KOLUMNA Anka Rudolf Glas ljudstva Glas ljudstva nam kaže strinjanje ali nestri­ njanje večine na zastavljeno vprašanje. Da se z veči­ no manipulira z lahkoto, se ve, odkar svet stoji. Mo- binga si ni izmislil kapitalizem v zadnjih dvajsetih letih, morda je novo le spretno manipuliranje z bese­ do samo. Ker običajno sodim po sebi, se mi postavlja vprašanje, kako naj vprašani glasujemo, ko pa na sve­ tu obstaja neskončna množica vprašanj, sama (in pre­ pričana sem, da še kdo) pa se spoznam na tako malo stvari! Bom glasovala tako, kot me bo uspešno zmani­ puliralo okolje? Je to prav? Svoboda govora z možnostjo odločanja, ki nam jo je prineslo razsvetljenstvo, ni le težko priborjena pravi­ ca, je dolžnost in zelo velika odgovornost. Glasova­ la bom le v primeru, da bom vsebino dileme dobro poznala. Veliko večino vprašanj pa dandanes rešuje­ mo demokratično, tako da odgovornost preložimo na naše izvoljene zastopnike. A glas ljudstva do neke mere še ostaja in prav je, da izkoristimo njegovo moč. Kot se za planinsko revijo spodobi, bo tudi v tem sestavku govora o gorah. Resnično mi ni vseeno za slovenski gorski svet, ki je naša naravna in kulturna dediščina, še posebej mi je mar za njegov najobču­ tljivejši del – Triglavski narodni park. Namenoma bom tokrat pustila ob strani vprašanje, kaj občutljiva narava (kot so npr. visokogorski habitati) potrebuje oz. kaj njenemu obstoju in razvoju škoduje. T okrat na razmišljanja bodo tekla v želji slediti interesom nas, "alfa" prebivalcev tega sveta, saj nam je narodni park tudi namenjen, predvsem za prvinsko uživanje ne­ okrnjene narave in sledov, ki so jih tu zapustili naši predniki. Naš korak se bo tokrat spet zaustavil na Mangart­ skem sedlu. Pokojni profesor Tone Wraber je obrav­ navani delček parka označil takole: "Mangart je bo­ tanično eden najbogatejših krajev v Julijskih Alpah, pravo rastlinsko svetišče (sanktuarij), ki ima poleg rastlinskih vrst, splošno značilnih za Jugovzhodne Apneniške Alpe, tudi nekaj posebno redkih ali celo takšnih z enim samim nahajališčem v Sloveniji." Ena od sledi naših prednikov v tem svetu je zagotovo cesta, ki nas pripelje najviše v Sloveniji, na višino čez 2000 metrov nad morjem. "Ta desetino manj kot sto let star tehnični spomenik nam omogoča doživljanje najimenitnejšega naravnega dragulja Julijskih Alp," pravi Janez Bizjak v februarski številki te revije. Visokogorska cesta je pravi spomenik graditeljem, če­ prav tujim. Le z majhnimi "pripombami" prenaša vsa­ kodnevno povečevanje prometa in revica ob vsem tem navalu še niti kihnila ni. Se je pa zato razjezila Rdeča skala; malo se nas je naveličala pa stresa z glavo in nam vsake toliko časa nasuje svojih geoloških bise­ rov. Verjemite – vsak drobec, ki pade na cesto, lahko brez zadrege postavimo v vitrino poleg spominkov iz raznih dragih kovin, ki jih s svetovnih popotovanj pri­ našamo domov. Za prodajo teh odkruškov niti kioska ni treba postaviti, "prodotti tipici" 1 ležijo vsepovsod, vendar moramo z njimi zgledno in spoštljivo ravnati, da njihovo vrednost spoznajo tudi obiskovalci. In zaradi te samopostrežne ponudbe je ogrožena var­ nost obiskovalcev. "Varnost je na prvem mestu!" vpi­ jemo vsi v en glas. Zagotovo! Za vsako težavo obstaja rešitev, tako kot za vsako reši­ tev obstaja problem. Homo sapiens je skoraj brez izjeme nagnjen k ležer­ nosti. Zakaj bi petsto metrov poti do koče pešačili? Opravičujemo se: "Če garam deset ur dnevno pet dni na teden, si zares zaslužim, da se na želeno pivo med izjemno gorsko cvetje pripeljem z svojim konjičkom, zaradi katerega še sosednja vas pozeleni od zavisti." Povsem razumljivo. Taki in podobni užitki so poper in sol posameznikov, vendar vse ni dovoljeno in tudi izvedljivo ni povsod in za vsakogar. Da ne bi bila pri­ zadeta kvaliteta, je treba take namere razumno zau­ staviti in usmeriti že na začetku. Verjamem, da so posamezniki prav hvaležni za "ka­ mniti dež". Rešitev je prišla nemudoma brez sodelo­ vanja javnosti, in to že kar z vsemi dovoljenji – nado­ mestna cesta mimo koče! Vsaj oskrbniki se zavedajo, da koča na višku sezone poka po šivih in ne zmore zadovoljiti vedno več obiskovalcev, željnih piva in pomfrija. Poleg rane, ki bi jo v tako občutljiv svet za­ rezala gradnja novega cestnega odcepa, se bo slej ko prej odprla tudi rana prenove, obnove ali izgradnje nove koče. Povečalo pa bi se še parkirišče, nova bi bila obračalna pentlja pod kočo. V načrtu so že širitev in drugi rekonstrukcijski posegi že obstoječe ceste. Za naravo Mangartskega sedla ta udarec zagotovo ne bi bil usoden. Običajno ima narava zadnjo in za nas ne preveč lepo besedo. Kot pravi Bizjak, moramo opomin Rdeče skale vze­ ti resno. Okolica Mangartskega sedla s cesto, ki nam omogoča ležeren dostop, nudi najlepšo priložnost uživanja prave visokogorske divjine, nam vsem, tudi ranljivim skupinam, ki so zaradi staranja prebivalstva vsak dan številčnejše. In seveda želimo, da to lepoto izkusi čim več ljudi. Vendar dostop z avtomobili, tudi če gre za ranljive skupine, ni edina možnost. 1 Italijanski izraz za tipičen lokalni spominek. 32 Najprej je to cesto treba zapreti za bencinski promet in uvesti ekološki trajnostni prevoz – za vse, ki si to želijo, in to "od vidga do vidga", 2 lahko pa tudi ponoči. Ta novost naj ne bi bila fizična niti denarna ovira za obisk, ampak naj bi bila prednost, ki bo dostop olaj­ šala. Cena take izvedbe mora biti sprejemljiva za vse. Bizjak je v kolumni že predlagal pravo rešitev, tudi financiranje, le parkirišče je treba urediti niže. Sve­ tovni trendi so naklonjeni takemu načinu reševanja prometnega onesnaževanja gora. T udi mi, ki še brez­ skrbno nizamo celodnevne ture, bomo sčasoma po­ stali betežni in tedaj bi gorski svet z veseljem obisko­ vali vsaj na tak način. A ta nadomestek ne bo sladak, če se bo mimo koče valila kolona avtomobilov, niti ne, če se bomo na ozki cesti, ki nikoli ne bo dvopasovni­ ca, tresli od strahu za svoje življenje. Menim, da ima­ mo pravico do miru in tišine tam gori in da tako raz­ košje lahko zagotovimo brez prevelikega filozofiranja in načrtovanja. No, malček pa me le skrbi, da se na sedlu vseeno ne bo trlo obiskovalcev. Mirne cone že dosegajo vrednost čistega zlata, verjemite. Onesnaževanje s hrupom, izpusti in smetmi kar po­ tegnejo za seboj kričeče množice objestnežev; to je širša težava, ki ne prizadene le ožjega območja. Ne­ prekinjen hrup motorjev se razlega daleč naokrog. Preprosto nimamo pravice, da v določenih okoljih z zadovoljevanjem svojih, na videz čisto nedolžnih ko­ njičkov uničujemo doživljanja soljudi, sploh pa, če teh doživetij ne morejo nadomestiti z ničimer drugim. 2 od jutra do večera In zakaj naslov Glas ljudstva? Podprimo prizadevanja lokalnega prebivalstva. Ogla­ simo se v prid ali proti bencinskemu prometu, tj. za­ prtju naše najvišje ceste, v prid ali proti kakovostne­ mu doživljanju neokrnjene narave. Zavzemimo se predvsem za gibalno ovirane. Da bi lahko uživali v podobnih okoljih, npr. pod Cmirom, v Amfiteatru, med Rokavi … na invalidskem vozičku pri petinde­ vetdesetih žal ne bo šlo. Povejmo javno, ali želimo in potrebujemo take kotičke tišine ali ne! Oglasili so se že pogumni ljudje, ki so brez vplivov dobro poznali vsebino, in uspeli. Na Bovškem so leta 1965 priskočili na pomoč prebivalcem in rekli ne hi­ droelektrarni Trnovo. Iz zajezitve bi gledal le zvonik cerkve v Čezsoči. Namesto čiste gorske reke in ro­ mantične vasi bi imeli le podobno kuliso, kot jo ima jezero Resija na Južnem Tirolskem. V  Čezsoči so vzniknili protesti proti postavljanju jezov, ki se danes nadaljujejo proti jezovom na slovenskih, hrvaških, bosanskih, črnogorskih, makedonskih in albanskih rekah. To je precej neznana, a spoštovanja vredna preteklost ljudskega glasu. Ključne argumente je po­ leg ostalih naravoslovcev prispeval Maks Wraber. Moral je biti vložen velik trud – kljub srce parajoči tragediji, ki jo je dve leti prej povzročil jez Vajont. 3 m 3 V umetno jezero je za takrat največjim jezom na svetu, visokim 262 metrov, zdrsnil plaz z gore Monte Toc. Zdrs je povzročil vodni val, ki je odplaknil mesto Longarone in več sosednjih vasi. V sedmih minutah je umrlo skoraj dva tisoč ljudi. Nesrečo je UNESCO razglasil za eno od petih "opozo- rilnih zgodb", s katerimi je narava opomnila človeka. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. Okolica Mangartskega sedla s cesto, ki nam omogoča ležeren dostop, nudi najlepšo priložnost uživanja prave visokogorske divjine, nam vsem, tudi ranljivim skupinam, ki so zaradi staranja prebivalstva vsak dan številčnejše. In seveda želimo, da to lepoto izkusi čim več ljudi. Vendar dostop z avtomobili, tudi če gre za ranljive skupine, ni edina možnost. Foto: Bor Šumrada