KNJIŽNI PROGRAM M0lt@ftJEVE- DRUŽBE ZA LETO 1980 KOLEDAR 1981 Kakor že nekaj let, bomo v bogato zunanje in notranje opremljenem Koledarju nudili čim več zanimivega in koristnega branja z vseh področij, ki danes zanimajo bralca mohorskih knjig. Prizadevali si bomo v zanimivih sestavkih osvetliti današnje dogodke, ohraniti pa tudi spomin na minule, posebno še na tiste, ki so kakorkoli povezani z delovanjem Mohorjeve družbe. Tudi v novem Koledarju bomo še posebej poskrbeli za prijetno in lepo branje. SLOVENSKE VEČERNICE Za 131. med mohorjani zelo priljubljenih Slovenskih večernic smo izbrali zanimiv življenjepis Irerieja Friderika Barage, ki ga je znani slovenski pisatelj Alojz Rebula pomenljivo naravnal na čase, ki jih je s svojim delovanjem Baraga šele pripravljal, s podnaslovom ŽIVLJENJE ZA SVET, KI PRIDE. Pisatelj Rebula je obiskal kraje v Ameriki, kjer je deloval naš svetniški rojak. Tam je doživel veliko Baragovo delo. V luči svojih doživetij nam privlačno opisuje velikega slovenskega moža, na katerega smo po pravici lahko ponosni. NAŠI KRAJI Po Halozah in Gosposvetskem polju smo za tretji zvezek zbirke Naši kraji, ki se je močno priljubila pri mohorjanih, izbrali Beneško Slovenijo in Rezijo. Ob 25-letnici smrti našega velikega rojaka in budnika tamkajšnjih Slovencev Ivana Trinka smo povezali v privlačno knjigo dva njegova potopisa: BENEŠKA SLOVENIJA in POJDIMO V REZIJO ter jima dodali obširno študijo o tem delu slovenskega ozemlja. Knjiga bo bogato ilustrirana. Silvin Krajnc SVETA DEŽELA Premnogo mohorjanov je želelo, naj v redno zbirko mohorskih knjig uvrstimo sodoben opis Svete dežele. Zdaj njihovo željo izpolnjujemo s knjigo, ki jo je napisal dober poznavalec Svete dežele. Poleg kratkega prereza zgodovine božjega ljudstva stare in nove zaveze bomo s pomočjo knjige obiskali ob skrbno pripravljenih opisih krajev, ki so za odrešenjsko zgodovino najbolj pomembni in jih obiščejo vsi romarji: Jeruzalem, Mrtvo morje, Masado, Qumran, Jeriho, Samarijo, Sihem, Galilejo, Nazaret, Tabor, Kafarnaum, Goro blagrov, Banias, Karmel, Cezarejo. Knjigi bodo dodani zemljevidi, predvsem pa bo bogato ilustrirana. Jorg Zink ALI TUDI PSIČKOM ZRASTEJO PERUTI Sloviti teolog, ki ga pri nas poznamo po njegovi odlični knjigi »Ga poznaš?«, je mnogo razmišljal, kako otrokom dovolj nazorno pojasniti najvažnejše verske resnice. Ob svojih bogatih izkušnjah je napisal knjigo, ki naj pomaga otrokom preko prvih stopnic v versko poučenost. Knjiga bo bogato ilustrirana. SPOŠTOVANI MOHORJANI! V redni zbirki za leto 1980 vam bomo poslali namesto šest samo pet knjig. Toda vse bodo zajetne in obsežnejše kot druga leta. Samo večernice bodo imele okoli 320 strani. Prizadevali pa si bomo, da petim knjigam vendarle dodamo še šesto. Akontacija za 5 knjig znaša za člane-naročnike redne zbirke za broširane knjige 180 din, za vezane 270 din. Rok za prijavo in'ohranitev članstva ter za oddajo naročil za redno knjižno zbirko 1980 je 1. april 1980. Segajte po knjigah Mohorjeve družbe in si z njimi obogatite osebno in družinsko knjižnico. Oglejte si cenik knjig, ki so še na voljo, na zadnji strani letošnjega Koledarja. Naročila sprejema MOHORJEVA DRUŽBA Zidanškova 7, p. p. 36, 63001 Celje - Jugoslavija tel. (063) 23-029 in 24-814, žiro račun 50700-678-46598 Poslovalnica v Ljubljani, Poljanska 4, tel. (061) 314-768 Sedež uredništva redne zbirke v Ljubljani, Poljanska 4 REDNA KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1979 KOLEDAR ZA LETO 1980 MOHORJEVA DRUŽBA CELJE 55181 i MOHORJEV KOLEDAR 1980 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota NOVO LETOTTTSTi: BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. ue. (3) • • Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec • Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof • Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) Modri z Vzhoda počastijo Jezusa (Mt 2, 1-12) Rajmund Penjaf., duh. (4) • Lucijan Antiohijski, muč. • Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. • Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat • Viljem iz Bourgesa, šk.; Agaton, pap.; Peter Orseolo, red. Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat • Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof JEZUSOV KRST (2) • Veronika Milanska Ti si moj ljubljeni Sin (Lk 3, 15-16.21-22) • Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. • Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci Anton (Zvonko), puščavnik (3) • Marijan, diakon, muč. • Marjeta Orgska, redovnica; Priska, mučenka • Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 2. NAVADNA (2) • Fabijan pap. in Boštjan, muč. Jezusov prvi čudež (Jan 2, 1-12) Neža (Agnes, Janja), devica, muč. (3) • Epifanij, škof Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica • Emerencijana, mučenka; Udefonz, škof Frančišek Šaleški, šk., c. u. (3) • Felicijan, škof, mučenec Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u. 3. NAVADNA (2) • Angela Merici, devica Jezusov govor v Nazaretu (Lk 1, 1-4; 4, 14-21) Tomaž Akvinski, duh., c. u. (3) • Peter Nolasko, red. u. • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik • Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti Janez Bosco, redovni ustanov. (3) • Marcela, vdova JANUAR © ščip 2. ob Wh02n d zadnji krajec 10. ob 12h49IT ® mlaj 17. ob 22h\9" 3 prvi krajec 24. ob 14h58" Sonce stopi v znamenje Vodnarja 21. ob 0h Vzhod Dan Sonca 1. 07h44m 6. 07h43m 11. 07h42m 16. 07h40m 21. 07h36m 26. 07h32m 31. 07h27m Zahod Dolžina Sonca dneva 16h27M 08h43m 16h32m 08h49m 16h37m 08h55m 16h43m 09h03m 16h50m 09h14m 16h57m 09h25m 17h05m 09h38m 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek • Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec Jezusovo darovanje, Svečnica (2) • Simeon in Ana 4. NAVADNA (2) • Blaž, škof, mučenec Jezusa v Nazaretu ne sprejmejo (Lk 4, 21-30) • Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata, dev., muč. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, škof • Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha; Prešernov dan • Apolonija, devica, mučenka; Nikefor, mučenec 5. NAVADNA (2) • Sholastika, devica Obilni ribji lov (Lk 5, 1-11) Lurška Mati božja (4) • Cedmon, redovnik • Evlalija, mučenka; Benedikt Anianski, opat • Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež Valentin (Zdravko), mučenec (4) • Bruno Kverfurtski, m. • Jordan Saški, opat; Georgija, devica; Agapa, dev., muč. • Julijana, mučenka; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 6. NAVADNA (2) • Sedem ustanoviteljev servitov Govor na gori (Lk 6, 17. 20-26) • Simeon Jeruzalemski, škof, mučenec; Flavijan, škof • Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof; Pust + + Pepelnica (1) • Sadot in tovariši, mučenci Peter Damiani, šk., c. u. (4) • Maksimijan Puljski, škof + Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska, spok. Polikarp, škof, cerkveni uč. (3) • Dositej, menih 1. POSTNA (I) • (Matija, apostol) Jezus zavrne skušnjavca (Lk 4, 1-13) • Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica • Matilda iz Heckeborna, devica; Porfirij, škof • Gabrijel Žalostne Matere b., red.; Leander, škof • Roman, opat; Hilarij, papež + • Osvald (Ožbalt), škof; prestopni dan FEBRUAR © ščip 1. ob 03h21m C zadnji krajec 9. ob 08h35m © mlaj 16. ob 09h51m J prvi krajec 23. ob 01h14m Sonce stopi v znamenje Rib 19. ob 12h. Vzhod Dan Sonca 1. 07h26m 6. 07h19m 11. 07h12m 16. 97h04m 21. 06h57m 26. 06h48m Zahod Dolžina Sonca dneva 17h06m 09h40m 17h14m 09h55m 17h21m 10h09m 17b29m 10h25m 17h36m 10h39m 17h43m 10h55m 1 Sobota 2 Nedelja 3 Ponedeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četrtek 7 Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja 31 Ponedeljek Kvatre Albin, škof; Antonina, mučenka 2. POSTNA (1) • Neža Praška, devica Jezus se na gori spremeni (Lk 9, 28-36) • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, mučenec • Janez Jožef od Križa, redovnik; Evzebij, mučenec • Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), devica + Perpetua in Felicita, muč. (4) • Gavdioz, škof Janez od Boga, redov, ustan. (4) • Beata, mučenka 3. POSTNA (1) • Frančiška Rimska, redovnica JezOs opominja k pokori (Lk 13, 1-9) • Štirideset mučencev; Makarij, škof • Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. • (Gregor Vel., papež;) Doroteja (Rotija), mučenka • Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), mučenka + • Matilda, kraljica; Florentina, opatinja • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 4. POSTNA (1) • Hilarij in Tacijan, mučenca Prilika o izgubljenem sinu (Lk 15, 1-3.11-32) Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) • Salvator, redovnik JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1) • Sibilina, dev. • Klavdija in tov., muč.; Kutbert, Škof + • Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica 5. POSTNA (1) • Viktorijan in tov. Jezus ne obsoja grešnice (Jan 8, 1-11) • Dionizij in tov., mučenci; Katarina Švedska, red. Gospodovo oznanjenje (1) • Dizma, desni razbojnik • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec • Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka + • Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. • Bertold, redovni ustanov.; Evstracij, mučenec CVETNA - NEDELJA TRPLJENJA (1) • Amadej Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Lk 19, 28-40) • Modest Gosposvetski, škof; Gvido, opat MAREC © ščip 1. ob 21h59m C zadnji krajec 10. ob 00h48m © mlaj 16. ob 19h56m 3 prvi kraj ec 23. ob 13h31m © ščip 31. ob 16h14m Sonce stopi v znamenje Ovna 20. ob 12h (začetek pomladi). Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 06h41m 17h49m 1 lh08m 6. 06h31m 17h56m 1 lh25m 11. 06h22m 18h03m Uh41m 16. 06h13m 18h09m 1 lh56m 21. 06h03m 18hl6m 12h13m 26. 05h53m 18h23m 12h30m 31. 05h44m 18h30m 12h46m 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota • Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec • Frančišek Paolski, red. ust.; Teodozija, mučenka Vel. četrtek (1) • Rihard, škof; Sikst I., papež + +Vel. petek (1) • Izidor Seviljski, škof, cerkv. uč. Vel. sobota (1) • Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, op. 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1-9) Velikonočni ponedeljek (1) • Saturnin, škof • Albert, škof, mučenec; Valter, opat • Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, redovnica • Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci • Stanislav, škof, mučenec; Domnij (Dujam), škof • Lazar Tržaški, škof, mučenec; Zenon, škof 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Hermenegild, muč. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19-31) • Lidvina, devica; Valerijan in tov., mučenci • Anastazija, mučenka; Peter Gonzales, red. • Bernarda Lurška, devica; Benedikt J. Labre, spok. • Rudolf, mučenec; Inocenc, škof; Fortunat, muč. • Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec • Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, mučenec 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 3. VELIKONOČNA (1) • Hilda, devica Jezus z apostoli na Genezar. jezeru (Jan 21, 1-19) Anzelm, škof, cerkv. uč. (4) • Konrad Parzham, red. • Leonid, mučenec; Agapit, papež Jurij, mučenec (4) • Vojteh, škof, mučenec Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof Marko, evangelist (2) • Ermin, škof, mučenec • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 4. VELIKONOČNA (1) • USTANOVITEV OF Jezus dobri pastir (Jan 10, 27-30) Peter Chanel, duh., muč. (4) • Vital (Živko), muč. Katarina Sienska, dev., c. u. (3) • Peter Veronski, muč. Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, redov, ustanov. APRIL C zadnji krajec 8. ob 13h06m © mlaj 15. ob 04h46m 3 prvi krajec 22. ob 03h59m © ščip 30. ob 08h35m Sonce stopi v znamenje Bika 19. ob 23h. Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 05h42m 18h31m 12h49m 6. 05h32m 18h37m 13h05m U. 05h23m 18h44m 13h21m 16. 05h14m 18h51m 13h37m 21. 05h05m 18h57m 13h52m 26. 04h56m 19h03m 14h07m JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA Atanazij, škof, in cerkv. uč. (3) • Boris, kralj Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. 5. VELIKONOČNA(l) • Florijan, mučenec Jezusova nova zapoved (Jan 13, 31-35) • Gotard, škof; Angel, mučenec; Juta, spokornica • Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak • Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec • Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Željko), škof • Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage • Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 6. VELIKONOČNA (1) • Sigismund, kralj Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 14, 23-29) Prošnji dan; Leopold Mandič, d. (3) • Pankracij, m. Prošnji dan • Servacij, škof; Mucij, m učenec Prošnji dan; Matija, apostol (2) • Bonifacij, m. GOSPODOV VNEBOHOD (1) • Zofija (Sonja), m. Janez Nepomuk, duh., muč. (4) • Andrej Bobola, m. • Paskal BayIon, redovnik; Jošt, opat 7. VELIKONOČNA (1) • Erik, kralj Naj bodo vsi eno (jan 17, 20-26) • Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica Bernardin Sienski, duh. (4) • Plavtila, spok. • Krispin, redovnik; Valens, škof; Evtihij in tov. • Renata, spok.; Marjeta (Rjeta-Rita) Kasijska, red. • Janez de Rossi, duhovnik; Evfrozinija, redovn. Marija Pomočnica (3) • Socerb, mučenec BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Beda Čast., c. u. Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19-23) Marija, Mati Cerkve (2) • Filip Neri, duh. Avguštin Canterburyjski, škof (4) • Julij, mučenec • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, devica • Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj Kvatre; Obiskanje Dev. Marije (2) • Kancijan in tov., m. 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota 4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek 31 Sobota MAJ C zadnji krajec 7. ob 21h50m © mlaj 14. ob 13h00m 3 prvi krajec 21. ob 20h16m © ščip 29. ob 22h27m Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 20. ob 22h. Vzhod Dan Sonca 1. 04h49m 6. 04h41m 11. 04h35m 16. 04h29m 21. 04h23m 26. 04h19m 31. 04h15m Zahod Dolžina Sonca dneva 19h10m 14h21m 19h17m 14h36m 19h23m 14h48m 19h29m 15b00ro 19h35m 15h12m 19h40m 15h21m 19h44m I5h29m 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek SV. TROJICA (1) • Justin, mučenec Tri božje osebe so eno (Jan 16, 12-15) Marcelin in Peter, muč. (4) • Erazem, škof, mučenec Karel Lwanga in tov., muč. (3) • Klotilda, kraljica • Frančišek Caracciolo^ r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. REŠNJE TELO IN RESNJA KRI (1) • Bonifacij, šk., muč. Norbert, šk., red. ust. (4) • Bertrand Oglejski, škof • Robert Newminstrski, opat; Ana Garzia, devica 10. NAVADNA (2) • Medard, škof Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7, 11-17) Efrem Sirski, diakon, c. u. (4) • Primož in Felicijan, m. • Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovn. škof Barnaba, apostol (3) • Feliks, mučenec • Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica Srce Jezusovo (1) • Anton Padovanski, red., c. u, Marijino Srce (4) • Elizej, prer.; Valerij in Rufin, muč. 11. NAVADNA (2) • Vid, mučenec Jezus odpusti grešnici (Lk 7, 36-50; 8, 1-3) • Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kort., red. • Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof • Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof Romuald, opat (4) • Nazarij, škof • Silverij I., papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spok. Alojz (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof 12. NAVADNA (2) • Ahac, mučenec Peter izpove vero v Kristusa (Lk 9, 18-24) • Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres • Favst, mučenec • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. • Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec Ema (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleks., šk., c. u. (4) • Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka PETER IN PAVEL, apostola (1) • Marcel, mučenec Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13—19) Prvi mučenci rimske Cerkve (4) • Emilijana, mučenka JUNIJ C zadnji krajec © mlaj 3 prvi krajec © ščip Sonce stopi v znamenje Raka 21. ob 6h (začetek poletja). 6. ob 03h53m 12. ob 21h38m 20. ob 13h32m" 28. ob 10h02m Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 04h14™ 19h45m 15h31m 6. 04h12m 19h50m 15h38m 11. 04h 11m 19h53m 15h42m 16. 04h10m 19h55m 15h45m 21. 04h 11m 19h56m 15h45m 26. 04h13m 19h57m 15'144m Do 21. junija se dan podaljša za 14 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 4 minute. 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek • Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena • Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec Tomaž, apostol (2) • Heliodor, škof DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4) • Urh, škof Ciril in Metod, slov. ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh. 14. NAVADNA (2) • Bogomila, spokornica Jezus razpošlje učence (Lk 10, 1-12.17-20) • Vilibald, škof; Edelburga, devica • Kilijan, škof, mučenec; Prokop, mučenec • Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci • Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m. Benedikt, opat (3) • Olga Kijevska, kneginja Mohor in Fortunat, muč. (4) • Nabor in Feliks, muč. 15. NAVADNA(2) • Henrik, kralj Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Šolan, redovnik Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez Karmelska Miti božja (4) • Evstazij, škof • Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica • Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnulf (Arnold), šk. • Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), devica 16. NAVADNA (2) • Marjeta Antiohijska, d., m. Marta in Marija (Lk 10, 38-42) Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4) • Danijel (Danilo), pr. DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) • Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, škof, muč. • Kristina, devica, mučenka; Boris, mučenec Jakob st., apostol (2) • Krištof (Kristo), mučenec Joahim in Ana, starši DM (3) • Valens, škof 17. NAVADNA (2) • Gorazd, Kliment, Naum in tov. Jezus uči prav moliti (Lk 11, 1-13) • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj Peter Krizolog, škof, c. u. (4) • Angelina, kneginja Ignacij Lojolski, red. ust. (3) • Fabij, mučenec JULIJ C zadnji krajec 5. ob 08h27" © mlaj 12. ob 07h45m 3 prvi krajec 20. ob 06h50ir © ščip 27. ob 19h53m Sonce stopi v znamenje Leva 22. ob 17h. Vzhod Dan Sonca 1. 04h15m 6. 04h18m 11. 04h22m 16. 04h27m 21. 04h32m 26. 04h37m 31. 04h44™ Zahod Dolžina Sonca dneva 19h56m 15h41m 19h55m 15h37m 19h52m t5h30m 19h48m 15h21m 19h44m 15h12m 19h39m 15h02m 19h33m 14h49m 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota Alfonz M. Ligvorij, škof, c. u. (3) Evzebij iz Vercellija, škof (4) • • Makabejski bratje Štefan, papež 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 18. NAVADNA (2) • Lidija, makedonska žena Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21 Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) • Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) • Cirijak in tov. • Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 19. NAVADNA (2) • Lovrenc, diakon, mučenec Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32-48) Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč. • Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca (4) • Maksimilijan Kolbe, muč. (4) • Evzebij iz Rima, duh. MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarcizij, mučenec Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) • 20. NAVADNA (2) • Hijacint Poljski, redovnik Za Jezusa se je treba odločiti (Lk 12, 49-53) • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste Janez Eudes, red. ustan. (4) • Ludvik Toulouški, škof Bernard, opat, c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok Pij X., papež (3) • Baldvin, kralj; Sidonij, škof Devica Marija, Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik 21. NAVADNA (2) • Jernej, apostol Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22-30) Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) • • Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof Avguštin, škof, cerkv. uč. (3) • Hermes, mučenec Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenka • Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 Nedelja 22. NAVADNA (2) • Rajmund Nonat, redovnik Jezus uči ponižnosti (Lk 14, 7-14) AVGUST C zadnji krajec 3. ob 13h00m ® mlaj 10. ob 20h09m 3 prvi krajec 18. ob 23h28m © ščip 26. ob 04h42m Sonce stopi v znamenje Device 23. ob 00h. Vzhod Dan Sonca 1. 04h45m 6. 04h51m 11. 04h56m 16. 05h02m 21. 05h09m 26. 05h15m 31. 05h21m Zahod Dolžina Sonca dneva 19h31m 14h46m 19h24m 14h33m 19h17m 14h21m 19h08m 14h06m 19h00m 13h51m 18h52m 13h37m 18h42m 13h21m 1 Ponedeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek' 12 Petek 13 Sobota 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek • Egidij (Tilen), opat; Verena, devica • Maksima, mučenka; Kastor, škof Gregor Vel., papež (3) • Evfemija, Tekla, Doreteja, m. • Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok • Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec • Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci 23. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Regina, dev., m. Hoja za Kristusom (Lk 14, 25-33) Marijino rojstvo (2) • Hadrijan, mučenec • Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca • Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovnik • Prot in Hijacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica • Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Janez Zlatousti, škof, cerkv. uč. (3) • Mavrilij, škof POVIŠANJE SV. KRIŽA (2) • Notburga, devica Sin človekov bo povzdignjen (Jan 3, 13-17) Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, mučenka Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneg. Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč. • Jožef Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, muč. Januarij, škof, muč. (4) • Emilija de Rodat, redovn. Kvatre • Suzana, mučenka; Kandida (Svetlana), muč. 25. NAVADNA (2) • Matej (Matevž), ap. in evang. Ne moremo služiti Bogu in mamonu (Lk 16, 1-13) • Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci • Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež • Pacifik, redovnik; Gerard, škof • Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof Kozma in Damijao, mučenca (4) • Nil, opat Vincenc Pavelski, duhovnik (3) • Hiltruda, devica 26. NAVADNA (2) • Venčeslav, mučenec Bogatin in ubogi Lazar (Lk 16, 19-31) Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) • Hieronim, duhovnik, c. u. (3) • Zofija, spokornica * J m ■■ h ^ti C zadnji krajec 1. ob 19h07m © mlaj 9. ob l^OO11 J prvi krajec 17. ob 14h54m © ščip 24. ob 13h08m Sonce stopi v znamenje Tehtnice 22. ob 22h (začetek jeseni). Vzhod Dan Sonca 1. 05h22m 6. 05h29m 11. 05h35m 16. 05h41m 21. 05h47m 26. 05h54m Zahod Dolžina Sonca dneva 18h40m 13h18m 18h31m 13h02m 18h21m 12h46m 18hllm 12h30m 18h01m 12h14m t7h52m 1 lh58m W>:A 1 Sreda Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof 2 Četrtek Angeli varuhi (3) • Legerij, škof 3 Petek • Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec 4 Sobota Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof 5 Nedelja 27. NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Placid Jezus spodbuja k veri (Lk 17, 5-10) 6 Ponedeljek Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof 7 Torek Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež 8 Sreda • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 Četrtek Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) • 10 Petek • Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec 11 Sobota • Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 Nedelja 28. NAVADNA (2) • Maksimilijan Celjski, škof Jezus očisti deset gobavcev (Lk 17, 11-19) 13 Ponedeljek • Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 Torek Kolist I., papže, muč. (4) • Gavdencij (Veselko), šk., muč. 15 Sreda Terezija (Zinka) Velika, dev. c. u. (3) • Avrelija, dev. 16 Četrtek Hedviica, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat 17 Petek Ignacij Antiohijski, škof, mučenec (3) • Viktor, škof 18 Sobota Luka, evangelist (2) • Julijan, puščavnik 19 Nedelja 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA • Izak Jogues, muč. Prilika o sodniku in vdovi (Lk 18, 1-8) 20 Ponedeljek • Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat 21 Torek • Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 Sreda • Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 Četrtek Janez Kapistran, duhovn. (4) • Severin iz Kolna, škof 24 Petek Anton M. Claret, škof (4) • Feliks, škof, mučenec 25 Sobota • Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 Nedelja 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • Lucijan, muč. Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) 27 Ponedeljek • Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof 28 Torek Simon in Juda Tadej, apost. (2) • Cirila, mučenka 29 Sreda • Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 Četrtek • Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Petek • Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec OKTOBER zadnji krajec 1. ob 04h18n' © mlaj 9. ob 03h49m 3 prvi krajec 17. ob 04h47m © ščip 23. ob 21 52m C zadnji krajec 30. ob 17h33h Sonce stopi v znamenje Škorpijona 23. ob 7h. Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 06h01m 17h42m 1 lh41m 6. 06h07m 17h32m 1 lh25m U. 06h14m 17h23m 1lh09m 16. 06h21m 17h14m 10h53m 21. 06h28m 17h06m 10h38m 26. 06h34m 16h57m 10h23m 31. 06h41m 16h49m 10h08m Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro minut. 1 Sobota 2 Nedelja 3 Ponedeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četrtek 7 Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH (1) • Marcijan, puščavnik Jezus je vstajenje in življenje (Jan 11, 21-27)' Viktorin Ptujski, šk., muč.; Just, tržaški m.; Martin Porres, šk. (4) • Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agrikola, mučenca • Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krstnika; Bertilda, op. • Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec • Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof • Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež ZAHVALNA; POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE (2) • Jezus pri cestninarju Zaheju (Lk 19, 1-10)1 Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duhovnik Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik Jozafat Kunčevič, škof, mučenec (3) • Kunibert, škof Stanislav Kostka, redovnik (4) • Homobonus, trgovec • Nikolaj Tavelič, mučenec; Lovrenc OToole, skof Albert Veliki, škof, cerkv. uč. (4) • Leopold, knez 33. NAVADNA (2) • Jedrt iz Helfte, redovnica Napoved razdejanja Jeruzalema (Lk 21, 5-19) Elizabeta Ogrska, redovnica (3) • Evfemija in Tekla, muč. Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok • Narsej, škof, mučenec; Barlam, m učenec • Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež Cecilija (Cilka), devica, muč. (3) • Maver, škof, muč. JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • Kristus vlada s križa (Lk 23, 35-43) • Krizogon Oglejski, mučenec; Flora, devica, mučenka • Katarina Aleksandrijska, devica, muč.; Erazem, muč. • Leonard Portomavriški, redovnik; Valerijan Oglejski, šk. • Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, redovnik • Jakob de Marchia, duhovnik; Eberhard, škof • DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec 1. ADVENTNA (1) • Andrej, apostol Potrebna je čuječnost (Mt 24, 37-44) 1 Na prvi dve nedelji v novembru je letos na izbiro več evangelijev; tukaj navajamo le enega. NOVEMBER © mlaj 3 prvi krajec © ščip C zadnji krajec 7. ob 21h42m 15. ob 16h47m 22. ob 07h39m 29. ob 10h58m Sonce stopi v znamenje Strelca 22. ob 4h. Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 06h43m 16h48m 10h05m 6. 06h50m 16h41m 90h51m 11. 06h57m 16h35m 09h38m 16. 07h04m 16h29m 09h25m 21. 07hllm 16h24m 09^13m 26. 07h18m 16h21m 09h03m Ponedeljek Torek 3 Sreda Četrtek Petek Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 31 Sreda • Eligij, škof; Natalija (Bo/ena), spokornica • Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. Frančišek Ksaver, duhovnik (3) • Kasijan, mučenec Janez Damaščan, duh., c. u. (4) • Barbara, dev., muč. • Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof Nikolaj (Miklavž), škof (4) • Apolinarij Tržaški, muč. 2. ADVENTNA (1) • Ambrož, škof, cerkv. uč. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mt 3, 1-12) BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (1) • • Peter Fourier, redovnik; Valerija, muč.; Abel, očak • Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopisemska žena Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik Ivana Frančiška Šantalska, red. (4) • Amalija, mučenka Lucija, devica, muč. (3) • Otilija, dev.; Jošt, puščavnik 3. ADVENTNA (1) • Spiridion (Dušan), škof Janez Krstnik pošlje učence k Jezusu (Mt 11, 2-11) • Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, red. ust. • Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica • Lazar iz Betanije; Olimpija, redovna ustanov. • Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof • Urban V., papež; Favsta, spokorn.; Tea, mučenka Kvatre • Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški 4. ADVENTNA (1) • Peter Kanizij, cerkveni uč. Jožef vzame Marijo k sebi (Mt 1, 18-24) • Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red.; Dan JLA Janez Kancij, duh., c. u. (4) • Viktorija, devica, muč. • Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), devica BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, m. Štefan, prvi mučenec (2) • Zosim, papež Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica SV. DRUŽINA (2) • Nedolžni otroci, mučenci Beg v Egipt (Mt 2, 13-15.19-23) Tomaž Becket, škof, mučenec (4) • David, kralj • Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof Silvester I., papež (4) • Melanija, opatinja DECEMBER ® mlaj 3 prvi krajec © ščip 5 zadnji krajec 7. ob 15h35m 15. ob 02h47m 21. ob 19h08m 29. ob 07h32m Sonce stopi v znamenje Kozoroga 21. ob 17h (začetek zime). Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 07h24m 16h18m 08h54m 6. 07h29m 16h17m 08h48m 11. 07h34m 16h17m 08h43m 16. 07h38m 16h18m 08h40m 21. 07h41m 16h19m 08h38m 26. 07h43m 16h23m 08h40m 31. 07h44m 16h27m 08h43m Do 21. decembra se dan skrajša za 16 minut, potem pa PRESTOPNO LETO 1980 ima 366 dni, začne se s torkom in konča s sredo Premakljivi prazniki: Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Sv. Rešnje Telo 1. adventna nedelja Godovinsko število Zlato število Sončni krog Epakta Nedeljska črta Rimsko število Letni vladar 20. februarja 6. aprila 15. maja 25. maja 5. junija 30. novembra 5 1 13 F, E 3 Jupiter Dne 20. marca ob 12. uri 9 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje) Dne 21. junija ob 6. uri 47 minut; Sonce na Rakovem povratniku Dne 22. septembra ob 22. uri 8 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje) Dne 21. decembra ob 17. uri 56 minut; Sonce na Kozorogovem povratniku 27. april - Dan ustanovitve OF Slovenije 7. julij - Dan vstaje srbskega naroda 13. julij - Dan vstaje črnogorskega naroda 22. julij — Dan vstaje slovenskega naroda 27. julij 2. avgust 11. oktober 1. november Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine Ilindan, narodni praznik Makedonije Dan vstaje makedonskega naroda Dan spomina na mrtve -državni praznik v SR Sloveniji Pomembnejši dnevi Začetek letnih časov Začetek pomladi: Začetek poletja: Začetek jeseni: Začetek zime: Državni prazniki 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, mednarodni praznik dela 4. julij, dan borcev 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dnevov republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. - Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. Republiški prazniki 8. marec - Dan žena 15. april - Dan železničarjev 9. maj - Dan zmage 21. maj - Dan jugoslovanskega vojnega letalstva 25. maj - Rojstni dan maršala Tita - Dan mladosti 13. julij - Dan šoferjev 16. julij - Dan tankistov JLA september - Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem primorju 10. september - Dan jugoslovanske vojne mornarice 7. oktober - Dan topništva JLA 20. oktober - Osvoboditev Beograda 24. oktober - Dan Organizacije združenih narodov (OZN) 31. oktober - Mednarodni dan varčevanja 7. november - Obletnica oktobrske revolucije 22. december - Dan jugoslovanske ljudske armade Postna postava Zapoved pritrganja v jedi (le enkrat na dan se do sitega najesti) velja za vse kristjane od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta življenja na pepelnico in na veliki petek. V vseh slovenskih škofijah imamo vzdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje +), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pritr-govanje v jedi, znamenje ++) na pepelnico in na veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vesoljne Cerkve in na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju po prenovljenem bogosluž-nem koledarju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje svetnikovo ime po slovensko. Janez Pavel II. - papež presenečenj »Bil je kakor meteor, ki se nenadoma in nepričakovano pojavi na nebu, močno zažari in hitro ugasne, za seboj pa pusti temo.« Tako je dejal kardinal Confalonieri pri pogrebu popeža Janeza Pavla I., ki je 29. septembra 1978 le po 33 dneh najvišje vodstvene službe v Cerkvi nenadoma umrl, a je s svojo preprostostjo, prijaznostjo in s svojim prisrčnim nasmeškom vzbudil izredno pozornost in osvojil srca ljudi. Cerkev pa ima od Kristusa obljubo, da ne bo ostala v temi. Po smrti papeža Janeza Pavla I. so se spet zbrali kardinali, da izvolijo novega vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve, kakor dober mesec prej po smrti papeža Pavla VI. Ali se bo spet pojavil meteor, ki bo vzbudil pozornost in zanimanje ljudi? Nihče si tega ni upal pričakovati, ugibanja in napovedovanja so kazala bolj v drugo smer. Presenečenje v ponedeljek, 16. oktobra zvečer Tretji dan volitve novega papeža za zaprtimi in zapečatenimi vrati v Vatikanu v sikstinski kapeli pod mogočno Michelangelovo sliko poslednje sodbe dopoldne še ni prinesel uspeha. Toliko več ljudi se je zbralo na trgu sv. Petra proti večeru v pričakovanju, da bodo zvedeli, kdo je novi papež. Ob 18.18 je bel dim nad sikstinsko kapelo pokazal, da so kardinali izvolili novega papeža. Novica se je bliskovito razširila po mestu in od vseh strani je vrelo na trg sv. Petra še več ljudi. Ob 18.43 so se odprla vrata na balkonu cerkve sv. Petra in kardinal Felici je nestrpni množici naznanil: »Imamo papeža, kardinala Karla Wojtyla, ki si je nadel ime Janez Pavel II.« Tisti, ki so bili navzoči, pripovedujejo, da je prvi trenutek kakor ob veliki osuplosti zavladala tišina. Presenečenje je bilo preveliko. Nobeden od prej toliko imenovanih kardinalov ni bil izvoljen. Kdo je ta kardinal Wojtyla, čigar ime je kardinal Felici le s težavo pravilno izgovoril? Presenečenje na ta ponedeljek zvečer je bilo za vso Cerkev in za ves svet neprimerno večje, kakor ga je bilo sploh mogoče pričakovati. Prvič po 450 letih spet papež, ki ni Italijan! Zadnji neitalijanski papež je bil Holandec Hadrijan VI., ki je vladal v letih 1522-1523. Novi papež je »iz daljne dežele«, kakor se je Janez Pavel II. sam predstavil Rimljanom, iz severovzhodne Evrope, iz Poljske, iz socialistične dežele. Pred leti je izšel roman, ki ga je napisal avstralski pisatelj Morris L. West o namišljenem papežu Cirilu Lakota iz Rusije, ki je po čudnih potih prišel iz sovjetskih zaporov v Rim, postal kardinal in bil izvoljen za papeža. Še film so napravili ob tem romanu, a ljudje so si mislili: pač snov za roman in za film. Kaj pa, če bo novi papež nudil resnično zgodbo za romane in filme? Za Slovence in z njimi za vse Slovane je bilo veselo presenečenje toliko večje, ker je s krakovskim nadškofom prvikrat v zgodovini postal papež Slovan. Različni narodi so imeli v življenju Cerkve svoje zgodovinsko poslanstvo. Doslej se je zdelo, da so imeli po prvih stoletjih krščanstva predvsem romanski in germanski narodi svojo posebno vlogo v Cerkvi. Papeži so zadnja stoletja izhajali le iz italijanskega naroda. Še nekaj desetletij nazaj si je komaj kdo mogel predstavljati, kako naj bi se to spremenilo, čeprav ni nikjer zapisano, da mora biti papež Italijan in so se v zadnjem času množili glasovi, naj bi vendar prišlo do spremembe. Toda končno je papež najprej rimski škof, Rim pa je glavno mesto Italije; in papež je primas, prvi škof Italije - kako bodo Italijani sprejeli škofa in primasa iz tuje dežele? S kakšnim navdušenjem pa so Rimljani in Italijani sprejeli Janeza Pavla II., slovanskega in poljskega papeža »iz daljne dežele«, so pokazali že prvi dnevi in tedni in navdušenje ter priljubljenost sta v naslednjih mesecih vedno bolj naraščala. Osebnost, ki preseneča Kdo je Janez Pavel II., papež »iz daljne dežele«? Časnikarji so hiteli zbirati podatke o njem, radio in televizija sta tekmovala, kdo bo več vedel povedati o škofu in kardinalu, ki doslej sicer nikakor ni bil neznan ne v Rimu in ne v Cerkvi po svetu, a ga vendar najbrž nihče ni resno pričakoval na Petrovem sedežu. O nobenem papežu ni bilo objavljenih v prvih mesecih po njegovem nastopu službe toliko člankov in knjig kot o Janezu Pavlu II. Noben papež doslej ni tako hitro in tako močno stopil v središče svetovnega zanimanja kakor papež Wojtyla. Seveda tudi nikdar doslej ni bilo na voljo toliko obveščevalnih sredstev kakor danes in zgodovinske okoliščine niso bile nikdar tako ugodne za naraščajoče zanima- nje za novega vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve. Svet je hitro zvedel, kdo je novi papež. Rojen je bil 18. maja 1920 v mestu Wadowice blizu Krakova. Po maturi se je odločil za študij filozofije. V drugi svetovni vojni pod nemško okupacijo je delal v kamnolomu in pojem v kemični tovarni ter se pridružil igralski skupini in nastopal kot igralec. Medtem se je odločil za bogoslovje in skrivaj študiral teologijo. Prvega novembra 1946 je bil posvečen v duhovnika; nato je študiral v Rimu in deloval med poljskimi izseljenci po zahodni Evropi. Z 38. leti je postal škof in s 47. leti 1967 kardinal. Bolj kot vsi pisani podatki pa je dal odgovor na vprašanja, kdo je papež Janez Pavel II., on sam. Njegova osebnost ljudi vedno znova preseneča, navdušuje in privlači. Še sorazmerno mlad, zdrav in močan, živahen in nasmejan, znan kot športnik, igralec in pisatelj, kot govornik in znanstvenik, kot mož bogate življenjske izkušnje, razgledan v današnjem svetu, katerega pozna tudi s svojih številnih potovanj po domala vseh celinah, ki govori vse svetovne jezike razen kitajskega - ni čudno, da so se posebno mladi takoj navdušili za tega papeža. Vsi pa, ki pridejo z njim v stik, in množice, ki bi ga rade osebno videle in slišale, stalno naraščajo, čutijo, da je skrivnost njegove privlačnosti še vse drugje kakor pa le v simpatični osebnosti. Življenjska vedrost, pogumen in zaupanja poln pogled v prihodnost, odkritost in človeška toplina njegovih besed, poseben dar neposrednega osebnega stika z ljudmi vseh slojev, jasnost in odločnost, obenem pa odprtost in razumevanje za vse, ki jih srečuje - a tudi to še ni zadnja skrivnost njegove osebnosti. Kar na ljudi napravlja največji vtis, tudi na tiste, ki so se Cerkvi odtujili, in na neverne, je njegova iskrena in prepričljiva vernost, neprisiljena in pristna pobožnost in njegova zakoreninjenost v nevidnem božjem svetu. Ljudje imajo občutek, da Janez Pavel II. na neki poseben način predstavlja in uresničuje življenjsko moč vere in njeno vrednoto za življenje, življenjsko moč Cerkve in njenega duhovnega bogastva. Zato je mogel v svojem nagovoru ob slovesnosti, v kateri je prevzel vrhovno službo v Cerkvi, tako prepričevalno zaklicati: »Bratje in sestre! Nikar se ne bojte sprejeti Kristusa in priznati njegovo gospostvo! Pomagajte papežu in vsem, ki hočejo služiti Kristusu in s Kristusom človeku in vsem ljudem! Ne bojte se! Odprite na stežaj vrata Kristusu!« Verni so se razveselili tega pogumnega in zaupanja polnega klica in tudi mnogi drugi so mu prisluhnili. Janez Pavel preseneča s svojim nastopom O angleški kraljici in rimskem papežu je do nedavnega veljalo, da sta ujetnika strogih dvornih predpisov, ki so v veljavi stoletja in se jih morata natančno držati, ker to pač zahteva njuna služba. Da za papeža to več ne velja, je pokazal Janez Pavel II. od vsega začetka. V nagovorih je odpravil uradno množino »mi« in govori v ednini »jaz« v vsej neposrednosti in domačnosti. Pri avdiencah ga ne prinesejo v dvorano ali v cerkev, da bi ga ljudje bolje videli, ampak pride peš in se med potjo pogovarja z ljudmi, se z njimi rokuje, jemlje v naročje otroke, odgovarja na vprašanja, se pogovarja o navadnih rečeh z najbolj preprostimi, ima dobro besedo za bolnike in poboža invalide. Gre na obisk v bolnišnice in v župnije, prej pa povabi župnike in kaplane k sebi na kosilo ali večerjo, da se pomenijo o obisku. Belgijskega kralja in kraljico pri uradni avdienci povabi k svoji maši in nato na zajtrk. Časnikarjem odgovarja na njihova vprašanja in mimogrede opravi tiskovno konferenco v osmih ali devetih jezikih. V božičnem času povabi poljske rojake k sebi v svoje stanovanje in prepeva z njimi božične pesmi. Na poti v Mehiko gre v letalu med sopotnike in se z njimi pogovarja. Ob obisku v Puebli v Mehiki gre med delavce in kmete in jim govori tako, da ga vsi razumejo in čutijo, da jih papež razume. Ko mu pri avdiencah Slovenci zakličejo: »Živio papež!« se na slovensko besedo takoj odzove. (Ni pa verjetno, da še vedno bere Družino, ki jo je imel naročeno, ko je bil še nadškof v Krakovu; najbrž za to ne najde časa.) Manjše avdience s posameznimi skupinami in ogromne avdience na trgu sv. Petra - velika dvorana Pavla VI. in celo velikanska cerkev sv. Petra postajata premajhni - vzbujajo nepopisno navdušenje. Pravijo, da sta Rim in Vatikan v nekaj mesecih spremenila svoj obraz. Vatikanski uradniki, ki jih papež obiskuje v njihovih uradih, švicarska garda, ki jo je papež obiskal v njenih prostorih, so se morali prilagoditi novemu načinu in obliki nastopanja, ki ga je uvedel Janez Pavel II. Kadar se pelje papež skozi mesto, se množice drenjajo, da bi ga pozdravile, in varnostni organi so večkrat v skrbeh, kako se bo vse izteklo. Papeževi sodelavci se čudijo, kako zmore papež ves telesni in duhovni napor, ki ga zahteva tak način javnega nastopanja. Ko se je Janez Pavel II. vrnil s potovanja po Mehiki, so se vsi oddahnili, saj so nekateri mislili, da sploh ne bodo prestali. Kakšno bo papeževo potovanje na Poljsko v prvi polovici junija 1979, še ni mogoče reči -sedaj smo šele na začetku maja. Eno pa je mogoče reči že danes: papež Janez Pavel II. bo poskrbel še za marsikako presenečenje. Na to moramo biti pripravljeni, posebno če bo sprejel nešteta vabila, da obišče razna mesta in dežele po svetu. Poudarki, ki niso presenečenja Časnikarji v Rimu, ki so strokovnjaki za Vatikan in jih imenujejo vatikanisti, komaj dohajajo to razgibano življenje in dogajanje, ki ga je prinesel papež iz daljne dežele. Nič presenetljivega ni, da imajo tudi svoje kritične pripombe o papeževem nastopanju. Trdijo, da se papežu pozna, da je bil v mladih letih pri gledališču in da zna dobro preračunati učinkovitost nastopa in govorjenja, izvrstno izbrati značilne kretnje, ki množico navdušijo, in izkoristiti zunanje okoliščine. Kdor bi ostal samo pri teh zunanjostih, tega bi sčasoma to najbrž tudi motilo. Nedvomno bo zunanji vtis s časom popustil in ljudje se bodo na papeža navadili. Veliko večjo pozornost pa bo vzbujala - in jo že danes vzbuja - duhovna vsebina papeške službe. Kakšne poudarke bo dal papež Janez Pavel II. svoji vodstveni in oznanje-valni, pastirski in velikoduhovniški službi? Katere resnice, katera načela, katere smernice, katere zahteve bo posebno poudarjal? Kaj bo značilno in svojsko zanj na verskem, pastoralnem in cerkvenem področju? Marsikaj se že da razbrati iz njegovih dosedanjih nagovorov in iz njegove prve okrožnice Redemptor hominis, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Splošen vtis je, da hoče biti papež predvsem učitelj vere in pastir svoje Cerkve. Kristjane hoče utrjevati v veri v Jezusa Kristusa in njegovo odrešenjsko delo in jim vlivati evangeljskega poguma za zvestobo Kristusu in Cerkvi. Da mu je pobožnost in zaupanje do Marije posebno pri srcu, je že njegova osebna dediščina, ki jo je prinesel s Poljske in se izraža tudi v njegovem geslu: »Popolnoma tvoj« (popolnoma predan Mariji, njenemu varstvu in zgledu in z Marijo Jezusu). Ponovno je papež poudaril pomen drugega vatikanskega cerkvenega zbora, njegovih smernic za prenovo Cerkve in njegove odprtosti svetu. Ali bo šel papež nova pota ali pa bo poudarjal zvestobo izročilu, je trenutno še težko reči. Napačno bi bilo, če bi hoteli Janeza Pavla II. kratko-malo opredeliti in ga označiti kot konservativno usmerjenega. Nedvomno je po svoji osebni izkušnji v Cerkvi na Poljskem močno zakoreninjen v izročilu. A na drugi strani je ponovno pokazal, kako je odprt za sodobna teološka, pastoralna, socialna, ekumenska in splošno človeška vprašanja. Kdor veruje, da papeža na poseben način vodi Sv. Duh, bo z zaupanjem gledal v prihodnost, pa naj gre za sodelovanje med papežem in škofi v smislu kolegialnosti, za cerkveni red in disciplino, za vatikansko vzhodno politiko, za reševanje konkretnih vprašanj v posameznih deželah, za razmerje do drugih krščanskih Cerkva in do nekrščanskih verstev, za razmerje Cerkve do države, za socialno vprašanje in za presojanje družbenega reda. Pogled Janeza Pavla II. je usmerjen v prihodnost, v Cerkev in človeštvo v letu 2000. Kar je pa že postalo jasno, je, da se hoče sedanji papež z izredno odločnostjo zavzeti za človeka in njegove pravice. Piju XII. so dali Rimljani naslov »defensor civitatis« - branilec mesta, ker je v drugi svetovni vojni v veliki meri ravno on rešil Rim pred razrušenjem. Vse kaže, da si bo Janez Pavel II. zaslužil ime »defensor hominis« - branilec človeka, ker se tako poteguje za dostojanstvo človeške osebe, za njeno varstvo, za spoštovanje človeka in za njegov razvoj, za človečanske pravice in njihovo priznanje in uveljavljanje povsod po svetu. Kdor pozna nauk Cerkve in zlasti nauk drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter nauk papeža Pavla VI., tega to ne preseneča. Da si je kardinal Wojtyla izbral ime Janez Pavel II., jasno kaže, da hoče nadaljevati delo Janeza XXIII. in Pavla VI. na način, ki ga je le kratko nakazal Janez Pavel I. Življenje ni praznik Tako je Simon Gregorčič naslovil svojo pesem, ki mladega človeka opozarja na resnost življenja. Tudi papež Janez Pavel II. je nameril prve korake v svet kot vrhovni poglavar Cerkve. Bolj kot Na svojem potovanju v Pueblo v Mehiki se je papež Janez Pavel II. ustavil tudi v San Domingu v Dominikanski republiki. Pozdravila ga je ogromna množica ljudi. Romarsko popotovanje papeža Janeza Pavla II. na Poljsko je preseglo vsa pričakovanja. Na sliki prihod papeža v Varšavo. 3 - Koledar 33 Popotovanje po svoji domovini je papež zaključil z mašo v krakovski stolnici. pri kakem drugem papežu imamo pri njem občutek - gotovo ga ima tudi on sam - da so bili to koraki mladostne življenjske moči iz vere in zaupanja v Boga, koraki nezlomljivega optimizma in vedrega pogleda v prihodnost. Odmev, ki ga je papež našel, posebno pri tistih, ki so se srečevali z njim ali mu v pismih izražali svojo vdanost, zvestobo in ljubezen, je ta občutek še bolj razširil in poglobil. Nedvomno gre za veliko več kot samo za psihološko doživljanje novega in nenavadnega, človeško privlačnega in lepega, kot to doživlja večina ljudi na začetku nove življenjske poti, bodisi duhovnik po posvečenju, redovnik po vstopu v samostan, zakonci po poroki, marsikdo tudi na novem službenem mestu. Kot kristjani smemo verovati in zaupati v božje delovanje Sv. Duha, ki je življenjsko počelo Cerkve in ki daje svoje darove, kakor sam hoče. Na drugi strani pa nas razpoloženje do novega papeža ne sme zapeljati, da bi v nekem zmagoslavnem navdušenju pozabili na dejanski položaj v Cerkvi in na svetu. Kot po vsakem prazniku pride spet trda in resna vsakdanjost, tako je tudi v Cerkvi. Papež Janez Pavel II. pozna velika vprašanja in težave, s katerimi se srečuje Cerkev v svojem notranjem življenju in v svojem razmerju do sveta. Ve za razkristjanjevanje širokih množic, za odtujitev toliko vernih od Cerkve, za pomanjkanje duhovnikov in redovnikov, za upadanje verskega življenja, za moralno negotovost in zmedo, za needinost v Cerkvi, za pastoralna in teološka vprašanja, za težak položaj Cerkve po mnogih deželah po svetu, za velike potrebe v misijonih, za ekumenska, socialna in splošno človeška vprašanja, s katerimi se sooča Cerkev. Znane so mu tudi skrbi in težave, s katerimi se srečuje današnje človeštvo, kot so krivica in nasilje, pomanjkanje medsebojnega razumevanja in pomoči, sovraštva in vojne, sebičnost in brezobzirno uživanje ter izrabljanje bližnjega, uboštvo in trpljenje, teptanje človeških pravic in neupravičeno omejevanje svobode. Vseh teh vprašanj znotraj in zunaj Cerkve ni mogoče reševati le v navdušenju ob osebnih srečanjih in slovesnih prireditvah. Treba je trdega in resnega dela ter sodelovanja vseh. Zato Janez Pavel II. s svojo močno osebnostjo in svojim izrednim nastopom, s stikom z ljudmi in z odmevom, ki ga najde pri njih, poziva vse kristjane in vse ljudi dobre volje k zavzetemu in vztrajnemu prizadevanju za prenovo Cerkve, za boljši svet in za bolj človeško življenje vseh ljudi. Le če se navdušenje za papeža iz daljne dežele pokaže tudi v globlji povezanosti s Kristusom in Cerkvijo, v molitvi in v prenovi osebnega življenja in v sodelovanju v cerkvenem občestvu krajevne Cerkve, ne ostane pri bežnih čustvih, trenutnih doživetjih in lepih besedah ter senzacionalnih zunanjostih in slavjih, ampak obrodi sad, ki ostane. Morda bi smeli prve korake novega papeža v življenje in svet v prvih mesecih njegovega vladanja primerjati v nekem pomenu Jezusovemu vhodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo. Kot poročajo evangelisti, je navdušenje množic vzbudilo ne-voščljivost farizejev in podžgalo njihovo nasprotovanje in sovraštvo. Naivno bi bilo, če bi kdo mislil, da navdušenje za papeža vzbuja v Cerkvi in zunaj nje pri vseh samo veselje in odobravanje. Nujno izziva tudi kritiko in nasprotovanje, nevoščljivost in ljubosumnost, odklanjanje in odpor, in to ne le iz sovraštva do Cerkve in do Kristusa, ampak že iz različnih človeških razlogov, ker imajo pač ljudje, tudi verni, različne predstave in želje. Kot je o Kristusu napovedal že starček Simeon, da je postavljen v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo (Lk 2,34), tako velja to tudi za Cerkev in za papeža, Cerkev pa ima tudi Kristusovo obljubo, da je peklenska vrata ne bodo premagala (Mt 16,18). Kako se je to izkazalo v cerkveni zgodovini, je eno največjih presenečenj. Naš odgovor na božji dar in na božjo obljubo pa naj bo molitev za Cerkev in za papeža Janeza Pavla II., da bi bil res skala, na katero Bog tudi danes zida svojo Cerkev, in da bi v veri potrjeval svoje brate (Lk 22,32), ti pa, da bi s svojim krščanskim življenjem pričevali za Kristusa. Lojze Šuštar Puebla in njen pomen Janez Pavel II. je vse od nastopa svoje službe ponovno poudaril, da misli veliko potovati in v večji meri pritegniti k vodenju Cerkve vse škofe. To usmeritev pastirovanju je potrdil s svojim prvim potovanjem v tujino prav na koncu januarja, ko je v Puebli v Mehiki odprl 3. zasedanje latinskoameriške škofovske konference. Okoliščine so bile take, da je moral na tem svetovnem prizorišču (navzočih je bilo nad 1000 časnikarjev z vsega sveta) razodeti slog in vsebino, ki ju misli dati svojemu papeževanju. Papeževo potovanje Takoj prvi dan se je tako rekoč s prstom dotaknil protislovij in problemov, ki tarejo Latinsko Ameriko, za Cerkev sila pomembno podcelino, saj živi na njej več katoličanov kot na katerikoli drugi celini. Na poti se je namreč ustavil v Dominikanski republiki, ki ima v svojem grbu sv. pismo in križ in katere predsednik je izjavil, da je papežev obisk »najpomembnejši dogodek v vsej njeni zgodovini«. Mehika pa je, vsaj kar zadeva odnose med Cerkvijo in državo, pravo nasprotje: čeprav je druga največja katoliška dežela na svetu (58 milijonov krščenih), Cerkve tam uradno sploh ni, ker ni pravno priznana: ne more imeti nobene lastnine, duhovniki ne smejo nositi duhovniške obleke, nimajo volilne pravice, ne morejo dedovati, v vseh cerkvah mora biti pred oltarjem državna zastava. Papež se je v Mehiki poleg tega srečal s socialnim stanjem, ki je značilno za Latinsko Ameriko: do nedavnega je imel delo samo vsak tretji Mehikanec, vsako leto umre od lakote 100.000 otrok, izobrazba in zdravstvo sta strahotno zanemarjena, demografski prirastek je med najvišjimi na svetu (4%), ljudje silijo v mesta, kjer živijo v človeka nevrednih razmerah - pri vsem tem pa je dežela naravno zelo bogata. Tako je papež, čeprav le za hip, neposredno -brez posredništva diplomatov in rimskih uradnikov- doživel ljudske množice in njihova pričakovanja, njihovo upanje in njihov obup. Kardinal Wojtyla je na škofovski sinodi v Rimu 1974 glede Latinske Amerike dejal: »Vsi vemo, kakšen je bil razvoj v teh deželah, razvoj, ki je zaostril probleme pravičnosti. Znano je, da je celina eden tistih krajev, kjer socialne razlike dosegajo vrh. Razumljivo in zaželeno je, da se hoče Cerkev v Latinski Ameriki udeležiti boja za družbeno pravičnost. Vse to seveda vsebuje teološke posledice, teološke implikacije. Latinska Amerika se sooča z bistvenim problemom: ta problem je osvoboditev.« Kakšno stališče je papež zavzel do teh problemov, še posebno v svojih številnih govorih? Tisti, ki so upali, da bo jasno podprl dejavnost škofov, ki so se zadnjih dvajset let najbolj zavzelo bojevali tudi za socialno pravičnost in človeške svoboščine, so bili nekoliko razočarani, zlasti po papeževem dolgem govoru v Puebli, na začetku zasedanja: poudaril je, da mora biti na prvem mestu skrb za čistost cerkvenega nauka; cerkveni ljudje se ne smejo politično angažirati: »Cerkev mora ostati svobodna pred nasprotujočimi si družbenimi ustroji in se posvečati samo človeku.« Razumevanje »Kristusa kot politika, revolucionarja, kot nazareškega prevratnika se ne ujema s katehezo Cerkve«. Mati Terezija s svojimi sestrami. 3' 35 Toda ko je govoril kmetom in delavcem, ki jim je lahko z obraza bral lakoto, je našel drugačen ton in drugačne poudarke. Zahteval je izboljšanje življenjskih razmer, reforme in pogumne spremembe, tudi razlastitev veleposestnikov. Cerkev sicer zagovarja zakonito pravico do zasebne lastnine, a prav tako vneto uči, da bremeni vsako lastnino družbena hipoteka. V Oaxaci je pred kmeti dejal: »Vam pa, ki ste odgovorni za ljudstva, posestniškim slojem..., človeška vest, vest ljudstev, krik revežev in zlasti božji glas, glas Cerkve z menoj ponovno kličejo: ni pravično, ni človeško, ni krščansko, če še naprej ostajate pri nekaterih očitno krivičnih razmerah.« Za mehiško in sploh za latinskoameriško Cerkev pa je zlasti pomembno, da je papež našel živ stik z ljudsko vernostjo. To se je zgodilo še posebej pri Marijinem svetišču Guadalupe, ko je somaševal s škofi, udeleženci škofovske konference. Okoli cerkve je prespalo na prostem okoli dva milijona ljudi, da so lahko videli papeža. Tem zapostavljenim Indijancem, kmečkim delavcem, prisiljeno urbaniziranim revežem, z otroki preobloženim materam je izrekel edino besedo, ki jo vsi Mehikanci razumejo. Guadalupska Marija je simbol in geslo mehiškega ljudstva in njegove vere. Ta ljudska vernost pa gre v Mehiki in v vsej Latinski Ameriki še bolj kot drugje vzporedno z uradno pastoracijo in ločeno od nje. To stanje ima korenine v prisilnem pokristjanj«nju v kolonialni dobi in v dolgem kompromisu, ki ga je pastorala iz Medellina komaj načela, med uradno Cerkvijo in ljudsko kulturo. S tem, da je papež postavil liturgični začetek škofovske konference v središče ljudske vernosti, je le-to priznal in ovrednotil, pač v zavesti, da je od nje odvisna usoda Cerkve na vsej podcelini. Vse to je potrdil tudi njegov govor med mašo. Pomen in vrednost tega dejanja ostaneta, čeprav je bilo prav v Guadalupi posebno očitno protislovje: papež se je postavil na stran ljudstva in njegove vernosti, ljudstvo pa je moralo ostati zunaj cerkve: za udeležbo pri maši so razdelili škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter pastoralnim delavcem 10.000 vstopnic... Protislovje, ki nazorno pove, kako težko se v Latinski Ameriki srečujeta in soživita uradna pastorala in ljudska vernost. Na tej ljudski višini - v Guadalupi, Oaxaci, Guadalajari in Monterreyu - se je izkazala velika papeževa priljudnost in sproščenost, njegov čut za neposreden stik z ljudmi, pa tudi njegov smisel za predstavo in igralska sposobnost, kar vse je zapustilo v vseh opazovalcih globok vtis: papež se jim je zdel »veliki voditelj proletarcev in kmetov vsega sveta« in »glas tistih, ki ne morejo govoriti«, z njim si je »Cerkev pred kmečkimi delavci nadela slamnati sombrero«, kakor so pisali časopisi. Glasnik mehiške komunistične partije pa je izjavil: »Papeževo potovanje je kot udarec z bičem naši vesti in naši narodni identiteti. Ljudstvo je videlo v papežu tisto, česar ne najde v režimu.« Sicer pa je oblast realistično vzela na znanje, da je treba preseči ozko razlago starih določb o položaju Cerkve v državi in morda bo papežev obisk pomenil tudi začetek drugačnih odnosov med državo in Cerkvijo v Mehiki. Kljub vsemu temu pa si moramo vendarle zastaviti vprašanje: kaj se je po papeževem potovanju za vse te milijone revežev v resnici spremenilo? Odgovor lahko da samo prihodnost. Zasedanje škofovske konference Pričakovanja, ki so zorela dve leti, kolikor je v vseh Cerkvah ameriške podceline trajala priprava na konferenco, niso bila razočarana. Tretja splošna konferenca latinskoameriških škofov je pozitivno ocenila zamotan in pogosto boleč proces notranje prenove in zgodovinskega utelešenja, ki so ju katoliške skupnosti doživljale zadnje desetletje. Potrdila je velike izbire prejšnje konference 1968 v Medellinu - prva je bila 1955 v Rio de Janeiru -: prizadevanje za celostno osvoboditev ljudi in narodov; prednost imajo ubogi; temeljna cerkvena občestva. Sicer pa je poglobljeno obravnavala temo: Evangelizacija v Latinski Ameriki danes in jutri. Tudi najbolj napredne skupine, ki s pripravami niso bile povsem zadovoljne, in tako imenovani »teologi osvoboditve«, ki jih niso uradno povabili in so bili navzoči le kot osebni svetovalci posameznih škofov, so na koncu izjavili, da je konferenca sprejela vse njihove bistvene vidike. Štirinajstdnevno razpravljanje je bilo zavzeto in živahno, včasih celo vroče. Toda obširen sklepni dokument (234 strani) so škofje sprejeli skoraj soglasno. Poleg tega so še objavili posebno poslanico latinskoameriškemu ljudstvu. V resnici pa je njihov glas segel še veliko dlje, saj je konferenci -tudi zaradi papeževega obiska - prisluhnil ves svet. Škofje so v poslanici in v sklepni listini upoštevali to široko svetovno občinstvo. Spregovorili so v imenu 900 škofov in okoli 300 milijonov katoli- čanov; in našli so prave besede, ko so opisali stanje na podcelini: pred očmi so imeli svoje vernike, vso Cerkev in svetovno javno mnenje. Glede sedanjega stanja v latinskoameriški Cerkvi, zlasti v razmerju do »klica po pravičnosti«, so škofje sestavili zgoščeno poročilo o dramatičnem stanju podceline, o stanju katoliških občestev, o nalogah, ki jih čakajo. Težko bi našli škofovski dokument, ki bi tako jasno in zavestno opredelil sočasni zgodovinski in družbeni okvir. Ta jasna zavest pa je še bolj izrazita in stvarna v poglavju »Božje ljudstvo, znamenje in sredstvo občestvenega življenja«. Besedilo navaja koncil in medellinsko konferenco in ugotavlja, da lahko deset let pozneje z veseljem ugotovijo in potrdijo svojo stvarnost kot božje ljudstvo: »Po Medelli-nu so naša ljudstva doživela pomembne trenutke, ko so se srečala sama s seboj in so odkrila vrednost svoje zgodovine, domače kulture in ljudske vernosti. Sredi tega procesa se je razodevala navzočnost tega drugega ljudstva, ki soživi z našimi .naravnimi' ljudstvi. Začeli smo ceniti njegov prispevek, kolikor je zedinjujoč dejavnik naše kulture, ki jo tako globoko preveva evangeljska modrost. Oploditev je bila obojestranska, ker si je Cerkev prizadevala, da bi se utelesila v naših prvobitnih vrednotah in je tako razvila nove izrazne oblike bogastva, ki ga prinaša Duh. Vizija Cerkve kot božjega ljudstva je po vsem videzu potrebna, da bomo lahko dokončali prenovitveni proces, ki se je začel v Medellinu: gre za prehod od individualističnega življenja po veri k veliki občestveni zavesti, ki nas je nanjo opozoril koncil.« Pueblo je torej treba razumeti in brati kot nadaljevanje in poglobitev medellinske konference. Ta povezava je očitna zlasti v treh poglavjih: o družbenem in političnem stanju na podcelini, o Jezusu Kristusu in o prednostni izbiri ubogih. Kar zadeva stanje na celini, škofje postavljajo na zatožno klop »nečloveško revščino« in »institucionalizirano krivičnost«, v kateri živijo latin-skoameriška ljudstva; obsojajo nasilne režime in »doktrino narodne varnosti«, na kateri temeljijo; zahtevajo amnestijo za politične zapornike, spodbujajo ljudstva, naj znova vzpostavijo demokratične režime in si prizadevajo za politično integracijo 22 dežel na podcelini. Poleg socialnih krivic obsojajo tudi nasilje, ki ga uporabljajo diktature: »Naše dežele, kjer pogosto kršijo temeljne človeške pravice (življenje, zdravje, hrana, vzgoja, delo), živijo v stalnem kršenju človekovega dostojanstva... Trpljenje zaradi načrtnega in naključnega zatiranja, ki ga spremljajo ovaduštvo, vdiranje v stanovanja, prekomerne kazni, mučenje, izgnanstvo, trpljenje družin, katerih člani kratko malo izginejo in ni moč o njih dobiti nobenih podatkov; popolna negotovost zaradi zapiranja brez vednosti sodstva.« O diktaturah je govor tudi pozneje, v obsodbi »ideologije narodne varnosti«, ki je v mnogo primerih pomagala utrditi totalitarno naravo nasilnih režimov, z zlorabo oblasti in kršenjem človeških pravic. »V nekaterih primerih skušajo zakriti svoje ravnanje z osebnim izpovedovanjem krščanske vere.« Zelo jasen je poziv, da je treba odpraviti diktature: »Naša ljudstva je nujno treba osvoboditi malika, ki se imenuje absolutna oblast, da bodo lahko zaživela v svobodnem družbenem sožitju.« Ta skrb za človeka in njegovo dostojanstvo preveva ves sklepni dokument. Najdemo jo tudi v središču razmišljanja o Kristusu, ki sledi opisu stanja na podcelini. To razmišljanje naj bi bilo »približevanje evangeliju in iskanje vedno nove Kristusove podobe kot odgovor na zakonito težnjo ljudstva k popolni osvoboditvi«. V spoštovanju velikega cerkvenega izročila in glede na krščansko poklicanost latinskoameriških ljudstev škofje poudarjajo: »Naša dolžnost je, da jasno oznanimo skrivnost učlovečenja, ne da bi povzročali dvome in dvoumja: Kristusovo božanstvo, kakor sledi iz cerkvene veroizpovedi, pa tudi resničnost in moč njegove človeške in zgodovinske razsežnosti. Predstaviti moramo Jezusa iz Nazareta, ki deli s svojim ljudstvom življenje, upanje in skrbi, in povedati, da je on Kristus, ki ga priznava, oznanja in slavi vera Cerkve.« To je verjetno najpomembnejši odstavek v vsem dokumentu. To poglavje pomeni novo zgodovinsko etapo za latinskoameriško Cerkev: ker je prvi poizkus, da bi izrazili razmišljanje o Kristusu na lasten in poseben način, kakor ga zahtevajo njihove razmere. To ni Kristus »revolucionar«, pred katerim jih je svaril papež v svojem govoru, vendar pa tudi ni zgolj Kristus, ki bi ga omejili na posameznikovo zavest. Je »Kristus osvoboditelj«, kot pravijo škofje, kar je nedvomno prvi odmev v nekem škofovskem besedilu najbolj zrelih glasov v teologiji osvoboditve. Ob poglavju o družbenem stanju in teoloških vidikih je bilo na konferenci v Puebli dokaj vroče. Prvi osnutek besedila so z majhno večino zavrnili. Zadnji hip so zavrnili navedek iz teologi- je osvoboditve, ker je 52 škofov predložilo amandma. Ko pa je šlo za prvenstveno izbiro ubogih, čemur je posvečeno tretje veliko poglavje, ni bilo nobenih nasprotovanj. To je nedvomno znamenje kolektivne zrelosti, ki so jo dosegli v Puebli. Kar zadeva uboge, so škofje docela prevzeli dediščino iz Medellina, ji dodali pogumno samokritiko (»v latinskoameriški Cerkvi se nismo vsi dovolj poistili z ubogimi«) in sklenili, da bo ta izbira v prihodnje na prvem mestu. Lahkota, s katero je konferenca obravnavala to temo, dokazuje, da je izkustvo latinskoameri-ške Cerkve na tem področju najbolj enotno in živo in je zato tudi njen prispevek k razmišljanju in spreobrnjenju drugih Cerkva glede tega najbolj učinkovit. Rafko Vodeb ,Človekov Odrešenik' - prva okrožnica Janeza Pavla II. Sedanji papež Janez Pavel II. je svojo prvo okrožnico ,Redemptor hominis' (Človekov Odrešenik) poslal katoličanom in »vsem ljudem dobre volje« že po petih mesecih papeževanja. Če pomislimo, da so zadnji papeži izdali prvo okrožnico približno eno leto po izvolitvi, nas hitrica novega papeža preseneča. Govori nam o izredno dinamičnem pontifikatu pa tudi o pomembni zadevi, ki je ležala njenemu avtorju na srcu in jo je moral čimprej razodeti. Kakor je presenetljiva izvolitev prvega Slovana; in to iz .vzhodnega bloka' za papeža, tako je v marsičem posebna tudi vsebina njegove prve okrožnice. Predstavili bomo najprej pomembnejše teme okrožnice, nato pa bomo skušali posneti njene najvažnejše smernice za katoličane in tudi za druge ljudi. O čem okrožnica razpravlja? Na kratko moremo reči, da okrožnica obravnava tiste predmete, ki so s cerkvenega stališča za rešitev današnjega človeka odločilni. 1. Na začetku okrožnice Janez Pavel II. počasti svoje zadnje prednike, Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla I. S prevzemom njihovih imen za svoje papeško ime, pravi, je hotel pokazati, da z ljubeznijo prevzema dediščino njihovih pontifikatov, prav tako pa nauk 2. vatikanskega koncila. Ta dediščina mu bo »nekakšen prag«, s katerega bo »šel prihodnosti naproti«; pri tem pa ga bosta vodila »brezmejno zaupanje in poslušnost Duha« (člen 2). Toda, čeprav bodo pota, na katera je usmeril Cerkev omenjeni koncil in Pavel VI., izjavlja novi papež, »še dolgo obvezna, se vendar upravičeno sprašujemo, ko stopamo v ta novi čas: Kako naj gremo naprej? Kaj naj storimo, da se bomo v novem adventu Cerkve ob dejstvu, da se izteka drugo tisočletje, približali tistemu, ki ga sveto pismo imenuje ,Očeta na veke'?« (7). S tem je Janez Pavel II. nedvoumno napovedal, da ima konec drugega tisočletja za »novi advent Cerkve«, novi prihod Cerkve v svet, in da bo on kot vrhovni poglavar Cerkve trasiral tudi njeno svoj-sko pot. Ta novi advent papež utemeljuje, kot bomo videli, z usposobljenostjo Cerkve za odre-šenjsko služenje današnjemu svetu in s posebno potrebo tega sveta prav na koncu drugega tisočletja po tem služenju. Papežev optimizem in napoved svojske poti Cerkve sta presenetljiva. Pri zadnjih papežih zdaleč nista bila tako izrazita. 2. Današnjo Cerkev ima okrožnica za »pri-pravnejšo za nalogo, da odrešuje vse« ljudi (4). Za večjo usposobljenost Cerkve priča njena »vedno globlja zavest« o sebi in o odrešilnem poslanstvu (3), zrelost v razločevanju duhov današnjega sveta, osredotočenost h Kristusovemu odrešenjskemu dogajanju v njej, notranja utrje-nost in odprtost za dialog z vsemi ljudmi ,dobre volje', zbližanje z drugimi krščanskimi Cerkvami (4). Za to sposobnost govori »nov zagon v življenju Cerkve, ki je močnejši kot pojavi dvoma, razkroja in krize« in ki ga je povzročil 2. vatikanski koncil. Cerkev je danes »bolj zedinjena v občestvu apostolata«, kar zlasti potrjujejo njene mnogovrstne »zborne ustanove«, kot so škofovska sinoda vesoljne Cerkve, škofijske sinode, duhovniški sveti, pastoralni sveti, združenje laikov itd. (5). 3. Poslanstvo cerkve je potem »kar najbolj potrebno današnjim ljudem« (11). Današnji svet namreč doživlja »najkrutejšo dramo človeškega bivanja« (15). Prvo dejanje drame: »današnjega človeka ogrožajo ravno tiste stvari, ki jih je sam napravil« (15). Človekov fizični obstoj ogrožajo »preteče one- snaženje naravnega okolja«, neprestani oboroženi spopadi, »možnost samouničenja z uporabo atomskega, hidrogenskega, neutronskega in podobnega orožja« (8), gladovanje mnogih itd. Človekov duševni in duhovni svet ogrožajo »mnogovrstne, četudi pogosto ne naravnost zaznavne manipulacije, kar se dogaja po vsej organizaciji skupnega življenja, po sistemu proizvodnje, po pritisku sredstev družbenega obveščanja«. Človek postaja »suženj lastnih proizvodov«, za-pada »uporabniški civilizaciji«, prevladovanje t. i. gospodarskega napredka usmerja »vse človeško življenje k enostranskim in manjšim potrebam in duši ter razkraja družbene skupnosti, konča pa s tem, da se zaplete v lastne težave in zgrešenosti«. Zgolj materialistična civilizacija »obsoja človeka na suženjstvo« (16). Ker so dela človeških rok postala sredstva za odtujevanje človeka in sredstva ogrožanja, povzročajo v posameznikih in v človeški družini »zavesten ali podzavesten strah pa občutek ogroženosti« (15). Drugo poglavje drame so krivice in trpljenje, ki so jih razni diktatorski režimi, šovinizmi, neo-kolonializmi itd. povzročili ali jih povzročajo ljudem. »Priče smo koncentracijskim taboriščem, nasilju, mučenju, terorizmu, in vidimo, kako vznikajo podobne diskriminacije« (17). Krivice nastajajo masovno zlasti s kršitvijo človekovih pravic. Ta kršitev je »neverjeten boj človeka proti človeku«. Papež obširneje obravnava kršitev pravice do verske svobode in do svobode vesti ter spodbija stališče, da »ima samo ateizem domovinsko pravico v javnem in družbenem življenju, medtem ko so - po nekakšnem načelu - do vernikov komaj strpni ali z njimi ravnajo kot z državljani drugega razreda« ali jih celo »oropajo vseh državljanskih pravic« (17). Stanje človeka v sedanjem svetu je daleč od pravičnosti in socialne ljubezni, pač pa »narašča nebrzdana in mnogovrstna sebičnost«, gospodo-valnost, uživaželjnost itd. (16). Vzrok za človekovo bivanjsko ogroženost, za trpljenje in krivice, za »strahotno situacijo« današnjega človeka je »moralni nered« v posameznikih in v svetu (16). 4. Očitno velja za dramatično situacijo današnjega sveta, kar uči sv. pismo: Stvarstvo je »podvrženo ničevosti« (Rimlj 8,20) ter »zdihuje in trpi v porodnih bolečinah« (Rimlj 8,22) pa »željno pričakuje razodetje božjih sinov« (Rimlj 8,19), odrešenja (8). »Človekov Odrešenik« (1) in »Odrešenik sve- Papež Janez Pavel II. je maševal v Varšavi na največjem trgu. Tam so pripravili posebno tribuno z oltarjem. ta« je Kristus. On se je s svojim učlovečenjem »nekako združil z vsakim človekom« in je s tem dvignil človeka »k dostojanstvu brez primere« (8). Okrožnica večkrat dokazuje odrešenje človeka in njegovo dostojanstvo s Kristusovo združitvijo z njim po učlovečenju. Kristus v skrivnosti odrešenja »človeka nanovo ,izraža' in na neki način nanovo ustvarja« (10). On je namreč rešil ljudi »izvirnega greha in vseh grehov človeške zgodovine, zmot razuma, volje in človeškega srca« (1) ter podeljuje božjo otroštvo, kar pomeni »tisto moč, ki človeka znotraj spreminja« in »je počelo novega življenja« za ta svet in za večnost (18). Papež močno podčrtuje pomen Kristusovega odrešenja za človekovo življenje na tem svetu. Po njem postaja človek v srcu pravičen in svoboden, se srečuje z ljubeznijo, najde smisel svojega življenja, doseže polno zavest svojega dostojanstva, ima odprte oči in ljubeče srce za druge ljudi itd., skratka, z močjo tega odrešenja človek more »najti sebe« (12). 5. Z odrešenjem se je Kristus združil z vsakim človekom in se je zedinil s »konkretnim, zgodovinskim človekom« (13). Okrožnica zgovorno opisuje »dejanskega« človeka in prepričuje, da se Kristusovo odrešenje in cerkveno poslanstvo nanaša nanj. Gre za človeka, trdi, »ki ima neponovljivo resničnost svojega bitja in delovanja, razuma in volje, vesti in srca..., lastno zgodovino svojega življenja in lastno zgodovino svoje duše«, ki ima najrazličnejše potrebe časnega življenja, ki »piše svojo zgodovino tako, da se z drugimi ljudmi združuje po številnih vezah, navadah, razmerah, družbenih strukturah«. Gre za človeka, čigar razmere se neprestano spreminjajo. Ta enkratni človek je stalno nagnjen h grehu in dela zlo, hkrati pa nenehno hrepeni po resnici, po dobrem in lepem, po pravici in ljubezni: »v sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tolikeri in tako številni razdori v družbi« (14). Kristus je z učlovečenjem in odrešenjem »edinstveno in neponovljivo proniknil v skrivnost človeka in je stopil v njegovo ,srce'« (8). Papeževa razlaga Kristusovega proniknjenja v konkretnega človeka, človeško tako dojemljiva in simpatična, ni sama sebi namen. Hoče biti utemeljitev za to, da Kristusova Cerkev more in mora odreševati sedanjega konkretnega človeka. 6. Kristus si je »v skrivnosti odrešenja pridružil Cerkev« (18). Zato »Cerkev živi lastno življenje, ki ga zajema iz Kristusa« (17) in ima »lastno naravo« (4) in »lastno dejavnost« (21), odrešenj-sko. »Kristus je trdno počelo in stalno središče poslanstva Cerkve« (11). Kristusovstvo usposablja Cerkev, da je »kot zakrament ali znamenje in orodje za notranjo povezavo z Bogom in za edinost človeškega rodu« (7), da »stalno uresničuje in obnavlja Kristusovo združenje z vsakim človekom«. Cerkev je zato tukaj, da bi po njej »vsak človek našel Kristusa, da bi Kristus slehernemu spopolnil življenjsko pot z močjo resnice, prerojevalke človeka in sveta, z močjo, ki jo vsebujeta učlovečenje in odrešenje, in spopolnil z ljubeznijo« (13). Zategadelj je Kristus »glavna pot Cerkve«: »je naša pot k Očetu in je pot k slehernemu človeku« (13). V smislu Kristusovega učlovečenja in odrešenja pa je tudi človek »na neki način prva pot, ki jo mora Cerkev hoditi pri izvrševanju svojega služenja; on je prva in osnovna pot, ki jo je odprl Kristus in ki se stanovitno vije po skrivnosti učlovečenja in odrešenja« (21). Ker si je Kristus v skrivnosti odrešenja Cerkev pridružil, »mora biti Cerkev z vsakim človekom tesno povezana« in to s konkretnim človekom, v njegovi posamični in družbeni, naravni in nadnaravni razsežnosti (18). »Cerkev ne sme zapustiti človeka; zakaj njegova ,usoda', to je izvolitev, poklicanost, rojstvo in smrt, zveličanje in pogubljenje so najtesneje in neločljivo povezani s Kristusom« (14). 7. Okrožnica zavzeto opisuje odrešenjsko dejavnost Cerkve. Cerkev daje ljudem tisto, kar jim nihče ne more dati - Kristusovstvo. V tem je svojskost njenega poslanstva. Po Cerkvi more vsak človek »tako rekoč z vsem, kar je, stopiti v Kristusa«, more »si prisvojiti in sprejeti vso resnico učlovečenja in odrešenja« (10). Cerkev posreduje ljudem Kristusovo milost, s katero more priti »vsakdo do svoje zrele človečnosti« (21). »Nedoumljivo Kristusovo bogastvo« razširja Cerkev v svetu in srcih zlasti z oznanjevanjem evangelija, s prerajanjem z zakramenti in s služenjem v ljubezni (prim. 19-21). Vsak ud Cerkve ima »svoj dar«, ki ga je prejel po Svetem Duhu in s katerim po Kristusovem zgledu »služi tudi drugim« (21). Prav tako pa papež utemeljuje dejavnost Cerkve za tostransko dobro človeka in za odpravo »najkrutejše drame človeškega bivanja« v našem času. Cerkev oznanja dostojanstvo človeške osebe, je »varuhinja svobode«, ki je »pogoj in temelj resničnega dostojanstva človeka« (12), je odločna branilka človekovih pravic pred državnimi totalitarizmi, s čimer tudi skrbi za mir v svetu. Cerkev stalno uči, »da je treba delati za skupno blaginjo« in s tem vzgaja dobre državljane (17), dela za pravičnost in ljubezen med ljudmi ter navaja k življenju po moralnem redu (prim. 16 in 21). Ni povezana z nobeno družbeno ureditvijo in zato more služiti vsakemu človeku, poleg tega pa je »znamenje in zaščita presežnega značaja človeške osebe« (13). Zaradi združenja Cerkve s Kristusom in zaradi njene odrešenjske sposobnosti, posebej zaradi svojske sposobnosti za osvobajanje današnjega človeka, »ne more Cerkve nihče ustaviti... Cerkev ne more ostati neobčutljiva za vse tisto, kar služi resničnemu dobremu človeku, prav tako pa ne sme biti brezbrižna za ono, kar njegovemu dobremu škoduje« (13). Cerkev mora skrbeti »za prihodnjo človekovo usodo na zemlji in torej tudi skrb za potek vsega razvoja in napredka nujno spada k njeni službi« (15). Kaj okrožnica naroča? Naročila okrožnice hitijo zlasti h katoličanom, marsikatero pa je naslovljeno tudi na druge ljudi. Vsa hočejo vsaj posredno mobilizirati ljudi za osvobajanje današnjega sveta. 1. Janez Pavel II. v svoji okrožnici večkrat pozove katoličane, naj poglobijo zavest glede odrešenjskega poslanstva Cerkve in krščanskega poklica. Lepo k temu nagiba tudi naslednji stavek: »Če se hočemo res zavedati te skupnosti božjega ljudstva..., moramo imeti pred očmi predvsem Kristusa, ki vsakemu članu te skupnosti nekako pravi: ,Hodi za menoj' (Jan 1,43)« (21). Hoja za Kristusom pomeni vztrajno sožitje s Kristusom po veri, upanju in ljubezni, po poslušanju njegove besede, po prejemanju zakramentov in po sodelovanju z njim pri odreševanju sveta. Nenehna vira krščanskega življenja sta zakramenta evharistije in pokore. Nujno je zato »vztrajati in vedno napredovati v evharističnem življenju in pobožnosti ter duhovno rasti v evharističnem okolju«. Zakrament pokore pa je skladno s človekovo zavestjo krivde in z zahtevami vesti »sredstvo, ki človeka nasiti s tisto pravičnostjo, ki jo daje Odrešenik« (22). Vsak kristjan, ki je res Kristusov učenec, bi moral biti tesno povezan z Marijo (22). Vse naloge svojega življenja moreta kristjan in Cerkev mojstrovati, če molita. Zato papež pravi: »Ne čutim le potrebe, temveč pravo in nujno dolžnost, da vsa Cerkev vneto in vsak dan več moli« (22). Nekatere cerkvene stanove poziva okrožnica k zvestobi. Zakonci naj bodo zvesti nerazvezljivi zakramentalni zvezi in gradnji družinske skupnosti ter vzgoji otrok. Duhovnike spomni na zvestobo njihovemu poklicu, redovnike pa vabi k zvestobi »zaročniški ljubezni do Kristusa« ter ustreznemu apostolatu (21). 2. Sodelovanje kristjanov pri Kristusovem odrešilnem delu imenuje okrožnica »kraljevski poklic« (21). Vsak kristjan ga je deležen in vsak ga je dolžan opravljati (18). »Kraljevski poklic« zahteva od kristjana neprestano zorenje v kreposti (21). Odrešenjska zavest kristjanov »mora biti in ostati prvi vir ljubezni do Cerkve, kot tudi ljubezen s svoje strani utrjuje in poglablja to zavest« (3). Udje Cerkve bi se morali temeljito zamisliti ob naslednjem načelu okrožnice: »Vsaka pobuda le toliko koristi za resnično obnovo Cerkve in samo toliko pomaga, da se širi pristna ,Luč, ki je Kristus', kolikor korenini v ustrezni zavesti tako poklicanosti kakor odgovornosti za tisto posebno, edinstveno in neponovljivo milost, po kateri vsak kristjan v občestvu božjega ljudstva gradi Kristusovo telo. To načelo je glavno pravilo vsega krščanskega življenja in delovanja: apostolskega, pastoralnega, notranjega in družbenega«. Držati se »ga mora papež nič manj kot vsak škof«, potem »duhovniki, redovniki in redovnice. Po njem morajo uravnavati svoje življenje zakonci in starši, možje in žene različnih stanov in poklicev«. To načelo »nalaga dolžnost, da vsak zahteva od sebe prav tisto, k čemer je bil poklican« (21). Odrešenjsko poslanstvo zahteva trdno edinost in sodelovanje med kristjani. »Treba je..., da se vsi, ki hodimo za Kristusom, zberemo in združimo okoli njega... Moremo in moramo doseči ter pred svetom izpričati svojo povezanost: ko oznanjamo Kristusovo skrivnost, ko jasno kažemo na božjo in človeško razsežnost odrešenja in ko se z neutrudno vztrajnostjo borimo za tisto dostojanstvo, ki ga je vsak človek dosegel in ga stalno more osvajati v Kristusu« (11). Prav potreben je tudi opomin, da je nujna »temeljna edinost glede podajanja verskega in nravnega nauka«, saj ta edinost »oblikuje v osnovnih potezah življenje vse Cerkve«. Papež jo zahteva posebej od teologov in pastirjev Cerkve (19). Različni ,darovi' udov Cerkve in njenih skupnosti ne škodijo, pač pa koristijo edinosti Cerkve, da so le v službi njenega poslanstva. Zato naj delajo, npr. škofije, »s polno zavestjo svoje identitete in lastnega značaja v vesoljni edinosti Cerkve« (5). Za izredno pomembno dejavnost Cerkve ima papež katehezo, »predvsem pa temeljno družinsko katehezo«. K ustreznemu oznanjevanju spodbuja duhovnike, redovnice, redovnike, starše, znanstvenike, literate, zdravnike, tehnike itd. »Naj bodo iskreni do resnice, kjerkoli jo najdejo, naj druge zanjo vzgajajo ter jih navajajo, da bodo zoreli v ljubezni in pravičnosti« (9). Okrožnica večkrat nagiba k delu za bližanje z drugimi kristjani, k ekumenizmu. 3. Pri delu za osvoboditev današnjega človeka moramo kristjani danes »svoje misli in svoja srca še bolj« usmeriti h Kristusu in odrešenjski skrivnosti, »saj je v njej vprašanje o človeku obseženo s posebno močjo resnice in ljubezni« (18). Roke Objemam roke, ki nekoč v svetlobi prinašale so cvetje. Objemam---, čeprav s slepilom skrivale so v dobroti trnje. France Lokar Današnja Cerkev se mora »stalno zavedati, v kakšnih razmerah človek živi. Zavedati se mora njegovih sposobnosti..., mora biti pozorna tudi na nevarnosti, ki prete človeku... Skratka: vedeti mora vse, kar nasprotuje procesu počlovečenja« (14). Zaradi služenja človeku se moramo katoličani »približati veličastni dediščini človeškega duha, ki se je izrazila v vseh religijah, približati vsem kulturam, vsem ideologijam, vsem ljudem dobre volje« (12). »Plemenito je, če smo pripravljeni razumeti vsakega človeka, preiskovati vsak sistem, da bi pritrdili vsemu, kar je pravilno« (6). Cerkev mora potem stalno dialogizirati »z vsemi ljudmi dobre volje« o tolikih nevarnostih, ki prete današnjemu svetu (16), prav tako pa z njimi »nenehno ugotavljati«, ali se v praksi izvršuje deklaracija o človekovih pravicah (17). 4. Vse ljudi dobre volje papež vabi k »temeljni potrebi«, ki je danes ta, »da človek skrbi za človeka, za njegovo človečnost in prihodnjo usodo ljudi na zemlji« (15). Pogumno poziva okrožnica vse k »resničnemu spreobrnjenju mišljenja, volje in srca«. Za spremembo krivčnih družbenih in gospodarskih struktur, za osvoboditev človeka je to danes zlasti potrebno (16). Človek se ne bi smel poganjati za to, da bi »imel več«, pač pa za to, da bi »bil več«, ne da bi smel postati »suženj stvari, suženj gospodarskih sistemov in suženj svojih proizvodov... Etika ima prednost pred tehniko, oseba pred stvarmi in duh pred snovjo« (16). »Moralni nered, ki ga zasledimo v vsem svetovnem stanju, nujno zahteva drzne in učinkovite rešitve, ustrezne pristnemu človeškemu dostojanstvu«. Začetek tega reševanja je: »sprejeti in poglobiti čut za moralno odgovornost, ki si ga mora osvojiti vsak človek« (16). Po načelu solidarnosti bi morale razvite dežele ustvariti »primerne ustanove in mehanizme,« da bi pomagali narodom v razvoju« (16). Državne oblastnike papež opominja, da se skupni blagor države »uresničuje le tedaj, ko se državljanom zagotovijo njihove pravice... Ta pomen države pa se ne uresniči, če družba ali ljudstvo nista moralno udeležena pri izvrševanju oblasti, kar se zgodi, ko neka skupina podvrže svoji oblasti vse druge državljane« (17). Papež tudi v imenu vseh ljudi, ki verujejo v Boga, roti »vse, ki kakorkoli urejajo družbeno in javno življenje, naj spoštujejo pravice vere in Cerkve. Ne prosim«, pravi, »za kakšno izredno milost, temveč za spoštovanje osnovne pravice« človeka (17). Sklep Janez Pavel II. je s svojo prvo okrožnico razkril odrešenjsko smiselnost in nujnost Cerkve za današnji svet, identiteto krščanskega prizadevanja za človeka na koncu drugega tisočletja. Okrožnica ,Človekov Odrešenik' je napisana v takšni veri, ki gore prestavlja (prim. Mt 17,20), v veri, da je resnična rešitev današnjega človeka, tudi od njegove »najkrutejše drame«, v Kristusu in da je delo Cerkve za osvoboditev tega človeka nujno. Za to ne zadostujejo zgolj naravni mesija-nizmi, znanost, gospodarski napredek, ideologije itd. Ti lahko človeku celo škodujejo, če Kristusovo odrešenje izključujejo. Okrožnica je napisana v nalezljivem zaupanju v moč Cerkve za reševanje današnjega sveta, v njeno kristusovstvo, in v sposobnost kristjanov, da učinkovito delajo za njegovo osvoboditev. Okrožnica izžareva priganjajočo ljubezen do Kristusa, odrešilnega dela Cerkve in do današnjega človeka. Z naukom okrožnice in tudi s svojo vero, zaupanjem in ljubeznijo nam je katoličanom sedanji papež pokazal pot v sledečih letih. In ne samo nam. Štefan Steiner Duhovni ekumenizem Delo za popolnejšo edinost med kristjani je naloga vseh kristjanov, ne samo nekaterih goreč-nežev in tistih, ki so zaradi svoje duhovniške službe posebej odgovorni za Cerkev. Kristjani smo namreč skrivnostni organizem z mnogimi udi in le če vsi udje, še tako neznatni, opravljajo svojo nalogo, more organizem rasti, se vsestransko krepiti in dosegati harmonično popolnost ter tako izpolnjevati svoje poslanstvo. Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, ki je močno prežet z ekumensko mislijo, to dolžnost posebno jasno naglaša v odloku o ekumenizmu: »Skrb za obnovitev edinosti je stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev, in zadeva vsakogar po njegovi lastni zmožnosti« (E 5). Najpomembnejše in vsakomur najbližje sodelovanje za popolnejšo edinost med kristjani predstavlja duhovni ekumenizem, ki je »duša vsega ekumenskega gibanja« (E 8). Zato je duhovni ekumenizem naša velika skupna naloga. Spreobrnjenje srca in svetost življenja V duhovni ekumenizem spada najprej spreobrnjenje srca. Ljudje smo namreč po svoji naravi nepopolni in nagnjeni h grehu. Vse življenje ostajamo taki. In vendar smo poklicani k popolnosti in vse večji svetosti, da bi mogli postati deležni božjega življenja. K temu nas vabi Kristus, učlovečeni Bog, ki je prav zato postal človek, da bi ob njem in z njim mi mogli na neki način postati Bog, kot se radi izražajo vzhodni cerkveni očetje. Zato je potrebno nenehno spreobračanje. Kristjani bi se naj pogosto zazirali v Kristusa, v njegovo svetlo podobo, in bi naj skušali po tej podobi izpopolnjevati svojo lastno podobo ter tako rasti v drugega Kristusa. Ob tem je treba z vso iskrenostjo ugotavljati in priznavati lastne napake, grehe, strasti in jih vsak dan znova izkoreninjati, posebno še tiste, ki otežujejo ali naravnost onemogočajo življenje v skupnosti. Treba si je z vso vztrajnostjo prizadevati za pridobitev potrebnih kreposti, posebno tistih, ki usposabljajo za življenje v družbi in katerih vrh je ljubezen. Ljudje smo namreč družbena bitja, živeti moramo drug ob drugem, drug z drugim, kar pa ni mogoče brez ljubezni. Zato je tudi Kristusova glavna in pravzaprav edina zapoved zapoved ljubezni. Če si pridobimo to krepost, smo za vse pripravljeni, postali smo resnično bogu podobni. Le tako lahko uresničujemo edinost med kristjani. Prežeti s krepostjo ljubezni smo pripravljeni na odpuščanje, drug drugega spoštujemo, medsebojno si pomagamo, drug drugemu služimo, živimo kot bratje in sestre v Kristusu. To pa je že svetost življenja, ki nas po Kristusovi obljubi v popolni meri čaka v onstranstvu. Ena največjih značilnosti tega življenja je medsebojna edinost, edinost med svetimi ljudmi, ki prehaja v edinost s troedinim Bogom. Odlok o ekumenizmu upravičeno naglaša: »Vsi verniki naj se zavedajo, da bodo toliko bolje pospeševali in celo izvrševali zedinjenje kristjanov, kolikor bolj bodo težili po čistem evangelj-skem življenju. Čim tesnejše bo njihovo združenje z Očetom, Besedo in Svetim Duhom, tem prisrčneje in tem lažje bodo mogli pospeševati medsebojno bratstvo« (E 7). Molitev Edinost med nepopolnimi ljudmi, tudi med kristjani, Kristusovimi posnemovalci, je velik božji dar. S svojim nenehnim spreobračanjem in življenjem po evangeliju kličemo ta dar medse, vendar moramo zanj še posebej moliti. Molitev je že sama po sebi zedinjevanje z Bogom, s tem pa tudi z ljudmi. Kdor je namreč zedinjen z Bogom, ne more biti razprt z ljudmi, ko pa je Bog naš skupni Oče, Odrešenik in Posvečevalec vseh, ki smo ustvarjeni po božji podobi. Kristus pa je še posebej naročal: »Prosite in se vam bo dalo« (Mt 7,7). In je zagotavljal: »Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal« (Jan 16,23). Sam je dal zgled, za kaj naj posebno molimo: »Sveti Oče, ohrani v svojem imenu one, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva... A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17, 11.20-21). Edinost je za Kristusa tako velika vrednota, da je sam zanjo molil, in to v slovesnih trenutkih poslavljanja od apostolov, svojih prijateljev in sodelavcev. Zato naj bi za edinost med nasledniki apostolov in vsemi kristjani z vsem zaupanjem molili tudi mi. Velika in žalostna razdeljenost med kristjani nas mora naravnost vznemirjati ter nas vsak dan znova priganjati k taki molitvi, zasebni in javni. Prav posebej so zaželene, kot poudarja tudi odlok o ekumenizmu (E 8), skupne medkrščan-ske molitve, pri katerih sodelujejo pripadniki raznih krščanskih Cerkva in skupnosti. Take molitve so namreč že izraz temeljne edinosti med kristjani in tako neke vrste pričevanje za Kristusa pred svetom, obenem pa so kar najbolj učinkovito sredstvo za še popolnejšo edinost, kot jo hoče Kristus. Sklep Ne vemo povsem jasno, kakšno vsekrščansko edinost hoče Kristus. Vemo pa, da moramo pri uresničevanju te edinosti sodelovati tudi mi. K temu sodelovanju nas kliče Kristus, veliki Zedi-nje valeč. Naša velika in neodložljiva naloga je predvsem spreobrnjenje srca in svetost življenja ter nenehna zaupna molitev. Čim zvesteje bomo to nalogo spolnjevali, tem bolj se bomo zraščali s Kristusom in med seboj in tem bolj bomo tudi mi soustvarjali vesoljno edinost ene same Kristusove Cerkve. Stanko Janežič Za pristno duhovnost Z besedo pristnost označujemo pojave, dejstva, izdelke, pa tudi ljudi, ki se pokažejo v svoji prvotni resničnosti. Včasih je kaj težko dognati pristnost nekega pojava, posebno če seže v obdobje, ki je precej oddaljeno, ali pa, če je prostorska oddaljenost prevelika, da bi mogli osebno pregledati vire in se tako prepričati o pristnosti. Sodobni človek si vse bolj prizadeva, da bi dobil v svoje roke pristne informacije, izdelke, »originale«. Še bolj je zainteresiran, ko gre za duhovne »izdelke«, ko skuša doseči v svojem iskanju za zadnjimi smisli življenja potešenost po večnem in absolutnem. Zato pač ne more človeka nič bolj razočarati v tem iskanju kot spoznanje, da je bil varan, ogoljufan za svojo lastno pristnost. V vse bolj množičnem in zato toliko manj zavestnem hlastanju po dokaj cenenih ponudbah včasih že kar brezvestnih »trgovcev na področju duhovnega zadovoljevanja človekovih potreb« je bitka za pristno duhovnost šele v svojem začetnem stadiju. Ob čedalje večjem številu tistih, ki si želijo obogatiti svoje duhovne obzorje z »Marijinimi prikazovanji«, da bi potešili svojo slo tudi na povsem tuzemeljskem področju, saj gre skoraj povsod za »grožnjo temu pokvarjenemu svetu«, in si tako vede ali navede iščejo alibi za svojo nesposobnost in včasih tudi zavestno nepristno duhovnost. Kar naj bi storili sami, prepuščajo »nadnaravnim silam« in tako zadostijo svojemu mazohističnemu in sadističnemu gonu. V takem ozračju je kaj razumljivo, da razumna beseda ne najde odmeva, saj je človek dovzeten bolj za »zgodbe« kot za resno poglobljeno razmišljanje. K temu prispevajo svoj delež seveda »ljudski pridigarji«, ki nas kar zasipajo z verjetnimi, še bolj pa z neverjetnimi pripetljaji, posebno če gre za »uvoženo italijansko blago«, ki je že po tradiciji nepristno. Ko pri tem pomislimo, kako ljudje segajo po kičastih podobicah, razglednicah za praznike, ko jim ni mar resnična umetnina, ko kupujejo na romanjih doma in v tujini zgolj kič, ki povrh tega vsega ni niti poceni, vemo, da smo »pristno duhovnost« nadomestiti z dvomljivo »pobožnostjo«. Le-ta se izživlja v čustvih, ki imajo le malo opraviti z resnično predanostjo Bogu v odpovedi lastnemu hotenju. Tako smo priče lažne duhovnosti, ki se rada ponaša s koli-kostnimi dosežki in meri svoje uspehe tudi dokaj nekritično v številu obhajil in nedeljnikov. Mislim pa, da je hujše od tega sama miselnost, ki zamenjuje kakovost s kolikostjo. Kakor ne gre zanikati kolikostne vrednosti pobožnih vaj, je vendar treba upoštevati pri tem tudi kakovost, se pravi pristnost teh pobožnih vaj. Ne gre uspavati našega duha, ki se zadovoljen s samim seboj predaja samovšečni misli, češ da je zadostil »nekim« predpisom, pri tem pa je včasih kar hote pozabil, da je »sobota zaradi človeka, ne pa človek zaradi sobote«. Bitko za pristno duhovnost bi lahko začeli z geslom nemškega romantičnega pesnika Holder-lina: »duhovnik, a ne človek«. V naš čas prihaja to geslo s svojo vsebino nekako takole: v neki dunajski anketi med srednješolci iz leta 1963 so zapisali mladi ljudje, da je duhovnik posrednik med Bogom in človekom, da je ločen od sveta, in končno dodali, da duhovnik zato, ker je duhovnik, ni več človek, ali nasprotno: čimbolj je duhovnik človeški, tem manj je duhovnik. Razdalja med Bogom in človekom naj bi bila po tej še predkoncilski anketi nepremostljiva. Zato naj bi se mladi človek odločil, ko se odloča za duhovniški poklic, tudi za svoj notranji obraz: služiti Bogu, služiti človeku. Oboje ni mogoče združiti. Seveda je evangelij živo nasprotje takšnega pogleda na krščansko duhovnost, ki združuje vertikalo s horizontalo in hkrati pričuje za nujnost povezanosti obeh resničnosti. Žal pa je krščanska duhovnost prerada poudarjala vertikalo, da bi se dobronamerno izognila nevarnosti horizontale, ki je premnogokrat zadušila rast v Bogu, ker tudi sama ni znala najti pravega razmerja do sveta in človeka. Ni se hranila ob vertikali, zato ji je spodrsnilo. Vendar utegne biti, tako vidimo danes, vertikalna pobožnost nevarnejša, ker je prej enostranska in se zadovolji prehitro s farizejevo izjavo (Lk 18,12). Prav tu je za slovenske razmere značilna »tercijalska« pobožnost, ki jo pozna že Prešeren in ima še danes slabšalni pomen. Kolikšnega pomena za resnično krščansko duhovnost je stik s svetom in pravilno razmerje do njega, nam pove Teilhard de Chardin še pred koncilom in njegovim dokumentom o Cerkvi v sedanjem svetu: »Mislim, da svet ne bo prisluhnil krščanskemu upanju vse do tedaj, dokler ne bo krščanstvo prisluhnilo upanju Zemlje«. Skrb za pravo duhovnost je skrb za človeškost in človečnost: »Ako kdo pravi: »Ljubim boga', pa sovraži svojega brata, je lažnik. .. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl?« (1 Jan 4, 20). Morda je Janez XXIII. tisti kristjan današnjega časa, ki pove največ človeku sodobnega sveta: njegova globoka, nehlinjena pobožnost je bila hkrati globoko človeška, v njem so ljudje začutili Boga, ker je znal biti človek. Zato je pač napačno, če mislimo, da moremo razumeti evangelij v njegovi svetobežnosti, ne v njegovi naravnanosti na človeka in svet, saj je Bog stopil na svet in postal človek in ne nasprotno, da bi človeka povzdignil k sebi. Toda takrat, ko je sam postal človek, je povzdignil človeka in mu dal pravico do božjega otroštva. Vendar se moramo ogniti še eni nevarnosti, ko hočemo krščanski duhovnosti postaviti evangelj-ske temelje in ji vrniti njen resnični in ne narejeni obraz. Kristjan se kaj hitro zave, daje »odrešen«, da je »izvoljen«, končno, in to je nevarno, da ima zato prednost pred drugimi ljudmi. Gotovo ima v iskanju končnega cilja, tako gledamo iz njegovega zornega kota, boljše pozicije kot tisti, ki še ni »odrešen« v pomenu, da še ni krščen (po Kristusovem odrešenjskem dejanju je vsak človek v nekem smislu že odrešen, četudi še ni krščen). Vendar pa je gotovo, da v božjem gledanju na človeka kristjan nima nobenih prednosti pred drugače verujočim, ali celo neverujočim. Če velja evangeljski stavek: »... ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse preroke v božjem kraljestvu, sebe pa izgnane venkaj. In prišli bodo od vzhoda in zahoda in severa in juga in bodo sedli za mizo v božjem kraljstvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji« (Lk 13, 28-29), potem ga je treba razumeti tudi v tem širšem pomenu, ne zgolj v ožjem, ko se obsodba nanaša samo na izraelsko ljudstvo. Gre pri tem za dejstvo, da nihče ne more zagotoviti sebi dokončne in zadnje uresničitve odrešenjske-ga dejanja, temveč je po evangeliju in cerkvenem nauku jasno, da je ta dokončnost vedno v božjih rokah. Zato mora kristjan zreti v svojo prihodnost z negotovostjo, z zavestjo, da mu je lahko odvzeto, kar mu je bilo enkrat dano. Pristnost krščanske duhovnosti se kaže torej v zavesti te negotovosti, hkrati pa pove, da se kristjan enači z vsakim človekom, da mu je vsak človek resnični brat, da med njim in drugače mislečimi ni razdalj, saj so vsi, po njegovem gledanju, v enakem položaju pred zadnjo skrivnostjo. Končno je to izpo-vedano v stavku: »Ne sodite, da ne boste sojeni« (Mt 7, 1). Motil bi se, kdor bi mislil, da je Cerkev sama sebi namen. Prav tako bi se motil, kdor bi mislil, da je Cerkev posebna skupnost v svetu in se od njega mora razlikovati. Cerkev je poslana v svet, da služi svetu s svojim oznanilom. Koncil je hotel izraziti resnično podobo Cerkve, ko je izjavil, da si Cerkev prizadeva za neokrnjenost človeške osebe in pravično rast človeške družbe. Človek z dušo in telesom, s srcem in vestjo, z razumom in voljo, je središče njenega zanimanja in njenih prizadevanj (prim. CS 3). Zato, pa ne samo zato, je treba premostiti prepad med naravo in nadna-ravo, med človeškimi in božjimi krepostmi. Ko si človek prizadeva, da bi uresničil v sebi podobo popolnega človeka, se hkrati že sreča z božjimi krepostmi. Prav zato je koncil lahko izjavil, da ni mogoče, tako lahko pojasnimo, ločiti Boga od njegovega sveta. Cerkev se mora za to spoznanje nedvomno zahvaliti evangeliju. Le v delu za člo- veka in svet raste njena duhovnost v vedno bolj pristno krščansko duhovnost. Pri tem pa moramo opozoriti na pomembno koncilsko novost, ki seveda ni novost v smislu prvič odkrite novosti, temveč ponovno odkrite. Ko spregovori koncil o uboštvu Cerkve, se znova postavlja na evangeljska tla ter odkrije v svojem oznanilu evangeljsko sporočilo ubogim: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo« (Lk 6, 20). Bogastvo odtujuje človeka njegovemu namenu, le smisel za uboštvo omogoča stik s pristno podobo človeka. Zato je Kristus neprestano opozarjal na prvine uboštva, na njegovo prednost pred bogastvom, sam je živel revno od rojstva do svoje smrti. Hotel je preprečiti, da bi bogati oznanjali evangelij ubogim. Frančišček Asiški, ta najboljši poznavalec evangelija, je bil bogat in je postal ubog, da bi bogatim mogel govoriti o uboštvu. Zato ne more nihče, kdor resno jemlje svoje krščanstvo, iti mimo problema uboštva v življenju. Moremo sicer še vedno razlikovati med materialnim in duhovnim uboštvom, moremo še vedno izigrati z ozirom na »blagor ubogim v duhu« duhovno uboštvo na račun materialnega. Vendar je vedno bolj res, to sedaj vemo ob pojavu Taizeja in Kalkute matere Terezije, da je duhovno uboštvo nujno povezano z materialnim. Ali ne pravi Kristus pri Lk 4, 19: »Le ubogim se blagovest oznanja?« Toda evangeljsko ubog je človek predvsem tedaj, ko se zave svojega greha. Bogati farizej Simon pač ni razumel grešnice, ki je Kristusu mazilila noge. Zato velja: Veliko je ljubila, zato ji je veliko odpuščeno (prim. Lk 7, 47). Vendar je pri tem pomembno tudi spoznanje grešnice, ki se zaveda svojega notranjega uboštva pred Bogom in spoznanjem »pravičnega« farizeja, ki mu ni dano razumeti evangelija, prav zato, ker je grešil s svojo »pravičnostjo« (beri: s svojim dozdevnim notranjim duhovnim bogastvom). Nadaljevanje koncilskega sporočila o Cerkvi ubogih je prav gotovo zasedanje južnoameriške škofovske konference v Puebli, kjer je Cerkev javno priznala v svojem sklepnem dokumentu, da se ni »dovolj poistila z ubogimi«. Začutila je, da prav istenje z bogatimi kazi njeno duhovnost, ji odvzema pristnost, je ne istoveti z ubogimi, katerim hoče Kristus oznanjati svoj evangelij. Če bi kdo utegnil pomisliti, da je pokoncilska duhovnost pristna zato, ker se je vrnila k virom evangeljske duhovnosti, je prav tako res, da je ta duhovnost dinamična, se oblikuje v vsakem času po znamenjih tistega časa, da išče neprestano v situacijah sveta in človeka svoj še pristnejši izraz in le tako more, ko raste v Bogu, pričati za Boga. Nihče torej ne more pomirjen izjaviti, da je našel pristno duhovno podobo svojega krščanstva. Vedno znova in znova po mora iskati, prav v iskanju, v nepotešenosti tega iskanja se bo bližal zadnji, eshatološki pristnosti evangeljske in krščanske duhovnosti. Hkrati pa bo našel svojo duhovnost, ki je enkratna, neponovljiva, samo njemu lastna, zato pa za vse iskalce resnice vabljiva. Jože Rajhman Biti odveč Menda ni za človeka bolj bolečega občutka, kakor ga izražata besedi »biti odveč«, če hočemo reči, da je človek odveč. Da je neka stvar odveč, ni nič čudnega, ker pač stvar mora človeku za nekaj rabiti in če mu za nič ne rabi, je nujno odveč. Človek ne ve, kaj naj z njo še počne. Zato jo odvrže, da propade. Res pa je, da se tudi v tem primeru vsiljuje vprašanje, ali ne bi mogla stvar, ki nam je postala nepotrebna, rabiti še komu drugemu, ali je bilo nujno, da smo jo zamenjali z drugo, boljšo, ali smo izbrali najprimernejše mesto, kamor smo jo odvrgli. Najprimernejše mesto, kdo danes še sploh pomisli na to. Saj imamo povsod smetišča, tako da bo kmalu naša zemlja eno samo smetišče ali gnojišče. Ne smili se nam nihče, ki mora zaradi takšnega ravnanja trpeti, kaj šele, da bi se nam smilila zemlja, ki jo spreminjamo v vse kaj drugega kakor v vrt, ki bi bil prijeten za oko in izvir zdravja za življenje. Kakor koli že, gotovo je vprašanje tudi ob stvareh, kaj v resnici pomeni, če nam postanejo odveč in jih nekje odvržemo, porabništvo namreč nujno vodi v neupravičeno odlaganje stvari »na smetišče«, kakor pravimo. Vendar dobi izraz »biti odveč« žgoč pomen takrat, če pri tem mislimo na človeka. Seveda bi kdo utegnil reči, da človek nujno prav tako kakor stvar postane nekoč odveč, da se postara in odigra svojo življenjsko vlogo. Ko se to zgodi, postane drugim nepotreben, je. lahko samo še v napotje. Ne preostane mu nič drugega, kakor da čaka na smrt in da tudi ljudje nanj tako gledajo. Toda človek ni stvar, človek je oseba, ki živi predvsem zato, da se uresniči kot človek, kot nekaj enkratnega in neponovljivega, pri čemer smo drug od drugega odvisni in drug drugemu v oporo. Zato bi človek nikdar ne smel čutiti, da je odveč, kajti čeprav ne more več opravljati tistih nalog, kakor jih je opravljal včasih, zaradi tega njegovo življenje še ni brez smisla. Pa tudi drugim ne bi smel biti v napotje, če nimajo od njega več tiste koristi, kakor so jo imeli nekoč. Vsak človek ima kot človek, kot oseba svoje dostojanstvo in vrednost, ne glede na to, ali ima kdo od njega še vidne in neposredne koristi ali ne. Drži, da človek ne more biti vedno na isti način drugim potreben. Vprašanje pa je, ali lahko kdaj rečemo o njem, da je popolnoma nepotreben. V takem primeru bi gledali nanj kot na porabniško blago. Človek je lahko drugim še zelo potreben, čeprav jim je na videz le v breme. Ljudi vežejo med seboj nevidne vezi in vplivi. Brez njih bi se znašli v praznem prostoru, obubožali bi, postali bi v marsikaterem pogledu nečloveški. Pomislimo samo na vrednost vsega tistega, kar komu storimo dobrega, čeprav niti malo ne moremo pričakovati povračila. Ali ne dosežeta dobrota in ljubezen v takem primeru svojega vrhunca? Ne pozabimo na zgled in izkušnje, na življenjsko modrost, na mnoge nevidne vrednote, ki prihajajo v svet preko človeka, ki so mu sicer popolnoma odpovedale življenjske moči. Kdo ve, za kaj vse moramo biti hvaležni človeku, ki se mu zdi, da njegovo življenje nima več smisla? Zato smo v resnici dolžni storiti, kar le moremo, da ne bo kdo v naši sredi imel občutka, da je samo še v napotje. Resnična ljubezen do človeka nam bo pokazala načine in sredstva, kako naj to storimo, kako naj komu preženemo misli, češ da je odveč, kako naj mu pokažemo, da ga imamo radi, da nam je naravnost potreben. Včasih zadostuje zelo malo, prijazna beseda, smehljaj, pozornost v takšni ali drugačni obliki. Drugič pa se bomo morali bolj posvetiti takšnemu človeku, če bomo hoteli doseči, da nas bo razumel. Slej ko prej bomo gotovo občutili, da smo tudi sami ob takšnem ravnanju postali srečnejši in notranje bogatejši. Preizkušeno pravilo namreč pravi, da se človek najlaže otrese črnogledosti in obupa, če skuša osrečiti druge, če komu skaže posebno dobroto. Zakaj sploh o tem razmišljamo? K temu nas silijo nekateri pojavi, ki dajejo slutiti, da je »biti odveč« postalo žgoče vprašanje. Danes ni več nobena redkost, da kdo doživi visoko starost. Zato pa se nujno množijo tudi Ena izmed zanimivih risb Ivana Trinka. primeri, ko stari ljudje čutijo, da so celo svojim najbližjim samo v nadlego, da ti komaj čakajo na njihovo smrt. Saj je razumljivo, da gredo mladi ljudje po svetu, da odhajajo v mesta. Ni pa razumljivo, da na svoje starše pozabijo, da jim je škoda vsakega časa, ki bi ga posvetili njim, da ne najdejo nobenega načina, kako bi jim vsaj včasih pokazali, da so jim hvaležni, da jih imajo radi, da jim nikakor niso odveč. Priznati moramo da je sicer za stare ljudi danes veliko bolj poskrbljeno, kakor je bilo včasih. Toda človek ne potrebuje samo kruha, temveč tudi pozornosti, ljubezni, posebno od tistih, ki so mu najbližji, za katere se je morda kdaj na izreden način žrtvoval. Navadno niti ne zahteva veliko, samo malo ljubezni, pismo, nekaj besed, malenkost, ki pa ni malenkost. Kako srečni so stari ljudje, če jih ne muči občutek, da so odveč ali le v napotje. Občutka, da so odveč, pa nimajo večkrat le stari ljudje, temveč ga lahko imajo tudi mladi, če trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni. Napadalnost, brezvoljnost in obup so dokazi, ki zgovorno pričajo, da trpijo tudi mladi ljudje zaradi podobnih občutkov, kakor jih srečujemo običajno pri starih. Res pa je, da zaradi njihove mladosti niti ne pomislimo na globlje korenine tistega, kar opazimo na površju. Obsojamo njihovo ravnanje, ne vprašamo pa se po vzrokih, najmanj po tem, ali nismo tudi sami zanj odgovorni. Nekoliko se morda zdrznemo takrat, ko mlad človek stori dejanje, s katerim na poseben način vznemiri svoje okolje, ko se poda na pot zločina in samomora. Vendar se tudi v tem primeru najbrž nihče iz njegove bližnje okolice ne vpraša, kaj je sam storil, da bi se tisto »strašno« ne zgodilo. Celo najmlajši, otroci so včasih popolnoma nezaželeni in čutijo že zgodaj, da so odveč, da so ovira za stvari, ki bi si jih kdo veliko bolj želel kakor otroke. In če otrok v družini nima tega občutka, pa ga lahko dobi takoj, kakor hitro zapusti svoj družinski krog, ko se npr. znajde na dvorišču, ki ga obdajajo stanovanjski bloki. Ubogi otroci, kaj morajo vse slišati, če se hočejo nekoliko sprostiti. Ni čudno potem, da pride do najraznovrstnejših vozlov že v otrokovi duši. Zopet večkrat samo obsojanje, a otroci bi potrebovali le nekoliko več resnične ljubezni in razumevanja, ne pa bolj ali manj jasnega dopovedovanja, da so odveč, nepridipravi. Tudi še tako pisane igrače in urejena igrišča ne morejo nadomestiti topline srca. Občutek, da je kdo odveč, ni nobena redkost. Ne moremo pa ga razložiti preprosto s pomanjkanjem vere v Boga, ki je vendar človeku vedno blizu in ga nikoli ne zapusti. Bog se je namreč približal človeku kot učlovečeni Bog in mu dal zagotovilo svoje ljubezni v Kristusu. Zato se tudi danes redno približa človeku in mu zagotavlja svojo ljubezen po drugem človeku. Človek na poseben način lahko občuti božjo ljubezen po človeški ljubezni. Ne moremo se torej izgovarjati na Boga in tako opravičevati za tisto, kar bi morali sami storiti. Nasprotno, vera nam mora biti spodbuda za iskreno ljubezen do bližnjega, za ustvarjanje takšnega okolja, v katerem ne bo nihče imel občutka, da je odveč. Bog je tam, kjer je ljubezen. Ob vsakem občutku, da je kdo odveč, in pojavih, ki ga dajejo slutiti, bi si morali zastaviti vprašanje, koliko smo zanje odgovorni. Vekoslav Grmič Edvard Kardelj-Krištof Čeprav smo vedeli, da je hudo bolan, nas je obvestilo o njegovi smrti v nedeljo, 11. februarja 1979 težko prizadelo. Jugoslavija in še posebej Slovenija je z njim izgubila človeka, ki je znal voditi in utemeljiti boj za našo narodno in socialno osvoboditev. Izšel je iz delavskih razmer, ki so mu bile usmeritev in vodilo vse življenje. Že v rani mladosti je našel pot v vrste Komunistične partije, ki mu je dala podlago za uspešen razvoj v vodenju delavskega gibanja. Socialna revščina, s katero se je moral otepati v mladih letih, mu je bila klic v boj za ekonomsko in socialno osvoboditev delavca in kmeta. Čutil je nujo in potrebo po politični prebuditvi in organizaciji delovnega človeka, ki ga je bilo treba usmeriti iz odvisnosti takratnih meščanskih političnih strank. Naglo se je uveljavil kot odličen teoretik in praktik, ki je znal s pisano in govorjeno besedo odlično analizirati zgodovino in konkretne razmere. Vselej je z uspehom našel in nakazal ustrezne idejne in politične rešitve. Njegova velika zasluga je, da je z razlago razvoja slovenskega narodnega vprašanja pokazal, kako so slovenske meščansko politične stranke zavozile slovensko narodno samostojnost in končno pristale v Dravski banovini. V državi pa je vladal centralizem in unitarizem, daleč od priznanja narodne suverenosti in upoštevanja najosnovnejših socialnih pravic delovnega človeka. Predvojni meščanski režimi, zlasti JNS in JRZ, so globoko pogazili narodne in socialne pravice. Za izhod iz političnega in socialnega izkoriščanja je v svoji knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja nakazal usodno povezanost pri rešitvi narodnega vprašanja s političnim in revolucionarnim prizadevanjem delovnega ljudstva. V predgovoru k prvi izdaji knjige leta 1939 je naglasil: »Zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja tem odločnejši in revolucionarnejši značaj in da so dosegla tem večje uspehe, kolikor tesneje so bila naslonjena na široke ljudske plasti kmetov in delavcev ter z njimi na napredne tokove v družbi«. S tem je tovariš Kardelj nakazal politično pot, ki se je bistveno razlikovala od tedanje politične prakse. Politično delo tovariša Kardelja je v tistih časih dajalo ton ljudskofrontnemu gibanju in povezo- vanju, kasneje, na predvečer vojne katastrofe bivše Jugoslavije pa tudi povsem konkretnemu sodelovanju Komunistične partije z drugimi ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte. V veliki meri je torej Kardeljeva zasluga, da nas je narodna nesreča 1941 našla pripravljene in sposobne organizirati uspešen narodnoosvobodilni boj. Spominjam se njegovega nastopa na prvem zasedanju Vrhovnega plenuma OF, ki je bilo 15. junija 1941 v Ljubljani, Dermotova 11, pri tovarišu Miru Jeršiču, ravno teden dni pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo. Do napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je OF razkosanja države in še posebej Slovenije med tri okupatorje. Nakazal je politični razvoj enotne Protiimperialistične fronte, ki z organizacijo oborožene vstaje preraste v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Na podlagi dialektične metode je izhajal iz razčlenitve zgodovinskega razvoja, zlasti pa vzrokov za popolno vojaško neučinkovitost in propad države. Razložil je takratno gospodarsko in politično stanje ter nakazal odgovornost meščanskih političnih strank, ki so se vrstile na oblasti in povzročile popolno nemoč in neučinkovitost v obrambi države. Le-te so zakrivile popolno politično letargijo delovnih množic, ki so imenovala še Protiimperialistična fronta. Tovariš Kardelj-Krištof je imel na tem prvem zasedanju Vrhovnega plenuma glavni referat. Prinesel ga je zalepljenega v ovitek knjige. Vsebina njegovega poročila je bila temeljita razčlenitev predvsem slovenske preteklosti, vzrokov narodne nesreče, v kateri smo se znašli z okupacijo, razkroja in bile odrinjene v kapitalistično izkoriščanje. Ljudsko in narodno suverenost je do kraja zatrl vsedr-žavni unitarizem na temelju grobega centralizma in hegemonije. Rešilni izhod je tovariš Kardelj videl v Osvobodilni fronti, ki naj postane ljudska in vsenarodna politična organizacija. Ob politični utrditvi Osvobodilne fronte je treba opraviti vse 4 - Koledar 49 potrebne priprave za oborožen boj z okupatorjem. Nagel razvoj političnih in vojaških dogodkov, zlasti z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, je močno približal začetek oboroženega boja in formiranje prvih partizanskih enot. Tovariš Kardelj je bil v tistem času osrednja vodilna osebnost pri organizaciji osvobodilnega boja, tako v slovenskem kakor tudi v širšem jugoslovanskem merilu. Težka in tvegana so bila takrat ilegalna potovanja. Tovariš Kardelj pa je bil veliko na poti. Po organizaciji začetkov osvobodilnega boja na Slovenskem se je podal na zelo naporno ilegalno potovanje preko Zagreba in Beograda v Vrhovni štab, ki je bil takrat na partizanskem ozemlju Srbije v že osvobojenem Užicu in se kasneje pomaknil v Bosno. Iz tistega časa Užičke republike je znan njegov članek Narodno osvobodilni odbori morajo postati resnični začasni nosilci ljudske oblasti, objavljen v Borbi, ki jo je takrat urejal. gj Kmalu se je tovariš Kardelj zopet vrnil v Ljubljano, od koder je sodeloval pri vodenju in širjenju narodnoosvobodilnega boja. V juniju 1942 je odšel na slovensko osvobojeno ozemlje, kjer je v Rogu doživel znano roško ofenzivo, v kateri so Italijani hoteli uničiti partizansko gibanje. Kljub težkim udarcem, saj je takrat divjalo preko Notranjske, Kočevja, Suhe krajine in Roga okrog 50.000 italijanskih vojakov, se okupatorju ni posrečilo uničiti osvobodilnega gibanja in zajeti njegovega vodstva. S trezno besedo in zdravim političnim preudarkom je tovariš Kardelj veliko prispeval k ponovni utrditvi osvobodilnega boja. V pozni jeseni 1942 sta v težkih ilegalnih razmerah prispela v Ljubljano tovariša Kardelj in Kidrič. Čeprav je ob pomoči domačih narodnih izdajalcev besnel okupatorjev teror, smo takrat s tovarišema Kardeljem in Kidričem opravili vrsto pomembnih srečanj in sestankov. Srečanja s tovarišem Krištofom so ostala nepozabna. Mojstrsko je znal razčleniti razvoj dogodkov, oceniti položaj, ki je za osvobodilni boj nastal po roški ofenzivi in v zaradi terorja z žico obdani in z barikadami prepreženi Ljubljani. Na podlagi njegovih in Kidričevih izvajanj je prišlo do sklepov in zaključkov, potrebnih v tistem usodnem času, v katerem je bilo treba znati plavati in vzdržati proti toku nasilja. Jasno in preprosto je tovariš Krištof analiziral, ocenjeval in pretresal predloge za novo utrditev organizacij Osvobodilne fronte in partizanskih enot širom Slovenije, vse v povezavi z zunanjimi frontnimi in političnimi dogodki. V Ljubljani je bilo treba utrditi politično mrežo OF, organizirati sredstva za oskrbo partizanov z vsem potrebnim sanitetnim in intendantskim materialom. Potrebna je bila pomoč žrtvam terorja. Preudarno in tehtno je tovariš Kardelj opozarjal na nastop domačih narodnih izdajalcev in njihovo povezavo z okupatorjem. V težkih ilegalnih razmerah se je 6. novembra 1942 udeležil tudi četrtega zasedanja Vrhovnega plenuma OF, ki je takrat opravljal tudi že vlogo Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora. Na tem zasedanju sta s tovarišem Kidričem podala izčrpno poročilo in razčlenitev razvoja narodnoosvobodilnega boja in širšega vojaškega ter političnega dogajanja v svetu. Vrhovni plenum je sprejel podana poročila in potrdil nakazani razvoj narodnoosvobodilnega boja. Tovariš Krištof je sodeloval tudi v pripravah za ustanovitev in organizacijo Delavske enotnosti, ki je imela v začetku novembra 1942 v Ljubljani svojo prvo konferenco. S tem je dobila v praktični povezavi že ustvarjena enotnost delavskega razreda tudi svojo organizacijsko obliko. Organizacija Delavske enotnosti je postala začetek enotnih sindikatov v Sloveniji. Iz Ljubljane je vodila tovariša Kardelja ilegalna pot zoj>et na slovensko partizansko ozemlje in kasneje v Bosno. Bolj iz osebnih spominov sem se več dotaknil njegovega delovanja v Ljubljani, ob prvih začetkih organizacije in vzpona OF in kasneje v jeseni 1942, ko je bilo treba ob hudih posledicah roške ofenzive vzdržati pritisk okupatorja in utrditi že uveljavljene pozicije osvobodilnega boja. Po prihodu v Bosno je tovariš Kardelj v že osvobojenem Jajcu začel z intenzivnimi pripravami za drugo zasedanje AVNOJ, na katerem se je že izoblikovala nova jugoslovanska državnost. V novo državotvorno življenje je vtkal tovariš Kardelj ogromno svojega dela. Ni bil samo teoretični utemeljitelj nove državnosti, temveč tudi njen praktični ustvarjalec. Skupaj s tovarišem Titom se je nenehno boril za priznanje nove Jugoslavije. Njegova stalna skrb pa je še prav posebno veljala teoretičnemu razpravljanju in praktičnemu oblikovanju narodnoosvobodilnih odborov v pogojih NOB in kasnejšemu preraščanju v nove organe ljudske oblasti. Oblikovanje nove zakonodaje, organizacija nove ljudske oblasti, ki je rasla iz ruševin vojne, in začetek nove socialistične izgradnje so bili veliko Kardeljevo prizadevanje ob koncu vojne. Že proti koncu vojne in neposredno po osvoboditvi je bilo potrebno doseči priznanje nove Jugoslavije in njeno predstavitev v svetu. Tovariš Kardelj je z velikim prizadevanjem sodeloval tudi v tej smeri. Ustavna izgradnja nove Jugoslavije in sploh celotna ustavna ureditev, od koncipiranja prve ustave do vseh nadaljnjih, je v veliki meri delo prav tovariša Kardelja. Končno je treba posebej naglasiti, da je bil tovariš Kardelj med prvimi pobudniki in utemeljitelji naše samoupravne družbene ureditve. Delavsko samoupravljanje v vseh oblikah proizvodnje, trgovine in v javni službah naj po njegovih zasnovah v vedno večji meri zamenjuje funkcije državne oblasti in jo nadomešča z organi samoupravljanja. Na tem področju je razvil obsežno teorijo in nenehno spremljal tudi družbeno prakso. Na temelju samoupravnih odnosov je razvil teorijo in prakso združenega dela. Zakon o zdru- ženem delu je v veliki meri plod njegovega ustvarjalnega prizadevanja. Tovariš Kardelj je veliko vodilno sodeloval tudi v naši zunanji politiki. V uveljavljanju nove Jugoslavije v svetu, pred Združenimi narodi, v boju za pravične meje in v politiki neuvrščenosti je vtkano ogromno Kardeljevega dela. Njegova skrb je bila dosledno prizadevanje za utrditev politike miroljubne koeksistence. Ob tovarišu Titu je bil tovariš Kardelj med najvztrajnejšimi sodelavci, ki je nosil veliko breme pri utrjevanju politike neuvrščenosti, za mir in miroljubno sožitje. Ko ob njegovi prerani smrti gledamo na njegovo ogromno delo, moramo priznati, da smo z njim izgubili človeka, ki se je ves razdal za ustvaritev nove socialistične Jugoslavije. Stane Kovač 0 psihologiji samoupravljanja V načinu mišljenja in v ravnanju ljudi se vedno odražajo družbene razmere. Vsak čas in vsaka družba zahtevata svojo miselnost in svoje obnašanje. Naivno ter napak bi bilo misliti, da to ne velja za tako pomembne in globoke družbene spremembe in dogajanja, kot jih prinaša sistem socialističnega družbenega samoupravljanja. Morda bo celo prav nasprotno bolj držalo: malo-kateri družbeni sistem ima že po svoji naravi v samem bistvu vtkano potrebo po določeni miselnosti in življenjski naravnanosti. Brez samoupravne miselnosti in naravnanosti njegovih nosilcev, torej nas vseh, namreč tudi samoupravljanje kot sistem ne more dobro in prav zaživeti. Prav gotovo je samoupravni sistem pri nas družbenoekonomsko, ustavno in pravno v bistvenih potezah že trdno zasidran in uveljavljen. Pa se vprašajmo, ali je enako zasidran tudi v naši miselnosti. Tu seveda ne gre za to, da se ne bi zavedali, da živimo v samoupravni družbi. To vsi dobro vemo. Toda samoupravna miselnost pomeni še vse več kot to: pomeni namreč mišljenje in ravnanje, s katerim bo naša udeležba v samoupravnih odnosih dobila poln smisel in vsebino. Samoupravljanje nam daje zgodovinsko priložnost, da sami odločamo in soodločamo o rezultatih našega dela in ustvarjanja v celoti. Bolj kot kdaj prej postajamo subjekti družbenega dogaja- nja in s tem gospodarji lastnega življenja in lastne usode. In bolj kot kdaj prej je seveda od nas samih odvisno, ali bomo znali uporabiti to zgodovinsko priložnost in uresničiti možnosti, ki nam jih daje. Samoupravljanje nam omogoča, da odločamo. A k temu, da bomo pravilno odločali, moramo prispevati sami. Zdaj, ko ni več vprašanje, ali odločati ali ne, postane toliko bolj pomembno vprašanje, kako odločati. Dobro odločanje pa je vsebinsko določilo samoupravljanja, ki ga ne bomo mogli uresničiti, če ne bomo miselno in dejavno pripravljeni na to. Seveda miselnosti ni mogoče spreminjati čez noč. Smo šele na začetku družbenega procesa, ki utegne biti še kako dolgotrajen in dinamičen. Zato najbrže ne moremo in tudi ne smemo kategorično in s priokusom vsevednosti postavljati kakšnih dokončnih pravil o tem, kdaj je naše mišljenje in delovanje samoupravno in kdaj ni. Preuranjeno bi bilo postavljati na čisto določeno mesto stvari, ki jih bosta po vsej priliki postavila šele čas in razvoj. Verjetno pa bi bilo še bolj narobe, če bi ves ta razvoj prepustili stihiji. Res je, da samoupravljanje že samo po sebi spreminja načine mišljenja in dejavnosti. Smisel samoupravljanja pa je, da postaneta takšno spreminjanje in takšen razvoj zavestna. Samoupravni odnosi nasprotujejo tako pasivnosti kot stihijnosti, temeljiti morajo na načrtnem in zavestnem odločanju. To pa pomeni, da si moramo vendarle ustvariti sodbo o tem, kakšne so pravzaprav glavne zahteve pri mišlje- 4* 51 nju in ravnanju, s katerima želimo uresničevati samoupravno vlogo v polnem pomenu besede. Povedali smo že, da s samoupravljanjem prevzemamo bolj kot kdaj poprej skrb za svojo usodo v lastne roke. S tem se izpopolnjujejo stare človekove sanje o tem, da bi lahko vsakdo odločal o sebi in o svojem delu. A hkrati s prevzemanjem usode v lastne roke, hkrati z možnostjo svobodnega odločanja, prevzemamo in sprejemamo tudi odgovornost, ki je večja kot je bila kdaj prej. Samoupravljanje nam daje možnost odločanja, hkrati pa nam nalaga odgovornost, ki je ni več mogoče preložiti na tuja pleča in ji ubežati. Zadovoljni smo lahko, da gradimo prelomno družbo, v kateri je dana možnost odločanja vsem. S tem pa postajamo tudi sami odgovorni za svoje odločitve. Nihče ne odloča namesto nas, a tudi nihče ne bo odgovarjal namesto nas. Kot je v samoupravni družbi odločanje prvič v zgodovini domena vseh, tako je tudi v njej prvikrat nemogoče ubežati odgovornosti. Prva in morda najpomembnejša značilnost samoupravne miselnosti je torej svobodnost in z njo povezana odgovornost pri odločanju. Prav te nujne povezanosti pa se še premalo zavedamo. Pogosto se sliši še vedno, češ »bodo že drugi speljali namesto nas« in »nam bodo že pomagali, če se bo obrnilo na slabo«. Tu se še vidi ukoreni-njenost preživele mentalitete: nekdo drug odloča, za njegova pleča in za njegovo odgovornost se bomo lahko skrili. Vendar to ni več mogoče; narobe, v samoupravljanju se moramo spoprijeti z dejstvom, da neizbežno postajamo nosilci odločitev. To pomeni, da odločamo in da za odločitve tudi odgovarjamo. Premagati je treba usedline avtoritarne miselnosti, po kateri nekdo odloča in odgovarja, drugi pa samo izpolnjuje ukaze. Samoupravna miselnost napoveduje boj dvema boleznima našega časa - prvič manipuliranju z ljudmi ter ukazovanju, drugič pa bežanju pred odgovornostjo. Oboje, tako brezvestno manipuliranje kot tudi brezvestno izpolnjevanje ukazov in prelaganje odgovornosti, predstavlja enega od najhujših virov zla v zgodovini in v današnjem času in zares humana pridobitev samoupravljanja se kaže v tem, da že v kali onemogoča eno in drugo. Odnosa do odgovornosti in odločanja kajpak ne gre obravnavati samo načelno in deklarativno. V vsakdanji praksi in zlasti v medosebnih odnosih se hitro izkaže, ali odločamo samo zaradi odločanja, ali pa zares v svoje in v dobro drugih. Neprecenljiv pomen pa ima tukaj vzgoja: samo iz kritične, samostojne in odgovorne mladine bo vstala družba, ki bo samoupravnemu sistemu znala dati pravo vsebino. Ob razmišljanjih o samoupravljanju kmalu dojamemo staro resnico, ki se je vsakodnevno spet premalo zavedamo: ni napredka brez rizika, brez tveganja. Človekovo življenje je boj za srečo, ki si jo lahko - kot pravi pokojni tov. Kardelj - vsak ustvari le sam, nihče drug mu je ne more prinesti. Če si ne izborimo pravice do odločanja, bomo ostali odvisni od drugih, naše življenje pač ne bo moglo biti popolnoma srečno. Toda s pravico do odločanja si samo odpremo vrata k sreči. Vrata so odprta, a pot si moramo poiskati sami. Poiskali jo bomo le, če bomo znali odločati dobro in pravilno. Odgovornost, o kateri smo govorili, nam nalaga, da odločamo dobro. Sadove lastnih odločitev, tudi slabih, bomo morali požeti sami. Nihče nam ne bo mogel v »zadnjem trenutku« priskočiti na pomoč, če bomo slabo gospodarili - čeprav se zdaj to včasih še vedno tudi dogaja. Samoupravno odločanje potemtakem zahteva zrelost in pre-mišljenost. Poskrbeti moramo, da bodo naše odločitve uspešne. Še tako dobro vpeljano samoupravljanje prav nič ne pomaga, če so odločitve slabe in slabe vsekakor bodo, če ne bodo utemeljene in premišljene. Vendar tudi demokratičnost, sprejemanje odgovornosti in premišljenost ne zadoščajo za uspešno samoupravljanje. Odločanje ne more imeti uspeha, če nismo zanj prav »oboroženi«, če ne razpolagamo z ustreznimi sposobnostmi in znanjem. Dobro lahko odločimo le, če vemo za razloge, ki govore v prid ali pa v škodo možnih odločitev. Informiranost o razlogih odločanja in znanje sta torej naslednja pogoja, brez katerih ne more biti samoupravnega odločanja v pravem pomenu besede. Samo družba, ki zna uveljavljati in prenašati znanje, lahko uspešno gradi samoupravne odnose. Še nekaj velja razmisliti. Naše odločitve velikokrat ne zadevajo samo nas samih, marveč tudi druge. Svoja mnenja ter interese torej moramo vsklajati z mnenji ter interesi drugih. Navsezadnje še vedno drži reklo, da več ljudi več ve. Da bo pa naše znanje in znanje drugih lahko prišlo do izraza, moramo biti po eni strani kritični do drugih in pripravljeni pošteno povedati, kar mislimo, po drugi strani pa moramo biti tudi samokritični in pripravljeni upoštevati razloge in mišljenja drugih. Medsebojno prilagajanje mnenj ter interesov in dogovarjanje je spet pogoj učinkovitega samoupravlj an j a. To postane tem bolj očitno, ko uvidimo, da so slabe odločitve, kjer vidimo korist le zase, ne vidimo pa splošnih koristi. TOZD, ki rešuje svoje težave z višanjem cen, vsekakor drugim ne koristi, a tudi sebi koristi le navidezno. Potlej, ko mu partnerji vrnejo z enako mero, je nenadoma lahko celo na slabšem kot prej: za svoje izdelke sicer dobi več kot prej, a stroški za njihovo izdelavo se povečajo še bolj. Ravnati tako, da bo vsem prav, ni samo bolj moralno, največkrat je tudi koristnejše. Iz same narave samoupravljanja sledi, da moramo bistveno spremeniti celoten odnos do dela, ustvarjanja in kulture. Nekomu, ki sam odloča o rezultatih svojega dela, pač ne more biti vseeno, kakšni so ti rezultati. Kaj pa navsezadnje pomeni pravica razpolagati s sadovi dela, če teh sadov ni? Kaj pomeni biti subjekt v kulturnem ustvarjanju, v vzgoji in izobraževanju, če so kulturne stvaritve in vzgojni uspehi minimalni? Samoupravljanje nam omogoča, da o vsem tem odločamo, a velikokrat se obnašamo, kot da nam je presneto malo mar, za kaj se bomo odločili. Do dela, do ustvarjenih in kulturnih dobrin smo še vedno preveč indiferentni in neodgovorni. Kot da ni važno, kaj ustvarjamo. Pa je važno in še kako. Svet nas bo presojal in ocenjeval po dosežkih, ti pa bodo dobri le, če bomo imeli do njih pozitiven in odgovoren odnos. Vidimo torej, da družbena preobrazba, ki jo pogojuje sistem samoupravljanja le ni in ne more biti samo preobrazba v družbenoekonomskem in pravnem smislu. Ta preobrazba zahteva vendarle tudi ustrezno preobrazbo v miselnosti ljudi, nosilcev samoupravljanja, torej nas vseh. Res lahko upravičeno še enkrat postavimo vprašanje, ali se dovolj zavedamo potreb, ki smo jih navedli: potrebe po zrelem in odgovornem odločanju, po večjem znanju, po medsebojnem prilagajanju interesov, po pozitivnejšem vrednotenju vseh vidikov dela in ustvarjanja? Najbrž ne bo zgrešena ugotovitev, da takšna preobrazba v miselnosti le še ni dosegla tiste ravni, ki so že kaže v preobra-ženosti družbenoekonomskih odnosov. In vendar si brez te druge preobrazbe, brez »posamouprav-ljenosti« naše miselnosti ne moremo predstavljati, da bodo samoupravni odnosi zares tako pristni in vsebinsko polni, kot si želimo. Kljub vsemu pa moramo ugotoviti in celo poudariti, da se je omenjena preobrazba - preobrazba v miselnosti - že začela in da se neustavljivo nadaljuje. O tem se kaj hitro prepričamo, če npr. pomislimo, kako tuje in nesprejemljivo se nam Pot domov Grenka so drevesa brez sadov. Brez dobrote težka, grenka je pot domov. France Lokar danes kažejo družbeni odnosi in razmere, ki jih je naš razvoj že presegel. Razsežnosti samoupravnih odnosov so v resnici že postale okvir, v katerem poteka ne le naše delovanje, marveč potekajo v njem tudi že naše predstave in mišljenje. Vendar pa ta okvir vsebinsko še ni izpolnjen. V resnici se šele prebijamo do temeljnih obrisov miselnosti in naravnanosti, ki naj postane praktično vodilo pristnega samoupravljanja. Z izkušnjami se bodo ti obrisi še oblikovali in utrjevali. Izkušnje bodo slej ko prej pokazale, da samoupravno odločanje ne more biti učinkovito, če ni zrelo in odgovorno, če ne temelji na znanju in usposobljenosti, na usklajevanju interesov in na pozitivnem odnosu do rezultatov dela in do kulturnih dobrin. Seveda pa se človek kot zavestno bitje ne more zanašati samo na izkušnje, njegova prednost je, da jih lahko predvidi in vključi v svoje načrte in v prakso. Važno je vedeti, da samoupravljanje ne zahteva od nas nobenih nasilnih sprememb, nobenih enostranskih prilagajanj. Ne gre za to, da bi morali svojo osebnost podrediti potrebam samoupravljanja. Samoupravni sistem namreč ne potrebuje odtujene, neharmonične osebnosti, temveč avtentično osebnost, celega človeka. Samoupravljanje pomeni ravno družbeni odnos, ki je prilagojen in ki ga je treba prilagajati celoviti osebnosti, je odnos, ki odpira možnosti za razvoj takšne osebnosti. Ta razvoj pa ne bo tekel sam od sebe, sami ga moramo znati usmerjati. Z njim smo začeli veliko igro, ki nam lahko ogromno da, prav ničesar pa nam ne zagotavlja vnaprej. Njen izid je odvisen od nas. Janek Musek V službi življenja Leto 1979 bo zapisano v zgodovini kot leto otroka. V kakšnem smislu? So se odrasli bolj zanimali za otroke in jim posvetili večjo pozornost, ker je Organizacija združenih narodov razglasila leto otroka? So otroci vsaj kje doživeli in občutili, da je ves svet obhajal leto otroka? Bodo otroci, ki so bili rojeni v letu otroka, zato bolj srečni? Se je z obhajanjem leta otroka kje na svetu za koga kaj spremenilo in premaknilo? Ali pa je bilo leto otroka leto besed, slovesnih izjav, prazničnih prireditev in lepih razstav, življenje pe je šlo svojo pot naprej in se zaradi leta otroka ni nič spremenilo? Leto otroka je bilo pravzaprav v prvi vrsti namenjeno odraslim. Povsod po svetu so veliko govorili in pisali o otroku, objavljali knjige in fotografije, predvajali filme in igre, organizirali konference in simpozije, prirejali kongrese in srečanja. Domala pri vsaki družabni prireditvi so iskali povezavo z letom otroka. Naravnost ganljivo je bilo, s kakšno gorečnostjo in vnemo so se odrasli tu in tam zavzeli za leto otroka, kakor da bi hoteli nadomestiti nekaj zamujenega ali izgubljenega iz svojih otroških let ali pa pomiriti svojo vest, ker sicer premalo mislijo na otroke in se zmenijo zanje. Otrok - simbol življenja Naj je bilo leto otroka tako ali drugačno, posrečilo se mu je združiti v zanimanju za otroke ves kulturni svet, brez ozira na narodne, verske, gospodarske, ideološke in politične razlike. Ljudje so se zavedeli, da je otrok nekaj vsem skupnega, simbol življenja, upanja in prihodnosti. Dokler se še rojevajo otroci, gre življenje naprej, vir življenja še ni usahnil. Otrok oznanja, da se življenju obetajoče odpirajo nove možnosti in nudijo nove razsežnosti. V otroku se življenje odkriva kot nastajanje, razvoj, rast in zorenje. Z vsakim rojstvom se pojavlja novo, sveže življenje, polno pričakovanja, notranjega zagona in odprtosti v prihodnost. Otrok je nosilec, priča in dokaz življenjske moči v človeški družbi. Otrok pa je tudi stalen klic in opomin, da je življenju treba služiti, zanj skrbeti, ga negovati, hraniti, braniti in reševati. Kako dobro in nazorno vedo starši, posebno mati, kaj pomeni biti v službi življenja! Brez dvoma prinaša služba življenju očetu in materi sreče, veselja, zadovoljstva, notranjega bogastva, saj je človek po naravi poklican v službo življenja. Oče in mati pa hkrati doživljata, da je ta poklicanost združena tudi z bolečinami in trpljenjem in da zahteva žrtve in odpovedi. V neki obliki se v vsaki službi življenju uresničuje evangeljska prilika o pšenič-nem zrnu: »Če pšenično zrno pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jan 12,24). Kdor hoče biti v službi življenja, se mora žrtvovati, se razdajati, umirati. Vsako zemeljsko življenje je rast in razvoj, a hkrati tudi umiranje, kajti razvijanje življenja pomeni bližanje konca in smrti. Pri otroku navadno še nihče ne misli na to. Toliko bolj pa umiranje v službi življenja doživljajo starši. Tolaži jih zavest, da so ravno na tak način v službi življenja, da bodo živeli v svojih otrocih in da ne bodo ostali sami. Družba v službi življenja Ne samo starši, tudi družba v svojih različnih oblikah stoji v službi življenja, telesnega in duhovnega, življenja poedincev in rodov ter narodov, življenja vsega človeštva. Skrbeti mora za človeku primerno in ustrezajoče življenjsko okolje, za materialne dobrine, ki so potrebne za prehrano, stanovanje, delo, razvedrilo, medsebojno občevanje, za duhovne dobrine, ki so potrebne za izobrazbo, kulturo, znanstveni in moralni napredek ter za celotni razvoj človeške osebe in družbe. Končno je vse družbeno udejstvo-vanje, načrtovanje, organiziranje in medsebojno sodelovanje v službi življenja, njegovega posredovanja in ohranitve ter varstva, predvsem pa njegovega razvoja, napredka in obogatitve ter vsestranske izpopolnitve. Ljudje, poedinci in družba, se vedno bolj zavedajo, da je človeško življenje vse nekaj drugega kakor pa le biološko-telesna dejavnost, jed in pijača, čutno doživljanje in uživanje ter posredovanje novega življenja v spočetju, rojstvu in prehrani otrok. Bistvena razsežnost človeškega življenja je duhovne narave. V spoznanju, vrednotenju in svobodnem odločanju, v izobrazbi, kulturi, znanosti, umetnosti, morali in vernosti doživlja človek svoje dostojanstvo in življenjske vrednote. Kot človek ni samo telo, tako tudi ne živi samo od kruha. V službi duhovnega življenja pa je medsebojno sodelovanje v družbi še večje- ga pomena kakor pa v službi telesnega življenja. Z vzgojo k odgovornosti in osebni zrelosti mora družba doseči, da se poedinci kot osebe čim bolj zavedajo svojih pravic in dolžnosti ter priznavajo moralni red, ki omogoča mirno sožitje. Kjer namreč ljudje ne priznavajo skupnih moralnih vrednot in temeljnega moralnega reda, je življenje prav tako ogroženo, kakor če so v nevarnosti materialni pogoji za življenje. Ali bomo preživeli? Danes je domala povsod po svetu v ospredju vprašanje: Ali bomo preživeli. Za nekatere je to vprašanje predvsem gospodarskega, socialnega in političnega značaja. Ob spoznanju, daje na voljo vedno manj surovin, da bodo naravni zakladi nekoč izčrpani, daje na svetu vedno manj prostora za človeka dostojno življenje, ob doživljanju omalovaževanja, podcenjevanja, zaničevanja in uničevanja življenja, spričo nasilja, terorizma, mučenja, umorov, splava, samomorov, zatiranja narodnih in verskih manjšin, preganjanja in vojn ter ob dejstvu, kolikor novega modernega orožja je ljudem na voljo, da se med seboj pobijajo in uničijo ta svet, je vprašanje več kot upravičeno. Za druge pa je vprašanje, ali bomo preživeli, predvsem moralnega značaja. Zaradi vedno večje premoči moralnega zla in hudobije, nepoštenosti in preziranja temeljnih moralnih vrednot in zapovedi, razbrzdane sebičnosti in želje po neomejenem in brezobzirnem uživanju in izživljanju, tudi ob mamilih, ki človeku močno škodijo, se sprašujejo, ali ima človeštvo še dovolj duhovne in moralne moči, da bo preživelo. Ali je dovolj zdravo, da ostane v službi življenja, ali pa vedno bolj propada, si samo piše smrtno obsodbo in koplje grob? Še vedno sicer doživljamo, in leto otroka je to posebno nazorno pokazalo, kako v javnih manifestacijah in slovesnih izjavah vsi poudarjajo voljo do življenja, spoštovanje do njega in skrb zanj, njegovo varstvo in obrambo. Vsi pravijo, da hočejo biti v službi življenja ter prispevati k vsestranskemu razvoju in napredku. A vedno znova doživljamo neko čudno nedoslednost in razklanost. Dejanja ne ustrezajo besedam. Tisti, ki poudarjajo spoštovanje do življenja in trdijo, da mu hočejo služiti, večkrat istočasno življenje uničujejo, zastrupljajo, mu izpodrezavajo korenine, zasipavajo in zapirajo duhovne in moralne vire, iz katerih naj bi pritekla življenjska moč. Istočasno ko se medicina na vse načine trudi, da ozdravi bolne in za kratek čas podaljša življenje ostarelih in neozdravljivo bolnih, se na veliko uničuje nerojeno zdravo in obetajoče življenje v materinem telesu ali lahkomiselno preprečuje spočetje novega življenja. Istočasno ko si družba toliko prizadeva, da bi življenjski pogoji postali lažji in ugodnejši, da bi imeli vsi na voljo čim več materialnih dobrin, se načrtno razkraja poštenost in moralni red ter smešijo etične vrednote in dolžnosti, brez katerih ni človeškega življenja. Sodobna družba je bolna za neko življenjsko shizofrenijo. V besedah tako poudarja službo življenju, v načrtovanju, strukturah in ustanovah hoče pokazati, kako resno to misli, v dejanju in konkretnem odločanju pa je večkrat ravno obratno. V javnem mnenju sta zastopani in razširjeni obe smeri, druga poleg druge. Čeprav si med seboj nasprotujeta in se celo izključujeta, složno obstajata v družbi in včasih celo v istem človeku: na eni strani navdušenje nad življenjem, skrb in zavzetost zanj, prizadevanje za njegovo ohranitev in razvoj, na drugi strani pa odklanjanje in zaničevanje življenja, lahkomiselnost in načrtno uničevanje, zastrupljanje in onemogočanje biološkega, duhovnega in moralnega življenja. Skrb za življenje v luči vere Življenje je temeljna naravna danost in prva skupna podlaga za vse drugo, zato tudi prva skrb za ljudi brez ozira na ideološke ali svetovne nazore, na etične ali verske razlike. Ko pa je treba do življenja zavzeti utemeljeno stališče in opredeliti vrednotenje ter dati smernice za svobodno odločanje glede življenja, se svetovni nazori in religije med seboj zelo razlikujejo. Brez pretiravanja je mogoče trditi, da je krščanstvo tista vera in tisti svetovni nazor, kolikor ga smemo tako imenovati, ki ima o človeškem življenju najvišje mnenje, ga najbolj ceni, se zanj najbolj postavlja in ga najbolj zavzeto brani in najbolj glasno kliče k službi življenju, obenem pa odkriva nove razsežnosti in globine človeškega življenja. To velja tako za presojanje in odnos posameznika do svojega lastnega življenja kakor tudi za vrednotenje življenja drugih ljudi. V luči vere človeško življenje, ki je bistvena notranja enota telesa in duha, ni neki slučajen pojav v razvoju vsemirja, ampak ima svoj izvor v Bogu. Bog Stvarnik, ki je početek vseh stvari, je na poseben način vir in začetek življenja, ne samo v njegovem prvem nastanku na svetu, marveč tudi ob vsakem nastajanju novega človeškega življenja. Ta resnica o božjem izviru človeškega življenja ni v nasprotju ne z znanstevenimi dognanji o evoluciji, o razvoju živih bitij, ne z dejstvom, da starši posredujejo novo življenje svojim otrokom. Kot poroča sv. pismo, je Bog sam naročil možu in ženi, naj rodita in se množita ter napolnita zemljo (1 Mojz 1,28). Dal jima je ustrezne naravne zmožnosti in naravna nagnjenja. Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi o zakoncih, da jima je Bog dal neko posebno delež-nost pri svojem stvariteljskem delovanju. Zakonci, ki posredujejo življenje ter vzgajajo otroke, so sodelavci ljubezni Boga Stvarnika in tako rekoč njegovi razlagalci (CS (CS 50). Peta božja zapoved »Ne ubijaj!« postavljačlo-veško življenje pod posebno božje varstvo. Življenje je človekova temeljna vrednota in zato ima do njega tudi temeljno pravico, ki mu je nihče ne sme samovoljno kratiti ali jemati. Bog Stvarnik je edini gospodar nad življenjem. Zato je po božji postavi prepovedan umor in uboj, pa naj bo življenje v kateri koli razvojni dobi, šele v materinem telesu ali pa v neozdravljivi bolezni ali visoki starosti že tako rekoč zaznamovano s smrtjo. Iz istega razloga je prepovedan tudi samomor. Peta božja zapoved pa ne prepoveduje samo uničeva- nje življenja, ampak zahteva tudi pozitivno skrb za življenje. Človek ima moralno dolžnost, da skrbi za hrano in zdravje, stanovanje in obleko, razvoj in izobrazbo, oddih in razvedrilo. Zapoved ljubezni do bližnjega pa zahteva, da vsakdo ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, da se torej zaveda svoje odgovornosti v službi življenja. Da imajo starši do otrok, odrasli otroci do ostarelih staršev, sorodniki in prijatelji, člani istega naroda in istega krščanskega občestva drug do drugega še posebne dolžnosti v službi življenja, je utemeljeno v tesni povezanosti ljudi med seboj v teh skupnostih. Navadno se ljudje še kolikor toliko zavedajo, kaj zahteva od njih služba življenju, če gre za telesno življenje. Žal pa se nekateri vse premalo zmenijo za svojo odgovornost in za službo življenju, za skrb zanj in za pomoč, ko gre za duhovno, moralno in versko življenje. Kolikokrat tudi starši enostransko in napačno gledajo na svoje otroke in mislijo, da so jim dali vse, česar potrebujejo, če so jim zagotovili materialno blagostanje. Kjer so starši zanemarili človeško vzgojo za pošteno in odgovorno življenje, za moralne vrednote in dolžnosti in kjer so pustili ob strani versko vzgojo, čeprav so bili sami še verni, svojim otrokom na pot v življenje niso dali tega, kar je končno odločilnega pomena. Novo življenje Krščanska vera opozarja človeka ne le na skrb in odgovornost za naravno življenje, ampak odkriva novo razsežnost in globino življenja v odrešenju in poklicanosti k udeležbi na božjem življenju. Cerkev nas uči, da otrok pri krstu prejme novo, nadnaravno, božje življenje, da postane človeški otrok božji otrok, Kristusov brat in so-dedič. V veri in zakramentalnem življenju, v posvečujoči milosti, ki jo daje človeku Bog, nosi kristjan v sebi novo življenjsko počelo, ki je S.v. Duh. V Sv. Duhu je včlenjen v skrivnostni življenjski tok troedinega Boga, ker je vcepljen v Kristusa kakor mladika v trto in z njim združen kakor ud s telesom. V luči vere ima novo božje življenje tako veliko vrednost, da pravi liturgija v hvalnici velikonočne noči: »Nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, če ne bi imeli sreče, da smo odrešeni«. Človeško življenje, ki se je začelo s spočetjem in rojstvom in je na zemlji trajalo morda nekaj desetletij, se s smrtjo ne konča, ampak le spremeni v novo in večno življenje. Cerkev izpoveduje to vero, ko moli v hvalospevu pri maši za rajne: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih«. Kdor sprejema to tolažilno in izredno pomembno versko resnico o poklicanosti k božjemu in večnemu življenju, za tega dobi prizadevanje v službi življenja vse drugačno resnost, pomen in obsežnost. Ve, da ni le v službi življenja, ki s smrtjo premine, ampak da se trudi in prispeva k življenju, ki ostane. Skrb za telesno življenje in ugodne življenjske razmere na tem svetu, odgovornost za človeško življenje, njegovo varstvo in obramba, prizadevanje za duhovni in moralni razvoj ostanejo še vedno ena temeljnih dolžnosti. A kristjan se zaveda, da to življenje ni vse. Ve za Kristusovo besedo: »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi« (Mt, 16,26). Ta beseda mu je stalen opomin, da mora biti v službi božjega življenja. Pri tem pa zaupa v Kristusa, ki je o sebi rekel, da je pot, resnica in življenje (Jan 14,6), da daje svoje telo za življenje sveta (Jan 6,51 ). Kristus je namreč prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (Jan 10,10). Lojze Šuštar Daritev Mir vsem, ki prejemajo, in mir vsem, ki dajejo - pošten delež. Vsi, ki se trudijo k dobremu, hodijo po poti miru. * Veselite se tisti, ki darove prejemate. Veselite se tisti, ki darove dajete. Veselite se vsi svojega Očeta, kajti vsi darovi so iz Njegovih rok! *** Blagoslovljeni vsi, ki darujete prave darove na pravem oltarju! Ta oltar - to je naše telo. Na njem pa mora krvaveti naša sebičnost, naš greh; vse dotlej, dokler ne bomo pred Očetom čisti in popolni. In to so prave daritve: Tebe, Oče, nič več ne skrunim. Nič več se ne hvalim in ne častim del svojih rok, ker vem, da si Ti Bog, Edini in Stvarnik vsega. Vsak Tvoj dan mi je svet in radostna je moja duša, ko govori s Teboj. Mater in očeta si mi dal in z njima sem dober in spoštljiv. Poslušen Tvoj otrok sem. Ljudje so mi kakor bratje in sestre. Njihove krvi ne prelivam in v trpinčenju drugih ne uživam. Čist sem pred Teboj. Gnusobo sem imel v mislih in teman naklep, pa ga nisem izvršil. S sovražniki sem se spravil; tako da sem svojo krivico popravil. Mir bodo imeli ljudje in živali, ki sem jih gnjavil. Svobodo sem jim dal, kot si jih Ti svobodne ustvaril. Pošteno sem plačal storjena dela in ničesar si nisem prisvojil. Tvoja beseda mi je kruh in pijača. Bolne sem postregel, padle dvignil, žejne napojil. Ljubim Te, bolj kakor samega sebe! *** Iščeš ti lepših daritev in boljšega oltarja? M. S. Abdijah Brez zavetja i V vsem svojem življenju sem dobil le malo brzojavk, menda bi jih lahko preštel na prste. Zadnja mi je, tega je že veliko let, sporočila očetovo smrt. In tako sem bil precej presenečen in tudi malo prestrašen, ko mi je pismonoša pozno zvečer prinesel tak ovoj. Šele ko je odbrzel na svojem mopedu, sem z okornimi prsti pretrgal omot, razgrnil zloženo tiskovino in prebral: »Pridem jutri ob desetih. Bodi, prosim, doma. Stane.« To kratko sporočilo me je tako zbegalo, da sem najprej v mislih s težavo iskal Staneta, ki se mi napoveduje. Stane? Oh, sem se domislil, to ne more biti nihče drug kot moj svak, seveda, to je edini Stane, ki me lahko tika. Ampak kaj bi se ta imel pogovoriti z mano? Res mi je svak, pa se že dolga leta prav poredko vidiva, ker si pač nimava dosti povedati. Saj morda ni prav, ampak tako je. Pa ni bilo zmerom tako. Res ga nisem skoraj nič poznal, preden se je poročil z mojo sestro, ampak potem se mi je hitro prikupil, ker je bil tako živahen in tako odprt, kar takoj si je bil domač s človekom. In tudi v naslednjih letih sem mislil, da je Andreja dobila dobrega moža. Pravo čudo, kako deloven je bil. Kot stavbenik je začel tako rekoč iz nič, vsi vemo, kako trda navadno prede zasebnim obrtnikom, Stane pa se je dobro znašel in kmalu imel cvetoče podjetje. Mislim, da mu je najbolj pomagalo to, da si je znal najti dobre delavce. Potem jih je plačeval bolje od drugih stavbenikov, in tako so mu pridno delali in dolgo ostajali pri njem. Naročil mu ni nikoli zmanjkalo, še preveč jih je bilo včasih, in tako pač ni čudno, da je naglo zabogatel. Z Andrejo imata dvoje otrok, sina in hčer, oba sta se že poročila, in vsakemu je ob poroki podaril hišo. Sam pa si je sredi velikega vrta postavil moderno vilo, ki bi mu jo zavidal vsak izmed teh naših novopečenih bogatašev, ko bi jo lahko videl od znotraj. Nekoč sem rekel Andreji, kako lepo ji je, ko ji skoraj ni treba drugega, kot pritiskati na gumbe. Pa me je zavrnila, da bi bila zadovoljnej-ša v navadni hiši, kjer bi bilo več dela in kjer bi ne bila toliko sama. In res, v poznejših letih njunega zakona se je pokazalo, da Stane nima obstanka doma. Kadar ni bil na svojih stavbah, ga je odneslo v kako druščino, kup znancev ima in zelo je priljubljen med njimi, na tekme hodi, redkokatera zabava mine brez njega, povsod ga je dosti, samo doma ga težko najdeš - v vsakem pogledu drugačen od mene. Se mi je mar odtujil zaradi te različnosti? Ali pa sem mu morda po tihem, in ne da bi se sam zavedal, le zavidal to njegovo uspešnost in priljubljenost? Lahko da me je včasih obšlo kaj takega, ampak mislim, da to ni mogel biti poglavitni vzrok. Prej bi to utegnil biti nelagodni občutek, da se je Andreja vendarle zmotila in si izbrala napačnega moža. Zapletla se je z njim, ko je bila še na učiteljišču, na poti je bil otrok, in potem se jima ni več zdelo vredno, da bi Andreja končala študij, čeprav ji ni več dosti manjkalo. Tako je ostala brez poklica, in spočetka se je sicer zdelo, da ji ga ni treba, ko mož zasluži več ko dovolj za oba, pozneje pa sem večkrat videl, da ji je postalo žal. Obiskoval sem jo dovolj poredko že tedaj, ko sem še živel v domačem mestu, in katerikrat se mi je dozdevalo, da bi mi rada nekaj potožila, pa ji beseda noče z jezika. Če sem naravnost vprašal, kako ji gre in kako je zadovoljna, se je vselej umaknila in odgovorila kaj nedoločnega, češ da pač nihče v življenju ni tako srečen, kot si je predstavljal v mladosti, ali kaj podobnega. S časom je sicer le kaj povedala, tožila je, da je mož preoblasten, ona pa se njegovi volji ne more upirati, ker jo preživlja. In še to, da ji je odtujil sina, da vedno potegne z očetom proti njej, kadar sta različnih misli. To pa je bilo tudi vse, kar sem tistega leta zvedel od nje. Mogoče bi bil zvedel kaj več, ko bi bil pogosteje v njeni hiši. Pa sem bil kot geometer veliko na terenu, domov sem navadno prihajal ves zbit, in potem se mi je le redkokdaj še ljubilo od doma. Drugo desetletje njunega zakona je bilo za njenega moža najuspešnejše. Vse, česar se je lotil, se mu je dobro izteklo, bil je vedno premožnejši in uglednejši, in na lepem je bil visoko nad menoj - meni se je sicer zdelo, da kar dobro zaslužim, a vendar nikoli nisem mogel dati kaj dosti na stran. In povrhu je bil Stane čvrst kakor dren, sijoč od zdravja in podjetnosti, jaz pa sem vedno teže opravljal svoj naporni poklic, in kar pogosto so se me lotevale manjše bolezni, ki jih je bilo krivo to, da sem bil tolikokrat izpostavljen slabemu vremenu. Če mi je katerikrat prišlo na misel, da sem se primerjal s svakom, sem si moral priznati, da me skoraj v vsem presega. In potem je prišla tista huda reč pred petimi leti, ko se je pokazalo, da je bil moj poklic le pretežaven zame in neredno življenje prenevarno za moje rahlo zdravje - mahoma mi je srce opešalo, vse moči so me zapustile, in potem so mi zdravniki in bolnišnica le še toliko pomagali, da so me spravili na noge, na delo pa ni bilo več misliti, moral sem pred časom v pokoj. Kadar je stiska najhujša, je pomoč najbližja - včasih je ta izrek resničen, vsaj zame je bil. Zdravniki so mi priporočili, naj se preselim kam na deželo, v čistejši zrak, in kakor nalašč se je tedaj moj najboljši prijatelj, nekdanji sošolec, za svojimi otroki izselil v Avstralijo, pa mi je za majhne denarje prodal svojo hišico, tukaj pod Žalostno goro. Dosti nova je še in trdno sezidana, dosti prostora ima, in postavljena je na prelepem kraju, od nje imam pogled po vsej dolini in po hribovju daleč naokrog. Tu torej zdaj živim že peto leto in se le malo ganem od doma. Sam ne vem, kako je to, nikamor me ne vleče, že prej sem bil precej samotarski, zdaj pa sem najbrž cel čudak, včasih mi kdo to tudi reče. Brž ko sem se preselil, se mi je zdravje močno popravilo - zdravnik pravi, da zaradi boljšega zraka na deželi, jaz pa mislim, da predvsem zaradi mirovanja. Seveda se moram še vedno paziti, napori in vznemirjenja niso zame. V mesto skorajda ne pridem več, in tako vidim svojo sestro le še nekajkrat na leto, čeprav se mi večkrat zbuja očitek, da jo preveč zanemarjam. Ampak človek hitro najde kak izgovor, s katerim se potolaži. Svak je prišel ob napovedani uri, pripeljal se je z avdijem, zdelo se mi je, da ima že spet večjega in lepšega kot pred nekaj meseci, ko sem ga videl na poroki njegove hčere Mojce. Odpeljal sem ga v hišo in mu ponudil kozarec vina, pa ga je odklonil, češ da bo še vozil, in potem sva se domenila za sadni sok, tudi nekaj keksov sem postavil predenj, pa se jih ni dotaknil. Oziral seje po sobi. »Čedno imaš tukaj,« je rekel, »kadar koli pridem semkaj, mi je bolj všeč. Tak prijeten prostor, rad bi znal narediti tudi jaz kaj takšnega.« »Ti si pač naredil že dosti boljšega in lepšega,« sem rekel. »Da ne govorim o tvoji vili, ki jo občudujejo vsi arhitekti.« Nasmehnil še je ob tem poklonu, rekel pa ni nič, zamišljeno se je zagledal v kitajski krožnik, ki ga imam obešenega nad kaminom. »Seveda pa živiš preveč samotarsko,« je rekel. »Star. samec sem pač,« sem odvrnil, »vajen samotarstva. In dandanes človeku res ni treba dosti hoditi iz hiše za zabavo, ko imamo doma toliko tistega, čemur pravimo javna občila.« »Že, že,« je zategnil, »ampak vse to ne odtehta živega človeka, meni verjemi. Kako pa se hraniš?« »Sam si kuham,« sem rekel, »kot tudi že dolga leta poprej. Zmerom sem imel nekoliko občutljiv želodec, ker sem se tako neredno prehranjeval, saj veš. Tako mi še najbolj tekne tisto, kar si skuham sam.« »Aha,« je rekel in spet nekaj časa molčal. »Kajpada se čudiš,« je začel potem, »da sem te tako na lepem obiskal.« »Zares ne morem vedeti, kaj naj bi bilo,« sem povedal po pravici. »Toliko pa vem, da ne nisi prišel vpraševat, kako živim in kako se hranim.« Svak ni takoj odgovoril. Gubal je čelo, na sencah so se mu napenjale žile, in prvič sem opazil, da je začel malo siveti. »Besede mi kar nočejo z jezika,« je rekel, »tako nenavadna je ta stvar, vsaj zame. Pa saj ti moram povedati. Andra me hoče zapustiti.« Videl sem, da mu je kar odleglo, ko je spravil to na dan. A šele čez nekaj trenutkov mi je prišel do zavesti pomen njegovih besed. »Zapustiti? Kako?« sem vprašal. Svak se je kislo nasmehnil. »Oditi pač, proč,« je rekel,, »in me pustiti samega.« »No!« sem dejal prav nespametno, in nekaj časa mi ni prišlo nič drugega na misel. »To je pa res presenetljiva novica,« sem rekel potem. »Da bi kar tako odšla... In od česa misli živeti?« Svak se je spet tako čudno nasmehnil, bilo je bolj podobna kremženju. »Ne boš verjel, ampak pravi, da bo šla gospodinjit nekemu župniku v loškem hribovju.« Povedal je še ime zakotnega kraja, ki ga nisem še nikoli slišal, in dodal: »Kaj praviš k temu? Se ti ne zdi, da je tvoja sestra znorela?« »No, to je gotovo prehuda beseda,« sem ga zavrnil, »čeprav nam je dostikrat kar hitro na jeziku. Treba bi bilo pač vedeti...« A svak mi ni dal končati, planil je izza mize in hkrati s plosko dlanjo udaril po njej. »Prav nič prehuda!« je vzkliknil z raskavim glasom. »Ženski se je zmešalo, ne morem drugega reči.« Naredil je nekaj korakov gor in dol po sobi in se ustavil ob kaminu. »Da se mora meni zgoditi kaj takega!« je skoraj zavpil. »Nikar tako ne vpij!« sem rekel. »Dandanes je to navsezadnje nekaj precej vsakdanjega.« »Že mogoče,« je rekel svak, »že mogoče. Ampak eno je, če se ločujejo smrkavci, ki so se na slepo zagledali in se zagnali v zakonski stan, in po letu ali dveh spoznajo, da so se zmotili, drugo pa je, če se dva razideta po šestindvajsetih letih zakona. To je četrt stoletja!« je vzkliknil, kakor da postaja stvar s tem bistveno drugačna. »Pa kaj se res hoče ločiti?« sem vprašal. »Tega ravno ne,« je odvrnil svak. »Rekla je, da sama šteje zakon za neločljiv, po svoji veri pač, samo ob meni da noče več živeti, tega da ji ne more nalagati nobena postava. In da mi seveda ne bo mogla braniti, če bom sam zahteval ločitev. Zahteval!« je jezno poudaril, kakor da čuti v tem najhujši posmeh, in je spet začel s koraki meriti sobo. Čutil sem, kako njegova vznemirjenost počasi prehaja tudi name, in tega me je bilo strah, moje srce ne prenaša takih obremenitev. »Kaj se ne bi, Stane, malo umiril?« sem rekel, »saj nič ne koristi, če se tako razburjaš. Rajši mi še mirno kaj povej, saj doslej nisem zvedel drugega kot to, da te hoče Andreja zapustiti, vzroka mi še nisi dal vedeti. Ampak brez razvnemanja, prosim, saj veš, da imam slabo srce in ne prenašam vznemirjenj.« To ga je nekoliko streznilo, sedel je nazaj k mizi in se mi zagledal v obraz. »Da, vzroka nisem povedal,« je rekel skoraj mirno, »a ga tudi ne vem. Vzroka namreč ni, vsaj kakega posebnega ne, ali pa mi ga Andra noče povedati. Mogoče ga bo povedala tebi.« »Kaj misliš, da bi jaz...« sem začel. »No, saj zato sem prišel k tebi,« je rekel svak. »Prišel sem te prosit, da bi se šel pogovorit z njo, mogoče jo le odvrneš od teh norih misli.« »Če je nisi mogel ti,« sem rekel, »kako naj bi jaz...« »Če jo bo sploh kdo, jo boš pregovoril ti,« je zagnano rekel svak. »Mene sploh ne posluša več; beseda najinih otrok pač tudi ne bi dosti zalegla, Mirkova že sploh ne; in poleg nas ima Andra samo še tebe na svetu, če ne štejem strica v Ameriki.« Premolknil je in potem nadaljeval: »No, seveda, dodati moram pač še to: vse stoji ali pada s tem, ali se zdi Andrin naklep tudi tebi tako nemogoč kakor meni. In ali se ti zdi vredno truda, da se najin zakon ohrani. Zakaj če tega ne misliš, mi seveda ne boš resnično skušal pomagati. Saj vem, da med nama dvema ni bilo kake posebne ljubezni. Mislim pa, da ti mora biti veliko do sestrine sreče, in tega pač ne moreš šteti za njeno srečo, da bi šla po toliko letih zakona za kuharico.« Gledal me je vprašujoče, skoraj proseče, jaz pa sem bil v zadregi. Ali res mislim, da je njun zakon vredno ohraniti? sem se vpraševal, pa nisem takoj vedel odgovora. In kakor da je svak uganil mojo misel, je rekel: »Preden mi odgovoriš, me še malo poslušaj, prej-le sem morda izrekel premalo. Midva se resnično slabo poznava. Odkar sem tvoj svak, ne pomnim, da bi se bila kdaj zares odkrito pogovorila. Najine hiše si se bolj ogibal kot ne, še dokler si bil v starem kraju, in zdaj imaš seveda izgovor, da ti je predaleč tja. S svojo sestro si pa le včasih govoril, in lahko, da se ti je kaj pritoževala čezme. Tisto pač, kar je dostikrat govorila tudi meni: da sem preoblasten, da ji ne puščam njene volje, kaj vem, kaj vse je še govorila. Ampak ob tem je hote prezrla, da ji zato ni bilo treba v službo, imela je lahko vse, česar si je zaželela, dobro je preskrbljena, z eno besedo. In da bi zdaj po toliko letih razdirala zakon in zapuščala dom samo zato, ker ji je šinila neka nora misel v glavo...« Premolknil je in me nekaj časa molče gledal. In ker še vedno nisem nič rekel, je pristavil: »Kar priznam: nisem neobčutljiv za tisto, kar se o meni govori med ljudmi. Če se bo zdaj govorilo: Po šestindvajsetih letih zakona ga je žena zapustila, bo to sramota, ki bo padla tudi na najina otroka, in tudi na njuno zakonsko življenje to ne more dobro vplivati, prav gotovo, da ne. Ti si jima ujec, ne more ti biti vseeno. In zdaj vzemi tehtnico in položi na eno stran to Andrino muho, na drugo pa vso škodo, ki bi jo s tem povzročila, in šele potem odloči, ali si pripravljen kaj pomagati.« Po vseh teh njegovih besedah sem začutil, da poglavitno še zmeraj ostaja nepojasnjeno: od kod na lepem ta Andrejina želja, »Govoriš o Andrejini muhi,« sem rekel. »Meni pa ostaja nerazumljivo, od kod se je mogla vzeti ta njena volja. Saj se je moralo to v njej dolgo nabirati, ta sklep more biti samo zadnji člen dolge verige. Kaj je bilo tisto, kar ji je vsa ta leta grenilo zakonsko življenje? Res samo to, da je imela premalo besede, da si ji preveč gospodoval?« Svak se je nasmehnil. »Saj morda je to dovolj hudo, za človeka, ki bi rad, da bi šlo kdaj po njegovem?« Bil sem v dvomih, kako naj ga vprašam, da ga ne bi spravil v zadrego, a vprašati sem le moral. »Slišal sem včasih,« sem rekel, »da si rad pogledal za kako drugo žensko. Ne vem, koliko je res, ampak ljudje so govorili, tako da je prišlo celo do mene, ko se ne mešam dosti mednje.« Svak se ni več držal na smeh, čeprav je na- kremžil ustnice. »Ne bom rekel,« je dejal počasi, »da so bile te govorice čisto izmišljene. Ampak tudi Andra ve, da ni bilo nikoli nič resnega. Nobena izmed tistih žensk ji ni bila resnično nevarna. Morda se ti bo čudno slišalo, ampak za svojo osebo sem prepričan, da sem bil dober zakonski mož, nič slabši od veliko drugih, in boljši od nekaterih.« Ker si skakal čez plot, pa si se vedno vračal, sem pomislil sam pri sebi, izrekel pa tega nisem. Ta njegova prepričanost, kako je bil njegov zakon na koncu koncev vendarle dober, je imela nekaj zase, tako da me je razoroževala. »Ampak kako, da te hoče zapustiti prav zdaj, po toliko letih zakona?« sem vprašal. »Pride pač tak trenutek,« je rekel svak. »Kaj pa vem? Žena, ki se ima za zapostavljeno, lepega dne prebere oglas, s katerim iščejo kuharico za župnišče na Gorenjskem, pa se ji zazdi, da bi bil to izhod zanjo, da bi ji to dalo samostojnost, ki jo je ves čas tako pogrešala.« Razlaga se mi je zazdela verjetna. In sploh sem čutil, da so me njegove besede nekako prepričale, da sem, medtem ko sem ga poslušal, skoraj že prestopil na njegovo stran. »Najbrž imaš prav,« sem rekel, »kaj takega je moralo biti. In naj bo kakor koli že, Andrejino življenje verjetno le ni tako neznosno, no, tako neprijetno, da bi ga bilo treba zamenjati z negotovim poklicem farovške kuharice. Prav, poskusil se bom pogovoriti z Andrejo. Če drugega ne, morda bo meni laže razo-dela, kaj pravzaprav hoče. Saj morda je pa vse skupaj le njen manever, s katerim bi si hotela pridobiti večjo veljavo v hiši.« »O tem bi jaz sicer dvomil,« je rekel svak. »Ti je nisi slišal, zdi se mi trdno odločena. Ampak bilo bi lepo, če bi bilo res tako.« Očitno se mu je ob moji obljubi odvalil kamen s srca. Spet je vstal in začel naglo hoditi po sobi. »Če si voljan,« je rekel, »lahko kar takoj odide-va. Zapeljem te v bližino svoje hiše, tistih nekaj korakov pojdeš potem peš. Andri sem rekel, da imam pota in da me ne bo domov na kosilo. Vrnil se bom popoldne.« »Prav,« sem rekel, »potem se brž napravim za na pot.« 2 Ko sem se v mestu poslovil od svaka, sem pogledal na uro: bila je pol dvanajsta. Najbolj neroden čas, da bi prišel kam na obisk. Nisem napovedan, sestra pa bo seveda mislila, da mi mora pripraviti kosilo, in se zraven čudila moji nerahločutnosti, da prihajam ob takem času. Zato sem po premisleku rajši zavil v bližnjo restavracijo in si naročil kosilo. Medtem ko sem čakal, da ga prinesejo, sem še enkrat premislil vse, kar sem bil to jutro slišal od svaka. (Med vožnjo v mesto se nisva nič več pogovarjala.) Zdaj mi ga je bilo nekako bolj žal kot spočetka, ko je prišel k meni, in sestrina zamisel se mi je zdela še vse bolj nespametna. Le kdo bi počenjal takšne reči, ne da bi bil v prav hudi stiski, in da bi bila Andreja v taki stiski, tega pač ne more trditi. Ob tem premišljanju je v meni vedno bolj rastla odločenost, da bom resnično zastavil svoje moči, da jo odvrnem od njenega naklepa. Dvomil sem le, ali bodo moje besede kaj dosegle. Kaj sem ji navsezadnje jaz, da bi me poslušala? Brat, že res, tudi lepo sva se razumela v prejšnjih časih, ampak kje je že vse tisto! V teh zadnjih letih, odkar sem se odselil, pa sva se tako poredkoma videvala, da sem se ji močno odtujil. Zdaj mi je bilo žal, da sem jo tako zanemarjal. Z nelagodnim občutkom sem po kosilu zapustil restavracijo in odšel k sestri. Bila je ob mojem prihodu najbrž enako začudena, kot sem bil jaz, ko se mi je napovedal njen mož. Vprašala me je, ali sem že jedel, in ko sem potrdil, me je odpeljala v sprejemnico. Ponudila mi je kavo ali čaj -odločil sem se za čaj. Medtem ko ga je pripravljala, sem se ogledoval po sobi. Od nekdaj sem jo občudoval, tako gosposko je opremljena: moderna, pa vendar z izbranim okusom, od pohištva do zastorov, vse je nekaj posebnega. Zdelo se mi je nedoumljivo, kako bi mogla ženska, ki je tu preživela svoja najlepša leta, zdaj pa se bliža že petdesetemu, kratko malo zapustiti to lepoto in jo zamenjati s kakim zakotnim župniščem, kjer dnevne sobe še imela ne bo, le kako starinsko kuhinjo s črvivimi podi, in majhno kamrico kje zadaj, kjer bo'prostora le za posteljo in omaro. Ko bi ji bilo dano, da bi poskusila takšno zamenjavo za nekaj tednov, toliko da bi videla, kakšno življenje se ji obeta, pa bi se smela potem vrniti -stavil bi lahko kolikor koli, da bi jo vse njene čudne želje za zmeraj minile. Razen če - razen če ima kake razloge, ki jih jaz ne poznam, in njen mož tudi ne. Saj kaj pa že vem o svoji sestri, o tem, kakšna je današnje dni? Medtem je Andreja prinesla pladenj s čajnim posodjem, tudi lep kos jabolčnega kolača je bil zraven. Ko je nalivala čaj, sem gledal njene roke - krepka, skoraj moška roka je bila to, vajena dela, to se ji je videlo. Ampak gosposkega dela, ne takšnega, kot bi ga morala opravljati tam v hribih... Sprejel sem ponujeni kolač in ga prigrizoval k čaju, govoreč o nekakšnih brezpomembnih rečeh. Prava vprašanja mi niso hotela z jezika; težko bi se tudi resneje pogovarjal, dokler sem jedel. A ko sem govoril o vremenu in o miših, ki so se zaredile v kleti, sem opazil na sestrinem obrazu neko nestrpnost. Čutila je pač, da nisem prišel kar tako, in se rahlo vznemirila v pričakovanju. Medtem sem pojedel še zadnji košček kolača in si obrisal prste v prtiček. Kako naj začnem, kar naravnost? To se mi je zdelo prej, ko sem premišljal o tem, najboljše, a nekako nisem našel pravega začetka. Naposled sem se le odločil in posegel res kar v sredo: »Slišim, da misliš Staneta pustiti?« Kar koli je že sestra pričakovala iz mojih ust, tega se ni nadejala. Njen obraz mi je jasno kazal, kako je presenečena. Odgovor je našla šele čez čas, ko sem že mislil, da bom moral še kaj dodati. »Torej ti je povedal,« je rekla, »saj sicer tukaj še nihče ne ve nič o tem. Zakaj neki ravno tebi? Ali misli, da me boš lahko pregovoril ti, ko me on ne more?« »Preden bi te lahko jaz pregovarjal,« sem rekel, »bi moral poznati tvoje resnične razloge in namene. Zdaj jih ne poznam, pa morda mi jih poveš.« »Če bi me hotel nagovoriti, naj ostanem,« je rekla naglo, »potem ti rajši nič ne pripovedujem. Vnaprej ti povem, da ne bi nič opravil.« Te besede so me neprijetno zadele. »Ampak Andreja,« sem dejal, »navsezadnje si mi sestra, in nekoč sva se lepo imela in razumela. In pred tako pomembno odločitvijo stojiš, da ne more biti narobe, če slišim najprej jaz tvoje razloge in potem ti moje mnenje, če ti bom imel kaj reči.« Po mojem glasu je morala slišati, da sem prizadet, in rekla je malo bolj spravljivo: »Dragi Lojze, nikar se ne vznemirjaj, ko veš, da ti škodi. Seveda ti lahko tudi vse povem, komu pa bom, če ne edinemu bratu.« »Edinemu, čeprav zanikrnemu,« sem rekel. »Vem, da sem te zanemarjal, odkar si se poročila. Ampak zdelo se mi je, da od tedaj živiš drugo življenje, v katerem zame ni več dosti prostora. In zdela si se mi lepo preskrbljena.« Teh zadnjih besed mi je bilo žal takoj, ko sem jih izgovoril. Le kaj mi jih je položilo na jezik? In res mi je sestra takoj odgovorila enako razdraženo kot malo prej: »Govoriš kakor Stane. Lepo preskrbljena! Kakor da je vse v tem, da je človek lepo preskrbljen!« »Nisem se dobro izrazil,« sem se branil, »in nikakor ne mislim, da bi bilo vse v tem. Pomeni pa vendarle podlago za mirno, lepo urejeno življenje, ki si ga potem lahko izpolniš po svoje.« »Aha!« je rekla sestra. »In kako sem si ga mogla jaz izpolniti po svoje?« »No, saj tega pravzaprav ne vem,« sem rekel. »Ko sva se včasih pogovarjala, ob tistih redkih priložnostih, ko sem te obiskal, sem imel vtis, kakor da s svojim zakonskim življenjem nisi zadovoljna. Da, prav gotovo sem večkrat imel ta vtis. Ampak če sem te vprašal po tem, nikoli nisi prišla z resnico na dan, ali pa se mi je tako samo zdelo. Morda te nisem prav razumel.« »Glej no,« je vzkliknila sestra, »meni pa se je zdelo, da sem ti svoje nezadovoljstvo dovolj jasno izražala in da si se le delal gluhega za moje tožbe. Saj je človeku vendar težko kar naravnost povedati, da se je zmotil in izbral napačno pot. Pa vendar si moral čutiti, da nisem,srečna, ali ne?« »Da nisi srečna - to je taka beseda; kdo pa je že srečen?« sem rekel. »Življenje nas pač vse prej ali slej izuči, ko nam pokaže, hočem reči, da so bila naša pričakovanja prevelika. In potem smo zadovoljni že, če nam ne gre slabo. Prav od tebe sem včasih slišal take in podobne misli.« Sestra je odmahnila z roko. »Že vidim, da ti moram to povedati drugače. Premalo je, če rečem, da v zakonu nisem bila srečna: moje zakonsko življenje je bilo nesrečno!« Čutil sem, da ji moram ugovarjati. »Pa vendar, Andreja,« sem rekel, »če se primerjaš z večino drugih - spet mi je bilo na jeziku, da bi rekel, kako lepo si bila preskrbljena. Tega nočeš slišati, prav. Ampak vendarle mi moraš povedati o tem, kar je bilo v tvojem zakonu narobe.« Andreja se je medtem umirila, spregovorila je s tihim glasom. »To je težko povedati,« je rekla. »Narobe je bilo to, da sploh nisem imela svojega življenja. Kaj hočem reči s tem, me boš vprašal. Bila sem samo senca svojega moža, o vsem je odločal on, jaz sem bila nič. Pa sem se mu spočetka rada uklanjala, ne, to sploh ni prava beseda, držala sem se ga, se ga oklepala, saj sem ga imela rada. In tudi on me je imel rad, krivična bi bila, če mu tega ne bi priznala. Potem pa so začele vedno bolj siliti v ospredje nekatere lastnosti njegovega značaja, ki so bile prej prikrite, neopazne med drugimi.« »Oblastnost, pohlep po bogastvu?« sem poskusil uganiti. »Oboje,« je pritrdila sestra, »in dodam lahko še brezmejno sebičnost, ki je bila morda začetek vsega. To ga je tudi polagoma naredilo gluhega in slepega za vse, kar se ni ujemalo z njegovimi željami. Ko mi je to prvič postalo povsem jasno -bilo je v petem ali šestem letu najinega zakona, imela sva že oba otroka - sem se poskusila o tem pogovoriti z njim, pa mi je klavrno spodletelo. Očital mi je samo, da sem histerična. Ne boš verjel, ampak takrat sem prvič pomislila na to, da bi ga zapustila. Naredila sem si že cel načrt, kako bom dokončala šolo, se zaposlila, zaživela svoje življenje...« »Zakaj pa tega nisi...« sem vprašal. »Zakaj?« je rekla z bridkim nasmeškom. »Starejši si od mene in človeka moraš poznati bolje od mene. Kolikokrat le malo manjka, da bi kaj naredili, pa le ne naredimo! Ko bi bilo treba oditi, mi je zmanjkalo moči. Otroka sta bila še majhna — naj ju pustim pri njem? Če ju vzamem s seboj, kako bom živela? Oh, človek je tolikokrat prešibak, da bi spremenil svoje življenje, čeprav jasno vidi, da bi ga moral. Ostala sem pri možu, živela od njegovega denarja, in se vedno globlje pogrezala v praznoto življenja, ki ni bilo moje.« Utihnila je, in potem sva oba dolgo molčala. Zunaj se je medtem naredil dež, veter je zaganjal debele kaplje v okenska stekla, da so se zlivali po njih drobni potočki. Stopil sem k oknu in se zagledal ven. Dež se je tako prašil, da se ni skoraj nič videlo. »Imela si vendarle oba otroka,« sem rekel od okna. »Fant se je vrgel po očetu,« je rekla sestra. »Zelo se mi je odtujil, nekaj mu je vredno le tisto, kar počenja in kar mu govori oče. Mojca mi je bila dobra hči, ampak zelo hitro se je začela ozirati po fantih, in potem se mi ni več zaupala.« »No, res je, otroka sta tako šla od doma,« sem rekel. »Morda bi te moral vprašati nekaj drugega: ali te Stane nima več rad?« Andreja se je nasmejala, prvič med najinim pogovorom. »O pač! V njegovem srcu imam še vedno prostor, poleg bogastva in ugleda in drugih malikov imam tudi jaz svoj oltar v njem.« »Pa druge ženske?« sem vprašal obotavljivo. »Tiste niso bile nikoli v njegovem srcu,« je rekla. »Bile so samo del njegove zabave, njegovih užitkov, nič več. Zato jih tudi ni kaj dosti skrival pred menoj. Pa me je vseeno bolelo.« »Lahko si mislim,« sem rekel. Andreja je prišla za menoj k oknu. »Kakšen naliv!« je rekla, ko se je zazrla v dež, ki je v curkih lil na vrt za hišo. »Prejle me nisi prav razumel, ko sem ogovorila o svojem oltarju v njegovem srcu. Mišljeno je bilo namreč ironično. Zanj sem s časom postala eden izmed predmetov v njegovi hiši. Dobil me je s poroko, postala sem njegova last, lahko je razpolagal z menoj enako kot z vsem drugim, kar ima. In čeprav sem to vedno zanesljiveje vedela, čeprav se mi je to vedno bolj upiralo, se nisem nikamor premaknila.« »Dokler nekoč ni prišel dan -« sem rekel zamišljeno, in v hudomušnem nagibu sem jo vprašal: »Ali je bilo res tako, kakor pravi Stane, da si lepega dne zagledala oglas, s katerim so iskali kuharico za župnišče v zakotnem gorenjskem kraju, pa si sklenila, da poskusiš?« Andreja se je morala zasmejati. »Tako si on to predstavlja, kajpada,« je rekla. »Saj se mu mora zdeti vrhunec norosti, da bi hotel kdo zamenjati njegovo vilo z revnim župniščem. Ampak tako na hitro le ni šlo.« »Temveč kako?« sem vprašal. »Saj si lahko misliš, da je moja odločitev dozorevala daljši čas. Ko mi je Mojca povedala, da se bo poročila, sem nenadoma začutila, da po njeni poroki ne bom imela več kaj iskati v tej hiši. In imela sem tudi občutek, da bom tokrat zbrala moč, da res odidem. Potem sem precej časa premišljala, kam bi lahko šla. Izbira ni bila prevelika. Dobro znam samo gospodinjska dela, povsod drugod bi bila začetnica, to pa ni za žensko mojih let. Tudi med muhaste goste v kak lokal ali hotel ne bi hotela iti - kaj mi je potem še preostajalo? Sam vidiš, kako mi je meja ozko potegnjena. Potem sem pa res prebrala tisti oglas.« »Pa bi se verjetno le dobilo kaj lažjega!« sem vzkliknil. »Če že ne bi hotela gospodinjiti kakemu staremu samcu, saj to razumem, ampak gotovo bi se našel kak ostarel zakonski par, ki bi te z veseljem sprejel za gospodinjo.« Sestra je spet nekaj časa molčala. Potem mi je položila dlan na laket. »To ti bom morda težko pojasnila,« je rekla. »Izbrala sem si službo, ki bo tudi neke vrste žrtev. Ne, ne, to je prevelika beseda, poskusila bom povedati drugače. Vse zakonsko življenje sem prebila v obilju, lepo preskrbljena, kakor si rekel ti. Za tujo stisko in revščino sem se prav malo menila. Pa naj zdaj še sama okusim malo te revščine, morda se mi bo kje štelo v dobro.« Pomišljal sem si, preden sem izrekel še eno vprašanje: »Pa mora biti ravno župnišče?« »Ni, da bi moralo biti,« je rekla Andreja. »Nisem ga pa izbrala brez namena.« »Mislim, da razumem,« sem rekel. »Pa je tvoja odločitev res neomajna? Oprosti, da te vprašam.« »Tam vidim svojemu življenju smisel, tu ga ne vidim več - ali bi si mogla potem še premisliti?« »Saj, saj,« sem rekel. »Pa je vseeno težko spraviti vse v sklad, veš. Kaj bom zdaj rekel Stanetu? Mislil je, da te bom lahko odvrnil od tvojega namena. Ampak kakršna je stvar, te seveda ne bom odvračal.« »Saj ti ne bo treba dosti govoriti. Poveš mu, da sem ti odgovorila enako kot njemu, pa bo.« Gledal sem skozi okno. Zunaj je dež medtem prenehal, oblaki so se raztrgali in posijalo je sonce. »Glej,« sem rekel, »pa bom prišel suh na avtobusno postajo.« Obrnil sem se k sestri. Gledala me je z vedrim obrazom, nobenih sledov najinega pogovora nisem videl na njem. »Zdi se mi,« sem rekel, »da si v mislih že napol v župnišču.« »Morda sem res, čeprav se tega ne zavedam,« je rekla. »Težko mi boš verjel, ampak svojega novega življenja se veselim. In ničesar me ni strah.« Moral Sem ji verjeti, vse njeno vedenje je pričalo o tem. In ko sem ji ob slovesu zaželel srečo, je voščilo sprejela kakor človek, ki st mu začenja veselejše poglavje v življenju. »Glej, da mi boš hitro poslala svoj naslov,« sem rekel, »ko prideš tja, da te lahko kmalu obiščem.« Franc Jež Oj Triglav, moj dom Pesem Za zaključek poletov s planiške velikanke so izpod skakalne mize poleteli še trije »zmajarji«. Vse je bilo nared za razglasitev zmagovalcev. Fanfaristi so, paradno oblečeni, čakali v strumni vrsti ob robu doskočišča. Prazničnost njihovega nastopa se je vendar skazila, ko so stopili nekaj korakov dalje proti odrejenemu mestu pred mikrofonom nasproti zmagovalcev na tribuni. Ko so mencali na mestu alf drobno koracali v vrsti, drug za drugim, se je, zdaj temu, zdaj onemu, vdrlo v globok sneg. Bilo je prav smešno in bridko hkrati. Končno so slavnostni godbeniki previdno stali na ne ravno trdnih tleh pod nogami. Skoraj je bilo mogoče čutiti njihov strah zaradi ogroženega častnega mesta, da se nemara kdo ne vdre, ko so požiralne vode prejšnji dan tako kruto spodjedle mehki južni sneg. Potem pa so fanfare slovesno zadonele. V planiški himni je zlahka mogoče razpoznati vodilni napev Aljaževe pesmi: »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!« Nadih poprejšnje smešnosti, ki je tlela v zvedavi radovednosti gledalcev, se je na mah razžaril v svečani plamen, da je vzbudil val navdušenja, segajočega v dno srca. Pogumnim smuškim poletom nizdol sta se od- zvala Misel in Spomin. Ljubeče, a krepko sta se oklenila fanfarskih zvokov. Z njimi sta odplavala gori v Ponce, ki so, osvetljene od sonca, kdaj, kdaj pokukale izza oblakov in megel. Pobožala sta Jalovec, preskočila strmi Ozebnik in se zapletla v navpičnice Travnikove stene. Na pravljičnih tratah Slemena sta si odpočila. Potem je Misel rekla Spominu: »Pohitiva dalje. Mudi se nama. Pot preko gora in skozi doline pod njimi je dolga. Še daljša bo najina hoja skozi čas.« Pomahala sta, prijazno kar se le da, Mojstrovki in se spustila doli na sedlo Vršič. »Še veš, kako smo predremali pol noči zunaj pred kočo, ker nismo marali buditi. Rekli smo si, da je koristno, ker smo bili zjutraj bolj naglo nared za vzpon na Prisojnik in plačati seveda tudi ni bilo treba...« »Vem, vem. Toda zdaj nimava časa iztovarjati tvoj obilni oprtnik, moj ljubi Spomin. Namenjena sva še višje in dalje.« Nato sta se ločila. Ona se je sprehajaje sončila po južnih pobočjih Prisojnika, on je preletel Razor, se spustil v Krnico, zaplezal v Križko steno. Z njo se je zopet srečal pri smaragdih obeh jezer na Križkih podih, .ko se je ničemrno ogledovala v njiju. Skupaj sta se povzpela proti Sovatni. Tam sta se omamljena zagledala vanj, ki jima je vztrajno, neutišljivo zvenel v ušesih, kakor je bilo moč slišati izpod skakalnic tja gori do Tamarja: »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!« 5 - Koledar 65 Samotna pot Po opravilu sem se zjutraj ob šestih odpravil še na zadnja dva vrhova trideseterih gora v treh deželah (in državah), povezanih v Pot prijateljstva. To sta Škrlatica in Triglav, ki sem si ju bolj ali manj namerno prihranil za zaključek. Obujali so se mi spomini prejšnjih vzponov na Triglav. Saj je bil hujši napor pripeljati se od doma na Koroškem to stran meje do triglavskega podnožja, kakor vzpenjati se nanj. Na vlaku smo preždeli od jutra do večera ali od večera do jutra. Tokrat sem se preko Avstrije, po južni Koroški skozi Celovec in mimo Beljaka pripeljal čez Pod-korensko sedlo do Aljaževega doma v Vratih v dveh urah in pol. Škrlatica je bila med drugimi znankami-gora-mi nekakšna moja posebna ljubezen. To je bilo nemara zaradi prijetnih sopotnikov, s katerimi sem bil na njej. Zakoračil sem, tokrat sam, v njena pobočja, ki se še kar niso hotela prav predramiti iz vlažne noči v svetlo jutro. Kiselkast dan mi dobre volje kljub temu ni zmogel skaziti. Nad vremenom se nisem nikoli pritoževal, če sem bil le poti, kakor te, kolikor toliko vešč. Skozi meglo in mokroto, ki sta silili vame od zgoraj in od spodaj, sem dosegel vrh Škrlatice v pičlih štirih urah. Svoj čas mi je bilo žal križa, ki sem ga ob prvem vzponu,na ta vrh še objel. Tokrat vzvišeno ugotavljam, da križarsko osvajanje po zgodovinski izkušnji niti ni najbolj posrečeno in uspešno Četrt čez tri popoldne sem bil zopet v Vratih. Srečal sem se z dr. Marjanom Š., ki je odhajal za svojo družbo, menda nekam proti Luknji na soško stran. Za moje sposobnosti in po mojem okusu bi bila najprimernejša pot na Triglav preko Plemenic. Lep del poti bi lahko hodila skupaj. Bilo pa je že prepozno, da bi se lahko odločil zanjo. Le za kratek oddih sem se pomudil v Aljaževem domu. Kako bi se mogel sprostiti, če bi me preganjal še tak krepak zalogaj poti, kakršnega sem še imel pred seboj! Ob pol štirih popoldne sem hlastno stopil na Tominškovo pot. Kaj kmalu me je pričelo pehati. Škrlatica je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijcih. Srce, sapa in noge se niso dali prevarati, čeprav so oči uživale nove in lepše razglede kakor na dopoldanski poti. »Viter-gin« papirčki, ki so bili dokaj na gosto nastlani po strmi stezi, so pričali, da se mnogim pred mano ni bolje godilo. Pravzaprav jim je moralo biti še slabše, ker jaz nisem imel potrebe žvečiti in odmetavati zavitkov. Bolj ko je hoja postajala preudarna in umerjena, več časa za delo so imeli pogledi. Pasli so se po sočnem zelenju, ki je sililo v stezo. Brez sopihanja so oči plezale in plesale po severni triglavski steni, da so se noge še bolj opotekale po stezi. Kadar se je stena umaknila radovednim očem za bližnjimi grapami, ni manjkalo paše širnim obzorjem na severu in zapadu. Povsod so se našle stezice, ki so včasih bile. Vtisi s posameznih poti se sčasoma zlijejo v eno, da le najgloblji ostane značilen in izstopa. Na tej se je vame najbolj boleče zabodlo do ogorčenja veliko smetišče pri studencu pod Begunjskim vrhom. Seveda, bilo je že ob koncu avgusta (1975), ko gre h kraju tudi glavna sezona. Že res, da vrli planinci kot varuhi narave še pred zimo načrtno pospravljajo nesnago. Žalostna podoba pa je kratkomalo tukaj. Večerni mrak me je krepko priganjal k pospešenemu koraku, hkrati pa opravičeval moje opo-tekanje proti Staničevi koči. Dosegel sem jo res skrajni čas, saj mi jo je neubrano godla še megla, ki se je grozeče mešala z mrakom. Toliko bolj sem se v koči veselil svojega samotarskega uspeha tega dne. Še bolj kot od naročenega okrepčila sem se opajal nad ubranostjo planinskih gostov, ki jih je bila soba do kraja polna. Nikogar nisem poznal. Prav nobene potrebe nisem čutil, da bi napletel kak stik z družbo, ki evforije ni mogla utajiti. Globoko sem vdihoval vzdušje tistega utripa, ki pomeni slutnjo, nemara res samo utopično, srečnega sožitja vsega človeštva, ne le v gorah, tudi nižje spodaj. Naslednje jutro sem se zgodaj, še v mraku odpravil proti Kredarici in na vrh Triglava. Bilo je mokro in temna megla je komaj zadrževala dež s prizanesljivim rosenjem in redko sodro. Okoli doma na Kredarici so se že motali najzgodnejši planinci. Zdaj se nisem maral zamujati v njem. Triglav me je vabil, kakršen je že bil: v meglo in oblake zavit, tiho grozeč, da lahko kaj kmalu postreže še z nerodnejšim sprejemom. Morda mi je hotel pokazati svojo zamero, ker sem se zadnja leta pogosteje vrtel okoli GroBglocknerja, ki je za celih tisoč metrov višji od njega? Ko sem zdaj, po dolgih letih in ljubimkanju z drugimi gorami - tudi Mont Blanc je bil vmes -zopet objemal zlizane in zdrgnjene triglavske skale zaradi prijemov njegovih neštetih častilcev, sem mu priznaval, da je pot nanj še vedno resna zadeva. Dohitel sem in pokroviteljsko pomogel dvema planincema, ki sta prisrčno, neizkušeno mladeniško otipavala svojo prvo ljubezen do Triglava. Za silo se je zvedrilo. Česar ni videlo oko, sta prinesla Spomin in Misel. Odgrnila sta kopreno z vidnih in nevidnih sledi proti Planiki, Vodnikovi koči in Rudnemu polju. V prešernem veselju smo, tedaj mehiškemu študentu, zdaj ali kmalu morda že škofu Klodomirju, predstavljali naš ponos, našega očaka Triglava. Klodomir nemara živi v svoji domovini navadni vsak dan celo višje od tega, kar je pri nas najvišje, toda primere kljub temu ni in je ne more biti. Večjo razigranost kakor tokrat sem čutil v nogah nekaj let poprej; še zavedal se je ne bi, ko bi mi je ne priznali moji trije sopotniki, ki tedaj še niso bili v pravi »formi«. Od Pogačnikovega doma na Križkih podih smo prišli istega dne preko Sovatne, Luknje in Plemenic na Triglav. Malo smo se ustavili pri koči na Doliču. Ker je bilo še zelo veliko snega, smo bili sredi avgusta prvi, ki so prebredli zametene steze pod Kanjav-cem. Hiteli smo po dolini Triglavskih jezer, zaradi utrujenosti pa je že primanjkovalo vzhičenja in tudi koča tam še ni bila cilj tistega dne. Zares pa nam je bilo vsem dovolj poti in žuljev, ko smo že v poznem večeru prispeli do Koče pod Bogatinom, nedaleč od mogočnega planinskega doma na Komni. Lep kos poti za en dan, ni kaj reči. Naslednjega dne je vabilo Bohinjsko jezero pod strmo Komarčo, a zvabilo je Krnsko jezerce, Krn in Soška dolina. Srečno izgubljen sem, ko z vrha Triglava iščejo oči poti skozi prostor in čas. Za časom se mi stoži, ker ga ni nikoli dovolj, da bi prehojene poti znova obhodil in še na neprehojenih znova začutil neugnano, gora željno mladost. Preko Praga sem se spustil v Vrata. Nič ni tako prijetnega kakor po uspešni planinski turi sesti v avto in se odpeljati domov. Prav težko je nositi veselje v sebi, če ga ob vrnitvi ni mogoče deliti z nekom, ki ga razume. Veda Z muko se ogibljem imen premnogih prizade-vajočih si o Triglavu, ki mu odmerjajo pet stoletij civilizacije in kulture. Naj bi se hotel omejiti samo na tri, na deset ali celo sto imen pomembnih ljubiteljev ali proučevalcev njegove biti, že bi se izpostavil neizprosni, neusmiljeni obsodbi svo- je ne-vednosti o Triglavu. Katera človeška osebnost v našem kulturnem krogu bi se mogla ponašati s tako popularnostjo kot Triglav, ki zaradi nje kajpak ni prav nič domišljav? Zgodovina o njem skuša biti osrednja znanost, ki nam zlasti ob jubilejih posameznih dogodkov oživlja pozornost zanj. Tako je minilo lani dvesto let odtlej, ko so štirje srčni možje stopili na teme najvišje glave troglavega. Trentarski divji lovci so pri tem izven prava in zgodovine. Pesniki so izlivali svoja čustva predenj, pisatelji so spletali svoje zgodbe okoli njega. Vsakovrstne zaklade so iskali v njegovem krilu: zlato in rude; gozdovi in planšarije jih ponujajo sami. Neprenehoma Triglav strokovno opazuje vremenar: sredi poletnega živžava ali sam, kljubujoč zimskim metežem pa viharjem dnevno sporoča iz neposredne bližine »počutje očakov kranjskih siv'ga poglavarja«. Jamarji so se spuščali v njegovo brezno, da bi raziskali še njegovo drobovje. Bibliografija o Triglavu, kakorkoli bi bila vselej nepopolna, bi pomenila gigantsko delo. Molitev Ne zameri mi, Triglav, da se za zadnje poglavje poslužujem takega, morda bo kdo prisodil nazadnjaškega naslova. Toda: saj vendar deliš ime s staroslovanskim poganskim božanstvom. V taki zvezi je potem molitev mesto besede »pogovor« sama po sebi umljiva, tem bolj pa še, če jo široko razumemo. V slovenskem grbu uživaš najvišjo čast kot simbol vsega najplemenitejšega, kar pripada slovenskemu človeku. Koliko podjetij in društev, zlasti v tujini, je krščenih s tvojim imenom, da bi v njem čutili sveži dih vse domovine! Ne moreš si kaj; duhovni, ki jim je molitev poklic, so se vsaj od početka z imeni vklesali v tvoj kamen. Ni jim niti več potrebna kapela na Kredarici, saj si postal, kjerkoli kdo hoče, njihov veliki oltar. Le-ti bi bili glas vpijočega v puščavi, ko bi bili pri svojih opravilih in romanjih sami. Obdaja jih ali jim sledi velika množica, ki je nihče ne more prešteti. Spominska knjiga na vrhu je že zdavnaj odpovedala, da bi mogla vase sprejeti imena vseh obiskovalcev, kaj šele njihove vzhičene in pobožne vtise z gore zmage, ponosa, spremenjenja. Kamor ljudje prihajajo trumoma, pravimo, da tja romajo. In če je cilj romanja gora, jo poimenujejo, da je sveta. Če že kako goro počastimo s takim nazivom, potem ga najbrž 5* 67 zaslužiš ti, sveta gora Slovencev, Jugoslovanov in drugih številnih inozemskih sosedov ali častilcev. Mar romar ne moli že takrat, ko hodi, bližajoč se svojemu vzvišenemu cilju? Triglav, zdela bi se pravcata kletev čez tebe, ko bi kdo rekel, da si samo računska količina in gmota toliko in tolike-rih megaton, pretežno apnenca. V stoletjih, ko te z večjo zavestjo in ljubeznijo, ker te imajo, obdajajo častilci in občudovalci, i tebi raste duša. Vnašajo jo vate, ker jih dvigaš kvišku, najvišje v domovini, zaradi svoje metrske višine. Dvigaš jim tudi duha, vsaj za kratek čas, da se spoprimejo s tvojo neomajnostjo in svojo lagodnostjo. Za plačilo se jim v ponosu razširi srce, da vsaj zaslutijo kaj je Visoko, Dobro, Lepo. Jože Lodrant Evangelij solentinamskih kmetov Pred dvanajstimi leti sem prišel z dvema prijateljema v Solentiname, da bi tam ustanovil majhno premišljujoče občestvo. Kontemplacija ali premišljevanje pomeni tukaj: združitev z Bogom. Kmalu pa smo si bili na jasnem o tem, da nas ta združitev z Bogom ni pripeljala do tega, da bi bili tudi s kmeti eno, z revnimi in zapuščenimi ljudmi, ki so razkropljeni živeli na obalah otočja. Kmalu je naše občestvo dobilo tudi politično vsebino: privedlo nas je do revolucije. In tako to mora biti. Če ne, bi bilo zgrešeno. Moj nekdanji učitelj v noviciatu Thomas Mer-ton, ki nam je dal pobudo za ustanovitev tega občestva in ga je tudi duhovno vodil, mi je nekoč rekel, da duhovno premišljevanje, kontemplacija v Latinski Ameriki ne sme mimo političnih bojev. V začetku smo dajali prednost revoluciji brez nasilja. Pozneje pa nam je bilo jasno, da v Nika-ragui danes ni možen boj brez nasilja. Dejansko vsak pravi revolucionar daje prednost neuporabi sile pred nasiljem, nima pa zmerom svobodne izbire. Kar nas je politično najbolj sililo v odločen boj, je bil evangelij. Vsako nedeljo smo se o njem pogovarjali in kmetje so začeli z občudovanja vredno preprostostjo in z resničnim teološkim vživetjem pojmovati jedro evangeljskega oznani- la: oznanjevanje božjega kraljestva. To pa se pravi: postaviti pravično družbo tukaj na zemlji. Predvsem pa nas je evangelij učil, da božje besede ne smemo samo poslušati, marveč jo moramo tudi uresničevati. In kmetje iz Solentiname, ki so šli temu evangeliju do dna, niso mogli nič drugega, kot da so se strinjali s svojimi brati v drugih delih dežele - s kmeti, ki so morali prestajati preganjanje in zastraševanje, ki so bili v ječah, ki so jih mučili, ubijali, njihove žene posiljevali, ki so bili pregnani s svojih farm in jih zasledovali s helikopterji. Nekega dne se je skupina fantov in deklet iz Solentiname - nekateri tudi iz moje srenje - po dolgem in zrelem premisleku odločila za to, da bodo zgrabili za orožje. To so storili edinole v zahtevi po božjem kraljestvu, v želji po pravični družbi, po dejanskem božjem kraljestvu tukaj na zemlji. Želeli bi, da v Nikaragui ne bi prišlo do bojev. To pa ni odvisno od zatiranega ljudstva, ki se more braniti samo na ta način. Zdaj spet zeleni hrib, kjer je bilo naše občestvo, kakor poprej, ko smo prvič prišli tja. Ostala je le lepota divjine. Tamkaj sem srečno živel - v tem solentinamskem skoraj raju. A sem bil zmerom pripravljen vse to žrtvovati iz zvestobe do evangelija. In smo žrtvovali. Kakor so drugi dali svoje življenje in trpeli, da bi ustvarili drugo družbo. Ernesto Cardenal Ko je Ernesto Cardenal dal to izjavo v novembru 1977, je bil že v izgnanstvu v Costa Rici. Napad na postajo »guardia Nacional« v San Carlosu blizu otokov Solentiname je dal režimu diktatorja Somoze povod, da je odstranil solentinamsko občestvo. Somoza je že več mesecev poprej napovedal, da bo »naredil konec temu obskuranti-zmu (mračnjaštvu) v Solentiname.« Vojska je razrušila vse hiše in naprave občestva, preganjala je, zapirala in ubijala kmete in ribiče. Knjižnico so zaplenili, prav talco slike, keramične in kiparske izdelke kmetov in njihovih otrok. Že poprej so več let vohunili za Cardena-lom in njegovimi prijatelji; tajna policija je iskala dokaze za »komunistično podtalno delovanje«. Prestregla in pregledovala je pošto z vsega sveta, zaplenila vsa denarna nakazila, pokradla vse premoženje občestva. Novembra 1977 je bil podpisan zaporni ukaz za Ernesta Cardenala. Duhovnik in pesnik se je javno priznal za privrženca »Sancjinistične fronte narodne osvoboditve«, ni- karagujskega osvobodilnega gibanja. »Pesnik iz ljubezni«, kot ga je imenoval Thomas Merton, je izjavil, da je njegova dolžnost duhovnika in pesnika, da se pridruži boju svojega ljudstva za osvoboditev. Svetilka In govoril jim je: »Ali prineso svetilko zato, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo postavijo na svetilnik? Zakaj nič ni skrito, da bi ne postalo očitno; in nič ni skrivno, kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!« Dalje jim je govoril: »Pazite natanko na to, kar slišite. S kakršno mero vi merite, s tako se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo še dalo, kdor pa nima, mu bo vzeto še to, kar ima.« (Mr 4, 21-25) Ta evangelij smo brali pri maši v Mancarronci-to, zadnjem in najbolj oddaljenem otoku solenti-namskega otočja. Maša je bila zadaj za hišo done Yoya pod nekakšno lopo. Nasproti nam je ležal sinji zaliv. V daljavi, sredi morja, je bil majhen otok La Zanata in še dalje sta bila videti kakor štrleča iz morja dva vulkana velikega otoka Ome-tepe. Peljali smo se na Mancarroncito, ker je ta otok zelo oddaljen, njegovi prebivalci pa tako revni, da skoraj nobeden nima čolna; zato morejo le poredkoma priti v našo cerkev. In govoril jim je: »Ali prineso svetilko zato, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo postavijo na svetilnik? Pojasnim jim, da je mernik mera za žito, kakor to, kar nikaragujski kmetje imenujejo medio ali cuartillo. Felix pravi: - Zame je evangelij svetilka, ki jo je Bog postavil nad človeštvo, da nam vsem sveti. Žena iz Mancarroncita: - Jezus se ni nikoli skrival; on je luč, ki stoji na visokem mestu. In tudi mi naj bi bili tako: ne se skrivati z resnico, marveč z njo na dan. Julio Mairena: - Ljudje, ki prikrivajo pravičnost, skrivajo luč. Kristus je prišel za revne. A duhovniki so to oznanilo za revne večkrat skrivali. Svetilko so postavljali pod mernik, pod mero za žito. So pa tudi taki, ki iz strahu pred mogočneži in oblastniki obračajo evangelij samo na zasebno življenje, in to je svetilka, ki je postav- ljena pod posteljo, se mi zdi. Tisti, ki drži svetilko visoko, da jo vsi vidijo, je tisti, ki se upira krivici. Felipe: - Ne le duhovniki, tudi mi sami večkrat skrivamo svetilko. Tudi mi imamo dolžnost oznanjati resnico in večkrat tega ne storimo iz strahu. A resnico moramo povedati, tudi če smo zaradi tega ogroženi ali napadani ali nas zato ubijejo, kot se je to tudi skoraj zmerom dogajalo s preroki. Alejandro: - Prišli smo semkaj, da bi tukaj na otoku Mancarroncito govorili o evangeliju. To pa pomeni vzdigniti svetilko visoko, da bo svetila tudi drugim. Ljudje z otoka Mancarroncito se bodo tudi zganili in to luč evangelija ponesli dalje. Zmerom, kjerkoli in kadarkoli nam je mogoče, jo moramo dvigniti izpod mernika. Rebeca, Juliova mati: - Svetilka je Kristus, zakaj on je rekel: Jaz sem luč. Kdor bere evangelij in ga potem spravi v predal, skriva svetilko, skriva luč. Kdor pa bere evangelij in njegovo poročilo prenaša drugim, dviga svetilko, da jo ta drugi da drugemu dalje. In tako gre Kristusova beseda od človeka do človeka kakor luč, s katero prižgemo drugo. Felipe: - To luč prinašamo, da sveti, ko sklepamo prijateljstvo med dvema otokoma. Tako sta se naša otoka zbližala, razdalja med njima se je skrajšala. Ta luč bo dobro svetila, če se bomo čutili povezane, kot da smo en otok. To luč prenašamo dalje, jo izročamo še drugim, ko sklepamo prijateljstvo, v katerem smo združeni. Luč je torej ljubezen. Olivia: - Da, dokler smo ločeni drug od drugega, si ne sporočamo evangeljskega oznanila, ki je oznanilo edinosti in bratstva. Mi vsi moramo sestavljati občestvo ljubezni. Kristus je oznanjal evangelij in za njim so šle množice ljudi, med katerimi je vladala velika ljubezen. Po tem istem evangeliju smo tudi mi tukaj zbrani. Zakaj nič ni skrito, da bi ne postalo očitno; in nič ni skrivno, kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša! Julio: - Mislim in celo prepričan sem, da se je to deloma že izpolnilo. Poprej so duhovniki brali evangelij v latinskem jeziku in so pripovedovali stvari, ki jih nihče ni razumel. Zdaj pa že mnogi izmed nas vemo, kaj evangelij hoče povedati in kaj pravzaprav iščemo v njem: v njem iščemo enakost. S kakšnim veseljem slišimo, da smo si vsi enaki. Jaz (Cardenal) pravim: Dejansko je v tem velika skrivnost, ki je morala biti očitna. Evange- Prezir V želu prezira dobrota shira in še dolgo solza skeli na robu oči. France Lokar lij je bil že od nekdaj revolucionaren, a tisto, kar je v njem revolucionarnega in prevratniškega, je bilo ljudem večkrat zamolčano. Oscar: - Krščanstvo pomeni odprtost, odkritost, biti čist in ljubiti brez hinavščine. Revolucionar biti pomeni, obračunati z lažjo, odpraviti laž. Zato je prišel Kristus. Da bi ničesar ne ostalo skrito. Da bi vladala luč. Zdaj živi družba v hinavščini in laži, kakor tisti, ki ima svetilko pod posteljo. Dalje jim je govoril:»S kakršno mero vi merite, s tako se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo še dalo, kdor pa nima, mu bo vzeto še to, kar ima.« Felix pravi: - Ali je to pravično? Tega ne razumem. Ali mi more kdo od vas pojasniti? Stari Tomas Pena: - Meni se zdi, da Bog tistemu, ki že ima, se pravi bogatinu, daje še več, da lahko poveča svoj kapital, ki njemu pomeni življenje in blaženost. A naposled mu postane bogastvo v lastno pogubo. In revežu bo odvzel še tisto malo, kar ima, da mu bo dal resnično blaženost, po smrti pa zveličanje. To je tisto, kar nam po mojem mnenju hoče dati razumeti. Felipe, njegov sin: - Jaz pa mislim nekoliko drugače. Ljudje, ki so navezani na denar, nimajo nobene vere v Boga, četudi mislijo, da so verovali vanj. Tem ljudem bo Bog še tisto malo vere, tisto malo ljubezni do Boga, ki jo imajo, odvzel. Tisti pa, ki že imajo in naj bi še več dobili, so ti, ki ljubijo. Tem bo Bog zmerom dajal še več ljubezni. Večina navzočih je rekla, da je popolnoma prav to, kar je Filip rekel in da so prav tako tudi oni mislili. Olivia je pripomnila: - Da, tako razumem tudi jaz. Meni se zdi, da bo tistemu, ki ima veliko ljubezni, dodano še več ljubezni, tistemu pa, ki je ima malo, mu bo še to malo vzeto. Ločili ga bodo od ostalega človeštva, da ga ne bo vznemirjal. In eden izmed fantov iz Mancarroncita: - Jaz pa to razumem tako, da tisti, ki tukaj na zemlji nima nobene ljubezni, sploh ničesar nima, pa naj bo še tako bogat. Kdor pa ljubi, je resnično bogat. Mislim, da je to tako, ali ne? Neki starec, tudi s tega otoka: - Kdor je pripravljen pomagati in je velikodušen, bo s svojo uslugo, ki jo stori bližnjemu, še bogatejši s svojo ustrežljivostjo in velikodušnostjo. Kdor pa je surov in krut, bo z vsako krutostjo le še bolj krut. Felix Mayorga: - Bogatini pravijo: denar ustvarja denar. To tudi drži; človek zasluži tem več, čim bogatejši je. Kaj pa mi? Čim revnejši je kmet, tem revnejši je njegov pridelek. Ne le da ničesar ne pridobimo, tudi izgubljamo. Tako bo- j do bogati zmerom bogatejši in revni zmerom revnejši. To se mi zdi krivično, a je tako. In z nebeškim kraljestvom je po vsem tem, kar vidim, tudi tako... Julio: - Jezus je rekel, da nam bo s tako mero odmerjeno, s kakršno mi sami merimo in da nam bo celo še dodano. S tem hoče reči, da se človeku ljubezen, ki jo daje, povrača v še večji meri. A tudi sovraštvo in krutost se povračata na tistega, ki sovraži in je krut v še večji meri. Olivia: - Jezus tudi pravi: Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša. Kdor posluša, ima že nekaj ljubezni v svojem srcu in je bo dobil še več. Tistemu pa, ki ne posluša, bo odvzeto še tisto malo ljubezni, kolikor je ima. Kdor ljubi, bo še bogatejši v ljubezni, kdor pa je sebičen, bo še večji sebičnež. Jaz pravim: - Videli smo torej, da ljubezen ustvarja še več ljubezni in sebičnost še več sebičnosti. Imamo to svetilko, to luč, o kateri nam govori današnji evangelij, in to svetilko, to luč smo prinesli semkaj na Mancarroncito. To je ista luč, ki nas je pri tem pogovoru razsvetljevala. Po tej luči so nam postale jasnejše stvari, ki so nam bile poprej skrite. Oscar: - To je resnično: Kar se nam je zdelo poprej nejasno, nam je vsem zdaj jasno. Opoldansko sonce močno sveti na nebu. Morje se lesketa v temni modrini. Nekje v daljavi je videti jadrnico. In daleč na obzorju ognjenika na otoku Ometepe. Ernesto Cardenal Pesnik Josip Murn V četverici slovenske moderne Kette-Cankar-Župančič-Murn se je rodil kot najmlajši 4. marca 1879, torej pred dobrimi sto leti. Bil je nezakonski otrok proletarskih staršev, uslužbenih pri trgovcu v Ljubljani, od očeta je najbrž podedoval prve klice jetike. Tako mu je bilo, zlasti v socialnih razmerah in pri moralnih predstavah tedanje meščanske družbe, že vnaprej določeno težko in bridko življenje. Mati ga je dala v rejo na kmete v okolici, v mesto se je vrnil na šolanje; stanoval je najprej v Marijanišču, zatem pri dijaški gospodinji, materini znanki, s katero se je po potresu 1895 preselil v staro cukrarno. Že sredi gimnazijskega študija se je v krožku sošolca Ivana Prijatelja navdušil za rusko književnost (kasneje si je nadel pesniško ime Aleksandrov), kot maturant pa je sodeloval pri almanahu Na razstanku in v njem med drugim objavil venec ljubezenskih pesmi, posvečenih Almi Souvanovi. Josip Murn S štipendijo trgovske zbornice, ki jo je dobil s pomočjo Franje Tavčarjeve, je odšel na dunajsko univerzo, toda študij gospodarstva ga ni veselil; toliko bolj se je oklepal leposlovja, na Dunaju se je seznanil s sočasnimi literarnimi smermi, z dekadenco in simbolizmom. Ko se je po enem semestru vrnil v Ljubljano, se je znova naselil v orjaški in temačni cukrarni ter se preživljal kot skromen pisar v trgovski zbornici oziroma pri advokatu. Kadar se je bolezen poslabšala, je odhajal na oddih in zdravljenje v okolico Cerkelj na Gorenjskem, v Vipavsko dolino ali na Bled; s tovariši iz moderne je iz cukrarne rad hodil na sprehode na Ljubljansko polje, posebno proti Štepanji vasi in Fužinam. Mestnim, gosposkim ljudem po raznih razočaranjih v življenju ni več zaupal, rad pa se je družil s kmečkimi na podeželju in delavskimi v cukrarni, najbolj pogosto pa je ostajal s svojimi tegobami sam. Umrl je 18. junija 1901, star dobrih dvaindvajset let, potem ko je pripravil rokopis svojih pesmi za tisk. Izdal jih je z naslovom Pesmi in romance ter z znamenitim spremnim esejem 1903. leta dr. Ivan Prijatelj. Župančič je po pesnikovi smrti začel snovati čudoviti ciklus Manom Josipa Murna-Aleksandrova, v njem je pokazal trnovo življenjsko pot tedanjega slovenskega umetnika in se obenem potožil zaradi izgube zvestega in nenadomestljivega prijatelja. Njegovo umetnost pa je po izidu zbirke označil v eseju O pesmih Aleksandrova. Proti koncu gimnazije se je Murn idealno zaljubil v Almo Souvanovo, hčer ljubljanskega trgovca, bila je do njega vzvišena in hladna in ga je zavrnila. Razočaran v tej svoji idealni ljubezni, se je v velemestnem okolju Dunaja predal zgolj telesnim strastem, a občutil zatem domotožje po plemeniti lepoti. Vse bolj si je želel podeželja in se navezoval na naravo, od nje je upal, da ga bo rešila odtujenosti. V naravi je upravičeno videl in od nje tudi črpal moč in svobodo. Prostrana planjava in z zvezdami posuto nebo sta mu vzbujala notranjo uravnovešenost in spokojnost. Tedaj se ni bal življenjskih težav in stisk, pač pa si je želel pogumnega boja in merjenja sil. Na podeželju se je čustveno in miselno strnil s kmetom ter z njegovimi skrbmi in radostmi. V slogu ljudskih pesmi je opeval vasovanja in svatbe z dotami in balami, delo od spomladi do jeseni s pridelki in ujmami, praznovanja in romanja, običaje in vraže. V teh pesmih se pogosto zdi brezoseben, kakor da opazuje le tuje življenje, in sicer z vedrimi očmi. Toda prenekatera od teh »kmečkih« pesmi preseneča z bridkim koncem, ki daje v nasprotju z »idiličnim« značajem podeželja slutiti Murnovo osebno nesrečo. Sicer pa se pesnikovo čustvovanje in razpoloženje čudovito ujema z menjavami v naravi, ki jih zaznava in podaja v najbolj rahlih odtenkih. Ob prebujajočem se jutru z rožnato zarjo in ob prihajajoči pomladi s klitjem vse rasti si Murn želi razumevanja, ljubezni in sreče. Ob nastopajočem mraku, večernem zvonjenju, vlažnih jesenih in zasneženih zimah se ga redno polaščata otožnost in potrtost; ob prečutih brezkončnih nočeh ga mučijo spomini, vest in obup; krike samotne ptice enači z lastno osamljenostjo. Tak se tudi primerja samotnemu trsu in samujočemu topolu; čuti se popotnika, ki zaman čaka pravega vlaka, in brezdomca, obsojenega na brezkončno cesto. Podobe in vtisi iz narave postajajo torej pri Murnu spremljevalci in posredovalci, to je simboli njegovih občutij in razpoloženj. Posebno pretresljive so pesmi, v katerih sluti in napoveduje svojo zgodnjo smrt. V jezik svojih pesmi rad vnaša ljudske izraze in rekla; njegov slog je nov, svež, čaroben in moderen. Pesmi imajo navadno preprosto obliko nekaj kitic kakor nekdaj Jenkove, verz je ritmično sproščen, ne togo merjen kot pri pesnikih Stritarjeve šole. Murnova posebnost je nadalje, da naravo doživlja in posreduje kakor sočasni slikarji impresionisti v trepetajočem ozračju, zastrtih obrisih, značilnih barvah in vonjih; takšno tehniko ima npr. pesem Zima (Prešla pomlad...). Drugod, npr. v Šentjanževem in Vlahih, pesnik ponazarja gibanje stvari in ljudi kot tudi celotno vsakokratno razpoloženje z značilnimi glasovi, figurami in ritmom - z muzikalnostjo. Murna sodobniki s prijatelji vred v času njegovega življenja kot pesnika niso spoznali in cenili, javnosti ga je moral šele po smrti odkriti Ivan Prijatelj. V novejšem času je objavil vrsto dotlej neznanih pesmi in Murnovo umetnost deloma prevrednotil Dušan Pirjevec. Pretirano pa se nam zdi gledanje nekaterih, po katerem naj bi bil tako kot Kosovel prednik najnovejših smeri pri nas. Prav tako se ne da zagovarjati trditve, da je bil Aleksandrov večji poet kot Župančič in Kette. Vsak izmed trojice je bil namreč izvirna in samosvoja osebnost ter za razvoj naše lirike pomemben in nepogrešljiv. VEČER To mehko ono je zvon j en je iz tihih, nepozabnih dalj -Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne poznal! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer; zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi, samski mi večer. SNEG Brez konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na poljano, nekje kraguljčki, hitri beg, spet molk za mano in pred mano. Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan? Kar bilo - kot v sneg zakopano! Kar bode - kot ta tiha plan brez konca širi se pred mano. JESENSKA PESEM Kaplje, drobne dežne kaplje padajo izpod neba, kot kropila siva megla zemljo bi zdaj - mrtveca. Brez zelenja in življenja se razteza širna plan, le nad golim, pustim poljem kraka smrtno pesem vran. Motna kot mogočni vali silna reka proč drvi in nekje tam daleč, daleč zvon na zadnjo pot zvoni... Josip Murn Joža Mahnič Jernej Kopitar Enaindvajsetega avgusta 1980 bo minilo dvesto let, kar se je rodil Jernej Kopitar, učenjak svetovnega slovesa. Minilo pa je tudi sto let, ko je slovstveni zgodovinar Josip Marn v uvodu v Kopitarjevo spomenico, ki jo je uredil in izdal pri Slovenski matici, zapisal o znamenitem Slovencu, da »jako slovi med učenimi po svetu, domačinom pa je še premalo znan«. Te besede držijo še danes, saj Kopitarjeva zgodovinska podoba še danes ni v celoti pravično ocenjena, mož, ki je bil ob smrti član kakšnih dvajsetih znanstvenih akademij ali učenih društev, še nima znanstvene monografije. Med slovenskimi preroditelji prve polovice 19. stoletja so najbolj vidni trije Gorenjci: Jernej Kopitar, Matija Čop in France Prešeren. Kopitar je bil najstarejši med njimi in je že slovel kot učenjak in velik slavist, ko sta Čop in Prešeren šele nastopila v javnosti. Za vse tri je značilno, da so se iz preprostega kmečkega rodu z bistrino duha in s pridnostjo povzpeli s svojim znanjem in delom ne le v tedanji slovenski, marveč v evropski vrh. Jernej Kopitar se je rodil dne 21. avgusta 1780 v Repnjah. Oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. Ko mu je bilo deset let, se je vpisal v ljubljansko normalko. Komaj petnajstletnemu so mu ob epidemiji kolere umrli starši. Odslej je bil, kakor sam s ponosom pripoveduje v svojem življenjepisu, navezan predvsem sam nase. Poleg nagrade, ki jo je dobival zaradi svoje marljivosti »in inštrukcij, ki jih je dajal slabšim sošolcem, ni potreboval nobene pomoči za preživljanje iz domače hiše«. V letih 1793-1798 je opravil pet razredov gimnazije in prišel 1800 do konca drugega letnika tako imenovane filozofije. Po končani filozofiji, v drugi polovici leta 1799, je prišel za domačega učitelja v hišo plemiča Bonazze; poučeval je sina Zoisove sestre. Ko je njegov učenec jeseni 1803 odšel na Dunaj študirat kemijo, mineralogijo in tehnologijo, je Zois pridržal Kopitarja v svoji hiši kot zasebnega tajnika, knjižničarja in nadzornika mineralne zbirke. Kopitar, ki je prišel iz gimnazije s solidnim znanjem grščine in latinščine, nemščine in francoščine, se je pri Zoisu naučil še italijanščine, potem angleščine, pozneje slovanskih jezikov in staroslovanšči-ne, v dunajskih letih arabščine, rumunščine, novogr-ščine, zanimal pa se je tudi za hebrejščino in sanskrt. Pri Zoisu se je poglobil tudi v naravoslovna vprašanja. Ob Zoisovih pobudah se je mladi Kopitar navdušil za širjenje slovenske zavesti in za slovanstvo. Jezikoslovni spisi tedanjega največjega slavista Dobrov-skega so mu dajali pobudo, da je treba navezati stike z njim. Po naključju je Kopitar leta 1806 postal na Zoisovo priporočilo učitelj slovenščine kontese Belle-garde. Ker ni bilo ustreznih učnih knjig, je bil primo- ran razmišljati o sestavi slovenske slovnice. Tako je za svojo učenko napisal v francoščini prvo polo svoje rokopisne kranjske slovnice. Ker je pisal samo v nemščini in latinščini, je tudi slovnico napisal v nemščini: Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karaten und Steiermark. To je bila prva moderna znanstvena slovenska slovnica, s katero si je pridobil ugled velikega jezikoslovca. Da bi uresničil svojo pobudo za ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani, se je deželnim stanovom sam ponudil za učitelja grščine, latinščine, francoščine, italijanščine in kranjščine na ljubljanskem liceju, a zaman. Po osmih letih bivanja v Zoisovi hiši in v njegovem kulturnem krožku, se je Kopitar konec oktobra 1808 odpravil na Dunaj in se kot osemindvaj-setleten mož vpisal v prvi semester prava. Študij prava je imel bolj za »krušni študij«, zraven pa je poslušal tudi predavanja iz modroslovja, fizike in prirodo-pisa in se zanimal seveda tudi za študij slavistike, predvsem v težnji, da bi dobil nastavitev v dvorni knjižnici. To težnjo je izrazil v pismu, ki ga je 30. marca 1808 pisal v Prago J. Dobrovskemu. Med drugim piše: »Pet let, odkar sem se seznanil z nekaj Vaših spisov, občudujem, spoštujem in imam rad Vašo visokost kot edinega slavista, ki stoji na isti ravni z možmi, kakor so Adelung, Scholzer in podobni...« in nadaljuje: »Moja življenjska želja bi bila, da se nekaj let ob Vaši pomoči, mojster, pripravljam, potem pa pridem na bogato knjižnico, morda na cesarsko na Dunaj, in slavistični zgodovini postanem to, kar je Muratori italijanski - enako živo bi me seveda zaposlovalo tudi raziskovanje slovanskih jezikov« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar v zbirki Znameniti Slovenci, str. 21). Naslovna stran Kopitarjeve knjige Glagolita Clozianus GLAGOLITA ID E S T CODICIS GLAGOLITICI INTER SUOS FACILE ANTIQUISSiMl, nun INTEGER EI\AT VEGLAE IN THESAUnO FIUNGEPANIANO, HABITI PBO S. lllEnONTHI BIDLIIS CnOATICIS, SOTPAJUS9UE AD MINIMUM EXABATO A ML Vil • CTBILLIANO OSTBOMini NOVOGIUDENSIS, AEI^ANON FOLIORUM XII- MEMBRANEOBUM, SERVATUM IN BIBLIOTHECA Hi" COMITIS PARIDI9 CL07- TRIDEICTIHI. HiL"0 C O MITI P AR ID I CLOZ TRIDENTINO F E L I C I CODICIS DOMINO Bartholomaeua Kopitar, ................................... S. Pauliis apostolus ari Itomanos XIV, U: KAI II A X A r A a X S A EEOMOAOTHZETAI T 11 1 0EHI. ET O M 8 I S L I N G U A CONFITEBITUR DE O. EV-88AM ae^^vj""« SEfa^ASira-SB« j&ae.c,i»goiiu cimi h Btrifick *3uKk HinoB-triTkcA kBM. Cod. Bibl. C««, bulg. Dragomirn. m iKiKk £3UKk hcnob^ctkti sbh. Cod. Bibl. Cacs. jcrb. rliarl. Cl. h um rnjuni mnoB-tcThc« rsH. Edilio pripccpj, Ostrog. i£>Ro H B(«K1 iDjjUKi McnoB-tm* ktobh. Editio vulgata (1816). OSTAT APlir VINDOBONAE, c a n o i. u m g e n o L MDCCCXXXVI. Kopitarja je tudi na Dunaju še vedno podpiral Zois, čeprav je v tem času že začelo kopneti njegovo premoženje, pomagal pa si je sam tudi z inštrukcija-mi. Samo človek izredne nadarjenosti in pridnosti, kot je bil Kopitar, je lahko vzdržal ta napor študija tolikih predmetov, ob katerem ni zanemarjal slavisti-ke, opravljal izpite in še redno obveščal Zoisa o naravoslovnih novostih. V marcu 1809 je izšla njegova slovnica, s katero je dosegel znanstveno stopnjo in priznanje vodilnih slavističnih avtoritet. Že septembra leta 1810 je postal cenzor za slovenske in novogrške knjige, kmalu nato (10. decembra istega leta) pa ga je cesar imenoval za skriptorja na dvorni knjižnici. S tem se je Kopitarju uresničila njegova življenjska želja, odprle pa so se mu vse možnosti za razmah duševnih sil in za nadaljevanje tistega znanstvenega dela, ki mu je bilo najbolj pri srcu - »kultivirati slavistično stroko«, kakor je obljubil Dobrovskemu. V naslednjih dveh letih je objavil dve programski razpravi, ki izpovedujeta Kopitarjevo zamisel slovanske kulture, jezika in zgodovine. Ta prvi slavistični delovni načrt je na prigovarjanje svojih prijateljev razširil in dopolnil ter objavil leta 1813. Tako se je Kopitar hitro uveljavil kot strokovni in organizacijski delavec, kot knjižničar in znanstvenik. Na Dunaju se je učil srbohrvaščine, novogrščine in romunščine (bil je cenzor za knjige v teh jezikih), pozneje tudi albanščine in bolgarščine. Tukaj je imel svoj krog slavistov, zgodovinarjev, jezikoslovcev, publicistov, zlasti mnogo stikov je imel s Srbi, katerim je pomagal, da so dobili dovoljenje za izdajanje lista Srpske novine. Predvsem pomembno pa je bilo srečanje z Vukom Stefanovičem Karadžičem decembra 1813. Ta preprosti, a izredno nadarjeni sin srbskega podeželja ga je tako prevzel, da mu je Kopitar posvetil vso svojo skrb in pozornost, Vuk sam pa je postal njegov najzvestejši učenec, pravi izvrševalec Kopitarjevega kulturnega in jezikovnega načrta med Srbi. Na Kopitarjevo pobudo in ob njegovem mentorstvu ter v smislu njegovih znanstvenih načel je Vuk napisal prvo slovnico (1814) in prvi slovar živega srbskega jezika (1818), preuredil srbski pravopis ter zbral in izdal veliko srbskih narodnih pesmi. Pri tem delu je Kopitar z vso ljubeznijo pomagal svojemu učencu, ga uvajal v krog tedanjih znanstvenih in književnih veličin, med njimi z Goethejem, dosegel, da je postal član gottinske akademije znanosti, pisal je ocene in članke o njegovih delih, odkrival lepoto srbske narodne pesmi in skrbel, da so prodrle v svet. Vse to, kar literarna zgodovina imenuje »srbska kulturna revolucija«, je v celoti in podrobnostih Kopitarjeva zamisel. Čeprav četrti skriptor in najmlajši med uradniki, je junija 1814 kot cesarjev odposlanec odpotoval v Pariz s posebno nalogo, da bi dosegel vrnitev knjig, rokopisov, bakrorezov in drugih dragocenih reči, ki jih je bil Napoleon odnesel z Dunaja. To poslanstvo je Kopitar uspešno opravil, hkrati pa je izkoristil to priložnost, da se je seznanil in se strokovno povezal z nekaterimi učenjaki takratne Francije. Ob tej priložnosti je obiskal tudi London in Oxford ter navezal stike z nekaterimi angleškimi učenjaki. Vsa ta leta je skrbel, da si je knjižnica nabavljala dragocene knjige, zlasti slovanske, dopisovanje in sodelovanje s številnimi tujimi učenjaki mu je le še večalo ugled. V teku svojega življenja si je dopisoval z okoli 650 ljudmi o najrazličnejših vprašanjih. Ob vsem prizadevanju, da bi iz Dunaja napravil središče slovanske duhovnosti, ni pozabljal pomagati domovini, kjer je iskal sodelavcev v izvrševanju svojih načrtov, ki jih je sporočil v slovnici. Pomembni Kopitarjevi sodelavci v domovini so bili Valentin Vodnik, Matevž Ravnikar, Franc Metelko, Peter Danjko, Janez Nepomuk Primic in Urban Jarnik. Rojake v domovini je nenehno spodbujal k delu za slovar slovenskega jezika. Z veseljem je pozdravil ustanovitev stolice slovenskega jezika na gra-škem (1812) in na ljubljanskem liceju (1817), ki jo je zasedel Metelko, njegov in Dobrovskega zvesti učenec. Prijateljem v domovini je poročal o delih tujih učenjakov, predvsem o delih slavista Dobrovskega. Leta 1819 sta v Ljubljani umrla Valentin Vodnik in Žiga Zois; njuna smrt, zlasti Zoisova, ga je hudo prizadela. Zdaj se je še bolj oklenil Vuka in Dobrovskega. Deset let zatem je umrl tudi Dobrovski, torej v času, ko je bil Kopitar sicer na vrhu svoje znanstvene moči in slave, hkrati pa je doživljal težke trenutke, ko je spoznaval, da se njegovi načrti ne uresničujejo in je prihajalo do sporov s Čehi, Poljaki, s Hrvati in naposled tudi s preroditelji v domovini, tako zaradi posega v črkarsko pravdo in zaradi cenzure IV. snopiča Kranjske čbelice. V spor je prišel tudi s Čopom in Prešernom, ki sta bila bolj leposlovno estetskih nazorov. Tako se je domovina čedalje bolj odtujevala Kopitarju, on sam pa je tudi imel čedalje manj zvez s svojimi nekdanjimi sodelavci in prijatelji. Kopitar je v teh časih opravil velikansko delo ne le v knjižnici, ki jo je spravil na zavidljivo višino, uredil in ocenil njen zanemarjeni rokopisni oddelek, pridobival nove rokopise, pisal razprave, članke in ocene v razne časopise in revije, katerim je bil stalni sodelavec, nekaterim tudi urednik ali vsaj sourednik. V vrsti znanstvenih del pa sta v tem času pomembni knjigi Glagolita Clo-zianus (1836) in Hesychii glossographi discipulus (1840), ki sta utrdili njegov sloves. V prvi je objavil cerkvenoslovanski spomenik, last grofa Cloza, v gla-golici in cirilskem prepisu z latinskim prevodom in jezikovno razlago. V isti knjigi je objavil tudi Brižin-ske spomenike z latinskim prevodom ter dodal več razprav s področja slovenskega jezikoslovja in zgodovine, razložil pa je tudi tako imenovano panonsko teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, ki da naj bi nastala na podlagi jezika panonskih Slovencev. Dne 27. aprila 1844, le nekaj mesecev pred smrtjo, je dosegel v življenju tudi najvišjo čast in priznanje v svoji službi: postal je prvi kustos (varuh) dvorne knjižnice in dvorni svetnik. Morda še v večje veselje in zadoščenje pa mu je bilo, da je v rojaku Miklošiču našel toliko zaželenega naslednika, ki je prevzel mnogo njegovih pobud in izvršil mnogo njegovih znanstvenih načrtov. Kopitar mu je priskrbel 1844 službo uradnika v dvorni knjižnici in mu s tem omogočil, da se je lahko popolnoma posvetil slavistiki. Leta 1849 je postal Miklošič prvi profesor za slovensko filologijo na dunajski univerzi. Kopitar je umrl 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer so ga tudi pokopali in mu postavili spomenik, jeseni leta 1897 pa so njegove zemske ostanke s spomenikom vred prepeljali v Ljubljano in jih pokopali pri sv. Krištofu, na Navju, pokopališču naših zaslužnih mož. Zanimivo je, da sicer poznamo opis njegove zunanjosti, njegovega obraza pa nam ni v podobi ohranil noben slikar. J. D. Profesor dr. Valter Bohinec Koledar za leto 1979 je bil že v tiskarni, ko je slavil svoj življenjski jubilej - osemdesetletnico - prof. dr. Valter Bohinc. Starejši rod mohorjanov ga vsaj po imenu pozna iz njegovih številnih koledarskih prispevkov in iz Mladike, ki segajo nazaj v trideseta leta pred vojno in so jih lahko spremljali tudi v povojnih Koledarjih. Učenci in dijaki berejo ime geografa Bohinca v zemljepisnih knjigah, atlantih in zemljevidih. Rodil se je 12. avgusta 1898 na Voloskem pri Opatiji. Geografijo in k njej pripadajoče vede je študiral na vseučiliščih na Dunaju, v Zagrebu, Neaplju in Heidel-bergu. Kot prvi geograf mlade univerze v Ljubljani je bil leta 1921 promoviran za doktorja geografskih znanosti. Naslednja leta je učil na takratni tretji državni gimnaziji, hkrati pa je bil privatni docent na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer bi pozneje moral prevzeti redno profesuro. Leta 1938 je prešel v bibliotekarsko službo in je v letih pred upokojitvijo vodil grafični in kartografski oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. Dasi je že skoraj 15 let v pokoju, je še vedno delaven kakor mravlja. Valter Bohinec je bil med ustanovitelji Geografskega društva Slovenije, z najbolj prizadevnimi in delavnimi študenti in absolventi geografije pa tudi pobudnik ustanovitve in rednega izdajanja slovenske geografske revije. Ko je v juniju leta 1925 izšla prva številka Geografskega vestnika, je postal dr. Valter Bohinec ne le njegov glavni urednik, marveč nekaj let tudi neutrudni sodelavec in oblikovalec njegove vsebinske zasnove in podobe. Kot profesor in pedagog je najbolj občutil pomanjkanje ustreznih šolskih knjig. Zato je poskrbel, da so srednje šole že pred vojno dobile potrebne učbenike zemljepisa, prav tako po vojni, ko so ob skupinskem delu srednješolci dobili sedanjemu času ustrezne in izpopolnjene zemljepisne knjige. Bohinec je bil prav tako ob povojnem pomanjkanju dobrih zemljevidov -stenskih in ročnih - in atlantov tisti, ki je reševal zadrego in sodeloval pri urejanju in izdelavi raznih zemljevidov. Tako so v prvih letih po vojni v vseh republikah Jugoslavije uporabljali zemljevide jugoslovanskega ozemlja, pri katerih je sodeloval dr. Bohinec. Bil je tudi med vidnimi sodelavci nekaterih zemljevidov Slovenije in nekaterih zemljevidov Jugoslavije. Samo v bibliografskem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice bi mogli ugotoviti število njegovih razprav, strokovnih člankov, poročil, ocen in raznih poljudnoznanstvenih spisov, ki jih je priobčeval v strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah, v raznih zbornikih, leksikonih, v koledarjih, v dnevnem tisku in drugod. Kot strokovnjak na področju zemljepisja ali geografije si je prizadeval, da je tako v strokovnih in poljudnoznanstvenih prispevkih s tankim posluhom uporabljal in ustvarjal slovensko geografsko izrazoslovje. V poljudnih knjigah in člankih je posegal ne le v slovensko in jugoslovansko, marveč tudi v evropsko preteklost in v preteklost vseh drugih celin. Navedli bi samo nekaj primerov takih opisov, ki jih je priobčeval v mohorski Mladiki in v Koledarju. V knjigi »Naše morje«, ki jo je izdala Mohorjeva družba leta 1933, so nam Karel Dobida, Silvo Kranjec in Valter Bohinec prvi pri nas obširno opisali Jadran in njegove posebnosti. Štiri- deset let je bil Bohinec skoraj nepretrgoma sodelavec mohorskega Koledarja in v njem objavil obilo člankov predvsem z zemljepisnega, pa tudi z zgodovinskega področja. Posebno področje Bohinčevega dela je speologija -jamoslovje ali nauk o podzemeljskih jamah, kateremu se že nekaj desetletij posveča z vso prizadevnostjo. Že v letih po prvi svetovni vojni je sodeloval pri raziskovanju podzemeljskih jam, po vojni pa je vodil tudi jamarsko organizacijo, opisal in urejal jamarska glasila in zbornike, se udeleževal jamarskih kongresov doma in v tujini, predaval na njih, spremljal tuje speološke strokovnjake po naših jamah, zlasti po Krasu in vzdrževal zveze z janlarskimi društvi in z jamarji drugih držav. Še enemu podroyu se je Bohinec posvetil z vso vnemo - turizmu. Že pred petdesetimi leti je pisal članke o turizmu, tako npr. o Jadranu v luči turizma, o razvoju tujskega prometa v Sloveniji z zemljevidom tujskega prometa v Sloveniji (KMD 1931, 1933), Odkod so prišli tujci 1. 1931 v Slovenijo (KMD 1933). O turizmu je pisal v Geografskem vestniku in v raznih revijah, namenjenih turizmu ter v dnevnem tisku. Po vojni se je po priključitvi Primorske k Jugoslaviji temeljito posvetil terenskemu preučevanju tega dela Slovenije in je napisal obsežen prispevek za zbornik Slovensko Primorje v luči turizma. Mnogo prispevkov s področja turizma je napisal za mesečno revijo Turistični vestnik. Izdelal je skupaj s Fr. Planino zemljevid Turistična avtokarta Slovenije z Istro in Hrvatskim Primor-jem. Tako je s to dejavnostjo prispeval pomemben delež k razvoju našega turizma. Pavel Kernjak -trubadur koroških Slovencev Dne 9. februarja 1979 se je na Kernjakovi domačiji v Trebinji zbrala množica sorodnikov, prijateljev, znancev in pevcev z željo, da mu sežejo v roko, želijo zdravja, mu voščijo k njegovi osemdesetletnici in da se mu tudi zahvalijo za vse, kar je zlasti s svojim sklada-teljskim in narodno buditeljskim delom storil za svoje rojake. Pavel - kličejo ga Pavle - Kernjak je najlepši primer pravega ljudskega umetnika, kakršni dandanes v poplavi slabih in največkrat vsebinsko neokusnih, vreščavih popevk izginjajo. Bolj kot po imenu ga poznamo po pesmih Mojcej, Katrca in mnogih drugih. Upravičeno ga imenujejo trubadurja koroških Slovencev, saj je vse svoje dolgo in plodno življenje posvetil slovenski koroški pesmi. Rodil se je 9. februarja 1899 pri Mežnarju - kakor se je reklo pri hiši - v Šent Ilju. Prvo veselje in prve nauke o petju in glasbi je dobil pri očetu, ki je bil v domačem kraju organist, potem ga je šolal domači župnik in po dobrem letu pouka pri njem je že lahko sam sedel za orgle. Potem se je sam spopol-njeval, kakor je vedel in znal in ni mu bilo še dvajset let, ko so ga pritegnile narodne, a tudi umetne pesmi, zlasti Prešernove in Gregorčičeve, jim dal svoj napev, melodijo, ki mu je privrela iz srca. Pavle Kernjak pravi sam o sebi: »Pel sem celo življenje in ljubil svojo mamo, svoje dekle, najbolj pa se mi zdi, da sem ljubil svoj narod, kateremu sem bil zvest vsak trenutek svojega življenja«. Veliko zaslug si je pridobil z zbiranjem ljudskega blaga, in iz teh majhnih biserov narodnih pesmi je znal splesti venčke, ki so danes tako priljubljeni. Kernjak pa ni samo harmonizi-ral mnogo pesmi, za nekatere je tudi sam zložil besedilo. Tako si je kot skladatelj, harmonizator, pesfiik in zborovodja pridobil velike zasluge, sebi pa postavil spomenik, saj ga bodo njegove pesmi še dolgo slavile. Pesem Pavleta Kernjaka je odsev in odmev duše koroškega človeka, ta pesem mu je v razvedrilo in v tolažbo, ta pesem ga tudi krepi v njegovi narodni zavesti. Tu bi posebej omenili njegove vesele in šegave pesmi, ki jih podaja v venčku »Juhe, pojdamo v Škofače« in v glasbeni izpovedi »Rož, Podjuna, Žila, venec treh dolin, moja domovina, narod moj, trpin.« Koroška poje. Pod tem naslovom je Krščanska kulturna zveza v Celovcu priredila letošnji osrednji koncert 4. marca v Domu glasbe v Celovcu, na katerem je nastopilo kakšnih deset pevskih zborov iz raznih krajev Koroške, moški, mešani in dekliški ter tamburaški zbori. Koncert je bil posvečen skladateljema Matiji Tomcu in Pavletu Kernjaku ob njunem 80. življenjskem jubileju. nc. Vilko Novak Dne 28. aprila 1979 je upokojeni, a še zmerom delavni vseučiliški profesor dr. Vilko Novak obhajal sedemdesetletnico fojstva. Ob slučajnem srečanju in v pogovoru z njim prav nič ne spominja na »upokojenca«, tako je še veder, tako še ves na tekočem ne le za dogajanje na svojem strokovnem področju, marveč prav tako tudi za vse domače kulturno življenje in za dogodke, ki vznemirjajo svet. Čeprav se je poslovil od vseučiliške katedre, za katero je vsa povojna leta vne-mal študente za spoznavanje bogatega narodopisnega izročila in jim ga znal še posebej z živo besedo odkrivati in prikazovati na študijskih izletih po širni Sloveniji, je še vedno neutruden raziskovalec narodopisnih posebnosti vseh slovenskih pokrajin, spremlja razvoj etnologije doma in po svetu, piše razprave, se ukvarja s književnimi in jezikovnimi vprašanji in z živo ter pisano besedo posega še na mnoga druga kulturna področja. S svojim znanstvenim delom je pomagal dvigati nekoč komaj znano ali celo prezirano narodopisno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, marveč tudi v evropsko zavest. Zibelka mu je tekla v Prekmurju, na katero je navezan z vsem srcem in kateremu je posvetil precejšen del svojega znanstvenega opusa. Se kot gimnazijski profesor je pisal o prekmurskih ženitovanjskih šegah, o pridelovanju in uporabi lanu v Prekmurju in pozneje, ko je bil že na univerzi,o prekmurskem lončarstvu in vinogradništvu, o ljudski prehrani v Prekmurju. Že pred vojno je v mohorski zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov priredil Izbor prekmurske književnosti (1936), ki je leta 1976 izšel v novi izdaji pod naslovom Izbor prekmurskega slovstva v založbi Slovenskega duhovniškega društva. Z izredno ljubeznijo in s tankim posluhom za vrednote naše preteklosti je raziskoval in v razpravah opisal ljudsko stavbarstvo, tkalstvo in suknarstvo in še številna druga področja ljudske kulture. Marsikaj je rešil pozabe ali nekulturnega odnosa do naše preteklosti, kar je ena najpogubnejših lastnosti sedanje potrošniške miselnosti, ki s prezirom gleda na vse, kar je v zvezi z našo preteklostjo, z našimi šegami in navadami, s trdim delom naših prednikov in z njihovo ljubeznijo do vsega podedovanega, do vsega, kar nas je v nekem pogledu označevalo za narod. V številnih razpravah je odkrival prvine slovenske ljudske kulture v njihovem nastanku, spremljal njihov razvoj, spremembe in različice teh prvin v posameznih pokrajinah. Ob študiju in razvoju etnologije so mu rasla nova spoznanja o tej vedi, ki jih je strnil v razpravi o bistvu etnologije in njeni metodi. Čedalje bolj je čutil potrebo, da bi nam dal kolikor toliko strnjen pregled o slovenski ljudski kulturi. Iz te težnje je napisal leta 1960 svoj oris »Slovenska ljudska kultura.« Vilko Novak je temeljito pregledal dognanja, ki so jih o snovni slovenski ljudski kulturi raziskovali in zapisovali pred njim Matija Murko, Emil Korytko, Anton Tomaž-Linhart in Blatazar Hacquet. Pomembna je njegova nemško pisana razprava o značaju slovenske kulture na Koroškem, v kateri je stvarno in temeljito zavrnil ponarejanja nemških raziskovalcev ljudske kulture o naših rojakih onstran meje. Več let je bil sodelavec predvojne Mladike, v kateri je objavljal pesmi, prozo (pod psevdonimom Bogojan-čar), prevode, ocene raznih leposlovnih in strokovnih del, članke s področja narodoslovja (Ženitovanjski običaji v Slovenski krajini, Božični običaji ob Muri). Pri Mohorjevi družbi je izdal poleg že omenjenega Izbora prekmurske književnosti hkrati z razpravo o prekmurskem narečju v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov še Prekmurske pesmi Jožefa Baša (1930). Anton Slodnjak Na dan 13. junija 1979 je literarni zgodovinar, kritik, profesor, pisatelj in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Anton Slodnjak dopolnil osemdeset let življenja. Rodil se je v Bodkovcih v Slovenskih goricah v kmečki hiši. V osnovno šolo je hodil v Juršincih, v gimnazijo v Mariboru, po maturi leta 1920 pa se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer je poslušal predavanja literarnih zgodovinarjev Franceta Kidriča in Ivana Prijatelja, slovni-čarjev Rajka Nahtigala in Frana Ramovša, ob njih pa še predavanja germanista Jakoba Kelemine, umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja in filozofa Franceta Vebra. Za doktorja slavistike je bil promoviran na podlagi disertacije o pesniku, pripovedniku, publicistu in uredniku Davorinu Trstenjaku. Zatem je bil dve leti štipendist in eno leto lektor za slovenski jezik na univerzi v Krakovu, v letih 1927 do 1945 pa profesor za slovenščino na Trgovski akademiji v Ljubljani. Med vojno je bil zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto večkrat za daljšo dobo zaprt, po vojni je bil najprej vršilec dolžnosti šefa, nato šef in načelnik oddelka za strokovno šolstvo pri ministrstvu za trgovino in preskrbo v Ljubljani (1945-47). V letih 1947 do 1950 je bil izredni profesor za slovenski jezik in književnost na univerzi v Zagrebu, kjer je prav po njegovi zaslugi prišlo do organizacije slovenske katedre, ki je prav z njegovim delom zapustila globoko sled v hrvaški kulturi. V letih 1950 do 1959 je bil redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in hkrati predstojnik Inštituta za slovansko filologijo. Po upokojitvi leta 1959 je zatem nekaj let (1961-65) predaval slovensko, srbsko in hrvaško književnost ter slovenski jezik na univerzi v Frankfurtu. Danes živi v Ljubljani, z vztrajnim delom služi narodu, mu žlahtni um in srce, kot bi rekli z Antonom Janežičem, predvsem s svojim slovstvenozgodovinskim raziskovanjem, ki ga pojmuje kot najbolj bistveni del narodne kulture. Njegovo petdesetletno ukvarjanje s slovstvenimi in kulturnimi problemi je rastlo iz pobud in dosežkov prednikov in učiteljev, s čimer je njihovo dediščino ne le ohranjal, marveč tudi dopolnjeval in bogatil z velikim znanjem, a tudi z izrednim čutom pravičnosti do stvari in ljudi. S svojimi slovstvenimi deli pa ni odkrival le preteklosti, ki jo je temeljiti preučil in opisal, marveč je z živo, tehtno in preprečljivo besedo v raznih slovstvenih ocenah in poročilih pogumno posegal tudi v sodobna slovstvena vprašanja (npr. razprava o pesniku in esjistu Edvardu Kocbeku in drugih). Predvsem iz njegovih literarnozgodovinskih razprav in pregledov slovenske književnosti je razvidno temeljito preverjanje in poznavanje gradiva, upoštevanje dognanj drugih, ki jih je dopolnjeval s svojimi spoznanji in odkritiji, jih vključeval v širši kulturni, politični, nacionalni in socialni pregled, znal je združevati estetske kriterije z eksaktni-mi dognanji, hkrati pa jih kritično vključevati v okvir evropske književnosti in seveda tudi v splošni okvir domače zgodovine. Slodnjakovemu literarnozgodovin-skemu delu je treba priznati, da je tako vključen v razvojni tok slovenske literarne vede in njene zgodovine, da bodo njegova spoznanja veljavna še preko njegovega časa. Slodnjakovo življenjsko delo zajema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot literarni zgodovinar, prešernoslovec, leksikograf in leposlovec. Pri razlaganju našega literarnega izročila in njegovih vrednot je izhajal s stališča, da so to izročilo in njegove vrednote izraz slovenske samobitnosti, ki je rasla iz naroda in iz domačih tal. Pri tem je poudarjal, da je prav književnost bolj kot karkoli drugega v nesvobodi in zatiranju živeče Slovence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvobajala. Za njegovo učiteljsko delovanje so mu bile vodilo besede njegovega vseučili-škega profesorja Ivana Prijatelja: »Lepoto slovenske knjige pravično presojati, goreče ljubiti, vneto oznanjati.« Te besede so mu bile tudi vodilo pri pisanju njegovih številnih literarnozgodovinskih priročnikov, ki jih je napisal v štiridesetih letih od Pregleda slovenskega slovstva (1934) preko Slovenske književnosti med obema vojnama (1951) in v nemščini pisane Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin 1958), prispevkov v Zgodovini slovenskega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska Matica, do izdaje Slovensko slovstvo, ki je izšlo leta 1968 v Ljubljani in Celovcu (celovško izdajo je posvetil spominu celovškega profesorja slovenskega jezika in pisatelja prve slovenske slovstvene zgodovine Antona Janežiča) do priročnika za srednje šole Obrazi in dela slovenskega slovstva, v katerih je strnil svoje ugotovitve in spoznanju o slovenski književnosti (1975). Vsa ta dela so nastala v pisateljevi težnji, da bi razgrnil in razčlenil pred nami tisočletno življenje našega jezika in duha tako časovno, estetsko in miselno, da bi čim laže spoznali sebe, našo moč in nemoč, veličino in malost, ustvarjalnost - in lenobnost! Na področju leposlovnega ustvarjanja je napisal romane o treh velikih Slovencih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce, o Levstiku Pogine naj pes in o Ivanu Cankarju z naslovom Tujec. Ob jubilantovi osemdesetletnici nam je njegova podoba še vedno taka pred očmi, kot nam jo je pred nekaj leti označil njegov učenec, ugledni literarni zgodovinar Jože Pogačnik: »Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti. Koščeni, podolgovati obraz, ki ga razsvetljujejo pametne in dobre oči. Vanj je vrezalo delo, pa tudi trpljenje, preštevilne poteze. V njem je nekaj, kar priča o estetski zadržanosti in o goreči vnemi. Na njem se bere slast ustvarjanja, pa tudi muka spoznavnega nemira, ki piše nanj mrke poteze. Za to vnanjo podobo pa je videti odtis človeške dobrote in topline, ki je njegovim poznavalcem posebno veliko doživetje. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada.« Matija Tome Naš slavljenec se je rodil 25. decembra 1899 na Kapljiščih pri Metliki; Kapljišče spadajo pod župnijo Podzemelj. Melodiozna in ritmično bogata Bela krajina mu je dajala navdih in vplivala na celotno njegovo glasbeno ustvarjanje. Že z dvanajstimi leti se je učil harmonija. V Novem mestu mu je bil glasbeni učitelj Ignacij Hladnik in pod njegovim vodstvom so dijaki že v prvi gimnaziji izvajali znana glasbena dela, med drugimi Sattnerjevo Jeftejevo prisego in nekatere daljše Hladnikove skladbe. Tedaj se je začel učiti violino in klavir, ko pa je leta 1913 prišel na škofijsko gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je glasbeni pouk vodil profesor Vojteh Hybašek, je sodeloval pri zavodskem pevskem zboru, vadil klavir, violino in harmonij. V gimnazijskih letih je začel tudi že skladati. Po novi maši, ki jo je imel 6. julija 1923 v domači fari, je šel za leto dni za kaplana v Mokronog, kjer je bilo glasbeno življenje že dovolj razvito in je čez leto dni s svojimi pevci lahko priredil koncert cerkvenih pesmi. Nadarje- ni Matija Tome se je nato ves posvetil glasbi, v kateri se je izpopolnjeval najprej na Državnem konservatoriju v Ljubljani, leta 1926 pa na Akademiji za glasbo na Dunaju, kjer je imel za glavna predmeta orgle in kompozicijo. Ob tem dunajskem študiju se je zlasti veliko ukvarjal z Bachom, ki je močno vplival nanj, saj prav temu vplivu pripisuje, da so številne njegove kompozicije usmerjene polifono. Čistemu slogu, ki ga je dobil pri Bachu, se je pridružil belokranjski ritem, tisti ritem, ki še dandanes živi v narodu v vsej svoji prvobitnosti. Skladatelj Tome sam priznava, da v njem tiči nekaj elementarnega, belokranjskega, to je notranja ritmika, ki mu je prirojena in ga žene naprej v vsem njegovem celotnem ustvarjanju. Že na Dunaju je pisal skladbe za razne goriške zbirke, kot so na primer Božji spevi in Gospodov dan. Iz tega časa je ohranjenih več cerkvenih pesmi, ki jih pojo še danes. Izredno bogat je Tomčev skladateljski opus iz njegovih šentviških let, kjer je na klasični gimnaziji poučeval glasbo in vodil cerkveno petje, hkrati pa je hodil poučevat orgle na Glasbeno Matico in na Državni konservatorij v Ljubljani. Na področju instrumentalne glasbe je napisal več skladb za orgle, klavir, godalni kvartet, violino in klavir, violo in klavir, violoncello in klavir, klarinet in klavir ter godalni orkester in dve skladbi za simfonični orkester, suito koroških plesov »Nizki rej« in variacije na pesem Od kneza Marka. Na področju cerkvene glasbe je treba omeniti najprej pet latinskih maš, med katerimi dosegata vrh Missa Immaculati cordis in Missa jubilaci. Obe ti maši sta vrhunec v novejši slovenski cerkveni glasbi. Glasbeno bogate so njegove slovenske maše, bodisi na liturgič-no besedilo (v čast sv. Jožefu in v čast sv. Cirilu) ali na neliturgične tekste, med katerimi je zelo znana Stopil bom k oltarju. Dalje velja omeniti več rekviemov na latinsko in slovensko besedilo in njegove priljubljene Blagoslovne pesmi. Tu so dalje kantate, od katerih je posebno znana in najbolj domača Slovenski božič. Obsežna celovečerna je koncertna kantata Križev pot za soliste, zbor, orkester in orgle; nastala je med zadnjo vojno. Tretja kantata pa je posvečena slovenskim Marijinim božjim potom. Ko že naštevamo, ne smemo prezreti dveh vokalnih oratorijev: prvi je Odrešenik sveta, ki so ga pred vojno izvajali na ljubljanskem štadionu, drugi pa Kruh iz nebes, široko zasnovano vokalno delo. Profesor Tome je izdal tudi štiri zbirke orgelskih prelu-dijev. Na področju svetnih skladb je Matija Tome znan kot prireditelj široko zasnovanih in oblikovanih ljudskih pesmi, ki jih je po večini pred zadnjo vojno izvajal Maroltov Akademski pevski zbor. Med izvirnimi zborovskimi stvaritvami so pomembne Vlahi, Ponočna potnica, Rošlin in Verjanko, Pomladanska romanca, celovečerna kantata »Stara pravda« - na Aškerčevo besedilo - za soliste, zbor in recitatorja. Znane so njegove zbirke narodnih pesmi, tako npr. zbirka »Igraj kolce« (belokranjske pesmi. 1948), zbirka »Pridi Gorenj'c -vabi Dolenj'c 1952«, zbirka koroških samospevov s klavirjem »Gremo v Korotan« (1946), »Dolenjsko že-nitovanje« (suita dolenjskih ženitovanjskih pesmi). Ko je po vojni prišel profesor Tome za župnika v Domžale, ga naporno in zahtevno dušnopastirsko delo ni oviralo pri komponiranju. Znal je združiti oba poklica, čeprav je vsak zase zahteval celega človeka. Tako je v Domžalah napisal latinski Rekviem, tri slovenske Maše za rajne, dve slovenski maši na liturgično besedilo in dve Marijini maši, Mašno pesem na besedilo dr. Jožefa Pogačnika, latinsko mašo Surrexit Dominus, predelal je znano Riharjevo Veliko mašo, napisal kan-tato Marija, Slovencev Kraljica (v njej se zvrsti pet najbolj znanih slovenskih božjih poti), preuredil latinsko Missa de angelis za slovensko besedilo, pa še več drugih daljših in krajših skladb. Pred leti se je na pobudo Mohorjeve družbe skupaj s pokojnim Lukom Kramolcem lotil obsežne izdaje Slovenske pesmarice v treh knjigah. Danes lahko ugotovimo, da je prav ta zbirka slovenskih ljudskih pesmi marsikje obudila slovensko zborovsko petje, ki je bilo in je še danes eden izmed osnovnih, pristnih izrazov naše kulture, bogatega izročila in našega narodnega, duhovnega bogastva. V njej so zajete naše zelo stare ljudske pesmi, pesmi vseh ljudskih pevcev in »vižar-jev«, pa tudi pesmi vseh vseh vidnejših glasbenikov zadnjih sto let od romantikov do modernih smeri. S svojimi osemdesetimi leti je profesor Matija Tome ne le starosta slovenske cerkvene glasbe, marveč verjetno tudi svetnega skladanja. Dr. Franc Sušnik Njegovih osemdeset let. Življenje človeka, ki ni nikoli izgubil stika s preprostimi ljudmi, čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe. Ta nepretrgan stik z ljudmi ga je pomlajal, ga bogatil, mu odpiral pogled v vsakdanjost domačinov, s katerimi se je srečaval in se še danes srečuje na poti v službo, v šolo, v pisarno in ima zanje zmerom toplo, iskreno besedo, pa razumevanje za njihove tegobe. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede ne le svojim Prevaljam, Ravnam, marveč vsej Koroški z obeh strani meje in tudi širši domovini. Franc Sušnik se je rodil 14. novembra 1898 očetu fužinarju v prevaljski železarni, ki so jo prav naslednje leto zaprli in se je cela družina preselila v gornještajer-ski Donawitzod, koder se je po treh letih vrnila in se je oče zaposlil pri železnici na Prevaljah. Sušnik je kot stanovalec ostal na Prevaljah, na delo se je vozil na Ravne in jim s svojim kulturnim poslanstvom pomagal do ugleda in razvoja, ki so ga dosegle v povojnem času. Na Prevaljah je Sušnik hodil v nemško osnovno šolo. Humanistično gimnazijo je obiskoval v Celovcu (1910-1918), bil mobiliziran v vojsko in po končani vojni postavljen kot koroški prostovoljec v Narodnem svetu za Mežiško dolino »za namestnika odbornika za narodno obrambo in za poveljnika oboroženih sil Narodnega sveta, ki jih je bilo treba šele poiskati,« kakor pravi sam v svojem zapisu Prevaljski punt o Sinsvetih 1918, v katerem je obnovil svoje »spomine na začetek prevrata v Mežiški dolini«. To je bil tudi čas, ko se je na zahtevo zaveznikov morala jugoslovanska vojska iz Celovca umakniti in z njo tudi Mohorjeva, ki je našla zavetišče na Prevaljah. »Osem let, od 1919 do 1927 so bile Prevalje mohorjevske, je zapisal Sušnik v svojih spominih na mohorjevske Prevalje. »Dvojne so postale Prevalje tedaj: ene s krajevnimi obzorji in svojo vaško politiko - druge z razgledi v svet slovenske kulture ... Devetdeset knjig v blizu dva milijona izvodih je bilo natisnjenih na Prevaljah; v dveh milijonih knjig je ime Prevalje, zapisane so Prevalje v zgodovino slovenskega tiska...« ■ V letih 1919 do 1922 je študiral germanistiko in slavistiko v Zagrebu, vmes tudi v Ljubljani, leta 1924 pa je bil na zagrebški univerzi promoviran za doktorja filozofije. V študijskem letu 1919/20 je bil tajnik kluba koroških akademikov v Zagrebu, leta 1921 je sodeloval v krščanskosocialni delavski organizaciji Jugoslovanski strokovni zvezi, nato pa kot suplent in profesor od leta 1922 do okupacije služboval na srednjih šolah v Murski Soboti, v Beogradu in Mariboru, kjer se je uveljavil kot odličen, široko'razgledan vzgojitelj. Okupacija ga je zatekla kot ravnatelja učiteljišča v Mariboru. Vojni čas 1941 do 1945 je preživel na Prevaljah, v gestapovskem zaporu v Celovcu, v konfinaciji v St. Pavlu v Labotski dolini in v koncentracijskem taborišču Dachauu. Komaj se je vrnil iz Dachaua v rodne Prevalje, je tam julija in avgusta 1945 že vodil gimnazijski tečaj, nato pa septembra prevzel vodstvo na njegovo pobudo ustanovljene gimnazije na Ravnah, ki ji je bil ravnatelj do upokojitve leta 1962. A Sušnik ni šel v pokoj. Ob gimnaziji je leta 1949 zrasla Študijska knjižnica, prav tako ob pobudi in veliki skrbi ravnatelja Sušnika; do leta 1962 je opravljal dolžnosti njenega upravnika, nato pa postal njen ravnatelj, kar je še danes kljub visokim letom. Pisati je začel, ko je bil še kot gimnazijec v Celovcu in objavljal prispevke v rokopisnem dijaškem listu ce- lovskega Marijanišča »Vzbudi se, Sloven!«. Napisal je več samostojnih knjig, med katerimi je vsekakor najpomembnejša Pregled svetovne literature (Maribor 1936), (za novo izdajo ima pisatelj dobri dve tretjini gradiva pripravljenega in bi bila velika škoda, če dela ne bi dokončal), Prekmurski profili (1929), Jugoslovanska književnost (1930), In kaj so ljudje ko lesovi, Koroški zapisi (1968), Opomnje (1978). V tej zadnji Sušnikovi knjižnici so zbrane njegove misli. Dalje bi še in še lahko naštevali vrsto njegovih podlistkov in črtic, ki jih je objavljal v raznih listih med prvo in po prvi svetovni vojski, članke v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Mohorjevem koledarju, v Jeziku in slovstvu in drugod. Kako je bil Sušnik kot profesor in učitelj priljubljen in spoštovan, je pokazala televizijska oddaja, posvečena njegovi osemdesetletnici. V njej so se zvrstili predvsem številni njegovi nekdanji dijaki, med njimi mnogi taki, ki jim je on omogočil šolanje ali dal vsaj pobudo za to. Poudarjali so njegovo humanost, ki jo izžareva vsa njegova osebnost, njegovo trdno zasidranost v domači zemlji in povezanost z njenim delovnim človekom, s katerim se srečuje vsak dan največ na poti iz Prevalj na Ravne in z Raven na Prevalje. Kot človeka ga še posebej odlikujejo izredna prisrčnost, preprostost in žlahtnost. Ivan Zoreč - Kotarjev Nane Za stoletni mohorski Koledar je Ivan Zoreč še poslal prispevek Iz mojega življenja, v katerem je na kratko opisal svojo življenjsko in pisateljsko pot, svojo ljubezen do matere in do slovenske knjige, ljubezen do slovenskega jezika in domače zemlje; izida Koledarja ni več dočakal. Mohorjeva družba je z njim izgubila odličnega dolgoletnega sodelavca, od katerega je pričakovala predvsem nadaljevanje njegovih izvirno pisanih spominov. Ivan Zoreč je bil rojen 25. julija 1880 v Malem Gabru pri Št. Vidu na Dolenjskem. Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko, kakor že toliko drugih pred njim, in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila. Bilo mu je že 13 let, ko sta se z materjo peš odpravila v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo. Ker ga niso sprejeli, se je vrnil domov, pač ni znal nemščine, in se začasno zaposlil pri graditvi dolenjske železnice. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je spoznal pisatelja Janeza Trdino, dr. Frana Dete-lo in pesnika Dragotina Ketteja. Zaradi raznih dijaških porednosti, ki jih živo in odkrito popisuje v svoji knjigi Iz nižav in težav, je nadalje hodil v gimnazijo v Ljubljano, kjer se je, kakor je sam zapisal, kmalu začel ubadati s pisanjem. Postal je železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic. Na službovanje v Trstu spominjajo nekatere črtice oziroma zgodbe, spomine na vojsko je objavil v knjigi Zeleni kader (1925). Še pred to knjigo je izdal v samozaložbi Pomenke (1921), zbirko sedmih zgodb, v katerih v glavnem opisuje dolenjske ljudi, njihov boj za vsakdanji kruh. V letu 1921 je izšla tudi njegova daljša novela Zmote in konec gospodične Pavle, leta 1929 pa njegova ljudska povest Domačija ob Temenici, ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj; povest je izšla kot 82. zvezek Slovenskih večernic pri Mohorjevi družbi. Za Mohorjevo je napisal tudi znano zgodovinsko tetralogijo o stiških menihih, ki opisuje v prvi knjigi z naslovom Beli menihi razmere ob ustanovitvi samostana v prvi polovici 12. stoletja, v drugi z naslovom Stiški svobodnjak, boje s Turki v drugi polovici 15. stoletja, Stiški tlačan je tretja knjiga s tematiko kmečkih uporov in z dogajanji v drugi polovici 16. stoletja ter zadnja z naslovom Izgnani menihi, ki govori o razpustu reda belih menihov in se dogaja v drugi polovici 18. stoletja. Zoreč se je na pisanje teh zgodovinskih povesti temeljito pripravljal predvsem s študijem samostanskih arhivov in je o tem tudi posebej pisal v Mladiki (1933) pod naslovom Stična v zgodovini in književnosti. Vse štiri povesti o belih menihih so izhajale kot večerniške povesti (1932, 1934, 1935 in 1937). Svoje spomine Iz nižav in težav, »po starih papirjih Kotarjevega Naneta«, kot se je sam imenoval, je objavljal najprej v štirih letnikih Mladike (1936-1940), prvi del teh spominov je izšel tudi v knjigi kot 101. zvezek Mohorjeve knjižnice leta 1938. Ivan Zoreč je dober ljudski pripovednik, predvsem pa je pohvaliti njegov lep jezik, ki se odlikuje zlasti z izrednim posluhom za neizčrpno bogastvo izvirnih ljudskih podob, lepih besed, posrečenih primerov in bogatih izrekov, ki jih hrani dolenjski jezik. Kdor želi danes brati povesti s sočnim jezikom in se naužiti zdrave kmečke modrosti, bo rad segel po Zorčevih povestih, zlasti v času, ko nas od vseh strani zasipajo z branjem, s plehkim in skrajno površnim jezikom in ko iz dneva v dan izvirne ljudske podobe, krepke primere in izreke izpodriva puhlica, s katero je potrošništvo okužilo tudi slovenski kmečki svet. J. D. 6 - Koledar 81 Čedermaci Beneške Slovenije Leto 1979, ki se izteka, je bilo polno obletnic, ki nas spominjajo na naše preproste in hkrati pomembne može. Žal, premalo poznamo naše brate v zamejstvu, najmanj pa tiste, ki živijo v Beneški Sloveniji in v Reziji. Malokdo ve, kje ta dežela leži in ne more razumeti, da njeni prebivalci uradno še niso priznani kot manjšina, ki ima pravico do šol in kulturnega življenja. Dne 26. junija je minilo 25 let od smrti buditelja in voditelja beneških Slovencev - Ivana Trinka. Njegov pogreb je pred 25 leti zbudil in sprožil pravi plaz obrekovanja, natolcevanja, jeze in sovraštva. Videmski časniki, razmnoženi in tipkani lističi so zagnali vik in krik proti duhovnikom Čedermacem in vsem udeležencem pogreba. Cela Italija je bila v nevarnosti in celo katoliška vera, ker je šest govornikov spregovorilo v slovenščini. Človek se zgrozi, ko danes bere te psovke in zgražanja. V nekem lističu je bilo-napisano celo to: »Bolje bi bilo, da bi se msgr. Trinko ne bil nikoli rodil, ker je pokvaril toliko duhovnikov!« Ta »pokvarjenost« je bila v tem, da so beneški duhovniki branili slovenski jezik, domače šege in navade. S tem so seveda preprečili asimilacijo, ki se je od leta 1866, ko je bila Benečija priključena Italiji, iz leta v leto bolj stopnjevala in dosegla svoj višek leta 1933, ko je fašizem prepovedal slovenske pridige v cerkvi. Po 25 letih moremo trditi, da so bili pravi pokvarjenci vsi tisti, ki so se takrat zaganjali v Ivana Trinka in beneške duhovnike. Govorniki so ob njegovem grobu prikazali njegovo osebnost v taki luči, ki dandanes postaja vedno bolj jasna in so se je začeli zavedati tudi njegovi nekdanji sovražniki. Duhovnik Mazora je o njem izjavil: »Msgr. Trinko je bil vse svoje življenje zvest Bogu in narodu. Kot duhovnik je bil tako kristalno čist, da mu noben sovražnik ni mogel do živega. Kot človek tako blag in krotak kakor jagnje, pa tudi silen in neustrašen kakor lev, ko je branil pravice trpinov in siromakov iz ljubljene Beneške Slovenije.« Dr. Bitežnik je rekel o njem: »Trinkova osebnost je bila čudovita. Spada med tiste redke človeške like, ki se pred drugimi odlikujejo po vsestranski Ivan Trinko (v zadnji vrsti v sredini) med beneškimi duhovniki Anton Cuffolo ustvarjalni sili. Bil je znanstvenik, filozof, odličen profesor in vzgojitelj, pesnik, glasbenik, slikar in naravnost ideal duhovnika. Bil je velik buditelj in neustrašen voditelj svoje Beneške Slovenije. Pravico in resnico je skozi desetletja branil proti vsakomur, branil jo je na levo in desno. Bil je v polnem smislu besede velik človek, ki je iz svoje globine odgovarjal Dantejevemu idealu: »Siate uomini - Bodite možje!« Pisatelj Andrej Budal, ki je bil več let profesor v Vidmu in se je neštetokrat srečal s Trinkom, je o njem izjavil: »Bil je glasnik žive narodne bolesti zaradi odtrganosti od celotnega slovenskega debla, nepomirljiv obtoževalec prekanjenih raznarodovalcev, vztrajen branilec narodnih pravic, ljubosumen čuvar zahodne jezikovne meje, vnet in prepričan zagovornik prijateljskega sožitja med Slovenci in Latinci, odločen nasprotnik vsakega nasilja. Dvignil se je nad ozke domače razmere in se prosto razgledal po najširšem obzorju na meji med slovenskim in latinskim svetom.« Vsemu temu lahko dodamo še besede pisatelja Finžgarja, ki mi je za biserno mašo med drugim zapisal: »Bil si ves čas luč, ki je posvetila v svet in resnim učenjakom razodela naš rod na beneški zemlji. Slovenski mladini, ki si jo učil modrosti, si bil vzgojitelj in vodnik. S tvojim duhom in s tvojo ljubeznijo so bili oplojeni mladi svečeniki, ki so se ravnali v poklicu po tvojem zgledu in postali vsem vse.« In zdaj moramo spregovoriti še o teh njegovih učencih, ki so postali vsem vse. Med najbolj vidnimi je bil Anton Cuffolo. Če bi še živel, bi bil dne 16. septembra izpolnil 90 let; žal pa že dvajset let počiva na pokopališču v Lazah v Nadiški dolini. O njem je pisatelj France Bevk zapisal: »Ko sem nabiral gradivo, da opišem boj beneških Slovencev za svoj jezik, sem nekajkrat obiskal kraje in ljudi ob Nadiži. Največkrat, najmanj trikrat, sem se oglasil pri kaplanu Cuffolu. Priporočil mi ga je bil njegov vzornik in učitelj Ivan Trinko. Njegove vna-nje podobe se po tolikih letih komaj spominjam. Ni bil podoben slokemu, že osivelemu Martinu Čedermacu v knjigi- Toda Čedermacova notranja podoba je bila večji del njegova. Gledal me je z mirnimi, razumnimi očmi in že po prvih besedah doumel, s čim mi kot pisatelju lahko postreže. In ker je bil v središču boja za pravice slovenskega jezika v cerkvi, je to storil s srčno zavzetostjo.« Pisatelj Bevk nam še pove, da so njemu ponujali denar, če odstopi od svojega stališča, da je bil on tisti, ki je nesel skrivat katekizme in nato stopil pred nadškofa, s katerim je imel razburljiv razgovor. Anton Cuffolo je bil vsestransko zanimiv človek. Po zgledu Ivana Trinka se je zanimal za vse. Noben dogodek v Benečiji mu ni ubežal. Začel je pisati dnevnik. Nekaj je pisal v italijanščini, nekaj v slovenščini. V tem dnevniku so objavljene tudi spomenice, ki so jih beneški duhovniki pošiljali v Vatikan in predstavnikom italijanske vlade. Med starejšimi ljudmi je zbiral ljudske pesmice in jih pošiljal v Belgijo, kjer je duhovnik Zdravko Reven izdajal poseben listič za Beneške Slovence. Podpisoval se je »stric Jaka«. V ta listič in pozneje v Trinkov koledar je pošiljal tudi novice iz Benečije, da so bili izseljenci vedno na tekočem, kaj se dogaja doma. Cuffolo je živel s svojim ljudstvom. Sam je doživel težke preizkušnje. Med prvo svetovno vojno je bil ranjen na soški fronti, po vojni pa je prišel za kaplana v Laze, kjer je ostal do svoje smrti, oktobra 1959. Na svojega učitelja Ivana Trinka ni nikoli pozabil. Za god in rojstni dan so se beneški duhovniki zbirali pri njem in največkrat mu je Cuffolo spregovoril v imenu vseh, včasih v latinščini in včasih v slovenščini. Za 80-letnico leta 1943, pred padcem fašizma, je med drugim povedal Trinku: »Zadnja 40. leta so bila najhujša za naš narod, odkar biva ob Nadiži. Vse peklenske, posvetne in cerkvene moči so se združile, da bi ga enkrat za vselej udušile. Pa narodi ne umirajo. Čuval nas je Bog, ki je ustvaril narode, in pravični Bog, ki je volu dal roge, da se brani, zajcu noge, kači strup, nam je dal za branilno orožje trmo. V nevihti suho in gnilo listje je sicer odpadlo, več se jih je sprevrglo v netopirje, trmasto jedro naroda je ostalo.« Nekaj mesecev kasneje, dne 25. julija 1943. pa je ob padcu fašizma takole zapisal v svoj dnevnik: »Mussolini je vedno satansko sovražil zlasti Slovence... Ta podeželski neuki učiteljček se je povzpel s palico, z ricinovim oljem in z revolverjem, zdaj pa mora bežati pred rožljanjem orožja, preklet od vsega sveta. Bodoči rodovi bodo o njem govorili kot o Atilu, Džingiskanu in drugih bičih človeštva.« Cuffolo je pridno izrezoval iz časnikov vse članke, ki so pisali o Benečiji in njenih ljudeh. Njegovi zapiski in ohranjeni izrezki so bogata zakladnica, iz katere bo moral črpati, kdorkoli bo pisal o Beneški Sloveniji. Poleg teh dveh obletnic, ki nas spominjata dveh stebrov Beneške Slovenije, imamo še štiri obletnice, ki nas opozarjajo, da se Čedermaci starajo in s svojo življenjsko izkušnjo podpirajo mlajše sile, ki se počasi prebujajo v Benečiji. Sedemdeset let so izpolnili štirje ugledni beneški duhovniki: Marjo Laurenčič, Angel Kračina, Pashal Gujon in Valentin Birtič. Marjo Laurenčič je že 21. novembra 1978. izpolnil sedemdeseto leto. Rojen je bil na Vrhu v Landarski župniji. Starši so bili kmetje. Marjo je do 3. razreda obiskoval šolo v Tarčentu, 4. in 5. razred v Čedadu, gimnazijo in teologijo pa v Vidmu. Tu je imel dobrega učitelja in vzgojitelja msgr. Ivana Trinka, ki je očetovsko skrbel za dijake in bogoslovce Beneške Slovenije. Mario Laurenčič Pre Marjo - tako ga kličejo ljudje - je bil posvečen za mašnika dne 8. julija 1934 in dne 16. avgusta istega leta nastopil službo pri Štoblanku, kjer še danes pridno skrbi za stare ljudi, ki so edini ostali zvesti svoji beneški zemlji, medtem ko so se mladi raztepli po raznih državah ali pa živijo v Furlaniji. Duhovniško službo je nastopil v tisti dobi, ko je fašizem prepovedal slovenske pridige po cerkvah. Pre Marjo pa je več mesecev navdušeno pridigal po slovensko, dokler niso nekega dne prišli ponj karabinjerji in ga odpeljali v Videm h kve-storju, ki mu je temeljito izprašal vest in mu zagrozil s konfinacijo. Laurenčič pa se je seveda ravnal po vesti. Če je imel v cerkvi samo domače ljudi, jim je pridigal po slovensko, ko pa je zagledal tujce, ki so vohunili, je začel pridigati po italijansko. Po padcu fašizma pa je takoj uvedel zopet redne slovenske pridige, zaradi česar so ga začeli napadati po časopisu »II Tricolore« in po drugih letakih, ki so jih tiskali neofašisti. Pre Marjo pa jim je junaško odgovarjal: Naši ljudje med tednom govorijo po slovensko, če gredo v gostilno, govorijo po slovensko - zakaj bi jim jaz ob nedeljah moral govoriti po italijansko in zakaj bi se morali ravno z Bogom pogovarjati po italijansko? Beneški duhovniki somašujejo na Kamenici. Skrajni desni je Pashal Gujon. 6* 83 Ko je videl, da mladi ljudje odhajajo v tujino, je s sosednjimi duhovniki sklenil izdajati verski list »Dom«. Takole je modroval: Dokler so bili mladi ljudje doma, so slišali glas svojih staršev in zvonove domače cerkve. Zdaj, ko so odšli po svetu, jim je list potreben, ker jim prinaša novice iz domače vasi ter jih tako povezuje z Benečijo in domačo cerkvijo. »Dom« je spočetka izhajal le občasno, zdaj pa je začel izhajati redno vsak mesec. Pre Marjo ljubi svoje ljudi in je sklenil, da hoče ostati med njimi do smrti. Dne 1. aprila 1979 je izpolnil sedemdeseto leto Pas-Pashal Gujon, ki živi v najvišji fari Beneške Slovenije, v vasi Matajur. Kot pravi sin Benečije je hotel ostati in delati med svojimi ljudmi v težkih časih fašizma, med vojno in vse do današnjih dni. Z Gregorčičem bi mogel reči: Kot kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic. In teh ovčic je zares samo še trop, ker so se razgubile na vse konce in kraje. Tem, ki so ostale, pa je hotel ostati zvest. Njegova starost je le kronološka, ker je duševno še vedno svež in mladosten. Dokler je Trinko živel, ga je večkrat obiskoval na sosednjem Trčmunu. Po Trinkovi smrti pa je Gujon začutil, da mora tudi sam nekaj povedati o svojem ljudstvu, ker je videl, da bi radi nekateri Benečane zbrisali z zemljevida. Začel je zbirati zgodovinske podatke z namenom, da bi to prišlo med ljudstvo, da bi ljudje spoznali lastno preteklost in se otresli zavesti, da so manjvredni kot drugi narodi. In tako je zagledala beli dan njegova knjiga »Le genti delle Valli del Natisone« (Ljudje Nadiških dolin), ki obsega nad sto strani. V posvetilu pravi: »S to knjigo hočem razpihati žerjavico, ki še nekoliko tli pod pepelom, v upanju, da bodo drugi še bolje razpravljali o teh vprašanjih, da ne bo izgubljen ponos in ljubezen do svobode, ki so nam jo zapustili naši predniki.« Knjiga je v slovenskem prevodu izhajala v Primorskem dnevniku. Razpihala je žerjavico, tako Angela Kračina da se v Benečiji prebujajo društva in zbori, slovesna zborovanja in nastopi, ki pričajo, da beneški Slovenci ne bodo izumrli. Gujon je tudi podpredsednik društva »Ivan Trinko«. Tretji slavljenec je msgr. Angel Cracina (Kračina), ki živi od leta 1966 v župniji Buia v Furlaniji. Svoja najboljša leta pa je posvetil beneškim Slovencem kot župnik pri Sv. Lenartu. Tu je z govorjeno in pisano besedo branil pravice beneškega ljudstva in zaradi tega doživel marsikatero bridko uro, ko so ga napadali po raznih časnikih in lističih. Rodil se je 16. aprila 1909. v vasi Campeglio. Njegov oče Valentin je bil kmet in zidar iz Brezja v Zapadni Benečiji, mati Amalija Bon pa je bila Furlanka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, gimnazijo in licej ter bogoslovje v videmskem semenišču. Posvečen je bil 1933. Pozneje je študiral tudi na višjih cerkvenih šolah, tako da je dosegel diplomo iz liturgične teologije v Padovi, licenco iz dogmatične teologije in doktorat iz pastoralne teologije na Lateranski univerzi v Rimu. Doktorska teza nosi naslov »Gli slavi della Val Natisone - Religiosita e folclore ladino e slavo nell'Alto Friuli« (v tiskani knjigi je izšla 1978. v Vidmu). Pri beneških Slovencih je Cracina preživel 27 let in je slovenskim vernikom nudil duhovno oskrbo v njihovem jeziku ter se vedno potegoval za priznanje njihovih narodnih pravic. Za Benečijo je zaslužen tudi kot zgodovinar in etnograf. Pridno je zbiral narodno blago in beležil verske običaje ter izkoristil vsako slovesno priliko, da je rešil pozabe to in ono dragocenost. V desetih brošuricah je prikazal lepoto starih verskih običajev. Največji uspeh msgr. Cracine pa je v tem, da je odkril Valentin Birtič v pogovoru s svojimi farani. važno zgodovinsko-kulturno listino Starogorski spomenik, ki ga je najprej objavil v koledarju Goriške Mohorjeve družbe leta 1974, pozneje pa v posebni italijanski brošuri »Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte« (Stare slovenske ljudske molitve iz svetišča na Stari gori). Cracina je napisal tudi več člankov za Trinkov koledar in za furlanski list »Patrie dal Friul«. Zadnji slavljenec - sedemdesetletnik - pa je msgr. Valentin Birtič. Rodil se je 20. decembra 1909 v Ruoncu pod Matajurjem. Solo je obiskoval najprej v domači vasi, nato v Tarčentu in končno v videmskem semenišču. V usodnem letu 1933, ko je fašizem prepovedal slovenske pridige, je bil posvečen za mašnika. Poslali so ga v Rezijo, kjer je tri leta služboval v Osojanah. Iz Rezije je odšel v Marsin, kjer je preživel težka leta vojne. Po vojni je prišel v Dreko, kjer je ostal do leta 1978, ko ga je videmski nadškof imenoval za rednega kanonika v Čedadu. Birtič je začel posnemati svojega učitelja Trinka in poskušal kovati verze. Napisal je več prigodnic raznim novomašnikom in za druge slovesnosti v Beneški Sloveniji. Mnoge njegove pesmi bi lahko imenovali domoljubne, ker v njih izpoveduje sVojo veliko ljubezen do domače zemlje. Jezikovna oblika teh pesmi je pol narečna pol knjižna. Podpisuje se z imenom Zdravko. Svoje pesmice je objavljal v Trinkovem koledarju in drugih brošurah, zadnje čase pa sodeluje pri listu »Dom«. Imel je tudi razna predavanja o Beneški Sloveniji: na Geografskem inštitutu v Ljubljani leta 1972, na študijskih dnevih slovenskih izobražencev v Dragi 1973, bogoslovcem in študentski skupini v Ljubljani 1974. Zdaj živi v Čedadu, kjer rad sprejema domače ljudi iz Benečije. Jožko Kragelj Tristoletnica cerkve sv. Jožefa nad Celjem Na vzhodni strani Celja, nasproti sedanji železniški postaji, stoji na griču dvostolpna cerkev sv. Jožefa. Napis nad glavnimi vrati pove, da so jo začeli zidati 1680, ko je v Celju ponehala kuga. Od tega dogodka poteka ravno tristo let, zato je prav, da si ogledamo zgodovino te cerkve. Kuga je v XVII. stoletju večkrat razsajala v Celju in okolici. Poročila omenjajo epidemijo v letih 1600, 1644, 1647 (tedaj je umrlo v celjski župniji 400 ljudi) in končno ob koncu leta 1679 in v začetku 1680. Zgodovinar Ignacij Orožen domneva, da je bilo tedaj mesto zaprto zaradi nevarnosti okužbe. Zdravstvene in higienske prilike v tistem času so bile take, da zoper kugo ni bilo nobenega pravega zdravila in da je vsak bolnik zaradi te bolezni umrl. Cepljenja tedaj še niso poznali in zato se je bolezen hitro širila. Ljudje so se zatekali ob taki priložnosti k Bogu in svetnikom (npr. sv. Boštjanu in sv. Roku) po pomoč. Posebej so častili sv. Roka kot zavetnika zoper kugo in so njemu v čast zidali cerkve (npr. Ljubljana-Dravlje, Sv. Rok nad Šmarjem pri Jelšah itd.). Tedanji vladar, cesar Leopold Cerkev sv. Jožefa na sto let stari podobici I. Habsburški pa je izbral sv. Jožefa, ki so ga že poprej častili kot patrona umirajočih, sedaj še kot zavetnika zoper kugo. Tako so se tudi obupani celjski meščani, ki jih je kuga po nekaj desetletjih ponovno obiskala, zatekli po pomoč k sv. Jožefu. Na god sv. Martina, 11. novembra 1679, so šli v procesiji bosi iz mesta na grič, kjer je bila mestna gmajna. Zaobljubili so se, da bodo na tem prostoru postavili cerkev v čast sv. Jožefu, če bo kuga prenehala. Kot znamenje svoje zaobljube so v procesiji nesli velik lesen križ, ki so ga vsadili v zemljo na mestu, kjer stoji sedaj cerkev. Kuga je v začetku leta 1680 res prenehala razsajati in Celjani so na tretjo nedeljo po veliki noči, 12. maja 1680 (velika noč je bila 21. aprila), vzidali temeljni kamen za novo cerkev. Celjanom je pri gradnji pomagalo 9 sosednjih župnij, tako da je bila cerkev kmalu pozidana in na god Marijinega darovanja, 21. novembra (verjetno 1681 ali 1682) so opravili v cerkvi prvikrat mašo. Cerkev je kmalu dobila zvonove in drugo opremo. Poleg glavnega oltarja, ki je posvečen zaroki sv. Jožefa z Marijo, so v cerkvi postavili še 4 stranske oltarje. Dva od njih sta posvečena zavetnikom proti kugi, sv. Roku in sv. Boštjanu, tretji Brezmadežni, četrti pa je bil najprej posvečen sv. apostolom, pozneje pa sv. Cirilu in Metodu. Dokler cerkev ni imela lastnega duhovnika, so opravljali bogoslužje duhovniki iz farne cerkve, in sicer na tele dneve: 20. januarja (god sv. Boštjana), 23. januarja (praznik Marijine zaroke s sv. Jožefom), 19. marca (praznik sv. Jožefa), na tretjo nedeljo po veliki noči (obletnica vzidave temeljnega kamna in praznovanje Varstva sv. Jožefa), 1. maja, 10. avgusta (sv. Lovrenc), na nedeljo po Velikem Šmarnu (Rokova nedelja), na angelsko nedeljo (obletnica posvetitve), 11. novembra (sv. Martin, obletnica zaobljube ob kugi) in 21. novembra (Marijino darovanje, obletnica prve maše). Na te dneve so obiskovali cerkev romarji, posebno velik dotok romarjev je bil 19. marca, na tretjo nedeljo po veliki noči in na angelsko nedeljo: tedaj so prihajale procesije iz bližnjih župnij, romarji pa tudi iz oddaljenih krajev. Cesar Leopold I. je leta 1700 dovolil dva sejma pri Sv. Jožefu, in sicer na tretjo nedeljo po veliki noči in na angelsko nedeljo. Četudi je bila cerkev sv. Jožefa samo podružna cerkev, so v njej opravili novo mašo: leta 1837 Mihael Piki (roj. 1814 na Spod. Hudinji.umri 1867 v Mariboru kot stolni prošt), leta 1838 Jakob Stepischnegg (Stepiš-nik) (roj. 1815 v Celju, umrl 1889 kot škof v Mariboru), pri tej novi maši je pridigal semeniški spiritual Slomšek, poznejši škof, leta 1851 pa novomašnik Janez Šribar (roj. 1825 v Celju, umrl 1893 kot dekan v Škalah). Škof Anton Martin Slomšek je obiskal cerkev 1851 na predvečer angelske nedelje in je pridigal pri večernicah. Važen mejnik v zgodovini cerkve sv. Jožefa je naselitev misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega (laza-ristov). Ze v XVIII. stol. so lazarišti prišli na Dunaj, toda po 5. letih so morali zapustiti avstrijske dežele. Leta 1852 so trije slovenski duhovniki iz graške škofije končali noviciat pri lazaristih v Parizu, vendar je v Avstriji tedaj še veljal jožefinski sistem v cerkvenih zadevah in se jih graški škof ni upal sprejeti. Škof Slomšek jih je pa tudi brez dovoljenja vlade sprejel v svojo škofijo, grof Klemens Brandis jim je ponujal svojo graščino pri Spod. Polskavi, Slomšek pa jim je raje dodelil cerkev sv. Jožefa. 26. septembra 1852 je Slomšek v procesiji od celjske opatijske cerkve ob asistenci 30 duhovnikov peljal novodošle misijonarje k Sv. Jožefu; to so bili Janez Klajžar, Jakob Horvat in Anton Žohar, z njimi je bil tudi nemški lazarist Konrad Hirl, ki je nekaj mesecev po prihodu vodil celjsko misijonsko hišo. To je bila prva trajna naselbina lazari-stov v vsem avstrijskem cesarstvu. Šele naslednje leto so o naselitvi obvestili avstrijsko vlado in leta 1855 je cesar Franc Jožef dovolil naselitev lazaristov pri Sv. Jožefu. Cerkev so kmalu po prihodu lazaristov začeli preurejati. Na stranski oltar sv. apostolov so 1853 po naročilu škofa Slomška postavili kipa sv. Cirila in Metoda; od tedaj dalje je stranski oltar posvečen tema svetnikoma in velja kot oltar Bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki jo je Slomšek ustanovil za zedinjenje kristjanov. Nov glavni oltar je Slomšek posvetil 11. septembra 1862, to je 13 dni pred svojo smrtjo. Med znamenitimi osebnostmi, ki so obiskale cerkev sv. Jožefa in misijonsko hišo v tistem času, je treba predvsem omeniti škofa Friderika Barago, ki je prišel na obisk iz Združenih držav Amerike v domovino. 28. marca 1854 je obiskal Celje in pri tej priliki prišel tudi k Sv. Jožefu, naslednji dan pa je odšel k Št. Andražu v Labotski dolini na obisk k škofu Slomšku. Celjski meščani so že leta 1770 hoteli Jožefov hrib pogozditi in so zasadili 1200 hrastov, ki pa se verjetno zaradi hude zime niso prijeli. Hrib je ostal še naprej občinska gmajna, kjer so pasli prav do prihoda lazaristov. Leta 1854 so po hribu zasadili smreke, ki so se lepo razrasle, tako da je bil ves hrib smrekov gozd, kakor ga kažejo tudi stare risbe. Šele v I. svetovni vojni so smreke posekali. Celjska mestna občina, ki je bila še vedno lastnica nekdanje gmajne, je v času stare Jugoslavije hrib razparcelirala, od leta 1926 dalje so začele na hribu rasti hiše. Ko so leta 1941 našo domovino okupirali Nemci, so kmalu po prihodu aretirali pri_ Sv. Jožefu naslednje duhovnike lazariste: Leopolda Šmida, Mihaela Klanč-nika, Janeza Pedička, Jožefa Fidlerja, Cirila Demšarja in 7 bratov laikov, le lazarist Andrej Lukan se je izognil aretaciji in je čez hribe pobegnil v Ljubljano. Zaprti so bili v kapucinskem samostanu v Celju s številnimi slovenskimi izobraženci. Zaporniki pri kapucinih so kljub poniževanju in zasramovanju obdržali dobro voljo in so na skrivaj izdajali celo humoristični list Kapucinski Toti (ime po mariborskem humorističnem časopisu Toti list). Duhovnike in redovnike so ob koncu junija prepeljali v Rajhenburg, kjer je bil trapistovski samostan na gradu spremenjen v taborišče za izgnance. 5. julija 1941 so celjske lazariste skupno z drugimi sotrpini naložili na vlak, ki jih je odpeljal v izgnanstvo na Hrvaško (bil je to že 12. transport izgnancev). Pri Sv. Jožefu je bilo na belo nedeljo, 20. aprila 1941 zadnje cerkveno opravilo, ki ga je opravil član misijonske družbe. Od tedaj dalje so oskrbovali bogoslužje duhovniki iz opatijske cerkve, maševal pa je tudi nemški vojaški duhovnik. Kmalu je prišla prepoved uporabe slovenščine v cerkvi, pri Sv. Jožefu pa so obdržali popoldansko bogoslužje (križev pot, litanije) v slovenščini, ker ga je vodila upokojena nameščenka Mohorjeve tiskarne. To so nacisti kljub prepovedi slovenščine tolerirali in so npr. vsakemu nemškemu duhovniku, ki je prišel na mesto slovenskih, posebej zabičevali, da mora govoriti in moliti samo nemško, »le če ljudstvo samo moli ali poje v domačem jeziku, naj mu to ne brani«, tako je zapisal škof Tomažič izjave nacističnih veljakov. Po vojni so lazarišti spet prevzeli svojo postojanko in zopet oskrbujejo cerkev sv. Jožefa. Nov mejnik v zgodovini cerkve sv. Jožefa je 19. marec 1960. Tedaj je bila pri tej cerkvi ustanovljena župnija. Odkar je cerkev župnijska, so v njej marsikaj obnovili. 1966 je dobila v prezbiteriju Kregarjeva okna, sledila je obnova notranjščine, 1969 sta bila oba stolpa prekrita z bakrom, 1971 je bila obnovljena zunanjšči-na, 5. oktobra 1975 je škof Držečnik blagoslovil dva nova zvonova, 1. maja 1976 pa še tretjega. Cerkev sv. Jožefa je postavljena na zelo lepem položaju na celjskem mestnem področju, saj Jožefov hrib ni več gmajna, ampak pozidan predel mesta. Od cerkve je lep razgled po okolici, lepa dvostolpna cerkev pa je že od daleč vidna iz vse spodnje Savinjske doline. Očetje lazarišti že 128 let oskrbujejo bogoslužje in zadnjih 20 let tudi župnijo. Danes si težko predstavljamo, kakšna huda bolezen je bila kuga, ki je morila tod pred 300 leti. Ob pogledu na cerkev sv. Jožefa se spomnimo naših prednikov in njihovih težav ter se ob tem znamenju njihovega veselja tudi mi z njimi veselimo, da je kuga tedaj v Celju za vedno ponehala. Miloš Rybar Krško, mesto ob Savi S pobočja Sremiča, ki je spomladi odet v razkošno breskovo cvetje in s katerega odmeva jeseni pesem klopotca, je najlepši pogled ne le na ozko savsko sotesko, ki se odpira v svet Krškega polja, ampak tudi na mesto, ki mu je cesar Friderik III. podelil 5. marca 1477 mestne pravice. Tako je Krško dobilo pravico do trgovine, obrti in mitnine, lahko si je izvolilo mestnega sodnika in mestni svet, ki pa sta morala priseči deželnemu knezu. Mesto je dobilo tudi grb in pečat. Danes bi zaman iskali srednjeveški grad, ki je nekoč stal nad mestom in ki je pred 1000 leti dal svoje ime majhni naselbini, močno odvisni od moči grajske gospode. Prebivalci so se ukvarjali z obrtjo, ki je bila namenjena predvsem gradu, drobno trgovino, tovorniš-tvom in deloma tudi s poljedelstvom. Sredi 14. stol. pa se naselbina uvršča že med tedanje trge. Nekoč je mesto obdajalo tudi obzidje, ki naj bi meščane varovalo pred Turki, pogostimi obiskovalci Dolenjske in Posavja v 15. in 16. stoletju. Čeprav vsega tega ni več, pa se v kronikah, ki omenjajo Krško, ohranja spomin na Celjske grofe, Veroniko Deseniško, Habsburžane, kmečke upore, kugo, potrese in druge nesreče, na protestante, J. V. Valvazorja, kapucine, Janeza Mencingerja - vse do tragičnih dni izseljevanja, osvobodilnega boja in povojnih uspehov. Klic po stari pravdi je vznemiril kmete v bližini Krškega že poleti leta 1515, še mnogo bolj usoden pa je bil pozimi 1573, ko se je pričel hrvatsko - slovenski kmečki upor pod vodstvom Matije Gubca in Ilije Gre-goriča. Ta se je 3. februarja s približno 2500 uporniki utaboril na Vidmu in naslednje dni prišel na desni breg Save. Do spopada z Uskoki je prišlo 5. februarja med Krškim in Leskovcem, ko je bil del upornikov premagan, ostali pa so se umaknili v mesto, odkoder pa so jih prav tako pregnali. V tem boju je padlo okoli 300 upornikov. Požar, ki je zajel mesto, pa je prinesel novo gorje. Zadnjič je vzplamtela iskra upora pred mestnimi vrati v maju 1635. Protestantska miselnost, ki je našla v drugi polovici 16. stoletja precejšen odmev med takratnim meščanstvom, je obrodila sadove tudi v Krškem, saj je znano, da je imelo mesto svojega predikanta in da je imel Adam Bohorič v njem več kot deset let protestantsko latinsko šolo, ki jo je obiskoval tudi domačin Jurij Dalmatin, znan kot prevajalec celotne Biblije, rojen okoli leta !546. Njegovo delo uvršča tudi Slovence med kulturne narode. V naslednjem stoletju pa so prišli v mesto kapucini, ki naj bi poživili versko življenje. V samostanu, v katerem je nastajala za takratne razmere bogata knjižnica, je živel nekaj časa tudi o. Rogerij, poleg Janeza Svetokriškega najbolj znan pridigar. Znana je zbirka njegovih pridig z naslovom Palmarium empyreum. Zanimivo je, da je mesto dobilo svojo župnijo šele 1894. Zgodovina cerkvene ureditve pa je bila na tem ozemlju precej nenavadna. Čeprav so imeli salzburški škofje na Štajerskem in Dolenjskem velika posestva, so te pokrajine dolgo bile pod cerkveno oblastjo oglejskih patriarhov. Po vsej verjetnosti je bila prvotna župnija za desni breg Save okoli 11. stol v Beli cerkvi, današnji Krško po Valvazorjevem bakrorezu. manjši vasi blizu Novega mesta. Ker pa je bil ta kraj le preveč oddaljen, je v 13. stol. nastala nova fara v Leskovcu, Krško pa je ostalo leskovška podružnica vse do konca 19. stol. Drugače pa je bilo na Vidmu, na levem bregu Save, kjer je nastala župnija, imenovana po sv. Rupretu, verjetno že v 10. stol. V 18. stol. je velik del avstrijskih dežel, ki so pripadale oglejskemu patriarhu, prišel pod oblast novoustanovljenih škofij v Vidmu in Gorici. Velike reforme Marije Terezije in Jožefa II. pa so pripeljale do novih sprememb, med katerimi je pomembna nova razmejitev župnij in škofij. Sava je postala v Spodnjem Posavju mejnik med ljubljansko in lavantinsko škofijo vse do današnjega dne. Današnje Krško pa je verjetno postalo izjemen primer, ko poteka meja škofij kar sredi mesta. (Po 2. sv. vojni sta se Krško in nekdanji Videm združila v mesto Krško.) Proti koncu 17. stol. pa je življenjska pot privedla v mesto tudi Janeza Vajkarda Valvazorja, pisca znamenite v nemščini napisane Slave vojvodine Kranjske, ki še danes ni izgubila svoje privlačnosti. V mestu je živel le nekaj mesecev, od srede februarja do 19. septembra 1693, ko je umrl, star 52 let. V Krškem je živel skoraj 30 let tudi Janez Mencinger, ki je bolj znan po Abadonu, filozofskem romanu, in Moji hoji na Triglav, kot pa po nedokončanih Meni-ških spominih, v katerih je na svojevrsten način skušal opisati zadnja leta svojega življenja v mestu, ki ga je dobro poznal, saj je bil nekaj let celo njegov župan in tako v središču političnega in kulturnega življenja. Umrl je 12. aprila 1912 v hiši, na kateri je danes vzidana spominska plošča. Kratek sprehod po mestu nam daje priložnost, da se srečamo z njegovo zunanjo podobo, a tudi še z nekaterimi osebnostmi, ki so s krajem povezane s svojim delom. Ustavimo se kar v središču starega mesta, na današnjem Hočevarjevem trgu. Pred nami je farna cerkev sv. Janeza Evangelista. Verjetno so ga stari Krčani izbrali za svojega patrona zaradi vinskih goric na Trški gori in na Sremiču. Prva cerkev je bila zgrajena verjetno že v 15. stoletju, sedanja pa je doživela zadnje prezidave v psevdoromansko obliko, ko je mesto dobilo svojo župnijo. Nespremenjen je ostal le zvonik (16. stol.), dobil pa je novo korenasto kapo. Nad vhodnimi vrati zbujajo pozornost reliefi Ivana Zajca, poznejšega ustvarjalca Prešernovega spomenika v Ljubljani. V notranjosti, ki ni stilno enotna, je nekaj starih nagrobnikov, krstni kamen, originalna slika Marijinega oznanenja iz 17. stol., lesen glavni oltar v psevdoromanskem slogu s Kiinlovo sliko farnega svetnika. Omeniti velja še sliko v Marijinem oltarju, ki jo je naslikal Fran Klemenčič, sopotnik slovenskih impresionistov. Zunaj ob cerkvi pa je zanimivo tudi kužno znamenje. Napraviti moramo le nekaj korakov in že smo na Valvazorjevem nabrežju, pred nekdanjo špitalsko cerkvico sv. Duha, najlepšo baročno zgradbo v mestu, v kateri so danes občasne likovne in slikarske razstave. Po starih načrtih bo potrebno obnoviti le zvonikovo streho, da bo dosežena zunanja harmonija, kot si jo je zamislil Johann Fuchs. V smeri proti Brestanici je več starih strojarskih hiš, ki poudarjajo podobo obrežnega mesta, za njimi pa je župnijski dvorec, v katerem najdemo nekaj pomembnih slikarskih del, v majhnem parku pa več rimskih kamnov. V krškem župnišču je preživel zadnja leta življenja tudi Leopold Turšič (1883-1927), sopotnik slovenske moderne, ki mu je Mohorjeva družba šele po smrti natisnila zbirko Tiho veselje. Soseda župnijski cerkvi je stavba, zgrajena v pozno-renesančnem stilu, v kateri je verjetno umrl J. V Valva-zor. Njegov kip - izdelal ga je znani akademski kipar in medaljer Vladimir Štoviček, ki živi in ustvarja v bližnjem Leskovcu - ni samo spomin na pomembnega zgodovinarja, ampak se lepo vključuje v okolje starega dela mesta. V stavbi je bila pozneje mestna hiralnica, po načrtovani obnovi pa bo v njej stalna razstava Stovičkovih del, ki jih je umetnik že podaril občini Krško. Na Hočevarjevem trgu pa stoji tudi precej mogočno dvonadstropno poslopje, zgrajeno 1877 v novorene-sančnem stilu, v katerem je bila ena izmed prvih meščanskih šol na tedanjem Kranjskem, danes pa je v njem tehniška šola strojne in elektro stroke. Šolo je zgradil Martin Hočevar, ki sicer ni bil domačin, vendar je dlje časa živel v mestu in namenil velik del svojega premoženja Krškemu. Prvi ravnatelj meščanske šole je postal znani pedagog Ivan Lapajne, ki je znal organizirati vzorno delo in je tudi sam napisal vrsto pedagoških knjig. Preden pa zapustimo trg, se lahko za trenutek ustavimo še pred bronastim doprsnim kipom Martina Hočevarja, nad katerim že dolgo šumi lipovo listje, potem pa se odpravimo po Cesti krških žrtev proti kapucinskemu samostanu. Med potjo ne bo težko odkriti Mencingerjeve hiše, saj je tudi na njej spominska plošča. Kapucinsko cerkev, ki je posvečena Materi božji, so sezidali sredi 17. stol., pozneje pa je dobila sedanjo baročno obliko, o čemer govori letnica 1647, ki jo najdemo nad vhodnimi vrati. Na banjastem oboku so freske Celjana Ivana Gosarja, ki je napravil tudi križev pot in več drugih slik. Samostan skupaj s cerkvijo da še danes slutiti harmoničnost starega mesta, v katero pa se je pozneje vrinila arhitektura z drugačno ambicijo. Staro pokopališče, sredi katerega še vedno stoji opuščena cerkev sv. Križa, je sedaj spremenjeno v park. Pogled nam obstane najprej na spomeniku NOB, ki ga je oblikoval arh. Stanko Kern. Nekoliko v ozadju, ob levi strani, je doprsni kip dr. Mihajla Rostoharja (1878-1966), znanega psihologa, rojenega v Bregah pri Krškem, ki je več let živel na Češkem, po vojni pa je bil prvi predstojnik psihološkega inštituta v Ljubljani. Ob zidu, nedaleč vsaksebi, sta tudi grobova Ivana La-pajneta in Janeza Mencingerja, ki si je sam sestavil nagrobni napis. In že je pred nami v neogotskem stilu zgrajen mavzolej Hočevarjeve družine, ki spada po svoji obliki med najzanimivejše spomenike te vrste. Nekaj sto metrov poti, ki se vzpenja v hrib za starim pokopališčem, pa nas popelje do cerkve sv. Rozalije, zaščitnice zoper kugo, ki so jo zgradili sredi 17. stol in v kateri je zanimiv zlasti lesen poslikan strop, delo Joha-na Soharja. V kvadratnih kasetah so podobe raznih svetnic, cvetni ornamenti in angelske glavice. V začetku 18. stol so zgradili tudi sedanjo cerkev sv. Jožefa na Trški gori, kamor bi prišli prej kot v pol ure, če bi nadaljevali pot proti vrhu. Po trditvah umetnostnih zgodovinarjev predstavlja sakralna stavba enega izmed najlepših primerov zgodnjega baroka, glavni marmorni oltar pa je verjetno delo Mislejeve ljubljanske delavnice. V središču starega Vidma, na drugi strani Save, stoji sv. Rupret. Cerkev je bila sezidana konec prejšnega stoletja na kraju, kjer je stala stara, pozneje večkrat prezidana romanska stavba, o kateri ni več sledu. Staro kužno znamenje je na tem mestu edina vez s preteklimi stoletji. Ko tudi sami zavijemo preko mostu na videmsko stran, imamo priložnost, da se ob pogledu proti Leskovcu spomnimo na pisatelja Jaroslava Štovička, ki je nekaj strani v svoji knjigi Nenavadni doživljali navadnega človeka posvetil savskim bregovom in robu Krškega polja, kjer je preživljal svojo mladost. Vsa dela je napisal sicer v hrvatskem jeziku, prevedena pa so v slovenščino. Središče novega Vidma, obenem tudi Krškega, je ob Cesti 4. julija. Tod so zrasle velike stolpnice, zgrajen je bil delavski dom, ki naj omogoči bogatejši kulturni razvoj, na ploščadi pred njim pa stoji spomenik Matija Gubca, zadnje delo Toneta Kralja. Na koncu se ustavimo še pred osnovno šolo Jurija Dalmatina, do katere pridemo po stopnišču za delavskim domom. Deset kamnitih plošč, na katerih so reliefni portreti prvih krških žrtev - delo Vladimirja Štovička - nas spominja na usodne dni zadnje vojne. Jože Graber, Peter Jerneje, Rado, Milan in Zdenko Kaplan, Ivanka Uranjek, Rado in Franc Kastelic, Anton in Franc Preskar so bili zaradi izdaje ujeti v Rorah nad Krškim in ustreljeni v Dobravi. Njihovo življenjsko pot je opisala Gitica Jakopin v knjigi Devet fantov in eno dekle. S Krškim je povezanih še več drugih pomembnejših oseb, ki jih še nismo omenili. Med vsemi velja posebej omeniti slikarja Franja Stiplovška (1898-1963), ki je znal z ekspresivnim poudarkom prikazati mesto in bližnjo okolico. Velik del njegovega slikarskega snovanja je stalno razstavljen v Posavskem muzeju v Brežicah. V Krškem je bil rojen tudi slovenski literarni zgodovinar prof. Alfonz Gspan. Življenjski utrip današnjega mesta, ki so mu ga nekoč dajali obrt, trgovina in brodarstvo, pa sloni na razvijajoči se industriji. Omenili smo že tovarno celuloze in papirja, ki sodi med največje jugoslovanske in evropske proizvajalce roto papirja, in atomsko elektrarno, ko bo pričela obratovati prihodnje leto. Vsakogar, ki ga bo pot privedla v mesto ob Savi, pa bo pritegnila tudi bližnja okolica s svojimi kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki. Omeniti velja brestaniški grad, v katerem je danes muzej izgnancev, Kostanjevico, ki z bogato kulturno dediščino privablja vedno več obiskovalcev, in Brežice, kjer najdemo v muzeju zgodovinske, etnografske in kulturne značilnosti Spodnjega Posavja. Umrli so Matevž Hace V Podcerkvi pri Rakeku je umrl po daljšem boleha-nju 1. marca 1979 notranjski pisatelj Matevž Hace. Čeprav se je kot borec in nekdanji politični komisar legendarne Štirinajste proletarske divizije in četrte operativne cone posvetil predvsem pisanju partizanskih spominov, se je v mnogih svojih črticah in novelah rad vračal k notranjski zemlji in njenim ljudem. Matevž Hace je kot pisatelj zrasel iz branja in ga ni bilo sram odkrito priznati, da se je naučil branja in pisanja ob mohorskih knjigah, kakor je to že pred njim večkrat priznal tudi Prežihov Voranc. Rad se je ponašal, da je v zadnjih petdesetih letih prebral najmanj devetdeset letnikov mohorjevk, da jih ima sam za celo skladovnico in je bil ponosen, da je napisal tudi za mohorski Koledar kakšno črtico. Če mu je kdo oponosel, zakaj kot komunist piše za Mohorjevo družbo, ga je zavrnil s pripombo, da so mohorsko povest tako v Slovenskih večernicah kakor v Koledarju pisali skoraj vsi pomembni slovenski pisatelji. Matevž Hace je bil izredno načitan in si se z njim lahko pogovarjal o našem Jurčiču, Kersniku, Finžgarju, Cankarju, Vorancu in drugih prav tako kakor o ruskih klasikih, zlasti o Tolstoju, Dostojevskem, o Gorkem, pa o pomembnih francoskih, angleških, italijanskih in nemških ter ameriških pisateljih. A ni bil samo dober poznavalec literature, marveč tudi zgodovine, zlasti domače. Grudnovo in Malovo zgodovino slovenskega naroda je tolikokrat prebral, da je za nekatere dogodke natanko vedel poglavja, v katerih so bili opisani. Prav to temeljito poznavanje domače zgodovine mu je bilo spodbuda, da je kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja začel zapisovati vse, kar je pomembnega doživel. Tako so nastale tri knjige Komisarjevih zapiskov, v katerih so zajeta njegova doživetja in srečanja od leta 1942 na Notranjskem od italijanske kapitulacije, pohoda Štirinajste divizije in konca vojne na Koroškem. Leta okupacije in bojev so mu dale pobudo še za druge zapise, povesti in črtice, ki jih je napisal, druge pa še snoval in o njih rad govoril, tako npr. Partizanske slike (1951), Gozdne steze (1954), Ljudje na prelomnici (1963) Ljubezen in orožje (1965), Zadnje orožje (1968). V Kroniki Streharjeve družine (1971, 1973) je pisatelj Matevž Hace zajel vrsto zgodb, usod in ljudi svojega lastnega rodu in kraja, hkrati pa vanjo zajel tudi širšo podobo Notranjske, njenega časa in njenih ljudi. Rodil se je 4. julija leta 1910 v družini vaškega cerkovnika v Podcerkvi pri Ložu. Po končani osnovni šoli je delal v opekarni, na žagi, v gozdu, nekaj časa kot sezonski delavec v Franciji. Z osemnajstimi leti je bil odbornik kulturnega društva Svoboda v Loški dolini in knjižničar delavske knjižnice. Bil je med organizatorji odpora proti okupatorju v Loški dolini, se leta 1942 pridružil partizanom, kjer je deloval kot politični komisar, kot borec, kot komandant. Po osvoboditvi je bil pomočnik ministra za gozdarstvo in lesno industrijo LRS, bil je 14 let predsednik Gasilske zveze Slovenije, republiški poslanec, urednik Kmečke knjige in naposled član sveta republike. Za svoje družbenopolitično delo je dobil več odlikovanj, med njimi spomenico 1941, red partizanske zvezde, red bratstva in enotnosti, zlato odličje OF. Za zbirko novel »Ljubezen in orožje« je leta 1966 prejel nagrado vstaje slovenskega naroda, za knjigo »Prijatelji in znanci« pa leta 1974 Kajuhovo nagrado. MIR Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj. Vse brez glasu, polno miru... In bolj žari se plašč Bogu. Josip Murn Zgodovinar Josip Mal V 94. letu starosti je 29. avgusta 1978 umrl slovenski zgodovinar in dolgoletni ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani dr. Josip Mal. Bil je tudi ustanovitelj in dolgoletni povojni ravnatelj Mestnega muzeja v Ljubljani. Pokojnika se s posebno hvaležnostjo spominja tudi Mohorjeva družba, ki ga šteje med svoje najzaslužnejše dolgoletne sodelavce. Dokončal je obsežno mo-horsko Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je leta 1910 začel dr. Josip Gruden. Grudnovih šest zvezkov je na 1088 straneh obseglo dobo do leta 1792. Malov delež pri odkrivanju »očetov naših imenitna dela, kar jih nekdanjih časov zgodba hrani«, je mnogo pomembnejši; obdelal je razdobje kakšnih 150 let od slovenskega narodnega preroda do nekaj let pred drugo svetovno vojno. Zato je tudi obseg njegovega nadaljevanja Grudnove zgodovine za spoznanje večji in zajema 1216 strani. S tem delom se je Mal za trajno zapisal v razvoj slovenskega zgodovinopisja. Malov rod poteka iz lepe Moravške doline, ki nam je dala matematika Jurija Vego, pisatelja dr. Frana Dete-lo, kiparja Tineta Kosa. Rodil se je kot kmečki sin 22. decembra 1884 na Pretržu v župniji Peče pri Moravčah. V osnovno šolo je hodil v Pečah, v gimnazijo v Ljubljani, kjer je tudi maturiral, nato pa je na dunajski univerzi v letih 1904 do 1909 študiral zgodovino, geografijo in umetnostno zgodovino. Doktoriral je s temo iz srednjeveške zgodovine. Že kot vseučiliščnik je bil redni član avstrijskega Inštituta za raziskovanje zgodovine na Dunaju, kjer se je strokovno izpopolnjeval. Opravil je strokovni izpit za službo v arhivih, knjižnicah in muzejih iz zgodovine, pomožnih zgodovinskih ved in umetnostne zgodovine. Veliko se je ukvarjal s preučevanjem zgodovinskih virov, paleografije in starih listin. Tako temeljito pripravljen je prišel v Ljubljano in sredi novembra 1909 nastopil službo v takratnem kranjskem deželnem muzeju in mu ostal zvest do upokojitve v letu 1945. Razširitev muzejskega območja na vso takratno Slovenijo, zajetje in urejanje novega muzejskega gradiva je terjalo mnogo dela in skrbi, saj je šlo pri tem za dragoceno arhivsko gradivo, ki ga je do ustanovitve Državnega arhiva Slovenije hranil Narodni muzej. Sad tega urejanja muzejskega gradiva je Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, ki ga je napisal leta 1931; ta je nadomestil prejšnjega, že nad 40 let star, nemško pisani Dežmanov vodnik. Z njim nam je odprl pogled v bogastvo zbirk Narodnega muzeja, v njegov kulturnozgodovinski in prirodopisni del. Hitra rast raznih zbirk je terjala več prostora in smotrnejšo razporeditev, po kateri sta nastala Narodopisni in Prirodopisni muzej. Svoje organizacijske zmožnosti je pokazal tudi pri ureditvi Mestnega muzeja, v katerem je leta 1938 uredil 14 dvoran, večji del z gradivom iz Narodnega muzeja. To gradivo zajema zlasti meščansko in plemiško stanovanjsko kulturo od gotike do srede 19. stoletja. Leta 1937 je bil Mestni muzej odprt, že dve leti zatem pa je Mal tudi za ta muzej napisal Vodnik. Poglavitno Malovo delo - Zgodovino slovenskega naroda - smo že omenili. Za to delo je pregledal in uporabil zelo veliko arhivskega gradiva, zbranega takrat v Narodnem muzeju. S tem pa še daleč ni izčrpano njegovo drugo znanstveno delo, ki posega na področja muzejskega, arhivskega, splošno kulturnega, književnega, umetnostno zgodovinskega, etnografskega itd. gradiva. Njegov opus obsega nad 150 člankov, razprav, brošur in knjig. Njegov prvi znanstveni prispevek je objavila revija Čas leta 1909 pod naslovom: K poglavju starejše zgodovine Slovencev. Zanimanje za najstarejšo slovensko zgodovino v zvezi s karantansko kneževino in ustoličenjem koroških vojvod in s tem v zvezi vprašanje neodvisnosti ali podrejenosti naših takratnih prednikov, vprašanje ustroja takratne družbe in podobno. Ta vprašanja so sprožila dolga desetletja trajajoče polemike med zgodovinarji različnih generacij, nazorov in narodnosti, ki še niso zaključene. O tem obdobju je Mal napisal več člankov in knjig, ki jih je leta 1939 strnil tudi v nemški knjigi Probleme aus der Friihgesc-hichte der Slovvvenen. Leta 1942 je napisal Osnove ustoličenja karantanskega kneza; razprava je izšla v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo. Leta 1949 je izšla knjižica z naslovom Kontinuiteta slovenske karantanske države; leta 1953 pa v Razpravah Slovenske akademije znanosti in umetnosti Slovenska Karan-tanija in srednjeveška nemška država, leta 1961 v munchenskih Siidostforschungen razprava Die Eige-nart des karantanischen Herzogtums in leta 1963 v isti reviji razprava Ist das Edlingerproblem wirklich unlds-bar. V prvih letih po nastanku jugoslovanske države je napisal pregledno delo Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih (1924); Srbska akademija v Beogradu mu je izdala delo Uskoške selitve in srbske pokrajine (1924). Zanimiva in tehtna je njegova monografija Stara Ljubljana in njeni ljudje (1957). V rokopisu je zapustil delo Slog v pohištvu, zapiske o raznih umetnikih, ki so živeli in delovali v Ljubljani, zapiske o ljubljanskih garadbenih spomenikih; tudi ta zapuščina velikega znanstvenika bi zaslužila skorajšnjo objavo. Ivan Matičič Dne 17. januarja 1979 je v 92. letu starosti umrl pisatelj Ivan Matičič. Za Mohorjevo družbo je napisal dve večerniški povesti. Doma je bil iz Ivanjega sela pri Rakeku na Notranjskem, kjer se je rodil 27. decembra 1887. Po končani osnovni šoli na Uncu so ga starši leta 1898 poslali v Ljubljano, kjer je najprej hodil dve leti v šolo na Grabnu, nato na klasično gimnazijo, ki pa ji je po dveh letih moral dati slovo; za družino s kopico otrok je bilo šolanje v mestu predrago. Zato je jeseni 1902 presedlal v tiskarno, kjer se je izučil za stavca. Zatem je služboval pol leta v Kamniku, tri leta v Celovcu (1908-1910), jeseni 1910 je moral iti v Gorico, kjer je odslužil skrajšani kadrovski rok, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal in živel do smrti. Najprej je od leta 1914 do konca prve svetovne vojske 1918 služil kot telefonist na raznih frontah, nato pa še v jugoslovanski vojski do konca maja 1919. Prvo črtico mu je objavil celovški tednik »Mir« leta 1909; pri tem listu je sodeloval do leta 1912. Svoje leposlovne prispevke je v razdobju med obema vojnama objavljal v Slovencu, Književnem jugu, Slovenskem narodu, Napreju, Jugoslaviji, v Jutru, v Grudi, v Mladiki (povest Od zore do mraka), v Življenju in svetu, v Vodnikovi pratiki in Ilustraciji, v Lovcu, Tedenski tribuni, v Ljubljanskem dnevniku in drugod. S črticami za mladino je sodeloval pri Zvončku, Našem rodu, Kresnicah, Razorih in pri Vrtcu, v letih 1957 do 1960 pa tudi v tržaškem Galebu. V letih po prvi svetovni vojski je Matičič opisal spomine na krvave boje, skozi katere je šel z ljubljanskim planinskim polkom v Karpatih, predvsem pa v vseh enajstih soških ofenzivah. Vojna reportaža, kot je imenoval pisatelj svojo knjigo »Na krvavih poljanah«, je več kot samo reportaža, je pretresljivo pričevanje o trpljenju in bojih slovenskega človeka na fronti in v zaledju tistega dela slovenskega ozemlja, ki je v svetovni vojski največ prestal. Leta 1925 je izšlo njegovo delo »V robstvu« - iredentistično alegorične vsebine. V povesti »Na mrtvi straži«, ki jo je leta 1928 izdala Vodnikova družba, je pisatelj segel v slovensko zgodovino 16. stoletja, v čas bojev s Turki. Vodnikova družba je leta 1931 izdala Matičičevo koroško povest »Moč zemlje« s podnaslovom Pripoved vasi. Ljudje v tej povesti, ki so se vrnili s kraških krvavih poljan, se zdaj morajo spet boriti, tokrat za svojo zemljo na Koroškem. V letu 1931 do 1937 je nastajalo pisateljevo najobsežnejše delo - »Živi izviri«, krik proti fašizmu in njegovemu nasilju. V romanu, ki je izšel leta 1937 in je dobil takratno banovinsko nagrado, se je pisatelj zatekel v simboliko. Znane razmere in dogodke po prvi svetovni vojski na Goriškem in Tržaškem, ki jih je ustvaril fašizem, je moral zaviti v meglo zasedbe po Ligurih, ki delajo nasilje nad našimi ljudmi. Knjiga je bila napisana v času, ko je bilo treba molčati, gledati z zavezanimi očmi, poslušati, a presliša-ti. Pisana je bila kot opomin k zvestobi, namenjena predvsem tistim, ki bodo oblikovali prihodnost, torej mladini. Znamenje časa, v katerem je knjiga izšla, je tudi to, da jo je pisatelj izdal v samozaložbi, ker ni nobena založba tvegala rizika zaplembe. V povesti »Petrinka«, ki je izšla leta 1943 pri Vodnikovi družbi, se je pisatelj prvič vrnil v svoj notranjski svet, v svet svoje mladosti in domače vasi. V povesti je opisal notranjsko kmečko ženo, mater trinajstih otrok, ki s svojo telesno močjo, z ljubeznijo in zdravo naravnostjo vztraja v delu in boju za svojo družino. Istega leta, kot je izšla »Petrinka«, je napisal za Slovenčevo knjižnico vedro povest »Fant s Kresinja«; izšla je leta 1944 in dvajset let pozfleje jo je ponatisnila celovška Mohorjeva družba. Leta 1944 je napisal idilično povest »Dom v samoti«, ki je izšla pri Mohorjevi družbi kot 96. zvezek Slovenskih večernic. V letih 1956/57 je napisal novo povest iz notranjskega sveta »Klasje valovi«, ki pa jo je v pripravi za večerniško povest močno strnil in ji dal nov naslov »Rezinka«. Povest je izšla leta 1966 kot 117. zvezek Slovenskih večernic. V njej je zajel širši prostor kot v »Petrinki«, več vasi skupaj v osrčju Notranjske, jih povezal po krvnih žilah družin in tako razpletel širšo zgodbo v želji, da napiše roman o notranjski zemlji. Matičič se je poskusil tudi v dramatiki in je napisal več radijskih iger. S področja svoje stroke je sestavil »Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice« in napisal več člankov za Grafično revijo. Napisal je tudi obsežno delo o zgodovini tiskarstva na Slovenskem. Ustvarjal je tako rekoč do zadnjega tja v pozna devetdeseta leta. Ivan Stanovnik Joško Tischler Dne 6. decembra 1978 je v Ljubljani umrl odvetnik v pokoju dr. Ivan Stanovnik. Če za mrtve velja, naj o njih govorimo samo dobro, bi o pokojnem Ivanu Sta-novniku lahko rekli, da bi tudi za njegovega življenja mogli govoriti o njem samo dobro. Bil je kot človek izredno plemenit, dober, pošten, trdnega značaja, velik nasprotnik socialne bede, kakršnihkoli krivic, laži in hinavščine. Tako si je pridobil zaupanje in iskreno prijateljstvo. Kot odkritega in značajnega moža so ga spoštovali tudi nasprotniki. Življenjska pot pokojnega Ivana Stanovnika se je začela 25. aprila leta 1891 v Horjulu, kjer se je rodil v družini čevljarja in malega kmeta. S svojim nastopom se je znal uveljaviti že v takratni slovenski dijaški zvezi, ki je združevala katoliške dijake in študente. Po končani gimnaziji v Ljubljani je študiral pravo na Dunaju, kjer je bil tudi promoviran leta 1918. Služboval je nekaj let kot odvetniški pripravnik v Ljubljani, leta 1924 je postal samostojen odvetnik, kar je ostal do upokojitve leta 1962. V gimnazijskih letih je pod raznimi psevdonimi priobčeval črtice in povesti v mladinskem listu Angelj-ček. Zgodaj je posegel v politično življenje, zlasti v delavsko gibanje. V Slovenski ljudski stranki je zastopal levičarsko smer, bil je član njenega izvršnega odbora ter soustanovitelj in predsednik v letih 1922/23 ustanovljene Zveze delovnega ljudstva. Ko je le-ta pri občinskih volitvah decembra 1922 postavila skupno kandidatno listo, na kateri so skupno kandidirali komunisti, socialisti in zastopniki levega krila SLS, je lista na volitvah zmagala. Za ljubljanskega župana je bil izvoljen socialist dr. Ljudevit Petrič, za podžupana pa dr. Ivan Stanovnik (1923-1924). To sožitje in sodelovanje pa je bilo kratkotrajno. Pokopale so ga za tisti čas tako značilne strankarske razprtije na Slovenskem ter napetosti in nesoglasja znotraj posameznih strank. Dr. Ivan Stanovnik je bil ob vseh kriznih obdobjih SLS s svojimi somišljeniki zvest slovenskemu avtonomističnemu programu. Leta 1939 je prišlo do razcepa v SLS. Skupina starejših pripadnikov te stranke je izvolila začasni odbor SLS, v katerem so bili zdravnik dr. Anton Brecelj , upokojeni minister Jože Gostinčar, vodiški župan Janko Jerala ter odvetnika dr. Jakob Mohorič in dr. Ivan Stanovnik. Takoj po okupaciji se je Stanovnik brez pomislekov pridružil Osvobodilni fronti slovenskega naroda. Z njim se je pridružila do prvega plenuma OF celotna skupina stare SLS. Zaradi očitne privrženosti osvobodilnemu gibanju je moral dvakrat okusiti bridkost ječe in tudi s prisilnim delom mu ni okupator prizanesel, čeprav ga je že pestila bolezen. Po osvoboditvi je bil nekaj časa predsednik Mestnega ljudskega odbora, podpredsednik mestnega odbora OF in odbornik raznih ustanov, med njimi Odvetniške zbornice, od leta 1957 do upokojitve pa član njenega sveta. Preizkušenega v vsem hudem se ga je lotila bolezen, ki ga je prisilila na bolniški voziček in naposled je še popolnoma oslepel. A njegova trdoživost, izredna življenjska vedrina in potrpljenje so premagovali tudi dneve in leta tega tihega trpljenja. Ostal nam bo v spominu kot pošten, dober in skromen, veder, dosleden in vztrajen. V teh lastnostih nam je zapustil izjemen zgled. nc. Rojen 8. maja 1902. Umrl 23. januarja 1979. Dolgoletni predsednik in častni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ustanovitelj in prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Pokojni je bil vse svoje življenje neutrudni borec za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem, posebno mu je bila pri srcu slovenska mladina, ki ji je kot deželni svetnik priboril leta 1945 obvezno dvojezično šolo. Za svoje vzgledno delo je bil odlikovan z redom jugoslovanske zvezde z zlatim vencem. Poslej še najprej neka druga podoba: Tinjsko polje. Čas je zares naglodal prestol, tinjsko proštijo, nad njim. Vitki zvonik pa ne utiša glasu. V nebo dre in se nenehoma spogleduje z vrhovi Uršlje gore, Pece, Obirja. Oko ne občuti dolgočasnega zemljepisa, ko drsi po divjem grebenu Košute čez vse Karavanke tja do Dobrača. Tudi Savinjske, Kamniške Alpe in druge gore najdejo mesto v diademu. Omamen je ta pogled do obzorja, ki v svojem krilu varuje ljudi, jezera, gozdove in polja. Drava se skozi svojo dolino na videz pohlevno, jezersko preliva, hkrati ko hrani in skriva za jezovi blagohotne in strašne sile elektrike. Nad tinjskim poljem se krešejo misli, poglabljajo mnogi duhovi. Mar niso srečanja še tako nasprotnih duhov z neskončno oddaljenih obrežij sveta ena sama velika SREČA? Sanjav pogled splava čez vso širino polja, časa in prostora v pogovoru z Joškom: Ko je bil leta 1963 dr. Tischler s prvimi maturanti celovške slovenske gimnazije v Celju, je obiskal tudi sedež Mohorjeve družbe. Na sliki dr. Tischler (drugi z leve), za njim takratni upravnik Mohorjeve družbe P. Golmajer. »Glej, na tem polju so bili za mojih mladih dni še sami ,naši'. Revščina, kaj hočeš. Še v vedrem, daleč pred nevihto, so si zvito razdelili požigajoče bliske, strele. Zavarovalne vsote, še tako uborne, so za nekaj časa le pomogle...« Otožna šegavost z ljubeznijo objema njegov ZDAJ in PRETEKLOST. Dobrohotnost je dihala iz njega v trpeče ljubeznivem smehljaju. Obsegla je širni slovenski koroški prostor in čas v eno bol in veselje. Je bila res samo njegova osebna zasluga, da je postal, kar je bil? Ali ni bil (kar bi najbrž tudi sam potrdil, ker je veroval) bolj dar, da je bil kot fizik in matematik, spreten, dinamičen statik, ko je usklajal silnice takih težišč, kot sta NAROD in VERA. RAVNOVESJE, ali če naj bi bilo bolj prav, RAVNOTEŽJE. To lahko pomeni smrt ali edino modro pot v življenje. Saj ne more biti več neuka glasbenost, če ugotovimo: ubranost v lepo pesem in harmonijo: veren kristjan, nadvse pomemben narodnjak, domači svečenik svoje in koroške narodove družine. Semena takih prvin so prinašala bujnost rasti in obilnost sadov: vodstvo pri iskanju pravic slovenskih, koroških rojakov; ustanovitelj in prvi ravnatelj Gimnazije za Slovence v Celovcu: veliki drevesničar nežnih sadik, ki naj postanejo blage kot lipa in kljubujoče kot hrast. Koliko spoznanj se utrinja v smrti Velikih (in Malih ljudi) slovenske Koroške?! Koliko stoletij nasploh že umirajo in bi morali že zdavnaj umreti? Če pa kdo umira in mora umreti, mora najprej živeti. O, blagoslovljena, božja služabnica smrt, ki imaš na Koroškem še kaj početi! Smrt obžarja s sijem, kar je zamudilo življenje. (Pomisli na vse poveličevalne govore ob pogrebih). Ali je potem norost reči: naj le mro, tile veliki možje (in mali ljudje), kristjani, Slovenci? Tedaj, kadar umrejo, vsaj vemo, da so živeli. Mi vsi pa, ki o njih govorimo, se takrat živo zavemo, da smo. Ali je potem še blazna misel: naj jih mnogo umre? »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim,« so očarani nad vizijo prihodnje slave »neki« Učenci bili pripravljeni iti za Njim. Slovenska smrt naroda in posameznika izgublja jedkost obupa, ko ga ožarja luč in toplota tega moža. Ne vem, ali je skladnost vrlin skupek modrosti razuma, ki odmerja strokovno, računsko številčno zakonitost razmerja. Sam Bog ve, kaj je njegova izključna dobrota in milost in kaj je dolžnost naše hvale in plačilo za delo, ki so zopet le stvariteljsko sodelovanje. Mi bomo rekli ponosno: oboje. Jožku Tischlerju zagotavlja vsakdo po svoje: Hvala in spoštovanje za vero duha in srca! Jože Lodrant Alojzij Žumer V 79. letu življenja, a vendar še sredi ustvarjalnega dela je 27. novembra lani umrl v Ljubljani diplomirani inženir gozdarstva in lesarstva Alojzij Žumer. Z njim je legel v grob priznano naš najboljši poznavalec lesarske stroke, kateri je posvetil dobršen del svojega življenja in s tega področja napisal vrsto tehtnih razprav in strokovnih knjig. Pokojni Žumer se je rodil 26. junija 1899 v Železnikih, kjer je njegov oče imel kovačijo. Ker je bila v domačem kraju takrat samo dvorazredna ljudska šola, je v tretji in četrti razred hodil v Škofji Loki, kjer so mu bili sošolci med drugimi Joka Žigon, poznejši slovstveni zgodovinar in dramatik, Franc Suš-nik, profesor, in Vladimir Guzelj, znani kirurg. V gimnazijo je v letih 1909-1917 hodil v Kranj. Svetovna vojska je terjala strahoten davek tudi med takratnimi gimnazijci in visokošolci. Tako se je primerilo, da sta bila jeseni v 8. razredu kranjske gimnazije le še dva dijaka: Žumer in Žigon kot najmlajša, vsi drugi so bili že na fronti, kjer jih je že skoraj polovica padla. Skupaj sta maturirala 6. marca 1917 in štiri dni po maturi je bil tudi Lojze Žumer poklican k vojakom. Leta 1919 se je vpisal na Gozdarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1922. Do druge svetovne vojske je bil upravitelj gozdnih posestev ljubljanske škofije s sedežem v Nazarjih, kjer je ustvaril za tedanje razmere sodoben lesno predelovalni obrat. Z begom pred nemškim okupatorjem je prišel v Ljubljano, kot zaveden pripadnik narodnoosvobodilnega gibanja pa je padel v roke domačim izdajalcem in italijanskim okupatorjem, ki so ga kakor toliko drugih zavednih Slovencev odgnali v Gonars. Po osvoboditvi je Žumer s svojim strokovnim znanjem sodeloval povsod tam, kjer so ga najbolj potrebovali. Žumrovo publicistično delo sega že v trideseta leta pred vojno. Od številnih člankov in razprav bi omenil: Naš les in Naša lesna industrija, objavljena leta 1934 v Slovenskem gospodarskem listu. Po vojni je v mohor-skem Koledarju objavil dva tehtna prispevka: Naš les-naš kruh (KMD 1946) in Gozd in les (KMD 1947), v katerih je opozoril na vrednost naših gozdov, ki so naš kruh in kako jih je treba smotrno izkoriščati. Napisal je SNEG O, sneg, ki letiš z neba. Tako si lep! Napolni tudi mene s to belino, na vse strani razsipam naj milino! In misel moja, dajaj se ljudem! Prinesi jim veselje! Oj, mir ljudem na zemlji! SAMA Ko je duša tako sama, kot je moja sedaj, ko srce nima opore v nikomer, tedaj le potok solz lije v oči. Ko je duša tako sama, kot je moja sedaj, lahko ljubi le v upanju in naskrivaj. Ko je duša tako sama, kot je moja sedaj, bi še kamen jokal za njo. SLOVO OD LJUBEZNI Odkod je solzic sled na njenih milih očeh? Zakaj pozdrav ni več vesel, zakaj je tožen njen obraz? O, jaz ne vem! Morda je fantič nima več rad. KROŠNJA Krošnja češnjina. Krošnja želja. Sad ljubezni. Krošnja poletja. Drevo življenja. Drevo spoznanja. Krošnja, krošnja, krošnja. Barbara Kalan Uvod v perspektivno planiranje lesne industrije (Ljubljana 1950), Lesno gospodarstvo (Ljubljana 1968), v zbirki strokovnih in znanstvenih del Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pri biotehniški fakulteti v Ljubljani je izdal leta 1976 svoje najobsežnejše delo Delež gozdov v slovenskem prostoru. Smrt ga je prehitela pri delu na njegovi zadnji raziskovalni temi: Problematika drobnega lesa. Pokojni je v številnih člankih opozarjal, kako naj ravnamo z našim lesom, z bogastvom naših gozdov, da ga ohranimo in dopolnjujemo, kako ne smemo razmetavati s tem bogastvom, ki daje tisočem vsakdanji zaslužek. Bil je naša lesarska vest, kot ga je nekdo imenoval. Nihče ni pri nas tako temeljito raziskoval in proučeval zgodovinskih dejstev iz razvoja gozdarstva in lesarstva na Slovenskem kakor pokojni Žumer. Prav iz temeljitega poznavanja razvoja te pomembne gospodarske stroke je lahko nakazoval tudi smeri in možnosti nadaljnjega razvoja predelave in obdelave lesa v Sloveniji in Jugoslaviji. Dobrih trideset let svojega življenja je izdeloval študije in temeljite, podrobne razprave; skorajda ni lesarske delovne organizacije v Sloveniji, ki v svoji dokumentaciji o razvoju ne bi imela vsaj ene njegove študije. Posebno skrb je pokojni posvečal lepemu slovenskemu lesarskemu izrazoslovju. Tudi na tem področju je bil zanesljiv svetovalec. J. D. O nastanku kmetijstva čas pred 10.000 do 8000 leti. Od tedaj dalje pa se človeštvo izjemno naglo množi, kot kaže naslednji pregled. Nastanek kmetijstva upravičeno štejemo za enega najpomembnejših procesov v človeški zgodovini. Z njim je povezana osamosvojitev človeka od narave, začetek njegove trajne naselitve, začetek delitve dela, začetek večjih naselij in začetek višjih duhovnih dejavnosti - kulture. Zlasti pa je važno, da od nastanka kmetijstva dalje število prebivalstva nezadržno raste, ker se da v njegovem okviru pridelati relativno dovolj hrane za rastoče število ust. Ljudje so se dolga stotisočletja od svojega nastanka hranili s tistim, kar je nudila narava v okviru tako imenovanih samoniklih (spontanih) življenjskih združb. To pomeni, da so nabirali in uživali razne divje rastoče rastline (zlasti njihove korenine, korene in semena), lovili pa so tudi razne divje živali. Takima načinoma pridobivanja hrane oziroma gospodarjenja pravimo nabiral-ništvo in lov. To je bila pasivna prilagoditev ljudi na naravne razmere. Človek še ni posegel v naravo tako, da bi skušal postati manj odvisen od nje, s tem da bi si zagotovil bolj stalen vir prehrane. V okviru nabiralništva in lova je verjetnost, da si bo posamezna skupina ljudi uspela zagotoviti dovolj hrane, skrajno negotova. Posameznik pa se v tedanji dobi sploh ne bi mogel obdržati. Tako življenje je bilo seveda za sedanji čas nepredstavljivo trdo in surovo, neznatno število otrok je preživelo in doseglo razplodno starost, zato je bilo ljudi zelo zelo malo. Domnevajo, da je bilo pred milijon leti na svetu (Zemlji) vsega nekaj stotisoč ljudi. Da bi dobili bolj nazorno predstavo o tej redki naseljenosti, naj omenimo, da bi po teh izračunih živelo na območju sedanje Slovenije tedaj vsega 125 ljudi. Šele pred 300.000 leti naj bi število ljudi na svetu poraslo na en milijon. Na območju Slovenije bi jih tedaj bilo kakih 350. Pred 10.000 do 8000 leti naj bi jih bilo na svetu 5,320.000. Na Slovenijo bi tedaj prišlo okoli 1200 ljudi. Skozi vse to dolgo časovno razdobje so ljudje pridobivali hrano na nabiralniški način. Bili so nomadi, selili so se z enega območja na drugo, v skladu z viri hrane, ki so jim tam bili na voljo. Iz navedb o neznatnem naraščanju števila prebivalstva v sko-ro milijon let trajajočem obdobju nabiralništva vidimo, da je ta način omejeval število ljudi. Natanek kmetijstva postavljajo znanstveniki v Potreben čas Ocena za podvojitev Leta števila ljudi števila ljudi na svetu na svetu 8000 pred n. št. 5 milijonov 1.500 let 1650 po n. št. 500 milijonov 200 let 1850 po n. št. 1 milijarda 80 let 1930 po n. št. 2 milijardi 45 let 1975 po n. št. 4 milijarde 35 let Kmetijstvo je gospodarska dejavnost, ki je sedaj zelo odvisna od naravnih dejavnikov, med katerimi imajo seveda največji vpliv klimatske in talne razmere, rastlinske in živalske vrste, nagib zemljišč itd. Ta odvisnost je bila v preteklosti še večja. Splet vseh naravnih dejavnikov na določenem rastišču imenujemo ekosistem. Naravno okolje v obdobju nabiralništva imenujemo od človeka nespremenjeni ekosistem. Tak ekosistem je zelo trajen, stabilen, spreminja se le pod vplivom velikih naravnih katastrof, kot so poledeni-tve, bruhanje vulkanov ipd. Ko pa je človek začel dejavno posegati v naravo z obdelovanjem zemlje za pridelovanje rastlin in z rejo živali, je oblikoval spremenjene (modificirane) ekosisteme. Zanje pa je značilno, da so zelo nestabilni, se vedno znova hočejo povrniti v prvotno stanje in jih mora zato človek z obdelovanjem in drugimi agrotehničnimi ukrepi vedno znova stabilizirati. Značilne take primere imamo v sedanjosti v gorskem svetu, ko se zaradi opuščanja hribovskih kmetij in kmetijskih zemljišč ta zaraščajo nazaj v gozd, iz katerega so jih naši predniki pred več stoletji izkrčili. V začetku kmetijstva sta prevladovala samo dva ekosistema: njive za pridelovanje žita in nasadi raznih tropskih rastlin (kasava oziroma ta-pioka; taro, gomolji kolokazije in kitajski krompir). Na Bližnjem vzhodu so na njivah pridelovali predvsem žita (razne vrste ječmena, pšenice), lečo in grah, v Srednji Ameriki in Peruju pa koruzo. Njivski ekosistem je precej produktiven, vendar pa zelo nestabilen in zahteva človekovo posebno skrb. Zaradi velikega števila rastlin iste vrste na majhnem prostoru je tudi podvržen boleznim in škodljivcem. Ekosistemi z nasadi pa so bili razširjeni na območju Amazonije in v jugovzhodni Aziji. So znatno bolj stabilni, ker je na istem zemljišču več rastlinskih vrst, so pa navadno manj produktivni. Začetna središča pridelovanja žit so bila v sušnih območjih Prednje Azije, kjer so se obdržali arheološki ostanki, npr. napol zoglenela semena ipd., pa zato sorazmerno največ vemo prav o tem načinu. Seveda nas ta tudi najbolj zanima zaradi geografske bližine in njegovih vplivov, saj vemo, da izvira znatno število naših gojenih rastlin prav od tam. V vlažnejših in toplih tropskih območjih pa se arheološki ostanki niso obdržali v taki meri, zato skušajo znanstveniki iz raznih drugih pojavov sklepati na nekdanje stanje, pravih dokazov pa je malo. Jugozahodna Azija je eno prvih območij na svetu, ki je imelo kmetijstvo. Je tudi najbolj raziskano glede rastlin, ki so jih v začetku gojili. V Srednji Ameriki so v eni ali dveh dolinah našli nesporne dokaze za začetke kmetijstva, toda v Jugozahodni Aziji imamo zoglenele (karbo-nizirane) ostanke rastlin iz Izraela, Jordanije, Sirije, Turčije, Iraka in Irana, ki vsi izvirajo vsaj izpred 5000 let pred našim štetjem. V arheološkem najdišču Teli Mureybit v Siriji so iz obdobja okoli 8050-7542 pred n. št. našli divji dvovrstni ječmen in divjo enozrnato pšenico; v Ali Koshu v Iranu so iz obdobja 7500-6750 pr. n. št. našli omenjeno vrsto žit ter gojeno piro, gojeno enozrnato pšenico in morebiti gojen dvovrstni ječmen. Iz obdobja 7000-5000 pr. n. št. so ugotovljena še najdišča v Hacilaru in Catal Hiiyiiku v Turčiji, v Jerihi in Jordaniji, v Jarmo v Iraku, v Ali Koshu, Teli es Sawwunu in Tepe Sabzu v Iranu in iz raznih krajev v Grčiji. V njih so ugotovili razne vrste žit, lečo, grah in lan. Bližnji vzhod je eno od območij sveta, kjer se je domnevno trajna naselitev v poljskih kočicah ali pravih vaseh začela še pred nastankom kmetijstva. V izkopaninah teh najstarejših selišč še niso našli ostankov gojenih, temveč samo divjih rastlin. Ljudje so se najbrž prehranjevali z zrnjem divjih prednikov žit (pšenice, ječmena, rži), plodovi (pistacije, mandlja, oreha, žira) in stročnicami (triplatom, grahovcem). Lovili so čredne živali (ovce, koze, jelene in srnjad). Lovili pa so tudi manjše živali (ribe, rake, vodne želve, razne školjke in kopenske polže). Ta prilagoditev ljudi se je izvršila v razdobju Wurma pleistocenske periode, obdobju od 20.000-9000 let pr. n. št., v času, ko je na Bližnjem vzhodu bilo hladnejše in bolj sušno podnebje kot pa sedaj. Nobenega dvoma ni, da je to dolgo hladno in suho obdobje v jugozahodni Aziji vplivalo na človekovo okolje. Območje pogorja Zagros v Iranu in Iraku, ki bi sedaj bilo zarastlo z gozdovi hrasta in pistacije (če jih s pašo in posekom ne bi uničili), je bilo tedaj brez drevja. S tem niso odpadli samo zgoraj omenjeni drevesni plodovi kot vir hrane, temveč tudi divje trave, ki so bile členi gozdnatih rastlinskih združb. Le v Levantu (Izraelu, Jordaniji, Libanonu) in na območju Ghaba v Siriji so se ohranili hrastovi gozdovi. Od teh reliktnih gozdov so se zarasla z gozdnim drevjem ostala območja Bližnjega vzhoda, ko se je v postpleistocenskem obdobju podnebje izboljšalo. Kot podrast iz teh redkih hrastovih gozdov izvirajo divja pšenica, ječmen, leča, graši-ca, grahor, grah, čičarka, lan in predniki številnih drugih pomembnih rastlin. Divja pšenica in ječmen ter njuni sorodniki imajo v jugovzhodni Aziji dolgo zgodovino. Nekatere bolj odporne sorte so preživele obdobje ohladitve in suše. V jezeru Zeribar v Iranskih gorah so našli žitom podoben cvetni prah iz obdobja pred 12.000 leti pred n. št. Od tega časa dalje se je podnebje izboljševalo, tako da je predzgodovinski človek lahko gojil tudi tiste vrste žita, ki uspevajo le bolj v toplih območjih. Nobenih dokazov ni, da je to izboljšanje podnebja povzročilo nastanek kmetijstva. Gotovo so bila tako ugodna obdobja tudi v zgodnjih medledenih dobah, ne da bi povzročila le sledi kmetijstva. Dva dejavnika pa sta bila v obdobju poznega Wiirma povsem različna od prej. 1) Prebivalstvo jugovzhodne Azije je bilo številnejše kot kdajkoli prej, 2) prvič so skupine ljudi v velikem obsegu začele uživati razne vrste hrane, ki so jo prej odklanjale ali je bila nepomembna na njihovem jedilniku (polži, ribe, raki, školjke in drugi užitni vretenčarji). V taki zvezi je tudi zrnje divjih trav postalo zanimivo, kljub delu, ki je bilo potrebno za zbiranje in predelavo. Priznati pa je treba, da so dokazi za prvo rabo divjega ječmena in pšenice bolj slučajni. Iz obdobja, ki smo ga zgoraj omenili, se ni ohranilo niti eno zoglenelo zrno. V tedanjih seliščih so sicer bili ostanki pepela, pač pa arheologi pri začetnih izkopavanjih niso bili pozorni nanj in so sedaj morebitni dokazi uničeni. Sedaj so s posebno tehniko ugotovili najstarejše zrnje žit na svetu iz Nahal Ore-na v Izraelu. Dokler ne bo več neposrednih dokazov, si moramo pomagati s sklepanjem na drugačen način. 1. Da bi predelali zrnje divjega žita v ustrezno moko ali zdrob, so morali imeti na voljo priprave za drobljenje ali mletje, shranjevanje in kuhanje, 7 - Koledar 97 ki jih ljudje iz kamene dobe niso imeli. Te priprave se začno z eksplozivno pogostostjo pojavljati po letu 10.000 pred našim štetjem. 2. Divja žita zorijo v povsem drugi dobi kot plodovi drevesnih vrst; žito v pozni pomladi, omenjeni plodovi v jeseni. Čas za žetev žita je mnogo krajši in bolj omejen kot relativno dolga doba za obiranje drevesnih plodov. Zato je bila glede na žetev žit potrebna sprememba v načinu naselitve in v socialni organizaciji. Tudi to se je zgodilo pred približno 10.000 leti pred n.-št. Divja pšenica in ječmen sta na ugodnih tleh lahko bila zelo rodovitna. Na vzhodnih galilejskih visokih ravneh so ocenili, da daje mešan sestoj divje pire in ječmena v deževnih letih pridelek od 500 do 800 kg na hektar. Iz enega hektara se je na ta način dobilo več kot dva milijona kalorij ali potrebna količina kalorij za tričlansko družino. V gorah blizu Diyarbakira v Turčiji so sedaj tudi ponazorili, kako je predzgodovinski človek »žel« žito. S smukanjem zrnja s klasja so ga pridobili 2 kg na uro. Na tak način delajo še sedaj beduini v Južni Jordaniji. Iz takih podatkov sklepajo znanstveniki, da si je mogla štiričlanska družina v treh tednih nabrati dovolj žita za vse leto. Torej že na relativno zgodnji stopnji je raba divjih rastlin pomenila veliko izboljšavo v oskrbi za hrano, še toliko bolj pa gojene rastline, ki so nastale na njihovi podlagi. Tu je torej začetek sistematičnega pridelovanja rastlin, ki je v naslednjih tisočlet- jih omogočilo tak porast prebivalstva, kot smo ga uvodoma prikazali. Zakaj je začetek kmetijstva prav na Bližnjem vzhodu, najbrž ne bomo nikoli vedeli. Vemo pa, da se je začelo na koncu dolge hladne in sušne dobe, z ljudmi, ki so uživali »širok spekter« hrane, ki so bili vsaj deloma naseljeni in katerih gostota naselitve je bila večja kot kdajkoli prej in v pokrajinah, kjer so na malem prostoru velike razlike v naravnih razmerah. Ljudstva, ki so se hranila na način nabiralniš-tva in lova, so bila zelo prilagojena na okolje, njihova gostota naselitve je bila pod točko, ko bi lahko izčrpala prehrambene vire. Porast ljudi na določenem območju se je skozi dva milijona let do 10.000 let pred n. št. reševal z odseljevanjem. Pred 10.000 leti pred n. št. pa je bila Zemlja že poseljena od Avstralije do najbolj južnih vršičkov Južne Amerike. Z drugimi besedami, po omenjenem časovnem obdobju je pomen odseljevanja padal, naraščal pa je pomen drugih ukrepov za omejevanje števila ljudi, npr. dolga doba dojenja in podobni ukrepi. V takih okoliščinah so lahko posamezne skupine ljudi poskusile povečati razpoložljivo hrano z aktivnim posegom v naravo, med drugim tudi z gojenjem rastlin in pozneje živali. To bi bila ena pot za nastanek kmetijstva. Možnih pa jih je še več. Jože Maček 400-letnica Lipice Leta 1980 slavi svetovno znana kobilarna Lipica visok jubilej, 400-letnico svojega obstoja. Marsikdo se bo vprašal, kako da je bila ustanovljena kobilarna na tem siromašnem kraškem ozemlju. Kobilarno je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel, regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Goriške, Istre in Trsta leta 1580, ker so v tistih časih potrebovali veliko število konj, da so obvladali veliki avstrijski imperij, za potrebe dvora, za potrebe vojske, za prevoze, predvsem za poštne kočije, za kmetijska opravila, kasneje pa so redili v kobilarni žrebce za znamenito špansko jahalno šolo na Dunaju. Konji, ki naj bi bili sposobni za vsa ta opravila, bi morali biti močni, odporni, skromni, pa tudi lepi. Kolibarno so usta- - ga G 1000000000 = 109 mega kilo M 1000000 = 106 k 1000 = 103 hekto h 100 = 102 deka da 10 = 10' deci d 0,1 = 10"» centi C 0,01 = 10-2 mili m 0,001 = 10"3 mikro 0,000001 = 10"6 nano n 0,000000001 = ur9 piko p 0,000000000001 = 10"12 femto f 0,000 000000000001 = 10"15 ato a 0,000 000000 000000001 = 10-18 2. Decimalne merske enote se tvorijo izključno iz merskih enot SI, ki so naštete v I. poglavju, in iz naslednjih merskih enot, navedenih v II. poglavju: liter, tex, bar, watt-ura, elektronvolt, volt-amper in var. 3. Decimalne merske enote za maso se dobijo tako, da se pred znakom za gram doda predpona (1 g = 0,001 kg = 10"3 kg). 4. Za tvorbo decimalnih merskih enot se sme uporabiti samo ena predpona. 5. Predpona in ime merske enote se pišeta skupaj kot ena beseda. Prav tako se pišeta skupaj tudi znak predpone in znak merske enote. Eksponent, ki se piše le na znak merske enote, velja za celotnb decimalno enoto. Znaki merskih enot se pišejo brez pike. IV. Merske enote izven SI, ki se smejo uporabljati do 31. decembra 1980 Za dolžino - angstrom (znak: A) = 0,1 nm = 10~10 m - mikron (znak: (i ) = 1 m = 10"6 m - palec ali cola (inch) - (znak: in) = 25,399 mm = 25,399 • 10~3 m; uporabljati se sme le v pomorskem prometu; - čevelj (foot) - (znak: ft) = 0,304 8 m; uporabljati se sme le v pomorskem prometu in v zračnem prometu za določanje višine letenja letal; - jard (yard) - (znak: yd) = 0,914 399; uporabljati se sme le v pomorskem prometu; - fadom (fathom) - (znak: fm) = 1,828 8 m; uporabljati se sme le v pomorskem prometu. Za ploščino (površino) - barn (znak: b) = 100 fm2 = 10"28 m2; uporabljati se sme le v jedrski fiziki. Za prostornino - registrska tona = 2,832 m3; uporabljati se sme le v pomorskem prometu; - prostorninski meter (znak: prm) je enak prostornini polen, zloženih v kocko, katere rob je enak 1 m. Ta enota se sme uporabljati le v prometu z lesom. Za maso - kvintal ali metrski cent (znak: q) = 100 kg = 102 kg * - funt (pound) - (znak: Ib) = 0,453 59 kg; uporabljati se sme le v pomorskem prometu; - long-tona (long ton) - (znak: L/T) = 1 016,04 kg; uporabljati se sme le v pomorskem prometu. Za hitrost - čevelj na sekundo (znak: ft/s) = 0,304 8 m/s; uporabljati se sme le v zračnem prometu za določanje navpične hitrosti letal. Za pospešek - gal (znak: Gal) = 1 cm/s2 = 10 določanje pospeška, ki je posledica zemeljske težnosti. Za silo - dina (dyn) - (znak: dyn) = 10 N = 10"5 N - kilopond (znak: kp) = 9,806 65 N - pond (znak: p) = 0,001 kp = 9,806 65 mN. Za tlak - tehnična atmosfera (znak: at) = 98 066,5 Pa - normalna (fizikalna) atmosfera (znak: atm) = 101 325 Pa - milimeter živosrebrovega stebrička (znak: Torr ali mmHg) = 133,322 Pa - milimeter vodnega stebrička (znak: mmH0) = 9,806 65 Pa. Za dinamično viskoznost - poise (znak: P) = 0,1 Pa • s = 10"1 Pa ■ s - centipoise (znak: cP) = 1 mPa • s = 10~3 Pa • s Za kinematično viskoznost - stokes (znak: St) = 0,000 1 m's = 10"4 m2/s - centistokes (znak: cSt) = 1 mm2/s = 10" 6 m2/s Za energijo, delo in količino toplote - erg (znak': erg) = 0,1 n J = 10"7 J - kilopond-meter (znak: kpm) = 9,80665 J - kalorija (znak: cal) = 4,186 J. Za moč - konjska moč (znak: KM) = 75 ■ 9,806 65 W = 735,498 W. Za aktivnost radioaktivnega vira - curie (znak: Ci) = 3,7 ■ 1010 Bq Za absorbirano dozo ionizirnega sevanja - rad (znak: rd) = 0,01 Gy - rem (znak: rem) = 0,01 Gy Za ekspozicijsko dozo ionizirnega sevanja - rontgen (znak: R) = 2,58 ■ 10"4 C/kg Primerjava starih merskih enot z novimi Zakonska obveza, da se po letu 1980 smejo v javnem prometu uporabljati le dovoljene merske enote, nas sili, da se čimpreje navadimo nanje. Ko pa bodo nove merske enote že v veljavi in v uporabi, bomo (vsaj tisti, ki smo se učili in uporabljali stare enote) prisiljeni spreminjati nove enote v stare, da bomo sploh vedeli, za kakšne vrednosti gre. Pri pretvarjanju starih enot v nove in narobe nam bodo lahko rabile pričujoče primerjalne skale. Te skale nam bodo rabile tudi takrat, kadar so številčne vrednosti na njih premajhne ali prevelike. Če so za določeni primer vrednosti premajhne, bomo na obeh skalah vrednosti za isti faktor povečali, če pa so prevelike pa za isti faktor obe skali zmanjšali. S pomočjo teh primerjalnih skal bomo torej brez posebnega truda lahko pretvarjali stare enote v nove in narobe. Sončevi in Lunini mrki V letu 1980 sta le dva Sončeva mrka. 1. Dne 16. februarja je popolni Sončev mrk. Viden je v ozkem pasu, ki teče čez srednjo Afriko, Indijski ocean, Indijo, Burmo in se konča na Kitajskem. Kot delni mrk je viden na jugovzhodnem delu Atlantika, iz Afrike, jugozahodne Azije in na Indijskem oceanu. Pri nas mrk ni viden. 2. Dne 10. avgusta je kolobarjasti Sončev mrk. Viden je v ozkem pasu, ki teče čez Tihi ocean in se konča v Južni Ameriki. Kot delni mrk je viden na vzhodnem delu Tihega oceana, iz južnega dela Severne Amerike in iz Južne Amerike. Pri nas mrk ni viden. V tem letu bo šla Luna trikrat skozi Zemljino pol-senco in to 1. marca, 27. julija in 26. avgusta. Nastopil bo polsenčni Lunin mrk, ki pa s prostim očesom ni opazljiv. Vidnost premičnic - planetov MERKUR je na nebu vedno blizu Sonca in se od njega lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj oploščena elipsa in je največja navidezna oddaljenost od Sonca odvisna od trenutne Merkurjeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje. Planet Merkur lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim obzorjem po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 19. II., 14. VI. in 11. X., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 2. IV., 1. VIII. in 19. XI. Merkur sreča Luno: 17. II., 15. III., 13. IX., 14. VI., 9. VIII., 10. IX., 11. X. in 6. XII. Venero sreča 1. VI., Saturna 9. IX. in Urana 3. XII. VENERA je v začetku leta Večernica: sredi januarja zahaja tri ure za Soncem, sredi februarja tri ure in pol, sredi marca pa štiri ure za Soncem. Dne 5. IV. doseže največjo navidezno razdaljo 46 stopinj vzhodno od Sonca. Tedaj je v ozvezdju Bika. Potem se navidezno približuje Soncu, zato je vedno krajši čas vidna. Ob koncu maja zaide ob 21h35m. V juniju ni primerna za opazovanje, ker je 15. VI. v zdolnji konjunkciji s Soncem. V juliju jo že najdemo kot Danico na vzhodnem delu neba. Dne 24. VIII. pride v največjo navidezno razdaljo 46 stopinj zahodno od Sonca. Sredi septembra vzide ob lh45m, sredi oktobra eno uro pozneje. Potem se Venera spet navidezno približuje Soncu in ob koncu leta vzhaja le še dve uri pred Soncem. Venera sreča Luno: 20. I., 19. II., 19. III., 18. IV., 17. V., 9. VII., 7. VIII., 5. IX., 5. X., 4. XI. in 4. XII. Merkurja sreča 1. VI., Jupitra 30. X., Saturna 3. XI. in Urana 16. XII. MARS je v začetku leta v zelo primerni legi za opazovanje, saj je 24. II. v opoziciji s Soncem in je viden vso noč. Giblje se obratno do 7. IV., ko spremeni smer svojega navideznega gibanja v napredno. Tedaj je v ozvezdju Leva in zaide sredi aprila ob 3h35"\ Postopoma zahaja vedno prej, sredi junija kmalu po polnoči. Julija in avgusta je v ozvezdju Device in je viden le še v večernih urah. Sredi septembra zahaja okoli 20h, sredi oktobra uro prej. Mars se vse hitreje navidezno približuje Soncu in v decembru zahaja okoli 18. ure. Mars sreča Luno: 7. I., 3. II., 1. III., 28. III., 24. IV., 22. V., 19. VI., 18. VII., 15. VIII., 13. IX., 12. X., 10. XI. in 9. XII. Jupitra sreča 2. III. in 4. V., Saturna 25. VI., Urana 3. X. in Neptuna 10. XI. JUPITER je 24. II. v opoziciji s Soncem in je v začetku leta zelo primeren za opazovanje. Giblje se v ozvezdju Leva. Do zastoja 26. IV. je smer njegovega gibanja obratna. Sredi aprila zaide ob 3h35m, potem pa vedno prej: sredi maja ob lh35m, v juniju že pred polnočjo, v juliju v poznih večernih urah. V septembru ni viden, ker je 13. IX. v konjunkciji s Soncem. Izsledimo ga spet v oktobru na jutranjem nebu v ozvezdju Device, ko vzide konec meseca ob 3h20m. Potem vzhaja vedno prej: sredi novembra ob 2h35m, sredi decembra okoli enih. Jupiter sreča Luno: 7. I., 3. II., 1. III., 28. III., 24. IV., 21. V., 18. VI., 16. VII., 12. VIII., 7. X., 4. XI., 1. XII. in 29. XII. Venero sreča 30. X., Marsa 2. III. in 4. V. SATURN najdemo v začetku leta kmalu po 22. uri nad vzhodnim delom obzorja v ozvezdju Device. Od 8. I. je smer njegovega gibanja obratna. Približuje se opoziciji s Soncem, ki nastopi 14. III. Zato je v marcu in aprilu viden vso noč. Po zastoju 23. V. se giblje spet napredno. Sredi junija zaide ob 0h20m, sredi julija ob 22 25m, avgusta v zgodnjih večernih urah. Septembra in oktobra ni primeren za opazovanje, ker je 23. IX. v konjunkciji s Soncem. Novembra ga lahko vidimo na jutranjem nebu, saj vzhaja sredi meseca okoli 3. ure. Ob koncu leta je viden vso drugo polovico noči. Saturn sreča Luno: 8. I., 4. II., 3. III., 30. III., 26. IV., 23. V., 19. VI., 17. VII., 13. VIII., 4. XI., 1. XII. in 29. XII., Merkurja sreča 9. IX., Venero 3. XI. in Marsa 25. VI. URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Tehtnice. Dne 29. II. je v zastoju in je viden vso drugo polovico noči. V opozicijo s Soncem pride 14. V., zato je v maju vso noč nad obzorjem. Dne 30. VII. je spet v zastoju in je tedaj viden vso prvo polovico noči. V konjunkciji s Soncem je 8. XI., zato je od oktobra do konca leta praktično neviden. Uran sreča Luno: 13. I., 9. II., 8. III., 4. IV., 1. V., 28. V., 24. VI., 22. VII., 18. VIII., 14. IX., 12. X. in 6. XII., Merkurja sreča 3. XII., Venero 16. XII. in Marsa 3. X. NEPTUN je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 24. III. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem pride 12. VI. in je vso noč nad horizontom. Dne 1. IX. je spet v zastoju in je viden vso prvo polovico noči. V konjunkciji s Soncem je 14. XII. Giblje se vse leto v mejnem področju ozvezdij Škorpijona in Strelca. Neptun sreča Luno: 15. I., 11. III., 10. III., 6. IV., 3. V., 30 V., 27. VI., 24. VII., 20. VIII., 17. IX., 14. X. in 10. XI., Marsa sreča 10. XI. PLUTON, deveti, najbol oddaljen planet je v opoziciji s Soncem v začetku aprila. V konjunkciji je v prvi polovici oktobra. Giblje se v ozvezdju Device. Pregled Venera je do maja Večernica, od julija naprej pa Danica. Mars je do aprila viden praktično vso noč, julija le prvo polovico noči, septembra ni viden, ob koncu leta je viden vso drugo polovico noči. Saturn je februarja, marca in aprila viden vso noč, junija le prvo polovico noči, septembra ni viden, ob koncu leta je viden vso drugo polovico noči. SEZNAM NAROČNIKOV MOHORSKE REDNE ZBIRKE PO ŠKOFIJAH IN DEKANIJAH 1979-1980 LJUBLJANSKA ŠKOFIJA Dekanija I. Cerknica Begunje pri Cerknici 24 Bloke 33 Cerknica 100 Grahovo 37 Nova vas pri Rakeku Sv. Trojica 14 Planina pri Rakeku 67 Rakek 42 Stari trg pri Ložu 150 Sv. Vid-Cajnarje 58 Unec 38 Skupaj Cerknica 563 Dekanija II. Črnomelj Adlešiči 22 Črnomelj 140 Dragatuš 30 Metlika 70 Podzemelj 50 Preloka 22 Semič 53 Stari trg ob Kolpi 34 Vinica 50 Skupaj Črnomelj 471 Dekanija III. Domžale-Moravče Blagovica Brdo in Lukovica Češnjice Dob Domžale Domžale - Mav Franc Ihan Krašnja Mengeš Moravče Peče Radomlje Rova Šentožbalt Vrhpolje Zlatopolje Trzin Skupaj Domžale-Moravče Dekanija IV. Grosuplje Grosuplje Kopanj 27 100 15 285 270 14 85 61 330 100 23 50 19 8 16 10 60 1473 55 64 Lipoglav io Muljava 21 Polica 49 Stična 100 Škofljica 50 Šmarje 70 Šentjurij-Podtabor 25 Šentvid pri Stični 152 Žalna 71 Skupaj Grosuplje 667 Dekanija V. Kamnik Gozd 20 Homec 100 Kamnik 250 Frančiškanski samostan Kamnik 40 Komenda 266 Mekinje 63 Motniic-Cene Ivanka 20 Nevlje 50 Sela pri Kamniku 35 Stranje 100 Šmartno v Tuhinju 56 Špitalič 11 Tunjice 60 Vranja peč 31 Zgornji Tuhinj 44 Skupaj Kamnik 1146 Dekanija VI. Kočevje Banja Loka 20 Fara pri Kočevju 20 Kočevje 70 Osilnica 20 Stara cerkev 30 Skupaj Kočevje 160 Dekanija VII. Kranj Besnica 114 Breg ob Savi 46 Cerklje na Gor. 170 Duplje 70 Gorice 65 Hrastje 32 Jezersko 51 Kokra 25 Kovor 60 Kranj-Kokrica 55 Kranj, Tavčarjeva 350 Kranj, Primskovo 110 Kranj, Šmartin 225 Križe Lom Mavčiče Naklo Olševek Podbrezje Preddvor Predoslje Smlednik Šenčur pri Kranju Šenturška gora Trboje Trstenik Tržič Tržič-Bistrica Velesovo Voglje Skupaj Kranj Dekanija VIII. Leskovec Bučka Cerklje ob Krki Čatež ob Savi Kostanjevica na Krki Krško Leskovec Raka Studenec Sv. Duh-Veliki Trn-Krško Sv. Križ-Podbočje Škocjan pri N. mestu Šentjernej Velika Dolina Kartuzija Pleterje Skupaj Leskovec Dekanija IX. Litija Dole pri Litiji Hotič Janče Kresnice Litija Polšnik Prežganje Primskovo na Dol. Sava Šmartno pri Litiji, Marija Mrzel Štanga Vače Skupaj Litija 130 30 80 147 33 55 160 75 230 128 10 38 60 205 63 70 46 2933 25 50 53 101 50 215 50 20 32 60 60 50 45 10 821 23 30 18 42 85 13 15 11 15 67 18 55 392 Dekanija X. Ljubljana-mesto Vavta vas 60 Skupaj Novo mesto 909 Sv. Nikolaj 220 Sv. Jakob 15 Dekanija XIII. Radovljica Sv. Peter 160 Marijino oznan. 280 Begunje 100 Sv. Trojica 80 Bled 200 Bežigrad-Sv. Ciril 260 Bohinjska Bela 61 Črnuče 125 Bohinjska Bistrica 160 Dravlje 148 Breznica 165 Ježica 110 Dovje 40 Kodeljevo 100 Gorje 175 Koseze 114 Jesenice 165 Moste 147 Koroška Bela 80 Polje 200 Kamna Gorica 62 Rakovnik 100 Koprivnik 21 Rudnik 40 Kranjska gora 40 Sv. Križ 151 Kropa 76 Stožice 79 Lesce 34 Šentvid 302 Leše 22 Šiška 156 Ljubno 40 Štepanja vas 82 Mošnje 45 Trnovo 100 Ovsiše 40 Vič 230 Radovljica 135 Sv. Martin 20 Rateče-Planica 46 Valant Milan 13 Ribno 55 Črna vas 25 Srednja vas v Bohinju 145 Zalog-Kašelj 100 Sv. Križ nad Jesenicami 12 Skupaj Ljubljana-mesto 3357 Zasip 82 Dobrava pri Kropi 35 Dekanija XI. Ljubljana okolica Frančiškanski samostan 150 Brezje Brezovica 140 Skupaj Radovljica 2186 Dobrova 100 Dol pri Ljubljani 60 Dekanija XIV. Ribnica Ig 90 Javor 15 Dobrepolje-Videm 75 Polhov Gradec 66 Dolenja vas 35 Preska 115 Gora pri Sodražici 20 Sora 165 Loški potok 90 Sostro 120 Ribnica 180 Sv. Helena-Dolsko 90 Rob 23 Sv. Jakob ob Savi 100 Sodražica 60 Sv. Katarina-Topol 20 Nova Štifta-Sodražica 30 Šmartno pod Šmarno goro 145 Struge 30 Tomišelj 20 Sv. Gregor-Ortnek 35 Vodice 162 Škocjan pri Turjaku 17 Želimlje 38 Velike Lašče 102 Notranje gorice 40 Velike Poljane 13 Skupaj Ljubljana okolica 1486 Skupaj Ribnica 710 Dekanija XII. Novo mesto Dekanija XV. Škofja Loka Bela cerkev 24 Bukovščica 28 Brusnice 20 Črni vrh 35 Dolenjske Toplice 40 Davča 37 Mirna peč 55 Dražgoše 30 Novo mesto-Kapitelj 140 Javorje 50 Novo mesto-Sv. Lenart 160 Leskovica 15 Novo mesto-Šmihel 105 Lučine 35 Podgrad 17 Nova Oselica 61 Prečna 101 Poljane 78 Soteska 35 Reteče 97 Stopiče 43 Selca 180 Šmarjeta 40 Sorica 40 Št. Peter-Otočec 70 Stara Loka 225 Sv. Lenart-Selca nad Škofjo Loko 35 Škof j a Loka 320 Škofja Loka-Suha 85 Trata-Gor. vas 100 Zali log 34 Žabnica 51 Železniki 130 Žiri 216 Skupaj Škofja Loka 1882 Dekanija XVI. Trebnje Boštanj 40 Čatež-Zaplaz 30 Mirna 20 Mokronog 25 Sv. Križ-Gabrovka 22 Šentjanž 70 Šentlovrenc 15 Šentrupert 100 Trebelno 25 Trebnje 175 Tržišče 45 Veliki Gaber 11 Skupaj Trebnje 578 Dekanija XVII. Vrhnika Bevke 56 Borovnica 132 Dolenji Logatec 89 Gorenji Logatec 77 Horjul 101 Hotedršica 30 Podlipa 30 Preserje 127 Rakitna 25 Rovte 52 Šentjošt-Horjul 40 Sv. Trije kralji-Rovte 16 Vrhnika 260 Zaplana 38 Skupaj Vrhnika 1073 Dekanija XVIII. Zagorje ob Savi Čemšenik 83 Dobovec 21 Izlake 60 Kisovec 14 Kolovrat 40 Konjšica 10 Radeče 80 Svibno 42 Šentgotard 47 Šentjurij-Podkum 23 Zagorje ob Savi 200 Skupaj Zagorje ob Savi 620 Dekanija XIX. Žužemberk Ajdovec 40 Ambrus 50 Dobrnič 65 Krka 35 Sela pri Šumberku 18 Šmihel pri Žužemberku 15 Zagradec 54 Žužemberk 50 Skupaj Žužemberk 327 VSEGA LJUBLJANSKA ŠKOFIJA 21.754 MARIBORSKA ŠKOFIJA Dekanija I. Braslovče Sv. Andraž 45 Braslovče 142 Gomilsko 64 Sv. Jurij-Tabor 52 Sv. Pavel-Prebold 80 Šmartno ob Paki 131 Vransko 150 Skupaj Braslovče 664 Dekanija II. Celje Celje, Sv. Daniel 350 Celje, Sv. Jožef 35 Celje, Sv. Cecilija 70 Teharje 70 Skupaj Celje 525 Dekanija III. Dravograd Črneče 25 Dravograd 50 Libeliče 80 Skupaj Dravograd 155 Dekanija IV. Dravsko polje Cirkovce 110 Fram 70 Hoče 125 Št. Janž na Drav. polju Starše 140 Sv. Lovrenc na Drav. polju 71 Sv. Miklavž ob Dravi 15 Ptujska gora 47 Rače 120 Slivnica 130 Skupaj Dravsko polje 828 Dekanija V. Gornji grad Bočna 27 Gornji grad 45 Ljubno ob Savinji 90 Luče ob Savinji 110 Sv. Mihael nad Mozirjem 31 Mozirje 135 Nazarje 67 Nova Štifta 32 Radmirje 80 Rečica ob Savinji 140 Solčava 62 Šmartno ob Dreti 25 Skupaj Gornji Grad 844 Dekanija VI. Jarenina Šentilj v Slov. goricah 170 Sv. Jakob v Slov. goricah 95 Jarenina 70 Sv. Jurij ob Pesnici Zg. Kungota 20 Spodnja Sv. Kungota 80 Svečina 40 Skupaj Jarenina 475 Dekanija VII. Kozje Dobje 50 Kozje in Buče 70 Olimlje 17 Sv. Peter pod Sv. g. Bistrica ob Sotli 50 Pilštajn 69 Planina pri Sevnici 22 Podčetrtek 26 Podsreda 40 Polje ob Sotli 11 Prevorje 16 Sv. Vid na Planini, Sevnica 100 Zagorje-Lesično 50 Skupaj Kozje 521 Dekanija VIII. Laško Dol pri Hrastniku 60 Hrastnik 60 Sv. Jedert-Sedraž 50 Sv. Jedert-Rečica 40 Jurklošter 7 Laško 135 Sv. Lenart 33 Marija Širje 40 Loka pri Zid. mostu 50 Sv. Marjeta-Rim. Toplice 35 Sv. Miklavž nad Laškim 17 Sv. Rupert 20 Trbovlje 150 Skupaj Laško 697 Dekanija IX. Sv. Lenart v Slov. goricah Sv. Ana—Zg. Ščavnica 120 Sv. Anton-Cerkvenjak 50 Sv. Benedikt-Benedikt 60 Sv. Bolfenk-Trnovska vas 60 Sv. Jurij-Jurovski dol 120 Lenart v Slov. goricah 130 Marija Snežna 90 Negova 80 Sv. Rupert-Voličina 40 Sv. Trojica-Gradišče 61 Skupaj Sv. Lenart v Slov. goricah 811 Dekanija X. Lendava Beltinci 300 Bogojina 56 Črenšovci: od tega Horvat Ignac 29 Vučko Štefan 25 Glavač Ignac 25 Žerdin Štefan 24 Horvat Mirko 50 Dobrovnik 30 Dokležovje 40 Hotiza 61 Kobilje 20 Lendava 46 Odranci 140 Turnišče 90 Velika Polana 20 Skupaj Lendava 956 Dekanija XI. Ljutomer Apače 50 Cezanjevci 44 Gor. Radgona 140 Kapela 75 Križevci 206 Ljutomer 230 Mala Nedelja 40 Razkrižje - Žabot Ivan 90 Veržej 32 Videm ob Ščavnici 120 Skupaj Ljutomer 1027 Dekanija XII. Maribor Sv. Barbara-Zg. Korena 50 Gornja Sv. Kungota 20 Kamnica 95 Sv. Križ, Maribor 50 Sv. Križ nad Mariborom 21 Limbuš 35 Sv. Lovrenc na Pohorju 120 Sv. Marija v Puščavi 80 Sv. Janez Krstnik, Maribor 251 Sv. Marija, Maribor 170 Sv. Magdalena, Maribor 80 Sv. Jožef-Maribor 70 Sv. Rešnje telo, Maribor 125 Radvanje 60 D. M. v Brezju 70 Sv. Ciril in Metod 70 Sv. Marjeta ob Pesnici Pernica 30 Podbrežje 50 Sv. Martin pri Vurberku 75 Sv. Peter pri Mariboru 105 Ruše 115 Selnica ob Dravi 100 Skupaj Maribor 1842 Dekanija XIII. Mežiška dolina Črna 100 Sv. Daniel-Prevalje 57 Javorje 10 Koprivna 18 Kotlje 33 Mežica 170 Prevalje 190 Ravne 200 Skupaj Mežiška dolina 778 Dekanija XIV. Murska Sobota Cankova 43 Dolenci 13 Grad 50 Gor. Petrovci 10 Sv. Jurij-Rogaševci 63 Kančevci 20 Kuzma 25 Markovci-Šalovci 15 Martjanci 40 Murska Sobota 200 Pečarovci 22 Pertoča 30 Tišina 130 Skupaj Murska Sobota 661 Dekanija XV. Nova cerkev Črešnjice 75 Dobrna 45 Frankolovo 37 Ljubečna 50 Sv. Jošt na Kozjaku 14 Nova cerkev-Strmec 90 Šmartno v Rožni dolini 80 Vitanje 60 Vojnik 61 Skupaj Nova cerkev 512 Dekanija XVI. Ptuj Sv. Andraž-Vitomarci 35 Sv. Doroteja-Dornava 25 Hajdina 75 Sv. Lovrenc-Juršinci 117 Sv. Marjeta-Gorišnica 100 Sv. Marko-Markovci 82 Polenšak 60 Ptuj, Sv. Jurij 100 Ptuj, Sv. Peter in Pavel 65 Ptuj, Sv. Ožbalt 80 Sv. Urban-Desternik 35 Vurberk 13 Skupaj Ptuj 787 Dekanija XVII. Radlje ob Dravi Brezno ob Dravi 10 Kapla 20 Muta ob Dravi 40 Sv. Ožbolt 20 Radlje 65 Remšnik 40 Dekanija XXII. Šaleška dolina Skupaj Radlje ob Dravi 195 Bele vode 30 Dekanija XVIII. Rogatec Gor. Ponikva 24 Št. Ilj pri Velenju 50 Sv. Ema-Pristava 15 Št. Janž , 50 Sv. Florijan ob Boču 8 Šmartnj}-Velenje 140 Kostrivnica 42 Sv. Marija-Velenje 60 Rog. Slatina 106 Šoštanj 300 Sv. Peter Zavodnje 24 na Medvedjem selu 25 Skupaj Šaleška dolina Rogatec 100 678 Sv. Rok ob Sotli-Rogatec 10 Dekanija XXIII. Šmarje Stoperce 15 Žetale 18 pri Jelšah Skupaj Rogatec 339 Dramlje 100 Šentjur 270 Dekanija XIX. Slovenska Bistrica Kalobje 24 Ponikva 63 Črešnjevec 44 Sladka gora 50 Gor. Polskava 34 Slivnica 10 Laporje 30 Šmarje pri Jelšah 100 Majšperk 50 Sv. Vid pri Grobelnem 100 Makole 80 Zibika 20 Sv. Martin na Pohorju 70 Žusem 30 Poljčane 80 Skupaj Šmarje pri Jelšah Slov. Bistrica 130 767 Spodnja Polskava 50 Studenice 55 Dekanija XXIV. Velika Nedelja Tinje 31 Sv. Venčeslav, Zg. Ložnica 40 Sv. Bolfenk na Kogu 33 Sv. Lenart-Podgorci 85 Skupaj Slov. Bistrica 694 Sv. Miklavž pri Ormožu 92 Ormož 105 Dekanija XX. Slovenske Središče ob Dravi 60 Konjice Svetinje-I vanj kovci 25 Sv. Tomaž pri Ormožu 65 Čadram 80 Velika Nedelja 60 Sv. Jernej pri Ločah 56 Kebelj 90 Skupaj Velika Nedelja 525 Sv. Kunigunda 35 Loče 110 Dekanija XXV. Videm ob Savi Prihova 52 Slov. Konjice 270 Artiče 45 Stranice 40 Bizeljsko 105 Špitalič-Loče 22 Brestanica 102 Zreče 150 Brežice 110 Žiče 70 Dobova 82 Kapele 20 Skupaj Slovenske Konjice 975 Koprivnica 45 Pišece 43 Dekanija XXI. Stari trg Senovo 70 Sevnica 120 Dolič 60 Sromlje 20 Št. Ilj pod Turjakom 100 Videm ob Savi 148 Št. Janž-Dravograd 35 Zabukovje 20 Pameče 20 Zdole 30 Podgorje pri Slov. Gradcu 60 Razbor nad Loko 45 Razbor pri Slov. Gradcu 21 Sele 16 Skupaj Videm ob Savi 1005 Slovenj Gradec 110 Stari trg 40 Dekanija XXVI. Vuzenica Šmartno pri Slov. Gradcu 50 Sv. Anton na Pohorju 20 Skupaj Stari trg 512 Sv. Primož na Pohorju 10 Ribnica na Pohorju 80 Šempas 45 Lig-Marijino Celje 30 Trbonje 26 Štomaž 18 Plave 23 Vuhred 50 Vel. Žablje 25 Ročinj 50 Vuzenica 69 Vipavski Križ-Dobravlje 80 Možina Franc - Dobravlje 20 Skupaj Kanal 367 Skupaj Vuzenica 255 Skupaj Črniče 467 Dekanija IX. Kobarid Dekanija XXVII. Zavrč Dekanija IV. Dekani Bovec 45 Sv. Andraž-Leskovec 20 Breginj 40 Sv. Barbara-Cirkulane 50 Ankaran 35 Drežnica 65 Sv. Trojica-Podlehnik 30 Dekani 15 Kobarid 90 Sv. Vid pri Ptuju 57 Klanec 40 Kred 30 Zavrč 40 Osp 5 Libušnje 50 Predloka 10 Livek 30 Skupaj Zavrč 197 Škofije 30 Log pod Mangartom 24 Soča 20 Dekanija XXVIII. Žalec Skupaj Dekani 135 Srpenica 25 Galicija 60 Dekanija V. Dornberk Skupaj Kobarid 419 Goto vi je 60 Griže 100 Branik 57 Dekanija X. Komen Sv. Peter v Sav. dol. 100 Dornberk 90 Petrovče 74 Prvačina 24 Gabrovica 12 Polzela 120 Renče 62 Gorjansko 20 Žalec 80 Šmarje 21 Kobjeglava 30 Komen 70 Skupaj Žalec 594 Skupaj Dornberk 254 Opatje selo 36 Pliskovica 15 Skupaj škofija Maribor 18.819 Dekanija VI. Idrija Temnica 44 Veliki dol 20 KOPRSKA ŠKOFIJA Črni vrh 80 Godovič 45 Skupaj Komen 247 Dekanija I. Biljana Gore nad Idrijo 30 Idrija 180 Dekanija XI. Koper Biljana 30 Ledine 50 Gradno 21 Sp. Idrija 41 Bertoki 20 Kojsko 22 Vojsko 42 Dvori 12 Kozana 25 Zavratec 40 Izola 40 Kožbana 8 Koper 105 Medana 45 Skupaj Idrija 508 Krkavče 20 Šlovrenc v Brdih 15 Piran 30 Šmartno v Brdih 7 Dekanija VII. Ilirska Bistrica Minoritski samostan Piran 5 Vipolže 10 Portorož-Lucija 21 Hrušica 24 Sečovlje 10 Skupaj Biljana 183 Ilirska Bistrica, Sv. Jurij 40 Šmarje 10 Ilirska Bistrica, Sv. Peter 75 Dekanija II. Cerkno Jelšane 27 Skupaj Koper 273 Knežak 50 Bukovo 35 Podgrad 16 Dekanija XII. Nova Gorica Cerkno 38 Podgraje 30 Jagršče - Lapajne Marija 14 Pregarje 5 Banjšice 12 Novaki 30 Prem 35 Bilje 25 Otalež 17 Slivje 50 Bukovica 20 Šebrelje 22 Zagorje 29 Čepovan 36 Skupaj Cerkno 156 Grgar 52 Skupaj Ilirska Bistrica 381 Kapela 100 Dekanija III. Črniče Kromberk 45 Dekanija VIII. Kanal Lokovec 6 Ajdovščina 72 Miren 107 Batuje 35 Avče 20 N. Gorica 72 Črniče 35 Deskle 48 Ravnica 16 Kamnje 40 Gorenje polje 58 Solkan 40 Lokavec 50 Kal 13 Šempeter 60 Osek 22 Kanal 100 Trnovo 30 Otlica 25 Levpa 25 Vrtojba 70 Skupaj Nova Gorica 1691 Dekanija XIII. Postojna Hrenovice 150 Košana 48 Matenja vas 23 Pivka 60 Postojna 70 Slavina 90 Studeno 60 Suhorje 13 Šmihel-Dolane 35 Trnje 20 Ubeljsko 10 Skupaj Postojna 579 Dekanija XIV. Tolmin Dol. Trebuša 25 Grahovo 26 Kamno 23 Most na Soči 85 Podbrdo 34 Podmelec 40 Roče 10 Rut 13 Stržišče 15 Šentviška gora 42 Tolmin 216 Volče 35 Skupaj Tolmin 564 Dekanija XV. Tomaj Avber 6 Dutovlje 90 Lokev 30 Povir 35 Rodik 30 Senožeče 50 Sežana Tomaj Vreme Skupaj Tomaj Dekanija XVI. Vipava Budanje Col Goče Planina Podkraj 80 30 51 402 40 28 64 21 26 Podraga Podnanos Slap Šturje Štjak Ustje Vipava Skupaj Vipava SKUPAJ ŠKOFIJA KOPER RAZNA DRUGA POVERJENIŠTVA Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda Beograd Župnijski urad Krista Kralja Beograd Jan Alojz, Zagreb Marinič Alojzija, Zagreb Pile Ana, Karlovac Ribnikar Štefka, Reka Žagar Anica, Kamniška Bistrica Kotor Marija, Konjšica SKUPAJ RAZNA POVERJENIŠTVA VSEGA NAROČNIKOV ZA LETO 1979/80 Celje, 15. 6. 1979 60 82 54 120 21 12 95 623 6249 18 40 18 15 8 40 10 10 159 46.981 Pregled naročnikov sestavil: inž. Tone ŠTRAKL ZAHVALA, PROŠNJA IN VOŠČILO VSEM NAŠIM DRAGIM POVERJENIKOM, SODELAVCEM, UDOM IN BRALCEM SE OD SRCA ZAHVALJUJEMO ZA ZVESTOBO IN POMOČ. HKRATI JIH PROSIMO, NAJ NAM ŠE NAPREJ POMAGAJO KREPITI IN ŠIRITI SLOMŠKOVO KULTURNO IN KRŠČANSKO OZNANILO. ZA NOVO LETO 1980 VOŠČIMO ZDRAVJA, ZADOVOLJSTVA IN BOŽJE MILOSTI. CELJE, SEPTEMBRA 1979 MOHORJEVA DRUŽBA SPOŠTOVANI MOHORJANI na zalogi imamo še nekaj knjig, ki smo jih izdali v zadnjih letih v posameznih naših knjižnih zbirkah. Priporočamo vam, da jih nabavite, dokler so še dostopne. Mnogo naših knjig je namreč razprodanih nekaj tednov po izidu. Priporočite, prosimo, naše knjige tudi svojim znancem in prijateljem. Na zalogi imamo: Janžekovič: Izbrani spisi, 2 Janžekovič: Izbrani spisi, 3 Janžekovič: Izbrani spisi, 4 Janžekovič: Izbrani spisi, 5 Cajnkar: Očenaš Strle: Vera cerkve Garaudy: Človekova beseda Machovec: Jezus za ateiste Š. Steiner: Uvod v moralno teologijo Heisenberg: Del in celota TruhJar: Hoja za Kristusom Krajnc: Pogovarjamo se z Bogom Th. Chardin: Pojav človeka broš. din vezana din 120,00 Osterhuis: Tvoje upanje broš. din 150,00 170,00 je blizu 50,00 250,00 Adam: Smisel in podoba 190,00 220,00 zakramentov 80,00 120,00 Newman: Vodi me, 140,00 dobrotna luč 170,00 60,00 Wallace: Ben Hur 19,00 70,00 J. Mlakar: Spomini, 1 Haggard: Roža sveta 40,00 40,00 50,00 Perko: Verstva v Jugoslaviji 100,00 120,00 Rode: Živa verstva ■75,00 Robanov Joža: Preproste zgodbe s solč. planin 25,00 30,00 Th. Bovet: Mladi, 90,00 seks, ljubezen 50,00 vezana din 37,00 37,00 Vse razpoložljive knjige so izredno pomembne za vsakogar, ki želi vzeti v roke dobro branj^. ZNAMENJE je revija tistih slovenskih kristjanov, ki skušajo najprej svoje krščanstvo osvetliti kot svojo nujno in temeljito resnico ter ga potem avtentično živeti v naši socialistični družbi. ZNAMENJE skuša zato krščanstvo nenehno soočiti z evangelijem in z današnjim krščanstvom v svetu. Še posebej je občutljivo in odzivno za dogajanja v slovenski Cerkvi in družbi, pa tudi za pomembna dogajanja v svetu in vesoljni Cerkvi. Zato je ZNAMENJE nujno branje za vse, ki hočejo biti živi, zavestni, dejavni kristjani v našem času in družbi; hkrati pa za vse tiste, ki želijo spoznati usmeritve pokoncilske Cerkve. NA LETO 6 ŠTEVILK - 576 STRANI SODOBNEGA BRANJA, KI VAS BO POGLOBILO IN VAM BO DALO NOVO DUHOVNO RAZSEŽNOST Naročajte pri Mohorjevi družbi, p. p. 36, 63001 CELJE VSEBINA Bogoslužni koledar za leto 1980 s pregledom Luninih men, s podatki o vzhodu in zahodu Sonca in dolžinami dneva ......................4 Splošna oznaka koledarja za leto 1980 .... 28 Kolednik .................. . 29 Janez Pavel II. - papež presenečenj (Lojze Šuštar) ............................................30 Puebla in njen pomen (Rafko Vodeb)..........35 .Človekov Odrešenik' - prva okrožnica Janeza Pavla II. (Štefan Steiner) ......................38 Roke (France Lokar) ..........................42 Duhovni ekumenizem (Stanko Janežič) .... 43 Za pristno duhovnost (Jože Raj hman) .... 44 Biti odveč (Vekoslav Grmič) ..................46 Edvard Kardelj-Krištof (Stane Kovač) .... 48 O psihologiji samoupravljanja (J. Musek) ... 51 Pot domov (France Lokar) ....................53 V službi življenja (Lojze Šuštar)................54 Daritev (M. S. Abdijah) ........................57 Brez zavetja (Franc Jež)........................59 Oj Triglav moj dom (Jože Lodrant) ............65 Evangelij solentinamskih kmetov (Ernesto Car- denal) ..........................................68 Prezir (France Lokar) ..........................70 Pesnik Josip Murn (Jože Mahnič) ..............72 Večer (Josip Murn) ............................73 Sneg (Josip Murn)..............................73 Jesenska pesem (Josip Murn) ..................73 Jernej Kopitar (J. D.) ..........................74 Profesor dr. Valter Bohinec ....................76 Pavel Kernjak - trubadur kor. Slovencev ... 77 Vilko Novak....................................77 Anton Slodnjak ................................78 Matija Tome....................................79 Dr. Franc Sušnik ..............................80 Ivan Zoreč-Kotarjev Nane (J. D.) ............81 Čedermaci Beneške Slovenije (J. Kragelj) ... 82 Tristoletnica cerkve sv. Jožefa nad Celjem (Miloš Rybaf)......................................85 Krško, mesto ob Savi (J. P.) ....................87 Matevž Hace ..................................89 Mir (Josip Murn) ..............................89 Zgodovinar Josip Mal ..........................90 Ivan Matičič ....................................91 Ivan Stanovnik (nc) .......................92 Jožko Tischler (Jože Lodrant) ..........................92 Alojz Žumer (J. D) ............................93 Pesmi Barbare Kalan ..........................94 O nastanku kmetijstva (Jože Maček) ..........96 100 letnica Lipice (Milan Dolenc)..............98 Ljubi samega sebe! (Janko Bohak) ............103 Bolezen, trpljenje in smrt (Jurij Zalokar) . . . 107 Prelepi dar jezika (Mirko Mahnič) ............109 Zasnežena cesta (Barbara Kalan) ..............110 Demon poldneva ali kriza srednjih let (Janko Bohak) ........................................111 Hvala vam, dragi otroci (V. K.) ................115 Lep je jesenski čas (Lina Majer)................117 Črna kaplja (Lina Majer) ......................117 Skrivnost ženske (M. K)........................118 Zahtevni gostje (Drago Klemenčič) ............120 Do korenin (France Lokar) ....................124 Dvanajst potnikov v poštni kočiji (Hans Chri- stian Andersen) ................................126 V plohi besed (France Lokar) ..................127 Klaftrež (Miša Krašovic-Pertlova)..............128 Dva njena obraza (Cvetko Zagorski) ..........129 Poleg svetlega lestenca (Lina Majer) ..........132 V čakalnici (Jože Gregorič) ....................133 Ali se je mogoče ogniti infarktu? (G. K.) . . . 134 Življenjski ritem................................135 Rak, bolezen naše dobe (Miha Debevec) ... 136 Dolg in kratek spanec ..........................137 Pereča zdravstvena vprašanja (Eman Pertl) . . 138 Ali je kava nevarna (J. M)......................141 »Slovencev jezik potujčvavši...« (Zmaga Ku- mer) ............................................142 Kako sem se postaral ..........................145 Sposobnosti so odvisne tudi od drugih..........145 Stanovski zavetniki in priprošnjiki v sili .... 146 O zatiranju bolezni in škodljivcev vinske trte (Jože Maček) ................ . . 147 Merske enot ....................................148 Sončevi in Lunini mrki .!....................151 Vidnost premičnic- planetov ..................152 Seznam naročnikov mohorske redne zbirke po škofijah in dekanijah 1979-1980 ..............153 Cenik knjig ....................................159 Fotografije so prispevali: Marjan Paternoster, Jože Zadravec, Vlastja Simončič, Janko Tavčar. MOHORJEV KOLEDAR za leto 1980 - Uredil z uredniškim odborom Vitko Musek - Opremil Marjan Paternoster - Izdala in založila Mohorjeva družba v redni knjižni zbirki za leto 1979 - Korigirala in lektorirala Andreja Peček - Za založbo dr. Vekoslav Grmič - Tiska tiskarna DELO v Ljubljani - Natisnjeno septembra 1979