totalne ustanove ut fenomen"boieten - ženska" 21 Diskurz psihiatrije Prav prek bcocdc so spoznavali noro»! norca; bile so mesto, kjer se je vršilo razločevanje; toda nikoli niso bile sprejete niti slišane. Michel Foucault, 1970 Skrajni konec verige razločevanj in izvTŽenja se manifestira v komunikaciji med psihiatrom in uporabnico psihiatričnih storitev**. Mikropo-litika pogovorov, ki manifestirajo odnos moči, dokazuje, da bili psihiater, pomeni biti močnejši izmed dveh. Alexandra Dundas Todd (1989) je v svoji raziskavi o komunikaciji med zdravniki in uporabnicami medicinskih storitev ugotovila, da se struktura moči ne kaže le v tem, da imajo zdravniki oblast nad informacijami, ki jih varujejo kot "naravno posvečenost", temveč da postavljajo bistveno več vprašanj, delajo več sklepov in izdajajo vse ukaze ter v tem, da zdravniki ženske neprestano prekinjajo. Za komunikacijo v kateri ima psihiater moč, iskalec/ka pomoči pa je brez nje, je še zlasti v primeru žensk značilna INFANTILlZACIJA, v kateri se stereotipne predstave o ženski prepletajo s pozitivističnimi predstavami o norosti in duševni bolezni. Bolj ko ženska poskuša razložiti, kaj jo teži, bolj se zapleta v govorno igro strokovnjaka. V takšnem pogovoru, ki naj služi kot element diagnosti-ciranja, se zdijo napori ženske le dokaz njene psihične motenosti. Naravoslovno-medicinski psihiatrični diskurz človeka oropa pravice do legitimnega razmisleka o vzrokih "simptomov" in mu odvzame pravico do lastne interpretacije duševne stiske. Korenine komunikacije, ki temeljijo na znanstveno podkrepljenem VEDENJU, segajo v čas nove medicinizacije družbe in uveljavljanja psihiatrije. Angleški zdravnik Robert Carter, ki je histerične ženske v tistem času označil za osebe, ki so "psihično tako neuravnovešene kot otroci, obenem pa imajo 6 V tem in zadnjem poglavju bom pogosto uporabljala le moiki spol pri psihiatru in le ženski pri uporabnici psihiatričnih storitev. Prvega zato, ker je število moških psihiatrov in tistih, ki zavzemajo znotraj psihiatrije vodilna mesta bistveno viije kot število psihiatrinj, drugega pa zato, ker usmerjam zanimanje predvsem v položaj Žensk. Psihiatrična institucija, ki je že po svojem zgodovinskem nastanku izrazilo disciplinska ustanova pa je prostor, kjer doživljata najrazličnejše zlorabe, instrumentalizacije in razoaebljanja OBA SPOLA. 22 Darja Zanriek pregrehe in strasti odraslih", je leta 1853 zdravnikom ob stikih s pacientkami priporočal: "Nastopajte z avtoriteto, ki ie sama po sebi sili v poslušnost. Če pacientka vzame zdravniku besedo, ji mora ta reči, naj bo pri miru in ga posluša; in to ne le z besedami, ki bi izdajale nestrpnost in jezo, ampak tudi v takšnem tonu, ki ne trpi ugovorov in ncposlušnosti"(Cf. C. Smith-Rosenberg, 1981, p.292). Ekstrcmncmu primeru logike moči in nerazumevanja znotraj komunikacije psihiater/uporabnica psihiatričnih storitev, sem bila priča v enem od zaprtih ženskih oddelkov v Zavodu za živčno in duševno prizadete Hrastovec, ob vsakoletnem obisku psihiatra, ki je predstavljal sodno-medicinskega izvedenca (v času mednarodnega raziskovalno-psihiatričnega tabora Hrastovec 1988). Njegova vloga je bila ugotoviti, ali lahko kdo od oskrbovancev in oskrbovank azil zapusti, ali sc je komu, v žargonu psihiatrične institucije, "stanje izboljšalo". Tako naj bi se v sistemu zlorab in totalnega nadzorovanja preprečile zlorabe. Ženske, ki so jih druga za drugo vodili pred psihiatra, so dobile naslednja vprašanja: "Kateri dan je danes?"; "Koliko let ste že v Hrastovcu?" in nekatere tudi: "Kdaj ste bili rojeni?" ali "Koliko ste stari?". Vsaka je dobila dva do tri vprašanja, preden jo je psihiater z gibom glave ali z: "Dobro." odpustil. Šele onstran pozitivističnega ugovora, da je v Hrastovcu skoraj nemogoče vedeti katerega dne smo (časopisov ni, televizijo lahko gledajo samo privilegirani/e ), se kaže vsa absurdnost situacije. Zdravo sc od bolnega in normalno od norega kaže prek številk in štetja, koledarskega sistema, preko meja in ločnic. Logika pozitivistične naravoslovno-znanstvene psihiatrije je torej ta: nor/a si, če ne veš kateri dan je danes in če ne veš, koliko let si že zaprt/a za zidovi in rešetkami. Zlasti na prvo vprašanje so ženske molčale, njihov molk, pa se je zdel meni edini pravi odgovor na ponižanje in aroganco, ki soju vprašanja implicirala. Nobena od njih si ni zaradi leto za letom trajajočega discipliniranja in represije (prisilni jopič, "izolimica", premeščanje iz odprtega oddelka na zaprtega in iz enega zaprtega v drugega), drznila izjave o nepomembnosti datumov, let in štetja v Hrastovcu. Vse to lahko nekaj velja v zaporu in nič v psihiatričnem azilu. Njihov molk pa je lahko pomenil zavedanje tega, da odgovor, pravilen ali napačen, ničesar ne spremeni. Sprejele so torej vsiljeni ritual določene komunikacije in se držale vnaprej predpisanih vlog. Kajti v psihiatrični totalni ustanovi ima vrednotenje odgovorov, vedno eno samo smer; odgovor je dokaz, da se je "bolezen izboljšala" ali da se je "stanje poslabšalo"; je dokaz, da se je z medikamentno terapijo "okrepilo zanimanje za Zgpdovuuka ikonografija totalne ustanov* in frnomrn'bolrirn ■ irnska' 23 okolico" ali pa dokaz, da je treba zvišati količino psihofarmakov, zaradi "odsotnosti bolnika/ce". Odgovor sam je dokaz za bolezen. Moč in oblast psihiatričnega diskurza ne potrebuje zamenjave scenarija pri naključni prostovoljki, saj je dovolj, da mu je pripisano totalno vedenje, ki temelji na binarni opoziciji resnično/napačno in izhaja iz zgodovinsko vzpostavljenega razločevanja. Kol zapiše M. Foucaull (1987, p.2): "Rekli mi boste, da je s tem, danes opravljeno ali da kmalu bo; da norčeva beseda ni več z druge strani razločevanja; da ni več ničeva in nedejanska; da nas nasprotno zbudi k pozornosti; da v njej iščemo smisel ali obris ali kar mi sami artikuliramo, v tem minimalnem razporku, kjer nam to, kar rečemo, uliaja. Vendar še toliko pozornosti ne dokazuje, da bi staro razločevanje ne bilo več v igri; zadostuje, da pomislimo na ves sklop institucij, ki omogočajo nekomu - zdravniku, psihoanalitiku, da prisluhne tej besedi in ki omogočajo istočasno pacientu, da prispeva svoje uboge besede ali jih obupano zadrži; zadošča, da pomislimo na vse to in zaslutimo, da je razločevanje • daleč od tega, da bi bilo izbrisano - v igri na drug način, prek drugih linij, novih institucij in z kaj različnimi učinki. In čeprav bi vloga zdravnika bila le v tem, da prisluhne končno svobodni besedi, bi se poslušanje še vedno odvijalo znotraj ohranjene cenzure. Poslušanje nekega diskurza, ki je investiran z željo, in ki si domišlja - v svoje največje vzburjenje in največjo tesnobo, da poseduje strašne sile. Če je res potrebna tišina uma za ozdravitev pošasti, zadošča že, da je tišina vzburjena in razločevanje ostaja." Pravica legitimirati bolezen je očitno fantastična pravica, ki daje status moči in oblasti, ki ju izdaja komunikacija med psihiatrom in tistimi, ki iščejo pomoči. Posledice asi metri je moči v razmerju psihiater/uporabnica psihiatrije, se kažejo v sklepu o terapiji in v odvijanju zdravljenja, ki ga Michel Foucault imenuje "sistem podvrženja". Prav zato je medicinski pogovor tako socialno kot mikropolitično delovanje , saj je del v strukturi kulturne in politične realnosti, v kateri se nahaja. Mikropolitika medicinskega pogovora odkriva družbeno neenakost, ki je toliko večja, ko gre za vprašanje žensk, ki so v medicinski komunikaciji dvojno diskriminirane. Ne le, da zdravniki-cc pogosteje diagnos-ticirajo moške bolezni kot somatske, ženske pa kot psihosomatske, temveč je tudi lip pogovora produkt spolnih stereolipov in je zalo v primerih žensk drugačen kakor v primerih moških . Prav konsum 7 Irmgard Vogt (1965) opozarja na tipični primer glavobolov, ki jih zdravnik-ca/psihiater-rinja dojema pri moAkih kot somatske (posledica prebavnih motenj), pri ženskah pa kot psihosomatske. 24 Darja Zaviiitk psihofarmakoloških sredstev in njihova zloraba med iensko populacijo dokazujeta to, kar Peter Sichrovsky (1984, p. 113) označi s stavkom: "Medicina ima kot najbolj "moška" od vseh znanosti in zdravniki kot njeni nosilci, neko prav posebno razmerje do žensk." Medikalizacija žensk kot oblika preživetja Za ženske, ki verjamejo, da bodo odložile sleherno trpljenje tega sveta » pomočjo zdravil, ki jih predpiše zdravnik, je obisk zdravnika ključ za rešitev njihovih problemov. To je vsekakor korak, ki jim zagotavlja, da bodo priile do zdravil. Irmgard Vogt Na to "posebno razmerje do žensk" opozori Irmgard Vogt (1985), ko dokaže, da PORABA PSIHOFARMAKOLOŠKIH SREDSTEV VARIIRA GLEDE NA SPOL in opozarja na ozko povezanost med stereotipnimi predstavami o ženskah in ženskem obnašanju ter visoki mcdikalizaciji žensk8. Le-te pogosteje prevzamejo znotraj sebe pomensko razcepljeno vlogo bolnice. Bolezen ima vedno prizvok deviantnega in hkrati nečesa, kar je družbeno sprejeto, tolerirano ter daje neko identiteto. Vloga bolnika/ce prinaša, kakor je znotraj teorije vlog pokazal Talcot Parsons (1964), določene "osvoboditve (osvoboditev 8 Ženske so poleg ostarelih ljudi glavne porabnice psihofarmakoloških sredstev. Enaki zaključki raziskav v zahodnih državah kažejo, da je največja razlika med žensko in moško med i kal i zac i jo v starosti od 18 do 29 let, kjer pride na en recept za moškega šest receptov za ženske. Med leti od 30 do 60 let ae razlika zmanjša do razmerja 1 : 2,2. Šele v starostni skupini nad 60 let pa se ta razlika izenači (Cf. Irmgard Vogt, 1985). Večina komparativnih Študij o konsumu psihofarmakov trdi, da prideta v povprečju na en recept za moškega najmanj 1,5 do dva recepta za žensko (I. Vogt 1985, B. Janscn 1988, A. Ernst/I. Fueller 1988). V ZDA, Veliki Britaniji in Kanadi je bila zloraba psihoaktivnih drog med žensko populacijo v začetku 80. let 70% višja kot med moško (Cf. Phyllis Chester, 1983). Peter Sichrovsky (1964) je ugotovil, da je v Nemčiji do 12. leta starosti predpisano več psihofarmakov dečkom kot deklicam, nato pa se razmerje obrne. Fenomen "bolezen-ženska* se začne torej s prvo menstruacijo. Zgodovinska ikonografija totalne ustanove ut fenomen"boieten - ženska" 25 odgovornosti za nezmožnosti, ki so posledica bolezni, osvoboditev opravljanja vsakdanjih dolžnosti) in določene "obveznosti" (dolžnost ozdravitve, dolžnost sprejeli profesionalno pomoč, če drugačen izhod iz bolezenske vloge ni mogoč). Na primeru omenjene teorije I. Vogt (1985) opozarja, da je vloga bolnice nekaj drugega kakor vloga bolnika in še več, da je ženska ne more legitimno sprejeti. Tista, ki toži za glavoboli, nespečnostjo, nemirom, brezvoljnostjo in vsesplošnega slabega počutja, trpi po mnenju zdravnikov za "ženskim sindromom". Ker je takšne ženske težave, kakor je zahteval že viktorijanski kodeks, mogoče premagati z močjo volje in manjšo občutljivostjo, te ženske tudi danes ne prenehajo biti odgovorne za tiste "nezmožnosti", ki izhajajo po Parsonsu iz bolezenske vloge. Prav tako niso osvobojene dolžnosti opravljanja vsakdanjih opravil, predvsem tistih ne, ki jih nalagata stereotipni vlogi matere in gospodinje. Njihova dolžno«! je, da kakor hitro je mogoče, izidejo iz bolezenske vloge, kar jim omogočajo psihofarmakološka sredstva. Njihova visoka poraba dokazuje, da rnora ženska čimpreje pridobiti izgubljeno psihično stabilnost in nemoteno nadaljevati z opravljanjem svojih dolžnosti. Sprejeti profesionalno pomoč pomeni torej v primeru žensk še toliko pogosteje dobiti recept za psihofarmakološka sredstva, ki pomenijo za mnoge vstop na pot njihove odvisnosti^. Po eni strani se ženskam, ki trpijo za "ženskim sindromom" torej ne prizna privilegijev, ki iz vloge bolnika/ce izhajajo, kljub vsemu pa se jim predpiše psihoaktivna sredstva. Ženska je tako vkleščena v paradoksno mnenje strokovnjaka, da so njene težave posledica lahilne ženske narave in njene šibke volje. Znotraj medicinsko-psihiatričnega diagnosticiranja dobijo omenjeni simptomi žensk diagnoze kot so: nevrovegetativna dislonija, živčna preobčutljivost, izčrpanost ali prenapetost, psi ho vegetativna disregula-cija. Značilnost vseh teh pojmov je, da človeka determinirajo znotraj kliničnih etiket, ki postanejo središče človeka samega,saj reducira psiliiatrični diskurz posameznika-co na klobčič simptomov, simptomatike in bolezni. Ženske bolezni in njihovi simptomi torej niso plod emancipatoričnega razumevanja norosti kot raznorodnih poskusov 9 Raziskave o vprašanju duševnega zdravja žensk domnevajo, da je samo-medikalizacija žensk skoraj tako velika kot tista, ki je predpisana s strani strokovnjakov-inj. S pomočjo medikarnenlov ženske še lahko opravljajo nujne vsakdanje dolžnosti (še zlasti skrb za otroke brez drugega starša). Zdravniška praksa pogosto označuje takšne ženske kot 'slabe pacientke". 26 Darja Zatiritk nekaj storiti, spremeniti, sporočiti okolici, temveč tnikro- medicinske diskurzivne logike definiranja normalnega, dopuščenega, sprejemljivega in obenem stigmatiziranja odklonov. Visoka uporaba psihofar-makoloških sredstev je KONTROLNI MEHANIZEM, ki pomaga blažiti konfliktnost majhnih človeških skupnosti (družine, partnerskih zvez), ki jih družba kot posnetke makro-odnosov globalnih družb potrebuje za blažitve lastnih konfliktov. Pogosto predpisovanje nevroleptikov, antidepresivov in trankvilizan-tov, kot najpomembnejših psihofarmakoloških sredstev v "obdelovanju" psihičnega trpljenja, opravlja kemično discipliniranje in nadzor predvsem med visokim številom žensk, in je pogosto posledica opisanega načina komuniciranja med psihiatrom in uporabnico psihiatrije. Čeprav danes farmakološka industrija s svojimi tovarnami in s pomočjo medicinskega lobbya poudarja, da je odvisnost od psihotropičnih drog redka, pa tako nuiogi strokovnjaki kot laična javnost v svetu poudarjajo, da so negativni stranski učinki tolikšni, daje psihofarmake potrebno odstraniti iz prodaje'®. Vprašanje zlorabe teh kemičnih sredstev je zatorej danes splet na eni strani popolne blokade znanja o tem, kakšni so dejanski škodljivi učinki drog, ki so koncem petdesetih let, ko so bile odkrite obljubljale, da bodo rešile družbo neprijetnega pogleda na zamrežena okna psihiatričnih bolnišnic in azilov ter posameznike-ce ubijajočega bivanja v totalnih ustanovah; na drugi strani pa blokade vedenja o tem, v kolikšni meri je ocena strokovnjaka, ki je obdan z nimbusom znanstvenosti objektivna in nevprašljiva, ko gre za najrazličnejše človeške stiske, katerim mora strokovnjak prilagoditi določeno kemično sredstvo. Če je že sama gesta predpisovanja psihofarmakoloških sredstev specifična oblika zlorabe, saj ženski dokaže, daje njen poskus rešitve neke psihične stiske nelegitimen in nezdrav, je še toliko bolj vprašljiv vsak recept, ki se najpogosteje spremeni v predpisovalno prakso brez učinka, ki traja več let ali pa vse življenje. Ob predpisovanju nevroleptikov, ki se najpogosteje lepijo na etiketi psihoza in shizofrenija, ženska ne dobi informacije o tem, da se drama, povezana s temi kemičnimi sredstvi, ki delujejo na centralni živčni 10 Razsežnost problema je ie zlasti velika zato, ker so v svetu psihofarmako-lodka sredstva najpogosteje predpisana zdravila, največji odstotek med njimi pa sestavljajo prav pomirjevala , torej trankvilizanti benzodiazepin-skega tipa