štev. 20.
V Mariboru 15. oktobra 1873.
TečajII.
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. — Za dijake in učitelje celoletno •    2 gld. 50 kr.
V logu.
Iran Jenko.
Skoz loge cveteče Se potočič vije, Temni log šepeče Tožne harmonije.
Srebrni valovi
Tiho mi Sumljajo, Po vrheh duhovi
Mračni si igrajo.
Sohice že dobrave Zadnjič je objelo,
Slavca sred goščave Petje zadonelo.
Znani se mi glasi
Krog in krog budijo, Ko da davni časi
Spet se ponovijo.
I srce ponavlja Si minule sanje.
Njih spomin ozdravlja Rane mii sedanje.
Prevodi ruskih pesnikov.
Ivan Vesel.
6.
Soseda.
Duša moja svobode ne nčaka, Dnevom v ječi leta so enaka; Okno visoko stavil je zidar, In pri durih mi stoji stražar.
V kletki bil bi žrtva smrti blede. Ko bi mile ne bilo sosede , . . Danes sva se zbudila z zoro. Lahno sem pokimal ji z glavo.
20
306
Naji tista jo družila ječa, Znanila osoda zlo preteča. Ene želje sva čutila britkost, Okna dvojnomrežnega trdnost.
Danes zjutraj k oknu še le sedam, Z okom nenasitnim krog pogledam — Zašumlja nasprotni rahel hrup! Dvigne k višku se zastorček ljub.
Na-me je lokavo seozrla!
Na ročico glavico oprla,
S pleč pa, kot bi vetrič pripihljal.
Pisani je robec odvihral.
Mlada prsa nje tako so bleda; Vzdihovaje dolgo še poseda, Videti je drzne misli sled: Svobode želi, kot jaz, ves svet.
Ne žaluj,-predraga mi sosedka! Hoti le — odprla se bo kletka. In kot božji ptiček izletim. Na široki plan s teboj sfrčlm.
Glej da oči ključe mi izvabiš, Na gostijo stražnika povabiš, S tistim, ki stoji pri dverih tam. Brez skrbi se bom že spravil sam.
Le da noč izbereš najtemnejo. Oči vinsko kapljo najmočneje. In .obesi, da bom vedel kdaj, Robec svoj pri oknu na držaj.
M. Lermontov.
Poljub.
Humoreska iz gorjanskega življenja. Češki spisala K. Svetla, poslovenil K. Glaser. (Dalje.)
„Kaj ti pa zanemarjam, da tako z mano govoriš in druge ljudi o meni govoriti pustiš".
„V vsakej hiši ima gospodar prvo besedo", zavrne Lukaš.
Vendulka se je zamislila; kaj je neki bilo, da je Lukaš nij hotel razumeti. Vse kar je rekla, je bilo jasno kakor solnce ; vsak jo je moral razumeti, samo zlohotna volja je mogla v njenih besedah kaj druzega najti. Morde so oče s svojimi dvombami in s svojo bojazljivostjo vendar prav imeli ?
„Vem, da imaš dober razum in tudi dobro srce", rekla mu je ko-nečno „zakaj se v tej reci pred menoj zapiraš in se tako posebnega človeka delaš? Že nekaterikrat sem ti ponovila, da nijsem k tebi prišla na ljubkanje, ker je še za to časa dosti, nego da imaš v svojej hiši gospodinjo in dete mater. Menila sem tudi, da me tvoj svak nij sem poklical za kaj druzega. Ko bi bila vedela, da to tako razumite, še noge bi sem ne bila postavila.
Vendulka se je tako raztogotila, da bi bila skorej borovo bakljo va-nj zakadila.
307
„Zdaj pa glej ! Sama priznavaš, da ti je v domu za vse drugo bolj mar kakor za mojo zadovoljnost. In to bi me ne smelo peči? To tedaj imam za to, da sem te toliko let verno v srcu nosil, tebi na ljubo niti enkrat ranjke prijazno pogledal, da sem vedno proti njej mrmal, da je tvoje mesto na mojej strani? A bodi kakoršna si bila; kar sem jaz hotel, botela si tudi ti. Tudi bi se ne čudil, da se tako jeziš, ko bi Bog ve kaj težavnega od tebe zahteval : a samo poljuba tirjam, da mi pokažeš, da ti je mar za moje želje. Tebi ne gre za poljub nego kljubuješ mi, hoteča pokazati da ti nič nij za mé. Ko bi bil stopil h kateri bodi deklici, naj bi me poljubila samo kot znanca, bi vsaka brez obotavljanja bila to storila".
„A jaz nijsem taka kakor vsaka". — „Ti imaš prav, vsaka bi nježnost poplatila z nježnostjo, ti pa ljubezen z prevzetnostjo, če misliš da ljubezen druzega nij kot ljubkanje med dvema, ne veš kaj je ljubezen in tega tudi nikoli nijsi vedel.   Takova ljubezen pri meni celo nič ne velja".
„A tudi pri meni takova nič ne velja, pri katerej nij nobene dobrote in povoljnosti". Te besede žalostno a določno izgovorivši je Lukaš šel iz hiše, zopet se spominjaje botra Žalobnika. Eesnica, gola resnica je bila vsaka beseda, človek ta je bil moder in skušen in bedak ta, ki se mu je smejal.
Takrat je videla Vendulka Lukaša jako nerada odhajati. Poprej se je le togotil in mračil, danas je bil oče vedno razžaljen in je morda začel dvomiti nad njenim srcem, smatraje njeno obnašanje v istini za golo kljubovanje. S tem jo je bolj ranil, kakor z vsemi ranjko pikajočimi besedami. Kako bi je tudi ne bilo bolelo, ker je med njima tako daleč prišlo, da sta si take reči pravila in očitavala. Razjokala bi se bila skoro ; Lu-kaševo in svoje obnašanje je dolgo in tehtno premišljevala.
„Kaj pa bi bilo" mislila si je, opiraje težko glavo na zibelko, ko bi jutre rano prej ko odide na polje, to storila kar zahteva in potem rekla: zdaj pa mir. S tem bi morda ranjke ne žalila in tudi jemu dokazala , da sem pripravljena jemu na ljubo kaj storiti. A — ne, tega ne učinim. Kaj pa takrat, ko bi še ranjka tu bila in vse pri starem ostalo? Tudi š tem bi morali biti zadovoljni. Ne, ne, ostanem pri tem, kar sem začela in to je dobro".
Ni zastonj rekel oče o svojej hčeri da tudi takrat ne popusti Vendulka svojih misli, ko bi se s kolom bilo ob njeno glavo.
Ker Lukaš od té dobe zgrbančeno čelo niti za trenutek pojasniti nij hotel, se k njej nij vsedel, in le samo to govoril, kar je moral, večer za večerom odhajal in vedno še le v jutro domu prihajal, se jej je precej dozdevati začelo, da nij na dobrem poti. Priznavala je, da bi ga ona ne imela na tak pot gnati, nego se potruditi, da bi dalje po njej ne taval.
20*
308
Sicer ne postane človek, kateri nima naklonjenosti nato, čez noč pijanec, pa lahko se tega privadi, kar je v začetku z mrzlostjo in nepovoljnostjo izvrševal.
„Pametuj Lukaš! da še imaš dete", ga je spominjala Vendulka. „Ti delaš kar ti hočeš, in jaz delam kar jaz hočem''. „Da se prijazno uboga, nam je vsigdar ljubo".
„Niti enkrat nijsem ranjke ubogal, ki me je rada imela, in zdaj bi imel tebe ubogati, ko me rada nimaš".
„Kaj za Boga zopet blebečeš, da bi te rada ne imela! Kdo pak mi je pred tremi tedni ravno na tem mestu zagotavljal, kako ga veseli, da ga tak rada imam" ?
„Takrat te še poznal nijsem, kakor te zdaj poznam, in gotovo bi se bil poprej v smrt pognal, kakor se pa dal od tebe od doma odganjati".
Na te nespravedljive besede nij imela Vendulka kaj odgovoriti. Dozdevalo se jej je, da bi se ponižala, ko bi hotela Lukašu takovo reč vračati. Prelivaje v tajnosti britke solze se je od njega obrnila, v čem on nič druzega nij videl, kot nov dokaz njene prevzetnosti, za katero se je maščeval odhodom v krčmo; do ranega jutra je tam bil. Celo to noč je molila Vendulka, da bi Bog škofa razsvetlil, naj svoje dovoljenje podviza ; vže jej je bilo tesno pri srcu zbog vednega skušanja. Koliko sta poprej tožila in plakala drug po drugem, a zdaj se je začelo med njima mračiti in to samo za istinito glupost!
In vendar Vendulka nij jenjala in tudi Lukaš se od svojega stališča ganil nij ; vsak dan je postajal bolj čmeren in jezlav. Nikoli pa v teh dveh trdih glavah misel nastala nij , kaj utegne iz tega nastati. On je hotel, da bi si uvaževala jegova ljubezen in priznavala jegova pravica do nje, a ona zopet je zahtevala, da bi jo ceniti znal in priznaval, da ga ona, v razumu nadkriljuje in s tem sta se vsako uro bolj in bolj utujila in začela ravnati med seboj kakor dva nasprotnika.
O te enake nature ! Grehi nijso dolgo izostali ; morda jih celo boter Žalobnik nijso tak hitro pričakovali.
Konečno je Vendulka očitno in glasno zaplakala, ko je od nje sosed odšel, ki mu je od Lukaša pri kvartah zaigran korec žita odmerila.
Naslonivši se na rob kamna, plakala je Vendulka, sama seboj prev-darjaje, kaj jej je učiniti, ko se vrne Lukaš domu.
Razmišljavala je še in Lukaš je stal na pragu. Zbodlo gaje, kojoje-pri zibelki plakati videl. Težko, težko mu je djalo, da tako britko joče pod jegovo streho in spomnil se je tiste ure, ko jo je tudi tako plakati videl — bilo je to tisti večer, ko sta se ločila v vrtu pri potoku, ločeča se kakor sta mislila na veke. Začel je pievdarjati, bi-li jej pokazal, da ima več razuma mož kot žena.   Tako sta se ljubila, da sta mislila,
309
da bo ločitev njujna smrt: a zdaj je drug druzega trpinčil pred svatbo za goli nič.
„Zakaj tak plakaš" je Lukaš nevesto tak nježno prašal, kakor že dolgo ž njo govoril nij.
„Ti umeš tedaj tudi za dragi denar igrati".
„česar še pred kratkim časom nijsem razumel, umem zdaj".
„Vse to si se naučil delati meni v kljubo".
„A kaj delaš ti meni" "?
„Obnašam se poleg tebe, kakor se pošteni deklici spodobi, in gotovo bi si zaslužila, da me za to pohvališ, ne pa trpinčiš".
„Zahvaliti tedaj bi se ti še moral, da se mi tajno posmehuješ kako plešem po tvojih notah ? Ce komu poveš, kako z mano ravnaš, meaiš, da ti kdo verjame? Le počakaj, spoznala boš, da jaz nijsem zaljubljen fante, ki se da po nitki voditi. Ravno, ravno tako, kakor ti pred poroko z menoj delaš, bom jaz po poroki s taboj. Na to sem že mislil in izvršim tudi, boš že videla".
Blaga Vendulka je obledela kot smrt. Videla je precej, da iz njega govorijo same furije in najbolje bi bila storila, ko bi na vse to bila odgovorila: „Da bi le ne klepetal". S tem bi bila vsemu konec storila. Kdor z možem, ki se kuja, po dobrem nič ne opravi, se tudi s hudim zastonj prizadeva.
„Saj vendar nikjer nij pisano, da bi se morala midva vzeti", je rekla s trepetajočim glasom, če mi sramoto na sramoto delaš; najbolje storim, da se poberem odtod, kjer sem vse kote s solzami pokropila".
Zdaj pa je Lukaš obledel kakor stena: „Ti si hitro gotova. Pa le poskusi in odidi, boš videla, kako te oče sprejme ; in misliš — li, da bodo ženini za taboj hodili kakor poprej? Vsak bo spoznal, da nijsi taka, kakoršna si se delala; inače bi ne bila odšla ženinu, kateremu si že gospodarila."
„Ti morda najbolje veš, sem-li se kdaj ozirala po možeh. Meni za nobenega mar nij in tudi za te ne. Odpovedala sem se ti že enkrat, odpovem se ti še drugokrat in si zarad tega ne razbijem glave".
Lukaš je smuknil skoz duri kakor strela; zdelo se mu je, da so mu pušice razmesarile srce. Kaj bi jej le storil, da bi jo tudi tako bolelo, kakor njega njene ostre besede?
Zabredla je Vendulka, da mu je tako pikro odgovorila; a tudi on nij prav ravnal, da je, hote se maščevati, na enkrat iz krčme k svojej hiši celo tropo muzikantov prignal in ravno pod njenim oknom si pesmico za pesmico dal zaigrati; naj bi bili zaigrali, kar bi hoteli, saj jim je plačal — a on je ž njim pripeljal tudi tri deklice — razume se, da nijso bile najpoštenejše, inače bi ne bile ž njim šle, dobro vedoče, da ima nevesto — in s temi je tako plesal, da je vse brnelo.
310
Cela kopa zvedavih zijalcev mu je iz krčme za petami sledilo in morda v celej vesi nobeden nij doma ostal, slisaje hruš in vriš. Se ve, da so se temu smejali, kar zdaj ženin dela in uganjali so, kaj se je neki pripetilo med ženinom in nevesto. Pri odprtih oknih je slišala Vendulka vsako besedo. Studa, jeze in pomilovanja se jej je srce v nedrih obračalo. Ne; tega prenašati nij mogla in nij smela — očitno si je hotel Lukaš šalo ž nje delati — za vse, kar je zanj trpela. Ko je z muzikanti odšel, in ko ' je smeh in krik vtihnol, je Vendulka iz kota skočila, kamor se je bila sramovaje se skrila, poiskala po izbi svoje reči, in zvezavši jih v culico, se je naklonila nad zibelko, h katerej je bila s tako veselim srcem pristopila tisti večer, ko je prišla k Lukašu gospodarit. Poškropila jo je z vročim potokom solz.
„Moram odtod, ker sem spomin tvoje mamice previsoko spoštovala", pošepetala je poljubovajé milo dete, „moraš ji to povedati, ko te mama obišče. Hotela sem jej za to odmeniti, ker mi je mesto napravila, da bi tu srečna bila ; — krasna sreča, ki me tu čaka ! — Utekam pred njim, tako rada, kakor sem k njemu prišla. Da bi vendar ta, ki za menoj pride, tako dobro s taboj siroto bila, kot sem jaz; a žalibože gotovo bo edna izmed teh, s katerimi je zunaj divjal".
Vendulka je zbudila edno izmed dekel, jej ključe oddala, in dete priporočila.
„Kam pak zdaj po noči odhajate in zakaj mi to naročujete, saj ne odidete za vselej"? praša z začudjenjem dekla.
„Odtod odhajam na veke" je odgovorila zamolklo Vendulka, „in se podam naravnost v službo v mesto".
Davno je že bila Vendulka bog ve kje, ko se je dekla vzpametovala in za njo vdrla, da bi jo vzdržala in ukrotila. (Dalje prih.)
O španjolskem gledišču.
Spisal Janez Parapat. i.
(Konec.)
Teh treh klasikov vrstniki, kakor Mira de Mescua, Guillen de Castro, Montalvan, Velez de Guevara, Matos Fragosa niso mogli v pi-imeri omenjenimi mojstri roditi kaj posebno znamenitega. Bolj na glasu so Moreto, Rojas in Alarcon. Prvi Agustin Moreto rojen v Madridu in umrl v Toledo 1. 1669., spisal je med drugimi pozneje po Hartzenbttschu predelano veselo igro : La confusion de un jar din, El lindo don Diego, še danes priljubljeno ljudsko: El valiente justiciero, El desdencon el de-
311
sden, na Nemškem znano pod naslovom Donna Diana, Francisco de Roj as (Rohas) roj. v Toledo 1. 1641, obogatil je domačo dramatiko z: Amo cri a d o, pozneje predelano po večkrat omenjenem Hartzenbuschu, Entre bobos anda aljuego, — jako kratkočasna burka — El labrador bonrado Ga r eia de Ca stan nar — po Španjolskem obče znana — in drugimi. Tretji, Juan Ruiz de Alarcon je Mehikanec in živel že 1634. Njegova izbrana dela je izdal Hartzenbusch v Madridu 1. 1852 in 1857, za njim 1. 1867., spanj, akademija v treh vezkih. Najbolje hvalijo veseloigro: La verdad sospechosa (sumljiva resnica), ker posnemali so jo brata Figueroa, francoz Corneille, anglež Foote, Goldoni in vlani so jo predelano za nemško gledališče predstavili v Monakovem.
S početkom XVIII. stoletja začenja se tretja doba spanj, gledišča. Diamante, Belmonte, Hoz Mota, Leiba, Cubilla, Figueroa, Zarate, Soliš, Zamora, Cannizares, ki so živeli do sred imenovanega veka, niso nikakor dosegli velikanov druge dobe, a verno so jih nasledovali in s tem ohranili spanj, dramatiki narodni značaj. Ko je pa s prihodom Borbonov na spanj, prestol prišla v deželo francoska omika in ž njo mogočen upliv na vse življenje, ni se mu moglo ustaviti gledišče, ki se je nekako že preživelo v Lope - calderonovi obliki. Jeli so francozke igrokaze prestavljati v španjolščino in posnemati ; priljubljeni spanj, „gracioso", komična podoba v starih igrah, je zamrl, mesto dejanja nastopile deklamacija: narodno gledišče spanj, je propalo.
V tej dobi tujega upliva so poleg Huerta, La Cruz, Cienfuegos odlikuje Leandro F. Moratin roj. v Madridu dné 10. marcija 1. 1760. Ko je prehodil Francosko, Italijo, Angleško, Holandijo umrl je v Parizu dné 21. junija 1. 1828. Moratinove zasluge za spanj gledališče niso majhne. Spisal je prvi jako hvalevredno zgodovino spanj, gledišča od prvega početka de Lope de Vega. Tudi igre je sestavljal, ki so jih predstavljali z velikim vspehom, kakor: El viejo j la ninna, El Café, El Baron La mojigata (hinavka) El Si de las ninnas, ki je baje najboljša.
Izmed novejših in deloma še živečih dramatikov so spomina vredni pred vsemi: Mig. J. Quintana roj. v Madridu dné 11. aprila 1. 1772 — spisal med drugimi žalostni igri: El dugne de Visev in El Delago —; F. Martinez de la Rosa rojen v Granadi 1. 1789., znamenit v literaturi, kakor v politiki, — izmed igrokazov omenimo : La conjuraeion de Vene-cia. La ninna en casa y la madre en la mascara, Edipo, prišle so na dan V Madridu 1. 18éo v treh zvezkih —; Breton de los Herreros roj. v provinciji Logronno dné 19. dec^ 1796, jako ploden pisatelj — sestavil nad 25 iger; — A nt. Gii j Zarate roj. v Escorialu dne 1. dee. istega leta, — dobre so med ostalimi: Un anno despues de la boda. Bianca de Borbon, Carlos IL, Cuidado con las novias —; JoséZorilla roj. vVal-
312
ladoliđ-u dné 21. feb. 1817, čegar fantastično dramo: Don Juan Tenorio je Wilde v nemški jezik preložil. — Spisal 30 komedij in dram. — Izvrstni so nadalje Grorostiza iz Veracruz, LuisdeEguilaz, Jopez deAyala, Francisco Camp r odo n, Hartzenbusch, za temi mnogobrojna četa duhov druge in tretje vrste.
O poslednje imenovanem igropiscu naj spregovorimo nekoliko več, ker smo ga v tem sestavku večkrat imeli v mislih. Znani Eugenio Hartzenbusch je sin nemškega umetnega mizarja, ki je došel v Madrid. V tem mestu se je rodil Eugenio dné 6. sept. 1. 1806., da naslednje očeta v njegovem rokodelstvu. Petnajst let star je prvokrat videl gledišče znotraj. Ta pogled je očaral mladega stolarja, da se je z vso dušo poprijel dramatike. Sprva je predelaval stare klasične igre za tadanje razmere, leta 1837 so prvi sad njegove muze : Los amantes deTeruel predstavljali sijajno : Hartzenbusch je postal hipoma slaven mož. Izmed precejšnega števila njegovih žalostnih in veselih igrokazov imenujemo : Donna Mencia, La boda en la Inquisicion , la madre de Delago, La archiduquesita. Un si y un nó, Sa ley de raza. Mnogozaslužen je Hartzenbusch pri izdavanju starih klasičnih dram , ki jih je iz raznih ne malo pokvarjenih izdav na svitlo dajal v popravljeni obliki in pravilnem merilu. Izbrane njegove spise 8 podobo njegovo je izdala znana knjigarna Brockhaus-ova 1. 1863 v dveh ličnih zvezkih.
Le v prav velikih črtah sem Vam, potrpežljivi čitatelji, obrisal španjolsko gledišče, ki ga vseskozi in točno sedanji Španjolci sami še ne poznajo, da dokažem, kakošne ogromne zaklade hrani zlasti stara dramatična literatura nekdaj materialno in duševno tolikanj bogatega, sedaj na moči in duhu taka siromašnega naroda spanj olskega !
Več zvedeti želečim priporočam mogočni zbirki: Bibliotheca de aii-tores espannoles, Rivadeneyra Madrid 1846, do sedaj na svitlo došlo nad 60 močnih zvezkov, in Coleccion de los mejores autores espannoles, Paris Bandry 1840, doslej ne manje zvezkov od poprejšne. Poslednjo izdavo je povečem uredil neutrudljivi, nedavno umrli književnik don Eugenio de Ochoa.
Pripodobe v Homeru in v srbskih narodnih
pesmih. *)
(Sp. M. Pleteršiiik.)
Glede vprašanje, kako nastane narodni epos, je nekake vzajemnosti
treba med staroklasično in med novejših narodov filologijo.   Iz grške sta-
*) Ta razprava je v nemškem jeziku natisnena v progi-amu celjske gimnazije 1. 1865.  Tu je nekoliko predelana. Pis.
313
rodavnosti ste se nam ohranili dve epopeji, ki se pripisujete pesniku Homeru. Ali vse, kar se o tem pesniku pripoveduje, je bolj podobno pravljici nego zgodovinski resnici. Natančneje preiskavanje Homerovih spevov pa je pokazalo, da ni v njih tiste edinosti in soglasnosti, ktera bi morala biti v celotnih izdelkih enega pesnika. Zato se je večina iilologov udala prepričanju, da ste Odiseja in Ilijada nastali iz manjših posameznih pesmi. Kako pa da so te pesmi v dve epopeji zrastli, o tem se nič gotovega ne da reči. Prikazni pri novejših narodih nas le še bolj prepričujejo o takem nastanku Homerovih spevov. Tako je pri Fincih v naši dobi nastal velik naroden epos iz posameznih narodnih pesmi, ki jih še zdaj finski narod poje. Srbi pa imajo prav veliko število epičnih pesmi; ki pa se še niso zrastle v naroden epos. Iz tega je lahko sprevideti, da je primerjanje srbskih narodnih pesmi z onima starima epopejama koristno in natančne preiskave pri enem narodu ne bodo samo dopolnjevale, kar še manjka dokazom glede drugega naroda, ampak našla se bode po njih tudi postava, po kteri se sploh take prikazni v narodskem življenji razvijajo ; in to postavo spoznati, to je ravno namen znanosti. ^) Da se ta namen doseže, bode gotovo dosti pripomoglo primerjanje starodavnih in novejših epičnih poezij narodnih glede posameznih reči. In res, kdor je prebiral po Vuku priobčene bisere narodne poezije, je gotovo pogostoma se spominjal Homera. Tudi tu je nahajal isto objektivnost in plastičnost, isto obširnost v pripovedavanji, isto nagnenje o enakih prilikah enake pridevke, stavke in pripodobe rabiti itd. ^) Tu naj poskusim preiskati in primeriti Homerove speve in srbske epične pesmi narodne le glede ene prikazni epične poezije, namreč glede pripodob.
Ako pomislimo, da ljudje, ki so še na prvotni stopinji omike, v svojem govoru radi pripodobe rabijo, umejemo, zakaj se tudi v najprvotnejši t. j. narodni epični poeziji pogostoma nahajajo. Pri Homeru, kakor v srbskih pesmih se jih da lepo število nabrati. Pri Homerovih pa se nam kmalu neki razloček pokaže. So namreč take pripodobe, da jih le po ena ali po nekoliko besed izrazuje; je pa tudi takih, ki podobo po posameznih črtah obširneje razvijajo. Takih obširnejših pripodob pa v srbskih pesmih skoro da ni; največ so tako kratke da izpolnjujejo drugo, daljšo polovico versa ali pa cel vers.
Homerove pripodobe so dalje manj stereotipne in enakolične; kajti v srbskih pesmih se o enakih okolnostih prav rade zmerom iste pripodobe ponavljajo.   Pri Homeru se obširne pripodobe ne ponavljajo, (kjer se to
PK. Miklosich, Verhandlungen der 18. Philologen-Versammlung. p. 3.
^) Primeri v srbskem programu Karlovačke gimnazije 1. 1859 priobčeno razpravo: „Sravnenije Omirovih epopea sa Srbskim narodnim pjesmama — L. Zima."
314
godi, tam kritikarji iz drugih uzrokov imajo dotične verse za vrinene); zastran krajših pa se mora reči, da so glede oblike mnogovrstniše in da je širši tudi obor misli, iz kterega so vzete; dasiravno se jih prav veliko tudi nespremenjenih ponavlja.
Bila je od učenjakov izrečena misel, da obširno razvite pripodobe ne pripadajo prvotnim elementom epopej, t. j. epičnim pesmim, ker se v ne-kterih kosih, ktere še lahko spoznamo kot take posamezne pesmi, le kratke pripodobe nahajajo. Te razvite podobe bi tedaj bile lastnina tistega ali tistih, ki so posamezne pesmi raznotero dopolnjevali in v vece celote združevali. In res je priprosti naravnosti narodne poezije primerneje, da se vtisk v malo besedah izrazi; po posameznih črtah razvijati sliko, to zahteva že več duševne razvitosti. Najti je tudi v Homeru takih mest, da za kratko primerno pripodobo še pride druga obširna pa manj primerna; n. pr. II. XIX. 357. Tu si ne more čitatelj kaj, da nebi obširnejo pripodobo imel za pozneji dodatek. Poslednjič nam to, da obširnih pripodob v srbskih pesmih ne nahajamo, tudi potrjuje zgoraj izrečeno misel. Vendar bode treba še gotovejših znamenj najti, da bode mogoče ločiti to, kar je prvotnega, od tega, kar je bilo pozneje spremenjeno ali dodano.
Obširne pripodobe niso enakomerno po Homerovih spevih razdeljene. Največ jih je v tistih delih Ilijade, kterim so boji predmet, namreč v XI. (15), Xn. (10), Xin. (15), XV. (12), XVI. (20), XVII. (20), XXI. (10) in XXII. spevu (9). Nektere partije, ki sicer tudi o bojih pripovedujejo, jih imajo manj. IH. 245 do konca (Menelaja in Parida dvoboj) nima nobene obširne in le tri kratke pripodobe; VII. 1—312 (Hektorja in Ajanta dvoboj), ima 4, VIII. spev 2, Dolonija (X.) 4, XIV. spev 2 obširni pripodobi. V XXIII. spevu (poskusne boritve mrtvemu Patroklu na čast) jih je četvero takih. V drugem spevu, ki obsega priprave na boj, beremo 11 obširnih pripodob, izmed kterih jih stoji pet zaporedoma pred naštevanjem ladij. Tisti deli, ki se nekako kot posamezne celote dajo ločiti in nimajo obširnih pripodob so ti-le : I. spev. II. 484—759 (naštevanje ladij), in tej-hoskopija. XIX. spev (sprava z Ahilejem) je precej bogat majhnih pripodob, obširno pa ima le eno v. 375 in si.
Odiseja ima sploh manj pripodob, posebno obširnih, kar si lahko iz njenega zapopadka razložimo ; kajti pri pripovedovanji čudovitih prigodkov ni toliko prilike pripodabljati, kakor pri bojih, ki toliko zanimivih prizorov podajajo, za ktere pesnik rad podobo poišče v naravi ali v življenji, ki njega obdaja. Spevi L, H., IH., VIL, XIV., XV. in XVHI. nimajo nobene, V. ima 7, in drugi pa po 1—3 obširne pripodobe.
Majhnih pripodob je v Odiseji blizo za polovico manj nego v Ilijadi. Tako pogostoma kakor v Odiseji (je jih okoli 70), se nahajajo primeroma v srbskih epičnih pesmih.   Pa tudi tu ni njih razdelitev enakomerna; po
315
več pesmi zapoređamo lahiso prebereš, da ne naletiš na pripodobo, v drugih jih zopet obilno najdeš.
Glede zapopadka so pripodobe zelo različne. V Homeru se največkrat odlični ljudje bogovom primerjajo. „Kakor bog" ali „neumr-jočim enak'- in podobni izrazi se pogostoma nahajajo, in sicer v Odiseji po gostejem nego v Ilijadi, v kteri se pa odlične osobe rajše posameznim bogovom primerjajo, n. pr. junaki Areju, ženske pa Afroditi, Dijani in dr. Tem pripodobam moramo v srbskih narodnih pesmih primerjati pripodobe z Vilami, ki sploh tu zastopajo mesto Homerovih, v človeške zadeve se vtikajočih bogov. Njim se pripodabljajo lepe ženske in tudi konji; misli se vselej največ na brhkost telesa. N. pr. „Ta ljepša je od bijele Vile" ali „Šarac ide kano gorska Vila".
Ostale pripodobe so največ vzete iz n a r a v e.
„0 g n j e n e m u plamenu" primerja Homer svoje junake, pa tudi srbski junak plane „kao vatra živa". Od ognja pa ima Homer še mnogo drugih lepih pripodob. Tako se srditim junakom svetijo oči kakor ogenj, in gorečej hosti prispodablja ali divji boj ali pa blesk bojne oprave cele vojske.
Solnce, mesec in zvezde so pripodobni predmeti za osobe in stvari največ glede svetlobe. Pri Homeru se osobe, kadar se pokažejo, primerjajo zvezdi ali solncu, ali se njihovi svetlobi prispodalja bliščeča se oprava. V srbskih pesmih pa se kteri junak prikaže „u polju zelenu, kao jarko iza gore sunce", ali on „Ode pravo preko polja ravna, kano zvezda preko vedra neba", ali pa Milica „Sjaje noćom, kako danjom sunce. Tudi o bliščeči opravi, se rabi ta primer na pr. „Sjaju mu se toke kroz brkove, kao jarko kroz goricu sunce" itd.
Megli prispodablja Homer Tetido, kadar iz morja proti nebu se vzdigne, bog Ares pa vzleti kakor hudourni oblak. Takemu oblaku se tudi primerja pogubonosna vojska, izvedrivšemu se nebu pa počitek, ki se pri-voši Ahajcem, potem ko so ogenj ubranili od svojih ladij. V srbskih pesmih pa so oblaki podoba vihrajočim, bojnim zastavam.
Gro m en j u je podoben truš in šum, kadar se vojne trume premičejo (H. II. 781); srbskim junakom pa puške pokajo „kao i grom živi". Blisku Homer največ pripodablja blesketanje orožja, Srbin pa pogleda „kan' da munja sine", ali pa, skoči „kako suha munja".
Snegu se primerjajo glede belote pri Homeru konji; v srbskih pesmih pa so od daleč videni šatori „kao i snjegovi". Obilno padajoče snežinke se dalje v Homeru pripodabljajo ali gladko iz ust tekočim besedam, ali obilno letečim puščicam ali pa blisketajočim "'čeladam vojaških trum. Tudi boginja Irida se z neba na zemljo spusti, kakor sneg na zem-
316
Ijo pade. Dež je v novejših srbskih pesmih podoba obilno padajočih krogel, ali pa obilno tekoče krvi ranjenega junaka.
Rosa na žitu je pri Homeru enkrat podoba veselja.
Vetru se v Homeru pripodabljajo glede hitrosti konji, ali bogovi, kadar se z neba na zemljo spuščajo; posebno se pa vihar raznotero rabi kot podoba divjajočega boja. Odisej pa, ko ga morski valovi sem ter tje gonijo se primerja grmovju, ki ga sever maje. V srbskih pesmih dekle kolo plešoč „Vije kolom kano vijor gorom", ali „Ode (junak) od brda do brda, kao vijor od gore do gore", ali „Stoji jeka trista trepetljika, (trepetajočih peresec na čeladi), kako listak, kadno vetar duva".
(Dalje prih.)
Napol in okolica.
Fr. Jaroslav. ,
Napol stoji v pozemeljskem raju. Nebo nad njim, dejal bi, je vedno jasno, zrak mehak in vonjevit, vročino poletinsko pa mu morje hladi. Zemlja je jako rodovitna, okolica rajskodivna in posejana s čudovitimi starinami. Že starodavniki so spoznali in cenili ta biser ter basnikovali, da je sirena Parthenope tukaj zagrebena. Dandanes pa Napolec vsklika: „Vedi Napoli e poi muori!" Priiodoslovec in filozof nahajata tudi premnogo duševnega užitka na fizičnih prikaznih, med pisanim gostonaseljenim svetom, v živej trgovini in v različnih zabavah, ki so zvečine po večih mestih doma, pa po znamenitih znanostnih zavodih, ki se nekateri lehko vsporedjajo enačim zavodom po tujih glavnih mestih. Verjeti smemo na pošteno besedo, da Napol je v prvej vrsti mest, ki slove zbog rajske lege, živega veselega življenja in znanostnih ustanov. Primeroma svojej razsežnosti in važnosti ima pa to mesto manj znamenitih poslopij nego druga enaka mesta po Italijanskem, a sramovati se mu vendar nij treba. Navedimo nekatera poglavi-tejša javna in zasobna poslopja, katera naj bi ogledal vsak potnik. Palazzo reale, kraljevi grad, znamenit zaradi nenavadne razsežnosti in umetno speljane fasade, zaradi prekrasnih stopnic, sijajno opravljenih soban in mnogobrojnih v njem shranjenih mojsterskih izdelkov slikarskih. Tej sgradi na desno in levo sosedujeta dva odlična gradova; na levej grad princa sa-lernškega, sloveč zaradi okusno opravljenih soban in velikanskih vrtov, na desno pa tako zvani „tujec", odločen za stanovališča tujim knezom. — Ogromni kraljevi grad Capo di Monte, ali poletni stolni grad, s katerega uživaš mičen razgled po vsem mestu. V ta grad drži nova pot čez krasen, smelo nad hišami predmestja Sanita speljani most. Pri gradu leži anglešk park, o katerem tudi Italijan pravi, da ne najdeš prijetnejšega in lepšega na
317
vsem božjem svetu. Pa še eden kraljevi grad je spomina vreden, — Chiatamone, ki stoji v dražestnem kraju, in slovi zaradi visečega vrta. Na dalje: Obširno poslopje studijsko, kjer se nahaja knjižica bourbonska, šola umetnijska mnogo krasnih zbirk, ki vse skupaj se imenujejo muzej bourbonski; vseučilišče; sirotnišnica; bolnišnica neozdravljencev; bolnišnica Annuziata z najdenšnico; orožnica; nadškofija; gledališče San Fernando, gledé stavbe jako odlično poslopje in edno najlepših med 17. gledališči napolskimi; castel-Capuano, stanovališče poprejšnih kraljev; občni arhiv bivše kraljevine, sedaj po nekoliko predelan za ječe; prekrasno gladališče San Carlo, eden največih opernih domov na svetu; poslopje poprejšnega kraljevskega ministerstva znamenito zaradi svoje stavbe in razsežnosti. Tudi nekateri samostani se morajo prištevati znamenitejšim javnim poslopjem, post. : Samostan sv. Klare, Santa Maria dei Carmelitani, sv. Trojice, sv. Dominika, Monte - Oliveto in Kartajzovski, ki hrani mnogo dragocenostij in čudokrasnih cerkvenih oprav. Tudi ne smemo prezreti katakomb, neizmernih podzemljskih bodišč, dvoran in basilik, ki so izdobljene v tri nadstropja globoko, ter se vijó v maandričnih krivinah pod severnim predelom mesta, nekdaj so mrtve hranjevali vanje, in trdi se, da te katekombe bi utegnile obširnejše biti, nego rimske ali sirakužke. Krasne so tudi cerkve napolske, post. : nadškofijska sv. Januarju posvečena stolnica, v katerej se hranite dve steklenici krvi sv. Januarja; cerkev di Gesu-novo in San Filippo Neri, kateri ste, tako se trdi, najkrasnejši v vsem mestu; cerkev z nunskim samostanom Santa Chiara, prej kraljeve rodovine pogrebišče: cerkve San-Domenico, San - Paolo maggiore, apostelsjka cerkev in Santa Maria dei Carmelitani ; sloveča kapela kneza San Severo, znamenita zaradi krasnih kiparskih izdelkov; pa cerkvi Annunciata in Monte - Oliveto. Vzlasti znamenita pa je cerkev San-Francisco di Paolo ; njena kupla res nij tako mojsterski izpeljana, kakor kuplje od mojstrov Brunelleschija in Mihel Angela, a vendar ima prvenstvo pred Šent Pavelsko v Londonu.
Napol se odlikuje z mnogobrojnimi in znanstvenimi ustanovi. Na primer: Vseušilišče, edno najstarejših v Evropi in jako obiskovano; nadškofijsko učilišče; kraljevi medicinsko-chirurgični coUegij; lycej del Salvatore; šola palaographie, sklenjena z občnim archivom kraljevine; šola slikarstva in kiparstva ; zavod za odvijanje in tolkovanje v Herkulanu najdenih rokopisov; kitajski coUegij, v katerem se odgojujejo mladi kitajci za duhoven-stvo po svojih domačih pokrajinah; vojenska šola; pomorska akademija; živinozdravnišnica; dve viši dekliški šoli; muzikalna collegija, za možke posebej za ženske posebej; kraljeva sirotnišnica; eden največih enacih se-dajnih zavodov ; stolica klinike, porodništva in chirurgije, spojena z velikimi bolnišnicami mestnimi. Na dalje so spomina vredni: botaniški vrt, eden najbujnejših na Italianskem, dve zvezdami: topografični bureau z bogato
318
zbirko poljnega merjalnega orodja, s kamnotiskarnico, bakroreznico, bogato knjižnico in prekrasno zbirko hydrograficnih listov; mineralijski natu-ralijski, phisikalijski in chemijski kabineti.
Javne knjižnice, pa prekrasni kraljevi ali bourbonski muzej zaslužijo natanjčnejo pozornost. Načeluje vsim knjižnica buorbonska, edna najvećih na svetu ; na dalje slovi knjižnica S. Angelo a Nilo, ki hrani dokaj rokopisov o zgodovini neapolskej ; knjižnica ministerialna, t. j. poprejnega ministerstva notranjih zadev; knjižnica vseučiliščna; samostanska knjižnica San Filippo Neri, pa knjižnica v kraljevem vojniškem collegiju. Kraljevi bourbonski muzej je razdeljen na več rekcij. Oddelek za starinstvo je nastal iz starin Stabijskih, Herkulanskih in Pompejskih, z zbirk farneške palače v Rimu, muzejev Borgia, Vivenzio in druzih razstresenih ostankov klasične umeteljnosti grčke in rimske. Ta muzej je v mnogih ozirih najbogatejši na svetu, izlasti zbog bronz in antikih slik. V oddelku antikih slik se odlikujejo : prodajalka ljubobogov, odgoja Achil-lova, rimska materina ljubezen i. t. V galerii marmeljnih kipov budi pozornost sloveča skupina farneškega bika ; v galerii bronz pa pijan faun in počivajoč Mer-kurij; v zbirki rokodelskega in hišnega orodja, kije nimaš enake na svetu, nahaja se mnogoterost najrazličnejših izdelkov, vredni, da se ogledajo. Epigraphična zbirka hrani blizu 2000 napisov različnega obsežka. Med starimi mozaiki, katera zbirka je najobširnejša med svojimi tovarši-cami, slovi pestoborilec Thezej, pobijajoč na tla Minotaura. Galerija spomenikov srednjega veka hrani više nego 1200 stvari. Krasna zbirka žgane gline hrani 5000 stvari, in vrhu tega premnogo pobojanih vaz. Zbirka antike steklovine hrani nad 2400 komadov; kabinet dragocenih kamenov in juvel iz starodavnosti in srednjega veka je edno prvih v celej Evropi. Biblioteka papirnatih zvitkov ima do 3000 komadov, ki so vsi v Herku-lanu najdeni bili. Drug oddelek bourbonskega muzeja hrani dragoceno zbirko slik, pričenši z dobo poznejših čarov grških vse skozi do donaš-njega dné.
Napol se odlikuje tudi s svojimi akademijami in društvi ; načeluje kraljevo bourbonsko društvo, razdeljeno na tri sekcije : na herkulansko ali arhajalogijsko, na akademijo znanosti, pa na akademijo krasnih umeteljnosti. Na dalje se nahaja tukaj pontanianična akademija, ki je bila nastala iz spojenja akademij Pontaniana in Sebezia; medicinsko-chirurgična akademija; kraljevi zavod spodbudovanja, ki se bavi s pospeševanjem industrije, trgovine in poljedelstva, ter vsako drugo leto napravi razstavo domačih indrustrijskih izdelkov; in naposled napolsko philodramatično društvo.
Napol je eno prvih tržišč ob sredozemnom morju in njegovo mnogobrojno tržno pomorstvo zavzema prvo mesto za Genovo. Mnogi domači in tuji parobrodi redno občujejo z važnejšimi mesti in kraji. Leta 1862 se je vozilo blaga na 1303 ladijah z 42.000 tonami ali bečki.   Rastoča
319
obrtnost daje svilnih, volnenih in bombažnih tkanin, porcelena, stekla, stru-nicevja, rokovičevja, mjile, zlatnine, srebrnine, korald, makaronija in strelnega orodja.
Napol ima dokaj javnih, a večidel nepravilnih trgov; najodličnejši zbog dičnih stavb so ti: kraljevi trg, ali trg pred kraljevim gradom, na katerem stojita dva bronasta kipa konjika Karola III. in Ferdinanda L; studijski pa svetoduški trg, sploh imenovan Piazza del Mercatello, ker se todi zelenje prodaja. Najobširnejši trgi pa so : San F'ernanđo, ki spaja cesti Toledo in San Carlo; Pigne; Fontana - Medina z najkrasnejšim vodnjakom neapoljskim ; Monte-Calvario ; Trinita-Maggiore ; Arcivescovado ; San Lorenzo ; San Domenico ; Carita in Mercato. Ta poslednji je najživejši in tudi zgodovinsko znamenit, kajti na tem trgu je odletela glava Konradinu, poslednjemu Hohenstaufovcu.
Toledska cesta je najlepša, skoraj pol ure dolga, široka, gladka, in z dičnimi poslopji zarobljena. Prijetne so tudi: Riviera di Chiaja; Santa Lubia; Monte Oliveto; Carbonara in Foria. Chiaja cesta je prav za prav velika nabrežina, ter ob enem edno najkrasnejših in živejših sprehajališč v tri vrste z drevjem zasajeno, obrobljeno z doprsnim obzidjem, okrašeno z vodnjaki, kipi, tratnicami, grmičjem, svetnjaki in arančami.    (Kon. prih.)
Kako so Žida z neba spravili.
Umrl je žid a dušica jegova prišla je k vratom nebeškim.
„Kđo je? zakliče sveti Peter, ko je žid polehkoma trkal, i odpre dveri, hoteč došlega pogledati.
„Prosim, to sem jaz," glasil se je Žida odgovor.
„Vidim, da si ti to; ali vedi, ljubka moj, da sem noter ne prideš," reče sv. Peter. „Za tri mesece bode temu uže 1874 let, kar ne smejo Židi tukaj svojega slabega duha razprostirati."
„Wie hajst, slabega duha razprostirati?" izgovarjal se je zidak.„Saj jaz nijmam slabega duha. — Doli na zemlji skusil sem slabega že dosti."
„Kaj tacega?" popraša sv. Peter.
„Khaj tacega ? — Nii ! Kho sem chodil pho ulici i sem khričal : Ain-drlvu ! — thu na enkrat zaslišim z nekega okna : Phisk ! — a kho ce obrnem spet drugej : Phisk ! — in kho se obrnem tje, spet od druge strani : Phisk ! — Waj mir ! tholiko sem se naobračal, da mi se je glava phobesila i s tega sem imel smrt. Wajs Gott! Phrosim thorej, phustite me nother!"
„Inu, prav za prav ne bi smel," si misli sv. Peter; ali naj bo! Za enega ne bo tak zlo. — Poslušaj, Flekeles ! "
„Phrosim, jaz sem Sekeles :" popravi zidak.
320
„Teđaj poslušaj, Sekeles ! Prav za prav bi imel ti nekam drugam iti, ali ker si na zemlji toliko trpel, storim ti to ljubav."
Odprl mu je vrata nebeška a zidova dušica je veselja skoro stre-petala, videča toliki kras i slavo.
Kmalu potem vsede se sv. Filip k svetemu Petru na klópico poleg vrat, ko je bil ključar nebeški znova zaklenil.
„Kaj si pa tega spaka v nebo spustil, Peter?" pregovori sv. Filip. „Le poglej ga, kako vse povsod ošlatuje?"
Peter, pogledavši na stran, zapazi Sekelesa, kako svojim bruskom (oslo) poskuša steber, je li v resnici zlat i da li je iz pravega, čistega zlata; tam zopet dihal jena drago kamenje i gladil ga rokavom; — s kratka, obnašal se je, kakor da bi ne bil v nebesih, ampak v kakej zlatarskoj prodajalnici.
„Veruj mi, Peter, to je tak blazen (norec)!" reče sv. Filip.
„Da ti resnico povem," odgovori sv. Peter, „veđi, da on prav za prav mej nas ne sliši ; ali prosil me je tako milo, da sem ga z obzira na je-govo pozemeljsko trpljenje sem spustil, dasiravno je — žid."
„Kaj? Zid? zakliče osupnjen sv. Filip. „No, lepa hvala ti za to, kar si storil. Kaj si pozabil ostre zapovedi — ?"
„No, no!" tolaži ga sv. Peter; „saj ne bo tak zlo. Ako pa misliš, da to nikakor ne pojde, nu — mu pa damo slovo!"
Svetemu Petru je bilo to lehko reči, ali Sekeles se nij dal z nebes spraviti. Raji nego bi se ločil od tolikih dragocenosti, bi se pritožil pri najvišem prestolu. Sv. Peter nagovoril se je dosti i dosti, ali Sekeles držal se je tega — da kder se enkrat usede, tam tudi ostane.
„Peter! tako ne pojde," pošepta sv. Filip. „Zvijačo ga moramo. Daj, naredi tako burno nevihto ! "
Sv. Peter res zavrti glavo, ne vedoč k čemu grmenje delat; vendar naredi po nasvetu Filipovem. V nekoliko trenutkih razlegal se je pod ne-besami tak silen tresk i grom, ko da bi milijon čarovnic v%blake spustil.
I do neba je donelo grmenje, ali tako slabo i zamolklo, kakor da bi zunaj le bobnali.
„Wie hajst?" — zakliče Sekeles i nastavi ušesa. — „Jaz slišim bhoben!" — „Se ve da je boben", odgovori sv. Filip; „dražbo oznanuje". — „Dražbo?! — Kde pa?" — „Menda pred vratmi" mu se odgovori.^„Ah, gotovo na nekoliko teh zlatih stebrov — —"
„Phuste me! Phuste me! kričal je na to Sekeles i tiščal proti vratom. „Gospod ključar, odprite! Jaz moram na dražbo!" — In komaj so se vrata odprla, uže jé bil Sekeles zunaj nebes .... —nin.
HJgf-Denašnja „Zora" ima 10. štev. „Vestnika" za prilogo.
Izdajatelj i ođgovorai urednik: Martin Jelo v še k.       ^
Tisk in  založba „Narodne tiskarne" v Mariboru. .-rnkt