Veliki mojstri GGNNAR EKELOF Sodobnost 2001 I 872 Švedski pesnik Gunnar Ekelof se je rodil leta 1907 v Stockholmu. V Parizu je študiral glasbo, nato pa v Londonu in v Uppsali orientalske vede. Vpliv glasbe in Vzhoda, starih vzhodnih kultur in davnega Bizanca, je bil v njegovi poeziji nenehno navzoč. Sprva prav tako francoskih nadrealistov, posebej Roberta Desnosa (in njihovih predhodnikov, na primer Rimbauda, Lautreamonta), ki jih je prevajal v švedščino. Potem je zavrnil tehniko in filozofijo surrealizma, čeprav njegova poezija še zmeraj v celoti izhaja iz spontanosti in nezavednega, pri čemer se je namesto na psihoanalizo in avtomatično pisanje naslonil na sanje in mejne situacije duha. Pesnjenje mu je pomenilo postopno odstranjevanje plasti za plastjo sedimentov kulture. O tem je zgovoren primer njegove pesmi Xoanon (najstarejše predstavitve Atene so bili kamniti paladiji, o katerih se je govorilo, da so padli z neba in da imajo zaščitniško moč; kasneje so jih nadomestili leseni kipi, xoana, prav tako nebeškega izvora, Atena pa je bila upodobljena v tesno oprijeti tkanini, s ščitom in mečem v rokah). Dalj časa je bil ta pesnik, ki je na sodobno švedsko literarno ustvarjanje močno vplival, razpet med mističnimi težnjami in racionalizmom. Ekelof je razvil stil, katerega preprostost je kdaj mejila že na nesmisel, pri čemer so na njegovo poezijo vplivali tudi antični graffiti iz Pompejev in Herkulaneuma. O njegovi poeziji so pisali po svetu tudi mnogi veliki pesniki, med njimi Nelly Sachs, Enzensberger, Octavio Paz, Robert Bly in Auden, ki gaje tudi prevajal. Prvo zbirko Gunnarja Ekelofa, ki jo je z naslovom Pozno na zemlji objavil leta 1932, omenjajo kot prvo knjigo surrealizma na Švedskem. V letih 1934-1935 je skupaj z Lundkvistom ustanovil in urejeval pomembno literarno revijo Karavan, v kateri sta na švedsko literarno prizorišče pripeljala med drugimi Eliota, D. H. Lawrencea in Williama Faulknerja. Nato pa je do svoje smrti leta 1968, ko je star enainšestdeset let umrl zaradi raka, objavil še 15 knjig pesmi in tri knjige esejev. Objavil je tudi več knjig prevodov modernih pesnikov, med njimi Rimbauda, Baudelairja, Desnosa, T. S. Eliota, W. H. Audena. Ekelof je še zmeraj eden najbolj prebiranih švedskih pesnikov pravkar minule dobe, po sodbi mnogih kritikov in literarnih zgodovinarjev pa sploh najboljši švedski lirik 20. stoletja. Posebej popularne so njegove zadnje tri zbirke, nekakšen "bizantinski triptih" o ljubezni in mistični identifikaciji. Te tri knjige poezije obvladujejo zadnje desetletje njegovega ustvarjanja: Divan nad princem Emgiona, 1965, Zgodba o Fatumeh, 1966, in Vodnik v podzemlje, 1967. Ekelof je v njih razvil izjemen pesniški izraz simultane izkušnje sedanjosti in minljivosti. Iz teh treh knjig je tudi pretežno sestavljena knjiga Audenovih angleških prevodov v Selected poems Gunnarja Ekelofa v seriji modernih pesnikov pri založbi Penguin, 1979 (po katerih so nastale naše poslovenitve). Iz zadnje v trilogiji je tudi pesnitev Dvakrat dva cestna pometača, v kateri nastopata Trismegistos, po tradiciji avtor spisa Hermes Trismegistos, zbirke ezoteričnih naukov egipčanskih duhovnov, in Asklepij kot cestna pometača v helenistični nočni Aleksandriji - v času, ki je pomenljivo podobno našemu zgubljal navdih božanskega in duhovnost človečnosti. V.T. Sodobnost 2001 I 873 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof Zaslišano v snu Zaslišano v snu leta 63, 15. dne poletnega meseca ponoči: "Ležiš in spiš v sarkofagu brez dna" - napol zbujenemu od teh besed ne spečemu ne čisto budnemu se marmorni zaboj bolj jasno pokaže mojim očem zasenčen in belo bleščeč z nekaterimi podrobnostmi najprej grobo klesane notranje stene dve dolgi dve kratki Tu se kamnosek ni potrudil povsod je moč opaziti sledove dleta koti so zaobljeni Zdi se da je vse svoje moči posvetil zunanjosti Tu so sadeži cvetlice ptice delfini volovske lobanje tudi drobci mitov dvoje postav v školjkah vsaka z napetimi jadri nad glavama. Iščem svoje ime in potem me z jasno logiko sanj osupne misel da je zaboj ker nima dna tudi brez pokrova In tisti ki počiva v njem obrača hrbet Niču in njegov obraz je obrnjen k Niču Samo magnetno polje štirih sten ohranja spalca v nihanju med preprostim nagonom notranjosti da bi se vdal in med silo zunanjosti z mitom ozaljšane da bi si želel - Devica O Atokos ko se to polje stre naj ne bom v sanjah ne znova rojen ne spočet Kar je prej minilo ne nosi nobenih brazgotin dleta Kar bo prišlo ne nosi nobenih sadežev ali cvetlic Sodobnost 2001 I 874 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof Xoanon V tebi imam čudodelno podobo če imeti pomeni nič imeti: kakor me ima ona tako imam jaz njo. Dana mi je bila na dan ko se je prikazala v času in kraju določenem vnaprej in ista Panaija se razodene kadar koli si želi srce Z njeno roko podprt na pručki v poševni perspektivi stoji odrasel otrok v čudovitih plenicah to je zadnji Princ mojega rodu. Odstranim ga zakaj vse kar pripada tej Panaiji je moč odstraniti kakor razbojnik lahko odtrga zlatarjevo tkanje s kakšne podobe s sajastimi rokami in zlizano od poljubov Odstranim krono odstranim oba angela oznanjevalca blaženosti iz oblakov in zlato podlago v zgornjih vogalih; odpnem diamantno zaponko tančice in odstranim tančico z las in z vratu; zrahljam gube nad desno dojko in zrahljam nad levo nežno da bi olajšal bolečino Odstranim kakor pajčevino tanko tkanino ki pusti uganko hkrati rešeno in nerešeno in ona me pogleda oči rjave v modrikasti belini zrkel trdno me gleda Odstranim roki rjavo roko z rožo in rjavi dojki desno dojko najprej potem levo vendar nežno da bi olajšal bolečino potem kožo z lasmi in lici in pas potem ko sem ga poljubil in nazadnje velike oči ki me gledajo še zmeraj trdno gledajo vame potem ko so bile odstranjene Odstranim zlato podlago in nanos dokler ni debeložilnati les razgaljen kos stare oljkovine odžagan davno nekoč z drevesa ki ga je podrl vihar na nekem obrežju daleč na severu V lesu skoraj skrita očesna grča vejice ki je bila najbrž odlomljena ko je bilo drevo še mlado Gledaš me Hodigitria Vodnica Filousa Ljubeča Sodobnost 2001 I 875 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof Svet v vsakem človeškem bitju Vsako človeško bitje je svet obljuden s slepimi prebivalci v temnem uporu zoper Jaz postavljen nad njimi kakor kralj V vsaki duši je tisoč duš zaprtih v vsakem svetu je tisoč svetov skritih in ti slepi svetovi ti nižji svetovi so resnični in živi čeprav nikdar se ne rodijo resnični kakor Jaz sem resničen In mi kralji mi knezi možnosti v nas podložniki smo tudi mi jetniki samih sebe v nekem velikem bitju katerega bistveni Jaz razumemo prav tako malo kot naš gospodar zmore svojega gospodarja In naša lastna čustva barvajo njihova ljubezen in smrt Tako kakor tam daleč parnik izgine pod obzorje ploveč gladko in jasen v večerni luči In nič ne vemo o njem dokler se ne vzdigne val proti nam na obrežju najprej eden potem drugi in potem še več ki se razbijejo in vzdignejo in razbijejo dokler vse ni kakor je spet bilo Vendar nič ni kakor je spet bilo In tako mi sence trepetamo v čudnem nemiru ko nam nekaj pove da se je začelo potovanje da je neka možnost osvobojena Sodobnost 2001 I 876 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof Podobe sna V gozdu veš stoji čudodelna podoba madonne Spotakneš se ob podnožje ko se zgubiš med drevesi Podobna je tvojemu bronastemu zvončku tistemu ki ima obliko majhne deklice z visokim ovratnikom Vendar ta je skrivnostna in temna iz kovanega srebra Če se splaziš pod rob njenega krila zagledaš velikanski zvon vzbočen kakor votlina z zakladi Atreja vendar visoko zgoraj kjer je bil kembelj zdaj nič ne visi: Če vprašaš po sinu vedi veliko jih je: X Y in Z Mogoče se zgodi da najdeš vrata med gubami njenih spodnjih kril poišči si pot navzgor po tistih čudnih stopnicah potem se obrni v negotovi spirali kakor hodnik okrog stolpa v Piši Še hoja je vrtoglava Stopnice se vrstijo brez reda Gravitacija postane aspiralna in tisto ravnotežje ki misliš da ti je dano z rojstvom ne deluje več in se spotikaš Nad kupolo je pas kar veš po opasnici ki jo vidiš od znotraj z bleskom barv zlate škrlatne in krvavo rdeče V njem so vložki iz dragih kamnov diamantov granatov akvamarinov in krisolitov in ametistov Vsak kamen je izba s trikotnimi stranmi z divani ob zidu oknom kot hipotenuzo ali pravokotnimi s tremi divani in na sredi mizo Greš lahko iz izbe v izbo ali počivaš vse v skladu z razpoloženjem ali barvo Lahko greš skozi vse Nikoli te ne bo nazaj kakor koli že tvoj pogled seje spremenil Bil sem še višje Nisem mogel videti srca Videl pa sem dragulj kije žarel kakor rožnato obarvano okno na njenih prsih Še višje nekoč sem bil še višje: V njeni Glavi Tam je bila praznina Človek je lebdel brez teže Sodobnost 2001 I 877 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof Bizanc S temi bitji imam vse skupno Ne vežejo me z nobenimi vezmi S temi bitji nimam ničesar skupnega Ne vežejo me z nobenimi vezmi Tem bitjem mi ni treba biti hvaležen in ona ne terjajo ničesar od mene: gost sem duha tega kraja in se lahko preselim s svojim šotorom iz lončarskega ila Zdaj prinašajo svojo nizko mizico svojo sofra svojo majhno pojedino rosnih kapelj nektarja medu in pečenih semen O sladki turški kolači sladkost zdrobljena zoper sladkost drobne snežne kepe posute s sladkorjem v prahu loukoumi to rožnato sivo testo sladkost začinjena zoper sladkost in prek vsega posip dišave Gledam jih kako posedejo s protoderviši pred sabo oslepeli norci nekdanji cesarji s spremstvom za sabo okrog sebe z rojem slepih pevcev gostolečih grl Razgrajajo sklanjajo se drug proti drugemu Vzdigujejo čase mečejo jih brez glasu drug proti drugemu pod baldahini in vijugami pajčevin v lasatih prešernih ah grotesknih maskah v čudnih kostumih segajočih do gležnjev - "Is tin Polinl Is tin Polinl In zdaj odnašajo svojo nizko mizico Trata ostaja nedotaknjena pred oknom iz pleksi stekla Nihče ni stopil na jaso Samo Atena žarkooka se približuje trezna nevarna neubranljiva Nikoli nisem stopil na to pot Nobenih sledi stopinj ni v travi Minil je hip noči Sodobnost 2001 I 878 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof (Prosto iz Hermesa) Dvakrat dva cestna pometača Osebe: Trismegistos, Asklepij Njuni senci: Aigyptos, Romaios Čas: Aleksandrija, ponoči - 0 Aigvpte! Aigvpte! - 0 Romaie! - Od vajinih kultov ne bo ostalo nič drugega kakor le zgodbe - In vanje ne bodo verjeli niti vajini vnuki! Zgolj v kamne vklesane besede zgolj podobe naslikane bodo govorile o vajinih pobožnih dejanjih a tisti ki jih znajo razložiti jih bodo razlagali narobe! - In sveto natančno izmerjeno zemljo bodo obljudili kakšni Skiti ali Indijci ali še bolj barbarski sosedje -Namreč zdaj je trenutek ko se bogovi vračajo v nebesa! Zapuščeni smrtniki bodo vsi umrli in potem brez smrtnikov in bogov ne bo ta zemlja nič drugega kakor puščava! Komu govorim? Komu govoriš? - Tebi sveta Reka! - Tebi Bosporus ki se pretakaš med dvema morjema - Valovi krvi vaju bodo zvrhali do bregov in jih preplavili - In najdenih bo veliko več mrtvih kot živih - In le jezik bo preživelega izdajal od kod je njegovo obnašanje bo obnašanje tujca - Zakaj jokaš Asklepij? Te dežele bodo dovolile da se to zgodi iz šibkosti in svobodne volje in prav isto jih bo zvabilo v nekaj še hujšega - Govoriš resno Trismegiste? - Da! Zdaj ko pobožni bogovi zapuščajo svet -A ti bogovi so želeli daje dobro vse kar je dobro Kar je bilo dobro za smrtnike je bilo dobro zanje To je bila vsa njihova posest in smrtniki so jim vračali tako da so postavljali v sebi in v svetu podobe portrete dobrih bogov torej dobrega sveta? Sodobnost 2001 I 879 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof - Praviš dobrega Asklepij? Misliš slike ki ležijo tule prevrnjene in razmetane? (Svoj grenki nasmeh svoj orošeni pogled skrije v blede dlani) - Zakaj jokaš Asklepij? - Ker se bogovi ločujejo od smrtnikov in ostajajo le škodljivi angeli Pleme zasužnjenih angelov je nad nami bogovi pa so nas prijeli za roko in nas včasih objeli Angeli so se od oblasti naučili le ovaduštva in od resnice zgolj hinavščine drzne umetnosti goljufivega siljenja nesrečnih v vojskovanje morije ropanje in vse kar je proti naravi duše služabniki so ki nam loputajo z vrati v čela! Oni so krivi da zemlja zgublja ravnotežje zvezde svoje krožnice da morje postaja nepreplovno da zvezde stoje negibne in si noben krmar ne upa odpluti ali se zasidrati Pravijo da so božanski glasovi onemeli Reči hočem preroki prostovoljno molčijo Mogoče hočejo govoriti z nami ki se naslanjamo na svoje metle na vogalih Kljub vsemu pometamo za bogataše in lahko opravljamo - Zakaj jokaš Asklepij? - Letine so slabe zemlja se kruši Se celo zrak se redči in umira zastrupljen Tako bo starost prišla nad svet: vse manj daritev pelje v nered in zapravljanje našega imetja Smrtnike žrtvujejo smrtniki smrtnikom in za smrtnike In tako je čaščen en sam bog namesto bogov In tako nihče nima svoje podobe nihče ni vsakogar krvaveča podoba kakor tistile pes tamle v jarku ali kakor vdova v svojih cunjah ko si jo pahnil s postelje čez prag ki je bil zanjo dober - Praviš dober Asklepij? Prav zares dober? Dober od dobrega zatorej dober? Nič ne odgovoriš - Zakaj jokaš Trismegiste? (Skrije svoj grenki nasmeh svoje ognjene oči v črne dlani) - Ne jokam Asklepij Ali vidiš Oko Ognja? Z njim bi lahko kamen stalil v vodo Lahko bi naredil iz vode ogenj zemljo iz zraka zmeraj pripravljeno za vrnitev dobrega očesa: Globoka vednost je vednost da tisti Sodobnost 2001 I 880 Veliki mojstri: Gunnar Ekelof ki je usmiljen nevede rani tisti ki je podkovan v znanostih zada neozdravljivo rano če ni v teh vedah njegovega srca Asklepij! Najti moramo posodo ki povezuje srce z možgani To je globoka znanost in to je znanost globin Zatorej je znanost brez solza vednost ne pripelje vode dobrim očem Zatorej njihov um gori: da bi iz ničvrednega kupa naredili metlo pometli smeti skupaj z metlo smeti in ko bi jih zažgali bi jih tako združili v eno: iz njihovega pepela spet postaviti mesto in ko bi ga potem namestniki prvega enega edinega boga spet požgali do tal v tistem čemur pravijo pravičnost kar pa je za naše nosove kakor smrad hleva spet začeti isto znova pometati cediti in požigati in iz nečesa razpadajočega spet narediti nekaj kar bo zmožno propasti in pomesti proč celo to - Kakšnemu namenu bo to služilo O Trismegiste? - Ti si tisti ki si služiš Asklepij! Ker si dober Dober od dobrega - Dober? Trismegiste? Prevedel Veno Taufer Sodobnost 2001 I 881