Šte-v. 1.
"V Xjii3."tolja,n.i, 10. ja,n.TX-va.rja, 1889.
Letnih II.
Iz j a v a.
Glede na to, da je med oglašenimi naročniki mnogo učenih, skušenih, zaslužnih in odličnih slovenskih rodoljubov, ki nas brezizjemno spodbujajo k vstrajnosti; glede na to, da so se oglasili tudi novi naročniki in celo nekaj domoljubnih naročnic, in glede na to, da nam utegnejo zvesti ostati stari naročniki, poskusimo pričeto delo nadaljevati tudi v novem letu 1889. Bog z nami!
Izdajateijstvo »Slovanskega Sveta".
Slovencem.
V obče je slovanski kulturni program tudi Slovencem znan; bistri duhovi tega najmanjšega slovanskega oddelka v Avstriji se niso samo seznanili s točkami tega programa, ampak se tudi že z zaresnostjo ogrevajo zanj. Drugim rodoljubom pa je znano samo ime tega programa; zveni jim nekaj nejasnega po ušesih, ko slišijo ■ govoriti o tem programu. Največ je pa takih rodoljubov, ki sicer odobravajo narodno avtonomijo, ki pripoznavajo zgodovinski pomen cirilo-metodijske cerkve in tudi sedanjo vrednost slovanskega bogosluženja, ki pa vse vkup po-števajo kot nekaj vzornega, oddaljenega, sedanjemu rodu nedosežnega, torej nepraktičnega.
Nič ne poštevajo splošne in praktične modrosti sedanjega papeža Leona XIII., ki vedno bolj razodeva, da mu je na srcu tudi slovansko pokolenje. Ne zmenijo se, da bi utegnila tudi presvetla dinastija Habsburžanov poštevati važne razloge, ki govore odločno tudi v skupno državnem interesu za narodno avtonomijo. Možje, kateri so z bistro glavico in vročim srcem delovali na politi-škem polju za slovensko politiko, vajeni so poštevati razne sile tudi v državnem zboru ter menijo, da sedanja večina državne zbornice ni ugodna za narodno avtonomijo. Taki zaslužni rodoljubi trde, da bi Staročelii, Poli i in konservativni Nemci ne podpirali slovenskih po-ncev, ko bi se ti očitno vnemali za narodno avtono-
mijo. To je gola resnica; ali pomisliti je, da politika sedanje državnozborske večine ne reši ne Čehov, ne Poljakov, ne Slovencev. Žrtve, za katere je glasovala državnozborska večina, so take in tolike, da niso v ni-kakem razmerji s pridobitvami, ki jih je dosegla ta večina za narodnosti, katere zastopa.
Nihče ne more trditi, da bi ne bila sedanja državno-zborska desnica mogla več doseči na korist narodom in državi. Ako se izgovarjajo, da je mednarodno položenje krivo nevspehov sedanje državnozborske desnice, in da je treba poštevati zlasti avstrijske Nemce, je pomisliti, da mednarodna politika ne zahteva samo, da bi bili zadovoljni in pomirjeni avstrijski Nemci, ampak vsaj ravno tako in toliko, da so pomirjeni tudi avstrijski Slovani.
Glede na to se je pokazala državnozborska desnica v resnici malenkostna, neplodovita toliko glede na korist narodov, kakor na korist skupne države. Morda nikdar v ustavnem življenji ne bo več take prilike in takih razlogov za izvršbo narodne avtonomije, nego je bila dosedanja doba Taaffejeve vlade. Saj so države malokedaj v takem položenju, da bi zahtevale od narodov toliko gmotnih in krvnih žrtev, v kakoršnem so sedaj evropske velevlasti v obče, torej tudi Avstro-Ogerska. Ako bi bilo res, da je bila sedanja desnica primerno sredstvo za dovoljevanje
l
takih žrtev, potem je tudi res, da je ista desnica svojo ulogo bistveno — že izvršila. Ona sme odstopiti, in sedanja levica prevzame z lehkim srcem ulogo ustavnih večin. Levica bi se smejala v pest tudi zaradi tega, ker bi videla, da je desnica tako po ceni pekla kostanj — za levico, in da tej levici bi ne bilo odslej glasovati za take žrtve.
Kar se dostaje Taaffejeve vlade same, so sodili o njeni ulogi tudi mnogovrstni zunanji časniki. Ali nikakor ni ona na prvem mestu kriva, da je ostala desnica brez vsake primerne odškodnine. Saj vendar ni pozabiti, da je vlada vezana na zakone in želje večine; ta pa se ni nikdar izjavila za preustroj deželnih zastopov v zmislu, da bi se isti zamenili z narodno-upravnimi za-stopi za vsak narod posebe. Nikdo ne more trditi, da bi ne bil grof Taaffe uvaževal razlogov, ako bi jih bila desnica naštela za narodno samoupravo. Grof Taaffe je gotovo državnik in patrijot kot vsak državnozborski zastopnik, in bi bil vedel, kaj mu je storiti, ako bi se bila desnica odločno postavila kedarkoli pri toliko važnih prilikah za narodno avtonomijo. Slovencem pa bi se bilo najmanj bati kake druge večine, in njih zastopniki so bili prvi poklicani, da bi bili razložili vzroke, ki govore za narodno avtonomijo Slovencev in drugih narodov v interesu teli narodov in celokupne države. Slovenski poslanci bi ne smeli te točke prezirati, če je res, da so njih glasovi odločevali pri raznih predlogah, in ker ravno na Slovenskem razkriva deželna avtonomija vse senčne strani svoje sestave. Med slovenskimi poslanci pa je bil jedino pokojni Raic in je jedino njegov vredni naslednik dr. Gregorec odločen zagovornik narodne avtonomije; da niso drugi državni poslanci postopali v jednakem zmislu, je največa napaka, ne pa to, da se ona dva nista pridruževala deželnim avtonomistom. Slovenski državni poslanci bodo pred ustavno zgodovino imeli težko odgovornost, da se niso poprijeli načela narodne avtonomije.
Oni se utegnejo izgovarjati, da so dosegli mnogokaj narodu na korist. S tem se tolažijo s Staročehi in Poljaki. Ali trajnega niso priborili ne jedni, ne dragi.
Kaj so take pridobitve dandanes, v sedanjem občem položenju? Za zakone so glasovali, kateri ne delajo narodom veselja; ti zakoni ostanejo bolj ali manj trajni. Nič odločnega pa niso z zakoni pridobili narodom v veselje in v pospeh narodne kulture.
Glavni ustavni člen, narodnostni člen, je ostal bistveno neizvvšen, in kar se je ukrenilo, ima z večine pečat vladnih naredeb, katere že po svojem pomenu in namenu nimajo veljave trajnosti, kakoršno podeljujejo zakoni. Posledica vsemu je, da so narodne stranke, katere zastopajo poljski, češki in slovenski poslanci, nezadovoljne.
Poljaki so bolj umetno izvoljeni zastopniki, oni nimajo mase narodove za seboj, in tu utegne priti do preobrata. Toliko bolj pa se gibljejo gališki Rusi, in
pride čas, ko odpošljejo oni v resnici narodne zastopnike tudi v državni zbor.
Staročehi so s svojo malenkostno, ozkosrčno politiko probudili narod, da se jim ustavlja v čim večih množicah v opozicijo pod vodstvom Mladočehov. Poleg tega se med Cehi vseh dežel krepi stranka, ki prezira češko zgodovinsko državno pravo ter zagovarja z doslednostjo narodno avtonomijo. Vse to bi moralo slovenske poslance spodbujevati, da bi spremenili svojo dosedanjo taktiko, ki je vsekakor za Slovence brezplodna in škodljiva.
Pogubno je postopanje slovenskih poslancev zato, ker ziblje narod v sladkih sanjah, ne da bi mogle take sanje rešiti narod, tudi ko bi se uresničile. S tem, da so pridobili isti zastopniki za srednje šole nekaj na Kranjskem, so zazibali ravno mnogo kranjskih Slovencev v mlačnost in oportunstvo. Nikjer na Slovenskem ni takih srečnih oportunistov, kakor na Kranjskem. Oni žive brezskrbno srečne dni, kakor kak velik kmet sredi Rusije, kjer se ne boji nevarnosti od nobene strani. V resnici, ker so kranjski Slovenci sredi drugih dežel, v katerih se je Slovencem najhujše boriti za narodni obstanek, menijo morda, da so že v zavetju, brez vsakega viharja giede na bodočnost.
Res, da delujejo tudi na Kranjskem, ali tako, kakor da bi Slovenci imeli čas zavarovan za položno de-levanje tudi v okvirju sedanje deželne avtonomije.
Srečni taki narodni delavci, mi za se, ne za narod, jako obžalujemo, da nimamo jednako mirnega duševnega razpoloženja. Nam se stalno vsiljujejo vzroki in razlogi, vsled katerih sklepamo, da avstrijski Slovani, katerim je pokvarilo tujstvo in politika slovansko kulturo, nimajo časa uganjati politike srečnih oportunistov. Avstrijskim Slovanom je postopati odločno in storiti odločilne korake v zmislu narodne avtonomije.
Cehi in Slovenci so prvi poklicani, da nastopijo brez odloka tako pot. Cehi in Slovenci imajo jednake notranje borbe in jednako zemljepisno položenje. Cehi in Slovenci imajo vzrokov dovolj, da poštevajo za se z največo zaresnostjo obče položenje. Glede na državno-zborske predloge in obravnave so zamudili oni mnogo; morda so zamudili važnih pridob v najve';o škodo narodov. Ali obče položenje je ostalo jednako, in zato je še vedno čas, da popravljajo dosedanje zamude Cehi in Slovenci skupno.
In recimo, da ostanejo Staročehi in slovenski državni poslanci na starih potih, kaj potem? Potem ne ostaje češkemu in slovenskemu narodu drugega, kakor da storita svojo dolžnost: da se obujujeta in ob novih volitvah odločno zahtevata, kar jedino utegne rešiti avstrijske narode in utrditi celokupnost cesarstva našega.
Zato nastaja češkim in slovenskim novinam dolžnost, da narod poučujejo v zmislu narodne avtonomije in slovanske kulture. Ni namreč misliti, da bi bili na-
Štev. 1.
8 L O V A N S
KI SVET.
3
rodi dovolj poučeni v takem zmislu. Saj še rodoljubi, ki se zanimajo za obča vprašanja, si pridobe z veliko težavo znanje, prepričevalno znanje v pojedinih vprašanjih.
Ista vprašanja so v preveliki zavisnosti z drugimi vprašanji, v tesnih zvezah z drugimi točkami, in treba jih je pretresati korenito in obširno, predno pridemo do jasnega. Vzemimo, n. pr. vprašanje o vojnem jeziku v Avstriji. Kdo je še določil natanko meje potrebi, tu nemškega, skupnega vojnega jezika?
Kako malo je zastopnikov, ki so si jasni, po katerih ovinkih zahteva sedanja nemška levica več nemščine za vojno, nego je je potreba, in kako seza čez meje jednakopravnosti v srednje šole in celo v velike šole? In vendar je treba vse take ovinke premišljevati in odločno zavračati na podstavi prepričevalnih razlogov.
Jednako se godi pa tudi na druge strani. Češki državni poslanci se na vse pretege upirajo razdelitvi češkegB kraljestva na nemško in češko pokrajino. Češko kraljestvo je jedina velika dežela, kjer bi bilo možno Nemcem ponujati deljenje z uslovjem, da bi namreč tudi Nemci privolili v dosledno deljenje po drugih, torej tudi slovenskih deželah v zmislu, da bi se vstvarili narodno-upravni namesto deželnoupravnih zastopov. A ne Staro-čehi, ne Mladočehi ne pomislijo, da bi bila taka dosledna delitev vredna izvršenja, vsem narodom in celokupni državi na korist. Česar pa čehi nočejo izvršiti nakrat in pomagati, da bi dobili vsi narodi narodno avtonomijo, skušajo Nemci doseči polagoma jedino v češkem kraljestvu, s tem, da zahtevajo deljenje raznoterih naprav. Naposled se utegne dogoditi, da češko kraljestvo bo bistveno razdeljeno, ne da bi dobili Čehi na Šlezkem, Moravskem, Slovenci in drugi narodi po sedanjih deželah primernega združenja v zmislu narodne avtonomije.
Na take nevarnosti imajo slovenski poslanci kazati dolžnost, in ako se oni ne udajo temu, mora dozoreti narod sam, da bo zahteval postopanje v takem zmislu.
Glede na kulturne zahteve nam ni treba ponavljati, da potrebujejo Slovenci za više znanstvene namene občega slovanskega literaturnega jezika. Saj je še lanskega poletja znan kranjski aristokrat v gosposki zbornici na Dunaji smešil slovensko književnost. Isti gospod bi bil rad, da bi Slovenci ne ostali samo pri slovenščini, ampak da bi se delili tudi po „kranjščini" in drugih „vindiških" narečjih. Potem bi slovensko književnost poniževali on in somišljeniki njegovi še veliko laže. A ravno izjave take gospode jasno in glasno naznanjajo, da Slovenci so jo zagazili od začetka, ko se niso pridružili v književnosti drugim Slovanom. Sedaj ne ostaje drugega, kakor sedaj veljavno književnost porabljati za domače narodne potrebe, glede na znanstvo in znanstvene namere pa rabiti obči slovanski litera-turni jezik. Razvidno pa je, da rodoljubi, ki so kot
voditelji ustanavljali sedanji književni jezik slovenski in njegov pravopis, niso bili dovolj pozorni na bodočnost, dovolj previdni na nasprotnike in v obče ne dozoreli glede na veliko politiko, katera postavlja od ne-kedaj Slovence v svojo neslovansko in konečno tudi ne-avstrijsko službo.
Poljaki teže po svoji nekdanji slavi in koprne po nekdanji Poljski; Čehi s svoje strani hrepene po uresničenju svojega zgodovinskega državnega prava. V zgodovini pa ni vse tako, da bi bilo vredno ponavljanja, in je tu dobro razločevati. Oni, ki si prizadevajo obnoviti nekdanje politiške oblike in politiške okvirje, ne da bi imeli sedaj podstave in uslovij zato, podobni so pleme-nitašem, ki so sicer potomci dolge vrste pradedov, kateri pa so obubožali. Podedovani naslovij takim aristokratom ne pomagajo mnogo, ali jim celo škodujejo, ker se ne udajo sedanjim gmotnim razmeram in zanemarjajo vsled tega vzgojo, novemu svojemu položenju jedino prikladno. Tudi Poljakov in Čehov ne poštevajo dandanes zaradi tega, ker imajo vsak po svoje slavno zgodovino, ampak po tem, kolikor veljajo sedaj. Tudi ko bi Poljaki in čehi dobili nekdanje politiško ime. nekdanje politiške pravice, vendar se ne bodo mogli realnim silam, dejanski, jako realistiški politiki ubranjevati, ako ne bodo imeli ravnotežnih, jednakomočnih, jednako realistiških protisil za svojo brambo, za svoj zaščit.
Nikdar ni dejanska velika politika poštevala tako malo nekdaj slavnih politiških faktorjev, nego sedaj; ona se ravna, ne po tun, kar je bilo, ampak po tem. kar je sedaj, kar ima moč in krepost sedaj.
Iz tega pa sledi, da ni Slovanom avstrijskim tratiti svojih močij s težnjami glede na prošlost, ampak iste moči porabljati v svoje dejansko sedanje okrepljenje. Slovencev ne moti zgodovina, kakor čehe in Poljake; toliko laže posvetijo vse svoje sile dejstvenemu delovanju, dejanskim razmeram in potrebam.
Pač pa ima zgodovina spomine in sile, ki so vredni, da se vzbude, da se ponove, in tako okrepe tudi sedanjost. Zlasti je ponoviti med zapadnimi Slovani zgodovinske sile, katere se niso še izgubile pri drugih Slovanih, in v tem pogledu je opozoril na pravo pot ravno sedanji papež Lev XIII. s svojo okrožnico „Grande munus". Jednako pa je potrebno, da Slovani pogledajo na kulturno delovanje svojih pradedov. Ti so vstvarili po svojstvenem ukusu obrtne in umetne tvorbe; ti izdelki so se ohranili v raznoterih vzornih delih in spomenikih. S takimi kulturnimi spomini je treba Slovanom v sedanjosti oborožiti razum in ogrevati srce. Taki kulturni spomeniki so sposobni Slovanom podeliti dejansko kulturno moč; takega dela naj se poprimejo tudi Slovenci. S takim delom vzbude in vzgoje v narodu stalne zmožnosti in sposobnosti, in take moči konečno okrepe tudi Slovence za primerno kulturno brambo oroti tujim kulturnim navalom.
Zapadnim Slovanom in zlasti tudi Slovencem iz-podmikajo tuji kapitali domačo zemljo, za katero so nad tisočletje prelivali pradedi, dedi in sinovi sinov lastno kri. Lastno zemljo ohranijo pa isti Slovani, ako popuste vsiljene jim tuje narodnogospodarske oblike. Zato je natanko poučiti se zapadnim Slovanom v obče, zlasti pa tudi Slovencem, o gospodarskih oblikah vstočnih Slovanov. Tako še le razvidijo, kako jim je predrugačevati sedanjo skupno, na zapadu veljavno, pa tudi pri njih udomačeno ekonomijo. Kje pa poznajo Slovenci vse nekdanje življenje Slovanov v obče in sedanjih vstočnih Slovanov posebe?
Ali ne tavajo na Slovenskem v temi še o cerkvenih obredih celo oni, ki se predrznejo iste obrede obsojevati? Koliko je slovenskih duhovnikov, ki poznajo natanko ciri-lometodijsko cerkev, pomen njenih obredov ? Koliko Slovencev pozna natanko »Zadrugo", „Mira, „Artelj?" Koliko jih je, ki poznajo, svojstvene glasbene zakone Slovanov v obče, Lužiških Srbov n. pr. posebe? Kje so Slovenci, ki so se seznanili z umetnimi izdelki Slovakov, Srbov, moravskih Cehov itd. ?
Ali imajo pojem o tem, kar se imenuje ob kratkem slovanska znanost? In vse to se pri Slovencih še nadalje
opušča, vse živi tako, kakor da bi Slovani ne imeli svojstvenega življenja, svojstvene kulture v umetnosti, pravu, družbenem življenji in narodnem gospodarstvu?
Ker so Slovenci izgubili svoje zgodovinske spomine in oslabili celo razumove in srčne zmožnosti v tujstvu, žive tje v dan, misleč, da ni drugega življenja na svetu, kakor ono, katerim jih osrečuje tujstvo od severa in juga?
Rojaki! to so kratke poteze, ki kažejo na jednako število senčnih stranij slovenskega naroda.
Sedaj leto smo začeli take sence razkrivati; ako Bog da in sreča junaška, bomo delo nadaljevali v pozitivnem zmislu. Razkrivali bomo strani, da se razkrije polagoma pred nami zares slovanski svet.
Samo tako se je nadejati boljšega med nami, in na vsaki stopinji takega razvoja utegnemo braniti svojo narodnost veliko vspešniše, nego z oportunstvom, katero je zarodilo med nami mlačnost in malomarnost.
Ideje se morajo jasniti in širiti, in da te niso še utrjene, smo preverjeni dovolj. Kajti kdor se bavi s Slovanstvom, ve najbolje, koliko truda je treba, da se stvari razumejo prav, kaj-li še zmagajo prek in prek potem, ko se ponujajo v tako velikanskem obsegu. Naprej!
Dvoje kultur v
i.
Nemci so vzgajali še tega stoletja romantiško šolo v literaturi; druge vrste romantika je nastopila, od kar so si vstvarili isti Nemci moderno cezaristiško državo. Od 1. 1870. naprej prešinja nemško narodno življenje politiška romantika. Najlaže spoznaš te vrste romantiko, če si ogledaš imena vseučiliških društev nemških buršev. Menda ni imena v Tacitovih spisih o germanskih narodih, ki bi si ga ne bili prilastili nemški velikošolci za svoja akademiška društva.
Jednako se vedejo pa tudi velikonemške, oziroma tudi avstro-nemške novine glede na nekdanja geografska imena dežel, in tudi avstro-ogerske pokrajine krščujejo po zgodovinskih imenih, naj so se tudi popolnoma pre-drugačile razmere. Tako kar zaresno imenujejo naše cesarstvo „Ostmark" veliko rajši, nego po sedaj veljavnem naslovu. Z „Ostmarko" hočejo razodevati, kakor da bi spadala Avstro-Ogerska še v obor ali obseg nemške kulture in morda tudi še česa drugega. Avstro-Ogerski hočejo torej pripisovati do cela značaj zapadnih držav, držav z zapadno kulturo.
V resnici je Avstro-Ogerska na meji zapadne kulture; ali kjer je meja, ni samo ločnik na jedno stran, ampak tudi'na drugo. In če imenujejo Nemci Avstro-Ogersko vstočno mejo s svojega stališča, jo smejo imenovati vstočni narodi zapadno pa od svoje strani, Avstro-Ogerska je raztegnena država, zlasti od zapada
Avstro-Ogerski.
proti vstoku ali od vstoka proti zapada. V skupini dežel te tako razprostranjene države pa ni bila od početka sedanje civilizacije nikdar samo jedna kultura. Tu sta mejili in se borili druga proti drugi že pred tisočletjem zapadna ali latinsko-nemška in vstočna ali grško-slavjanska kultura. In še do današnjega dne je bil boj tak, da ni zmagala na avstro-ogerskih tleh popolnoma jedna kultura nad drugo. Pač so izgubili zapadni Slovani v obče in sedanje Avstro-Ogerske posebe mnogo važnih delov vstočne ali grško-slavjanske kulture. Ali avstro-ogerski Srbi, Ru-munci ali avstro-ogerski Rusi so se držali in se še drže vstočne kulture, in kar se dostaje Hrvatov, so jim običaji, pesmi, in narodno-gospodarska osnova zadruge skupni z jednakimi kulturnimi deli Srbov, Bolgarov in drugih sosedov z vstočno kulturo.
Ti bolj vstočni narodi našega širokega cesarstva so iz sebe in po svoje gojili in branili vstočno kulturo. Svojstveno slovansko narodno življenje so ohranili tudi Slovaki v običajih, pesmih, plesih in umetnem lepšanji domačega kroja ali domače noše. Po takem ni možno trditi, da bi bivala v Avstro-Ogerski jedna sama in to zapadna kultura. Kljubu mogočnemu vlijanju ali vplivu in pritisku in vsiljevanju zapadne latinsko-nemške kulture je v Avstro-Ogerski vendar še vedno dvoje kultur: poleg zapadne je tu.še pri krepki moči tudi vstočna kultura.
Madjari so narod iz neariškega, manj nadarjenega azijatskega pasma, in niso nikdar razvili sami iz sebe
lastne kulture. V srednjem veku do zadnjih stoletij novega veka so hranili in gojili oni slovansko kulturo in slovansko pismenost. Med Slovane so se vklinili ali za-gvozdili; od Slovanov so se učili kulturnih prvin in so se skušali po svojih omejenih zmožnostih na podstavi slovanske kulture razvijati nadalje. Miklošič je v posebnem delu preiskoval in naštel slovanske besede, katere so Madjari sprejeli v svoj slovar. Vzeli so z rečmi in pojmi tudi besede od Slovanov. Mnogo tega, s čemur se bahajo Madjari kot s pristno svojstvenino, izvira naravnost od Slovanov ; mnogi napevi, katere pozna zunanji svet kot madjarsko blago, so slovanski, in so si jih Madjari ponajveč po svoje priredili, obči glasbeni umetnosti ne na korist.
Madjari niso nikdar imeli lastne kulture in je tudi ne bodo; kajti premalo so nadarjeni zato. Tako je bilo v zgodovinskih vekih, tako je tudi dandanes. Madjari so sedaj zamenjali samo pot, po kateri hodijo na posodo po tujo kulturo. Ta se vjema tudi z njih politiko, ki deluje v tujem, zapadnem interesu. Kateri narod na zapadu ima od tega največi dobiček, pač ni potreba več posebe dokazovati. To dolžnost smo na Slovenskem izpolnili že mnogokrat.
Ravno te dni je sedanji naučni minister za Ogersko izdal poseben razglas, v katerem priporoča srednjim šolam vspešnišega pouka v nemščini. To naredbo vtemeljuje tudi s stališča kulturnih interesov, češ, da z nemščino se Madjarom odpira nemška veda. Naj se nekatere madjarske stranke upirajo ali ne tej najnovejši zapovedi 'ogerskega naučnega ministerstva, resnica vendar ostane, da Madjari se morajo vzgojevati po tujem kopitu, s pomočjo tuje kulture, in ker je madjarska politika bolj ali manj v nemškem interesu, je naravno, da zapovedujejo nemščino gojiti vspešno in vspešniše. Zato je velika ironija, če se kaka madjarska stranka upira nemščini. Zahtevanje nemščine je v popolnem soglasju s sistemom madjarske obče, torej sosebno tudi zunanje politike.
Naj veča ironija pa je na Ogerskem v tem, da Madjari vsiljujejo nemadjarskim narodom „svojo kulturo", v tem ko si sami morajo izposojevati tuj kulturni jezik, v obče tujo kulturo. Tudi s tega stališča je umljivo, da se ogerski Slovani in Rumunci upirajo taki izposojeni in po madjarsko prestrojeni kulturi. Po mongolskem ukusu popačeno zapadno kulturo naj bi sprejemali od Madjarov Slovani, Rumunci, kateri ravno na Ogerskem se še drže vstočnih sporočil, vstočne kulture! Slovani in Rumunci so sami nadarjeni in sposobni, da, ko bi bilo treba, znajo bolje posnemati sami in sicer pri izvoru, nego pa da bi slabo kopijo sprejemali od Madjarov. Niti Nemci in za-padniki ne morejo biti Madjarom hvaležni zato. Saj vidijo, kako Cehi, Slovenci in Hrvati neposredno in nepopo-pačeno posnemajo Nemce, bodisi, da tega ne vedo, bodisi da se ne morejo ubranjevati nemškim ponudbam!
Sicer pa so nekateri deželno - avtonomistiški listi opomnili primerno, da cislitavski Slovani bi tudi prosto-
voljno učili se nemščine, kolikor bi jo poštevali potrebno v lastnem in skupnodržavnem interesu, ko bi uživali jednako politiško samostalnost, kakor Madjari. Da, Madjari so samooblastni, samosvojci glede na madjarščino in glede na učenje drugih jezikov. Oni utegnejo uvesti kako naredbo na to stran, pa isto tako jo tudi odstraniti, kedar se jim zdi prikladno. Vse drugo je z nemadjarskimi narodi na Ogerskem. Srbi, Slovaki, Rumunci morajo ravnati se tako, kakor zaukazujejo Madjari. Nekako jednaka pa je tudi v Cislitaviji. Gališki Rusi, Cehi, Slovenci, dalmatinski in istrski Srbohrvati nimajo izvršene jednako-pravnosti v zmislu narodne avtonomije; njim se še vedno vsiljuje tuj jezik, naj si bo potreben ali ne. Vse drugo bi bilo, ko bi narodi sami odločevali po narodnih samoupravnih zastopih; v takem položenji bi nepristransko pretresali, kaj je potrebno njim in celokupni državi. Sedaj pa se jim je vedno bati, da raznotere naredbe prekoračijo meje potreb, in da torej škodujejo narodnim interesom,
Nikakor pa ni pričakovati, da bi sedanji deželni zastopi ukrenili pravo, tudi ko bi se jim ista deželna avtonomija povečala še toliko. Kajti raznotere večine, zlasti pa nemške, bi ne sodile nikdar nepristransko, kar je glede na skupni jezik zares potrebno državi. Abotno pa je, da se Nemci, postavljajo za sodnike Cehom v Sleziji, na Slovenskem in drugim narodnostim pri določevanju praktičnih narodnih potreb in potem tudi učenja nemščine po šolah!
Madjari so zaslepljeni iz sovraštva do Slovanstva ter v tem položenju delujejo celo sami sebi nasprotno. Oni vedno povdarjajo, da Avstro-Ogerska ima posebne interese na Balkanu, na vstoku. Dosledno bi morali pospeševati doma, pri sebi in pri ogerskih narodih, slovan-ščino; kajti ravno slovanščine živo potrebujejo na vzhodu. Ž njo bi koristili sebi praktično in bi pridobivali Avstro-Ogerski simpatij pri balkanskih narodih. Tudi nimajo Madjari na zahodu nobenih interesov in vendar izbirajo rajši zapadne jezike, zapadno kulturo za svoje politiške namere. Ali ni vse to popolnoma narobe svet!
Jednakega mišljenja so pa tudi Poljaki. Oni pospešujejo nemščino zgoli iz sovraštva do vstočne kulture, do največega slovanskega naroda. Državnega interesa nimajo pred očmi; drugače bi dali svojim sosedom, ga-liškim Rusom, kar jim gre. Poljaki imajo rojake v tako imenovanem poljskem kraljestvu na Ruskem; to jim gotovo ne kaže interesov, da bi pospeševali ravno nemščino. Tudi osoda bratov naPoznanjskem bi ne mogla avstrijskih Poljakov navduševati ravno za nemščino. Oni teže proti vzhodu, proti Rusiji, kakor Madjari proti Balkanu, in vendar oboji pospešujejo učenje ravno onega jezika, kateri jim je glede na bodočnost najnevarniši.
II.
Razun Madjarov in Poljakov pa so vse nemške narodnosti po svoji zgodovini in krvi sposobniši za
vstočno kulturo; jedni so že pri njej in v njej, drugi pa jo žele nazaj po zgodovinskih sporočilih.
Mi smo v „S1. Svetu" in tudi drugod že večkrat do-kazavali, da naravna sestava Avstro-Ogerske, geografska leža našega cesarstva, mednarodno položenje in politiški pogled na bodočnost svetujejo in narekujejo Avstro-Ogerski v lastnem interesu in interesu avstro-ogerskih narodnostij, da bi ne gojila ali celo pospeševala samo jedne kulture. Skoda, ki bi jo provzročevala Avstro-Ogerska s tem drugi kulturi, bi bila škoda tudi Avstro-Ogerski in naravnemu razvoju avstro-ogerskih narodov. Od Madjarov in Poljakov ni pričakovati, da bi oni zadeli pravo v svojem in skupnodržavnem interesu. Oni niso psihološki razpoloženi, da bi nepristranski premišljevali lastno in skupnodržavno korist. Namesto da bi se po-prijeli vstočne kulture, vstočnih jezikov, delajo ravno nasprotno sebi in državi na škodo. Ker so Madjari in Poljaki sedaj politiški vplivni, ni možno skupni državi vspešno delati za svojo korist in za naravno razvijanje in utrjenje svojih narodov. Kultura, vspehi obče kulture trpe stalno in največ pri takih razmerah.
Spomnimo se na poseben slučaj. Avstrijski minister za nauk in bogočastje, pl. Gautsch, je bil razpisal posebna darila za najboljše pedagogiške knjige posebne vrste. Učeni presojevalci so se sešli, da bi odločili darila najboljšim delom. A kaj se je zgodilo? Došlo je blizu sto rokopisov, a nobeden ni bil pripoznan, da bi bil vreden darila. Kaj je temu krivo? Ali ni med milijoni in milijoni prebivalstva države sposobnega pisatelja, ki bi bil ustregel želji in namenu naučnega ministra? Ali je možno kaj takega misliti o masi avstrijskega razum-ništva in množici avstrijskih učenih pisateljev?
Tu bi bili mi najprej radovedni zvedeti, koliko je bilo med doposlanimi navedenimi rokopisi iz rok pisateljev slovanskega rodu. Mi menimo, da jako malo ali pa celo nobenega. Zakaj ? Slovanski učenjaki se uče sicer po nemško osnovanih srednjih in velikih šolah Avstro-Ogerske; ali redko kdo si prisvoji nemški slog v toliki dovršenosti, da bi hotel tekmovati z nemškimi sodržavljani ali v obče pisati nemške knjige. Z druge strani morajo slišati slovanski pisatelji, da je literatura njih narodov toliko neznatna, nesposobna vzmislu više kulture; vsled tega nočejo posebno pospeševati z lastnimi deli slave itak mogočne nemške literature. Ker pa je politika doslej zabranjevala skupni književni jezik avstrijskih Slovanov, so ostale literatu-rice avstro-ogerskih Slovanov zares šibke in majhne. Se Poljaki, ki so vendar poleg Rusov največi oddelek slovanskega plemena, kažejo pospešujoč nemščino, da imajo lastno književnost prešibko za vsestranske literaturne potrebo; potrebo imajo zares za drug literaturni jezik, samo da jim politiško mišljenje ne dovoli pravega jezikovnega sredstva zato. Vsled teh malih literatur avstro-
ogerski učenjaki in pisatelji sploh ne pišejo knjig in učenih del; to pa tudi zaradi tega ne, ker niso sposobni pisati v obče slovanskem literaturnem jeziku.
Posledica vsemu temu je, da na veke zamrje mnogo učenih načrtov, velikih, plodovitih mislij in idej, morda tudi obsežnih znanstvenih resnic in zakonov. Av-stro-Ogerska ima na velikih šolah po 10.000 do okroglih 15.000 slušateljev; ona vzgojuje torej tisoče in tisoče učenih razumnikov. Ali vsaj polovica, če ne velika večina teh pisateljev, se ne zgane vsled svojstvenih šolskih razmer, narodnih literatur in politiškega stanja, da bi pisala učene ali v obče knjige za učene sloje.
Avstro-Ogerska ima gotovo nadarjenih pisateljev za vsakovrstne stroke; ali oni so in ostajajo mrtev kapital, ker ni primerne posode in primernega poprišča zanj. Duševni kapital, kolikor bi bil sposoben pomnoževati občo znanost, občo kulturo, ostaje ne samo brez ocrestij, ampak popolnoma brez ploda. In to je vendar velikanska škoda.
Če pregledujemo plode nemške literature zunaj Avstro-Ogerske, zapazimo, da niso plodi avstro ogerskih pisateljev nič proti oni veličini.
Avstro-Ogerska, ki imajo poprečno šole tako urejene, kakor Velikonemčija, bi morala vendar s 40 milijoni svojega prebivalstva nekako tekmovati s 45 milijoni velikonemškega naseljenja. Avstro-Ogerska pa si da pošiljati veliko večino svoje učene in leposlovne literature iz Velikonemčije. Vsled tega ni samo na izgubi duševnega neplodovitega kapitala, ampak trpi tudi velikansko gmotno izgubo.
Take razmere niso ugodne za Avstro-Ogersko, ki se prišteva ne samo kot velevlast, ampak tudi kot kulturna država k državam prve vrste. Ako ostanejo razmere še nadalje take, se ne dogodi samo ministru pl. Gautschu, ampak tudi drugim ministrom, da razpišejo darila za raznotere knjige brezvspešno. Kajti pri takih razmerah ne bo poštevati učenjaštva izmed 40 milijonov, ampak jedino izmed nemškega dela, torej okoli 10 milijonov prebivalstva celokupne države.
Kako si pomagati na toliko važno stran? Nemška mogočna stranka v Avstro-Ogerski se vede še vedno teko, kakor da bi hotela ponemčiti vse nenemške narodnosti. Zato toliko naporov ravno od te stranke za nemščino v vseh delih avstro-ogerske skupne vojne; zato protivljenje, da bi se ne izvršila narodna jednakoprav-nost; zato veselje v Izraelu nad zaukazom naučnega ministra na Ogerskem, vsled katerega naj bi se strože Madjari učili nemščine, itd., itd. Ni pa misliti, da se tej stranki z lehka posrečijo nje namere. Vek sedanji je drugega značaja, nego še prejšnje stoletje. Sicer, kakor smo bili že omenili prilično, so tudi nemški učenjaki takega mnenja, da bi se učeni zavodi, namenjeni slovanskim narodom Avstro-Ogerske, posluževali nemščine, namesto slovanskih jezikov. Graški prof. H. pl. Zwiedineck-
Siidenhorst je še prešlega poletja nasvetoval Čehom, da naj uvedejo v svojo novo akademijo znanostij nemščino namesto češčine. Dokazaval je svoj nasvet s tem, da je češka literatura preneznatna, premalo razširjena, za spi-sovanje učenih knjig neprimerna, nemškim učenjakom zaradi neznanja jezika nepristopna itd. Mi smo temu učenjaku in njegovim nemškim tovarišem dali pa drug nasvet, in sicer v jedni številki nParlamentarja" p. 1. Navedli smo, da akademij« avstrijskih Poljakov, potem Hrvatov, bi se ne udale za preosnovo z nemškim jezikom. Nemcem bi ostali učeni plodovi akademij malih slovanskih narodov še vedno nepristopni, tudi ko bi se osnovala češka akademija na podstavi nemščine. Nemcem bi se bilo torej učiti še vedno hrvaščine, poljščine in glede na zunanje Srbe tudi srbščine, ako bi hoteli prisvojiti si sad akademij dotičnih slovanskih narodov.
Po vsem tem naj bi sovetovali nemški učenjaki v interesu znanostij poljski, hrvatski, srbski akadmiji znanostij, da se zjedinijo vse skupaj za jeden in isti slovanski književni jezik. Zjedinile naj bi se, ker bi z nemščino ne šlo, za soroden slovanski jezik, in sicer za oni slovanski jezik, kateri se zdi tudi Nemcem vreden, da si ga prisvajajo iz znanstvenih, občeliteraturnih in raznoterih praktičnih razlogov. Tako bi nemški učenjaki, ki se itak uee tega velikega slovanskega jezika, ne potrebovali mučiti se še posebe z učenjem poljščine, hrvaščine, srbščine. Ko bi nemški učenjaki dosegli, da pre-osnujejo akademije malih slovanskih narodov na podstavi največega slovanskega književnega jezika, bi se tudi čehi udali in bi že od začetka osnovali novo akademijo v praktičnem zmislu nemških učenjakov in vsega drugega učenega sveta.
V resnici bi nemški učenjaki s takim vplivom na akademije malih slovanskih narodov v navedenem zmislu pridobili si velikih zaslug in za kulturo v obče. Taka preosnova bi konečno vplivalo tudi na druge učne zavode, namenjene slovanskim narodom Avstro-Ogerskn. S
takega stališča bi utegnili pomiriti prepire zaradi jezikov in narodne jednakopravnosti, in Avstro-Ogerska bi prišla po naravni poti do pospeševanja dvoje kulture, zapadne in vstočne.
Tako bi slovanski, sedaj nedelavni, neplodni pisatelji učene vrste poprijeli se tudi spisovanja učenih del. Ministerstva ali državljani v obče bi razpisavali darila vedno same za spise v dveh jezikih. Učenjaki vsega prebivalstva celokupnega cesarstva bi se udeleževali ob razpisovanji nagrad. Potem pa bi tudi brez nagrad avstro-ogerska veda množila se po novih učenih delih in knjigah, in avstro-ogerski denar bi ne šel za učeno literaturo v zunanje države v toliki meri, kakor sedaj.
To je bilo jedro našega nasprotnega nasveta. On ima vse naravne razloge za se. Ako je nemškim učenjakom v resnici mari pospeh znanostij in kulture, ako po-števajo v resnici bolj človeški napredek, nego nacijonalno politiko nemške narodnosti, morajo se prej ali poslej poprijeti takega nasveta. Tudi v državnem zboru na Dunaji sede v poslaniški in gosposki zbornici nemški učenjaki; tem bi se najpreje spodobilo, da bi se oprijeli javno takega nasveta. Tem kličemo mi: Hic Rhodus, hic salta!
Avstro-Ogerska pa ima najtehtniših razlogov, da pospešuje dvoje kultur; to bi bilo v njenem interesu, kolikor bolj dokazuje svoje interese, ne na zahodu, ampak vedno bolj proti vzhodu.
Mi se omejimo s tem na znanstveno polje, katero bi bilo obdelovati v Avstro-Ogerski s spremenjenimi sredstvi. Znanstvena stran pa kaže v obče, kako bi se bilo ravnati glede na kulturno delovanje tudi na druge strani. Ni treba drugega, kakor poštevati narode, kakoršni so, raz lični po krvi in zgodovini. Vtem zmislu je v avstro-ogerskih zemljah že tisočletje dvoje kultur; te je treba pospeševati.
Tako se bodo narodi razvijali in krepili sebi na srečo in celokupni Avstro-Ogerski na največi dobiček.
Fran F o d g o r n i k.
Slovanska sodba o novem brambenem zakonu.
Po stenografskem protokolu o 274. seji X. obdobja poslaniške zbornice z dne 11. dec 1888, str. 10072 ss. je poslanec dr. Vašaty po sprejetju specijalne debate o novem brambenem zakonu govoril med drugem tako-le:
rSlavna zbornica! Predno bodem govoril o § 1. dovoljujem si vrniti se z nekoliko besedami k ravno nastalemu parlamentarnemu dogodku, k glasovanju.
Vladna predloga, poročilo odsekovo, vsi govorniki v generalni debati, kakor tudi vsi javni organi brez razločka strank so kazali na neprimerno trdost, na neprikladnost tega, kar se zahteva s to predlogo od prebivalstva. Pa ali je čudo! Ravno smo videli glasovanje v zbornici: z malimi izjemami je cela zbornica glasovala za začetek podrobne debate. Da iz takih okolnostij ni možno pričakovati okrepljenja
naših ustavnih razmer, mi pripozna vsak, ki sodi nepristranski. Ali tudi svobodna beseda je bila pri obravnavanju te predloge tako zanimiva, je bila omejena na doslej neslišani način. Zdi se, da v slavni zbornici gre to tako daleč, da v obče ne more dobiti izraza nobeno prepričanje, ako nima na sebi tako rekoč pečata više aprobacije. (Poslanec grof Lažansky : Popolnoma tako je!)
Ako se imajo stvari tako, gospoda, tu preneha vsak sklep v obče in kaže se zastopstvo ljudstva popolnoma brez namena, kakor breme, ki se mu naklada. Prebivalstvo pa bode take korake umevalo toliko teže, ker gre za tako znamenito predlogo, s katero se naprej parlament odpoveduje svoje najimenitniše pravice, določevati vsako leto veči bram-beni kontingent, in dalje da se prebivalstvu na celih 10 let
nakladajo najteža bremena; vedno je znano, da pri proračunski debati, da, pogostoma pri malenkostnih predlogah se pripušča k besedi cela vrsta govornikov. Ali ravno pri tej znameniti predlogi ni se zgodilo tako. In tu se potem nikdo ne čudi, da se važnost zastopstva prebivalstva in zaupanje vanj izgublja čim dalje tem bolje. O tem, gospoda, sem dobil pismene dokaze te dni, kjer pravijo volilci: „Pač, kadar zastopstvo ljudstva take predloge, kakoršna je sedanja, obravnava tako bagatelski, mora izgubiti zastopstvo ljudstva vsakatero ceno." (Poslanec grof Lažansky: Prav tako je!) Prebivalstvo pravi, da bi bil pač boljši in ugodniši pravičen absolutizem. (Poslanec grof Lažansky: Prav tako je!).
Govornik obrača se potem proti izvodom grofa Kin-skega, ki je trdil v generalni debati, da zbornica poslancev nima prava razpravljati o zamejni ali zunanji politiki; to pravo pa pripada parlamentu, in parlament ima najmanj vzrokov odpovedavati se mu. Najhujše pa je, da se poslancem, pojasnjujočim opravičene in dejanske nazore svojih volilcev, ne daje prilika, delati tako; odjemlje se jim svobodna beseda in onemogočuje. Da je lažno-liberalna žurna-listika skažena ugonabljala in pogubljala vse poslance, ki so glasovali proti prehodu do podrobne debate, to je do cela naravno, ravno tako, kakor ona vedno kopiči zmerjanja in sumnje na slovansko ljudstvo, zvesto državi in dinastiji; ona in njeni upreženci so med drugim pokazali svoje čisto vest pri obravnavanji o severni železnici pred dvema letoma, ko je šlo za podaljšanje privilegija delniške družbe severne proge Rothschilda in Cie. Tedaj se je ta njih „patriotismus" celemu svetu pokazal v pravi svetlobi.
Govornik prehaja na to k vprašanju politiškega pan-slavizma, s katerim nas obdolžujejo neprijatelji naši in njih skažena podkupna žurnalistika, in pritika glede na znane izvode Riegrove o politiškem panslavizmu, da so bile to besede popolnoma brezpotrebne: „Moje popolno prepričanje je, da panslavizem s sprejetjem ali odklonjenjem sedanje predloge nima opraviti ničesar, a za to bi rad spomnil protivnike Slovanstva na znani dogodek z leta 1848. kot jako majhen dokaz. Tedaj so namreč nemško-avstrijska dinastija, tedanji nemški državniki tedanje nemške absoluti-stiške Avstrije s prošnjami klicali na pomoč slovanski cesarski dom Romanovih slovanske Rusije z njenimi ruskimi vojskami, in ne glecU na to, da je bil avstrijski cesarski dom nemški, je bila ista pomoč od slovanskega carskega doma radovoljno izvršena, in v tem je bila moč dinastije in države avstrijske zopet povzdignem. In to, gospoda, se je zgodilo brez pogleda na to, da se Avstrija upravlja po nemški, in da Rusija je slovanska, — in jaz imam trdno prepričanje, da se morda še doživi dan, ko se dogodi kaj podobnega. Historja vitae magistra. (Zgodovina je učiteljica življenja), in recimo odkrito, gospoda moja, dokler se Avstrija strežne od svoje sedanje, druge, nenaravne in zgodovini protivne nevarne zavezne pogodbe, tedaj se zopet povrne, k svoji prirojeni politiki, k zvezi z zdavno obneslo se slovansko Rusijo, in Avstrija to stori brez ozira na večino slovanskih narodov te države, stori to v interesu države, v interesu skupnega cesarstva, brez ozira na panslavizem."
A sedaj bi prešel k razgovoru §. 1. samega. Kaj pravi ta paragraf? (Čita): „Brambena dolžnost je vseobča in se mora izvrševati osebno od vsakega, za brambo sposobnega državljana." To je preveč splošno, in zato v §. §. 14. in 15. alinea 4. razklada se pomen teh besed. One imajo ta pomen, da se kontingent brambovcev določuje, in da se vsi nadštevilni razrejajo. Ne kontingent brambovcev 104.100 mož, in ne 10.000 mož deželne brambe so tako važni, ampak . . .
Predsednik (zvoni): Kakor slišim, gospod govornik se vrača k generalni debati in govori o zunanjih zadevah. (Živa veselost. — Glasi. Ravno tedaj govori k stvari!) Poslanec dr. Kronawetter : „Kdo hodi redoma k predsedniku ovajat? To je vendar nespodobno!" (Taka je!)
Predsednik: Jaz bom strogo čuval nad tem, da bi se vedno govorilo k onemu predmetu, katerega se tiče do-tični paragraf. Saj je vpisanih 105 govornikov, in ko bi se nadaljevalo tako, bi se nadrobna debata podaljšala do neskončnosti (Glasi: Saj je on ravno pri predmetu!) Poslanec dr. Vašaty: Sem pop"olnoma in natančno pri §. 1.
Predsednik: Tako torej ostanite pri njem. (Živa veselost).
Poslanec dr. Vašaty (nadaljuje): Prosim, visoko pred-sedništvo mora biti v zmoti. Vsaj visoka hiša jednoglasno in prostovoljno svedoči mi, da sem ravno pri stvari. (Poslanec dr. Tlirk: Popolnoma tako je! Poslanec dr. Krona-wetter: Take ovadbe pri predsedniku so nedostojne!)
Poslanec dr. Vašaty presojuje na to posledice takega brambenega zakona, kateri za deset let zviša armado na 5 milijonov mož, ne glede na neštevilne mase deželne brambe. Po avstrijskih financah, "katere se stalno slabšajo, ker je ljudstvo že popolnoma oslabljeno, ne bo niti možno ugajati takim posledicam novega brambenega zakona. V drugih državah se ravna popolnoma drugače iz tega razloga, ne z Italijo, ne z Belgijo, da ne rečem z mogočno Rusijo, ne more se meriti Avstrija v finančnem pogledu k brambeni dolžnosti. Pri nas so prišle finance do konca; vse je obloženo z visokimi davki, in ko ni mogel naš kmet za dvajset let doseči znižanja soli — in ko je denarja tako malo, da minister bogočastja in nauka ne more podeliti 2000 gld. letne podpore občinskim gimnazijam v Časlavu in Novem Bydžovu, zahteva se sedaj, da bi država neizmerne zneske priskrbela na izvršbo novega brambenega zakona. To je vsekakor nemožno in ravno tu je možno reči: Toliko časa se hodi z vrčem po vodo, da se utrga uho. Tudi na bogatem Nemškem se slišijo važni glasi proti militarizmu, in pripoznava se od karakteristiške strani,- da vzetje Alzaško-Lorenske Franciji je bila velika napaka Nemčije. In mi, kateri 1. 1866. nismo dobili vojne odškodnine milijonske, niti 1. 1870. številnih milijard, imamo uvesti občo dolžnost za brambo; stalni deficit bo nje gotovi nasledek.
„Da naši volilci, pravi govornik dalje, brez razliite strankarskih razločkov, dokler bo uvedena vseobča bram-bena dolžnost, ne bodo hvaležni poslancem, o tem ste vsi preverjeni. Že od leta 1868., ko je bila v Avstriji prvič uvedena vseobča brambena dolžnost, je čutil to najprej kmet, da mu ne dostaje poslov za polsko delo, čutil pa je to vsakdo — in sedaj se imajo odtrgati od dela tudi manj sposobni. Kam pač pridemo, kdo bo pri nas delal in plačeval davke, ko bo vse ustavljeno?
Pomislimo pa ob kratkem, ali nam je v Avstriji splošna brambena dolžnost po § 1. potrebna. V ta namen oglejmo si nekoliko politiško položenje.
Od 1. 1870. ima Nemčija Francijo za stalno sovražnico in nasprotnico, ker ona ve, da francoski narod se nikdar ne odreče Alzasko-Lorenski, in zato ve da v slučaju vojske, do katere mora priti gotovo, prestane v Franciji vsak tre-notek notranji spor, in potem bodo vsi jedne misli ter potegnejo navdušeno proti neprijatelju. Nemčija tudi ne podcenjuje moči Francije. Iz tega je razvidno, da Nemčija sedaj in dalje bode držana v šahu, da Nemčija je Avstriji vsekakor nenevarna. Za Nemčijo tudi ne potrebujemo obče brambene dolžnosti uvesti niti po § 1.
Kaka pa je naša razmera k Franciji? S Francijo nima Arstrija nobenega prepira, nobenih spornih interesov. Francoska republika je rada, ko ima mir od celega sveta.
In Italija nas tudi nikakor ne briga. Ona svojih sil ne more meriti z avstrijskimi, tudi kedar znižamo svoje sile na tretjino. Tudi za Francijo in Italijo nismo prisiljeni uvesti obče brambene dolžnosti po § 1., tu je ona nepotrebna in odveč, in vendar se na prebivalstvo nakladajo neizmerna in brezpotrebna bremena na deset let.
Kak razlog bi tudi silil za uvedenje obče brambene dolžnosti? To bi bilo Rusko, kakor je to cela odkrito pripoznal poslanec Lvovske trgovinske zbornice. Ali tu imamo odločno poroštvo, da Rusija ne učini naskoka na Avstrijo, ker ona si ne želi od Avstrije ni-kakega prirastka zemlje, saj je car Bismarcku osebno zagotovijl, da ne napade Av s trije, in veliki voditelj politike je pravil v svojem govoru 6. febru-varja 1. 1888, da tem besedam veruje brezuslovno in absolutno. Od Rusije torej, na katero mi tudi nočemo napravljati naskoka, nismo oboroženi, in po svojih razmerah k Rusiji torej Avstrija po mojem najglobokejšem prever-jenju ni prisiljena, uvesti občo brambeno dolžnost po §. 1.
Zakaj se torej še zahteva obča neznosna brambena dolžnost? Tu je samo še reči: ne ostaje drug vzrok, nego črna točka na Balkanu, zaradi katere neki je treba uvesti brambeno dolžnost po § 1. Sedaj pa Vas vprašamo, gospoda, objektivno, ali je v obče kje kdo doslej že podal kako opredelbo (definicijo) avstrijskih interesov na Balkanu? Jaz nisem slišal tega od voditelja nemške politike, niti ne od našega zunanjega urada, in dejanja tega parlamenta svedočijo, da gospodje z leve strani visoke zbornice, ko so bili v večini, so glasovali proti aneksiji Bosne in Hercegovine in proti privoljenju sredstev 1 na to. (Prav taka je! z desnice.)
Ko torej nimamo nikakih interesov na Balkanu, nimamo niti potrebe zaradi Rusije uvesti občo brambeno dolžnost niti po § 1. Da, historia vitae magistra! Nezbrisno poučenje dejanj je jedina stvar, ki me pomirja, kajti kar se dostaje bodočnosti, tega v obče nikdo ne more proro-kovati, ako se ni ničesar naučil iz minulosti.
Kaj pa nam pravijo dejanja minulosti? Po stoletja v Avstriji nikdo ni vedel ničesar o interesih na Balkanu. Spomnimo pa se poslednje rusko-turške vojne. Kak panorama se je tu videl pred Evropo ? Tukajšnji lažno-liberalci in Madjari bili so na strani Turkov, maho-medanov, tlačiteljev, oni so bili proti Rusom, osvoboditeljem, kateri so balkanske narode osvobodili dejanski! Da, v Pešti so meče odmenili in neprikrito proslavljali moha-medane, Osmana paša, softe! To pa še niso nobeni interesi za Avstrijo na Balkanu, za katere bi bilo treba uvesti občo dolžnost brambeno po § 1. (Veselost.)
Ali pa more Avstrija, tudi ko bi imela interese na Balkanu, pogoditi jim?
Poglejmo na našo notranjo politiko. Ali je morda Ogerska pravična proti svojim Slovanom? Vse tamošnje
Slovanstvo je razjarjeno nad svojim tlačenjem. (Tako je! z desnice.) Tudi Rumunci so nezadovoljni z madjarskim go-spodstvom, in ako pride kak zunanji spor, bodojj skušali vsi nemadjarski narodi otresti jih s sebe. (Poslanec grof Lažanskj : In imajo popolnoma prav!)
Kak6 je pa to pri nas, katerih predniki, kakor sem rekel, so osvedočili zvestobo k tej državi tako znamenito po stoletja! Niti veljavni zakoni o jezikovi jednakosti se ne izpolnjujejo pri nas za te vlade, in ni resnica to, kar je dejal mnogospoštovani g. poslanec vitez Javorski, da se neki našemu narodu vrši pravo v njegovem jeziku. Kakor niže pasmo (inferiorna rasa), moramo zadovoljevati se s prevodi. (Tako je! z desnice.) Taka Avstrija ima torej imeti interese na Balkanu in hoče proti Rusiji izvršiti občo brambeno dolžnost, taka Avstrija, katera doma niti svojim Slovanom ne zadoščuje, in katera na Balkanu začenja že madjariti in nemčiti? „Historia vitae magistra", in potem stara dunajska ponemčevalna državna umetnost privede jo po mojem priverjenju k temu nasledku, kakoršen je taka čudna svojstvena umetnost že dosegla na Lombardskem in in Beneškem! (Popolnoma tako !)
Predsednik državnega zbora ustavlja govornika, ne bode-li govoril k § 1., mu odvzame besedo. (Nemir).
Poslanec dr. Vašaty: „Jaz takoj končam; samo nekoliko besed imam še reči k § 1., da obča brambena dolžnost po politiškem položenju je Avstriji zgolj nepotrebna, in da narodi za nadaljnjih deset let imajo biti preobteženi z davki in bremeni, (s povzdignenim glasom), in da dokler traja parlament in svoboda besede, mora biti meni dovoljeno reči in dokazati, da obča brambena dolžnost po § 1. je zgolj odveč! Jaz samo še nekoliko navedem.
Ko bi Avstrija dejanski bila na tem, in bi imela dejansko dolžnost, uvesti občo brambeno dolžnost po § 1. za svoje interese na Balkanu proti Rusiji, to sem preverjen, da je Balkan dosti velik, da bi na zadovoljstvo obeh mogla biti med Avstrijo in Rusijo razdeljena sfera interesov! Taka stvar, gospoda moja, bila bi vredna poskusa! Ali tak poskus se niti ni storil, in torej je uvedenje obče brambene dolžnosti po § 1. popolnoma in dovršeno nedokazano in do cela odveč, nepotrebno !
S prijateljem, kakor sem rekel z 1. 1848., kateri je to državo rešil od pogube in porusbe, bi bil poskus vendar vreden truda, interese razdeliti na Balkanu; ne pa nagloma hoteti uvesti občo brambeno dolžnost! ko bi se uresničilo to poravnanje, trajalo bi po mojem preverjenju blagostanje narodov in večni mir, zato, ker potem bi Avstrije v družbi z Rusijo ne mogli napasti od zunaj, in narodi Avstrije bili bi Vam zahvalo dolžni, da niste uvedli obce brambene dolžnosti po § 1. (Obča veselost.) Kajti večina narodov avstrijskih noče, da bi bila Avstrija vojna država, temveč da bi bila zatočišče civilizacije, kulture, prava in svobode vseh svojih narodov! Končal sem." (Odobravanje na desnici).
Slovanstvo ve svjcn zpevech. — Črtice v Kubinem zborniku.
Pred leti sem bila opozorila v „Slovenec" na „Slovanstvo ve sv^ch zpčvech, zbornik narodnih in udomačenih pesmij vaek-slovanskih narodov". Dasi je bilo izšlo
dotlej samo 14 snopičev, vendar je bilo možno že tedaj spoznati veliko vrednost in važnost zbornika, s katerim se sme ponašati Slovanstvo. Ludvik Kuba, ki urejuje,
2
harmonizuje in izdaje to izredno delo, je izdal, v teku 5 let, doslej 41 snopičev. S poslednjim zvezkom završuje narodne pesmi severnih Slovanov. Zbornik obseza namreč doslej v celotnih knjigah pesmi češke, moravske, slovenske (slovaške), poljske, lužiške in ruske. Največ je v tem zborniku češkoslovanskih, katerim so prištete češke, moravske in slovaške, vseh skupaj 16 snopičev; za njimi slede po obsegu ruske pesmi, katere so razdeljene v 12 snopičih na maloruske, velikoruske in beloruske.
Obe navedeni obsežniši skupini imati mnogo očitnih posebnostij; jaz se nočem tu spuščati v nadrobnosti, pač pa si dovoljujem čitatelju predočiti nekoliko takega, kar posebno označuje te pesmi.
Češke pesmi so znane povsod; popolnoma odveč bi bilo torej hvaliti njih lepoto. Odlikujejo se po pregledni obliki, katera kaže že v najmanjšem obsegu urejen umotvor. Melodije so jako različne po dolgosti in izrazu, pa vedno umljive takoj, sestavljene iz dvodelnih ali trodelnih strok (perijod), včasih s kodo. Formalno obsezajo prvine, iz katerih so se razvile glasbene umetne oblike sonat in sinfonij.
Nadalje so češke pesmi znamenite zaradi obilosti vrst: tu so plesi, Pastorele, Koleda, Koral v starem doriškem glasu — razun velike množice pesmij raznoterega obsega. V njih vseh se pretaka blagoglasje in bogastvo glasbene iznajdbe, ki slušatelja okrepčuje v pravem pomenu besede ter ga pridobi, ko bi trenil.
V	tem ko so češke pesmi take, ki razveseljujejo srce, nam razkrivajo slovaške pesmi pristno svoj-stvenost. Energiški ritem spominja kak krat na madjarsko glasbo; oblika se, kakor se hoče, zaradi izraza razširja z malimi stavki; večkratne fermate pretrgujejo silo, ki je v jednakosti tempa, ter kažejo, da so namenjene za svobodno prepevanje, kakor ugaja pevčevemu ukusu. Čudno je, da tu nedostaje plesov, če ne poštevamo n. pr. otroške igre v krog (št. 84); toliko obilniši pa je v slovaških pesmih humor, ki seza celo do obupnega smeha. Kar imajo slovaške pesmi zanimivega življa, je ta v barvi napevov in pa v ritmiki.
V	tem ko je skupina češkoslovanskih pesmij sorodna vsej drugi evropski glasbi, in ko ima svojo originalnost v mejah tega sorodstva, nam se kaže pa skupina ruskih pesmij toliko bolj tuja in obseza mnogo prvin ali osnovnih delov, s katerimi se je jako dobro seznaniti poprej, nego moremo presojevati take pesmi. Med njimi so najčudniše maloruske; te so take, da podajejo jako prikladnih snovij ne samo glasbeniku, ampak ravno tako tudi kulturnemu zgodovinarju. Iz njih prav razločno spoznaš stopinjo umetniškega razvoja, na kateri je narod v tem ali onem kraju, kje so te ali one pesmi doma in kje se prepevajo. V tem pogledu bi bilo zanimivo, na-tančniše poznati kraj, kjer so se zasledile različne pesmi V tem ko so namreč pesmi nekoliko takošne, kakor jih snuje in izobraža umetniško čustvo vseh narodov, da so
torej razčlenjene ali razdeljene pravilno, in da so deli sestavljeni simetriški, kažejo druge maloruske pesmi vse stopinje nepravilnosti.
Nekatere obsezajo zgoli zaporedoma stavljene, ne-jednakovrstne motive, stisnene v jednolični takt, druge spreminjajo takt nepretržno (št. 6), dasi je napev kljubu temu umeven. V št. 69 in 127 pa se razodeva napev na nekaterih mestih tako, da je za nas popolnoma neumljiv. Št. 113 je razčlenjena peterodelno (6/t takt), ravno tako št. 107, razun tega pa še tako, da spreminja takt; kaže se v obče brez pravila, rapsodno, neglasben govor.
Jedna pesem (št. 49) je brez vsakega teksta sestavljena, je samo iz nekoliko glasov, ki se opisujejo čim dalje širše. Spominja živahno na vzorce popolnoma primitivnih glasnih slik, katere sporoča Kostlin v svoji estetiki, in katere so našli pri Eskimih, na Novi Zelandiji in pri drugih divjih narodih.
Posebne ali čudne korake glasu — mesto polugla-sov — čudovite modulacije zasledujemo v št. 75, 90, 104, 105, 116, 130.
Navedene, kakor njim podobne pesmi med malo-ruskimi pesmimi, bi nam bilo poštevati kot nekako cigansko glasbo, s katero bi evropski glasben;k ne vedel, kaj početi. Ako se spremljajo z instrumenti, ki so pri njih doma, ako se izvršujejo po onem ukusu, iz katerega so nastale, utegnejo napraviti povoljen vtis tudi na tuje uho; — glasbenemu čustvu in potrebi domačincev odgovarjajo gotovo.
Do cela v nasprotju s takimi divjimi, t. j. brezobličnimi izdelki fantazije obseza pa zbornik dovolj tudi takih pesmij, katere imajo simetriško osnovo, tekoč napev in veliko izrazitost, katere so torej v soglasji z našimi umetniškimi zakoni in zahtevami. K najlepšim po mojem ukusu spadajo številke 55, 36 in 64. Pogostoma ima pesem po dva odseka: sprednji del, drugi, dopolnjevalni del, pa v drugem taktu.
Tudi naletimo na take pesmi, katere so sestavljene po nekoliko ali do cela iz trotaktnih stavkov.
Po vsem tem so maloruske pesmi nekaj posebnega zaradi znatnih svojstvenostij; velikoruske pa imajo za naš ukus veliko več lepega, čeravno je tudi pri njih mnogo takih pesmij, katero razkrivajo čudovite lastnosti.
Tako je n. pr. v št. 60 nepretržna menjava takta, torej popolnoma nepravilno deljenje; 'ali pa št. 10, ki pričenja z G dur, končuje v E moli ter obseza stavke sedaj dveh, sedaj treh taktov.
Pesmi, ki so sestavljene iz trotaktnih stavkov, so jako pogostne; n. pr. št. 9, 12, 24, 61 i. d. Svojstvene modulacije da^jo mnogim pesmim zaresno, starinsko lice; med njimi utegnejo biti take, katere so nastale še pred našim modernim glasbenim sistemom in utegnejo obse-zati zasukavanja, kakoršna so bila možna vsled starih cerkvenih glasov. Take so n. pr. št. 20, 23, 45, 48, 53. Št. 1. je celo pravilno v eolskem glasu.
Nekateri so nad vse izraziti spevi, brez pravilne oblike, n. pr. št. 42.
Prelepili je mnogo pesmij, pri katerih se menju-jejo samospevi in zbori. Med temi je sosebno znamenita št. 4, v kateri je izdajatelj obdržal harmonizacijo narodno, katera je izvršena — kontrapunktno, s prelepim samo-stalnim spremenjevanjem glasov.
Harmonizacija izdajateljeva je povsod dovršena, jako pogostoma zanimiva po figurovanju ali tudi nasprotni vodbi spremljevalnih glasov. Oboje je združeno, n. pr. v št. 1 maloruskih pesmij, kjer jo izdeluje za tenor s sprem-ljevanjem na klavir in tako rekoč kopiči varijante kon-trapunkta. Jednako je v št. 3. Samo da bi bilo po mojem
mnenju priporočati tukaj, da bi se pesem ne rabila za sopran, ker na mnogo mestih pesem z gorenjim glasom spremljevanja pada skupaj tako blizu, disonujoč, (v 3. taktu a z es, v 6. taktu g z f itd.), da moti vtis. Nasprotno pa varuje pri tenorju že leža glasu, daljava oktav, pred zloglasjem, da primerno razločevati tudi petje in instrument.
Kljubu temu, da se tako rekoč vidi veselje, s katerim izdajatelj opravlja lepše pesmi z obilnišimi in z različnimi spremljevanji, ni vendar nikjer nič preobloženega — kar je najboljše, česar si morejo želeti narodne pesmi, te divje cvetice na vrtu glasbe.
Lucila Podgornikova.
Pisma od l
L
Gospod urednik! Ko sem Vam v zadnjem zasebnem pismu izražal svoje odkritosrčno veselje, ker Vam ni upadel pogum pri toli tužnih okolnostih, ter da Vas je trdna volja še nadalje izdajati list, če se Vam vsaj za-naprej ne bo bati gmotne izgube, zaklical sem Vam prav od srca: Tocnonn noMoanl vpišite me za soboritelja svete naše stvari, za vernega sotrudnika in podpiratelja „ Slovanskega Sveta."
Uverjen sem bil iz dna duše svoje, da slovensko čitajoče občinstvo vendar ne pusti propasti list, ki se je porodil v najbolj kritičnih trenotjih in razpoloženju naroda našega, ki je že pri porodu bil izobčen in obsojen na „indeks", ki je jedno celo leto po trnjevem potu hode vendar mirno in stvarno preganjal temo iz slovenskih glav, malomarnost in nekako obupanost iz slovenskih src: širil v Slovencih silno ozko slovansko obzorje ter neustrašeno kazal narodu pot k boljši, toli zaželeni boljši bodočnosti.
Da je „Slovanski Svet" zagovarjal za nas avstrijske Slovane j edino prava, rešilna načela, uveri nas že sama agitacija nasprotnikov naših proti listu, ko še dobro porojen ni bil; uverimo se konečno, če jprelistujemo celokupni letnik, ki leži pred nami. Prašam : „ Je-li v Slovencih res še kako rodoljubno slovansko srce (slovansko, pravim, ne kranjsko, primorsko, štajersko, kar še vedno čujemo iz ust naših separatistov!), ki bi se ne ogrelo za zlate slovanske resnice, za one vzvišene ideje, katere jedino zamorejo rešiti vesoljno Slovanstvo, rešiti zlasti uborni, na toliko upravnih dežel raztrgani narodič naš, kar je z neustrašeno besedo in s kritično razumnostjo opisaval, širil in za kar je slovensko razumništvo unemal najbolj ravno »Slovanski Svet"?! Odgovori čitatelj!
Ni li torej več kot umevno, da je list s takimi zdravimi načeli trn v peto zakletim sovragom vsemu, kar
neške meje.
Cl> HflMH Eon>! le diši po Slovanstvu? Ni li naravno, da mrze list slovenski oportunisti in separatisti, katerih nam zares nikakor ne nedostaje, ker širi list ideje v popolnem nasprotju ž njihovimi koristolovnimi, oportunskimi ali separatistiškimi težnjami? Da, gospoda moja, vse to je naravno!
Ali se torej hočemo pridružiti takim nasprotnikom »Slovanskega Sveta" ? D&, le pridružimo se, če hočemo izdati svoje Slovanstvo in obračati plašč po vetru, ki prihaja iz neslovanskega, Slovanstvu naravnost sovražnega ozemlja.
Nadejati pa se smemo, da polagoma vsi Slovenci spoznamo kosti in mozgi, srce in obisti na veke zakletim neprijateljem našim in vsega slovanskega življa sploh, da ne bomo takim sovražnim tujcem še pomilovanja vredno orodje, da čim preje iztrebijo marsikak slovanski rod raz zemeljsko površje. In to je sovragom prva in najsrčnejša želja, to je superlativ njihovih podlih teženj !
Proti takim sovražnim nakanom pa smo Slovani osamljeni na zemeljski krogli; zanesljivega zaveznika nam še ni naklonila neprijazna nam politiška usoda. Slovan spoznava čedalje bolj, da tiči rešilna moč za obstanek njegov in zdravo individuvalnost slovansko jedino le v domači hiši, jedino le v nepokvarjenem, zavednem, kulturno jedinem Slovanstvu. In to spoznanje udomači se v sleherni slovanski hiši! To spoznanje unemaj slovanska
srca, da bodo gorela, plamtela, žrtvovala.........
kedar bo treba braniti sovragov naskoke na slobodni slovanski dom! Dmejmo se!
Tako spoznanje pa se kar samo ob sebi ne useli v vsako slovansko domovje, kajti le kdor se zaveda svojega trpljenja, svojega tisočletnega neopravičenega ro-bovanja, le kdor se zaveda preogromnih bremen, katero mu je nositi, ne da mu nalagatelji privoščijo dihati prosti zrak, le tak zaveden trpin spozna gori označeno resnico, da žalosti in jeze vskipi v njem krv, kojo je tisoč let mirno sesala sovražna pijavka.
Da se pa tako spoznanje kar samo ob sebi ukorenini v vseh slovanskih domovjih, bilo bi to prepočasno, pogubo-nosno, da bi nas spretni sovražniki prehiteli s svojo proti nam naperjeno vstrajno delavnostjo. Tega ne smemo dočakati! Sovragov presilne napore paralelizovati moramo z jednako protisilo in z jednakimi protinapori. V tem tiči vsa modrost našega narodnega dela.
Mnogoštevilni sovragi naši dobro znajo cilj svojih teženj, oni vedo, kaj hočejo, in to celo dobro vedo vse naroda mase. In pri nas? — Narod naš ne zaveda se politiške slobode; kojo mu je uničil že pred tisoč leti toliko slavljeni frankovski Karol. Tisočletno težko robo-vanje zajezilo se nam je že v krv in meso, da še celo že težko mislimo po — svoje; glava in srce nam je zelo, zelo — tuja, individuvalnost našo slovansko popačila nam je neslovanska zapadna kultura, ki nam je iztisnila iz src narodne mase vse spomine na slovansko prvotnost. Da, tako je! In tudi take spomine nam je zopet oživiti!
Ker pa tega ni moči navadnim potom, zgoditi se mora po umetnem potu, katerega so se posluževali vsi narodi, in to je — zdravo, pošteno časnikarstvo. In časnikarstvo je dandanes poleg drugih tudi velesila v Evropi, ki širi nove, čestokrat opasne ideje, ki preobražajo svetu politiško in socijalno lice, ki so pogosto tudi grobokopi poštenosti, človekoljubja in resnice.
Tudi mi Slovenci čutimo velikanski vpliv in moč časnikarstva, zato pa so nam v zadnjih 45 letih rasli časniki, kakor gobe po dežju, — no tudi izumirali. Izumirali so čestokrat časniki izborni in pošteni, vzdržavali so se pa listi od kaj slabe cene. Ali se hočemo tudi nadalje držati take narodne pregrehe?
če nam je pa bilo kedaj resno potreba dobrega, nezavisnega časnikarstva, izvestno treba nam ga je zdaj, ko so časi toli kritični, ko so sovražniki od vseh stranij z združenimi močmi napeli vse svoje duševne in mate-rijelne moči naravnost v pogubo narodov slovanskih. In take nezavisne časnike slovanske podpirajmo duševno in gmotno, če nam je res kaj mari obstanek našega zatiranega narodiča!
Rodoljubi slovenski! vam sem napisal te besede za uvod svojim nadaljnjim dopisom. Kaj sem pa želel doseči z današnjim pismom, to vam menda jasno lebdi pred očmi, če ste pozorno sledili mojemu pismu. V korist svete naše slovanske stvari prosim vas, ne omagajmo na polu pota, z združenimi močmi pojdimo na trudapolno delo k vzvišenemu — našemu cilju. In ta cilj kazati vam hoče ^Slovanski Svet", cilj našega narodnega življenja, cilj, za kateri nas je določilo Stvarstvo na svetu. Ne plašimo se podlih sovražnih denuncijacij; saj vidimo, da nas bodo obrekovali, če smo česa krivi ali nekrivi, saj znamo, česa nam oni žele. In take želje razkrival bode „Slov. Svet", da se bomo znali ogibati takih neprijateljev, tujih in — domačih!
Da, tudi domačih! Razkrival bode rane in nesnago tudi v — domačem taboru, no mirno, stvarno in dostojno, kakor se spodobi omikanemu svetu. Ozdravimo domače rane, zapodimo iz naše srede one koristolovne izmečke, ki so še največa nesreča naša, ker mečejo narodu pesek v oči in ušesa, da gleda in ne vidi, posluša, — no prave, nekaljene resnice ne čuje. Vse take okolnosti bičal bode neuprosno v „Slov. Svetu" častitega čitateljstva najvernejši sluga	R oz i n s k v.
Glasovi izmed občinstva.
Zadnjič nismo navedli več izjav, ker ni bilo prostora. Došlo nam jih je pozneje še mnogo; veliko jih je prekari-stiških, da bi ne priobčili iz njih po nekoliko stavkov.
Jedna domorodkinja piše: rDokler bode „Slovanski Svet" čistil slovanski vzduh tako, kakor do sedaj, ostanem mu zvesta naročnica."
Jeden najučenejših in zaslužniših slovenskih rojakov piše med drugim: „Z velikim veseljem čital sem Vaš „Slov. Svet". Tem bolj me boli, da so Vas tako slabo podpirali — gmotno. Vaša smela misel o kulturnem slovanskem edin-stvu, katerega so si želeli gotovo vsi najbistrijši, najple-meniteji samostalni slovanski rodoljubi, ima bodočnost in jo mora imeti, ker je od rešitve kulturnega vprašanja brez vsake dvojbe odvisna bodočnost vsega slovanstva in gotovo tudi obstanek slovanskih plemen, vseh plemen zunaj Rusije, ki edina more tako kulturno napredovati, da more in sme govoriti o samostalnem kulturnem razvitji brez strahu za obstanek."
Jeden najbistrejših in na politiškem polju najzrelših slovenskih rojakov našteva zapreke našega programa, potem pa pristavlja : „Ako to vse premislimo, vsaj nejevoljni ne smemo biti, ako Vaš program ne zanima Slovencev toliko,
kolikor zaslužuje. . . . Vendar marsikateri drugi dobri ideji se tudi ni godilo in se ne godi bolje. In — gutta cavat lapidem. —
Drug rodoljub piše v cirilici: „Presvedočen o veliki važnosti in potrebi „Slov. Sveta" za mili naš narod, javljam, da sem mu naročnik, dokler bode izhajal s tako odlično slovanskimi načeli."
Glede na slabo gmotno podporo „Slov. Sveta" izjavlja jeden rodoljub: „Žalostno je to, da se naša inteligencija tako malo zaveda in še manj zanima za domače časnikarstvo."
Slaven slovenski učenjak piše: „ Naročnik sem bil I. tečaja „Slov. Sveta" in naročnik ostanem vrlemu listu za naprej. Bog daj srečo v novem letu in mnogo novih naročnikov!"
Drug rodoljub obžaluje slabo podporo in hvali list. Glede na to pristavlja: „V tem obziru zdi se mi Slovenec kakor vojak pred vojno — koji orožja ne mara."
V cirilici došla je izjava: „Jaz sem prepričan, da je „Slov. Svet" potreben za naš narod, zlasti zato, ker načeloma zastopa narodno avtonomijo, brez katere — sapienti sat. . . .
Jako znan rodoljub piše: . . . „na slepo in oslepljeno armado zelotov ne misliti! Ali kje so optimisti? Kje je prepričanje? Kje so značaji?"
Slovenski prezaslužen pisatelj in odličen poštenjak piše: »Če bodete list »Slov. Svet" še izdajali, zapišite me med naročnike. Sicer pa je težavno misliti, da bi ideje Vašega lista prodirale pri sedanjih slovenskih razmerah,
katere le mameluška in lačenbergarska politika uravnuje in vodi."
Pa naj bo dovolj! Mnogo izjav porabimo v posebnih razgovorih.
Pogled po slovanskem svetu.
aj Slovenske dežele.
„Slovanskega Sveta" prvo številko dobe tudi taki stari naročniki, ki se doslej niso še oglasili. Kdor nam ne vrne te številke, uvrstimo ga tudi na dalje med naše naročnike.
Onim, ki se oglašajo za prvi letnik „S1. Sveta", naznanjamo, da je dobiti še nekaj izvodov II. poluletja z vsemi številkami, in sicer s poštnino vred za 2 gld; od I. poluletja je samo nekaj številk; te in številke II. poluletja skupaj stoje s poštnino vred 2 gld. 80 kr.
Kazalo z naslovom lanskemu letniku „S1. Sveta" je priloženo tej številki lista.
„Brus", novi in sedaj jedini šaljivi list na Slovenskem, je šel s 1. številko v jako ukusni opravi predstavljat se po raznih slovenskih pokrajinah. Vidi se mu, da je iz dobrega kamna, da pozna kraje, kjer imajo na-brušeno ali pa že skrhano in zarujavelo orodje. Obilo dela ga čaka na jako zanemarjenem polju. Razni delavci so se ulenili ali pa so razposajeni, ker jim nihče ne ogleduje slabega ostrija, s katerim opravljajo svoj posel Slovencem. »Brus" utegne dokazati, da ostrine za Slovence morajo biti ali na pravem jeklu, ali pa da je popačeno orodje vreči — med staro železo. V tem zmislu mu želimo najsrečnejšega vspeha. »Brus", kateremu je urednik g. Ivan Želez nikar, izhaja po 2krat na mesec in stoji za celo leto 4 gld.
»Proračun za leto 1889." sestavlja Slovencem Ro-žinsk^ v „S1. Nar." od 8. in 9. jan. t. 1. z mnogoterimi točkami: 1. Da bi se pozabili dogodki koncem 1. 1887., ki so v začetku preteklega leta razburili ves slovanski svet. Želeli bi, da bi se vsi Slovenci uverili, koliko je imelo vmes svojo roko židovstvo, luteranstvo in frama-sonstvo, da bi videli, v kake svrhe so bili oni dogodki kaj mogočno orožje. 2. Da v novem letu začne plodu-nosno delovanje svoje toli zaželeno vseslovensko politično društvo, da bi bil temu društvu »Združena Slovenija" na podlagi čl. 19. prvi idejal in zvezda voditeljica k naroda našega boljši bodočnosti, in da bi isto društvo prirejalo tabore, voditelji društva naj bi bili tudi voditelji naroda slovenskega. Sedanji voditelji imajo lehko nadomestila, zato lahko izhajajo — brez slovanske politike. Voditelji tega društva naj bili bi uzor nesebičnih narodnih prvoboriteljev, po zgledu Cavourja, Garibaldija, Deaka, Jelačica, Strossmayerja. Mladina se navdušuje za take avtoritete. 3. Da bi se pod zastavo »Matice Slovenske" zbrala vsaj tolika množica članov, kakoršna je bila pred 15 leti. Naj bi skrbela za srednje stanove, to je prava pot. Kakor je 250 slovenskih članov pri »Matici Hrvatski", naj bi pristopilo tudi primerno število Hrvatov k »Mat. Slov."; kajti s samimi besedami o po-bratimstvu nam ni še nič pomagano. »Sploh se mi Slovenci veliko bolj vnemamo za druge brate svoje, odziva dejanskega pa ne čutimo kaj
posebno." 4. Družba sv. Mohora naj bi imela kmalu 50.000 članov. Naj bi ista družba podajala k navadnim 6 knjigam še po jedno ali dve iz svoje starejše zaloge vsem članom ob skrajnih mejah, zlasti pa udom na Beneškem in Ogerskem. 5. Da bi »Zaveza slovenskih učiteljskih društev" začela v novem letu plodonosno delovanje. Učitelji, na Kranjskem pa naj bi ne bili tako mlačni nasproti praporu vseslovenskemu, kakor so se pokazali ob osnovi te »Zaveze". Učiteljstvo naj bi se združilo tudi za samo j eden šolski list. Ko-nečno naj bi prenehalo brezozirno natolcevanje, obrekovanje in kar oblastne trditve brez dokazov.
Mosettig, a ne Mozetič. Tako se je moralo spremeniti ime osmošolcu na c. kr. viši gimnaziji ; tako je, poročilu „Soče", sklenil c. kr. dež. š. svet za pokne-ženo grofijo Goriško s sedežem v Trstu. »Soča" pristavlja: »Dež. šol. svetovalca monsignor Andr. Marušic in šols. nadzornik Ant. vit, Klodič - Sabladolski pisala sta svoji imeni do 1. 1848. Marussig in Clodig. Zdaj nastane vprašanje, ali sta postavna (legal) imenovalna dekreta, s katerima sta dobila svoje naslove in službe; kajti v dekretih pisani sta imeni s slovenskim (!) pravopisom, ki za časa liberalnih vlad ni bil še državi ne-
varen."
Volitve o mestni zastop Tržaški so prevažne tudi za tamošnje Slovence. Pol. društvo »Edinost" je previdno za rano dogovorilo se z tržaškimi okoličani, kateri možje naj bi odbrali volilne odbore. Nadejati se je, da bodo okoličani strogo držali se nasvetov, razglašenih po glasilu društva, po »Edinosti".
b) Ostali slovanski svet.
Grof Leon Thun, bivši naučni minister, ud gosposke zbornice itd. je umrl 17. decembra t. 1. na Dunaji v 78. letu svoje starosti. S pomočjo tudi že umrlega Bo-nitza in drugih je prestrojil šolstvo, sosebno tudi srednje šole. On je ukrenil mnogo dobrega in trajnega. Bil je znamenit državnik, ki je vedno povdarjal in videl moč jedino v celotni državi. On je bil nasprotnik duvalistiške oblike celo v tem, da se je izpodmaknilo prejšnje ime sedaj navadnemu naslovu cesarstva. L. 1885. n. pr. je imel v gosposki zbornici pomenljiv govor o tej točki. Konservativna stranka, zastopana po Dunajskem »Vater-landu", izgubi v pokojnem L. Thunu največega in vstraj-nejšega podpornika; pa tudi država imenitnega zagovornika celokupnosti in skupnih interesov.
Samostalnost in pa nemški jezik. V državnem zboru ogerškem se je vnela huda debata zastran nemščine, zlasti pa zastran najnovejšega ukaza naučnega ministerstva za Ogersko. Stvari same se dotika naš članek »Dvoje kultur v Avstro-Ogerski". Da Madjari potrebujejo tuje kulture in tujega kulturnega jezika, potrjuje z nova ogerski naučni minister grof Csaky, ki se je moral zagovarjati v drž. zboru ogerskem, samo, da je na krivi poti, trdeč, da madjarska kultura je naj-
bliža nemški, v tem ko so Madjari v prošlosti največ izposodili si od Slovanov v jeziku in v vsem kulturnem življenji svojem. Pomenljivo pa je to, kako opravičuje on nemščino za Madjare. On pravi: „Nix daitsch" je utegnilo po mojem mnenji biti opravičeno tedaj, ko je bilo govorjenje o varovanji, da, o zopetni pridobitvi ogerske narodne samostalnosti (Živahno odobravanje z desne; hrup na skrajni levici in klici: 0 tem je govor!"); popolnoma neopravičeno bi bilo to, pa sedaj (Tako je! z desne), ko po jedno in dvajsetem letu ustavnega življenja moremo s polnim samočustvom konsta-tovati, da ogerska državna ideja, ogerska narodna kultura ni zagnala samo globokih korenin, (Živahno odobravanje z desne), ampak je rodila že tudi obilo sadu. Samo toliko sem hotel omeniti. (Živahno pritrjevanje z desne)."
Ta zagovor je vreden, da si ga zapomni zlasti tudi slovanski del desnice državnega zbora dunajskega v brambo nemški liberalni stranki, ki bi rada po analogiji postopanja madjarskih politikov vrinila nemščino med Slovani tudi tje, kjer skupnodržavni interes tega ne zahteva nikakor. Zato imajo oni slovanski listi popolnoma prav, ki zahtevajo, da naj se podeli na podstavi narodnostnega XIX. člena osn. drž. zakonov primerna jedna-kopravnost in vsaj relativna samostalnost. Tudi mi smo na Slovenskem vedno že pred leti povdarjali, n. pr. tudi v „S1. Nar.", da naj nam podele najprej narodno avtonomijo, potem bomo sami določili se tudi za nemščino, kolikor je zares potrebuje država v svojem celokupnem interesu. Zahtevanje narodne avtonomije obseza veliko manj, nego tiči v osnovi politiške oblike, katero so dosegli Madjari. Mi ne samo da nočemo toliko samostalnosti za avstrijske narodnosti, ampak naravnost zavračamo pretenzije v zmislu madjarske države. Torej bo imela nemška liberalna stranka še le tedaj povod, ovajati tostranske slovanske narodnosti, ko bodo, doseg-nivši narodno avtonomijo, branili se nemščine v primernih mejah. Ker pa bi Slovani na podstavi narodne avtonomije vedno dajali, kar gre državi, oni z vso pravico sedaj zavračajo taka ovajanja in okorno sofistiške izvode. Nam je prav, da je madjarski minister Csaky s svojim zagovorom podelil z madjarske strani tostranskim Slovanom argument, ki ga a minori od maius utegnejo porabljati, kedar koli bo treba.
Avstrijski Slovani in 2. december. Pod tem naslovom razpravlja g. Rozinski v daljšem dopisu „S1. Nar.", kako bi morali Slovani na podstavi čl. 14. in 19. drž. osn. zakonov praznovati 40letnico cesarja Franca Josipa, dokazuje, da so dež. avtonomisti, sosebno Cehi, krivi, da tudi Slovenci ne dosežejo z lahka narodne avtonomije, ki je jedino rešilna. Osoda slovenskega naroda je jako kritična, ali, če se bo znal okoristiti ustavne dobrote svojega vladarja, sme brezskrbno gledati bodočnosti v obraz. ^Znebimo se onega nesrečnega partikularizma med pokrajinami in še bolj medv stanovi, da se bodočnost ne bode maščevala nad nami. Še je čas, da se jenjamo zba-dati in črtiti v svojem domu, kajti pohlepni tujec bi nas vse rad izgnal iz njega. Potem bode prepozno! Potem prehaja na šolstvo, kateremu ustava zagotavlja narodno podstavo, in k učiteljstvu, katero se trudi na srečo narodu. Ono ne postaja tako svojega rodu zatiralec, očetov svojih izdajalec, izročene mu dece potujčevalec, pač pa naroda svojega pravi in resnični dobrotnik. . . . Najbolj pozabljen ljudski učitelj stori morebiti za naroda našega razvoj in obstoj več, kakor marsikak glaseč se — prvak." Ker je učiteljstvo gmotno na slabem, naj bi dež.
poslanci priskočili na pomoč. . . . „Da smo pa v narodnem oziru glede šolstva marsikje se na slabem, zahvaliti se nam je nevspehom slovanske politike in neiz-vedenemu čl. 19. . . . Ker ta člen ni izveden, ker nimamo narodne'avtonomije,'rekše združene Slovenije, zato deželni zbori na Koroškem, Štajerskem, v Istri in v Trstu tako brezozirno postopajo s slovanskimi manjšinami."
Slovanski jeziki v Rimu. „Parl." od 6. jan. t. 1. objavlja naslednje: „Obzor" je ponatisnil brzojavno poročilo iz Rima, poslano Zadarskemu „Narodnemu Listu" od 22. decembra p. 1., da je papež Lev XIII. ustanovil na svoji veliki šoli pri sv. Apolinarju stolico slovanskega jezika, in da se je začelo 21. decembra p. 1. zares predavanje staroslovanskega jezika (staroslovenščine). Učili se bodo ondi pa tudi jeziki: hrvaški ali srbski, ruski, češki, poljski in bolgarski. Ta novica je napravila v naših krogih velik vtis. Menijo, da na taki podstavi bi bilo sporazumljenje med Apostolskim rimskim stolom in med skupno slovansko nacijo možno. Bog bo dalje pomagal,
0 položaji, šlezkih Slovanov pravi Opavskj tydennik: „Smo sinovi Šlezke zemlje; od nekdaj živimo tukaj; celi ta kraj pripadal je nekdaj izključno nam Slovanom, uradni jezik je bil v njem izključno češki. Po malem so začeli k nam prihajati Nemci iz daljnjih pokrajin. Naši predniki jim niso izbivali oken, prijateljski so ž njimi živeli, naši knezi in kralji so nemškim priseljencem podeljevali svoboščine in predpravice, in predniki so bili nasproti nemškim našim soobčanom tako strpni, da je velik del zemlje naseljen sedaj od njih, in da njih jezik gospoduje v celi deželi, tudi v slovanskih pokrajinah. Ce pa zahtevamo ž njimi jednako pravo, kriče njih kričači po novinah, da tlačimo Nemce. Hočemo-li postaviti si za lastne groše češke šole, nam ne dovoljuje županski urad Opavski stavbe. Hočemo-li pobaviti se s svojimi gosti, ščuvači Opavski najamejo pouličnike, da bi na ulicah delali s piščalkami škandal nam — starim sinom te zemlje in gostom našim,"
0 avstrijskih ciljih na Balkanu prinašajo „Moravska Slovač" in po njej „Krom. Nov." od 8. jan. t. 1. iz odločilnih krogov dunajskih naslednje poročilo: „Avstrija noče nikakor popolnoma prisvojiti svojemu dosedanjemu državnemu telesu mladih balkanskih držav, srbske, bolgarske in rumunske; ona samo hoče, da bi one šle z Avstrijo roko v roki v zunanji politiki, — in to se je Avstriji doslej sponeslo popolnoma. Druga stopinja avstrijske diplomacije na Balkanu je in bode osnova zveze za izboj in odboj med Avstrijo in južnimi državami, in tretja konečno je važna ideja osnutka velike zvezne države po du naj s k o - balk an s k e s centralnim državnim zborom in z avstrijskim cesarjem na čelu cele te zvezne države s tako uredbo, kakoršno ima sedanja Nemčija. Da so take misli, načela in težnje, o tem Vas morem zagotoviti popolnoma odločno in resnično. Kako pa se dela za njih uresničenje, o tem je dosti zgledov iz vsakdanje politike. Dolgo bo še trpelo pač to delo, predno pride k posledicam; nam zadoščuje konstatovati, da se dela na te cilje.
Medicinska fakulteta za ženske se snuje v Peter-burgu. Že v prvi polovici 1889 se predloži drž. sovetu predlog o osnovi ženskega zavoda.
Za češko akademijo znanostij zagotovi dežela češka 20.000 gld. letne podpore, jednak znesek pričakujejo od države.
Mednarodni sokolski shod v Parizu za letošnje svetovne razstave obiščejo na povabilo tudi češki „Sokoli", najbrže pa tudi poljski in hrvaški.
V Srbijo obračajo politiki svojo pozornost. Tu so izdelali po posebni komisiji novo ustavo. Bile so tudi nove volitve, in tu so konečno zmagali radikalci tako, da število vseh drugih strank skupno se izgubi pred številom zastopnikov radikalne stranke. Narod je bil dobil nekoliko svobodnega gibanja ob volitvah in je v?led tega pokazal, kako čuti in s katero stranko gre. Sedaj že zboruje velika skupščina, in prva naloga jo čaka v tem, da ji, je sprejeti novi načrt ustave. Kralj hoče, da se ta načrt sprejme nespremenjen. Drugače bi neki razpustil skupščino. To pa bi bilo tudi težavno; kajti ohče mnenje se ne da prikrivati več. Ves svet ve sedaj, kako misli velika večina naroda srbskega. Mnogo pišejo sedaj po novinah vseh evropskih držav o stanji v Srbiji. Oni, ki zagovarjejo dosedanjo politiko kralja Milana, pa sami priznavajo, da ni vse gladko v Srbiji. Tu pa tam se boje, da bi nastali nemiri, pišejo pa tudi, da bi Rusija ne dovolila tujim državam vmešavati se v srbske zadeve.
Kar se dostaje načrta za novo ustavo, je v njem mnogo znamenitega. Odmeta n. pr. vsake vrste plemstvo za srbsko kraljevino. Tisku daje veliko svobode, več nego je je v mnogokaki civilizovani državi. Jednako 'ma vsako veroizpovedanje svobodo; pravoslavje pa je državna vera. Bati se je, da bo svoboda vere in tiska na prvem mestu na korist Židom in zaradi tega na škodo Srbom samim. Ko bi bili dali to dvostransko svobodo samo Srbom in drugim ariškim narodom, bi za Srbe ne bilo nevarno. Nasproti Židom pa so Srbi sami prenezreli; Židje bodo okoriščevali se s svobodo tiska, in najbrže doživimo kmalu, da bodo vplivne novine na Srbskem še bolj v židovskih rokah, nego v znanih drugih državah. Ako se pa židovstvo polasti novin v srbski kraljevini, potem zavlada kmalu židovski ^liberalizem" popolnoma in bo skušal narod spraviti v denarno zavisnost ter ga bo potem prodajal po novinah tudi politiški in narodno.
Srbski državniki bi bili torej morali gledati, da se židovstvu omeji svoboda, ki je namenjena narodu. Vpliv židovski je že sedaj prevelik v Srbiji in se širi zlasti po Belgradu. Ta vpliv se kaže v židovskih novinah zunaj Srbije, katere zagovarjajo takošno politiko za Srbijo, kakoršna najprej ugaja Židom samim. Želimo pa, da bi se mi ne motili glede na novo ustavo srbsko
Novo ustavo za Srbsko je velika skupština sprejela z veliko večino glasov, in sicer brez vsakega razgovora, po načrtu, kakor ji je bil predstavljen. „Hrvatska" se čudi takemu zborovanju in glasovanju. Kralj Milan je imel dolg nagovor skupščine, ko je podpisal ustavo, sprejeto, kakor je sam zahteval.
Ruska podpora za Črno Goro. 19. decembra p. 1. je bil objavljen zakon, s katerim se letna podpora za dekliško šolo na Cetinju zviša od 5700 rabljev na 10.000 rubljev. Za voditeljico in učiteljice na tej šoli določene so ruske državne pokojnine.
Kazimir p). Grocholski, načelnik poljskega državnega kluba, je umrl v Opatiji v 74. letu starosti. „N. f. P." piše v posebnem članku o njem: „Ministerstvo Taaffejevo je prišlo, in Grocholski je dospel na vrhunec
svojega življenja.....Avstrijska vojna je bila zanj
osvoboditeljica Poljske, vsakatero oboroževanje je bila priprava osveti nad Rusijo .... doživel je toržestvo (triumf), da je gališke Ruse pobrisalo s poli-
tiškega odra .... On je bil načelnik najvažniši stranki; kajti Čehi in klerikalci so mu bili tudi samo orodje za lastne težnje v Galiciji. Grocholski bi se ne bil premišljeval niti minuto, da bi jo bil krenil na drugo pot, ko bi bil videl dobiček svoje dežele v tem . . . Politika Grocliolskega je bila popolnoma prozorna. Vedel je, da je korona najviša moč v Avstriji, in je bil zatorej vedno na njeni strani; preverjen je bil, da ne more pogrešati Poljakov nobena večina . ..." Glasilo liberalnih Nemcev pozna Poljake, ki so tem Nemcem pomagali toliko let! Sedaj je vit. pl, Javorski načelnik poljskemu klubu.
Aleksander iomini, dolgoletni sovetnik v zunanjem ministersavu ruskem, potem državni tajnik, je umrl. Bil je prvi pomočnik Gorčakova ter je on stilizoval razne akte. Bil je tudi učitelj sedanjega carja v zgodovini ruske politike od Katarine do naše dobe. Bil je spreten in duhovit državnik.
Bolgarsko vseučilišče narodno namerjajo osnovati v Sredcu (Sofiji) in sicer s tremi oddelki: pravniškim, modroslovnim in bogoslovnim, „Kr. Nov." pristavljajo: „Slovanstvo si želi od bodočega vseučilišča Sofijskega jedino to, da bi vzgojevalo značaje, cele može, ki bi čez dan in noč ne pozabili svojih največih narodnih dobrotnikov. svojih osvoboditeljev."
Andjelič, srbski mitropolit ali, kakor ga imenujejo, patrijarh, je umrl. On ni bil izvoljen od naroda, ampak je bil imenovan. Imenovan pa je bil zato, ker nista bila potrjena onadva svečenika, katera je bil izvolil narod. Takrat se je bila razodela želja z najvišega mesta, da naj se izvoli metropolit jednoglasno. Narodu srbskemu so ostale stare pravice nedotaknene, in sedaj je na narodu, da se zjedini ter izvoli soglasno prvega višega duhovnega pastirja. Ves slovanski svet obrača svojo pozornost na to, kako se bo vedel sedaj ob novi volitvi srbski narod. Vse Slovanstvo mu želi, da se posluži svoje pravice, katero ima zagotovljeno v avtonomiji svoje cerkve, in da bi bil srbski narod srečen pri določevanji osebe, katero misli povzdigniti na najviše mesto svoje cerkve. Zadnjih let je narod srbski mnogo pretrpel glede na cerkveno načelništvo. Naj nastopi ugodniše doba!
Marko Kalogjera, biskup spljetski in makarski, je umrl 4. dec. t. 1. „Nar. List" pravi, da za Gregorjem Ninskim je bil Marko Kalogjera najzaslužnejši biskup doslej v Dalmaciji za narodno in cerkveno stvar. Zato kliče: „Lahka ti bila ova hrvatska zemlja, božji i narodni ugodniče, biskupe Marko!"
KNJIŽEVNOST.
„SokoV, časopis zajmum telocvičnjm venovanj. Urednik Jos. E. Scheiner. V Pragi. Lastnik in izdajatelj „Pražska tčlocvična jednota Sokol". List izhaja sedaj 15. leto. a letos se je razširil s tem, da objavlja spise in razprave tudi v hrvaškem in slovenskem jeziku. V prvi letošnji številki ima dva članka, pisana v slovenščini. Med drugim objavlja „Telocvi'čny- slovnik češko-chorvatsk,i-nemecko-polsko-slovinsky. Slovenski oddelek sestavlja F. Brunet. Slovenske članke pa urejuje Srečko Magolič v Ljubljani. Naročnina 2 gld. na leto pošilja naj se: časopis „Sokol", Praha; rokopisi pa uredništvu slovenskega oddelka v Ljubljani. Tu je zopet podjetje, ki kaže korak naprej praktiške vzajemnosti slovanske v kulturnem delovanji. Želeti je, da si vsak slovanski „Sokol" omisli glasilo sokolstva vsega Slovanstva
v Avstriji. Mi list najiskreneje priporočamo tudi slovenskim čvrstim močem. Izrekamo pa tudi iz našega načela izvirajočo željo, da bi list „Sokol" pomnožil svoj „s!ovnik" tudi z ruskimi izrazi ter tako delal na to, da bi se izrazi v zmislu skupnega slovanskega literaturnega jezika j kolikor možno jednačili in jedinili v oblikah.
Narodni pohadhj a povesti izdal K. J. Erben. Založila knjigarna v Pragi. S podobami. Krasna knjiga. Cena
1	gld. 40 kr.
„Razgovor ugodni naroda slovinsJcoga11 izdaje v snopičih knjigarna brače Ivanovica v Novem Sadu.
„Narodni vy šivani Udu moravsMho" je naslov dela, izdajanega od Antonije Valtrove in Hermine Tiche, učiteljic na pripravnišnici za učiteljice v Brnu. Doslej sta izšla dva snopiča, ki obsezata prekrasne ornamente in tehniko naroda moravsko-slovaškega in vezenja Hanakinj po starih izvornikib. Cena snopiču samo 30 kr. „Zlata Praha" dodaje: „Želimo odličnemu in času primernemu podjetju najboljšega vspeha in največega razširjenja, katero bo izdajateljicema najboljša spodbuja, da bi marljivo nadaljevali v zbiranji in izdajanji narodne umetnosti naših prednikov.
Slovanstvo ve svi/ch zpevech. Snopič 41. Pesmi češke, moravske in slovenske (slovaške). Izdaje Ludvik Kuba v Podebradech (na Češkem). S tem snopičem je izvršena izdaja za severne Slovane. Meseca marcija t. 1. pridejo na vrsto jugoslovanske pesmi, in sicer najprej slovenske, katere bodo polnile 42—47. snopič. O tem prevažnem delu vseslovanskem ima naš list priliko spregovoriti obširniše in večkrat; ponavljamo pa tudi sedaj, da brez Kubinega dela, ki je več nego zbirka, bi ne smelo biti nobeno slovansko društvo, torej tudi ne nobena slovenska čitaleica. Gospod izdajatelj podaje koncu pesmij za vsak slovanski narod posebno razpravo o karakteristiki glasbe in pesmij dotičnega naroda.
„ l];sK\\cmi/i" (Izvestija) St. Peterb. slav. blagotv. Obščeštva za mesec oktober, snopič 10., obsezajo med drugim: Ugorskaja Rusj, Pismo poljskago svjaščenika episkopu Strossmayerju . . .
Hercegovke i Bosanke. Zovko Ivan. Sto najrajše petih ženskih pesmij. I. zv, 111 str. 30 kr.
„Poviest Venecije u životu privatnom od njezina osnutka do propasti republike". Iz italijanskega prevedel na hrvatski jezik prof. Iv. Rabar v Oseku. 357 str. Cena
2	gld. Hrvatje se zanimajo za to delo P. G. Molmentia, ker kaže na zgodovino Benetek, ki so bile več stoletij v dotiki s Slovani ob jadranskem morji. Zaradi tega je isto delo zanimivo tudi za Slovence in druge Slovane.
Naročnine na slovanske novine in časopise. »Parlani en t ar", tednik na Dunaju, četrtletno 2 gld. 75 kr. — — „Naša Sloga", tednik, v Trstu, celoletno 5 gld., za kmete 2 gld. — „Obzor", dnevnik, Zagreb.v Letnina 18 gld. — »Hrvatska", dnevnik, Zagreb. Četrtletno 4 gld. 50 kr. — „Vienac", tednik, Zagreb. Letnina 7 gld. — „Dom i Sviet", polumesečnik, Zagreb, Letnina 6 gld. — „11 Diritto Croato", tednik. Pulje (Pola). Letnina 5 gld. 60 kr. — „Cpiicku Tjiac" (Srpski Glas), tednik. Zader Celoletno 6 gld. — „C po o 6 p a h" (Srbobran), tednik, Zagreb. Letnina 6 gld. — »Pjiac
UpHoropija" (Glas Črnogorca), tednik. Cetinje. Letnina 6 gld. — »O^jeit" (Odjek), trikrat na teden, Belgrad. Četrtletno 3 gld. — „BocaHCKa Brna", mesečnik, Sarajevo. Letnina 5 gld. — „Lužica", mesečnik, Budy-šinje (Bautzen, Saksonsko). Letnina 5 gld. — „Kraj", tednik, Peterburg Letnina 12 rub. — „Kromčrižske Noviny", dvakrat na teden, Kromeriž (Kremsier). Letnina 7 gld. — „Naše Hlasy", tednik, Češki Brod. Letnina 2 gld. 40 kr. — P o d f i p a n, tednik, Roudnice. Celoletno 6 gld. — „čas", tednik, Praga. Letnina 6 gld. — „Zlata Praha", tednik, Praga. Letnina 9 gld. 50 kr.
—	„Narodnie Noviny", trikrat na teden. Turč. sv. Martin (Ogersko). Letnina 12 gld. — ^Slovenske PohIady", mesečnik, Turč. sv. Martin. Celoletno 5 gld.
—	/IePBOHaa Pycb" (Červonaja Rusj), dnevnik (z lite-raturno prilogo), Levov. Letnina 15 gld. — nC'rpaxo-ny,Vi>u (Strachopud) z literaturno prilogo „Bec'bj,a" (Beseda), polumesečnik, Levov. Letnina za oba lista 8 gld.
—	„HayKa" (Nauka), mesečnik, Dunaj. Letnina 5 gld.
—	„PyccKa lipama" (Russka Pravda), polumesečnik, Dunaj. Letnina 4 gld. — „jl0ctokt>" (Listok), mesečnik. Letnina 4 gld. Adresa: An die Redaction des „Listok". Porosko. L. P. Turja-Remete. Comitat Ung, Dngarn. — jjCbIjtt*" (Svet), dnevnik, Peterburg. Letnina 4 rub. — BBapmaBcitifi JJ.HeBHHKi." (Varšavskij Dnevnik), Varšava. Letnina 12 rub. — „Il3B'bcTia" (Izvestija), St. Pe-terburgskago blagotvoriteljnago Obščeštva, mesečnik, Peterburg. Letnina 4 gld. — „PyccKoe ^tao" (Russkoje Delo), tednik, Moskva. Letnina 10 rub. — Tu naštete liste smo nekoliko označili v novoletnem pismu zadnje številke »Slov. Sveta" minulega leta. Druge liste utegnemo omeniti prilično.
Opomnja izdajatelja. Vsem p. n. rodoljubnim Slovenkam in Slovencem, ki so nas počastili z raznoterimi blagohotnimi izjavami in voščili glede na ^Slovanski Svet" najiskrenejša zahvala.
„Slovanski Svet"
izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se pošilja naročnina izdajatelju „Slov. Sveta" v Gorico.
Naročnina znaša:
za celo leto ... 4 gld. — kr. za pol lela ... 2 „ — „ za četrt leta . . 1 „ — „ Za ljubljanske naročnike in dijake velja:
celoletno ... 3 gld. 60 kr. poluletno... 1 „ BO „ četrtletno . . — „ 90 „
Upravništvo „Slovanskega Sveta".
SLOVANSKI SVET" izhaia 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. m četrtletno 90 kr. - Posamične številke se prodajejo po 20 kr. - Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v bona,
ulica Barzelini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Urednik: Janko P a j k.