AVGUST 1990 L " Publication No.VAR 0663 THOUGHTS LETO—YEAR 39 "/Materin ^s\ jezik je najdražja N/ dota, ki smo jo dobili od svojih staršev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, ANTON MARTIN SLOMŠEK olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je izročil Gospod nebes in zemlje, da bi z njim kupčevali 1 in napravili veliko dobička. . 1800-1862. Naslovna slika: Spominski križ, ki v Kočevskem Rogu napoti obiskovalce iz glavne ceste k grobišču. + + + OPRAVIČEVAL se ne bom, saj je vsem naročnikom znano, zakaj je bila prejšnja številka dvojna. Isti je vzrok za zakasnitev avgustove številke. Lepo je bilo po petinštiridesetih letih obiskati rodno domovino. Še posebej sem hvaležen Bogu, da sem smel obiskati Kočevski Rog, kjer bi po vseh računih morale ležati tudi moje kosti, če bi mi Gospod ne odločil teh delovnih let med avstralskimi Slovenci. Zato se bom raje ustavil s temi stavki pri križu, ki ga predstavlja naslovna slika. Nad 5 metrov visoki križ je izvirno delo, ki izraža v robati izdelavi še povečano bolečino smrti kot običajni križi.Izklesal ga je iz lesa mladi umetnik Metod Frlic, doma v Poljanski dolini nad Škofjo Loko. Pred spravnim dnem 8. julija so ga postavili na začetku steze, ki s ceste vodi proti grobišču pod Krenom, in "s svojo prepričljivo govorico opozarja obiskovalce, da se bližajo slovenski Kalvariji. Vabi jih k zbranosti in tišini, naj tu — pretreseni nad človeško hudobijo — molijo za pobite in pobijalce, za mrtve in žive, za stare in nove rodove, za čas in razmere, ki bodo naklonjene spravi, razumevanju, odpuščanju in novemu življenju”, kot piše Družina. Naj nas ta križ spodbuja, da bo misel o spravi med nami vsemi rasla in obrodila iskrene sadove. Bog daj, da tudi med nami, avstralskimi Slovenci! — Urednik in upravnik KNJIGE! KNJIGE! KNJIGE! Poštnina v ceni knjig ni vključena, če vam jih moramo poslati po pošti. UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA, I. DEL (SLOVENIAN LAN-GAUGE MANUAL, PART I. je dospel i/. ZDA in je spet naprodaj. Žal je drugi del pošel in nove izdaje najbrž ne ho. Izdal Slovenian Research Center of America ('ena 12. dolarjev. SLOVENSKO SLOVSTVO - BERILO (SLOVENIAN LITERARY READER) A. I . Ceferin (ed.) Cena II. dolarjev. SLOVENSKE NARODNE PESMI - SLOVENIAN FOLK SONGS A. L. Ceferin (ed.) Cena knjižice z audio - kaseto vred 6. dolarjev. ANGLEŠKO-SLOVENSKI in SLOVENSKO-ANGLEŠKI SLOVAR v eni knjigi, žepna izdaja. Komac - Škrlj Cena 12. dolarjev. OBRISI DRUŽBENE PREOSNOVE Knjiga esejev l)r. Marka Kremžarja (Argentina) o preosnovi družbe. Cena 10. dolarjev. LJUDJE POD BIČEM - Trilogija izpod peresa Karla Mauserja i/ življenja v Sloveniji med revolucijo in takoj po njej. Zares vredna branja. Cena vsem trem delom skupaj 12. dolaijev. ŠKOF ROZMAN, L, II. in III. del Obsežno deli) dr. J. Kolariča, podprto s številnimi dokumenti, fena vseh treh zajetnih knjig skupaj je 40. dolarjev. (Posamezne knjige: 7. ,9. in zadnja 28. dolarjev.) STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM, I del Odlična študija razvoja dogodkov 1941 1945 v Sloveniji. Spisal Slane Kos, izdala Samozaložba v Rimu. Cena I.C dolarjev. POLITIKA IN DUHOVNIK Zanimivo domače pisana avtobiogia-fija pokojnega izseljenskega duhovnika v Angliji Msgr. Ignacija Kunstlja. Cena 2. dolarja. TEHARJE SO TLAKOVANE Z NAŠO KRVJO Izjave prič o teharskih dogodkih v letu 1945 po končani revoluciji. Cena 2. dolarja. V ROGU LEŽIMO POBITI — Opisuje Tornač Kovač, piiča pokola tisočev po končani revoluciji leta 1945. Cena 2. dolarja. PISMA MRTVEMU BRATU (cena 12,- dol.), topli spomini na brata; PRED VRATI PEKLA (cena 8,- dol.), o zaporih po vojni - F. Sodja CM VOJNA IN REVOLUCIJA Roman Franka Hdkviča na 70K straneh je izšel v Argentini Cena broširani knjigi je 15. dolarjev. CASOMER ŽIVLJENJA — Avtobiografska razmišljanja je zapisal l.cv Detela, Avstrija. Knjiga je izšla v Argentini Cena 13. dolarjev. CERRO SHAIHUEQUE Pisatelj je naš argentinski planinec Vojko Arko in to ni njegova prva knjiga o gorah. Cena 10. dolarjev. initli L UIH w (THOUGHTS) — R el iglo us and Cultural Monthly |n Slovenian Langu age. — I n formativni mesečnik za versko In kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. — Ustanovljen (Establlsh-ed) leta 1952. — Publlshed by Slovenian Franclscan Fathers |n Australla. — Izdajajo slovenski frančiškani v Av st ra liji. - Urejuje In upravlja (Editor and ManagerlF R.BASI L A .V A L E N Tl N E ,O.F .M ,,M .B .E ,B A R A G A HOUSE 19 A BECKETT ST.,KEW,V|C. 3101 - Tel. (03)85 3 7787 - Poštni naslov: M IS LI, P .O .B O X 197,KEW,VIC. 3101 — Naročnina za leto 1989 (Subscription) $ 8.— , izven Avstralije (Overseas) $ 16.— ; letalsko s posebnim dogovorom. — Naročnina se plačuje vnaprej. — Poverjeništvo MISLI imajo vsa slovenska verska središča vAvstrallji. - Rokopisov ne vračamo.— Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema. — Za članke objavljene s podpisom od g o varja pisec sam. — Stava In priprava strani (Typ|ng and lay out): MISLI, 19 A B eckett Street, K ew, Vic. 31 0 1 — Tisk (Prlnting): Distlnctlon Printing, 164 Victoria Street, Brunsvvick, Victoria 3056. Telephone: (03) 387 8488 božj /\ J Di j '\i -misli i :V, Leto 39 Št. 8 in človeške 1 'AVGUST 1990 Bil sem doma . .. — P. Bazilij — stran 161 Sprava velikih duš — D. K. z Družini — stran 162 "Odpuščamo vsem" — Govor nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v KočevskemRogu — stran 163 . .iskreno obžalujemo" — Govor pred s. Milana Kučana v KočevskemRogu - stran 164 Cerkvica sv.Klemena — legenda - P. Fortunat - stran 167 Ob ustanovitvi ASK — P. Niko — stran 169 Mostove gradijo ... — Pogovor z ministrom dr. J. Dularjem — — Tine Debeljak — stran 170 Središče svetih Cirila in Metoda v Melbournu — P. Bazihj — stran 172 Izpod Triglava — stran 174 Slomšek nam govori. .. — misli o križu — stran 176 Središče si/. Družine, Adelaide — P. Janez — stran 178 Premakljivi svečnik — roman — Lojze Kozar - stran 179 Naše nabirke — stran 179 Sprva si seme — pesem — Tone Kuntner — stran 181 Grovving up VValgett - 0 knjigi Cilke Žagarjeve — Mirko Cuderman —stran 182 Aprilski obisk pri Gospodu — Alojz Rebula — stran 183 Središče si/. Rafaela, Sydney — P. Valerijan — stran 184 Z vseh vetrov — stran 186 Kotiček mladih — stran 188 Križem avstralske Slovenije — stran 189 Resnica je kisla kot cviček -pa se le nasmejemo.. .- stran 192 Bil sem doma... DA, doma sem bil. Po dolgih petinštiridesetih letih tavanja po svetu, ko je mojo drugo, ameriško domovino, le zamenjala tretja, Avstralija. A korenine so še trdno tam, kjer me je mati rodila. Padec komunizma, zaradi katerega sem kot mlad študent odšel preko meje, prehod iz enopartijskega režima v večstrankarski politični sistem, zmaga demokratskih strank na prvih svobodnih volitvah po vojni. . . vse to sem nepričakovano letos dočakal, četudi sem računal na spremembo Šele kako desetletje ali dva po moji smrti. Ker sem se tako v svojih računih za obisk domovine odpisal, pa na srečo uštel, je bilo ob vsem tem moje potovanje domov osebno zmagoslavje, ki bi ga težko opisal. Slovenija je končno zadihala svobodo. Mnogi me zdaj po povratku sprašujejo, Če je res tako. Seveda je, četudi bo še dolga pot demokracije, da bodo izginila vsa znamenja povojne diktature. A ljudstvo je sproščeno, ni več strahu pred tajno policijo; na dan prihajajo zgodbe, o katerih so vsa leta molčali ali pa le pritajeno Šepetali za zaprtimi vrati. Pred ljubljansko poštno stavbo moreš kupiti Črne bukve, zaradi katerih bi prva leta po vojni dolga leta sedel, ali pa celo izginil, če bi jih našli v tvoji hiši. Resnica za resnico prihaja na dan, mnogim se zde neverjetne, drugim pa tudi neprijetne, a so z dokazi potrjene in jih ni moč zanikati. Zares: resnico lahko še tako tlačiš ter siliš v molk in pozabo — končno pa le privre na dan s še večjo silo ter nadvlada temo lali. V zadoščenje mi je, da se je to zgodilo še v mojem času in da sem bil tudi sam vsa leta neomajan, ko so mnogi prodali svojo pokončnost. Veliko sem doživel v teh kratkih tednih obiska: srečanja s sorodniki in redovnimi sobrati, obisk groba dragih staršev, svojo “novo mašo” v cerkvi sv. Antona na Viču, kjer me je nekoč oblila krstna voda; dalje mašniško posvečenje v mariborski stolnici ter nepozabno prekmursko novo mašo svojega krščenca Štefana in še in še . . . Tudi nisem nikoli niti sanjal, da bom kdaj svoje begunske pesmi recitiral sredi Ljubljane v prostorih Društva pisateljev. Omenim pa naj na kratko štiri somaševanja z nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki so nekaki mejniki na mojem obisku domovine. Prvo je bilo v soboto po prihodu, 30. junija, v semeniški kapeli. Ob svoji štiridesetletnici mašništva sem bil povabljen med letošnje duhovnike-jubilante. Bogu sem se iz srca zahvalil za milost zakramenta, ki mi ga je podelil na ameriških Brezjah pred štirimi desetletji po rokah tako oklevetanega nekrvavega mučenca Škofa dr. Gregorija Rožmana. SPRAVA VELIKIH DUŠ ODMEVI na 8. julij v Kočevskem Rogu še niso potihnili. Vseh barv so, kakor mavrica. Od ugotovitev, da je bil to zgodovinski dan za slovenski narod, do ogorčenja nad ponovnim razgaljanjem starih ran. Kakorkoli že, špekuliranje in kovanje političnega kapitala na račun takšnega verskega in civilizacijskega dejanja, kakršno je sprava z mrtvimi, nikomur ne more biti v čast. V Kočevskem Rogu pa se je zgodilo tudi tole. Po maši je ob jami slonela poštar-na kmečka ženica v črni ruti. Ob njej se je ustavil duhovnik, ki je tokrat po 45 letih življenja v begunstvu prvič spet stopal po slovenskih tleh. Z ženico se je zapletel v pogovor. "Veste, gospod, štirje moji so tu pokopani, mož in trije sinovi. Kakšni fantje so bili/ Dajte, zmolite z menoj očenaš za pokoj njih duši" "Mamca, zelo rad," jo je potrepljal po upognjenih ramenih, "toda prepričan sem, da oni naše molitve ne potrebujejo več in da so že v miru pri Bogu. Zmoliva raje očenaš za tiste, ki so jih pobili!" Ženica je še globlje sklonila glavo, nato pa je glasno začela: "Za tiste,ki so ubili mojega moža in moje fante: Očenaš.. Duhovnik je molil z njo, zraven pa si je skrivaj otiral solze. To je tista sprava, si je mislil, ki so jo sposobni samo zares veliki ljudje. Veliki kljub upognjenim ramenom in preprosti kmečki ruti na glavi. . . /D. K. v "Družini"/ Drugo somaševanje je bilo na Srečanju v moji deželi v Dolenjskih Toplicah na soboto 7. julija, ki je dobilo z nadškofovo mašo tudi nar o dno-verski značaj. Spet eden znakov, da domovina diha svobodno in priznava Cerkvi njeno skrb za narod doma in po svetu. Poudarek je bil na misli, da so korenine izseljencev vendarle v domači zemlji, iz katere srkamo kulturno in versko dediščino. Novinarjem sem jasno povedal, da nisem prišel na piknik, ampak k somaševanju z nadškofom, a ta moj poudarek so seveda v Časopisu izpustili. Se isti dan popoldne sem obiskal Kočevski Rog. Hotel sem biti najprej sam na množičnem grobišču, da sem svojim Čustvom in tudi solzam — ni me sram priznati — pustil prosto pot. Saj naslednji dan, na nedeljo sprave 8. julija, so bili okrog mene tisoči, ki so se zbrali na jasi komaj minuto od glavnega morišča pod Krenom. Nadškofova pogrebna maša z nami soma-ševalci je bila res iskrena spravna daritev, obenem pa tudi zahvalna maŠa za tako veliko število mučencev, katerih kri za narod ni bila zaman prelita. Prvič so se tisoči sorodnikov in znancev tu pomorjenih pomikali mimo grobišča — morje sveč je zagorelo in morje solza se je utrnilo v njih spomin. Iz tisoč src so se dvigale molitve za pokoj njih duš in za bolje usmiljenje tistim, ki so izvršili pobijanje. Kočevski Rog je ta dan postal naše narodno svetišče, kraj, kamor bodo odslej romali tisoči ter priporočali naŠ narod umorjenim žrtvam. Za iskreno spravo, brez katere ni svetle bodočnosti. Četrto moje somaševanje z nadškofom Šuštarjem pa je bilo na nedeljo 29. julija na Brezjah. Izseljenska nedelja, letos prvič praznovana sredi poletja in na več krajih. Po izbranih cerkvah je zbrala ob domačih rojake iz vseh koncev sveta. Vrnili se bodo v svoje nove domovine z zavestjo, da jih slovenska Cerkev spremlja vsepovsod s svojimi molitvami. Ohranijo naj vero in zaupanje v Boga, ostanejo naj pošteni Slovenci, narodu v čast in tudi novi domovini v ponos. Da, bil sem doma. Bog bodi zahvaljen, da mi je dal to priliko. Po petinštiridesetih letih . . . P. BAZI LIJ Med spravno maSo v Rogu GOVOR NADŠKOFA DR. ŠUŠTARJA v Rogu: Odpuščamo vsem... DANAŠNJA nedelja je edinstven dan v zgodovini slovenskega naroda. Cerkev v Sloveniji obhaja danes zunanjo slovesnost sv. Cirila in Metoda, naših blagovestnikov, ki sta nam prinesla vero in temelje omike. Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev,ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih. Krščanski pogreb, ki ga sicer nočemo nikomur vsiljevati, mašo zadušnico in molitve za mrtve pa opravljamo tudi za vse druge žrtve iz vojnih in povojnih let, tu v Kočevskem Rogu in drugod, za slovenske partizane, ki so padli v boju, za vse druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe in pripadnike drugih narodnosti, ki so kakor koli in kjer koli našli smrt. Bog daj vsem večni mir in pokoj! Smrt je najbolj gotovo, a tudi najbolj skrivnostno dejstvo. Nikomur ni znano, kdaj, kjer in kako bo prišla smrt. Toliko je nenadnih, nepričakovanih smrti mladih in ljudi v najboljših letih. Takrat se z vso ostrino postavlja vprašanje: Zakaj? Ti, ki so v Kočevskem Rogu ali drugod našli nasilno smrt na tako hud način, nam toliko bolj postavljajo vprašanje: Zakaj? Sami so v večnosti našli odgovor, za nas pa ostaja vprašanje brez človeškega odgovora. Zato lahko v nas vstaja notranja upornost pred temo in skrivnostjo te popolnoma nerazumljive smrti. Če na vprašanje: Zakaj? ne najdemo odgovora, pa posije žarek luči v temo iz skrivnosti Kristusove smrti na križu. Kristusova smrt na križu je bila najbolj nerazumljiva, krivična, nasilna in boleča. Doživel jo je v svojih najboljših letih. Žal smo se na dogodek, na katerega nas spominja vsak križ, tako navadili, da nas ne pretrese in nas vprašanje: Zakaj? ne vznemiri. Iz vere vemo, da je bila njegova smrt prehod v novo življenje in naše odrešenje. Prilik •< o pšeničnem zrnu, ki smo jo slišali v evangeliju, ima na tem kraju in ob spominu na te žrtve prav poseben pomen. Dobesedno so padli v zemljo in umrli, da bi obrodili sad. Upamo, da so zase že našli mir in plačilo pri Bogu. A tudi za slovenski narod so zrna že obrodila sad doma in po svetu in prepričani smo, da bo ta sad vedno bogatejši. Nadškof Šuštar ob velikem grobišču v Rogu Kaj nam govorijo mrtvi, ko jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje. — Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu. Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot seje dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo; gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda, naše skupne domovine in celotne Evrope in človeštva na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni; podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje! Ko se ljudje vračajo od pogreba, tudi če so ob pokopu še enkrat doživeli vso bolečino, so vendar olajšani. Sprejeli so, kar se ne da spremeniti, kar ni v človeških rokah. Izkazali so čast in spoštovanje in hvaležnost mrtvim. Obljubili so, da jih bodo ohranili v spominu. Življenje pa gre naprej. — Tako smo tudi mi vse mrtve sprejeli v svoje občestvo živih in mrtvih in se podajmo na pot naprej. Ob priliki o pšeničnem zrnu nam tudi žrtve in grobovi v Kočevskem Rogu in po vsej slovenski zemlji govore o življenju. Sprejmimo to sporočilo življenja! Z mašo zadušnico in s simboličnim cerkvenim pogrebom smo naredili, kar smo bili dolžni in do česar so imeli mrtvi pravico. Sedaj pa se podajmo na pot naprej. Življenje ima svoje zakone in svoje zahteve. A pšenično zrno, kije padlo v zemljo, že kali, že poganja, že prinaša sadove. Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami! .iskreno obžalujemo Tu priobčujemo tudi govor predsednika predsedstva Republike Slovenije MILANA KUČANA, po politični pripadnosti člana Stranke demokratične prenove (nekdanja Zveza komunistov), ki ga je imel po pogrebni maši v Kočevskem Rogu. Tako lahko primerjate njegove dokaj nedoločene in medle misli z nadškofovimi jasnimi besedami sprave. Ob poslušanju govora sem imel občutek, da je še to, kar je povedal, težko spravil iz sebe. Nov dokaz, da je pogrebna maša v Rogu le skromen začetek dolgega procesa iskrene sprave, ki jo narod končno mora doseči. — Urednik JE kraj življenja in je kraj smrti. Je čas sovraštva in je čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. Drugače naš današnji žalni zbor ne bi imel ne pravega smisla in ne opravičila. To, kar hočemo in moramo opraviti danes in tukaj, globoko v nedrjih roških gozdov ne le simbolno in navzven, ampak predvsem v naši zavesti z odgovornim dejanjem utrjevanja slovenskega občestva, bi se lahko ali bi se celo moralo zgoditi že prej. Bile so priložnosti, da bi se stvari med vojno in še posebej ob njenem koncu in neposredno po njem iztekle in uredile med nami drugače. Da bi že zdavnaj našli svoj mir v nesmiselni in apokaliptični vrtinec vojne proti svoji volji potisnjeni in razdeljeni sinovi in hčere slovenskega naroda. Mogoče nam je prepoznati okoliščine, dejstva, pa tudi posamična človeška ravnanja, ki so oteževala ali celo preprečevala, da bi do današnjega dejanja sploh prišlo. Je pa tudi res, da so morala dozoreti splošna spoznanja, da je moralo priti do novega duha časa, da se lahko, tako iskreno upam, brez sovraštva v srcih in pretreseni ob sprejemanju še ene boleče resnice zadnje vojne, spravimo s svojo lastno preteklostjo, da ji končno dovolimo, da postane zgodovina. Vse ima svoj čas in vsako opravilo ima svojo uro pod nebom! Nas je zgodovina izbrala, da prevzamemo pred njo in pred prihodnostjo to odgovornost. Opravimo jo zrelo. Tega dejanja ni mogoče ponoviti. Zmore ga zgodovinsko dozorel narod, sposoben preseči stare delitve in preprečiti, da bi na njihovih pogoriščih vzniknile nove. Sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne, ki nam jo je naloženo izpeljati, je preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in samospoštovanja. Je odpoved lažnemu upanju, da more to opraviti kdo namesto nas. Je zgodovinska nujnost in naša kulturna in civilizacijska dolžnost. Je povabilo in nujen pogoj prihodnje, času in nam ljudem prepuščene sprave med živimi. Zato to odgovornost vzemimo nase z vsem dostojanstvom. Opravimo jo kot dejanje, iskreno porojeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih. Ne sme in ne more biti nikogaršnja zmaga in nikogaršnji poraz. Zapre naj knjigo vseh naših vojnih in povojnih ran. Dokončno, brez sprenevedanja in brez zadnje misli. Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. Prepustimo jih spominu in sodbi zgodovine. Naj bodo vse nasilne smrti iz časov, ko so demoni vojne divjali med nami, izenačene v naši zavesti. Naj se ne ponovi več zlo iz vojnega in povojnega obračunavanja, kije zlo za vse. Je čas vojne in čas ubijanja. Je čas odločitve in čas žrtvovanja. Je čas spominjanja in čas novega upanja. Človek sam dela zgodovino. Toda delajo v razmerah, ki si jih ne izbira v celoti sam. S to zavestjo je v razmerah, ki jih živi, tudi odgovoren za svoja dobra in svoja zla dela. Zato je človek na zemlji tragično bitje. Svojih zmot za nazaj ne more spremeniti. Naše preteklosti ni mogoče predrugačiti, je ne zamolčati. Čas je, da preneha obremenjevati še naprej in kar naprej naše življenje in našo prihodnost. Zakaj bi ostajali sprti, ko postaja svet, katerega del smo, vse bolj svoboden in vse bolj povezan. Bilo je! Naj se ne ponovi nikoli več. Povejmo to na tleh Kočevskega Roga, ki je v mnogih viharjih zadnje vojne, ki so zdivjali čezenj, postal slovenska nekropola. Z dejanjem, ki je namenjeno priznanju in spominu smrti žrtev v teh jamah, znanim in neznanim Slovencem, ki so bili brez vsakega ugotavljanja njihove morebitne posamične krivde zaradi medvojnih dejanj po že končani vojni nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt. Vzemimo to spoznanje nase in recimo: nikoli več! Je čas umiranja in je čas rojstva. Usodnost vojnega dogajanja smo Slovenci doživljali na posebno tragičen način. Bila je vojna, bila je okupacija, v kateri smo Slovenci doživeli nasilno vojaško podjarmljanje, razkosanje svojega ozemlja in nasilje vseh vrst. Slovenski narod so pribili na križ, ga zaznamovali in hoteli izbrisati iz zgodovine. In zato je mnogim slovenskim možem in ženam opredelitev za sodelovanje v velikem Morje sveč je zagorelo 8. julija nad jamo glavnega grobišča pod Krenom v Rogu — dolgo zamolčanim pobitim v spomin . . . svetovnem protifašističnem gibanju svobodoljubnih ljudi in narodov vseh celin, religij, ras in barv pomenila razumno in edino možnost za osebnostno in narodno ohranitev, osamosvojitev in za dokončno uveljavitev človekove miselne in narodove vsestranske svobode. Iz ognja groze naj bi vstal moderen Evropejec, kakor je veroval Edvard Kocbek, osvobojen spon mračnjaštva in nasilja. Na oltaiju te vere, ki je omogočila, da smo kot narod preživeli, so zgorela premnoga slovenska življenja, pokopana po znanih in brezimnih partizanskih, izseljenskih, pregnanskih in taboriščni-ških grobovih v domači in v mnogih tujih zemljah. Ko sprejemamo mrtve, ki so bili doslej nerazumno zanikani ali celo pozabljeni, in ko jih priznavamo za del svoje nacionalne zgodovine, ne smemo pozabiti tistih, ki smo se jih spominjali in smo jih priznavali že doslej in katerih dejanja so tudi omogočila, daje to spravno in pomiritveno dejanje po tolikih letih zdaj lahko v svobodni in suvereni slovenski državi. Da ne bi zamenjali ene krivice z drugo, da ne bi delali sile zgodovini in njenim resnicam. Veliko naših ljudi počiva tod in drugod po Sloveniji. Različni so razlogi, različne so poti, ki so neredko sinove iste matere pripeljale do groba. A vsakdo od njih je imel mater in očeta in svoje sanje. Mrtev človek nima ničesar več. Spravimo se zato z njimi, pokopljimo jih, a z njimi odnesimo in pokopljimo tudi orožje. Pozabiti ne smemo in ne moremo ničesar. Odpustiti je težko,marsikdaj celo nemo- goče. Odpuščanja ni mogoče ne zapovedati in ne izsiliti. Mogoče pa je pogumno pogledati v preteklost, da bi bilo mogoče obrniti pogled v prihodnost. V petinštiridesetih letih, ko smo si dostikrat lajšali življenje s preteklostjo tako, da smo jo čez vse mere zlatili in črnili, kovali v zvezde ali jo pošiljali v pekel, jo puščali v marsičem usodnem neizrečeno in prepovedano, so zrasli novi rodovi. Nihče nas ne more — ne posameznikov in ne skupnosti — odvezati odgovornosti za odločitve, ki smo jih sprejemali, nihče pa nam tudi ne more kratiti pravice, da si razgrnemo preteklost in se z njo pomirimo. Če bi jo zanikali, bi si spodmaknili temelj za prihodnost. Na nas, ki se imamo za povojne ljudi, in na mlajše, ki časa ne štejejo več z vojnami, je padla zaveza, da delamo tudi za spravo med živimi. Slovenska država si tudi s pripravljanjem nove ustave postavlja okvire in pravila, da s človeškimi svoboščinami in pravicami spoštuje in zavaruje razlike med ljudmi in jim s tem omogoča strpno življenje v demokratični skupnosti. Ni v moči države zaukazati ljubezen in spravo med ljudmi. Je pa v moči vseh državljank in državljanov, da si ustvarijo tako državo, ki bo pravična do vseh, ne glede na njihove poglede na svet, politično prepričanje ali narodno pripadnost. Vzemimo našo zgodovino, zapolnjeno s svetlobo in temo, nase, obrnimo se k skupni prihodnosti našega in prihodnjih rodov. Končajmo narodno diasporo, zaradi katere Slovenija toliko let ni bila domovina vseh svojih sinov. Ljudje med ljudmi smo. Omogočimo si življenje, spravljeno z mrtvimi, in ga živimo tako, da se bo našim zanamcem lažje spraviti z nami, ko bomo mi postali nespremenljiva preteklost. Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavimo za cilj. Dostojanstvo našega enkratnega in prepogosto tragičnega življenja se razkriva v našem odnosu do smrti. V smrti smo vsi ljudje enaki. V priznanju te neizpodbitnosti je skrivnost in nuja naše sprave z mrtvimi. Vsi mrtvi imajo pravico do javnega spomina. Uredimo dostojno zato tudi ta kraj smrti in ga naredimo dostopnega spominu kot rod, ki ne bo več skrival ali sovražil preteklosti, ohranil pa bo tu, na tem kraju, sporočilo sebi in zanamcem: bili so, ki so vedeli za svoj človeški dolg do mrtvih, ker so se naučili živeti drug z drugim v miru in so si to tudi želeli. Predsedstvo republike Slovenije bo skupaj z drugimi organi republike prispevalo, kar more in mora, da bo tudi z državnimi dejanji uveljavljena ta volja, to sporočilo, to povabilo vsem ljudem dobre volje k skupnemu delu, k spravi med živimi in za skupno potovanje v prihodnost, ki ne prikriva in ne pozablja svoje zgodovine, ki pogleda v prihodnost ne opira več na breme narodne in politične razcepitve, ampak na ustvaijanje svobodnega slovenskega občestva, ki ima svojo identiteto, domovino in državo. Kočevski Rog, spokojno urejen in miren, ostaja in postaja zdaj eden simbolnih pomnikov zgodovine in prihodnosti tega občestva. Čez te kraje, kijih obdaja nepregledni slovenski gozd in ki so prevotljeni z nedostopno podzemeljsko skrivnostjo, so šli najhujši viharji naše bližnje preteklosti. Tu so nas pobijali. Tu smo se pobijali. Tu smo se borili in se skrivali pred nasiljem. Tu smo zmagovali in skrivali zlo, ki ga je povzročalo naše bojevanje in zmagovanje. Tukaj se je zmaga dostikrat sprevračala v poraz. Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je. Je čas ljubezni in je čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru. Maša in pogrebni obredi v Rogu, na katere je bilo treba čakati petinštiriaeset težkih let . . . NA podnožju strmega hriba, ki je poraščen s smrekami in borovcem, se skriva med drevjem cerkvica sv. Klemena. Nizek zvonik in strma streha sta pokrita z lesenimi deščicami. Bele, tu in tam z lišajem in mahom poraščene stene, božajo žarki jutranjega in večernega sonca, čez dan pa padajo nanje sence drevja in strmega hriba. Ne daleč od cerkvice se peni med peskom, skalami in vrbovjem reka, ki teče skozi dolino. Vsak večer, ko se sonce skrije za hribe, ko zapadno nebo že ugaša, ko se po dolini vlečejo večerne megle in se objemajo s smrekami, zapoje v starem zvoniku cerkvice sv. Klemena zvon. Njegovi glasovi se razlegajo po dolini in odmevajo v skalah. Pastir, ki žene čredo domov, se odkrije in nerodno pokriža. Na dvoriščih in v zakajen-nih kuhinjah, iz katerih se vleče pri vratih dim, preneha ropot in govorjenje. Družine se zberejo k molitvi, počastijo Marijo, se spomnijo duš v vicah in prosijo svetega Florijana, da bi jih varoval časnega in večnega ognja. Pred davnim, davnim časom, ko še ni bilo cerkvice, je bila dolina porasla z gozdom. Nihče si ni sam upal stopiti v gozd, v katerem so se podili volkovi, medvedi, risi1 divje mačke in druge zveri ter so gospodovale tajne in neznane sile. Na griču, ki je bil prislonjen ob strm breg, so imeli svoje naselje Gorjani. Nizke, lesene in z blatom obmetane koče so se stiskale druga k drugi. Iz njih se je noč in dan dvigal dim. Zavarovali so jih z visoko ograjo, ki je bila narejena iz kamenja, skal, dračja in hlodov. Ko je nad gozdom, iz katerega so prihajali kriki divjih zveri in nočnih ptic, ležala črna tema, je hodil ob ograji čuvar s kijem v roki in s sekiro za pasom. Sredi naselja je stal iz kamenja zložen oltar, na katerem je starešina daroval Perunu, Vesni, Svetovitu in Velesu ter jih prosil, naj varujejo nje in njih živino pred besi. Že večkrat so prišli do naselja tujci, ki jih niso razumeli. Na prsih so imeli križ. Govorili so o nekem Jezusu, a Gorjani so ostali nezaupljivi ter so še naprej častili svoje bogove. Zgodilo pa se je, da sta sveta brata Ciril in Metod potovala skozi dolino. S težavo sta se plazila po grmovju ob reki, zakaj poti jima je zmanjkalo. Metod je s skrbjo pogledoval mlajšega, slabotnega brata, ki je pešal. Pot jima je tekel s čela, roke sta imela okrvavljene od neprestanega upogibanja trnovih vej, ki so povsod prepletale goščavo, obleka jima je bila že strgana. Ptice so preplašeno letale v grmovju, srne, ki so pile vodo, so ju plaho pogledovale in zbežale v goščavo. Iz daljave je bilo čuti godrnjanje medveda. Metod se je stresel in vzdihnil:"Bog nama pomagaj! Sveti Klemen, prosi za naju, da srečno prideva iz tega strašnega kraja! ” In še bolj tesno je stisnil k sebi skrinjico, v kateri so bile kosti svetega Klemena, ki sta jih nesla v Rim. Ozrl se je na utrujenega brata Cirila, ki se je naslonil na drevo. “Brat, ne morem več. Odpočijva se malo,” je vzdihnil Ciril in se zgrudil ob smreki. Metod je pokleknil k bratu, zajokal in ga božal po licih. Ptički so utihnili in obletavali brata, medved je prenehal godrnjati, košuta, ki je švignila mimo drevesa, je obstala, okrenila glavo in milo pogledala utrujena popotnika. “Marija, varuj naju in privedi naju iz tega temnega gozda!” Znočilo se je. Metod se je preril do reke in prinesel bratu v čutari vode. Omočil mu je ustnice in umil obraz. “Zaupaj, brat! Bog, ki naju je poklical na to pot, naju bo tudi pripeljal k očetu v Rim. ” Ciril se je opomogel, vsedel se je in objel brata. Nato sta pokleknila, položila na skrinjico križ in se vto-pila v molitev. Naenkrat je skrinjica z relikvijami zažarela v nebeški svetlobi. Brata sta se sklanjala nad njo in pobožno molila. V molitvi sta pozabila na nevarnost in utrujenost. Čuvar, ki se je sprehajal ob ograji in varoval nase- we Legenda o cerkvici svetega Klemena v Mojstrani Ije, je opazil svetlobo, ki je prihajala iz gozda. Sprva je mislil, da gori gozd tam, kjer so ga prejšnji večer zažgali, a se je kmalu spomnil, da ga spreminjajo v polje na nasprotni strani. Zbudil je starešino. “Prebudi može! Naj vzamejo kije in sekire!" je ukazal starešina. V naselju je završalo. Ženske so preplašene tekale od koče do koče, otroci so se plaho stiskali k stenam. Starešina se je posvetoval z možmi. Priporočili so se Perunu in se previdno spustili po stezi, ki se je zgubila v gozdu. Svetloba je postajala vedno močnejša. Nekaj toplega je leglo na naselje. Bojazen je izginila. Otroci so prišli iz hiš in začudeno vzklikali, ko so videli žarenje gozda. Vsi so se prerivali proti izhodu in šli previdno za možmi, ki so odšli s starešino. Možje so se previdno bližali kraju, od koder je prihajala svetloba. Med grmovjem so opazili dva neznanca, ki sta klečala v zamaknjenju. Roke sta imela sklenjene na prsih. Pred njima je nekaj ležalo, kar je odsevalo čudežno svetlobo. Nad njima so letali ptički in žvrgoleli. Ob smreki so stali štirje jeleni in milo gledali sveta moža. Ob strani pa so opazili medveda, ki je mirno sedel. Starešina je dvignil sekiro, možje so storili isto. Naprej se pa niso upali stopiti. “Čarovnika, "je za šušljalo med krdelom. Starejši neznanec je vstal. Bil je postaven mož z dolgo brado., Obrnil se je proti možem. Tem so sekire in kiji omahnili, hoteli so se umakniti. Bali so se, da jih neznanec ne bi urekel. “Mir vam, bratje!” jih je pozdravil Metod. Začudili so se. Tujec je govoril v jeziku, ki so ga razumeli. Starešina se je globoko priklonil, možje so storili isto. Medtem so srne izginile v goščavi, medved je zagodrnjal in odkoračil, ptički pa so še vedno žvrgoleli in letali nad mlajšim tujcem, ki je bil še vedno zamaknjen v molitvi. “Popotnika sva, ki sva zgrešila pot. Blagovest prinašava. Prav gotovo naju je Bog, ki je ustvaril sonce, luno in zvezde, privedel k vam, da tudi vi čujete blagovest o odrešenju in krenete iz zmote na pravo pot. ” Možje so se zganili in se suvali s komolci. Spoznali so, da sta tujca prišla oznanjevat novo vero. Pred njima so jo oznanjevali že drugi, a jih niso razumeli. Gozd je zaživel. Za možmi so prišle žene z dojenčki v naročju, fantje, dekleta in otroci. Nikoli niso ponoči zapuščali naselja, danes pa jih je neznana sila vlekla na kraj, od koder je prihajala svetloba. Ko je mož z brado opazil med drevjem tudi žene in mladino, mu je obličje začarelo od veselja. “Bratje in sestre!" Šepetanje je ponehalo. Vsi so stali mirno in zrli v moža. Bratje in sestre! Tako jih še nikoli ni nagovoril tujec. “Poslušajte! Bog se je ozrl na vas. Pravi Bog, ki ga še ne poznate, naju je poslal sem, da tudi vi slišite blagovest, ki prinaša srečo in mir. Bog je ustvaril človeka, moža in ženo, svet in vse stvarstvo. Srečno sta živela prvi mož in prva žena v raju. A prelomila sta božjo postavo in izgnana sta bila iz raja in z njima mi, njuni grešni otroci. Pa je dobri Bog poslal svojega Sina na svet, ki se je v hlevčku rodil, trpel in na križu umrl, da nam je zopet odprl vrata v raj. ” Neznanec je utihnil. Starešina je bil pripravljen sprejeti oba kot gosta, niso mu pa bile všeč besede o novi veri. Hotel je ugovarjati, a začutil je, da nima oblasti nad jezikom, zakaj odgovoril je prav nasprotno .“Govori, sveti mož, o pravi veri, o Odrešeniku in o raju!.. . ” In sveti Metod je govoril o Jezusu - Odrešeniku: kako je čudeže delal, bolnike ozdravljal, grehe odpuščal, za nas ponižan bil, tepen, opljuvan in zasramovan; kako je težki križ nesel in za nas na njem umrl; tretji dan pa je od mrtvih vstal in nam odprl vrata v raj . . . Poučil jih je o svetem krstu, ki prerodi človeka v otroka božjega. Povedal jim je, da ima v skrinjici kosti svetega Klemena, ki je raje umrl kakor pa Kristusa zatajil. Sveti Ciril pa je medtem neprestano molil. In Bog je blagoslovil njegovo molitev. Gorski vrhovi so začeli krvaveti v jutranji svetlobi, ko je Metod šele prenehal govoriti. Ljudje so klečali med drevjem in grmovjem ter prosili brata za krst. Prvi je stopil v vodo starešina, nato možje, za njimi žene z dojenčki, fantje, dekleta in otroci. In sveta brata sta jih krščevala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Na tistem kraju so postavili Gorjani kapelico na čast svetemu Klemenu, da bi se vedno spominjali božje ljubezni, ki jih je privedla iz zmote k resnici. Njihovi potomci pa so sezidali cerkvico, ki stoji še danes. P. FORTUNAT A ve Maria Koledar 1963 /P. NIKO/ Ob ustanovit DEMOKRACIJA v Sloveniji je rojena. Kot plaho dete, po carskem rezu priklicano k življenju, zazrto v obraz roditeljev, vendarle odločno stopa v svet, novim časom naproti. Prvi njen preizkusni mejnik so svobodne volitve. Naenkrat začutijo Slovenci, raztepeni po celem svetu, da se začenja v življenju naroda obračati nova stran zgodovine, ki odpira možnost sožitja in odgovornega sodelovanja. Pljusk razvoja dogodkov doseže tudi oddaljene obale naše avstralske celine, kjer se slovenska narodna skupnost začne ponovno zavedati same sebe. V glavah mislečih se poraja ideja, ki presega samozadostnost bivanja in životarjenja ob doseženem blagostanju; prinaša spoznanje, da je politika družbena bit, ki zadeva slehernega člana zemeljske oble. Če mu seveda ni vseeno, kakšna prihodnost se odpira na obzorju življenja in bitja lastnega naroda. Iz življenja odgovornosti in zrelosti odrasle osebe se rojevajo Društva za podporo demokracije v matični domovini. Ni zaslediti množičnosti, kajti skrb vsakdanjega dne zaposluje večino našega življa. Le kdor spozna in začuti zgodovinskost trenutka, pristopi in žrtvuje čas ter sredstva za svobodo svoje še nepozabljene domovine. Sledijo prve svobodne volitve, ki se jih v deželi pod Triglavom lahko po petinštiridesetih letih udeležijo vse osebe z občutkom podpore v ljudstvu. Slovenija dobi prvo nekomunistično vlado, ki se takoj začenja ukvarjati z nezavidljivo dediščino korupcije in sestradanosti enostranskega sistema. Poraz za enega je grenak, zmaga za drugega popotnica z veliko beraško malho. Ali se lahko ponovi zgodovinska napaka izpred petinštiridesetih let? Ali ne bi ta slednja pomenila samouničenje naroda kljub njegovi tisočletni zgodovini? V glavah ne-hlapcev se odpirajo nove odgovornosti združevanja lastnega naroda, ki v svetovnem merilu nosi trofejo sposobnosti, delavnosti in neomajen potencial razuma. Kakšna moč in sila, razbita v molekule svetovne raztresenosti! Zavest, da je potrebno razčistiti v odnosih preteklost, da bi se lahko z jasnim pogledom zazrli v prihodnost, rojeva novo K SLIKI iz ustanovnega srečanja Avstralske Slovenske Konference v Sydneyu /28. jul. 1990/. Od leve na desno Cvetko Falež /predsednik Narodnega sveta za ACT/, Dušan Lajovic /predsednik Narodnega sveta za NSW/, Fredi Brežnik /voditelj ustanovnega srečanja/ in Simon Špacapan /preds. Narodnega sveta za Vic./. + + + idejo po združevanju vseh svetovnih sil naroda, ki bo znal povsod spregovoriti s ponosom o sebi, ki bo znal buditi zavest pripadnosti in odgovorno spremljati rojevanje in otroško dobo demokracije v matični domovini. Iz teh dejstev in potreb se izkristalizira potreba po SVETOVNEM SLOVENSKEM KONGRESU, ki dobi začetno idejo na lanski Dragi, sedež pripravljalnega odbora pa v Celovcu. Kot val na vodi, ko vržeš kamen, se ideja razširi na vse celine, kjer žive Slovenci, in zopet zajame odgovorne in misleče glave. Ustanavljajo se konference po celem svetu, ki začenjajo iskati medsebojne stike in pripravljati pogoje za prvo svetovno srečanje, ki naj bo v mesecu juliju leta 1991. V A vstraliji se predvolilna društva za podporo demokracije spreminjajo v Narodne svete. Tako je rojen Narodni svet za slovenski svetovni kongres v Viktoriji, v NSW in v ACT. Bodo sledile še druge naše dežele? Morda se pojavlja občutek, da se ob obstoječih slovenskih društvih rojeva vzporedna organizacija, ki bo prej ali slej hotela prevzeti z vso ambicioznostjo vodilno vlogo v življenju slovenskega življa v Avstraliji. Vendar temu ni tako. Srečanje ob ustanovitvi AVSTRALSKE SLOVENSKE KONFERENCE, letošnjega 28. julija v Sydneyu, razbije sleherne pomisleke o omenjenih apetitih. Izkristalizira se na- men AS K, ki ga lahko strnemo v nekaj vsebinskih točk: — doseči spravo dolga leta sprtih rojakov in združiti vse moči v delu za obstoj in življenje naroda; — konferenca naj združuje ljudi brez predznaka politične pripadnosti; — izoblikujejo se referati za posamezna bistvena področja , pomembna za delovanje in življenje naroda ter pomoč matični domovini: 'a/narodna politika in obveščanje b/ kultura in književnost c/ gospodarstvo d/ vera e/ socialna vprašanja — zdravstvena varnost f/šolstvo in izobraževanje g/šport in razvedrilo. Tako nastane Konferenca, ki odgovorno sodeluje z obstoječimi društvi in klubi ter skrbi za predstavi- tev Slovencev pred svetom in povezovanje v svetovnem merilu. Najbrž je vsakomur jasno in tega se člani tudi zavedajo, da niso združene idealne osebe, ampak zgolj ljudje z vsemi človeškimi pomanjkljivostmi in napakami. Samo pomislimo, kakšno zdolgočaseno sliko bi ustvaril umetnik, ki bi uporabljal samo eno in edino barvo za svoje delo. Vabimo vse, ki jim ni edini poklic življenja borba za vsakdanji kruhek, naj razmislijo in se morda pridružijo. Vsakdo lahko to stori s pristopno izjavo v enem Narodnih svetov — v Melbournu, Canberri, Sydneyu in zdaj že tudi v Brisbanu. Bodimo ponosni, da smo Slovenci, narod s tisočletno zgodovino in kulturo. In zavedajmo se, da je eden največjih grehov — BITI GROBAR LASTNE SKUPNOSTI. Prihodnjič pa še kaj več o zgradbi in smislu ASK. Mostov« gradijo... Pogovor z ministrom dr. JANEZOM DULARJEM ob priliki argentinskega obiska Pogovarjal se je TINE DEBELJAK Zanimalo bi nas, iz kakšnih razlogov ste se odzvali našemu povabilu in prišli na obisk kot prvi predstavnik slovenske vlade. Kaj mislite, da to pomeni v slovenskem svetu v tem trenutku? Poglavitni vzrok za moj obisk je prišel iz moje sedanje funkcije, ki mi narekuje, da pač izpolnim neka dejanja zaradi zgodovinske potrebe slovenskega naroda ali slovenske države. Taka potreba je predvsem potreba po narodni spravi in po priznanju, daje treba tudi argentinsko slovensko skupnost javno in uradno pritegniti v slovenski kulturni in narodni prostor. To pomeni, da je vendarle prišlo spet do prevlade narodnega in kulturnega načela nad razrednim ali političnim, ki se nam je toliko desetletij vsiljeval. Če bi še našteval razloge, bi bilo treba omeniti še čisto osebni razlog, ker priložnost za neko tako doživetje ni vsakdanja reč. Če se človeku ponudi, to nalogo, kije sicer samo po sebi težavna, z veseljem sprejme in opravi, tudi iz osebne zainteresiranosti in zanimanja za ta vprašanja. Bi nam lahko malo podrobneje razložili stavek iz vašega govora, da sedaj ni več slovenske politične emigracije! Nekaterim ni bil povsem jasen. Glede stavka iz mojega govora, da za nas ni več politične emigracije, sem v zadnjih dneh dobil veliko vprašanj, zato je prav, da tudi celotnemu tukajšnjemu občestvu podam odgovor. Ta stavek sem izgovoril tako, kakor sem ga, brez širše razlage zato, ker se je meni osebno zdel samoumeven, ker sem ga v zadnjem mesecu velikokrat izgovoril. Kar pa človek sam dostikrat govori, je nevarnost, da misli, da tudi drugi vsi poznajo kontekst, na kaj mislim. Treba je torej dodatne razlage. Za nas ne obstaja več politična emigracija kot politična emigracija. Zakaj ne? Ker z volitvami v Sloveniji in s parlamentarno demokracijo ni nikakršnega razloga več, da v Sloveniji kdorkoli ne bi mogel javno zastopati svojih političnih stališč, naj bodo kakršna koli že. To se pravi: če bo kdo v Sloveniji kar koli političnega izrekel, zato ne bo šel v zapor, zato ne bo izgnan, kaj šele, da bi bil ubit. Torej politika ne more biti več razlog, da bi kdo bežal iz Slovenije ali da kdo ne bi upal priti v Slovenijo. To pa seveda ne pomeni, da slovenske emigracije ni ali naj je ne bo več. Celo koristno je, da ima vsak narod po vsem svetu nekakšne svoje “podružnice”, ker mu lahko zelo prav pridejo pri navezovanju stikov in kroženju informacij, kar je za to obdobje informacijske družbe nadvse pomembno. Mi smo torej zainteresirani po eni strani, da se Slovenci vračajo v Slovenijo, smo pa tudi zainteresirani, da bi vendarle marsikateri ostal tukaj, posebno, če ima določen položaj ali je v družbi, kjer lahko veliko doseže v prid Slovenije. Ti ljudje, ki bodo v emigraciji ostali, si morajo najti neko drugo utemeljitev za svoje tukajšnje vztrajanje, bodisi gospodarsko, kulturno-politično ali kaj podobnega. To pa tudi ne pomeni, da se nekdanja politična emigracija ne bi smela več politično udejstvovati. Seveda se lahko, samo brez nekdanjega strahu ali da to dela v opoziciji do uradne slovenske oblasti. Vsakršno politično delovanje je še naprej mogoče, tako tukaj kakor tudi v Sloveniji, samo da ne moremo več graditi na tej podlagi temeljnega smisla emigracije. Kakšen vtis ste dobili med nami glede pripravljenosti na spravo oziroma sožitja vseh Slovencev? V tem kratkem času treh dni sem ne toliko na u-radnih priložnostih, ampak še bolj pri osebnih stikih z ljudmi dobil vtis, da ne obstaja tukaj nikakršna maščevalnost, nikakršne ravanšistične želje. In to pomeni, da je izpolnjen temeljni razlog in pogoj za uresničitev sprave. Hkrati pa je očitno, da ljudem tukaj, pa tudi meni, beseda sprava ne pomeni pozabe. Zdi se mi upravičeno opozarjanje, da je treba vendarle razčistiti, kaj je zgodovinska resnica, popraviti krivice itd. Mogoče je ostalo nekoliko nedoločeno, ali pa vsaj ni doseženo popolno soglasje med nami, glede mojega stališča, da je sprava potrebna zdaj in takoj, tako na osebni ravni kakor tudi v interesu republike Slovenije, medtem ko pa bo razkrivanje zgodovinske resnice in popravljanja krivic, ki jih zdajle načelno lahko vse priznamo, v podrobnosti zelo dolgo trajalo. Če hočemo seveda res narediti pošten račun, ne pa tako površno, da se bo čez deset let spet kaj moralo postavljati na glavo. Tu bo treba izpričati človeško prožnost, ker s spravo ni mogoče čakati do tretjega tisočletja, medtem ko se bodo krivice mogoče šele v tretjem tisočletju poravnavale. Ste kaj več poznali našo skupnost, preden ste sprejeli odgovorno mesto ministra? Kaj sodite o nas sedaj, ko ste si jo lahko vsaj bežno ogledali? Preden sem odšel v Argentino, sem o tukajšnji slovenski skupnosti seveda skušal zbrati čimveč podatkov; nekatere sem poznal že prej iz branja časopisov, za nekatere pa sem se tik pred odhodom pozanimal tudi v osebnih stikih z nekaterimi, ki so bili že tukaj na obiskih ali pa sploh izhajajo iz tukajšnje skupnosti in sedaj živijo v Sloveniji. Kljub tem pogovorom in nekaterim predstavam o tukajšnji resničnosti sem bil seveda prijetno presenečen, ko sem prišel sem in opazil, kako je tukajšnje slovensko občestvo živo in zainteresirano za slovenske zadeve, čeprav sem in tja za moj osebni okus ali za splošne predstave, kakršne danes vladajo v Sloveniji glede načina življenja, nekoliko zakrčeno, kot bi človek rekel. To ni nič čudnega, če pomislimo na položaj, v vseh teh desetletjih nekako odrinjen. Vsa ta odtujenost sicer ni nič; nekaj časa preteče, preden se človek lahko sprosti in jemlje nove možnosti, ki se v življenju ponujajo kot nekaj normalnega. Bilo je nekaj trenutkov, ko seje med ljudmi tukaj izkazalo pretresljivo hrepenenje po domovini, neka čustvena nastrojenost, ki seji človek, tudi če skuša biti nepristranskii, ne more izmakniti. Potegne ga za seboj, tako da teh reči ne moreš več neprizadeto opazovati. Kakšne vezi in povezanost lahko pričakujemo odslej med nami in sedanjo demokratično vlado v Sloveniji? Za prihodnje stike med tukajšnjo skupnostjo in Republiko Slovenijo oziroma njeno vlado bo eno temeljnih načel: odprava ideološko-politične pristranskosti pri sodelovanju s posameznimi skupinami Slovencev po svetu. To so bile v preteklosti hude napake, nekatere po nerodnosti, nekatere po zavestni politični liniji. Tega ne bo več. Ne bo več “črnih seznamov”, temveč pričakujemo sodelovanje z vsemi; posebno v prvem času tudi sem in tja nestrpno sodelovanje. Zaradi tako dolge ločenosti lahko pričakujemo, da bo prišlo do kakega nesporazuma, da se iste besede ali politične izjave lahko interpretirajo v dobrem ali slabem. Tu bo treba marsikaj potrpeti in počakati na izvirno razlago kakšne trditve, ne pa takoj preiti v napad ali o-čitke. Posebej bo treba veliko potrpljenja pri razkrivanju resnice in popravljanju krivic. Neka vrsta sodelovanja bo verjetno tudi v pospešenem in bolj množičnem štipendiju otrok tukajšnjih izseljencev v Sloveniji, ali razne druge vrste menjave, stiki literature, časopisov, skratka — pričakujem čisto normalne stike tukajšnje slovenske skupnosti s Slovenijo, tako normalne, kakor so bili normalno stiki s Slovenci v Avstraliji ali ZDA. Hvala lepa, gospod minister, za odgovore. Želimo vam uspeh pri vašem delu in morda spet na svidenji* sk CIM1 in METOD ( Fr. Basil A. Valentine, O. F. M., Fr. Niko Žvokelj, O. F. M., SS. CyrH & Methodius Slovene Mission, Baraga House, 19 A'Beckett St., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03) 853 8118 in (03) 853 7787 Slovenske sestre - frančiškanke Brezmadežne Slomšek House, 4 Cameror, Ct., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03)853.9874 NO, pa sem zopet pri svoji tipkariji, če jo je sploh kdo pogrešal v času moje odsotnosti. Lepoje bilo po toliko letih obiskati rodno deželo pod Triglavom. Šele zdaj počasi urejam spomine na razna srečanja in doživetja. Kot sem obljubil pred odhodom, sem se zlasti na Marijinih božjih poteh spominjal vseh avstralskih Slovencev ter vas priporočal varstvu Matere božje. Na Sveti Gori sem bil takoj prvi dan, ob prihodu čez mejo pri Gorici. Bil sem tudi na Ptujski gori. na Brezjah, pri Materi milosti v Mariboru, obiskal Turnišče, Rakovnik . . . Tudi pri Gospe Sveti na Koroškem sem bil in v Marijini cerkvi v Vetrinju, kije leta 1945 videla toliko solza in slišala toliko joka kot najbrž nobena druga slovenska Marijina cerkev. Obiskal sem Medju-gorje, pa kraj sv. Eme Krške ter maševal tudi v Vele-hradu na Slovaškem, kjer sta imela središče svojega delovanja med Slovani sveta brata Ciril in Metod. Marsikaj berete tudi v uvodniku te številke, zlasti o spravnem dnevu in pogrebni maši v Kočevskem Rogu. Pri grobišču pod Krenom sem prižgal svečo v imenu vseh avstralskih Slovencev v spomin nesrečnih povojnih žrtev. + Prinašam vam pozdrave p. provinciala Miha dr. Vovka, kakor tudi bivših predstojnikov p. Marijana in p. Polikarpa, ki sta pred njim obiskala Avstralijo. Prav tako vas lepo pozdravljajo vsi slovenski škofje, zlasti nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Škof Lenič je hudo bolan in brez strahu čaka smrti, pa je ves čas mojega obiska pri njem obujal spomine na Avstralijo ter spraševal o tem in onem. Ko sem mariborskemu škofu Krambergerju povedal, da sem prvič v življenju na Štajerskem, mi je v šali dejal:“No, končno vam je odpuščen izvirni greh!” Upokojeni koprski škof Jenko, ki je blagoslovil našo cerkev v Kew leta 1968, je šc kar zdrav in živahen. Vse kaže, da bomo morda drugo leto dobili obisk njegovega naslednika dr. Metoda Piriha, ki ima za škofom Le- ničem na skrbi izseljence. Škof Kvas pa mi je pridigal na moji “novi maši”. + Da, moja "nova maša” pri Sv. Antonu na Viču, kjer sem bil krščen in sem dolga leta ministriral, je bila nekaj posebnega, četudi šele po štiridesetih letih, ali pa prav zaradi tega. Narodne noše so me spremljale po okrašeni cerkvi pred oltar in zapeli so mi tudi novomašno pesem. Srečal sem celo nekaj starih znancev iz časov moje mladosti in razveselilo me je nekaj avstralskih rojakov. Med udeleženci je bil tudi pesnik Tone Kuntner, ki je po obisku Avstralije postal nekako naš. + A kaj šele prekmurska nova maša našega Melbourn-čana Štefana Krampača v Gornji Bistrici! Prvič sem doživljal nekaj takega. Vsa vasjo kot ena velika družina pripravljala slavje ter se zgrnila okrog novomaš-nika. Kar sem videl, se ne da opisati, treba je doživeti. Upam samo, da bo tudi Štefan, kije prišel z mano na obisk svoje rodne dežele za mesec dni, od nas odnesel tako lepe spomine. O njegovi ponovitvi nove maše med nami boste brali prihodnjič. + V moji odsotnosti sta bila v Melbournu dva pogreba. O pokojni IRENI IGUMANOVIČ piše p. Ciril v rubriki Križem avstralske Slovenije in prav tam je tudi poročilo gospe Erneste VRAN o smrti moža DUŠANA. Rad bi na tem mestu obema družinama izrekel iskreno sožalje. + Tri krste moram omeniti v tem mesecu. Dne 4. avgusta je bil krščen Robert Edvvard, prvorojenec mlade adelaidske družine Frei. Edvvard Gregory ima tu mamo in sorodnike. Z ženo Majdo r. Ivančič sta prišla na obisk in jim napravila veselje s krstnim slavjem. — Na dan 11. avgusta je krstna voda oblila Sheree Ann, kije nova članica družine Allen. Russell James in Sonja r. Bucaj stajo prinesla iz Mili Parka. Dne 18. avgusta pa je pri našem krstnem kamnu zajokala Vesna Maria. Dobila jo je družina istrskega rojaka Branka Bazon in Alexandre r. Rojas. Živijo v Dove-tonu. Čestitke vsem trem družinam in Bog naj čuva nad malčki! + Poroka, ki smo jo imeli dva dni pred mojim odhodom, še ni prišla v MISLI. Dne 23. junija sta si pred našim oltarjem podala roke Bogomir Stibilj, doma iz Postojne, ter Vijolanda Jančič, nedavno dospela iz Razdrtega v Sloveniji (krščena v župniji Ubeljsko). Naj dodam še dve poroki iz drugih cerkva. Prva je bila 2. junija v cerkvi Srca Jezusovega v Prestonu. Mary Josie Logar, iz slovenske družine v Glenroyu, in Neale James Targett sta si obljubila zakonsko zvestobo za vedno. — Za konec meseca, 30. junija, pa sta se srečala v cerkvi sv. Tomaža, Hadfield, Veronika gre nabirka Walkathona se pozanima pri s. Petri, če je še kaj Bole in Nick Gregorič. Nevesta je iz družine Jožeta Boleta v Glenroyu, ženinova družina pa živi v Bun-doori. Vsem trem parom iskrene čestitke in najlepše želje, naj za vselej ohranijo božji blagoslov! + Vesel sem pogumnih korakov AVSTRALSKE SLOVENSKE KONFERENCE kot del Svetovnega slovenskega kongresa. V naši dvorani je bil 24. junija ustanovni občni zbor Narodnega sveta za Viktorijo . Članstvo 61 rojakov je izvolilo 15 članski odbor. -Canberra je sledila z ustanovitvijo Narodnega sveta za A. C. T. dne 1. julija, Sydney pa 6.julija za N. S. W. V Sydneyu so se sestali delegati vseh treh Narodnih svetov in se 28. julija povezali v Avstralsko slovensko konferenco ter izvolili upravni odbor. Iz srca čestitam celotni akciji, ki jo čakajo težke, a za naš po vsem svetu raztreseni narod nujne naloge. Želel bi samo, da bi naši rojaki delovanje ASK prav razumeli in tudi podprli s svojim sodelovanjem. MISLI bodo s članki (kot je v tej številki članek p. Nika) poročale o razvoju akcije, ASK pa je začela izdajati tudi SLOVENSKO PISMO, katerega prva številka je izšla na 46 straneh. Revija bo obveščala o delovanju ASK in objavljala razne dokumente v zvezi s svojim delom. Naročite jo lahko preko Misli, ali pa naravnost na naslovu: Slovensko pismo, P. O. Box 188, COOGEE, N. S. W. 2034. Cena posamezne številke je dva dolaija. + Ko boste to brali, bo zaradi zakasnitve izdaje Očetovska proslava na prvo septembrsko nedeljo najbrž že za nami. Pred nami pa je vsekakor DAN UPOKOJENCEV na tretjo nedeljo v septembru. Maši bo sledilo kosilo za vse goste — starejše rojake, nato pa popoldne v domačem vzdušju. Mladina pa bo ta dan po kosilu priredila WALKATHON, za katerega nabira že nekaj časa sponzorje. Nabiralne pole za zakasnele so seveda še na razpolago. Da v sklad Doma počitka m. Romane, menda ni treba posebej omenjati. In tudi ne, da bodo trije najbolj pridni nabiralci nagrajeni, kakor tudi eden med starejšimi udeleženci. Vsi naši upokojenci torej iskreno vabljeni! Tretja nedelja v septembru je vaš dan v verskem središču! + Nismo še oznanili datuma za družabni večer bivših fantov Baragovega doma in njih družin, kije navadno proti koncu septembra. Letos pa bomo obhajali trideseto obletnico Baragovega doma že na soboto zvečer 8. septembra - za ansambel Karantanijo edina prosta sobota. Naj to obvestilo velja za vabilo vsem Baragovcem in njih družinam. Obenem pa so kot vsako leto vabljene tudi družine cerkvenih pevcev, ministrantov, Glasnikov in Rožmarina ter učcncev Slomškove šole. Pridite, večer bo prijetno domač! + Tudi naša mladina se bo udeležila MLADINSKEGA KONCERTA, ki bo letos na soboto 29. septembra v Sydneyu. Prijave sprejema s. Petra in daje tudi vse podrobnejše informacije glede potovanja, dnevnega sporeda, prenočitve v motelu . . . Cena za vožnjo je sto dolarjev na osebo, za trikratno prenočišče v motelu pa devetdeset dolarjev. Avtobus bo odšel izpred naše cerkve v četrtek 27. septembra zjutraj ob osmih. Tako bo udeležba pri koncertu obenem tudi izlet med šolskimi počitnicami ter ne bo nepotrebnega hitenja. Razen generalne vaje v petek zvečer in nastopa v soboto bo dovolj časa za razvedrilo in ogled kakih zanimivosti. Mladini, tako Glasnikom kot Rožmarinu, želimo pri letošnjem koncertu obilo uspeha, pa tudi poštenega razvedrila, da bo po vrnitvi več dobre volje za učenje v šoli, pa tudi več veselja in zanimanja za petje ter vaje folklornih plesov. Če bi se hotel mladini pridružiti kdo starejših, naj mesta. P. Bazilij (zadnji na levi) med letošnjimi duhovniki — jubilanti po somaševanju z nadškofom Šuštarjem v semeniški kapeli (30. jun. 1990) o—i IZPOD TRIGLAVA _______________________________________J KUREŠČEK nad Igom je bil pred vojno znana in zelo obiskana božja pot, za Ljubljančane pa tudi priljubljena izletna točka. Cerkvena zavetnica je Mati božja, baje edina v Sloveniji z nazivom Kraljica miru. V že povojnem Krajevnem leksikonu Slovenije bere-mo:“Na bližnjem Kureščku (so) razvaline božjepotne Marijine cerkvice, ki je bila v zadnji vojni požgana.” Podatek ne odgovarja resnici, ki je malo drugačna. V cerkvi na Kureščku je še po vojni imel župnik Anton Ronko z Roba na Dolenjskem mašo. Spodbujal je zbrane vernike, naj popravijo cerkveno streho in obok nad prezbiterijem, ki ga je med vojno poškodovala okupatorjeva granata. Dobro voljo ljudi je žal prekinila oblast: zaplenila je pripravljeni gradbeni material in preprečila popravilo cerkve. Stavbo je vedno bolj zamakalo in je začela kazati vedno večjo škodo. Dne 30. aprila 1970 pa je mladina kurila prvomajski kres preblizu cerkve, da seje vnela in pogorela. Danes so ostale od nje le žalostne razvaline, ki so narodna sramota in glasno kličejo po obnovi božjepotnega svetišča. - Obiskovalcev pa je na Kureščku vedno več in upati smemo, da se bodo verniki le zavzeli za skorajšnji pričetek gradnje. Kraj je nedavno obiskal tudi minister za turizem Ingo Paš, kije potem v intervjuju izjavil, da bi se teh razvalin ne upal pokazati tujim gostom, ker so nam v sramoto. Vsekakor bo treba nekaj storiti in to čim prej. Starodavni Marijin kip z Jezuščkom v naročju je varno shranjen v želimeljski cerkvi, kjer čaka povratka na Kurešček. Kdaj ga bomo slovesno vrnili obnovljeni božjepotni cerkvi, kamor spada? CANKARJEV DOM v Ljubljani obhaja letos desetletnico obstoja. Od pomladi pred desetimi leti pa do letošnje se je v njem zvrstilo 8480 kulturnih in kongresnih prireditev, obiskovalcev pa je bilo 3,123.000. Za mlade je vodstvo Cankarjevega doma priredilo nekaj manj od 800 kulturnih dnevov. V njegovih prostorih je bilo tudi nad 200 promocij knjig slovenskih založb, nad 100 problemskih tribun in nad 300 predavanj z različnih področij. - V Cankarjevem domu se je med vrsto prireditev postavila tudi “Družina” s svojo versko knjigo, z njo pa tudi druge izdajateljske hiše, ki posredujejo našim ljudem versko sporočilo. Cankarjev dom je lani omogočal tudi razvijanje političnega pluralizma in ustanavljanje strank ter dal svoje prostore na razpolago korakom v demokracijo in spoštovanje človekovih pravic. Zaradi tega jc doživljal tudi silovite napade, ki pa začetega procesa demokratizacije in pluralizacije slovenske družbe niso mogli več zaustaviti. STARE NAVADE se po Sloveniji obnavljajo po skoraj pol stoletja prekinitve. Tak primer je gasilska maša na Florjanovo nedeljo, ki je bila v navadi na zahodnem delu Šaleške kotline ob Florjanski dolini, pri podružnični cerkvi sv. Florjana. Pred vojno so se je redno vsako leto udeleževali šoštanjski mestni, tovarniški in družmirski gasilci skupaj s šoštanjsko godbo “Zarja”. Po maši pa so jim cerkveni ključarji pripravili kosilo, ki so ga po gasilsko zalili z dobrim domačim jabolčnikom. V novem povojnem stvarstvu za to staro in lepo navado seveda ni bilo več mesta. Edini, ki se ni uklonil, je bil nekdanji višji gasilski častnik Rudi Bolha, ki je do svoje smrti prihajal ta dan k Sv. Florjanu. Lani pa so gasilci iz Šoštanja in okolice prisostvovali blagoslovitvi zvona in ga ob zvokih šoštanjske godbe slovesno potegnili v zvonik. Potem so se spet udeležili tudi svete maše in led je bil prebit. Sklenili so, da bodo obnovili staro navado Florjanove nedelje in letos so sklep že tudi izvedli: v novih plavih krojih so se zbrali k maši pri svojem zavetniku. En primer v dolgi vrsti obnavljanja lepih starih navad, ki so jih povojne protiverske razmere zatrle, pa jih kljub temu niso za vselej uničile. Dočakale so lepše čase ter znova vzklile. Bogu hvala! RIBNICA, kije ta čas v prenavljanju, se v teh dneh tudi pospešeno pripravlja na svoj tradicionalni sejem suhe robe, lončarstva in razne domače obrti. Sejem bo v nedeljo 2. septembra. Za letos so pripravili kot turistično posebnost — konje in vprege z ranča Okorn v Dragi. Obiskovalci se bodo torej lahko popeljali, ali pa tudi zajahali, če jim bo tako bolj povolji. (Že vidim Ribničane, kako se smejejo ljubljanskim škricem, ki lezejo na konjski hrbet in jih zmanjka na drugo stran konja . . .) DOLGOLETNA ŽELJA ajdovskih faranov se je po 48ih letih le uresničila: končno so smeli pozidati svojo cerkev, ki je bila med revolucijo porušena. Načrte za novo svetišče, ki lahko sprejme okoli 600 vernikov, je naredil diplomirani inženir arhitekt Peter Kregar. Ob tej slovesnosti je nadškof izrazil upanje, da bodo dobili cerkev tudi v sosednjem Žužemberku, kjer se ruševine med vojno porušene cerkve vidijo daleč naokrog. Ajdovska župnija med revolucijo ni izgubila le cerkve, ki so jo partizani 11. decembra 1942 požgali skupno z župniščem in kulturnim domom, ampak so obenem zajeli in pobili tudi 23 domačinov. V vseh letih vojne in revolucije pa je izgubilo življenje 136 faranov — 29 ljudi po okupatorju, 107 pa je bilo žrtev državljanske vojne. V Ajdovcu je bil doma naš božji služabnik škof dr. Janez Gnidovec. Farani upajo, da ga bodo v novi cerkvi enkrat častili kot svetnika. TUDI NA KOČEVSKEM prihajajo na dan žalostne številke o usodi tamkajšnjih cerkva. Po odhodu Kočevarjev so ostale zapuščene, mnoge pa so bile celo skrivnostno porušene, zlasti na prepovedanem ozemlju, kamor ni smela stopiti noga navadnega državljana. V nasprotju s trditvami Leksikona vodstvo slovenska Cerkve dokazuje iz svojih virov, da je bilo od skupno 130 cerkva na Kočevskem kar 91 porušenih, precej od njih že potem, ko jim je vojna prizanesla. Nekatera poškodovana in vsa povojna leta zanemarjena so zdaj že začeli obnavljati, pri čemer pomagajo s svojo darežljivostjo domači verniki, pa tudi nekatera podjetja iz Kočevja. PETSTOLETNICA je pa le previsok jubilej, da bi šel mimo neopažen in neomenjen. Na strmem bregu pod taborskim obzidjem, ki obdaja starodavno cerkvico v Hrastovljah,je pod žgočim kraškim soncem množica kakih štiri tisoč ljudi od blizu in daleč kar dobri dve uri vztrajala pri jubilejnem sporedu. Udeleženci so se spominjali leta, ko je Janez iz Kastva v tej cerkvici dokončal svoje znamenite freske. Njegovo delo je gotovo eno največjih umetnin, s katerimi se Slovenci lahko ponašamo pred vsem svetom. Poleg petih škofov in okrog dvajset duhovnikov je bila tudi državna oblast častno zastopana. KONČNO je prišla na dan tudi skrivnost zavarovanega območja na Kočevskem, na katerega je imel dolga leta neposredni vpliv Ivan Maček — Matija. Skupščinska komisija je novinarjem pokazala Gotenico, ki je središčni del tega zaprtega ozemlja. Udoben sistem podzemeljskih hodnikov z vhodi v sobe, pisarne, telefonsko centralo, dvoranico za seje, za filmske projekcije, bolnišnico . . . Vse sijajno vzdrževano, že 32 let ogrevano neprenehoma s toplim svežim zrakom (v vseh prostorih 18 stopinj C), pa četudi v globini 300 metrov. In vse to za sto vrhunskih političnih in partijskih izbrancev. Za vsak slučaj ... Celotno zaprto ozemlje ima obseg 200 kvadratnih kilometrov « štirinajstimi vasmi in zaselki, 450 delavci (92 v centru za oskrbo), 800 prebivalci, ki so dolžni skrbeti za precej glav govedi, 300 prašičev, 7000 kokoši in nekaj konjev. Zaloga hrane je za več mesecev, prav tako podzemni rezervoarji nafte. Vse to zdaj ni več skrivnost, a kljub temu stavlja državljanom sto vprašanj, ki jim še ne znajo odgovora. Posebna komisija bo skušala razrešiti vprašanja o raznih zlorabah, o gradbincih teh tajnih objektov, o ustreljenih tu zaposlenih političnih kaznjencih . . . NAD ŠEST TISOČ pevcev se je letos zbralo v Šentvidu pri Stični na svojem vsakoletnem 21. Taboru. Bili so člani 224 pevskih zborov iz vseh delov Slovenije. Visoko število, četudi je bilo letos kar 70 zborov manj kot lani. Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je bil slavnostni govornik. Poudaril je, daje zborno petje del naše ljudske kulture in je prav, da ga gojimo in ohranimo. KER ŽE OMENJAM PETERLETA: v Sloveniji imajo zdaj odprti telefon, preko katerega moreš govoriti vsak torek med 8.30 in 9 uro s predsednikom Izvršnega sveta L. Peterletom, mu staviš vprašanja, predstaviš svoje probleme ali poveš svoje mnenje. Telefonska številka je (061) 224-012. Bi rad poskusil srečo? LJUBLJANA je proslavljala 120-letnico organiziranega gasilstva. V ta namen je pripravila slovesno akademijo, pa tudi parado predstavnikov stoterih gasilskih društev in veliko gasilsko vajo, kije žela med meščani precej zanimanja. Začeli sojo gasilci v starinskih uniformah in s tako rekoč muzejskimi gasilskimi pripravami in orodjpm, nato pa so pokazali gašenje in reševanje s sodobno tehniko. Da so na koncu gasili tudi žejo, je samo po sebi razumljivo. Že od davna so bile gasilske veselice znane in priznane družabne prireditve, kjer ni manjkalo tekoče vsebine . . . TITOVO VELENJE je postalo uradno spet samo Velenje, tako so odločili občinski možje na željo prebivalstva. Napovedujejo tudi, da bo ljubljanska Kardeljeva univerza kmalu izgubila svojega naslovljenca. Pa še marsikje drugje že izginja ali pa bo izginil dodatek povojnih desetletij, kije bil prebivalstvu vsiljen. Ljudje želijo nazaj imena krajev, ki so bila spremenjena samo zaradi starega poimenovanja po svetniku in nova imena krajev niti v štirih desetletjih niso pognala korenin v ljudski duši. Melbournskim Slovencem se priporoča KAMNOSEŠKO PODJETJE LUCIANO VERGA & SONS ALDO and JOE < MEMORIALS P/L 10 BANCELL STREET, CAMPBELLFIELD. VIC. 3061 ^ Tel': ^sa 359 1179 dela so A.H.: 470 409S ====s==_ pod garancijo! m NA naslovni strani le številke je upodobljen križ iz Kočevskega Roga. Pa naj sc še s Slomškovimi mislimi ustavimo pri križu. Ne le, da je sestavil ono našo najbolj znano in priljubljeno postno pesem o svetem križu — ob sklepu svetega misijona je imel tudi pridigo o križu. Na misijonski križ je naredil poseben napis. Na bruno počez: O sveti križ, življenja luč! Na bruno navzdol: O sveti križ, nebeški ključ! Nad Jezusovo glavo: Čujte! Pri desni prebodeni roki: Molite! Pri levi prebodeni roki: Bežite! Pri Jezusovih noga pa: Pridite! O SVETI KRIŽ, življenja l u č ! V mladosti, ko si vesel in Židane volje, se oziraj na križ in ne prevzemi se! Pomisli, da pridejo leta, o katerih porečeš, da ti ne ugajajo. Sveta Katarina je bila šele osem let stara, pa je vedno pogledala na križ, kadar koli je stopila v hišo. In vedno je pri lem izgovorila besede:“0 križani Jezus, samo nobenega greha več!” V trpljenju, v križih pribeži h križanemu Jezusu in poslušaj, kaj le uči:“Moral sem trpeti in lako iti v svoje poveličanje!” Ne išči si drugega pota, kakor kralje- vi pot križa! Ako križ voljno nosiš, bo tudi križ tebe nosil. Križ je bogati zaklad. Če si žalosten in truden, križ te razveseli in okrepča. Če si v dvomu in zmoli, križ le razsvetli. Če si boječega srca, križ te osrči Če jokaš od bridkosti, križ ti solze obriše in le potolaži. V temi ti je luč, v strahu in bojazni je križ tvoje upanje in opora. Na potu naj bo križ tvoja palica! V tem znamenju križa boš zmagal. Si v hudih skušnjavah in nevarnostih - beži v senco križa! Si na krivični poli greha -ustavi se pri križu in poslušaj: Oj vi vsi, ki mimo greste, pridite in poglejte! Pijanec, ki se mimo križa opotekaš, ali slišiš, kako Jezus s križa govori in vpije.:“Žeja me! ...” Igralec, vidiš Jezusa na križu, kako na njem visi in trpi, njegovi trinogi pa pod njim za njegovo suknjo srečka-jo? Kaj hočeš bili tudi ti med njimi, ki svoji ubogi ženi in otrokom stavljaš premoženje na karte? Člo- KRALJEVO ZNAM'NJE Kraljevo znarrTnje, križ, stoji, bandero, glej, vihrati. Na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati. O sveti križ — življenja luč! O sveti križ — nebeški ključ! Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo. Zveličanjem vabi nas zvesto hoditi, svoj krtf5Ilrejeti slednji čas in ga za"*1111 nositi. O^i križ - l^nja luč! OS"'* kri* -"^ki ključ! Poi";:r>o te častimo, zvi^o obljubimo. i a <7 sr e