—   207   -
„Opšti imovinski zakonik za knjaževinu Crnu
Goru."
(Iz predavanja na shodu društva „Pravnika" dne 19. aprila 1889.)
(Konec.)
Zastavno pravico in zastavo, premično ali nepremično, v občem smislu označuje zakonik z besedo ,zalog*. Potem pa razlikuje tri vrste »zaloga«. Prvi dve sta bili uže znani običajnemu pravu. Ako se premična stvar v istini upniku zastavi in odda, to je zakoniku >;,zaloga* (čl. 172.—-182.) in to ne znači ničesar posebnega. Ako pa kedo svojemu upniku izroči v zastavo nepremičnino, in če je upnik ne drži samo. da je zavarovan za svojo tirjatev, ampak jo poleg tega tudi uživa, onda se tako pravno razmerje imenuje ,podloge (čl. 183.—192.). Za tako pravico je treba pismene pogodbe, katero sodišče potrdi. Dohodek iz stvari služi upniku za obresti, včasih pa tudi, da se ž njim poplačuje dolg sam (čl. 864.). Zato pa tudi upnika zadevajo vsa bremena, stvari se držeča. Razmerje to traje, dokler ni poplačan ves dolg; ako pa dolžnik ne plača v pravem času, upnik lahko proda njegovo posestvo in si plača iz kupne cene. Na novo je zakono-davec postavil v črnogorsko pravo našo hipoteko pod imenom »zastava* (193—221.). Ta nastane tedaj, kadar kdo zastavi svojemu upniku nepremičnino, a je ne dd iz rok svojih. Pravica zastavna se tu pridobi, če se dolg zapiše v »javne zastavne knjige*, katere so pri sodišči.  Za-
stavne knjige so javne, in vsak interesent lahko vanje pogleda in zahteva iz njih prepisov. Kako se napravljajo in vodijo te zastavne knjige, to določi poznejšnji zakon. Zakon ne pozna niti generalnih niti legalnih hipotek. Načela so drugače ista, katera v modernem pravu hipotekarnem.
Tretji del ima nadpis: >0 kupovini ih o drugiim glavnijim vrstama ugovora.* Vrste dogovorov so do malega iste, katere pri nas, in tudi razreditev njihova se dokaj ne razlikuje od naših zakonikov. Nekatere razlike in posebnosti pa je vender vredno na kratko poudariti.
Na čelu dogovorom je kupovina (čl. 222.—256.). Podrobna pravila obsega zakon o dobrostojstvu in trgovskih dogovorih, pravila, ki so zelo podobna ustanovilom našega trgovskega prava.
Za kupnjo piše zakon o promjeni (čl. 257.), a za tem o ,ruko-daču ili zajmu*. Obresti se zovejo »dobit* in smejo znašati največ po 10 od 100; če ni drugačnega dogovora, tek6 po zakonu obresti po 8 od 100. Prepovedane so obresti od obresd, ,dobit na dobit*. Ako bi u]5nik zahteval več nego po 10 od 100, plačati mora kazen, to je 20 odstotkov glavnice (čl. 258—264.).
Ako se posodi zasebno odrejena (individuvalna) stvar, imenuje se to »naruč ili posuda* (čl. 265.—270.). O »najmu* stvari sploh govorijo čl. 271.—296., kateri veljajo tudi za zakup zemljišč, ako čl. 267.— 312. ne ustanavljajo drugače. Posebna vrsta najma je, če se zemlja dii j)U napolicu«, na »trečinu*, ali v obče za neki del zemeljskih pridelkov (čl. 309.—312.). Tu je zakupnik dolžan, da lastniku zemljišča izroči dogovorjeni del letine; obe stranki pa razmerno tudi nosita vsa bremena v zakup danega zemljišča.
Zanimiva je tudi pogodba, ako kedo prevzame živino »u napolicu«, bodisi »pod kesim«, bodisi »na izor* (čl. 313.—328.), Če je prvo, mora »napoličar* dajati lastniku vso prirejo aH »pripašo* živine in od strižne brdve tudi polovico volne, za mleko pa mu mora dajati običajno mero sira, masla ali pa novcev, kakor je v kraji običajno. Gnoj in pa delavsko silo živine ima za to »napoličar*, kateri je dolžan, da skrbi za čredo kakor reden »domačin*. Z glavno živino ne more razpolagati »napoličar*; s pripašo moreta obe stranki razpolagati le po smislu obojestranskega dogovora. »Napoli ca« prestane tri mesece po odpovedi, katero more izreči ta ali ona stranka, kadar koli želi. Tedaj »napoličar« vrne glavno živino, »pripaša« pa se razdeli vsakemu na polovico. Ako kedo prevzame tujo živino »pod kesim« ali »unepogib», prevzame  s tem na se odgovornost   za vsak nazadek živine,  tudi za
—   209   —
13
slučajni nazadek, — t. j. kadar »kosim" poneha, dolžan je lastniku povrniti uprav toliko črede, kolikor je je početkom »kesima« bil ])rejcl. Zato pa cela >,pripaša'* in vsaka druga korist od črede ostaja njemu, gospodar pa dobiva dogovorjeni dohodek v maslu, siru ali pa v novcih. In konečno, kdor prevzame vola -.>na izor" za dogovorjeno ali običajno ceno, sme ž njim orati, a dolžan je tudi hraniti ga in zanj skrbeti, kakor reden gospodar,  naposled pa vrniti ga,  kadar je zvr.šena zadnja orlia.
Članki 329.—340. (razdel Vili.) obsegajo določbe »o najmu službe i rad nje«. Kadar ima služba trajati daljšo dobo, dolžan je gospodar ali »najmilac« dajati »najamniku« razen »plate« (mezde) tudi še hrano, obleko in obutal pa le, ako je pogojeno ali pa tako z običajem utrjeno; ako domač »najmljenik« v službi zboli, mora ga gospodar paziti in lečiti.
Razdel IX. (čl. 341.—347-) ustanavlja nekaj posebnega, namreč o radnji i pomoči na uzajmicu i bez uzajmice.«. Kedor druge pozove na vzajemno pomoč, t. j. da bode tudi on njim pomagal, kadar jim bode treba, dolžan je, da hrani nje in njihovo živino, katero so s sabo privedli zbog dela. Pomočnik ne dobi plače, a pravico ima zahtevati, da mu »pomoženi« po potrebi vrne pomoč ali da mu nameri vrednost ne-liovrnene pomoči. Vzajemna ta dolžnost pa traje le jedno leto. Nekaj drugega je t. zv. »m6ba«, to je pomoč, katero si sosedje vzajemno podeljujejo ob velikem delu, ob košnji, ob žetvi itd. Kdor pozove »na mobu«, treba, da delavce po običaji dobro hrani, a ni treba, da l)i jim za trud kaj plačal, niti da bi se jim odzval, kadar bi njih kedo »na mobu« klical. Podobno velja tudi tedaj, kadar pridejo pomagat taki, ki niso pozvani. Konečno, ako selo, bratstvo itd. pomaga kaki vdovi, siroti, pogorelcu ali drugemu potrebniku, zato ne sme nihče ničesar zahtevati, niti hrane niti plače.
Ako je uže dogovorjena vsotna plača za delo ali za proizvod kot za kako jedinico ali celoto, — onda se to imenuje najem »radnje od-sjekom ili na ucjen«, in o tem piše razdel X. (čl. 348.--366.).
Dogovor »o prijenosu« (Transportvertrag) spomina zopet nekaterih ustanovil našega trgovskega prava (čl. 367.—377.). Prenašanje pisem in drugih stvarij z državno po.što je urejeno s posel mirni določili; tako tudi veljajo za prevažanje trgovine in ljudij na morji poprejšnji pomorski običaji in narcdbc.
Razdel XII. piše o »o s ta v i« (čl. 378—395.)- Ostava (depositum) je praviloma brezplačna. Kadar pa se plača, poveča se odgovornopt hra-
—  210  —
nilčeva. Črnogorska posebnost je t. z. »amanet*, to je taka ostava, ki je obično tajna in ki zahteva posebnega zaupanja v hranilca, ali taka, ki se čini za vojne, za poplava itd., ko ni moči izbirati človeka, pri komur bi se stvar shranila; pri »amanetu* je posebna odgovornost za to, da se tajnost ne poruši.
O »povjeri ili punomočju« (nalogu in pooblastvi) določuje razd. XIir. (čl. 396—417.).
Poleg navadnih pridobitnili rlrn/.eb (»prosta udrugac, prosto i te-kovinsko udruženje*^, ki se razlikuje od trgovskega društva; »o rt ak lik ili ortačina*), katerim daje pravila razd. XIV., pozna in urejuje črnogorski zakon nekatera posebna jioljedelska združenja, in sicer pod imenom »supona« (razd. XV.) in »sprega« (razd. XVI.). Supona (čl. 418 — 441.) je, kadar nekoliko kuč razdeli svojo živino na »struke«, ovce, koze, vole itd. vsake posel)c, postavi v.saki stroki svojega pastirja, potem pa v.se vknpe jiožene na pašo. Vsaka »kuča« mora postaviti in vzdrževati svojega pastirja in dajati svoj del soli za živino. Ves gnoj od pomešane črede se potem razdeli med »suponike«. (Alpenwlrtscliaft.) »Si)rega« (čl. 446—456.) pa je, kadar jih več zbere svojo prežno ali tovorno živino, o.sobito vole, da z njimi orjejo zemlje vseh »sprežnikov« ali opravijo kaj drugega podobnega. Orje se po dogo\orjenem redu. Ako \'ol pade brez krivde »sprežnikove«, mora ga lastnik nadomestiti z drugim; ako pa ta tega ne more, jiomagati so dolžni ostali »sprežniki« Dokler ni zorana vsa »sprežna zemlja«, nobeden »sprežnik« ne sme drugje pomagati s svojimi volmi. Odpo\edati »spregi« se mora najmanj mesec dnij pred novim oranjem.
V XVII. razdelu tretjega dela piše zakon še o »jemstvu« (poroštvu čl. 457—472), kjer pravilo »jemac — platac'" zakon tako razumeva, da >j'emac*, kadar kaj druzega ni bilo dogovorjenega, plača samo, ako dolžnik dolga ne pojilača; — potem (XVIII. razdel) pi.še o »na-godbi" (poravnavi čl. 473 — 474), »o igri i okladu" (.stavi, razdel XIX. čl. 475 — 479) in o »daru* (razdel XX. čl. 480—493).
Del četrti ima določila »o ugovori m a u opšte, kao i o drugim p o s 1 o v i m a, d j e 1 i m a, prilikama od k o j i h d u g o v i potječu« (čl. 494—635). Tu se razpravlja obligacijsko pravo sploh, in razložene so znane osnove tega prava zelo jasno in točno.
Del peti govori o človeku in o drugih imovnikih, kakor tudi o   svojtvlasti in v obče  o   razpolaganji  v imovinskih poshh.   Polno-
—   2\l   —
leten in svojevlasten postane vsak Črnogorec, kadar navrši 21; leto. Maloletnika, ki je navršil 18. leto, moči je, ako kaže, objaviti za polnoletnega. To .stori »nadstarateljska v las t*. Tudi ti.st, ki se oženi in ki živi v posebni kuči, smatra se za polnoletnega. Imovinske posle maloletnikov upravljajo osobe, katere so dolžne, da se brigajo za maloletnika samega (»otac« , »s t a r a t C1 j*). »Starateljstvo« i)ristoii očetu, dokler je živ; po njegovi smrti pa materi, kateri se laliko pridoda .še pomočnik staratelj (v kučah domačin). Če malolctnik nima več ni očeta ni matere, tedaj se imenuje poselien »staratelj«. V kučah je ]irirodni staratelj ,,doniačin*. jNadstaratetjska vlast* je »ka]ietanski sud«, v čigar področji biva maloletnik, v najvi.šji in.štanci veliki sud na Cctinji. (Čl. 636--652), Ljudem nezdravega uma in ,>ra z si p n i k o m'< (zapravljivcem) se tudi ])Ostavi »staratelj*, ako to zahteva bližja rodbina nemočnikova ali njegov »bračni drug«, če ga ima ali ako po potrebi predlaga to občina, pa tudi druga krajevna oblast. l'oklicani okrožni sod, ki imenuje »starateljstvo« , mora v odloku točno povedati, katere posle je neniočniku zabranjeno vršiti, a za katere ostane svojevlasten (čl. 652—664). Po-dolmo je tudi ustanovljeno za »starateljstvo« odsotnih, »tamničarjev« (t. j. ujetnikov), vdov samohranic, zapuščine in za i>staratelja« a// Jioc. (Čl. 665-674).
»Pravo imovništva« začenja z rojstvom in jirestaja s smrtjo. V \saki parohiji so postavljene knjige, da se vanje pra\ilno zapiše \-sako rojstvo, »vjenčanje« in vsaka smrt. Za te knjige izda se jioseben zakon. Osobe, ki so odšle z doma in ki o njih ni nobenega glasa »i traga" ter tuili malo nadeje, da še živijo, more sodišče izjaviti za mrtve, ako so izpolnjeni vsi pogoji.   (Čl. 675—685.)
Najzanimivejša razdelka V. dela sta VI. in VII., ki govorita »o domačo j zajednici, o plemenu i bratstvu, o seoskoj i va roško j opštini«. Njim zakon priznava samostalno o.sebnost v imovinskih rečeh, ali samostalno imovništvo. »Kuča ali domača zajednica« v svoji celoti stojja na mesto članov kučc, ona je nek odločeni jiojem za oliitelj, za domačo »čeljad*, katera se smatra, da je nosilka vkupnega domačega dela in imovine. Domača »čeljad« pa niso samo oni možki in ženski članovi, ki so .se doma rodili, nego tudi oni, ki so kot domači članovi zakonito v kučo vzprejeti (dovedene snahe i. t. d.); »čeljad« lahko stanuje pod eno streho ali ]ia tudi ne, kuča pa je vedno nerazdelna in smatra .se imovnico zajednega življenja in premoženja. Poleg kučnega imetka pozna zakon kakor dosedanji običaj tudi še osobni imetck,
14*
—   212  —
>osobino ali osobak« posameznih članov.   Ta imovina je povsem nezavisla od domače imovine.   K »osobini« pripada,  kar si »djevojka« napravi obleke in nakita,  kar nevesta dobi in sabo prinese,  potem vse, kar možki ali ženski član kuče dobi v dar ali i)o dednem  nasledstvu, ne pa tudi tisto, kar dobi po sreči, n. pr. kar najde.   Polnoletna »čcljad« lahko ]30vsem svobodno ravna s svojo   »osobino« ;  le »udatim ženam'-je v to treba dovoljenja moževega ali \)0 priliki  sodnega.    »Osobina« lahko tudi postane vsa kučna imovina, ako pade kuča na jednega člana (moža ali ženo),  ki potem  lahko ž  njo  ravna po svoji volji,  dokler dolgo se članovi  kuče zopet ne razmnožijo.   Ali »žena samohranica« (jedina vdova po smrti moževi),  katera se ni bila narodila v kuči,  uži vati sme le kučni dohodek, in dodaja se jej varuh, da se ne ruši pre-riioženje.   Kučo zastopa »domačin« ali »starješina«.   Ni jeden »ku-čanin« ne sme odstopiti deleža, katerega ima v domačem imetku, komu drugemu, dokler živi  neoddeljen v »domači zajednici«.   Za dolgove po-jcdinih članov, učinjene brez oblasti »starjcšine« in kuče, odgovarja sam »kučanin«,  kuča pa le tedaj,  ako in kolikor je od tega koristi imela, ali i)a če je to bila nujna  i)Otrel)a za »kučanina«.    Ako se kdo »ku-čaninov« I)avi s trgovino in ako se temu domačin ne protivi, onda-je poštenemu upniku odgovorna kuča neposredno z domačo imovino.    Da je ta odgovornost manjša ali drugačna, treba to prijaviti sodišču in razglasiti.    Vselej pa, kadar jeden sam član oflgovarja za kakšen flolg,  pa njegova osobina in njegov del ne dosežeta dolga, onda sodišče lahko iz po.sebnih razlogov odredi, da kuča j)lača od skupnega domačega inietka. Upnik »kučaninov« tudi lahko seže po njegovem kučnem deleži, s katerim bode oddeljen.   Ako bi ga kuča v dveh mesecih ne liotcla odde-liti, onda mora jirevzeti dolg nd-se.   Taka jiravila veljajo tudi za »v a-roške« ali mestne kuče;  vender pa je »v.aroški« kuči svobodno, da tudi drugače uredi svoje domače razmere; tretje osebe ta posebna ustanovila vežejo le toliko, kolikor so jim znana bila.   (Čl. 686—708.)
Tudi »j)leme« je pravniška oseba za vse, kar se tiče obče plemenske zajednice. V zajednici so lahko gore, paše, vode, javne uredbe, kakor jiota in šole. S tem plemenskim imetjem u|ira\'lja plemenski zbor ali njegov organ. Zajednica se uživa po smislu običaja ali po smislu zbo-rovih ustanovil. Nijeden jilemenik ne more odsto]Mti svoje pravice. Po istih pravilih (član 709—715.) se je ravnati tudi »bratstvom" in selškim občinam. Za »varoške* občine in za ujnavo njihovega imetka izide po-eben zakon.
s
—   213   —
Toliko za pregled vsebine.
Dr. Majaron.
»Imovnici« so nadalje: cerkve, manastiri in druge cerkvene ustanove, katerim to osobitost priznava cerkvena oblast, in če to priznanje ni protivno državnim zakonom. Uprava cerkvenega imetka je samoustavna. Pravoslavne cerkve in manastiri ne morejo svojih nepremičnin odstopati brez posebnega dopustila državne vlasti. (Čl. 716—719.).
Državno imetje (čl. 720--722) je javno ali pa državna »osobina«. Posebni zakoni bodo še določili, kako si država pribavlja dohodke za državne potrebe in stroške.
Poslednja dva razdela pišeta o imovnikih ali pravnih osobah, ki se sestavljajo po volji ]30Jedincev, katere pa mora pripoznati država. To so »društva« (čl. 723 - 754) in pa »zak 1 ade« aliustanove (čl. 755 — 766). »Državni savjet« mora tu čuvati, da se ne zgodi nič zakonu protivnega.
Del šesti in zadnji obsega »objašnjenja, odredjenja (definicije) in dopolnila« k prejšnjim delom, potem govori o nekih vrstah dokaza v imovinskih poslih, naposled o merjenji in računanji časa v imovinskih poslih. Završuje se pa zakonik z zakonjačkimi (pravniškimi) izreki in pri-slovicami, ki zakona sicer ne morejo predrugačiti, a i)OJasnujejo njegov razum in smisel. Vzeti so ti lapidarni izreki naravnost iz naroilnega običajnega govora in so v zakoniku to, kar so -»rcgulac jurisi., v rimskih jDigestah*.