DRAGO DOLENC PLANINSTVO IN TURIZEM V SELŠKI DOLINI Naši sosedje: Loka, Kranj, Bled in Bo hinj so že mnogo prej kot mi v Selški dolini močno zaorali v turistično ledino. Do začetka tega stoletja o le-tem v Sel ški dolini še ne moremo govoriti. Vendar so že v prvem desetletju tega stoletja iz Trsta in Gorice v dolino pri čeli prihajati najprvo lovci »petelinarji«. Bili so to večinoma petični ljudje — ki so zaznali, da v naših loviščih kraljujeta odlična predstavnika bogate planinske favne: veliki petelin in ruševec! Zaživeli so torej znatni lovski revirji Ratitovca, Lajnarja, Možica in Porezna, ki so tu kajšnjim lastnikom lovišč in t. im. »poh- tarjem« (zakupnikom lova) poleg njihove osebne lovske zagnanosti pomenili še iz reden dohodek od vsake izplenjene »tro feje«. Pod »dohodek« v tem primeru se veda ni treba šteti le dobesednega plačila v gotovini, pač pa so take obračune po navadi poravnali s protiuslugami najraz ličnejših oblik. Ni odveč omeniti, da se takšnim lovcem ni nudila zgolj možnost odstrela, temveč so jim lastniki lovišč istočasno dodelili še raznih vrst sprem ljevalce: domače lovce, nosače, gonjače ipd. Običajno so bili to domačini-dninar- ji, ki so bili za opravljeno delo vedno še dodatno kar dostojno nagrajeni! Zato lovske pohode povsem upravičeno mo remo šteti kot prve zarodke dolinske in celo planinske turistične dejavnosti, ro jevajoče se istočasno z rastočim zanima njem domačih in tujih gornikov-planin- cev za tukajšnje »gorske velikane«, kot so Ratitovec, Možic, Porezen in Blegoš. Med prvo svetovno vojno so bili vsi ti in podobni začetki žal neuspešni. V nadaljnjem povojnem času pa smo bili priče dokajšnjim spremembam: Kar so si že pred vojno mogli privoščiti premož nejši, je v naslednjem mirnem obdobju že postalo pristopno tudi drugim delov nim ljudem, ki so svoj prosti čas želeli in ga v novih razmerah mogli kakorkoli rekreativno izkoristiti. Počitnikovanje, bo disi vandranje iz kraja v kraj ipd-, se je skokoma stopnjevalo. Dolino so pričeli obiskovati redni, vsakoletni dopustniki- letoviščarji, ki so v poletnem času zase gli vse, takrat sicer še borne prencčnin- ske kapacitete bodisi v Sorici, na Zalem Logu, v Železnikih, na Cešnjici itd. Raz vojna pot turizma se je torej začela dvi gati, tako da je nekaj po letu 1930 že dozorel sklep za ustanovitev Tujsko- prometnih društev na Cešnjici (1933) in v Sorici (1934). ki so spočetka kar neka ko »shodila«. Vendar pa je v tistih t. im. »kriznih« časih vsa dobra volja prekma lu mčrala splahneti, docela pa je bila omrtvičena ves čas druge svetovne voj ne, ki tudi naši Selški dolini ni prizane sla. Sledila je splošna obnova —• in se takrat pač nihče ni utegnil ukvarjati s turizmom, planinstvom in podobnim. Šele ko so bili tako v Selški dolini kot po vsej naši izmučeni domovini začetki novega življenja nekako že zaznavni, smo spoznali, da delovni človek ni ustvarjen samo za delo, s katerim si zasluži ko šček vsakdanjega kruha, temveč je hkrati vreden tudi oddiha in rekreacije v obliki in okvirih njegovih hotenj, želja in dru gega. Bili smo priče prizadevanjem za po novno ureditev, oživitev in poživitev go stinskega vprašanja (družbeni in zasebni sektor). Kljub raznim težavam se je začel raz vijati najprvo t. i. izletniški turizem, ki mu je ob nekaterih in do nekje upra vičenih (povojnih!) pojmovanjih nevzdrž no sledila že od davnine sem znana sla po »romarskih« potovanjih, ki smo jih nekaj let kasneje kar posrečeno poime novali z »verskim turizmom«. Ponovno je zaživel tudi »kmečki turi zem«, kateremu še dodatno velja nasled nja pripomba: 2e mnogo pred začetki ustanavljanja raznih tujsko-prometnih in podobnih društev so nekatera naša kmečka gospodarstva sprejemala na svo je domove »na ukance« (počitnice) goste, ki so si v neizprijenem kmečkem okolju 240 želeli spočiti duha in telo. Janezu Ev. Kreku se je namreč zahotelo počitnic v skromni gorski vasici Prtovč pod Rati- tovcem. In če se dandanašnji spet ne kako obnavlja nekaj, kar so spočeli že prednamci, so takšna prizadevanja na vsak način pozitivna in koristna! Ko so se razmere na splošno pričele umirjati — ali normalizirati, je slednjič vso sapo zajelo še PLANINSTVO, ki mu je glede na njegovo »starost« treba izka zati še posebno pozornost in spoštovanje. Krek. ki si je za kraj svojega počitni- kovanja izbral Prtovč, koder so ga obi skovali številni znanci in prijatelji, je svoje obiskovalce čestokrat nagovoril in spodbudil za rajžo na ratitovške vrhove (glej: F. Koblar, Moj obračun, Ljubljana 1976, str. 200). Krek se je na Ratitovec namreč tako navezal, da ga je slednjič odlikoval z redom »kralja Selške doli ne«. O njegovem ratitovškem planinarjenju mi je nekako pred 50 leti mnogo pripo vedoval »stari Lukove«, svoje čase mež- nar prtovške cerkvice in njen mecen, v ostalem pa ugleden prtovški kmet. Pove dal je npr., da jo je dr. Krek po bližnji ci čestokrat kar preko planine Pečane mahnil v Bohinj, bodisi preko Jelovice na obisk k dražgoškemu župniku Pfaj- farju in od tu spet pešačil po »radenski grapi« na Cešnjico (po navadi k Coču) a i pa mimo Sv. Križa ali skozi Lajše v Selca ipd. Širna ratitovška prostranstva že od davnine sem nikoli niso samevala: tu so kopali železovo rudo za železniške plavže; oglarji so sekali in pripravljali les in v kopah žgali (bolje kuhali) oglje; na planini Pečani so kmetje zgradili sta je za pašno živino; preko Vratc vrh Ra zora so Prtovčani in Podlončani hodili »holevat« v bogate jelovške gozdove; medtem pa je bilo celotno ratitovško Na Prtovču leta 1934 SEžJŠKA PODRUŽNICA S. P. P. V prid Krekovi koči na- Rptifovcu o i (i D*** t" Kupon za zbiranje samoprispevka iz leta 1922 okolje idealno lovišče divjim lovcem itd. Ratitovec je torej sprejemal domače in tuje goste-gorohodce ene ali druge sor te, seveda pa predvsem dr. Kreka in nje gove prijatelje od blizu in daleč, ki so ga izredno cenili in spoštovali. In prav zato, da mu vse to tudi dejansko doka žejo, so se že leta 1907 strnili v krog ustanoviteljev prve Selške podružnice Slovenskega planinskega društua z na menom, da v počastitev njegovega spo mina na temenu Ratitovca nekoč zgra dijo planinsko kočo, planinsko postojan ko, ki je ob dograditvi sprejela njego vo ime: »Krekova koča«. Iz podatkov (gl. poročila v Planinskem vestniku, 1908, str 176) je med drugim mogoče razbrati, da je prvo pobudo za gradnjo koče na Ratitovcu dal prav Krek. Samo ob sebi umevno pa je. da sam prav gotovo ni mislil na to, da bi kočo tudi po njem poimenovali! Vrgel je le seme v zorano ledino (ustanovitev Selške po družnice SPD), ki je vzklilo (zgraditev koče) šele čez dobrih deset let po nje govi smrti (1917). O planinstvu v Selški dolini in o raz voju Planinskega društva za Selško do lino zasledimo pomembne podatke v Pla ninskem vestniku (1895—1940), ki jih tu navajam po časovnem zaporedju, pri če mer sta najprej označena letnik in stran prispevka. 2e prvi letnik: 1895/137 — ima zapis »O planini Pečani«. 1899/146 — poročilo, da je Josip Demšar, posestnik in usnjar v Železnikih, kot član pristopil k radovljiški podružni ci SPD. 1900/30 — objava o zaznamovanih poteh: Selca—Ratitovec, Selca—Blegoš, Sori- ca—Možic idr. 1900/30 — poročilo, da je Franc Šlibar, župan in gostilničar v Selcih, kot član pristopil h kranjski podružnici SPD. 1902/54 — poročilo, da se je kot član k tej podružnici prijavil tudi Franc 16 Loški razgledi 241 Demšar (Stroj evc), trgovec in gostil ničar na Zalem Logu. 1904/99 — kot član Osrednjega odbora SPD Ljubljana se je prijavil Anton Dermota, odvetniški kandidat. 1908/8 — pa še dr. Franc Košmelj. višji štabni zdravnik (oba po rodu iz Želez nikov). (O članih Demšarju s Cešnjice. Sli- barju iz Selc ter Demšarju z Zalega Loga se more reči. da so jih za vpis pripravili njihovi znanci, bili pa so kasneje vsi trije kooptirani v domačo podružnico. O Dermotu in Košmelju smo si lahko na jasnem, da iz politič nih ozirov ne bi pristopila k Selški podružnici.) 1907/45 — Iz poročila o občnem zboru kranjske podružnice SPD. ki je bil 15. januarja 1907. je razvidno naslednje obvestilo: »Župnik v Dražgošah — T. Pfajfar —• se je na podružnico SPD Kranj obrnil s predlogom, naj kranj ska podružnica odstopi Selško dolino do Škofje Loke posebni podružnici SPD, ki jo nameravajo ustanoviti na Češnjici. Odbor Kranjske podružnice se temu ne protivi — zavedajoč se načela, da more vplivati razdelitev dela le plodonosno! Zato se prošnji drage volje ustreže ter pozdravlja za 24. januarja 1907 določeni ustanovni shod nove podružnice SPD za Selško dolino.« 1907/47 — je tozadevno zabeleženo na slednje sporočilo: »Nova podružnica se je osnovala za škofjeloški okraj s sedežem v Železnikih. Ustanovni shod je bil dne 24. januarja 1907 na Češ njici. Po pripravljalnem odboru se stavljena pravila so se sprejela in predložila c. kr. deželni vladi v odo britev. Pri ustanovnem shodu se je vpisalo 17 članov. Zanimanje za novo Začetek gradnje: zasilna baraka v globeli pod stavbiščem junija 1923 (Fot. R. Andrejka) podružnico je zelo živahno in priča kovati je, da postane krepka podpora skupnemu slovenskemu planinskemu delovanju.« 1907/111 — poročilo, da je bila v nedeljo dne 11. avgusta 1907 slovesna otvori tev koče na Poreznu (cerkljanska po družnica SPD!). 1907/163 — poročajo, da je Selška po družnica SPD prvikrat samostojno za znamovala (markirala) naslednja pota Podbrdo—Petrovo Brdo—Sorica—Ra- titovec, Sorica—Soriška planina, Že lezniki—Škovine—Prtovč, Cešnjica— Prtovč, Dražgoše—Mostovi—Praprot- na dolina—Kopišča—planina Pečana —Ratitovec. Dražgoše—Rastovke—Za blatom—Za jezerom—Soteska—Bo hinjska Bistrica, Dražgoše—Selška (Kupljenska) planina—Babji zob, Že lezniki—Ostri Vrh—Sv. Lenart. Selca —Golica—Sv. Lenart. 1907/127 — poročilo o občnem zboru Selške podružnice SPD z dne 27. de cembra 1907, na katerem je načelnik podružnice dražgoški župnik Anton Pfajfar med drugim priporočal, naj izdajo popis hribov v selški okolici ter naj vzbujajo zanimanje za gradi tev železniške proge od Škofje Loke do Železnikov. 1909/136 — poročilo, da je rojak iz Že leznikov dr. Jernej Demšar kot prvi zdravnik objavil v PV zdravniški na svet pod naslovom »O solnčni opek lini«, z nadaljevanjem v PV 1910/145- 1911/224 — izredno zanimivo poročilo, s katerim Selška podružnica SPD ob vešča, da je bila 13. avgusta 1911 v Sorici prirejena »planinska veselica« in je ob tem na njej v znani zabavni obliki predaval prof. Janko Mlakar iz Ljubljane »O potrebni opravi pravega hribolazca«; dohodki veselice pa so bili namenjeni za zidavo koče na Ra- titovcu. Opomba: Planinski pisatelj Janko Mlakar (1874—1953) je bil sicer rojen v Železnikih (glej spominsko ploščo na »Pobčevi drožjevi hiši« na Kacov- niku). pa so se mu iz nepojasnjenega razloga Železniki tako zamerili, da jih nikoli in nikjer ni omenjal. V Planinskem vestniku leta 1911. str. 163 je objavljen seznam prvih članov Selške podružnice SPD, ki sem ga s takrat ne kaj izpuščenih članov izpopolnil: Arh Luka, profesor, Št. Vid (Lj.), Basa) Jo sip, cand. iur., Suha (Kranj); Bešter Ja nez, župnik, Senožeče; Demšar Franc- 242 Pri gradnji koče septembra 1923 (Fot. R. Andrej ka) Coč, poslanec, Cešnjica; Demšar Franc- Strojevc, posestnik in gostilničar, Zali Log; Demšar Josip-Blašk, usnjar, Cešnji ca; Dolenc Franc, lesni trgovec, Stara Loka; Eržen hovro-Šimena, nač. sodar. Rudno; Frolich. Anica, uradnica. Ljublja na; Gartner Franc-Novak. posestnik, Dražgoše; Globočnik Josip, posestnik, Železniki; Hafner Jernej, bogoslovec. Kropa; Jensterle Ivan, stud. medicine. Sp. Danje; Karlin Jurij, župnik, Sorica; Kepec Janez, kaplan, Selca; Klopčič Jo žef, bogoslovec, Železniki; Kos dr. Franc, profesor, Gorica; Krek dr. Janez, posla nec. Ljubljana; Krištof Franc, živ. instr., Ljubljana, Lotrič Franc, gostilničar, Ceš njica; Marčič Valentin, župnik. Železniki; Megnšar Anton. cand. iur., Selca; Mikitž Franc, kaplan, Skofja Loka; Mohorič Ja kob, cand. iur.. Njivice; Mrak Matija, de kan, Stara Loka; Nadrah Ignacij, kate- het, Skofja Loka; Nastran Franc-Prdolčk, posestnik. Rudno; Pfajfar Anton, župnik. Dražgoše; Pfajfar Franc, bogoslovec. Selca; Pintar Lovro. gostilničar, Sorica; Potočnik Rudolf, bogoslovec. Selca; Po kom Franc, župnik, Besnica; Rožnik To maž, župnik. Selca; Sever Franc, župnik. Zali Log; Smid Franc-Berce, posestnik Selca ;SHbar Franc, posestnik in župan, Selca; Tavčar Franc, trgovec, Selca; Tav čar Matevž, bogoslovec, Sv. Lenart; Tav čar Tomaž, bogoslovec, Sv. Lenart; Tha ler Gabrijel, gosilničar, Železniki; Uše- ničnik dr. Aleš. profesor. Ljubljana; We- ber Metka-Strojevčeva, Zali Log; Weber Krista-Strojevčeva, Zali Log; Vrhunc Ja- nez-Frtičar. gostilničar. Selca. Sodeč po poklicih in podobno, sem mo gel ugotoviti, da je bilo od teh članov 19 iz duhovskega poklica. 19 strogih pri padnikov SLS, 6 od njih pa so bili stran karsko mlačni! Čemu je treba še takšnih pripomb, bo marsikdo vprašal? Mnenja sem, da so tovrstni postopki prav v danih časih po vsem umestni — posebno, če se bomo do datno potrudili prečrtati še zapis v »Lo ških razgledih« (letnik 26. 1979, str. 189— 194). iz katerega vsebine je mogoče za znati strankarsko-neusmiljene razmere prav v času. ko se je rojevala Selška podružnica SPD. Razen izredno zanimivega poročila v FV za leto 1911, na str. 249, o podružnič nem občnem zboru, ki je bil dne 17- sept. 1911 v prostorih gostilne Josipa Demšar ja na Cešnjici. vse do konca leta 1914. v PV ni zaslediti nobenih nadaljnjih ve sti o društveni dejavnosti; enako seveda tudi ne za obdobje prve svetovne vojne (1914—1918). Prav gotovo so zapisniki sej in občnih zborov za čas od ustanovitve (1907) vsaj do leta 1915 nekako le ob stajali. Dopustno je domnevati, da je kasneje prišel v njih posest poznejši taj nik dr. Andrejka, ki je na prvi povojni seji dne 5. marca 1922 takratnega društ venega predsednika — župnika Pfajfarja opozoril, naj dosedanje zapisnike »pri- bavi«, da se prepišejo v vezano knjigo. Kasneje, kot je mogoče sklepati iz vse bine nadaljnjih Andrejkovih zapisnikov — pa to vprašanje ni bilo načeto! Skoda je, da ta arhivska zapuščina ni več do segljiva, saj bi se iz nje najbrž moglo izbrskati marsikaj spodbudnega ali tudi obratno. K sreči so povsem ohranjani vsaj dr. Andrejkovi zapisniki od 1922 do 1926, ki nam bodo vodilo vse od pri prav za gradnjo Krekove koče do časov, ko je bila nekako »nasilno« pretrgana nit življenja nekdanje samostojnosti Sel ške podružnice SPD. V letih prve svetovne vojne — tj. od 1915 do 1918 — kot je bilo že poudar jeno, o društveni dejavnosti ni več go vora. Kruta vojna vihra je svet tako sil no razburkala, da vse — kar je prej sta lo na nogah — je bilo v tem času po stavljeno na glavo. Krekova koča spomladi 1924 (Fot. R. Andrejka) !!>>• 243 Naša Selška dolina je bila v tistem ča su nekakšno »mostišče za soško fronto-<. Da na kakšno »planinarjenje« v danih razmerah tu nikdo ni pomislil, je več kot ob sebi umevno. Dne 23. maja 1915 je namreč Italija napovedala vojno Avstro- Ogrski in že je tudi v naši neposredni soseščini prišlo do začetnih vojnih ope racij. Prva italijanska ofenziva, ki je tra jala od 23. junija do 7. julija 1915, je bila tako silovita, da se je grmenje to pov slišalo celo v naših krajih. Da bi se temu »vojnemu zaznavanju« še bolj približali, sta se dve moji starejši znan ki (že pokojni Marija Sraj in Pavla Be- šter) vsekakor opogumili za pohod na Ratitovec. od koder bi se še bolj določ no moglo opazovati to grozovito vojno početje. Sklenili sta. da me kot devet letnega fantiča vzameta s seboj- Iz Že leznikov smo — bilo je na praznik sv. Petra in Pavla (29. junija 1915) — v zgodnjih večernih urah preko Draboslo- vice in Prtovča prišli na vrh Ratitavca približno do kraja, koder je kasneje sta la Krekova koča. Posedli in odpočili smo se v bližnji kotanji. 2e precej pred za znavanjem novega dne pa nas je pre senetilo silovito grmenje topov in kot blisk smo mogli opazovati celo odsev to povskega ognja. To strašno bučanje je trajalo vse do spočetega jutra, medtem ko je preko ostalega dne le poredko še kakšen »topovski krohot« motil tišino pla nine. Od Gladkega vrha smo se poslovili ter se preko Altemavra na sosednji Daj- narski planini naužili lepega pogleda na Bohinjsko jezero. Vse to je bilo zame nepozabno doživetje, posebno še. ker sem prav tu mogel trgati planike! Se danes hranim zajeten šopek tega planinskega cvetja — pač v spomin na svoj prvi po hod na Ratitovec, kamor naju je s Pav lo vodila dobra dr. Krekova znanka Ma rija Srajeva. Jeseni 1924 (Fot. R. Andrejka) Spomladi 1925 (Fot. R. Andrejka) Po prvi svetovni vojni je z nekaj za kasnitve — leta 1921 začel Planinski vestnik znova redno izhajati. In prav v tem letniku je na str. 190 spet zaslediti kar obširno poročilo o novih snovanjih Selške podružnice SPD, kjer je med dru gim omenjen tudi predlog oziroma sklep, da se na Ratitovcu zgradi planinska ko ča, in to v spomin na dr. Janeza Ev. Kreka. Lokacijo za kočo je izbral pose ben odbor pod vodstvom takratnega društvenega tajnika dr- Rudolfa Andrej ka. Hkrati je v tem poročilu tudi po udarjeno, da je za zelo izdatno prvo ma terialno pomoč zaslužen dr. Lenart Lo- trič, po rodu iz Železnikov, ki je bil po vojni v Beogradu zaposlen na odgovor nem gospodarskem oddelku. Lotrič je bil po političnem prepričanju že pred prvo vojno izrazit liberalec. Ce bi bil Krek ob gradnji še živ, bi se takemu sodelo vanju prav gotovo z »vsemi desetimi« protivil, kakor tudi ne bi soglašal, ko so kasneje (leta 1926) že pod silo razmer kot »pregledovalca računov« pritegnili k sodelovanju še Lotričevega političnega somišljenika Karola Dolenca, gostilničar ja v Železnikih (zapisnik občnega zbora Selške podružnice SPD z dne 18. aprila 1926). Po prvi svetovni vojni so k Selški po družnici SPD pristopili še: Andrejka dr. Rudolf. Ljubljana; Andrejka Micifca, — Ljubljana; Cagliari Franc, Škofja Lo ka; Čeh N., Škofja Loka; Dermota Ja kob, Železniki; Demšar Alojz, Že lezniki; Demšar Janko, Železniki; Do lenc Karol, Železniki; Dolenc Danica, Škofja Loka; Hafner Anton, Železniki; Hainrihar Stanko, Škofja Loka; Hribar Anton, Zali Log; Jerala dr. Franc, Škof ja Loka; Pavlin dr. Ciril, Ljubljana; Ro žič dr. Valentin, Ljubljana; Rojina An ton, Ljubljana; Šparovec Franc, Selca; 244 Thaler Rafael, Skofja Loka; Triller dr. Karel. Ljubljana; Weber Leopoid, Ceš- njica; Zahrastnik Vinko, Škofja Loka; Zupančič N., Škofja Loka. Ponovno je treba poudariti, da je od 5. marca 1922 do 21. aprila 1926 društvo vzorno vodil tajnik dr. Andrejka. Zato se s pridom poslužujem njegovih zapis nikov, koder je najti marsikakšno po stransko misel, ki v PV prav gotovo ne bi mogla »zagledati belega dne«. K- An drejka je kot pravnik skrbno zabeležil vsako »kritično postavko«: Ko so gradili kočo, je grajal pomanjkljivosti, grajal je ljudi, ki se niso potrudili spoprijemati se z odgovornim delom itd. Ker za pokritje vseh nastalih gradbenih stroškov ni bilo zadostnih lastnih denarnih sredstev, se je bilo treba zadolžiti in prav zaradi na stalega precej kritičnega gospodarskega položaja je volja do nadaljnjega sode lovanja na dosedanji bojni črti jela očit no pojemati. Kljub vsej. prvotni borbe nosti je celo sam Andrejka pričel posta jati skeptičen: zaradi prezaposlenosti in oddaljenosti od kraja stalnega bivališča je povsem upravičeno (?) pričel tarnati. da ne more več sodelovati, in v tej težki situaciji celo prišel do preudarka, da re šitev vidi edino v tem, če bi »Krekovo kočo« prepustili v last Osrednjemu dru štvu SPD v Ljubljani — pod pogojeni, da le-ta odplača vse dolgove in bi upra va koče s tem prišla v »dobre roke«, s čimer v zvezi bi bila tako podružničine- mu odboru in celi dolini od Škofje Lo ke do Sorice odvzeta velika skrb zaradi mučnega položaja okoli »Krekove koče«. Otvoritev »Krekove koče« na Ratitov- cu je bila 9. avgusta 1925. Prav je, da se ob tej priloznotsi spomnimo notice, ki jo je priobčil »Slovenski narod« 11. 8. 1925: Prelepo nedeljsko jutro je bilo, ko je do bil Ratitovec dne 9. avgusta svojo, z ve likim trudom in požrtvovalnostjo zgra jeno kočo. Gora, večini planincev dose- daj skoraj neznana, je razgrnila vse svo je čare ter jih presenetila z najvidnej šim razgledom na celo Triglavsko pogor je, ki je zablestelo v oranžasti luči soln- čnega vzhoda, razveselila z prijetnim zvončkanjem na vrhu pasočih se čred. z netežavnimi, dobro markiranimi potmi iz vseh strani, s svojo krasno floro med travo cvetočih očnic in murk in z zad njimi, nežnordečimi glavicami sleča ali ravša. Pravi narodni praznik je postala otvo ritev te koče. Kakor na božjo pot so ro mali planinci iz vseh krajev Slovenije skupaj s kmetskimi fanti in brhkimi de kleti Selške doline na planoto, kjer stoji Ob otvoritvi Krekove koče na Ratitovcu 9. avgusta 1925 245 Dr. R. Andrejka pozdravlja goste ob otvoritvi koče kakih 15 metrov pod najvišjo točko, Gladkim vrhom, prijazna, vili podobna Krekova koča, ta dan vsa v zastavah. Okna in sliko dr- Kreka so okrasila s planinskim cvetjem podlonška dekleta. — Na pragu pozdravlja došle goste taj nik selške podružnice, vladni svetnik dr. Andrejka, katerega požrtvoval nosti in energiji se imamo zahvaliti, da se je oživotvorila misel, ki jo je sam po kojni dr. Krek večkrat poudarjal — po staviti tu gori planinsko postojanko in zavetišče. Ni še minilo leto od slavnostne otvo ritve Krekove koče, ko so se nad njo zgrnili temni oblaki- Na občnem zboru Selške podružnice SPD, ki je bil dne 18. aprila 1926 v gostilni Tavčar v Sel cih, je po predhodnem priporočilu dr. Rudolfa Andrejke društveni predsed nik, župnik Anton Pfajfar predlagal sprejeti sklep, naj Krekovo kočo na Ra- titovcu prepuste Osrednjemu odboru SFD Ljubljana — pod pogoji, kot je bi lo že zgoraj omenjeno. Občni zbor je s postopkom soglašal ter tozadevno za društvenega pooblaščenca določil dose danjega tajnika dr- Andrejka. da se v tej smeri dogovarja z Osrednjim odbo rom. Po prizadevanjih Andrejke je Osrednji odbor na svoji seji z dne 21. aprila 1926 ponudbo Selške podružnice sprejel ter jo istočasno zadolžil, da se opravi še zadevni zemljiško-knjižni pre pis v korist Osrednjega odbora SPD Ljubljana. Na rednem občnem zboru SPD, ki je bil v Ljubljani dne 21. ju nija 1927. je že sledilo poročilo, da je Osrednji odbor (lani) 1926. leta kupil od Selške podružnice Krekovo kočo na Ra- titovcu in da jo odtlej upravlja in oskr buje v lastni režiji. V tem smrtnem boju, v takih posled njih zdihljajih dotedanjega odbora po družnice SPD za Selško dolino - - pa je navček končno pozvonil tudi v slovo od koče na Ratitovcu! Da bo naša krajevna zgodovina boga tejša še za nekaj dognanj, si predrznem poudariti: Če bi bili v tistih »gospodar skih krčih naši dolinski mogotci« bolj preudarni, bolj gospodarsko misleči, bi ob pomoči vseh sort »hranilnic in poso jilnic« (Sorica, Železniki, Selca ipd.) vse te in podobne probleme pač mogli ugled- neje reševati in jih tudi rešiti! Prav v tistem času namreč ni bilo izrazitejših denarnih stisk, pa tudi številni politični »akterji« so bili še nekako umirjeni. Do kaz za to je način pomoči in financira nja nekdanjega Sokolskega doma v Že leznikih, ki je bil v podobnih »škripcih« — pa so se vendarle našli žirantje (po roki), ki so žrtvovali sredstva, da je dom ostal v domačih rokah! Zato namreč ni mogoče razumeti, kako da so se v tem primeru (Ratitovec) bremen otepali prav t. i. »klerikalci«, ki so sicer vedno znali ščititi svoj ugled, svoje interese in tudi svoje somišljenike. V nakazanem prime ru so torej odpovedali in pod težo eno stavno popustili — najbrž predvsem iz razlogov, ki jih bom skušal z naslednjim osvetliti z naslednjimi domnevami: Dr. Rudolf Andrejka. vsekakor mož na mestu, je slednjič pač uvidel, da ima pri SPD Selška dolina okoli sebe sicer mnogo, žal pa nekorektnih pribočnikov. V času, ko je v PV leta 1928 že obja vil nekaj svojih idealno začrtanih pri spevkov pod naslovom »V kraljestvu Ra- titovca«. pa je kmalu nato z nadaljevanji prenehal, je pri opazovalcu oziroma poz navalcu razmer gotovo vzbudil, gotove pomisleke, ki jih ob tem na vsak način 246 kaže takole razvozlati: Po zapisniku seje odbora podružnice SPD za Selško dolino z dne 5. marca 1922 je bil na predlog dr. Andrejka v priznanje »njegovih dosedan jih zaslug« v društveni odbor kooptiran odvetnik dr. Franc Jerala iz Škofje Loke. Kakšne so bile te »zasluge«, ni zasle diti nobenih poročil razen dejstva, da je bil morda eden med prvimi Ločani, ki so se že leta 1907 ali kmalu zatem — priglasili v članstvo k takratni podruž nici SPD za škofjeloški okraj s sedežem v Železnikih. Ker je ta podružnica SPD sosedne Ločane v tem oziru nekako »pre hitela«, so se, človeško razumljivo, Lo čani gotovo kakorkoli čutili ob tern pri zadete, če ne celo ponižane. Zato bi se ne bilo čuditi, da so ob nastalih hudih razmerah, v katerih se je Selška po družnica SPD kasneje znašla, morda že računali s kakšno »primo-predajo«, tj. na ustanovitev lastne, torej nove in sa mostojne loške podružnice SPD, katere vodstvo bi brez težav mogel prevzeti prav dr. Jerala. No, ta domneva je bi la zares kmalu po kapitulaciji selške po družnice (1927) realizirana s tem, da so Ločani že 12. maja 1929 iz prvotne sel ške podružnice ustanovili t. i. »S e 1 - ško-škofjeloško podružnico SPD«, ki ji je spočetka predsedoval dr. Jerala (glej PV, 1933. str- 328), kate rega je po njegovi smrti nasledil sam banski inšpektor dr. Rudolf Andrejka (PVt 1931, str. 240). Mera pa še ni bila polna! Ob zaključku poslovnega leta 1934 v Planinskem vestniku o nekdanji selški podružnici ni več ne duha ne slu ha! In kmalu nato se je zatrl glas še »Selško-škofjeloški podružnici SPD«, kaj ti z letom 1935 (glej PV. 1935. str. 295) so Skofjeločani sprejeli nova društvena pravila, veljavna za »Škofjeloško podružnico SPD« s sedežem v Skofji Loki. Planinski vestnik je leta 1937 na str. 256 priobčil novico, da se je škofjeloška podružnica z Osrednjim odborom SPD Ljubljana pričela pogajati, da bi njej od stopili tudi Krekovo kočo na Ratitovcu. Tedaj sem sklenil in se odločil, da jim to onemogočim in jih zadevno pri njih na merah prehitim s tem. da kot član Sel ške doline sam prevzamem in zasedem »prestol ratitovškega kraljestva«! In ka ko? Zvedel sem, da bivša oskrbnica ne želi še nadalje delati v koči, po drugi strani pa sem bil tudi seznanjen, da Osrednjemu odboru ni bila več povšeči, še manj pa, da bi se upravljanje koče pre pustilo loški podružnici, ki ima že tako opraviti s svojo novo postojanko na Lub- niku. Jabolko je torej dozorelo in odtrgal sem ga. Iz razlogov, ki so spredaj na vedeni — in odgovarjajoče vsebini član ka v »Slovencu« z dne 11. oktobra 1936, sem poslal utemeljeno vlogo Osrednje mu odboru v Ljubljani — s ponudbo, da sem v Krekovi koči na Ratitovcu pri pravljen prevzeti dolžnosti oskrbnika oziroma vzeti kočo v zakup, kakor je razvidno iz vsebine pisma SPD Ljublja na, št. 4279/36, z dne 31. oktobra 1936. Po predhodnih tozadevnih pismenih oziroma osebnih razpravah je nato Osrednji od bor mojo ponudbo sprejel z določilom, da mi dajo kočo v 5-letni zakup z ve ljavnostjo od 1. januarja 1937 dalje. Po godbo sta za Osrednji odbor podpisala dr. Pretnar in dr. Brilej- Kočo sem vo dil v skladu s pogodbenimi določili v lastnem interesu pa seveda tudi v za dovoljstvo gostov, o čemer imam precej pismenih laskavih priznanj. Prvi dve sezoni 1937 in 1938 sta se v vsakem pogledu kar lepo obnesli. Ven dar pa se mi je ob vsem tem zelo sum ljivo zdelo nenehno Hitlerjevo rožljanje z orožjem in temu sledeče še priprave Ob nastopu oskrbništva leta 1937 (na sliki Krista Dolenc) 247 Vpisna knjiga od otvoritve 1925 do 1940 za zgraditev t. i. »Rupnikove linije« (tu di na Ratitovcu), o čemer sem marsikak- šno »zanimivost ujel« prav v koči, ko sem dvakrat imel v gosteh najvišje ge- neralštabne oficirje bivše jugoslovanske vojske. Moje zle slutnje je slednjič pod krepil še dopis GO SPD Ljubljana, št. 1024/40-T, z dne 8. aprila 1940 z obve stilom, »da se vedno bolj bližamo dne vu, ko bomo morali izročiti kočo voja ški upravi«. In res: 1- maja 1940 smo iz koče že morali spraviti vse premičnine julija pa sem »vpisno knjigo« zaključil z naslednjo pripombo: »V letu Gospodo vem 1940 je prenehalo utripati gospodar^ sko srce Krekove koče v znamenju pred priprav na nejasno bodočnost.« Ob sodelovanju predstavnikov Osred njega odbora Ljubljana — upravnega tajnika Ljuba Tipliča in načelnika grad bene komisije ing. Načeta Perka smo del premičnin odpravili v sosednje bohinj ske planinske postojanke, različen ostali inventar so pokupili sosednji Podgorci idr., medtem ko sta za pomoč pri izvrše vanju te mučne procedure mene obdarila z izročitvijo VPISNE KNJIGE, dr. Kre kove knjižne zbirke, ki je bila v koči ter z »ratitovškim zvonom«, kar vse je z ustrezno dokumentacijo še danes v moji zbirki veselih, pa tudi grenkih planin skih spominov. Ko sem slednjič nekaj večerov zapo red z dokajšnjo vnemo prelistal še zad nje strani od 40 letnikov Planinskega vestnika, me je po kar temeljito oprav ljenem delu presunila še trpka ugotovi tev, da je v tako uglednem planinskem glasilu zaslediti žal bore malo prispev- karjev-domačinov! Tozadevno je bil Sel ški dolini najbolj vdan le dr. Rudolf Andrejka (poročen z rojakinjo Miciko Tavčar iz Selc). Če bi današnji rod znal oziroma vsaj skušal ovrednostiti vsa Krekova in An- drejkova prizadevanja v prid razvoja tu rizma in planinstva v Selški dolini, bi se prav gotovo odločili, da se s primer-, no posvetimo ploščo počasti njun spo min. Tega bi se moralo zavedati pred vsem naše Planinsko društvo ob letošnji 30-letnici svojega obstoja (1950—1980)! V dopolnilo poročila o »prispevkarjih« se mi vendarle zdi potrebno omeniti še zadnji Andrejkov članek v Planin skem vestniku 1935 »Pota in prebivalci ob Ratitovcu«, medtem ko sta se nekaj pred pričetkom druge svetovne vojne v FV 1938 oglasila še: dr. Franc Ogrin s člankom pod naslovom »Po Selški dolini in obrobnih gorah« in avtor tega prispev ka pod naslovom »Oskrbnikovi spomini« — zapis zadnjega predvojnega oskrbni ka Krekove koče. Pri Krekovi koči na Ratitovcu leta 1939 248 Planinsko in turistično društvo po drugi svetovni vojni Krekova koča na Ratitovcu vojne vih re ni preživela. Dne 1. maja 1943 je kot kres zagorela in povsem pogorela. Da v njej okupator ne bi iskal zatočišča, so jo zažgali naši partizani-domačini, med katerimi je bil menda tudi moj pokojni brat Radovan-Perun, kasneje komisar v Vojkovi brigadi. Po vojni sem se obema žrtvama želel oddolžiti z akcijo za zgraditev nove ko če- Ze leta 1946 smo poskusili zbuditi zanimanje nekaterih delavnih ljudi za ustanovitev novega Planinskega društva za Selško dolino, pa takrat nisem uspel, kajti kraji in ljudje so bili prezaposleni s splošno obnovo v dolini sami. Po dveh letih (1948) smo se z zadevno namero ponovno pojavili. Odziv je bil sicer bolj ši, vendar pa je bilo še preveč bojazni, da ne bi uspeli. Vmes so se namreč vme šali celo Medvodčani, ki so nas po vsej sili skušali zriniti z Ratitovca z namero, da bi si ga pridobili. Ker pa smo s svo jo akcijo pričeli že pred njimi, so z njo soglašali pristojni organi v Ljubljani ter moralno in materialno naše pobude tudi podprli (posebno pokojni tov. Jože Po gačnik kot takratni predsednik gospo darske komisije in z njim vzporedno še tov. Rado Lavrič, takratni upravni taj nik PZS), tako da je bilo treba pohiteti. Leta 1950 se nas je nekaj vendarle z vso trmo zagrizlo v naše načrte, tako da so vse priprave za ustanovitev društva končno stekle kot po maslu. Tega leta je torej ponovno zaživela misel, spočeta že pred dobrimi sedemdesetimi leti (1907): Ustanovili smo nčvo samostojno P1 a- ninsko društvo za Selško do li n o s sedežem v Železnikih. V prvih treh letih obstoja (1950—1953) nam je uspelo upravno, organizacijsko in gospodarsko plat utrditi že v tolikšni me ri, da smo z gradnjo nove koče >prisopi- hali« domala do zadnje gradbene faze. Kljub dejstvu, da je bil zaradi neute meljene gonje posebne garniture zavist- nežev prav v tem času (1953) tajnik pri- moran odstopiti, je bila do poletja 1954 koča vendarle dokončno dograjena in is tega leta tudi slovesno odprta pač z ma dežem »bratskega spora«, ki mu bo sklep no besedo ob drugi priložnosti nujno tre ba še dodati! Pribilžno pred tremi desetletji sem kot nekakšen delegat PD za Selško dolino pri sostvoval občnemu zboru Turistične zve ze Slovenije, tj. nekakšni posestrimi Pla ninske zveze Slovenije. Budno sledeč raz pravi sem se samoiniciativno, vendar smelo odločil sprožiti predlog oz. vpra šanje, ali pri našem PD moremo ustano viti še nekakšen dodaten »turistični od sek«. Z odobravanjem je bilo dobro ob razloženo mnenje sprejeto in naše PD je bilo s tem postopkom posredno že včla njeno tudi pri TZS. Leta 1953 je že sledi la prva samostojna izdaja našega pros pekta »Selška dolina«, ki ga je založil »Turistični odsek PD za Selško dolino v Železnikih«. Pomena ustanovitve »Turističnega odseka« se vse naslednje »PD-garniture« kasneje niso zavedale. Ko so pristojni organi bivšega OLO Kranj leta 1956 pričeli z akcijo za usta novitev gorenjske turistične zveze v Kra nju, je okraju tozadevno nekaj pomenilo tudi območje takratne železniške občine, katere »roka oblasti« je segala vse od Praprotna navzgor do Petrovega Brda, tj. meje s sosednjo primorsko regijo- V teh krajih je torej kazalo prodreti z miselnostjo o turistični dejavnosti. Ven dar so bili po izjavi kandidata za prve ga predsednika GTZ tovariša Dušanal Horjaka — izgledi bolj slabi predvsem zato, ker tod ni bilo ustreznega kadra, ki bi se spoprijel z »novo problematiko«. Po prednodnem zadevnem pomenku na občini Železniki (med podpredsednikom OLO Horjakom, predsednikom občine Za- globo in Borisom Globočnikom) me je župan brez kakršne obrazložitve tele- fonično pozval, naj se takoj pri njem zglasim, nakar je imenovani »kronski svet« prišel na dan z dokaj vljudnim predlogom, naj. »vskočim« in tozadevno pomagam. Po kar precej napetem posve tu ( z ozirom na dogodek pri PD) sem na prigovarjanje in željo navzočih končno pristal s pogojem, da mi dajo polnomoč- je v smeri, da odgovarjajoče ukrepam po svojem preudarku. Predlog je bil soglas no osvojen, nakar mi je ob skrbno zasno vani propagandi po dolini v dobrem me secu uspelo pridobiti preko sto somiš ljenikov! Pod firmo »Turistično olepševalnega društva za Sel ško dolino s sedežem v Železnikih« smo izvolili iniciativni odbor, ka terega prva dolžnost po vseh predhod no izvršenih pripravah je bila, da čimprej sklicema ustanovno skupščino. Le-ta, je bila 1. septembra 1957 ob sočasnem sklepu, da iz »firme« odpade beseda »olepševalnega«. 249 Ker pa je GTZ bilo do tega, da bi) tako pri Zvezi kot društvih nasploh delo kmalu zacvetelo, smo bili predhodno še z okrožnico št. 113/1-57 z dne 2Q. junija 1957 pozvani, naj takoj pričnemo z zbi ranjem ustreznega gradiva za razpravo in poročilo o društveni dejavnosti. Ker je bilo naše društvo takrat šele v usta novnih »krčih«, smo se morali kar pre cej potruditi, da GTZ ustrežemo. Po sklepu z dne 20. 9- 1957 so me kot društ venega tajnika zadolžili in pooblastili, naj skušam v najkrajšem času sestaviti »Perspektivni plan razvoja turizma za območje občine Železniki«, ki je bil »sku paj spravljen« do 1. novembra 1957; čez teden dni pa že posredovan OLO Kranj. GTZ Kranj in TZS Ljubljana. V okviru tega plana oz. programa se je v na daljnjem odvijala društvena dejavnost. enako pa so njegovo vsebino obvezno upoštevale tudi pristojne občinske službe. Ker je bila okoli leta 1960 dotedanja »železniška komuna« dokončno likvidi rana in priključena škofjeloški občini, se je istočasno izkazalo za koristno in po trebno, da s področnim TD za Selško do lino ravnamo v nasprotni smeri, t- j., da ga »decentraliziramo« ali, skratka, da v tem primeru proti sosednji Loki ne os tanemo v manjšini. GTZ je z našo na mero povsem soglašala in nas podpirala; kmalu smo na »Selškem« usttnovili sa mostojna turistična društva za okoliše Sorica, Železniki in Selca. S to akcijo smo po predvidevanjih prav tako v ce loti uspeli, posebno še. ker se je v na slednjih letih zadevno dopolnjevala, npr. z ustanovitvijo novih TD v Davči in Dražgošah. 250