Poštnina plačana v gotovini
OtMettihez
19351
(Q(iicOiri
Jlui za odraslo mladino
TVORNICA ^ZLATOROG4 v Mariboru.
Izdeluje pralno in toaletno milo, milne luske, glicerin in kristalno sodo.
K članku „Pol sveta v kosu mila“.
VSEBINA
Tone Gaspari : Družina 75. — Oskar Hudales: Ugrabljeni bogovi 76. — Albin Zavrl : Jurij Brankovič in padec Carigrada 80. — NAŠI SODOBNIKI : Tone Seliškar: France Kralj 83. — Pavel Kunaver: Skrivnostna pota Ljubljanice 86. — Viktor Pirnat : Riž. kruh vzhodnih narodov 89. — Drago Humek : Nekaj o spajanju ploščevine 92. — Irma Scheligo : Nekaj o narodni umetnosti 95. — Lorber Marija : Pol sveta v kosu mila 96. — Aš Ivan : Plinski napad 99. Bischof Bruno : Človek prirode 99. — Pavel Kunaver: Na obisku v mešč. šoli na Angleškem. - DROBIŽ 103. ■— Nasi.slika : K besedilu iz knjige ..Kralj Matjaž“.
UREDNIKOVO PISMO
Nek/e v neki kniigi iitamo tole: spis nai bo jezikovno pravilen. Ust. jedrnat. mnogovrsten, jasen itd. To je res lepo. ako je spis napisan po vseh teh pravilih. Dostikrat pa pravila niso za pravo umetnino. Pravi umetnik irpa iz svoje notranjosti, ki se največkrat ne zmeni dosti za pravila, temveč ustvarja tako. kakor mu ta notranjost narekuje. Veliki naš pesnik pravi: ..Pusti peti moj’ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril". Ako bo vsak pisal ali poizkušal pisati po pravilih, bodo vsi prispevki enaki. Imamo društvene, strokovne liste, v katerih izzveni vsak spis v končne krilatice, ki so nekako geslo ali cilji društvu ali stroki. To je pri teh listih popolnoma v redu. Drugače je pa pri lepi besedi I Lepa beseda naj bo svobodno napisana I Življenje se razvija v milijonskih odtenkih in ni za dva niti v eni minuti enako. Ali naj bo merilo za podajanje teh življenj — pravilo! Nel Napiši tako. kakor ti sam čutiš I Napiši iz svojega življenja. Ne ponavljaj, ne posnemaj drugih! Koliko prispevkov dobimo, ki so si preveč podobni, ki so prav podobni vsem prispevkom v knjigah, v listih, v nalogah. Nič ni v njih novega, nič svojstvenega. Prav je. da je prispevek brez napak! Vse drugo pa naj bo tvoje, to se pravi: tako napisano, da se bo razlikovalo od ostalih ne le po vsebini, temveč tudi izrazno in oblikovno.
Petkovšek Anton. Logar Vlado. Kalin Milka. Leskovšek Rudi, femc Leopold in Fajdiga Marica — pošljite še kaj!
Toliko rešitev kakor za mozaik ..Čuvajte Jugoslavijo" ni dobilo uredništvo že vsa leta, odkar izhajajo ..Razori". Ko bi hoteli navesti vsa imena, bi bile platnice polne. Med prvimi so se oglasili: Vatovec Marija. Bombač Alojzij. Roler žora. Rebernik Dragica. Rosina Draga. Peterneli Valentin, Kave Silva. Šumer Dragica. Pristavec Alojzij, Bodlaj Ciril.
ST)	izhajajo desetkrat na leto v šolskih mesecih in veljajo na leto 30.—
rC-l'e l Din, za pol leta 15.— Din. za četrt leta 7.50 Din. Posamezna številka stane 3.— Din. — List izdaja »Udruženje jugoslovanskega učiteljstva meščanskih šol, sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani«, zanjo odgovarja Maks Hočevar, ravnatelj meščanske šole v Ljubljani. — Urednik Tone Gaspari, ravnatelj meščanske šole v Rakeku. — Za uredništvo odgovoren Drago Humek, ravnatelj meščanske šole v Mariboru. —• Vse dopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »RAZOROV«, Rakek. — Za Mariborsko tiskarno odgovarja Stanko Detela, ravnatelj v Mariboru.
1935 - NOVEMBER
RAZORI
IV. LETNIK
LIST ZA ODRASLO MLADINO
TONE GASPARI:
DRUŽINA
Mati hodi s prezeblimi, oteklimi rokami k mrzli reki prat.
Vsak dan visi nad perivnikom in nad valovi.
In kadar se ji zvrti pred očmi,
postanejo valovi rdeči, kakor bi tekla kri —
samo za hip.
Nato spet meglenosti dan, mokre rjuhe in nasip. In bolno, žalostno srce.
Vsem čitateljem „Razorov“ mnogo Miklavževih darov !
Oče se vrača z nočnega dela kakor grob: črn, ozek in strašdn.
Ponoči plavž je kot deveti grad,
ves v lučih, poln žarečih pik,
in kot vesoljna pesem se love glasovi
želez ja v narejeni takt:
tovariš, brat -—- tovariš, brat . . .
Zjutraj je spet tuj mrzli dan.
In brat je laž.
Trije: Anka, Ivan in Metod so v šoli; umiti, počesani in v tisoč krp zašiti. Njim toplo je pet ur, le lačni so in vprašani nikoli.
»Metod, ti res nikdar ne boš gospod!« Samo to vsak dan zve.
Četrti: Feliks — konjdč mu boter je — leži doma na nizkem posteljnjaku, zavit v materina stara krila in le obrazek kakor bela luč se sveti iz teh cunj.
Kot tenka žaga grgra in cvili mu iz pljuč. Še živi. . .
Očetu se domov mudi in misli: »Zvečer spet plavž.«
Mati pere in šteje:
»Zvezek, zdravila, mleko, čaj . . .«
Oni trije sede na gorkem in pišejo za vajo: »Kaj mi bo prinesel Miklavž«.
Nad Feliksovim obrazkom kot megla nad reko bela žena sloni . . .
OSlUlt HUDALfS: .
GHAbLJENI hGOVI.
ILUSTRIRAL: f.S.STIPL0V5€K.
3. AMOK.	(Nadaljevanje.)
% / Singapurju se je naša ladja založila s premogom. Medtem ko so tovorili W premog, sva s Peng-Lijem odšla v mesto. Parker je ostal na ladji, ker je bil mnenja, da to azijatsko mravljišče ni vredno, da bi si ga človek ogledoval. Tudi midva s Peng-Lijem se nisva dolgo mudila. Na vsem lepem sva se namreč spomnila, da sva pozabila vprašati, koliko postanka ima ladja. Kupila sva si nekaj izvrstnega tobaka ter se hitro zopet vrnila v pristanišče. Res, da bi kmalu zamudila, kajti malo za tem, ko sva stopila na krov, se je ladja počasi okrenila na široko morje. V tem je pritekel na krov tudi Parker ter se nemirno oziral.
»V skrbeh je bil za naju,« se je nasmehnil Peng-Li.
»A pokazati nama tega ne mara,« sem odvrnil. In vendar je, čeprav nehote, ta hip dal vedeti, da nama zaupa.
Med nadaljnjo vožnjo se ni zgodilo nič posebnega. Najin novi tovariš, Malajec —. od nekega mornarja sem izvedel, da je mohamedanec in da mu
je ime Jusuf ___ ni niti najmanj pokazal, da je tako rekoč že v Parkerjevi
službi. Midva pa tudi nisva silila vanj.
Čez nekaj dni smo se izkrcali v Bataviji. Naša ladja pa je nadaljevala pot v Surabajo, Bandjermasin in nekam v Avstralijo, zdi se mi, da v Perth.
Videl sem mnogo azijskih mest; vsa tvorijo neverjetno mešanico ljudi in razmer, toda Batavija je pravi, resnični Babilon. V začetku sedemnajstega so mesto ustanovili Nizozemci ob izlivu reke Če-livong, na kraju, polnem močvirij in mrzlice. Večina stavb, ki so zrastle tedaj, je zidanih v značilnem nizozemskem slogu in stoje še dandanes. Naravnost smešno se od teh hiš odražajo nizke koče domačinov, zgrajene iz bambusa. Ko so Ev-ropci iztisnili iz domačinov primerne vsote denarja in blagostanja, ni nikomur več padlo na um, da bi še nadalje stanoval v tem nezdravem kraju. Zapustili so ga in šest kilometrov dalje ustanovili v zdravem ozračju novo Batavijo. Staro mesto so prepustili svojim podložnikom Javancem, Batakom, Dajakom, Malajcem, Japoncem, Arabcem in Kitajcem. Vsi ti garajo v starem mestu in v pristanišču za nekaj riža, stanujejo v napol razpadlih hišah, bolujejo za mrzlico, prevažajo tovore po neštetih
kanalih, napeljanih po mestu iz reke Čilivong, nakladajo in razkladajo ladje, polnijo skladišča in se v umazanih beznicah zastrupljajo z opijem. Kar jih živi v bližnji in daljni okolici mesta, pridelujejo kavo, sladkor, opij, poper, čaj in tobak ter prodajajo pridelke edinemu zakonitemu kupcu —- nizozemski vladi za sramotno nizke cene. Le malo jih je toliko srečnih, da so se povzpeli do trgovine z dragulji v arabskem predmestju Rua Malaka, ali do majhnih branjarij v kitajskem delu Kampongkini. A še ti niso Javani, temveč Arabci ali Kitajci.
Izkrcali smo se ravno v najživahnejšem dnevnem času, okrog desetih dopoldan. Vse je gomazelo kakor na mravljišču. Zrak je bil nasičen z različnimi klici, glasno govorico, ropotanjem voz, hupanjem avtomobilov, tuljenjem ladijskih siren, brnenjem motornih čolnov in sopihanjem lokomotiv. Med vsem pa so švigali sem ter tja okretni D a jaki s širokimi trakovi okrog glav, v bele burnuse zaviti Arabci, čokati Kitajci v značilnih copatah, okorni, veliki Bataki, zagoreli Malajci ter Evropejci v belih ohlekah in tropskih klobukih. Na nasprotnem koncu pristanišča se je ta mešanica ljudi in vozil združevala v široko reko, ki je neprestano vrela v mesto in iz mesta.
Ta Babilon je za hip osupnil celo vedno mirnega Parkerja. Toda kmalu se je znašel in nama velel znositi prtljago v omnibus onega hotela, za katerega se je odločil.
V t^m se nam je približal še Malajec Jusuf. Po mohamedanskem načinu se je priklonil Parkerju in rekel:
»Šahih, na razpolago sem ti.«
Parker je samo pokimal in nama dejal:
»Pojutršnjim odpotujemo na Borneo, v Bandjermasin. Šli bi sicer lahko že danes, toda v Bataviji imam še nekaj opraviti. Ali gresta z menoj, ali hočeta ostati sama?«
»Kakor želite,« je rekel Peng-Li. »Če naju potrebujete —«
»Ne, ne!« je živahno odkimal. »Jusuf mi je za postrežbo dovolj. Pojutršnjim ob desetih dopoldan na svidenje v pristanišču. Tu imate nekaj naplačila.«
Dal nama je vsakemu precejšen bankovec, z Jusufom sta vstopila v omnibus in kmalu sva ostala sama in tuja sredi batavijskega pristaniškega vrveža. Počasi sva zavila proti notranjosti mesta.
»Če ti je prav,« je predlagal Peng-Li, »pojdiva v Kampongkino. Tam imajo moji rojaki razne trgovine, gostilne in prenočišča. Pri njih se poceni živi.«
»Meni je vseeno,« sem odvrnil. »Glavno je, da ne bova lačna in da bova kje spala. Kar pojdiva!«
Skozi nešteto ozkih, vijugastih ulic in preko mostov sva končno le prispela v središče Kampongkine. Zdelo se mi je, da sem se namah, na nekak pravljičen način znašel v Honkongu ali Šanghaju. Kakor tam, sem tudi v Kampongkini srečaval iste vedno se smehljajoče obraze s poševnimi očmi, iste noše, isto enozložno govorico. Na obeh straneh ulice so stale kitajske trgovine, natrpane z najrazličnejšim blagom, pred njimi table z značilnimi kitajskimi napisi, preko ceste so razpeti napisni trakovi, ob oknih in vratih vise lampijončki v najrazličnejših barvah. Kakor v Honkongu, kakor v Šanghaju . . .
»Tu se bore malo spoznam,« sem rekel Peng-Liju.
»Saj se ti ni treba,« je odvrnil. »Bom že jaz za vodnika.«
Kmalu za tem me je Peng-Li potegnil za rokav in rekel:
»Kar tule sem zavijva. Mislim, da ne bova slabo naletela.«
Stopila sva v lično kitajsko gostilno, opremljeno z ljubkimi mizicami, blazinami in svilenimi zavesami. Sedla sva tudi midva in po preteku nekaterih minut sva se že gostila z okusno pripravljenimi ribami.
»Tu bova lahko tudi prenočevala,« je rekel Peng-Li. »Sem se že zmenil s strežajem. Čakaj, nekaj sem te hotel vprašati. Že vem! Ali se ti ne zdi Parkerjevo ponašanje čudno? Danes naju je kratkomalo odslovil, da je bil lahko sam z Malajcem. Kaj le imata med seboj? Kaj praviš?«
»Mislim, da nič,« sem odvrnil. »Parker je sicer Američan, a mu vseeno godi, če se mu kdo prilizuje. Malajce menda dobro poznaš in veš, da so napram gospodarjem uprav suženjsko ustrežljivi. Parkerju je pač ugajalo, ker se mu je Jusuf že na ladji na tak način prilizoval. Samo to bo vzrok, da ga je vzel s seboj. Nekoliko težje si je raztolmačiti, kaj bo dva dni delal v Bataviji. Morda mora še kaj nakupiti.«
»Končno tudi mene nič ne briga. Naj počne Parker kar hoče,« je menil Peng-Li. »Mislim pa, da bi nama lahko kaj več povedal o svojih načrtih.«
»Za enkrat gremo v Bandjermasin na Borneo,« sem rekel. »Od tam pa najbrže iskat tiste bogove. Da bi se vsa zadeva le srečno končala.«
Razgovarjala sva se še o tem in onem, dokler nama ni postalo dolgčas. Plačala sva in odšla po mestu. Mnogo novega nisva videla niti v arabskem predmestju Rua Malaka, odkoder sva se slednjič odpeljala v evropski del Batavije. Mesto je na las slično evropskim velemestom z velikimi trgovinami, hoteli, uradi in vladnimi palačami.
Naslednji dan sva zabila na sličen način. Vesela sva bila, da se je bližal konec nerodnega čakanja in mučne negotovosti. Ravno, ko sva nekaj malega povečerjala, je Peng-Li skočil pokonci, kakor bi ga pičila kača, in vzkliknil:
»Ali si ga videl?«
»Koga, vendar?«
»Parkerja! Ravnokar je šel mimo okna. Kaj vraga išče v Kampongkini?«
»Skočiva za njim, da vidiva, kam jo maha.«
Naslednji hip sva že bila na ulici. Utegnila sva še videti dolgo, v prižasto obleko odeto Parkerjevo postavo, ki je zavila okrog bližnjega vogala.
Urno sva jo mahnila za njim in mu sledila v primerni razdalji. On naju v vrvežu ljudi ni mogel zlepa opaziti, midva pa njegove potegnjene postave nisva mogla zgrešiti. Parker je hodil počasi, ogledoval hiše, mimo katerih je šel, se za hip ustavil in zopet nadaljeval svojo pot. Končno je zavil v neko graversko delavnico, od koder se dolgo ni vrnil. Mislila sva že da sva ga zgrešila, ko se je slednjič zopet pojavil na ulici in stlačil v aktovko nevelik zavoj. Med tem se je že popolnoma zmračilo. Kitajski lampijoni so metali mehko, sanjavo luč preko ozke ulice. Tako sem se zagledal v te živopisane lučke, da nisem opazil, kam je Parker izginil. Pač pa to ni ušlo Peng-Liju.
Zavila sva v ozko vežo hiše, ki se je že na zunaj razlikovala od drugih stavb v ulici. Skozi temačen hodnik sva stopila v obširen prostor, po katerem se je razlivala zamolkla, vijoličasta luč. Tiha, sanjava, komaj slutena godba je prihajala od nekod izza zaves. Gostje, ki so sedeli ob mizah, so govorili tiho kakor v kakem svetišču. Bila je to kaj pisana druščina Malajcev, Arabcev, Kitajcev in evropskih mornarjev. Komaj sem stopil v dvorano in začutil mamljiv, težak in oslasten vonj, že sem vedel, kam sva prišla. Dregnil sem tovariša in rekel:
»Opij!«
»I seveda!« se je nasmehnil Kitajec. »In mister Parker je prišel sem, da pokadi nekaj pip opija. Glej ga, ravnokar leze za zaveso.«
Čudna reč! Mister Parker, pa kadilec opija! Vrag naj ve, ali je 'kadilec iz navade, ali je prišel sem iz radovednosti. Počakala sva, da vidiva, kako se bo vse razvilo. S strastnim kadilcem opija se mi res ni ljubilo podajati se v nevarnosti našega potovanja, ker sem ljudi take vrste dobro poznal.
Sedla sva k mizici in naročila likerja. Zanimivo je bilo gledati te najrazličnejše obraze, izpite od strasti za opijem. Gotovo je bilo med njimi mnogo takih, ki so prinesli v to beznico zadnje novce, da so se lahko udali užitku opijskega kajenja. Spomnil sem se ta hip, da sem nekoč v Šanghaju skusil tudi jaz kaditi opij. V nekem čudnem strahu sem bil prijel zrno opija, ga prižgal ob vžigalniku, položil v pipo ter legel na pripravljene blazine. Vdihaval sem sladki, opojni dim in se kmalu pogreznil v spanje, polno najlepših sanj. Tako srečen kot tedaj še nisem bil nikdar. A ko sem se prebudil, mi je bilo tako strašno, nepopisno slabo. Glava mi je hotela počiti od bolečin. Preklel sem beznico in opij ter se le na pol živ privlekel na ladjo. Naslednji dan so bile pozabljene vse muke, le spomin na prelepe sanje je ostal živ in resničen. Najbrže bi zopet šel v beznico in kadil, če ne bi isti dan odpluli na široko morje. V teku časa sem pozabil, a če bi ostal v Šanghaju, bi se najbrže ves predal opiju in bi bil danes tak, kakor so bili ti ljudje okrog mene. Bled, suh, tresočih se rok in čudno vdrtih oči, mrtev na duhu. Živ mrlič, ki bi se tako dolgo vdajal strasti, da bi slednjič znorel in tudi telesno umrl.
Zdrznil sem se. Nevidna godba je postajala glasnejša in se zopet umirila v tiho, blagozvočno šepetanje. Vedno gostejši, vedno težji je bil oni osladni, omamljivi duh. Pogledal sem Peng-Lija. Tudi on je nekaj premišljeval. Morda je mislil na milijone svojih rojakov, ki jih njih beli izkoriščevalci po načrtu zastrupljajo z opijem, da niso uporni in da jih lažje izkoriščajo.
»Parkerja pa dolgo ni,« sem rekel, da bi se otresel nevšečnih misli.
»Precejšnjo količino opija je moral pokaditi,« je odvrnil Peng-Li in zopet utihnil. Pogovor se ni hotel razplesti.
Slednjič se je razgrnila zavesa na nasprotnem koncu beznice in vstopil je Parker. Pomel si je oči, kakor bi se šele ta hip prebudil iz sanj in se opotekel k bližnji mizi.
»Danes je prvič kadil opij,« je dejal Peng-Li in se nasmehnil.
Bil je v resnici bel kakor papir, in roka, s katero je nesel k ustom kozarček žganja, se mu je tako tresla, da je tekočino polil po mizi.
»Slabo mu je,« sem rekel. »Pojdiva, spraviva ga domov. Vem, da nama bo hvaležen.«
V tistem hipu se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Izza zavese je skočil velik, suh Malajec z bleščečim krisom*) v roki. Brez besed je skočil k najbližjemu gostu in ga sunil z bodalom. Ranjenec je obupno zakričal in se zvalil pod mizo. Že naslednji hip je Malajec naskočil drugo žrtev.
»Amok! Amok!« je zakričal nekdo.
Tedaj sem šele razumel. Zgodi se namreč, da Malajec, ki je zavžil prevelike količine opija, ponori in z užitkom napade vsakogar, ki ga more doseči. To dela tako dolgo, da ga pobijejo. Temu izbruhu blaznosti pravijo amok._______ (Djje.)
*) Kris — malajsko bodalo.
ALBIN ZAVRL:
JURIJ BRANKOVIČ IN PADEC CARIGRADA
%/I ajnik ob Dunavu. Na severu se v nedogled razprostira neizmerna ba-I W I natska ravan, na jugu pa rastejo iz dunavskih bregov prijazni srbski griči, rastejo čimdalje više in više in tvorijo daleč tam doli, kjer že vlada polmesec, visoka in strma gorovja.
Prelep je ta košček zemlje, neizmerno plodovitost hrani v sebi. Treba je le človeka, ki bi ji jo znal izvabiti s čarobno paličico -—- z neumornim delom. Toda tega čarovnika ni, pregnale so ga vojske, ki neprestano s potoki krvi kale modre dunavske valove. Zato se širijo tod neskončna močvirja, zato rojijo tod oblaki komarjev, zato hrani ta zemlja kali nevarnih bolezni.
Tam, kjer je Morava zajedla vozel v niz srbskih gričev in ustvarila široko dolino, se dviguje iznad Dunava mogočno zidovje, trikotno obzidje Smedereva, prestolica okrnjene in ponižane Srbije, njena poslednja prestolnica.
Na glavnem trgu, pred despotovo palačo, se zbirajo konjeniki. Neprestano prihajajo manjše in večje čete po mostu preko mestnega jarka in se javljajo postarnemu vojaku v bleščeči opremi, sedečem na iskrem vrancu. S kratkimi besedami jih odpravlja, nakar se pridružujejo ostali četi, ki neprestano narašča in polni obširni trg. Ta mož je vojvoda Jakša, poveljnik odreda srbske konjenice, ki mora na povelje sultana Muhameda II. pomagati pri osvojitvi Carigrada. Leva roka drži vajeti, desna pa, stisnjena v trdo pest, počiva na stegnu. Lice mu je mrko, usta tesno stisnjena, oči pa gledajo strmo predse.
Dotok konjenikov je med tem ponehal, poveljnik pa ne da znamenja za odhod. Koga še pričakuje? Tedaj se začuje izza mestnega obzidja škripanje težko obloženih voz. Škripanje prestane, vozovi se ustavijo pred mestom. Skozi vrata prikoraka truma mož, oblečenih v oguljene usnjate obleke, s kratkimi meči za pasom. To so rudarji iz Novega Brda, tam daleč na jugu blizu izvira Morave. Tudi nje je pozval silni sultan, da mu izkopljejo rove pod carigrajskim obzidjem, iz katerih pa ne bo prišlo bogastvo, temveč mučenje in smrt.
Vse je nared. Vojvoda požene konja. Za njim se pomaknejo konjeniki, ki jim slede rudarji. Votlo odmevajo udarci kopit po praznih ulicah, zagrme čez leseni pridvižni most in se kmalu izgube v škripanju voz, ki vozijo rudarjem potrebno orodje.
Odšli so brez pozdrava, brez slovesa v boj; ni jih pozvala domovina, pač pa jih rabi njih tlačitelj. Zato se zavedajo, da zanje ne more biti ne poraza ne zmage ...
Tam iz prvega nadstropja despotovega dvorca zre za njimi bled obraz visokega starca — despot Jurij Brankovič. Trdo stisnjena usta pričajo o silni boli, ki grabi za njegovo ubogo staro srce, saj so odšli njegovi junaki, njegovi sokoli v boj za tujo korist, kot hlapci tujega gospoda, ki je močnejši od njega. Kje so časi, ko je Balkan trepetal pred jeklenimi vrstami srbskih vojska, ko je beli orel svobodno krožil nad prostrano svobodno zemljo? Vse je minilo, utonilo v neslogi rodnih bratov. Hrvat, Bosanec, Hercegovec, Du-brovničan, Črnogorec, Srb — vsi so med seboj sprti, vsi se kruto preganjajo in pobijajo in v preliti bratski krvi tone svoboda. Kdaj bo vstal mož, junak, ki bo znal združiti vso to prelepo, prostrano zemljo, zediniti vse brate po krvi in jeziku?
Strmo zre tja v daljavo, kjer se izgublja oblak prahu in solza se mu potoči po uvelem licu ter se izgubi v sivi bradi. Neizmerno breme mu skloni glavo, upogne mogočna pleča.
S prvim svitom stoji despot dan za dnevom v lini visokega stolpa in zre v daljavo, dan za dnevom bolj vene njegov obraz, ugašajo oči. Ne vidi prekrasne prirode v njenem najbujnejšem snovanju, ne sliši glasnih klicev šajkašev, ki plovejo s svojimi šajkami po mogočnem Dunavu. Mrak je v njegovi duši . . .
Minevajo dnevi in tedni. Slednjič se dvignejo na obzorju oblaki prahu. Prihajajo, vračajo se. Straža da z rogom znak, verige zarožljajo in težki most se počasi spušča. Meščani se zbirajo po ulicah in na trgu. Četa prispe. Mnogi z obvezanimi udi ali glavami; a koliko jih je ostalo tam doli pod carigrajskim obzidjem! Vse je tiho, nobenega vzklika, nobenega pozdrava. Vojaki tega niso niti pričakovali, zato se temu ne čudijo. Bili so pač na dnini in storili svojo dolžnost!
Na čelu vračajoče se čete jezdi zopet vojvoda Jakša. Prej krasni vranec je shujšan, prašen in poten; klavrno poveša lepo glavo; upadli boki in štrleča rebra pričajo o silnih naporih. Kolike spremembe kaže šele postava njegovega gospodarja! Prej lepo moško lice je razorano, velo; ostre brazde so se začrtale po licih in visokem čelu — neizbrisne črke, ki jih je zapisalo gorje brezupa in malodušnosti.
Ko prijezdi do despotovega dvorca, razjaha in vstopi. Stari vladar ga že nestrpno pričakuje, njegova razbolela duša koprni po kratkem »ne«, dasi nima iskrice upanja. Ko pa pogleda junaku v obraz, mu je vse razodeto. Zdrzne se, omahne korak nazaj, njegova tresoča se roka išče opore. Trudno se obrne proti oknu in zastrmi venkaj. Njegov duh je odsoten, da ne čuje poročila vojvode: »Gospodar, tvoje ukaze smo zvesto izpolnili. Carigrad je padel 29. maja v roke zmagovalcem!« Kratke, trde besede, kot bi jih izgovoril z mečem. Gleda v gospodarja, ki je obrnjen vstran, in spozna, da ga ne čuje, da njegov duh ne gleda v sedanjost, temveč v bodočnost. Zave se, da je tu popolnoma odveč; zato se s tihimi koraki splazi k vratom in jih za seboj neslišno zapre.
Jurij je sedaj sam. Toda on tega ne čuti, kajti z njim je velika bol, strah pred neizogibno usodo, ki mora sedaj zadeti tudi njegovo državo, ta borni ostanek svobode. Pogled mu splava po sončni pokrajini, nad katero se pne jasno, sinje nebo. Ali njegov pogled tega ne vidi. Pač pa mu pokaže privid tam daleč na jugu težke, temne oblake, ki. se iz njih užigajo bliski. Votlo grmenje prihaja bliže in bliže, udar sledi udarcu, vedno groznejši, da človeka zona spreletava. Nenadoma se slika izpremeni. To grmenje so streli iz turških topov, ki s težkimi kamenimi kroglami rušijo obzidje. Okrog mesta
grozen krik —• naskakujoči janičarji. Goreče puščice padajo v mesto, hiše, zagore, zidovje se ruši — odprlo se je peklo. In nenadoma je vse tiho, nad razrušeno trdnjavo plapola mirno zelena prerokova zastava.
Iz težkih sanj se zdrami Jurij, potegne z roko preko oči in čela, kot hi hotel vse zbrisati. Ali ena misel mu ostane: Carigrada ni več, Bizanca ni več, padel je zadnji krščanski jez. In sedaj je prvi na vrsti on. Ta misel se mu zavrta v možgane, pred njo nima več miru. Pač pa hoče imeti mir pred ljudmi. Zato zaukaže, da ne sme nikdo k njemu; sam hoče biti, sam s svojim strahom.
Že tri dni neprestano odmevajo njegovi koraki; pet tja, pet nazaj, pet tja, pet nazaj, brez prestanka, kot ura. Služabniki s strahom vprašujejo, kaj bo.
Četrti dan se nenadoma oglase jasni zvoki trobente — nekdo se približuje mestu. Pridvižni most zaškriplje, začuje se peketanje konjskih kopit in na trg prijezdi oddelek turške konjenice, ki spremlja obložene tovorne konje. Pred dvorcem poskačejo jezdeci iz sedel. Vodja vstopi, sledijo mu služabniki, nesoč težke zavitke.
Despot pričakuje turške odposlance visoko vzravnan. Njegov obraz je kot izklesan iz kamna — niti sledu o preteklih strašnih dneh. Globoko sklonjen, s prekrižanimi rokami na prsih, vstopi Turek. »Moj gospodar, Alah mu daj učakati še tisoč let, ti pošilja svoj pozdrav in te prosi, da sprejmeš skromni dar, ki je del plena, dobljenega v slavni zmagi nad Bizancem, in ki pripada Tebi, zvestemu zavezniku.« Trikrat zaploska in njegove sluge prineso v dvorano težke zavoje. Na mig jih razmotajo in očem se pokažejo najdragocenejša cerkvena oblačila, vsa pretkana z zlatom in pošita z biseri ter dragim kamenjem. V tisočerih raznobarvnih lučkah zablešči dragocena oprava, ko padejo nanjo sončni prameni. Iz drugih zavojev se usujejo kelih in ostalo cerkveno posodje •—■ samo zlato z vdelanimi demanti, rubini, safirji, smaragdi —■ nakupičeno bogastvo, ki so ga bizantinski cesarji dolga stoletja poklanjali cerkvam. In sedaj so vse te nepoplačljive umetnine postale plen mongolskega osvojevalca, ki je z ognjem in mečem pokončal njih lastnike, ki je z njimi poplačala svojega vazala za neprostovoljno pomoč. Kako prečudna so pota usode!
Toda despota ves ta blesk ne gane, nasprotno, še globlje se mu zareže guba na čelu. Sedaj se je mogel tudi sam uveriti, da je resnično vsemu konec. In z rezkim glasom, da ne bi Turek slutil, kako mu je pri duši, reče: »Sporoči svojemu gospodarju moj pozdrav in mojo zahvalo za poslano darilo. Povej mu, da želim od njega odkupiti večje število ujetnikov, služabnikov krščanske cerkve. Pošlje naj mi jih čimprej, ker sem voljan plačati zanje vsako ceno, ki jo bo zahteval!« Pomigne z roko in Turek je odpuščen.
Despotova moč je pri kraju. Z bolestnim vzdihom se zgrudi na stol, kjer nepremično obsedi.
Zopet je zapela trobenta in oznanila prihod čudne gruče ljudi. Nekateri na konjih, drugi na vozovih ali peš se je pomikala proti mestnim vratom dolga procesija odkupljenih ujetnikov turškega sultana — škofje, menihi, redovnice. Prisrčna je bila njih zahvala, globoka njih hvaležnost do starega despota, ki jim je zopet dal svobodo in jim odprl pot v življenje. Rešenci niso ostali v Smederovem; polagoma so se razšli proti Zapadni Evropi in ponesli s seboj glas o dobrem, požrtvovalnem despotu Juriju Brankoviču.
Jurij je zopet sam, sam s svojo težko slutnjo, a vendar olajšan v zavesti, da je po svoji moči popravil krivico, ki je ni bil kriv ....
NASI SODOBNIKI
TONE SELIŠKAR:
FRANCE KRALJ (GLEJ SLIKO NA OVITKU)
■ enkraj Gradaščice, ki priteče od Viča sem, na početku Mestnega loga,
f prav na robu Ljubljane, stoji njegova hišica, v kateri živi in dela naš mojster. Takoj za hišo je planjava, so hrasti in jelše in zadaj za gostim grmičjem teče Mali graben, zatem se pričenja barje, preko katerega nas gleda Krim. Če pa stojiš pred hišo, vidiš mimo Rožnika na Polhograjske dolomite. Zdaj je pozna jesen, Vsi sveti, in po vrtovih cveto dalije, astre in krizanteme.
Kar pozvonimo! Čez čas se nam prismeji skozi vrata, malce nezaupljiv, morda celo nevoljen, da ga motimo pri delu. toda ko zve, da je mladina radovedna in vseznatiželjna, je že mož dobričina in nas pelje v svoj atelje, delavnico. Le-tu je paša za naše lačne oči. Vse naokoli na tleh, ob steni, na steni prav do stropa, na stojalih množica kipov, osnutkov, slik, načrtov, vse križem kražem, da se kar zgubiš in ne veš, kako bi vse to nagledal, doumel in spravil vase, da česa ne pozabiš in ne prezreš. Vsa hiša diha nekaj svojskega, nenavadnega: stene, vsak kos pohištva, okna, vrata, vsepovsod je s svojo roko vžgal pečat svojega dela. Saj ve vse, karkoli hočete, vse zna! Oni dan sem ga videl na strehi, ko je tesaril, pa spet drugi dan, ko je barval zidovje svojega domovanja, danes pa vihti dleto nad grčo lesa in izpod njegovih prstov se oblikuje glava fantiča, zdaj zdaj se nam bo prisrčno nasmejal. Kakor stvarnik, kakor čarodej nam iz lesa in kamna, iz gline in mavca in s čopičem pravzaprav iz nič ustvarja ljudi, hiše, drevesa, cerkve, svetnike, konje in krave, vse naše življenje in zemljo, po kateri hodimo.
»Le kje si zagledal luč sveta, da si vse tole doživljal in pregledal?« sem ga vprašal, potem ko je zvedavo s pogledi iskal po vzroku mojega obiska.
»Moja rojstna vas je Zagorica v Dobrepoljah. Lepa, zdrava dolenjsko-kraška vas, rodil pa sem se 26. septembra 1895. Čakaj! Vzela bova knjižico »Moja pot«, kjer sem tole napisal: Naša vas se razprostira od vzhoda proti zahodu na lahno valoviti ravnini pod pobočjem gorovja, ki obkroža dolino. Hiše in poslopja se tesno stiskajo in se izrivajo s čelom proti sredini, kakor da jih cesta, vaška pot, magnetično privlači. Živel sem svoja otroška leta kakor vsak vaški otrok. Z bratom sva vse oblezla. Pod streho, na izbi, na frčadi in za dimnim obokom, vse sva morala pretekniti. Pogosto sva našla velike zanimivosti, ki sva jih privlekla na dan. Med prečudnimi posodicami, neobičajnim orodjem sva odkrivala raznovrstno obsekane kose lesa, rogovile in rumene češminove korenine, vsakovrstne podobe, cele ali samo njihove dele _ kajti,
moj oče je bil v mladih letih podobar samouk. Od vseh umetnikov samoukov so imeli izdelke mojega očeta ljudje najrajši.«
»Torej si že nekako podedoval svoj umetniški poklic?« sem ga prekinil.
»Da, mojemu očetu se njegovi upi niso izpolnili. Zaril se je v rodno grudo, jo v potu svojega obraza obdeloval in prekopaval, kakor jo je bil navezan iz ljubezni nanjo. Dneve in dneve, vseskozi pozno v noč se je ubijal s težkim kmečkim delom, prenašal breme nemile usode. Večere, noči si je lajšal z razvedrilom; omare so bile polne knjig z nabožno, zgodovinsko, literarno, gospodarsko vsebino; najbolj čislane so bile knjige o umetnosti, s slikami in slike. Brez slik ni molil rožnega venca; ko je molil, je ogledoval obenem slike v knjigah; brez njih se ni poslovil od dneva, brez njih ni bilo prave duševne pobožnosti.«
Prelistal je knjigo in nadaljeval:
»Tole pa sem napisal o materi: Mati se je od očeta docela razlikovala. Doma s premožne kmetije, je bila vse bolj realna od očeta. Med tem ko je bil oče bolj čudak, fantast, razdvojena narava, je bila mati zgled in vzor matere, ki ve, kako je treba prenašati življensko breme in kako si ga mora človek v tej borbi sam uravnavati v korist in napredek svojega zaroda. Trudna je sklanjala od skrbi razorano lice nad nami dojenčki, njene jasne, sivomodre oči so nas zrle kakor pogled skozi daljave . . . Materine, po navadi zaprte in sklenjene ustnice so nam vzbujale neskončno zaupanje. Njena brezmejna ljubezen nas je učila ljubezni do Boga. Živo verna je molila in v molitvi, pogovoru z Bogom, dobivala tolažbe in moči, s katero pomočjo je prenašala vse težave. Ko je zvečer z nami domolila in opravila gospodinjska dela, je redno v kotu na peči sede, s sklenjenimi, z rožnim vencem ovitimi rokami, objemajoča noge do stopal, molila in molila. Ljubezen do molitve, do vere, se nam je vtisnila v globino čustev in ta ljubezen, z njo nerazdružljiva rana vera v Boga, je postala za nas dogma, tesno povezana z otroško ljubeznijo do matere.«
»Kako si kot otrok doživel svoj nagon po umetniškem poklicu?«
»Imel sem kaj malo časa za take stvari. Bil sem neprestano zaposlen z zibanjem. Od pomladi do zime in naprej, vsak dan sem otročiče zibal, ujsal in drajsal. Mati je bila na polju, oče v gozdu, jaz pa sem jim nadomeščal mater, jih ujčkal tako, da je zibel v kljunih preskakovala in trkala z obema zamajema do tla; tlačil sem jim v usta culo, tajal v ustih sladkor in mazal cunje, žvečil kruh in ga jim mašil, da sem jih tolažil, kadar so se drli od gladu ali preden so zaspali. Odeval sem jih, če so se razkobacali, otiral in brisal jim ponesnaže-na rdeča bedrca in hrbtke; dojil jih z gobco tako izdatno, da se jim je cedilo mleko po telesu in po-odeji. Ko so zasnuli, sem napravil nad zibko lok, ga pregrnil z ruto, da sem jim zastri oči in jih ubranil muh. Zoper bolezni sem jim na zibko začrtal morsko taco, peterooglo zvezdo v eni potezi z desne na levo, kakršne smo imeli načrtane na vratih svinjaka, hleva in hiše. Oče je posvečal z največjo skrbjo vso pozornost meni kot dediču njegovih neizpolnjenih želj. Ko sem imel tri leta, mi je bila najbolj dragocena igrača rdeče-plav svinčnik, ki mi ga je oče prinesel s sejma. Risal sem po zidu groteskne figure vseh ljudi, ki so me obdajali. Pozneje v osnovni šoli sem se lotil vsakega materiala, s katerim sem upodabljal svoje miselne predstave stvari, ki sem jih opazoval. Z ilovico sem se seznanil prav slučajno. Neke spomladi so pričeli tik ob naši hiši kopati vodnjak. Izmetavali so s prstjo in kamenjem tudi obilo rdeče gline. Z ostalo vaško otročadjo smo iz kupov gline zgnetli najrazličnejše figure. Z ilovico smo krasili tudi vse planke in hišne stene. Z glino, raztopljeno v vodi,
nismo samo mazali, tudi tiskali smo. Klišeje smo izrezavali iz korenja v obliki zvezd in krogov. Za veliko noč, ko se je redno hiša na novo prebelila ter smo dobili od staršev dovoljenje in pobudo za okrasitev, smo stene v veži in med okni po našem okusu in po svoji všeči s temi zvezdicami in krogi potiskali in okrasili. Tudi orodje za obdelavo lesa sem si sam delal. Žeblje sem ob koncu sploščil in so mi bila za dleto. Posebno oni žeblji so mi dobro služili — ki jih je stisnil vlak! Lesenim bogcem sem oči napravil z razbeljenim železom.«
»Kako pa si kaj vaško šolo preživljal?«
»V šoli sem imel dobre uspehe. Bil sem zmožen na vse odgovarjati hitro, gladko; tudi se mi je vse hitro zlezlo v glavo. Vendar sem si zelo čudno vsako stvar zapomnil. Snov sem si zapomnil po straneh, kjer je bila napisana ali natisnjena, v sredi, na koncu ali bolj v začetku, po močnejši ali drobnejši pisavi in tisku, po zamazanih in pomečkanih straneh, priganjenem voglu, po podčrtanih in medstranskib vložkih. Odločevale so tudi moje risarije na obrobljenih straneh. Po takih oblikanih znakih sem si bil uredil v spominu vso učno tvarino. Kajpada ta moj posebni način — učnost svoje vrste — je dosegel snov le do izvestnih izmer in rad priznavam, da ni bila to prava, splošna običajna učnost. Bila je znak učne inteligentnosti na posebni umetniški poklic, za moj bodoči poklic, kar so moji predstojniki pravilno upoznali.«
»Potem so te dali v Ljubljano šolat za umetnika?«
»Leta 1906. sem prišel prvič v mesto. Z očetom sva izstopila med množico kmetov in kmetic, prihajajočih po kupčijskih opravkih od naše plati; med jer-baščki in cajnami, nabasanimi Žaklji, koši in kurniki smo se s težavo prerili na prosto. Nosila sva s seboj velik sveženj mojih umotvorb. Vsi so mislili, da odhajam v škofovo šolo, da bom kedaj za gospoda. Ko jim je oče razlagal, da me pelje v tako šolo za umetnike, so se čudili: »Kaaj, kaku, za malarja in podobarja, pa u šule? I jou, saj bi ga dal! Zakaj pa ne k „piltavrskem” majstru?« In tako sem pričel. Skončal sem kiparski oddelek tehnične srednje šole, dovršil umetniško akademijo na Dunaju in nadaljeval študij v Pragi.«
»Kdaj si se prvič v javnosti pokazal?«
»Leta 1918., ko sem prejel za osnutek spomenika Kreku nagrado. Tudi revije so že pričele pred tem objavljati reprodukcije mojih del. Ko sem se šol najedel, sem se osamosvojil in pričel ustvarjati svojsko. Takoj po svetovni vojni sem prvič razstavil, kmalu sem prodrl oklep nezaupnosti in sam ali pa s svojimi vrstniki smo se odločno in vztrajno podali na pot. Doslej so bila moja dela razstavljena v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Mariboru, Splitu, Novem Sadu, Sarajevu, na Reki, Dunaju, v Hodoninu na Češkem, v Pragi, Berlinu, Parizu. Barceloni, Amsterdamu. Benetkah, Londonu, New-Yorku in še drugod.«
»Ali se spominjaš vseh važnejših del, ki si jih do sedaj napravil?«
»V Ljubljani stojita pred opero spomenika Borštnika in Verovška, v Do-brepoljah pred cerkvijo spomenik padlim vojakom, nekaj spominskih plošč (Dr. Krek), mnogo nagrobnikov in kipov v cerkvah ter kipov na nekaterih palačah.«
»Kakšen material najrajši uporabljaš za svoja dela?«
»Vsakršen: kamen, les, barvan cement, tolčena pločevina, v slikarstvu pa pretežno le oljnate barve.«
Tako. Vstal je, se ogrnil v plašč in me povabil, da si ogledam njegovo razstavo v Jakopičevem paviljonu. Spotoma mi je še povedal.
»Zdaj vodim uspešno nad deset let kiparski oddelek na srednji tehniški šoli in že so najmlajši umetniki skoro izključno moji učenci. Načrtov
Veseli pastirji.
— teh nikoli ne zmanjka. Rad delam in z veseljem. Brez dela si življenja niti misliti ne morem. Umetnost je zame vse. Razmere, v katerih živi danes slovenski umetnik, niso rožnate. Verujem pa v vedrost in zdravje naroda, ki si' korak za korakom pri-
bližuje vsem pridobitvam naše umetnosti.«
Stopila sva v razstavni paviljon. Ogromne slike mesta Ljubljane naju pozdravijo. Barve, črte, sonce, sence, svet umetnika! Ko stoji tako sredi svojih del, zemeljsko neznaten, se spričo vseh teh del širi iz samega sebe in njegov smehljaj je poln vere v svojo lastno ustvarjajočo moč.
PAVEL KUNAVER:
SKRIVNOSTNA POTA LJUBLJANICE
(Nadaljevanje.)
I ekom svojega obstanka sem že marsikaj videla in doživela, kaj takega kot v Cerkniškem jezeru pa še ne. Še vsako jezero, v katerega me je do sedaj usoda pripeljala, je imelo na koncu odtok, ki je po površju zemlje odvajal vodo dalje v druge reke in v morje. Tu pa sem že dvakrat morala pod zemljo in to Cerkniško jezero se je še vse drugače odlikovalo s svojimi posebnostmi.
PluamsViD polče
Rahpoci dolma
Z
CerhmThp jezero VetiKaKarlouica 7
LpŽKp polje
Prerez črez Planinsko polje. Rakovo dolino. Cerkniško jezero in Ložko polje in zvezne podzemske jame.
Le en dotok, Cerknišca po imenu, je od severa pritekel po površju kakor drugi potoki drugod na zemlji. A cela vrsta dotokov v to čudno jezero je pritekalo kar iz mnogoštevilnih lukenj v dnu in ob robu jezera. Močni potoki, kakor Lipsenjšca, Žirovnica, Martinjšca in Trese-n e c, vsi so pripovedovali prečudne zgodbe, ki so jih doživeli pod zemljo. Tako je opisovala Lipsenšca prekrasno Križno jamo, v katero je človek prišel že 3600 m daleč, a še ne do konca; največ je vedel povedati Tresenec in vode, ki so vrele iz Mrzlika, Suhadolce in drugih bruhalnikov. Ni čudno, saj so napravile pod zemljo daljna pota, ko so padle gori na Snežniku in Javorniku. Niti trenotka niso imele časa, da bi se združile v potok, rečico, ali da bi mogle vsaj s studenčkom poživljati žejne ljudi. Pogoltnile so jih takoj silne množine razpok v zemski skorji, mnogokateri prepadi in celo nekatere ledene jame. Globoko, globoko so morale med skalne plasti, kjer so se šele začele združevati in po svetu neznanih jamah teči v smeri Cerkniškega jezera.
Tod v Cerkniškem jezeru smo poplavile celih dvajsetpet kvadratnih kilometrov. Škode pa nismo napravile velike, ker tod je človek že vajen vode in se je s svojimi selišči po večini zadosti daleč umaknil od naše nevarne bližine.
Našega čudnega potovanja pa ni bilo konca. Tudi Cerkniško jezero ni kakor druga jezera na zemlji. Zvesto oklepa svoje vode na vseh straneh in nobena dolina ne vodi iz njega, ki bi jo mogla voda uporabljati.
Toda dno jezera! Tako je kakor sito! Trdno skalovje je na premnogih mestih preluknjano in razpokano in vsako razpoko je voda že v davnih časih pričela dalje razjedati in razširjati. Tako so nastale premnoge ponikve, ki nekatere potoke in rečice popijejo, še predno so se mogle razliti po jezerskem dnu. To pa se godi le ob suši in nizkem vodnem stanju. Tako vam izgine ubogi Tresenec po kratkem površnem teku že v ponikvi Levišče. Potok Gra-hovščica izginja v premnogih luknjah, ki se pojavijo v strugi, ko priteče na jezerska tla. Preluknjano Retje požira močni potok Žirovnico. Veliki Stržen ali Jezerska reka, s katero sem tudi jaz pritekla na Cerkniško jezero, v navadnem času oddaja zaporedoma svojo vodo v nova skrivnostna pota, v katero jo vodijo neštevilne luknje v ponikvah Ajnce jame, SitariceU) Rešeta(!) in Vodonosa. Kar pa je ostane, ko je Stržen velik ali jezero še polno, jo čakajo široko zevajoče ponikve prav na zapadu jezerske kotline, kamor priteka tudi Cerknišca po svojo usodo.
Jaz sem srečno ušla vsem pastem, ki so bile nastavljene ob poti. Tudi skrivnosti Zadnjega Kraja, čudovito lepega zaliva Cerkniškega jezera prav pod samim visokim Javornikom, nisem videla. Vendar svoji usodi nisem ušla. Pritekajoče vode nekoliko, nekoliko pa burja so me z drugimi sestricami gnale tja na skrajni zapadni konec jezera. Strma so tam pobočja in v njih se mi je odprlo ponikev na izbiro. V skalah na široko zijajo med drugimi Rakovski mostek, Velika in Mala Karlovica, Svinjska jama in Narti. Najbolj všeč mi je bila Velika Karlovica, ki v skalah odpira svoje žrelo kar dvanajst metrov široko.
Z Rogom, svetli dan! Črna tema me je obdala in v mogočnem curku sem s sestricami zdrevela v podzemlje. Zdaj smo se stiskale, zdaj v majhnih podzemskih jezerih razlivale in hitele dalje, dalje. Sestrice, ki so v jezerskem dnu že preje izginile, so se nam iz skrivnih lukenj zopet pridruževale. Tako smo hitele po silnih podzemskih rovih dalje. Mnogokrat smo tekle skozi dvorane, ki	so	jih	na krajih, do kamor nismo	segle, krasili tisoči lepih kapnikov. Tudi	so	se	tu in tam odcepile od našega pota jame, više ležeče, po
katerih je v nekdanjih časih tekla voda. Tam so se šopirili posebno krasni kapniki.
Čudno! Vse naše sestrice niso ubrale isto pot! V dnu Cerkniškega jezera so se nekatere zbrale in jo ubrale svetu še popolnoma neznana pota pod visoko planoto Menišijo proti severu, kjer so prišle na dan pod imenom Bistra oh robu Ljubljanskega barja.
Me pa smo si v temi utirale pot od Cerkniškega jezera kake tri kilometre daleč. Nato se je jama močno razširila in posvetilo se je. Pridrle smo v sotesko, kjer je bilo komaj mesta za nas. Petdeset metrov visoke stene so nas obdajale. Modro nebo se je svetilo visoko nad nami. Pa le za kratek čas! Že po	nekaj	sto metrih smo priplavale	pod krasen naravni most. V
ozkem loku	se	vzpenja nad sotesko. Kako je	neki nastal? Le ostanek nek-
danjega jamskega stropa je; torej je bila dvorana nad vodo tukaj do petdeset
metrov visoka. Takoj za tem mostom pa nas je sprejela zopet tema — a le za malo časa, kajti tod se je v davnih časih podiral strop za stropom in nastala je široka, nad dva kilometra dolga in dokaj široka dolina, po kateri teče potok Rak. Prestopile smo bregove, a škode tod nismo naredile, ker živi tod le nekoliko žagarjev in mejnih stražnikov. Pač pa smo po kratkem nadzemskim tekom dospele do ogromne skalne stene, ki je ležala preko naše struge — toda glej, v steni luknjo! Visoka je do 12 m in dolga 18 m. Udrle smo skozi ta naravni predor dalje proti zapadu. Nad tem predorom se vzpenja mogočni skalni svod in celo cesta vodi preko njega in stara kapelica stoji na njem. Ljudje imenujejo ta kraj Veliki naravni most.
TOctla ttolfieuha plar'Ye^y^/'
Črni potok
S7 '^/31
rpostofna*,
l	12^DAj)auomtlt.
M /'
...mfa-polja/Šl [
Nadzem- ( °v 5K1 loti X\ \
Pcdzemslu tolt H *.
»X INerazfshant ! ^ ' rlclf
hm 10 o
- , .eQ=rCn> jezero^ ^
J. Postojnska jama, 2, Jama Črnega potoka, 3. Črna jama, 4. Magdalenska jama, 5. Pivka jama,
6. Zapadni rokav Planinske jame s Pivko, 7. Cerkniški rokav Planinske jame, 8 Planinska ali malo-grajska jama, 9. Mlinski potok, 10. Jama Rakovega potoka, 11. Veliki naravni most, 12. Stranska jama, 13. Mali prirodni most in soteska kneza TVindischgrdtza, 14. Velika in mala Karlovica, 15. Izvir Suhadolca, 16. Ponikva Vodonos, 17. Ponikva Retje, 18. Razne ponikve, 19. Izvir Jezerskega potoka,
20. Ponikva Golubina.	(Po G. A. Perku — P. K.)
Komaj pa smo pritekle na nasprotno stran tega prirodnega čudeža, smo se znašle zopet v temni soteski, kjer je naše šumenje strašno odmevalo. Pa le kratka je bila naša pot — silno, mogočno, črno žrelo je zazijalo pred nami in že smo zgrmele v temo. Tod je človek le še malo hodil. Nato pa smo tekle en kilometer daleč po krajih, ki jih še nikdo ni videl. Tesno je tam notri mestoma! Komaj smo se pretisnile, ko nas je bilo toliko, in ni čudno, da so zaostajale nekatere sestrice in poplavljale kraje za nami. En del sestric nas je tu zapustil, in sicer pri severnem stebru Velikega naravnega mosta, in odhitele so po neznanem, a krajšem potu proti Planinskemu polju.
Me smo tekle po silnih ovinkih najprej proti zapadu, nato pa smo zavile proti severu. Soteske so se menjavale z dvoranami, ki so bile na višjih mestih lepo okrašene s kapniki. Do teh krajev je prišel pogumni človek tam od severa. Toda še predno smo pritekle do onega izhoda pri Planini, sem doživela nekaj čudnega.
V naše šumenje se je pričelo mešati neko daljno grmenje, ki je postajalo vedno močnejše. Črna tema nas je še obdajala, dasi smo tekle že pet kilometrov pod zemljo. Nenadoma pa se je jama razširila in povišala v silno dvorano. Naša struga je postala do 30 m široka in do 70 m visoka, a iz naše prejšnje struge smo skočile v objem velike podzemske reke — Pivke, ki tod priteka od zapada. V divjih podzemskih vrtincih smo se objemale z novimi sestricami, ki so bile ravno tako kalne kot me, saj so imele za seboj veliko pot nad zemljo in pod njo.
Ena od sestric, ki je prišla prav k meni, mi je pripovedovala, da je pritekla na dan nekako deset kilometrov južno od Postojne. Zaradi nalivov se jih je združilo toliko, da so začele kot reka Pivka prestopati bregove. Ko pa se jim je pridružila še rečica Nanoščica, ki izvira v bližini slavnega Predjamskega gradu, je bila struga mnogo premajhna in poplavile so velik del Pivškega polja pri Postojni.
Nedaleč od mesta samega pa je kalno vodo požirala ogromna črna jama, P o-stojnska jama, ki slovi po vsem svetu. Dasi je bila Pivka močno narastla, vendar daleko ni mogla napolniti vseh jamskih prostorov. Drla je po silnih podzemskih soteskah niže doli proti severovzhodu in sprejemala milijone kapljic, ki so pritekale po špranjah in jamah iz gornjih jamskih delov. Te pa so pripovedovale o čudežih, ki jih ni mnogo na zemlji. Milijone malih in velikih kapnikov se svetlika v gornjih jamskih predelih v električni luči tam, kjer je človek napravil pota v kamenitem gozdu kapnikov. A večji del Postojnske jame je še nedostopen navadnim ljudem in v temi se skriva še premnogo čudno-krasnih dvoran s kapniki vseh mogočih barv, oblik in velikosti. V eni teh dvoran so namestili znanstveniki steklene in druge posode, v katerih so male umetne podzemske jame, z vsemi raznoličnimi podzemskimi živalmi, ki nimajo nobenih oči in vendar svobodno potujejo po črni temi s pomočjo neizmerno razvitega tipa.	(Dalje.)
VIKTOR PIRNAT:
RIŽ, KRUH VZHODNIH NARODOV
i rastline po svetu, ki hi bila tako razširjena, kot je riž. Saj jo tudi pri ^ nas pozna vsako dete, ki kaj ceni mlečni riž, ali vkuhan na juhi ali pečen, pa rižev narastek, polit s sladkim malinovcem in še to in ono. V vsaki hiši je doma, na vsaki mizi dobrodošel.
Vse to pa še ni senca tega, kot se ceni in uporablja ta žlahtna žitarica v vzhodnih deželah, kjer ji je pred več kot pet tisoč leti tekla zibelka. In do-
čim dajemo pri nas prednost rižu na juhi ali sploh v kaki tekočini, uporablja kuharica na daljnem vzhodu le toliko vode, da izstopi iz riža bogato lepivo, ki sprime riževo zrnje. Tako goščobo je pri količkaj spretnosti mogoče uživati s paličicami, kot ste gotovo že čuli, da jih uporabljajo osobito Kitajci in Japonci mesto žlic.
Najvažnejše rastline za ves svet so žitarice. Ne le najvažnejše, tudi najdragocenejše so. Vi tudi veste, zakaj. Ker vsebujejo škrob in pa beljakovino, ki je prepotrebna redilna snov. Tudi vam je znano, da spadajo žitarice med trave. In te plemenite trave ceni vsak narod drugače. Na splošno imenuje njene sadove kratko: žito. Vendar pa si zamišljamo mi v Srednji in Južni Evropi tu predvsem pšenico, dočim je pojem za žito pri Nemcih prvenstveno rž, Švedom ječmen, Severoamerikancem koruza, vzhodnim narodom, Indijcem, Kitajcem in Japoncem, pa riž. Pri nas navajamo žitarice v sledeči vrsti: pšenica, rž, ječmen in oves, v toplejših krajih pa se jim pridružijo še koruza, leča in riž. To so imena celih travnih razredov, ki imajo potem vsaka po več vrst in posebnosti.
Najbrž ste že kdaj izpuknili žitno bilko na polju in si jo pozorneje ogledali. Steblo ima votlo, na več krajih prekinjeno z debelejšim vozlom. Mar veste čemu to? Da je steblo trdnejše in proti vetru odpornejše. In na vozlih odganjajo tudi dolgi travnati listi. Končni tanjši pecelj nosi klas. Čim bolj je poln, tem bolj se nagiblje in ziblje v vetru, da je lepota pogledati valujoče žitno polje. Kot nikdar mirna morska gladina. Tudi riževa rastlina je taka. Spočetka se zdi rižev klas močno podoben ječmenovemu, kasneje pa se raz-košati v latje. Vsak cvet ima šest prašnikov, dočim jih imajo naše žitarice le po troje. Rižev klas je brez res ali pa so iste le zelo kratke. Klas vsebuje 30 do 100 drobnejših ali debelejših belih zrn.
Riž je močvirnata rastlina in brez dovoljne vode rastlina ne uspeva. V drugi polovici aprila je na daljnem vzhodu kaj živahno po poljih. Kot pri nas in še več je ljudi, mož, žena in otrok, ki brbljejo po črni mastni zemlji in jo rahljajo. Pri tem brodijo skoro do kolen po ledeno mrzli vodi in blatu. Pa so ljudje utrjeni in jim to nič ne škodi. Mnogi si v zadnjem času tudi umišljajo amerikanske gumijaste škornje, ki jih varujejo pred mokroto. Že pozimi so spustili na svoja polja vodo, da zgnije plevel in tako pognoji zemljo. Leto za letom, desetletje za desetletjem gojijo riž na istem kraju in bogata zemlja se ne utrudi in ne izčrpa.
Obdelovanje zemlje je še kaj priprosto. Kot pred tisočletji. Z motiko kopljejo ali pa vlečejo konjički staroverski plug. Še več uporabljajo za to bivole. Če kmet zemljo prekopava, mora hoditi ritenski. Med tem ko eni rahljajo zemljo, popravljajo drugi male nasipe, ki ločijo posamezna polja. Ti pol metra visoki nasipi so tudi edina pota čez ona polja. Zemlja je dragocena in pota so skrajno ozka. Dva voza se le redko kje lahko srečata.
Ker je treba napeljati na polje vodo, so riževa polja večinoma na ravnem. Spelje se tja bližnji potoček ali reka in med posameznimi nasipi so napravljeni majhni prelivi, da se voda preteka in nateka povsod. Marsikje morajo napeljati vodo kilometre daleč. Primeri se tudi, da leži kako polje više od drugih. Tedaj morajo črpati vodo gori s posebnimi črpalnimi kolesi. Tako kolo je podobno mlinskemu kolesu. Poleg njega je zabit v zemljo dolg kol, za katerega se kmet drži, ko z nogami stopica po kolesnih lopatah in tako poganja kolo, ki na drugi strani meče vodo v višje ležeči predel.
Težko in naporno je tako obdelovanje polja. Pa to je šele začetek. V
bližini hiš so že prej nasejali riž, potem pa pukajo tam mlade svetlozelene rastlinice in jih v majhnih šopih sade po razoranem in razkopanem polju. Vse se seveda vrši v vodi. Tedaj mora na polje spet staro in mlado. Doma posejano seme je v 5 do 6 dneh skalilo in koncem maja ali v začetku junija prične presajanje. Voda tedaj ni več tako mrzla kot aprila.
V	ravnih vrstah potiskajo sadike nekako 20 cm vsaksebi v zemljo. To je kaj umazano delo. Ni čuda, če tudi tamošnje ljudi bolj vleče v mesta, kjer so se mladeniči privadili kot vojaki ugodnejšemu življenju in tudi dekleta silijo v večje kraje kot tovarniške delavke. Je to podobno kot pri nas. In kdo bi jim slednjič zameril!
Vprašujete se morda, čemu obdajajo riževa polja z nasipi? Če bi bilo vse prostrano polje ena sama vodna površina, bi povzročal veter na vodni gladini take valSve, da bi izkoreninil, izruval iz zemlje mlade sadike. Zato je razdeljeno vse polje na manjše dele. Njive morajo ležati tudi tako, da so zavarovane proti vetru in da je mogoče spustiti z njih vodo v slučaju hladnega vremena in pa v času žetve.
Kot vidite, ni skoro potrebno, da bi se zemlja gnojila, ker prinaša voda s seboj mastno blato, ki je izvrsten gnoj. Vendar podjetnejši kmetje vozijo na polje tudi človeški gnoj in uporabljajo ponekod celo umetni gnoj. V Egiptu n. pr. oskrbuje, kot znano, že od pradavnih časov gnojenje sam mogočni Nil, ki poplavi cele pokrajine z debelo plastjo mastnega blata, v katerem riž izvrstno uspeva.
Tako nastopi poletje.
Pokrajina nudi nepozaben pogled. V ozadju temne, z gozdi pokrite gore, planjava pa ena sama smaragdno zelena preproga. Kot velika nepravilna šahovska deska leži pred človekom. Le nekaj mladih ozkih potov križa obširna polja. V začetku septembra prične riž cveteti in polagoma se bliža žetev.
V	času, ko žito zori, se voda spusti s polj, kjer zavlada živahno vrvenje. Bliža se žetev, čas veselja za pridnega kmeta, pravi kmečki praznik. Saj je slaba letina le redka in poljedelec dobi spet kruha za svojo družino.
Tudi žetev se vrši počasi in po starih običajih. S srpom požanjejo vsak šop zase, šope zvežejo v snope, ki se posuše v velikih kopicah ali na neke vrste kozolcih. Odrežejo le zgornji del slame s klasjem. S posebnim zobatim česalom spravijo zrnje s klasja, potem pa si urede gumno, kjer zrno luščijo, kar sredi polja na uglajenem prostoru. Bivole gonijo v krogu tako dolgo po zrnju, da se je sezulo z lusk oz. plev. Potem zrnje vejajo. Eden stresa zrnje polagoma na zemljo, drugi pa maha s papirjem ali piha z velikim mehom, da odnaša pleve. Če je veter že v zraku, jim delo samo olajša. Nič se ne poslužujejo strojev. Čemu tudi! Časa jim ne primanjkuje in stroji so tako dragi.
Najvažnejše riževe dežele so: Japonska, Kitajska, Prednja in Zadnja

Krasni stopničarski nasadi riža na Filipinih.
Indija, Filipini, Sundski otoki, Cejlon in Madagaskar. V Ameriki države: Carolina, Georgia, Louisiana, Mississippi, Zapadna Indija, Brazilija in Para-guay ter v Evropi Španija, Severna Italija, Jugoslavija in Grčija. V Evropo uvažajo riž indijske države Birma, Siam in Kočinkina ter Java in deloma Japonska.
Culi ste, da raste riž tudi pri nas in vem, da vas to sedaj najbolj zanima.
V	naši banovini kot tudi v bližnji soseščini ga ni. Je le še prehladno pri nas.
V	Dunavski banovini, v takozvanem južnem Banatu pa so že taki nasadi. Okoli 50 ha jih je. Precej jih je tudi v Zetski banovini okoli Skadarskega jezera, največ pa v Vardarski banovini v Skopski kotlini, na mnogih mestih ob reki Vardar in njenih pritokih, posebno mnogo pa ob Bregalnici v Ko-čanski kotlini. Tam jih je nekako 1500 ha.
»Ob deževju in ko se topi sneg, prinašajo Bregalnica in njeni dotoki mnogo rodovitne naplavine in obnavljajo tako plodno zemljo ter jo tudi dobro namakajo, napeljani po mnogih vadah po njivah in vrtovih. Kočanska kotlina je naravnost razkošno rodovitna, takorekoč najbolj na našem jugu. Srednji najnižji del, ki se imenuje Korito, je razen nekaterih močvirskih oddelkov, zarastlih z bičjem, ves zasejan z rižem. Riž je glavni proizvod te kotline. Po riževih poljih („orizišta”), ki se razprostirajo na široko ob Bregalnici in pritokih, je napeljana voda po posebnih prekopih, stoji tam po 40 dni, dokler je riž ne vsrka ali dokler ne izhlapi; nato se napelje nova. Kočanski riž slovi kot najboljši v Macedoniji. Radi močvirij in radi vode, ki izhlapeva po riževih poljih, je Kočanska kotlina zelo nezdrava in malarija je tu stalna bolezen, posebno poleti, ko vlada neznosna vročina, ki je celo hujša nego v južni Macedoniji. Vsled tega po dnu kotline, med rižnimi polji, skoro ni selišča, marveč ob robu, kjer se nahajajo mnogoštevilna in bogata sela.« (Anton Melik Jugoslavija, II. del.)
Vendar je poraba riža pri nas večja kot ga nudijo domači nasadi. Osobito tam doli na jugu bo treba gojenju riža posvetiti več pažnje. Vendar znaša letni proizvod zdaj že nekako 2500 vagonov zrnja.
Nemci so včasih dobivali riž iz Amerike, zdaj ga uvažajo iz južne Evrope. Morda tudi iz Jugoslavije. Tega nisem mogel dognati.
Človek bi skoro ne mogel verjeti, kako važno hranivo je riž. V Aziji je to skoro izključna hrana prebivalstva. Kot sem že omenil, ga v vodi le omehčajo, da se sprime v kepe, in skoro brez vsakih pridatkov ga uživajo milijoni. Večina s paličicami. In kako so urni pri tem! Nič manj kot z žlico. Dve palčki ima vsak v rokah in tako spretno nosi svoj ljubi riž v usta, da jih človek kar občuduje.
DRAGO HUMEK;
NEKAJ O SPAJANJU PLOŠČEVINE
ovinske kose spajamo lahko na več načinov. Kovač zvari oba konca % kolesnega obroča s pomočjo ognja. V bolj modernih delavnicah varijo avtogensko s silno vročim plamenom ali pa tudi z električno iskro. Sodar spoji dva konca obroča z zakovicami. Klepar pa spaja kose plošče-vine z lahko taljivo kovino. In o tem spajanju ali 1 o t a n j u vam hočem kaj povedati.
Lotanje imenujemo spojitev dveh kosov kovine s pomočjo lahko taljive
kovine. Navadno uporabljamo za tako delo zlitino iz svinca in kositra, ki se tali že pri 180 do 300" C. Na tak način lahko spajamo navadno železno (črno) ali pokositreno (belo) ploščevino pa tudi ploščevino jz bakra ali medenine.
Za spajanje potrebujemo le malo orodja in drugih pomočkov. Najvažnejše je spajalo iz bakra, ki si ga spreten človek lahko sam izdela ali si ga pa kupi v trgovini z železnino. Spajalo je v obliki sekirice skovan, 5 do 10 cm dolg kos bakra, ki je nasajen na 5 do 8 mm debeli in 20 do 30 cm dolgi železni, z lesenim ročajem opremljeni palici (sl. 1. a). Razen take oblike uporabljamo tudi spajala s piramidastim obkončkom (sl. 1. b) ali pa nasajena tako, da tvorijo z železno palico premo črto. Spajalo mora biti bakreno zato, da ostane zadosti dolgo časa razbeljeno. Železo bi se prehitro ohladilo.
Sledeči pomoček je spajalna kovina, ki sem jo omenil gori. Dobimo jo takisto v trgovinah z železnino v obliki 30 cm dolgih palčic. Ker se taka raz-taljena kovina prime samo popolnoma čistega površja druge kovine, moramo
Slika 1.
imeti za čiščenje posebno spajalno tekočino, ki jo napravimo tako, da raztopimo v steklenički solne kisline nekaj koščkov cinka. Pri tem pazimo, da je steklenička odprta in da ne vdihavamo razvijajočega se vodikovega plina.
Za razgrevanje spajala uporabljajo kleparji posebno pečico. Lahko pa razgrejemo spajalo tudi na vsakem ognjišču, pa na špiritnem ali plinskem gorilcu. Za hitrejše segrevanje nam dobro služi preprost meh, ki si ga lahko sami napravimo.
Spajanje se vrši na sledeči način:	mesto, kjer hočemo spojiti dva kosa
kovine, očistimo najprej mehanično s staro pilo ali malo strguljo, da se pokaže svetlo površje, nato pa namažemo navedeno mesto s spajalno tekočino. Predno razgrejemo spajalo, ga na ostrini takisto očistimo s pilo. Ko je razgreto, podrgnemo ostrino po kosu salmijaka ali pa ga hitro obrišemo in za hip pomočimo v spajalno tekočino. Nato pritaknemo ob ostrino spajalno kovino, ki se raztopi in v kapljici prime spajala. Sedaj nesemo kapljico na mesto, kjer hočemo spajati in potegnemo po dotičnem stiku dveh kosov tako, da steče spajalna kovina na oba kosa in ju spoji.
Kakor vsako delo, zahteva tudi spajanje vaje in potrpljenja. Če se delo takoj v pričetku ne posreči, je morebiti spajalo premalo razgreto, ali ni dobro očiščeno mesto, kjer naj se kovinska kosa sprimeta, ali pa smo premalo očistili samo spajalo i. t. d.
V novejšem času dobimo v večjih trgovinah lične škatljice s tako zvanim »Tinol«-aparatom. V škatljici je malo spajalo, gorilec za špirit, da lahko raz-
grejemo spajalo, zvitek spajalne kovine in posebna maža za čiščenje kovine. Tudi že lahko dobimo spajalno kovino, ki ne potrebuje snaženja stikov, ampak izvrši to sama med spajanjem. Vsekakor pa je gori opisani stari način najboljši.
Za obdelovanje ploščevine je potrebno še nekatero orodje. V »Razorih^ sem že opisal kleparske škarje in leseno kleparsko kladivo iz bukovine ali ga-brovine. Kladivo je prizmatično ali pa valjasto. Pri delu potrebujemo često tudi navadno kladivo, ki ga imamo itak v zbirki orodja, in pa male ploščate klešče. Za razkovanje in zgibanje ploščevine si nabavimo kos debelega železa z ostrimi robovi. Kdor pa more, naj si omisli kvadratično ali okroglo nakovalce, ki ga zabijemo v lesen porungelj (sl. 1. c). Posebno uporabljiv je kleparski »rog«, ki lahko na njem zgibamo in upogibamo ploščevino (sl. 1. č).
Sedaj pa prvi praktični izdelek z lotanjem! Mislim, da bi izdelali sami nekaj kalupov za rezanje keksov. Za to delo si preskrbimo kos bele ploščevine. Dobri so tudi kosi konzervnih škatelj, reklamne ploščice iz ploščevine i. t. d.
Slika 2.
Iz ploščevine odrežemo lepo raven, 2 do 3 cm širok in 15 do 20 cm dolg trak. Vzdolž enega robu napravimo prigib (sl. 2. a). Tega delamo na ostrem kovinskem robu ali na nakovalcu z lesenim kladivom, da ploščevine ne raztolčemo (sl. 2. b). Tudi je treba pomniti, da prigib ne smemo popolnoma pritisniti ob ploščevino, ampak se tišči le rob, vzdolž zgiba pa ostane cevast prostor. Tako pripravljen trak lepo vpognemo, da tvori krožni obroč, ki mu segata konca za 3—5 mm drug preko drugega. Tam obroček spojimo po opisanem načinu, prej pa še odpilimo košček prigiba na koncu, da se oba kosa lepše prilegata. Vsak kalup mora imeti tudi locenj za prijemanje. Locenj napravimo iz malo ožjega traku in izdelamo prigib na obeh straneh (sl. 2. c, č). Seveda ga moramo na prej omenjeni obroč prilotati, kakor je razvidno na sliki. Ko je izdelek gotov, ga z mehko krpo očistimo, pri spajanju pa pazimo, da ne nesemo na spoj preveč spajalne kovine. Nikoli ne smemo izdelkov iz ploščevine snažiti z raskavim papirjem, peskom i. t. d.
Kalupi za rezanje keksov, krapov in drugih močnatih sladkarij imajo najrazličnejše oblike. Nekatere sem vam narisal (sl. 2. d). Pri upogibanju moramo paziti, da preveč ne zmečkamo ploščevine in da dobimo lepe oblike. Posebno lepo lahko napravimo oblike sadežev, pa tudi živali. A to ni za začetnika!
Naj ne bo dijaka brez mladinskega lista „R A Z O R 1“ !
IRMA SCHELIGO:
O NARODNI UMETNOSTI
I poglejte, kdo izmed vas mladih še ni posvetil svojih lepih misli domači grudi in ljudskemu srcu, ki bije na tej grudi? Gruda, ti zemljica uaša, ti smeh in jok naših detinskih let, ti si zakladnica onega ljudskega srca, katerega skromen delček smo tudi mi, ti in jaz. Ljudsko srce utriplje na naši lepi zemlji od pradavnin do danes; zvesto je. Ker črpa krepost iz lastne moči, dobroto iz zemlje, ki venomer daje, lepoto iz rož in pesmi, vzklilih v ljubezni, delu in trpljenju, zato ostane ljudsko srce vekomaj mlado. Živo in sveže išče vedno novih virov v pomlajenje samega sebe, iznajdljivo je in neutrudljivo je v zbiranju narodnih zakladov. Marljivo in spretno jih razvrščuje in opredeljuje. — Da, bogataš je narod! Vek za vekom zbira zaklade skrivnostni kamrici svojega srca. Mi, njegovi skromni otroci pa odpiramo to zakladnico ob posvečenih urah in segamo — morda z nespretnimi prsti, a z vdanim srcem po draguljih. Narodna poezija je neizpeta, večnomlada pesem. Odpri srce in pij iz njega živega vira! Narodni okus je vesel in mladosten.
Rdeči nagelj in rožmarin ga predstavljata. V ljudskem srcu diši po nageljnu in rožmarinu še takrat, ko je že davno mraz pomoril cvetje ljudske domišljije. Poglej v slovenski dom! Skozi majhna okna te pogleduje »fajgelček, najgelček, rožmarin«. A glej globlje, v sobo, če imajo mama god, ali je veselo gostovanje! Tu najdeš cvetje, šopke, ki jih ne dobiš pri nobenem vrtnarju.
Kaj mislite, kje je zrastlo to cvetje, kateri vrtnar ga je vzgojil? V ljudski domišljiji je pognalo kali, mojstra vrtnarja pa je našlo v spretnih rokah naših deklet in žena, tudi fantov in mož. Niti ne slutiš, da zraste izpod spretnih prstov iz korena, krompirja, pese in repe prelepo cvetje.
Poglejmo malo v »umetno vrtnarijo«! Vrtnarica ima pred seboj po barvi in po velikosti ločen material: repo, peso, korenje in krompir. Zbere si pripravne komade ter odreže temu ali onemu primeren kos v velikosti kakor si želi imeti cvet. Ta kos obreže toliko, da dobi temeljno obliko. Z navadnim žepnim nožkom izoblikuje potem cvet. Da bi videli, kako ji gre delo izpod rok! Komaj slediš z očesom spretnim in hitrim gibom njenih prstov. Korenje in pesa s krasnimi barvnimi odtenki, vidni posebno na prerezu, dajajo cvetje najfinejših barv. Poedine cvete natakne na zobotrebce ali na žico, jih barvno razvrsti — in šopek je gotov. Zdaj še rabi za šopek primerno vazo. Narodni okus je fin in je davno spoznal, da je treba skladnosti med cvetjem in vazo. Najbolj prikladno vazo za umetni šopek si narede spretne roke same. Beli repi z močnimi poganjki odrežejo spodnji del, da ostane vodoravna ploskev.
Tako repo postavijo na mizo in zatikajo vanjo umetno cvetje. Zelenje šopka tvorijo poganjki repe. Včasih dodajo še drugega zelenja. Najboljše pa je, da daš lahko zvečer umetno vazo v vodo, da se osveži, zelenje ti pa poganja in raste dalje. Potem obrneš šopek v vodi, da se ti osvežijo še cveti in tako se veseliš svežega šopka skoraj mesec dni.
Kdo izmed vas še se ni divil jeseni našim njivam, ko žare na njih velike rumene buče? Kakor sonca so, zlatijo mater zemljo in dajejo našim jesenskim njivam slikovit pogled. Priljubljena igrača otrok so, a spretna roka jim je pretipala še notranjost in tu je našla bogato skladovnico zanimivih semen, ki jih uporablja ljudska domišljija na sto raznih načinov. —— Ljudsko srce je verno. Križanemu prižiga večno lučko, zdaj plamti samo v srcu, zdaj jo prižiga dejansko v kotu kmečke sobe.
Kraljica naših polj, naših dedov sveta rastlina je pšenica. Legendaren je njen pomen. S spoštovanjem, s ponosom, s hvaležnostjo božajo naše oči zlata polja. Tu se spaja dobrota in lepota. Kruh! Zlati klas, reši nas!
Hvaležne roke naših kmetic spletajo male okrogle venčke — krone — iz pšeničnih klasov ter jih obešajo v zalivalo »v kot« svoje sobe. Tudi to je narodna poezija!
LORBER MARIJA:
POL SVETA V KOSU MILA
% / se, ki o tem dvomijo, vabim na ekskurzijo v tvornico mila »Zlatorog«.
W V obdravski prestolnici krenemo proti vzhodu v industrijsko središče Orešje. Od daleč že ugledamo veličasten napis »Zlatorog« na strehi mogočne stavbe. Kako pa bo z dovoljenjem za ogled tvornice? Vemo, da ekskur-zisti niso vedno dobrodošli. Le brez skrbi, vodstvo podjetja je vedoželjni mladini naklonjeno in ji radevolje razkaže in pojasni vse tvorniške naprave. V tvornici izdelujejo odlično pralno milo, razna toaletna mila, kristalno sodo, glicerin, milne luske »Ena« in čistilno sredstvo »Tri«, ki je na poseben način prepariran proizvod nafte.
Zanima nas predvsem oddelek za proizvajanje pralnega mila. Sledimo kemiku v veliko, svetlo dvorano. Vodi nas na galerijo ter nam z nasmehom pojasni:
Poglej si lestenček, v katerem brli večna luč. Iz bučnih semen so ga naredile spretne roke. Okusno so ga okrasile s pisanim koruznim zrnjem. Kakor zlatijo velike zelene buče naša polja jeseni, tako zlati večna lučka „kot“.
»Tu je naša kuhinja in tu naši veliki lonci - kotli z 1 ali 1 /4 vagon-sko vsebino. Posebno nenasitljiv je zadnji; za enkratno polnjenje potrebujemo za več sto tisoč Din sirovin. Naš kuharski program je enostaven:	proiz-
vajamo trdo natrijevo in mehko kalijevo milo. Bolj zapletena pa je dobava potrebnih snovi — posebno tolšč. Potrebujemo mnogo loja; v tu-zemstvu ga dobimo le Vs celotne potrebe, ostalo nam pošiljata Argentina in Avstralija, kjer se na širnih planjavah pasejo ogromna krdela govedi in drobnice. Oceanija
in Indija nas zala-	Tvornica	Zlatorog: naprava za destilacijo glicerina.
gata s kokosovim in palmovim oljem. Izmed lužnin nam nudi domača industrija natrijev lug in sodo; kalijev lug, pepeliko in smole uvažamo iz sosednjih držav.
Čudite se temu, da zaposluje tako velik obrat razmeroma malo število delavcev. Naša glavna delavna moč so razni stroji. Dvigalni žerjav na električni pogon spravi v ta oddelek vse sodčke z oljem in s tolščami. Druga mogočna sila — pregreta para — jih izprazni, nato odpremi tolšče stisnjeni zrak v vi-sokoležeče posode na galeriji. Iz teh zbiralnikov spuščamo olje in tolšče po potrebi v vrelne kotle.
Proizvajanje mila se vrši po sledečem redu: V tvorniškem laboratoriju se preizkusijo, analizirajo in	odobrijo	vse za izdelovanje potrebne sirovine. Nato
napolnimo kotle z lojem	in oljem	—	ali kratko s	tolščami; dodamo za trdo
milo lužnini natrijev lug	ali sodo,	po	potrebi tudi	smole. Evropa, Avstralija,
Amerika in Indija —• pol	sveta —	se	snide v naših	kotlih. Prvi kemijski pro-
ces je razmiljenje tolšč. To je prava pobuna, ki izbruhne, kadar pričnemo kuhati s pregreto paro. Stari zavezniki si odpovedo zvestobo, sklepajo se nova prijateljstva. Tako nastane vsled rovarjenja lužnin in pare med člani, ki so tvorili doslej — tesno spojeni, tolšče — popoln razdor. Člani zveze, tolščne
kisline in glicerin se ločijo — tolšče se razkrojijo. Tolščne kisline hitijo k lužninam in se z njim spojijo v milo. Glicerin pobegne k usedlinam. Proces traja približno 8 ur. Zadeva se popolnoma razčisti takrat, kadar poseže vmes sol in končnoveljavno loči milo od usedline. Po izsoljenju pustimo milo čez noč stati. Naslednji dan usedlino izsesamo, milo izpiramo in ponovno ločimo s slano vodo. Čez noč se zopet ustavi, prihodnji dan ga dokončno pripravimo in pustimo nato 24 do 26 ur na miru. Za oblikovanje in ohlajanje nam služijo najmodernejši stroji. Oblikovanje mila se je vršilo poprej v velikih posodah, v katerih se je milo popolnoma shladilo šele v enem ali dveh tednih. V naših napravah potiska kompresor milo v hladilne Staniče, po eni uri je milo popolnoma ohlajeno in oblikovano v velike plošče. Te razrežejo stroji v kose enake težine.
Kemik nas vodi nato v sosedno dvorano. Stroji ropočejo, delavci in delavke jim strežejo. Tu sušijo milo v posebnih sušilnih rovih, nato mu v avtomatični stiskalnici vtisnejo ime »Zlatorog« in znano tvorniško znamko. Par gibov — in že je milo vloženo v ovoj, naslednji delavec ga zlaga v zaboje. Vse se vrši tako hitro, da komaj sledimo. Tvornica izdela mesečno povprečno 25 vagonov pralnega mila.
Mehko mazavo ali klejevo milo dobimo iz cenejših tolšč — n. pr. iz lanenega, konopljinega in bombaževega olja, katerega razmilimo z jedkim kalijem ali s pepeliko. Tako milo je rjava ali zelenkasta snov z neprijetnim vonjem. Rabijo ga za pranje volne v tekstilni industriji, v barvarstvu i. t. d. Iz čistega natrijevega ali jedrnatega mila izdelujemo toaletna mila tako, da mu primešamo mleka, glicerina, alkohola, sladkorja in raznih umetnih dišav. Medicinska mila vsebujejo katran, karbolno kislino, lizol, žveplo i. dr. Noben izdelek ne zapusti tovarne poprej, predno ni natančno kemično preiskan. Vodstvo tvrdke stremi za tem, da nudi izdelke posebne narodnogospodarske prednosti.«
Ko nam je kemik razkazal in pojasnil vse naprave milarne, nas je povabil, naj si ogledamo še oddelek za pridobivanje glicerina.

A Š IVAN, meščanska šola, Novo mesto:
^ PLINSKI NAPAD
M e teden dni je bil javljen plinski napad na Novo mesto. Bila je sobota. j j Napad je bil določen za 4. uro in pol popoldan, zato je bilo na vseh šolah popoldne pouka prosto. Meščani so morali že ob 4. uri vsi v stanovanja ali na bližnji griček, Kapiteljski marof, odkoder je lep razgled na mesto. Že ob 4. uri so se vojaki pokazali na najvišjih točkah grička, kjer so postavili strojnice. Na magistratu sta stala vojaka skoraj nepremično ob strojnici. Čas prihoda vojnih avijonov je bil označen s sireno in konec z zvonjenjem v obeh cerkvah. Na Kapiteljskem marofu se je zbrala množica ljudi, ki se morda ni še nikoli zbrala v tolikšnem številu na tem mestu. Po ulicah si videl le: vojake, orožnike in stražnike, vse s plinskimi maskami. Ura je že kazala napovedani čas, ali avijonov ni bilo še nikjer. Bilo je sporočeno ob 5. uri, da so že v Kočevju in pridejo takoj. Torej 5 minut iz Kočevja v Novo mesto. Sirena je zatulila in motorna brizgalna je pognala kvišku velik curek vode. V zraku si zagledal tucat črnih »aeroplanov«, kateri so se spustili na bližnjo turščico in se potem zopet z glasnim kra-kra vzdignili in odleteli na drugo njivo. Torej pravih avijonov le ni bilo. Vojaki so vseeno spustili v zrak tri salve in zvonovi so zazvonili v znak, da je napada konec. Množica pa se je spuščala proti mestu, toda neutešena, ker ni zagledala brnečih ptičev, ki bi krožili nad mestom in metali plinske bombe nad zgodovinsko Novo mesto. Zakaj ni bilo plinskega napada, mi ni znano!
BISCHOF BRUNO, real. gimn. v Ljubljani :
^ ČLOVEK PRIRODE
^^krbinasti vrhovi pošastno kipe v temno nebo in čujejo nad gorsko doli-il nico. Na severni strani se pokojno jezerce zajeda v živo skalo. Včasih pljuskne temno zeleni valček ob skalnati breg, nato pa zopet zavlada dostojanstveni mir. Na vzvišenem delu zelene dolinice leži, vsa raztrgana, pastirska koča. Le ta je priča, da biva človek tudi tod.
Dani se. Nebo rdi nad gorskimi velikani. Nad jezerom se dviga prozorna tančica. Prvi zlati žarek se prikrade skozi ozko zaseko grebenov in poljubi, gladino tihega jezera, prvi pozdrav vzhajajočega sonca. Planine zažare. Rosne kapljice se kakor biseri leskečejo v mavričnih barvah po prijazni dolinici. Ptički se oglašajo in drobe svoj jutranji spev božanskemu soncu. Tudi cvetlice obračajo svoje glavice k njemu, ki jim daje življenje.
Pri odprtih durih pastirske koče stoji mlad, krepak fant, zagorelih in zadovoljnih lic, Gorjanov Janez. Z nasmeškom na obrazu se ozira po svojih ovčicah in na stare, sive očake, ki se mu prijazno smehljajo. Lepa je priroda, krasen je planinski svet!
Z lahkim korakom stopi Janez za ovcami, popelje jih ob jezeru navzgor po dolini, prav do prvih pečin. Sonce stoji že visoko na nebu. Janez sede na skalo, da se pokrepča.
Tedaj zadoni močan, obupen klic po dolini: »Na pomoč!« Še dolgo odmeva ta klic od skalovja. Janez zdrvi v svojo kočo po vrv. Ozre se po gorskih stenah na vse strani. Visoko nad jezerom, pod najvišjim vrhom, stopa Janez urno, a previdno. Klic prihaja vedno bliže. Prvo steno je že preplezal. Globoko pod njim stoji njegova koča, bele ovčice se kakor živi kamenčki odražajo na zeleni planini, sinje jezero pa kakor modro oko prijazne dolinice. Vstopi v drugo steno. Skale se krušijo, Janez napreduje s težavo, vendar prepleza tudi to komaj dostopno steno. Na ozki polici obstane. Ozre se navzgor. Ali se ne moti? Ali ni to njegov nepomirljivi nasprotnik, Potokarjev France. Janez se hoče vrniti. Tedaj se oglasi nekaj v njem. To je vest. Hoče se otresti te misli in splezati v dolino. Ali vest mu ne da miru. France je bled, želi mu opravičiti svoje sovraštvo, toda beseda mu zastane. V očeh mu igrajo solze. Roke se mu tresejo in prosijo rešitve. Janezu zmaga srce. Pogumno pomaga Francetu v dolino. Ni še zašlo sonce, ko sta bila zopet v dolini. Ob tihem jezeru gresta proti Janezovi koči. Postojita. Sonce pošilja svoje zadnje žarke črez mrke, sive stene. Nekje daleč, daleč se oglasi pesem večernega zvona. Hladen vetrič zaveje. Mladeniča si sežeta v roki. Njuni srci govorita besede novega, globokega prijateljstva.
PAVEL KUNAVER:
NA OBISKU V MEŠČ. ŠOLI NA ANGLEŠKEM
rečno naključje me je letos privedlo na Angleško. Kaj to pomeni, boste tl razumeli mogoče šele kdaj pozneje, če vam bo sreča kdaj tako mila, k,akor je bila meni. Pri tem obisku seveda nisem pozabil šol in drugih kulturnih ustanov, ki jih je tam toliko in v tako odličnem stanju.
V mestu Birminghamu pa me je prijatelj opozoril na neko novo meščansko šolo, ki jo tam imenujejo Senior School. Birmingham je milijonsko mesto. Obrtnost cvete. Naj vam omenim samo velikansko tovarno za avtomobile, ki zaposluje 15 tisoč delavcev, ne dosti manjše tovarne za kolesa, čokoladno tovarno, kjer dela devet tisoč delavcev; vsi so odlično plačani in deloma solastniki tovarne . . . Pa šlo bi predaleč, če bi vam vse našteval. Povem vam samo toliko, da se mesto celo danes, ko malone ves svet stoka zaradi krize, ponaša s svojim blagostanjem, velikim prometom in bogastvom. In res sem videl neverjetno bogate izložbe, o kakršnih se nam tu niti ne sanja, vse prodajalne polne, pa najsi obsegajo tudi cele palače in po pet nadstropij, kjer je za preobloženimi mizami na stotine prodajalcev in na tisoče kupcev. Ne verjamete? Samo birminghamska konzumna zadruga šteje nad 170 tisoč članov in njena prodajalna obsega dve velikanski krasni palači, tako da ji pripada del najlepše ceste na obeh straneh. Tam dobiš vse: od šivanke do avtomobila in pohištva.
In promet! Je nevaren in strogo urejen. Svetlobna znamenja so na vseh križiščih, ki z rdečimi znamenji ustavljajo vrste avtomobilov in množice pešcev, da morejo drugi iz nasprotne strani ulice dalje. Rumene luči jih opozarjajo, da se pripravijo na pohod, in zelena luč jim dovoli oditi preko križišča. V tem so se ustavile druge vrste v ulici zraven. In tako je po vsej Angleški. Vendar je zaradi strašnega prometa povprečno 130 mrtvih na teden.
Ves ta promet, vsa ta delavnost kopiči bogastvo Anglije. Marsikdo bi se lahko prišel tja učit, kaj se pravi delati. V zmoti so tisti, ki mislijo, da bogati Angleži sede na svojem bogastvu. To je najpridnej-ši narod na zemlji. Pri svojem bogastvu pa ne pozabljajo revežev, ki jih dobro oskrbujejo, če so tega vredni; a posebno pozornost posvečajo umetnosti, znanosti in šolstvu. Zvedel sem za novo meščansko šolo v nekem severnem delu tega velikanskega mesta, kakor sem preje omenil. Ne mislite, da je to poslopje morda iz marmorja — leseno je! In vendar je mesto ponosno na to stavbo. V zadnjih letih je sezidala uprava mesta 35 šol in nad 40 tisoč raznih hiš - palač in divnih stanovanjskih hišic sredi vrtov. A ta šola, lesena šola, jim je draga. Mestni očetje se zavedajo, da se način pouka izpreminja, pa so si mislili, postavimo rajši nekoliko cenejšo stavbo, ki jo lahko najmodernejše uredimo in opremimo, pa jo ob drugačnih zahtevah zopet poderemo in novo sezidamo.
Pogled v razrede skozi dvoje vrat.
In izbrali so zračen prostor na mali vzpetosti sredi nove naselbine, kjer ni hiše brez lepega vrta. Temelje so naredili iz cementa in zidan je le prostor za centralno kurjavo. Vse drugo je leseno in pritlično. Stavba pa oklepa dve veliki dvorišči, okoli nje so še igrišča in zelenjadni vrt za gospodinjski pouk.
Pa še nekoliko o stavbi sami. Učenci sede v krasnih zračnih učilnicah. Okna so na vseh straneh in velika vrata se odpirajo naravnost na sončno dvorišče, kjer se razprostira lepo gojen travnik. Veliki stekleni hodniki, ki so ob slabem vremenu popolnoma zaprti in kurjeni,- vežejo vso prostrano šolo.
Poleg desetih učilnic so za učenke in učence še sledeči prostori: dve veliki dvorani, opremljeni z najmodernejšim telovadnim orodjem, s premakljivima odroma in s klavirjem, šest velikih učilnic za risanje in ženska ročna dela, dve veliki fizikalni dvorani (v
vsaki klopi je bunzenov gorilec, da more vsak učenec eksperimentirati); ena velika delavnica, kjer more na dvajsetih dvojnih skobelnikih delati štirideset učencev (preskrbljeno je, da morejo učenci delati z najraznoličnejšim ma-terijalom od papirja do jekla); dve veliki kuhinji za gospodinjstvo (vsaka s tremi štedilniki, in sicer na premog, na elektriko in na plin; vsaka deklica ima svoj škaf in vse kar ji pripada). Delajo in kuhajo praktično vse, kar mora znati, gospodinja. Poleg vsake kuhinje je dobro založena shramba z živili, posodo in perilom. In kako čisto je vse! Dalje je ena soba za prirodopis, polna živih živali in rastlin; dve zdravniški sobi, ki sta ob enem knjižnici, velika skupna kuhinja in jedilnica, velike garderobe, sobe za učila i. dr. Ker pa se dečki in deklice na Angleškem izredno mnogo vozijo s kolesi (asfaltirane ceste so kakor ustvarjene za to) je v šoli posebna velika shramba za kolesa.
Jaz sem prišel v to šolo sredi dela in peljali so me po vseh razredih. Videl sem nad 600 dečkov in deklic pri delu. Ne ločijo se dosti od vas. Ravno tako so veseli kakor vi, delajo pa zelo pridno, kajti delavcev je na Angleškem preveč in je dosti izbire med najpridnejšimi. Zavedajo se pa, da je njihova država ogromna in da čaka delo na pridne ne samo doma, ampak širom vse zemske oble. Zato je mnogo tekmovanja med njimi. Celo v telovadnicah sem videl športna darila, ki so jih pridobili. Anglež se dobro zaveda, da biva v zdravem telesu zdrava duša. Telovadili so zelo spretno in jako disciplinirano. Stopil sem nenadno v telovadnico, a ni bilo niti najmanjšega šepetanja, dasi so telovadili v različnih skupinah. Mnogo od njih je skavtov — v Angliji je nad en milijon skavtov in skavtinj. V fizikalni dvorani so se sicer drenjali okoli svojega učitelja pri katedru, kjer jim je razlagal neke poizkuse, a vsi so napeto poslušali. In tako je bilo povsod. Malone povsod so imeli vrata odprta na vrt in skozi okna je sijalo pozno avgustovo sonce, ki na Angleškem ni tako toplo kakor pri nas. Ko so ob pavzah menjavali prostore in učilnice — zelo mnogo delajo po dela_vnicah, fizikalnih dvoranah in kuhinjah — je šlo vse sicer veselo in hitro, pa brez vpitja in prerivanja. To je tudi potrebno pri tolikih učencih, a priznati moram, da so sami tako disciplinirani.
Deklice pri delu v eni izmed kuhinj.
Zadnje besede blagopokojnega viteškega kralja Aleksandra L, Zedinitelja:
„ Č U V A J T E MI JUGOSLAVIJO “ !
102,
o
B
I
Z
D R
ŽVEČILNI GUMI.
Naši »Amerikanci« nam prinesejo večkrat iz svoje nove domovine skrivnostno snov, ki jo v Ameriki žvečijo. To je »Chewing-gum« (izg. čjujin-gam) ali žvečilni gumi. Ko so prišli med svetovno vojno ameriški vojaki v Francijo, se je francoskim kmetom zelo čudno zdelo, da neprestano prežvekujejo. Američani so prav radi dali pokušati žvečilni gumi, toda Francozi so ga samo iz vljudnosti in radovednosti pokušali, ugajal jim ni. Zaman so Američani z veliko reklamo skušali po vsej Evropi uvesti prodajo svojega žvečilnega gumija. Stvar se jim ni posrečila: morali so sprevideti, da mi Evropci nismo prežvekovalci.
Američani pa so prežvekovalci že od nekdaj. Že pred sedemdesetimi leti je angleški romanopisec Charlec Dickens napisal, da je navada čikanja tobaka ogelni kamen ameriških običajev. A kmalu nato je gumi nadomestil tobak, in zanimivo je čuti, kako se je to zgodilo.
Sredi prošlega stoletja je mehikanski pustolovec, sin belokožca in Indijanke, po imenu Santa-Anna, postal general, se boril proti Texasu, bil ponovno izvoljen za predsednika in tudi večkrat izgnan, ter je preživel nekoč en del svojega izgnanstva na Staten Islandu pri Nevv Yorku.
Čez leto dni se je vrnil v domovino in pustil v svoji miznici v Nevv Yorku raztegljivo snov, »chicle«, za katero se je njegov sosed zelo zanimal. Ime mu je bilo Thomas Adams in bil je zelo praktičen možak. Zaman je skušal to snov spremeniti v kavčuk. Hotel jo je nato prodati zobnemu zdravniku, toda ta jo je odklonil. Adams se je spomnil, da je Santa-Anna ta svoj »chiche« žvečil v zabavo, po stari mehikanski navadi, kateri so pripisovali Španci blestečo belino zob domačinov.
Adams je dal snov skuhati, jo je razrezal v majhne dele ter jo dal prodati v slaščičarni, kjer je imela velik uspeh. S tem je zaslužil lepe denarce. Zmešal jo je s sladkorjem in izvlečkom malinovega ali oranžnega soka. Ta snov se je izborno prodajala, tako da je ustanovil majhno industrijo, pri kateri je bila udeležena vsa njegova rodbina. Da olajša delo, je Adams izumil stroj, ki ga je dal 1. 1871. patentirati. Njegova industrija je vedno bolj procvitala. Ni dvoma, da je s tem delal konkurenco tobaku, saj je statistika pokazala, da pride letno na vsakega prebivalca Zedinjenih držav, brez razlike spola in starosti, sto komadov žvečilnega gumija.
Odkod pa prihaja ta tako priljubljeni »chicle«? To je drevesni sok podobne vrste kakor oni, ki nam daje kavčuk. Drevo, iz katerega ga pridobivajo, imenujejo Španci Sapodilla, latinsko ime mu je pa Sapota Achras. Zaenkrat še niso poskušali drevo presaditi drugam. Vzrok temu je zelo enostaven: šele v trideset let staro drevo se sme delati vreze, da se izceja sok, nato pa je treba drevo pustiti šest let pri miru, da se popravi. Dobro je edino to, da ta drevesa živijo več sto let.
Tri velike tvrdke za izdelavo žvečilnega gumija, Wrigley, Beech Nut in American Chicle, pokupijo vsako leto skoraj 95% vse produkcije mehiškega in srednjeameriškega »chicle«-ja. Radi nakupa te sirovine morajo seveda te tri tvrdke skupno čim najbolj diplomatsko voditi pregovore z državicami Srednje Amerike.
Vsako leto odhajajo velike ekspedicije v džunglo, kjer majhni in spretni nervozni Indijanci rodu Maje, ki jih imenujejo »chicleros«, plezajo kot veverica po drevesih in s svojimi ostrimi sekiricami narezujejo debelo skorjo.
Seveda je takšno nabiranje te sirovine zelo odvisno od slučajnosti. Ker pa umetni nasadi zaenkrat še ne dajejo dovolj gumija, ne preostane drugega kakor vsakoletni pohod v pragozdove.
Žvečilni gumi za otroke se izdeluje posebej. Napravljen je iz bolj navadnega »Chicle«-ja in se prodaja v zelo debelih komadih, ki so zaviti v papir kričeče barve. Privlačna imena tega blaga tovarnarji zelo pogosto spreminjajo, kajti otroci hočejo vedno kaj novega, posebno mali Američani in mislijo, da se pod novim, neznanim imenom skriva kaj boljšega. S tem otroškim žvečilnim gumijem se dajo delati mehurji, kakor z milnico, in v Ameriki lahko večkrat srečate slabo vzgojene otroke na ulicah, ki hodijo okoli z velikim mehurjem na ustnicah.
Čeprat sta okus in industrija žvečilnega gumija tipično američanska, ga vendar tudi žvečijo v inozemstvu. Sicer ne dosti, kajti izvoz iz Zedinjenih držav znaša samo dva odstotka cele produkcije. Omeniti je pa treba, da ima Wrigley, največji tovarnar,
svoje tvornice tudi v Angliji, Nemčiji in Avstraliji. Najboljši odjemalci so še Angleži, sledijo Filipinci in Japonci. Kitajce je bilo treba naučiti, da gumija niso pogoltnili. Tudi so porcije zmanjšali, da jih morejo ubogi Kitajci s svojo slabo valuto kupovati. Vsekakor je bolje, če žvečijo gumi, kakor če bi kadili opij in se tako zastrupljali.
Pri nas ta gumi prodajajo drogerije, toda gre ga le zelo malo. Ali ima kakšen smisel, žvečiti gumi? Reklama pravi, da parfimira dih, da miri živce in pospešuje prebavo . . . Dušeslovci trde, da je redno premikanje čeljusti res pomirjujoče za živce.
Dr. P. B.
OPREMA.
Zavedaj se, dragi moj dečko, da imaš vse tisto, kar so imeli največji možje: dve roki, dve nogi, oči in možgane, da jih lahko uporabljaš, če si moder dovolj. S tako opremo so vsi začeli svoje delo in tudi ti stori tako in reci: »Tudi jaz znam!«
Le poglej vse modre in velike ljudi: jedli so kakor drugi in z enakimi noži in enakimi vilicami so rezali in zajemali, z enakimi trakovi so si vezali črevlje, a človeštvo jih imenuje pogumne in pametne. Samo to kar imaš ti, so imeli ti možje, ko so odšli v življenje.
Tudi ti lahko triumfiraš in dosežeš uspehe, tudi ti postaneš lahko velik, če le hočeš; kajti za vsak boj si dobro opremljen, saj imaš roke in noge in možgane. Mož, ki je storil velika dela, je začel tudi s tem svoje življenje.
Zaprekam moraš zreti mirno v obraz. Tudi ti si moraš izbrati svoje mesto, in odločiti se moraš za eno izmed poti. Bog Te- je opremil za življenje, toda On te pusti, da sam odločiš, kaj hočeš postati.
Pogum mora priti iz notranjosti tvoje duše; mož mora sam imeti voljo, da zmaga; zato premisli, moj dečko, še enkrat, da si bil rojen z vsem tistim, kar so imeli največji ljudje in s tem so uspeli. Zato se zavedi in zakriči: »Tudi jaz zmorem!«
(Iz Handbook for Boys, skavtski priročnik.)
OLIMPIJSKI TEK S PLAMENICO.
Stari Grki so prirejali vsako četrto leto v mestu Olimpiji velike igre in tekme. Po navedenem mestu so dobile ime Olimpijske igre. Njih pričetek je bil v letu 776 pred Kristom. V modernem času so pričeli športniki zopet uvajati te telovadne igre, le da menja njih mesto z ozirom na posamezne države.
Prihodnje Olimpijske igre bojo leta 1936. v Berlinu. Poseben del bo tvoril štafetni tek s plamenico preko sedem držav. Pot tekačev bo držala preko Grške, Bolgarije, Jugoslavije, Madžarske, Avstrije, Čehoslovaške im Nemčije od zgodovinske Olimpije pa do Berlina. Poslednji tekač mora dospeti v berlinski stadion ob otvoritvi slavnosti.
Zato je tek točno določen. Vsa pot je dolga 2939 km. Na vsak km računajo po 5 minut, kar sicer ni dirkalni, ampak bolj vztrajnostni čas za tekanje. Če bi pretekel vsak tekač povprečno le 500 m, lahko izračunite, koliko tekačev bo treba. Tek bo trajal komaj pičlih 12 dni. Prvo plamenico bojo prižgali v noči od 20. na 21. julija prihodnjega leta na žrtveniku v Olimpiji. Vsak tekač ima svojo plamenico, ki jo prižge na plamenici dospelega tekača. Istočasno prižgejo še drugo plamenico za slučaj, da bi tekaču njegova ugasnila.
Razdelitev prog in tekalnega časa so določili v sledečem redu:
1.	Grčija. Olimpija, Atene, Delfi, Solun. 1041 km. Od torka, dne 21. VII. ob
0.00. uri do sobote, dne 25. VII. ob 4.00. uri.
2.	Bulgarska. Sofija, Carihrod. 238 km. Od sobote, dne 25. VII. ob 7.00 uri do nedelje, dne 26. VII ob 4.00. uri.
3.	Jugoslavija. Niš, Beograd, Novisad. 531 km. Od nedelje, dne 26. VII. ob 6.00. uri do torka, dne 28. VII. ob 17.00. uri.

5.	Avstrija. Karlburg, Dunaj, Schrems. 206 km. Od srede, dne 29. VII. ob 20.00 uri do četrtka, dne 30. VII. ob 10.30. uri.
6.	Čehoslovaška. Tabor, Praha, Teplice. 290 km. Od četrtka, dne 30. Vil. ob 13.00. uri do petka, dne 31. VII. ob 13.00. uri.
7.	Nemčija. Dresden, Liebenwerda, Berlin. 252 km. Od petka, dne 31. VII. ob 14.30. uri do sobote, dne 1. VIII. ob 16.00. uri.
BERLIN
PRAHA
klABOR
////Z/Z/SL
ARIBROpl
^ATENE
Državni tajnik nemškega notranjega ministrstva Pfundtner je otvoril v Garmisch-Partenkirchen olimpijski stadion z umetnim drsališčem. Prvi dan je tekmovalo berlinsko in bavarsko moštvo. Naša slika kaže pogled na drsališče
med hockey-tekmo.
NAJVEČJA ŽELEZNIŠKA NESREČA.
Vsem je še dobro v spornimi strašna železniška nesreča, ki se je pripetila o božiču 1. 1933. blizu Pariza med postajama Pomponne in Lagny, ko je brzovlak, ki je vozil s hitrostjo nad sto kilometrov na uro, zadel v megli in noči od zadaj na nabito fpoln osebni vlak, stoječ na progi. Učinek je bil strahovit: ogromni težki stroj brzega vlaka je dobesedno zmlel v prah vozove osebnega vlaka. Bilo je nad dvesto mrtvih in mnogo več ranjenih. Večina teh nesrečnežev so bili ljudje, ki so se peljali za božične počitnice domov.
Kdor se je vozil preko Italije v Francijo in sicer preko Turina in Modane, mu je znana reka Maurienne, ki teče pri Modani od italijanske meje proti zapadu. Tu se je pripetila pri postaji Saint-Michel-de-Maurienne največja železniška nesreča vseh časov. Zgodilo se je to v noči od 12. na 13. decembra 1.	1917. in ta grozna katastrofa
je povzročila smrt sedemsto	francoskih vojakov,	ki so	se vračali na dopust	domov
z italijanskega bojišča, kamor so bile poslane francoske čete na pomoč.
Z vagoni italijanskih drž. železnic so sestavili na modanskem kolodvoru vlak, v katerega je sedlo 1100 francoskih vojakov, ki so komaj čakali trenutek, da spet vidijo svoje drage doma. Ko je strojevodja pregledal svoj vlak, je javil postajnemu načelniku in vojaškemu komisarju, da v nobenem vagonu ni luči, kajti akumulatorji za električno razsvetljavo so	bili prazni, in da je	razen	tega vlak pretežak za	njegov
stroj. Zahteval je pomožno	lokomotivo, da bi	mogel	dovoljno zavirati na	strmih
klancih med postajama Praz in Saint-Michel-de-Maurienne.
106,
Zanimiva slika o bojih v Abesiniji.
V ozadju vidimo v belih oblekah abesinske vojake. Za njimi pritiskajo italijanski vojaki, tako zvoni askari, ki so afriški domačini iz italijanskih kolonij.
Drugega stroja mu niso mogli dati, ker ga niso imeli. Bila je pač vojna in dobil je povelje, da se odpelje. Odgovoril je, da je storil svojo dolžnost, če je opozoril na nevarnost, in odpeljal se je v strašnem mrazu. Tračnice so bile vse prevlečene z ledom in zelo je drselo.
\ lak je vozil redno do postaje Praz. Toda na prvem strmcu se je začela njegova hitrost večati. Strojevodja je kolesa popolnoma zavrl, tako da se niti vrtela niso, toda zaman. Pomožnih zavor ni bilo mogoče uporabljati. Bile so zaprte z žabicami in verigami, a francoski železničarji niso imeli ključev, kajti vozovi so bili italijanski. To je bilo usodno.
Strojevodja Girard z grozo pričakuje, kaj se bo zgodilo. Zavira, zavira . . . vse zaman. Vlak dirka po strmini vedno hitreje, vedno bolj blazno navzdol: bitromer kaže brezumnemu strojevodju bajno hitrost 171 do 174 km na uro.
Zalet je bil tolikšen, da so se vozovi nagrmadili drug nad drugega in da je bil ta kup razvalin visok nad deset metrov. Ker vagoni niso bili razsvetljeni, so imeli vojaki ponekod sveče in te so povzročile požar. Vojaki so imeli seboj tudi naboje in granate, ki so jih nesli kot spominke z bojnega polja. V ognju je začelo to strelivo pokati in do jutra se nihče ni mogel približati goreči grmadi.
Iz vasi v okolici so prihiteli ljudje in posamezni pogumni rešitelji so se hoteli približati kraju groze in obupa, toda vojaštvo je že bilo zaprlo vse dohode in ni pustilo nikogar blizu, saj bi bil vsakdo plačal svoje junaštvo s smrtjo. Visoko se je dvigal plamen in na daleč naokoli je bilo čuti pokanje municije.
Ko so slednjič eksplozije ponehale, se je takoj začelo z reševanjem. Okoli •100 ranjencev so obvezali na licu mesta. Poslednje so rešili šele okoli poldne. Vse hiše v okolici so bile polne teh revežev.
Strašno pa je bila kosila smrt: 42o trupel so spoznali in njih imena so napisana na grobišču, ki je bilo zgrajeno za žrtve te katastrofe. 135 trupel ni bilo mogoče določiti. \ sega skupaj je bilo 660 mrtvecev. Poda kdo more povedati, koliko trupel je popolnoma zogljenelo v požaru?
Pogled na žrtve je bil naravnost grozen. Od vojakov, ki so prej merili 170 do 180 cm, so ostala sežgana trupelca, dolga komaj pol metra. Več skupaj so jih položili v isto rakev. Strojevodjo Girarda so zaprli, a že naslednji dan izpustili, ker je bila dokazana njegova nedolžnost.
V trenutku katastrofe je bil že pripravljen na postaji St. Michel-de-Maurienne drug vlak s francoskimi vojaki, ki so se istotako peljali domov na dopust. V trenutku odhoda je dobil postajni načelnik telefonsko obvestilo o nesreči in je še mogel ustaviti vlak. Če se to ne bi bilo zgodilo, bi sledila druga, enako strašna katastrofa.
1 o je torej povest o največji železniški nesreči vseh časov. Ne smemo si pa misliti, da se dogajajo nesreče na železnicah pred vsem v poslednjem času, ko so brzi vlaki na večini prog že prekoračili hitrost sto km na uro. Že v prvih časih, ko je železnica vozila, so se dogajale velike nesreče. Prva velika železniška katastrofa se je dogodila v Franciji 8. marca 1842 v bližini Bellevue, bilo je 43 mrtvih in 3 ranjeni. Se strašnejša je bila katastrofa pri Richelieuju 28. junija 1864. ko je ves vlak strmoglavil v reko radi tega, ker je bil vrteč se most odprt: 97 mrtvecev in 383 ranjencev.
Dr. P. B.
POIZKUSI KOLIKO IN KAJ VEŠ?
Rešitev za septembersko številko.
1.	Plebiscit je izpeljanka iz lat. plebs, t. j. ljudstvo; torej bi rekli po naše plebiscitu ljudsko glasovanje.
2.	Pri koroškem plebiscitu smo Slovenci spoznali lastne napake. Pridobili smo torej le izkušnje, kako nam je v bodoče pri plebiscitih postopati.
3.	Glasovanje je bilo tajno. Glasovali so z belimi in z zelenimi listki. Na zelenih je bilo natiskano: Osterreich, na belih: Jugoslavija. Listek, za katerega je kdo glasoval, je ostal cel, ostalega je pretrgal čez polovico ter vtaknil oba v kuverto. Vse to je vsak izvršil sam v zaprti celici. Nato je oddal zapečateno kuverto komisiji.
4. Slovenski smo fantje pri Dravoi doma, slovenskega duha, slovenskega srca.
Vsak naj propade, kdor narod taji, še zemlja ne bo bila njegove krvi.
DEVET KVADRATOV.
El El El ElElEi El ED E!
Izreži iz lepenke 9 kvadratov in napiši na posamezne po vrsti vse številke od 1 do 9. Nato postavi kvadrate po gori razvidnem redu v 5 skupin po 1, 2, .3, 2, 1 kvadrat. Sedaj je treba razrešiti sledečo nalogo: s čim manj premestitvami moraš postaviti kvadrate tako, da pokaže zmnožek prvih in zadnjih dveh skupin srednjo skupino. V gorenji razmestitvi je sicer 28 X 7 = 196, ni pa zmnožek 34 X 5 enak 196. Umljivo je. da so lahko v vsaki skupini vedno druga števila, pač pa morajo ostati skupine vedno v ' pokazani razdelitvi.
MOZAIK.
Sestavila: Černe Vida, I.drž.dekl. meič.ioUi v Mariboru. Rešitev :
i
čuk
i I i
e
t /	■
SčUka
B e o g r a d
o $ a
I
rak Pavl a
S t r | t ar ki /ne rov
SESTAVLJANKA.
Cotič	Božo,		dijak	III.	drž.
1.	A	A	A	A	A
2.	A	A	A	A	A
3.	A	A	A	A	A
4.	B	B	C	C	e
5.	e	D	D	D	E
6.	E	E	E	G	G
7.	C	C	G	G	G
8.	I	1	I	I	J
9.	J	J	K	K	K
io.	L	L	L	L	L
11.	i.	L	L	N	N
12.	N	N	O	O	O
13.	O	O	O	O	O
14.	O	O	P	R	R
15.	R	R	R	S	S
16.	S	T	U	V	V
17.	V	V	V	ž	ž
Praznik
Reka v Jugoslaviji
Sovražnik živali
Mizar*ko orodje
Del noge
Del te!e#a
Poklic
Služabnik
Nevernik
('.ednoHl
Inštrument
Obrtnik
Reka v Jugoslaviji Rokodelec Nalezljiva bolezen Mesto v/Jugoslaviji Poljsko orodje
Srednja vrsta od zgoraj doli vzklik.
Tip inteligentnega Abesinca duhovnika.