PROSLAVLJAMO
Lete kongresov m pomembnih obletnic je pravkijif minilo. Pa tndi proslav. Da, vsakdo je hotel dati poudarka veiildiin dogod-kom; sam ali s pomočjo drugega. In ob tem drugem, morda še zadihanem od pioslav, uhajajo človeku misli k proslavljanju sametnu.
Kdor razmeroma dosti živi med mladino in jo doživlja kot vzgojitelj in kot mentor, se ob takih priložnostih počuti precej klavrno. V vseh sredstvih javnega obveščanja slišimo ali be-remo o naši nadobudni mladini, o raznih interesnih dejavno-stih, o angažiranju mladih v ZSMS — v KS. Intervjuji, poročila, obetavne ugotovitve in seveda predlogi za boijše, za naj... na j...
In vendar se zdi, da nekdo izbira linijo najmanj&ega odpora in da marsikaj zaudarja po izkoriščanju in zglednemu provin-cializmu. Konkretno (bodi en sam primer): Mladinci pripravijo recital, ker se pokaže (KS, ZKO ali nekatere delovne organiza-cije prosijo za program), da se bo šola pač morala bolj zavzeti npr. ob državnih praznikih. Potem šole oz. mladi tudi nastopajo (čeprav od marsikje sporoče datum nastopa le dan pred izvaja-njem), ampak povsod z občutkom, da le zapolnjujejo program in da so popolnoma odveč. Nihče se ne zmeni zan je, nihče jih ne sprejme, nihče se ne zahvali, skoraj nihče ne posluša.
Končno te prešine spoznanje, da se pravzaprav od Cankarje-vih dni glede tega ni kaj dosti spremenilo.
Ali ne bi Cankar tudi danes ugotavljal: »Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju! Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja: morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo pre-drugači slog — ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očit-no«. (I. Cankar, Bobi)
HELENA POTOKAR
mentorica dramskega krožka
VI. gimazije