Anton Debeljak:
Spev zemlje ob suši.
J^uščavniki-travniki, niste se letos smejali,
ker krese med nebom in zemljo sovraštvo se črno —
tako so dejali starikavi kmetje.
Ne bomo v jesen to sejali, saj kleno bi zrno
se v tleh prelevilo v plevel nam in snetje.
Naš svet je ovilo pekleno prokletje,
pa najsi pojimo te s sragami, gruda,
znojimo se v ognju pripeke in truda
in najsi gnojimo s krvavimi žulji
ker srepa zažiga se mržnja med nebom in zemljo.
O zemlja je trmasta in ne upogne se zlepa. Če v noči nebo iz oblačnega žuga oklepa, obzorje naježi ko češljev zobovi se gosto, podobni okopom stric mu robovi z razkačeno hosto in celo okolje je žrelo, ki psovke mu bljuje. Nabrušene sulice smrek po planjavi pretijo nebesom, v pesti maščevalke grmovi tiščijo s togotnim se besom — ker divje ne splahtie sovraštvo med nebom in zemljo.
Kdaj rana v zahodu na svodu zazeva,
zateglo renčanje psic mrke nevihte se čuje,
režanje njih v hip je bežanje, o trenotku odbeglo.
In zemlji srce je ostalo zakrklo in mrklo,
nebo ni zjokalo se, jalov lc prapor vihrä brez odmeva
in škratelj bliskavice jezik rogaje Čez goro izteza —
Kedaj se med nebom in zemljo bo jeza, sovraštvo poleglo
«Ljubljanski Zvon" 10. 1911. XXXI.
Hči grofa Blagaja.
Roman.
Spisal Rado Murnik.
i?
\ / eliko dvorišče Blagajevega gradu je mrgolelo mož in konj.
Povsodi je vrvelo kakor v razgrebenem mravljišču, zlasti pa so se gnetli pažeti in hlapci pri konjušnici in okoli obeh Šatorov, ki ju je bil dal postaviti grof Majnard za tuje sluge. Ponosno so stopali lovci z venci na čepicah, v kratkih zelenih kamižolah, z lovskimi bodali v roženih nožnicah in s črnimi rogovi na zelenih motvozih preko leve rame. Vse vprek so kričali in kleli, se šalili in smejali. Ob pritličnih hodnikih so zbijali tesarji oder in ograjo za popoldanji turnir.
Krotki jutranji žarki so lili inedlordečo svetlobo na belo in sivo zidovje, koder ni bilo opreženo z bujnozelenimi trtami. Od prostornega balkona in od oken so viseli dolgi gobleni pod pisanimi zastavicami in cvetniki. Na steni pod prvim nadstropjem so pestreli ščiti gospodov, ki so se hoteli po obedu poizkušati v viteški bojni igri. Sredi dvorišča so oprode in hlapci držali, sedlali in krotili lovske konje. Jezdna oprava se je vsa lesketala v dragocenem okrasu. Zlasti so bile podsedlice, sedla in nahrbtne mreže na konjih kra-sotoljubnih jahalk potratno nakičene z dragulji, zlatimi čopi in obroči, s slonokostenimi rezbami in z ličnimi vezili; srednjeveške lepotice so se kaj rade postavljale z razkošno jezdno pripravo — celo nune so rabile pozlačena sedla in uzde.
„Haha, ovenčali so tudi vodnjak, vodnjak!" se je smejal vitez Ahac, ko je prišel za drugimi iz obednice. „O saneta simplicitas!"
Vitezi so držali damam železna dvigala in jim pomagali na konje. Po tedanjih pravilih lepega vedenja je morala gledati jahalka med ušesa svojega konja, zatorej nekoliko na desno. Salda na svojem temnosivem Tulipanu pa je zrla na levo, koder je krotil dolgi oproda Jošt Davolič s hudim naporom vranca Davorja. Šumno je sopel krasni svetlooki konj, hrzal, se vzpenjal in otresal dolgo grivo na gibkem vratu.
Ko ga je zajahal mladi Blaga j, se je takoj pomiril žebec, čuteč jeklene mišice svojega gospoda. Z mirnim, veselim nasmehom,
desnico ob boku, je sedel grof Majnard v globokem sedlu. Glavo mu je pokrivala zelena kapa, obšita s soboljino. Njegova rdečkasta suknja je bila od palmanske svile, ki je varovala telo baje bolje kakor oklep. Zlata verižica z velikim višnjevim safirjetn mu je visela okoli vratu in na prsih. Na rjavih škomjih sta mu bili prepeti zlati ostrogi s širokima kolescema.
Salda ga je motrila nepremično. Minil ga je bil prvi mladostni ogenj in vesela predrznost; moške poteze so kazale strogo mirnost, odločnost in samovoljnost. Videlo se mu je, da pozna pravo mero ponosa in samozavesti, ki ju more kazati mož, ne da bi odbijal in žalil drugih ali se jim zdel ošaben; videlo se je temu obrazu, tem očem, da bi utegnil biti strašen v svoji jezi.
Mignil je z desnico. Zatrobila sta dva lovca in ponehalo je vrvenje in kričanje. Na balkonu in ob oknih so mahali z robci grofinja Mila, komtesa Alijana, baronica Efranika Lcucnbcrgova, grof Krupski in drugi, ki niso hoteli na lov. Odhajajoča gospoda jim je odzdravljala in krenila proti velikim vratom.
Prvi je jezdil nadsokolar Jure Adlešič, žilav možak z obritim, trdim, kakor izklesanim obrazom. Sledila mu je lovska godba, umetniki s trobentami in bobnicami. Za njimi so jahali grof Majnard in gosti. Sokolarji in pesarji so bili že na vse zgodaj odrinili s sokoli in psi in tovornimi konji, ki so nosili preproge in vse potrebno za predkosilcc pod milim nebom. Za gospodo so se uvrstili hlapci z reservnimi konji in dolgimi drogovi, da bi pomagali sokolu, ako bi kateri padel s čapljo v močvimico. Vsi so veseli jahali skozi mračni hladni obok čez vzdižni most in takoj pod visokimi jagnedi pognali konje, da so zdirjali v vabljivo jutro.
Mehki, tihi vzduh je rahlo trepetal v solnčnem svitu. Izprva so jahali molče mimo vinogradov, mimo visokega žita in rjavih njiv, skozi hrastove in bukove lozice, mimo bornih selskih hišic in lesene cerkvice. Radovedno so gledale ženske in rdečelica belolasa deca za njimi. Dasi je bilo še rano, so že slutili vročino velikega dneva. Prah se še ni dvigal, zadrževala ga je jutranja vlaga. Tuintam je dehtelo po svežem senu, drugod pa je Še nepokošena trava valovala v lahnih valih s srebrnim bleskom. Mnogo sveta pod brdi je bilo pustega, neobdelanega. Ozka pot je vodila v samoto tihe divjave proti severu, koder so temneli za lahno paro ponosni gozdati Gorjanci.
Na vsakem klancu, na vsaki gorici se je ozirala Salda plemenita Frauensteinerjeva, da bi videla kje ogenj ciganskega tabora; ali uzrla ni niti najmanjšega dima. Zastonj je gledala tudi v mračni
pragozd; večidel sta brogovito in nepredorno trnje, drevje in grmovje kraj pota gosto prepletala srobotina in divji hmelj ter druge plezalke in ovijalke. Jahali so skozi Veliko Bukovje in javili pri Adlešičih na deželno cesto proti Metliki.
„Lej, lej, vitez Erazem pa le ne nosi mojega bodala!" si je mislil vitez Ahac, ki je v lovski katnižoli, preparani na prsih,in komolcih, nekoliko poševno sedel na svojem rumenkastem Žoltku. „Noče me dražiti, kajpada. In drži se tako čemerno in mrko, kakor bi jezdil v boj. Bog vedi, kaj premleva. Že dolgo ni bilo slišati ničesar sumnega o njem. Menda si jc prilisičil že dovolj in zdaj uživa svoj plen lepo tiho iti mirno. Pa kaj je to meni mar? Pomeniva se rajša kaj lepega z gospodično Odo!"
Ob ugodni priliki je pognal svojega Žoltka in jahal vštric nje na desni. Zdelo se mu je, da ga je radoživa mladenka izredno prijazno pogledala s svojimi živahnimi, radostnimi očmi. Veselil se jc tega in sklenil, da se bo trudil biti danes posebno šarmanten.
„Lov bo lep, baronesa Leucnbergova, samo malo prevroče utegne biti in presopamo," je rekel in se nasmehnil, zadovoljen, da je sprožil tako zanimiv pogovor. „Popoldne bo pa dež."
„Ali veste to tako gotovo?" je vprašala naglo in malo nejevoljno.
„Presneto je zala in bujna in rada se vojskuje s pogledi," si je dejal sam pri sebi ter se pohvalil na glas: „Zvezde poznam,
v
baronesa, zvezde in vreme. Ze več dni zaporedoma ni bilo nobenega oblačka na nebu, pa tudi pav je kričal ponoči. Dež pojde, toda takrat bomo spet pod streho na Blagajevem gradu. Dopoldne bomo pa lovili prav imenitno. Malo daleč je lovišče, ravan onkraj Kolpe; saj veste, da ima moj svak dosti sveta in gradov tudi na Hrvaškem. Le vedno ostanite blizu mene, žlahtna gospodična, z mano se boste zabavali naravnost izborno!"
Pogledala ga je osuplo, nato pa se mu je nasmehnila precej nagajivo.
„Odličen sokolar sem," je hitel hvaliti vitez Ahac sam sebe, „ne bojim se nobenega flandrijskega sokolarja. Skoda, da vam ne morem takoj pokazati svojega sokola Odiseja. Pravzaprav ni samec, ampak samica. Samice so mnogo bolje za lov, imena so jim pa navadno vendar moška, vrag vedi, zakaj. Moj Odisej ni z Izlandije tudi ne iz Norvegijc in ne z Danskega. V Gorjancih je doma, ali izučil setn ga jaz sam! Prinese mi iz zraka vse: prepelico, jerebico, šojo, srako, vrano, štorkljo, divjo raco in gos, fazana, dropa, žerjava,
laboda, čapljo, vse, vse. Ujel mi je že tudi zajca. O, kako nadarjen sokol je moj Odisej! — Ali mi daste tisti klinček, ki tako sladko počiva v vaših laseh?"
Iztegnil je roko, da bi sam vzel cvetlico; toda baronesa Oda Leuenbergova je zamahnila tako hitro z desnico, da se je ustrašil sicer jako hladnokrvni Žoltko in nenadoma skočil v stran.
„Oh, toliko da nisem cepnil raz konja!" se je gneval vitez Ahac natihoma. „Hu, kako pisano zna gledati ta punca! Tako mlada, pa že taka! Kadar bo stara, bo cela furija. Hvala Bogu, da sem jo spoznal o pravem času. Odslej bom zabaval rajši Ofmijo!"
V senčnati dolinici pod Plešivico so zagledali Blagajeve hlapce in tovorne konje; pripravljali so tam vse potrebno za mali obed po lovu.
„Kako se čuti, da je solnce že više!" je kliknil vitez Ahac tako, da ga je moral slišati njegov svak spredaj. „Ali bomo žejni v tej soparici, gospoda svetla!"
In žalostno je pogledal sodčke, hladeče se v praproti in travi. Toda grof Majnard je jezdil kar dalje. Med Krasincem in Pravotino so prebredli reko. Na hrvaški strani se je širila med dvema ovinkoma Kolpe in nizkimi brdi travnata ravnica proti severoizhodu. Tla so bila ponekod mehka, mokrotna, tuintam gosto pokrita z rumenim šašem in okrašena z žoltimi perunikami, mičnimi preslicami in zlaticami. Po zraku so plesali mnogobrojni komarji in se lovili elegantni kačji pastirji. Dišalo je po močvirni vlagi; na izhodu se je skrivalo pod visoko širokolisto rogozino in trstovino malo barje.
Pod topoli, vrbami in jelšami ob reki so čakali sokolarji na konjih, vsak svojega sokola na levi pesti, zavarovani z veliko in debelo rokavico od jelenjega usnja, ob boku pa torbico z mesom za ptiča. Dvema je viselo od pasu po dvoje belih golobjih peroti na vrvici za vabilo vračajočitn se sokolom. Hlapci so nosili okoli života na naramnikih štirioglate lesene okvire s priučenimi ptiči. Vsem sokolom so pokrivali oči usnjati okrovi z višnjevimi perjani-čicami. Pcsarji so mirili dolgouhe velikoglave pse iskače, ki so, skopčani sparoma, nestrpno cvilili, bevkali in vlekli za jermene na rdečih ogrljakih. Bajukov Miko, »pasji stric", je venomer rentačil nad njimi.
Grof migne. Rogovi zatrobijo in veselo zavriskajo lovci. Velika jata črnih vran se vzdigne in poleti preko brezovega loga čez Kolpo. Pesarji odvežejo tankonose iskače in jih spuste; veselo mahajo psi z repi, vohajo po tleh in po zraku ter izginejo v gostem zelenem
ločju in bičju. Z bučečim letom hiti vlak divjih rac proti lovski družbi, ali kmalu se obrne in beži na drugi konec močvirja.
Nestrpno čaka gospoda, da obrne nadsokolar svojemu konju glavo in jih tako opozori na čapljo. Nepremično sedi Jure Adlešič v sedlu, le drobne bistre oči mu begajo po ravni. Tedaj šine nekaj rdečkastega izza vrbovega grma.
„Lisica, lisica!" se oglasi mladi rjavopolti baron Lenkovič; ali danes ni nikomur nič do kosmate navihanke.
Med visokimi rogozi, osladi in trstikami se premikajo klasi in listi kakor šopi in zastavice. Nenadoma skoči nadsokolar Jure s konja in mu po prastarem običaju obrne glavo v smer, koder je uzrl čapljo. Nad bičjem se v vijakastih kolebih dviga velik belosiv ptič, moleč glavo in krake nazaj.
„Naglo Ahila nanjo!" veli grof Majnard in že pribiti sokolar z modrokrakim belkastim sokolom.
„Ahil je doma z Izlandije, domovine najplemenitejših lovskih sokolov," razlaga vitez Ahac ozkolični nežni baronesi Ofmiji Leuen-bergovi. „Podaril ga je grofu Majnardu kranjski vicedom Juri Rainer. Lahko rečem, da je ta ptič več vreden kakor grofov konj. Moj Odisej pa tudi ni dosti slabši!"
Nadsokolar odveže in sname Ahilu nožne jermene pa okrov in ga spusti z rokavice. Naravnost kvišku vzleti krasna ujeda; hladilni pihljaji vejejo v razgrete obraze, šumno udarjajo dolga, ozko urezana krila zrak in jadrno odnašajo sokola v višavo.
Tudi vitez Ahac spusti svojega ljubljenca. Toda Odisej, manj plemenit sokol, ne more naravnost kvišku, ampak le po krogih in ovinkih.
Čaplja leti že visoko proti Kolpi; sokola jo izkušata nadkriliti. Lovci zdirjajo čez dni in strti preko travnikov in jarkov proti vodi. V zraku vihrajo devojkam dolgi lasje in pisana krila, prhutajo gospodom široki rokavi, trakovi in perjanice, v divjem diru poskakujejo lovcem rogovi do tilnika. Sredi livade se ustavijo in, razburjeni od lovske strasti, zro z največjim zanimanjem kvišku.
Sokola sta blizu žrtve. Čaplja nagne kačji vrat na hrbet in moli dolgi rumeni kljun kakor ostro bodalo proti sovražnikoma. Kar se zakadi večji Ahil zviškoma vanjo in jo kavsne v levo perot. Takoj zadone lovske trobente in bobniče. Perje in puh pada počasi proti zemlji. Tudi Odisej se zaleti v čapljo, ali ona se mu ogne Čudovito spretno in ga zadene s kljunom pod perot.
„Vražja ribja tatica!" zakriči razjarjeni vitez Ahac. „Bcstia infernal is!"
Odisej jame fofotati v kolobarjih in pada. Vitez Doljanski ga prestreže in boža. V tem pa napada Ahil čapljo zviškoma vedno huje. In vedno iznova se glase trobente in bobniče. Vsi občudujejo nagle, drzne okrete, sunke in udare obeh ptičev. Čaplja napenja svoje poslednje moči, da bi vzletela nad sovražnika. Toda ovirajo jo poškodbe in naposled omaga v boju proti mojstru višav. Bliskoma se zasuka Ahil, zasadi sovražnici kremplje v hrbet. Perje in rdeče kaplje kapajo z višine. Zopet zapojo trobente in bobniče.
„Jo že ima, jo že ima!" zakliče širokopleči vitez Obričan in in maha navdušeno z baretom.
S hripavim grakanjem, podobnim gosjemu kriku, obupno re-pettiiči in pada čaplja pod svojim krilatim jezdecem. Zmagoslavno, s široko razpetimi perotmi sedi sokol na premagani sovražnici. Vedno razločneje vidijo gledalci njen rumeni kljun, majhno belo glavo s tremi dolgimi Črnimi peresci in črno liso med zlobnimi žoltimi očmi in tilnikom.
Že sta na tleh. Nadsokolar Jure da sokolu takoj mesa za nagrado. Nato ga zvabi na rokavico in mu natakne zopet okrov. V tem pa vrže sokolar s tovarišem mrežo na čapljo, jo previdno ujame za glavo, ji izpuli baršunastočrna peresa in jih poda svojemu gospodu.
„Lep, močan petelin je, bravo, Ahil!" de grof Majnard veselo in si natakne čapljina peresa na zeleno čepico.
Še marsikatero čapljo so spodili psi z obrežja in iz močvirja. Tudi plemkinje so spuščale svoje majhne, toda jako hitre sokoliče in se veselile lovske zabave celo z večjo vnemo kakor gospodje. Nekatere je že bolelo v tilniku, ker so gledale tako dolgo kvišku. Sokoli so ujeli petnajst čapelj. Tri mlajše je pomilostil grof; soko-larji so jih vzeli v mrežah domov, da bi jim nataknili na noge srebrne obročke z imenom Blagajcvim in datumom lova ter jih spustili. Eden najlepših sokolov se je nabodel na čapljin kljun in poginil; nadsokolar Adlešič ga je zagrebel s solzami v očeh kakor junaka. Ahačev Odisej pa je okreval prav kmalu.
Po lovu so se vrnili čez Kolpo. Trudni, prašni, opikani od komarjev, so prijahali v prijazno dolinico pod Plešivico. Sluge so pogrnili tla s preprogami, pažeti so prinašali jedi iz košar in usnjatih vreč. Vitez Ahac se je usidral blizu sodčkov.
Vsi so bili židanc volje, zlasti grof Majnard. Veselo so se svetile pisane obleke med gozdnim zelenjem, daleč so bili slišati gromki basi in zvonki soprani s meja joče se gospode in žvenketanje kozarcev. Grof Majnard se je pogovarjal največ z grofom Staro-grajskim, ki je iz navade vedno skomizgal z levo ramo. Vitez Ahac je pravkar hotel ponuditi pobratimstvo Nikoli Radoševiču, kar je pridirjal eden sokolarjev, ki so bili odjahali s čapljaini in sokoli naravnost proti domu.
„Kaj pa je? Kaj pa je?" kriči vse vprek.
Mladi sokolar Miko ustavi openjenega konja pred gospodom in sopiha: „Gospod grof . . . cigana! Zaklala sta srno."
„Kje?" vpraša grof naglo in jako rezko.
„V bukovju, blizu Bojancev."
„Ste ju prijeli?"
„Prijeli, zvezali oba, mater in sina. Ciganka se je branila ko divja zver. Fant se je upiral manj."
Salda plemenita Frauensteinerjeva se zgane in obledi... Zdajci ji blisne po glavi: „Čirikli je! Izgubljena je! Kaj bo, ako bo hotela rešiti sebe in sina s tem, da izda mojo nakano!"
„Mojega konja!" ukaže grof Blagaj.
11.
Uro hoda od Blagajevega gradu, v ozki dolini blizu Bojancev, sta čepela ono jutro ciganka Čirikli in njen petnajstletni sin Sonakaj (Zlato) ob skali za gabrovim grmom pod stoletnimi bukvami, dočim je jezdil mladi grof Blagaj s svojimi gosti proti Krasincu.
Sonakaj je bil vitek kodrolas ciganček z modročrnimi, otožno žarečimi očmi. Temno opaljeni obraz in roke mu je bilo opraskalo trnato grmovje in bodičevje. Skozi umazano capasto obleko se je kazala na premnogih krajih gola rjava koža. Igral se je z bilko pogozdne trave prosulje po sijajnobelih zobeh in opazoval življenje okoli sebe.
Zlate, rubinaste in smaragdne žuželke lezejo, živi dragulji, po redkih rosnih cvetkah, po nežnih mahalih samotere praproti, po rumenozelenem mahu, po koreninah in lišajasti suhljadi. Rdcčerjav metulj sede na beli cvet zajčje deteljice, se poguga, zatrepeta s pisanimi krili in odleti preko mrtvega bukovega listja, v zatišju na debelo nastlanega od vetrov pomladanjih. Pohlevno skrit kos poje dolge in lepe samospeve. Včasi mu odgovarja zaljubljeni zbor pre-
veselih ščinkavcev, sinic, penic, kraljičkov in grulečih divjih golobov. Bobna jim žolna, vsak dan v pražnji zeleni suknji, bobna neutrudno, ker jo hudo skrbi zaradi pravega takta. Daleč gori na polnočni strani žvižga sokol z otožnim tankim glasom nad pralesom. Pri-skaklja mlad zajec, obsedi na zadnjih nogah, striže z dolgimi ušesi in jo popiha v pustoto mrakotne goščave. Skozi zeleno streho visokodebclnih bukev spe solnce zlate iskre na usehlo listje in mah. Vzduh polni trpka vonjava gozdnih zeli, vlažnega mahovja in trohljadi.
Nepremično sedi ciganka ob skali, le črne oči pod ozko zraslimi obrvmi ji živahno begajo po okolici. Razmršeni lasje, ponekod pa tudi cape na prsih in ramah se ji svetijo od masti, ki ne diši posebno prijetno.
Iztienada poleti senca preko bukovih vrhov. Zadere se šoja.
Previdno dvigne Čirikli glavo — rahlo zazvene srebrnjaki na rjavem vratu.
Za grmovjem zašumi suho listje . . . izza debla se pokaže srna . . . postoji, pomoli glavo daleč naprej, voha nezaupljivo . . . stopa dalje po Ozki stezici, uhojeni od turov, medvedov, jelenjadi in srnjadi. Za njo in okoli nje stopica rdečkasta, belopikasta mladica.
Oprezno potegne ciganka dolgo zanko iz nedra, jo pripravi za met in se ne gane več. Lahna sapa ji pihlja v obraz.
Srna prihaja bliže, dviga glavo, nastavlja ušesa, se ozira in krene nato nekoliko hitreje po stezici.
„Veter je ugoden," se veseli Čirikli in oči se ji bliskajo poželjivo, divje ko gladni volkulji. Brezskrbna srnica skaklja naravnost proti njej ... Še trenotek počaka ciganka ... že vrže zanko, nategne motvoz. Živalca, ujeta za vrat, pade na mahovita tla. Stara srna priskoči in toži z žalostnim glasom.
„Danes bomo imeli dobro pečenko," de stara tiho. „Na, So-nakaj, tu imaš nož! Zakolji jo naglo! No, kaj se obotavljaš?"
Sonakaj vzame nož pa venomer gleda srnico, ki boječe izteza šibki vrat, obrača nežno glavico in drgeta v zanki. Skoraj človeški izraz smrtnega strahu trepeta v teh obupnih, obtožujočih očeh.
„Mati, ne morem."
„Ali se ti smili? Pojdi no, pojdi! Ti mi boš lep cigan. Daj sem !"
Ciganka poklekne k srnici in ji zasadi ostri nož globoko v prsi.
„Vidiš . . . tako se mora ..."
Mala srna zadrhta, po njeni dlaki in po mahu rdi in se peni ozka lisa. Telesce sunkoma zatrepetava v smrtnih krčih. Že hrome
noge, življenje beži iz mladega bitja. Od okrvavljenega noža se kadi redek dim . . .
Sonakaj se priplazi, ogleduje mrtvo trupelce in pogladi mehko pisano dlako. Tako žal mu je ljubke zale živalce.
„Kajne, rajši bi se igral ž njo?" mu očita mati in obriše nož ob mahu. „Le počeni za skalo! Zdaj ujameva še veliko/
Počasi se bliža stara srna, sklone glavo in liže svojo ljubljeno mladico. Ciganka se dvigne zlagoma, da bi zopet zagnala zanko; toda srna oaskoči bliskoma iz njene nevarne bližine.
„Pa pojdiva!" veli Čirikli ter spravi nož in zanko. „Nemara pojde stara za nama; blizu našega tabora nam ne uide več."
Ciganka zadene plen na ramo in odide s sinom po ozki stezi navkreber, koder gledajo krive korenine iz tal in delajo prirodne stopnice. Stara srna jima sledi oddaleč... Ko pa prideta mati in sin na širjo gozdno pot, zaslišita nenadoma zamolkli topot konjskih kopit.
„Šun kuti — paledža, mro čavo!" (Poslušaj malo — nazaj, moj sin!) zašepeta ciganka, vrže srnico pod gost grm, leže na tla in potegne sina za sabo. Že se bližajo jezdeci.
„Mati, beži ti! Naj ujamejo samo mene!"
„Le skrivaj se, nevesta hudičeva!" zakriči nadsokolar Jure Ad-lešič, ki mu niha velik cvet močvirskega belega lokvanja nad kapo. „Videli smo te dobro in pse imamo s sabo. Le skrivaj se, neumnica tatinska!"
Razjaha konja in zgrabi mladega cigana.
„Pustite naju!" prosi Čirikli trepetaje. „Pustite naju, žlahtni gospodje lovci! Saj nisva storila nič hudega!"
„Nič hudega?" zarentači nadsokolar. „Misliš, da nisem videl mlade srne na tvojih umazanih plečih, žlahtna gospa ciganka? No, grof Blagaj ti že pokaže, po čem je njegova divjačina. Le čakaj, pečenka satanova! Poglej, kako pripravno mole bukove veje preko pota! Ne bo dolgo, pa bosta visela ti in tvoj sin z njih in razveseljevala zlodeje sredi pekla!"
Kakor ljuta risa napade ciganka nadsokolarja, da otme sina iz njegovih rok. Še dva sokolarja skočita s konj in pomagata svojemu načelniku. Čirikli vpije in se brani na vse kripije.
„Vražja baba!" zakriči Jure, ko ga ugrizne Čirikli v palec. „Zdaj mi je pa že dovolj!"
Nanagloma zasuče ciganko in ji stisne roke na hrbtu. Nato privežejo mater in sina k dvema debloma. Nadsokolar potegne zabodeno mladico izpod grma in jo položi poleg ihteče ciganke.
Sedaj ugleda tudi staro srno, ki stoji ob širokem deblu kakor ulita iz brona.
„Aha, oni dve srni sta, ki sta ji preplašila naša dva ubegla psa, da smo ju komaj sklicali nazaj," de Jure. „Grof jc ukazal, da mu neutegoma naznanimo vsako lovsko tatvino in vsakega lovskega tatu. Miko, ti si najmlajši — jezdi nazaj in javi gospodu, kakšna dva imenitna ptička smo ujeli sredi gozda!"
„Izpusti naju, ljubi, dragi gospod lovec!" jame iznova prositi Čirikli z jokavim glasom, ko odjaše mozoljasti Miko. „Molila bom vsak dan zate in za tvojo drago ženo in tvoje nedolžne otroke."
„O kajpa!" se ji roga nadsokolar. „Pač mnogo bi zalegla tvoja molitev! Sicer pa nimam ne žene ne otrok. Haha, prijatelji, ali ste že slišali, da bi molila ciganka za koga?
„Še zase ne," se grohotajo sokolarji in ugibajo, kaj ukrene grof s tatova ma.
Čirikli umolkne in gleda zvezanega sina. V mislih prebira naj-ganljivejše besede, da omeči ž njimi grofu srce. In blagodejen up opaja mučeno dušo materino.
Naposled prijaha grof Majnard in za njim vsa gospoda, ki se je udeležila sokolovanja.
Ko zagleda Davor cigana, jame nemirno plesljati, širi nozdrvi, voha in sope šumno, otresa lepo grivo, grize žvalo in noče dalje. Grof ga izpodbode z obema ostrogama — konj odskoči in se vzpne na zadnji nogi. Nadsokolar ujame uzdo ter gladi in miri trepetajočo žival.
Radovedno gledajo Blagajevi gostje ciganko, njene pisane cape, njene rdeče in zelene kroglice v črnih laseh, njene dolge uhane s steklenimi biseri, njene nize s pisanimi kamenci, sobovi in src-brnjaki okoli vratu.
„Usmili se naju, presvetli gospod!" hiti prositi Čirikli. „Pri-zanesi nama! Nikdar več naju ne bo v tvoje gozde. Bodi usmiljen, presvetli grof! Usliši ponižno prošnjo uboge matere! Ukaži, da naju izpuste! Bodi milostiv!"
„Pa še tako mlado srno!" se razjari grof. „Privežite oba k sedlu! Ženite ju na grad!"
„Milost, presvetli grof, milost, presvetli knez!" kriči ciganka venomer.
„Prosite za naju, lepi moji gospodje, oj, prosite, lepe moje prežlahtne gospe, prosite za ubogo nesrečno mater in njenega sina, prosite grofa za naju, dušice božje, dušice zlate ..."
Toda zastonj išče Čirikli sočutnega izraza v tujih obrazih; v vseh očeh vidi le plaho ali sirovo zvedavost.
Molče, s temnim obrazom odjaha grof Blagaj vštric grofa Starograjskega in za njima druga gospoda.
„Jaz bi obesil tatinska potepuha kar tukaj! godrnja Jure Adlešič in nadzoruje hlapce, ko privezujejo cigana, vsakega k drugemu konju na sedelni glavič. „Molči, baba! Kdo te bo pa poslušal? Ušesa me že bole od tvojega javkanja. Miko, ne pozabi srnice! Naprej fantje!"
Kmalu prijezdijo iz hlada. Ob gozdnem robu stoji srna in žalostno gleda za četo, ki odnaša njeno mladico... In kakor solza se sveti živali nekaj v vlažnih očeh.
Čimdalje tem huje pripeka solncc. Oprašeni so trava in grmovje ob poti, divji hmelj in plotni slak ob mejah; rose ni več. Okrog in okrog na belomodrem obzorju se pomaljajo izza slovenskih in hrvaških goric in gora čudni kolobarjasti oblaki, podobni belemu drevju. Zdi se, da jih počasna sapa dviga z velikim naporom polagoma više in više. Včasi sunkoma zašumi po brezah, po topolih. Jezdeci jašejo večidel po stranskih potih in po trati, da se ognejo hudemu prahu.
„To ciganko sva videla s hlapcem Markom že pred dobrim tednom," de vitez Ahac baronesi Ofmiji. „Pa je kar izginila, kakor bi jo bila pogoltnila tla."
„Odkod neki prihajajo ti čudni ljudje?" vpraša baronesa.
„Iz Egipta," se odreže vitez Ahac važno in zadovoljno, da more zopet zabavati svojo gospodično. „Ko sta Jožef in Marija z malim Jezusom pribežala pred neusmiljenim kraljem Herodom v Egipct in hotela zajeti vode iz Nila, so ju zapodili pradedje ciganov. Zategadelj jih jc kaznoval Bog: razgnal jih je, da se njih potomci še dandanes zaničevani, sovraženi, preganjani potikajo in klatijo incd drugimi narodi in blodijo brez miru križem sveta, povsodi tujci, nikjer doma."
„Ali imajo kaj vere?"
„Do vere jim je kaj malo, ali celo nič. Cigani so si zgradili cerkcv od slanine in požrli so jo psi, pravi pregovor."
„Kaj namerava grof Blagaj z ujetnikoma?" je sama zase ugibala Salda plemenita Frauenstcinerjeva, jahaje z bratom Erazmom pred baroneso Leuenbcrgovo in vitezom Ahacem. „Postave so stroge. Za malenkost kaznujejo tatove s smrtno kaznijo. In kaj še le cigane! Čirikli bo izkušala rešiti sebe in sina po vsaki ceni. V smrtnem
strahu utegne izdati moj naklep, jim pokaže cekine, jim pokaže podzemeljsko jamo pri Kolpi . . . Mogoče, da se tega ne spomni sama? Ali ne bi bilo dobro, da se ji skrijem? Doslej me še ni zapazila... Toda ne! Kdo verjame ciganki? Saj rečem lahko: Cekine je dobila drugod, jamo je našla satna, načrt si je izmislila sama, da bi otela sebe iti fanta. In naposled ... saj imam beneški prstan! Vsekako pa jo moram umiriti. Bodi, kar bodi! Kdo bo mogel slutiti kaj slabega, ako privoščim zbegani revi nekoliko tolažilnih besedi?"
Ustavi svojega Tulipana in se skloni k ciganki, privezani na dolgem jermenu ob sedlo grajskega hlapca.
„Nič se ne boj!" ji veli prav na glas. „V gradu poprosim zate gospo grofinjo."
„Bog ti povrni, dobrotnica!" vzdihne Cirikli in jo pogleda hvaležno. „Bog daj zdravje in srečo tebi in tvojim potomcem!"
„Kako ste usmiljenega srca!" pripomni naglo vitez Ahac. „Oprostite, da jezdim po senci vaše lepote!"
Salda mu ne odvrne ničesar in požene svojega konja zopet zraven Erazmovega.
„Kako pa vam je kaj ugajal današnji lov, gospodična plemenita Fraucnsteinerjeva?" jo vpraša vitez Ahac prav prijazno. „Prosim, izvolite odgovoriti svojemu vedno vdanemu slugi!"
„Meni sploh ne ugaja lov, kjer hujska človek žival na žival. Pomilovanja vredni so sokoli in Čaplje."
„Kaj pravite?" ostrmi vitez Ahac. „Ne ugaja vam sokolovanjc? In smili se vam čaplja, ki pomori toliko žlahtnih rib, pogoltne toliko iker in ptičjih jajec? Čudno, čudno! Nemški cesar Friderik Rdeče-bradec, njega sin Henrik Šesti in veleomikani vnuk Friderik Drugi so bili navdušeni sokolarji. Cesar Friderik Drugi je spisal celo učno knjigo o sokolarski umetnosti ... de arte venandi cum avibus, in njegov sin Manfred, kralj sicilijanski je dodal imenitnih razlag. In ta cesar piše, da je sokolovanje plemenitejše in dostojnejše nego drugi načini lovski . . . caeteris venationibus nobilior et dignior!"
„Ni vsaka reč hvale vredna, in najsi jo visoko ceni kakšen kralj ali cesar," mu ugovarja Salda živahno. „Kako neusmiljeno ravnajo s sokolom, da ga ukrote in da se privadi ljudem, konjem in psom. Stradati mora po cele dni in po cele noči ga gugajo v visečih obročih, da ne more spati. Tako zatro ponosnemu ptiču lastno voljo in vadijo izmučenega, napol blaznega siromaka. Prav taka je pri jelenji gonji. Kakor love pri sokolovanju pravzaprav le sokoli, tako love pri jelenji gonji pravzaprav le — psi. Psi vzdignejo
žival, jo preganjajo, ujamejo iti ustavijo. Lovec jo samo zakolje. Mesar! In pomislimo: petdeset do šestdeset psov, prav toliko konj, okoli trideset konjskih hlapcev, bogve koliko lovcev in lovskih hlapcev — vsa ta vojska se peha marsikaterikrat celih šest do osem ur, da ustavi enega samega izbranega jelena! Pa kaj še to! Včasi se že napol mrtvi jelen vendar še obrne proti psom. Gospodar se ne upa bližati nevarnemu rogovju, ne upa se poriniti jelenu noža v srce. Od zadaj — zavratno — se priplazi hlapec in prereže ubogi, malone do mrtvega upehani živali kite nad zadnjima kolenoma. Ali ni to podlo? In zdaj se ojunači gospodar lova in zabode docela onemoglega, ugnanega jelena, mesar! Kaj mesar — živoder, živoder! Ali je to viteško? O — in vsi mu čestitajo, trobijo in kriče navdušeno. Sramota! Neumnost!"
„Kaj takega se dogaja le redkokdaj," oporeka vitez Ahac.
„Jako mnogokrat!"
„Gospodična plemenita Frauenstcinerjeva je huda protivnica
lova."
„Takega lova pač. Usmiljen bodi človek do živali, tudi lovec! Ne muči naj divjačine! Dostojno, pošteno se bojuj ž njo, sicer ni prav čisto nič boljši od konjača!"
„Gospodična Salda menda tudi ne more gledati, kadar koljejo piščanca," jo zbada vitez Doljanski. „Obira ga pa le rada. Kajneda, haha, haha!"
Vsi v bližini se na glas zasmejajo zabavljivki lova. Vitezu Ahacu žari obraz od veselja.
Salda pa ga pogleda zatiičljivo in de: „Gospod vitez, uplenila sem s sulico in samostrelom več jelenov in srnjakov nego vi. Ali sama, sama! In ne napol mrtvih, upehanih živali!"
Veseli vitez jo hoče pravkar vprašati, zakaj se je udeležila sokolovanja, ko prijezdarijo skozi vas. Pri vseh vratih in oknih gledajo možje in žene z otroki v naročju, žugajo s pestmi in vpijejo, kar jim utrpe grla: „Le dajte ju, le dajte ju! Obesite oba cigana! Goljufa! Tatova! Požigalca! Tolovaja! Na vešala obadva!"
Čirikli jih meri s prezirljivimi pogledi, Sonakaj gleda venomer
v tla.
Gospoda požene konje in kmalu dospe pod jagnede pred gradom. Vratar Mate Hudak zatrobi in hiti odpirat. Dvanajst grajskih kopjenikov se postavi v dveh vrstah na vzdižni most nad rovom. Na dvorišču razjahajo jezdeci konje in jih oddajo hlapcem. Le Salda ostane v sedlu in dirja proti vratom pod balkonom . . .
V kotu blizu velikih grajskih vrat stoji steber, debel, močan, obit z jeklenimi pločami; na gorenjem koncu je pribita železna spona.
Tjakaj tirajo hlapci oba cigana. Ko zagleda Sonakaj strašni kol, zatrepeta po vsem životu... Tudi ciganko obhaja smrtna groza in ji široma odpira oči, osolzele, polne strahu. Vprašujoče zro gospoda in sluge na grofa Blagaja.
„Marko, bič!"
Veliki, plečati Matkovičev Marko priteče z dvojermenskim bičem, prepletenim z jeklenima strunama. Ko uzre ciganko, se zgane in si želi, da bi bil onostrati devete gore. Kar skeli ga roka od biča.
„Vklenite fanta!"
Hlapci prerežejo mlademu ciganu vezi na rokah, mu strgajo luknjasto suknjo raz život in mu vklenejo roke v visoko spono, tako da komaj stoji na prstih.
„Pustite ga!" obupno zavrisne ciganka, se zgrudi in poljubuje tla pred grofom. „On je nedolžen. Kriva sem jaz! Jaz sem zabodla srno. Jesti nismo imeli ničesar. Usmili se, grof presvetli, usliši prošnjo revne matere, knez presvetli, in Bog ti daj srečo in zdravje in slaven bodi tvoj rod vekomaj! Pusti mojega sina, kaznuj mene!"
„Ti prideš druga na vrsto. Marko!"
Marko pristopi, popravlja nekaj na biču . . .
„Bičaj!"
Zažvižga po zraku, pade po golem dečkovem truplu. Sonakaj stisne zobe, prestrašeno gleda nazaj, iskajc pomoči, rešitve. Ali nobenega glasu ni iz njegovih ust; zatajuje se zaradi matere.
„Bičaj ti, Jure! Močneje!"
Marko odstopi naglo in da bič mlajšemu tovarišu. Jure si zaviha rokave, se razkorači in jarne udrihati. Bolestno stoka in ječi Sonakaj. Po nežnih plečih mu vzkočijo krvave podplutbe, ternno-rdeče kaplje polže po hrbtu in lijo na beli pesek.
..Bičati ju bo dal do smrti," pravi nekdo med gledalci.
„Nehaj!" hrope ciganka. „O mro čoro čavoro! (O moj ubogi otrok!) O mro devla! (O moj Bog!) O mro devla!"
Oči ji planite v divjem ognju, obraz ji gori v onemogli jezi, glava buta ob kamenje, pene ji bele ob ustih. Pekel v očeh, pekel v srcu, škriplje z zobmi iti preklinja v cigatiŠčini rod, grad in prijatelje grofa Blagaja.
„Stoj, Majtiard!" zakliče zdajci stari grof Felicijati in hiti z Milo, Alijano in Saldo proti gruči. „Prizatiesi jima!"
„Lepo prosim, ne ga več!" zazveni, zadrhti detinji glas komtese Alijatie, ki proseče povzdiga obe roki proti grofu Majnardu. Čisto drugačen, čisto tuj, tako strašen se ji zdi njen oče.
Kakor tigrica svoj plen, gleda ciganka hčerko grofa Blagaja. Alijana se ustraši teh divje plamtečih oči, se privije k materi in se spusti v jok.
„Odklenite ga !" veli grof Majnard z jezno nagubanim obrazom. „Ali zapomnita si dobro: drugič ne bo nobene milosti. Poberita se!"
Odklenejo mu spono in oproste tudi mater. Oslabel od strahu, od naporne stoje na prstih in od neusmiljenih udarov, omahuje in se opoteka deček tako, da ga mora podpirati mati. Poljubi ga, boža in tolaži. Ogrne mu suknjo in mu mane premrle, otekle roke.
„Tako sem truden, mati!" toži Sonakaj. „In vrti se mi v glavi . . . Vode, mati, vode!"
„Le potrpi, da prideva do gozda, ljubček moj! Tam je vir; tam so zdravilne zeli; tam ti ohladim rane. Le kar proč, proč!"
Vsi gledajo tiho za njima. Nenadoma se obrne ciganka in njene divje oči se srečajo za trenotek s Saldinimi, ko krikne hripavo: „Mee avaha!"
Salda zadrhta komaj vidno in skrije • obraz za svojo pahljačo. Le ona razume cigankine besede: „Mi pridemo!" Opaja in omamlja jo besno, blazno veselje . . .
„Maščevalnost bo vnemala ciganko bolje kakor moji cekini," se raduje natihoma. „Ha — grof Majnard, ti sam mi pomagaš ob izvršitvi moje nakane!"
Še enkrat se obrne Čirikli in zavpije, da se preteče razlega pod obokanim izhodom: „Mee avaha!"
QB
□so
Fr. Albrecht:
Najino slovo.
V verzih je moja ljubav skrvavela, v verzih je moja bolest izgorela, zdaj car moje duše ponos je in mir. Zadnji smehljaj. Ti ga nisi umela — Nisi umela, kako se odela je duša v molčanje in nemi prezir?
Naš narodni boj v nemškem slovstvu.
Spisal dr. Janko Lokar.
(Konec.)
as deutsche Leid", nova priča, da ni Bartsch pripovednik, je nadaljevanje romana „Zwölf aus der Steiermark". Vsebina mu je boj od Slovencev zatiranega spodnjestajerskega nemštva za svoje pravo. Tudi ta roman je himna lepoti spodnje Štajerske, sicer pa pesniška spremnica Roseggerjevega oklica.
Goethejev „Faust" je vzbudil Bartschevega junaka Erazma Jurija Botzenhardta v gozdni samoti Pohorja, kjer je bil gozdni praktikant pri nekem velikem posestniku gozdov, da si je zaželel sveta in življenja. Izprosil si je pri oskrbniku nekaj prostih dni, si vzet nahrbtnik in dežni plašč in se podal v Dravsko dolino. Prišel je v Maribor in poslušal v gostilni meščane-politike, kako težak jim je boj s prodirajočim slovenstvom. Kajti Nemcev nesreča je, da so prodrli s svojo kulturo dalje kot s plugom. Zdaj pa obdaja njihova mesta Slovenec in Nemec je prisiljen, jemati iz njegove srede vajence in posle. A vajenec postane pomočnik in mojster, slovenska dekla pa njegova žena. Pri teh pa ima omahujoči slovenski delavec oporo, da si ohrani jezik. Tako poplavlja voda slovenskih kloak nemška mesta . . .
In Juriju se je krčilo srce. Slovenski kmet sicer še ni poznal sovraštva do Nemcev, a slovensko izobraženstvo: duhovniki in zdravniki, odvetniki, trgovci in uradniki — vsi so goreli tega gneva. Bil je pretresljiv pogled! Slovenec si je osvajal nazaj svojo zemljo, kjer je gospodoval še pred sedemsto leti. A Juri je vzdrhtel: „Osvajanje l Kakšno osvajanje je to v primeri z nemškim prodiranjem pred tisočletjem! Takrat je prišel Nemec s sv. pismom in s pesmijo Nibelungov v roki, s pesmijo ljubezni (Minnesang), s harfo, z go-slimi iti z junaško pesmijo. Trebil je gozde, sušil močvirja, zidal svctlobelc grade in cerkve, obdajal mesta z zidovjem in kot bog prinašal s seboj kipeče življenje. Od zgoraj, s stališča osvobojenega, prostega moža si je osvojil deželo kot arhangel Mihael, ki privihra iz oblakov nad zmaja. Ta rod se pa plazi iz globin strupenega črta na naš život in nam zadira od zdolaj bodalo v čreva. Mi Nemci stavimo s svojimi dvanajstkrat večjimi davki šole, v katerih se vzgajajo naši sovražniki. Ah, ko bi mogli obdržati to zemljo, samo to
„Ljubljanski Zvon" 10. XXXI. 1911.	38
štajersko zemljo! Poleg južne Tirolske je edini kos juga, ki si ga je umelo priboriti večno nemško hrepenenje po milejšem solncu. Do modrih valov Adrije! Ne, samo do Drave, samo do Drave!"
„In Celje?" je vprašal Botzenhardtov prijatelj Himmelmayer, godec in ljubitelj deklet, ki je znal uživati življenje. „In Ljubljana? In Brežice in Novo mesto in mnogi drugi otoki, ob katere se zaganja slovanska povodenj in jih trga kos za kosom, vsak otok naš Helgoland, a tak z življenjem petdesetih ali sto let?"
„Ljubljana je že izgubljena in pogoltnjena," je rekel Juri otožno. „V Celju bodo postavili slovensko gimnazijo. Potem bodo rasli tudi tam in polnili mesto oni le za gotove svrhe izobraženi ljudje, katere so učili sovraštva in zavisti kot višek življenja, kot dušno hrano poleg mnogo hvaljenih praktičnih strok."
In Juri jc krvavel „za divjo lepoto dolomitnih (!) čeri tam v kotu med Štajersko, Kranjsko in Koroško, ki so tako osamele, pozabljene in zapuščene, ker se kuha nad njimi sovraštvo, in tako mamljivo lepe, da je postal njihov raziskovalec, Nemec časti in duše, rajši Slovan, kakor bi se bil odrekel tem čarobnim višinam.1 Kajti v resnici, slovenska zemlja je tako bogata kakor duša slovenskega naroda, a obe sta še neodkriti, kakor je bil dolgo otok Taheiti. Kdor se jima je namreč približal, je sprejel jezik in šege srečne, nedolžne skromnosti one od sveta oddaljene dežele blaženih."
„Še so bele hiše na teh višavah nemške!" je vzkliknil. „Kdo pride, da ohrani lepote polno življenje? Ali naj umre ta čudoviti svet, ko smo ga šele našli? Pridite vsi, ki ste siti težav trga, hrupa mesta in zmot družbe, in se naužijte čudovitega miru teh vrhov! Nemci, ne pustite si vzeti paradiža odpočitka, dežele sanj vseh doma željnih, solnčne južne Štajerske!"
Kako mamljiv je čas cvetja trt v tej brezkrajni pokrajini!
„Spodnještajerska zemlja je akord, harmonija svetovnega bitja.
Celo na brezkončnem morju ne vidi oko dalje, kakor bi hodili na zemlji pet, osem, deset ur. Potem se upogtie jeklena krogla pogledu v trdem matematičnem zakonu. Ti griči počitka pa leže na dnu amfiteatra gora, ki se vzdigajo od poletne višine škrjančka do grozno samotnih višav orla in večnega snega. Božanstvo ne zakriva obraza za upognjenimi pleči, ampak obdaja človeka z razgaljenimi prsmi, dviga okrog njega roko in gube oblačila in mu kaže v daljni, daljni, v modrini se izgubljajoči daljavi bronasto čelo svoje najvišje neizprosnosti ali enoličnost svoje ravni.
1 Tu ima v mislili Friscliaufa.
Vsak teli spodnještajerskih gričev, vsak spodnještajerski dvorec ima, kar imajo v vrhoviti Švici komaj posamezni oblagodarjeni vrhovi: brezkončnost, najblaženejši preliv sijaja največje modrine v navadno, žgočega hrepenenja poln, za živa zamrli, devetkrat zarisani pianissimo daljine.
In nad vsem tem plava nežni vonj trt, kateremu primerjaš lahko le rezedo, samo da dehti zlata se tresoči, prašeči se cvet trte v še jasnejšem, čistejšem razpoloženju. Ne tako žalostno in vendar nikdar predrzno. Lahek, kratek, neizrekljivo ljubek sen prihodnje moči, opojen za najfinejše, najrahlejše živce človeka.
O ti mamljivi, silno nežni in kratki čas cvetja trt v štajerski neskončnosti !"
Da bi jo pridobili za nemštvo, so se združili Himmelmayer, Botzenhardt, Prehn in Rencel v kvartet in sklenili prirejati koncerte z nizko vstopnino, katere del so namenili za obrambno delo ob žalostno izjedeni jezikovni tneji. V tistem času so bili namreč ustanovili Nemci dve obrambni društvi. Eno je imelo namen, zidati nemškim manjšinam šole, drugo, pomagati „ogroženim" bratom na jezikovni meji v gospodarskem oziru. „Da war, in kleinen, schwer ringenden Anfängen noch, Arbeit in edelster Bedeutung, und diese beiden Bruderschaften, deren tätige Mitgliedschaft allein ein (!) Adcls-brief für jedes deutsche Herz bedeutet, sie linderten und heilten die große fressende Krankheit des Volkstodes an bedrohter Sprachgrenze, sie dämmten und schirmten mit ihren schwachen Kräften und taten Arbeit für Millionen Gleichgültige. Sie nahmen es zwischen ihre treuen Hände, um es zu ersticken und zu zerbrechen, das deutsche Leid."
In to gorje je peklo Jurija. Z Dortjo(!), svojo ljubico, preprosto hčerjo slovenskih viničarjev nad Mariborom, je zbežal v malo, zidano čuvajnico vinograda. Vžgala sta ogenj in poslušala srce ob srcu jezo vetra, padajoči dež, škripanje malih veznih vrat in zaklopnic oken. Če jc ponehal vihar in trkal le dež, je slišal Juri globoko šuštenje, ki ga je pripisoval ognju.
„Ne," je rekla Doroteja, „to je dravski zvon."
„Kaj je to?" je vprašal 011.
„Pripovedovala ti bom, a se mi ne smeš smejati. — Blizu tam, kjer teče meja med Štajersko in Koroško, stoji na skali nad Dravo cerkvica Marija na Kamnu. Imela je lep zvon, z mehkim in s tolažečim glasom, kakor bi pela majka večerno pesem. Kupili so ga Slovenci. V cerkvi pa so bile tudi orgle, ki so pele krasno
38*
kakor zbori izveličanili, kadar časte Boga. Podarili so jih Nemci. Zvon in orgle so bile duša okolice. Prvi je opominjal ljudi in jih vabil v hram miru, druge pa so jim pravile o veliki božji skladnosti, od katere nimamo na zemlji ničesar razen godbe. A pred tristo leti jc živel hudoben župnik, ki je prigovarjal svojim župljanom, naj prodajo nemške orgle, ker imajo druge na vasi, v Vuzenici. Za denar si naj kupijo pušek in tolkačev. Takrat je namreč divjal boj med kmetom in gospodom. Tako so peljali orgle po Dravi proti Ptuju in jih prodali tam nemški cerkvi. Ko je prijel tisti večer stari učitelj, kateremu so bile orgle edina tolažba v onih nemirnih časih, solzeč se za vrv zvona, da bi zvonil angelsko češčenje, ni dal zvon glasu. Starec jc vlekel močneje in naposled z vsemi močmi. Tu se je zazibal zvon, se iztrgal v obupu vezem in skočil pojoč v loku skozi okno zvonika v Dravo — iz hrepenenja po orglah. In zdaj se vali ali pa plazi kakor velika želva na dnu zelene reke proti Ptuju, srčno žalujoč za prodano harmonijo. Tu ga zadržuje kaka skala, tam kako potopljeno drevo ali se pa napolni z lenim peskom, da mora molčati in je prišel v naših dneh šele do Sv. Ožbalta nad Mariborom. Ponoči, ko so vsi zvonovi tiho, zvoni in kliče orgle. Tako se vali dalje na Dravinem dnu in se plazi za staro slogo. In ko priplava v Ptuju na breg ter ga potegnejo v zvonik, da bo zopet klical ljudi z orglami vred, tedaj — tako pravijo ubogi ljudje — sklenejo Slovenci in Nemci mir in vsi se bodo razumeli v božjem imenu."
„Ah," je vzdihnil Juri, ki se je spomnil svoje srčne boli, „to se ne zgodi nikdar! Le vi samotno živeči kmetje imate še srce za to.in spoštovanje pred tem, kar pomeni Nemec. Vi razumete njegovo dušo, ker jo imate sami. Ostalo ubogo ljudstvo okrog mest in trgov, delavci in kmetje, ki žive na kupu in pridejo v gostilni s pripravljenimi strupi in s časopisjem mnogo v dotiko, te je nagrizlo veliko sovraštvo in ti trpe neozdravljivo na gnevu zoper zvoke jezika, v katerega znanju leži skrita življenja sreča. Jaz sem obdan tam zgoraj v svoji gozdni vasi od sovragov in vidim polagoma umirati sodruge po jeziku. Nobena nemška beseda se ne sme tam javno izgovoriti, nobena na desko ali trgovino napisati — tako zahtevajo. Če hočem brati nemške besede, moram iti na pokopališče. Samo imena onih, ki ne morejo več govoriti, in grobni napisi so nemški. Moj rod leži pod zemljo in ljudje, ki tlačijo tam božjo trato z nogami, niso podobni njegovim otrokom. Ah, ko bi mogel vsaj ubežati! Jaz ne prenesem tega sovraštva do jezika svojih velikih rajnih!"
Na veliki četrtek je dospel kvartet v Celje. Časopisje je bilo napravilo že prej dovolj reklame za namen njegovega prihoda.
Celje! „Pod ložami leži osamelo, zvesto nemško mestece, ki ima tako nebeško lepo lego, da se ne morejo kosati ž njim najslavnejša naselja ob Mainu in Nekarju. Ah, ob njegovih robovih gloda in gloda krog in krog naskakujoča slovanska povodenj, »bis abermals eine traute Stätte der sehnsüchtigen Menschheitsgedanken Schillers, der heiligen Mahnungen Goethes, der üppigen Blüten Jean Pauls und Heines, bis ein Bürgertum, voll von dem Trotz Herrn Walthers von der Vogelweide, wcggetilgt sein wird von solchen, die dieser Erde noch nichts geschenkt haben als Haß und Neid.«
Kaj so ti nemški otočki: Maribor, Celje, Brežice, Kočevje? Ali so kameni, vrženi od deške roke drug za drugim v vodo, tam, kjer bo treba enkrat mostu? Ali so klici onega brezuspešnega hrepenenja nemškega naroda po deželi, kjer je mogel od nekdaj v krasoti samo umirati, hrepenenja po jugu? V kraje pretvorjeni klici in vzdihi, ki se bodo izgubili in bodo umrli?
Ah, tako lepe, tako svete, tako polne visokih, borečih se duš so te male, napol izgubljene zaseke sredi sovraštva tujine!"
Ob času prihoda godcev se je bil ravno za Celje bolesten boj. Slovenci so hoteli namreč ustanoviti z gimnazijo „eine Quelle für jene unglücklichen, unzufriedenen, halbgebildeten Scharen, die das beseelte Leben nie begreifen, die Erkenntnisse still innerlicher Seelen nie erringen und nie zu groß überschauender Liebe gelangen können, weil ihnen die heiligen Vorbilder einer großen Kultur und deren Sprache versteckt, verdeutelt und vorenthalten werden." Naskok so sicer Nemci odbili, a s tem so izzvali kup zlobnosti v slovenskih časnikih. Pijano ljudstvo iz predmestja, delavci iz premogokopov (Trbovlje!) so grozili hišam, razdrli tuintam tujo lastnino in pretepali posamezne ljudi. Kvartet so sprejeli na kolodvoru s sramotilnimi klici, ga obmetavali z blatom in le sklenjene vrste Nemcev so ga očuvale pred resno nevarnostjo.
„Kajti že so razpenjali po deželi svojo mrežo oni odvetniki, v katerih najskrivnejše misli je zarisan zemljevid velike jugoslovanske države, ob kateri razpade Avstrija iti katera zapre nemškemu narodu pot do morja. Že so prihajale vsako leto stotine novih duhovnikov iz gnezda slovanske državne ideje, iz vojne šole velikoslovenske duhovščine, iz vzgojevališča v Djakovem, na vse prižnice po deželi, v vse spovednice naj mirnejših vasi, v vsa srca kmetov in prinašale S seboj slovansko krščanstvo, ki se glasi: »Svuj k sveinu(!)«. To pa
z namenom, da bi se posušil nemški trgovec, da bi osamel nemški učitelj in bi nastala tuja država med nekdaj veleslavno Avstrijo in njenim morjem."
Kot odgovor na nameravani napad Slovencev na nemško posest potom slovenske gimnazije, so sklenili celjski Nemci podariti prvi slovenski vasi pred mestom nemško ljudsko šolo in so priredili v to svrho „ein trotzig fröhliches Konzert". „Tak dar sprejmo razumni kmetje navadno z veseljem in skoro vedno se izprazni sosednja slovenska šola za tretjino obiskovalcev, kajti kmetje se vesele v nasprotju z meščanom, da bodo njihovi otroci deležni svetovnega jezika in prisrčnega pouka nemških učiteljev."
O ta dobrodušni nemški pouk!
Dortja mu poje slavo in Juri modruje sam s seboj na zelenem, poezije polnem Pohorju: „Kako ljudstvo (slovensko) z globoko kulturo srca, dokler je bilo nepokvarjeno! Bilo je otročje, veselo in hvaležno, polno božanstva, pravljic, bajk in zgodbic. Le peti ni znalo (Rosegger!). Kaj bi lahko storila tu nemška šola, kaj podarila — šola, ki bi pridejala k omenjenim zmožnostim nemško srce, globočino velikega vzora, gospodarsko spretnost in lepoto nemške pesmi!
Pa kaj je postalo iz teh ljudi, ki so se hitro naučili tega, česar so potrebovali za ta ali oni omikani poklic! Ti nesrečniki so iskali v nemški omiki samo praktično stran in se zaprli pred najvišjim, kar bi jim lahko dala, pred tem, s čimer postane tudi Nemec šele popolnoma srečen: pred zapuščino njegovih velikih, prostih duhov, njegovih pesnikov, mislecev in raziskovalcev.
Bili so kakor kovač, ki je bil podkoval Odrešenikovo oslico in je stavil zato lahko tri želje. Trikrat mu je zaklical Spasitelj: »Peter, ne pozabi najboljšega!« In kovač si je želel past zoper tatove za svojo hruško, denarja v svojo mošnjo in žganja v svojo steklenico.
Peter, ne pozabi najboljšega! Ti ljudje so zapuščali nemške šole in puščali v njih edino, kar je bilo vredno dati in vzeti: nemško dušo. Postali so izobraženci in niso vedeli, da jim ni bilo dano, kar dela človeka plemenitega: stremljenje za veliko zapuščino! Tako so živeli brez vzora in niso videli svoje nagote."
Nemška duša! V šolah jo naj bi spoznali Slovenci in postali z njeno pomočjo ljudje!
V Novi cerkvi pri Vojniku je ubil nekoč kmečki fant svojega tovariša. Neki moj znanec je govoril o tem s preprostim kmetom
in sc čudil, ker ni bil ubijalec, kolikor ga je poznal moj znanec, napačen človek. Od politike popolnoma neokuženi kmet mu je rekel: „Veste, v nemško šolo je hodil!" Tako je mož nevede več povedal kakor cela knjiga. Nemškega pouka ni poznal, a videl je v nemški in v slovenski Šoli vzgojeno deco in s prirojenim mu instinktom je našel vzrok posirovelosti. Ljudstvo samo se je fanta ogibalo in težka mu je bila pot do zakonskih sladkosti.
Preprosta, a silno krepka obsodba „des gemütvollen Unterrichtes deutscher Lehrer" in onega „bogastva nemške duše, od katerega nam hočejo darovati, dokler se ne povzpnemo do njihovih bratov," kakor je govoril na že omenjenem koncertu v prid nemške šolske družbe mlad odvetnik; ki je poživljal udeležence, naj pijejo namesto dragih pijač „naše ljubo štajersko vino," denarni dobiček pa naj polože na pred njim stoječi krožnik v srečo Slovencev. In darov je kar deževalo, da je govornik končal z veselim oznanilom: „Nova šola stoji!"
Za korist in blagor slovenskega kmeta gori nemški odvetnik, medtem ko ne pozna slovenski nobenih svetejših, višjih čuvstev, ker se mu koplje duša v sovraštvu in nizkotnosti. Ko je bila prodala žena Tavemarija, Botzenhardtovega dobrotnika, vinograd nekemu slovenskemu odvetniku, je skušal rešiti Juri posestvo za Nemce. Podal se je nad Maribor, med Sv. Kungoto in Sv. Križ, v one vinorodne kraje, „kjer se tako radi naseljujejo gospodarsko se kre-peči Slovenci na mestu starih meščanskih rodovin."
Slovenski odvetnik je stal pred vežnimi vrati, široko in s pipo z modro-bclo-rdečim (!) trakom. Ena roka mu je žvenketala v žepu, ko ga je vprašal Juri veselo: „Ali prodate posestvo?"
Odvetnik se je porogljivo smehljal in molčal.
Juri je vprašal še enkrat v slovenskem jeziku.
„Koliko date?" se je smehljal odvetnik.
„Deset odstotkov nad vašo kupno ceno," je odvrnil Juri mirno.
„Recite vendar sto odstotkov," se je rogal Slovenec, „da se vam izplača reči: Hvala, ne!"
„Ali bi ne dali posestva niti za dvojno kupno ceno?"
»Ne."
„Za trojno?"
„Ne. Tu stojim zdaj jaz v svoje veliko veselje. Ali želite še česa?"--
In slovenski duhovniki!
Botzenhardtov župnik na Pohorju je preganjal nemško šolo, dokler je ni pregnal. Na svojih vratih pa je imel napisano: „Nemcem in psom je vstop prepovedan." Isti župnik je dajal največjo potuho tatinskim lovcem in jc od njih prav pridno kupoval divjačino.
Drugi duhovniki so oznanjali bojkot. Ko je prišel Juri veliki teden v neko vas poleg svojega bivališča, jc videl kakih šest slovenskih dijakov, ki jih je bil povabil kaplan k sebi čez počitnice. Ti mladiči so se razpostavili pred vrati nemških trgovcev. Ako je hotel kak kmet pri njih kupiti, so ga peljali na stran in mu prigovarjali, naj kupuje le v slovenskih trgovinah, češ: „Svuyk svemu!"
„Tako je življenje onih, ki se priznavajo na spodnjem Štajerskem k jeziku, v katerem je govoril Luter k ljudstvu s sv. pismom! Taka je nemška bol! Osamljeni in preganjani žive sredi črlečega ljudstva, sredi sovraštva, ki je odgovor na večjo spretnost in moč, izhajati boljše v trdem življenju."
Zastopnik slovenske duhovščine je kaplan Raicl. Starega Ta-vernarija in Jurijevo mater, ki jc gospodinjila Tavcrnariju, ker ga je zapustila žena po hčerkini smrti, jc obdolžil nečistega razmerja in Tavcrnarija samega skrivnega protestantskega mišljenja, ko so se pritožili nemški trgovci pod njegovo zaščito zaradi Raiclovih pozivov na bojkot pri škofu. To je spravilo starega Tavernarija v grob. In Raicl je molil kljub nasprotni obljubi na njegovem grobu v slovenskem jeziku.
„Nad odprtim grobom najboljšega Nemca jc klepetal njegov sovražnik in obrckovalec Gospodovo molitev v slovenskem jeziku!
Proti jada polnim, sivim oblakom sc je vzdigovala in odlc-tavala; čez globoki sneg malega, čisto belo pregrnjenega pokopališča jc odmevala in bila hladnejša in brezsrčnejša kakor sneg, v črni gruči žalujočih so se krčila srca od jeze in srama in celo Slovenci so se ustrašili.
Nemci so mrmrali kljubujoč molitev v svojem jeziku, Jurijev mladi, smeli glas jc pa jasno hrepenel kvišku. Vzdigal se je poln moči nad slovenske besede kot orel nad sokola. Z vriskajočo silo in veličino je molil Juri glasno za prijatelja in očeta ter njegovo čast in njegove besede so se glasile, kakor jih je napisal Luter po evangeliju Matevža: »Naš oče v nebesih. Posvečeno bodi tvoje ime! Tvoje kraljestvo naj pride! Tvoja volja se naj zgodi na zemlji kakor v nebesih!«
Oba jezika sta se borila in bojevala, se vzdigala drug nad drugega, se prepirala in tožila nebesom svoje neizmerno gorje, da
se sovražijo ljudje zaradi njiju. Ko pa je začel duhovnik z angelskim češčenjem Marije, je grmeč vriskal Juri s čisto pordelimi lici in z bliskajočimi se očmi veliki evangeljski konec: »Kajti tvoje je kraljestvo in moč in veličanstvo na vekomaj. Amen!« To je donelo nad prestrašenimi ljudmi visoko v zrak, zmagujoče in veselo kakor pozavna! Od Nemcev so molili nekateri polglasno besede izpovedi, ki je vstala tu z novo občino na robu odprtega groba ..."
Nemci so si sezidali z denarjem iz rajlia cerkev in dobili pastorja. „Braunes Haar, ein lachendes, dickes, rotes Antlitz, blitzende, braune Augen, ein dröhnender Schritt und eine Stimme wie ein Auerochs" —tak je bil na zunaj. In notranjost? Bil je plemenit, nad nizkotnostjo vzvišen mož, ki je objemal z enako ljubeznijo Nemce in Slovence, z ljubeznijo Krista, ki je niso poznali slovenski duhovniki, in je skrbel za blagostanje obeh plemen. Celo za duše se ni pulil in je pustil, da je krstil Botzenhardtovega sina katoliški duhovnik...
S tem možem je potoval Juri čez blagoslovljene višine štajerske neskončnosti. Za njima, spodaj v dolini, so se glasile kljubovalne slovenske pesmi. Rdeče srajce so se svetlikale na zelenih travnikih. Bili so sovražni sokoli, telovadci, ki so napravili kljubovalen izlet k Sv. Kungoti, s čepico, s sokolovim peresom in tudi sicer kot mladina našemljeni, glasno kričeč, pojoč in demonstrirajoč za slovansko zemljo. Bil je težek čas: s slovanskimi državami na Balkanu je pretila vojska. Gorje, ako bi ne zmagala Avstrija! Jugoslovani bi razdejali male nemške občine in zadušili najglobokejši svetovni jezik. V Ljubljani so zatrli vsako nemško besedo; rop in tatvina sta napovedovala začetek sovraštva; »nur ein leises Sichverraten des ganzen Südslawenvolkes, das geduckt lauerte, um der letzten deutschen Beseeltheit an die Kehle zu springen.«
Soparen, groze poln čas, nasičen z grožnjo in s težko usodo.
Toda nadzemeljska mirnost gričev se je smehljala. In tudi Juri in pastor sta se smehljala. Poznala sta svoj nemški rod, ki ni nikdar tako velikodušen, tako darežljiv, smrti vesel in strašen kakor v grožnji in težki sili. Teža in sila časa je vzvalovila in opijanila težko kri avstrijskih Germanov in ti Nemci, ki so se sramotno ozirali tako dolgo na mogočni bratski rod onkraj meje, so začeli iskati pomoči tatu, kjer edino je mora iskati pravi mož: pri samem sebi. Veselo čuvstvo kljubovalnosti se je razlilo čez nemško Avstrijo in v dneh nevarnosti, ko so se prepirali Slovani zaradi bratomornega boja, ko je sikalo na južni meji veleizdajstvo, se je izkazalo, da je edino to ljudstvo jedro, moč in zvesta opora nemške Avstrije.
Juri je komaj spoznal one višine, na katere je bil gledal nekoč večkrat s Tavemarijevega posestva in katere je bil često obiskal. Takrat so stale tam revne, borne kočice osebenikov, gorice so bile rdeče ožgane ali od trtne uši uničene, zemlja utrujena, v bajtah pa sta vladali lahkomiselnost in revščina.
Zdaj so stale tam čedne, snažne kmečke hiše, lepo zidane, bele in svetlomodre, ali nove lesene stavbe, gotovo kakih dvanajst v okrožju hoda enega dneva, in kjer je kazalo prej slovensko slabo gospodarstvo revščino, se je smejalo zdaj veselo blagostanje, so gledali fantje in dekleta s polja in iz vinogradov s svetlimi, zvestimi nemškimi očmi in pozdravljali vsem znanega pastorja z „Grüß' Gott!" »in Pfälzer Mundart«. Tu, v nad vse razsežni, lepi in plodoviti zemlji gričev so ležali v nanovo pridobljeni deželi zakopani sto-tisoči prihranjenih beličev nemške revščine in darežljivosti in prinašali trideseteren, šestdeseteren, da stoteren plod.
Bile so Südmarkine naselbine. Iz ravno tistih malih posestev, katerih vsako je ravno tako veliko, da preživi lahko brez dragih hlapcev kmečko družino z lepim številom otrok, in na katerih so Slovenci dogospodarili in se zanemarili, so dobivali Švabi in Pfal-čani moč in srečo. Nobena njihovih družin s svojimi šestimi, osmimi, devetimi otroki ne propade tam, ker so spoznali vzrok propasti. Lahkomiselni Slovenci so pridelovali, kar je prinašalo denar, in pridelek prodajali: živino in krmo. Kmet pa potrebuje vsega prej kakor gotovega denarja. Trdni Nemci se zato niso dali slepiti visokim cenam sena. Celo slabejše lege vinogradov so porabili za travnike in dcteljišča. S krmo pa se je množila živina, z živino gnoj in s tem se je boljšala izžeta zemlja. V dveh, treh letih so si opomogli ti možje, ki so se bili naselili brez imetja na svetu, kupljenem z nemško darežljivostjo, in so postali gospodarji okolice. Slovencem je postajalo težko in tesno pred sosedi, ki so vstajali zjutraj ob treh in delali pozno v noč, ki so se po vrsti obiskavali ob praznikih, hodili drug k drugemu v gosti, pili lastno vino in peli ljube domače pesmi, ne pa popivali in se pretepali po krčmah nedeljo za nedeljo...
Tako izzveni Bartscheva spremnica Roseggerjevega oklica, njegov bojni klic zoper ljudi „z zabreklimi obrazi, s širokimi lici, z ozko odprtimi očmi in s srci, polnimi zlobe/
V časih narodnega boja se je postavil bivši avstrijski častnik iz navdušenja za lepoto naših krajev v prve vrste nemških šovinistov. Samo iz navdušenja? Morda. To ve on sam! Morda pa čuti žalostno pojemanje svoje umetniške moči in si išče na ta način
priljubljenosti, slave in mastnih pisateljskih nagrad. Toliko jc gotovo, da bode odločevala pri večini nemških kritikov odločno narodna tendenca Bartschcvega zadnjega dela.1
Kdo se briga dandanašnji za resnico? Redki so. Zato se ne čudimo Bartschu, da je prišel v štirih letih od Žunkoviča do trditev listov, kakor sta „Grazer Tagblatt" ali „Tagespost". Bartsch ne pozna niti našega jezika, niti naroda, niti naših krajev. Avtomobilske vožnje in kratko bivanje v naših goricah mu nikakor ni moglo dati potrebnega znanja. Ker pa vpije snov njegovega romana po poznavanju naših razmer, jc iskal pojasnila pri pastorjih in narodnih šovinistih ter nagrmadil na ta način — govorim z njegovimi besedami — „einen Wust von Bosheit und Verleumdung" o nas Slovencih, kar mu ni šlo vedno od srca, kakor pričajo posamezna mesta (nastop Srba!). Ali se ne posmehuje sam nemškemu prenapetemu nacijonalizmu, ko daje njegovim zastopnikom nemški pisana slovanska imena in jih pušča naravnost smešno nastopati (Dschin-tschitsch!)? Ali ne smešijo ti ponemčeni Slovenci ideje Bartschcvega romana? In karakterizacija naših duhovnikov, odvetnikov in uradnikov! Stari Roseggcr kaže v imenovanem svojem članku nekoliko boljše znanje naših razmer in mu vsaj za Raicla lahko pove, da se mu jc njegova oznaka ponesrečila kakor sploh ves roman, ker Bartsch pač ni kos tej vrsti lepega slovstva.
Das deutsche Leid! Ali ni njegova vsebina slovenska bol? Nemci smatrajo že našo zemljo za svojo posest in celo v srcu svojega sveta smo jim tujci. Bartschcv roman bo romal iz roke v roko, vžigal nemška srca za prelepe spodnještajerske kraje in odpiral denarnicc za Schulvcrein in za Südmarko. Kje pa jc naš Bartsch? Kdo nam opiše našo bol? Naš jezikovni boj, boj dveh plemen, bi bil lepa in velikega talenta vredna snov. V stotisočih izvodih naj bi šel roman naše boli med ljudstvo, kažoč mu v pesniški obliki rane našega života . . .
III.
Se eno povest „aus dem steierischen Unterland" hočem omeniti. Naslov ji je „Ina-Karin". Spisala jo jc Zofija pl. Khucnberg in priobčila v nedeljskih prilogah lista „Neue Freie Presse" od 18. sept, do 16. oktobra 1910.
1 Roman jc izšel medtem 14. septembra pri L. Staackmannu v Lipskctn. — Kako slaba je nemška kritika, kaže Messerjcva ocena tega romana v „Neue Freie Presse" z dne 24. septembra 1911.
Bachcck, Gostrava iti Sztyvan ali Sztyvun sc imenujejo pohorski kraji, katerih prebivalci nastopajo v tej povesti. Bacheck zaznamuje poleg kraja tudi grad, last plemenitih Wydbruckov.
Hans pi. Wydbruck noče po dobrem in dela svoji materi težko srce. Za gospodarstvo, študije ali politično karijero mu ni. Tudi potovanje mu že mrzi. Le žensk se še ni naveličal. Te mu rojijo po glavi in on njim. Marsikak zakonec se zdrsne, ko ga zagleda blizu svojega doma. Mati ga hoče oženiti z neko bližnjo plemkinjo, a on se zaljubi v Ino-Karin, prvo krasotico svojega kraja, hčerko navdušenega Slovenca, starosta — tako si razlagam Khuenbergovc besedo „starest" — v Gostravi, ki bi dal svojo hčerko rajši vragu kakor Nemcu. Celjskemu odvetniku Ribaru jo je namenil za ženo. Ko vidita Ina in Hans, da sta rojstvo in narodnost preveliki oviri, da bi mogla postati mož in žena, sklene Ina žrtvovati pred poroko z Ribarom Hansu svojo nedolžnost. To stori v neki viničarski hišici Wydbruckov, katere notranjost je okrasil Hans ob tej priliki s cvetkami. Ob šampanjcu praznujeta svojo poročno noč. A ločitev jima je pretežka, zato ustreli Hans ljubico in sebe, v sporazumu ž njo.
Vsled tega udarca znori Inin oče, Hansova mati pa umre kmalu. Na Bachecku ostaneta le še stari Wydbruck in mlada Dorica, ki okrasi od časa do časa z rožami grob stare matere, strica Hansa in tudi — Inin. Kajti na željo Hansove matere so pokopali tudi to v grobnici Wydbruckov . . .
Povest je slaba. Da jo je sprejela „Neue Freie Presse", ki gotovo ni za listek v zadregi, so odločili ali osebni, ali politični nagibi. Khuenberg piše namreč o nas kot o nekulturnem ljudstvu, polnem slabih lastnosti. Takoj od začetka nas imenujejo njeni nemški junaki pse, pa še tega naslova baje ne zaslužimo, ker smo še slabši kakor psi. Ti so vsaj ponižni in zvesti, pri nas pa ni sledu o tem. Vse naše delo je boj in sovraštvo zoper nemški jezik. Fanatični duhovniki in odvetniki nas vodijo, da bi vzdramili zaspalo slovenščino, četudi s silo in z zvijačo, kajti v sredstvih ne poznamo izbirčnosti, medtem ko so Nemci taki, da podpirajo njihovi največji radikalci slovanske uradnike, če zasedejo ministrski stolec s pomočjo svojih nemških volilcev.
Tako nas slika Khuenberg, ki se odlikuje po sirovosti svoje duše, Khuenberg, katere nemški in slovenski junaki tako nizko in podlo mislijo, da nas odbijajo prvi kot ljudje, ne kot Nemci. Gozdar pravi, da se množimo kot psi, in dvomi hkrati o zvestobi svoje žene, lekarnar napiva nemškim ženam, ker je najbolj nagnjen k
rešitvi narodnega vprašanja potom velike ploditve, a učitelj Höller zre od strani poln radosti na gorečo slovensko šolo. »Plamen se mu zdi kres, ki sveti germanskemu duhu k zmagi.« In Hans! Kako sirovo govori z Ino o ženi in zakonu, z Ino, ki mu ponudi svoje devištvo... Inin oče in Ribar „schmunzeln im rohen Einverständnis", ko noče poljubiti Ina Ribara pri ženitovatijskem dogovoru, češ »pride čas, pride moč.« Mlada, nedorasla Dorica pa sanja na izpre-hodu s svojim starim očetom o treh fantičkih-otročičkih, ki jih hoče imeti kot žena... Ko sliši prisluškujoči gozdar sklep Ine in Hansa, da hočeta skupno umreti, ne ve izprva, kaj naj stori, potem se pa obrne, češ kaj ga briga njiju razmerje--.
Pa Khuenberg ni samo sirova, tudi njena nevednost in nadutost sta veliki. Če piše Bartsch Jurji i. t. d., rabi Khuenberg oblike kakor Jovann za Hans, Jezus Mara za Jezus Marija, Rebekka Galob i. t. d., ne glede na že omenjena čudna slovenska krajevna imena na in ob Pohorju. Kaj je Sztyvan (Sztyvun)? Ali Sv. Ivan — Št. Jan ž?
Inin pes, konj menda ne, ker piše Khuenberg „er wird gewiß heulen, wenn ich (Ina) sterbe", se imenuje Pallasch! O Ribarju pravi, da je sloveniziral svoje nemško ime, a o Itii, »da nosi tu iti tam, ob prav redkih praznikih svojo v barvah se lesketajočo narodno obleko kot na čast šegam prednikov. Če jo vidijo ljudje v pisanih, svilnatih krilih z vihrajočimi traki in z lahno se ovijajočim franžastim robcem ter njene polne, črne lase —, potem jo pozdravljajo vriskaje, ji slede od daleč in pojo k svojim malim pastirskim piščalkam himne o lepoti Ine.« Tudi znoreli Inin oče piska na pastirsko piščal narodne pesmi, da bi vzbudil trdno spečo hčerko.
Pa pride še lepše! Z ozirorn na Hatisovo ljubezen do Ine je mislil gozdar, da je lahko pomirjen glede zvestobe svoje žene. Padel mu je kamen od srca. No, to ni nič posebnega, a gozdar je takorekoč čul, kako je padel „mit dumpfer Schwere auf den erdweichen Boden". Klasično je to-le mesto: „Ina-Karin je klečala vedno nekoliko časa v prepereli klopi pred otroško-nerodno naslikano zadnjo večerjo — einer schmerzlich mißlungenen Nachfühlung von Leonardo da Vincis Meisterwerk —, ki jo je zgrešil neki domač umetnik na naročilo neke sočuvstva polne duše, umetnik, ki je delal sicer napisne deske za peke in prekajevalce."
Tudi nad naš jezik se je spravila Khuenberg: „Ina je zvezda vse slovenske spodnje Štajerske. Celo v nemških krajih govore o njeni lepoti, kajti iz njenih ust ne zveni grdo celo germanskim ušesom zoprni
idiom. Sicer pa je bila dalje časa v nekem nemškem vzgojevališču in govori Še precej dobro nemški, — če le hoče. In kadar je z Jovanom, hoče. Pač zveni njen govor včasih, pri posameznih besedah »wie das feine Geklapper von kleinen Klöppeln, die an einer kostbaren Spitze arbeiten«, toda njen mehki glas omili vso trdost..."
Tako piše Khuenberg, ki ne zna niti slovenščine, niti nemščine, o čemer priča ves njen spis. Vsak naš drugošolec bi ji črtal mesta, kakor so: „in der Kirche singt sie am Chor," „weißt du, Dorle, an was ich nun so oft denken muß?", „in leuchtende, falle Farben getaucht", „Frau Rebekka des Hausierers Galob, die sich so schwer erschreckt hat", „im Stall des Mojorbauern" itd., itd.
Khuenberg, slabo ti pristoja poza sodnice Slovencev!
Iz življenja Tomaža Križaja.
Povest. Spisal Josip Hrastar.
Drugi del.
Uspehi. I.
urja je pihala preko rjavih poljan, zaškripala so včasi stara debla, zamajale so se veje, toda posebno huda ni bila, kakor bi bila že od starosti opešala. Nikjer ni bilo še snega tisto leto, dasi je minila že polovica zime. Svetlo je sijalo solnce kakor poleti, in da ni bilo tisto malo burje, bi bili njegovi žarki raztajali še oni drobni led, ki se je napravil pred nekoliko dnevi ob robeh posameznih mlak okoli Brinja. V teh žarkih se je kopalo dan na dan Brinje, so se svetile strehe belih hiš, je blestela cerkev s svojim visokim zvonikom. Ti žarki so privabili iz tal teloh in celo trobentice po rebrih, izpod suhe preperelc trave po obsojnih obronkih je pri-svetil mladi svilnati mah, da so se videle od daleč velike zelene preproge, kakor bi jih bila tja pričarala prihajajoča pomlad. Od-zvotiili so bili božični prazniki, nastopilo je novo leto in nagibal se je že predpust, a nihče ni mogel pojmiti, da je letošnjo zimo že vse to minilo, da je že vse bilo. Bila je sicer prijetna, toda nekam čudna in srčno tesnobo zbujajoča laž, ki je ž njo letos lagala narava sebi in svojim stvarem. „Kakor upognjena in nagubana starka, ki si nadene deviško kratko krilce, svetle nogavice in široko-
krajen slamnik z zeleno rožo in ki si pobarva sive, redke lase, prav takšna se mi vidi letošnja zima," je dejal nekega dne Tomaž Križaj Majdetu. „Tega ne morem videti, vsaka reč naj bo ob svojem času!" . . .
Že nekaj časa je bil Tomaž Križaj vedno zamišljen in potrt. Bilo je, kakor bi ga bilo minilo vse veselje na svetu. Ne kakor mož v najlepših letih, sklonjen je hodil kakor starec, in njegovo oko je izgubilo mladeniški sijaj. Razburila ga je najmanjša neprilika, da se je posedal s stola na stol in dirjal iz kota v kot. Ko je sedel zvečer sam doma v svoji sobi, je navadno podpiral glavo v roke in ni se mu ljubilo delati. Strel je prihajal semtertja k njemu v sobo, sedel na stol za peč in si zapalil pipo. Navadno ni govoril ničesar, puhal je samo velike in goste oblake dima pod strop, zamišljeno zrl za njimi ter včasi pogledal prijatelja. Toda v teh pogledih je bilo mnogo, česar bi ne bil zapazil površni opazovalec. Ali kadar se je slučajno srečal tak pogled s Križajevim, je ta vselej ume! njegov pomen. Podala sta si nato roke in se razšla brez vsake besede.
Nekega večera sta zopet tako sedela. Molk je bil v sobi kakor po navadi, od peči je prihajala mehka, božajoča toplota, proti stropu so plavali dirnovi kolobarji, a na okno je rahlo, komaj slišno trkala burja.
Tedaj je v kuhinji nekaj zaropotalo. Zaslišal se je zategcl, mozeg pretresujoč glas, takoj nato glasen otroški jok. Strel je pre-bledel in planil kvišku. Pipo jo s tresočo roko in naglo postavil v kot ter hitel v kuhinjo. Za njim je stopal Križaj.
„Kaj se je neki zgodilo, prijatelj?"
Strel je naglo odprl vrata ter ni odgovoril ničesar. Stopil je najprej k otrokom, vzel najmlajšega v naročje ter ga odnesel v sobo. Za njim so odhajali drugi.
' Križaj se je ozrl po kuhinji. Tedaj je zagledal za ognjiščem na tleh Strelovko. Krčevito so ji bile stisnjene pesti in zvite, skoro zverižene so bile roke. Okoli usten so tiščale bele goste pene, a na čelu prav pod lasmi je črnel velik krvav madež. Pri padcu se je gotovo udarila ob železni rob ognjišča.
Križaj je obstal, kakor bi bilo treščilo poleg njega. Takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Nepopisna bol mu je prešinila dušo, v tem hipu mu je bila jasna vsa velika nesreča prijateljeva. Šele sedaj je izvedel, da napada njegovo ženo najgroznejša izmed bolezni, božjast.
Strel se je naglo vrnil ter dejal:
„Prosim te, stopi nekoliko časa v sobo k otrokom, da se tam ne pripeti kaj zlega, jaz ta čas opravim tukaj vse sam." Križaj je molče odšel. Tolažil je otroke kakor je vedel in znal in posrečilo se mu je nazadnje, da jih je popolnoma pomiril. Med tem so pa bile vendar vse misli njegove osredotočene samo pri prijatelju, ki je opravljal v kuhinji tako žalosten posel. Sedaj si je bil na čistem glede izpremembe Strelovega značaja, glede njegovega pesimizma, ki ga je tako neljubo presenetil že ob prvem srečanju po dolgem času. In klonila mu je glava za trenotek doli na prsi in zazeblo ga je po vsem životu.
Iz kuhinje je bil slišati poluglasen šum, stopinje Strelove so rezko odmevale v tej tišini, ki je sicer vladala po vsem prostranem poslopju. Slišalo se je prelivanje vode, izžemanje rut, a nazadnje po dolgem času dolg, olajšujoč zdihljaj, kakor bi se bil odprl iz zemlje nov studenec ter poživil mrtvo okolico.
Skoro nato so se odprla kuhinjska vrata in vrata v sobo. Podprta ob Strelovo desnico je vstopila Strelovka ter šla proti postelji. Bila je bleda kakor vosek in čelo je imela obvezano s črno ruto. Ko je stopala mimo Križaja, se je izkušala nasmehniti, toda ustnice so ostale trde, samo stresle so se komaj vidno. Strelov obraz je bil miren, oko pod visokim čelom je gledalo srepo predse. Nekoliko sklonjena je bila njegova glava na desno proti ženini, kakor bi bila na tisto stran težja.
„Hvala ti, prijatelj," je dejal Križaju, ko je šel mimo njega. „Želim ti lahko noč!"
Križaj je odzdravil ter odšel natiho v svojo sobo. Nekoliko časa je še hodil po sobi gorindol s sklenjenimi rokami na hrbtu in s sklonjeno glavo. Nato se je razpravil, legel v posteljo ter ugasnil luč. Rad bi bil zaspal, toda spanec ni hotel na njegove oči. Obrnil se je v steno, da bi ne videl svetle noči, ki je navzlic zasloronr pri oknu silila v sobo s svojo mesečino ter srebrila okvire pri ogledalu in podobah, visečih na stenah. Ali tudi to ni pomagalo, preveč so ga bili razburili nocojšnji dogodki. Vstal je, ogrnil površnik ter hodil zopet nekoliko časa po sobi iz kota v kot. Potem je stopil k oknu, odgrnil zastor ter se zagledal doli na opustošeni vrt in tja čez v zamrli hrib. Glava mu je bila vroča, žile na sencih so utripale, da jih je čutil. Naslonil je čelo na hladno šipo in za hipec zatistiil oči. Ko jih je zopet odprl, je videl, kako se je pod njim na vrtu zazibala senca. Nekdo je stopal po srednji poti proti koncu vrta, kjer so bila vrata na pot, ki je vodila v hrib. Pri vratih je nekoliko
postal, ozrl se kvišku proti oknu ter se za trenotek zagledal gori. Nato je privzdignil klobuk ter z roko potegnil preko čela. Sklonil se je, potegnil iz žepa ključ in odprl vrata. Dolgo že niso bila odprta, zakaj zaškripala so, da je Tomaž razločno čul njih hreščeči glas. Na vratih se je pozni izprehajalec še enkrat obrnil ter pogledal v okna. Hkratu se je iztegnila tudi njegova desnica, zakrilila v zraku pred obrazom in takoj zopet upadla. Izginila je takoj nato njegova senca za vrtnim zidom. Vrata so ostala odprta.
Križaj je spoznal Strela, prepričan je bil, da se ne moti. Toda kdaj in kako je. šel doli, da ni 011 slišal ničesar? Kdaj so se odprla vrata od sobe, kdaj od predsobe, kdaj spodnja težka vežna vrata, ki so se odpirala in zapirala vedno le šumno in hreščeče? Strel je moral stopati oprezno iti tiho kakor mačka, plaziti se jc moral ob stenah in zidovih ter premisliti vsako stopinjo. Zakaj to? Čemu to skrivanje in tihotapanje? Kakšen namen mora imeti, da je zabrisal za seboj vsako sled?
Grozna misel je šinila Križaju v glavo. Hipoma mu je stopila sleherna beseda v spomin, kolikor jih je kdaj govoril Strel v svojem obupu. „Še vedno leži nad menoj, kakor je ležalo v prejšnjih dtieh," je dejal tistikrat ob prvetn srečanju. „In sedaj, danes, je gotovo leglo nadenj s podvojeno, potrojeno močjo, in njegove sile so omagale, njegova trdna volja se je stria in zrušila," je pripomnil Križaj ter se jc začel naglo oblačiti. Hitel je, kolikor je mogel, a še nikdar se mu ni videlo, da bi se toliko časa oblačil, kakor sedaj. Trenotki, ki jih je potreboval pri tem delu, so se mu zdeli večni, dasi mu ni prišlo niti na misel, da bi si bil zapel vse gumbe, da bi si nateknil ovratnik. Napol oblečen je ogrnil površnik ter hitel navzdol. Ko jc prišel do vrtnih vrat, ki je za njimi izginil Strel, je tudi on postal in vprl svoje oko tja gori na pot.
Mesec jc svetil jasno in svetlo, 11a vsem obzorju ni bilo najmanjšega oblačka. Gori na poti je stal Strel nepremično in trdo, s hrbtom obrnjen proti Križaju. Klobuk jc držal v roki, burja ga jc majala semtertja. Naenkrat se je sklonil ter sedel na kamen, ki se jc belil v mesečini že oddaleč. Klobuk je položil zraven sebe in glavo si je podprl v roke ter se sključil prav doli do kolen.
Križaj ni pomišljal dolgo. Stopil je nekoliko na desno od poti, kjer je rastlo mlado krivenčasto hrastovje ter v tej senci natihoma stopal navzgor, da se je srečno priplazil Strelu za hrbet. Ta ga ni zapazil. Bogvc kako težke, kako razbeljene so bile njegove misli!
.Ljubljanski Zvon" 10. XXXI. 1911.	39
Skoro Četrt ure je slonel Strel popolnoma nepremično, kakor bi bil mrtev. Burja se je igrala z njegovimi lasmi in z njegovo obleko, a on ni čutil ničesar. Naenkrat se je pa sklonil kvišku, njegova roka je segla v žep, in v mesečini se je zasvetila jeklena cev samokresova. Roka se je dvignila kvišku. —
Toda takoj je upadla, pred njim je stal Križaj, kakor bi bil zrastel iz tal.
„Stoj, prijatelj!" je dejal resno. „Ali so ti pomrli že vsi otroci?"
Ljubeče, kakor mati svojemu otroku, mu je položil roko na ramo ter nadaljeval:
„Bolan si, dragec, pojdi z menoj, spremim te domov!"
Strel ni odgovoril ničesar, samokres mu je padel iz roke. Kakor mrtev se je zgrudil na kamen ter ga objel s svojimi rokami. Streslo se je njegovo telo, glasen jok je silil iz njegovih prsi.
Križaj je stal nemo ob strani. Uvidel je, da mu stori največjo dobroto, ako ga sedaj pusti na miru toliko časa, da se umiri.
Jok je polagoma ponehal, nastala je tišina. Tedaj je pa Križaj pristopil in ga prijel pod pazduho. Strel se je sklonil, pogledal prijatelja z dolgim pogledom ter stopal z njim tiho navzdol po poti.
Nihče v šolskem poslopju ni zapazil njiju odhoda niti prihoda. Ločila sta se na pragu brez besede . . .
II.
Dolgo že ni bilo tako puste in dolgočasne nedelje, kakor je bila ona, ki jc nastopila po opisanih dogodkih. Že v soboto po-poludne se je bilo nebo prepreglo s temnimi, nizko visečimi oblaki, ki so zastrli naokoli vrhunce gora in hribov, da so bili videti kakor velikanske raztrgane zavese. Od juga jc zapihal vlažnohladen veter in proti večeru je začel naletati droben, kakor šivanke oster dež. Po noči pa se jc jug pomešal z burjo in med dežjem so se gnetle bele snežinke. Plesalo in lovilo se je po zraku venomer in v velikanskem kolobarju, škripalo in zibalo se je drevje, vpogibalo grmovje. Po cestah in potih se je začelo kopičiti umazanobclkasto blato, izpod koles prihajajočih in odhajajočih vozov je brizgalo in škropilo blato na tlak in celo do zidov brinjanskih hiš. Brinjani so počepali po gorkih sobah in po zakajenih pivnicah, nobenemu ni prišlo na misel, da bi bil šel kam na izprehod. Čez dolgo časa je bila ta nedelja prva, da ni imel oče Polaj v svoji gostilni nobenega izmed navadnih brinjanskih gostov.
Križaj je po obedu legel v sobi na divan. Bil je danes zelo bled in zamišljen, njegov obraz je bil celo zabuhel. Pod očmi so se krožili veliki črni in nagubani kolobarji, njegovi lasje so bili zmršeni in zanemarjeni. Spal je prošlo noč zelo slabo in mučile so ga težke, moreče sanje. Zjutraj je vstal z vročo bolno glavo, tresle so se mu roke in pred očmi se mu je včasih stemnilo. Sedaj je hotel nekoliko odpočiti. Zamižal je, toda že čez nekoliko hipov je zop.et odprl oči, ni se mu hotelo spati. Vzel je v roke knjigo, ki je ležala na mizi, odprl jo ter se zagledal vanjo. Obrnil je nekoliko listov, a tudi čitati se mu ni hotelo. Položil je knjigo zopet na mizo ter vstal. Nemirno je začel hoditi po sobi gori in doli. Težki so bili njegovi koraki, kakor bi bili ponoči izgubili vso svojo prejšnjo prožnost.
Tedaj je vstopil Strel.
„Slabe volje si, Tomaž," je dejal. „Tvoji koraki te izdajajo."
„Res, prijatelj, že dolgo ne tako."
„Ali naj ti delam druščino? Saj menda ne misliš iti nikamor v tako pasjem vremenu!"
Križaj se je ustavil in nekoliko pomislil.
„Dobro misel si mi vdahnil," je dejal čez nekoliko hipov.
„Zakaj bi ne šel kam? V lepem vremenu gre lahko vsak, zakaj bi ne šel jaz v takšnem?"
In res je takoj oblekel suknjo in vzel klobuk.
„Greš z menoj?"
Strel je odkimal.
„Bom rajši popravljal naloge, pripraven dan je za to."
„Pa zdrav!" . . .
Ko je Križaj stopil na cesto, je potisnil klobuk niže, da bi ga ne odnesel veter in si je privihal ovratnik pri suknji čez ušesa. Roke je vtaknil v žep in krenil je po cesti naravnost iz trga. Na-Ictalo ni več tako hudo, semtertja se je celo pretrgal oblak, da je zasvetila skozenj modra krpa in razveselila oko. A sapa je bila neprijetna in še neprijetnejše opolzlo blato pod nogami. Kmalu so bile umazane njegove hlače in oškropljena njegova suknja. Toda Tomaž je hitel dalje in se ni zmenil za te neprilike. Njegova notranjščina je pač odgovarjala zunanjim pojavom in zato so mu bili simpatični.
Na križišču cest je postal nekoliko hipov, a takoj nato krenil po poti na levo. Tu je bilo blato še večje in gostejše, da se je vdiralo tia nekaterih mestih do gležnjev, a Tomaž je vendar stopal
39*
dalje in je kmalu stal na vrhu nad Majdetovim mlinom. Tu se je ustavil in šele sedaj je zapazil, da se cedi pot raz njegovo čelo in da se poti tudi po ostalem telesu. Odkril se je in si z robcem obrisal čelo ter stal tako nekoliko časa. Prijetno mu je bilo, ko je hladna sapa hladila njegovo čelo, ko se je počasi ohlajalo tudi ostalo telo. Toda hipoma ga je pretresel mraz, stresel se je in zašklopotali so mu zobje. Naglo se je pokril, zavil tesneje suknjo na prsih in stopal doli proti mlinu.
„Za božjo voljo, ali v takšnem vremenu ste si upali vun?" je dejala Marica, ko jo jc pozdravil.
Sedela je sama v kuhinji pri oknu in čitala Krsnikov „Testament."
„Zakaj ne, gospodična Marica ? Ali vam ni všeč, da se potrudi kdo in pride zaradi vas tako daleč tudi v takšnem vremenu?"
Njegove besede so bile tople, njegov pogled je bil mehak in prav tako mehak tudi rahel pritisk njegove roke, ko se jc doteknila nje belih prstov.
Marica je zardela.
„Seveda sem vam hvaležna za ta obisk, zlasti danes, ko ni doma mojega brata. Odšel je že včeraj popoludnc v mesto, nenadoma je moral po nekem nujnem opravilu."
Tomaž je bil presenečen. Dosedaj se še ni bilo zgodilo nikdar, da bi ne bilo Majdeta doma, da bi bil tako sam in nemoten z Marico kakor danes. To presenečenje se je pa takoj izpremenilo v neko zadrego, ki je prišla kar nenadoma in samoobsebi in ki si je ni vedel Križaj razložiti. Kar nekaj ga je začelo dušiti v grlu, da ni mogel najti prave besede, ki bi ž njo začel novi razgovor. Rešiti ga je morala Marica sama.
„Odložite, gospod Križaj," jc dejala s svojim navadnim naglasom, „čakajte, pomagam vam, pa sedite nekoliko k meni. Še nekoliko popravim ogenj v ognjišču, da bo topleje, gotovo ste vse prezebli."
„Ni tako hudo, gospodična Marica."
Odvalilo se mu je od srca, zadrega jc minila. V tem ko je ona popravljala ogenj, je sedel na stol blizu njenega. Potem je pri-sedla tudi ona.
Začela je ž njim govoriti popolnoma vsakdanje, navadne reči. Bila je vesela, dovtipna. A Tomaž je odgovarjal nakratko, skoro ni slišal nje izvajanj. Poslušalo je samo uho, misli njegove so bile obrnjene drugam. Iskale so nečesa globoko tam notri v duši in iz
tega nečesa se je moralo izcimiti dejanje, se je morala poroditi beseda na njegovih ustnih, beseda, ki bo izdala vso veliko skrivnost, ki jo je nosil zaprto že toliko časa v svoji notranjščini. Vedno više je sililo, bilo je že na jeziku, bilo je v očeh, bilo je na ustnih, razlilo se je po obrazu kakor večerna zarja, stopilo je v roke in drhtelo po vsem telesu.
Nastala je nekoliko hipov tišina, Marica ni imela povedati ničesar več. Naslonila se je ob roko in zrla skozi okno. Tam zunaj je trepetalo drevje, na vejah so se svetile velike deževne kaplje, nad griči so se trgali oblaki. Sanjavo je zrlo njeno oko tja vun. V tem hipu se je skozi presledek prikradel svetel solnčni žarek ter poljubil njeno goste lase in se pomikal niže, na čelo, na oči, na ustna. Bila je lepa v tem trenotku, ko se je zaljubil vanjo celo solnčni žarek.
In tedaj se je tudi zgodilo, da se ni mogel več zdržati Tomaž Križaj. Moral bi bil imeti nadčloveško moč, da bi zadržal to, kar je sililo iz srca z neodoljivo močjo v tem trenotku njegovega življenja.
Iztegnile so se njegove roke hrepeneče in drhteče, zdrsnila so kolena na tla, klečal je v tem hipu pred njo in ji objemal kolena. Niti besede ni bilo iz njegovih ust, a šepetalo je srce, govorile so oči, klicale so roke: „Jaz te ljubim, ljubim bolj kot solnce zemljo, ljubim tako kot je velik svet in kot je vse veliko 1"
Stresla se je Marica in se je obrnila k njemu. In slišala je, česar niso povedala usta in je verjela besedam, ki niso bile izgovorjene. Njena glava se je sklonila k njemu, njene roke, te bele, mehke in tople roke so se ovile njegovega tilnika, in približala so so majhna, vroča ustna njegovim, ki so jih sprejela drhteče in koprneče. Njeni dolgi lasje so se razpustili po tilniku in so zavonjali kakor roža, ko jo je poljubilo jutranje solnce . . .
•Iv	tt
Pri Polaju je sedelo tačas nekoliko kmetiških pivcev iz okolice. Težak dim se je valil po majhni sobi, iz zakurjene železne peči je uhajal vonj po premogu in kvaril zrak, da se mu je le težko privadil oni, ki je došel tja nanovo. Tem gostom je stregel oče Polaj sam, znal jih je najbolje zabavati sam, vedel je, kako daleč se pri njih sme z besedo in znal jih je potipati za pravo žilico, da ni prehitro usahnila njih žeja. K njim ni puščal Milene, ako ni bilo prevelike sile, zlasti ne tačas, ko so postajali preglasni in so začele padati prerobate šale.
Milena je bila odšla kmalu popoludne v svojo sobico in se tam zaklenila. Bilo ji je danes že ves dan tako čudno pri srcu, kakor še nikoli. Dasi je šlo vse po starem, vendar se ji je vsak hip zazdelo, da se mora kaj predrugačiti, ker ni vse v redu. A kaj ni bilo v redu, sama ni vedela. Prijela je to in ono reč v roke, ogledovala jo iti jo hotela preložiti na drugo mesto, toda ko je že bila tam, je zopet videla, da je bil prejšnji prostor boljši ter jo je zopet prestavila. Dekle so jo začudeno gledale in majale z glavami, češ, kaj ji je, saj ni bila še nikoli takšna. Popoludne pa ji je postalo tako hudo, da ni mogla več prenašati navzočnosti drugih. Ko je bila sama v svoji sobi, je omahnila na postelj in zakrila glavo v blazino.
Ko je proti večeru prišla zopet v kuhinjo, so se poznali sledovi solza na njenih očeh.
Že dolgo ni bilo v Polajevi kuhinji tako tiho in žalostno, kakor tiste nedelje zrečer. Kaj je prineslo to mučno tišino tja notri tako nenadoma, tako brez pravega vzroka, kdo bi mogel to ugeniti! —
Donesek k življenjepisu Janeza Trdine.
[asu o tnojem tobožnjem političnom rovarstvu dala je po svoj
y prilici povod narodna propaganda, kojoj sam se zbilja po-svetio. Južni Slaveni su večinom još strašno tupi, bez narodne svesti, .bez ponosa, bez ikakova čuvstva za svoje pravice i dužnosti. Mnogi su tako propali, da bi volili biti Nemci ili Talijani nego ono, što jesu. Medju rodoljubi, koji su vojevali proti ovomu sramotnomu nehajstvu, proti ovoj naj groznijoj nevolji, koja nas pritište, stajao sam ja uvek u prvoj vrsti ali borio sam se oružjem, dopuštenim Bogom i ljudmi: mirnim, strpljivim i uztrajnim podučavanjem. Več u mladjahnoj dobi širio sam narodnu svest medju suučenici, rodjaci i vrstnici. Učiteljski stališ omilio mi je osim drugih razloga osobito i za to, jer mi je pružao tako krasnu priliku, odgajati mladi naraštaj u narodnotn duhu. Kada sam došao iz Varaždina na Reku te si razgledao položaj i okolicu, zaplakala mi je duša. Sva inteligencija bila se je narodu izneverila; prosti puk čamio je u savršenorn mrtvilu; siromah jedva je znao, da govori hrvatski, za Hrvata
(Dalje prihodnjič.)
Priobčil Davorin Majcen.
(Konec.)
nije se nitko čutio; iz potlačene Istre napredovala je talijanština, željna, pogutnuti i hrvatsko primorje. Fran Kurclac bio je do duše počeo uspešno sijati u mladeži seme domoljubja ali neprijatelji su ga posle kratka revnovanja srušili i od škole odstranili. Ja sam po-misiio, kako vclcvažati faktor je za narode more, kako malo ovoga toli dragocenoga mora je Slavenom ostalo i u kako užasnoj po-gibelji nalaze se i kukavni ostanci. Ni časak nišam oklevao, raditi ono, što mi je zapovedalo srce i zahtevala od mene patriotička dužnost. Podignuo sam iz nova barjak, koj je pao iz ruku Kurelcu, te ga nosio napred bez bojazni i prestanka sve do konca svoje službe, dakle čitavih dvanajst godina. Upotrebio sam svaku priliku u školi i izvan škole, da u hrvatskih srcih uzpalim hrvatska čuvstva, da oduševim dičnu primorsku omladinu za vladajuču ideju našega veka: za svoju narodnost, da joj ucepim u dušu uz Ijubav za knjigu i neugasivu Ijubav za slavsku, za hrvatsku domovinu. Posipao sam iskre narodne vatre po svili obalah kvarnerskoga zaleva, nekoje bacio sam i u zapadnu Istru, Kratijsku i Goričku. Nakana pošla mi je lahko za rukom kod živoglave dčce rečke županijc, kod dobričina kastavskih i bodulskih ali težak trud zada val i su mi ostali Istrani, naj veči ipak Rečani, koji su bili do zla boga izopačeni i oporni. Nekoje trebalo je, dok su se osvestili, po dve, tri godine buditi. Jer sam postupao po zrelo promišljetioj osnovi, urodio je moj neumorni rad obilatijim plodom, nego sam se ikado tnogao nadati. Izmedju svi h učenika, bivših duže vremena pod mojom oblašču, odmetnu se je samo jedan u Talijane, svi drugi postali su verni sinovi i prijatelji svomu rodu. Oni čestiti muževi, koji povračaju pred našima očima tako Ičpim uspehom nov život mrtvoj Istri i Kvar-nerskim otokom, došli su večinom iz moje škole ili su barem moji posredni učcnici ili osobni prijatelji. Navesti ču specijalan primer za dokaz, koliko je narodu moja briga koristila. Medju mojimi dijaci nalazio se je i neki Dcžman, jako zmožan ali i jako prkosljiv mladič. Citajuči uvek talijanske knjige očarao se jc tako tudjom prosvetom, da je naj volio držati se za Talijana. Morao sam ga skoro dve godine upučivati i opominjati, dok sam ga predobio. To je onaj isti Ivan Dcžman, koj si je stekao kasnije tako dično ime u hrvatskoj književnosti. Da ne bude tada na rečkoj gimnasiji mene, bio bi se za svoj narod po svoj prilici izgubio. Tako mogao bi ja napomenuti i druge hrvatske i slovenske pisatelje, koji dobili su kod mene zamet svomu rodoljubju i duševnomu delovanju. Ovaj podpuni uspeh moje patriotične propagande sprovoditi če me kroz cčli život
do groba kao naj sladja uspomena i naj jača utčha u svili stiskali i ncvoljali. Umiručim glasom još hvaliti ču Boga, što mi je podario srce i priliku, da sam mogao za svoju hrvatsku braču, za svoj slavjanski narod što uraditi, da sam mogao postaviti mu nove i jake tvrdje upravo onde, kraj svetovnoga puta, kod sinjega mora, gde su mu naj potrebitije i naj koristnije. Ovakovoj agitaciji ne protivi se niti razumna i znanstvena pedagogika, da pače ju i zahteva. Po njezinoj nauči nije dosta, da razvija škola mladiču duševne sile, več mu mora i srce oplemeniti i značaj učvrstiti. Značaj pako bez domoljubja se dan danas barem kod izobražetioga čoveka ne može lahko pomisliti. Sdušni učitelj zanetiti če dakle u svojem učeniku ne samo sveti oganj za znanost več zajedno š njim i ne manje sveti oganj za narod i otačbinu. Tako su radili i nekoji za-grebački profesori prije 1848. g. i zahvalni narod jih zato blagoslivlje.
Rodoljubje bilo je za Bachove sisteme pogibeljna krepost. Što je ova sistema nameravala, poznato je. Uvela je u sve više zavode nčmački jezik, h tela i zahtčvala je, da mladež ostavi svoju majku i prigrli tudju, da stane nčmački misliti, čutiti i govoriti, zanositi se za kulturu nemačku, to je, za korist, slavu i veličinu nemačku. Ovu uečistu nakanu sam na rečkoj gimnasiji ja temeljito i podpunoma osujetio i to bez naj manje povrede koga zakona. Moji poglavari su dobro znali, što raditn; ravnatelj Viditz ljuto me je psovao više puta radi „razširivanja vladi mrzkih tendencija"; posredno dobivao sam ukore i od nadzornika Jarca; nad glavom grmelo mi je neprestano to jače to tiše. Ali istinu valja priznati. Profesora, koj je bio izpitan i u službi potvrdjen, gospoda nisu kruto progonila, ako i nisu bila š njim posve zadovoljna. Proti meni nije se povela ni-kakova iztraga; za svoju marljivost dobio sam da pače i više pohvalnih dekreta; naj veča kazna bila je svečano zadana mi reč, da neču moči nikada postati ravnateljem, što mi nije bilo baš strašno čuti, buduči za ovom službom i onako nišam težio.
G. 1859. i 1860. prisijalo je sunce opet i pred hrvatska vrata. Nestalo je tudje sisteme i š njom mača nad rnojom glavom. U svili školah zavladao je narodni jezik. U svojoj službi nišam se čutio nikada tako zadovoljnim kako od g. 1860—63. Ovc goditie brojim medju najsretnije u svojem životu. Ali strašna oluja sbirala se je na me izvan škole. Rečani, oglušiv se glasu matere domovine, jedrili su po svojem običaju tudjom strujom, zamrzili na svoje rodjakc i zemljake. Ja sam ugrabio talijanskomu zmaju lepu kitu njihovih sinova, stranom iz imučnijih i odličnijih kuča. Toga mi nisu mogli
nikada oprostiti, uz to uvredila su jih moja dva, posve objektivno pisana historična članka. Podigli su name grozovita viku, grdili me u novinah, napadali na ulicah psovkami, blatom i kamenjem, naji-mali dangube, težake i talijanske mornare, da me iztuku, tražili me u gostioni s noži, da me zabodu. Bilo je zame u gradu tako nesi-gurno da se l1/., goditie nišam usudio izači na ulicu bez oružja. U vas glas vapili su gradjatii, da jim mladež kvarim, da ju bunim proti njim i njihovoj koristi, čega nišam nikada radio. Rečatii dakle izustili su prvi zame toli kobnu rčč, da mladež kvarim i bunim. Ali lukava kukavica znala je ovo svoje jaje vešto baciti u narodno gnčzdo. Rečki talijomani išli su name istim putem i načinom, kojim na moga predšastnika Kurelca. Njega tužili su policiji kao nepri-jatclja vladajučc sisteme, ona prijavila ga je vel. županu Kellersbcrgu i njegovim svemožnim uplivom bio je svrgunt „radi kvarenja školskc mladeži i — političnoga rovarstva", premda dobro znamo, da se pokojni akademik u politiku nije nikada mnogo mešao i da o njoj nije, pravo govoreči, niti pojma imao. Mene počeo je prvi tužiti Lazzer, član rečkoga magistrata, poverenik gradske policije, da ugodi time Rečanom, koji su ga h teli kano tudjinca odpustiti iz službe. Za njim poveo se je poverenik državne policije, zloglasni Garimbcrti. Ovoj dvojici pridružili su se moji osobni neprijatelji. U otrovanom i okuženom zraku rečkom onog doba dokipele su sve čovečje strasti do nečuvcnc višine; ljudi bili su vruči kano uševano železo; neznatne raztnirice, kojc bi se bile siegle u svako drugo vrčme i na vsakoin drugom mestu bez ikakove poslčdice, izvrgle su se u divlju, nezasitnu mržnju, koje protivniku nije htela samo škoditi, več ga tčlesno i nravno ubiti; čim krupnije se je lagalo, tim radje se je verovalo; mesto dokaza zauzimale su klevete. Tako ic bilo u javnom, tako i u društvenom, službenom i privatnom životu. Uslčd tolikih osvada bilo je naravno, da su moji poglavari i predstojnici o meni posumtijali te me počeli smatrati za opastia zavodnika mladeži i za buntovnika. U gradu nalazio sam se u smrtnoj pogibelji, kamo god sam se makao, okružavali i sledili su me čopori uhoda, zlo-radih neprijatelja i laži-prijatelja; osim toga bio sam ozloglašcn i ocrnjen i kod visoke vlade. Moj položaj bio je užasan, nesnosan. Željno i nestrpljivo izčeldvao sam iztragu, koja nije mogla izostali. Da ju pospešim, predao sam g. škotskemu nadzorniku rukopis, sa-državajuči ona moja predavanja, koja bila su naj više osumnjičena: povest narodne književnosti. Iztraga se je počela, iz službene razvila se je kaznena, sledila je za tim moja suspensija, nekoliko meseci
kašnje proglašenjc moje nedužnosti od strane kraljevskih sudova i napokon moje umirovljenje. Sve to mi se je dogodilo g. 1866. i 1867., dakle u vreme, koje bilo je kobno i prekobno takodjer za mnoge druge ljude, stvari i interese.
Time opisao sam sve glavne okolnosti svoje službe, sva bit-stvena načela, koja su me u njoj vodila. I ja sam čovčk, obterečen mnogimi manami, pogrčškami i slabočami. Moja uteha je samo to, da mi ne dolaze iz zlobne čudi, več skoro sve iz naglosti i prevelike iskrenosti moga značaja. Da sam izpunjavao svoje dužnosti točno i revno, dokaz su mi ositn savesti i mnoge ustmene i pismene priznanice i pohval nice, koje sam primao od svojh predstojnika i od visoke vlade. Što je bilo kroz toliko godina čisto i belo, nije moglo na jedan put potamnčti i pocrnčti. Postradao sam radi okolnosti vremena, ne pako radi prestupaka i zločina. Ja nišam prekršio niti koga positivnoga zakona, niti koga važnoga pravila pedagogike. Od kada morao sam ostaviti službu, razmere su se jako promenilc, izbistrile i poboljšale, užeščena srca su se utaložila, strasti se pomirile na istoj Rčci. Čovek, koj se drži zakona, može opet u Hrvat-skoj mirno služiti, bez da treba zatajiti svoje osvedočenje. Iz ovoga uzroka približuje se i pokorno podpisani visokoj kr. zemaljskoj vladi Kraljevina Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s poniznom molbom, da ga blagoizvoli uzpostaviti i namestiti opet kano pravoga gimna-sijalnoga profesora u obsegu trojedne Kraljevine, s tim, da če mu se uračunati kod buduče pensije i godine prijašnje službe.
U Novom-mestu u Kranjskoj 16. Listopada 1874.
Ivan Terdina, kr. gimnasijalni profesor u miru.
Ta Trdinova prošnja je priromala v Zagreb 18. oktobra 1874, in kakor je razvidno iz nemškega teksta na zadnji strani, je odgovorila hrvatska vlada negativno, ne da bi navedla vzroke. Ta mrzli curek se na papirju glasi takole: Z. 7353. Wird dem pensionirten Herrn Gymnasiallehrer Johann Terdina in Rudolfswerth in Folge h. Landes Schulrath Erlasses vom 6. November 1874 Z. 2597 mit dem Bemerken zugestellt, daß diesem Gesuche in Folge Note der kroat. slavonischen Landesregierung dto. 30. Oktober 1874, Z. 4480 keine Folge gegeben worden ist. —
Rudolfswerth 12. November 1874, der k. k. Landesregierung
Ekel m. p.
Marica:
Z naših poljan,
2. Dora.
nSc predtio jc umiral dan, je stopal študent France ob gozdu doli k potoku, kjer ga čaka ljubica, lepa Dora. Kakor pomlad stoji tam, je pomislil natihoma, in ko pridem, mi ponudi cvetje svojih lic in škrlatno zarjo mehkih ust ... V dušo segajo njene oči in njih žar morda ne ugasne nikoli. Nikoli? Prestrašil se je tc misli. Moralo bo ugasniti, tako bodo hoteli ljudje, tako življenje, morda tudi lastni razum. A predno se to zgodi, je treba nagnili čašo in jo izpiti prav do dna. In kdo mi more očitati greh?
Naglo jc stopil, kakor bi se hotel otresti žalne misli in jo pustiti za seboj, da se izgubi v gozdu na veke.
Prišel je do potoka in Dore še ni bilo. Legel je v travo pod vitke jelše in poslušal tajnostno žuborenje valčkov. Utihnile so žalne misli in govorila je samo duša, in srca se ni nič več dotikal hladni razum; v tem hipu je čutil France le mladost in srečo. Tako ni videl, kako so padali mrakovi in ni slišal bosih stopinj po mehki travi.
Obstala je pred njim kakor roža, razcvetena skozi noč, v očeh jutranjo zarjo, glavo kronano z nočjo temnih las, na licih tisočero tajnih sanj, na ustnah vroče hrepenenje, v besedi slavčevo pesem.
France je naglo vstal in jo privil k sebi.
„Težko sem te čakal, ljubica ... Ti moja, ti edina ..."
Dolg in vroč je bil poljub, kakor je bilo dolgo in vroče hrepenenje.
Sedla sta tesno drug k drugemu v travo, glavo mu jc položila v naročje. Na nebu so se prižigale zvezde, da je zablestelo še doli v potoku. Valčki so šepetali pritajeno, v jelšah je šelestelo rahlo in večer preko polja je molčal.
Kakor sanje so bili oni večeri. Šli so tiho in skrivnostno preko pisanih poljan in šumečih gozdov in utonili v trudnih nočeh . . .
France se jc poslovil in odpeljal v mesto. V ranem jutru se je peljal in Dora je čakala ob vrtni ograji z rdečim nageljnom. Kratko in grenko je bilo slovo. Tisoč misli je drvelo preko možgan, a besede ni bilo. Molče sta si pogledala v oči in solza je govorila.
Gledala je dolgo za vozom in bilo ji je, kakor bi šla ž njim njena mladost, njeno življenje.
Francc pa si je vtaknil nagelj za klobuk in kratko in brez misli je odgovarjal vozniku.
„Kako pa narediš sedaj? V lemenat, kaj ne?"
„„Moram.""
„Eh, kaj bi se držal otožno! Bogme, dobro se ti bo godilo. Lc poglej jih, kake okrogle obraze imajo! Presneto, vse žive dni mi je žal, da me niso dali za gospoda. Bele roke in okrogli obraz bi nosil, pridigoval bi, da bi se izpreobrnili vsi grešniki in mi nosili na maše, da bi kar mrgolelo beličev v žepu. To je res, Urške bi ne imel. Ha, ha!"
Široko se je nasmejal in France mu ni odgovoril. Prijela ga je jeza, da bi ga pograbil in ga vrgel v obcestni jarek, da bi se mu ne rogale več njegove besede. A ni se ganil. Vozniku pa je bilo dolgčas in je govoril naprej.
„Tako ti pravim, pokaj bi se držal čemerno, če greš v lemenat. Vesel bodi in zavriskaj, ker lepo bo tvoje življenje. Enkrat boš hvaležen svojim staršem, kakor jaz svojim nisem, ker me niso dali. E, mlad si še, fant. Ne veš, kaj je življenje. Dekle imaš, pa ti je žal po njem. Saj vemo, vse vemo."
„„Kdo vas vpraša! In moje dekle vas nič ne briga!""
„Nič ne briga, saj nisem rekel, da bi me. Kaj bi zameril, nisem ti hotel hudega! Saj sem bil tudi jaz mlad. Ej mlad sem bil, mlad, pa Urško sem imel rad, pa so klepetale klepetulje in njo so kregali doma, a je postala vendar moja žena. To je res, pri tebi je drugače. V lemenat jo mahneš, pa moraš dati dekletu slovo. Težko je to, saj vem, da je težko. Pa se vse pozabi. Pravzaprav ni nesreča in nič se ne boj. Pozabiš na vse in čez štiri leta bomo imeli novo mašo. Spremljala te bo dolga bela procesija in tvoje dekle ti bo neslo krono na belem vzglavniku."
France se je zganil; tesno mu je bilo in rad bi odgovoril, pa beseda mu ni hotela iz grla. Tako sta se pripeljala na postajo.
„Pa brez zamere!" je zaklical voznik, obrnil voz in se odpeljal. France je zahrepenel po vlaku: odpelje se odtod in pusti za seboj težke misli.
„Po vriskajoči noči veselja prihaja megleni dan, umirajoča jesen po cvetja in življenja polnem poletju, neizmerna žalost in večna pokora po trenotku sladkega greha ... A nji sem rekel, da se povrnem, da ostane moja na veke, in ona mi je verjela. Tako hočem storiti! Pobegnem, poiščem si službe, kako bi varal to zlato srce! In doma? Naj me prekolnejo, naj me zavržejo!"
Take misli mu je narekovala duša, pamet pa je hotela drugače.
„Naj bo pozabljeno, naj se pogrezne na veke!" je vzdihnil in hitel v vlak. —
Dora pa je šla tisti čas preko travnika na njivo po deteljo. Truden ji je bil danes korak in nič si ni zapela med potjo. Ob potoku je obstala. Kakor žalna cipresa je bila, vsa v tihe misli zatopljena. V vejah vitkih jelš so še šumele sanje prejšnjih večerov, vse blažene, vse sladke, v njeni duši pa je bila bolest. Samo za hip je obstala, potem je šla naprej, čez potok na njivo.
Zavihtela je ostri srp, padali so rdeči deteljčni cvetovi. Malo pred njo se je smejal žarni mak, kakor bi ga ne bilo strah smrti in mu ne bilo žal življenja. Pa je prišel na vrsto prešerni mak in je umrl sredi smeha. Dekle ga je pobralo in si ga zataknilo v ncdrija, da je bilo, kakor bi ji krvavelo bolno srce.
Naložila je in nesla proti domu.
Na potu jo je srečal Vrablov Jože iz vasi.
„Preveč si naložilo, dekle!" je rekel mesto pozdrava.
„„Nič ni preveč.""
Dori ni bilo do pogovora iti je hotela naprej.
„Pa čemu se ti tako mudi?"
„„Doma me čaka delo.""
„Glej jo, glej, ravno zdaj te čaka, ko pridem jaz. Včasi pa nič ni čakalo, če je prišel kdo drugi."
Dekle je zardelo.
„„Kaj ti pa mari!""
„No, no, saj ti nisem hotel nič očitati. Le tako, vidiš, je težko trpeti nas enemu, če pride kaka gosposka suknja, pa nam pred nosom vzame najlepše dekle iz vasi in se poigra ž njo, kolikor mu je drago. Pa sem si mislil, da te moram posvariti, ko odide. Saj ti ne zamerim ničesar, nihče ti ne zameri, a posvariti sem te hotel."
„„Kaj bi me svaril, saj nimaš nikake škode.""
„Ne vem. A če bi se zgodilo, kakor sem mislil in želel že davno, bi morda imel. Cuj, Dora, hudo mi je."
Dora je bila v zadregi in ni vedela odgovoriti.
„Morda pa še ni prepozno, kaj, Dora? Veš, tako sem se odločil, kadar te srečam, sem si mislil, pa ti povem. Rad te imam, Dora, iti zato tni je hudo. Ti pa boš morda jezna, ker sem ti povedal. Ne bodi jezna, pa si premisli. Ni treba, da bi mi takoj odgovorila. Počakam, ti pa si premisli. Pridem z očetom k vam in vprašam, če me boš hotela."
„„Na tisto še ne mislim, je rekla v zadregi, pa zbogom!""
„Zbogom, Dora!" se je odzval Jože in jo odmeril proti gozdu.
„Tako ti pride ta gosposka nezgoda in ukrade najlepše dekle v vasi. In če bi se zgodila nesreča, kar Bog obvaruj, se ne prikaže več, pa je konec. Dekle pa naj gleda, kako se spravi iz sramote. In tako dekle, kakor je ta Dora! Večna škoda bi bila za njo. Pa sem dobro ukrenil, da sem ji povedal. Morda si pa le premisli, kakor je pametno in potrebno. Kako bo gledala ta nezgoda gosposka, ko pride zopet in bo Dora že moja žena!"
Tako jc mislil in šel skozi gozd.
Dori pa je bilo tesno v duši. Vedela je, kam je šel France, čutila je, da se s tem korakom mora vse končati. Kaj potem?
Tisti večer je bdela dolgo v noč. Obupavala je v strahu pred dnevom, ko se izve skrivnost, ki je znana zdaj samo njej. Z grenkimi solzami je močila veneče cvetje svojih lic in bolestno je ječala duša v tihi polnočni uri . . .
Spomnila se je, da mu mora pisati. Tudi oti mora izvedeti, tudi on, da bo lažje trpela. Vse mu piše, kako jc z njo in kaj zdaj; da se ji ponuja Jože in kako bi bila rešena oba.
In mu je pisala. Bilo je dolgo pismo, polno obupa in solz, polno dvomov in strahu. —
Zaman je čakala Dora na odgovor.
Neko nedeljo popoludne pa sta prišla Vrablova dva v prazničnih oblekah, s prazničnimi obrazi.
„Bog daj srečo!" sta pozdravila.
Dora je začula praznični glas in smuknila v svojo sobo; njena mati pa je veselo odzdravila. Zadovoljna misel se ji jc porajala v duši: Vrablov je bil pameten in delaven fant, iz dobre in Še precej premožne hiše.
„Kje pa imaš še druge? Saj menda nisi sama doma?" je povzel stari.
„„On je šel doli po polju pogledat, fant je odšel k večer-nicam, Dora pa je tudi nekje zunaj. Le čakajta, pokličem jo, da gre po očeta.""
V sobo je stopil čez nekaj časa oče Peter z zadovoljnim obrazom. Dora je ostala zadaj.
„No, pa Še ti pridi, dekle, brez tebe ne maramo opraviti," je zaklical oče Vrabl.
Dora je vstopila s trudnim korakom. Kakor da stopi na sejem, se ji je zdelo. Bleda jc bila in v očeh ji je ležala žalost. Sedla je
na prazen stol ob postelji in čakala. Vedela je, pokaj sta prišla, tudi je vedela že naprej, da poreče „da", dasi je vse v nji kričalo „ne".
„Kakor sem rekel, brez tebe, Dora, ne maramo. Saj menda že veš, čemu sva prišla z Jožetom. Mati nam je lani umrla, s posli je križ, gospodinjo rabimo. Zmislil si je fant, da hoče tebe in nobene druge. Pa sem moral ž njim, da prosim mesto njega — mladina se sramuje. Tudi z mano je šel nekdaj oče, ko sem si izbiral nevesto. Zdaj pa nama povej, če ga hočeš, Dora! Dober fant je iti delaven, ne da bi ga hvalil, ampak tako bi ti povedali tudi drugi. Pa saj ga poznaš. Kako bo, dekle?"
„„Ne vem,"" je rekla neodločno in v zadregi. „„Prenaglo je to; še en teden mi pustite, da si premislim,"" je prosila boječe.
„Kako pa! To je, da si lahko premisliš. Danes teden pa poveš, kako bo. Potem pa lahko kar napravimo svatbo, če boš hotela."
Na silo se je nasmehnila, a v duši jo je zaskelel ta smeh. Jože je vstal, stopil k nji iti jo prijel za roko. Hotel je napraviti slovesno, pa je čutil, kako je neroden in skoro sram ga je bilo.
„Ne zameri, Dora, pa si premisli tako, da bo prav!"
„„Bomo že naredili, da bo prav,"" je potrdil oče Peter in ženica mu je veselo potrdila: „Kako pa, naredimo, naredimo!"
In Vrablova sta se poslovila od Lovretovih. —
Kakor so rekli, se je zgodilo. In Dora je rekla „da", ker ni bilo pisma od Franceta.
Tako je pomislila, kakor Jože takrat. Odide in pozabi, če je nesreča. Še vesel je menda, da se mi nudi prilika. A morda še piše. Še je čas, do zadnjega trenotka je čas . . .
Zgodilo pa se je, da ni bilo upanja do zadnjega trenotka.
V Lovrctovi hiši se je pripravljala gostija.
„Imenitno se mora napraviti, najlepše dekle v vasi se pelje danes k poroki," je besedičila mati Lovretovka.
Prišla je Dorina prijateljica, da ji je oblekla belo obleko in na krono temnih las ji je pripela mirtin venec... Čudila se je nevesti, ki je bila nekaj časa vsa vesela in razigrana, kakor bi ne bila danes nevesta, potem zopet silno žalostna, da je plakala neutolažljivo, kakor da bi morala iti v smrt. Pripeljali so se vozovi, vsi s smrečjem okrašeni. Mehanično je stopila iz sobe, brez misli in besede je segla ženinu v roko. Kakor so hoteli drugi, je naredila. Posadili so jo na voz in oddirjali ž njo proti trgu.
In ravno, ko so se zganili zadnji vozovi z domačega dvorišča, je prinesel pistitonoša belo pismo. Skočil je z voza Jožetov prijatelj
Nace in vzel pismo. Kdo se je zmenil zatij! Nace pogleda, oči se mu zasvetijo, naglo odpre in čita ter ga vtakne zadovoljno v žep in skoči v voz.
Grmeli so možnarji, vriskala je harmonika, smejali so se gostje, le nevestine oči so plakale.
Praznični vozovi so se ustavili pred cerkvijo. Gostje so se razvrstili v procesijo, nevesta je stopala brez volje, kamor so hoteli drugi. Padale so vroče solze na mrzli cerkveni tlak. Pa kdo bi se zmenil za nevestine solze! Vsaka nevesta plaka, taka je navada, tako se spodobi. Še ženina niso plašile njene solze.
Cerkovnik je spustil poročna prstana na krožnik, da je zažven-ketalo. Nevesti se je zazdelo, kakor bi zaječalo bolestno in proseče.
„Še je čas!" ji je švignilo preko možgan, a takoj je ugasnila misel, kakor splašena ptica je povesila peroti in se skrila.
Župnik je že govoril pred oltarjem, o dolžnostih zakonskega stanu je govoril in vprašal ženina, če ima res odkritosrčno voljo stopiti v zakon. Trikrat je slišala nevesta odločni „da". Nato se je obrnil župnik k njej.
„Prepozno!" je zakričala duša in usta so odgovarjala: „Da".
Nataknil ji je ženin prstan in ona ga je nataknila ženinu. Roka je ostala v roki. Župnik jih je ovil s štolo in molil. Oba sta pokleknila in prosila blagoslova. —
„Danes mora biti vse veselo. Danes smo poročili najlepše dekle v vasi," je vzpodbujal Nace.
Nagnil se je k nevesti in jo prijel za roko.
„Enkrat bova zaplesala, Dora, da boš bolj vesela," je govoril pijano in vzdignil nevesto od klopi. Nekaj demonskega je bilo v njegovem pogledu in ni se upala braniti. Objel jo je z močno roko krog pasu in jo zavrtel, da mu je zaplesala pred očmi soba z dolgimi mizami, z vinskimi bokali, s pijanimi gosti. Dora je zaprla oči in mu ležala v objemu brez moči in volje. Ženin je natihem zaškripal z zobmi in zamižal, da bi ne videl. Gostje so se glasno smejali.
Ko se je Nace naplesal in navriskal, peljal je nevesto na njen prostor. Vsa zasopljena in utrujena je sedla k ženinu; toplo je zavelo od nje in zadrhtel je.
„Še jaz bi plesal s teboj," ji je zašepetal in skril nevoljo pod sladkim nasmehom.
„Ko se malo odpočijem," je šepnila in povesila venčano glavo.
Nace je slišal in pomislil: „Čas je, ura plačila je prišla."
Potegnil je iz žepa belo pisemce in ga pomolil ženinti.
„Tole precitaj," je dejal, „in ko prečitaš, daj še nevesti. Tudi njo bo zanimalo."
Jože se je začudil in vzel. Čital je, rdel in bledel. Tresel se je, list mu je trepetal v roki. Skočil je kvišku, ko je prečital, spustil list v njeno naročje, stopil trdo na mizo in skočil čez njo. Dvakrat je stopil do vrat in izginil v noč. Gostje so se glasno pogovarjali, nihče se ni zmenil. Nace je sedel poleg godca za pečjo in se pijano smejal.
Nevesta je čitala in bledela.
„Ne izbiraj drugega, ne beži v pogubo, ne kliči prokletstva nad naju! Ne pokoplji najinih sanj in nad, občuvaj najino srečo!
Moja si bila, samo moja na svetu! Nikdo nima pravicc do Tebe, kakor jaz. Vsa si se mi žrtvovala na oltarju ljubezni . . .
Ne hodi draga, edino ljubljena! Počakaj in pretrpi. Moja ljubezen Ti bo poplačala. — Dora, Ti sen mojih najlepših dni, Ti zarja moje mladosti, Ti edina sreča mojega življenja, ne hodi od mene!
Vse storim! Pobegnem, naj me prekolnejo, naj me zavržejo! Vse storim, da Te osrečim. Ne hodi! Ostani!" . . .
Tako je bilo pisano. Dora je čitala in trepetala.
„Prepozno!" je zaihtela bolestno in glava ji je udarila ob mizo.
Gostje so se splašili in utihnili. Harmonika je zahreščala v tišino, se prestrašila in obmolknila. Samo Nace se je smejal pijano.
Dvignili so nevesto in jo odnesli v njeno sobico. Zatamala je mati. Slekla ji je belo poročno obleko in snela mirtin venec. Pomočila ji je glavo in jo spravila v postelj.
Gostje so se polagoma razšli. Mučna tišina se je razlila po hiši. Najzadnji je odšel Nace. Z neodločnim korakom jc stopil v temo in zavriskal. Njegov pijani vrisk se je prevračal skozi noč preko polja in se zamotal v gozdu med drevje in grmovje.
Zavil je doli proti potoku in trudne noge so se mu šibile. Hripavo je zapel:
„Adijo, pa zdrava ostani, podaj mi Še enkrat roko, na me pa nikdar ne pozabi, če tudi drug ženin tvoj bo!"
V gozdu je odmevalo: „. . . drug ženin tvoj bo!" Ob potoku je srečal Jožeta. V temi se nista videla, a sta se takoj spoznala.
„Oho, Jože, ženin?" se je začudil Nace. „Kaj pa si jo popihal! Ali te je prijelo, kaj?"
Jože ga jc pograbil za vrat.
„Ljubljanski Zvon" 10. XXXI. 1911.	40
„Zadavim te, grdoba hinavska! Kdo te je klical, da si prinesel tisto, kdo te je vprašal? Na zdaj, na! To ti je plačilo za tvoj trud, koža hinavska."
Vrgel ga je na tla in ga davil, da ni prišlo besede iz njega, samo neprijetni hreščeči glasovi so se mu zvijali iz široko odprtih ust.
Ko se je zdelo Jožetu dovolj, ga je spustil.
„Zdaj pa mi povej, govedo pijano, kje si dobil oni list."
„„Kaj ti mar. Nisi zvedel dovolj?""
„Ne bos govoril, klada? Zadavim te, če ne poveš!"
„„Pismonoša ga je prinesel.BK
„Tebi?"
„„Ne vem. Najbrž meni. Bil sem ravno tam, nevesta se je že odpeljala. Čemu bi jo motil. Potem bi še morda gostije ne imeli. Škoda bi bilo, ker veselo je na gostiji: pije se, veseli in z nevesto pleše.""
„A čemu si odprl?"
„„Ker sem slutil, kaj je.ttK
„In kaj ti je bilo mar? Govori, lopov!"
„„Pa bodi, če hočeš vedeti! Tudi jaz sem včasi rad pogledal za lepo Doro. Pa si me prekanil in jo natihem zasnubil. Ha, ha, ha! Študent jo je ukradel obema. Ha, ha, ha ! Tako je pošteno, mislim.""
Jože ni ničesar odgovoril. Stal .je v svoji razburjenosti molče ob Nacetu, ki je ležal na tleh in se ni hotel vzdigniti.
„Kaj praviš, Jože, ni tako pošteno?" se je rogal Nace. In to ti rečem, preveč si me premikastil, mesto da bi mi bil hvaležen. Zdaj vsaj veš, kako je z Doro, s tvojo lepo nevesto. Ej, ženin, Jože, prijatelj, zibal boš, zibal, še predno si mislil. Gosposko pleme bo, Jože, ponosen si lahko. Ha, ha, ha!"
Jože ga je udaril s pestjo v obraz, da se mu je pocedila kri, ga pustil in odbežal v temo . . .
Drugi dan je prišel ženin Jože opraskan, blaten in brez klobuka na nevestin dom. Vprašal je po nji in povedali so mu, da je bolna.
„Pa pridem po njo, ko ozdravi," je dejal mračno in odšel po vasi domov.
Ljudje so se zgledavali, ženske so klepetale, dekleta so se hudomušno muzala, fantje so ga gledali pomilovalno, možje so se držali resno in imeli svoje misli. —
Za tri dni je prišel Jože po ženo. Z negotovimi koraki je meril cesto in v očeh so mu plavale solze. Ko je stopil pri Lovretovih čez vežni prag, se je nevarno zazibal.
„Po ženo sem prišel," je dejal smehljaje.
„Hej, Dora, moja lepa žena, kje si?"
Prišla mu je naproti stara Lovretovka.
„V sobi je Dora, v sobi/ je dejala plaho. Posilil jo je jok in naglo je odšla v kuhinjo.
Stopil je v sobo.
„Dober dan, ženka!"
„„Bog daj,"" se je odzvala plašno Dora.
„Takointako je. Prišel sem po tebe. Moja žena si po božjih postavah, moja žena si, Dora!"
Trde so bile besede. Spustil se je na stol težko in nerodno, da je zaškripalo.
„Pa sem prišel. Z menoj pojdeš in gospodarila bova, kakor bo šlo. — Uh, da je moglo tako priti! Veš, tako li rečem, najrajši bi umrl. Težko je živeti, če je človek tistim v nadlego, ki so mu najbližji. Pa pojdi, Dora! Bo že kako. Veš, rad sem te imel, še zdaj te imam. Pa je tako. — No, saj vemo, kako je, človek ne more povedati. Pa pride vmes takointako. Nesreča je to, huda nesreča, ti rečem."
„„Jože, prosim te, odpusti!""
Padla je na kolena in prosila: „Odpusti!" Jokala je in prosila...
„Saj nisem hud, Dora. Nič nisem hud. Kaj bi jokala! Tudi jaz bi jokal, tako me tišči v prsih, pa je menda prehudo — ne morem jokati. Boli me tukaj notri, zdi se mi, da sem bolan. — Vstani, Dora, pa z menoj pojdi! Ne bom te kregal, saj vem, da nisi kriva. — Nič te nisem vprašal, če me imaš rada, samo to sem te vprašal, če hočeš postati moja žena. No in ker je bilo tako, si postala. Nihče ti ne bo zameril. — Objel je Doro in se zjokal na njenih grudih. Njena duša je bila polna sočutja in hvaležnosti.
„Hvala, Jože," je dahnila tiho.
Obrisala sta solze in se odpravila na novi dom . . .
„Žalosten je zakon brez ljubezni." Tako je mislil Jože in ni se mu ljubilo delati.
Šel je zjutraj na polje, s plugom je šel, da bi razoral mastno zemljo, pa ni mogel z veseljem kakor prejšnje dni. Težek je plug, ne more ga dvigniti, ko je treba na koncu obrniti, se mu zadevlje ob zemljo in ga jezi.
„Za koga se mučim, križ božji, za koga?"
Odprcgel je konja in ju spustil po travniku, naj se paseta, sam pa je zavil proti krčmi konec vasi.
„Okrepčati se je treba. Kdo bo delal, če mu zmanjkuje moči!" je mislil in pil.
V	vinu se je ohladila nevolja, v vinu je veselje in moč. Ko-rajžen je stopil proti poldnevu iz krčme in jo mahal proti domu. Na njivo in oranje, na plug in konje je bil pozabil. Domov pojde, da bo videla žena, kako je vesel.
»Kje pa imaš konje in plug?" je vprašala doma žena.
„„Nikjer. Konj si vendar ne bom gonil s seboj v krčmo.""
Veselo se je smejal, legel pri peči na klop in zaspal.
Tako se je ponavljalo in Dora mu ni branila nikoli. Pa 'kdo bi se brigal za gospodarstvo, bile so druge skrbi, večje in močnejše. Jože je iskal veselja v vinu, Dora tolažbe v solzah. Tuja sta si bila in odkritosrčne prijazne besede ni bilo nikoli med njima.
Nekoč, po sedmih mesecih žalostnega zakona, je ležala Dora bolna v postelji. Mož je šel po žensko, da ji bo stregla, a sam se ni vrnil. Šele tretji dan, ko sta prinesli ženski ravno novorojenčka od krsta, se je vračal pijan kakor po navadi.
„No, kaj sta mi prinesli?" je vprašal s krohotom.
„„Nado, malo Nado,"" je hitela babica.
„Hm! gosposko ime, seveda, kakor se spodobi."
Ni šel v hišo. Vrnil se je v krčmo. Doma zmanjka veselja, takoj ga zmanjka, ko prestopi prag, pa ga mora zopet iskati — v vinu.
V	mraku je potrkalo močno na vrata. Dora je vsa vstrepetala
„On je, Jože! Pojdi mu odpirat!" je dejala ženski, ki je čuvala
pri nji.
Ona je šla. Ko je stopila v vežo, je zakričala prestrašeno. Stali so pred njo štirje možje in držali na drogih Jožeta — mrtvega.
„Ne sem, ne tukaj notri! Za božjo voljo, ljudje, ne pred njo!" je branila ženska. Odprla je vrata v drugo sobo, tam so vstopili in spustili mrliča na tla. Levico je imel krvavo, videla se je globoka zareza preko žil. Molče so stali možje. Kaj bi govoril človek v takem trenotku!
„Kako se je zgodilo, povejte, za božjo voljo !" je tarnala ženska.
„Doli ob potoku smo ga našli, ko smo se vračali s polja."
V	tem hipu se odpo duri, in na pragu stoji Dora, bleda in upadla.
„Jože — mrtev!" zakriči prestrašeno in obupno in se zgrudi. Spravili so jo v posteljo, Jožeta pa so položili na pare. — Zazvonilo je pri fari in Dora je ostala sama z Nado.
Z žalostjo in solzami jo je vzgojila. Kakor nekdaj materina, so bila njena lica rožnata, v očeh pa ji je spalo hrepenenje in bolest...
___9 (g,—ssSs-^
o o o
Književna poročila.
o o o

Narodne pripovedke v Soških planinah. Zbral in napisal Andrej Gabršček. V Gorici 1910. Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 8°. 384 str. Cena broš. 3 K.
Zdaj, ko je bil g. Ivan Koštial tako prijazen, da je v „L. Z." XXXI., 447 te .pripovedke" popravil v smislu srednješolskih stilističnih vaj (sitno, a v tem slučaju potrebno delo), bo morebiti na mestu še par opazk k tej navidezno neznatni, a radi klene vsebine dragoceni knjigi. Seveda je žalostno, da nam g. pisatelj toči medice v nesnažno, skoro ostudno posodo — kdo naj bo naprimer tako potrpežljiv, da ga ne bi razdražila vedna in vedna kriva raba besedic „pa", „jeden" in „neki"? —, toda če ne premore druge posode . . . Sevč, delikatnih usten taka čaša ne bo premamila, a kdor ima še malce slovenski želodec — moj Bog. slovenski želodec je velik komedijant in prenese več, nego bi mu kdo prisodil. G. pisatelj nam ni podal vsega nabranega gradiva, zakaj ni nadaljeval, sam prav ne ve (str. 3). Pa mu povemo: pravljičar, kakor poet — nascitur. Ne da bi se bil g. pisatelj zavedal, mu je to — podzavestno — prepričanje izbilo peresnik izmed prstov. Nabiratelji A la g. pisatelj, ki si narodnega blaga ne morejo asimilirati, bi opravili kaj prida pri „teti Mohorinki* in „stari Goterci" (str. 4) kvečemu s fonografom; tako bi se nam ohranila vsaj približna prvotna pristnost in svežost, ki jo je g. pisatelj z nerodno dikcijo in mestoma tudi zmedeno tehniko (str. 281) pomendral in oskrunil. Kaka škoda, da ni naklonilo nebo soškim pravljicam Trdine namesto Gabrščka, ali vsaj Milčin-skega! Pa kaj bi se cmerili post festum, knjiga ostane kljub temu še zmerom dragocena.
Zelo pazljivo bo moral prečitati zbirko, kdor bo pisal — v katerem tisočletju po Kristusu? — slovenski slovar, kakor je sanjal o njem Levstik. Knjiga vsebuje toliko krasnih izrazov, ki so čakali med ljudstvom vstajenja, že znanih besed v novih pomenih in zvezali, krepkih, jedrnatih originalnih rcčenic, da smo g. pisatelju hvaležni tudi za uvele in pomendrane cvetove, če jih že ni mogel ohraniti svežih. Evo par rcčenic! „In pa to, lo: izgubiti glavo, sedaj, ko mu ni treba drugega, kakor ptičjega mleka in žabje volne!" (str. 153). — „Hm, hm! Hvaležna in naklonjena, pravite. Meni ni vsa taka hva,ežnost in naklonjenost ne v kotel ne v lonec!" (str. 188). — „Oči je imela velike kakor tolarji Marije Terezije" (str. 369). — „Bili so veseli in pili so, da so rekli mački botra" (str. 228). Radi verjamemo, da je imel g. pisatelj sitno stališče: v narečju ni hotel in ni mogel pisati, v književnem jeziku ni znal. Včasih si je pomagal s komentarjem — kakor klavrni prevajavci Shakespearovih besednih dovtipov — n. pr. (str. 67) pri mačici, ki „ni zbirčna, ni ,zmazana', vse je, vse — kar Idi, je" — kjer je „Idi" imemovalnik (ljudje), a če izpustiš vejico, tožilnik (ljudi). Kolikor lepote gre rakom žvižgat, če damo narodnemu blagu književno obliko! Le majhen primer iz goriške okolice:
Književna oblika:	V narečju:
,Kje je bil?' „Pri teti v Šempetri*. ,Kaj ti je dala?'
u Šumpetri". ,Kaj t' je dala ?f „Holo pišče".
,Kie si bc«?' „Pr te ti
Golo pišče".

,Kam si jc ložil?' „Pod ognjišče". ,Kjc jc ognjišče?'
,Kan s' jc lužu?' „Pod uohnjiSče". ,Kic jc uohnjišče?'
»Vzela voda". ,Kje jc voda?' „Izpil volič". ,Kje je volič?' „Vbila sekirca"
„„zala „oda". >Kie je uOda ? „Spin uolič". ,Kie jc uOliČ?'

„ubujla sikierca". ,Kic jc sikjetca?'
„u1
,Kjc jc sekirca?'
„Šla v grm". ,Kje jc grm?' „Snela koza". ,Kje jc koza?'
„Šla u hör0m". ,Kie je hör0m? „Snjcla koza". ,Kie je koza?' „Bejži ju lovit!"
„Pojdi jo lovit!"
To je obenem lep primer narodnega zafrkavanja, ki ga najdemo dobršno mero tudi v Gabrščkovi zbirki. Naš narod ima preccj samoironije, ki odsevajo iz nje njegovi solidni nazori o svetu in življenju. Narod s tako filozofijo jc trpežen, prenese marsikaj, še njegova pijanost je nekam trezna, če se za hipec prepusti sladkemu sanjarjenju, si tik nato sam podere spravijičeni grad, ker ne mara, da bi mu ga zrušila usoda. Tudi tem zafrkavanjem, ki jih je najti zlasti koncem pravljic, je g. pisatelj v svoji nespretnosti potrt večinoma učinkovitost, ritmiko, želo, drastično silo. N. pr. str. 142: „To so tedaj prigodbe o mevšetastem Mevšetu. Umrl pa še ni: ta sem jaz tudi, ker vam take reči pripovedujem, namesto da bi molil rožni venec, — a tudi vi ste mevšeta, ker me poslušate."
Kar se tiče pravljičnih motivov, jc naša zbirka zelo bogata mednarodnih, a poleg njih tudi pristno domačih frapantno originalnih, slovensko lepih. Intercsanti so detail-motivi iz „Amorja in Psihe", posejani po raznih pravljicah (str. 17, 37, 38, 40, 130 in zlasti 218, 220). Zanimiv je tudi El-convidado-de-picdra-motiv, na las podoben onemu v „Don Juanu", in motiv avtomobila (str. 246), ki jc v svetovnem pravljičnem slovstvu redka prikazen.
V celosti zasluži knjiga več pažnje, nego jc jc našla dozdaj. In še to: V predgovoru toži g. pisatelj (str. 7), da „dandanes ljudstvo čedalje bolj čita, a vsled tega pravljice vidno izginjajo", in vspodbuja (str. 12), naj pridno zapisujemo narodno blago, „dokler je še čas, da kaj rešimo zavidnl pozabnosti, kajti napredujoča omika je narodnemu pesništvu tako pogubna, kakor mrzla slana nežnim cvetkam". „Laudator temporis aeti" kakor vsi, ki pišejo o tej stvari; zdi se, kakor bi obsojal „napredujočo omiko". O pomenu takih moledovanj bi bilo zdravo dvomiti. Če ni v narodu tozadevnih energij, jih tudi tako solzičkanjc ne bo pričaralo vanj. Jaz bi hotel biti tudi „laudator temporis agentis", če dovolite, ne samo „aeti". Jaz vem naprimer — vi ne? —, da mesi, kakor vsaka, tudi naša doba kvas za divnokrasne pravljice, ki se bom naslajal ob njih čez toliko in toliko stoletij s čutili tedanjih zanamcev, bolj dovzetnimi in bolj popolnimi čutili, nego so danes tale moja.
Friderik Juvančič, Učna knjiga francoskega jezika za srednje in njim sorodne šole. Drugi del. Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani, 1911. — V. 8° 120 str. 4- 12 L slik in 1 načrt. Cena mehko vezani knjigi K 2 50, trdo vezani
Pastiiškin.
K 3.-.
V prvem delu je seznanil pisatelj učenca z glasoslovjein in z oblikami francoskega samostalnika, pridevnika, zaimka, števnika, s pravilnimi oblikami glagolov na — er ter s predlogi, vezniki, prislovi in medmeti; s tem drugim delom pa je zaključil najvažnejše pojme iz francoskega oblikoslovja. Ravna je se po modernih principih, je pisatelju težišče vsega pouka živa beseda, tekst; slovniškc oblike upošteva šele v drugi vrsti. V tem zmislu je knjiga tudi razdeljena. V ospredju stoje tekst». Pisatelj se jc potrudil, nuditi učencem v dvajsetih lekcijah kolikor mogoče raznovrstno vsebino, kar pri tako malem obsegu gotovo ni bilo lahko. Teksti imajo v prvi vrsti namen, seznaniti učenca z izrazi in stavki iz vsakdanjega življenja, kakor tudi z nekaterimi važnimi zgodovinskimi, političnimi in socijalnimi odnošaji Francije, zlasti Pariza. Dom, šola, družina, narava so poglavitni viri, iz katerih zajema pisatelj. Med poučno in praktično berilo so uvrščeni posamezni spisi pripovedne vsebine, nekaj basni in pesmi. Blagodejno vpliva dejstvo, da so ti teksti originalni in skoro brez izjeme celotni. Izbira je dovolj srečna, vsebina jc prilagodcna starosti učencev. Pisatelj je upošteval, da se začenja pri nas pouk francoščine normalno šele v tretjem letniku srednjih in sorodnih šol, kar odgovarja povprečno starosti 13--16 let; razen tega jc knjiga namenjena, kot edina slovenska te vrste, tudi zavodom, kjer se poučuje francoščina kot neobligatni predmet in so učenci-začetniki navadno še starejši. Iz teh vzrokov ni sprejel pisatelj tekstov otročje vsebine, kakršne nahajamo navadno v nemških elementarnih knjigah. Na koncu tekstov prinaša knjiga temelje za prosto konverzacijo, oziraje se izključno na predelano tvarino. Seveda ima učitelj pri tem prosto roko in bo lahko naznačeni okvir po potrebi razširil; gradiva ima dovolj na razpolago. Isto velja tudi o slovniških vajah, ki se naslanjajo na predelane tekste. — Na drugem mestu prinaša knjiga prcparacijo za posamezne lekcije. Besede, ki se morajo v slovniškem oziru nanovo predelati, so odlikovane z debelejšim tiskom — V tretjem oddelku obdela pisatelj sistematično slovniškc oblike; omeji se v tej knjigi na glagol. Konjuktivne oblike glagola je pisatelj opustil, in vendar se mi zdi umestno, da bi že v tem delu obdelal vsaj formalno stran konjuktivovo. — Četrti del obsega slovarček v abecednem redu; tu najde učenec vse izraze, katere jc čital v tekstih. Razen naslovne strani in slovenskih prevodov v obeh slovarčkih, jc knjiga seveda pisana izključno francosko, kar odgovarja modernim metodičnim zahtevam.
Kot prilogo prinaša knjiga zelo lične fotografije najvažnejših pariških stavb, trgov, ulic itd. Te slike, napravljene po izvrnih klišejih, se ugodno razlikujejo od učnih slik, kakršne najdemo navadno v šolskih knjigah.
Dr. Fr. Sturm.
I. E. Tomič, Udovica. Povest iz 18. stoletja. Poslovenil Štefan K lavs. Tiskala in založila tiskarna „Edinost". Trst 1911. 8">. 329 str. Cena K 1*60, po pošti 20 v. več.
„Vdovico" je napisal Tomič za „Vienac" že 1. 1891, in „Matica Hrvatska* jo jc izdala 1902 v prenarejeni obliki. Povest ni nikak umetniški umotvor, — Slovenci smo imeli v tem času tudi kaj boljšega — vendar jc živa slika hrvatskega plemstva iz 18. stoletja. Prevod, ki se v začetku preveč oklepa izvirnika, postane polagoma tako prost, da so izpuščeni v zadnjih poglavjih tudi odstavki po pol strani. Slovenščine g. prevajate I ja ne moremo imenovati vzorne. Sicer pa, čemu prevajamo — iz hrvaščine?	Felicijan.
3 —

o o o
Slovstveni zapiski

o o o

K šestdesetletnici dr. Ivana Tavčarja. V ožjem krogu svojih dragih je pred kratkim slavil dr. Ivan Tavčar svojo šcstdcsetletnico. Njegovo ime je tesno združeno z usodo našega lista. Že pri ustanovitvi „Lj. Zvona" pred tridesetimi leti je bil med njegovimi izdajatelji in založniki, nekaj časa mu je bil tudi urednik. V viharnih političnih bojih za napredne ideje je našel dr. Tavčar še dovolj Časa, da je posvetil svoje spretno j)ero slovenski beletristiki in jo obogatil z^motvori t™]n£_vrednosti; njih lepo število krasi tudi „Lj. Zvon*1, ki kliče svojemu odličnemu sotrudniku: „Na mnoga plodonosna leta!"
50jetnjca Jurčičevega pisatelje^n^ajc^letos. Četrtošolec Jurčič je začel leta 1861. javno pisatcljevaff (Fr. Leveč, Spomini o J, Jurčiču v Lj. Zv. 1888, -421). Slovensko slovstveno središče je bilo tedaj v Celovcu, kamor je poslal Jurčič svojega prvenca — kratko pripovedko, ki mu jo je bil najbrže povedal njegov ded. V Janežičevem „Slovenskem Glasniku", ki je tisto leto izhajal v neprikladni četvorki na celi poli po dvakrat na mesec, je natisnjena v 26. številki dne 15. decembra 1861 „Pripovedka o beli kači", „zapisal J. Jurčič". Doba Jurčičevega javnega slovstvenega delovanja obsega torej 20 let (1861—vl881).
r	Jurčičevi učitelji slovenščine. Po dve uri na teden sta bili odločeni naši
; materinščini o Jurčičevem času na gimnaziji, kakor sta jej še dandanašnji. Iz gimnazijskih poročil sem posnel imena učiteljev, ki so Josipu Jurčiču predavali slovenščino: V I. in II. razredu profesor Ivan Pogorelz, izvrsten klasičen filolog; v III. razredu duhovnik Jožef Kogej, ki je bil dvakrat suplcnt na ljubljanski gimnaziji, prvikrat leta 1854/5., drugič 1857/8 do 1859.60, v tej dobi je bil hkratu domači učitelj pri deželnem predsedniku grofu Chorinskem, umrl je kot dekan v rojstnem mestu Idriji, dne 25. avg. 1886 (Jos. Novak, Zg. brezoviške župnije, 183); v IV. razredu suplent Josip Bclovič; v V. suplent Mihael Wurner; v VI. profesor Valentin Ko n sc h egg — tem trem je bila glavna stroka naravoslovje, oziroma matematika, a so poleg teh predmetov silc/poučcvali včasih tudi slovenščine. V VII. in VIII. razredu jo je že za Jurčičevega šolanja predaval, kakor še mnogo let pozneje, Mc-tdkovjiaslednik J o s i p M a r n.	L Poboljšar.
Jurčičeva številka MSlovana". Tridesetletnici Jurčičeve smrti je posvečena zadnja (deseta) številka „Slovana . Več ali manj zanimive spomine na Jurčiča so objavili Anton Kod_cr, dr. Pavel Turner, Mijo Vamberger, M. Pleteršni k, ^jQjxMc in dcjß.s^Vošiij-SLk. Urednik dr. Fr. Ilešič je opisal Jurčičevo politično delovanje v Sisku 1. 1871., in Ivo Grohovac je pokazal zanimanje za naše slovstvo s kratko črtico o narodnih motivih v Jurčičevih delih.
I. P.