Na ledu
(Zimski obraz iz otročjih let.)4"'"
Uže se je danilo, ko je leni Prance odperl svoje zaspane očf. Jedva je oblekel hlače, tekel je gledat k oknu, da bi videl, kakovšno je denes vreme: jeli bode sneg dovolj perhek in se dal stiskati v kepice, ki bi je potlej mali pored-než lučal v svoje tovariše. Pa oj! skozi šipe se deues nič ne vidi, vse so pre-prežene z ledom.
,,Nu denes pa uže ne bode s kepanjem nič," reče France z žalostnim gla-som ter nekoliko prernišljuje. A kmalu se mu celo razvedri, veselo poskoči in zakriči: ,,Juhej! uže jo imam. Da sneg nij južen, nič ne de, zato je pa gotovo na našej mlaki na debelo leda.   To bomo derskali!"
Mati, ki je ravno stopila v hižo, slišala je zadnje besede, nasmeje se in pravi: ,,Menda ga pa ne bode preveč, to bode uže moja skerb. Denes se imaš učiti, a ne na ledu dersati!" — ,,Malo bodeš vendar dovolila, vsaj se bodem dotlej vse dobro naučil," reče France. ,,Ne potlej, zdaj se bodeš učil; juterna ura, zlata ura," odgovori mati in odide v kuhinjo po svojih opravkih.               i
,,Ej, če je uže tako," odgovori France sam sebi, ,,naj pa bode! A pogle-dat moram vendar iti na skrivaj, kakov je letošen led."  To izgovorivši smukne
- 30 —
skozi vrata in kmalu stoji pri jami, ki je pokrita z ledom, gladkim kakor steklo. Oj, kako lep in vabljiv je pogled na led! Kar po nogah šumi mlademu der-salcu, da se tako nekako same o sebi začn<5 pomikati proti ledu.
,,Naj malo poskusim, kako kaj gre po letošnjem ledu," reče France in se zažene z vso svojo močjo na led. A jedva je dospel do srede, kar mu zabernf na ušesa strašen ,,tresk!" — led se razpoči in France gleda iz jame, kakor sv. Vid iz kotla v pratiki.
t Njegov kric in vrišč privabi hlapca, ki je baš v hlevu živini polagal. S praznim košem na herbtu prileti na pomoč; a kako dečka dobiti iz globoke jatne? Umo verže močno desko čez led, po tej se priplazi do Franceta in kmalu privleče vsega mokrega in mraza se tresočega na suho. Brez daljnega pomisleka pobaše ga v koš in ga nese v toplo izbo.
Ravno stopi inati iz kuhinje, ko pride hlapec v vežo s svojim košem, iz katerega je voda kapljala.
,,Kaj pa neseš tako mokrega v izbo?" vpraša ga radovedno.
,,Franceta,u reče hlapec in stopi v hižo.
,,K-a-aj ?" začudi se mati in pogleda v koš. In res, ked6 drugi nego li Fraace je čepel na vsem životu dergetaje v košu.
,,Kje pa si se zmocil?" vpraša ga mati in ga potegne iz koša.
.,Led se mu je uderl," reče hlapec.
,,Nu, vsaj sem si uže mislila, da mora kaj tacega biti. Vidiš France, kako se godi tacemu, ki ne sluša. Taka je kazen neposlušnosti! Bodeš pavpri« hodnje vedel slušati mater, ki samo to releva, kar je zate dobro in koristno."
France se joka in terdno obljubi, da ne bode nikedar več prelomil materi-nega povelja.
KediJr ne uboga, Ga tepe nadloga.
^^^^                                               A. Bukovski   .