ustnim plačana v gotovini
Bogoljub

VSEBINA:
Razprave: »V Tebe, Gospod zaupam...« t §kof dr. A. Karlin. — Lurški jubilej. — Kristusovi bojevniki. (Dr. Fr. Jaklič.) — Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali. (Dr. Ivan Grafenauer.) — Prvič pri Sv. Petru. (Dr. M. Opeka.) — Gospa Sinjska. (Al. Rant.) — Na cilju. Učiteljica ponižanih. (L. G.) — Mož iz vere. f Jakob Šolar. — Iz življenja Cerkve: Po svetu, po domovini, Marijine družine. — Razno. — Duhovne vaje. — Odgovori. — Dobre knjige. _ Odpustki, — 8 slik v barvotisku obenem z naslovno na ovitku.
Cena »Bogoljubu«:
na umetniškem papirju 30 Din, na navadnem 20 Din; v Avstriji 3 Š, v Italiji 8 Lir, v Čehoslovaški 15 Kč, v Franciji 12 fr,, v Ameriki —'50 Dol,
Spisi, prošnje, zahvale, vprašanja se pošiljajo uredništvu »Bogoljuba« do 8. vsakega meseca. "Vse drugo gre na naslov upravništva »Bogoljuba« v Ljubljani.
Koledar Apostolstva molitve za maj 1933.
Glavni mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Po Mariji k Srcu Jezusovemu,
Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Da bi Bog vzbudil mnogo misijonskih po klicev in utrdil misijonarje.
Mesečni zavetnik: sv. Florijan (4).
Dnevi		Godovi	Posebni dnevni nameni	Vedno češčenje sv. R. T.	
				Ljublj. šk.	Lavant. šk.
1 2 3 4 5 6	Poned. Torek Sreda Četrtek Pelek Sobota	Filip in Jakob ap. Atanazij š. c. uč. Varst. sv. J ožefa Florijan; Monika Pij V. papež Janez Ev. p. lat. v.	Šmarnična pobožnost Katoliška akcija Varstvo svete Cerkve Vareivo pred ognjem Posvetitev naših družin Naš konkordat	Ljublj. stolnica Trebelno Sv. Križ Lit. Kamna gorica Ljublj. Sv. Flor Orehek	Libeliče Ojstrica Črneče (S. Križ) Dravograd Jarenina u
7 8 9 10 11 12 13	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrlek Petek Sobota	3 pv. Stanislav š. m. Prikaz. Mihaela Gregor N. š. c.uč. Antoni n škof Franč. Hier. sp. Pankracij muč. Robert Belar. c. u.	Apostolstvo mož in fantov Čistost mladine Duhovni in redovni poklici Naši izseljenci Marijine družbe. Voditelji Preganjani radi vere Neustrašenost katoličanov	Št. Gotard Šmihel Rakitna Javor Nova Štifta Kopanj Knežak	Kotlje Mežica Sv. Jakob SI. g Sv. Daniel Št. Ilj Slov. g. Guštanj Svečina
14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrlek Pelek Sobota	4. povel. Bonifacij Izidor spozn. Janez Nep. muč. Pashal spozn. Venancij muč. Celestin papež Bernardin Sij. sp.	Izletniki in športniki Odprava pijančevanja Spovedniki in duhovni vodifelji Skupna molitev v družinah Prvoobhajanci Vdanost bolnikov in trpečih Očetje in matere. Zaročenci	Fara pri Kost. Stara Cerkev Nova Oselica Mekinje Lesce Brezn ca Dobrova	Sv. Jurij Pr. Sp. Sv. Kungota Maribor sv. Al. Sv. Lenart SI. g. » Sv. Rupert SI. g.
	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobola	5 povel. Valens Helena dev. j ^ Deziderij škof >g< D. M. pom. kr. J Š Vnebohod Filip Neri sp. Beda Čast. c. u.	Duhovne vaje in misijoni Blagoslov na polju Spokornost duha Zaupanje v Marijo Hrepenenje po nebesih Priprava na Binkošti Svetost duhovnikov	Prem Čatež pri Zapl. Krško kap. Ljublj. Križ. Godovič S. Trojica p. M. Ljubno	S. Trojica SI. g Negova Sv. lurij Pr. Črna S. Benedikt SI. g. » S. Ana n. Krbg.
28 29 30 31	Nedelja Poned. Torek Sreda	6. pov. Avguštin š. Magdal. Pačiš. d. Ferdinand kralj Angela devica	Pogostno sv. obhajilo Spodobna ženska noša Krščanska vzgoja Uršulinke in zavodi. Umrli	Sv. Helena Sv. Duh Rateče Kranj	Sv. Jurij SI. g. S. Bolfenk SI. g. Marija Snežna
inserlrafte v ..Bogoljubu"t
Najceneje in najbolje kupite raznovrstne ženske in moške Čevlje domačega izdelka, kakor tudi copate, nogavice, rokavicc, predpasnike, razno perilo in pletenine v trgovini gri
Pavla Videmšeh, Ljubljana, Sv. Petra c. 19


I	Sanalorium Emona
| Ljubljana Komenskega ul. k
Oskrbnina: I. razr. 100 Din, II. razr. 80 Din Zdravnik: Dr. Fr. Dergano, šef-primari j v p.
MA3
XXXI. LETNIK
99
V Tebe, Gospod, zaupam...
a
S tem geslom je bil nastopil pred leti nelahko in odgovornosti polno škofovsko službo dr. Andrej K ar lin, ki ga je dne 5. aprila t. 1. poklical božji Sodnik po plačilo. 76 let mu je bilo prisojenih na zemlji. Dolga doba — neumornega dela in truda za slavo božjo. Dobrega pol stoletja je rajni cerkveni knez zvesto in zgledno služil v vinogradu Gospodovem. Vsestransko izobražen in usposobljen je hitro napredoval na ugledna mesta duhovskega zaposlenja: Po kratkih letih dušnopastirske službe ga je f škof Jakob Missia poslal še v Rim, da se je izpopolnil v bogoslovnih vedah. Po vrnitvi v domovino se je posvetil vzgoji srednješolske mladine kot veroučitelj na gimnaziji. Kolikor mu je preostajalo časa, ga je porabljal za spisovanje vero-naučnih, nabožnih in potopisnih knjig. Kot ljubitelj mladine je sprejel tudi vodstvo gojencev v bivšem zavodu »Alojzijšče« v Ljubljani. Ko je postal stolni kanonik, je prevzel še nadzorstvo verskega poučevanja in verskih vaj pri mladini osnovnih in meščanskih šol v Ljubljani.
Božja previdnost ga je pa klicala še na važnejša mesta. Po preselitvi tržaškega škofa dr. Nagla na Dunaj, je cerkvena oblast iskala vplivnega moža, ki bi bil sposoben ne le po izobrazbi in po modrem
nastopu, da zasede stolico sv. J usta v Trstu, marveč tudi veščega štirih jezikov, ki jih govore verniki jezikovno mešane tržaško-koperske škofije, namreč slovenščine, hrvaščine, nemščineitalijanščine. Rajni dr. Kar lin se je usposobil za vse omenjene jezike osobito za časa bivanja v Rimu. Komaj se je jelo imenovati njegovo ime kot važnega kandidata za škofovstvo tržaškega mesta, je bil že pozvan na pristojno mesto, kjer se je po dobrem premisleku odločil, da sprejme častno, a bremen *polno cerkveno dostojanstvo, zaupajoč na pomoč od zgoraj.. Izročil je svojč visoko zvanje božjemu varstvu in si izbral kot vodilo svojemu bodočemu škofovskemu poklicu geslo: »V Tebe, Gospod, zaupam/«
Šlo je, četudi so bila tla deloma s trnjem posuta. Pokojni vladika je znal spretno, modro in previdno krmariti. Kmalu so se čule sodbe zadovoljstva tudi iz takih vrst, ki so ga kot Slovenca sprejele spočetka z mešanimi čuvstvi.
Prišla je vojska, čas trpljenja osobito za obmejno prebivalstvo, še bolj pa za škofa, ki je vztrajal kot dober pastir med ovčicami tudi tedaj, ko so pokale strahotne granate nad Trstom in pristaniščem. Po prevratu so se začele za škofa Kar-lina skoraj neznosne razmere; sprevidel je, da bo bolje, če se umakne. Sveti Oče je ustregel njegovi proš-
nji. Začasno se je nastanil v zavodu so. Stanislava d Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je kot rektor med dijaštvom mogel uspešno uporabiti ose že poprej pridobljene bogate izkušnje.
Po smrti lavantinskega knezoškofa dr. Napotnika je bilo takoj jasno, da bo moral bivši tržaški vladika zopet sprejeti nadpa-stirsko in apostolsko delo. Z mladeniškim ognjem se je zavzel za zaupano mu lepo in obsežno lavantinsko oladikovino. V skrbi za blagor vernikov mu je bil vzor njegov nekdanji predhodnik, veliki pedagog in pisatelj, sveti dušni pastir, škof Anton Martin Slomšek. Za njegovo beatifikacijo se je škof Karlin prav posebno prizadeval. Započeta akcija se trajno nadaljuje, in ko bomo Slovenci dobili lastnega zaščitnika in priproš-njika v osebi častivrednega f lavantinskega škofa Slomšeka, se bo slovensko ljudstvo s hvaležnostjo spominjalo tudi škofa Kar-lina, ki je delo za beatifikacijo započel in uspešno vodil.
Rajni dr. Karlin je kakor vsekdar in povsod tudi kot lavantinski vladika imel toplo srce za mladino; priča njegove vneme in ljubezni za dijaški naraščaj je podvig vzorno urejenega deškega semenišča o Mariboru.
Nova škofija se je bila dr. Karlinu tako rekoč prirastla na srce. Rad je imel svoje duhovske sobrate; bodril jih je za vneto pastirovanje vernikov in vestno vzgajanje otrok v šoli, pa je tudi z veseljem odobraval napore duhovnikov ter rad podeljeval zaslužena priznanja odličnim sodelavcem v službi svete Cerkve. Kako je "bil duhovno spojen s svojo vladikovino, imamo dokaz
Lurški
Leto 1933, odlikovano in povišano za
sveto leto, ker je z njim združen 1900 letni spomin smrti našega Odreše-nika, ima v spremstvu še dvojni jubilej katoliškega krščanstva: Dne 12. septembra bo minilo 250 let, odkar so bili Turki pri Dunaju poraženi. V vseh teh dneh, od 11. febr. dalje, pa se spominjamo čudovitih dogodkov iz leta 1858, po katerih je zaslovelo malo mestece Lurd po vsem svetu. 75 letni jubilej ima poseben pomen za Francijo, pa tudi za ves katoliški svet. Saj znači Lurd versko obnovitev francoskega naroda, ki ima v marsičem izrazit vpliv na evropske države; zato tudi novo versko življenje, ki je imelo vrelec v Lur-du, ni ostalo brez ugodnih posledic na ostalo javnost izven Francije.
tudi v tem, da se je d zasebnih pismih svojim znancem in prijateljem trajno podpisoval kar kratko »Lavantinus« — (»Lavan-tinskU).
Pokojni vladika je bil zgled skromnega, ljudomilega in pobožnega duhovnika.
Osebno je imel mnogo vrlin: bil je vzoren katehet, odličen govornik, glasbenik. V prosti uri je rad sedel k harmoniju in za-sviral. Ko je odprl vse registre, je šegavo pristavil: »Takole za buče orgle ko se prične sv. maša ...« Če je bil razigran, je zraven tudi pokazal, da ima grlo dobrega pevca. — Imel je srečno naravo, da ga tudi neprijetna poročila niso kdo ve kaj razburila. Čutil je v srcu pač težko bol, pristavil pa je vselej v trpkih trenotkih vroč zdihljaj: »Bog pomagaj U
Svoje prijatelje v Ljubljani je rad obiskal, kadar je pot in prilika nanesla. Iz škofije je krenil vselej najprej v M arij a-nišče k sorojaku »Andrejcu« (kakor je na-zival g. prošta Kalana); odtam se je napotil v staro »Alojzijščet, kjer imata dom draga mu prijatelja brata Ušeničnika; rad se je pomudil tudi pri tovarišu f prelatu Lesarju i. dr. Kadar je srečal znanega duhovnika, se je prijazno nasmehnil in stereotipno povprašal: »Kako se vam pa še kaj godi P«
Z lavantinsko škofijo, kateri je bil 10 let nadvse skrben duhovni predstojnik, žaluje za f dr. Karlinom tudi domača ljubljanska in tržaško - koperska vladikovina. Upamo, da sta se s častivrednim Slomšekom že veselo pozdravila tam gori, »kjer ni več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine.« (Raz 21, 4.)
jubilej
V kratkem času se je kljub divjemu vpitju in nasprotovanju brezbožnega in framasonskega tiska po strogem in obširnem preiskovanju znanstvenih in cerkvenih krogov izpričalo, da so dogodki v Lurdu (prikazovanja Brezmadežne, kar se je ponovilo 18 krat; studenec, ki je začel izvirati; hipna in znanstveno izpričana ozdravljenja) nadnaravni.
2e 1. 1869 je papež Pij IX. odlikoval zgodovinarja lurškega, Henrika Lasserre, s posebnim lastnoročnim pismom, kar znači, da je priznal vse ugotovitve, ki jih je ta vestni pisatelj o čudovitostih v Lurdu točno, jasno in s trdnim prepričanjem objavil.
Tudi papeža Leon XIII. in Pij X, sta ne le z zanimanjem zasledovala poročila,
ki so prihajala leto za letom iz Lurda, marveč sta sprejela kot dejstvo vse, kar je bilo nepobitno dokazano in izpričano.
Kot cerkveno priznanje Lurda je treba smatrati tudi obisk obeh zadnjih papežev, ki sta osebno romala na kraj milosti vprav pred izvolitvijo za najvišjo službo na zemlji: Papež Benedikt XV. je bil kot nadškof v Bologni prišel v Lurd na božjo pot 1. 1913; sedanji sveti oče Pij XI. /e bil pa celo dvakrat v tem pirenejskem svetem mestecu. Prvikrat 1. 1893, ko je bil še ravnatelj ambrozijanske knjižnice v Milanu; drugič pa 1. 1921; in sicer po naročilu papeža Benedikta XV., ko je bil imenovan za nadškofa v Milanu, neposredno pred izvolitvijo za poglavarja svete Cerkve. Papež Pij XI. je poseben častilec brezmadežne Marije Lurške, kar priča tudi dejstvo, da je državno pogodbo z Mussolinijem za oprostitev papežev in za ustanovitev cerkvene države podpisal vprav na obletni dan prvega lurškega pri-kazanja 11. februarja 1929.
Kar je malemu gorskemu mestecu Lurdu podelilo svetovno slavo, je pač v prvi vrsti prikazovanje Marijino. V to je bila izvoljena skromna, revna, slabotna, ne posebno nadarjena deklica, ki je ob vznožju Pirenej 11. februarja 1858 zapazila nenavadno prikazen; 18 krat se je pojavila čudovito lepa Gospa ob navzočnosti ogromne množice, ki je bila priča nadnaravnega prizora, dasi Gospe nihče ni videl kot deklica Bernardka iz hiše Sou-birous-ove.
Ko se je Gospa 16 ič prikazala, jo je deklica Bernardka vprašala; »Ljuba Gospa, povej no, kdo si?« — Bilo je vprav na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca. Gospa je razprostrla roki, dvignila pogled kvišku in zaklicala v francoskem narečju: »Brezmadežno Spočetje sem.«
Po mnogih ovirah, ob vsesplošnem nasprotovanju svetne inteligence in državne oblasti, ki je hotela vse to označiti kot prevaro, si je resničnost nadnaravnih pojavov polagoma le utrla pot, dasi je celo cerkvena gosposka vso zadevo motrila z veliko opreznostjo. Stvar je dozorevala brez pritiska pod božjim varstvom.
Da se je prikazovala brezmadežna Devica Marija je bilo kmalu sijajno izpričano z mnogimi neovržnimi dokazi. Na kraju prikazovanja je jel nenadno izvirati studenec z naravno vodo, ki nikdar ne usahne, V Lurdu je hipno ozdravelo mnogo težko bolnih oseb, tudi takih, ki so imele po izjavi znanstvenikov in vestnih zdravnikov neozdravljive bolezni. Več
težko bolnih je dobilo zdravje med blagoslovom z Najsvetejšim ali pa med povzdigovanjem pri sveti maši. Na tisoče čudovitih ozdravljenj ima zabeleženih lurška kronika v razdobju 75 let. Čudežev prve vrste je bilo lani šest. V prvo vrsto spadajo samo taki bolestniki, ki jih zdravniški biro (pisarna), kjer posluje včasih do 60 in še več zdravnikov iz vsega sveta, spozna kot neozdravljive. Če dobi zdravje neozdravljiv bolestnik in sicer hipno, izjavijo zdravniki, da je to primer, ki ga ne morejo naravno razložiti; da je torej čudežen.
V zdravniško pisarno ima dostop vsak doktor zdravilstva, četudi bi bil neveren. Marsikdo je prišel v Lurd s predsodki, brez vere, a premagan po čudovitostih je klonil in priznal božjo vsemogočnost in dobrotljivost Marijino. Vrnil se je spokor-jen na svoj dom. Da se je Lurd v takih okoliščinah povzpel in razvil kot največja božja pot katoliškega sveta, je lahko um-ljivo. Krasne cerkve, lepa poslopja so nastala v teh letih na vznožju Pirenejskega pogorja, v Lurdu, kamor prihaja vsako leto več ko milijon romarjev ne le iz Francije, Španije, Holandske, Anglije, Nemčije in Evrope sploh, marveč prav mnogo tudi iz Severne in Južne Amerike.
Cerkveno priznanje je dobil Lurd z vsemi dogodki, ko je dal papež Leon XIII. ob 25 letnici prikazovanja po svojem odposlancu posvetiti veličastno cerkev rožnega venca, ko je dovolil poseben so-praznik »Prikazovanja Marije device brezmadežne« in zaukazal duhovnikom posebne dnevne molitve. Papež Pij X. je ta sopraznik razširil na vso Cerkev. K vsemu je dodal sedanji sveti oče Pij XI. novo potrdilo s tem, da je bila deklica Bernardka prišteta med blažene. Ni izključeno, da ji utegne biti priznano v tem svetem letu — svetništvo.
Katoliška Cerkev je Kristusova ustanova tudi brez Lurda, to ve vsak katoličan. Vendar pa moramo reči, da je Lurd nov dokaz za božjo ustanovo katoliške Cerkve. Z Lurdom je izpričano brezmadežno spočetje Marijino, ki je imelo poprej vprav v Franciji mnogo nasprotnikov. V Lurdu je tudi izpričana božja veljavnost papeštva, saj je sveti oče Pij IX. vprav štiri leta poprej (1854) razglasil vsemu svetu, da je nauk, ki uči, da je Marija brez madeža spočeta, od Boga razodet, torej verski nauk.
Lurd je postal res za vso Cerkev velika milost.
Hvala Brezmadežni!
Kristusovi
L
V prvi Cerkvi so takoj po krstu podelili tudi sv. birmo. Vzhodna cerkev je do sedaj ohranila to navado.
Slovenski izraz »birma« je nastal iz latinske besede confirmatio (konfirmacio), ki pomeni »potrjenje«. Kot pove torej že ime, se po zakramentu sv. birme v kristjanu potrdi in še bolj okrepi nadnaravno življenje božjega otroka,
V presv. Trojici je Sveti Duh dopolnitev notranjega božjega življenja, saj po ljubezni izhaja iz Očeta in Sina. In prav Sveti Duh začne po birmi, ki je dopolnilo krsta, na poseben in skrivnosten način bivati v duši; vzame jo v popolno last, vedno bolj jo preoblikuje vase in jo bogati s svojimi darovi. Takoj uvodna molitev sv. birme to pove; nastala je še v dobi, ko so novokrščence takoj birmali, in takole slove: »Molimo. Vsemogočni, večni Bog, ki si prerodil te svoje služabnike iz vode in Svetega Duha in jim podelil odpuščenje vseh grehov, pošlji jim iz nebeških višav svojega Svetega Duha Tolažnika z obilico njegovih darov! Amen.« Potem škof kliče nad birmance posamezne darove: »Duha modrosti in umnosti. Amen. Duha sveta in moči. Amen ,..«
II. *
Bistveni obred zakramenta sv. birme je polaganje škofovih rok na birmančevo glavo, pri čemer mu škof s krizmo mazili čelo v obliki križa in obenem govori besede: »Zaznamujem te z znamenjem križa in te potrdim s krizmo zveličanja v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Birma in mašniško posvečenje se delita s polaganjem rok. Ta obred je vzet iz običaja, ko je gospodar položil na sužnja roko in s tem pokazal, da je ta postal njegova last. Tudi birmanec postane popolna božja lastnina, je in ves božji mora ostati.
Cerkev rabi za ta zakrament oljčno olje, kateremu je primešala tudi tekočo dišečo smolo balzam, ki se dobiva v Arabiji in Indiji. Oboje skupaj imenuje krizmo.
Že v stari zavezi so mazilili osebe, ki so bile Bogu posebno posvečene, kot n. pr. velikega duhovnika, duhovnike, kralje itd. Bodočega Odrešenika so imenovali Maziljenca, hebrejsko Mesija ali grško Kristus,
Olje lepo naznači učinke sv. birme. Kot se olje vpije, tako Sveti Duh pride prav v globino duše ter jo po božje pre-
bojevniki
obliči. Z oljem so se mazilili bojevniki, da so laglje zmagali; tudi Sveti Duh bo dajal birmancu skozi vse življenje dejanskih milosti, da se bo laglje boril zoper zlo v sebi in v drugih. Olje tudi zdravi rane; spomnimo se na usmiljenega Samaritana, kako je jerihonskemu popotniku vlil olja v rane; tudi Sveti Duh zdravi v duši rane, ki so po krstu zaradi izvirnega greha še ostale. Olje se naposled rabi tudi za svečavo; tudi Sveti Duh s svojimi darovi sveti v duši: z darom modrosti in umnosti, darom sveta in vednosti,
m.
V času viteštva so pri sprejemu v viteški stan mladeniča udarili z mečem in s tem udarcem je postal vitez. Prav to stori škof: birmanca udari na lice in ga s tem naredi za Kristusovega viteza in bojevnika.
Da bo pa mogel v bojih zmagovati, mu podeli zakrament sv, birme posebno moč.
Misijonarji na Japonskem so v 18, stoletju z veseljem opažali, kako se japonski spreobrnjenci s posebno pobožnostjo pripravljajo na zakrament sv. birme; nikjer drugje niso videli take izredne vneme za ta zakrament. Zato je pa birma dala japonskim kristjanom 18. stoletja posebno moč: skoro dva milijona jih je pomrlo mučeniške smrti za vero, In sv. Terezija Deteta Jezusa piše o sebi: »Kmalu po svojem prvem obhajilu sem začela misliti na sv. birmo. Zelo skrbno sem se pripravljala na prihod Svetega Duha. Ne-umljivo mi je, kako more nekaterim biti tako malo do tega zakramenta ljubezni. 0 kako se ga je moja duša veselila! Kot so apostoli hrepeneče čakali obljubljenega Tolažnika, tako sem ga čakala tudi jaz ter se radovala, da bom kmalu postala do-rastla kristjana in bom imela na čelu za vselej vtisnjen skrivnostni križ tega nedoumljivega zakramenta ,,, Na birmski dan sem prejela moč za trpljenje, katera mi je bila zelo potrebna, kajti brž nato se je imelo pričeti mučeništvo moje duše.«
Jezus je svojim dvanajsterim in drugim vernikom večkrat napovedal, da jih čaka trpljenje; naročil jim je pričati o njem, če treba tudi za ceno krvi. Moč za to je učencem dal prihod Svetega Duha ob prvih krščanskih binkoštih, drugim vernikom jo pa daje zakrament sv. birme. Za zveličanje sicer ni neobhodno potreben; njegovi učinki so pa tako mogočni, da bi
trpel nepopravljivo škodo, kdor bi ga opustil ali odlašal na poznejša leta. Svetal nam mora biti spomin nanj. Tako velik je ta zakrament, da je sam škof njegov redni delilec.
IV.
Tri zakramente moremo prejeti samo po enkrat: krst, birmo in mašniško posvečen je; to pa zato, ker podelijo duši neizbrisno znamenje.
Kako se duša birmanega kristjana loči od duše, ki je prejela krst, ne pa birme, sedaj sicer še ne vidimo; videli pa bomo po smrti in se radovali te nove lepote duše, po kateri je stopila v poseben odnos do Boga in do Kristusa.
V prvih časih krščanstva je zakrament sv. birme podelil nekaterim tudi dar jezikov, dar čudežev, proroški dar itd. V prvi Cerkvi je bilo to zelo koristno, ker se je morala šele iz svojih prvih početkov širiti in je potrebovala vidnih dokazov in potrdil. Sedaj to ni več tako potrebno.
Na en učinek sv. birme, oziroma na eno posledico njenega neizbrisnega znamenja je pa treba še posebej opozoriti: birma nas stori deležne Jezusovega du-hovstva.
Edini duhovnik nove zaveze je Jezus Kristus; samo on lahko prinaša v svoji človeški naravi Bogu dostojno čast, ker je
njegova osebnost božja osebnost in daje njegovim dejanjem neskončno vrednost in všečnost. Kot nas je pa Jezus storil deležne drugih svojih odlik, tako nas je naredil deležne tudi svojega duhovstva. Nekateri postanejo deležni po posebnem zakramentu Jezusovega duhovstva; deležni so ga pa tudi vsi drugi kristjani. Tako namreč piše sv. Peter maloazijskim vernikom v svojem prvem listu: »Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo d u h o v s t v o , svet narod.« Že krst nas torej naredi za nekake duhovnike, saj mi vsi darujemo z mašnikom daritev nove zaveze in sodelujemo sploh pri vseh svetih obredih. Birma je pa dopolnilo krsta, zato se nam v njej daje tudi višja stopnja splošnega Jezusovega duhovstva. Po birmi postanemo vojaki Jezusovi, razširjevalci njegovega kraljestva v nas samih in v drugih; tudi drugim torej posredujemo milosti. Na veliki četrtek škof to lepo izraža, ko blagoslavlja sveto krizmo; prosi namreč, naj deli krizma vsem maziljenim kraljevsko, duhovsko in preroško dostojanstvo.
Katoliška akcija, to je živo sodelovanje laikov (svetnih ljudi) pri poglabljanju in širjenju krščanskega življenja, je pa izvrševanje duhovske oblasti, katero podeli človeku krst; sv. birma jo pa dopolni.
Dr. Fr. Jaklič.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali
Jezusove besede po Mateju, 5, 11,
Otroci tega sveta — otroci božji, meso — duh, Mamon — Bog. Kakor človeštvo samo, tako staro je to nasprotje.
V vsakem posameznem človeku se bojuje boj med mesenim in duhovnim mišljenjem, ki sta si po besedah svetega apostola Pavla nasprotna kakor smrt in življenje (Rim 8, 6.); saj pravi sam apostol o sebi: »Čutim postavo, da ko hočem delati dobro, mi je laže to, kar je hudo. Veselim se namreč božje postave po notranjem človeku, vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7, 21—24). Vsak posamezni človek mora ta boj z milostjo božjo tudi dobojevati, kakor pravi sveti Pavel: »Če po mesu živite, boste umrli; če pa z duhom dela mesa mrtvite, boste živeli. Katerikoli namreč se dado
voditi božjemu Duhu, ti so božji otroci. Kajti niste prejeli duha suženjstva v strah, ampak prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo (Boga): »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje z našim duhom, da smo božji otroci. Ako pa otroci, tudi dediči: dediči božji, sodediči po Kristusovi, če le z njim trpimo, da bomo z njim tudi pove-ličani.« (Rim. 8, 13—17.)
Bojuje pa se ta boj neprestano tudi v zgodovini človeštva. Saj grešni svet sovraži Boga, sovraži njegovega Maziljenca (Kristusa), sovraži Cerkev, mistično telo Maziljenčevo, in vse, ki ljubijo Cerkev in čutijo ž njo; Sin božji sam je napovedal apostolom pri zadnji večerji (Jan 15, 19 do 20): »Ko bi bili vi od sveta, bi (vas) svet (kot) svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, zato vas svet sovraži, Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel (Jan 13, 16.
i. dr.): »Služabnik ni večji ko njegov gospod. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« To sovraštvo sveta proti Kristusu in Njegovi Cerkvi pa se ne kaže vedno v isti obliki: zdaj nekako tli, kakor pod pepelom, potem spet plane na dan kakor požar, ki hoče uničiti zdaj ta, zdaj oni del Cerkve, zdaj spet objame s svojimi plameni kar vso božjo stavbo na zemlji hkrati.
Prav danes živimo v takem času, ko se satan v podobi svetovnega brezboštva silovito zaganja v Petrovo skalo, da bi -omajal Cerkvi temelje ali vsaj odkrušil od nje ta ali oni vogal. Tu in tam nastopa brezboštvo proti Cerkvi z vso sirovo silo svetne oblasti, kakor v Mehiki, Rusiji, Španiji, drugod zopet za krinko vsakovrstnih rečenic, narodnostnih in drugih gesel.
Za ta boj svetovnega brezboštva proti Cerkvi moramo biti zato dobro pripravljeni, če nočemo, da bo trpela vera, da bodo trpele duše nas vseh kot posameznih ljudi, pa tudi vera in duše med našim narodom. Saj zagotovilo nepremagljivosti ima pač Cerkev božja kot celota, nima je pa vera ravno v tej naši domovini, niti vera ravno med našim ljudstvom in narodom. Da to našo vero varujemo in ohranimo, to je naša skrb in naša naloga.
Pa saj ima Bog s tem, da nalaga vprav nam težje naloge ko morda našim neposrednim predhodnikom, svoje prav posebne namene. Ali ne morda ravno to, da bi se spet zavedeli neskočne cene naše svete vere? Ali ne morda, da bi zaslutili spet nedoumno dobroto božjo, ki nam je dala, da smo se rodili in vzgojili v sveti katoliški Cerkvi, da smo v življenju in smrti kar oblagodarjeni z vsemi milostmi? Roko na srce: ali nismo tega neskončnega bogastva božje milosti skoro nekako presiti, ali nam ni že kar nekaj čisto vsakdanjega, celo malo vrednega? Ali se ga nismo navadili kakor zdravja, ki ga človek ceni šele, ko ga je izgubil, ali dobrih dni, dokler niso minili, ali staršev, prijateljev, ljubih otrok, dokler nam jih črna zemlja ni zagrnila?
Ni še bilo treba, da bi se morali za našo vero odrekati imetju in ugodnostim; temu in onemu je bila marveč še tako rekoč molzna kravica. Ni nam bilo treba še zaradi vere trpeti; temu in onemu je bila marveč prav prijetna lestvica do časti in imena. Prav zato pa je tolikim in tolikim postala zgolj nekaka zunanja narodna šega ali navada, kakor božično drevesce ali velikonočni »piruhi, poma-
ranče, potice in gnjat.« Vse premalo pa nam je bila vera vodilo in kažipot za vse, prav za vse naše delo1, za naše razmerje do Boga, sebe, bližnjega, do družbe in države po veliki vse obsegajoči zapovedi ljubezni: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki,« (Mt 22, 37—40.)
S preskušnjami naših dni nas hoče morda Gospod spet spomniti svojih besed o neskončni vrednosti nebeškega kraljestva, vrednega trpljenja in smrti, besed, ki so nam znane po glasu, ki pa smo njih duhovno vsebino tako malo doživeli, da se nam zdi kžir nekaj nezaslišanega, če bi se morali odločiti za to, da bi se zaradi Boga odrekli le majhnemu zaslužku, kaj šele za kakršnokoli gospodarsko škodo, kaj šele, da bi hoteli zaradi Boga spraviti v nevarnost naš obilnejši ali pičlejši vsakdanji kruh ali celo — življenje. In vendar je bila neskončna vzvišenost nebeškega kraljestva nad vsemi časnimi dobrinami, tudi največjimi, prvo, česar je Jezus učil svoje učence že v prvih lepih dneh v Galileji, in zadnje, česar jih je spominjal tik pred smrtjo na križu: »Blagor njim, ki so zaradi (božje) pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene ^asramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5, 10—12.) »Sovražili vas bodo vsi (narodi) zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan.« (Mt 10, 22; 24, 9; Mk 13, 13; Lk 21, 17.)
Brezpogojno pa zahteva Kristus, da ga ne smemo zatajiti pred svetom, ampak da se moramo priznati k njemu, in najsi nas stane tudi življenje. »Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa ne morejo umoriti... Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10, 28. 32—33.) Vse, kar bi nas moglo ovirati, da se ne bi priznali za Kristusa ob uri, ko bi bilo treba, vse, kar bi nas moglo navesti k temu, da bi ga kakorkoli zatajili, vse to je treba brez pomišljanja odriniti od sebe, in najsi bi bila to tudi skrb za starše ali celo za otroke: »Prišel sem, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in
človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden.« (Mt 10, 35—37.) Vdano moramo sprejeti nase trpljenje: »Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel«. (Mt 10, 38—39.)
Kristusa pa prizna, kdor prizna Cerkev in sluša cerkvene predstojnike s papežem na čelu; Kristusa zataji, kdor odpove pokorščino Cerkvi in se upira papežu in svojemu škofu v kakršnikoli božji zadevi.
»Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati,« bo morda rekel kdo z Jezusovimi poslušalci, ki so dvomili nad Gospodom, ko je napovedal ustanovitev Najsvetejšega Zakramenta (Jan 6, 60.). Pa ni trda. Vsa ljubezniva je, kakor je Gospod sama ljubezen. Zahteva le enega: vere, zaupanja in ljubezni tudi z naše strani. Prav tedaj, ko grozi Kristus nam bojazljivcem s peklom: »bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel« (Mt 10, 28), zbuja v nas tudi zaupanje v neskončno božjo ljubezen: »Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez volje vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi.« (Mt 10, 29—31.) In spomnimo se še blagoslovljenih besed Zveličarjevih: »Ne skrbite in ne povprašujte: »Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli« .,. Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete, Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo.« Ni torej trdosrčnost, česar nas uči Kristusova beseda o človeku, ki mu bodo sovražniki njegovi domači, ampak zaupanje v božjo dobroto. Če damo svoje imetje ali celo svoje življenje za Kristusa, ali ne bo Bog neskončno bolje skrbel za naše svojce, kakor bi mogli kdaj skrbeti zanje mi sami? Saj zadostuje že, da le iščemo kraljestva božjega z njegovo pravico pred vsem drugim; kaj šele če vztrajamo v zvestobi do konca. — Zakaj je danes toliko gorja na svetu? Mar ne prav zaradi tega, ker smo pozabili pred vsem drugim iskati božjega kraljestva in njegove pravice.
Bog nas kliče; po napadih brezbožnega sveta zoper Cerkev, papeža in škofe nas kliče, po preganjavcih Cerkve v Mehiki, Rusiji, Španiji, po požigavcih cerkva in samostanov, z izgonom redovnikov nas
kliče, pa tudi po junakih, ki so daji svoje življenje za Kristusa Kralja, ne pred tisoč in toliko leti, ampak včeraj in danes. Čujmo in molimo, da ne pademo v skušnjavo. Ne zanašajmo se na svojo ničevo moč in svojo majavo trdnost, ampak Nanj, ki je v nadlogah naš tolažnik, v boju naš pomočnik, zatekajmo se h Kristusu Kralju v Najsvetejšem Zakramentu in k njegovi preblaženi Materi Mariji.
H koncu le še majhno opomnjo iz prvih krščanskih časov. Ko se je po daljšem času precejšnjega verskega miru (od 1. 211.) pričelo 1. 249. za cesarja Decija spet preganjanje krščanstva, je odpadlo od Cerkve mnogo kristjanov; celo nekaj škofov je bilo med njimi. Zahtevali so namreč od vseh prebivalcev države, da so morali darovati državnim bogovom. Sveti Ciprijan, škof v Kartagini, cerkveni oče in mučenec, našteva več vrst odpadnikov: prvi so sacrificati (darovalci), tisti kristjani, ki so opravili malikom čisto pravo daritev; drugi so bili turificati (kadilarji), ki so malikom zažgali samo kadilo; tretji pa so bili tako zvani libellatici (potrdilarji); ti niso ne darovali malikom niti jim prižgali kadila, ampak so si samo'preskrbeli uradno potrdilo, da so ukazano daritev opravili. Vsem tem je šla pozneje zelo trda za zopetni sprejem v Cerkev; tudi prebrisani potrdilarji so se morali ukloniti strogi cerkveni pokori. Le zakaj? — L. 1893, so našli v starem egiptskem smetišču štiri taka za določene osebe izdana potrdila; mislili so seveda takoj, da so bili to kristjani. Pa so našli 1. 1907. tako potrdilo, ki se je izdalo neki poganski sve-čenici. Tako so ti lističi priče za Decijevo versko nasilje, pa tudi obtožnice za one kristjane, ki so se na videz povrnili k državni veri, pa so za svojo slabost še danes kaznovani s tem, da njihovih imen nihče ne more ločiti od imen pravih poganov. (Prim. Alb. Ehrhard, Die Kirche der Martyrer, Munchen, Pustet-Kosel, . 1932.)
Nikar ne bodimo seme na kamniti zemlji, o katerem pravi sam Jezus Kristus: »Seme na kamniti zemlji je pa tisti, ki (božjo) besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme; nima pa v sebi korenine in je nestanoviten; ko zaradi besede nastane stiska in preganjanje,se takoj pohujša.« (Mt 13, 20.)
Glejmo, da bodo naša imena v knjigi življenja zapisana kot imena resničnih, neustrašenih spoznavavcev Kristusa in Njegove Cerkve. — Iz škofijskega odbora KA za ljubljansko škofijo.
Dr. Ivan Grafenauer.
Prvič pri Sv. Petru
(V. poglavje knjige: Iz mojih rimskih let.)
Tista dva, trije gojenci, ki so nas ob prihodu
v zavod v veži sprejeli in nam takoj po-strežljivo šli na roko, so bili takoimenovand diiktorji (ductores). Duktor ji, ali po naše, vodniki — dva iz drugega in dva iz tretjega letnika modroslovja — so bili postavljeni v zavodu nalašč za to, da so pomagali uvajati novince v vse zavodovo dejanje in nehanje. Eden — tretjeletnik — je bil višji duktor in je uravnaval delovanje ostali treh. Tako je bilo v zavodu po starodavnih in preizkušenih izročilih vse do podrobnosti urejeno in organizirano. — Tisto naše prvo leto je bil višji duktor Poljak Andrej Gajdaczek. Tih, skromen, neizrečeno ljubezniv mladenič. Meni ga je delala še posebno prakupljiivega neka vdana otožnost, ki mu je bila razlita na bledem obrazu. Že takrat namreč ni bil zdrav. Umrl pa je skoro takoj potem (1. marca 1898.), ko je bil odšel iz Germanika, da bi daleč gori v Vzhodni Šle-ziji zastavil svoje mlade moči za kraljestvo božje. Iz Merana, kjer je še zdravil svojo obupno bolezen (jetiko), je pisal poslednje pismo p. rektorju v Germanik. Vsa njegova lepa duša se je razodela v tem pismu: »Ljubemu Bogu je dopadlo, dati moji bolezni tak potek, da je vsako ozdravljenje izključeno. Dragi, prečastiti p. rektor! Veliko je bilo moje hrepenenje, da bi mogel kot duhovnik delovati v svoji domovini, in Ijjubega Boga sem tega vroče prosil, seveda zmerom s pnistavkom: Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Toda dobri Bog v svojih nedoumnih sklepih drugače hoče: hoče me že zdaj odpoklicati iz življenja. Ker torej jasno vidim, da je to njegova najsvetejša volja, se mu prav popolnoma vdam; saj samo božjo voljo moramo izpolniti, kakor nas je Zveličar učil. — Imam pa še odplačati velik dolg, ki mi ga nalaga hvaležnost. Docela se zavedam, kako velike milosti sem prejel v Germaniku po očetih iz Družbe Jezusove. Da je sploh kaj iz mene postalo, se imam zahvaliti zavodu. Zaito prav prisrčna hvala vsem častitim predstojnikom, ki se niso bali nobenega truda, nobenega dela, ki celo svojemu zdravju niso prizanašali, samo da bi naredili iz mene dobrega duhovnika ... Priporočim svojo dušo ljubezni polnim molitvam vseh častitih očetov in gojencev ter sklenem: Na svidenje v nebesih!«1
Duktorji so nas že takoj prve dni in potem skozi celo leto tudi vodili po Rimu ter nam razkazovala bogastvo njegovih znamenitosti. Za to nalogo so se navadno dobro pripravljali
1 Germaniker Correspondenzblatt 1898, št. 2, »tr. 30.
iz raznih »Vodičev« in drugih knjig o Rimu. Sicer smo pa tudi novinci sami hiteli posegati po tiskanih virih, ki so nam kar najuspešneje pomagali pri ogledovanju večnega mesta. —
Kakor hitro smo postali »rdeči«, je bila naša prva pot k »središču središča«, h g r o b u sv. Petra v največjem božjem hramu na zemlji. Saj že vsak navadna rimski romar za-hrepeni najprej tja; koliko bolj se spodobi, da najprvo pohite k Skali tisti, ki so prišli pit izpod nje milost in modrost za svoj vzvišeni življenjski poklic! — Bil je 3. november, torej še prost dan (predavanja na Gregorijanska univerzi se začenjajo 4, novembra), ko smo v lepem jesenskem jutranjem soncu korakali po Angelskem mostu čez Tibero proti Sv. Petru. V oddelkih po šest an šest, ki smo jih divizije imenovali — tako smo navadno hodili po mestu in na izprehode. Dve primeroma ozki, vzporedni cesti vodita od Angelskega mostu na trg Sv. Petra. Po katerikoli dospeš tja, ostrmiš, ko se ti naenkrat pokaže prizor, kakršnega ni nikjer več na svetu: ogromni trg s Kolonadama, v sredini mogočni obeMsk (kamenit steber) med dvema vodometoma in veličastno pročelje bazilike v ozadju. Trg — največji na svetu — je ovalno (jajčno) zaokrožen, 273 m dolg in 226 m širok. Kakor z ogromnim oklepom je od desne in leve obdan z 284 orjaškimi stebri (laški: colonna, odtod ime Kolonade), ki so v štirih vrstah postavljeni tako, da narejajo vrste med seboj tri široke hodnike; po srednjem bi lahko peljal s senenim vozom. Vse stebrišče je pokrito s streho, na kateri je razvrščenih 162 svetniških kipov, malo manj nego po 4 m visokih. — Duktor nas je opozoril, naj gremo in se postavimo v eno in drugo žarišče velikanske trgove elipse (podolgastega kroga) in naj se odtam ozremo na Kolonade. Storili smo tako, in glej! druga, tretja in četrta vrsta stebrov so talko stopile druga za drugo, da se je videla samo ena, samo prva vrsta. Kakšna čudovita mojstrovina slavnega Beminija je to stebrišče! — V sredi trga stoji znani, 25 y2 m visoki in 3300 stotov težki obelisk, izsekan scela iz enega kamna. Ta obelisk ima veliko zgodovino. Pred več nego 4000 leti je stal v Helio-polisu v Egiptu. Cesar Kaligula ga je dal 1. 39. po Kr. prepeljati v Ram — s kakšnimi napori, si lahko mislimo. Postavil ga je v Cirkus (dirkališče), ki ga je bil začel graditi on sam, dovršil pa ga (je Neron. To je bilo na kraju v bližini današnje zakristije Sv. Petra. Na sedanje mesto pa je postavil obelisk stavbenik Fontana pod papežem Sikstom V. L 1586. »z
veliko težavo«, kakor pravi napis. Moj divizij-ski tovariš, zelo bister in živahen Kolinec (Koln) — Josip je bil na mojo žalost prideljen drugi diviziji — je bil že bral nekje obširno popisano zanimivo zgodbo o prestavljanju težkega velikana in je pripovedoval nekako takole:
»Energični papež Sikst V. je hotel poganske spomenike na taistem mestu podvreči križu, kjer so nekoč pogani kristjane pribijali na križ. Zato tudi ni odnehal od namere, da prestavi Kaligulov obelisk na trg pred baziliko Sv. Petra. Ogromno nalogo je poveril stavbeniku Dominiku Fontanu, ki se je lotil podjetja s silno močjo. Najprej je bilo treba preiskati
vojaštvo le s težavo vzdrževalo red. Fontana je stal na visokem odru sredi delovnega prostora, da je lahko vse pregledal. Opravili so še kratko molitev, potem pa je bilo s trobento dano znamenje, in vseh 40 vreten se je zganilo. Nastala je smrtna tišina, skozi katero so se čula samo povelja Fontanova ter škripanje strojev in hreščanje dviigalnih naprav. Ko so prvič nategnili vrvi, se je pokazalo, da vse brezhibno deluje: velikan se je premaknil s temelja, na katerem je stal poldrug tisoč let. Ko so potegnili dvanajstič, je bil kamen dvignjen za toliko, da so ga mogli začeta vleči na nekakšne velikanske lesene sani, na katere so ga končno naložili 7. maja; šele 13. junija pa
Trg so. Petra o Rimu
in utrditi tla, kjer bo težki spomenik stal. Že to je veljalo mnogo truda. Potem so morali pripraviti vse potrebno, da kamen s prvotnega mesta dvignejo in za prepeljavo nalože. Velikanske množine stavbenega lesa in železa so za to porabili. Napeljali so skupaj tako orjaških hrastov, da je vsak posamezni hlod moralo vleči po 14 bivolov. Za izdelavo potrebnih železnih priprav so poklicali na delo še kovače iz okolice, ker vseh rimskih ni bilo dovolj. Spletli so 44 vrvi po 100 sežnjev dolgih in pripravili za njihovo navijanje 40 velikanskih vreten. Pol leta so porabili za ta preddela. Potem so se 30. aprila 1586 lotili dviganja in nakladanja obeliska. Fontana in vsi delavci so se priporočili Bogu za pomoč in so prejeli sveto obhajilo. Brale so se tudi tri sv. maše v čast Svetemu Duhu. Bil je krasen pomladni dan. Ljudstva se je bilo zbralo na tisoče, tako da je
so ga s temi sanmi spravili na trg. — Tako je bilo srečno dovršenega pol dela. A čakala je še druga, težja polovica: spraviti spomenik na trgu z vozila na tla ter dvigniti ga zopet v zrak na pripravljenem mestu. Ker je pritisnila poletna vročina, so ta trud odložili na jesen. Tedaj pa se je — 10. septembra, potem ko so delavci zopet pri božji mizi in pri dveh svetih mašah priporočili svoj napor Bogu — na Fon-tanovo povelje zopet zavrtelo vseh 40 vreten in 800 mož in 140 konj je napelo svoje moči. Počasi je lezel kvišku orjak. Dva in petdesetkrat je bilo treba nategniti, da je v zahajajočem sonou zablestel pokoncu na svojem podstavu. Tedaj pa je odjeknil proti nebu vihar navdušenja in na Angelskem gradu so zagrmeli topovi. Neštete množice so ves dan napeto prisostvovale silnemu prizoru; mnogi so vztrajali na trgu brez jedi in pijače. Fontana je bil naen-
krat najpopularnejši mož v vsem Rimu in največji ljubljenec papežev, ki ga je bogato nagradil s častmi m materialnimi dobrinami. —« »A kako je bilo tisto,« sem vprašal tovariša, ker sem bil tudi že nekaj bral o tej stvari, »kako je bilo tisto s smrtno kaznijo, ki jo je bil baje papež zažugal, če bi kdo naglas izpre-govoril med usodnim dviganjem obeLiska, in je neki mornar po imenu Bresca zavpil: ,Acqua sulle funi! — Vode na vrvi!', ko so se menda od trenja začele vrvi vnemati, pa je bil potlej, ker je prav za prav rešil celo podjetje, od papeža poplačan s tem, da je po njegovi želji njegov rod dobil pravico, dobavljati v Vatikan palme za Cvetno nedeljo?«
»Ta zgodba,« je odgovoril namesto tovariša duktor, »menda ni zgodovinska, marveč je nastala v poznejši dobi. Saj je sploh o spomeniku znanih še več pripovedk.« —
Pozorno smo si ogledali obelisk. Na oni strani, k-i gleda proti Sv. Petru, je vdolbljen v podstavku latinski napis: »Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus zapoveduje, Kristus naj svoje ljudstvo vsega hudega brani!« Na strani proti Angelskemu gradu pa beremo: »Glejte križ Gospodov! Bežite, sovražne moči! Zmaguje Lev iz rodu Judovega.« — Vrh spomenika krasi križ, ki je vanj vdelan košček pravega sv. križa z Golgote. Kako čudovito oznanja ta starodavni kamen na tem mestu in s temi napisi zmago krščanstva nad poganstvom!--
Široko, zelo položno stopnišče nas dvigne s trga k baziliki. Težko je reči, kaj čutiš, ko stopiš prvič skozi enega od peterih orjaških
vhodov v prostrano, krasno vežo, ki je sama večja od največje cerkve na Slovenskem in, kakor pravijo, najlepša moderna stavba Rima —j in ko prideš potlej skozi ena od peterih vrat iz veže v nepregledni, v pet podolžnih ladij razdeljena in z eno povprečno prekrižani prostor nesmrtnega tega svetišča, ki ga je krščanski genij postavil kot spomenik na grob ubogega ribiča iz Galileje... Vem in dobro se spominjam, kaj sem čutil, mislil, želel, molil, prosil, ko sem pozneje skozi sedem let zopet in zopet prihajal v ta nepopisni hram božji; ko sem ob raznih prilikah videl valoviti po njem množice »iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva«; ko sem slišal oriti pod ponosni
obok veličastne kupole nepozabno pesem o »srečnem Rimu«, mestu,
»ki s knezov dveh krvjo je slavno posvečeno, in v krvi tej škrlatno oroSeno prekaša samo vse sveta lepote«;
ko sem bil — ne enkrat — priča tistega ognjevitega in svetega navdušenja, ki so ž njim ljudske množice med temi blestečimi zidovi pozdravljale namestnika Kristusovega ... To sem čutil, da sem resnično v srcu krščanstva, in da je sreča neizmerna, biti v tem srcu. To sem mislil velikokrat, da je v sijajnem tem svetišču upodobljena — kakor nikjer na svetu — edinost in lepota in moč vesoljne Cerkve Kristusove. To sem želel toliko tolikokrat, da bi tisti, ki ne ljubijo Cerkve in Rima, bili vsaj enkrat v življenju priče solza, ki jih ob grobu prvega
Notranjščina cerkve sv. Petra v Rimu
papeža prelivata ljubezen in hvaležnost. To sem molil in prosil, da bi resnica božja, zasidrana ob Skali, zmagovala v svetu, in da bi jaz siromak ne bil čisto malovreden služabnik te resnice ... Vse to — ob poznejših, mnogih obiskih —. Toda takrat, prvikrat? Ničesar drugega se ne spominjam, nego da sem bil ves prevzet od strmenja in svetega strahu! Kako ne od strmenja? Če sem pa stopal po svetišču tako ogromnem, da bi v njem lahko pridigalo obenem deset pridigarjev, in bi nič ne motili drug drugega; da bi se lahko zgrnilo vanj 40.000 ljudi, pa bi ga napolnili šele do polovice; da bi pod njegovo kupolo lahko postavili najvišji naš zvonik, in bi se je še ne dotaknil ne; ali v njegovo ladjo največjo našo cerkev, pa bi je ostalo še dovolj prazne... Stebrov 748, kipov 389, oken 290, oltarjev 30 in baldahin (nebo) nad glavnim oltarjem tako visok kakor najvišja rimska palača, slopi, na katerih sloni kupola, 71 m v obsegu, vsa dolžina cerkve 192 m. širina samo srednjo ladje 26H m, nje višina 45K, višina do oboka kupole 117 m... vse to in še mnogo
drugega orjaškega, velikanskega, kolosalnega — naj človeka ne navda z neomejenim zadiv-ljenjem in strmenjem? In od svetega strahu — kdo bi ne bil prešinjen, če le malo pomisli, koliko milijonov ljudi je v tej katedrali sveta že izpričalo svojo katoliško vero; koliko kraljev in cesarjev je že tu klečalo; koliko svetnikov tu molilo; koliko škofov in duhovnikov se za sveti boj krepilo . .. Saj ni treba niti vedeti, da stoji svetišče tam, kjer je na križu z glavo navzdol izpričal svojo ljubezen do Kristusa prvak-apostol Peter; tam, kjer je krvoločni Neron zažigal kristjane, da so kakor baklje svetili v njegovo razvratno razbrzda-nost; ni treba niti vedeti, da so temelji bazilike položeni deloma še na temelje poganskega Cirkusa, okrog katerega počiva toliko kosti in prahu pokopanih kristjanov, in da v svetišču samem poleg sv. Petra leži še okrog 150 njegovih naslednikov, med njimi 13 mu-
f KnezoškoJ dr. Andrej Karlin
četicev iti 22 spoznavavcev . . . vsega tega in še mnogo mnogo drugega ni treba niti vedeti, a te vendar prevzame neka sveta groza, ko stopaš prvikrat po prečastitem tem in čudovitem templju.----1
Približamo se taiko zvani konfesiji (con-fessio), grobu prvaka-apostola. Prej gremo še mimo starodavne bronaste sohe sv. Petra na papeškem prestolu. Pravijo, da je narejena iz kina poganskega botfa Jupitra, ki je nekoč s
Kapitola vladal po-■■■■■MHHBBaVH ganski Rim. Slavni
papež sv. Leon Veliki jo je dal vliti v čast apostolu Petru, ki je z vse drugačno močjo, nego je bila Jupitrova, obvaroval rimsko mesto pred divjim navalom Ati-lovim. Ob največjih praznikih je kip oblečen v sijajno škofovsko obleko in ima tiaro (papeiško krono) na glavi. — Pobožno poljubimo bronasto nogo in se je dotaknemo s čelom. Vsak vernik, ki pride tu mimo, tako stori. Noga je svetlo izgla-jena od poljubov. Kdo bi jih preštel — milijone in milijone!...
Konfesija je posebno ime za grobove svetih mučencev. Beseda pomeni pričevanje: sveti mučenci so dali Kristusovi zveličavni veri najvišje pričevanje — krvi in življenja. Konfesija sv. Petra je iz najkrasnejših, razkošnih vrst marmorja. Prav je tako. Tak sijaj zasluži on, ki je glava Cerkve, ki se nad njim bleste ob začetku kupole v zlatih črkah besede Gospodove: »Ti si Peter, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala.« — Ob prelepi ograji gori noč in dan 89 pozlačenih svetiljk. Nad grobom je glavni oltar pod balda-hinom, ki ga nosijo štirje bronasti, po 2814 m visoki stebri, v katere je vdelanih mnogo svetinj sv. mučencev. Na tem oltarju mašuje — k ljudstvu obrnjen — samo papež ali kardinal, ki ga papež s posebnim pismom pooblasti.
Pokleknili smo in molili. Najlepše in najlažje moliš tu Apostolsko vero, in prazno in nesrečno mora biti srce njemu, kdor na grobu sv. Petra ne more moliti Apostolske vere —. Dan se je hitro pomikal na poldne. Zato
smo se morali podvizati, da smo prišli še na — kupolo. Ogromna kupola, delo Bramantejevo in Michelangelovo, je »višek veličastnosti, lahkote in lepote v obliki, nedosežna po gradbeni veličini in drznosti«. Kakor naj bazilika s svojimi velikanskimi ladjami in mnogimi kapelami, z masivnim stebrovjem in težkimi oboki predstavlja vojskujočo se Cerkev na zemlji, tako naj bo kupola, lahno in mogočno v nadzemsko višavo kipeča, podoba zmagoslavne Cerkve v nebesih. Zato tudi po svetišču' okrog in okrog toliko kipov ustanoviteljev redov, ki so posebno delali za rast in čast sv. Cerkve, toliko papeških soh in grobov — v kupoli pa sami nebeščani, uprizorjeni v mozaiku: Bog Oče in trume angelov, Odrešenik, njegova sveta Mati, apostoli in še nekateri drugi svetniki. Kot vez-niki med vojskujočo se in zmagoslavno Cer-
Gospa
Zdrava, Gospa Sinjska, moli za nas!« Ta prisrčni klic k Materi božji Sinjski odmeva iz src tisočerih in tisočerih pobožnih romarjev, ki se vsako leto za njen najlepši in najveličastnejši praznik za Veliko Gospojnico« (Veliki Šmarjin dan, 15. avgusta) zberejo, v njenem mestu, staroslavnem Sinju, da se ji poklonijo kot svoji Kraljici, da ji potožijo kot svoji Materi križe in težave, da jo kot svojo Zavetnico poprosijo za varstvo, zlasti pa da se ji kot Pomočnici kristjanov zahvalijo za
Gospa Sinjska
kvijo pa so upodobljeni v vmesnih poljih pod kupolo štirje evangelisti, glavni predstavniki božjega razodetja na zemlji. —
Iz kupole, če jo obidemo odznotraj po dveh galerijah, ki tečeta druga nad drugo okrog in okrog, pregledamo bolje ogromnost cerkve pod nami. Z zunanjega ograijenega hodnika pod njenim vrhom pa imamo prekrasen razgled na Rim in okolico. Nekateri tovariši so po železni lestvici skozi ozko, podolgasto votlino — kakor skozi nekaik dimnik — splezali prav v jabolko, ki je v njem baje prostora še za kakih 20 oseb. Jaz — odkrito povem — nisem bil gori ne ob tem prvem obisku pri Sv. Petru ne nikoli pozneje. Dolg človek ni za viatolomne poizkušnje. In obilen menda tudi nc —; zato mislim, da tudi Josip ni bil noben-krat v jabolku. —	Dr. Mihael Opeka.
Sinjska
vse, kar jim je dobrega naklonila. Nad 200 let se že širi njena slava daleč izven mej Dalmacije, -v Bosno, Hercegovino, v Hrvatsko-Slavo-nijo. Celo v Ameriki, severni in južni, je njeno ime zapisano globoko v srcih njenih hvaležnih •častilcev. Čudna božja pota so tudi mene kot sodnika zanesla po službeni potrehi iz mojega prejšnjega službenega kraja, škofijskega Gornjega Grada, sem doli v njeno prestolico, v Sinj. Šele tu sem zaznal za slavno božjo pot, ki bi se mogla meriti z našimi Brezjami po številnem obisku pa tudi po uslišanjih. Naj se slava »Gospe Sinjske« po sledečih skromnih vrsticah razširi tudi med Slovenoi, saj se imenujemo Marijin narod.
Sinj leži v tako zvani Zagorski Dalmaciji; 36 km je oddaljen od Splita proti Bosni, v sredi rodovitnega polja. Iz Splita pripelje ozkotirna železnica po 2 in pol urni vožnji v Sinj, kjer je konec proge. Vožnja sem čez je precej pusta, zato se tem bolj razveseli oko, ko prisopiha vlak na visoki rob globoko doli ležečega Sinj-skega polja, kakor bi n. pr. pogledal iz Sv. Jo-šta proti Šmarni gori. Med vinogradi, med koruznim in pšeničnim poljem, med figovim drevjem in med oljkami se peljemo, dokler ne ob-stanemo na lični postaji: Sinj. Prvi korak v »varoš« napravi dober vtis, dasi so vse hiše zidane iz trdega, enakomerno oklesanega kamenja; pa je vnanji pogled vendarle prijeten. Poleg prvega koraka na novi dom in na sod-nijo mi je seveda pot v cerkev po lepi kranjski navadi najnujnejša. Po prvih razgledih sem stopil h glavnemu oltarju, da se prepričam, katerega patroma imajo, kateremu svetniku je cerkev posvečena. Presenečen sem obstal, kajti na glavnem oltarju je prazen prostor, določen le za sv. Rešnje Telo, kadar se izpo-
stavi. Takoj pa me je prijatelj, ki mi je razkazoval svetišče, peljal k stranskemu oltarju, kjer mi pokaže staro, že precej očrnelo sliko Matere božje, vso v zlatem in srebrnem na-kiitju in v velikem okviru, ki je ves iz čistega srebra. Tu pred to častitljivo sliko sem prvič zaznal o čudodelnosti, o milosti in o uslišanjih nebeške Matere. Ne vidiš pa tukaj nič zahvalnih podob, bergel in drugih spominkov, kot na Brezjah. Vse to hranijo v samostanskem muzeju, kjer je zbranih že ogromno darov iz s k aro vsega sveta v zahvalo za uslišano pomoč.
vprav v Sinju, kjer so takoj sezidali malo naselbino in kapelico, kamor se je vselila Marija-Begunka. Vendar pa tudi tu ni bilo mogoče vzdržati, ker turška sila se je širila vedno dalje in tako je Marija bežala, dokler ni dospela v Split, kjer je ostala 9 let ter se v 1. 1699. vrnila nazaj v Sinj. Frančiškani so pričeli zidati cerkev in samostan, ljudstvo se je naseljevalo okrog cerkve; mesto je vedno bolj rastlo ter procvitalo v sreči in blagostanju. Toda turška sila je grozila še pozneje. L. 1715. je turški sultan napovedal vojno benečanski republiki,
Sinj
V ozadju na levi Marijina boi/apotna cerkev
(Mimogrede omenim, da vodijo v Čitluku, 5 km od Sinja, ljudsko šolo za vso okolico šolske sestre, ki imajo lično kapelico. Prednica, predobri s. Fabiani, Slovenki, ki je pred 5 leti prišla iz Repenj pod Šmarno goro sem doli orat ledino, so zalesketale solze v očeh, ko sem jo prišel obiskat in jo nagovoril v mili domači slovenski govorici. Spoznal sem celo, da je moja sorodnica.)
Prava zgodovina Sinja počenja prav za prav za časa turških navalov na naše kraje, predvsem na Bosno. Tu je bil v dolini Rame frančiškanski samostan s čudodelno podobo Marijino. Vsled turških napadov so se morali krščanski Ramljani z ljubljenimi frančiškana umakniti. Vzeli so s seboj na težko pot svoje najdražje, podobo Matere, zaščitnice kristjanov. Da ne bi Turki cerkve oskrunili, so jo frančiškani sami težkega srca zažgali, nato pa zbežali z ljudstvom v Dalmacijo in se ustavili
kamor je spadala vsa Dalmacija. V največji naglici so pričeli prebivaloi v Sinju utrjevati mesto in grad. 23. julija 1715 že zagledajo ogromno turško viojsko, ki se je valila z vrhov Prologa v dolino reke Cetine. Turki so plenili in požigali vso okolico, dokler niso prigrmeli 6. avgusta pred sam Sinj. Veliki vezir je poslal meščanom pismo, naj se uklonijo, če ne, bo dal vse meščane nasaditi na kole. Odgovorili so, da se živi ne predajo. Pač velik pogum, kajti v trdnjavi je bilo samo 700 vojakov, peščica proti 60.000 Turkom! Napad se je pričel z vso silo, rušilo se je obzidje, hiše so bile že skoraj vse podrte. Med tem pa so v kapelici na gradu frančiškani, starčki, žene in otroci noč in dan klečali pred čudodelno sliko Marije, ki je pomoč kristjanom. Vsa Dalmacija se je tresla pred navalom Turkov. V Splitu, v Trogiru, Omišu pa so se vršile procesije in srčne prošnje za pomoč božjo.
M. J.aach
Kraljica maia
Dne 14. avgusta, dan pred največjim Marijinim praznikom, zapove paša juriš na mesto. Ogromne množice peščev navale proti zidov -ju, za njimi konjeniki. Cele tri ure je trajal strašen boj, Kar naenkrat se prično turški vojaki umikati, Z golimi sabljami <so jih na-ganjali paše na boj, ali vse zastonj. Nastala je med njimi medsebojna borba in panika. Ko so Sinjani na Vel. Šmarijin dan zagledali zoro, ni bilo nobenega živega Turka več pod obzidjem, ampak so v divjem neredu bežali čez Ce-tino nazaj v Bosno. Pod zidovi pa so pustili kakih 10.000 mrtvih, množino orožja, streliva, topov in zastav. Med kristjani je bilo le 39 mrtvih in 52 ranjenih. Zmaga krščanskega orožja je bila sijajna, pa tudi čudovita, in le prošnja in zaupanje v Marijo je doseglo zmago peščice borcev proti armadi 60.000 mož. Zmaga se je bliskovito razvedela naokrog, ime Sinjske Gospe-Zmagovalke je od-
jeknilo po vsej Dalmaciji, Bosni in Hercegovini ter Hrvatski, Sami Turki so pravili, da so za čas obleganja vsako noč gledali, kako po trdnjavskem obzidju hodi neka žena, obdana z velikim sijajem.
Podatki tega napada in velike zmage so zgodovinski; lahko se reče, da je uspeh dosežen le po Marijini priprošnji.
Oddahnili so se Sinjani, z njimi vred vsa Dalmacija. Kmalu so pričeli frančiškani zidati novo mogočno svetišče. L. 1717, pa je bilo svečano kronanje čudodelne podobe Marijine z zlato krono. Od tedaj se vsako leto na »Veliko Gospo« obhaja spomin slavne zmage z največjimi svečanostmi. Ta dan pride ogromno romarjev iz vse Dalmacije, Erceg-Bosne, Hrvatske in tudi iz Srbije. Vrši se velika procesija, v kateri nosijo štirje duhovniki Marijino podobo na srebrnem prestolu. Procesija se vije daleč iz mesta, saj se razvrsti v sprevodu do 10.000 vernikov; drugi pa v špalirju poklekajo, ko se bliža sv. podoba. Tu moreš opazovati izraze najbolj žive vere in ljubezni do Nebeške Matere, Popolnoma nemogoče je, da bi cerkev objela vse te ogromne množice, kajti celo Sinj sam je na Vel. Šmarijin dan tako natrpan, da je prehod po ulicah skoraj nemogoč. Popoldne so v cerkvi pete litanije z ljudskim petjem, ki je v Dalmaciji še zelo v navadi. Ne morem dovolj opisati čuvstev, ki človeka prevzamejo, ko zadoni iz vseh tisočerih zdravih grl Marijina pesem. To je krasna manifestacija pozemskih otrok Kraljici nebes in zemlje. Čeprav daleč od doma ob takih tre-notkih, ob nedeljah in praznikih čisto pozabim, da nisem v domači cerkvi; pesem, ljudsko petje me dvigne v višave k Njej, ki je naša Mati. Kolikrat se spomnim, s kakim trudom skušajo pri nas v Sloveniji vpeljati ljudsko petje, a ne gre in ne gre. Jaz bi vse, ki se ne morejo ogreti za ljudsko petje, povabil na kak Marijin praznik v sinjsko Marijino svetišče in trdno sem uverjen, da bi se jim srce otajalo.
Dragi čitatelji, povabim vas, pridite še vi v Sinj obiskat iim pozdravit Sinjsko Gospo in oglejte si pestrost življenja dalmatinskega. 15. avgusta praznuje Sinj vsako leto dan vesele obletnice, ko mu je Nebeška Zaščitnica rešila mesto pred turškim barbarstvom.
Al. Rant.
l<llll(,llltl,,IM,l,t, 1,1,1 |,,,,|,,|,,,,,,|,,,,,,|HM,,I III l,,,,M,l(lt,,M,l,,,l,,t,,l,,,,l,,ll,,,,,,,tl,l,,,,,„„„„„„i„|„,,,,,„,„„,......lil 1,1 III Kllll Id,,,,,................................................................................
Lakomnež mora lakoto trpeti, ker ima satan ključ njegove blagajne.
Če je lev mrtev, mu pulijo zajci dlako iz brade.
Če hočeš spraviti resnico na mizo visokih gospodov, je treba dodati mnogo sladke polivke. Če sreča dežuje, sede pobožni ljudje v snegu.
NA CILJU
Učiteljica ponižanih
(Lz življenja Marjetke Sinclair. — Priredil L. G.)
Patri'k je ljubil in sanjal o bodočih dneh, ki
so stali pred njim kot svetla luč. Ne ena nevesela misel se ni vzbudila v njem. Tam v dalji leži zemlja, ki ne pozna nemira in krivice mesta. Njive in senožeti se prepletajo med seboj, sadovnjaki in lože šelestijo v pomladnem snu, človek hodi po brazdi in s čisto ljubeznijo seje v zemljo žolto pšenico; nad vsem tem pa se boči jasnina dneva in božja prisotnost diha iz nje. Tja bo Patrik prepeljal svojo ženo, na zemljo miru in nezlagane ljubezni... In ta zemlja se sleherni dan bolj primiče njegovemu srcu, še nekaj lučajev in objel jo bo. In zgradila si bosta z Marjetko dom, zasadila vrt in gospodarila iz roda v rod.
Patrik je ljubil in sanjal.
Marjetka pa ni poznala pokoja. Mnogo noči je šlo, ne da bi bila zatisnila oči. Lica so ji bledela, srce se ji ni več smehljalo. Le eno je videla pred seboj: postala bo žena neljubljenega moža. Mati Marjetkina je videla razjokane oči in bledo lice. Tudi oče je bil pozoren. A tolažila sta se: Preotroška je, boji se moža. Ko ga bo spoznala, ji bo drag.
Toda dnevi so tekli, tedni in meseci so tonili, Marjetka pa je slabela, kot da jo gloda zavratna bolezen. Tedaj je oče rekel: »Marjetka, če ga ne maraš, mu povej! Ne morem ga gledati, reveža, ko prihaja sleherni dan k tebi, hladni deklici. Z upom prihaja, z brezupom odhaja. Povej mu možato!«
Kaj je pač vedel oče! Mar ni Marjetka že tolikrat vse razkrila, da ga ne ljubi; nudila mu je nazaj prstan, uro in prihranke, ki jih je imel spravljene pri njej! Toda v takih primerih jo je Patrik rotil, češ da je onesrečen za vse življenje. In Marjetka je iznova odnehala. Taki hipi so se ponavljali. Marjetka je prosila svojo Bogo-rodico v kotu, naj ji svetuje; sleherni dan je stopala pred večno luč, a odgovora ni bilo. Srce pa ji je govorilo: Nekaj moraš storiti. Tako ne more več naprej.
Neko jutro je Marjetka potrkala na župnijska vrata. Srce ji je valovalo v nemiru. Razkrila je svojo bolest:
»Gospod, ali je greh, če raztrgam zaroko?« »Kako to mislite, gospodična?« Eno in dvajsetletna delavka, Marjetka Sinclair, stoji pred župnikom kot skromen cvet, ki mu je slana upognila glavico. Plemenite poteze so se vlekle po obličju zlatolaske. Svetlo-rjave oči so zaplavale v solzah, a najmanjšega glasu ni bilo iz ust. Mirno je pričakovala žup-nikove sodbe.
»Povejte mi, kako je bilo; položite svoje srce na moje dlani, da bo vse jasno kot sonce.«
Mati čudovita
M. Lucb
Prečista
In Marjetka je razpletala svoj roman od prvih dni naprej, ko je mislila le na Patrikovo dušo, on pa je hotel za plačilo njo. Ko je končala, je napetost ponehala in tiho je zaplakala.
Kakor dete je zaprosila: »Odločite, gospod! Po vali besedi bom storila.«
»Ubogo dete,« začne župnik ganjeno, »koliko &i trpela! Le mir naj se vrne v tvojo dušo, zakaj storila si veliko delo bližnje ljubezni. In v nobenem primeru nisi vezana. Zvesta prijateljica si mu, a ni ti treba stopati v zakon z njim. Sočutje in usmiljena dobrotljivost. še nista ljubezen, ki je temelj v zakonu. Vrni se, dete, na svoj dom in srce naj ti ne bo žalostno. Gospodov blagoslov naj gre s teboj.«
Marjetka je onemela. Iz oči so ji še zmerom drsele solze. Pa te so bile iz sreče porojene. Sla je. Župnik pa je zrl za njo in v srcu se mu je zbudilo toplo občutje: j
»To je moje najčistejše jagnje ...« *
S severozapadne strani so se gnala vetrovi čez Edinburg. Ob oglih hiš in streh so bolestno
ječali kot zbor trpečih duhov. Marjetka se je zaklenila v svojo izbico in pisala. Srce ji je bilo lahko kot perot. Vso težo, ki jo je tlačila malone tri leta, ji je danes odvzel dobri župnik. Prosta je. Brez greha gre lahko od človeka, ki ga ne ljubi, k Bogu, ki ga ljubi; od zemlje k soncu; od smrti k življenju.
Ljubi Patrik — je pisala — ob slabi luči Ti pišem, zato so mi črke šepave, pa boš že razbral moje misli.
Čas vse spreminja na tem svetu. Beri te vrstice pazno in s pametjo, da se Ti morebiti ne bo zarezala brazda v srcu. Pišem iz grenkega srca, ker Te mi je žal, toda ne morem si pomagati. Zvedeti moraš vso resnico. Ponavljam, kar sem Ti že zadnjo nedeljo rekla. Tokrat moram za zmerom pretrgati s Teboj zaročne vezi, zakaj ne ljubim Te. Razumi me: Ko sva se prvikrat srečala, je bilo povsem drugače mišljeno. Tvoje takratno duševno stanje me je nagnilo k Tebi; storila sem, kar mi je Bog veleval: pomagala sem Ti poiskati luč. Poslej bom prosila božjega Sina in njegovo Mater, da sipljeta blagoslov nad Te, da bi ostal zvest, saj veš: to je edina prava sreča, Ljubljeni Patrik, rekel boš, zakaj nisem pač prej pretrgala vezi s Teboj. Pa spomni se, da sem Ti pred letom dni podobno pismo pisala; toda prišel si in le rotil, naj tega ne storim. Preplaha sem bila, ko sem videla Tvoje trpljenje, in popustila sem. Sedaj pa čutim, da je moralo priti do konca. Patrik, naj Te moje besede ne žalostijo. Prej ali slej bi morale priti. Pa če dodobra premisliš, je bolje prej ko kesneje. Ko sem pismo končala, mi je srce lahko. Povedala sem, kar me je težilo. Ostani zdrav!
Marjetka Sinclair.
P. S. Ne pričakujem odgovora. ; *
Tokrat je Patrik onemel. Takega pisma ni pričakoval, Čital je in ni verjel. Pa je še čital. Glava se mu je zmerom bolj sklanjala nad mizo, kjer je bilo razgrnjeno pismo. Nekaj svinčenega se je pretakalo po njem. Končno je padel z obrazom na pismo ljubljene mladenke in divje zajokal. Ponosen mož se je stresal od ihte nad razvalinami svoje ljubezni. Visoko je vstalo sonce, že se je bližalo poldnevu, Patrik pa je še zmerom bulil v prazno steno, ki se je razmaknila v brezkončnost. Prazno je bilo v izbi, prazno je bil«*' v srcu. Patrik je izgubil ono, kar mu je pomenilo življenje. Tisti dan so sirene zaman t ilile. Patrik jih ni slišal.
Ko pa se je zvečerilo, je poiskal zavojček ljubljenih pisem, rožni venec, molitvenik in podobne darove, zavil vse to in poslal na Mar-jetkin dom. Bilo mu je, ko da mu je nekdo iztrgal srce iz prsi.
Marjetka je z začudenjem prejela zavojček svojih stvari. V srce jo je zadelo: tega vendar ne bi bdlo potreba vračati. Saj imajo njena pisma le dolbre nasvete za njegovo dušno življenje. To bi pač lahko obdržal. In ko je sedela pod večer v krogu svoje družine, je spuščala v žerjavico pismo za pismom, ki so bila le izraz velike ljubezni za devet in devetdeseto ovčico. Ovčdca pa je ni razumela. Še iz žerjavice se je dvigala tiha bol nerazumevanja.
Patrika ni bilo nikoli več k Sinclairovim. Tudi se ni nikoli več ozrl za nobeno mladenko. Sroe je hotel ohraniti čisto prvi ljubezni. A umikal se je, če ga je kdaj sladek sen privedel nehote v bližino Marjetkinega doma. Trd je bil nad seboj, Marjetkino dejanje je do kraja razumel; vendar se mu jie prečestokrat stožilo po oni, ki mu je prižgala luč božjega življenja. Pač je bilo prebridko razrušiti sen, ki si ga je tri leta gradil o življenju z Marjetko tam zunaj mestnega prahu.
' Šele po Marjetkini smrti je stopil v žup-nišče in razodel, kaj mu je bila ta dobra deklica; kakšen čar je bila zanj njena čistost, otroška vernost in svetost.
Napravila je iz mene človeka ...
*
Marjetka se je poslej čudom vase zamislila. Odkar je snela z levice zaročni prstan, so se ji oči nekam daleč zagledale. Zahrepe-nela je po novem svetu, po svetu samote in odpovedi, po svetu velike ljubezni. Sicer je doživljala samostansko življenje že v šolskih letih; slišala je o ponočnih moEtvah, o postu, o žrtvah, ki jih ^"Herni dan jemljejo nase plemenite samostanke za duše izgubljencev, in s strahom je motrila te visoke zidove, te vrtove, ki so bili skriti pred vsem isvietom. In s svetim spoštovanjem se ji je napolnilo srce. Tam notri žive le velike duše, ki izgorevajo v žrtvah za človeštvo, je mislila; tam ni prostora za nas, ki smo iz slabotne gline. To je bilo v šolskih letih.
Potem ji je ta misel za dalj časa zamrla. Prebudila se je ob Paitriku, ki ga ni ljubila. Čutila je, da ni ustvarjena za človeka, marveč za Onega, ki ji je dušo vdihnil. In da bo le ob njem našla srečo in mir. Opravljala ije duhovne vaje, izpraševala si je srce, kam vodi njena
lilliliiiiiiiniiniiiiii linniii: inn nuiiiiniii i inri itntiiuii ii ii inniiiiiini i nnniiiiiii iiiiuii i inliillimiuii i
Modrega nasveta je najbolj potreben človek, ki ga prevzetno zavrača; kajti pri napuhu je največkrat neumnost za botro.
življenjska pot. A zmerom se je črtala pred njenimi očmi le nejasna stezica iz njenega doma, ki pa se je izgubljala kmalu med mrežo ulic. Odgovora ni bilo. Nejasne senoe so se krotovičdle pred njo.
Nekoč pa je srečala redovnico s težkim zavojem. Marjetka je pristopila in ji odvzela breme. S smehlja,jem na licih sta stopali dve nedolžni duši in nista spregovorili besede. Spotoma sta molče stopili v cerkev. Redovnico je očarala Marjetkiina pobožnost. Sredi delavske četrti, ki je bila razkričana po svojem golem posvetnjaštvu, je našla sveto dušo, ki se ji na obličju topi sama dobrota. Mar ni to klic, klic iz daljnih nebes po novi redovnici? Ovčka plaha ne bo mogla živeti v zadimljenem vzdušju posvetnjaštva. Njo čaka zatišje med zidovi miru ... Tako je mislila redovnica, ko je motrila svojo novo tovarišico, zatopljeno v božji pogovor.
Ko sta izstopili, vpraša redovnica prav pohlevno:
»Dobra deklica, ali ste že kdaj mislili na samostan?«
Marjetko polije rdečica in molči.
»Razumem vas. Ne bom vas izpraševala, a rada bi videla, če se kdaj oglasite pri nas.«
To se je zgodilo. Marjetka je hodila večkrat v samostan pomagat na vrtu in v kuhinji. In zmerom se ji je srce močneje vezalo na ta skriti kotiček, kamor nikoli ne pljuskne val iz zunanjega sveta.
To leto je odšla Marjetka iznova na počitnice, na svežino božje 'narave. Tam se je iznova vso posvetila samostanskemu razmišljanju. Saj je vendar zmerom čutila, kako malo časa bo še živela, Notranji klic je bil vsak dan glasnejši. Ko je obolela na španski, je žarečih lic pripovedovala: »Ne morem si predstavljate, kako bi mogla dolgo živeti. Saj se ven-daar vse v meni maije. Enkrat me bo veter malo močneje sunil, pa bom na tleh. Tam notri pa bo tako lepo, tam v celici .,.«
Ko se je vrnila v Edinburg, je govoril duhovni v cerkvi Presvetega Srca o ubogih klarisah libertonskih, ki so trpele veliko bedo za vsakdanji kruh, in je prosil zanje pomoči. Sleherni večer sta prišli v cerkev Marjetka in njena mati ter ganjeni poslušali. Tudi Bela je kdaj kdaj prihajala. Ko je nekoč pridigar razodeval vso veličino samostanske odpovedi, veliko poslanstvo redovnic v službi za reševanje človeških duš, se je v Marjetki nekaj preklalo. In ko sta šli tisti večer z materjo iz cerkve, je zašepetala: »Kako rada bi postala uboga klarisa...!«
llilHliitininiiiniMniiliiiiiiniiiHiiiiiiiiiuiuiiiiiiiiiiiiuiiiiiiuiiliiiiiiitiiHHiuininuiiiiiiniiniiiHiiHiii
Pošteni ljudje so redko sejani in. sede daleč narazen.
Lakomnež si napravi pot proti peklu kislo.
Mož iz vere
Na Rudnem v župniji Selca nad Škof jo Loko je 11. februarja umrl Markcov oče, Jakob Šolar. Z njim je legel v grob po dolini in preko nje znani in spoštovani mož, ki je že po svoji postavi vzbujal pozornost, saj je spadal med najvišje vrhove v dolini. Bil pa je velik tudi po svojem življenju, saj je iz njega dihala moč pravega moža, ki je danes tako redka, a zato le še dragocenejša. Zdi se mi prav, da se njemu v spomin in sebi v spodbudo pomudimo ob njegovem grobu.
Če hočemo prav oceniti duhovno življenje kakega človeka, moramo poznati najprej naravne osnove, na katerih sloni. Saj je ravno v pravilnem druženju naravnega in nadnaravnega, časnega in večnega tista umetnost življenja, ki po njej vsi stremimo. Še prav posebno važna pa je za moža, ki mora posegati v javnost, ki mora živeti iz časa za čas in hkrati za večnost. Saj vidimo, kako redka je taka uravnovešenost, kako udira časno v skrb za večno, kakor da hoče poslednje popolnoma izriniti iz javnosti. V tem pogledu nam je bil pokojnik .lep zgled pravega katoliškega moža, ki zna modro družiti oboje. Nii si dal kratiti svoje pravice in dolžnosti, da vedno in povsod nastopa kot katoličan, a prav tako se ni boječe umikal iz javnega življenja: družil je močnega, vplivnega človeka z neustrašenim in zavednim katoličanom.
Pokojni Markcov oče je bil po naravi bister duh, ki se je neprestano sam izobraževal. Šole je okusil le malo, saj v njegovih mladih letih (rodil se je 1862) obisk šole še ni bil obvezen in še ni imela vsaka vas svoje šole; v nekaj zimskih mesecih se je priučil branju in pisanju ter tako dobil ključ do nadaljnje samoizobrazbe. Dobra knjiga in časopis sta mu bila poslej reden spremljevavec in sveto-vavec. Izobrazil se je sam v domačega živino-zdravnika, ki so ga v sili pogosto klicali tudi drugam; izobraževal se je v kmetijskih vprašanjih, iskal hrane svojemu prepričanju in si tako razširil in poglobil poglede na življenje in svet. Knjiga mu nikoli ni bila le lahkotna zabava, vedno je iskal v njej zlatega jedra. S prirojeno bistrostjo duha si je zlasti pomagal v svojem vsakdanjem delu. Pri očetu se je izučil sodarstva, ali orodje je bilo tedaj še dokaj pomanjkljivo, zato delo naporno in počasno. Neprestano ga je izboljševal ne le sebi, marveč vsej obrti v korist; sam je sestavil celo preprost stroj za krivljenje dog (krivivnica), ki je danes splošno v rabi. Neprestano je izpopolnjeval svoje delo in se loteval včasih čisto novih poskusov, ki so mu navadno uspeli (pimja v obliki sodčka). Bil je redno med prvi-
mi, ki so se okoristili s koristnimi novostmi (bil je tudi med prvimi kolesarji v dolini).
Ali pri vsej tej sprejemljivosti za novosti ne smete misliti, da je bil vihrav hlastač, ki je sprejemal vse vprek. Ne, imel si ob njem na prvi pogled celo vtis, da se trdo drži starih navad in da je nedostopen za novotarije. Zakaj vse modne novosti, ki niso prinašale nič koristnega, ki so bile sama zunanjost, je odločno odklanjal. Bila mu je zoprna vsaka moda v obleki, kjer je gledal le na preprosto snažnost in trdnost; bil mu je zoprn v ponašanju vsak narejen gib, vsaka neresnična beseda. Zato ni bil nikoli suženj kake mode ali javnega mišljenja, marveč je sledil samo svojemu spoznanju, ne da bi se ustrašil kakih posmehov ali pikrih besed, ki jih je znal vzvišeno prezirati. Tako sta se družili v njem resnična in dobra naprednost in pametno spoštovanje starega izročila.
Mnogim ljudem je prevelika naravna bi-strost v pogubo, zakaj na njen račun bi radi lagodno živeli in se izmeknili trdemu delu. Siromaštvo uboge kajže je pokojnika obvarovalo pred takimi sanjami, zakaj zgodaj je moral prijeti za delo. Delal je v sodarski delavnici, na polju in po gozdovih. Česarkoli se je lotil, vsakemu delu je posvetil vse sile; nikoli ni bil pri kakem delu le na pol, vedno ves in popolnoma. Zato se mu je delo odsedalo, zato je bilo njegovo delo zares solidno, natančno, vestno in visoko cenjeno. Delo je smatral za najvažnejši pogoj blagostanja in zadovoljstva; brez dela po njegovem nihče ni smel računati na blagoslov in srečo. Zato mu je bila mrzka vsaka lenoba, vsako polovičarstvo, vsaka mehkužnost. Samo s trdim delom svojih rok je mogel že s 30 letom sezidati družini nov dom namesto stare lesene hišice, šolati istočasno svojega mlajšega brata, skoraj potrojiti posest prvotne skromne kajže, izi-šolati in preskrbeti svoje otroke. Bil je zares mož dela, pametnega, izdatnega, trdega, vestnega, zato pa tudi blagoslovljenega dela.
Pri vsem tem pa ne smemo misliti, da je bil pokojnik mrk in čemeren sitnež. Nikakor! Bil je veder, ljubil veselo družbo, pošteno zabavo, zlasti rad hodil na lov, ki ga je vedno povzdigoval nad vse gostilniško posedanje in popivanje. Narava mu je bila ob takih prilikah vir lepote in užitka, ob njej se je učil ljubiti Boga. Vendar ga nikoli tudi najodličnejša družba ni odtrgala od nedeljske sv. maše. Z vsem svojim nastopom je bil zgovorna priča več, da se prava resnost nikoli ne druži s čemernostjo in mrkostjo, da je marveč tova-rišica čistemu veselju in zabavL
Kakor odlično in spoštovanja >vrednO je delo, vendarle izgubi svojo vrednost, če izhaja iz sebičnosti, samo na zaslužek preraču-njenih nagibov. Markcov oče nikakor ni iskal le svojih osebnih koristi, ni se ustavljal pred delom in žrtvijo za skupnost, za dobro družbe. To nam najlepše izpričuje njegovo delovanje v javnosti. 0 tem delu bo še dolgo pričala pot v Jelovico, ki so jo zgradili po njegovi pobudi in pod njegovim vodstvom; bodo pričale zadruge na Češnijici, saj je bil med prvimi, ki so ob dr. Kreku ustanavljali denarno, gospodarsko in sodarsko zadrugo, ki jim je ostal delaven član in odbornik prav do zadnjega. Kolikim je bil nesebičen pomočnik pri živini, ko so ga klicali po ure daleč. Pa ni znal ceniti le gospodarskih organizacij, marveč je prav tako resnično ljubil prosvetna društva za vzgojo mladine. Vedel je, da je načelna jasnost, trdnost prepričanja prvi temelj poštenemu življenju, da se brez njega podere v človeku vsaka opora. Zato je od prvih početkov sam sodeloval pri izobraževalnih organizacijah, zato se zrelemu možu s 40 leti ni zdelo poniževalno, da nastopi na odru ob prvi v prizori trvi Krekove igre »Turški križ«, zato je z dejanjem in svojim vplivom do zadnjega podpiral Prosvetno društvo v Selcih. Pojmoval je to delo tako vzvišeno, tako načelno, da mu vere v njegovo koristnost niso mogle zmanjšati in omajati morda kake resnične napake pri kakem članu ali nastopu.
Pri vsej osebni moči, vsem javnem vplivu in ugledu pa se je Markcov oče dobro zavedal, da je v globoki veri in v življenju po njej pravi vir vse moči in možatosti. Ob njem smo prav dobro čutili, da pobožnost in vernost nikakor nista v nasprotju z možatostjo, da ji marveč dajeta neko plemenitost, da ji jemljeta neko bahavo robatost ali prezirljivost, ki se tako .ada druži z osebno zavednostjo. Kakor je bil Markcov oče iskren, nenarejen in temeljit v vsem svojem življenje, tako je bil tudi v veri; dosledna, močna, globoka in živa je bila njegova vera. Kako vestno je opravljal svoje molitve, kako prečiščen se je vračal vedno iz cerkve! Nlikoli ni pojjnoval svojih verskih dolžnosti kot nekako zunanjost, bile so mu vedno srčna zadeva in potreba. Zato je vse njegovo življenje ravno po veri dobivalo lepo enotnost, zato je balo njegovo veselje v takem skladu z resnostjo, zato njegova naprednost v soglasju z njegovo konservativnostjo, zato je njegovo delo dobivalo tako posvečenje in toliko blagoslova.
Za okrepitev svojega verskega življenja je uporabljal vsa sredstva, ki nam jih stavi na razpolaga sveta Cerkev. Zlasti veliko moči in miru je zajemal v sv. obhajilu, ki ga je v smislu
okrožnic prejemal zadnja desetletja zelo pogosto in z velikim dušnim pridom. Pogosto se je izražal, da mu je šele sv. maša v zvezi s sv. obhajilom prava uteha in pravo prečišče-nje, da se mu sicer zdi, da je le na pol opravil svojo pobožnost. Zelo vneto se je udeleževal dobrot in pripomočkov, ki jih za lepo versko življenje nudijo različne cerkvene organizacije. Bil je še v najlepši moči svojega fantovstva član 3. reda sv. Frančiška. Od prvih početkov njenega obstoja je bil vnet član Marijine družbe za može in mnogokrat priznaval, koliko dobrega je od nje prejel. Sodeloval je pri različnih zbirkah v cerkvene namene, za misijone in pospeševal njih šarjenje v svoji družbi. Ni bil vsiljiv in ni rad govoril o svojem duševnem življenju, tudi sicer je o svojih pobožnostih manj govoril kakor delal. Zelo vneto je častil presv. Srce Jeziusovo, ki mu je posvečal vso svojo družino in dokler je mogel, ga ni zlepa zamudil prvega petka.
Najizraziteje pa se je njegovo vestno pojmovanje verskih dolžnosti pokazalo v vzgoji domače družine. Vedel je, da je kot oče Bogu odgovoren za vzgojo svojih otrok, odgovoren za njih življenje. Čutil je, da je to njegova največja dolžnost in pogosto rekel, da bi mu bilo najtežje, če bi si moral očitati, da je tu kaj zanemaril. Zavedel pa se je prav dobro, da uspehi nikjer niso tako malo v njegovi moči kakor ravno v vzgoji. Pri največjem trudu, pri vsej skrbi se ti nazadnje le vse izjalovi, kakor nas tolikokrat učijo zgledi. Čutil je svojo nemoč, zato pa toliko bolj pričakoval uspeha od božjega blagoslova, od milosti. Iz svoje vzgoje je izključil vsako mehkužnost, vsako šibkost; njegovi otroci so poznali sicer njegovo dobroto, čutili njegovo ljubezen, a videli predvsem njegovo resnost. Delo in molitev sta bili tisti dve točki njegove vzgoje, ki je od njih pričakoval največ uspeha. Zato je vsak večer zbral okrog mize vso družino in opravljal z njo večerno molitev; zato je zahteval in natančno pazil, da so otroci molili tudi vsako jutro. Ob nedeljah jih je jemal s seboj v cerkev, jih tam vadil lepega obnašanja in pravilnega razumevanja cerkvenih opravil. Ni jih puščal med otroke, ker je pogosto videl, kako slabo se obnašajo, hotel jih je sam nadzirati. Bog ne daj, da bi se kdaj kateri njegovih otrok potepal po vasi. Še ene stvari se je tenkovest-no ogibal in bal: da bi se pregrešil s prenaglo obsodbo nad bližnjim in si tako nakopal sam isto napako, zakaj trdno je veroval, da Bog vedno tako kaznuje zavistneža in zaničljivca. S kakšno iskreno ljubeznijo je vodil svojo družino, nam že izza mladih let dokazuje njegova časta in plemenita ljubezen do mlajšega brata, ki je le z veliko težavo delal v gozdu, ker je imel pokvarjeno roko; ko je to opazil,
mu je z lastnimi prihranki omogočil študij in tako vzgojil Ameriki vnetega misijonarja. Kakšna nežnost se je skrivala v njegovi resnosti, smo videli najbolj tedaj, ko se je trgal od hiše najstarejši sin Matevž. Bil je sicer močan, da je pomagal prenašati drugim žalost in trpljenje, ali vendarle je bil to eden izmed tistih udarcev, ki mu je najgloblje zasekal v korenino življenja. Dočakal je veselje, da sta mu dva sina zapela novo mašo, ali ob tem veselju je njegovo srce le še bolj pogrešalo tistega, ki se je izgubil v vojski.
H koncu pa moram opozoriti še na neko prevažno potezo pokojnikovo, ki bi brez nje najbrž nikoli ne bil dosegel tako lepega razvoja: njegova ljubezen in zaupanje do duhovnika. Dasi se ni nikoli silil v duhovsko družbo, čeprav je s svojimi dušnimi pastirji komaj kaj več občeval kakor vsak dober župljan, je vendar našel v njih svoje vodnike. Kolikokrat se je z iskreno kvaležnostjo spominjal iz mladih let g. Žaneta, g. Vincenca Majerja, in g. kano-
nika (Sušnika), ki so mu v najbolj'burnih letih mladosti polagali temelje prave življenjske modrosti! Kako toplo in z ljubeznijo se je spominjal Kreka, ki je z njim skupaj delal v zadrugah! Čeprav je tu in tam v klel tudi kaj takega, česar sam zase ni odobraval, ni rekel zlepa obsodbe ali hi celo nastopal proti duhovniku. Predobro se je zavedal, da je duhovnika treba spoštovati najprej zaradi božje dobrote, potem šele zaradi človeških sposobnosti; zato tudi zaradi človeških slabosti ni upal nikoli nastopati proti duhovniku, ker se je bal, da pri tem ne bi ranil božje dobrote. V tej potezi je živela njegova neomajna vez s Cerkvijo.
Tak je torej bil Markcov oče: mož v najglobljem pomenu te besede, razumen, delaven, ugleden, plemenit, a korenina vsemu njegovemu življenju je bila živa in dejanska vera, ki je dajala vsemu njegovemu delu pravo veličino. Naj nam sveti njegov zgled, njemu pa večna luč!
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
Sveto leto 1933, Drugega aprila t. 1. se je pričelo izredno sveto leto v spomin na to, da se je že 1900 krat obnovilo leto odrešilne smrti Jezusove. Velevažen dogodek v dolgih stoletjih cerkvene zgodovine. Ko se svet odtujuje višjim ciljem, nas to izredno sveto leto glasno svari, da letnica 1900 ne kliče v spomin samo neki izreden zgodovinski dogodek, marveč da nas opozarja na ustanovitev Kraljestva Kristusovega na zemlji.
Sveto leto nam kaže to dejstvo v času, ko se skuša uveljaviti duh odpornosti in neposlušnosti nasproti Bogu, ko se skuša proslavljati narodnost kot prva in najvišja vrednota, kot merilo za vse stvari, tudi za krščanstvo.
Nasproti temu nas vodi sveti Oče v razpisu svetega leta naravnost k osebi božjega Odrešenika, ki je pri zadnji večerji razglasil novo zapoved ljubezni, ki je prav takrat za vse, brez izjeme, torej tudi za vse narode in jezike opravil velikonočno molitev, da bi biLi eno. Papež nas v razglasu svetega leta pelje k smrti Zveličarja, k smrti v pokorščini do nebeškega Očeta, k smrti za zveličanje vseh ljudi. Sveti Oče nas približa k Devici Mariji, ki je ob križu božjega Sina postala mati vseh ljudi. V tem zmislu moli papež, naj bi neskončno usmiljeni Gospod podelil vsem srcem mir, Cerkvi prostost, narodom edinost in pravi blagor. Hkrati se pa obrača tudi do posameznikov. Vsakdo naj utrdi Kraljestvo božje najprej v svojem srcu. Zato pa želi obenem kot poseben sad svetega
leta, da bi verniki z večjo vnemo prejemali zakrament svete pokore. Vsi, tudi oni, ki stoje danes v očeh ljudi kot mogočni in veliki ljudje, morejo biti deležni sadov odrešenja, ki nanje opozarja sveto leto, le tedaj, če nastopijo pot pokore, če prejmejo evharistično večerjo ne samo za velikonoč, marveč večkrat med svetim letom in vselej z večjo vdanostjo. Da bo ta vdanost tem iskrenejša, naj se verniki v svetem letu prav posebno zatope v premišljevanje trpljenja in smrti Kristusove.
Sledimo vsi, ki se ponašamo z imenom Kristusovim, potzivu vrhovnega poglavarja svete Cerkve!
Svetoletne svetinje. Kakor običajno so tudi za sedanje izredno sveto leto izdelali spominske svetinje, ki jih bo sveti Oče delil romarjem v avdienci. Na eni strani je vtisnjen grb papežev, na drugi pa križ, ki je okrog njega napisano: »O crux, ave spes uni-ca!« — Sveti križ, daše edino upanje, bodi pozdravljeni
Papež Pij XI. namerava osebno obiskati rimske bazilike — za sveto leto in sioer tudi one, Idi so izven ozemlja Vatikanskega mesta in pa znano kapelo, ki hrani največ svetinj iz Jezusovega življenja in trpljenja: »najsvetejša med svetimi« jo imenujejo Rimljani, zgodovinske 'knjige pa »rimska cerkev svetega križa v Jeruzalemu.« To svetišče spada med glavne rimske cerlkve. V njej so vzidane tudi svete stopnice (»Scala santa«), to so one stopnice, ki je po njih šel Jezus v sodno dvorano Pon-
cija Pilata. V oltarju so bile zazidane še številne relikvije, da hi bile bolj zavarovane. Šele zgodovinarju P. Grisar-ju (dr. J.) je papež dovodiil, da je 1. 1905 shrambo odprl in svetinje zopet odkril. Najznamenitejše sio: Velik kos svetega križa Jezusovega, del stola, ki je na njem Jezus pri zadnji večerji sedeti, žrebelj z Jezusiovega križa, kos sulice, ki je z njo bila prebodena desna stran Oidrešenikova itd.
Kdor obišče »svete stopnice«, se pomika kleče do vrha; enako bo storil sveti Oče in vsi kardinali, ki ga bodo spremljali.
Odlične cerkvene službe. Kot kancler katoliške Cerkve je bil v tajnem konzasboriju imenovan kardinal Tomaž Pij B o g g i a n i ; poprej je opravljal to službo f kardinal Friih-wirth. Kancler Boggiani je domiinikanec. — Za prefekta misijonske ustanove, ki se imenuje »Propaganda Fide«, je imenoval sv. Oče kardinala Fuimasoni Biondi-ja. Ta je torej naslednik »rdečega papeža« kardinala van Rossum-a. — Dunajskemu kardinalu dr. Inni-tzesr-ju je dodeljena kot naslovna cerkev bazilika sv. Krizogona ob Tiberi v Rimu. Sezidana je bila v 12. stoletju, pozneje pa večkrat preztidana. Ima mnogo dragocenosti; stebri, ki na njih stoji baldahin glavnega oltarja, so iz alabastra. — Za pomožnega škofa v Pragi je imenovan dr. Anton A1 č k n e r ; škofovsko posvečenje je prejel tudii preiait dr. Zapletal.
Novoporočenci pri papežu. V drugi polovici lanskega leta je sprejel sveti oči Pij XI. nekaj čez 15.500 mladih zakoncev v avdienci. Med temi je bilo okrog 4000 inozemcev. Popust na železnici torej ni zadnji razlog, da si izbero srečni ženini in neveste za cilj ženito-vanjskega potovanja večni Rim, kjer jih čaka še nenavadno presenečenje, da morejo videti poglavarja svete Ceilkve in prejeti sveti blagoslov.
Katoliški časnikarji vsega sveta bodo šli v tem svetem letu v Rim. V Parizu se je sprožila misel, naj bi se zastopniki vseh katoliških časnikarskih organizacij poklonili svetemu Očetu. Predlog so povsod simpatično sprejeli. Romanje je določeno za binkoštne dni, Po-vratek 3. junija.
Vztrajen romar. Dve leti je romal kitajski diljak Jožef Wei^ učenec jezuitske šole v Šan-gaju, da je prišed v Rim. Prehoda! je vso Kitajsko, Indijo, Afganistan, Perzijo, Malo Azijo, V Palestini se je mudil 2 meseca, da je obiskal vse svete kraje v Jeruzalemu in drugod. Krenil je naitio v Egipet, od taini se je napotil na Grško v Atene in v Carigrad, Tu se je vkrcal na parnik, ki ga je prepeljal v Marseille na Francosko, Od tu jo je mahnil peš črez Lyon v Švico, gornjo Italijo in nato v Riim. V Belgiji bo sedaj dokončal šolanje. Ko se virne na
Kitajsko, bo vse romanje Lepo popisal in pre-dočdl svojim rojakom,	;
Iz Rima se sporoča, da bo v tem svetem letu papež, in sicer 11, junija, posvetil petero rumenopoltih škofov: enega Anamdta, tri Kitajce in enega Indijca, Kakor 1. 1926, ko je prejelo 6 Kitajcev škofovsko posvečenje od papeža samega, tako se zanimlje katoliški svet tudi za to letošnjo izredno svečanost.
Slavlja svetega leta v Rimu: 1. aprila je papež slovesno otvoril sveta vrata pri vatikanski baziliki, — 6, a p r i 1 a se je sveti Oče udeležil »svete ure« v cerkvi sv. Petra. (Pomen »svete ure« je papež razložil že 8. maja 1928 v posebni okrožnici, kjer poziva, naj 'bi dobri verniki zadoščevali Jezusu za hudobije grešnega sveta. V ta namen je poselbno priporočljiva »sveta ura«, ki jo je po razodetju sveti Margareti M, Allacoque sam božji Zveličar nasvetoval. Sveta ura se opravi tako, da se v noči od četrtka na petek eno uro bdi v premišljevanju smrtne bolesti, katero je Jezus pretrpel na Oljski gori, ko je še apostolom moral očitati: »Ali niste mogli čuti eno uro z menoj?« Namen te svete ure je, da bi dobri verniki odvrnili jezo božjo in izprosili milost in usmiljenje za grešnike.) — 7. aprila, prvi petelk, je prišel papež zopet v baziliko sv. Petra, da je opravil v spremstvu (kardinalov pobožnost za odpustke svetega leta, — Na velikonočno nedeljo je opravil papež svečano sveto mašo s sijajem, kakršnega od leta 1870 ni bilo; obenem je podelil velikonočni blagoslov »urbi et orbi«, mestu in vsemu svetu. Zvečer očaru-joča razsvetljava. — Slovesnosti b e a -t i f i k a c i j bodo v telile dneh: 30. aprila bo proglašena med blažene S. Marija P e 1 -1 e t i e r , ustanoviteljica SS. Dobrega Pastirja; 7. maja S, Vincencija G e r o s a , soustanoviteljica SS. krščanske Karitas; 14, maja Gemma G al g a ni, devica iz m. Lucca; 21. maja P. Jožef Pignatelli dr. J.; 28. maja S, Katarina Laboure, dr. sestra kršč. Karitas; 4, junija bo svetniško proglašenje bi. Four-neta; 15. junija (praznik sv, Reš, Telesa) je v načrtu javna procesija z izredno svečanostjo v 1900 letni spomin postavitve najsv. Zakramenta.
To pa to! Vladar Nemčije, premogočni Hitler, je dal takele obljube: »Začeli bomo neusmiljeno borbo zoper vse, kar ponižuje dostojanstvo žene, kar razdira družino in kar zastruplja spolno čistost mladine, zakaj spolna čistost je rezervoar narodnega zdravja. Prepovedali bomo vse nemravne predstave, strogo bomo nadzirali kino in javna skupna kopališča ter zatrli ostudni nudizem (hlepenje po nagoti), ki ga je začelo po načrtu širiti v Nemčiji tako zvano svobodomiselstvo. Začeli pa bomo tudi
boj proti nesramni ženski modi, zakaj kateri človek more trpeti, da se danes njegova žena in hči predstavljata na večernih prireditvah tako razgaljeni, kaikoir niso bile svoj čas gole niti prostitutke (vlačuge).
Kar se tiče borbe proti framasonstvu, je vlada že razpustila društvo svobodomiselcev v Berlinu in zaprla »Dom svobodne misli«. Zatrla je tudi že organizacijo boljševiških brez-božnežev. V bodoče bomo zatrli še vse ostale framasonske organizacije ...«
300 akademikov s Poljske se je priglasilo za skupno romanje v Rim. Vsi ti so člani akademskega društva »Odiriodzenie« (»Preporod«), ki ima več tisoč dTuštvenikov. »Preporod« ima v svojih pravilih določbo, da se morajo vsi člani truditi za katoliški značaj Poljske, ki
morji bati urejena na katoliških načelih. *
Redko se primeri, da bi doživel duhovnik 70 letnico mašništva. Letos pa imamo takega častitljivega gospoda, ki smo ga pozdravili kot svečenika železnega jubileja — v osebi Msgr. Tomo Z u p a n - a. Zrastel je iz zdravega kmetiškega rodu, živel je vsekdar v delu, trezno in zmerno, pa se je ohranil v takem zdravju, da je še kot 94 letni stairosta slovenske duhovščine dovolj čvrst po duhu in telesu. Jubilant je znan kot odličen vzgojitelj. V zavodu »Aloj-zijšče«, ki ga je vodil kot ravnatelj, je izšolal dolgo vnsto zaslužnih mož, zlasti duhovnikov. Udejstvoval se je kot pisatelj, načelo v al je mnogo let Giril-Metodovi družbi. Na Okroglem, kjer si je postavil za odmor lep gradič, še vedno pridno zasleduje razvoj slovenskega slovstva in dela zapiske, ki bodio dragoceno dopolnilo kulturne zgodovine slov. ljudstva. Bog daj vzoru delovnega moža še in še moči ter zadovoljnih dni do skrajne meje človeškega življenja!
Spremembe. Umeščena sta bila 3. aprila Fr. Zaje, župnik v Tomišlju, na župnijo Črmošnjice; Jožef Muren, vikar v Trnju na Krasu, na župnijo Tomišelj.
Smrtna kosa. Dne 7. aprila se je preselil v večnost Ivan Cuderman, župnik v Trbojah pri Smledniku. Služboval je dolgo časa kot dušni pajstir kaznjenk v begunjski ženski poboljševalnici. Bil je izobražen duhovnik, tihega resnega značaja. Pokopali so ga v Tenetišah, župnije trsteniške, kjer se je rodil.
i" Josip Plantarič. Imel je pač že leta, a vendar nas je presenetilo, ko smo slišali: ni ga več. Pokojni kanonik koleg, kapitlja v Novem mestu je celo vrsto let poprej vodil trebanjsko župnijo in dekanijo. Znan je bil kot točen, vesten in natančen duhovnik, skromen in preprost v življenju in vedenju, dasi je imel odlične zmožnosti. Ker je šel v srednjo šolo,
ko je bil že nekoliko starejši, so ga doletela vojaška leta in ni mogel bita sprejet kot enoletni prostovoljec. Pri vojakih je brž napredoval; nagovarjali so ga, da bi ostal pri vojaštvu, a srce ga je vleklo v službo v vinograd Gospodov. Bog mu daj večno plačalo!
MARIJINE DRUŽINE.
Prirastek armadi Marijinih družb. Lani (1932) je bilo pridruženih prvi rimski kongre-gaciji (»Prima Primaria«) 1074 novih Marijinih družb. Med temi jih je dve tretjini za ženstvo, ena tretjina za moške. Skupno število vseh kongregacij, ki so bile od 1. 1584. dalje pravilno ustanovljene in priglašene, znaša 56.321.
Boh. Bistrica. Pred kratkim je naša Marijina družba imela 40 članic, danes jih ima sto. Seveda število samo še ne določa vrednote in stanja v kongregacija; vestnost in slkrb vseh članov, da se pravila točno izvršujejo, to je toplomer vsake kongregacije. Temu smotru se skušamo približevati tudi pri nas, zato imamo večkratne seje, kjer razmatrivamo, kako bi se dvignilo vzorno družbeno življenje. Ustanovili smo dva odseka: evharisttični in časmi-ški. Pri mesečnih sestankih imamo lepo petje. Naraščaj se zanimlje tudi za male prireditve, deklamacije idr. Vsak napredek v okviru kongregacije donese nekaj novega podviga in veselja, Glavno pa je: zgledno življenje; to ima apostolsko moč.	M-k.
Metlika. Od 5. do 14. marca smo imeli svete misijonske dneve, ko so nam delili kruh božje besede in nas pripravljali na prejem sv. zakramentov oo. jezuitje iz Ljubljane. Ljudje so kar trumama prihajali, dasa so deloma eno uro in še več oddaljeni. Cerkev je bila vedno do zadnjega kota poinas Da bii le tudi po sv. misijonu ostala srečna vsa srca in vztrajala v ljubezni božji! 12. marca smo dekleta imela skupno sv. obhajilo in ga darovala za našega g. knezoškofa; prav tako tudi molitveno uro pred sv. Reš. Telesom, Istotako smo storili 19. marca za svetega Očeta; 25, marca pa je imela kongregacija sveto mašo za papeža, Tako skušamo tudi pni nas ustrezati oni določbi v pravilih Mar. družb, ki veli, naj člani goje mišljenje, čutenje in življenje s Cerkvijo. ,
Selnica ob Dravi. Ko se je naša Marijina družba poživila, smo na tihem gojili tudi željo, da bi se bolj vglobili v duhovno življenje, kar se doseže po duhovnih vajah. Iskrena želja se nam je izpolnila. Duhovne vaje so trajale od 19. do 23. febr. Vodil jih je P. Gabrijel iz Maribora. Vsi govori so imeli vir premišljevanja v Jezusu, dobrem pastirju. Zaključek s sveto mašo za vse družbenke An s skupnim sv. obhajilom je bal obenem naša zahvala in prošnja za vztrajnost v vseh dobrih sklepih.
DUHOVNE VAJE.
Dom Brezmadežne vabi na duhovne vaje dekleta od 13. do 17. maijnika, gospodične od 1. do 5. julija, gospe od 15. do 19. julija. Oskrbnina za ves čas znaša 100 Din. Vsa druga pojasnila dobite, ako pišete na naslov: Dom Brezmadežne, Mala Loka pri Ihanu, p. Domžale.
RAZNO
Romanje k Materi božji na Trsat bo tudi letos o Binkolštih, En poseben romarski vlak bo vozil iz Ljubljane, eden pa iz Maribora. Polovično voiznino plača vsak sam. Pravico do polovične vozniine in brezplačne vožnje z ladjo po morju na otok Krk bo imel vsakdo z izkaznico, ki stane 40 Din. Kdor se želi pridružiti, naj se javi z dopisnico na naslov: Romarski odbor pri »Sveti vojski«, Ljubljana, T y r š e v a (Dunajska) cesta 17.
Zahvala. P. Marko Fišer, kapucin, Studenci pri Mariboru, se toplo zahvaljuje za lani poslane 'že prečitane »Bogoljube«, »Glasnike« i. dr. Prejele so jih revne delavske družine.
DOBRE KNJIGE:
Voditeljem Marijinih družb priporočamo dve knjižici, ki sita izšli v zadnjem času:
1.	Griindung undl Leitung einer Mar, Jung-irauen-Kongregation. Spisal Juliuis Eggs. Obsega 11 str. in stane 0-30 S. Izšla je na Dunaju v založbi »Fahinie Mariens« kot ponatis iz Prasidieskorre-spo&denz XXVI, 9/10. (Navodilo, kako je treba ustanovitev Mar. kongregacije pripravljati, jo izvesti in dobro voditi.
2.	V isti založbi je izišla tudi 112 str. obsegajoča knjižica Der Prases, spisal P. Dir. Josef Miller S. J. Stane 11'60 S. Namenjena je v prvi vrsti voditeljem dijaških kongregaoij. Živahno pisana iz življenja za življenje. Pa tudi voditelji drugih, zlasti fantomskih kongregacij, bodo iz nje videli, kakšen duh mora prevevati njih delo, da bodlo duše vzgojili za božje kraljestvo.
Stanko Premrl, Tebe Boga hvalimo. Mešani zbor z orglami. V Ljubljani 1933. Samozaložba. Cena 4 Din, pri skladatelju pri nakuipu več izvodov 3 Din. Ne pretežka, večkrat v recatativu pisana skladba bo zelo dobrodošla vsem našim cerkvenim zborom; za slovesne prilike, ko se poje liturgično besedilo zahvalne pesmi, je ta kompozicija še posebno primerna. Priporočamo!
Mohorjeva družba v Celju je poslala našemu uredništvu: Sergeji Rudolfovič Minclov, Ko so hrasti šumeli... Iz ruščine iprevel B. Vdovilč. Zgodovinski roman. Str. 328. Cena za člane broš. izvod 30 Din, v plaitrao vezan 42 Din; za neude broš. 40 Din, vezan 56 Din. — France Bevk, Veliki Tomaž. Povest. Str. 236. Cena za člane broš. izvod 21 Din, vezan v platno 33 Din, za nečlane broš. 28 Din, vezan 44 Din.
16 Marijinih pesmi; Pomoč kristjanov. Za mešani zbor in orgije zložila p, Hugolin Sattner in Emil Hochreiter. Založila Jugosl. knjigarna v Ljubljani 1933. Litografija Jugosl. tiskarne. — Lepa zbirka po zunanjosti vsebuje še lepše jedro; Deset novih kompozicij večinoma na besedilo M. Elizabete nam je ustvaril mojster Sattner. Hvale
in priporočila ni treba, saj naš Marijin skladatelj Hugolin ne da nič iz rok, dokler ni zrelo. Tudi te pesmi so kar od kraja pevne in močno prikup-ljive. Vzemi in se prepričaj! — Hochreiterjeve skladbe se po značaju nekoliko ločijo od Hugo-linovih in je treba šele vanje prodreti, dočim te prve na mah osvoje. — Cena krasni zbirki 32 Din. Glasovi a 5 Din.
Mučenik Krista Kralja; Mihovil Pro, dr. J. Ustreljen v Mehiki 23. novembra 19(27. Spisal A. Dragon, prevedel Juraj Brožičevič dr. J. — Naroča se: Uprava »Glasnika Srca Isusova« Zagreb 1/147. Cena s poštnino 6 Din.
V prepadih. Pavel Kunaver, ljubitelj narave, je kot spreten »jamar« opisal vsa znamenitejša pota v podzemeljske rove in jame, ki jih je s svojimi tovariši preiskal. Naše slovenske pokrajine (predvsem kraške) imajo začuda veliko skritih voda, votlin, jam, temnih prepadov, ki je v njih nebroj zanimivih kapnikov in vsakovrstnih tvorb iz nakapanega apnenca. Občudujemo pogum plezalcev, ki so opremljeni z vsemi potrebnimi pripravami pretaknili toliko teh rovov.
Ves opis je jako živahen in zajemljiv; oživljajo ga številne slike in naravni posnetki. — Knjigo je založila Družba sv. Mohorja v Celju. Cena 24 Din. Člani 26% ceneje.
ODGOVORI:
Kaj je bolje, če naročim dve sveti maji za rajne starše, ali če naprosim, da se daruje posebej ena sv. maša za očeta ena za mater?
Sodimo, da bosta oba starša deležina enakih sadov, ki jih ljubi Bog deli po svoji neskončni pravičnosti. Lažje pa je, če se opravi sveta daritev za vsakega posebej, ker je prošnja za sadove sv, maše (in za popolni odpustek) bolj na-ravnostna in določna.
P. S. O redovnih družbah, ki se zanje zanim-ljete, moremo kratko tole povedati:
1.	»Frančiškanske Marijine misijo n a r k e« z materinsko hišo v Rimu, imajo že dobre štiri leita naselbino tudi v Ljubljani, Goru-pova ulica 17.
2.	»Veireka družba ob iskanja Marijinega« (salezijanke) se bavijio s šolstvom in vzgojo ženske mladine. Imajo tudi ekonomijo. (V Hallu (pri Inomostu imajo velik zavod, kjer delujeta tudi dve Slovenki, učiteljica s. Terezija Rakovec, hčerka ravnatelja pri »Slovencu« gosp, Iv. Rakovca, in še ena Ljubljančanka. Tudi slovenske gojenke se šolajo tam.)
3.	Sis. avgust Anke (kononise) imajo samo še nekaj redovnih 'hiš v Nemčiji (Paidierborn, Baden-Baden itd.).
4.	»B e n e d i k t i n k e«, ženski red sv. Benedikta, je danes močno razširjen zlasti v Italiji, kjer ima 134 samostanov, v Franciji, v Severni Ameriki (49 samostanov), v Avstriji. Redovnice se bavijo s šolstvom in poukom deklic. V Ameriki je v tem redu mnogo slovenskih učiteljic.
5.	»Sestre svete Krvi« (ali »Ss. če-ščenja dragocene Klrvi«) skrbe tudi za vzgojo ženske mladeži v Italiji in Severni Ameriki.
F. J, v Š.; Kako se pravilno moli rožni venec sv. Reš. Telesa?
Cerkev govori samo o rožnem vencu, ki ga molimo pri javni službi božji. Pobožne osebe so od časa do časa na podoben nadin združevale tudi razne druge molitve in namene. Tako slišimo o rožnem vencu sv. Brigite, o r. v. sedmerih žalosti Marijinih, peterih ran, dragocene krvi, presvetega Srca, brezmadežnega spočetja idr. Rožni venec presv. Reš. Telesa se ne moli pri javni
službi božji, pač pa lahko pri zasebnih pobož-nostih. Knjiga »Večna molitev« ima na sporedu za 5, uro (Češčenje Imena Jezusovega) n. pr, veseli del rožnega venca. Koncem vsake desetke (ene skrivnosti) pa je uvrščen vzklik
V. Hvaljeno in češčeno naj vedno bo O. presveto Rešnje Telo. Nato pa sledi še primerna molitev, preden pride na vrsto nadaljnja skrivnost.
Taka sprememba odpustkov ne uniči, ker niso navezani na celoto rožnega venca.
Ali je več vredno, če je križev pot speljan po kakšnem holmu s primernimi kapelami?
Križev pot se sme postavljati po cerkvah, javnih kapelah, cerkvenih zavodih, pod milim nebom na pokopališčih, na homcih. — Imeti mora 14 običajnih postaj. Za odpustke so bistveno potrebni leseni križi pri postajah; nanje so navezani od-
pustki, ne pa na podobe. Križi morajo biti blagoslovljeni. Razločka glede odpustkov ni nobenega, naj bo križev pot postavljen v cerkvi ali pa drugod.
A. B. R.: »Rešite me. Nisem vreden, da me nosi zemlja. Grešil sem zoper 7. božjo zapoved,..«
Glejte, kako lahka je rešitev! Povejte spovedniku, ki mu zaupate, tako, kakor ste povedali nam v pismu, pa bo stvar v kraju. Če Vam ni lahko v domači cerkvi, pojdite pa prilično v sosedno župnijo. Čemu ta prazen strah, ko vendar spovednik ve, da se vsakdo pride samo tožit. Ponovite odkrito vse, kar ste v tem času storili grešnega, zlasti se obtožite, kolikokrat ste s težko vestjo pristopili k angelski mizi. Naša molitev za srečen uspeh Vam je zagotovljena.
IIMIIMIIIllllllllilllllll
I............................
Opomba uredništva. Mnogo stvari smo morali odložiti. Prosimo potrpljenja!
Odpustki za mesec maj 1933.
1. Ponedeljek. Sv. Filip in Jakob. P. o. udom družbe sv. Petra Klaverja, če molijo za razširjenje sv. vere in po namenu sv. očeta.
3.	Sreda, prva v mesecu. Najdenje sv. Križa. P. o.: a) vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu in molijo po namenu sv. očeta; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
4.	Četrtek, prvi v mesecu. P. o.: a) udom br. sv. R. Telesa v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati brez velike težave, pa v župni cerkvi; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega, če obiščejo bratovsko cerkev,
5.	Petek, prvi v mesecu. Sv. Pij. P. o.; a) vsem vernikom, ki prejmejo sv, zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca Jezusovega in molijo po namenu sv. očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega dvakrat; c) udom bratovščine presv, R, Telesa kakor včeraj.
6.	Sobota, prva v mesecu. P. o. vsem vernikom, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razžaljenia, in molijo po namenu sv. očeta.
7.	Nedelja, prva v mesecu. Varstvo sv. Jožefa. Udom rožnovenske br. trije p. o.: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu sv, očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. R. Telesom. P. o.: a) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; b) udom br. presv. Srca Jezusovega, Kjer se danes (kakor n, pr. v ljubljanski škofiji) obhaja varstvo sv. Jožefa, dobe p. o.: a) udje družbe krščanskih družin; b) udje br. sv. Družine; c) udje škapulirske br. Karmelske Matere božje; d) isti kakor 13. dan.
8.	Ponedeljek. Prikazen sv. Mihaela. P. o. udom br. za duše v vicah.
13.	Sobota. Sv. Peter Regalat. P. o, vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretje-rednikom tudi v župni cerkvi, kjer ni redovne.
14.	Nedelja. Pričetek pobožnosti na čast presv. Srcu Jezusovemu danes ali v petek. Pričetek Aloj-zijeve pobožnosti. Glej spodaj »Mesečne pobožnosti«.
17.	Sreda. Sv, Paškal. P. o. istim kakor 13. dan.
18.	Četrtek. Sv. Feliks Kant. P. o. istim kakor 13. dan.
19.	Petek. Sv. Ivo. Pričetek pobožnosti na čast presv. Srcu Jezusovemu danes ali preteklo nedeljo;
glej spodaj »Mesečne pobožnosti«. P. o, istim kakor 13. dan.
20. Sobota, Sv. Bernardin, P. o. istim kakor 13. dan.
24.	Sreda. Mariia pomočnica. P. o. udom br.
naše ljube Gospe vedne pomoči.
25.	Četrtek. Vnebohod Gospodov. P. o.: a) vsem, ki morejo dobiti odpustke rimskih štacijonskih cerkva; glej seznam odpustkov za Velikonoč v 4. štev. »Bogoljuba«; b) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; c) udom rožnovenske br. v katerikoli cerkvi; d) udom Marijine družbe; e) udom škapulirske br, karmelske Matere božje v bratovski ali župni cerkvi; f) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) udom družbe krščanskih družin; h) udom br, sv. Družine, — V. o.
26.	Petek. Kdor opravlja pred binkoštmi ali v osmini praznika devetdnevnico na čast Sv. Duhu za zedinjenje sv. Cerkve, dobi vsak dan odpustek sedem let in sedem kvadragen, enkrat pa p. o. pod navadnimi pogoji,
28.	Nedelja, zadnja v mesecu. P. o. vsem, ki vsaj trikrat na teden skupno'molijo sv. rožni venec,
29.	Ponedeljek. Sv. Magdalena Paciška. P. o. udom br. karmelske M. b.
30.	Torek. Sv. Ferdinand. P. o. istim kakor
13.	dan.
31.	Sreda. Praznik naše ljube Gospe presv. Srca. Sv. Angela. P. o.: a) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca danes ali v osmini v bratovski cerkvi; b) istim, kakor 13, dan, kjer se ta dan obhaja spomin sv. Angele.
Mesečne pobožnosti. 1. Šmarnice.- Kdor hodi k šmarnicam ali pa sam zase vsak dan kaj moli v čast Materi božji, dobi vsak dan 300 dni odpustka, enkrat v mesecu pa p. o, — 2. Kdor gre po vrsti šest nedelj ali šest petkov pred praznikom presv. Srca Jezusovega k sv. obhajilu in moli po namenu sv. očeta v cerkvi, v kateri se ta praznik obhaja, dobi vselej p. o. Prva izmed nedelj je
14.	maja in prvi izmed petkov je 19, maja, — 3. Šestnedeljska pobožnost na čast sv. Alojziju se najprimerneje začne v nedeljo 14. maja. Kdor šest nedelj po vrsti prejme sv. obhajilo in kaj moli ali premišljuje ali drugače kaj dobrega stori na čast sv. Alojziju, dobi vsako teh nedelj p. o. Ko bi katero teh nedelj ne mogel iti k sv. obhajilu, bi moral iznova začeti. Sv. obhajilo se sme sprejeti že v soboto; drugo se opravi v nedeljo. — Glede spovedi pri 2. in 3. pobožnosti velja to-le: kdor sv. obhajilo prejema skoraj vsak dan, ni vezan na določen čas, kdai mora iti k spovedi; drugi pa morajo v zadobljenje odpustkov opraviti spoved vsaj vsakih 14 dni.
Urednika: Dr. C. Potočnik, Ant. Čadež. Izdajatelj: Ivan Rakovec. Za Jugoslovansko tiskarno: K. Čeč,
•£a9:e

Oo4 3
oA
V*


Onpmpnnkn? I Za vsake§a čitatelja je vedno na Hi ullluliunuu . razpolago vremenokaz ali barometer, ki zelo zanesljivo kaže vreme za 24 ur v naprej (pat. št. 9514). Pošljite znesek Din 3'50 v znamkah na naslov razpečevalca: Barometer, pošta Ljubljana I., poštni predal št. 18 nakar boste dobili napravo takoj doposlano — Eno izmed mnogih zahvalnih pisem se glasi: Ker je Vaš barometer res nekaj posebnega in izvrsten vremenski napovedovalec, prosim pošljite mi še enega. Spoštovanjem Venceslav Hlebce, ravnatelj zadruge v Stra-žišču pri Kranju.
Hranilnico in posojilnica
v Šmartnem pri Litiji r. z. z n. z.
sprejema hranilne vloge in izplačuje na novo vložene takoj v vsakem znesku. Denar je pri njej naložen popolnoma varno, ker jamči zanj poleg rezerv dve hiši in nad 500 čla-nov-posestnikov z vsem svojim premoženjem.
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA
Ljubljana, v lastni palači na vogalu Miklošičeve in Masarykove ceste
ZAVARUJE: požar, zvonove, steklo, vlom nezgode,' jamstvo, avtomobile, življenje v vseh kombinacijah, posmrtninsko zavarovanje
»KARITAS« Zastopniki so v vseh farah v Sloveniji in v vseh večjih krajih v Jugoslaviji
Zavarujte sebe in svoje imetje edino pri domaii slovenski zavarovalnici
Ljudska posojilnica
v Ljubljani
registrovana zadruga z neomejeno zavezo Miklošičeva cesta 6 (v lastni palači)
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov dinarjev.
Podaljšaj si življenje!
Življenje moremo podaljšati, bolezni preprečiti, bolezni ozdraviti,slabosti ojačiti, nestalne moremo učvrstiti, in nesrečne napraviti srečne!
Kaj je vzrok vsake bolezni?
Oslabljenje živcev, potrtost, izguba dobrih prijateljev ali svojih bližnjih, razočaranje slrah pred boleznijo, slabe način življenja in mnogo drugih razlogov.
Zadovoljstvo
je najboljši zdravniki So poti, ki Te morejo dovesti do dobrega razpoloženja, oživiti Tvoj značaj, napolniti Te z novim upanjem; ta pot je pa opisana v razpravi, ki jo že more vsakdo, ki jo zahteva, dobiti takoj in
povsem brezplačno I
V tej mali priročni knjižici je raztolmačeno, kako morete v kratkem času in brez ovire med delom ojačiti živce in mišice, odpraviti slabo razpoloženje, trudnost, raztresenost, oslabljenje spomina, nerazpoloženje za delo in nebroj drugih bolestnih pojavov. Zahtevajte to razpravo, ki Vam bo nudila mnogo prijetnih ur.
Poštno zbirališče:
ERNST PASTERNACK, Berlin SO, Michaelkirchplatz 18, Abt. 89.

Zobe lahko
kupite
-pa
ne svojih!
ljubljeni zobje
izgubljena mlado (
Zobni kamen
je večkrat kriv, da zobje izpadejo!
Iz apnenih soli, bakterij in glivic se naredi zobni kamen. Za zobmi opravlja svoje uničevalno delo. Za to ne pomaga nobena navadna zobna pasta — tu pomaga samo Sargov Kalodontl Zakaj Sargov Kalodont je edina zobna krema pri nas, ki ima v sebi znanstveno priznani sul-foricinov oleat po d 12 Braunlichu. On odpravi polagoma in zanesljivo zobni kamen in ne pusti, da bi se zopet napravil. Pravilna zobna nega je tale: po 2 x na leto k zobnemu zdravniku na pregled — po 2 x na dan Sargov Kalodontl
VSAlO D OHr
Proti zobnemu kamnu