Leto IX. Številka n. SLOVENSKI PRAVNIK, Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorna urednika: Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supan. V LJUBLJANI. Natisnila ,,Narod na Tiskarna". 1893. VSEBINA. 1. Fr. Suklje: O reformi naših direktnih davkov (Dalje.) . . . 321 2. P. pl. Badisc: Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani 325 3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo: a) §-a 139. in 1042. obč. drž. zak. z ozirom na jednoletne prostovoljce..............331 b) Dogovor, da je poslati blago Bfranko" na določen kraj, znači kompetenco v smislu §-a 43. zakona z dne 20. novembra 1852, št. 251. drž. zak......334 c) V pogodbi se nahajajoča določba na razsodnike izgubi svojo veljavo, ako pristopi udeleženec, kateri je ne podpiše...............337 d) O izpovedbah prič pridobiti si mora sodišče znanje primernim potom. — Troške prevajanja izpovedeb pokriti je iz zaklada za uradne potrebščine, ako sodišče ne razume jezika, v katerem so izpovedale priče . 340 e) V skrajšanem postopanji vlagati se smejo rekurzi brez odvetniškega podpisa, ako biva v dotičnem kraji nobeden ali samo jeden odvetnik.......341 f) Kedaj je utemeljen ugovor iz §-a 1335. obč. drž. zak. 341 4. Iz upravne prakse: Posvetovanje o razpisu doplače nahajati se mora izrecno na dnevnem redu shoda rudarskih družabnikov 348 5. Književna poročila..............349 6. Razne vesti................350 7. Pregled pravosodstva.............351 SLOVENSKI PRAVNIK št. 11. O reformi naših direktnih davkov. (Dalje.) IV Težišče kontroverznega vprašanja, kako obdačiti dohodke iz poljedeljstva, razodevalo se je v zahtevi, naj se pri zemljiščih čisti katastralni prinos obi čajno smatra istinitim čistim dohodkom. V tem smislu bilo je stavljeno troje predlogov, razlikujočih se mej seboj po obliki, toda strinjajočih se v načelnem oziru. Odločno naglašam, da se z jednakim določilom nikoli ne bi mogel sprijazniti ter da sem vsled tega tudi v odseku energično ugovarjal dotičnim nasvetom, ne zmeneč se za to, da so se nam predstavljali pod vabljivo krinko obrambe poljedelskih interesov. Če si dobro ogledamo to načelo, mora vsakemu objektivnemu opazovalcu roditi se prepričanje, da je predlog, mereč na to, da se mesto dejanskega čistega dohodka iz zemljiščnega posestva postavi katastralni prinos, nemogoč v teoretičnem in škodljiv v praktičnem oziru. Rekel sem: nemogoč v teoretičnem oziru! Čisto naravno, kajti ta predlog hoče zamenjati dve nejednaki, bistveno različni veličini, mej kojima pravega razmerja ni. Kaj namerava osebni dohodninski davek? Zasačiti hoče pri posamezni osebi istiniti čisti dohodek, izvirajoč iz vsega njenega gospodarstva tekom jednega leta. — Davčni objekt zavisen je torej od vseh fluktuvacij gospodarskega gibanja, nanj vpliva spretnost gospodarjeva, osebne razmere njegove, gospodarske konjunkture, pri zemljiščih seveda v prvi vrsti tudi kakovost letine. Tak davek po svoji naravi ne more poznati stalnosti, ves značaj njegov ga sili, oklepati se gospodarskega efekta dotičnega leta, dvigati se ž njim, kadar je konečna bilanca ugodna, padati, kadar je bila slaba in nepovoljna. Vzemimo dvoje zemljišč, po vsem jed-nakih, pod isto klimatično lego, z istimi produkcijskimi raz- 21 322 O reformi naših direktnih davkov. merami, le z različnim gospodarjem. V tem slučaji bode marljivi, strokovno izobraženi gospodar, zlasti če gospodari intenzivno, več dohodka izvabil zemljišču nego leni sosed, kateri se za zemljišče zmenil ni ter je obtičal v ekstenzivnem gospodarstvu. Z letnim dohodkom pa raste tudi osebni dohodninski davek. Kaj pa naš čisti katastralni prinos ? On ni nič istinitega, nekaj fiktivnega je, povprečna številka, izračunjena za dolgih petnajst let po neki surovi približnosti — z jedno besedo, pravo protislovje proti bistvu osebne dohodarine! Uvedimo v organizem dohodninskega davka pojem katastralnega prinosa — v istem hipu so mu uničene korenike, izpodbita mu je pravna podstava njegova. Protivna elementa sta si osebni dohodninski davek in iz prinosnega davka prevzeti katastralni prinos, prvi izključuje drugega, mej njima se niti misliti ne da spojenje ali zamenjanje! In če se ugodi agrarni zahtevi ter vsprejme gori označeni predlog: kaj potem? O osebni dohodarini se vsaj pri poljedelskem davkoplačevalci ne bode dalo govoriti, dohodninski davek njegov de facto ne bode druzega nego priklada na zemljiški davek. Dobro zanj, če ga poslednji malo teži, če je dotično davčno breme pod povprečno mero, v tem slučaji se mu podvoji dejanska davčna predpravica na škodo drugim davkoplačevalcem. Ako mu pa je delež pri zemljiškem davku preširoko odmerjen ter se na ta način pomnoži davčna butara po dohodninskem davku, prisojenem v razmerji zemjiš-kega davka, potem gorje takemu cenzitu! Jasno pa sledi iz tega, da se s takim ustrojem dohodninskega davka ne more pogoditi kardinalne tirjatve davkoslovne: izgreši se pravičnost davčne razdelitve. Ali kako utegne nameravana zmes prinosnega davka in osebnega dohodninskega davka vplivati na druge kategorije davkoplačevalcev? Znamenita vrsta dohodkov, oni namreč kateri izvirajo iz poljedelstva, se naj obdači povprek po kata-stralnem prinosu, torej na podlagi prinosnega davka. Če se to dovoli poljedelcem, s kako pravico bi se mogla odklanjati zahteva tovarnarjev, trgovcev, malih obrtnikov, zdravnikov, odvetnikov itd., da je tudi njih pritegniti k dohodninskemu davku le po merilu onega prinosa, kateri se izraža v njihovem obrtnem davku ? Kar je jednemu drago, milo je drugemu — s takim po- O reformi naših direktnih davkov. 323 stopanjem pa se uprav v povojih zaduši novo rojena davčna preosnova! Pa še nekaj druzega nikakor ni prezirati ! Osebna doho-darina ne izbira mej posameznimi dohodki ter jih ne loči po njihovih virih. Davčni objekt je in ostane pri njej skupni čisti dohodek, pridobljen po posameznem davkoplačevalci, ne glede na to, kako si ga je prislužil. Osebni dohodninski davek zasači torej tudi dohodek, ki ga delavec zasluži z osebnim svojim delom. Povsem različno postopa zemljiški davek in njegov ka,tastralni prinos. Tu je izrecno izvzet osebni zaslužek davkoplačevalca, kateri sam z rodbino vred obdeluje svojo parcelo. Zakon o zemljiškem davku z dne 24. maja 18t>9, drž. zak. štev. 88. veleva v §-u 5. izrecno, da je izračunati katastralni prinos „nach Abzug der B ewirtschaftungs- und Ge-winnungskosten". Iz tega se razvidi, da vsaj po svoji ideji zemljiški davek namerava obdačiti lezemljiščno rento. Ako se torej zemljiščni dohodki obremenijo po dohodninskem davku le a raison dotičnega katastralnega prinosa, uvede se neka izjema za posamezen stan. Povsod drugod pritegne se ves prislužek, izvirajoč iz osebnega dela, le pri poljedelcu se to ne bi zgodilo. Izjema, nevarna zlasti v naši po socijalističnih prizadevanjih izpodkopani družbi! Ne tajimo nedostatnostij sedanjega zemljiškega obdačenja v naši državi, zlasti naglašamo odločno, da je davčna mera 22-7°/0 neprimerno previsoka. Ali jed-nake hibe odstraniti je pri novi uredbi zemljiškega davka, ne pa pomnožiti jih in uvekovečiti s tem, da se na neprikladni podstavi zemljiškega davka hoče osnovati še osebna dohodarina poljedelskih davkoplačevalcev. Istina je tudi, da v nobeni državi, kjerkoli imajo osebni dohodninski davek, niso mislili zverižiti ga pri poljedelskih dohodkih s katastralnim prinosom. Klasična tla dohodninskemu davku so nemške države. A povsod na Nemškem postopajo tako, kakor je pri nas nameravala vladna predloga: dohodki iz poljedelstva se objavijo, oziroma izračunijo, odtegnejo se od kosmatega dohodka vse obresti za dolgove in slična bremena, vsi troški obdelovanja z amortizacijskimi kvotami vred za pohištvo in inventarij, dalje vsi davki, priklade in deželne, okrajne in občinske doklade, konečno zavarovalnine in kar preostane to je 21* 324 čisti dohodek, na to se naloži dohodarina. Samo en razloček nahajamo mej nemškim zakonodaj stvom in našo predlogo, a baš ta je na korist avstrijskemu poljedelcu. Pridelki iz lastnega gospodarstva, kateri se uživajo doma od davkoplačevalca in njegove družine, se popolnem vračunajo na Nemškem, pri nas pa veleva uže vladna predloga v §-u 199., da jih je vštevati le s 3/» onih tržnih cen, katere so v navadi v dotičnem kraji, in poleg tega vzprejet je bil v odseku še daleč segajoči nasvet, da se sme mej troške obdelovanja postaviti in torej odtegniti od kosmatega dohodka ne le hrana najetih hlapcev in dekel, temveč tudi hrana vseh rodbinskih članov, kateri se trajno uporabljajo pri domačem gospodarstvu. (§ 198.) Naše poljedelstvo je torej na boljem, vsaj kar se dohodarinskega bremena tiče. Temu nasproti ne gre ugovarjati, da je davčno breme avstrijskega poljedelca toliko hujše nego ono nemških tovarišev njegovih. Istina je sicer, da znaša na pr. na Pruskem davčna mera zemljiška le 9'45°/0 katastralnega prinosa nasproti našim 22*7%, ali kako pa je z drugimi davki ? Smemo-li prezirati, da je na Pruskem od dohodka po-slopjij plačati le 4°/0, a pri nas po 262/3 oziroma 20°/0 hišnega davka, da avstrijski obrtnik plačuje od svoje obrti pridobnin-skega in dohodninskega davka — tudi če ne govorimo o 10°/0 nominalne davčne mere — vendar povprek skoraj dejanskih 4%, dočim na Pruskem obrtni davek l°/0 ne sme presegati?! Tudi to je uvaževati, da je na Pruskem meja dohodninskemu davku izdatno nižja nego pri nas: dovolj argumentov za našo trditev, da razmerno vsaj našega poljedelca novi dohodninski davek ne bode ostreje zadeval nego so prizadeti njegovi sostanovniki na Nemškem nasproti ostalim kategorijam davkoplačevalcev. Vzdržujemo torej gori izraženo svojo sodbo, da je poskus, dohodnino na poljedelske dohodke odmeriti po čistem kata-stralnem prinosu, nemogoč uže v teoretičnem oziru. Vzdržujemo jo tembolj, ker se s takim poskusom nikakor ne bi mogli sprijazniti zastopniki drugih davčnih plastij. In temu še pridenemo drugo trditev svojo, da smatramo jednako postopanje celo kot kvarno istinitim koristim kmetskega prebivalstva. In zakaj ? (Konec prihodnjič.) Fr. Suklje. Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. 325 Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. Spisal Peter pl. Radics. (Dalje.) O uredbi tega ljubljanskega vseučilišča od leta 1810. do 1. 1813. poroča nam vrstnik, kateri je pričel svoje stadije na tem vseučilišči, tako-le:x) „Nach dem Reglement sur T Enseignement et la discipline des ecoles centrales de Lavbach. Art. 34—41 bestand die Universitat aus 7 Abtheilungen. 1) Medicin, 5 Jahrgšinge ; 2) Chirurgie, 5 Jahrgange; 3) Pharmacie, 4 Jahrgange; 4) Ingenieurkunst und Architektur, 3 Jahrgange; 5) Messkunst, 3 Jahrgange; 6) Das Jus mit 4 Jahrgangen 1) Eloquenz. Methaphvsik, Physik. 2) Naturrecht und Moral, allg. Weltgeschichte. 3) Code Napoleon, Criminalrecht, Notariatskunst. 4) Code Napoleon, Criminalverfahren, gerichtliche Medicin. 7) Theologie mit 4 Jahrgangen. Der Regent jeder Facultat war authorisirt, den Candidaten vom 1. Jahrgange zu dispensiren, wenn er sich mit Zeugnissen ausgewiesen, dass er die Eloquenz, Methaphvsik und Physik schon vor dem Eintritt in das Facultatsstudium gehort." „Noch leben einige Mšinner" konča poročevalec „geachtet in ver-schiedenen Dienstcategorien, welche an der Laibacher Universitat studirt haben, die, wenn auch nicht mit grossartigen Localitaten ausgestattet, ihren Beruf doch sehr wohl erfullten. Sind doch auch die beriihmten Universitaten Heidelberg, Jena, Ginth u. a. mehr in kleinen Stadten und trotzdem sind sie, und mit Grund viel renommirter als manche andere in Residenzstadten." Te spomine na ljubljanske „Ecoles centrales" v dobi francoske medvlade priobčil je stari vrstnik, ko se je šlo, kakor pravi dalje, „aus sehr gewichtigen Griinden um die Errichtung einer ') „Laibacher Zeitung" iz 1. 1849., v sredo, 5. junija, št. 67. 326 Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. Universitat in Laibach", in ko se je uverilo, „dass der U n-t e r r i c h t hierlands in allen jenen Fachwissenschaften in der (slovenischen) Landessprache ertheilt \verden solle, welcbe der zukiinftige c o n s t it ut i o n e 11 e Staats-beamte dieser Kronlander in praxi in dieser Sprache benothigen wird0.1) To bilo je v prvih dneh, kateri so sledili viharnim nesrečnim dnem leta 1848.! Uže malo tednov potem, ko se je proglasila ustava, poslal je rektor ljubljanskega liceja med. dr. Sporer iz seje licejskega rek-torata dopis (nnotea) „ddo. Laibach, 11. Mai 1848" slavnemu mestnemu magistratu glavnega mesta ljubljanskega radi osnove vseučilišča v Ljubljani,2) v katerem pravi med drugim, da rektorat to zadevo „der ebenso wirksamen als weise.n Thatigkeit der Vertreter dieses Landes, seiner Gemeinden und der Reprasentanz dieser Provinzialhaupt-stadt mit dem innigsten Vertrauen in die Hande legt — hoffend, dass nicht nur die allgemeinen Svmpathien diesem Antrage folgen, sondern vielleicht selbst einige Orts- und L a n-desmittel angegeben werden konnten, welche den G e-danken zum Leben v e r wi r k 1 i c h e n." Z veliko naglico je odgovoril mestni magistrat v svojem imenu in imenu ^meščanskega odbora" s pismom (nMagistratsantwort") z dne 20. maja 1848. I.3) začasno odklanjaje. V tem pismu glasi se med drugim : rDie Wolthaten und Vortheile, welche bei Griindung einer Universitat in der Provinzialhauptstadt Laibach der vaterlandischen Jugend, ihren Eltern und dieser Stadtgemeinde zugehen miissen, sind jeden Anklanges und jeder kraftigen Unterstiitzung wiirdig, daher das mitgeteilte Projekt freundschaftlichst begriisst \vird, aber die finan-zielle Lage der Stadt ist im Augenblicke derart be-schaffen, dass man sich zukeinem Opfer herbeilassen k a n n, bei Besserung der finanziellen Verhaltnisse wolle man aber nach Thunlichkeit das Vorhaben unterstiitzen." Istega dne (11. maja 1848), katerega se je obrnil rektorat na magistrat in na stanove, izdal je tudi javen oklic (promemoria), kateri so priobčile nNovicel< v številkah z dne 31. maja in z dne 7. junija. ') Ravno tam. *) Mestni arhiv, fasc. 47/2991 ex 1848. s) Ravno tam. Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. 327 Le-ta oklic glasi se doslovno: Vseučiliša nam je v Ljubljani potršba. Krajncam pa tudi vsim Slovencam sploh v prevdarik ')• „Vseučiliša (Universitat) 2) nam je potreba. To potrebo so spoznali ne le vsi učeniki Ljubljanskih viših šol, temuč tudi učenci modroslovstva (7 in 8 šole). Gosp. Dr. Sporer, vodja ljubljanskih zdravniških šol in letošnji licealjni predstojnik, so sprožili prvikrat to reč 4 dan tega mesca v zboru vodjov in učenikov bogoslovskih, zdravniških in modroslovskih šol, ki so enoglasno sklenili, da naj imenovani gosp. predstojnik narede pismo, v kterim se ima obširno razložiti korist in potrebo vseučiliša v Ljubljani, ktero se bo potem v imenu podpisanih vodjov in učenikov višjih šol poslalo krajnskim deželnim stanovam in Ljubljanski mestni gosposki, razglasilo pa tudi po celi deželi, de se bojo enake vošila za to napravo povsod izbu-dile in pripomočki posvetovali, s kterimi bi se ta naprava ustanovila 3). Le po ti poti bi bila družba učenikov v stanu, to za celo deželo koristno in imenitno reč dalje gnati in do zaželjeniga konca doveršiti. — Slavni predstojnik, gosp. dr. Sporer so sostavili tako pismo, ktero je bilo v zboru 11 dan tega mesca od popisanih gospodov skozi in skozi poterjeno in se takole glasi: Naprava vseučiliša v Ljubljani je silno koristna in imenitna reč za celo deželo. Pa le, če združena pomoč ta namen doseči pomaga, se zamore ta naprava vstanoviti. Ako pa ta namen bolj natanjko prevda-rimo, se na eni strani velika dobrota'te naprave, — na drugi pa tudi težave in strožki pokažejo, katere njeno vstanovljenje in ohranjenje terja." „Kar korist vseučiliša zadene, je očitna kot beli dan za popolno omikanje mladosti v vsih višjih vednostih, narodnimu duhu primerjenih. Lepa priložnost, se doma izučiti in izobraziti, bo vabila sinove dežele po lagljejih potih v šole. Bližnost staršev in žlahte jim ') „Novice", 1848, št. 22. in 23. z dne 31. majnika in 7. junija, p. 91. in p. 95. a) Vseučiliše je velika šola, v kteri se vse vednosti duhov-stva, zdravništva in pravdoznanstvo učijo, kterih mladeneč potrebuje, da zamore potem en ali drug stan stopiti. Vredništvo „Novic". 3) Poslanci! ne pozabite za to reč tudi na deržavnim zboru na Du-naji se potegniti. Vredništvo „Novic*. 328 Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. bo polajšala prebivanje v Ljubljani. Razprostena, po ustavi zagotovljena slovenska narodnost, ktera tudi Primorje, nekaj Stajarskiga in Koroškiga obseže in se clo do Hrovaškiga razširja in v vsim več kot en milijon duš obseže, zasluži in terja to samostojno in popolno napravo, in bo, če le število tistih učencov vzamemo, ki bodo letaš osmo šolo dokončali (72 učencov namreč) gotovo dovolj učencov privabila, posebno če pomislimo, de ni v Primorskim ne v Horvatii, ne v Slavonii take naprave. Poslednjič zapoveduje sedanji čas z oistrim glasam vsakimu narodu, de na poti dušniga napredovanja ne zaostaja, kakošno narodno omikanje terja." „Ne smemo sicer pozabiti, de taka naprava je le potrebam višjiga omikanja in višji učenosti primerjena, in de imamo še veliko za male šole storiti, ker je še veliko far v deželi še zmeraj brez šol. Toda po novi vladi se bo duh omikanja po soseskah kmalo 'izbudil in male šole se bojo povsod napravile, ktere se dajo lahko popolno osnovati; ravno zato se morajo pa tudi na tisto stopnjo popolnosti povzdigniti, na kteri si novo izbujeni duh narodnosti s svojo krepostjo pota k tečnimu napredovanju poiskati za-more." „Zavoljo pomanjkanja vikših šol pa narod gotovo velike zgube terpi, če bistre glave zavoljo tega svoje omikanje v ptujih deželah in ptujih jezikih išejo, svojo imenitnost tam dosežejo in ptujim narodam zapadejo, de tako domačija svoje najboljši moči zgubuje, in v svoji dušni dremoti le zunanje spodbade pričakuje." „Koliko je bila Krajnska dežela po tih poti slavnih glav zgubila, imamo v pretečenih in zdanjih časih dovelj prič, in ta zguba narodnosti se mora pomanjkanju samostojnih pomočkov šolskiga izobraženja pripisati." „Ako se učiliše za obertnost in vednosti v deželi napravi, ktero nej se v narodnim duhu in po potrebni naredbi dozdanjih malih in latinskih šol osnuje, bodo vikši šole, združene tudi z omikovanjem lo-venskiga jezika, vsim stanovam tisto veljavnost dale, ktera vesolno ljudstvo povzdigniti zamore." „Desiravno se dandanašnji v slovenskim jeziku vsi razdelki vednost še ne zamorejo obdelovati, kar zavoljo združenja slovenskih dežela z druzimi deržavami cesarstva celo celo potrebno ni, se bo pa vender sčasama slovenski jezik toliko omikal in obogatil, de se bo tudi v vikši vednosti vpeljati mogel." Travo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. 329 „Marsikdo bo morebiti rekel, da zavoljo bližnih vseučilfš v Gradcu, v Inspruku in na Dunaji noviga v Ljubljani treba ni." „Ako so bile pa v teh tudi ne ravno velicih nemških deželah vseučiliša potrebne spoznane, se mora ta potrebnost v Ljubljani timveč spoznati, ker so ljudstvu skozi in skozi slovenskiga naroda zavoljo pomanjkanja domačih višjih šol marsikteri zaderžki na poti, ktere mora premagati, predin zamore k ptujimu ljudstvu v šole iti." „Druga stran, ktera pomočke za osnovo in ohranjenje popolni ga vseučiliša kaže, razodene zaderžke, ki se le z velikimi težavami premagati dajo." „Ako narod potrebnost take naprave spozna, ni več govorjenja o tem, de bi zavoljo še neznanih pomočkov se nič storiti ne dalo. Vladarstvo ali pa ljudstvo jih morate najti, in jih boste tudi našle." „V vsih časih so spoznali, de je ljudstvo omikanje nar terdnejši steber deržav; zato ga tudi vladarstva podpirajo in v skerb jemljejo. Ako pa vladarstvo dozdaj v tem ni kaj preveč skerbi imelo, bo ustava prihodnjič mende kaj več storila." „ Vladarska denarnica res v teh tesnih dnevih ne more polniga upanja za to napravo dati. Tode potreba vikšiga in obširnišiga na-rodniga omikanja tega mogočno v današnje življenje in ravno sedanje vrenje in kipenje zamore in bo tudi svoje snutke izločilo." „Imenovaniga pravila, potrebne pripomočke za veči izobraženje naroda vladarstvu v skerb izročiti se moramo tadaj že zdaj terdno poprijeti, zraven tega pa tudi že zdej za pripomočke skerbeti, ktere zamore dežela tako visokimu namenu v dar prinesti." „Teh poiskati, oživiti in lepimu namenu v prid napeljati, de se saj perve stopinje za doseženje tega namena brž ko je moč storijo, je silna in serčna prošnja, ktero upa polna slovenska mladost, ktero vsi učeniki deželnim stanovam, Ljubljanski mestni gosposki, vsim srenjam in slehernimu rodoljubu na serce položč, z upanjem, de ne bodo ne le vsi te prošnje podperali, ampak da bodo tudi pomočkov iskali, po kterih bi se dala imenitna naprava osnovati." Članek podpisan je: Iz zbora, c. kr. vikšiga učiliša v Ljubljani 11. Veliciga travna 1848. Dr. Matija Sporer s. r., Juri Zupan s. r. Juri P a v š e k s. r., Urban J e r i n s. r., Franc Metelko s. r , Dr. Janez Pogačar s. r., Dr. Janez Pole s. r., Dr. Matija Leben s. r., Dr. Janez Semen s. r., Dr. Janez Gaber s. r., Dr. Leopold Natan s. r., 330 Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani. Dr. Frane Šiffer s. r., Dr. Janez Nep. Biacovski s. r., Dr. Bernard vitez Pahner s. r.. Dr. Janez Bleiweis s. r., Dr. Krist. Avg. Voigt s. r., Janez Kersnik s. r., Dr. Kari Hummel s. r., Dr. Vil-helm Unger s. r., Dr. Anton Šubert s. r., Dr. Anton Jarc s. r., Dr. Janez Nep. KI e man s. r., Anton Pertovt s. r. Le-ta oklic imel je najprvo to posledico, da se je ponudil takratni znani in izvrstni pravnik dr. Ivan Ahačič pri magistratu mestu Ljubljanskemu, da predava v Ljubljani ^brezplačno o državljanskem pravu ali o kakem drugem pravnem predmetu v slovenskem jeziku." *) Mestni magistrat predložil je to rodoljubno ponudbo dra. Ivana Ahačič a dne 26. oktobra 1848. 1. c. kr. deželnemu predsedstvu ter jo „priporočil." 2) Priporočilo utemeljuje magistrat med drugim tako-le: „Ponudnik, kateri ima vse izpite, koje je napraviti pravniku, pridobil si je v svojem mnogostranskem službovanji kot okrajni komisar in okrajni sodnik obilno znanost. Ljudski glas imenuje ga nadarjenega, zakonov veščega, v teoriji in praksi izvežbanega ter izvrstnega pravnika. Čislan je pa tudi kot dober govornik ter je kot domačin slovenščine popolnoma vešč. Ponudnik ima torej vse lastnosti, katere se le morejo zahtevati od docenta, vsled česar se najbolje priporoča visokemu c. kr. deželnemu predsedstvu, da se nanj ozira." Ta ponudba rešila se je pri c. kr. uaučnem ministerstvu, kamor jo je poročala kranjska deželna vlada, tako, da se glasom odločbe imenovanega ministerstva z dne 6. decembra 1848, št. 7 478 na njo ni oziralo, kar se je poročalo magistratu proti vrnitvi nprošnje" ponudnika po c. kr. deželni vladi dne 6. januvarija 1849, št. 42.3) Ponudil se je namreč med tem tudi kriminalni aktuvar pri takratnem „k. k. Stadt- und Landrecht" v Ljubljani Anton Mazgon, da bode imel izvanredna brezplačna predavanja o avstrijskem državljanskem pravu v slovenskem jeziku. Naučno ministerstvo je torej temu naročilo predavanja. Predno se pa natančneje seznanimo o prvotni uredbi slovenske pravne akademije v Ljubljani, izpregovorimo nekoliko še o drugem znaku, da se je bilo nameravalo v Ljubljani ustanoviti tudi državoslovno fakulteto. 1) Mestni arhiv, fasc. 47/157. 2) Ravno tam. 3) Mestni arhiv, ravno tam. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 331 Naučno ministerstvo dovolilo je namreč dne 10. novembra 1848. 1., da se ustan ovi v Ljubljani stolica o „o bčem računoslovji." J) Le-to vedo pričel je javno predavati uže meseca decembra navedenega leta c. kr. računski svetovalec Leopold Ledenig kot izvanredni docent na Ljubljanskem liceji. V nastopnem svojem govoru rekel je Ledenig med drugim: „Spominjajmo se pa hvaležno tudi nove uredbe v smislu časovnega duha, namreč učne svobode, vsled katere se je tudi na c. kr. liceji stolnega mesta Ljubljanskega ustanovila javna stolica računoslovja, katera se je smela doslej ustanavljati redno le na vseučiliščih, stolica, katera tako zelo olajšuje marsikateremu domačinu in sosedu, kateri si mora to vedo po zakonu prisvojiti, da si pridobi gotovo službeno mesto, priliko, da si je priuči." 2) (Konec prihodnjič.) ') Illvrisches Blatt, 1849, št. 6. p. 2. '-') Illyrisches Blatt, 1. c , p. 22. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) §-a 139. in 1042. obč. drž. zak. z ozirom na jednoletne prostovoljce. Nedoletni J., sin gospe B. in jednoletni prostovoljec, zahajal je v A-jevo gostilno in napravil dolga na hrani in pijači v znesku 54 gld. A. vložil je pri m. d. okrajnem sodišči v C. tožbo proti materi B. M. d. okrajno sodišče v C. ugodilo je tožbi z razsodbo z dne 30. marcija 1893. št. 4551 a le za slučaj, da stori tožitelj zavrnjeno mu prisego: da je res, da je dajal prostovoljcu J. jedi in pijače za skupni znesek 104 gld. R a zlogi: Tožitelj zahteva od toženke plačilo zneska 54 gld. trde, da je dajal jednoletnemu prostovoljcu ml. J. od aprila do oktobra meseca 1890. 1. hrane in pijače za skupni znesek 104 gld.; da je pa J. plačal na račun tega dolga le 50 gld., — torej ostane še 332 54 gld. Toženka zanikuje te navedbe in ugovarja, da se ne more prisiliti k plačilu tudi v slučaji, da bi trditve bile resnične, ker je zadoščala zakoniti svoji dolžnosti (§ 139 obč. drž. zak.) s tem, da je pošiljala sinu svojemu za časa njegovega vojaškega službovanja za stanovanje, hrano itd. vsaki mesec 50 gld. — Po §-u 1042. obč. drž. zak. sme tirjati povračilo troškov druzega, katere bi bil ta moral potrositi v smislu zakona sam; po §-ih 139. in 143. ibid. mora pa po očetovi smrti za rejo itd. otrok skrbeti še živeča mati. Na podlagi teh zakonitih določeb zahteva tožitelj povrnitev omenjenih 54 gld. Za slučaj, da dokaže tožitelj, da je dajal ml. sinu toženke jedil in pijače za 104 gld., smatrati se mora zahteva opravičeno brez ozira na navedeni ugovor. Ni se namreč zanikalo, da je bil J. jednoletni prostovoljec ob lastnih troških; prizna se pa, da ni smel zapustiti vojašnice, če je imel zapor v vojašnici; — torej si je moral pri taki priliki priskrbeti hrano pri kantinerji, — Ako torej bodisi kantiner ali pa natakar prinaša takim jetnikom jedila in pijače, trosi gotovo za nje v smislu §-a 1042. obč. drž. zak. Stariši ml. jetnikov ne morejo pa ogniti se dolžnosti povrnitve s tem, da dokažejo, da so pošiljali sinovom po 50 gld. na mesec. — Vrhu tega morajo se pa stariši ali zakoniti zastopniki ml. jed-noletnih prostovoljcev ob lastnih troških v smislu vojnih določil zavezati z reverzom, da bodo vzdržavali ml. prostovoljca stanu primerno. Ne zadoščajo pa tej dolžnosti, če pošiljajo določen znesek na mesec prostovoljcu, ker ni izključen slučaj, da ne porablja prostovoljec ta denar za svoj živež. — Ako se bi pa hotelo reči, da se je z redno pošiljatvijo mesečnih zneskov storilo dovolj ter da ni treba nič druzega storiti, bi lahko morda ml. prostovoljec celo umrl za gladom, ako ravna z denarjem lahkomišljeno ali ga pa izgubi — zlasti ker mora ostati pri svojem oddelku in se ne sme vrniti domov. — Zakoniti zastopniki ml. jednoletnih prostovoljcev morajo — ako se hočejo ogniti neprijetnim nasledkom, skrbeti za to, da se osigura stanovanje in hrana za mladoletnega vojaka, in da plačajo te troške sami, ter izroče le to, kar preostane od mesečnega zneska prostovoljcu. Ako torej tožitelj stori zavrnjeno mu prisego, mora se ugoditi tožbi, sicer pa je tožbeni zahtevek zavrniti. Na apelacijo toženke odbilo je višje deželno sodišče v Gradci z razsodbo z dne 2. avgusta 1893, št. 4653 tožbeno zahtevko. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 333 Razlogi Ne da se dvomiti, da sme zahtevati povračilo troškov, kdor priskrbi mladoletnemu, ki se še ne more preživeti sam, kar potrebuje. Povrniti pa mora to zakoniti zastopnik, ki je zavezan vzdrža-vati mladoletnega. Iz § a 1042. obč. drž. zak., ki vrejuje to tožbeno pravico, more se pa sklepati, da se sme zahtevati le povračilo tega, kar bi moral zavezanec mladoletnemu dati, a mu ni dal. — V le-tem slučaji razvidi se mera tega, kar bi morala toženka kot mati potrošiti za svojega ml. sina za časa njegovega vojaškega službovanja, iz določbe §-a 139. obč. drž. zak. Ni se zanikalo, da je dajala B. svojemu sinu mesečno alimentacijo 50 gld. Torej se mora priznati, da je povsem zadoščala svoji zakoniti dolžnosti. — Ta svota je bila namreč primerna z ozirom na obstoječe razmere za vzdrževanje sinovo; — in sicer tudi za časa, ko je bil jednoletni prostovoljec; to pa tem bolj, ker se niti ni trdilo, da bi si moral kupovati s tem zneskom obleko. Vrhu tega pa razmere jednolotnega prostovoljca, kadar je jetnik, niso take, da bi dajale povod za posebne in izvanredne vzdrževalne troške. — Ce pa sin ni shajal radi svojega življenja z njegovim razmeram primernim mesečnim zneskom, ni mati za to odgovorna. — Tožitelj pa, ki je baje na upanje dal D ju, bi se moral poprej prepričati o njegovi zmožnosti in volji plačevanja. Slučajni položaj ml. sina kot jetnik v vojašnici pa pač ni razlog, da bi se mu s kreditovanjem omogočilo trositi po materi prejeti denar za druge namene nego za plačevanje tega, kar potrebuje. — Najvišje sodišče ponovilo je pa prvosodno razsodbo z odločbo z dne 11. julija 1893, št. 8076. Razlogi. Toženka ni oporekala, da jo zadeva dolžnost v smislu §a 139. obč. drž. zak. Ne glede na to, se je li v istini kaj dalo D-ju — o tem se je ponudil dokaz — gre tu le za vprašanje, če je potrosil tožitelj s tem, da je dajal sinu jedila in pijače, take izdatke, kateri zadevajo po zakonu toženko? — Da se reši to vprašanje vpošte-vati se morajo dejanske razmere. Ni prepirno, da je bil D. prostovoljec ob lastnih troških, ko je dobil v kantini jedila in pijače, ne da bi jih bil plačal. Predno so ga vsprejeli v vojake, moral je predložiti reverz, da se bode za časa službovanja stanu primerno 334 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. vzdrževal. Gotovo je, da je ta reverz podpisala toženka kot mati in varuhinja. — S tem pa je dobila dolžnost, ki jo ustanovlja uže navedeni paragraf, za ta slučaj bolj natančen obseg. Stanu primerno vzdrževanje moralo se je ravnati po svrhi. O tem pa, da so troški za vzdrževanje, ako se dajo jedila in pijače, ni treba dokazil. Da je prekoračil zaračunjeni znesek 104 gld. potrebščine stanu primernega vzdrževanja, se ne more razvideti iz ugovorov, temveč govori proti temu okolnost, da se je dajala ta hrana tekom šest mesecev. Take troške morala bi tudi brez dvoma toženka trpeti za vzdrževanje svojega sina. Kolikor jih je torej tožitelj pokril, pristoja mu pravica §-a 1042. obč. drž. zak. Tega pa toženka ne more pobiti s trditvijo, da je dajala prostovoljcu mesečni znesek 50 gld., ker bi morala tudi skrbeti, da se uporablja gotovina v namen, ki ga je imela vsled vojaškega stanu njenega sina. Da si je D. priskrbel svoje potrebščine v kantini za časa svojih zaporov, se je moralo zgoditi, in ima svoje razloge v vojaških razmerah. Tožiteljeva krivda pa ni, da je bil pripravljen dajati prostovoljcu D-u, kar je potreboval za živež, ne da bi zahteval takojšnega plačila. Dajalo se je namreč sinu iz dobre hiše, ker se je pričakovalo, da bode mati plačala. Ne more se pa misliti, da je hotel plačati natakar Z. to iz lastnega žepa. Torej so dani tudi v tem oziru pogoji, zahtevati povračilo po § u 1042. obč. drž. zak. Tožbi bilo je pogojeno ugoditi, kakor je to storilo prvo sodišče. Dr. R. b) Dogovor, da je poslati blago ..franko" na določen kraj, znači kompetenco v smislu §-a 43. zakona z dne 20 novem bra 1852, št. 251. drž. zak Trgovec B v V. prodal je A-ju v Bregnici na Predarelslcem 30 vagonov a po 10.000 kg češpelj po ceni 510 gld. za vagon ter se zavezal, da bode poslal blago »franko« na kolodvor v Bregnici. Ker ni pogodbe v redu izpolnil, tožil ga je A pri o k r o ž n e m kot trgovskem sodišči v Feldkirchnu na odškodnino 3435 g'd. 30 kr. B ugovarjal je nepristojnost tega sodišča, ker ima svoje bivališče v V., ne pa v Bregnici. Z odlokom z dne 17. junija 1893, št. 969 zavrnilo je imenovano sodišče v smislu dvor. dekreta z dne 25. januvarija 1832, Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 335 št. 1832. z. j. z. oziroma z dne 7. novembra 1820, št. 174. z. j. z. ta ugovor. Razlogi. Iz navedeb obeh strank izhaja, da sta tožitelj in toženec sklenila pogcdbo, po kateri se je toženec zavezal, izročiti tožitelju 30 vagonov a po 10.000 kg češpelj, po 510 gld. vagon »franko« na kolodvoru v Bregnici. Besedam »izročilno fianko kolodvor Breg-niča c ne more se dati druzega pomena, nego da se mora poslati blago za določeno ceno brez povrnitve troškov v Bregnico. Nikakor pa ne pomenijo te besede — kakor trdi toženec — le določitev cene z uredbo transportnih troškov, temveč vsebujejo določbo gledč kraja, na katerem se mora izvršiti pogodba, ter tudi za katero ceno. — Po jasni vsebini §-a 43. jur. norm. sme se, ako se določuje v pogodbi izrecno kraj, v katerem se mora vršiti plačilo ali kaka druga dolžnost, vložiti vse tožbe tičoče se te pogodbe gledč izpolnitve, razveljave ali pa odškodnine, ker se ni izpolnila pogodba, pri sodišči, kateremu bi bil podvržen toženec, ako bi imel svoje redno bivališče v kraji, kjer se mora izpolniti pogodba. Dogovor kraja pa, na katerem se mora izročiti prodano blago, je torej zadostna podlaga za uporabo navedene zakonite določbe pri tožbi, ki je naperjena na povrnitev škode, ki se je povzročila po prodajalcu, ker ni izpolnil pogodbe. V le-tem slučaji je Bregnica kraj, kjer se mora blago izročiti (dobaviti). V smislu §-a 43. j. n. je torej pristojnost tega sodišča opravičena. Temu ne more nasprotovati po tožencu navedeno tožiteljevo zagotovilo, da bode plačal kupnino v V. ali G. — tudi ako bi se v istini dokazalo — ker ukazuje čl. 325. trg. zak, izrecno, da za podsodnost ni merodajen kraj, kjer se mora v smislu tega člena vršiti plačilo denarja kot povratno odpravilo (nasprotna dolžnost). — Torej se je morala >exceptio incompetentiae« odbiti brezpogojno. Višje deželno sodišče ugodilo je toženčevemu rekurzu z odločbo z dne 27. julija 1893, št. 4179 ter izreklo, da je sodišče v Bregnici nepristojno za razsojo te pravde. Razlogi. Glasom po tožitelji predložene pismene pogodbe je toženec prodal blago >franko kolodvor Bregnica.« — Iz tega besedila ne sledi ničesar nego, da sta se stranki zjedinili glede cene 336 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 510 gld. za vagon vračun.ši prevozne troške, katere mora plačati prodajalec. Ne da se pa posneti iz tega besedila, da bi se določila Bregnica kot kraj, kjer mora prodajalec izpolniti pogodbo. Ker se je torej brez dvoma blago moralo poslati tožitelju in se je to tudi dejansko vršilo, gre tu le za vzdaljno opravilo, pri katerem se izročitev ne vrši iz roke v roko in ne istodobno. Pri tem opravilu je pa prodajalec za slučaj, da ni določil kupec ničesar gled6 načina pošiljatve, smatrati pooblaščencem — torej tudi zavezanim, določiti ta način mesto kupca, kakor bi to storil skrben trgovec posebno pa tudi izbrati osebo, ki izvrši oz. poskrbi prevoz. — Po pogodbi bila je sicer res Bregnica kraj, kamor je bilo blago namenjeno. Ni pa neogibno, da bi bila tudi kraj, kjer je blago izročiti (čl. 342. trg. zak.), ali: Kraj, kamor je blago namenjeno, ni neogibno identičen s krajem, kjer mora prodajalec izpolniti svoje dolžnosti. — Takim smatrati je le ali izrecno imenovani kraj ali pa oni, koji se da posneti iz bistva pogodbe ali pa iz namena pogodbenih strank, ako ga pa ni, oni kraj, na katerem ima prodajalec svoj trgovski sedež, ali pa vsaj svoje redno bivališče (čl. 342. in 324. trg. zak.) — Ni se pa dokazalo, da bi se bilo dogovorilo, da mora prodajalec izpolniti pogodbo v Bregnici, — iz priložene pismene pogodbe se to ne da razvideti; iz določbe pa, da je prevzel toženec troške pošiljatve, nikakor ne sledi (po jasnem besedilu čl. 345. trg. zak.), da je smatrati krajem izpolnitve pogodbe oni, kamor je poslati blago. Na vprašanje pa, mora li jamčiti prodajalec za nevarnost, ki je zadela blago med vožnjo, se tudi ne sme odgovarjati, ker bi se potem razsojalo o zadevi spadajoči v glavno pravdo. Ako torej Bregnica ni kraj izpolnitve za toženca, se tudi tu ne sme uporabljati §-a 43. j. n., ter je toženec po pravici ugovarjal nepristojnost I. sodišča. Najvišje sodišče je pa razveljavilo višjesodno odločbo ter ponovilo prvosodni odlok z odločbo z dne 19. septembra 1893, štev. 11028. Razlogi. Uže večkrat omenjena pogodba nima druzega pomena, nego da se je zavezal toženec, poslati blago brez troškov v Bregnico. Tožitelj vsprejel je to ponudbo —¦ torej se je določilo, da se mora Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 337 pogodba izvršiti v Bregnici. Z ozirom na čl. 324. in 325. trg. zak. moralo se je torej ugoditi revizijskemu rekurzu tožiteljevemu ter razveljaviti višjesodno, ponoviti pa prvosodno odločbo. *) Dr. S-r. c) V pogodbi se nahajajoča določba na razsodnike izgubi svojo veljavo, ako pristopi udeleženec, kateri je ne podpiše. Vodstvo rudarske družbe K. sklenilo je leta 1888. s družabnikoma A in B pismeno pogodbo, s katero se je osnoval konzorcij, kateremu je bilo priskrbovati družbi K. tuje rude za časa pomankanja lastnih. Posamezne točke pogodbe glase se: Družba obdelovala bode od konzorcija dobavljene rude in prodajala izdelke »in commissione«; dobiček razdelil se pa bode med družbo in konzorcijem v razmerji 95 : 5 ; vodstvo rudarske družbe sestavlja račune; po končani zvezi izplačajo se vloge in dobiček kon-zortom; v konzorcij vstopiti smejo jedino le rudarski družabniki, število udeležencev pa ni omejeno. —- Važen je člen XVIII. te pogodbe, ki slove: »Z ozirom na vkupnost koristij konzortov kot rudarskih družabnikov med seboj in rudarsko družbo K. sodilo bode o vseh sporih, ki bi nastali iz te pogodbe, razsodišče. Vsaka pritožba in pravna pot je izključena. Vsaka stranka imenuje jed nega razsodnika. Oba razsodnika pa volita potem predsednika, event. po srečkanji. Jedno-glasna razsodba, oziroma po predsedniku potrjeni izrek jednega razsodnika, končuje spor definitivno.« V konzorciji bila sta začetkoma le A in B, ki sta podpisala pogodbo. Pristopil je potem tudi C ter sopodpisal pogodbo. Začetkom leta 1890. izstopil je iz zveze B. julija meseca leta 1890. pa je vstopil D. Le-ta pa pogodbe ni podpisal. — Ko se je končala julija meseca 1891. 1. zveza in se je vsled tega razšel konzorcij, bili so udeleženci A, C in D. Septembra meseca istega leta prejel je vsak teh udeležencev pismo vodstva rudarske družbe z obračunom, po katerem bi morali udeleženci A, C in D vsled denarnih vlog, posojil, deležev na dobičku itd. dobiti še svoto 15.260 gld. *) Glej nasprotne odločbe uaj. sod. z dne 8. aprila 1891, št. 2724, Now. IV., 360; z dne 30. januvarija 1884, št. 13504, A. C. 1121; z dne 20 januvarija 1874, št 183, G. U.' 5227 (k. p. r. 66) — ter zgorajšnji jednaki z dne 13. marcija 1889, št. 2144, A. C. 1462 in 7. dne I. avgusta 1860, št. 6846, itd. Ured. 22 338 42 kr. iz zveze. Ker se jim ni izplačala ta svota, vložili so vsi trije pri deželnem kot trgovskem sodišči v Lj. tožbo. — Tej tožbi je rudarska družba K. ugovarjala pogodbo na razsodišče, sklicevaje se na navedeni člen XVIII. Tožitelji pa sklicevali so se na to: i.) da določuje člen XVIII. pristojnost razsodišča le za prepire nastale iz omenjene pogodbe oziroma zveze; ker se je pa zveza uže končala ter tirjatev priznala, ne more se več pripisovati tej določbi veljave; 2.) da se je ustanovilo razsodišče le radi vkupnosti ko-ristij, ta pa se je nehala s končano zvezo; 3.) da ne določuje člen XVIII. dovolj jasno, kako se mora sestaviti razsodišče (razs. najv. sod. z dne 3. februvarija 1888, št. 1269. G. Z. št. 22 ex 1888.); in 4.) da ni tožitelj nikoli podpisal (razsodniške) pogodbe, torej čl. XVIII. ne more veljati zanj ter vsled ozke zveze vseh treh toži-teljev tudi ne za ostala dva. Toženka K. sklicevala se je na pogodbo, dalje na to, da je D cesijonar B-jev, da je bil konzorcij javna trgovska družba, da velja tu č I. 113. trg. zak. (tožitelji smatrali so konzorcij le kot družbo v smislu čl. 266. — 270. trg. zak.) — dalje, da pri trgovskih opravilih ni treba pismene pogodbe po čl. 317. 1. c, da velja ta člen tudi za pogodbe na razsodišče itd. Dež. sodišče v Lj. zavrnilo je z razsodbo z dne 8. aprila 1893., št. 2550 ugovor nepristojnosti iz sledečih razlogov. Pogodba, po kateri se prepušča rešitev pravnega prepira razsodišču, mora se sklepati pismeno (§ 270. o. s. r.). Stranke so jedine, da se je sklenila pogodba pismeno le med rudarsko družbo K. in tožiteljema A in C, ne pa tudi s tožiteljem D. Da bi bil D cesijonar B-jev in kot tak podvržen razsodišču, se ne more reči, ker se o tem ni ponudil zadosten dokaz. — Razmotrivati je torej le, če se ni podvrgel tožitelj D razsodniški podsodnosti s tem, da je vstopil v konzorcij. Konzorcij bil je le družba za gotova trgovska opravila — namreč za nakup rud v obdelovanje in nadaljno prodajo torej tako zvana slučajna družba v smislu čl. 266. in na si. trg. zak. Ni pa tretjega pravnega subjekta od tožiteljev. Vsak udeleženec, ki je stopil v konzorcij, je samostalen pravni subjekt in pogodbena stranka. — Če pa zahteva zakon za gotovo vrsto pogodeb določene for- 339 malnosti, je nasledek vsakega preziranja le-teh neveljavnost pogodbe. Ugovor nepristojnosti torej ni utemeljen, kar se tiče toži-telja D. Vpraša se pa, kaj velja za tožitelja A in C? Uvažuje, da se more razmerje med toženko in tožitelji ter iz tega izvirajoče pravice —¦ vsaj kolikor se da sedaj sklepati — presojevati le vkupno in nerazdeljeno, ter da se tudi ne more prepuščati razsodbo o istem pravnem razmerji različnim sodnikom ter tako omogočiti nasprotujoče si odločbe (analogon ex § a 40. o. s. r.) — z ozirom na t o, da je imenovanje razsodišča le izjema od pravila, da se ne more nihče odtegovati svojemu rednemu sodniku, da se izjema ne sme razlagati raztegujoče, — da se je tožitelj D vloži v ši tožbo pri rednem sodniku dovolj jasno izjavil, da hoče imeti njegovo razsodbo in ne razsodniško, — mora se tu pač umakniti izjema pravilu ter se mora radi navedene koneksitete izreči, da je pristojen tudi glede ostalih dveh tožite 1 j e v A in C redni sodnik in ne razsodišče. Na apelacijo toženke je višje deželno sodišče v G. potrdilo z razsodbo z dne 24. majnika 1893, št. 5194 prvo razsodbo. Razlogi. Toženka izpodbija kompetenco deželnega kot trgovskega sodišča v Lj. za razsojevanje o tožbi de pr. 30. junija 1892, štev. 5783 le radi tega, ker baje niso pristojna za to razsojo državna sodišča, pač pa na podlogi pogodbe iz 1. 1888. zasebno razsodišče, katero se mora šele sestaviti. Da se reši incidenčni spor radi pristojnosti, treba je brez ozira na meritorični položaj dognati, koliko ima še veljave pogodba iz leta 1888. za današnje tožitelje. —- Po besedilu te pogodbe, katera vsebuje tudi določbo o razsodišči, sklenila se je ta med A in B na jedni strani in rudarsko družbo K. na drugi, ter je pristopil tej pogodbi potem tudi C, ki jo je podpisal. Z omenjeno tožbo pa zahtevajo A, C in D, naj se obsodi rudarska družba v plačilo njim kot členom konzorcija pristoječe tirjatve. — Vpraša se torej v prvi vrsti, je li ta pravdna zadeva res iz zgorajšnje pogodbe nastala pravda, katero sme rešiti le razsodišče? Navedeni dogovor na razsodišče vršil se je po besedilu čl. XVIII le z ozirom na vkupn ost koristij med členi konzorcije kot rudarskimi družabniki in rudarsko družbo. Uže iz tega razloga, ki je velevažen, da se izve volja pogodnikov, da se posneti, da se je nameravalo ustanoviti razsodišče 22* 340 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. edino le za spore, ki bi nastali bodi-si med členi konzorcija ali pa s družbo, a le za časa še obstoječe zveze. Ni pa upravičen sklep, da se hočejo odtegniti podsodnosti rednega sodnika tudi pravde, ki bi nastale potem, ko se je uže povsem končala zveza med konzorcijem in družbo. — Zveza se je razrušila, s tem pa je odpadel pogoj ustanovitve razsodišča, ter se je morala uže iz tega razloga zavrniti »exceptio incompetentiae.« Se bolj opravičena je pa zavrnitev, če se pomisli, da niso pri tej pravdi iste osebe udeležene, katere so sklenile omenjeno pogodbo. Sklicuje se v tem oziru na razloge prvega sodišča, ki dokazujejo, da sploh ni gledč sopravdarja D pogodbe na razsodišče; pripomni se pa le še sledeče: Res je, da se v pogodbi iz 1. 1888. tudi govori o tem, da smejo pristopiti konzorciju še druge osebe. S tem ne pridobi se pa ničesar za ugovor nepristojnosti. Če je pristopil nov ud, od katerega toženka sama ne more trditi, da bi se podvrgel razsodnikom, se da le sklepati, da se je ustanovil položaj, ki izključi — ker manjka privolitve vseh udeležencev —, da bi se moglo sklicevati na razsodišče, dogovorjeno le med prvotnimi pogodniki. Izvanredni revizijski pritožbi najvišje sodišče ni ugodilo ter potrdilo z razsodbo z dne 14. septembra 1890, št. 8747, skli-cevaje se na razloge nižjih sodišč, ker ni povoda uporabljati dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1893, štev. 2593 z. j. z. Dr. S. d) 0 izpovedbah prič pridobiti si mora sodišče znanje primernim potom. — Troške prevajanja izpovedeb pokriti je iz zaklada za uradne potrebščine, ako sodišče ne razume jezika, v katerem so izpovedale priče. Deželno sodišče v Gr. zaprosilo je v nekej spornej zadevi okrajno sodišče v Kr., da zasliši več prič. Poslednje sodišče zaslišalo je priče v slovenskem jeziku ter na to slovenske zapisnike vposlalo rekvirujočemu sodišču. Let6 dalo je zapisnike po tolmaču preložiti v nemščino in je potem naprosilo imenovano okrajno sodišče, da pristojbino tolmača v znesku 10 gld. iztirja od zastopnika toženca kot dokazovalca. Okrajno sodišče vKr. izdalo je zastopniku plačilni nalog. Vsled rekurza proti plačilnemu nalogu razsodilo je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 19. aprila 1893, št. 3602: Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 341 Uvažujč, da je sicer zaslišanje prič odredilo se na predlog toženca, da pa so glede" jezika, v katerem je bilo priče zaslišati vpošte-vati se morali zakoniti propisi, ne da bi bilo v tej zadevi dopustiti kako vplivanje strank; u v ažu j e, da je prestava zapisnika o zaslišanji prič, katere preskrbitev ne more nalagati se pravdnej stranki, odredila se uradno, da torej tu gre le za notranji uradni posel, in uvažujč, da mora rekvirujoče sodišče o vsebini izpovedeb prič primernim potom, ako potreba na troške lastnega zaklada za uradne potrebščine pridobiti si znanje, vsled česar je nedopustno, tožencu nalagati troške prevajanja, — razveljavi se plačilni nalog prvega sodišča, troške rekurza pa je smatrati pravdnim troškom. e) V skrajšanem postopanji vlagati se smejo rekurzi brez odvetniškega podpisa, ako biva v dotičnem kraji nobeden ali samo j eden odvetnik. Okrajno sodišče v Radoljici vrnilo jez odlokom z dne 28. junija 1893, št. 4616 rekurz Marije R. proti odloku, izšlem v skrajšanem postopanji in odmerujočem troške, pritoževalki, naj priskrbi rekurzu podpis kakega odvetnika. Višje deželno sodišče v Gradci potrdilo je vsled rekurza ta odlok z odločbo z dne 8. julija 1893, št. 7010. Ničnostnemu rekurzu je pa najvišje sodišče z odločbo z dne 27. septembra 1893, št. 11409 ugodilo, razveljavilo nižjesodna odloka in naročilo, naj se reši pritoževalkin rekurz proti troške od-merujočemu odloku ter se pri tem ozira tudi na troške ničnostnega rekurza, uvažujč, da biva v Radoljici samo jeden odvetnik, vsled česar je dovoljeno v smislu ukaza pravosodnega ministerstva z dne 5. julija 1859, št. 122. drž. zak., da je Marija R. vložila rekurz proti odloku v skrajšanem postopanji brez odvetniškega podpisa. /) Kedaj je utemeljen ugovor iz §-a 1335. obč drž. zak? V pravdi Jožeta K. proti Ivanu B. izdalo je deželno sodišče v Ljubljani razsodbo z dne 13. decembra 1892, št. 11280, glasč se: Toženec Ivan B. dolžan je plačati tožitelju Jožetu K. na podlagi računa z dne 4. novembra 1891. 1. na uže v plačilo zapadlih 342 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. obrestih 625 gld. 05 kr. s 5°/0 zamudnimi obrestmi od 1. januvarija 1892. 1. naprej in pravdne tro.ške. Razlogi: Toženec prereka, da bi bil prejel od tožitelja 6000 gld. ali vsaj 4000 gld. na posojilih in trdi, da mu je tožitelj na posojilih samo odštel: 1. tekom leta 1871........ . . . 964 gld. — kr. 2. tekom leta 1872...........700 „ — „ 3. 1. julija leta 1879..........9°° » — •> 4. 12. marcija leta 1881.........200 „ - „ 5. 22. aprila leta 1883.......... 600 „ — „ 6. 1. junija leta 1885.......... 500 ., — ,, skupaj torej le............3864 gld. — kr. Dalje trdi toženec, da bi bil tožitelj upravičen, tirjati z ozirom na to, da so dosegli obresti z obrestmi od obresti vred od glavnic navedenih pod št. 1., 2. in 3. visokost kapitala, ter je prenehal glasom določbe §-a 1335. obč. drž. zak. tek daljnjih obrestij — le: 1. glavnico tekom leta 1871. danega posojila . 964 gld. — kr. obresti v istem znesku.......964 ,, — ,, 2. glavnico tekom leta 1872. danega posojila . 700 ., — „ obresti v istem znesku.......700 „ - „ 3. glavnico tekom leta 1879. danega posojila . 900 „ — ., obresti v istem znesku....... 900 ,, — ,, 4. glavnico posojila z dne 12. marcija leta 1881. 200 ,, — „ obresti do 31. decembra leta 1891. . . 175 „ 48 „ 5. glavnico posojila z dne 22. aprila leta 1883. 600 ,, — „ obresti do 31. decembra leta 1891. . . . 396 „ — ,, 6. glavnico posojila z dne 1. junija leta 1885. . 500 ,, — „ obresti do 31. decembra leta 1891. . . . 234 ,, 10 „ skupaj ............' . . 7233 „ 58 „ in po odbitku zastavnopravno zavarovanih . . 7200 „ — „ samo še.............. 33 „ 58 ,, da pa tudi- ta dolg ne obvelja, ker je toženec tožitelju plačal na račun dolga uže . . . 204 „ 30 „ A ta ugovor ni utemeljen niti po zakonu, niti po razmerah med strankama. § 1335. obč. drž. zak. sicer določa, da ugasne Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 343 daljnji tek obrestij, toda le za slučaj, da je pustil upnik narasti obresti do visokosti glavnice. To se pa v tem slučaji ni zgodilo. Toženec sam pravi v svojem odgovoru, da je z nasprotnikom občeval veliko let v denarnih zadevah, in da je bilo dogovorjeno, da od posojila teko obresti po 6°/0 in da od obrestij, ako bi jih toženec ne mogel plačati, zopet teko obresti. — Da bi bil plačal toženec obresti, sam ne trdi. Iz priloženega računa z dne 4. novembra 1891. 1., o katerem toženec v odgovoru sam priznava, da ga je lastnoročno pisal in podpisal, kateri se ima torej smatrati v smislu §-a 113. o. s. r. popolnim dokazilom, — pa se razvidi, na kak način se je vršilo to obrestovanje, oziroma prištevanje obrestij. Ta račun dokazuje jasno, da sta stranki leto za letom prištevali zaostale obresti k glavnici in od nove svote zopet računali obresti. — S tem je pa izključeno, da bi bil upnik obresti pustil naraščati v tem smislu, kakor meni § 1335. obč. drž. zak. naraščanje. Ne obresti, le glavnica je rastla, ker stranki premenili sta zaostale obresti v novo posojilo, v novo glavnico in s tem je uže samo na sebi izključeno, da bi obresti mogle doseči glavnico. Slučaj §-a 1335. obč. drž. zak. je pa čisto drugi. Ako bi se pa tudi primerjale določbe §a 1335. obč. drž. zak. na razmere med strankama tožencev ugovor slučajno vendar ne bi bil utemeljen. Po prilogah je dokazano, da je toženec v zajemni pogodbi z dne 24. junija 1882. 1. pripoznal, da mu je tožitelj posodil 2000 gld., od katerih se je toženec zavezal plačevati po 6°/0 obresti in vrniti je proti poluletni napovedbi; — da je dalje toženec podpisal zajemno pogodbo z dne 15. septembra 1882. 1. in v tej pogodbi priznal, da mu je odštel tožitelj 1. januvarija 1882. 1. na posojilu 1000 gld. in 15. septembra 1882. 1. zopet IOOO gld. ter da dolguje tožitelju 2000 gld, od katerih je plačevati 6°/0 obresti — da je slednjič toženec podpisal zajemno pogodbo z dne 13. januvarija 1886. L, v koji priznava, da dolguje tožitelju na obrestih in posojilu 2000 gld. s 6°/0 obrestmi. Dokazano je torej, daje toženec napravil tožitelju 24. junija 1882. 1., 15. septembra 1882. 1. in 13. januvarija 1886. 1. dolžna pisma o prejetih posojilih in obrestih, in ker stranki ne omenita drugih denarnih razmer, je brez dvoma, da govore zadolžnice ravno o istih posojilih, o katerih toženec prizna, da jih je prejel. Toženec upira se sicer proti temu, da bi se oziralo na te priloge, in pravi, da je sklicevanje na te priloge v repliki nedopustna novota. Pa to za- 344 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. konito ni utemeljeno, ker tožitelj bil je prisiljen proti navedbam toženčevim v odgovoru ponuditi dokaz o došteti valuti po zadolž-nicah, na katere v tožbi sklicevati se ni bilo treba, ker v zadolžnici navedena svota ni prepirna. Po §-u 47. o. s. r. dopustljivi so pa v repliki vsi dokazi in navedbe, katerih potrebuje tožitelj za obrambo proti navedbam odgovora. Ce je pa toženec tekom leta 1882. napravil zadolžnice in v teh priznal, da dolguje tožitelju 4000 gld., vršila se je s tem popolna novacija poprejšnjih razmer in toženec ni upravičen, sklicevati se na okolnosti, katere so se poprej godile. Ravno to pa velja tudi o zadolžnici z dne 13. januvarija 1886. 1. in s tem je veljavnost določeb §-a 1335. obč. drž. zak. za pred-ležeči slučaj izključena. Pa tudi za slučaj, da bi toženčeve navedbe o doštevanji posameznih posojil bile resnične, kaže račun, da se še ni bil dosegel 24. junija 1882. L, oziroma 15. septembra 1882. 1. »alterum tantum« obrestij, in da ugovor »non numeratae pecuniae« ni utemeljen. Tekom leta 1871. došteto posojilo 946 gld. znašalo bi 24. junija 1882. leta, z obrestmi in z obrestmi od obrestij le 1905 gld. 88 kr. ter ne doseže dvojne glavnice. Iz tega pa sledi, da obresti pozneje doštetih posojil tudi niso dosegle 1 alterum tantum«, da torej 1. 1882. še ni bil ugasnil tek obrestij. Za čas od leta 1882. naprej merodajne pa so bile, kakor uže dokazano, le zadolžnice. Na lastne navedbe toženčeve se opirajoči račun kaže nadalje, da je dolgoval toženec tožitelju leta 1882. na posojilih in kapitalizovanih obrestih 4301 gld. 81 kr. in 13. januvarija 1886. 1. na posojilih in kapitalizovanih obrestih 6668 gld. 24 kr., da je torej ugovor »non numeratae pecuniae« popolnoma neutemeljen. Dokazanim more se torej smatrati, da je toženec po lastnoročnem pisanem obračunu z dne 4. novembra 1891. 1. istinito dolgoval svoto 7825 gld. 05 kr. in da je s to svoto po odbitku zastavno-pravno zavarovanih 7200 gld. še na dolgu nezavarovana svota 625 gld. 05 kr, Tožitelj trdi, da je obljubil toženec o priliki obračuna z dne 4. novembra 1891. 1. plačati zaostale obresti do božiča 1. 1891. in ni dvomiti, da velja ta obljuba samo za svoto 625 gld. 05 kr., ker so dalje zaostale obresti 1200 gld. zastavnopravno zavarovani, ter o zapalosti te svote velja vsebina dotične zadolžnice. V dokaz obljube plačila do božiča 1891. 1. nalaga tožitelj tožencu negativno vračno prisego. Ker toženec odločno taji, da bi bil obljubil plačati obresti do božiča 1891. 1. in da bi bila zapadla svota 345 625 gld. 05 kr. v plačilo, ker znašajo dalje glasom obračuna z dne 4. novembra 1891. 1. obresti za leto 1891, le 454 gld. 49 kr. ter odpade svota 170 gld. 56 kr. na že kapitalizovane obresti, rešiti se mora vprašanje, je-li zapadla iztožena svota v plačilo, in je-li tožiteljeva dolžnost, da dokaže, da je toženec plačilo obljubil ali ne. — Kakor se razvidi iz računa z dne 4. novembra 1891. 1. znašajo obresti za 1891. 1. 454 gld. 49 kr. Te obresti moral je toženec glasom določbe §-a 997. obč. drž. zak. plačati na vsak način do konca leta 1891. in le nasprotni dogovor strank bi zamogel oprostiti toženca te dolžnosti. Da bi dogovorili stranki v zadevi plačila obrestij, da jih ima toženec plačati v kakem poznejšem roku, toženec sam ne trdi. Obresti za 1. 1891. v znesku 454 gld, 49 kr. zapadle so torej brez dvoma 1. januvarija 1892. 1. v plačilo in je v tej zadevi popolnoma brez pomena, je-li obljubil toženec plačilo do božiča 1891 1. ali ne, ker je tožitelj uže na podlagi zakona upravičen plačilo tirjati po preteku leta 1891. Pa tudi ostala svota 170 gld. 56 kr. na zaostalih, oziroma kapitalizovanih obrestih zapadla je v plačilo, ker to, kar velja o obrestih za leto 1891., velja tudi za starejše obresti, ker dalje glavnica v smislu §-a 904. obč. drž. zak. v plačilo zapade, kakor hitro upnik zahteva plačilo, toženec pa sam ne trdi, da bi se bilo dogovorilo v zadevi zapalosti glavnice kaj druzega. Iztožena svota 625 gld. 05 kr. bila je torej najkasneje do 1. januvarija 1892. 1. plačljiva, in ker toženec ni plačal, ima tožitelj tudi v smislu §-a 1333. obč. drž. zak. pravico računiti zamudne obresti. — Proti tej razsodbi vložil je toženec apelacijo, katero je pa višje sodišče z razsodbo z dne I. marcija 1893, št. 1894 zavrglo in potrdilo apelovano razsodbo iz sledečih razlogov. Toženec priznal je v svojem odgovoru izrecno, da je listino gledč računa z dne 4. novembra 1891. 1. svojeročno spisal in podpisal in stvarja leta radi tega proti njemu dovršen dokaz. Smatrati je torej dokazanim, da je znašal tožencev dolg vsled obračuna uže 1. januvarija 1. 1887. svoto 6000 gld. Toženec ugovarja, da tožitelj ni upravičen od posameznih posojilnih glavnic, kedar se je dosegel vsled naraščanja obrestij in obrestnih obrestij »alterum tantum« glavnice, tirjati daljnje obresti in obrestne obresti, sklicevaje se na :ik; Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. postavno določbo § a 1335. obč. drž. zak. Toženec pa sam nikakor ne trdi, da bi bil doslej plačal kake vsote na glavnici ali obrestih v gotovini. Ako se tudi listine z dne 24. junija 1882. 1., z dne 15. septembra 1882. 1. in z dne 13. januvarija 1886. 1. nikakor ne vpoštevajo in se opira samo na račun z dne 4. novembra 1891. 1., kateri prizna toženec, je jasno, da je dan 1. januvarija 1887. 1. ona stalna točka, iz koje izhaja račun z dne 4. novembra 1891. 1. Ako se nadalje ozira jedino le na navedbe toženčeve tekom pravde gledč posameznih posojilnih glavnic, vprašati je pred vsem, ako je bil s 1. januvarijem 1887. 1. »alterum tantum« posameznih od toženca tekom odgovora s svoto 3864 gld. priznanih posojil s svoto 6000 gld. prekoračen ali ne. Več kot »alterum tantum« se dne 1. januvarija 1887. 1. ni smelo tirjati. Ta račun pa daje nastopno posledico: 1. s prvim leta 1871. danim posojilom v znesku 964 gld. —- kr. 2. z drugim leta 1872. odštetim posojilom v znesku.............7°° — " dosegel se je vsled obrestij in obrestnih obrestij uže 1. 1883. oziroma 1. 1884. »alterum tantum«, torej se dalje obresti niso mogle tirjati, kakor one, koje so jednake glavnici v znesku............964 ,, — „ in................700 „ — „ 3. od tretje po navedbi toženčevi dne 1. julija 1879. '• odštete posojilne glavnice v znesku 900 ., — ,, narasla je s 1. januvarijem 1887. 1. na obrestih in obrestnih obrestih svota.....534 „ 44 ,, oziroma je takrat iznašala glavnica z obrestmi in obrestnimi obrestmi 1434 gld. 44 kr. 4. od četrtega po navedbi toženčevi dne 12. mar- cija 1. 1881. odštetega posojila znašajočega 200 „ — „ narasla je 1. januvarija 1887. 1. na obrestih in obrestnih obrestih svota ...... 80 „ 47 „ oziroma je takrat znašala ta glavnica z obrestmi in obrestnimi obrestmi 280 gld. 47 kr. 5. od petega po navedbi toženčevi dne 23. aprila 1883. 1. odštetega posojila v znesku . . 600 „ — „ Odnos . . 5642 gld. 91 kr. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 347 Prenos . . 5642 gld. 91 kr. naraslo je s I. januvarijem 1887. 1. na obrestih in obrestnih obrestih........ 144 „ 25 „ oziroma je znašala takrat ta glavnica z obrestmi in obrestnimi obrestmi 744 gld. 22 kr. 6. od šestega po navedbi toženčevi dne 1. julija 1885. 1. danega posojila v znesku . . . 500 „ — ., naraslo je s 1. januvarijem 1887. 1. na obrestih in obrestnih obrestih........ 45 „ 90 „ oziroma je znašala takrat glavnica z obrestmi in obrestnimi obrestmi 545 gld. 90 kr. 7. glasom obračuna z dne 4. novembra 1891. 1. dobil je toženec od tožitelja dne 1. januvarija 1887. 1. odštetih še...... 47 ,, 79 ,, to znaša skupaj...........6380 gld. 85 kr. Več torej tožitelj ni smel tirjati od toženca, ako se toženčeve navedbe smatrajo merodajnimi. če se inače tožitelj ni hotel pregrešiti proti določbi §-a 1335. obč. drž. zak. Vsaj pa dne 1. januvarija 1887. 1. glasom obračuna z dne 4. novembra 1891. 1. raču-njena svota z zneskom 6000 gld. tega zneska niti dosegla ni, postavna določba §-a 1335. obč. drž. zak. se z obračunom z dne 1. januvarija 1887. 1. ni kršila. Iz listine z dnč 4. novembra 1891. L razvidi se dalje, da je bila od tega dne dalje obračunu obrestij in obrestnih obrestij obračunjena svota 6000 gld. temelj, ne more se torej reči, da bi tako postopanje kršilo kako postavno določbo v katerem koli oziru; naraščaji na obrestih so se kapitalizovali in nadaljnje obresti računjale so se od tako naraslih glavniških zneskov. Stvar bila bi ista, ako bi toženec tožitelju obresti v gotovini odštel in le-ta njemu zopet nazaj odštel kot posojilo. Da se pa ni prekoračil od dne 1. januvarija 1887. 1. »alterum tantum« svote 6000 gld. s 1. januvarijem 1892. 1. vštevši obresti in obrestne obresti po svoti 8029 gld. 35 kr. ni treba po računu dalje razkladati. Pri tem položaji ni bil ugovor tožencev utemeljen. (Konec prihodnjič.) Dr. Ž. 348 Iz upravne prakse. Iz upravne prakse. Posvetovanje o razpisu doplače nahajati se mora izrecno na dnevnem redu shoda rudarskih družabnikov. Na dan i. junija 1893. 1. sklicalo je vodstvo rudarske družbe K. v Ljubljano vse družabnike na shod. Na dnevnem redu je bilo le: 1. poročilo ravnateljstva o pretečenem letu, 2. poročilo preglednega odseka, 3. predložitev delavnega načrta in sklepanje, 4. razni nasveti. Med zborovanjem predlagal je jeden izmed delničarjev, naj se razpiše na vsak kos (kuks) doplača 200 gld. Temu se je pro-tivil družabnik N. v svojem imenu in v imenu nekaterih sodružab-nikov, a brez uspeha, ker je večina glasovala za razpis. — N. in sodružabniki vložili so potem pritožbo do rudarskega glavarstva v Celovci, katero je pa pritožbo odbilo z odredbo z dne 18. julija 1893, št. 1896. Razlogi. Izpodbijani sklep shoda rudarskih družabnikov ne spada med zadeve, gledč katerih je treba za pravomočno ob veljavo privoljenja rudarskega oblastva v smislu §-a 155. zak. z dne 23. maja 1854, št. 146. drž zak. Po §-u 19. dne 21. aprila 1885, št. 1041 potrjenih pravil rudarske družbe K. ustanovilo se je vrh tega razsodišče za rešitev sporov, ki bi nastali mej rudarsko družbo in družabniki glede iz le-teh pravil izhajajočih pravic in dolžnostij. S tem se je pa uprav nameravalo zaprečiti, da bi se delala krivica manjšini. Torej se napotijo pritoževala na to določbo družbenih pravil. Vpo-števalo se je pa sledeče: Če tudi veleva § 8. pravil složno s §-om 150. obč. rud. zak., da se morajo navesti v pismenem povabilu na shod rudarskih družabnikov vsi predmeti, o katerih se bode najbrže razpravljalo, in se ni nahajalo posvetovanje o doplači za kose na dnevnem redu shoda dne 1. junija 1893. L, se vendar ne more reči, da je bilo posvetovanje in sklepanje o tem predmetu izključeno. Izpis doplač je namreč uprav jedno tistih pripomočkov, s katerimi se priskrbe potrebna sredstva za nadaljevanje podjetja, ter more povsem naravno izhajati iz posvetovanja jedne v dnevnem redu navedenih toček. Bila bi gola formalnost, če se bi hotelo zabraniti shodu rudarskih družabnikov sklepati o nasvetu glede1 za izvršitev delavnega načrta potrebnih doplač, ker se ne nahaja ta točka Književna poročila. 349 izrecno na shodnem programu. Shod je bil pravilno sklican in sklepčen. Torej je bilo povsem v njegovem samostalnem delokrogu, da se je posvetoval in sklepal o formalno stavljenem nasvetu, razpisati doplačo za vsak kos. Za razpis bila je večina. Rudarsko oblastvo nima torej povoda smatrati sklep storjenim proti pravilom društva ali pa proti določbam XVI. poglavja obč. rud. zak. ter posredovati v smislu §-a 149. 1. c. — Da se bi pa ustavil sklep shoda ne dovolijo niti rud. zakon niti društvena pravila. Vsled rekurza udeležencev razveljavilo je poljedelsko ministerstvo to odločbo z ukazom z dne 18. oktobra 1893, št. 16461. 1574 ter odločilo, daje navedeni sklep družbenega shoda neveljaven. Razlogi. Rudarsko glavarstvo napotilo je v svoji rešitvi pritoževalce na razsodišče, katero je določeno v §-u 19. družbenih pravil, vendar pa razsodilo meritorno o pritožbi, ter tako prišlo v protislovje, ker mora vendar za meritorno rešitev biti pristojno ali rudarsko oblastvo ali pa razsodišče. — Tu pa sploh ne gre za spor mej rudarsko družbo in posameznimi rudarskimi družabniki v smislu §-a 19. pravil, ker more tak spor na vsak način samo nastati o pravomočnem sklepu, temveč gre le za to, se je-li vršil pravilno sklep, na podlagi katerega bode šele nastala v pravilih omenjena dolžnost. — Za rešitev te zadeve pa ni pristojno razsodišče, temveč v smislu rud. zakona le rudarsko kot nadzorovalno oblastvo. — Kar se pa tiče meritornega vprašanja, se mora poudarjati, da se ne more uvrstiti nasvet glede doplače z ozirom na njegovo važnost pod nobeno navedenih toček dnevnega reda. Torej je sklep nepravilen in neveljaven v smislu §a 150. obč. rud. zak. in §a 8. družbenih pravil in za družabnike brez vsacega pravnega pomena — Dr. S. Književna poročila. Mjesečnik pravničhoga društva u Zagrebu prinaša v br. 10. za mesec oktober sledeči razpravi: Za tabularnu dosjelost ne treba fizičnog posjeda. Napisao dr. J. Bužic. — Ograničenje osobne slobode po kaznenom postup-niku od 17. svibnja 1875. osobitim obzirom na predizvide i iztrgu. Piše Franjo Haladi. Svršetak. 350 Razne vesti. Tumač obiimu austrijskomu gradjanskomu zakoniku Napisao Adolfo Bušnov, viečnik kr. banskoga stola. — Knjiga prva. §-i 1.-530. - Zagreb 1893. — Tisak i naklada knjižare Lav. Hartmana. 8°. str. 1-719. — Cena 4 gld. 20 kr. ttbnojiKO dyMU mi 6Juapc/eomo oOiinatbio npnso omt Cmecpaiia C. Uoi)mm%. Plovdiv 1893. Ubersicht der Vericaltungs- und RechtsgeschicMe des T.andes Kram. Anton pl. Globočnik, c. kr vladni svetnik v p. — V Ljubljani. 1893. — Tisek „Narodne Tiskarne". Cena 80 kr. Ta knjiga, ki se dobiva v „Narodni tiskarni", pri g. Zagorjanu in v knjigotržnici rKleinmayer & Bamberg", došla nam je v zadnjem trenutku. Ker je vsebina tega neprecenljivega dela velevažna za naš narod ter nam je primankovalo časa, da bi jo mogli oceniti uže danes dostojno, prihraniti si moramo ocenitev za prihodnjo številko našega lista. Manzove izdaje VI. zrezek „Die Strafprocessordnung vom 23. Mai 1873. ¦— Wien. 1893. Razne vesti. V Ljubljani, dne 15. novembra 1893. — (Iz kronike društva „Pravnika".) Naznaniti nam je danes veselo vest, da je sklenil odbor koncem preteklega meseca pogodbo, vsled katere je tisek in založništvo slovenske pravne terminologije prevzela ces. kr. dvorna in državna tiskarna.na Dunaji. Urednik pravne terminologije g. dr. Babnik vposlal je takoj dve tretjini gradiva na Dunaj. C. kr. dvorna in državna tiskarna pričela je takoj staviti ter poslala uže prve korekturne pole. — (Osebne vesti.) Imenovani so: sodni pristav v Radečah Emil Rizzoli pristavom pri okrožnem sodišči v Novem mestu; sodnimi pristavi avskultanti: Ludovik "VVenedikter za Slov. Bistrico; Henrik Detischeg za Velikovec; dr. Štefan Kraut za Brdo in Anton Ro-gina za Vrhniko; pravna praktikanta Emil Benčelj in Leopold Co-duri avskultantoma pri prizivnem sodišči v Trstu. — Premeščeni so sodni pristavi: Alfonz Kapun z Vrhnike v Laški trg; Mak so Vidic z Brda v Ribnico; Anton Rozina iz Ribnice v Radeče; dr. Rudolf Paltaus iz Slovenske Bistrice v Ptuj. — Novo odvetniško pisarno otvoril je v Postojini dr. Dragotin Treo. — Umrl je v Ljubljani dne 8. novembra t. 1. odvetnik dr. Robert pl. Schrey. — (Novo okrajno sodišče) v Cirknici prične svoje delovanje vsled naredbe pravosodnega ministerstva z dne 3. novembra 1893, št. 160. drž. zak. s 1. januvarijem 1894. 1. Pregled pravosodstva. 351 Pregled pravosodstva. 161. Služnost priposestovati se more tudi s tem, da je tri leta vknjižena v zemljiški knjigi. R. z dne 14. septembra 1893, št. 9432. J. B. št. 43 ex 1893. 162. Dokler se ni razveljavila kot neveljavna izpodbijana oporoka, se zapušfiina ne sme prisoditi, predno se zavarujejo volila za mladoletne ali varovance (§ 817. obč. drž. zak. in §-a 160. in 161. ces. pat. z dne 9. avg. 1854, št. 208. drž. zak.). 0. z dne 30. avgusta 1893, št. 9958. J. M 951. 163. Zapustniku odnosno njegovim dedičem v prid glaseča se polica, v kateri je pa imenovana tretja oseba kot zavarovanec, ne spada v zapuščino. O. z dne 4. julija 1893, št. 7693. J. B. št. 42 ex 1893. 164. Ako se je za zakonsko druže vknjižila na podlagi dogovorjene vkupnosti imetja solastninska pravica pri zemljišči, ni le takrat dovoljeno mu pravomočno razpolagati s svojo polovico, če se je v glavni knjigi natanko zaznamovala točka pogodbe, ki govori o pravici druzega družeta do vkupnega imetja. R. z dne 7. septembra 1893, št. 8101. J. M. 955. 165. Ako se kdo zaveže, pripraviti druzega za izpit, ki se predpisuje za jednoletno prostovoljno vojaško službo, s pogojem, da mu plača drugi določeni znesek, če izstopi pred po dogovoru končanim poučevanjem, ne sme tirjati se ta znesek v slučaji, da je izstopil gojenec radi tega, ker se je telesno kaznoval. R. z dne 19. julija 1893, št. 8453. J. B. št. 44 ex 1893. 166. V smislu zakona z dne 28. aprila 1889, št. 64. drž. zak. se je „warrant" tudi glede pravice do povračila lastnika napram indosantu in tistim, ki pridejo za njim, postavil, kar se tiče sodnega postopanja, v jedno vrsto z menicami. 0, z dne 6. septembra 1893, št. 10 279. J. M. 945. 167. Dovoljeno je postaviti ter vpisati v trgovski register posebnega prokurista za podružnico, ne da bi se dokazalo, da je vpisan tudi v registru za glavni trgovski sedež. 0. z dne 19. septembra 1893, št. 11.064. J. B. št. 45 ex 1893. 168. Če se trgovske knjige ne predlože (čl. 37. trg. zak.), sme sodišče v odloku le to konstatovati. Izrek glede navedene vsebine trgovskih knjig izvesti je pa v konečnem razsodku. O. z dne 16. avgusta 1893, št. 9711. G. Z. št. 43 ex 1893. 169. Razveljavo službenega razmerja zahtevati se sme radi važnih vzrokov ne samo potom tožbe, ampak tudi potom ugovora. R. z dne 22. septembra 1893, št. 9522. J. B. št. 43 ex 1893. 352 Pregled pravosodstva. 170. Kraj, kjer mora prodajalec izročiti prodano blago, ne ustanovi sam ob sebi podsodnosti za tožbo naperjeno na plačitev kupnine. R. z dne 14. septembra 1893, št. 9111. J. B. št. 45 ex 1893. (Glej v današnji številki pod b) objavljeno razsodbo z dne 19. septembra 1893, št. 11.028.). 171. Konvencijonalna kazen vtožiti se sme pri sodišči dogovorjenega kraja, kjer bi bilo izpolniti pogodbo. R. z dne 5. oktobra 1893, št. 9264. J. B. št. 45 ex 1893. 172. Listina, ki vsebuje točke, katere so se izrecno izpustile po ustni pogodbi, ne izključi protidokaza. R. z dne 19. avgusta 1893, št. 9090. J. B. št. 40 ex 1893. 173. Prelom zakona moči je dokazati tudi po glavnej prisegi, če gre za ločitev zakona. R. z dne 20. julija 1893, št. 8509. J. B. št. 43 ex 1893. 174. Razsodbe francoskih sodišč smejo se v Avstriji izvršiti. O. z dne 9. avgusta 1893, št. 8799. J. B št. 40 ex 1893. (Glej ukaze pravos. min. z dne 26. julija 1861, št. 6705; z dne 26. oktobra 1875, št. 13.678; z dne 21. aprila 1892, št. 7890. V. B. št. 9 ex 1892) 17b. Po pravomočni razsodbi o ugovorih v meniškem postopku, postane v sigurnost dovoljena eksekucija brez daljnjih vlog eksekucija v iztirjanje. 0. z dne 19. avgusta 1893, št. 9772. G. Z. št. 45 ex 1893. 176. Okoliščina, da krivo pričevanje ni važno, ne izključuje kaznovanja. Isto tako ne, če prekliče priča svoje izpovedbe potem, ko se je uže sklenilo zaslišavanje. R. z dne 13. julija 1893, št. 6282. J. M. 939. 177. Izraz „lopov" je subsumovati §-u 496., ne pa §-u 491. kaz. zak. R. z dne 6. septembra 1893, št. 9715. J. M. 953. 178. Za obdolženca sme vlagati več zagovornikov pravne leke, če se le ne prekorači po zakonu dovoljeno število izjav (vlog). 0. z dne 5. julija 1893, št. 7160. J. M. 949. 179. Sodedič ne more biti kurator v smislu §-a 812. obč. drž. zak. O. z dne 19. avgusta 1893, št. 9211. J. M. 950. 180. Da se smatra dejanje zavodbo v nečistost, ne zadostuje, če obstoji samo razmerje katero se omenja v §-u 132., III. Sodnik mora temveč dognati in utemeljiti, leži li v dejanji v istini zavodba v nečistost. R. z dne 27. septembra 1893, št. 10.741. J. M. 956. 181. Stvari, ki so se prodale na upanje s pogojem, da si prihrani prodajalec lastninsko pravico do plačitve vse kupnine, so kupcu „zaupano blago" (§ 183. kaz. zak.). R. z dne 21. julija 1893, št 6748. J. M. 940. Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld. Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7. Naznanilo. Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu I. zvezek. Ta knjiga, katera se dobiva v „Narodni tiskarni" in pri g. A. Zagorjauu velja 1 gld. 40 kr., po pošti sprejeta pa 1 gld. 50 kr. Kazensko-pravdni red z dne 23. maja 1873 štev. 119 državnega zakonika z dodanim zvršitvenim propisom in drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevaj očimi. I. natis. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila „Narodna' Tiskarna". Dobiti je v „Narodni Tiskarni" v Ljubljani. Cena elegantno vezani knjigi za člane društva „Pravnik" je 2 gld. 50 kr., za nečlane 2 gld. 80 kr., s pošto 15 kr. več.