Obnovljena izdaja - Leto XVIII. - Štev. 6 (676) - Trst • 25. marca 1966
Spediz. in abb. post. Gruppo II
.
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
..m ' ~....^ ^ .........”... ÌBIBBI1
Desnica v deželnem svetu še enkrat popolnoma osamljena
Nekaj ugotovitev ob sprejemu predloga za državni zakon o določbah za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin
V sredo 16. marca je deželni svet odobril z veliko večino glasov predlog za državni zakon o «kazenskih določbah za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin». Za predlog so glasovali svetovalci KPI, KD, PSI, PSDI, PSIUP, PRI in SLS, proti njemu pa svetovalci MSI in PLI.
Zaključno glasovanje ob tej priliki je zelo jasno pokazalo, da je bila desnica v deželnem svetu popolnoma Osamljena, ker so se proti njenim nacionalističnim in šovinističnim izbruhom postavil' z večjo ali manjšo učinkovitostjo in prodornostjo vse ostale politične sile. V resnici je bila to, kot je dejal v svojem govoru tov. šiškovič, zmaga razsodnosti, demokratičnih in antifašističnih sil in se je kljub nekaterim strumentalnim izpadom proti komunistom in proti vlogi komunistov v narodno osvobodilnem gibanju s strani socialdemokrata Devetaga in demokristjanov Stopperja ter Ginaldija pojavila v deželnem svetu večina, ki predstavlja velik korak naprej v obravnavanju problemov slovenske narodne skupnosti.
Vsa razprava o predlogu za državni zakon glede kazenskih določb za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin je dokazala, da so bili po zaslugi najnaprednejših demokratičnih in antifašističnih sil, katerih sestavni del so komunisti — kot je poudaril tov. Šiškovič — postavljeni temelji za konstruktivnejše obravnavanje problemov narodnih manjšin. Vsekakor je bila razprava le načelnega značaja, saj se ni dotaknila konkretnih problemov Slovencev. V marsičem je bila celo akademska, saj so vsi govorniki razen komunistov predvsem omenjali načela m se sklicevali na načela, na katerih sloni vsaka stranka posebej. A to je bilo kljub vsemu pozitivno dejstvo, sai je vsak povedal, kako si zamišlja reševanje slovenskih problemov. Moramo pa poudariti, da sta prav na podlagi načel dva demokristjana, Varisco iz Furlanije in Ramani iz Kopra, šla najdlje v svojih izvajanjih, ko sta ostro obsodila nacionalizem in šovinizem in s svoje strani poudarila, kako je važno, da se narodna večina karakterizira demokratično tudi z demokratičnim odnosom do manjšinskih narodnih skupnosti.
Vsekakor pa je jasno, kot je večkrat v svojem govoru poudaril tov. Šiškovič, da so načelne diskusije zelo važne za osvetlitev problemov, a ta načela morajo najti tudi svojo konkretizacijo v praksi. Zaželel si je, da bi se nrav takšna večina našla v deželnem svetu, ko bo šlo za reševanje konkretnih problemov slovenske narodne skupnosti, ker bi v nasprotnem primeru vse še
tako lepe in visoko doneče načelne izjave nič ne zalegle. Prva prilika za to bo razprava o komunistični resoluciji, ki zahteva, naj se deželna vlada obveže, da bo urgirala pri centralni vladi izdajo izvršilnih določb za izvajanje člena 3 posebnega statuta, kar je v duhu člena 6 ustave, ki govori o «posebnih določbah» za zaščito narodnih manjšin. Zaradi tega ni vseeno, da se je predsednik deželne vlade dr. Berzanti skliceval na nek člen deželnega pravilnika, ki pravi, da se ne sme ista tema obravnavati dvakrat v šestih mesecih, in zato zaprosil, naj bi se komunistična resolucija o izvršilnih določbah člena 3 posebnega statuta še za tri mesece črtala z dnevnega reda in naj bi se obravnavala šele po 15. juniju, ker se je o taki temi govorilo na seji z dne 15. decembra, ko je bila slična komunistična resolucija zavrnjena z običajno večino glasov. Ta zahteva j deželnega predsednika ni malen- j kostnega značaja,saj bi bil lahko dr. Berzanti po takšni visoki in zanimivi načelni diskusiji sam predlagal, naj se gre preko pravilnika, kar je poudaril tudi predlagatelj tov. šiškovič. Na vsak način upamo, da se bo ista večina, ki je odobrila predlog za državni zakon, ponovno sestavila ob razpravi komunistične reso-luciie. ki je popolnoma konkretnega. ne pa načelnega značaja kot predlog za državni zakon.
Po vsej tej razpravi, ki je bila pozitivna, je treba poudariti, da je ob tej priliki prišlo na dan nemogoče stališče socialdemokratov. Načelnik socialdemokratske skupine v deželnem svetu odv. Devetag iz Gorice je svoj pristanek na predlog za državni zakon argumentiral z nemogočimi izvajanji, ker je pozival Slovence, naj pozabijo na fašistične zločine, češ da samo na ta način bodo Italiani lahko pozabili na «fojbe». Takšni argumenti so nesprejemljivi tako za Slovence kot za vsakega italijanskega demokrata in antifašista. Prav tako je nemogoč argument odv. Devetaga glede reciprocitete v odnosu na italijansko manjšino v Jugosla-viji, češ da slovenska manjšina v Italiji uživa vse pravice, medtem ko se delajo krivice Italijanom v Jugoslaviji. Ne glede na dejanski položaj italijanske manjšine v JugoslaviU in slovenske v Italiji je vsako sklicevanje na reciprociteto in vsako pogrevanje o «fojbah» in o izselitvi italijanskih ljudi iz Istre zelo malo na liniji dobrih sosedskih odnosov in odpravljanja vzrokov napetosti na italijansko-jugoslovanski meji. če se kje torej skrivajo — pravzaprav se niti ne sknvaio preveč — klice nacionalizma in nacionalističnega gledanja na ma-nišinsko vprašanje, je to primer
sedanjega vodstva socialdemokratske stranke. Zelo smo radovedni, kako se bodo počutili s takimi ljudmi tisti slovenski socialisti, ki so za socialdemokratsko združitev med PSI in PSDI.
Pravilno je tudi, da na koncu še enkrat predočimo našim ljudem meje predloga za državni (Nadaljevanje na 4. strani}
Pokrajinski Odbor za mir in neodvisnost Vietnama priredi v soboto 26. marca protestni pohod po tržaških ulicah. Zbirališče je na Trgu Garibaldi ob 17. uri, zborovanje pa bo na Trgu sv. Antona.
Odbor, ki prireja to manifestacijo, sestavljajo predstavniki kulturnih, sindikalnih, mladinskih in drugih demokratičnih organizacij. Tudi «Delo» vabi k številni udeležbi !
Sekcija KPI pri Sv. Jakobu v Trstu je pretekli teden priredila manifestacijo proti vojni v Vietnamu. Manifestacija je lepo uspela
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooonooooooooooooooooooooooooooooo
Italijanska vlada obljubila pomoč južno vietnamski vladi?
Nekateri italijanski desničarski časopisi so pred kratkim objavili zelo vznemirljive vesti o Vietnamu, pa ‘.udi intervju predsednika juž-novietnamske lutkovne vlade, v katerem je rečeno, da je bil dosežen sporazum, po katerem bo italijanska vlada nudila pomoč južnoviet-namski vladi.
Predsednik južnovietnamske lutkovne vlade je med drugim izjavil:
«Skupina italijanskih zdravnikov je i že prispela v Saigon, toda mi po- | trebujerno mnogo zdravnikov na i podeželju. Vsdkakor upam, da bo- | do prispeli še drugi italijanski | zdravniki in da nam bo italijanska vlada vedno bolj pomagala. Potrebovali bi pomoč italijanskih inženirjev, tehnikov in inštruktorjev. (Ali je pri tem mislil na vojaške inštruktorje?) Tu imamo mnogo
01)00000000000000000000000000000 lOÒOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Uspela stavka delavcev v škedenjski železarni
Izsiljevanje s strani direkcije železarne so delavci kompaktno obsodili
V torek in sredo so stavkali delavci železarne v Skednju. Stavka je bila v okviru borbe za sklenitev nove delovne pogodbe.
Direkcija železarne si je na vso moč prizadevala, da bi odvrnila delavce od stavke. Posluževala se je celo izsiljevanja. Paznike je pošiljala na domove delavcev z namenom, da bi vplivali na družine in da bi delavci podpisali izjavo, da se ne pridružujejo stavki.
Kljub vsem pritiskom in kljub odkritemu izsiljevanju pa je stavka uspela.
Seveda je tako početje v popolnem protislovju s sindikalnimi svoboščinami, tem hujše pa je zato, ker škedenjska železarna spada v okvir industrijskih obratov, ki so pod državno udeležbo.
Dogodki v Gani
Moskovska «Pravda» je v zvezi z dogodki v Gani zapisala : «Dogodki v Afriki pričajo o vse močnejšem delovanju imperialistov na tem kontinentu. Gre za protinapad na napredne sile in enotnost afriških narodov. Nedavni vojaški prevrat v Gani daje možnost,
da ocenimo, kam so usmerjeni u-darci imperialistov. Ni jim všeč politika nepovezovanja, ki omogoča mladim državam, da se osvobode od bivših metropol. Zato imperialistične sile povsod napadajo politiko neangažiranja in se pri tem poslužujejo notranje reakcije v afriških državah. To se je zgodilo tudi v Gani, kjer se je rodil sumljiv izraz 'uravnovešena nevtralnost'. Za njim se skriva usmeritev na imperialistični Zapad.»
dela, nimamo pa dovolj usposobljenega osebja. V tujini ne poznajo naših težav. Svetovna javnost ne kaže dovolj razumevanja za nas in za naše potrebe. Tudi zato sem na sestanku z državnim tajnikom Ruskem dejal, da so vietnamski partizani pričakovali že lani naš polom...»
Kot vidimo so te izjave predsednika južnovietnamske lutkovne vlade silno vznemirljive.
«Niti enega človeka, niti ene lire ne sme Italija dati na razpolago imperialističnim napadalcem v Vietnamu in ne njihovim lutkam v Saigon u ! »
Tako se glasi geslo Odbora za mir. In ne samo njega, ampak vse miroljubne in demokratične javnosti !
Pridružujemo se številnim manifestacijam za mir, ki so v teh dneh v raznih deželah sveta.
Notranji strani lista sta v celoti posvečeni Vietnamu in Indoneziji.
Naj gre »Delo “ v sleherno slovensko družino !
Proslava v Ronkih
V nedeljo 27. marca ob 10. uri bo v dvorani «Excelisor» v Ronkih proslava obletnice osvobodilnega gibanja v Italiji. Govoril bo bivši generalni komisar garibaldinskih brigad senator Pietro Secchia. Ob tej priliki bodo podelili svojcem padlim partizanov spominske diplome in kolajne.
Smrt
Dušana Kvedra
Dušan Kveder, bivši komandant glavnega štaba narodno osvobodilne vojne Slovenije je umrl. Podlegel je zahrbtni bolezni. Star je bil šele enainpetdeset let.
Tovariš Kveder je bil rojen v Šentjurju pri Celju. Že kot študent se je pridružil naprednemu gibanju. Leta 1933 je bil sprejet v KPJ. Bil je španski borec in nato med najvidnejšimi organizatorji oboroženega boja proti okupatorju v Sloveniji. Po vojni je stopil v diplomatsko službo. Bil je veleposlanik v Etiopiji, Zahodni Nemčiji, Indiji in nazadnje v Veliki Britaniji. Bil je odlikovan z redom narodnega heroja.
Deželni komite KPI za Furlanijo-Julijsko krajino je poslal Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije naslednjo brzojavko :
«V imenu komunistov Furlanije-Julijske krajine vam izražamo globoko sožalje ob smrti tovariša Dušana Kvedra, junaškega borca za svobodo vseh narodov.»
Svečanega pogreba v Ljubljani se je udeležilo tudi zastopstvo ANPI iz Trsta.
2 • DELO
25.3.1966
Proti ameriški agresiji za mir in za svobodo vietnamskega ljudstva !
Manifestacije
na pobudo Odbora za mir
Na pobudo Ameriškega odbora za mir v Vietnamu bodo te dni v mnogih deželah sveta manifestacije solidarnosti z vietnamskim ljudstvom, ki se junaško bojuje za svojo svobodo in neodvisnost. Te manifestacije solidarnosti, katere podpira tudi Italijanski odbor za mir, bodo obenem tudi protest proti politiki vojne in nasilja, ki jo danes izvaja uradna Amerika.
Ameriški odbor za mir je objavil proglas, v katerem je med drugim rečeno :
«Amerika ubija. To dela s preveliko lahkoto. Njen navidezni odpor proti ubijanju je zgolj formalen. Govori prepričujejo samo govornike. Za lepimi besedami in izrazi zaskrbljenosti se skriva tiha odobritev nasilja.
Človeštvo ve, da med svobodo in nasiljem, med darilnimi paketi in bombami, med častjo in uničenjem ni nič skupnega, zakaj svoboda in bombe, mir in vojna ne poznajo sožitja.
Človeštvo govori drugačen jezik in ve, da bombe povzročajo razdejanje, da piloti predstavljajo nevarnost in ne kmetje, ki delajo na polju. Človeštvo ve, da vojni stroj učinkovito razvija svojo dejavnost. Prav tako ve, da bo zaradi zastru-Ijenega riža zavladala lakota. Svet pozna gorje, ki ga povzročajo bombe in čuti krik bolečine.
In bombe so ameriške !
Mehanizem uničenja raste. Njegov apetit je brezmejen. Nasilje zahteva vedno več žrtev.
Prezir gre tako sovražniku kot tistemu, ki postavlja v dvom njegovo logiko. Sovražnik se poskuša opravičevati, poslužujoč se lepih besed, toda pri tem pozablja, da so v vseh časih uničenja opravičevali z lepimi besedami.
Logika uničenja se lahko uresničuje in vojne v preteklosti so pokazale, da država lahko uniči drugo državo.
Toda ljudje, da ne rečemo države, vedo, kaj je žalost, kaj lakota, kaj smrt. Človek razločuje besede od stvarnosti, ve pa tudi, da dokler živi lahko upa...».
,V poročilu, ki ga je objavil Italijanski odbor za mir v Vietnamu je med drugim poudarjeno, da je poglavitni cilj sedanjih manifestacij, zahteva po prenehanju bombardiranja Severnega Vietnama, ustavitev pošiljanja tujih vojaških edinic v južni Vietnam in priznanje Osvobodilne fronte Južnega Vietnama.
V Italijanskem odboru za mir v Vietnamu so zastopane številne kulturne, politične in sindikalne organizacije, v vodstvu tega odbora pa so številne ugledne osebnosti.
Poročali smo že, da se je tudi v Trstu ustanovil Odbor za mir v Vietnamu. Ta odbor nam je poslal
sporočilo, v katerem je med drugim rečeno :
«Upoštevajoč poziv Ameriškega odbora za prenehanje vojne v Vietnamu in poziv Italijanskega odbora za mir v Vietnamu, naj se priredijo manifestacije za Vietnam in sicer v dneh od 25. do 27. marca, tržaški odbor priredi pohod miru. Ta manifestacija bo v Trstu v soboto 26. t. m. ob 17. uri».
V sporočilu je še rečeno, da odbor vabi kulturne, politične, sindikalne in druge organizacije, naj sodelujejo pri pohodu miru.
Manifestacija za Vietnam v Gorici
V nedeljo 27. marca ob 11. uri bo v kinu «Modernissimo» v Gorici manifestacija solidarnosti z vietnamskim ljudstvom. Manifestacijo organizira mestni odbor za mir v Vietnamu. Ta odbor sestavljajo številne ugledne osebnosti.
Past za agresorje in njihove pomagače
OOOOOOOOOOOoooOOOOOOOOOOOGOOOOO ooooooooooooooooooooooooooooooo .jooooooooooooooooooooooooooot
Polovica ameriškega nasprotuje »umazani
1'
? :::
Žrtvi bombnega napada
Tudi v Ameriki se vedno bolj širi odpor proti «umazani» vojni v Vietnamu. Polovica ameriških državljanov se je izrazila proti politiki, ki jo vodi Johnson.
Objavljamo izvlečke iz debate o politiki Johnsonove administracije. Ta debata je bila pretekli mesec v ameriškem senatu.
CHURC (član senatne komisije za zunanje zadeve): Koliko ameriških vojakov je sedaj na Koreji?
RUSK (ameriški državni tajnik): Približno petinpetdeset tisoč.
CHURC: Koliko pa je Kitajcev na Koreji?
RUSK : Zdi se, da Kitajcev ni več tam.
FULBRIGHT (predsednik senatne komisije za zunanje zadeve): Če sem prav razumel, je sedaj v Južnem Vietnamu okrog 250.000 partizanov. Koliko partizanov je prišlo iz Severnega Vietnama?
RUSK : Menim, da je okoli 80 odstotkov partizanov iz Južnega
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Protestno zborovanje v Tržiču
V	nedeljo 11. marca je odpeljala iz Tržiča povorka avtomobilov in motornih vozil s trasparenti in letaki z gesli za mir v Vietnamu in v svetu. Kolona avtomobilov se je pomikala skozi vse vasi tržiškega okrožja in se je nato spet vrnila v Tržič, kjer je bila na Trgu Republike zaključna manifestacija.
V	organizacijskem odboru te manifestacije, so bili poslanci, župani, predstavniki mladinskih in ženskih organizacij, sindikatov, in partizanskih združenj. Med številnimi pobudniki so bili tudi deželni svetovalec Jože Jarc, doberdobski župan Andrej Jarc in sindikalist Karel Černič.
V nedeljo 27. marca bo v Rimu vsedržavna manifestacija proti ameriški agresiji na Vietnam in za mir.
Za to priliko je italijanski odbor za mir v Vietnamu objavil posebno poslanico, v kateri je med drugim rečeno:
«Vietnam ni daleč od nas. Njegova vprašanja miru in svobode, ki so vprašanja življenja ali smrti, so tudi naša vprašanja. Zato nas ta vprašanja živo zanimajo. Agresija na Vietnam je neupravičena! Preprečiti je treba pobijanje vietnamskega ljudstva in pogasiti požar, ki se sicer lahko razširi tudi na druge dele sveta. Toda zato niso dovolj le diplomatske akcije. Narodi morajo izsiliti mir. Tako se je zgodilo tudi leta 1945 povsod,kjer je ljudstvo odločalo o lastni usodi.»
Iniciativa
katoliške
mladine
Pretekli petek zvečer je bila v Trstu svojstvena manifestacija za mir. V cerkvi semenišča v Ul. Be-senghi so se zbrali katoliški univerzitetni študentje ter molili za mir v svetu. (Podobne manifestacije katoliških študentov so bile po vsej Italiji). Molitve so prepletali citati iz evangelija in iz del krščanskih mislecev, nad vse pa so se dvigali vzkliki, v katerih je bilo jasno razumeti obsodbo suženjstva narodov po narodih, obsodbo prilaščanja dobrin, ki so last skupnosti, obsodbo rasne nestrpnosti ipd.
Organizatorji so na to svojevrstno manifestacijo povabili tudi druge mladinske organizacije, in tudi mlade komuniste, ki so, seveda, vabilo sprejeli.
Vietnama. Je pa med partizani mnogo takih, ki so svoj čas odšli v Severni Vietnam, kjer so jih izvež-bal; in oborožili ter od tam poslali v Južni Vietnam. Te bi prištel Severnim Vietnamcem.
PELL (administrator sklada za vojno v Vietnamu): Torej, naše sile v Južnem Vietnamu so skoraj štirikrat močnejše od partizanov, ki so prišli iz Severnega Vietnama.
FULBRIGHT : V finančnem letu, -ki se bo zaključilo 30. junija nas bo stala vojna v Vietnamu okrog 15 milijard in 800 milijonov dolarjev. Po drugi strani pa izhaja, da so naše oborožene sile leta 1965 ubile 11.247 vietnamskih partizanov. Zdi se mi, da je cena te vojne previsoka. (Življenje vsakega vietnamskega rodoljuba stane agresorja okrog 1.400.000 dolarjev. Op. ur.)
FULBRIGHT: Ali je po vašem mneniu prišlo v zadnjem času do izboljšanja našega položaja v Vietnamu?
BELL : Zdi se mi, da je naš položaj ostal nespremenjen.
KENNAN (bivši veleposlanik ZDA v Moskvi in sedanji senator) : Če ne bi bili tako kot smo zapleteni v Vietnamu, ne bi videl nobenega razloga za tako zapletenost. Vietnam ni dežela velikega vojaškega ali industrijskega pomena. Če ne bi šlo za prestiž, ki izhaja iz naše sedanje obveznosti, bi tudi za-vladanje vietkonških partizanov v Južnem Vietnamu, po mojem mnenju, ne povzročilo nobene take nevarnosti, ki bi narekovala našo neposredno vojaško intervencijo. Zato menim, da bi naša vlada morala stremeti po tem. da likvidira sedanje obveznosti v Vietnamu. Popolno uničenje partizanskega gibanja v Južnem Vietnamu bi stalo preveč človeških življenj in preveč žrtev. Ne bi želel, da bi Združene države prevzele nase tako veliko odgovornost.
WILLIAMS (član senatne komisije za zunanje zadeve): Kaj bi torej vi priporočali?
KENNAN : Predvsem bi priporočal, da se omeji spopad in ne da
ljudstva
• •«
vojni
se ga razširi. Priporočal bi dalje, da bi se posluževali zgolj obrambne strategije. To ne bi povzročalo panike v vrstah nasprotnika. Če nasprotnik ne bo imel upanja, da nas izpodrine, bo v določenem trenutku prisiljen pristopiti na pot pogajanj z nami.
PELL: In če bi se poslužili atomskega orožja? Ali menite, da bi v tem primeru odgovorila z atom-sfkim orožjem tudi Sovjetska zveza?
KENNAN : Bojim se, da bi v tem primeru prišlo do nepredvidenih posledic. Bojim se tudi, da bi to predstavljalo nevarnost popolne katastrofe.
CHURC : Ali menite, da vietnamsko kmečko ljudstvo smatra sedanjo vojno za nadaljevanje boja, ki ga je nekoč bojevalo proti Francozom?
KENNAN : Ne poznam razmer, ki vladajo v Vietnamu, toda predstavljam si, da je vietnamsko kmečko ljudstvo uverjeno, da se bojuje proti zapadnemu imperializmu.
MORSE (član ameriške senatne komisije za zunanje zadeve): Naša debata je zgodovinskega pomena za našo državo... Piej ali slej bo ameriško ljudstvo obsodilo sedanjo vojno.
TAYLOR (bivši ameriški veleposlanik v Južnem Vietnamu, sedanji vojaški svetovalec predsednika Johnsona): To bi bila ugodna novica za Severni Vietnam!
MORSE : Vi, tóko kot predsednik Johnson že dalj časa krepite sedanjo vojno.
Senator ROBERT KENNEDY je v zvezi s to debato, ki je imela v ameriškem javnem mnenju tako velik odmev, izjavil naslednje:
«Saigonska vlada (t. j. južnoviet-namska lutkovna vlada. Op. uredn.) ne kontrolira niti 25 odst. južno-vietnamskega ozemlja. Če hočemo biti stvarni tudi sami s seboj, moramo razumeti, da morajo komunisti na en ali drug način biti soudeleženi v vietnamskem vladnem ustroju, bodisi v predhodnem obdobju ali v dokončni fazi.»
25.3.1966
DELO • 3
Howe: Ali so se ZDA odločile biti policaj vsemu svetu ?
Tragedija Indonezije
«Naši razgledi» so objavili zelo zanimiv sestavek Helene Puhar o ameriških književnikih in politični aktivnosti. Iz tega zelo aktualnega in obenem zanimivega sestavka povzemamo naslednje odlomke :
Po tradiciji ameriški pisatelj največkrat ni politično aktiven član svoje skupnosti. Narobe, nagiba v beg pred politiko in vsaj takšno kot se mu kaže v vsakodnevnih akcijah. Kolikor je politično bolj osveščen, bo svoje misli in nazore raje izpovedal v literarnih delih, kot pa bi se angažiral direktno.
Toda v zadnjih obdobjih se slika bistveno spreminja. Vedno več a-meriških pisateljev ne samo pogumno, marveč tudi prav zavzeto reagira na politične odločitve svoje dežele. Nekateri celo jasno govore, da bi bilo ponovno vstajenje demokratičnega radikalizma v Združenih državah Amerike nekaj nadvse koristnega. V smeri te prebuditve so veliko prispevala tudi črnska gibanja za državljanske pravice. Do kraja nedvoumna u-pravičenost zahtev teh v bistvu pro testnih gibanj je v prenekaterem ameriškem pisatelju vžgala dotlej spečo moralno zavest in občutljivost. Kot da so v teh gibanjih števnim odkrili neko doslej nepoznano možnost, stvarno in konkretno se zavzeti za nekaj dobrega in človeškega. Očitno je, da angažiranje na strani teh gibanj nekatere napolnjuje prav z radostjo in zdi se. kot da se je na staro in do zoba časa hudo posivelo retorično geslo o «enaki svobodi za vse» ponovno razlilo nekaj bleska. Nadvse zanimivo je v tej zvezi opažanje, da je bila starejša generacija spodbujena od mlajše. Dejstvo, da so nekateri ameriški beli študentje t ve cali svojo osebno varnost ter začeli odhajati na globoki Jug in se tam ob strani črncev angažirali za dosego njihovih človeških in političnih pravic, je postavljalo za mnoge starejše ne le spodbudo, marveč naravnost opomin.
Tudi divja vojna v Vietnamu, je prebudila politično aktivnost lepega števila ameriških izobražencev in tudi pisateljev in ostalih umetnikov. Seveda ni nobenih pravih meril za ugotavljanje takšnih reči, toda po splošnih opažanjih se zdi, da prav noben politični problem po koncu vojne ni zbudil med a-meriškimi pisatelji toliko tesnobe, osuplosti in celo revolta kot ravno dejstvo, da Amerika pošilja vse več svojih čet v vojno, ki je formalno ni nikoli napovedala.
Najdalj sta v tem revoltu šla pesnik Robert Lowell in dramatik Artuhr Miller, ko sta odklonila predsednikovo povabilo za obisk Bele hiše. Vabili sami seveda nista imeli nič opraviti z vojno v Vietnamu, toda književnika sta izrabila priložnost, da bi tako dramatizirala svoj odpor do uradne ameriške politike. Podobne geste se je poslužil tudi književnik Saul Bellovv s tem, da je javno podprl mirovne demonstracije pred vladno palačo v Wa-shingtonu. Vsak od njih je tako ugledna pisateljska osebnost, da je gotovo znatno prispeval k temu, da se o pravilnosti in nepravilnosti ameriške vojne v Vietnamu v ZDA vse več in več razmišlja in razpravlja.
Ameriška vojna v Vietnamu se vodi pod geslom boja proti svetovnemu komunizmu. Vsakdo, ki je proti njej, je nujno, bodisi osumljen. da je komunist, če pa to ne, vsaj simpatizer komunizma ali pa je vsaj «mehak» do njega. Niti Lo-vvell, niti Miller ali Bellow gotovo niso komunisti. Kaj jih je torej tako spodbudilo?
Tisti, ki danes v ZDA oponirajo ameriški zunanji politiki — na naj gre za Vietnam ali Dominikansko republiko — so seveda preveč pisa-
na druščina, da bi jih bilo mogoče spraviti na en sam skupni imenovalec. Če sledimo oceni Irving Howa — njegovo zadnje delo je zbirka političnih in literarnih esejev pod naslovom «A World More Attractive» — pa jih nekatere stvari vendarle združijo in te povzročijo, da niso v odnosu do obstoječe politike ZDA le polne šumenj, marveč pravega ogorčenja. Med temi vsem opozicionalcem skupnimi stvarmi omenja Howe predvsem te-le :
— Nenehani kliše ameriške administracije, da gre za boj proti komunizmu in da si ZDA ne more privoščiti «popustljivosti» v odno-. su do komunizma, postaja jasno absurden. V imenu takšnega boja je očitno mogoče početi ne samo škandalozne reči, marveč celo kriminalna dejanja.
— Zatrjevanje, da se vojna v Vietnamu s strani ZDA bije za zmago demokracije je očitna potvorba. To trditev Howe podpira z navedbo, da so se vlade, ki so jih ZDA od leta 1954 dalje podpirale v Južnem Vietnamu, bile po svojem značaju diktatorske in brez zaslombe pri prebivalstvu ter docela gluhe za izvedbo kakršnih koli socialnih reform v korist širokih plasti ljudstva in sploh za varstvo ljudstva.
— Razmišljajo o moralni in politični legalnosti pošiljanja ameriških čet v tuje dežele (Vietnam ali Dominikanska republika), ker jim ob tej praksi postaja očitno, da si ZDA pridržujejo polno pravico odločanja o nekaterih principielnih vprašanjih (antikomunizem) in se ob zavesti svoje vojaške pomoči odločajo za krvave intervencije. Prav stereotipno se v vrstah ameriške o-pozicije proti takšni praksi ponavlja začudenja in odpora polno vprašanje: «Ali so se ZDA odločile biti policaj vsemu svetu?»
— Verjamejo, da obstoječa politika ZDA v Vietnamu v bistvu pomeni poskus, popraviti številne napake, ki jih je Amerika zagrešila v tej deželi od leta 1954 pa do danes. Torej — pravi Howe — kar Ameriki ni uspelo doseči s politično akcijo, naj bi bilo zdaj doseženo z uporabo sile. Pušča odprto vprašanje, koliko bi bilo mogoče od leta 1954 pa do danes z zavzemanjem^ za izvedbo socialnih reform v Južnem Vietnamu prebivalstvo odtrgati od idej komunizma in o-staja le pri ugotovitvi, da se to pač preprosto ni zgodilo. Izraža najgloblji dvom nad tem, da bi bilo mogoče zdaj z bombardiranji in sploh vojaškimi akcijami kaj podobnega doseči.
. V vrstah opozicije po Howo-vih ocenah obstaja tudi resen dvom, da je ameriška administracija — kljub nenehnim tovrstim zatrjeva-njem zares storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se vojna v Vietnamu končala. Ti dvomi med-Američani naraščajo predvsem od takrat, ko se je izvedelo, da je Johnsonova administracija leta 1954 dvakrat odklonila ponudeno sreča-n!e s .strani Hanoja. In v tej zvezi se slišijo nigd opozicijo sedanji politiki v Vietnamu najpogosteje takšna le vprašanje:
«Če res želimo konec vojne, zakaj ne prenehamo bombardirati Severnega Vietnama?»
«Zakaj nismo pripravljeni pogajati se z Osvobodilno fronto Vietnama?»
«Zakaj ne predlagamo takojšnje ustavitve bojev z obeh strani, saj je več kot razumljivo, da bi šele prenehanje bojev ustvarilo ozračje za razmišljanja in pogovore?»
Razen skrajnežev — v ameriških razmerah so to na eni strani tisti, ki bi želeli doživeti apokalipso, na drugi strani pa tisti, ki odkrito po-
vedo, da si žele zmago Osvobodilne fronte Vietnama večina opozicije ne meni, da bi ameriška vlada morala na ta vprašanja kar preprosto reči «da». Toda žele in čakajo, kdaj se bo začelo o teh vprašanjih resno in temeljito razpravljati tam, kjer bi se moralo — v Kongresu.
Dejstvo je, tako poudarja avto- i rica proti koncu svojega sestavka, da ameriške pisatelje in ostale u-metnike danes najdete v članstvu različnih mirovnih komitejev, da prenekateri od njih marsikdaj koraka v protivojnih pohodih, demonstracijah in podobnih prireditvah. In dejstvo je, da danes ameriški pisatelji ne pišejo le pesmi, dram in romanov, marveč prav pogosto tudi peticije.
V zadnjem času se mnogo govori in piše o Indoneziji. Kljub temu pa je položaj v tej nesrečni deželi še zelo nejasen. Z gotovostjo se ve le, da so vso oblast prevzeli generali, da je bila sprožena strahovita ofenziva proti demokratičnim silam in predvsem proti komunistični partiji.
Vse kaže, da dogodki zadnjih mesecev niso le rezultat dejanskega vojaškega udara, kaže, da se je nevihta pripravljala razmeroma dolgo časa. Težko je soditi, kako to, da demokratične sile tega niso pravočasno opazile in ali so jo opazile šele tedaj, ko je bilo prepozno. Vsekakor pa je gotovo, da je militaristični duh že precej časa očitno preveval tudi v javnem življenju dežele. In general Nasution, eden od glavnih pobornikov vojaškega udara, je to že pred leti razodel v neki svoji knjigi, v kateri med drugim poudarja, da se vojak
ne sme ločiti od politike, da vojaška vzgoja mora poznati prav tako politično ideologijo kot vojaško tehniko in da pristop k politični ideologiji predstavlja zavest ter moč vojaka.
Vse to, kar je zatrjeval prej o-menjeni general, je vojska že vrsto let izvajala. Dejansko je vojska i-mela odločilno besedo v vsem javnem življenju dežele, tudi na področju civilnega življenja. Dejansko sta bila v državi dva vladajoča režima, toda vladal je predvsem vojaški režim. Samo na vrhu je stal predsednik Sukamo, ki pa je bil obenem tudi vrhovni vojaški poveljnik.
Kako je vse to izgledalo, so med drugim, lahko ugotovili tisti tujci, ki so prišli v Indonezijo. Ti so se ob vstopu v državo morali podvreči dvojni kontroli: najprej vojaški in šele nato civilni. Toda isto je veljalo tudi za indonezijske državljane. Ti so morali imeti dvojne dokumente: najprej so morali zaprositi zanje pri civilni birokraciji, nato pa še pri vojaški. Seveda je bila od vojaške birokracije odvisna tudi veljavnost dokumenta, ki ga je izdala civilna birokracija.
Po 30. septembru 1965 je v celoti propadla teorija, ki jo je prej zagovarjal predsednik Sukamo in po kateri je bila možna združitev raznih četudi nasprotujočih si ideologij, raznih veroizpovedi, pa tudi raznih narodnosti. Propadli so tako tudi poskusi, da bi vojska združevala različne plasti pripadnikov, od bivših borcev protijaponskega gibanja pa do starejših generacij, tudi takih, ki so sodelovale z japonskimi okupatorji in ki so v Tokiu iskale rešitev neodvisnosti A-zije.
Toda iskra, ki je povzročila tako velik požar, se je utrnila 17. avgusta 1965. Tedaj je Sukamo v nekem govoru pripomnil, da bi poleg štirih vej oboroženih sil: t.j. poleg kopne vojske, aviacije, mornarice in policije, lahko ustanovili še peto vejo, kar je zahtevala in-I Nadaljevanje na 4. strani)
ooooooooooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooooouooooooooooo JOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Urjenje „zelenih podgan"
za boj proti vietnamskim partizanom
Neuspehi, ki jih ameriška vojska pogosto doživlja v Južnem Vietnamu, so nedvomno tudi posledica neprilagojenosti vojaškega aparata na boje z gverilci. Iznajdljivost gverilcev postavlja pred ameriške strokovnjake vsak dan nove uganke, ki jih ni lahko reševati. Enega od aspektov ameriških težav je o-pisal francoski novinar P. Dar-court v članku, ki je bil objavljen v listu «Ekspress». Med drugim je omenjeni novinar zapisal tudi tole :
«Dvesto mož jeklenih živcev, oblečenih v posebne gumijaste kombinezone, z zaščitnimi maskami na obrazu, bije v Južnem Vietnamu strahovito in neslišno bitko. Prizorišče te bitke je mreža podzemeljskih hodnikov ki jih je izkopala osvobodilna fronta in ki se začenjajo približno trideset kilometrov severovzhodno od Saigona ter segajo tja do kamboške meje. Protagonist te. bitke je vojaška enota, ki je po vsej priliki edinstvena na svetu : «zelene podgane», najmanjši vojaki ameriške vojske, visoki povprečno meter in oseminpetdeset centimetrov. Njihova naloga je razrušiti mrežo strelskih jarkov in podzemskih rovov, ki jih je osvobodilna fronta izkopala na tem območju znanem tudi pod i-menom «železni trikotnik».
V minulem mesecu je ameriški glavni štab začel proti tej utrdbi, ki je bila doslej nepremagljiva, o-peracije v velikem stilu, imenovane
«past». Toda videti je bilo kot, da so uporniki izginili. Ameriški vojaki so utegnili ujeti le enajst žensk in pet otrok, ki so se bili zatekli v podzemske hodnike. Ta operacija je Američanom pomagala odkriti vrsto podzemskih hodnikov, prepletenih kot pajkova mreža in prekritih z granitnimi ploščami. Višina in teža ameriških padalcev (meter in devetdeset centimetrov povprečne višine in devetdeset kilogramov povprečne teže) sta bili poglavitna ovira pri prodiranju v rove in hodnike, po katerih se celo partizani ne gibljejo prav lahko.
Poveljnik ameriških čet v Južnem Vietnamu je po tem neuspehu poklical na bojišče «zelene podgane». Potem ko so jih sedem mesecev urili na posebnem poligonu v Fort Benningu v ZDA, so se «zelene podgane» izvežbale za posebne naloge : lahko živijo in se gibljejo v popolni temi, ne kadijo in ne pijejo alkoholnih pijač. Za boje v podzemnih hodnikih imajo lovske puške s tremi kratkimi cevmi, mine, ki jih je moč aktivirati na daljavo in bombice strupenih plinov.
Btž ko odkrijejo vhod v podzemni rov, se «podgane» vanj vsujejo in mu slede, dokler ne najdejo izhoda iz njega. Potem ko ga najdejo, izhod minirajo ter ga poženejo v zrak. Pri tem vbrizgajo v ustje podzemnega hodnika oblak plina, ki se zgosti in kristalizira v netih sekundah, pri čemer se molekule plina pomešajo s prahom.
Kadarkoli poskuša pripadnik osvobodilnega gibanja ponovno odkopati vhod v podzemni rov, se začnejo sproščati molekule plina in neprevidni partizan je kaj kmalu vržen iz stroja. Plin, pomešan s prahom, sam od sebe nikoli ne izhlapi, zato je podzemni hodnik po takšni akciji «zelenih podgan» dokončno neuporaben. Za gibanje in dihanje v tem mračnem svetu imajo «podgane» priročne dihalne a-parate, ki jim zagotavljajo za približno za pol ure kisika.
Bitka v tem mraku bo dolga, težavna in brez milosti. Podzemska mreža, ki si jo je izkopala osvobodilna fronta, obsega samo na prej omenjenem področju okoli tri-stopetdeset kilometrov hodnikov, razporejenih v treh nadstropjih. S posebnim sistemom pregrad je moč vse te hodnike zaliti z vodo. Vsako nadstropje ima stik z ostalima preko kanalov v obliki narobe obrnjene črke U.
Kar zadeva iznajdljivost pripadniki osvobodilne fronte nič ne zaostajajo. Kadarkoli se umikajo, puščajo za seboj pasti, polne zastrupljenih puščic m bodic. Bambusova Stebla, ki skrivajo vhod v podzemne rove, so postavljena tako vešče kot da bi že od nekdaj rasla na istem kraju, in notrebno je ostro oko, da je lahko kos v maskiranju. Da bi v podzemnih hodnikih zagotovili kroženie svežega zraka, si partizani pomagajo s krti. Lete za-fNadaljevanje na 4. strani)
4 .DELO —
Gorica
Ustanovitev enotnega sindikata tekstilne
in oblačilne stroke
Pred kratkim sta se na Goriškem združili sindikalni organizaciji tekstilne in oblačilne stroke. Namesto dveh ločenih organizacij je nastala združena organizacija FILTEA, ki je seveda Vključena v CGIL.
Kongresa,na katerem je prišlo do združitve omenjenih organizacij, so se udeležili tudi delavci in delavke tektsilnega obrata v Sovodnjah. Iz poročil, Tei smo jih slišali na tem kongresu je razvidno tudi, kako veliko je izkoriščanje delovne sile v tem obratu. Dela v tem obratu ne manjka, zato mora osebje pogostokrat delati tudi ob izrednem času in ob nedeljah. Kljub temu in pa dejstvu, da je v obratu upe-Ijano verižno delo — ter da so delavke prisiljene delati zelo naglo, saj stroji obratujejo z vso paro — so mezde minimalne, take, kot bi bili delavci šele začetniki.
V	resnici pa so delavci in delavke že povsem kvalificirani, kar bi, seveda, morali upoštevati tudi delodajalci. Zato se je sindikalna organizacija obvezala, da bo skrbno proučila vprašanje delovnih odnosov v tem obratu.
Doberdob :
Spomenik padlim partizanom
Prebivalci doberdoske občine so te dni z veseljem sprejeli vest, da je goriška prefektura odobrila sklep doberdobskega občinskega sveta, na podlagi katerega lahko sekcija ANPI postavi spomenik padlim partizanom na trgu Sv. Martina.
Doberdobski odbor sekcije bivših partizanov je že poslal načrt spomenika uradu za spomeniško varstvo. V teku štirinajstih dni bi moral biti načrt že odobren.
Izlet Števerjancev v Slovensko Benečijo
V	nedeljo je prosvetno društvo «Briški grič» organiziralo izlet v Slovensko Benečijo. Izleta se je udeležilo 74 oseb. Avtomobili izletnikov so bili okrašeni z rdečimi nageljni in rožmarinom. Izletniki so obiskali razne vasi, še prej pa so se ustavili v Čedadu, kjer je bila otvoritev razstave slikarjev iz Jesenic. Obiskali so tudi Trčmun, kjer so položili venec na grob Ivana Trinka. Od tam so krenili proti Kraju, spotoma pa so se ustavili tudi v nekaterih manjših vaseh, kjer so škupaj z domačini prepevali narodne pesmi. V Kraju je števerjan-ske izletnike v imenu prosvetnega društva beneških Slovencev pozdravil Izidor Predan. Zahvalil se je za obisk in poudaril, da si beneški Slovenci želijo nadaljnih stikov. V imenu «Briškega griča, je spregovoril Saverij Rožic ter obljubil, da bo društvo tudi v bodoče prirejalo podobne izlete v Benečijo.
GLASBENA MATICA — TRST V nedeljo 27. marca ob 17. uri v Kulturnem domu KONCERT OPERNE GLASBE s sodelovanjem prvakov ljubljanske Opere:
NADE VIDMARJEVE RUDOLFA FRANCLA in LADKA KOROŠCA Orkester Glasbene Matice Dirigent
OSKAR KJUDER Prodaja vstopnic v Tržaški knjigarni, Ul. sv. Frančiška 20, eno uro pred pričetkom koncerta pa pri blagajni v Kulturnem domu.
DELO — GLASILO K.P.I. ZA
- 25.3.1966
Trst
O stanju v ACEGAT
Tajništvi Nove delavske zbornice — CGIL in Sindikata uslužbencev tržaškega občinskega podjetja ACEGAT sta se v torek sestali na skupni seji, ter proučili položaj, ki nastaja zaradi odprtega vprašanja delovne pogodbe. Proučili sta tudi odgovor, ki ga je poslal predsednik upravne komisije podjetja na predlog glede sklenitve začasne pogodbe in to v pričakovanju zaključka sedanjih pogajanj za sklenitev vsedržavne delovne pogodbe uslužbencev občinskih podjetij.
V sporočilu, ki sta ga omenjeni tajništvi sindikalnih organizacij objavili po skupnem sestanku je rečeno, da sta proučili tudi okrožnico, ki jo je 10. februarja izdalo ministrstvo za notranje zadeve glede nadzorstva nad občinskimi podjetji. V tej okrožnici omenjeno ministrstvo poudarja, ,a nimajo upravne komisije pravice sprejemati ukrepov, ki bi utegnili vplivati na juridičen in ekonomski status osebja ter da ni mogoče dopuščati, da bi delovne pogodbe avtomatično veljale za tista podjetja, ki morajo upoštevati meje izdatkov, katere jim vsiljujejo proračuni.
Tajništvi obeh sindikalnih organizacij poudarjata — tako je rečeno s sporočilu — da je takšno stališče ministrstva zelo nevarno zaradi meja, ki jih hočejo postaviti s pogajanjem za sklepanje pogodb bodisi občinskim podjetjem, kakor tudi njihovim uslužbencem, katerih pogodbe so in ostanejo zasebnega značaja. Poseg ministrstva spada v politiko dohodkov, ki teži za zaviranjem javnih izdatkov in za zaporo nad prejemki. Zato obe tajništvi odločno zavračata protidemokratične predpise ministrske o-krožnice ter argumente upravne komisije podjetja ACEGAT, ki sprejema te predpise.
Pojasnilo
Tržaška federacija Zveze komunistične mladine je priredila na praznik 19. marca na tržaškem podeželju leteče protestne manifestacije proti ameriški agresiji na Vietnam. Motorizirana «karavana» se je ustavila v Križu, Trebčah in Boljuncu, kjer so bila protestna zborovanja.
Nedeljski Primorski dnevnik je v zvezi s tem med drugim poročal, da so manifestanti obšli nekaj vasi ter raztresali tudi letake, vendar so se ljudje upravičeno spraševali, zakaj samo v italijanščini, ko pa so ta zborovanja vendar bila v slovenskih vaseh.
Vest je netočna in isti list je to priznal v torek. Med drugim je zapisal : «V zvezi z našim nedeljskim zadevnim poročilom so nam s sedeža tržaške federacije Zveze komunistične mladine sporočili, da so med sobotnimi protestnimi zborovanji po okoliških vaseh proti ameriškemu vojnemu posegu v Vietnamu trosili tudi letake v slovenščini».
Tržaška federacije Zveze komunistične mladine nam je v zvezi s tem dostavila izjavo, v kateri je med drugim rečeno, da je mladina ob tej priliki razdelila na podeželju tisoč letakov v slovenščini in nekaj sto letakov v italijanščini, namenjenih italijanskim mladincem, ki ob praznikih zahajajo na podeželje.
Obvestilo ZMP in KZ
Tajništvi Zveze malih posestnikov in Kmečke zveze v Trstu obveščata kmete, da 31. marca zapade rok za prijavo letnih dohodkov (zakon Vanoni). Obenem tajništvi sporočata, da sta na razpolago svojim članom za sestavo prijav. Zainteresirani naj prinesejo s seboj davčne karte za leto 1965, potrdila delodajalca o letni plači (to v pri-! meru, da so zaposleni izven svoje ! kmetije), podatke o dohodkih iz najemnin (če dajejo v najem hišo ali zemljišče) in osebne podatke družinskih članov.
Slovensko gledališče
V	PROSVETNEM DOMU NA
OPČINAH
V nedeljo 27. marca ob 16. uri : Carlo Goldoni :
GROBIJANI
V KULTURNEM DOMU V TRSTU
DVA PASIJONA
«VINSKA ŽALOSTNA Z ALELUJO» in «ŠKOFJELOŠKI PASIJON» Napisal, priredil in režira Mirko Mahnič
Razpored predstav :
V	nedeljo 3. aprila ob 20. uri (premierski abonma) balkon L. 500, v ponedeljek 4. aprila ob 21. uri (abonma prva ponovitev) abonma prva ponovitev) balkon L. 300, v torek 5. aprila ob 17. uri, v sredo 6. aprila ob 20. uri (študentski a-bonma), v četrtek 7. aprila ob 21. uri (sindikalni abonma), v petek 8. aprila ob 17. (invalidski abonma), v soboto 9. aprila ob 21. uri (okoliški abonma), v nedeljo 10. aprila ob 16.30 (abonma nedeljski popoldanski) v ponedeljek 11. aprila ob 16.30. (zadnja predstava).
Nadaljevanje
Deželni svet
zakon, ki je bil sprejet v deželnem svetu. Ne bi radi, da bi naši t ljudje mislili, da je to že končno-veljaven zakon. Kazenske določbe niso namreč v kompetenci dežele, lahko jih izda samo rimski parlament. Zaradi tega dežela ima le možnost, da pošlje parlamentu predlog, ki ga mora najprej obravnavati kompetentna parlamentarna komisija, nato pa pride v razpravo zbornice in senata. Šele nato predlog postane zakon. A težava za ta predlog je v tem, da leži pred parlamentom kakih 5 do 6000 zakonskih osnutkov. katerih večina bo propadla z iztekom zakonodajne dobe leta 1968, saj je nemogoče, da bi lahko sprejeli v dveh letih toliko
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Še o spreminjevalnem predlogu
«Primorski dnevnik» od 17. mar- ( ca t. 1. je objavil odgovor na članek «Dela» z dne 11. istega meseca, v katerem so bila precizirana nekatera dejstva v zvezi s spreminje-valnim predlogom k prvemu členu zakonskega osnutka o razširitvi števila deželnih odborništev. Kot je znano, so komunistični svetovalci predložili popravek, ki je predvideval za deželno vladno predsedstvo tudi kompetence po vprašanju narodnih manjšin. Predsednik dr. Berzanti pa je postavil svoj proti-predlog, ki so ga komunistični svetovalci smatrali, kljub omiljeni o-bliki, za sprejemljivega in ga podprli.
V soboto 5. marca je o tem dogodku poročal «Primorski dnevnik», ki pa je v svoje poročilo vstavil svoj lastni komentar, ki se je glasil: «Sprejetje tega popravka je treba najbrž pripisati vstopu socialistov v odbor...» Temu načinu poročanja je «Delo» v svojem članku osporavalo, saj objektivnost veleva, da se o dogodkih piše tako, kot so se dejansko zvrstili. Komentarji, do katerih ima vsakdo pravico, pa naj slede poročilu, ker drugače zgleda, da so dogodki prikrojeni po želji pisca in ne po dejanskem poteku. «Preciziranje» — pisec odgovora «P. d.» se je spotaknil ob besedo «precizacija», ki jo je «Delo» uporabilo, kot ne vemo kakšen a-tentat na slovenski jezik, čeprav bi se tudi naš list lahko marsikdaj spotaknil ob nekatere skovanke samega «P. d.» — je imelo namen, da opozori na dejstva. Odgovor «P. d.» od 17. t. m. pa zahteva «enako» preciziranje, saj je na liniji ko-
mentiranega poročila o seji deželnega sveta z dne 5. marca, ker se v drugi točki pravi :
«Tovariši od 'Dela’ lahko stokrat 'zagotavljajo’, da pri vsej zadevi 'socialistični tovariši niso imeli prstov vmes’, kljub temu vsak bra-vec 'Dela’ ve, da so socialisti člani tistega deželnega odbora, ki je popravek komunistične skupine v nekoliko ublaženi in spremenjeni o-bliki sprejel. Seveda nam tovariši od 'Dela’ ne bi smeli kratiti pravice, da zapišemo, ’da je sprejetje tega popravka najbrž pripisati prav vstopu socialistov v odbor’, katerega programska izjava vsebuje štiri odstavke, ki se tičejo Slovencev v Italiji, česar programska izjava prejšnjega deželnega odbora, v katerem socialistov ni bilo, ni vsebovala».
Po gornji logiki bomo torej kmalu videli, da bo «P. d.» pripisal vstopu socialistov v deželni odbor vse, kar bo pozitivnega, negativne delovanje pa ne vemo komu, morda... komunistem. Vsekakor pa ne odrekamo «P. d.» pravice, da poroča kot si želi in hoče, njegove samostojnosti ne mislimo «minirati», ker je tudi v našem interesu, da še nadalje uspeva in se krepi kot edini slovenski dnevnik v Italiji. A tudi nam, naj tovariši «P. d.» ne odrekajo pravice, da od časa do časa povemo mnenje o njegovem pisanju. Jasno je, da ne moremo pristati na mnenje, da pomeni število odstavkov o Slovencih, zapopadenih v vladni programski izjavi, že samo na sebi pozitivno dejstvo, ker je pri vsaki izjavi bistvo v vsebini ne pa v številu besed, saj je o teh izjavah
tudi «Primorski» napisal nekaj kritičnih pripomb. Glede teže socialistov v deželnem odboru se sklicujemo tudi na uvodnik «P. d.» od 20. t. m., ki n. pr. ugotavlja, da je prejšnji deželni odbor, ki ni imel v svoji sredi socialistov, sprejel v komisiji predlog za državni zakon glede kazenskih določil o zaščiti narodnih manjšin. S tem je dokazano, da imajo lahko svojo težo v bitki za slovenske pravice tudi sile, ki niso v PSI.
S svojim prejšnjim člankom nismo hoteli osporavati «P. d.» nobenih pravic, nameravali smo le opozoriti na poročanje, ki po našem mnenju (tudi to mnenje je lahko neobjektivno, priznamo) ne odgovarja dejanskemu poteku dogodkov. Zagotavljamo tovarišem «P d.», da ne mislimo na noben način, da imamo «resnico v žepu», a ospo-ravamo kakršnemu koli drugemu isto. Tudi socialistični tovariši nimajo te resnice v žepu, čeprav danes zagotavljajo, da se brez njih ne bi bilo nič premaknilo v Italiji in v naši deželi. Pred časom so nam očitali, da hočemo imeti monopol nad vsem dogajanjem. Prihajamo do zaključka, da je nekdo drugi tisti, ki hoče danes imeti monopol nad dogajanjem. To pa ne odgovarja stvarnemu stanju. Naša želja je le, da ne bi kdo mislil, da imajo prav samo tisti, ki so «na oblasti», kot se okrog hvali nek «slovenski socialist». Tako mišljenje bi bilo «režimsko» in ne v korist slovenske narodne skupnosti, ki bi imela od cepitve sil med tistimi, ki so «na oblasti», in tistimi,ki niso, samo škodo.
zakonov. Po drugi strani v zvezi z reformo kazenskih in civilnih zakonikov je bila sestavljena posebna komisija, ki naj pripravi tekste novih zakonikov. To pa pomeni da bo v deželnem svetu odobreni predlog izročen komisiji, ki naj pregleda, ali je možno, da ga vključi v nov kazenski zakonik. Ker pa bo to zelo dolga procedura, lahko rečemo, da ni v perspektivi te zakonodajne dobe, da bi bil predlog osvojen, če se za to ne angažira vlada. Do sedaj pa vlada ni dokazala, da bi resno nameravala uresničiti kaj konkretnega na področju reševanja konkretnih problemov slovenske narodne skupnosti.
Vsekakor je sedaj vse odvisno od vlade. Razprava je dokazala, da po načelnih vprašanjih slovenske skupnosti eksistirajo pogoji za naprednejše vrednotenje tematike s strani nekaterih strank, ki so do sedaj zavzemale negativno stališče. Vsa ta načela pa bodo res postala prdksa v trenutku, ko bodo te iste stranke sprejele načelo, da je treba tudi na konkretnih primerih dokazati isto dobro voljo. V nasprotnem primeru lepe fraze ostanejo le fraze, ki nič ne zaležejo.
Tragedija Indonezije
donezijska levica. To, peto vejo oboroženih sil naj bi sestavljali pripadniki ljudske milice. Sukamo je tedaj namignil, da bi bila ustanovitev ljudske milice skoraj potrebna zaradi napetosti z Malezijo. In tedaj so se desničarski generali zavedli dejstva, da čas izredno naglo pritiska.
Polkovnik Untung je poskušal ustaviti generale, toda bilo je že prepozno.
Sukamo je tudi po znanih septembrskih dogodkih upal, da bo rešil položaj ter ohranil nevtralizacijo, toda pri tem se je močno zmotil. In ravno tedaj so se dogajala najhujša grozodejstva. Generali so obračunavali z vsemi, ki
so kakor koli kazali naklonjenost demokraciji in seveda v prvi vrsti so obračunavali s komunisti.
Kot kaže, so generali svoje načrte dodobra preštudirali : najprej SO' napadli osrednji center komunistične partije in ločili od njega vse periferne organizacije. To je izrabila skrajna musulmanska desnica, ki šteje okrog 15 milijonov članov, ki je že od nekdaj sovražno nastrojena napram komunističnemu in proti demokratičnemu gibanju.
Po uradnih vesteh naj bi že v prvih dneh pokoljev padlo 87.000 ljudi, po drugih vesteh pa naj bi to število znašalo več sto tisoč. Ne da bi oblasti to potrdile, je znano, da so vode, ki tečejo skozi prestolnico, odnašale kupe trupel. Iz izjav, ki so jih dali nekateri japonski novinarji, izhaja, da je bilo pobitih okrog 250 tisoč ljudi, neka humanitarna organizacija, ki ima svoj sedež na Javi pa je javila, da je bilo od oktobra 1965 dalje ubitih najmanj 400 tisoč Indonezijcev.
Urjenje »podgan"
pirajo v kletke, pritrjene na steno1 hodnika. S kremplji, ki grebejo kot lopata, si krti izkopljejo pot na površje zemlje ter tako izvrtajo prezračevalni rov, ki ie na zunaj povsem v skladu z naravnim okoljem.
" Precej «zelenih podgan» je že doslej izgubilo življenje v podzemnih hodnikih zaradi ugriza kober, ki jih izpuščajo na prostost partizani, kadar se umikajo. Pred kratkim so agenti ameriške protiobveščevalne službe — CIA — dobesedno prečesali trge v Bangkoku in Columbu, pokupili vse munge, ki so jih mogli dobiti ter jih s prvim letalom poslali v Saigon. Tako so te živali, ki so neobčutljive za ugriz strupenih kač in ki te kače morijo z enim samini spretnim ugrizom v hrbtenico, postale najnovejše orožje «zelenih pdgan».
SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST. UL. CAPITOLINA 3 -
BERNETIC — ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON
TRSK: TIP. RIVA, TRST. UL. TORREBIANCA 12
MIRKO KAPELJ -