Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka 1.25 Din.
DELAVSKA
POLITIK
GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Izhaja vsako sredo in soboto.
Uredništvo Je v Mariboru,
Ruška cesta 5, poštni predal 22.
Rokopisi se ne vračajo. Nelrankirana pisma se ne sprejemajo.
Uprava: Maribor, Ruška c. 5, poštni predal 22. Ljubljana VII., Zadružni dom.
Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo.
Naročnina za 'državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din.
Malih oglasov, ki služijo v posredovalne In socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1-— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1'— Din. V oglasnem delu stane pej titna enostolpna vrsta 2'25 D. Pri večjem številu objav popust.
Št. 86.
Sreda 26. oktobra 1927.
Leto II.
Razbijajmo, da bomo želi . . .
Ljubljana, 24. oktobra 1927.
Čim hujše, tem boljše, zato glejmo, da se proletariat v Slo-niji ne bo konsolidiral. Vsako napako, vsako stvar socialistov, ki nam ne ugaja in nimamo zraven svoje besede, obesimo na visoko plahto in jo narišimo s strašnimi slikami. Prisilimo vse delavce, da nas imajo smatrati za nezmotljive revolucionarce. Tako ustvarjena atmosfera je za nas veliko bogastva in tako skaljeno lovišče, da nam uspeh mora biti zagotovljen. Zato razbijajmo . . . ker čim hujše proletariatu, tem boljše nam.
(Nenapisan statut dekalističnih funkcionarjev, ki pa se točno iz. vaja.)
Dogodki, ki so se pojavili sedaj, silijo, da zopet nekoliko spregovorim. Nerad se sicer bavim z raz-grajaško taktiko dekalistovskih funkcionarjev, ali pojavi so tako kričeči, da se ne morem zdržati. Vem namreč Prav dobro, saj sem delavec in sem toed delavci, da na grmeče besede v »Enotnosti« nikdo (razen par takih, ki sami ne vedo, kaj bi radi) nikdo nič ne da. Še čitajo jih ne. Sicer bo mi to ta in oni de-kalistični funkcionar izpodbijal in dokazoval, da se motim, da je toliko m toliko novih naročnikov itd., a nič zato. Vem namreč, da so ti zaljubljeni v samega sebe in takim manjka nutokritika.
Ali dovolj o tem.
Zgodilo se je namreč te dni (recimo od začetka oktobra), da so pekovski pomočniki zastavkali. Ta stavka, če jo gledamo proletarci z bojevnega stališča, je bila malo čudna. Ne zato, ker so zahtevali boljše Pogoje (odpravo nočnega dela itd.), pego zato, ker stavkovni odbor ni imel trdnih rok in se je pustil komandirati od mase, oziroma je bil nekoga namen, da se pusti komandirati. Vsled tega so se zgodili zapljetljaji in se vse poglobilo v nekakšno kopreno, da zaman išče sedaj človek, posebno pa proletarec, ki ne pozna vseh podrobnosti in »metod« dekalističnih funkcionarjev za razbijanje delavskega gibanja, pravih vzrokov tistega, ki je povzročilo neke vrste takozvano stavkokazstvo gospodarskih in strokovnih funkcionarjev.
Mesto, da bi pekovski pomočniki 2 Delavsko pekarno naskočili trdovratne pekovske mojstre, ki so ozmerjali opmočnike in stavko z boljševizmom, mesto da bi stavkovni odbor prisilil stavkujoče, da gredo delat v Delavsko pekarno, ki je (Zveza živilskih delavcev, sekcija pekov je to objavila v »Napreju«) podpisala 2ahtevo pomočnikov in tako stavko v celoti izvedli zmagonosno, se je u-dal stavkujočim, ki so, kdo ve iz kakšnega egoizma zahtevali, da se mora v vseh pekarnah — tudi v tistih, ki so pogodbo podpisale — stavkati in s tem malone zlomili stavko.
Če bi funkcionarji pri »Enotnosti« bili res proletarskega duha prežeti, bi morali to tudi tako presoditi in stavkovni odbor poučiti, da je stavki škodoval s svojo neenergičnostjo (da rabim to besedo). To pa je v škodo »revolucionarnosti« teh funkcionarjev. Zato so v svoji »Enotnosti« napisali zopet z ognjenimi in grmečimi besedami (kakor svojčas o komercializaciji), da so voditelji stranke SSJ stavkokazi in jih našteli po vrsti. Seveda se pri tem tudi morali lo-
putniti po »Savezu železničarjev«. Strašno je vse opisano v predzadnji in zadnji številki. Čital sem in mislil: Do hudiča strašne stvari se gode. Vse umira, vse je propadlo, svet se ruši. In človek, ki ni v Ljubljani in razmer ne pozna, se mora loviti za lase in pričakovati konec sveta. In da se reši pred tem koncu, prekolne vse delavske organizacije in voditelje (brez razlike	ali	so	socialpatrioti	ali
dekalisti) in	gre	h	klerikalcem	ali
demokratom.	Da	je	to res, so poka-
zale volitve v Narodno skupščino in ljubljanske občinske volitve — in še bodo pokazale razne druge. To je sad »revolucionarnega« delovanja in lajanja (oprostite, da rabim ta izraz, a moram ga, ker odgovarja destvu). Povedati resnico, tako, kakor se je začelo in delalo ter skritizirati stavkovni odbor in Delavsko pekarno stvarno, tega	seve,	ti ljudje —	ne
smejo. Ker če bi to naredili, bi jim jelo primanjkovati razdiralnih šla-gerjev in — revolucionarna eksistenca bi postajala za nje dvomljiva. To povem brez pridržka, pa četudi ne vem kako zanikajo, ker je resnica.
Strokovna komisija še ni prišla k sapi, »Delavec« molči, »Ujedinjeni železničar« molči, lajajo v eni sapi. Smešno. Kakor da je »Strokovna komisija in »Delavec« in »Ujedinjeni železničar« pajac teh dekalističnih gospodov, ki bi naj skakali in tulili in dirjali po ulicah, po uredniških in organizacijskih prostorih in zmerjali na desno in levo o štrajkbreherjih vsakega, ki je kaj zagrešil, Ali Strokovna komisija, »Delavec« in »Ujedinjeni železničar« so forumi, ki stvar pregledajo od vseh strani, preiščejo in še le tedaj, ko je dejanski položaj dokazan, povedo svoje mnenje, da organizirani proletariat izve resnico in vidi, kako in kaj so hoteli narediti neorganizirani eksponenti dekalističnih voditeljev, da se za geslo: »Čim hujše, tem boljše« obdrže na svojem višku.
Da bom kratek, povem v glavnih črtah, kako je bilo. Organizacija živilskih delavcev, sekcija pekov je sklenila, da v slučaju stavke mora »Delavska pekarna« delati v treh zmenah in zaposliti kolikor mogoče stavkujočih. (Pri stavki tipografov je Ljudska tiskarna v Mariboru delala z vso močjo in tako pomagala stavki do zmage.) S tem se vse druge zasebne pekovske mojstre prisili, da kolektivno pogodbo sprejmejo — in na tak način pekovski pomočniki zmagajo. Delavska pekarna je to tudi akceptirala. Ali, ko je stavka izbruhnila, je stavkovni odbor vkljub vsemu, da je Delavska pekarna ne samo enkrat izjavila, da sprejme vse pogoje stavkujočih (»Enotnost« seve piše laži, zna zakaj) in hotela pomagati stavkujočim s tem, da dela celo v treh izmenah in tako krije trg s pecivom, ni dobila delavcev. Stavkovni odbor, v katerem sta bila, bog-ve po kakšnem naklučju in tajnih manevrih dekalističnih voditelje^, dva neorganizirana pekovska pomočnika, eden celo bivši pekovski mojster in eksponent dekalistov, je sicer stavkujočim predlagal, da naj gredo delat v Delavsko pekarno, ali stavkujoči so to odklonili in zahtevali, da se povsod stavka, ne glede, če je kdo pripravljen podpisati kolektivno pogodbo. In stavkujoči odbor se je dal — bodi podčrtano to dejstvo
— »ustrahovati« (da se tako izrazim) od stavkujočih. Pri tem mi prihaja na sum, ki pa ne bo le sum, nego resnično dejstvo, da je bilo vse to od temnih elementov dekalističnih voditeljev ustvarjeno, da se tako izvrši. Ker to gre namreč le v korist njim, ker čim hujše tem boljše in če stavka dobro izpade, bi to škodovalo njim, koristilo pa »reformističnim«, oportunističnim« in socialpatriotskim« (izrazi Dekalistov) strokovnim organizacijam in konsolidiranju delavskega gibanja sploh. Zato je trebalo Delavsko pekarno opljuvati in jo markirati z lažidelavsko, s Kristanovsko in kaj vem, s čim vse, ne glede na to, da so njeni člani celo pekovski pomočniki in tudi levičarji in drugi delavci. Zato treba proti nji v družbi s »Slovencem« in privatnimi pekovskimi mojstri naskočiti, in stavk« pekovskih pomočnikov porabiti za njeno uniči-tev. To, da se Delavska pekarna po vseh državah ustanavljajo zato, da se v mezdnih bojih pekovskim delavcem zavaruje hrbet in borbo pripelje do zmage, ne velja za dekalistične voditelje — ker je to oportunizem in socialpatriotstvo. In če bi, vzemimo, ljubljanska Delavska pekarna bila resnično pravo kapitalistično in — ne zamerite, da pregovorim — Kristanovo podjetje, je v tem slučaju, ko je hotela pomagati stakujočim do zmage, na svojem mestu. Naj govore de-kalistični funkcionarji kakorkoli, to je dejstvo, ki se ne da zanikati.
Da pa člani načelstva Delavske pekarne odbijajo naskok privatnih mojstrov, da se ne uniči zadružno podjetje, katerega člani so, to zopet ponavljam, delavci s svojimi skromnimi, od ust pritrganimi zneski, so sami šli in pekli kruh za svoje odjemalce.
To je sedaj tisto štrajkbreherstvo, ki je kot mastna kost v ustah dekalističnih funkcionarjev in »Enotnosti« prinešena na ulice. To je bil uspeh tistega tajnega manevra teh ljudi
(morda že v naprej začrtanega, kdo ve) in zato so lahko zadovoljni. Ali to je zopet tista beseda, ki je namočena s pelinom v »revolucionarni« radosti, to štrajkbreherstvo in štrajkbreherstvo. Bilo bi, če bi to načelstvo (Delavska pekarna) poiskala prave peke in z njimi stavkokazila. Da, to bi bilo. Ali ona je le —kar so ji eno-dušno (da ponavljam, oprostite, a to treba imeti pred očmi) kljub pristankom na vse pogoje kolektivne pogodbe, odpovedali delavce, samo s svojim načelstvom, ozir. člani ščitila svoj zadružni stalež.
Tak je ta položaj. Ta stavka je bila torej nekaj divjega — nič se ne bojim tega povedati, ker ne maram med delavstvom prikrivati pravega položaja — kjer ni ukazoval stavkovni odbor, nego nekdo, ki ga ni bilo videti z nerazumljivo voljo mase. In če pogledamo po vsem svetu v takih in podobnih podobnih slučajih, vidimo povsod tistega »nekdo«.
Iz razgovorov delavstva pa sprevidim, da se ono probuja in spoznava to »revolucijo«. In to me teši, ker vidim, da se ustvarja, počasi sicer, ali ustvarja se delavska moč, konsolidira se delavski pokret. Lajanje in pljuvanje na organizacijo in gibanje, ki mu niso kos (kjer nimajo svoje »revolucionarne« besede in roke) dekalističnih funkcionarjev več ne učinkuje. Tisti redki, ki jim še nasedajo, mislijo samo na danes, na jutri ne več, ali pa so siti in jim je to v zabavo.
Dokaze zato prinesem ob drugi priliki.
Oprostite, da sem napisal to. Moral sem, kakor sem rekel v začetku. Delavec sem, trdi je moj kruh in tanek in zato me je prisililo, da sem svoje opazke povedal. In to predvsem zato, ker socialne revolucije v Sloveniji (niti v Jugoslaviji) že ne bo jutri. Jesti pa bo jutri še treba. —ič.
Kdo je stavkokaz?
Ljubljanski Slovenec« in njegova sestrica dekalistična »Enotnost« sta ob priliki stavke ljubljanskih pekovskih pomočnikov sprožila to vprašanje.
Z odgovorom smo morali nekoliko počakati, da Statutarne inštance našega pokreta končajo preiskavo in izrečejo pravdorek. Materijal je bil končno zbran in pretekli teden, v petek se je vršila seja Strokovne komisije pomnožena s predstavniki vseh strokovnih organizacij, ter stavkovnega komiteja. Pravdorek bo objavljen v prihodnji številki glasila naših strokovnih organizacij, v »Delavcu«, ki izide te dni. Vsi prijatelji delavskega pokreta, bodo iz njega uvideli, da so bile vse obdolžitve, ki jih je objavila »Enotnost« grdo zlagane, z edinim namenom, oblatiti nas, nekatere funkcijonarje socialističnega delavskega pokreta. »Enotnost« in »Slovenec« sta s tem že dobila zaslužen odgovor, plačilo jih pa še čaka na sodišču.
S tem bi bila lahko stvar končana, ko bi ravno ta slučaj ne nudil u-godne prilike, do golega razgaliti to čedno družbo in dokazati, da so ravno oni tisti, ki so storili vse kar so mogli, da bi ta stavka propadla, »Slovenec« je delal na tem, ker ima prijatelje v kapitalističnih vrstah, »Enotnost« pa najbrže zato, da bo imela priliko blatiti naše organizacije in nji-
hove predstavnike. Niti eden, niti drugi pa menda ne računata, da sta pomagala uničevati lepo število delavskih eksistenc.
Evo dokazov:
Že polemika sama na sebi, kakor sta jo začela omenjena časopisa in to sredi najbolj napete borbe je v stanju razširiti med stavkajoče tako malodušje, da bi se začela stavka krhati. (Tudi to je bil eden od vzrokov, da smo tako zakasneli z odgovorom.) Če bi »Slovenec« in »Enotnost« dobro hotela stavkajočim, bi jih morala bodriti, obdolžitve pa, ki sta jih napisala o stavkolomstvu, bi pa morala zamolčati do konca stavke, tudi če bi bile resnične.
Vsak, ki je preživel le eno mezdno gibanje ali stavko mi bo priznal, da sta omenjena časopisa, že s tem, ker sta sredi stavke začela pisati na tak način zagrešila težak pregrešek, ki jim v drugih državah desetletja ne bi bil pozabljen.
Kar sta pa pisala o »Delavski pekarni« je pa greh, ki jima ne bo nikoli oproščen.
Pekovski mojstri so imeli za slučaj stavke glavni strah pred Delavsko pekarno.
Bali so se, da bi jim v slučaju stavke ona ne pobrala odjemalcev. In gotovo bi ne bili niti polovico tako oholi proti zahtevam svojih pomočnikov, če bi že nekaj dni pred stavko
kot je izjavil, ko je videl vse svoje kolege na nabiralni poli: »Ali je vse neumno postalo?« ter odklonil prispevek. In prav je imel.
Tako ti bedni slovenski proleta-
I riat beri le vrstice in spreglej. Uvidi, ! da ti naši kapitalisti sami vzdržujejo I tvojo revolucijo z denarjem, ki so ga ! ugrabili iz tvojih žuijavih rok. In na-I pravi temu konec.
Za nego zob je neobhodno potrebna zobna pasta
.PEBECO-.
ne pisal »Slovenec«, da bo v slučaju stavke stala tudi »socialpatriotična« Delavska pekarna. Pekovski mojstri so se pa tudi sami trudili spraviti pomočnike kolikor mogoče na napačni tir. Z vsemi silami so dopovedovali svojim pomočnikom, da je največji njihov sovražnik »Delavska pekarna«.
Organizacija pekovskih pomočnikov je to vprašanje pravilno pojmovala in je že od vsega začetka sklenila, da se mora v slučaju stavke v Delavski pekarni obratovati in to ne samo normalno, temveč v treh skupinah dan in noč. Ali prekrižal ji je račune znan dekalist Praprotnik, ki se je priril v stavkovni komite in postal celo njegov predsednik. Oprt na razpoloženje nekaterih pomočnikov, ki so dobili injekcije od svojih delodajalcev in na razpoloženje, ki ga je po-
J Arh Maske so
Kaj pa to
Zagorje, 24. oktobra.
Ko se je v letu 1919 razvilo delavsko gibanje v državi do odločujoče moči in je s tem postalo nevarno raznim meščanskim strankam in kapitalističnim interesom, je bilo naravno, da so ti snovali načrte, kako priti temu gibanju v okom. In zgodilo se je, da je neki Furlan prišel v revirje. A prišel je samo do Trbovelj, dalje ne! Napravil je revolucijo v revirjih s tem, da je razbil do takrat enotno delavsko gibanje. In ko so gotovi krogi videli, da je svojo nalogo temljito izvršil, so ga po kratkem odmoru v zaporu poslali v Italijo.
Ne bom tukaj opisoval nadaljne-ga razkroja v delavskem gibanju in v koliko je ta razkol vplival na interese delavskega razreda, osobito rudarjev in v koliko na interese kapitalističnega razreda v državi, Tudi ne mislim reagirati na podlosti katerih so se posluževali oboji, to je razkolniki in meščanske stranke, da oblatijo do skrajne temeljitosti, kar je pošteno socialistično mislečega. Njih obojih cilj je bil; uničenje pravega socialističnega marksizma v državi. Za dosego tega cilja se niso ustrašili tudi človeških žrtev. Tako je prišla Zaloška cesta, 1. junij v Trbovljah, Zadravec v Ljubljani itd. Cela vrsta teh žrtev je bila doprinešena samo zaradi tega, da zapeljano delavstvo ne spozna svojih volkov v ovčji obleki.
Ali tok časa se spreminja. Tako je prišlo, sicer počasi a sigurno med te
vzročila pisava »Slovenca« je dal skleniti, da se v Del. pekarni tudi ne dela, čeprav bi bilo to najjačje orožje pekovskih pomočnikov, ki bi bilo že v nekaj dneh v stanju omehčati ne-pristopnost delodajalcev. Omeniti je treba, da je dal to skleniti klub drugačnemu sklepu one organizacije, ki je stavko moralno in financijelno nosila in na drugi strani je Delavska pekarna vse zahteve pekovskih pomočnikov na celi črti sprejela, kar se je na omenjeni seji Strokovne komisije dokumentarično ugotovilo.
Ne mislim posegati v koliko in zakaj so klerikalci in dekalisti skupno delovali proti tej stavki in kakšne koristi imajo od tega, To bo v »Delavcu« natančneje pojasneno. Odgovoriti hočem le na vprašanje kdo je stavkokaz:
Stavkokaz je tisti, ki bodisi namenoma ali po nevednosti škoduje stavki. In to so bili v tem slučaju klerikalci in dekalisti! Upam, da si jih bodo pekovski in drugi delavci dobro zapomnili.
France Svetek,
padle . . .
pomeni?
zapeljane delavske množice prepričanje, da je tak boj le kapitalizmu v korist. Tako so začeli razkolniki in meščanske stranke v rudarskih revirjih hirati in zdravo socialistično gibanje vstajati, To so pokazale zadnje volitve v narodno skupščino. E, sedaj gotove nekdanje meščanske stranke niso več pri koritu. Kaj sedaj storiti?
Sedanji dekalisti so priredili rdeči teden za zbiranje tiskovnega sklada, kot proslavo lOletnega obstoja bolj-ševiške revolucije.
Ali kar ni zmogel od kapitalistov izčrpan rudarski proletariat, so zmogle meščanske stranke.
Znano bo vsej javnosti, da je bila v Zagorju trdnjava razkolnikov, kakor tudi »Orjune«. Oboji so bili na pohodu v Trbovlje. Ali sedaj ko gre prvim slabo, so se obrnili do svojih včerajšnjih sovražnikov s prošnjo, da podprejo njih tiskovni sklad. Temu so se naši Zagorski demokrati in Or-juna tako temljito odzvali, da se je nabralo približno 4000 Din za tiskovni sklad »Enotnosti«. Da pa ne bo kdo mislil, da se koga pavšalno sumniči, navedem tukaj kar po vrsti samo najuglednejše dobrotnike: D. Korbar, demokrat, bivši gerent; L. Mrnuh, četnik bivše »Orjune«; S, Kušar, član bivše »Orjune«; M. Weinberger, ve-leindustrijalec, demokrat; Ahčan R., demokrat; Birolla G., lastnik apnencev, demokrat; neimenovani radikal. Vsi ti in še mnogo drugih so darovali od 10—100 Din. Edini ravnatelj Los-
Dnevne
Bick demokracije se snuje v parlamentu in če znaki ne varajo, se bo ta blok tudi uresničil. Radič, Pribi-čevič in Joca Jovanovič so v imenu hrvaške seijaške stranke, samostojne demokratske in srbske zemljoradnič-ke izročili Davidoviču skupno spomenico za ustanovitev skupnega demokratskega bloka. Nobenega dvoma ni, da je Davidovič za ustanovitev tega bloka, in ker je Davidovičev upliv v dem, zajednici še vedno prav velik, je računati — s skorajšnjo krizo vlade. Kajti ta napredna koncentracija bi bila pač v strogi opoziciji proti vladi g. Vukičeviča. Naravno, da se g. Vukičevič današnje seje demokratske zajednice, ki mora sklepati o omenjenem oficijelnem predlogu, močno boji in skuša svoj strah na vse načine prikriti. Da je opasnost za njegovo vlado velika, priča dejstvo, da grozi znova z razpisom novih volitev. Toda ali naj se stranke, ki so dobile svoje mandate proti volji vlade novih volitev boje? Svoje glasove ne morajo zgubiti, vse prej pa utegne zaigrati svoje g, Vukičevič.
Muslimani so v nekem pogledu podobni našim klerikalcem. Njim gre le za svojo Bosno, odnosno za svojo bosansko muslimansko vlado. In tišče zato v vlado, pa čeprav s samim hudičem, da le iztisnejo iz vlade neke malenkostne drobtinice, ki ne morejo naroda rešiti, pomagajo pa kvečjemu strankinim špekulacijam. So stranke brez načel in linije, ki se ne zavedajo, da je dobrobit dežel odvisen v prvi vrsti od celotne državne in vladne politike. So kratkovidni, kramarski, kakor so naši klerikalci, odkar so se odpovedali svojemu strankinemu programu. In so zato eni in drugi bolj za vlado kot za za-jednico in demokracijo, čeprav bi morali vedeti, da jih bodo radikali vrgli vseeno čez krov, ko jim bo njihove pomoči zadosti. Pa kaj, ko je politična morala in doslednost pri enih in drugih tako silna in čista in pogled v bodočnost tako jasen!
Ahmed Zogu je prišel na oblast najprej s pomočjo naše vlade, nato se je prodal Italiji, končno, ko je spoznal italijansko vladno usiljivost in požrešnost, se je pa začel bati za svoj obstoj, ker je izvedel, da mu Italija grozi z znanim Prištincem s Kosovega polja. Sedaj, po umoru Cena bega bi se rad Ahmad Zogu tudi rešil vsake odgovornosti in krivice osvete za ta zločin — pa je menda zaukazal
novice.
svoji »vladi«, da naj demisionira. Tako je sedaj Ahmed Zogu srečno pr1' jadral tja, kamor je najmanj želel, da je siromak ujetnik Italije in da ne ve več kaj in kako. Od take politike Je imel albanski narod doslej le zlo ib nesrečo, če bo imel od nje kake koristi tudi italijanski narod in italijan-ski fašizem, se bo pa tudi kmalu videlo. Ahmed Zogu pojde pač ravno tako po copatah, kakor Mussolinijev fašizem.
Rudarski štrajk v Nemčiji se je za* ključil z lepim uspehom za rudarji ki dobe 11.50°/0 povišanja na svoje dosedanje mezde. Štrajk je trajal te* den dni, je bil popolen, solidarnost delavstva je bila vzorna. Podjetniki so se sicer upirali in se še upirajo« toda uradno razsodišče je priznalo rudarjem povišanje in rudarji so s® sklepu razsodišča tudi podvrgli. Podjetniki se pa bodo tudi morali podvreči, kajti zakon ni samo za delavce, je tudi za podjetnike obvezen.
Sodr. Marija Mezgol. V nedeljo,
23. tm., je umrla v Studencih sodru-žica Marija Mezgol, v 58. letu starosti. Sodružica Mezgol je bila požrtvovalna, plemenita sodružica, ki je vedno agilno sodelovala v ženski organizaciji in sploh v delavskem gibanju. Uživala je zato največje simpatije in je njena smrt težko odjeknila med tukajšnjim delavstvom. Pogreb se je vršil danes v torek, dne
24. tm. ob 4. uri pop. na pokopališče v Studencih. Blag ji spomin! — O dejstvu, da se zdravnik ni odzval ponovnemu vabilu in je sodružica prej U' mrla, pa izpregovorim še ob priliki. Okrožni urad za zavarovanje delavcev bo moral pač bolje skrbeti za svoje zavarovance.
Seja širšega centralnega odbora »Svobode«. Delavska telovadna in kulturna zveza »Svoboda« ima veliko težkoč pri svojem delu, ker ima premalo stika z ostalimi delavskimi organizacijami. Bori se za svoj obstoj in marsikatera podružnica bije mogočno borbo zoper meščanske organizacije, ki s svojim strnjenim, mate-rijelno dobro podprtim aparatom izvabijo marsikaterega nezavednega proletarca v svoje vrste. In ravno te meščanske kulturne organizacije so važen faktor tudi pri politiki, ker preko njih preparirajo meščanske stranke svoje volilce iz proletarijata-Smatramo to kot skrajno škodljivo in apeliramo na zavedno delavstvo in njegove zastopnike vseh struj, da
Pavel Dorohov:
Pri puntarjih. 4
(Odlomek iz romana »Golgota«. Prevedel I. Vuk.)
»Dobro, sodrugi! Pokazal vam bom drugo listino,«
Ogleda se, stopi za omaro in pride za trenutek nazaj. V rokah drži celoluidni kapsel.
»Tukaj je dobra izkaznica.«
Odpre kapsel in vzame iz njega ozki trak.
»Čitajte!«
Kmetje sklonijo glave nad dokument.
Ivan Bodrič stopi ven na stopnice. Gosta brada se trese na njegovih širokih prsih.
»Ho-ho-ho! Ura, sodrugi, sedaj imamo pravega boljševika! . . . Prihaja iz Moskve, naravnost od Lenina!«
Gosta brada vihra, vesele rujave oči bleste.
»Ho-ho-ho! Pravi boljševik!«
Dimitrij poroča štabu:
»Vaš pop je naznanil, da je tu izbruhnila vstaja. Poslali so dvajset miličnikov-konjenikov. Dobil sem jih in popa ne daleč pred vasjo. Ko sem jim pokazal dokumente detektiva, so me imeli za svojega. Pregovoril sem jih, naj v gozdu počakajo, dokler se s poročilom ne vrnem. Pogovoriti se imamo, kaj se naj zgodi,«
Molodič predlaga:
»Miličnika moramo ujeti brez prelivanja krvi.«
»To moramo že. Ali dobrovoljno ne bodo odložili orožja.«
»Kaj naj naredimo?«
Gledajo Dimitrija — on bo že vedel, kaj se naj naredi v takem slučaju.
Dimitrij se smehlja.
»Imate samogonko?«
»Imamo, ako je tako.«
»In že dobro?«
»Ho-ho! Boljše ne najdeš daleč na okrog.«
»Vse straže odtegnemo, vse oborožene ljudi poskrijemo in postavimo tu v štabu sod vodke. Miličnike bom sam pripeljal sem. Drugo se posvetujemo potem po noči.«
Dimitrijev obraz se pordeči, oči blestijo.
»Soglasni.«
Ivan Bodrič gleda Dimitrija ljubeče.
»Sodrugi, stavim predlog. Ker je sodrug Ki-seljov iz stranke in se v teh stvareh pozna — imenujmo ga za svojega štabnega načelnika!«
Molodič poskoči.
»Prav imaš!«
Tudi Jakob Luskin se dvigne poda Dimitrijevu roko in jo stisne.
»Ker ti, torej , . . tudi mi . . . kratko in jasno — soglasni!«
Dimitrij se smehlja.
»Zahvaljujem se, sodrugi, za zaupanje.«
Zvečer gre Dimitrij v gozd,
»Puntarji so zbežali. Nekdo jih je posvaril.«
Da, mnogo ljudi je šlo mimo nas. Gotovo so jim povedali.«
Četica se dvigne. Dimitrij in stražmojster jezdita na čelu.
V	sobi štaba je bil sod takoj zapažen. Obko- j lijo ga, odprejo pipo.
»Hoho, bratci, vodka! In kako diši!«
»Tako naglo so pobegnili, da niso utegnili popiti niti samogonke!«
Stražmojster je zavzel strogo stališče poveljnika.
»Ne dotikajte se vodke, V vojnem stanju smo!«
Dimitrij potrka stražmojstra po plečah in se smeje.
»Kapljica nam bo vsem, po dolgem potu dobro storila. Tolpa je vendar pobegnila. Koga se nam je bati.«
Nagne se nad sod, napolni svoj vrč, drugega poda stražmojstru:
»Fant, trkajva!«
Ugajalo je stražmojstru, da pije z vplivnim gospodom iz mesta.
»Naj bo, dobra kapljica ne škoduje,«
Zahrklja, obriše si ustnice z rokavom. Pogleda strogo vojake.
»No, fantje, čašo sme vsak izpiti . . .«
Uro pozneje done iz štaba glasne zmešane pesmi.
Ko so zjutraj hoteli na dvorišče, odskočijo prestrašeni. Zaprejo vrata in je zapahnejo.
Zaseda! Celo dvorišče kipi od bajonetov. Planejo k oknom. Preteče cevi pušk so obrnjene v okna.
Stražmojster si tare oči.
»Kje je mož iz tajne službe?«
»Moža ni tu. Po noči je odšel in se ni vrnil. Mogoče so ga kmetje ujeli.«
Na vrata se potrka.
»Kaj hočete?«
»Odprite, da se pogovorimo.«
»Saj nismo znoreli.«
priskočijo »Svobodi« z resnim delom m nasveti na pomoč. »Svoboda« je nestrankarska organizacija. Njen glavni namen je izobrazba v marksizmu, ki ga tako pogrešamo pri vsem delovanju proletarijata v SHS. Marksistična izobrazba je nujno potrebna za vsakega delavca od leve in desne m ravno marksizem naj bo izhodišče za razčiščenje raznih nesoglasij. Vsi moramo skrbeti za to, da se slovenski proletariat ne bo umetno še naprej uvajal v meščanske organizacije. Zato moramo podkrepiti, razširiti »Svobodo«, da bo močna in kluboval-na kulturna postojanka napram meščanski kulturi. Zavedati se moramo, da je tudi kultura razredna in da ima proletarijat svojo kulturo, svojo kulturno misijo v človeški družbi. Drugo j leto 11. decembra je 10-letnica smrti pisatelja Ivana Cankarja. Dolžnost slovenskega proletarijata je, da se dostojno spomni enega izmed največjih slovenskih umetnikov, ki se je vse svoje življenje boril na strani zatiranih in je bil celo član predvojne jugo-slov. socialne demokratske stranke.
S »Hlapcem Jernejem« je ustvaril prvo slovensko proletarsko vele-umetnino. »Svoboda« je vzela nalogo nase, da organizira spominsko proslavo. Sploh pa mora postati Ivan Cankar centralna oseba našega kulturnega dela. Njegovo življensko delo
'Govor poslanca sodruga Petejana ob priliki
Gospodje narodni poslanci!
Socialistični proletariat je po svoji tradiciji najkonsekventnejši pristaš in najodločnejši zagovornik svobode, demokracije in parlamentarizma, ker proletariat vidi samo v teh postulatih možnost, da pride ljudstvo do svoje volje, ker vidi samo v tem možnost, da pride ljudstvo do mesta, kjer nosi lahko odgovornost za državno upravo in gospodarstvo. Logično je, da ljudstvo, ki stoji na tej tradiciji, zasleduje vsak pojav v meščanskih strankah. Bili smo zadovoljni, ko smo čitali, da so se v naših desolatnih in obsolutističnih političnih razmerah pojavili glasovi, da pride nekdo, ki bo v tej državi napravil pot k svobodi in demokraciji in ki bo rešil ta naš profanirani parlamentarizem in napravil iz njega res pravi evropski parlamentarizem.
Gospodje poslanci! Jaz ne prikrivam, da tudi v momentu, ko je prišel na vlado današnji ministrski predsednik g. Velja Vukičevič v zvezi z demokratskem klubom, dasi smo vedeli, da to ni bil parlamentarni način reševanja krize, vendar smo čutili z nekakšno skeptičnostjo, da se bo pri nas morda vendar našel človek, ki bo imel pogum in ki bo tudi vedel povedati, kako se vodi politika, ki bi odgovarjala stremljenju vsega naroda. Na ta optimizem smo se opirali toliko bolj, ker smo videli na strani gospoda Velje Vukičeviča, ki ga do sedaj nismo poznali tako dobro, moža, ki
mora biti tesno spojeno z delom »Svobode«, ki ga mora danes, ko slovanska buržuazija žonglira z njegovim delom in imenom, proletarijat zahtevati zase in dokumentirati, da je Cankar last slovenskega delovnega ljudstva, čigar sodrug, prijatelj in glasnik je bil za časa svojega življenja. Da razčistimo in uredimo razmerje »Svobode« do ostalih delavskih inštitucij, da se skupno pogovorimo o smernicah in delovanju, smo povabili na sejo zastopnike vseh delavskih političnih in strokovnih organizacij. Seja se bo vršila v nedeljo, 30. okt. v prostorih centrale ob 10. uri predp. Glavne točke dnevnega reda so:	1.
Reorganizacija in bodoče delo »Svobode«. 2. Določitev občnega zbora. i Popoldne ob 3. uri se vrši na istem mestu konferenca telovadne podzve-ze DTE. Vse za marksizem in izobrazbo proletarijata! — »Svoboda«.
DTE »Svoboda«, šiška« Telovadni odsek »Svoboda«, Šiška naznanja, da priredi pod svojim vodstvom plesno šolo, Plesne vaje se bodo vršile vsako nedeljo od 3. do 7. ure v »Švicariji«. Otvoritvena vaja se vrši dne 30. t. m. Vabimo vse sodruge in sodružice, da se kakor lani tudi letos udeleže naših plesnih vaj. Za obilen obisk se priporoča odbor DTE »Svobode«, Šiška.
verifikacijske debate v Narodni skupščini.
nam je bolj poznan, to je gospod Ljuba Davidovič. Mi smo skoro verovali v možnost, da se bo pri nas pričel drug kurz, ki bo popravil vse to, kar je bilo pri nas slabega pod režimi, ki so do danes vladali v naši državi. Dasi mi kot socialisti ne verujemo v iskrenost nobene meščanske stranke, ker vemo, da vsaka meščanska stranka uporablja svojo oblast v partijske, da ne rečem v osebne svrhe (Stepan Radič: Socialisti sami tako delate.) Mi ne! Socialisti smo pokazali, da nismo nikdar prelomili svojih principov, (Stepan Radič:	Pa
slovenski socialisti ste bili tudi v vladi.) Da, bili smo v vladi, toda nismo nikdar zatajili svojih principov.
Ali, gospodje, ta naš optimizem se je takoj razpršil, ko smo zvedeli, da se bodo vršile volitve in za način, kako se bodo volitve vršile. Prepričali smo se takoj, da smo bili v zmoti, ker meščanske stranke ostanejo pač meščanske, brez obzira, kako se imenujejo in da bo vlada g. Velje Vukičeviča vršila volitve na isti če ne morda še na hujši način, kakor jih je vršila PP-vlada leta 1925. To naše domnevanje se je u-resničilo.
Danes, ko razpravljamo o sklepih verifikacijskega odbora, ko vidimo gorostasnosti, ki so se dogajale pri teh volitvah, nas potrjuje v našem nmenju to, da je pri nas težko dobiti meščansko stranko, ki bi bila sposobna napraviti red v državi, ki bi bila sposobna, braniti demokracijo, svobodo in parlamentarizem kot tak.
To, kar vidimo v poročilu verifikacijskega odbora in v odvojenem mnenju manjšine, je nekaj takega, da bi se, če je le desetina teh gorostasnosti resnična, morali postaviti vsi tisti, ki so to zakrivili, pred sodišče. Vredni so, da jih stavimo ne samo pred sodišče, ampak da jih javno pred narodom razkrinkamo, ida bo videl, na kak način se pri nas vršijo volitve in da jih obsodi.
Gospodje, v poročilu verifikacijskega odbora beremo, in jaz verujem, da se je to res zgodilo, da so se pri nas vršila najhujša nasilja. Prepovedovali so se shodi, da se onemogoči govornikom, da bi svojim volilcem povedali svoje stališče in svoj program. Dogajalo se je, da so se pri nas presiipavale kroglice iz ene skrinjice v drugo, da se je izvajal terero napram čuvarjem posameznih skrinjic, tda se je grozilo vsem podrejenim organom, zlasti delavcem železničarjem in rudarjem in to zlasti v Bosni, Vojvodini in v Dalmaciji, da se je zgodilo nekaj takšnega, kar si v urejeni državi niti misliti ne moremo, da se je namreč eni stranki, ki je vredna vsega vpoštevanja, kar tukaj izrecno po-vdarjam, dasi se s stranko samo kot tako ne strinjam, je prepovedalo, oziroma onemogočilo postaviti kandidatno listo v južni Srbiji. To se je zgodilo s Hrvaško seljaško stranko in ta svoj ukrep so merodajni gospodje utemeljevali s tem, da ta stranka v južni Srbiji nima ničesar iskati, To je nekaj takega, kar se do sedaj še ni nikdar zgodilo, niti v Turčiji ne, da bi se eni politični stranki, ki je slučajno hrvaška, prepovedalo, da postavi kandidatno listo v krajih, kjer ni Hrvatov, to je v južni Srbiji.
Gospodje, to je škandal, katerega bi nas moralo biti sram pred vso javnostjo, zlasti pa še pred inozemstvom in ta škandal je povzročila vlada, ki se je bahala, da hoče narodu prinesti svobodo, da hoče prinesti narodu demokracijo in da hoče v državi napraviti red.
In, gospodje, pri tem bi omenil še nekaj, kar je v zvezi z mentaliteto tega režima in kar je posebno karakteristično. Ko je nastopila ta nova vlada in ko smo čitali izjavo o novem vladnem programu, smo slišali tudi nekaj drugega, kar karakteristično dokazuje, kako se pri nas vlada in kako nebrzdano se pri nas govori. G. Velja Vukičevič je takrat izjavil: Mi smo vlada, ki bo v tej državi napravila red, mi smo vlada, ki bo u-veljavila zakone, ker do sedaj nobena vlada tega ni mogla storiti. Gospodje, to je najboljši dokument, najboljša desavuacija vseh prednikov g. Velje Vukičeviča, iki so sedeli na teh mestih.
Gospodje, še nekaj moram pripomniti na to, kar smo čitali v tem poročilu in kar smo čitali tudi v listih, kar je pa za nas absolutno neverjetno, da se v naši državi more v volilnem boju kaj takega pripetiti. Tam čitamo, da se je v nekaterih krajih agitiralo v imenu kralja, v imenu monarhije. Gospodje, jaz sem socialist in kot socialist sem tudi re-
publikanec. Toda kaj takšnega pa pod nobenim pogojem ne morem o-dobravati. Zelo nemoralno pa je za buržuazijo, da se kraljevo ime vlači v dnevne volilne boje med strankami, Meni kot socialistu bi to strankarsko dobro došlo, ali gospodje, mi tega danes ne moremo in ne smemo dopustiti, ker bi se naše politično življenje še bolj zastrupilo in prišli bi še v hujši kaos, kakor smo že. (Klici na levici: Tako je!)
(Dalje prihodnjič.)
Iz delavskega sveta.
Trockij bo nadaljeval boj proti Stalinu
Leon Trockij bo nadaljeval boj proti sedanjim voditeljem ruske komunistične stranke in tretje internacionale, ki so ga izključili iz internacionale zadnji teden. Njegovo mnenje je, da pretirana disciplina, ki jo izvajajo voditelji, ubija sposobnost stranke in postavlja Sovjetsko unijo v veliko nevarnost.
Eksekutiva ruske komunistične stranke se je zdaj vrgla z vso silo na člane opozicije in jih meče iz stranke; vsak teden je povprečno petnajst članov izključenih.
Brezposelni angleški rudarji invadi-rajo angleški parlament.
Armada brezposelnih rudarjev v Walesu, slična oni, ki jo je vodil »general« Coxey leta 1894 v Washing-ton, toda z drugačnim duhom, bo korakala še ta mesec v London. Vsi brezposelni rudarji, katerih je na tisoče bodo korakali peš 200 milj daleč v London ter osebno izročili svoje zahteve parlamentu, ki se snide 9. novembra.
Rudarji pojdejo na pot deset dni prej, tako da pridejo ravno 9. novembra v London, Korakali bodo podne-vu in prenočevali v vaseh med potjo.
V	Londnou bodo rudarji gostje delavskih unij,
Macdonald ožigosal Baldwinovo vlado.
Na sedmindvajseti redni konferenci delavske stranke v Angliji je glavni govornik Ramsay MacDonald, bivši premijer, ki so ga delegatje pozdravili z mogočnim aplavzom. Dejal je, da generalne volitve pridejo kmalu in delavci se morajo pripraviti na svojo novo vlado. Nadalje je neusmiljeno kritiziral sedanjo Baldwinovo vlado, ki je potisnila rudarje na nivo beračev in v splošnem izročila vse delavske sloje najhujšemu izkoriščanju kapitalistov. Udaril je tudi zunanjega ministra Chamberlaina radi nje-
Proti reakciji in nasilju.
Sp. Janez:.
Proletarec in alkohol.
Ali ste že kdaj opazovali tiste nesrečneže pod kostanji v Ljubljani ali na periferiji mesta, ki tavajo po ulicah, se oprijemljejo vsakega še tako poniževalnega dela, samo da zaslužijo par dinarjev, ki jih potem takoj potrošijo za uničujoče žganje. Obrazi teh nesrečnežev so predčasno ostareli, tresejo se, raztrgani iti umazani so, brez družine, pa če jo itnajo — so od nje osovraženi! Ti nesrečneži prežive svoje življenje za Plotom, zaničevani in zasramovani od človeške družbe, brez varnega zavetja in gorke postelje. Življenje jim je v posmeh, brez smehljaja na obrazu in brez sreče; samo v uživanju alkohola imajo trenutno veselje. Zapomnite si, da ti nesrečneži, ki tvorijo toliko zla v današnji kapitalistični družbi — ti nesrečneži, Pravim, če se nam že ne smilijo, se nam studijo. Tudi ti so bili nekdaj delavci kakor mi, kakor mi so delali v tovarnah in živeli skromno od pri-služenih grošev, ali propadali so po- 1
lagoma v pijančevanju, zgubili so vsako moč do lastne volje, vsako spoštovanje do samega sebe; živijo brez vsakega prepričanja iz dneva v dan, brez prave zavesti, da so ljudje. Ti, deluvec-revoluciionar, poglej jih, kako jim ob volitvah gleda frakelj iz šepa in se še s ponosom trkajo na svoja prsa, — ko voli tele svojega mesarja. Delavci, učimo se biti ponosni in značajni! Izogibajmo se alkohola! V alkoholu si nevede pokvarimo naše življenje. Preveliko uživanje alkohola uniči v nas vsaki čut spoštovanja, vsako napredno misel, napravi nas nezavedne, apatične, obenem še pohlevne sužnje svojih gospodarjev, čestokrat pa nas dovede do živalskih dejanj. Ko opazimo sledi uničujočega alkoholizma na našem že tako utrujenem organizmu, je navadno že prepozno.
Navadno se prične v soboto zvečer, ko je v žepu še skromen tedenski zaslužek. Najprej se gre v gostilno na en kozarec vina. Pravijo, da si po enem tednu garanja malo dušo privežejo ter ne stori slabo.
1 Prav! Ali po enem kozarcu pride
drugi, tretji in četrti in tako naprej, dokler se ne vsedejo v skupno družbo in se pije in prazni kozarce. Pri tem pozabijo na ženo, ki čaka doma, pozabijo na male otročiče, ki tudi nestrpno čakajo očeta. Pije se in pije, dokler jih krčmar s silo ali policaj s pendrekom ne zapodi iz gostilne. Ko se naposled dvignejo pijani, umazani, opotekajoč se, pridejo po veliki muki domov. Tam se začno kregati, psovati ter tepsti žene, ki jim pokažejo dolg, ki so ga naredile tekom tedna za družino.
Drugi dan je nedelja. Ako je v žepu še kaj ostalo, se ponavlja kakor prejšnji dan. — V pondeljek pa se žalostno vrnejo na delo ter se le s težavo zopet privadijo. Še pred tem seveda skočijo še na kozarček žganja, ki ga spijejo na upanje, da si popravijo želodec.
Tako počasi, počasi pozabijo, da so očetje, da so možje, da so razredni borci. Alkohol zadobiva svoj po-gubonosni vpliv na živce. Iz njih napravi sužnje. Pričnejo se tresti, nezmožni so za delo. Tako se polagoma podajo na cesto . . .
Ne opravičujmo se, kakor je naša navada z zatrjevanjem, da se moramo gotove čase opijaniti, da pozabimo na tisoče in tisoče skrbi, ki nas tarejo!
Naše stališče se gotovo ne bo spremenilo na podlagi neumnih protestov in sklepov, ki se napravijo med vzivanjem alkohola. Zapomnimo si, da le zdravje in izobrazba ter trdna volja v zmago proletarske o-svoboditve iz spon buržuazije in alkohola je naša rešitev!
Izogibljimo se tedaj gostiln, ne iščimo razvedrila in idealistov po umazanih krčmah, ne zapravljajmo dragocenega časa v brezplodnih gostilniških govorancah. Shajajmo se raje v čitalnicah in premišljujmo o tem, kako združiti zdrav in razredno zavedni proletariat in ga pripraviti do tega, da bo sposoben za boj in osvoboditev. Poskusimo se ozdraviti vse — povsod in na vseh panogah, vrzimo od sebe vse, kar nas zastruplja in kar nas loči; zmagovalec ne bo alkoholist, marveč zdrav delavec. Zato proč z alkoholom in nikotinom!
gove politike na zadnji skupščini Lige narodov in radi preloma s Sovjetsko unijo.
Konfernca se bo morala baviti tudi z izključitvijo komunistov iz stranke. Sedemnajst izključenih krajevnih organizacij je zaprosilo konfernco, da se jih vzame nazaj v interesu enotne fronte.
Sirite naš list!
Maribor.
Narodno gledališče v Mariboru.
Torek, 25. okt. ob 20.: »Strahovi«. Izven.
Gostovanje Dunajčanov.
Sreda, 26. okt. ob 20.: »Traviata«. Ab. C.
Kuponi.
Izprememba maribor, gledališkega repertoarja. Ker je vprašanje mest. avtobusnega prometa za zunanje abonente odvisno od novega voznega reda, ki stopi šele s 1. novembrom v veljavo, se bo vršila prva predstava za zunanje abonente šele po 1. novembru, Datum bo pravočasno objavljen. V sredo 26. tm. pa ostane »Traviata«, vendar za ab. C.
Ptuj.
Krajevna organizacija SSJ v Ptuju opozarja vse člane, da vplačujejo mesečne prinose vsako nedeljo od 9. do 11. ure predpoldne v društvenem lokalu gostilne »Pri pošti«.
Še ena cvetka z zadnje neveljavne seje občinskega sveta se ne sme pozabiti. In sicer je šlo za priznanje, event. domovinstvo babici, ki je v Ptuju že 11 let, pa je slučajno nemške narodnosti. Vložila je že nešteto prošenj za sprejem v državljanstvo, ki pa vsled naših birokratičnih določil še vedno niso ugodno rešene. Sedaj je bila rešitev njene prošnje menda odvisna od sprejema v ptujsko domovinsko vzezo. Našli so pa se učenjaki, ki so ugotovili, da je v Ptuju dovolj slovenskih babic, zaradi tega se naj njena prošnja odbije. Torej samo to reakcionarno šovinistično stališče je vzrok, da se naj osebi, ki jo je svojčas občina spravila iz graške klinike v Ptuj, ki ji je ptujska občina 11 let dajala stanovanje, odkloni domovinstvo. Slišite gospodje, vprašajte se, koliko slovenskih dam je bilo v Ptuju že od nje postreženih? Vkljub temu, da so bile tudi slovenske babice na razpolago. Zdravnik, spovednik in babica so stvari osebnega zaupanja. Zakaj pa gredo slovenski gospodje bogataši in slovenske gospe v Gradec in na Dunaj v bolnišnice? Ali to ni greh? Greh naj bo le to, če ima uboga oseba nemške narodnosti pri nas svoj poklic. Lepa
morala, vredna kapitalističnih šovinistov. Ozirati bi se moralo le na njeo sposobnost. Menda je v Jugoslaviji prav malo babic, ki so bile tako dolgo na klinikah, kakor ta. Naše babice napravijo navadno svoj »šnel-siderkus« in so menda vsled tega bolj sposobne, kakor pa babica, ki se je svojega poklica učila nad leto dni v graški kliniki. Mislimo, da v Ptuju čisto lahko opravljata babiški poklic dve osebi, ker jih več itak ni, če ima kdo zaupanje v slovensko babico, mu ni treba hoditi k Nemki, kdor pa je lahko bolj nobel, pa si naj vzame Nemko. Končno še moramo omeniti, da je referiral o tem pri seji gospod, ki mu tako šovinistično stališče najmanj pristoja. Ako bodo učitelji po novi metodi vzgajali naše otroke v takem nepraktičnem duhu, potem ne bo naš narod nikoli prišel izza plota, preko katerega smejo skakati bogati Slovenci, ki jim je dana možnost, da vkljub svojemu šovinizmu lahko dajajo svojo deco študirat ne samo v Pariz, ki nam je slučajno še naklonjen — kakor pravijo — ampak tudi v nemški Graz, Wien ali Berlin. Kar je za enega dobro, naj bo tudi drugemu prav!
Trbovlje.
S poučevanjem v računskem tečaju »Prosvetnega pododseka Delavske zbornice« se prične definitivno v soboto, dne 5. novembra tl. ob 17, uri in sicer v 6. in 7. razredu deške osnovne šole na Vodi. Za tečaj vlada že sedaj izredno zanimanje in so pri-glašenci jako veseli, da se vrši tečaj v centrumu trboveljskega prometa. Zanimivo je, da so se priglasili za ta tečaj celo rudarji, ki so že v 35em oz. 40. letu starosti, kar je pozdravljati. Med priglašenci se nahajajo delavci, nameščenci, rudarji, profesionisti različnih strok itd. Trboveljsko prebivalstvo se vidno giblje na kulturno-prosvetnem polju in hoče, da se temeljito izobražuje v vseh predmetih, predvsem pa v onih, ki so nujno potrebni. Da je v našemu kraju prenehalo pohajkovanje, pijančevanje itd. v veliki meri, je to edina zasluga vseh trboveljskih kulturnih organizacij in vseh tukajšnjih šol. Pripovedka, da »hudič Trbovlje trese«, izginja med oblake, Trbovlje pa postajajo resnejše in lepše, saj so velepomemben industrijski center v naši državi in je že tudi izšla iz pod peresa pesnika Tone Seliškarja knjiga »Trbovlje«, ki obsega čedne in resnične pesmi.
Kranj.
Sedaj v povolitvenem času teče življenje pri nas zopet po stari poti.
V	našem mestu so bili z izidom občinskih volitev zadovoljni demokrati. Ob priliki zadnjih skupščinskih volitev so pa prišli na svoj račun klerikalci in to v okolici. Tako sta si zopet tisti dve izrazito protidelavski stranki razdelili lepo svoje interesne sfere ter v zadovoljstvu živita naprej. Delavec, mali kmet, obrtnik ter nameščenci životarijo tudi naprej. Vprašanje je samo kako? Stokajo, tarnajo, zabavljajo in pa tudi preklinjajo pod pezo slabega življenja, pod proklet-stvom svoje neprijazne življenske u-sodo, ki jo vlečejo kakor tovorna živina voz za seboj. Trikrat to leto si je pustilo delovno ljudstvo ujiti priliko, da bi ta težek svoj življenski voz samo zasedlo mesto tistih, ki se na njem še danes v izobilju šopirijo . . , Neumen bi bil seveda trebušasti voznik, da bi peš hodil, če ga živina lepo ponižno vleče naprej in pa je še mnenja zraven, da je tako vedno bilo in da radi tega mora biti tako tudi sedaj in pa v bodoče. V tem smislu tudi pri nas v Kranju bogataška gospoda gospodari v javnosti, ali še bolje rečeno, skrbi za vsesplošni blagor. Kranjska vladajoča gospoda n. pr. si je letos naročila v beogradski »Politiki« lep slavospev o svoji lepi demokratski trdnjavi. Pa ta lepota Kranja, zlasti v higijeničnem oziru, prišla letos v posebni meri do izraza. Letošnje poletje je bilo precej suho in ker Kranj leži ob glavni cesti na Bled, smo kranjski prebivalci .požrli precejšne količine cestnega prahu, ki so ga redno vsak dan dvigali v zrak drveči avtomobili. Sedaj pa v jeseni se obilni prah na glavni cesti skozi Kranj spremenil v morje blata, v katerem gazijo seveda največ zopet le tista bolj navadna vrsta občinarjev, ker bogata gospoda se kakor prahu, tako tudi blata lažje izogne že s tem, da ji ni treba teci po ulicah in cestah za dnevnim zaslužkom, kakor to morajo revni ljudje. Razni kranjski gospodje a la dr. Se-botly & comp. se sicer jako radi trkajo po svojih buržujskih prsih, češ, mi znamo v občini gospodariti, smo nezadolženi itd. Dolgov, oziroma investicij res niso gospodje napravili. Za to pa tudi niso v poletnem času niti poskrbeli za redno dvakratno škropljenje cest povsod po prometnih ulicah mesta. Mesto Kranj bi bilo res lahko cvetoča prestolica Gorenjske na način, kakor so posamezna mesta v Švici v svoji okolici. Toda investirati bi bilo za to treba nekaj in ker iz revežev se ne da nič več iztisniti, bi morali gospodje poseči tja, kjer je mogoče kaj vzeti. Tega pa seveda gospodje storili ne bodo bodo raje ostali pri dosedanjem ste-
rilnem gospodarstvu za javnost, kr bo končno v svojih ruševinah pokopalo tudi nje same. Pri vsem tem pa vseeno se gospodje še domišljujejo, da se jim revni delavec mora prikloniti do tal. Zgodilo se je n, pr., da je kranjski župan Pirc ustavil nekoč delavca, ki mu ni napravil posebnega komplimenta in mu pravil:	Gospod
N tako težko mene pozdravljate . . . Na to seveda dotični delavec jedrnato odgovoril, da ga prihodnjič sploh ne bo pozdravil in je šel svojo pot naprej. Tako se nam torej godi, proletarci. Ali pa ni smo tega-večinoma sami krivi?
Dopis Iz Studencev.
Večina delavceo je prejela po efl izvod »Enotnosti« in tudi en letak. Najbrž na zahtevo nekega našega oberkomunista. Mi delavci nimamo nič proti temu, da se nam »Enotnost« pošilja, čeprav nam ni za tako čtivo, ker je v listu preveč laži. Ampak tukaj je nekaj druzega. Uprava »Enotnosti« bi nam socialistom gotovo ne pošiljala lista zastonj, da nima svojega namena. Imamo v kratkem občinske volitve in tu je treba zopet razdirat in postaviti resnico naravnost na glavo. Tako so naši prijatelji z leve stuhtali, pa rečeno, storjeno! Začeli so torej prav tako, kakor pri zadnjih občinskih volitvah v Narodno skupščino, namreč blatiti eno in drugo ozir. sedaj, pri občinskih volitvah, spravili so se na občinske svetovalce! In res, največji trn v peti jim je sedaj naš socialistični župan. In zakaj? Samo zato, ker je ta župan na svojem mestu, korekten, postrežljiv, delaven, povrhu tega pa tudi socialist in priljubljen, ja bolj priljubljen kot katerikoli njegov prednik. In tudi sedaj nima sovražnikov gotovo ne v delavskih vrstah. Za vse to ga pa napadajo v »Enotnosti«, ker so se najbrže od klerikalcev naučili: »Udari po pastirju!« Ampak tukaj naj bo povedano, da intrige in laži ne bodo pomagale, ker nismo od danes, pač pa stari borci in tudi reelno misleči ljudje. Znamo misliti z našimi možgani, zato tudi vemo, kaj je in kaj ni mogoče. Vemo tudi, da čaka veliko dela naše socialistične odbornike. Kar je bilo mogoče, se je v zadnjih letih storilo, v kolikor se pa ni, se ni, ker ni bilo dovolj finančnih sredstev. No, in končno če socialistični odbor ni mogel več storiti, so zopet krivi tudi ti naši prijatelji in razni gerenti. Naj bo Še to povedano, da v tiste, ki so pred par leti bili zaupniki žoltih strokovnih organizacij, ne moremo imeti razredno zavedni delavci zaupanja. Eden za ' več delavcev iz Studenci.
Prost ogled! Prepričajte sel
Manuffakturno blago
vseh vrst, kakor sukno, velurje za plašče, doubl-stofe, barhente, flanele itd. Vam nudi vsled ugodnega nakupa še vedno po najnižjih cenah edinole
I. PREAC,
PoStnl nameščenci na obroke.
manufakturna trgovina, Maribor, Olavnl trg 13.
ZIMSKO BLAGO
za obleke in perilo v veliki izbiri kupite najcenejše pri
SREČKO PIHLAR, Maribor, Gosposka ul. 5
Oglejte si moje izložbe.
j »ANKEI	r DOMAČI HRANILNIKI j	
Jrečke razredne k 2Va°/o vo|no-odSkoditinska r< s ti takojšnjemu plačilu in n ■ ne obroke v bančni pos | Bezjak, Maribor, Gosp ■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a		iterije ■ en ta pro-a meseč-lovalnici oska ul. 25 ■■■■■■■■■■•■■■■■■■■N
Nabirajte
nove
naročnike
Naznanilo otvoritve gostilne!
Cenj. občinstvu vljudno naznanjam, da sem otvorila na novo urejeno
COSTILlfO „PR! VIPAVCU"
na KoroSki cesti Stev. 47
Za vsa topla in mrzla jedila je vedno preskrbljeno. Točijo se pristna dalmatinska in domača vina pa najnižjih cenah. Za obilen obisk se priporoča
Eliza Serec.
I. MARIBORSKA DELATSKA PEKARNA H. Z. Z O. Z.
Usten. 1898	MARIBOR, TRŽAŠKA CESTA ŠTEV. 36-38	Telefon	324
Prodajalne v Slomškovi ulici štev. 2 in na Glavnemu trgu štev. 18
Moderno in higijensko urejena pekarna. — Priporočamo vsem organiziranim delavcem in delavkam naše okusno pecivo v polni teži. Ozirajte se pri zahtevanju peciva iz Delavske pekarne pri vseh prodajalcih peciva na zavarovalno znamko D. P.
VSAKDOR
dobi lahko zastonj najnovejšo RADIO CEV (Schrack, Type RDJ če plača abonma popularnega, ilustriranega radio mesečnika „RADIOWELT“ za eno leto z poštnino in ovojnino Din 25'-. Izvodi so zastonj na vpogled. Wiener Radloverlag, Wien I., Pestalozzigasse 6/53.
IM]te In Urite ..Del. Politiko"!
,JUNIPER“
železno francosko žganje z brinjevim ekstraktom je najboljše sredstvo proti revmatizmu, glavobolu, zobobolu, trganju, želodčnim boleznim itd. Dobi se v vsaki lekarni, drogeriji in konzumni trgovini. — Glavna zaloga:
VITOMIR DOLINŠEK
Agentura „Juniper“
CELJE, GOSPOSKA ULICA 26
Trgovci, zahtevajte engros cene.
Ivin Mor, LManfl
Izdelovanje oljnatih barv, lakov, firneža In steklarskega kleja.
Prodajalna: Miklošičeva cesta Stev. 4 Skladišče: Vidovdanska cesta Stev. 14
Zaloga vseh potrebščin za slikarje, pleskarje, ličarje in v te stroke spadajoče.
(Rakar: Ljudska tiskam« d. d. * Mariboru, predstavnik Josip Oilak v Mariboru. — Za pokrajinsko načelstvo SSJ za Slovenijo izdaja in urejuje Vik tor F.ržcn r Maribjri*.