MOSTOVI 2000/XXXIV 25
Pavel Apovnik
Zvrstnost in izvor pravnih besedil -
kriterij za prevajalsko strategijo?
Na tradicionalnih Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu je bila lani prvič posebna delovna
sekcija namenjena vprašanjem prevajanja in uporabe tujih pravnih besedil, to pa gotovo pomeni
pomemben premik k boljšemu prevajanju pravnih besedil. Med referati v tej sekciji je bila pose¬
bej zanimiva predstavitev dr. Pavla Apovnika, zato jo povzemamo v naši reviji.
V prvem deluje dr. Apovnik nazorno predstavil raznolikost pravnega jezika in opozoril zla¬
sti na fragmentarnost, saj ta prevajalcu lahko povzroča posebne težave. Nato je posebej obdelal
dilemo terminološkega prilagajanja prevoda okolju naslovnika v nasprotju s »prenosniškim«
prevajanjem iz okolja izvirnega jezika. Na koncu je dodal še nekaj upravičeno kritičnih pri¬
pomb k Pravnemu terminološkemu slovarju (ZRC SAZU, 1999) s stališča koroških Slovencev.
Raznolikost pravnega jezika
Pravni jezik uvrščamo med socialnimi zvrst¬
mi v knjižni jezik (socialno podzvrst »žar¬
gon« v tem kontekstu lahko pustimo ob stra¬
ni), med funkcijskimi zvrstmi pa v strokovni
jezik, vendar ne bi smeli prezreti njegove
praktično sporazumevalne vloge v publicisti¬
ki, saj jo gotovo tudi ima.
Znotraj opredelitve »strokovni jezik« razli¬
kujemo pri pravnem jeziku, enako kakor pri
drugih strokovnih jezikih:
- praktično strokovni,
- poljudnoznanstveni in
- znanstveni strokovni jezik.
S tem pa opredelitev pravnega jezika še ni
opravljena; če pomislimo na avtorje, pisce in
govorce pravnih besedil, razlikujemo:
- jezik zakonodajalca,
- jezik pravne doktrine in
- jezik pravne prakse, to je
- jezik pravnikov v sodstvu, državni upravi,
gospodarstvu in jezik njihovih strokovnih
sodelavcev, ki niso pravniki, pa uporabljajo
vsaj praktično strokovni pravni jezik.
Za tolmača in prevajalca je pomembno, da
upošteva posebnosti teh »žanrov« pravnega je¬
zika, zlasti jezika zakonodajalca, v sklopu prak¬
tično strokovnega pravnegajezika pa predvsem
jezikovne posebnosti obrazcev - formulaijev.
Jezik zakonodajalca je z vidika tolmača in
prevajalca med najzahtevnejšimi pravnimi be¬
sedili. Zakonodajalec si prizadeva ali naj bi si
prizadeval doseči v pravnih besedilih visoko
stopnjo natančnosti. Zato uporablja specifično
pravno izrazje (oz. ga celo ustvarja), ki ga zu¬
naj pravne sfere ni. Če pa uporablja besede
standardnega jezika, jim daje ožji pomen (npr.
sosed, tujec, ugovor). Posebno pozorni mora¬
mo biti, kadar zakonodajalec uporablja isti
izraz z različnimi pomeni, npr. izraz »krivda«;
ta v kazenskem pravu nima povsem enakega
pomena kakor v civilnem pravu. Načelno naj
bi zakonodajalec v vsem pravnem sistemu
uporabljal enotno pravno izrazje, če pa je to
pretirana zahteva, naj bi bilo izrazje enotno
vsaj za urejanje posameznih področij.
Zakonodajalec naj ne bi uporabljal sopo¬
menk (sinonimov), pa tudi ne nedoločnih
pravnih pojmov (npr. javna korist, vestnost in
poštenje, upravičen interes). Vendar vemo, da
zakonodajalec ne posluša rad nasvetov prav¬
nikov in jezikoslovcev, zato nam ne preostaja
nič drugega, kakor da smo pri teh pasteh po¬
sebno previdni.
26 MOSTOVI 2000/XXXIV
Med posebnostmi zakonodajnega jezika,
na katere mora predvsem paziti tolmač in pre¬
vajalec, sta med drugim linearnost in frag¬
mentarnost (ti posebnosti je med drugim na¬
zorno opisal dr. Nikola Viskovič s Pravne fa¬
kultete v Splitu v razpravi »O jeziku prava«,
objavljeni v reviji Pravnik, 1988,3-4). Zaradi
obeh posebnosti si mora prevajalec ogledati
oz. priskrbeti širše oz. celotno besedilo, v ka¬
tero je vgrajen tekst, ki naj ga prevede, da bo
iz stroge odvisnosti in povezanosti stavkov in
odstavkov lahko spoznal pravi pomen posa¬
meznih pojmov in celotnega besedila in mu
bo uspelo izdelati ustrezen prevod.
Fragmentarnost je značilna tudi za obrazce
- formularje. Racionalnost v zaporedju stav¬
kov ali besed navadno ni razvidna na prvi po¬
gled, zato nas na videz »same zase« stoječe be¬
sede zavajajo, da jih prevedemo, ne da bi upo¬
števali vgrajenost v miselno zasnovo obrazca.
Terminološko prilagajanje
ali prenosniško prevajanje
Izbira najprimernejše prevajalske strategije
bo uspešna le, če se zavedamo prevajalčeve
posredniške vloge med naročnikom in naslov¬
nikom prevoda. Če je izvirno besedilo iz tuje¬
ga pravnega okolja, prevod pa je namenjen
domačemu naslovniku (ali nasprotno), se mo¬
ra prevajalec med drugim odločiti ali za pre¬
vajalsko strategijo prilagajanja ali za preno¬
sniško prevajanje. Wemer Koller v svoji knji¬
gi Einjuhrung in die Ubersetzungswissen-
schaft imenuje prilagojevalno prevajanje
adaptierende Ubersetzung, prenosniško pre¬
vajanje pa transferierende Ubersetzung.
V prvem primeru bo prevod prilagodil si¬
stemskemu okolju naslovnika, s tem da bo
»podomačil« npr. izraza Amtsgericht, Land-
gericht tako, da bo zapisal zanju poimenova¬
nji slovenskih sodišč, ki vsaj približno ustre¬
zata pomenu izrazov v izvirnem besedilu (to¬
rej okrajno sodišče in okrožno sodišče). S tem
tvega, da prevod ne bo popolnoma ustrezen
(ekvivalenten), saj je znano, da okrajno sodiš¬
če le delno ustreza izrazu Amtsgericht in
okrožno sodišče le delno izrazu Landgericht.
V drugem primeru, če se prevajalec odloči
za prenosniško prevajanje, bo skušal prevesti
Amtsgericht čim bolj dobesedno. Veliki nems-
ko-slovenski slovar Debenjakovih ponuja za
Amtsgericht ustreznico »občinsko sodišče«,
Doucet/Fleck v nemško-francoskem pravnem
slovarju predlagata tribunal cantonal, v
nemško-angleških slovarjih najdemo local
court. Nobena teh ustreznic ni zadovoljiva,
vedno bo prevajalec verjetno dodal pripombo,
s katero bo pojasnil, da Amtsgericht vsaj del¬
no zajema pomen slovenskega okrajnega so¬
dišča. S tem se pri prenosniški prevajalski
strategiji pojavi problem prevajalčevih poja¬
snil. Prevajalčevo pojasnjevanje vedno opo¬
zarja na težave pri prevajanju in na domnevo,
da naslovnik prevoda (posameznega pojma)
ne bo povsem razumel. Prevajalec naj bi torej
poznal naslovnika prevoda, da bi lahko preso¬
dil, ali so pripombe potrebne, in če so, kako
obsežne morajo biti.
Za prevode iz nemškega in avstrijskega
pravnega jezika priporočam (če seje prevaja¬
lec odločil za prenosniško prevajalsko strate¬
gijo) pojasnjevanje zlasti pri pojmih za sodne
in upravne organe in pri poimenovanjih njiho¬
vih odločitev. Iz svojih izkušenj vem, da pov¬
zročajo precejšnje težave npr. izrazi z avstrij¬
skega upravnokazenskega področja, ker izre¬
kajo v Avstriji kazni za kršitev upravnoprav-
nih norm upravni organi in ne sodnik za pre¬
krške (tega v Avstriji ne poznajo). Za izraze v
tem kontekstu ponujam v Slovarju pravnega
in ekonomskegajezika, ki sem ga sestavil sku¬
paj z dr. Ludvikom Karničarjem, ustreznice
prenosniškega tipa: Strafverfugung = uprav¬
nokazenska odredba; Straferkenntnis = uprav¬
nokazenska odločba, ker prilagajanje sloven¬
skemu pravnemu redu, npr. z ustreznico »od¬
ločba sodnika za prekrške«, »sistemsko« ne bi
ustrezalo.
MOSTOVI 2000/XXXIV 27
Ob primeru »sodnik za prekrške« lahko
preskusimo, katera od omenjenih prevajal¬
skih strategij se bolj obnese, če moramo ta
izraz prevesti v nemščino. Pri prilagojevalni
strategiji je treba preveriti, ali obstaja v av¬
strijskem oz. nemškem pravnem redu (pravni
red Švice tu pustimo ob strani) enaka ali vsaj
podobna institucija, kakor je sodnik za pre¬
krške. Po avstrijskem pravu je to upravnoka¬
zenska oblast oz. upravnokazenski organ, ki
je sestavni del splošne deželne oz. zvezne
uprave. V Zvezni republiki Nemčiji so uprav¬
nim organom odvzeli upravnokazensko pri¬
stojnost (ker ni v skladu z nemško ustavo),
nemški upravni organi nalagajo le globo
(Geldbufie) za kršitev upravnih norm. Tu to¬
rej zabredemo v izredno težavno razmejitev
med kaznivimi dejanji, za katera izreka kazen
sodišče, in med kršitvami javnega reda (Ord-
nungswidrigkeiten), za katere nalagajo globo
upravni organi. Prilagojevalni prevod za izraz
»sodnik za prekrške« bi torej za avstrijskega
naslovnika mogel biti upravnokazenski or¬
gan, za naslovnika v Nemčiji pa upravni or¬
gan.
Prenosniška strategija, katere značilnost je,
da skuša s prevodom v ciljni jezik posredovati
specifične elemente izhodiščnega jezika, bi
narekovala dobeseden prevod: Richter fur
Verwaltungs-Ordnungswidrigkeiten (za av¬
strijskega naslovnika) oz. Richter Jur Ord-
nungswidrigkeiten (za naslovnika v Nemčiji).
Seveda se takoj pokaže potreba po prevajalče¬
vem pojasnilu, kakšen status in kakšne pri¬
stojnosti ima ta sodnik.
Ti primeri naj bi pokazali, da sta izvor
pravnih besedil in pravno okolje naslovnika
prevoda pravnih besedil pomembni merili
(poleg drugih) za izbiro optimalne prevajal¬
ske strategije. Niti za prilagojevalno niti za
prenosniško strategijo ni mogoče reči, da bi
bila prva boljša od druge, prevajalec se mora
v konkretnem primem odločiti, kateri strate¬
giji bo dal prednost.
Nekaj pripomb k Pravnemu
terminološkemu slovarju
Pravni terminološki slovar / do 1991, gradi¬
vo, ki ga je leta 1999 izdal Znanstvenorazi¬
skovalni center Slovenske akademije znanosti
in umetnosti, na prvi pogled ne sodi v sklop
vprašanj, ki sem jih načel v svojem referatu.
Za koroške Slovence je to delo pomembno z
dveh vidikov: slovenskim pravnikom daje v
roko obsežen pregled slovenske pravne termi¬
nologije s strnjeno razlago pravnih pojmov.
To nam bo zelo olajšalo delo, drugi vidik pa je
manj razveseljiv. Gre za sistem označevanja
obdobij, v katerih so poimenovanja bila v
uporabi, in sicer z dvema zvezdicama za ob¬
dobje do leta 1918 in z eno zvezdico za ob¬
dobje od leta 1918 do 1945. Pri tem so se av¬
torji (in uredniki) slovarja omejili na ozemlje
Republike Slovenije in prezrli, daje slovenš¬
čina jezik dela avtohtonega prebivalstva tudi
zunaj meja Republike Slovenije.
Slovenci v zamejstvu uporabljamo tudi
slovenski pravni jezik - sicer res v težavnih
razmerah - in menimo, da so slovenska poi¬
menovanja za avstrijske ustanove, ki obstaja¬
jo še danes, sestavni del slovenskega pravne¬
ga jezika (brez zvezdice!).
Naj to ponazorim z nekaterimi primeri.
Deželni glavar ni zgolj historičen pojem
(predstavnik deželnega kneza v glavnih me¬
stih dežel in od leta 186 do leta 1018 predsed¬
nik avtonomnega deželnega odbora), temveč
je danes v Avstriji organ zveze (federacije) v
zvezni deželi in hkrati predsednik kolegija de¬
želne vlade. Izraz deželni glavar je torej za
zamejske Slovence aktualen pravni izraz in
naj bi kot slovenski pravni izraz bil nestigma-
tiziran izraz slovenskega pravnega jezika. Isto
velja smiselno za okrajnega glavarja, za de¬
želni zbor, državni zbor, deželno sodišče itd.
Stigmatizacija takih izrazov z zvezdico, ki
pomeni »nekdaj«, v reprezentativnem in jezi¬
kovno tudi normativnem slovarju zavaja Slo¬
vence v »matični« državi Sloveniji, da nam
28 MOSTOVI 2000/XXXIV
koroškim Slovencem, ki te izraze uporablja¬
mo kot aktualne pravne izraze, očitajo upora¬
bo »arhaizmov« ali kar »arhaičen jezik« nas¬
ploh.
Ko sem pogledal, ali Pravni terminološki
slovar prav tako »pozablja« na Slovence v
Italiji, sem odkril postopek, ki bi si ga želeli
tudi koroški Slovenci: pri geslu kvestor npr.
piše »1. rimski nižji magistrat (rim. pr.) 2. *
vpisni uradnik na univerzi 3. šef policijskega
urada v provinci v Italiji«; tretji pomen, ki nas
tu predvsem zanima, torej ni označen z zvez¬
dico. Enako dobro rešitev najdemo pri geslih
kvestura, prefekt in prefektura.
Lepo bi bilo, če bi pri Pravnem terminološ¬
kem slovaiju za obdobje od leta 1991 koroški
Slovenci ne imeli več razloga za takšne kritič¬
ne pripombe, kot so bile navedene tu.
Strokovna literatura in pripomočki
Volker Kapp (Hrsg.): Ubersetzer und Dol-
metscher. Heidelberg. Quelle & Meyer,
UTB 325,1974
Theodor Lewandowski: Linguistisches
Worterbuch. Heidelberg. Quelle & Mayer,
UTB 200, 1979
Hans-Riidiger Fluck: Fachsprachen. Tiibin-
gen, Francke Verlag, UTB 483,1985
Nikola Viskovič: O jeziku prava. Revija Prav¬
nik, Ljubljana, letnik 43 (1988), 3-4
Werner Koller: Einfuhrung in die Uberset-
zungswissenschaft. Heidelberg. Wiesbaden,
Quelle & Meyer, UTB 819,1992
Mary Snell-Hornby (Hrsg.): Ubersetzungs-
wissenschaft. Eine Neuorientierung. Tiibin-
gen und Basel, Francke Verlag, UTB 1415,
1994
Jerzy Wroblewski: Einfuhrung in die Gesetz-
gebungstheorie. Wien, Manz - Verlag,
1984
Creifelds: Rechtsworterbuch, C.H. Becksche
Verlagsbuchhandlung, Miinchen 1996 (13.
Auflage)
Russwurm, Schoeller: Osterreichisches
Rechtsworterbuch. Juridica-Verlag
Hans Georg Zedwitz: Juridica Lexikon. Das
kleine osterreichische Rechtsworterbuch.
Juridica-Verlag, 1974
Apovnik, Karničar. Worterbuch der Rechts-
und Wirtschaftssprache
Kommissionsverlag der Manz'schen Verlags-
und Universitatsbuchhandlung, Wien 1989
(nemško-slovenski del)
Apovnik, Karničar: Slovar pravnega in eko¬
nomskega jezika. Manz'sche Verlags- und
Universitatsbuchhandlung, Wien 1996 (slo-
vensko-nemški del)
Marina Einspieler (et alteri): Borzni izrazi od
A do Ž/Borsenbegriffe von A bis Z. Zveza
bank, Celovec 1992
Glosar der Bankbegriffe (Glosar bančnih izra¬
zov) Glossario bancario. Zveza slovenskih
zadrug v Celovcu, 1993
Apovnik, Primožič, Feri: Slovenski pravni
leksikon. Z nemškimi in italijanskimi us¬
treznicami geselskih besed. OST - Sveto¬
valne storitve. Ljubljana 1999