T R S T - 27. maja 1988 - Leto XL. - Štev. 9/10 - Razgovor s palestinskimi študenti Upor naroda, ki mu preostane samo še obup Ni namen tega članka predstaviti položaj palestinskega naroda kot problematiko, ki je daleč našemu svetu, naši zgodovini, ali pa kot problematiko, ki nima nikakršne zveze z našo stvarnostjo. Tak zorni kot preprečuje namreč tako posamezniku kot celotni družbi, da si ustvari katerikoli kritični odnos do te politično-narodnostne problematike. Ker v tem članku ne moremo predstaviti temeljitejše analize, bi hoteli najprej vsaj bežno razkriti že znano, a večkrat zamolčano zemijepisno-kulturno in zgodovinsko nit, ki veže to področje skozi stoletja ravno z evropskim dogajar\jem. Pomembnejši začetek je nedvomno rojstvo monoteističnih verstev, najprej judovske in nato krščanske vere ter mnogo kasneje križarske vojne, kijih sodobni zgodovinarji razlagajo kot hoteno preusmeritev nasilja fevdalnih vojsk v izvenevropsko ozemlje. V sodobnejšem obdobju pa imperializem, začetki preseljevala Judov iz Evrope v Palestino (sionistično gi-barye), druga svetovna vojna, nastanek judovske države. Iz tega vidika moramo poudariti, da spada Palestina v Sredozemlje, torej tudi v kulturni prostor za katerega so značilne stalne kulturne izmenjave in seveda skupna kulturna identiteta. Tako je na'primer muslimanska vera nastala kot spojitev več verskih prvin, med katerimi sta temeljni krščanska in judovska. Mnogo kasneje pa nam je ravno arabski svet ponovno odkril antične pisce, kar je pomenilo kulturni prerod v Evropi. Zbrala sva pričevanje dveh palestinskih študentov, ki iz varnostnih razlago v želita ostati anonimna. Gre pa podčrtati, da sta intervjuvanca že z vsega začetka samozavestno poudarila, da govori vsak Palestinec zunaj svoje domovine v imenu vsega naroda in tako tudi onadva! Sprašujemo se, kateri izmed naših prvakov bi lahko takole zastopal svoj narod! “Palestinsko vprašanje ni pojav, ki je nastal šele pred nekaj leti, kot to mnogi mislyo ali kot bi mnogi hoteli. Palestinski narod trpi vojaško okupacijo Izraela že več kot štirideset let. Turški jarem in kasneje angleški imperializem sta preprečila ustanovitev palestinske države. Izraelska vlada pa nam odreka pravico do svoje zemlje. Leta ’48 je naš narod doživel prvo veliko izkoreninjenje. Izraelci so takrat zasedli ozemlje, ki sega od Gornje Galileje vse do Jeruzalema. Tega pa so zasedli le polo- vico. Pogosti pokoli in zverinstva izraelske vojske so tedaj opravičevali kot “prepotrebne zmage za dosego Judovske države” (Begin). Zaradi vsega tega se je vsaj 600.000 Palestincev izselilo v sosednje države. V naslednjih letih je število beguncev še dodatno naraslo. Zanje ni bilo več vrnitve. V tem obdobju je Izrael poostril že tako toge zakone, da bi preprečil vrnitev palestinskih beguncev. Leta ’67 je v tretji izraelsko-arabski vojni Izrael zasedel še drugo polovico Jeruzalema, Cisjordanyo, Gazo in Golansko višavje, čemur je sledila ponovna razpršitev palestinskega naroda. Z razlaščanjem zem(je redkih Palestincev, ki so ostali na svoji zem(ji, je Izrael pregnal še te v “zasilna taborišča”. Tako je Palestincem, večinoma kmetom, zmanjkalo osnovnih sredstev za preživljanje (odvzeli so jim npr. rodovitno zemljo okoli Jafe). Priseljevanje Judov se je začelo že leta 1917 z Bouforjevo izjavo (po tedanjem britanskem ministru za zunanje zadeve, lordu Arthurju Jamesu Baufourju). Tako je sionistično gibanje dobilo podlago za zasedbo Palestine in oktroirapje “narodne domovine” Judov. 27 februarja 1920 je 40.000 Palestincev manifestiralo zoper britanski kolonializem in ek-spanzionistične težnje sionizma? Vstaja palestinskega naroda se je začela že leta 1936. Izrael je država, ki temelji na vojaški okupaciji in katere nasilje trpi palestinski narod - “prebivalec zemlje”. Vzrok bede našega naroda je izraelska politika, katere edini cilj je prilaščati si našo zemljo in to s pomočjo katerega koli sredstva ter iztrebiti Palestince. Izraelska politika je vsakodnevno nasilje nad civilnim palestinskim prebivalstvom. Izraelska politika namenoma preprečuje, da bi se pouk v palestinskih šolah in univerzah, nemoteno odvijal zato da bi obdržala naš narod v nepismenosti. Izraelska politika pregarla palestinske intelektualce, kot je značilno za nacifašistični režim. Pouk na naših šolah ni nikoli potekal nemoteno. Vojaški komandant zapre naše šole vsaj dva meseca na leto in to večkrat zaradi namišljenih razlogov ali pa zato ker je kak učenec vrgel kamen proti izraelskemu vojaku. Včasih ostajajo šole zaprte za nedoločeno obdobje v pričakovapju, da bo izraelska oblast prej ali slej izdala dovo(jer\je za ponovno odprtje. Vse to ve(ja tudi za univerzo. Letos so palestinske šole zaprte že od decembra, kar pomeni, da bodo dyaki izgubili šolsko leto. Zaprte šole uporablja izraelska oblast kot zapore. Imamo šest palestinskih univerz, in to v Nablusu, v Berzetu, v Jeruzalemu, v Hebronu in Gazi, vendar Izraelci nam ne dovoljujejo, da bi imeli vse fakultete. Marykajo nam predvsem znanstvene fakultete kot so medicina, farmacija, inžer\jerya, arhitektura. Ker vzdržujemo lastne fakultete sami z ekonomskimi podporami bogatejših družin in tudi s podporami nekaterih drugih arabskih držav, bi lahko v ryih odprli vse možne fakultete, vendar izraelska politika nam tega ne dovoljuje, saj skuša usmeriti mlade študente v tujino. Kot sami opažate je po vsej Evropi ogromno palestinskih študentov v ki obiskujejo ravno te fakultete. Študij v tujini stane veliko in to bodisi študentom, ki se za več let ne morejo vrniti domov, kot tudi družini, vendar palestinski narod hoče dokazati, da ga izraelska politika ne more kulturno potlačiti. Kot sva že povedala, se palestinski študentje, ki študirajo v tujini, ne morejo vrniti domov pred diplomo, saj jih v Izraelu čaka aretacija, ki je večkrat neutemeljena. Včasih nam celo vojska prepreči z zlorabo raznih zakonov, ki zadevajo prestop državnih meja, po-nobno vračarye v tujino in torej na-da(jevarye študija. Vendar tudi po diplomi doživljamo palestinski študentje velike socialne krivice, ker nimamo možnosti, da bi se zaposlili v svoji stroki. Večina izmed nas bo morala sprejeti delo v izraelski tovarni kot navaden delavec. Palestinski župan iz Nazareta je izjavil: “Naš narod ima le dve možnosti izbire: ali umreti pod okupacijo, ali umreti v odporu proti ryej. Obe izbiri sta grenki in obe vodita v smrt, zato ja naš narod izbral drugo možnost, kije izbira vseh svobodnih ljudi tega sveta.” Demokracija izraelske države je demokracija, ki preprečuje vsako zdravstveno oskrbo prebivalcem Gaze in Cisjordanye! Živ(jerye v begunskih taboriščih je neznosno. Desetčlanska družina živi v eni sami sobi, ki ne dosega dvajsetih kvadratnih metrov. Hiše so prekrite z začasnimi plastičnimi ali aluminijastimi materiali skozi katere pronica deževnica. Delavci, ki so zaposleni tudi več km daleč od begunskih taborišč morajo vsak dan zapuščati svoje domove in se nato spet vračati ob določeni uri. Njim je pre- povedano prespati iz katerega koli vzroka izven taborišča. Izraelski vojaki aretirajo Palestince tudi brez vsakršnega mandata in jih zadržujejo do šest mesecev. V zaporu doživljamo psihična in fizična mučenja. Procesi za zaprtimi vrati so vojaški procesi. Demokratičnost Izraelcev lomi roke otrok, ki so vrgli kamen izraelskemu vojaku. Zakon, ki dovoljuje lomtierye prstov je odredil minister za obrambo, minister Peresove stranke, kije najbolj zmerna laburistična izraelska stranka, stranka pacifistov. Begunska taborišča, taborišča civilnih državljanov, ki se nahajajo v Libanonu, doživlaj^jo stalno bombardiranje izraelskih bombnikov. Izrael je država krvi! Devetega decembra ’87. leta, ko je palestinski narod vstal proti vojaški okupaciji Izraela, ni nihče verjel, da bo lahko ta vstaja trajala tako dolgo. Prvi razlog je najbrž ta, daje izraelska vojska ena izmed najmočnejših na svetu in vsakemu bi se vstaja ljudstva, ki je oboroženo zgolj s kamenjem, proti taki vojski, zdela nesmisel. Tudi Rabin (minister za obrambo) je izjavil, da bo vstajo zadušil v par dnevih. Drugi razlog pa je, da nihče si ni predstavljal, da ima narod, ki že štirideset let trpi, toliko moči. Izrael je poskušal razne poti, da bi zadušil našo vstajo. Ena izmed teh je umor Abu Jihada, druge najpomembnejše osebnosti PLO-ja. In za-k