p■ KRIZOSTOM:
Sveti večer današnjih dni.
7 avali so na sveti večer v zasneženem gozdu.
Nihče ni vedel smer ki vodi k cilju — — —
Drgetali so od mraza in jokali v dlani, da so jim preko lic polzele solze grenke, zledenele in se spreminjale v kri.
»Nimamo kruha,
mraz se nam zajeda v kosti.
V sveti noči luči iščemo.
Duše so prazne tako ------—
Joj — kako je vendar hudo U
Sredi gozda na sneženi poti prišlo jim je Dete božje naproti in jih ljubeznivo vprašalo:
»Kam tavate v to sveto noč P«
Odgovorili so mu jokaje:
»Brez cilja je naša pot; izčrpana nam je moč.«
Jezus je razprostrl svoje roke: »Vere vam manjka — ljudje!
In upanja in ljubezni.«
Odprle so se jim oči. Spoznali so ga — a za njim niso šli — — —
DR. P. H1LAR1N FELDER, O. M. C. - P. R.:
Frančiškanski način preživljanja.
Pomudimo se še dalje pri najvišjem frančiškanskem uboštvu. Asiški siromak je zamotano uboštveno vprašanje kar preprosto razrešil. Ničesar ne imeti, uporabljati pa samo to, kar je za življenje potrebno. Pa se je pojavila nova težava. Bratom je vsaka lastnina strogo prepovedana. Kako naj se preživljajo? Frančišek je odgovoril, naj si preživitek zaslužijo z delom. Ako bi plačilo ne zadostovalo, naj prosijo miloščine. Ne smejo pa za plačilo ali za miloščino sprejemati denarja.
Na tem-le kratkem pravilu temelji vsa frančiškanska oskrba. Saino tisti jo bo prav ocenil in tudi v njej Frančiškovo teženje za evangeljskim uboštvenim vzorom izsledil, ki bo v frančiškanskem gospodarstvu dodobra premotril vse tri omenjene činitelje. Le-ti so: denar, delo in miloščina.
I. Prav ob Frančiškovem času sta se denar in poslovanje ž njim tako močno uveljavila, da sta nadkrilila že vsako slutnjo preteklosti. Sicer je res, da so denar v menjalni trgovini tudi poprej rabili. Toda še le v srednjem veku, ko so se razmnožila mesta in se širila tržišča, so splošno začel* naravne proizvode kupovati z denarnimi vrednotami, kakor so jim višino določala mesta. Nekako takrat, ko je prehajalo dvanajsto stoletje tja v trinajsto, si je denarno gospodarstvo uklonilo ono v blagu ali v prirodninah. Zemeljski donosni sili in delavčevi moči, se je vedno bolj bližal nepodcen' Ijiv kapital. Posestniku in dninarju se je pridružil kapitalist. Kapitaliste bi bila rada oba, tako posestnik, kakor delavec. Prvi je za svoj imetek zahteval denarno izplačilo. Drugi je svoj zaslužek kar mogoče kapitaliziral-Kar mu je bilo toliko laglje, ker za plačilo ni več uporabljal zemljišč3; ampak je prejemal denar. Tako so se začeli ljudje v splošni borbi peha*1 za zemeljskimi dobrinami. Ogromno bogastvo na eni strani, na drugi sil*13 beda, na obeh plateh pa nenasitljivo hlepenje po mamonu, to je bilo v kratkem strašno znamenje časa. Pesniki in pridigarji trinajstega stoletja? zlasti sloviti frančiškan Berthold iz Regensburga, z jedko besedo odkrivajo strašne posledice komaj nastalega denarnega gospodarstva.
Frančišek je že v nežni mladosti gledal, kako zmaguje nov gospo* darski sestav, kakor je tudi trpel vsled strastnega in bohotnega teženja P° denarju, ki je popolnoma omrežilo njegovega lastnega očeta. Zato se g3 je lotila neka neodoljiva odpornost proti vsemu, kar imenujemo denar, ah kar ima denarno moč. Saj se še spominjamo, kako se je svetnik ob svoje® izpreobmjenju šele takrat popolnoma umiril, ko je bil oddal ves denar, ® ga je nosil pri sebi. Takrat pa, ko je slišal Jezusove besede, ki je bilz njimi razposlal apostole: »Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove« (Mt 10, 9), se je končno in slovesno odpovedal vsake®3 denarju. To naj bi bila kar postava njegovega novega življenja. Od sedaj dalje je vse zemeljske dobrine zaničeval. Najbolj ogaben mu je bil P3 denar. Kakor po nekem naravnem nagibu je doumel zlobno moč, ki s° skriva v umetnem bogastvu. Zato je ukazal svojim sobratom, naj beže p^e° denarjem, kakor pred zlim duhom. Zopet in zopet jim je ponavljal temelj110 resnico: »Blato in denar ocenite z isto ljubeznijo.«
Zelo značilno je začel svetnik omenjeno načelo uvajati v življenje kar takoj ob sprejemu prvega učenca. Bernard Kvintavaljski je bil izredno bogat. Prodal je vse, kar je imel. Izkupiček je po svoji mili volji razde® ubogim. Frančišek je izpodbudljivo dejanje opazoval, hkrati je pa zarad1 lepega zgleda svojega sobrata presrčno hvalil Boga in poveličeval. Kar s® je do Bernarda preril tisti svetni duhovnik Silvester, ki je svoje dni proda*
Frančišku kamenje za popravilo cerkvice svetega Damijana. Giedal je, kako Frančiškov tovariš denar kar brez izbire deli. Pa se ga je lotila lakomnost. Ves godrnjav je zaklical svetniku: »Frančišek, za kamenje, ki si ga kupil, si mi dal le premalo denarja.« Zaničevavec bogastva je slišal krivične očitke. Mimo je stopil h gospodu Bernardu, segel je v njegov žep, zagrabil 2 roko toliko novcev, kolikor jih je mogel zajeti ter jih izročil nevoljnemu duhovniku. Še enkrat mu jih je natrosil v roke. Nato je pa dejal: »Prečastiti gospod, ali sem te sedaj izplačal?« Duhovnik je izjavil, da je zadovoljen. Vesel je nesel denar domov. Toda, kmalu ga je začela preganjati vest. V dno duše se je sramoval svoje grde lakomnosti. Občudoval je pa Frančiška, ki je tako neverjetno preziral vsak denar. Ne dolgo nato je bil Silvester tretji učenec ubožnega svetnika.
Silvestru so sledili drugi. Ljudje so občudovali Frančiška in njegove tovariše, ki so zametali denar. Mnogi so prav zato red vzljubili, drugi so celo stopali vanj. Že omenjeni Bernard Kvintavaljski je šel s tovarišem Prvič v misijonsko delo. Neko noč sta v Firenci iskala prenočišča. Usmiljena 2ena jima je dovolila, da se smeta odpočiti v opekamici blizu hiše. Ko se le vrnil mož, je ženo močno oštel. Kar ni mogel razumeti, zakaj takih potepinov ni zapodila. Pomirila ga je šele z besedo: »Ako sta res tatova, bosta Pač odnesla samo nekaj drv. Drugega itak ne moreta.« No, tudi drv se nista doteknila, da bi si z ognjem vsaj nekoliko ogrela bivališče. Brez sleherne °deje, pokrita le s tem, kar jima je nudila gospa siromaščina, sta brata Prebila noč v kaj občutljivem mrazu. Na vse zgodaj sta šla v bližnjo cerkev odmolit tisti del brevirja, ki naj bi se opravil po noči. Tudi žena, ki ju je "da kolikor toliko gostoljubno sprejela, je prišla zjutraj v cerkev. Takoj je "Pazila brata, ki sta pobožno molila. Tako-le si je mislila: »Ako bi bila m°ža potepuha in tatova, kakor sodi moj soprog, ne bi toliko časa in tako 'jaeto molila.« Ob istem času je ugleden meščan, Gvido, ubožcem v cerkvi delil novce. Že je bil pri obeh bratih. Toda, hvaležno sta odklonila denar. 'Prašal je siromaka, zakaj se vendar denarne miloščine branita. Pa je od-govoril brat Bernard: »Res je, da sva uboga; toda siromaštvo naju ne tare
kakor druge ubožce. Prostovoljno sva postala siromaka. Milost božja, 51 nama je tako svetovala, naju podpira.« Gvido se je močno začudil. Zlasti ?e> ko so mu povedali, da sta bila prostovoljna siromaka svoje dni močno "°gata. Takrat je Gvido brate vzljubil. Vedno jih je podpiral.
Opisani dogodek kar jasno izpriča, kako naravno in mogočno so zadeli ?" duše lakomnih sovrstnikov bratje, ki so popolnoma pretrgali z denar-
^udi kardinal Jakob Vitriški in kronist ter opat Burhard iz Ursperga 'i 1226) poročata, kako silno je to povsod odjeknilo. Spis »Trije tovariši« ^ Pristavlja: »Ljudje so videli, kako so bratje v vseh preizkušnjah resnično
eseli, da skoraj vedno, presrčno in pobožno molijo. Tolikokrat so lahko stedali, da bratje denarja ne sprejemajo pa ga tudi s seboj ne nosijo. Bili p P.r'"e največje medsebojne bratovske ljubezni. Tisti, ki so brate že prej Jnbili, so jih sedaj še vse bolj. Nasprotnike je pa vse to močno ganilo, rosili so brate, naj jim storjene krivice odpuste.« Sedaj so bratje uboštvo
jv13" naučil sveti oče Frančišek, naj denar tako malo cenijo, kakor oslov-®blato.	(Dalje prihodnjič.)
tf. Kdor je pameten, misli že sedaj, ko je že zdrav in mlad, da pridejo tudi zanj leta ia h-1' !n onemoglosti. Le redki so tisti, ki si v današnjih časih morejo prihraniti toliko, iav°l brez skrbi in strahu gledali v bodočnost. Zato se vsak pameten človek dandanes ljUf!ruj? za starost in onemoglost, da tako sam skrbi za druge in drugi skrbe zanj. Čut . ezni do bližnjega zahteva, da opozorite na to zavarovanje vsakega, ki se vam zdi, da le9a potreben.
SV. BONAVENTURA:
Jaselce v Greču.
»Zgodilo se je tri leta pred njegovo smrtjo, da je Frančišek sklenil spomin rojstva Deteta Jezusa v bližini gradiča Greča z vso možno slovesnostjo obhajati, da bi s tem poživil pobožnost. Da bi se pa to ne smatralo za novotarijo, je prosil in dobil za to od papeža dovoljenje. Zato je dal napraviti jasli, prinesti seno in pripeljati na mesto vola in osla. Povabljeni
so bili bratje, prišle so množice ljudstva in gozd je odmeval od pesmi j*1 ona češčenja vredna noč je vsled številnih in bliščečih luči in vsled krepki*1’ blagoglasnih pesmi postala svetla in slovesna. Mož božji je stal pred W. slimi, poln solz veselja. Slovesna sv. maša je bila darovana nad jasli®! in dijakon Kristusov, Frančišek je pel evangelij. Potem je pridigal oko*! stoječemu ljudstvu o rojstvu ubogega kralja, katerega je pri vsakokrat® izgovarjavi v svoji nežni ljubezni imenoval betlehemsko dete.«
HELENA HALUŠKA - P. EVSTAHIJ:
Bilo je nekoč . . .
Večji svetniki so hodili po materi zemlji, kakor naš lamotski župO% Nihče pa, mislim, ni globlje razumeval človeka ter njegovih slabosti in o1 bolj usmiljen ž njim.
Prav za prav pa ni bil svetnik, le preveč je namreč imel rad sv^ rožni vrt, svoj kozarec novošateljca in svoj kos kruha ter zraven odre*®* prekajene slanine; toda tega mu nihče ni očital, zakaj njegove slabosti80 ga bolj približale ljudem kakor pa njegove kreposti.
,
Njegovi župljani, svojegiavni ponosni Švicarji, med katerimi pred Bjim ni bil vzdržal in vztrajal noben dušni pastir, so ga nad vso mero ljubili ter spoštovali.
Bržčas pa pred tridesetimi leti ni bilo lehko in prijetno dobremu župniku, ko je, nemški Švicar, pričel skrbeti za duše v tej skriti zakotni vasi v pogorju Jima ob francoski meji. Francoščino je tolkel na svoj posebni način, ker je ni mogel prav izrekati, in s tem je vzbujal viharje smeha okoli cerkve. Pri tem pa se je dobri mož posluževal najbolj sočnih m krepkih izrazov, »mačka je imenoval mačka« in druge reči podobno, naravnost, brez olepšavanja. Bil je strašen posebnež in ubiral je zmerom svojo pot naravnost, brez bojazni in brez malenkostnih ozirov.
Ubiral pa je pot ljubezni, ki vse premosti ter izravna, in pot popolne odkritosti, in zelo kmalu so ga na daleč na široko bogati in ubožni imeno-vali »naš župnik« (»not’ cure«). Njegovega pravega imena pa nikoli nisem slišala; »lamotski župnik«, kakor se je sam imenoval, ta naziv je brez-uvojbeno postal splošna last.
Dve prav majhni obmejni občini, francoska Bremonkur (Bremon-court), švicarska Lamot (Lamotte)... Občina Lamot je imela cerkev, občina Bremonkur je imela šolo in švicarski otroci so dan za dnem hodili čez m<>st, ki je (šest metrov dolg) bil meja, da bi pri voditeljici — tako imenujejo Švicarji učiteljico — dobili košček francoske prosvete ali omike. * uedeljo so pa zato prišli francoski kmetje s hribov in iz dolin čez most v nemško-švicarsko župnijo, da bi poskrbeli za zveličanje svojih duš.
Šolska voditeljica je bila tako lepa kakor je bil naš župnik nelep, teko nežna kakor je bil on krepak in okoren in tako mlada kakor je bil °u prileten, pri tem je bila razen kmetice na planini ali planšarice edina fkrivoverka« v katoliški deželi. Ko je prišla po smrti starega učitelja, so J° sprejeli z vsemi znamenji človeškega zaničevanja. Nihče ji ni hotel Prodati mleka in jajc, ljudem se je zdelo, da preveč po gosposko govori, je taka kakor bi hotela reči: »ne dotekni se me!«, v zanemarjeni šoli le Pa strogo vladala. Najprvo jo je obiskal naš župnik. Spotoma je bil na m°stu, kakor mi je pozneje pripovedoval, zmolil na tihem očenaš, da bi jte mu obisk posrečil. Takrat so bili preprosti mali ljudje veliko govorili, ker je bil na delavnik oblekel svojo nedeljsko duhovniško haljo. Ker je P3 župan pojasnil, da je taka šega, tam preko mostu na francoski strani, Se je bilo vse spet pomirilo.
Ta prvi obisk bi bil vreden, da bi ga označili kot zgodovinski dogodek. uoedve hugenotinji,1 voditeljica in njena mati — in pa stari župnik.
Nad vse pričakovanje pa se je to snidenje srečno izteklo. Mati šolske Roditeljice mu je bila takoj ponudila žganino ali liker, pijačo, ki jo je da sama skuhala. No, okus je bil prav krščansko prijeten. Voditeljica pa te bila celo obljubila, da bo vselej otroke izpustila deset minut prej, preden e solski pouk postavno skonča, da bodo mogli priti pravočasno še k jjteuru krščanskega nauka. To pa je nekaj povsem nezaslišanega ter izred-|*ega, zakaj v Franciji se na verski pouk prav nič ne ozirajo, ker ga šola 8Pl°h ne pozna.
_ Naš župnik je pa kraljevsko povrnil, takrat ko uboga kmetica na Janini ni mogla dati krstiti svojega šestega otroka. Voditeljica se je bila cer ponudila za botro, toda na daleč in na široko ni bilo mogoče dobiti tehtestantovskega ali hugenotskega pastorja. Takrat, da, jima je bil po-naš župnik: na svojem lestvenem vozu je pripeljal iz zelo, zelo Oljenega mesta Mutjeja (Mouthier) protestantskega pastorja. Le-ta se
1 Hugenoti 6e imenujejo francoski protestantje.
je baje zelo muzal, kakor trlica suhi pastor na vozu zraven širokoplečega župnika. Skupaj sta pila vino v župnišču in naš župnik je dal v ubožno kmetiško sobo na planini ponesti kot dar svoje najlepše rože, svojo po-slednjo četrt vina in svoj poslednji odrezek prekajene slanine. Gospoda moja, ako pomislite, da je naš župnik svoje rože dal kvečjemu za veliki oltar, utegnete iz tega izmeriti dušno veličino tega najmanjšega med vsemi svetniki, če ga bodo sploh kdaj pripoznali za svetnika!
Takrat pri krstu kmetica, ki je baje tako jokala od ginjenosti, da »ji ie teklo iz nosa in oči« (ta-le izraz, zaradi katerega vas prosim, da mi ne zamerite, imam od župnika), ni hotela prav nič sprejeti, češ da je prote-stantinja. »Saj morajo biti tudi taki čudaki,« je bil smehljaje rekel da-rovavec rož.
Veselo občutje ter nastrojen je je vladalo pri mali južini. Zgodovina ve pripovedovati o velikanskem angleškem pudingu,2 * * ki ga je poslala voditeljica, le-ta narastek se ni in ni hotel užgati; nazadnje pa so dognali, da je bila dobra voditeljica zamenjala steklenico za rum s steklenico za kis ali ocet. Pastor in župnik sta se namuznila in nato pridno jedla. Potlej sta se pa brez vzroka neprestano smejala in imela govore napitnice; kaj pa se je vmes pilo, o tem zgodbe ne pripovedujejo. Toda pozneje so ljudje videli, kako sta kot trska suhi pastor z odpeto suknjo in naš župnik šla z roko v roki pod velikim dežnikom navzdol po gorskem pobočju in materi šolske voditeljice se je dozdevalo in dojmilo, da čuje peti neko pesemco, ki pri te priliki ni bila primerna:
»Manon, glej, sončece sije...!«
Prosim vas, ko je lilo kakor iz škafa!
Od tega dne je pa šolo in župnišče vezal angelski zakon. Voditeljica je spremljala župnika na raznih potih, ž njim vred je tekala tako, da Je dobila žulje na nogah: obiskavala sta bolnike in druge pomoči potrebne ter jim stregla. Ljudje tega kraja so bili kakor v nekakšni puščavi zaprti, in zato sta jim ta dva morala biti zdravnika, sodnika in tehnika, skratka, župnik in učiteljica sta bila služabnika vsega gorskega prebivavstva.
Črnolasa, lepa učiteljica je zdaj zares postala »naša voditeljica«, celo za najstariše vaščane. Njena francoščina, ki je kakor godba zvenela, jih je razveseljevala prav tako kakor raskava nemško-švicarska izreka francoske govorice starega gospoda. Skupaj sta hodila, da sta delila tolažbo in nudila pomoč, ona s svojim ljubkim dekliškim smehljajem, on pa s svojim zdravim bobnečim smehom. In oba dva sta delala čuda. V župnikovih očeh je imela učiteljica eno samo napako: bila je brez napak, in to mu je včasih napravile žalost. Rekel je: »Naš dobri Bog ne pusti, da bi angeli dolgo ostali na zemlji. In takih ljudi, kakršna je voditeljica, bi mi dolgo časa potrebovali — Voditeljica, vi bi se imela nesrečno zaljubiti, v mene na primer.. •« ° kako strašnim pogledom je takrat ošinila našega župnika!
Sploh pa je bila naša voditeljica mnogo strožja nego prečastiti gospod-Nikoli ni obstala pri plesišču na prostem, da bi gledala vrteče se dvojice, ob državnih in narodnih praznikih, 14. julija in 17. avgusta, je s svojim] učenci ter učenkami pela pred županom domoljubne pesmi k večji časti
2 Puding je neke vrste narastek, zelo rahla, okusna in lehko preba'''
ljiva jed, iz presnega masla, jajc, sladkorja, ruma, moke in še iz drugih dodatkov. 1 slaščica je angleškega izvora, kakor je tudi beseda »puding« (puding) angleška. (»Puding
v angl. prvotno = »velik cmok«.) Drugi narodi so začeli narejati pudinge tudi druga*5 tako so razne vrste pudingi. Angleški puding polijejo nazadnje z izbornim runio*®’
preden se jed postavi na mizo, se rum zažge, da pride jestvina goreča pred goste. '' Prip. prev.
obeh domovinskih dežel, toda nobene veselice se ni udeležila, tudi narodne ni norela okoli kresa, ob šentjanževem, kakor naš župnik s svojimi učenci; nikoli ni kegljala, kakor on, in novošateljsko vino je pila le, če jo bilo prav pošteno krščeno. Zato pa je, mnogo lažje kakor stari gospod, ljudi z besedami pošiljala ter obsojala — v pekel. Ena, dve, tri, in že je temu ali onemu s tem zapretila, če se je količkaj pregrešil.
Naš župnik pa nikakor ni bil vnet za takšno strogost, v vsaki pridigi je poudarjal neizmerno ljubezen Boga Očeta, o Njem, o »Velikem, katerega ne spoznajo in ga prezirajo« — tako ga je imenoval — je govoril z bedami najplemenitiše poezije. Ako je o tem govoril, kako je Bog dober, tedaj ga je prevzelo navdušenje, tako veliko in tako resnično, da je prežgalo tudi poslušavce, brez odpora jih je potegnil za seboj, da so, kakor °n, Boga častili z veseljem in brez strahu. »Pekel? 1« — I, seveda — ta žra biti, saj stoji o tem v Svetem pismu, ne da se tajiti. »Toda vedite, ljubi ljudje, v pekel jih pride prav za prav le bolj malo. Le tisti, ki so Sejali sovraštvo med človeštvom, sovraštvo in pa nezaupnost. V prvi vrsti Politični časnikarji.«8 Oh, le-teh naš župnik kar ni mogel trpeti, ni jim Pustil, da bi prišli do besede. Češ, oni so krivi vsega, vojske, nenravnosti, uazadovanja porodov, skratka: vseh nezgod, ki so zadele in zadevajo človeštvo. Le malo je manjkalo, da ni izrekel, češ da so odgovorni tudi za — vesoljni potop. 0 takšnih časnikarjih je pripomnil, da bodo po smrti v večnem ognju pečeni, osmojeni in praženi, in da se kazni še poostrijo, je rekel, da bodo tupatam spet od mrtvih vstali. Le-tem grešnim kozlom je Pridružil tudi vse duhovnike, ko so Boga izdali in govorili zoper njegovo jubezen. »Največji greh je trdosrčnost in prevzetnost,« je dejal prečastiti; >napuh je in greh zoper Duha, ako hoče napihnjeni osel meriti neskončnega j?°ga po svojem merilu.« Tudi molitvenih mlinov ni mogel trpeti.4 »Ljubi jU(lje, pred vs&ko molitvijo storite ksko dobro delo sli obudite dobro misel *u dober namen, da vam pripravijo pot do Božjega Srca!«
. Če pomislimo, da je dobri mož takšno pridigo ponavljal dolgih trideset Iet in jim sam svetil z dobrim zgledom, bomo razumeli, zakaj se v njegovi ®urkveni občini uboštvo nikoli ni moglo izprevreči v bedo in bridkost Uikoli v obup.
. Včasih se je medsebojna pomoč razodevala celo v smešnih oblikah, ^ko je kdo moral zaklati kako živinče, so meso, bodisi da je bilo konjsko v°disi da je bilo kravje, vsi ostali prebivavci cerkvene občine pokupili in, Je le šlo, tudi pojedli. Dotični kmet, ki ga je bila zadela nezgoda, je rei izgubo lehko prenašal, zlasti če je bil »rjavec« ali »sivec« že slab od žrosti in »belka« ni nič več hotela iti po plemenu.
In če je kak človek zbolel, so ga vse stare ženice iz obeh vasi skupaj 2 avilo z domačimi sredstvi. Zdravnika so še le poklicali, ako je bolnik u Pričel umirati. Ljudje so mislili, da mora priti pred smrtjo kakor župnik. ^aJ je bolniku, kakšno bolezen ima, to jim je bilo vseeno. Če ga niso mogli JUnazati z jodovo tekočino, so pa pomagali vroči krompirčki, katere so mu Položili na trebuh, ali pa kako sredstvo za odvajanje. (Za kakšno boleznijo Pu je bil kdo umrl, o tem vedeti je v vasi veljalo za lepi običaj.) Ako jod
tiasTi 3 Pe pomislimo, da so bili tisti čas v Franciji, pa tudi v Švici in drugod veri tL?rotni časopisi v veliki večini, nam bo takšno ravnanje gospoda župnika razumljivo. — “P- prev.
>m , 4 Znano je, da imajo budisti v Tibetu tako zvane »molitvene mline«; nekako ko , vico< napišejo na dolg in širok trak papirja, ki ga ovijejo na kolo ali vreteno; se 7 vre*eno enkrat zasuče, se jim zdi, da je »molitvica« enkrat opravljena; čim večkrat v^uče, tem večkrat je po njih mislih opravljena; zato vrtijo zelo hitro, da bi bilo bi , >.m°litve<. Tem bednim poganom so podobni kristjani, ki pri molitvi hitijo, ne da *al mislili. — Prip. prev.
in krompirčki in ricinovo olje niso pomagali, tedaj sta prišla voditeljica in župnik in ta dva, gospoda moja, sta razumela in vedela več nego zdravnik.
Rekla sem, da je naš župnik povsod prednjačil v delih krščanske ljubezni. Žal, da njegovega zgleda niso vselej in v vsem posnemali. Kdo bi pa tudi, kakor on, mogel imeti pogum, da bi pustil hišna vrata odprta noč in dan?! Pri njem ni bila kuhinja, katere vrata so držala na cesto, nikoli zapahnjena, in dan za dnem je stal zraven kruha in prekajene slanine vrč sadjevca na težki mizi. Na daleč in na široko je bilo znano, da je tukaj smel vstopiti vsak in se pokrepčati. »Kdor je lačen ali žejen, naj vstopi ter si postreže!« je bilo napisano na vratih; obrtniki in popotniki, drvarji in tihotapci so vstopali. Toda v vseh teh tridesetih letih se nikoli ni pn* merila kaka tatvina. Nekoč je ležal zgodaj v jutru zraven vrča sadjevca celo novec za dva franka in pa listič: »Dobremu norčku od hvaležnega siromačka.«
Ko je bil to prebral, je naš župnik celih osem dni grešil s tem, da si je ošabno nekaj domišljeval sam o sebi. Njegova gospodinja, oskrbnica ter postrežnica pa se je nasprotno sramovala neizrekljivo zaradi razžaljenja. Imela je izrazit čut za duhovniško dostojanstvo. Dobra služabnica se je čutila obvezano, da tudi s svojo osebo podpre to mašniško veljavnost. Kazala se je vase zaprto, molčečo in strogo. Kadar je govorila, je komaj nekoliko odprla usta, izrekala je ostro, kakor s koncem jezika, in vrešČaje> pri tem pa je svoj tenki vrat tako zasukala kvišku, da bi kdo utegnil misliti* češ da hoče zapeti kakor petelin na kupu gnoja.
Morebiti ji je ta podobnost pomogla, da je dobila pridevek P e p i e« (= »Pika na kurjem jeziku«).5 6 Ako je bil namreč naš župnik dobre volje in ugodno nastrojen, jo je navadno z vso težo svoje roke P°" trkal po rami in rekel: »La Pepie, ti si prava ptica, ti si številka.« N^0 pa ji je dobrodušno pomežiknil, tako da je priletna gospodična sramežljiv® zardela po vsem obrazu in zašepetala: »Toda... Gospod župnik, toda..-toda.« Osramočena in srečna, kakor se spodobi pošteni gospodinji v župnišču.
Kadar se je pa naš župnik pri svojem večernem obisku le predolg® mudil in je »La Pepie« slutila, da utegne kozarec novošateljca popiti preveCi kozarec, ki ga vprav ne bi smel več zvrniti,... tedaj se je splazila v kapel® in ondi ostala še, ko je že bilo odzvonilo zdravamarijo, dokler je prečastiti gospod ni poklical. Dobri mož je natanko vedel, da je bila La Pepie z® pokoro opravila za njegov najboljši kozarec, zato tudi nikoli ni opustil) potrkati jo... po rami, pri čemer je skoraj nekoliko preveč dostojanstven® izrekel: »Ti si številka!«6	.
Tako se je zgodilo, da si je po pet in dvajsetih letih naš župnik odreke poslednjo, najboljšo kapljico. Toda ne prav rad.	.
»Še tega bi mi bilo treba,« se je hudoval, »da bi postal svetnik! M* da ljudje še zmerom mislijo, da askeza7 naredi svetnika. Največji svetna® so bili vselej tisti, ki niso hoteli postati svetniki.« Zato je bil tudi njeg®v ljubljenec sveti Martin, ki je bil beraču dal samo polovico svojega plaš®r »Da, da, mali ljudje, težje je deliti kakor vse žrtvovati. Lažje je, berač darovati svoj zajtrk, kakor pa ž njim vred jesti. Kdor žrtvuje, si je sv® svoje vrednosti, on ima svoje plačilo že v svojem opravičenem veselju. K®®6 pa deli in ne da vsega, ta si prav nič ne domišlja, storil je nekaj maleg8’
5 P e p i = francoska beseda (izgovori p e p i) — pika na ptičjem jeziku, nefflšk0 Pips. — Prip. prev.	Ti 3j
8 Izraz »številka« ima v tem primeru dober pomen, toliko kot n. pr.: značajna in točna, na katero se lehkč zanesem, ti nekaj veljaš.« — Prip. prev.
7 Askeza — ostro, spokorno, zatajevavno življenje. — Prip. prev.

sramuje se, da je mislil tudi nase, le-ta v očeh svoje vesti ni noben svetnik, Ponižno se je le zenačil z najbolj ubogim. Sveti Martin — to je bil korenjak!«
Svetega Frančiška je naš župnik ljubil zaradi njegove ljubezni do Boga in do stvarstva. Zatrjeval je: »Frančišek je zelo užival življenje. Bil Je tako bogat, da mu uboštvo ni moglo biti nikaka žrtev več, njemu je bilo samo delitev.« Kako zelo je naš župnik od svojega delil drugim, so ljudje zvedeli še le pozneje, ko mu nihče ni mogel več reči: »Hvala! Bog Plačaj!« —
Voditeljica pa, le-ta je drugače mislila. Pri župnikovih govorih je Pogosto namrščila obrvi. Bila je eden izmed angelov božjih, ki nosijo žrtev sakor dragoceno skodelico v povzdignjenih rokah; plavala je nad človeštvom, ne da bi se dotikala zemlje. Nasprotno je pa naš župnik stopal po zemlji s širokimi in krepkimi koraki, da so se poznale sledi za njim, zdelo Se je, da se hoče docela zakoreniniti v zemlji. Ako je učiteljica molila: >Pridi k nam tvoje kraljestvo,« je mislila pri tem na kraljestvo nad sedanjim življenjem in dalje visoko nad svetovno kroglo; župnik pa je čakal Vsak dan na Boga v tem življenju in iz sedanjega življenja »iz zemlje in na zemlji«...
Kljub temu pa sta se šola in cerkev čudovito razumevali in soglašali medseboj. —
. V ta angelski zakon je nekega dne prišlo neko tretje bitje. S poštno k£mi° je pridrvel, povsem nepričakovano, kos nepoznane dežele, kos Av-^ije v to francosko-švicarsko zvezo.
Zgoraj, preko mostu, na francoski strani so sploh dejali, da je Avstrija dežela, ki se razprostira povsem na robu zemljevida, tam, kjer se svet skonča, da ga ni več možno otipati in razumeti.
GVIDO:
Mati — vzgojiteljica.
Brezdomcev dom.
V jutru stvarjenja je razodel Bog človeku, svojemu ljubljencu, vso Sv°jo ljubezen. Kako naj bi mu dal, če to ni resnica, dom, ki ga imenuje fv- Pismo »vrt veselja«. Kakor daleč je seglo njegovo oko, povsod je pilo krasoto in lepoto. Kamorkoli ga je zanesla njegova noga, je srečal čudež ^ čudežem. Njegovo srce se je širilo, pelo je in vriskalo o sreči in blaženosti — »raj veselja in razkošja!« To je bila njegova domovina! Tu se in mitil doma! »Tukaj mi je dobro biti! Tu si hočem zgraditi svojo kočo!« v da čemu koča? Ves raj, kakor se je na dolgo in široko raztezal, človekov °tor, in njegova streha lesketajoči se nebes — o »raj veselja!« ...nekoč n&ša domovina !
Pa je prišla nesreča. Kako se stiska srce v pekoči bolečini, ki jo ko-r18* komaj zadržuje, oči odpovedujejo službo in nočejo dalje iti, ko nalete ®a besede, trdo sodbo, ki jo je izgovoril večni Sodnik nad grešnimi pra-Toda n a m jo je zapiral prst božji, da jo beremo in da nikdar ne Pozabimo, odkod smo prišli, kam smo zašli, kako globoko smo padli! V Petjem poglavju sporočila o stvarjenju je napisana usodna beseda.
Ker si poslušal žene svoje glas in si jedel od drevesa, za katero sem i zapovedal, rekoč: Ne jej od njega — prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s rFPdom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, 1 ^ jej zelenjavo poljsko. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler
se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet; zakaj prah si in v prah se boš povrnil.« In po sodbi takoj dobesedna izvršitev sodbe: >In Gospod Bog ga je pahnil iz vrta veselja, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. In je Adama izgnal, in je postavil pred vrt veselja kerubine z ognjenim in švigajočim mečem, da stražijo pot do drevesa življenja.«
Kako težka pot! Domovina izgubljena! Pred seboj gleda prvi človek nepoznano, odljudeno pustinjo, ki ga gleda s sovražnimi očmi in preži nanj z neštetimi nevarnostmi. Vsaka ped zemlje se hladno in brezsrčno krči pod njegovim korakom, kako ga le prisiljeno nosi. Živali, ki so prej tako zaupljivo polegale okrog njega, beže pred njim na vse strani. Na obličju cvetlic je ugasnil sij nedolžnosti. Na vsakem cvetu, na vsaki bilki, na vsakem grmičku se vidijo sledovi grozovitega prekletstva — »Prekleta bodi zemlja v tvojem delu!« Kapljice rose na travi kakor grenke solze, ki jih pretaka nebo in zemlja zaradi njegovega brezbožnega dela — in on, ah! on joka z nebom in zemljo skupaj, vroče, grenke solze — domovina izgubljena!
Pa tudi izgnanemu, brezdomcu sledi nevidno dobrotna, nedoumljiv ljubezen Očeta. Človeško srce vendar ne more živeti, otrpne in umre, če gleda okrog sebe vse tuje, ako ne vidi in ne čuti nekaj, kar ga zaupljiv® in v ljubezni pozdravlja, prostorček, kjer je varno, srce, ki mu vsaj košček ljubezni daruje — ako ni nekje doma!
In ljubezen Očeta je dala zavrženemu, izgnanemu, ubogemu brezdomcu dom.
Sam si ga je moral zgraditi. Neotesani, neumetni so bili prvi trami) ki jih je še nenavajena roka človeka zbila, siromašna in pomanjkljiva streha) ki jo je preko tramovja razpel. A vendar je bila koča. In koča ga je varovala pred divjimi zvermi. Dala mu je zavetišče, ko je mrak legel na zemljo in so tulili vetrovi in preko zemlje drveli viharji. Dala mu je hladno senco, ko je metalo solnce svoje žgoče žarke na zemljo. In koča je bila njegova, samo njegova. Nihče mu je ni mogel izpodbijati. Njegova last je bila in samo on je imel pravico do nje^ Tu je bil d o m a ! Prazne so bile izprva stene-Toda kmalu je na njih visel drag mu predmet, ki ga ni hotel pogrešati) brez katerega ne bi bilo človeško življenje dražestno — taka-le prisrčna stvarca, ki ji je vtisnil in vdahnil del svoje duše, da se stresejo strune duše in prijetno zadone, kadarkoli jo pogleda. In pred vsem — v koči je stalo ljubko ognjišče! In na ognjišču je zaplapolal ogenj! In v žaru tega ognja se je ogrela tudi duša človeka, postala je dobra, vesela in prijazna- Oh domačem ognjišču je pozabil svoje skrbi, posušil svoje solze. Njegovo srce je bilo solnčno in vedro, milo in življenja veselo. Zaživel je, čutil je, da je človek — bil je d o m a ! Imel je ljubek kos zemlje, ki se mu je prijazno-zaupljivo, dobrotno smehljal, kadarkoli se mu je približal. Pa so se j2' ravnale in izgladile gube na njegovem obličju, in njegove poteze so se i2' jasnile — človek je bil, doma je bil!
Da, č 1 o v e k je bil! Gospod Bog je v raju izgovoril besede: »Človeku ni dobro samemu biti; naredimo mu pomočnico, njemu podobno.« In k® se je iz spanja prebudil, se je odsevala iz njegovega obličja radost, sr®e mu je utripalo v veselju, ko je zagledal ljubezen, živo, vzvišeno, sveto lj®' bežen; iz neba je prišla in blažena je šla po livadah in stopila je v njegov® kočo, ljubezen, ki giblje solnce in druge zvezde in ob domačem ognjiš®® si je postavila svoj domek: »To je kost od mojih kosti, in meso od mojeg8 mesa — meni enaka. Zato je zapustil človek svojega očeta in svojo in se držal svoje žene, in bosta dva eno bitje!« In kadar se je vrnil dom®'' po trdem delu dneva in po težki borbi z upornimi prirodnimi silami),s srcem, polnim skrbi, utrujen in zlomljen — sovražniki povsod, zavist t®
boj — in ko je stopil čez prag svoje koče, mu je prišla ljubeznivo nasproti bitje, njemu enako, človek, ki je zanj živel, dvoje oči, ki so ga toplo in Prijazno gledale kot dve zvezdi, srce, ki je zanj bilo, duša, ki ga je razumela ® z njim delila veselje in žalost — njegova življenjska tovarišica. Doma je bil, imel je ljubeče srce, in to srce mu je ustvarilo najdražje, kar je na zemlji: ljubek in drag mu dom!
In ko je v tihi kočici, ob domačem ognjišču dvoje src živelo v ljubezni, Prižgani od božje Ljubezni, se je dopolnil tisti veliki, sveti blagoslov, ki Sa je Stvarnik izgovoril nad prvim človeškim parom »v jutru stvarjenja: >Rastita in množita se, in napolnita zemljo in podvrzita si jo!« In ko je koča dnievala nikdar ne trudnega, vedno mladostnoveselega klica otrok »oče« '1 »mati«, in ko je bila polna otroškega smeha in otroške sreče, ko je videl, da je njegovo srce zavarovano za daljne čase in pomnoženo v njegovih ?frokih, ki jim je posvečal vse veselje vzgoje in vso skrb vzgoje — je z a -z've 1, bil je človek!
Sedaj je imel dom!
0 blažena sreča doma, ki ga je izgnanemu sinu zemlje dala ljubezen večnega Očeta!
p- ANGELIK:
Beseda božja in življenje.
»Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Če so mene preganjali, bodo tudi vas.« (Jan 15, 18. 20).
Dan za dnem beremo v časopisih o preganjanju katoličanov in kato-jjske cerkve. Človeku se čudno zdi, kako morejo države izdajati zakone, k* bijejo v obraz slehernemu čutu pravičnosti, in kako da ljudje to trpe. n vendar je stvar čisto lahko umljiva.
Protivniki cerkve dobro vedo, da v ljudeh še ni zamrl čut pravičnosti 111 seveda bi tudi oni radi imeli ogrnjen plašč pravičnosti ter nikakor ne garajo, da bi ljudje o njih mislili, da cerkvi delajo krivico. Kaj store? V 5°lo gredo k farizejem, ki so enako pod plaščem svetega domovinskega ®Pta in gorečnosti za čast božjo Jezusa pri ljudstvu obrekovali, potem so lastnemu obrekovanju »sveto« verjeli in seveda bili dolžni, da »zločinca« Jezusa spravijo s poti.
Enako delajo proti rimski cerkvi in katoličanom dandanes. Najprej P? časopisih in svojih privržencih obrekujejo cerkev in katoliške duhovnike in katoličane same. Ko je obrekovanje primerno razširjeno, se čutijo P°klicane, da zločine cerkve in katoliških duhovnikov in katoličanov sploh kaznujejo. Plašč je lahko sveti domovinski čut, milosrčna ljubezen do ubogih, skrb za narodno gospodarstvo ali kaj podobnega. Pod tem plaščem na-Pravijo zakone zoper cerkev in zoper vse, kar je katoliškega, in zadeva je v redu. Protivniki cerkve ne preganjajo cerkve, ampak vrše samo svojo domovinsko« dolžnost.
In pravi vzroki preganjanja? Ti so sledeči:
Z n a n o s t ve, da ima vera skrivnosti, ki jih z golim človeškim razumom ni mogoče doumeti. Napuh znanosti, oziroma njenih zastopnikov pa p6 trpi, da bi nekaj priznal za resnično, česar ne more povsem doumeti. a vprav tega ponižanja ji Bog noče prihraniti: »Kar je nespametnega na si je Bog izvolil, da bi osramotil modre« (1 Kor. 1, 27). Bog zahteva a človeka, da ukloni svoj razum pred Bogom in veruje. In ker svet tega a°Če, zato preganja cerkev.
n
Svet hoče popolno svobodo v uživanju glede poželenja oči in mesa. On hoče bogastvo, četudi še tako krivično, ne mara nič slišati o zatajevanju, stanovski čistosti in božjih zapovedih. Temu pa nasprotuje evangelij s svojimi raznimi zahtevami: Ne poželi..., kdor hoče za menoj priti; naj zataji samega sebe..., kdor je največji med vami, naj bo najmanjših (Luk. 22, 26.) Te zahteve so svetu preveč, zato skuša uničiti tega sitnega opominjevalca.
Zadnji vzrok pa tiči v gospostvoželjnosti države. Dve oblasti sta, k1 v javnem življenju stavita zahteve na človeka: Država in Cerkev: Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Obedve imata svoje pravične zahteve. Toda med tem, ko cerkev rade volje priznava državi vse pravice, ki ji pripadajo, bi države cerkev najrajši zasužnjile. Kakor se je v nekdanjem Rimu zahtevalo od državljanov, da so po božje morali častiti zastopnika državne misli, cesarja, tako dandanes premnogi zastopnik} državne oblasti smatrajo sebe za oblast, ki ni odvisna od nikogar in ki nikogar ne priznava poleg sebe. Cerkev seveda tega ne more priznati, zato preganjajo njo in vse, ki cerkev poslušajo. Zadosti je, da je kdo zvest kato; ličan, da je član katoliških organizacij, da prejema sv. zakramente, da m naročen na veri nasprotne časopise, pa mora biti pripravljen na zapostavljanje v službi, na premestitev in na druge sovražnosti v državljanskem, družabnem in gospodarskem oziru. Uresničuje se tako še dandanes beseda Gospodova: >Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas.<
»Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in Ijenje-r (Jan 6, 63).
Predstavljaj si, da bi ti sam, ali če imaš družino tudi s svojo družin*}
naenkrat moral živeti brez duhovnika, brez maše, brez zakramentov,
ali
da bi moral živeti sredi med ljudmi, ki bi ne poznali drugega kakor k lete}’ in nečisto življenje, vpričo katerih bi ne smel ne moliti, in ne se prekrižati; ne da bi te zasmehovali in prezirali ali celo kaznovali. Kaj bi bilo v tem slučaju s teboj in s tvojo družino?
Nikar ne misli: To se mi ne more zgoditi. Morda tebi ne, lahko P} tvojemu otroku, ki se zdaj še na tleh igra, ali tvojemu odraslemu sinu, Id mora v kratkem k vojakom, kjer bo moral morda dolgo časa biti brez zakramentov. In koliko je takih, ki se izselijo ali pridejo v službo in s tem ne; hote v družbo zaničevavcev vsega, kar je nam sveto in ki v taki druzm zgube vso vero.
Tudi slovenski katoličani imajo večkrat vero le bolj po zunanJ®' Hodijo v cerkev k maši in celo k zakramentom zato, ker so tako vzgoje}11' ker tudi drugi iz soseščine tako delajo. Podobni so starim fijakarskim konjem, ki se drže svojega navadnega koraka in se že iz navade vstavij0 pri vsaki hiši, kjer je gostilna. Taka vera že sama na sebi ni dosti priim* v dnevih preizkušnje pa celo ni nič vredna. Z eno besedo, slovenskim katoličanom, ne vsem, pač pa mnogim, manjka samostojnosti v veri.
In kako si pridobim to samostojnost, tako morda vprašuješ. Glej, deva je lahka, pa obenem težka. Treba je, da predrugačiš v sebi mišljeni in postaneš samostojen v mislih. Morda še sam ne veš, koliko hlapčevske? duha je v tebi in kako malo misliš z lastno glavo. Prvo načelo je, da to km spoznaš za dobro in pametno tudi javno priznaš, ne samo v krogu somislr nikov. Navedel ti bom nekaj zgledov, druge lahko najdeš sam.
Poznaš katoliške časopise. Pa vendar v gostilni ali kavami teh n_ upaš zahtevati, da ti ne bi kdo rekel, da si klerikalec in da nisi naprede} V žepu nosiš tisti časopis, o katerem veš, da je priljubljen tistim, od k' terih kaj pričakuješ.
Oblačiš se vedno po najnovejši modi, akoravno se ti zdi v marsičem nespametna. Pa ne upaš si samostojno misliti in delati.
V	družbi prijateljev si. Veš, da imaš za potrebo pijače dosti in morda Preveč; veš, da boš drugi dan v službi čemeren in doma neznosen, ker bo premalo spanja, pa ne upaš si zapustiti družbe in ne odpovedati se nepotrebni pijači.
V	službi si, kjer so poleg tebe ljudje nečistega srca, njih govorjenje jih razodeva. Da ti ne bi rekli, da si otročji, se sam najbolj glasno smejiš ostudnim šalam, ki gredo na račun tistih, ki jih imaš rad, akoravno se ti kvante v srce studijo.
Na cesti greš z imenitno družbo iri seveda ti je nerodno odzdraviti Preprostemu človeku v delavski in zato umazani obleki.
Praznik in nedelja je tu. Veš, da moraš k maši in bi bil čas, da bi Prejel zopet enkrat zakramente. Pa seveda te je sram, da bi se iz tebe norčevali tovariši in to rajši odložiš.
Podobne zglede si lahko sam pomnožiš, kolikor hočeš. Dokler bo v tebi ta hlapčevski duh, tako dolgo boš nesamostojen v mišljenju in v veri Ji in otroci, če jih imaš. Pa ne zameri: Za las si podoben fijakarskemu konju, ki sem ga prej omenil.
p. HOMAN:
Dekla Lucija.
Povest iz vsakdanjega življenja.
Namesto uvoda.
Pred menoj leži orumenel zvezek, star in močno rabljen, na ovitku n°si napis: 1895 in z drobnimi črkami ime »Uršula«. Dobil sem ga vprav sIučajno. Kmalu po končani svetovni vojni se je v našem samostanu oglasil ** Prenočišče neki bivši častnik in ko sva zvečer kramljala in obujala spojne iz preteklih težkih let, oba sva imela prvo mladost vso zagrenjeno v°jne, je on stekel brez besede iz moje sobe, se čez čas vrnil in prinesel \ In°jo sobo ta zvezek in v črno platno vezan protestantovski molitvenik, ženska roka je napisala malone na vsako stran dokaj lepih misli za posamezne dneve. Nato mi je povedal, da je to dvoje našel na pisalni mizi salonu nekega romunskega gradu. Kar iznenada so morali vsi izprazniti isto dolino in bežati. S seboj so odnesli komaj obleko. Na mizi sem našel e Pero, zato me je to dvoje najbolj zanimalo. Moji tovariši so jemali krasne Juene odeje raz postelj, ki so jih par ur nato metali na ogenj iz gole bjestnosti. Lučali so v krasna brušena zrcala okovane čevlje in prazne jeklenice. Vse to se mi je strašno gabilo, zato sem odšel na zavarovano era.so in tam sem pričel brati ta zvezek, ki ga sedaj tebi izročam. Mene je sanil do solz, tem bolj, ker je bilo tako ostro nasprotje med resnico' pred ojimi očmi in še večjo resnico: da so na svetu še ljudje, ki zvestobo po-^ajo in jo čuvajo kot dragocen zaklad. Ta drobna knjižica mi je bila često , biojih najbolj temnih urah prav izdatna tolažba. Tudi tebe ne bo pustila adnega. In ti znaš takole malo uporabiti, pa boš ob priliki ljudem kaj wyedal. Bila je že kasna noč, ko sva se poslovila. Radoveden sem vzel k0112lC° pred m?iim Počitkom v roke, pa nisem znal več odložiti. Šele br> Se ;te dan svetlikal, sem bil z branjem gotov, ampak srce je postalo JJSatejše. Grajska gospa je namreč na tistih listih, ki orumeneli leže pred Jmoj, popisala zgodbo svoje zveste služabnice Uršule. Mestoma jo imenuje °]o dobro sestro ih celo svojo prijateljico. Videti pa je, da Uršula ni
bila morda Bog zna kako izobražena, pač pa da je imela srce in glavo na pravem mestu. Ker pa sem že ponovno slišal o taki zvestobi in bral tudi, kako je umetnik preslavnega imena Michelangelo Buonarotti jokal ob smrti svojega služabnika in pisal svojim prijateljem, da poslej na svetu nikogar več nima, me je to ganilo in sklenil sem, da napišem zgodbo in pesem preprostemu in zvestemu srcu — preproste slovenske služkinje Lucije.
Lucijina prva mladost.
Ali veste, kje je Skaručina? Ime je to, ki kar dehti od svežosti in ja* imam občutek, da mora biti tam voda jasna in trda, da kar boli. In gozdovi so polni svežine, vse drugače kot drugod. Mislim namreč tisto Skaručino tam za Šmarno goro, kjer se bela cesta vije med gozdom in praprotjo in se na levo roko sveti Tilen smehlja v solnčnih dneh in na desno mala Repenjska cerkvica, kjer sestre Marte v črnih odelih in črnih pajčolanih in okoli čela in pod vratom sneg, svetega očeta Frančiška posnemati hočejo v delu in ljubezni.
Tam leži spokojno na majhni vzpetini tudi cerkev svete Lucije, pn; prošnjice za zdrave in za jasne in še za vesele oči. Če tam v bridkosladki uri rojstva punčka na svet pride in mamica še trudna zadnji hip še neodločena premišlja, katero zavetnico bi dali mali princesi, se za gotovo oglasi od nekje tudi predlog: Lucija naj bo. Pa bi tudi bile same Lucije, če se mame ne bi bale, da jih bi poslej komaj ločile.
Ko so pri Golarjevih stara mati gledali trudno lice svoje hčerke edinice, so v skrbi za svojega otroka sklenili roke in poltiho zamrmrala Ti sveta Lucija, če se vse dobro izteče, tvoje ime bo nosil otrok, pa amen.
In je res prišla drobna punčka na svet. Mlada mati Justina Golarjeva se ni mogla načuditi drobcenim ročicam, majhnemu nosku in čudovitim ušeskom svoje prvorojenke. Stokrat na dan je poljubljala majhen kodrček, ki je bil kakor iz temnorjave svile in pri tem vpraševala svojega moža. če vidi, kako lepo hčerko ima. Golar se je trudil, da bi videl kako posebno lepoto, pa je naposled samo ljubeče pogledal ženo, češ da je Bogu hvaležen, da je srečno prestala. V ostalem pa so zanj vsi majhni pamžki čisto enaki-Ta zadnji stavek ni čisto jasno izpregovoril. Pa saj veste, da so moški večkrat hudo neotesani.
Skoraj bi pozabil povedati, da je pri imenu, ki so ga stara mat' obljubili, kar ostalo in pa, da se je mala Lučka pri krstu nasmehljala, m sicer prav tedaj, ko ji je sivolasi župnik čelo orosil s posvečeno krstno vodo. Je to namreč omembe vredno, ker se komaj vsak petdeseti otrok tedaj zadovoljno drži, kolikor namreč jaz vem. Pa sem jih že nekaj krstil. • •
Pri Golarjevih niso bili ne bogati, ne revni. Imeli so dobro P°' grunta in dobršen kos gozda. Na vasi so jih spoštovali zavoljo njih poštenosti in pridnosti. Justino pa so stare matere dajale mladim za zgled, ker je bila res pobožna in delavna.
Mala Lucija je rasla, kakor tista pesem pravi: Majhna sem bila, pisk® sem pasla, piske so čivkale, jaz pa sem rasla. Nekoč, ko je prišel gospe® župnik malo pogledat kar tako mimogrede, kakor je bila njegova navada, je vprašal Lucijo, ki je bila tedaj poltretje leto stara, če zna napraviti kri*-Lučki pa se je nekam mudilo in je rekla, da ga zna in položila je kazalček desne roke na levega in modro pristavila: Ali ni to kliz? Mati in župnjk sta se spogledala in poslej je župnik večkrat prišel k Golarjevim. & omenim še dejstvo, da je Lucija dobila do svoje šolske dobe še eneg bratca in sestrico, sem glavne dogodke do njenega sedmega leta s tehj izčrpal. Seveda s tem še ni rečeno, da Lucija v teku teh prvih let svojeg

detinstva ni dobivala neprestano nove hrane za svoje srce, in sicer kar treh strani. Očeta je ljubila malone z neko čudno strastjo. Odkoder je Ze prišel, vedno ga je nestrpno pričakovala. Oče, ki je bil redkih besedi, je nikoli ni kregal. Zadostoval je pogled, zlasti pa jo je bolelo, če dva ali °elo tri. dni ni z njo nobene besedice spregovoril. Takrat je bila Lucija neutolažljiva. Stara mati jo je učila molitev in starih pesmi, ki jih je znala brez števila. Mati Justina pa je na povsem svojski način vzgajala svoje Prvo dete. V redkih dneh, ko je bila malo bolj prosta, jo je vzela s seboj v gozd in tam legla z njo v mah. Tam je govorila z njo o čudovitem življenju vsake bilke, slehernega še tako drobnega hroščka, kako je Bog čudovit mojster, ki je vse te stvari ustvaril. Nato sta zopet gledale oblačke ^ visokem nebu in Justina je odgovarjala svojemu otroku, kakor je mogla in znala. Kar je vedela iz modrosti knjige, je povedala kot tako, ostalo pa ie znala z iznajdljivostjo, ki je bila rojena iz neke posebne ljubezni do tega otroka, povedati vse ožarjeno z bleskom čudovite vere. Lucija je te Ure z materjo ljubila kot nekaj samo njej podarjenega in samo zanjo, pa za nikogar več. Tudi molčala je o vsem tem in celo očetu, ki mu je sicer ^se zaupala, ni črhnila ne besede. Tako se je priučila iz solnca približno brati uro, natančno je znala ločiti jug in sever, ter vzhod in zapad. Poznala je vsa imena dreves in imela čisto svojo ljubezen do nežnih brez, so imele tako lepo pisano obleko in prekrasen v vetru frfotajoč plašč, mogočnih hrastov je imela zaupanje kakor v očeta, jelkam, zlasti če bile v samoti, se ni mogla načuditi. Vse je oživelo v njeni otroški besedi, ®k°tda so to kaj kmalu opazili tudi otroci in jo začeli po navadi otrok Prositi, naj jim pripoveduje pravljice. Ker jih ni prav mnogo vedela, je P? svoje pričela govoriti sprva boječe, pozneje pa vedno bolj gotovo o z>vljenju hroščkov in pikapolonic in posameznih bilk. Otroci so s pridržano poslušali grozodejstva močnega in krutega rogača, ki v tihih nočeh Papada kakor navaden razbojnik majhne, nežne polže in jim neusmiljeno Ugrizne prelepe rožičke. Kako pikapolonica v lepih mesečnih nočeh pleše z Majhnimi palčki, ki niso dosti večji kot navadna muha. Vse to je pripovedovala z vso resnobo, da nihče ni upal podvomiti o resničnosti teh zgodb. ”ri tem pa je prav polagoma tako prišlo, da so matere svoje otroke mimo hupale njenemu varstvu, vse bolj brez skrbi, kakor celo bolj odraščenim °trokom. V Luciji je začelo brsteti ono materinsko čustvo ljubezni, ysem Pomagati, vsem postreči, biti do vseh dobra. Pa najsi je bil to popoten ubožec, najsi je bila to uboga žival ali pa nebogljen dojenček. Vse je v nJeni majhni otroški dlani pelo o dobroti, o ljubezni.
Včasih je sama vsa drobna znala utešiti najbolj crkljivega otroka, je utihnil in so drugi lahko poslušali. Zgodaj se je naučila od svoje j^ame plesti nogavičke in majhne otroške reči, tako da je lahko že drugim ^zala. Zato je bila njena druščina iskana in zaželjena. Nikoli pa ni bila Prevzetna zato. Ne smemo si misliti, da otrok ne pozna ošabnosti. Strašno Jenko čuti prav v teh rečeh in je zato od staršev kaj nemodro govoriti: S emi pa že ne boš hodila, so prerevni... Taka mati zasluži prav ta veliko leskovo šibo. Pa jih je v mestu več ko dovolj in jih tudi na vaseh ne |hanjka. Bog se naj usmili naše revščine. Tako so otroci rasli ob Luciji ln Lucija ob otrocih. Nad njimi je sijalo modro nebo neslutene otroške ®reče. Mati je na tihem hvalila Boga za dobrega otroka. Ko je bila sama, 1 redko stopila pred Križanega in z vročo mislijo poljubila njegove rane Prošnjo: Da bi Lucija kakor luč čista in dobra ostala.
(Dalje prihodnjič.)
P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem.
Kaj piše P. Baptist v svojem tretjem pismu?
(Nadaljevanje.)
Rešitev se bliža.
Kakor sem že povedal, je izbral naš skrbni premilostni škof za posredovalca med misijonsko postajo in med vodstvom komunistov vnetega in gorečega kristjana Petra Liao. Prvikrat je prišel brez zahtevanega denarja in bolj iz nsfonena, da bi poizvedel, kje se nahajam in v kakšnih razmerah živim. Potem šele bi plačal odkupnino zame, da ne bi bil denar izgubljen. Ta moj hrabri posredovalec je imel na dolgi poti marsikatero težavo, v mestu Shin-kow namreč ni mogel lahko najti čolnarja, ki bi ga hotel tudi za drag denar peljati k meni po šestdeset kilometrov dolgi vodni poti, kjer se večkrat vrše boji med vojaki obeh sovražnih taborov. Ker ie ta moj dragi in težko pričakovani prijatelj prišel šele tretji teden mojega ujetništva k meni, naj v kratkem opišem, kaj se je z menoj v tem časa zgodilo in kako se mi je godilo.
Za najbolj važen spominski dan smatram 17. oktober, ko poteče ravno trideset let, odkar sem prejel iz Rima dovoljenje, da smem iti v kitajske misijone. Ker so me komunisti kaj radi povpraševali, koliko let že misijonarim na Kitajskem, sem jim kaj rad pripovedoval, da pravkar dokončavam trideseto misijonsko leto, ki sem jih vestno porabil za dušni in telesni blagor njihovega naroda. V znak hvaležnosti so me prav na moje jubilejno leto zaprli v ječo ter me kot hudodelca drže pod strogi® nadzorstvom. Mogoče so jih te moje besede, ki sem jih večkrat ponavljal vendar nekoliko ganile, ker so mi dali eno zimsko suknjo, da sem ^ mogel gorkeje obleči, in pazili, da nisem tudi glede hrane preveč trpel-Tako so mi pri mizi, kjer nas je navadno obedovalo po osem skupaj i® smo dobivali le tri skodelice prikuhe, prav prijazno postregli z rižem- f svojimi palčkami, ki jih rabijo namesto žlic, so vedno, kadar so opažih’ da piri jedi nimam tako -urnih rok in zob kot oni, nadevali v mojo skodeli00 nekoliko več prikuhe.
Ko sem opazil to njihovo sočutje, sem dobil korajžo ter jim spodbija* njihove napačne sodbe o našem misijonskem delovanju. Upal sem, da se
jih bo Bog usmilil ter jim dal spoznanje in poboljšan je. Vdan v božjo voljo in hvaležen za misijonski poklic sem 17. oktobra opravil svoje dnevne predpisane in druge molitve. Toda vprav ta dan mi je božja Previdnost dala okusiti majhen košček apostolske preizkušnje. Proti večeru istega dne smo ujetniki dobili povelje, naj se takoj ukrcamo na čoln, da nas bodo odpravili v drugo bivališče. V dobri pol uri smo prispeli na določen kraj, kjer so nas nastanili v prostorni in dobro urejeni hiši. Nad-Paznik me prijazno povabi v svojo sobo in mi dovoli, da se smem tudi pred
Zavetišče gobavcev v Raugoonu.
hišo prosto gibati. Hitro me opazijo razni, nepoznani vojaki in me začnejo Povpraševati, kdo sem, odkod sem doma, kaj delam na Kitajskem, kakšni 80 nauki naše sv. vere, kakšne koristi imajo oni, ki so pristopili k naši veri itd. Na vsa stavljena vprašanja sem jim rad odgovarjal v prepričanju, dft ne smem zamuditi prilike, ki se mi je ponudila, da vplivam na zablodene duše. Ko smo bili sredi živahnega pogovora, se eden izmed njih oglasi zoper ^oja poučevanja ter mi reče: »Ako tako rad govoriš o naukih svoje vere, P^jdi takoj k drugim vernikom, da bodo Tvoje pridige lahko poslušali.« r° povelje mi je bilo dano od čuvaja ujetnikov. Takoj sem lepo utihnil 1,1 Šel spokorno z njim v zadnje prostore hiše, kjer so bili po raznih sobah hastanjeni ujetniki po dvajset moških in žensk. Mene peljejo v temno, ne-cadno sobo, kjer sem našel več ujetnikov stisnjenih na dveh zasilnih pomijah. Za posteljo mi odkaže čuvaj prevrnjeno omaro. Ko sem se hotel vleči, pride nadpaznikov sluga in me pokliče, naj grem v nadpaznikovo ^bo. Nadpaznik mi razlaga, da me je povabil k sebi kot gosta. Mislim pa,
da ga ni gnala do te pozornosti obzirnost do tujca, ampak strah, da mu ne bi ušel, kar sem nekoč tudi poskusil. Tako-le je bilo:
Neko popoldne sem opazil, kako beže komunistični vojaki s svojimi stvarmi na čolne v strahu pred bližajočimi se vladnimi vojaki. Ne bodi si ga len, sem tudi jaz urno skočil za posteljni šotor, ki ga tukaj rabijo zoper komarje in drugi mrčes. V tem zavetju mirno in tiho čepim v upanju, da bodo vladni vojaki zmagali in me rešili. Toda upanje je splavalo po vodi. Ko so moji pazniki opazili, da me ni, so tekali sem in tja po prostorni hiši in po trgu ter ljudi povpraševali, če so videli, kam je šel Evropec. Vsi so jim odgovorili, da sploh niso videli, da bi bil zapustil hišo, nekateri so pa celo pristavili, naj se pazniki nikar ne čudijo, če sem hotel pobegniti)
Ura preobvezovanja.
ker sem v ujetništvu šiloma pridržan. Ko sem pa videl, da se komunisti s svojimi stvarmi zopet vračajo, sem neopaženo prišel na dan iz svojega skrivališča ter začudeno vprašal, zakaj me tako iščejo, ali je mogoče prišel od vrhovne vlade ukaz, da me usmrte. Pazniki so me nejevoljno okregali ter mi zatrjevali, da zaslužim za svojo predrznost dvesto udarcev, katerih pa mi niso odšteli. Dokazati sem jim moral, da sem se ves čas nahajal v določeni sobi, katere nisem niti za trenutek zapustil. Pokazati pa sem jih1 moral, kje sem se držal skrit. Zaradi tega in pa, ker so bili prepričani; da mislim na beg, so me iz njihovega glavnega tabora poslali zopet nazaj med druge ujetnike, kjer sem bil pod strožjim nadzorstvom. Od 22. n°; vembra dalje, pa so mi za moje bivališče odkazali čoln, kjer so me izročili v varstvo posebnemu pazniku, ki je čuval nad menoj noč in dan ter me prevažal iz enega kraja na drugega, kakor se je že menjaval položaj vojskujočih se strank.
P. KRIZOSTOM:
Mapojo.
(Poročilo naših sester iz Rangoona.)
Ob zaprtih vratih je stala tesno zavita žena in čakala, kdaj se bo za' slišalo rožljanje ključev. Za obiske je namreč strogo določen čas. Dolg0 je čakala in bila je že vsa nestrpna. Končno zasliši korake in vrata se odpr0.
»Kdo si in kaj želiš?« vpraša redovnica prav prijazno.
»Mapojo mi je ime. Prišla sem, da me preiščete.« Sirota je govorila z največjo težavo, zakaj njene ustnice so bile vse zabrekle in preko bledih Uc so ji padale modrikaste proge. Ni hotela slepiti samo sebe, pa se je Podala v azil Rangoon, da ugotovijo tu njeno bolezen.
Preiskavo je prestala v eni sami minuti. Na njenem telesu ni bilo 8amo znakov gobave bolezni, ampak gobova bolezen je že zelo napredovala.
Odločena je bila za paviljon v ženskem oddelku, kjer so jo sestre sprejele z veliko ljubeznijo. Paviljon je bil zgrajen zelo okusno iz lesa in Je bilo v njem vse prav domače urejeno.
Prišla je ura zdravljenja in uboga Mapojo je sledila bolnicam k sestri, k* je bila zanje odločena. Kmalu je prišla na vrsto. Sestra jo je umila in
Kapelica zavetišča gobavih v Rangoonu.
jo obvezala. Roka, ki jo je v zadnjih dneh tako strašno bolela, se ji je zdela, kot da je po umivanju mnogo lažja in da ne kljuje več v njej tako močno.
Deklica je pričela zavzeta opazovati novi svet, v katerega je tako ne-nadoma stopila. Počutila se je popolnoma srečno. Drage so ji bile skrbne s®stre, drage vse bolnice, prijeten ji je bil skrivnostni mir po paviljonih, sladka je bila vdanost v višjo voljo, ki je sevala iz slehernih oči. Stopila Je v paviljon in zagledala pred sabo oltar ves v lučkah; razumela in razlila ni ničesar — pa kljub temu jo »je vleklo nekaj tja, da se je vrgla tja na kolena poleg bolnic, ki so tam klečale.
v Nekega jutra pa je zapazila sestra temno senco na čelu novodošle ?ene. Redovnica jo ljubeznivo osrčuje, toda ženina usta se ne odpro. To Je trajalo več dni.
Končno pa so se ji vendarle udrle tako dolgo zadrževane solze in sirotica izlije pred redovnicami in bolnicami svojo skrivnost: »Nisem dekle, kot me nazivljate, temveč žena. Mož mi je pred kratkim umrl. Doma sem P** pustila svoji dve hčerkici Pušpo in Kolikamo. Obe sta živahni in polni zdravja. Kakor pomladni cvetki sta ... Ko sem spoznala svojo bolezen, sem
izročila otročiča dobri sosedi in ponoči, ko sta deklici spali, sem jih zapustila za vedno. Dolgo sem strmela v ta dva sveža obrazka in srce mi je hotelo počiti od bolečine. — Zdaj pa želim samo eno še: pogledat bi rada šla, če sta moja otroka v varnih rokah. Ko se bom o tem prepričala, se bom vrnila in ostala vedno tu.«
Dobila je dovoljenje in je odšla.
Soseda pa, kateri je izročila Mapojo svoja dva otroka, ni niti zdaleka slutila, da bi se mogla le-ta še kdaj vrniti. Pa je ravnala s siroticama prav nečloveško. Mati jih skorajda ni več spoznala, taki sta bili vsled stradanja
Gobavi otroci se zabavajo z godbo.
in pretepanja. Ko sta otroka spoznala svojo ljubo mamico, sta se ji vrgla v naročje in jo prosila pomoči. Pa je stopila tja njuna gospodinja in Mapojo se je vrnila v Rangoon z razsekanim srcem.
Toda ko je pravila sestram o usodi svojih hčerk, so jo le-te še enkrat odposlale z naročilom, naj privede sirotici v azil, da jim bodo sestre pr®' skrbele boljše varstvo.
Naslednje jutro je privedla Mapojo svoji dve deklici s seboj.
Sestre so jih preiskale in prestrašene kriknile: »Obe sta gobavi!«
Mapojo pa se je nasmehnila: »Vem, da sta in sem zaradi tega vsa srečna, ker nas zdaj nobena stvar več ne more ločiti.«
Vse tri so v nekaj dneh prejele sveti krst. Mapojo je umrla pred tremi dnevi vsa mirna in vdana, pa tudi vesela, ker je vedela, da sta njena otroka v najboljših rokah.
GIOVANNI PAPINI - P. ROMAN:
Betlehemski hlev.
Jezus se je rodil v hlevu.
Hlev, pravi hlev; to ni mikavno, vitko stebrišče, kakor so je zgrU' dili krščanski slikarji Davidovemu Sinu, kot bi se bili sramovali da je njih Bog ležal v bedi in nesnagi. Tudi niso to jaslice iz mavca, si jih je izmislila sladkobna domišljija kiparjev v modernih časih; nežno
Poslikane, v lepih barvah, snažne in v lepem redu, z zamaknjenim osličkom in otožnim voličkom, na strehi angelci z veličastnimi frfrajočimi okraski, kraljevi služabniki v plaščih in pastirji v kučmah klečeč na obeh straneh. To so lahko sanje novotarcev, okus prepobožnih dušic, otroške igrače, >prerokovano zavetišče« Aleksandra Manzonija, ne pa pravi hlev, kjer se jo rodil Jezus.
Luini Bernardino (1480—1532): Rojstvo Gospodovo.
To je hlev, resnični hlev, zaprto bivališče za živali, ki garajo za člo-yoka. Starodavni, siromašni hlev v starodavnih vaseh, po ubožnih pokra-Jmah, v Jezusovi domovini; to ni lopa z glavičastimi stebri, tudi ne umetno Vajeni konjski hlev današnjih bogatašev ali lepa kočica o božičnih Praznikih. Hlev ni nič drugega ko štiri raskave stene, umazana tla, tramovje in škrilasta streha. Hlev je navadno temen, nesnažen, v njem neprijetno diši: ni snažnega mesta razen jasli, kamor gospodar poklada seno m krmo.
Travniki spomladi, sveži v jasnih jutrih, valujoči v vetru, obsolnčeni, rosni, dehteči, se pokosijo; železo poseka zeleno travo, visoke nežne liste; okratu se porežejo lepe, bujne cvetke, bele, rdeče, rumene, modre. Vse
oveni in se posuši, dobi bledo in enotno barvo sena. Voli vlačijo potem domov mrtvi plen velikega travna in rožnika.
In ta trava, te cvetlice, te posušene rastline, te cvetke, ki vedno dišijo, so tam v jaslih, da tešijo glad človekovim sužnjem. Živali jih z velikimi črnimi gobci počasi premlevajo, in malo pozneje se cvetoči travnik spremeni v gnoj in se pomeša med steljo na ležišču.
To je tisti pravi hlev, kjer je bil Jezus prišel na svet. Najbolj umazan kraj na svetu je bil prvo bivališče edino Čistemu med rojenimi iz žene. Človekov Sin, ki so ga umorile zveri, katerim je ime ljudje, je imel za prvo zibel jasli, kjer živali prežvekujejo čudežne pomladne cvetice.
. Jezus se ni rodil v hlevu slučajno. Ali ni svet ogromen hlev? Ali ne spreminjajo ljudje najlepših, najčistejših, najsvetejših reči po peklenski alkemiji v blato? Potem se zleknejo na grmade gnoja in imenujejo to »veseliti se življenja«.
Na zemlji, v tem nestalnem svinjaku, kjer vse lepotičje in vse dišave ne morejo utajiti in zakriti gnoja, se je nenadoma neko noč rodil Jezus iz Device brez madeža, zgolj z nedolžnostjo obdan.
Prvi Jezusovi molilci so bile živali, ne ljudje!
Med njimi je poiskal preproste, med preprostimi otroke — bolj preproste, krotkejše so domače živali, te so ga sprejele. Čeprav sta ponižna, čeprav sužnja šibkejših in bolj divjih bitij od njiju, sta vendar osel in vol gledala, kako poklekajo pred njima množice.
Jezusov narod, posvečeno ljudstvo, ki ga je bil Jahve osvobodil iz egiptovske sužnosti, ljudje, ki jih je bil Mojzes same pustil v puščavi, da se je šel pogovarjat z Večnim, so prisilili Arona, da jim je naredil zlato tele, da so ga molili.
Osel je bil na Grškem posvečen bogovom Aresu, Dionizu in Apolonu Hipeborejskemu. Oslica Balaamova je s svojimi besedami rešila preroka, bolj modra kot on. Ohos, perzijski kralj, je postavil v svetišču boga Fta osla in ga velel moliti.
Nekaj let pred rojstvom Krista, njegovega bodočega gospodarja, Je Oktavijan na poti k svojemu brodovju, na večer bitke pri Akciju srečal moža z oslom. Živali je bilo ime Nikon (Zmagujoči), in po bitki je cesar dal postaviti v svetišču bronastega osla, ki je spominjal na zmago.
Kralji in narodi so se dotlej poklanjali volom in oslom. Bili so zemeljski kralji, narodi, ki so ljubili materijo. Jezus pa se ni rodil, da bi na zemlji vladal ali ljubil materijo. Ž njim se bo nehalo češčenje živali, Aronova slabost in praznoverje Avgustovo. Živali iz Jeruzalema ga bodo umorile, sedaj ga pa grejejo betlehemske s svojim dihanjem. Ko se bo Jezus za zadnjo Veliko noč bližal mestu smrti, bo jahal na oslu. On je večji prerok ko Balaam; prišel je rešit vse ljudi, ne le Judov, in se na svoji poti ne bo obrnil, tudi če bi rigali nad njim vsi jeruzalemski mezgi.
P. KRIZOSTOM:
Zgodba o pravem veselju.
(Iz knjižice »I fioretti«.)
Nekoč je šel sv. Frančišek z bratom Leonom v zimskem času iz Pe-rudže proti Sv. Mariji Angelski. Mraz ga je hudo mučil. Tedaj pokliče brata Leona in mu pravi: »Brat Leon, čeprav dajejo manjši bratje P° vsem svetu velik zgled svetosti, vendar si zapiši in dobro zapomni, da v tem še ni popolnega veselja.«
Čez nekaj časa nadaljuje: »Brat Leon, če tudi manjši brat^ slepe ozdravlja, da vidijo, kruljave, da se zravnajo in hrome, da hodijo; če tudi hudiče izganja, če vrača gluhim sluh, nemim besedo, in kar je še več, če Mrtve po štirih dneh oživlja: zapiši si, da to še ni popolno veselje.«
In ko je še malo hodil, zakliče: »0 brat Leon, če bi manjši brat znal vse jezike in vse znanosti in vsa pisma, tako da bi mogel prerokovati in razodevati ne samo prihodnje reči, temveč tudi skrivnosti src in vesti: zapiši si, da v tem ni popolnega veselja.«
In bo z grčavim polenom prišel, naju vrgel v sneg...
In zopet gre nekoliko dalje in zakliče še močneje: »0 brat Leon, °včica božja, če bi manjši brat govoril tudi angelski jezik in poznal tek zvezda in moč rastlin in če bi mu bili razodeti vsi zakladi sveta in bi P°znal skrivnosti ptic in rib in vseh živali, ljudi in dreves, kamenja, korenin in vodji: zapiši si, da to še ni popolno veselje.«
In ko je šel še kos poti, zakliče sv. Frančišek z močnim glasom: »O hrat Leon, če bi manjši brat znal tako izvrstno pridigati, da bi vse ne-
•vernike spreobrnil h Kristusovi veri: zapiši si, da v tem še ni popolnega veselja.«
Ko je tako dobri dve milji govoril, ga vpraša brat Leon z velikim začudenjem in pravi: »Oče, v božjem imenu te prosim: povej mi, kje je popolno veselje?«
In sv. Frančišek mu odgovori: »Ko bova dospela k Sv. Mariji Angelski, od dežja premočena in od mraza otrpla, od blata zamazana in od lakote zmučena, in bova potrkala na samostanska vrata, pa bo vratar jezen prišel ter vprašal: ,Kdo trka?1 in bova odgovorila: ,Dva vaših bratov sva,* toda ta bo rekel: ,Vidva ne govorita resnice! Lopova sta, ki se okoli potikata, svet goljufata in ubogim miloščino kradeta. Poberita se!‘ — In nama ne bo odprl. Pustil naju bo zunaj stati v snegu in dežju, v mrazu in lakoti do trde noči. Če bova to krivico prenesla potrpežljivo, brez grenkobe in brez mrmranja in mislila v ponižnosti in ljubezni, da naju je vratar spoznal in da mu je Bog naročil stopiti proti nama, tedaj, o brat Leon, zapiši si: to je popolno veselje! In če bova še dalje trkala in bo jezen prišel ven ter naju kot nadležna pohajača odgnal s psovkami in klofutami, rekoč: ,Proč od tu, ničvredna tatova! Pojdita v gostišče, ker tu ne bosta ne jedla, ne prenočila.* — Če vse to potrpežljivo in z radostjo ter ljubeznijo preneseva, potem zapiši, o brat Leon, da je tu popolno veselje. In če midva, prisiljena od lakote in mraza še ne nehava trkati in klicati, naj nama zaradi ljubezni božje odpre in bi ta še z večjo jezo rekel: ,To sta mi nadležna capina! Čakajta, vama pokažem!* In bi prišel z grčavim polenom, naju zagrabil za kapuco in vrgel na tla, zavalil v sneg in naju bil po vseh udih.
Če bova vse to potrpežljivo prenesla, v mislih na trpljenje Kristusa blagoslovljenega in iz ljubezni do njega pretrpela te bridkosti, tedaj si zapiši, brat Leon, da je v tem popolno veselje.
In zato poslušaj sklep, o brat Leon! Poleg vseh milosti in darov Sv. Duha, je treba premagati samega sebe in prenašati radovoljno iz ljubezni do Kristusa vse bridkosti in krivice, vsa sramotenja in stiske-Zakaj z drugimi božjimi darovi se ne moremo ponašati, ker niso naši, marveč od Boga; zato pravi apostol: ,Kaj imaš, kar nisi prejel. In če si prejel, kaj se hvališ, kot da ne bi bil prejel?* — V križu tipi jen ja in bridkosti pa se lahko hvalimo, ker je to naše.«
Serafinski koledar.
Pravkar je izšel v naravnost razkošni in elegantni opremi stenski be-ležni »Serafinski koledar«. Izdala ga je uprava »Cvetja« za svojo petdesetletnico in pa v spomin sedmi stoletnici, odkar so prišli frančiškani na nase zemljo. — Koledar je slovenski; sestavljen je zelo skrbno; v njem so označeni vsi blaženi in svetniki vseh treh Frančiškovih redov, odpustki in dnevi vesoljne odveze. Koledar krasi 25 jako lepih slik z uvodno Roblekovo slik0 sv. Frančiška. Slike predstavljajo vse samostane in naselbine slovenskih frančiškanov. Vsaki sliki je pridejana kratka zgodovina dotičnega samostana in cerkve. Svoj prostor v koledarju imajo tudi frančiškanski misijon}, Frančiškova mladina (Križarji in Klariče), dom sv. Frančiška v šiški, Armada sv. Križa, zavarovalni odsek... Jako priročna za marsikaterega mladeniča so navodila glede vstopa v frančiškanski red. Zelo praktična je slika in opombe, kaj je treba storiti pri previdevanju bolnika. Pa na ta način ne bom prišel do konca. Kar najtopleje vam priporočam »Serafinski koledar«! Stane komaj 10 Din. Sezite po njem, dokler je čas. Verjemite mi, ne bo vam žali	P. K.
FRANČIŠKOVA
ALADiNA
P- BOM/\N:
Sestrica Tejka Bercieri.
20. V. 1924 — 8. XI. 1932.
»Mala Tejka je težko bolna...« je prišla povedati v zakristijo zvesta Ana in imela objokane oči. »In gospa je rekla, če pridete, da jo pripra-Vlte na prvo sveto obhajilo.« Še tisti večer sem šel. Sedela je ubožica nav stolu in glavica je trudno slonela na rami. Pa mi je povedala, da ji srček nagaja in da jo boli. Nato pa sva se začela meniti, kaj je to sveta spoved in kaj je sveto obhajilo. Četudi je bila stara komaj dobrih sedem
lot in ni mogla še prav nič v ta pravo šolo hoditi, je bila čudovito dobro Poučena od dobre mamice. Tako smo določili dan prvega sv. obhajila na uO-oktober. Z neizrečeno ganljivo resnobo je opravila svojo prvo sv. spoved v življenju. Nato pa sv. obhajilo. Njena spalnica je bila spremenjena v Majhen vrt belega cvetja. V postelji leže, odeta v pajčolan in z venčkom na glavi, je z vso iskrenostjo ponavljala: »Gospod, jaz nisem vredna ... ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Vsi smo imeli solzne oči... "ezv dober teden sem jo zopet obiskal. Bila je še bolj utrujena, pa vendar svežega duha. Ko sem jo vprašal, če je kaj huda na Jezusa, ki jo pusti |°liko trpeti, je resno rekla: »Ah ne, saj je tudi on moral trpeti.« Med tednom je mamici še naročala, kakšne želje ima za sv. Miklavža. Mamica hotela razložiti, da sedaj tudi Miklavž težko izhaja, ko pa je taka kriza. Naša Tejka pa jo je kar na kratko zavrnila: »Veš, mamica, v nebesih ni hobene krize...« V ponedeljek dne 7. novembra ji je postalo zelo slabo.
Lepo pripravljena je prejela še sv. poslednje olje in ponoči nato je zaspala in se zbudila v večnosti.
Tejka, naša mala sestrica, sedaj ko se pri Bogu veseliš in že osebno poznaš vse ljube svetnike in si gotovo že govorila s sv. Klaro in sv. Frančiškom, še za nas vse prosi, za tvoje dobre starše in sestrice, da bomo tam v blaženi večnosti za vedno združeni.
Pogreb je bil 9. novembra ob pol 3 popoldne. Vso v cvetju smo te zapustili tam, kjer je majhen domek in velik mir. Spremile so jo tudi naše sestrice.
P. KRIZOSTOM:
Frančiškova mladina v Bizoviku pri Ljubljani.
Vsedel sem se v avtobus in se peljal do »prvega križa«. Komaj sem izstopil, že je pričelo potrkavati v zvoniku cerkvice sv. Miklavža, ki je oddaljena od prvega križa kakih deset minut. Stopil je k meni prijazen oče, pa me je spremljal in mi nad vse ljubeznivo razlagal zanimivosti kraja-Med živahnim kramljanjem sva prišla na hribček. Tam so čakali name moji ljubi mali prijatelji: dečki in deklice lepo v vrstah. Zadaj za njimi pa so stali njihovi starši in še mnogo drugih ljudi. Najprej me je navdušeno pozdravil v verzih nad vse junaški fantič in mi krepko stisnil desnico, nato pa je povedala v pesmici pozdrav zelo lepo tudi deklica v imenu zbranih tovarišic. Med veselim potrkavanjem smo stopili v cerkev, kjer so otroci najprej zapeli pesemco Mariji na čast. Nato sem izpregovoril jaz. Raztolmačil sem jim, kaj da je Frančiškova mladina, kakšne cilje ima in kakšne so dolžnosti vsakega otroka, ki stopi v zvezo Križarjev oziroma Klarič-Poudarjal sem pred vsem najlepšo Frančiškovo čednost — ljubezen. — P® končanem govoru smo prav strumno zapeli litanije Matere božje, za temi pa še nekaj pesmic. Po blagoslovu so šli odrasli domov, jaz sem bil pa s prijateljčki vred povabljen v »očetovo hišo«, kjer smo v gorki sobici gojili pevsko žilico. Naučili smo se »Jezušček nedolžno Dete ...« in tudi majhen del himne Križarjev in Klarič. Povedal sem povest o malem Cibku, ki sem jo napisal v januarski »Lučki«, da jo bodo lahko vsi otroci brali, razdelil sem podobice in tako smo zaključili prvi naš sestanek. — Sestanke bomo imeli vedno zadnjo nedeljo v mesecu. Ko se bomo dodobra pripravili, bomo imeli slovesen sprejem in tudi vas bomo čisto gotovo p>ovabili.
Klariče iz Celja.
Kaj so tudi v Celju Klariče? Da! Tiha je bila priprava, slovesen p8 je bil prvi sprejem dne 11. decembra. Opoldne sem se odpeljal iz Ljubljane, zvečer pa sem že sedel zopet doma v svoji sobici. Tako hitro je šlo. Na kolodvor sta me prišli čakat dve sestrici, da ne bi zgrešil pota. Komaj sem stopil v Slomškov dom, sem se oblekel v korok in štolo ter spoštljivo odkorakal proti kapelici. Tam pa — joj! — po celem hodniku so stale belo oblečene bodoče Klariče s prižganimi svečkami v rokah in z belimi trakovi okrog čela. V sprevodu smo šli v kapelo, kjer se je vršil po kratkem na* govoru sprejem. Sprejetih je bilo devetdeset deklic iz meščanske in osnovne šole. Po sprejemu so nove Klariče navdušeno zapele »Blažena Klara, H' lijski cvet...«
Po litanijah z dvema blagoslovoma smo šli v dvorano, kjer je bila kratka, pa zelo lepa predstava. Najprej je pred Frančiškovo sliko zelo občuteno deklamirala ena izmed Klarič »Z ranami zaznamenovanemu Serafu.« Nato je pa bila prava opera — ali kaj? Po odru so frčali in plesali raznobarvni metuljčki in prepevali, kot za stavo. In celo grmelo je in se bliskalo, da sem se še jaz ustrašil, metuljčki pa so žalostno begali sem 111 tja. Nazadnje pa se je vsa stvar lepo iztekla, zakaj v slogi je sreča.
Celjske sestrice je pripravila za sprejem č. s. prednica, nadalje jih bo pa vodila č. s. Simforoza. Redno vsak teden bodo imele sestanke, vsak ®esec pa skupno sv. obhajilo.
Naj blagoslovi sv. Frančišek te najmlajše svoje hčerke in naj jim Izprosi pri ljubem Jezusu vztrajnosti in poguma.
Križarji iz Maribora.
V	predzadnji številki >Cvetja« smo z veseljem brali poročilo o naših Klaricah v Mariboru. Danes pa še bolj o križarjih! 25. oktobra je prvič Prišel med nas naš novi voditelj p. Konštantin. Samo dvanajst nas je bilo. Malo se je začudil, mislil je, da nas bo polna pevska dvorana, kjer se vsak teden zbiramo. Pa smo ga hitro potolažili. Rekli smo mu, da je Jezus tudi samo 12 apostolov imel in sv. Frančišek ravno tako 12 sobratov in da se Jun je pozneje pridružilo vedno več. Tako smo sklenili, da bo vsak izmed nas dvanajsterih pripeljal vsaj še deset Šli smo na delo kot pravi apostoli našega očeta sv. Frančiška.
Sestanke imamo ob ponedeljkih ob pol 17. uri. Vsako prvo nedeljo v mesecu imamo skupno sv. obhajilo ob šesti uri in sicer v naših paradnih °blekah. Kaj delamo pri sestankih, bom že pozneje kdaj sporočil. Za silo
se naučili tri svete pesmice, ki jih bomo po sestankih v cerkvi zapeli. Učil nas je č. fr. Tarcizij. Se razume, da bomo tudi kdaj litanije zapeli.
Pri tretjem sestanku se je naše število že podvojilo, tako da smo si 2e izvolili odbor. Za predsednika smo si izbrali Korošaka Jožefa. Volili smo z listki in je dobil on večino. Podpredsednik je Černigoj Pavel, tajnik uoth Daniel, blagajnik Roth Miroslav. Naš organist bo pa Štiberc Ivan. Vidite, to je naš odbor! Smo sami fejst fantje! Kaj smo sklenili pri odbo-r°vi seji, bom prihodnjič sporočil.
Maribor, dne 8. XII. 1932.	Tajnik: Roth Daniel.
P■ HENRIK:
Križarji in sestrice sv. Klare na Brezjah.
V	okrožnici za 700 letnico smrti sv. Frančiška je Pij XI izrekel misel, naJ bi se vsi oni, ki so še premladi za tretji red, vpisali v bratovščino pasu
Frančiška, da bi se tako z mladega navadili na sveto službo Gospodovo, l^ij XI., dne 30. apr. 1926.) Vsled tega je dal preč. p. general reda dne dec. 1928 našim samostanom dovoljenje, da smejo ustanavljati imenova-n° bratovščino. Da bi pa imela stvar za nežno mladino vsekakor večjo pri-riačno silo, se je ta bratovščina primemo prekrstila. Dečki naj bi se ime-Uovali; Frančiškovi križarji, deklice pa sestre sv. Klare. Prvi križarji so p' Pokazali v Ljubljani, skoro istočasno v Mariboru, nato pa v Novem mestu. °zneje so se še mnogokje ustanovili. Kdaj in kako pa so zagledali luč
sveta na Brezjah? Prva priprava za ustanovitev križarjev in sestric svete Klare se je začela lansko leto meseca oktobra. Zatem so se iz posebni!1 okoliščin sestajali redno vsak mesec. Malčkom se je tolmačilo Jezusovo življenje, govorilo se jim je o križarski vojski otrok, pripovedovalo se ji® je o Gospodovem vitezu Frančišku, posebej pa se je razmotrivalo o tem, kako ima Frančišek mladino rad; in kako se je mladež bolj in bolj poglabljala v Frančiškovo in Klarino življenje. Pa nikarte misliti, da je to že vse. Ne! Tudi na gledališkem odru se je poskušala naša mladež. V vsem skupaj je kar petkrat nastopila. Preigrali so vse p. Krizostoma: »Otroške igrice«. Tako »Miklavževi angelčki«, »Pastirčki pred nebeškimi vrati«, »Sveti trije kralji«, »Ivčkove sanje« in »Rezikin Jezušček«. Pa tudi izleti so se našim malčkom nudili. Ne glede na šolske počitnice smo šli enkrat v Leše, drugič pa v Ljubno. Kako so bili potlej naši otroci veseli in hvaležni za ondotno postrežbo! Po vseh teh sestankih, nastopih in vnanjih vajah se je naša Frančiškova mladina do dobra razčistila in usposobila za obredni sprejem med viteške križarje in Jezusove Klariče. In ta slovesni sprejem se je i*" vršil vprav na obletnico početne mladinske organizacije. Bilo je to na misijonsko nedeljo, dne 23. okt. t. 1. Ta dan se je sešlo 12 zavednih fantičev in 19 dobro pripravljenih deklic, pač v svesti si, da bodo sedaj postali čisti pripravniki (naraščaj III. reda!) za višje poslanstvo Gospodovo. Na lic11 se jim je čitala resnoba, v srcu pa je tlel ogenj božje ljubezni. Ob 4 popoldne se je jel pomikati sprevod v cerkev. Tu se je postavila naša od 8 do 13 let stara mladina, vsak spol na svojem mestu v neposredni bližini tabemaklj® Zdaj je s polnim umevanjem poslušala še poslednje besede spodbude; in ko jo je p. voditelj pozval, da sprejme blagoslovljene pasove in pomembe-polne znake, s ptičico, ki jo Frančiškova roka spušča proti večnemu solnem tedaj se je dojmilo, kakor da je vsak več prejel, kakor more dati svet v zlatu in srebru. — Ljudstvo, ki je z največjo pozornostjo sledilo tem}1 vzvišenemu obredu, je z občudovanjem gledalo na naše male, ali iz lic nji' hovih mater pa sta se odražala ponos in zavest, da je zdaj njen sinček, njena hčerka korak bliže Bogu.
Slavnost Jezusovih dni.
Na praznik sv. Treh kraljev (6. januarja) bodo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani položili otroci »Jezusove dneve« božjemu Detetu pred jaselce-Slovesnost se prične ob 4 popoldne s sledečim sporedom: kratek nagovor, procesija s svečkami, pete litanije Matere božje.
Križarji in Klariče, iskreno vabljeni!
Zahvala za molitev.
S. Mar. Frančiška 0. S. U. se najprisrčneje zahvaljuje presv. Evhar1: stičnemu Srcu, Mariji Pomočnici in sv. Jožefu za uslišano prošnjo v vazm zadevi. Sv. Mali Tereziji se zahvaljuje za pomoč v bolezni. — M. 0. se zf' hvaljuje presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Jožefu, sv. Antonu J® sv. Mali Tereziji za uslišano prošnjo. — G. M. iz Kamnika se zahvaljuj® sv. Mali Tereziki, sv. Frančišku in sv. Jožefu za uslišano prošnjo v važm zadevi. Zahvaljuje se tudi lurški Materi božji, sv. Jožefu in sv. Frančišku za zopet zadobljeno ljubo zdravje.
Pax
et bonum!
p■ ANGELIK:
Kdor noče na stara leja biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor koče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem ®aseku in. reda.
Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči: Kdor se hoče zavarovati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let;
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 60 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, lahko pismeno ali osebno obme na »Zavarovalni odsek III. reda v Ljub-jani, Marijin trg 4« ali na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
1. Rada bi se vpisala v zavarovalni odsek III. reda, pa me moti na ^Poročilu in pogodbi« vprašanje: Zdravje (povoljno ali nepovoljno)? Kako le treba to razumeti?
Stvar je čisto priprosta in nikakor ni tako nevarna, kakor na prvi Pugled izgleda. Vprašanje glede zdravja je v prvi vrsti opozorilo na enega glavnih pogojev za zavarovanje za starost in onemoglost, ki se glasi, da se m°ra vsak, ki se hoče pri nas zavarovati, preživljati z lastnim delom in ne snie biti odvisen od dobrote bližnjega. Ako pa je kdo toliko pri moči in ^avju, da se preživlja z lastnim delom, lahko plačuje premije za zavarovalni odsek in ni odvisen od dobrote bližnjega. Ako pa je kdo tako bolan, rj* se ne more preživljati sam z lastnim delom, tedaj mora zanj plačevati Kdo drug in tedaj nastane dvojno vprašanje:
v a) ne vedeli bi, kdaj dobi pravico do pokojnine, ker je prav za prav Ze zdaj potreba, da bi dobival pokojnino,
b) lahko bi se zgodilo, da bi njegov dobrotnik pred dovršenim 30 ali letnim vplačevanjem (tedaj bi šele dobil pravico do pokojnine) nehal Plačevati zanj in tedaj bi mu zapadla vsa vsota, ki je bila zanj vplačana, Pravice do pokojnine pa le ne bi imel, ker še ni bilo plačano zanj 30 od-°sno 25 let. Oškodovati pa ne maramo nikogar!
Nekaj drugega pa je, če se kdo preživlja z lastnim delom. Če ta vsled V~r°sti ali kake bolezni ne more več izvrševati svojega poklica, dobi takoj Pravico do pokojnine, če je bil le pet let vpisan v zavarovalni odsek. v > Popolnoma zdrav je prav za prav malokdo na svetu. Vsak človek je ''časih prehlajen ali ga včasih muči kak revmatizem, ali ga včasih želodec Poli ali kaj podobnega, pa radi tega vseeno opravlja svojo službo. Tako se lahko brez skrbi zavaruje. Le tisti, ki je vsled svoje bolezni nesposoben,
da bi se sam s svojim delom preživljal in je torej dejansko odvisen od dobrote bližnjega, tak ne more biti sprejet v zavarovalni odsek.
2. Kaj pa če se skesam; ali lahko dobim po čl. 9 splošnih pogojev nekaj vplačanega denarja nazaj?
Lahko, seveda velja to samo za tisti čaš, preden se začne izplačevati pokojnina. Možni so trije slučaji:
a)	ako je kdo n. pr. zavarovan v IX. razredu ter torej plačuje 100 Din mesečno, pa se skesa, lahko prestopi v nižji razred in kar ni še po tem nižjem razredu zapadlo, ima vplačano za naprej in to lahko dobi nazaj. Kdor je seveda zavarovan v najnižjem razredu, ta torej plačuje mesečno 20 Din, ta ne more dobiti ničesar nazaj, ker v nižji razred prestopiti ne more, ker ga ni.
b)	Ako je kdo plačal eno ali več let za nazaj, lahko, preden se mu začne izplačevati pokojnina, spremeni svoje vplačilo tako, da ima to vpla-čano za naprej. In kar ima vplačanega za naprej, lahko dobi nazaj, v kolikor še ni zapadlo.
c)	Ako je kdo plačal za naprej, lahko, preden se mu začne izplačevati pokojnina, dobi nazaj vse, kar je vplačano za naprej pa dotedaj še h* zapadlo.
Člen 9. pravi: >Kdor kljub dvakratnemu opominu eno leto preneha z vplačevanjem premij, mu zapade ena tretjina vsote. Kdor preneha dve leti, mu zapade polovica vplačane vsote. Kdor preneha tri leta, mu zapade vsa plačana vsota.
Ta člen je potreben radi morebitnih zamudnikov, da redno plačujejo premije. Potrebno pa je čakati vsaj tri leta, da se v sodobnih, večkrat se ponavljajočih gospodarskih krizah, omogoči brezposelnim, da ostanejo zavarovani še naprej. V treh letih, vsakdo, ki je delazmožen, lahko dobi delo-Kdor se opraviči recimo radi bolezni, na tega bi čakali seveda tudi delj-
Prvi slovesni sprejem v III. red na Brezjah.
Od vsega početka, odkar se vodi tretji red na Brezjah, še ni bilo kakega večjega ali slovesnejšega sprejema — a najmanj domačinov. Kakor zapisnik tretjeredne skupščine izkazuje, je bila doslej kvečjemu dvojica ali trojica hkrati sprejeta in to ali v zakristiji ali še na bolj skrivnem kraju-Sploh so Brezjani bolj na redke čase stopali v tretji red. Zadnji sprejem je bil pred blizu petimi leti. Skoraj se je zdelo, da bi utegnil svoječasni letopisec prav imeti, ko je v tretjeredno kroniko zapisal: >Med Brezjani ni zanimanja za III. red in ga najbrž tudi ne bo.« — No pa, hvala Bogu> da se je v tem oziru vendarle zmotil. Sicer pa še kaplja izdolbe kamen, če venomer nanj pada, kako tedaj ne bi imelo svojega učinka dolgoletno vplivanje voditelja III. reda in ostalih patrov na človeška srca? Dd, po 34-letnem trudapolnem delovanju naših patrov, se je dne 23. okt. t. 1. uspeh očitno pokazal. Misijonska nedelja se je nad vse hvaležna izkazala. Ta dan je bilo kar naenkrat sprejetih 16 zglašencev v tretji red. Le-ti kandidati so bili po večini pristni domačini. Med sprejemanci so bili ljudje iz vseh stanov. Pa kako slovesno se je izvršil naš sprejem! Zbravši se v samostanski dvorani, je korakala naša čvrsta četa v cerkev. Na čelu je šel tretjeredni križ, za njim so šli križarji in sestrice sv. Klare, nato voditelj s 4 strežniki in potlej moški in ženstvo s tretjerednim odborom. Prej in med vhodom v cerkev je veselo potrkavalo, s kora pa so bučale orgle in glasila se je
Frančiškova pesem »V raju blaženem kraljuje« v prelep pozdrav. Veliki °ltar je bil ta dan praznično opravljen, po cerkvi se je lesketalo morje luči. Vsa zala Frančiškova družina se je razvrstila okrog glavnega oltarja. Na listni strani: križarji, na evangeljski: Klariče, na sredini pa so zavzeli svoje fflesto tretjeredni kandidati. Bilo nas je vprav 48 po številu. P. voditelj je aajprej nagovoril Frančiškovo mladino. Pove ji, kako more čisto gotovo Priti do velike svetosti, če bo ljubila s celim srcem Jezusa in če bo nežno Ustila nebeško Kraljico. Odraslim pa je tole spregovoril: Kot pravi Je-^sovi učenci držite se posihmal njegovih naukov, ki Vam jih podaja tretje-redno Vodilo. Vodi naj Vas v življenju zveličaven strah božji in izkažite s« vsekdar srčne borce Gospodove! Po teh besedah se je izvršil obred Preobleke. In zopet se je cula s kora pesem: »Jezus, preosnuj nam mislile slovesnost se je zaključila s petimi litanijami pri oltarju Matere božje, n ®levHnega občinstva pa se je opetovano slišal glas: »Lepo je bilo.« Pritrdim: prav lepo je bilo! Toda še lepše bo tedaj, bratje in sestre, če boste vnaprej vsi (stari in novi člani III. reda!) z zares svetim življenjem Strajno Bogu služili.	P. Henrik.
Nove knjige.
Francis Jammes-Jakob Šolar: Gospod Ozeronski. Založila Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana 1932. Cena Din 35, vez. Din 43. — Pisatelj nam tu podaja preprosto življensko povest dveh župnikov francoskega podeželja, ki mora že pri prvih poglavjih osvojiti vsakega bravca. Stari župnik zapuščene francoske vasi — ki so ga življenjski udarci privedli v duhovniški stan — tu deli dobrote na vse strani in si vzgoji nekakega duhovnega sina, ki potem nadaljuje njegovo delo in uporablja njegovo bogato duhovno in gmotno dediščino. Vzorno prevedeni roman bo nedvomno našel obilo navdušenih bravcev med izobraženstvom in med Preprostim ljudstvom.
Michaelis Karin-Marija Kmetova: Bibi. Življenje deklice. Z risbami Hedvige Collin in Bibič. Z dovoljenjem pisajetljice prevedla Marija Kmetova. Izdala in založila Jugoslovanska knjigama. Ljubljana 1932. Cena vez. Din 45. — Mladinska knjiga, kakršne že dalje časa ni bilo na naš knjižni trg. Vsebina je prav za prav kratka in preprosta: v majhnem danskem mestu živi postajenačelnik sam s svojo hčerko Bibi, kajti mati, hči bogate plemiške rodbine, ji je bila umrla že prvo leto življenja. Njeno snirt je pospešila žalost, ker so jo bili zaradi te poroke zavrgli. Oče je hčerko jako ljubil, živela sta čisto tovariško življenje in Bibi se je lahko sama vozila na bližnje in daljne izlete, kjer je doživela razne zanimive Pripetljaje. Na teh potovanjih se je parkrat srečala tudi s starši svoje katere, ki so jo vzljubili in jo končno vzeli k sebi kot dedinjo svojega velikega imetja. To je vse ogrodje, v katero je pa nasuto toliko čiste lepote, Prisrčnosti in zanimivosti, da bo brala mladina, zlasti deklice, to knjigo shoraj kot nekakega modernega, dekliškega Robinzona. Malo je danes pri nas knjig, ki bi jih bili otroci sedaj za praznike tako veseli, kot je ta, zlasti ker je tudi zunanja oprema s številnimi slikami izredno prikupna.
p. Peter Lippert S. J. - Dora Vodnik: Od duše do duše. j^lsma dobrim ljudem. Založila Jugoslovanska knjigama. Ljubljana 1931. Cena Din 40, vez. Din 45. — Knjiga, ki je neprecenljive vrednosti za duhovni napredek in notranjo izobrazbo, je predvsem namenjena ljudem, hstim, ki so žejni hrepenenja po večnosti, iščejo resnico, religijo, Boga. p°trebnejše in bol} v duhu našega časa napisane knjige bi si ne mogli
želeti. Knjiga obravnava vprašanja, ki silijo vernemu človeku vsak dan na jezik, a jih v sebi zatira, ker se boji, da bi nanje ne dobil pomirljivega odgovora. Zato začenja Lippert svojo knjigo s poglavjem »Nikogar nimam* in nadaljuje s svojim širokim obzorjem, z razumevanjem za stiske in težave sodobnega človeka, razreši in utemelji ogromno število konkretnih prime' rov in jim da svojo sijajno, na temelju prave vere sloneče tolmačenje-Mnogim bo ta knjiga vir tolažbe, vere, upanja, mnogim razodetje in raz-veseljenje, močna duhovna opora pa nedvomno vsem onim, ki v neizprosni resničnosti priznavajo in izpovedujejo žejo svoje duše po večnosti, po religiji, po Bogu, po Cerkvi. Vsem tem je ta knjiga namenjena, vsi ti naj sežejo po nji, da bodo videli od duše do duše, na pota, ki vodijo v onostranstvo.
Naročnikom iz Avstrije.
V julijski številki lanskega letnika »Cvetja« smo sporočili vsem naročnikom »Cvetja« iz Avstrije, da smo otvorili lasten čekovni račun z3 Cvetje z vrtov sv. Frančiška.
Ker pa vsled vsem znanih denarnih razmer avstrijska republika iie dovoljuje vplačevanje na ta naš čekovni račun in je bilo vsako tako vplačevanje zvezano z velikimi težavami, zato smo naprosili dobrega našega pri' jatelja, preč. g. župnika Ivana Petriča, da je prevzel v Avstriji zastopstvo za Cvetje in v ta namen smo priložili Cvetju nove položnice, ki se glase na ime: Johann Petrič, Pfarrer, St. E g id en, P. Velden a m Worthersee, štev. A—101.274. Zato prosimo, da bi v bodoče poravnavali naročnino Cvetja in Lučke ali pošiljali prispevke za Frančiškanske misijone in za Armado sv. Križa ali plačevali premije za zavarovalni odsek III. reda itd. vse potom tega čekovnega računa. Kdor ne potrebuje položnice sedaj, naj jo shrani za pozneje. Kdor jih rabi več, naj piše ponje na Upravništvo Cvetja, Ljubljana, Marijin trg 4.
Iz upravništva.
Upravništvo lista tudi topot opozarja cenjene naročnike, da je čeke -vsem priložilo. Kdor je že ponovil naročnino, naj ga ček nikar ne moti-Morda je kdo drugi v njegovem okolišu, ki bi se rad naročil na list, a mu je nerodno tistih 15 Din po nakaznici pošiljati. Temu naj ga izroči, pa b° dobro delo storil. Upravništvu bi dalo preveč dela in list bi se preveč zakasnil, ko bi moralo pri vsakem naročniku sproti gledati na to, ali je že poravnal naročnino ali ne, da ve, komu naj priloži ček, komu ne. Tolika v {»jasnilo, da ne bo kakih pritožb glede poslovanja uprave.
Vsem dragim naročnikom in vsakemu posameznemu mnogo božičnega veselja in sladkega svetonočnega miru, ter vsestransko srečno, blagoslova polno novo leto
želi
uredništvo in upravništvo »Cvetja«-