Bratko Kreft režiser Diego de Brea premiera 27. septembra 2024 Slovensko ljudsko Slovensko ljudsko gledališče Celje gledališče Celje blagajna informatorka-organizatorka URŠKA ZIMŠEK strokovna delavka URŠKA PLANINC +386 (0)3 4264 208 direktor blagajna@slg-ce.si MIHA GOLOB Blagajna je odprta vsak delavnik dramaturginja od 9. do 12., ob sredah tudi TATJANA DOMA od 15. do 18. ure, ter uro pred lektorica začetkom predstave. ŽIVA ČEBULJ tehnična vodja tajništvo ALEKSANDRA ŠTERN vodja uprave LEA TOMAN vodja programa telefon DAŠA SKRT +386 (0)3 4264 202 +386 (0)3 4264 214 centrala dasa.skrt@slg-ce.si +386 (0)3 4264 200 e-naslov lea.toman@slg-ce.si vodja marketinga in odnosov z javnostmi MILANA SIMONIČ svet SLG Celje +386 (0)3 4264 205 BRIGITA ČOKL +386 (0)51 651 821 (namestnica predsednice) milana.simonic@slg-ce.si NATAŠA MILOHNOJA ANITA OVČAR koordinatorka in organizatorka ŽIVA ČEBULJ kulturnega programa URŠKA VOUK DUŠANKA SAFRAN (predsednica) +386 (0)31 670 957 urska.vouk@slg-ce.si strokovni svet SLG Celje MATIJA GOLNER producentka MOJCA REDJKO URBAN KUNTARIČ +386 (0)51 241 173 MOJCA MAJCEN mojca.redjko@slg-ce.si SIMON MLAKAR (predsednik) vodja pravne službe DR. ANTON ŠEPETAVC TJAŠA ŠULIGOJ (namestnik predsednika) +386 (0)40 815 110 Gledališki list 2tjasa.suligoj@slg-ce.si www.slg-ce.si sezona 2024/25 3 Zasedba 6 Intervju z režiserjem 8 Diegom de Breo Kaja Novosel Neskončno jegranje komedije 18 in terplenje za krajnšino Ponovno v SLG Celje 30 Prvič v SLG Celje 32 Nagrade 36 Adijo, Lujo! 42 Hommage à Borut Alujevič 44 In memoriam: Borut Alujevič 47 Pripravljamo 58 Zasedba in vsebina 62 predstave v angleščini Bratko Kreft peršone v županovi micki žlahtni tulpenheim Anton Tomaž Linhart Krajnski župan jaka Baron Žiga Zois županova micka Jožefina Linhartovka komedijanti anže, micken ženen Matiček šternfeldovka Suzana komedija glas žlahtniga tulpenheima Urban Kuntarič inu župana jake premiera 27. septembra 2024 glas micke, anžeta Žan Brelih Hatunić inu žlahtne šternfeldovke režiser, scenograf in oblikovalec luči Diego de Brea glasbenik klavir, harmonika Joži Šalej kostumografka Simona Toš vodji predstave frizerka avtor glasbe Anže Čater, Sibila Senica Joži Šalej Zvezdana Kroflič Štrakl garderoberki lektorica šepetalka Nika Fartelj Živa Čebulj Simona Krošl Maja Zimšek lučni mojster krojačica Amadej Canjuga Anita Kragelj igrajo tonski mojster šivilja anton tomaž linhart Andrej Murenc Mitja Švener Ivica Vodovnik baron žiga zois Renato Jenček rekviziter odrski mojster juri japel Rastko Krošl Roman Grdina Gregor Prah jožefina linhartovka Tanja Potočnik dežurni tehnike tehnična vodja Matej Karlovšek Aleksandra Štern matiček Urban Kuntarič oblikovalka maske in frizerka pomočnik tehnične vodje micka, hišna per zoisi Maša Grošelj Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen suzana Barbara Medvešček visokorojeni grof Žan Brelih Hatunić citre hohenwart Peter Napret Glasbo je posnel Blaž Celarec. V predstavi je uporabljena slovenska in avstrijska ljudska glasba in motiv iz filma La dolce vita skladatelja Nina Rota. V predstavi je uporabljen digitalni posnetek izvirnika slike Jožefa Petkovška Doma, 1889, olje, platno, 121,5 x 134 cm, inv. št.: NG S 305, ki je v lasti Narodne galerije. FOTO: © Narodna galerija, Ljubljana 6 SLG Celje Krajnski komedijanti 7 Zasedba Intervju z režiserjem Diegom de Breo Igrati nejunaka, kar je v komediji pogoj, je težko Tvoj režijski opus je izjemno raznolik in obsežen, od Andrej Murenc, Tanja Potočnik (fotografija z vaje) mladinskih iger ter lutkovnih in opernih predstav, avtorskih projektov in inventivnih uprizoritev klasičnih del do sodobnih besedil vseh žanrov, glasbenega vodvila in gledaliških inscenacij filmskih scenarijev. Kje se počutiš najbolj domače in kaj ti v gledališču predstavlja največji izziv? Zdaj me gledališča vabijo režirat predvsem komedije. V okvirih komedije sem se ukvarjal s situacijsko, karakterno komiko, komedijo nravi, burlesko, farso … V tem je neke vrste pomoč, da se osvobodim teme, ki visi nad nami. Od leta 2010, ko si na oder SNG Drama Ljubljana postavil večkrat nagrajeno komedijsko uspešnico, odrsko priredbo Ko sem bil mrtev, veljaš za režiserja, ki ima afiniteto do komedije. Zakaj imaš rad komedijo? Komedija je pri nas še vedno zelo podhranjen žanr. Zavedam se, da je delo z igralcem pri komediji najtežje. V procesu nastajanja predstave je treba razkriti in odpreti vse njegove napake, hibe in pomanjkljivosti. Človek že v življenju težko odpre te stvari, zato je delo z igralcem pri komediji bistveno bolj zahtevno kot pri tragediji. Seveda, če ne delaš komedije na efekt s petjem in plesom, ampak se poglobiš v vsebino in znotraj komedije najdeš majhne ljudi, ki imajo velik potencial, da se publika z njimi identificira. Mislim, da je igrati nejunake, kar 8 SLG Celje 9 je v komediji pogoj, igralcem zelo težko. V procesu odpiranja lastnih pomanjkljivosti je potrebna iskrenost. Tako kot se človek v življenju, se igralec tega, morda nezavedno, otepa. V življenju mora človek priti do tragičnih situacij, da spusti svoj ego, da se zmanjša in pride na normalo, ki jo komedija zahteva. V življenju lahko igramo igro mask. Komedija pa zahteva, da pri likih poiščemo tragično, kje je hiba, kje je manko, napaka, kjer je lik tragičen in posledično komičen. V tem smislu je komedija podcenjena. Pristop do tega žanra je pogosto problematičen in poenostavljen in zato je dober rezultat pri komediji težje dosegljiv. V slovenskem gledališkem prostoru je malo režiserjev, ki se z afiniteto in uspehom lotevajo komedij. Mislim celo, da se veliko režiserjev komediji izogiba, ker je rezultat vprašljiv. Tudi če ti tekst omogoča komiko, ni nujno, da postavitev uspe. Sam se ukvarjam predvsem z vsebino in igralcem, vse ostalo je manj pomembno. Okvirji, ki sem jih zastavil z žanrom burleske, so bili takrat zelo vprašljivi. Še sami nismo vedeli, kaj bo nastalo. Izkazalo pa se je za nekaj, kar nam je v nadaljevanju pomagalo in je danes to, pod kar se Andrej Murenc, Renato Jenček, Urban Kuntarič, Rastko Krošl (fotografija z vaje) podpisujem. V vsaki moji komediji je tudi burleskni del, ki je prisoten v vsaki situacijski komiki. Kako pripeljati do tja, je pa drugo vprašanje. Z igralci v Celju smo zdaj še v fazi fascinacije, v fazi predstavitve argumentov, da jim začnejo verjeti. Potem morajo igralci, kot sem že prej omenil, spustiti svoj ego in se popolnoma zmanjšati. Nekateri narodi to obvladajo bolj, drugi manj. Gre predvsem za zmožnost samoironije, da sebi priznaš, kakšen si, ne pa, da se kažeš takšnega, za kakršnega se je potrebno kazati v neki družbi, kjer preigravamo boleče maske, ki jih v glavnem niti doma več ne snamemo. V komediji gre za igro brez maske, kar lahko prinese komičen rezultat. Kakšno moč ima po tvojem mnenju gledališče in kakšen prostor izražanja daje tebi? Morda je to vprašanje povezano s tem, kar delam. Ne bom rekel ravno entertainment … Torej, če je tvoje stališče, da mora biti gledališče kritično na političen način, potem je najbolje, da ne delaš v javnem zavodu, saj so vsi javni zavodi na državnem denarju in je zato upor znotraj gledališča malo zlagan. Če hočeš biti kritičen v političnem smislu, moraš delati avtorsko produkcijo. Menim, da ljudje potrebujejo komedijo v kvalitetnem formatu. Da gre za resno zastavljen žanr, ki prinaša drznost, kritičnost in ostrino neke družbene situacije, ampak skozi smeh, ki je boleč in odrešujoč. 10 SLG Celje Krajnski komedijanti 11 V zadnjem času smo priča razcvetu dokumentarnega pritiski potujčevanja1, ko so se ponovili problemi razsvetljenstva gledališča. Ali je gledališče le zrcalo sveta ali naj bo svet in protestantizma. Krajnski komedijanti naj bi bili uprizorjeni iluzije, ki gledalcu ponuja tisto, kar v življenju pogreša? aprila 1941, vendar je uprizoritev preprečila vojna. Ko so jo Absolutno svet iluzije. Kar se tiče dokumentarnosti, se hoteli uprizoriti pod okupacijsko oblastjo, jo je italijanska mi zdi, da je aktualizacije na družbeno situacijo ogromno cenzura umaknila zaradi lika laške pevke Marranesijevke, ki v vseh ostalih medijih, da smo s tem hiper zbombardirani. naj bi bila preveč radoživa in naj ne bi predstavljala krepostne Da gledališče pozablja, da potrebuje domišljijo, iluzijo, da italijanske ženske. Do prve uprizoritve je prišlo šele po je treba v gledališču sproščati še druge stvari, ki niso samo osvoboditvi leta 1948. Kreft je v komediji vzpostavil kolektivno na racionalnem nivoju. Da je to poskus, da se sprostijo neke nezavedno, vse slovenske probleme krotkosti, pohlevnosti, nekontrolirane stvari. Gledališče pogosto delamo iz glave, z sramu, obremenjenosti, neizrečenosti, žalosti, jeze, strahu, ratiem, in zato ne odkriva gonov, naključnosti, nekontroliranosti, skritega poželenja. Znotraj tega je vzpostavil zanimiv moment kjer človek stvari več ne obvlada in se začneta oblikovati vstopa tujke, Italijanke, ki začne s svojo čutnostjo, drznostjo in ludens in norost, ki ju v življenju tako zelo pogrešamo. Privilegij neobremenjenostjo v Slovencih vzbujati pogum. Pokaže jim, prostora gledališča je, da pokaže, da življenje ni le neki da je možno preseči neke stvari, in Slovenci se kar naenkrat operativni jezik, skozi katerega potujemo, ampak ima odvod, ki zganejo. Dogajanje se začne skozi sanje, kot da slovenski narod odpira, vse tisto, kar se nam ne zdi možno, pa je. sanja, kot da ti Krajnci sanjajo, kako naj bi bilo. Ko se pojavi tujka, jim odpove razum, na dan nekontrolirano planejo njihovi V SLG Celje se vračaš po šestnajstih letih, ko si v sezoni goni in situacija postane igriva, razposajena, na koncu preide 2008/09 na oder postavil Lorcovo Hišo Bernarde Alba, celo v travestijo. Komičnost izhaja predvsem iz slovenske pred tem pa si v našem gledališču v sezoni 2003/04 režiral tragičnosti. Iz dejstva, da je vse prikrito, da nimajo poguma, da je Ionescovi absurdni enodejanki Jacques ali podrejenost in to kolektiv preplašenih posameznikov, ki odlašajo z odločitvami; Prihodnost je v jajcih ali Kaj vse je treba za en svet. Kakšne temu moralno obremenjenemu kolektivu razposajenost spomine imaš na ti dve režiji in s kakšnimi občutki se po toliko ali nekontroliranost predstavljata velik problem. Gre za letih vračaš v Celje? zastonjsko karto v pekel. Ni slučajno, da je tujka Italijanka, Prihod nazaj je bil zame veliko presenečenje. Vsak projekt da prihaja v malo kranjsko sredino. Slovenci imamo vedno znova je na začetku velik izziv. Vedno startam iz predpostavke, dvojna merila, po eni strani glorificiramo vse tuje, v naslednjem da stvari ne razumem. Občutek imam, da je danes veliko težje momentu, ko smo ogroženi, pa to isto demoniziramo. Tekst vreči se na glavo in iti brezpogojno v projekt, bistveno več je poln bogaboječnosti, strahov, ki so povezani s kolektivnim je kalkulacij, poskusov, da bi bile stvari enostavnejše, kot so. nezavednim, z nečim, kar nam je že algoritmično gensko Vsak projekt znova je kalvarija, kako priti do tistega, kar je pogojeno. Na eni strani imamo slovenske hlapce, ki ne najdejo vsebinsko v tekstu samem. Mislim, da se tudi z vsebino zelo malo izhoda, na drugi strani pa imamo Nemce. Vemo, da je v času ukvarjamo, gre bolj za domislek ali reinterpretacijo besedila. razsvetljenstva obstajalo samo nemško gledališče, Slovenci ne Prijetno presenečen sem, da so me povabili v SLG Celje, in v ta samo da nismo imeli svojega kulturnega društva, nismo imeli projekt, ki ni enostaven, vstopam z vso odgovornostjo. Krajnski niti svojega jezika niti svojih igralcev. Še konec 19. stoletja, v komedijanti niso bili prav velikokrat uprizorjeni. Po eni strani času Ivana Hribarja v Ljubljani, so bili vsi vpoklicani igralci češki to besedilo mistificiramo, hkrati se ga branimo, ker se na prvi igralci. Kar je danes nepredstavljivo. Hočem izpostaviti problem pogled ne vidi vsega tistega, kar je Kreft vendarle zapisal. Z zgodbe o gospodarju in hlapcu v vseh mogočih oblikah, z vsemi analitičnim pristopom tekst odpira zelo veliko zanimivih vprašanj. možnimi notranjimi konflikti in problemi. Predvsem pa so vsi slovenski liki polni solzavosti, jamra, neaktivnosti. Zois se znotraj S komedijo Krajnski komedijanti Bratka Krefta bomo v SLG bolne družine, ki jo vzame za svojo in s tem prevzame svojo Celje otvorili sezono 2024/25, ki jo posvečamo komediji. Od avtoironično pozicijo, bori za nekaj, kar je vprašanje, če se bo kod po tvojem mnenju izhaja glavno komično gonilo te igre? sploh zgodilo, vendar v tem vztraja. Ta tujka pa prinese poriv, Ni slučaj, da je Kreft Krajnske komedijante napisal v času da se nekaj zgradi. Slovenci vedno potrebujemo neki zunanji tik pred začetkom 2. svetovne vojne, ko so se čutili močni impulz, da se sploh zaženemo in gremo v postopek realizacije. 12 SLG Celje Krajnski komedijanti 13 1Besedilo Krajnski komedijanti je bilo pripravljeno za natis in uprizoritev na predvečer okupacije Ljubljane 1941. Krstna uprizoritev je bila določena za 1. april 1941, če je ne bi premaknili za nekaj dni, bi se predstava zgodila pred začetkom 2. svetovne vojne, tako pa je morala na svojo krstno uprizoritev čakati do 21. oktobra 1948. Železniško progo Celje–Ljubljana so odprli 16. septembra 1849, kar je bil povod za prvo predstavo v slovenskem jeziku v Celju. Diletanti so pod vodstvom tiskarja Janeza Jeretine uprizorili Linhartovo Županovo Micko. Leto 1849 je bilo mogoče za Celje še bolj burno in pomembno kot leto 1789 za Ljubljano, ko so Županovo Micko krstno uprizorili v Stanovskem gledališču, saj je bilo Celje v tistem času izpostavljeno močni germanizaciji in nemškemu gospodarskemu izkoriščanju. Stoletnico prve slovenske gledališke predstave v Celju so obeležili 19. novembra 1949 z uprizoritvijo Kreftovih Krajnskih komedijantov v režiji Mirka Mahniča. Je Kreftova komedija več kot le lahkotna radostna veseloigra, je tudi politična igra? Mislim, da je to ključno. Komedijanti v karakterizacijah in oblikovanju karakterjev, v spopadu med številnimi slovenskimi mnenji in trdim nemškim stališčem spominjajo na Tugomerja, ki sem ga režiral v SNG Drama Ljubljana. Vzpostavlja se ista situacija, Slovenci nikakor ne moremo vzpostaviti enotnosti. Vemo, kdaj šele je prišlo do ideje o združitvi Slovanov, kako smo znotraj tega postopali, na kaj vse smo pristali. Kreft je v Krajnskih komedijantih zapisal neke vrste slovensko kroniko, Tanja Potočnik, Žan Brelih Hatunić (fotografija z vaje) zgodovinsko rekonstrukcijo dogodkov ob poskusu formiranja slovenskega gledališča. Slovenci v tistem času nismo imeli profesionalnega gledališča, niti igralcev niti jezika, iz katerega bi slovenska dramatika morala nastajati. Pod vsem tem ničem je obstajalo samo to, da smo se hoteli zoperstaviti vsemu, kar so nam še vse do leta 1918 vsiljevali Habsburška monarhija, nemščina in nemški industrialci, ki so podpirali izključno nemško kulturo. Kjer danes stoji ljubljanska Drama, je bil nemški del Ljubljane, z njihovim stanovskim nemškim gledališčem v današnji Filharmoniji. Nepredstavljivo je bilo, da bi v ta prostor posegli s kranjsko igro, polno kmetske ornamentike. Zato je bila uprizoritev Županove Micke leta 1789 v ljubljanskem Stanovskem gledališču res drzen poskus Linharta in peščice zelo pogumnih, izjemnih, razsvetljenih ljudi, ki so se zavedali, da je potreba po slovenskem gledališču postala nuja. Kreftovi Krajnski komedijanti so zgodovinska rekonstrukcija dogodkov ob uprizoritvi Županove Micke, globok poklon tistemu, kar nam je omogočilo, da imamo danes slovensko gledališče, da smo danes tu, kjer smo. Bratko Kreft je s Krajnskimi komedijanti poskušal odgovoriti na večno vprašanje o avtorstvu Micke. Komedija je spretno napisan in domišljen preplet resničnih in izmišljenih 14 SLG Celje 15 dogodkov leta 1789, ko je bila na odru ljubljanskega Igra v igri je logičen rezultat tega, da nam je uspelo preseči Stanovskega gledališča prvič uprizorjena prava ljudska igra okvir nemške cenzure. Uprizoritev je cilj. Skozi zunanji impulz na Slovenskem, Linhartova Županova Micka, in slikovito slovenski narod spozna, da je potrebno ustvariti avtonomno prikazuje vzdušje ob tem dogodku. Koliko je ta natančno gledališko produkcijo, si izmisliti svoj jezik, kar Linhart naredi, določen historičen okvir pomemben za branje tega besedila? in se s tem postavimo v okvir ključnih evropskih narodov. To je Predvsem upoštevam odnose, ki so takrat obstajali. tekst, ki konstituira narod. To je bistveno. Ob tistem, kar Kreft Strašno odvisnost takratne slovenske družbe od nemških doda, se pravi celoten tekst komedije Županova Micka, pa financerjev. Pravzaprav smo danes v podobni situaciji in odnosi se zastavlja vprašanje, ali je res nujno, da vidimo realizacijo so zelo podobno vzpostavljeni. Tudi danes smo v podrejenem njihovega boja. Vsekakor Slovenci pridejo do točke, da se z položaju. Zadovoljni smo že s tem, da predstavljamo del velike Nemci dogovorijo, da bo do uprizoritve prišlo. To je bistveno. evropske družine. Kolektivno nezavedno z vsemi negativnimi emocijami pritlehnosti, pokornosti, sramu, žalosti, jeze, strahu Kreft je uporabil arhaični jezik Linhartovega časa. Ali je in neizživetega poželenja, ki v določenih situacijah povzroči tak jezik kvaliteta ali deluje potujitveno in kako se z njim zelo močne izbruhe, pri vsem tem je Kreft zelo aktualen. Odpre spopadajo igralci? vse to, kar se tudi danes dogaja. Historiat, da smo točno vpeti To ni enostaven jezik, predvsem zato, ker se ga je tudi v čas razsvetljenstva, me ne zanima ne v kostumskem ne v Kreft učil iz različnih dokumentov. Ne gre za narečje, ampak za prostorskem smislu. Zanima me samo konflikt, neenotnost, jezik, ki si ga je Kreft izmislil. Najprej je jezik deloval potujitveno, nesklepčnost, slovenski oportunizem, ko se je treba odločiti zdaj pa se vedno bolj kaže kot kvaliteta. Uporaba arhaičnega med tem, da se bom izpostavil – in s tem tvegal – ali pa ostal jezika je gotovo imela določen namen. Okoren jezik, ki ga je znotraj znanega, čeprav mi ni dobro. To je lažje, kot se prisiliti v treba dodobra pregnesti v govornem aparatu, še bolj poudarja spremembe. To je za Slovence zelo težko. kolektiv šibkih drobnih posameznikov. Kje Krajnski komedijanti prestopajo historični okvir in kje so Po premieri Krajnskih komedijantov odhajaš v MGL, kjer stične točke tega besedila z danes? boš režiral Linhartovo komedijo Matiček se ženi. Ali je V kolektivnem nezavednem. To so junaki, ki niso junaki, poglobljeno ukvarjanje s Komedijanti, ki se malo dotakne tudi to so solznodolinske jamrajoče figure, ki se utapljajo v svoji nastanka Matička, vplivalo na tvoje branje te komedije? determinirani nesreči. Zaradi njihove pasivnosti ne pride do Trenutno se veliko ukvarjam s slovensko umetnostjo, dogodka. Dogodek mora biti izsiljen. In prav v tej igri se pokaže, predvsem vizualno, z vsemi poskusi pozabljenih, prezrtih in da zunanji impulz, ki ima v sebi progresivnost, požene jamer nerealiziranih umetnikov 19. in v začetku 20. stoletja, tako da se in pasivnost v akcijo. Ko smo Slovenci pognani v akcijo, smo to prekriva. V principu gre pri obeh besedilih za zelo podobno velikokrat dokazali, da smo lahko izjemni. Še danes je šokantno stvar, vendar je v Komedijantih osnova veliko bolj temačna dejstvo, kako smo se borili v 2. svetovni vojni. Ne da smo bili kot pri Matičku. Pri Matičku so izhodišče vendarle Francozi strahopetni, daleč od tega. Govorim o skupnosti, ki pride do in je zato rokokojske igrivosti precej več. V Komedijantih so skupne vere, da je nekaj potrebno. Ko pridemo do sklepčnosti, izhodišča bistveno temnejša in bolj žalostna. Gre za poskus da je nekaj nujno, funkcioniramo. Vedno potrebujemo rojevanja, kako bi rodili jezik, kako bi se zgodil narod, kako bi strahotno krizo, da presežemo individualna mnenja, ki blokirajo se identificirali, skozi kaj bi se identificirali. Vsa ta vprašanja projekte. To se nam dogaja v vseh sistemih, v katerih danes lahko danes spremljamo z avtoironijo, saj mislim, da je danes funkcioniramo. V tem je Kreft aktualen tudi danes. popolnoma enako. Kreft v besedilu vzpostavlja dve dogajalni liniji. Ena linija Pogovarjala se je Tatjana Doma. razkriva tedanje kulturno žarišče in ljubljanske izobražence ter njihov boj za slovenski jezik ter slovensko gledališče, druga linija pa je igra v igri. Skozi katero linijo bereš Komedijante ali se teh dveh linij morda ne da ločiti? 16 SLG Celje Krajnski komedijanti 17 Kaja Novosel Neskončno jegranje komedije in terplenje za krajnšino Dramaturg, režiser, publicist, vsestranski literat in akademik, po bibliografiji sodeč pa tudi večno radovedni in eruptivni raziskovalec gledališča in dramatike Bratko Kreft (1905– 1996) je kot eden prvih predstavnikov medvojne slovenske dramatike povojno realnost zagnano in natančno izpisoval prek preteklosti, povezane s Slovencem in slovenstvom. Ob zrenju na njegov opus se zdi, da anomalije družbe s posebno afiniteto raziskuje prek trdoživih sistemov pozicij moči, ki so v nekem drugem, preteklem času obstajale v našem prostoru, s čimer na neki način reinterpretira tako minulost z njenimi bremeni Andrej Murenc, Barbara Medvešček (fotografija z vaje) kot tudi (svojo) zdajšnjost s taistimi bremeni, ki se vračajo v novi obliki. Že iz podnaslovov prvih dveh Kreftovih večjih dramskih del Celjski grofje: Drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačani naši predniki (1932) in Velika puntarija: Dramska kronika iz l. 1573 v petih dejanjih (1937) veje odločenost izpisati ne le z zgodovinskimi dejstvi podprto fabulo, temveč tudi nesrečno zgodovino Slovenca, ki se iz lastne zgodovine pogosto ne zna (ali pa noče) kaj dosti naučiti. In kaj bi bilo v tej dramatski maniri lahko bolj primerno za povojno leto 1946, kot pa na ravnokar doživeto travmo fašistične in nacistične okupacije pogledati skozi prizmo vihravega konca 18. stoletja, obdobja slovenskega razsvetljenstva in čisto prvega dramskega besedila v slovenskem jeziku, ki je v duhu slovenskega večno optimističnega karakterja – komedija. V besedilu Krajnski komedijanti: Ena komedia v treh aktih katera Linharta inu »Županovo Micko« tiče se razkriva Kreftovo natančno poznavanje okolja in stanja duha v obdobju slovenskega razsvetljenstva, obvladovanje jezika z vso paleto arhaizmov, pa tudi spoštljiv odnos do zapuščine, zaradi katerega je Mirko Mahnič v gledališkem listu, ki je pospremil inscenacijo komedije leta 1948, Krefta označil kot edinega, »ki je doslej za Prešernom pravično ocenil slovenske preporodnike«. Čar besedila pa ni le v materialu, temveč tudi 18 SLG Celje 19 v Kreftovem iskrivem humorju in fini dramaturški motoriki, s katero zna z drobnimi detajli razkrivati tako hvalevredno zapuščino slovenskih razsvetljencev kot tudi temnejše plati človekove nravi, ki je lahko neskončno zabavna v svoji puhloglavosti, nečimrnosti ali ljubosumju. Ob uprizoritvi Krajnskih komedijantov in njeni potencialni aktualnosti danes, pa tudi smislu tovrstne reinterpretacije v Kreftovih časih, se je dobro zazreti v zgodovino in pretresti nekaj poglavitnih premikov časa in okolja nastanka prvega dramskega besedila v slovenskem jeziku, ki jih v svoje besedilo vključuje tudi Kreft. Da bi lahko bolje zaznali in posledično cenili, pa tudi občudovali avtorjevo filigransko okretnost, je treba najprej razumeti deležnike, ki so botrovali nastanku prve slovenske komedije, in okoliščine, v katerih je to besedilo nastajalo. V časovnem smislu gre torej za vihravo obdobje leta francoske revolucije, v katerem je Anton Tomaž Linhart (1756–1795) že dodobra infiltriran v krog preporoditeljev barona Žiga Zoisa (1747–1819), s katerim sodelujeta in širita svoje prebujenske ideje tudi v dokaj sveže ustanovljenem Društvu prijateljev gledališča. V letu 1789 triintridesetletni Anton Tomaž Maša Grošelj (fotografija z vaje) Linhart ima za seboj že izid pesniškega almanaha v nemščini Blumen aus Krain (Cvetje s Kranjskega), ki je izšel leta 1781, še leto prej pa v Augsburgu natisne svoje prvo dramsko besedilo Miss Jenny Love, ki jo po vzoru pionirja dramaturgije Gottholda Ephraima Lessinga (1729–1781) izpiše kot viharniško tragedijo. Petdejanka, ki se sicer dogaja na Škotskem in simbolno nakazuje propad plemstva, je prejela sorazmerno slabe kritike in nikoli ni bila uprizorjena v izvirniku (jo je pa za uprizoritev leta 1967 v DNG Drama Ljubljana v slovenščino prevedel ravno Bratko Kreft). Slabi odzivi na prvo dramsko besedilo so bili morda le še en dodaten razlog za Linhartovo radikalno odločitev pisati v slovenskem jeziku, ob čemer je bil poglavitni namen v duhu razsvetljenskega primika k posamezniku, ideje bratstva in enakosti ter splošne težnje k progresivnosti ustvarjati gledališče (tudi) za slehernika – to pa je pomenilo predvsem narediti gledališče jezikovno dostopno, idejno pa navdihujoče za slehernika. Linhart se je odločil prevesti in prirediti preprosto dramsko besedilo v dveh dejanjih Mlin na deželi (v izvirniku Die Feldmühle), ki jo je leta 1777 napisal danes bolj ali manj pozabljeni dunajski literat Joseph Richter (1749–1813) – besedilo je Linhart verjetno našel ob ogledu uprizoritve na Dunaju. Dvodejanko o gospodu, ki izkoriščevalsko vleče za nos nevedno hčer vaškega mlinarja, dokler ga preprosto ljudstvo s pomočjo 20 SLG Celje Krajnski komedijanti 21 prizadete plemiške vdove ne ukane in osramoti v navihani poročni igri, je Linhart v smislu narativnega loka in logistične urejenosti ohranil, v idejnem smislu pa je besedilo pragmatično preselil v svoj prostor: udomačil je like iz nižjih slojev, jim dal slovenska imena (Micka namesto Rozke, Anže namesto Hansa, v jezikovnem smislu posebej posrečen zapiti notar Weinglas, ki ga Linhart posloveni v notarja Glažka); v prevodu je močno okarakteriziral slovenski govor in ga realistično približal govorici osrednjeslovenskega in gorenjskega območja (česar se kasneje v Krajnskih komedijantih posluži tudi Kreft). Ni nezanemarljivo, da Linhart v priredbi s prstom pokaže tudi na splošno neizobraženost preprostega ljudstva: medtem ko se v izvirniku Rozka, oče mlinar in Hans v poročno-birokratskem postopku podpišejo, se v Županovi Micki naslovna junakinja in njen novopečeni ženin ne znata podpisati (pisar Glažek jima vodi roko, da naredita križ), Mickin oče Jakob pa zmore sam narediti (le) križ pri svojem imenu. Tovrstni posegi vključno z ublaženim, a vseskozi prisotnim posmehom do visoke gospode nedvomno kažejo na reformni duh časa in nujo po spremembah, ki bi zgladila nesorazmerja v vsakdanu tistih, ki so višje, in tistih, ki so nižje. Igro so uprizorili konec leta 1789 v Stanovskem gledališču Andrej Murenc, Renato Jenček, Barbara Medvešček, Rastko Krošl, Žan Brelih Hatunić (fotografija z vaje) v Ljubljani (stavba današnje Slovenske filharmonije), predstava je bila (skupaj s še eno nemško igro) odigrana v dobrodelne namene, kar je verjetno sprožilo le dodaten val simpatij. Zgodba o prebujenju slovenskega gledališča se tako zdi svečana, plemenita in dramatična, predvsem pa polna upanja v slovensko kulturo in umestitev slovenskega jezika ne le v deželo, temveč v širše evropsko polje. Kot ponosno in zaradi poslovenjene arije ganjeno pove krajnskokomedijantski Japel: »Naša luba krajnšina zmiram bol zmaguje inu v naši deželi naprej stopa koker preslavni Laudon v turško zemlo.« Po uspehu Županove Micke je Linhart takoj v novem letu 1790 svoje dramatsko delo nadaljeval s prevodom in priredbo besedila Figarova svatba (v izvirniku La Folle Journée ou le Mariage de Figaro), pri katerem je imel francoski komediograf Pierre-Augustin Caron de Beaumarchais (1732–1799) nemalo cenzorskih težav, s katerimi se je – v Linhartovih očeh očitno nepredvideno – srečala tudi klena slovenska verzija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Dramaturško nekoliko zahtevnejša, predvsem pa družbeno ostrejša petdejanka, ki jo Viški škof v Kreftovi komediji označi kot »derzna, aber zelu šarmantna storietta« (s čimer le napoveduje njene nadaljnje težave), svoje uprizoritve ni dočakala vse do (še enega prebujenskega) leta 1848; vmesnih petdeset let pa se je v slovensko kulturno-umetniško zgodovino 22 SLG Celje 23 zapisalo (ali bolje rečeno: ne zapisalo) kot obdobje, ko se na gledališkem področju ne dogaja nič bistvenega: nekaj drobnih poskusov namreč ovira in zatre dunajska oblast v kombinaciji z radikalno germanizacijo na slovenskem območju. Vse navedeno živahno dogajanje je torej Bratko Kreft v štiridesetih letih prejšnjega stoletja verno popisal in ustvaril izvirno komedijo, v kateri se Zoisovi preporoditelji, predvsem pa utemeljitelji slovenskega gledališča, pripravljajo na prvo (dobrodelno) uprizoritev prvega dramskega besedila v slovenskem jeziku. V dramaturškem smislu je vsekakor intrigantno opazovati sočen, živ jezik Slovenca poznega 18. stoletja (in jezikovne poskuse in približke tujerodne gospode), a obenem tudi samo strukturo, lok besedila, karakterizacijo, ki kljub humorju ne zaide v nacionalistično enoplastnost dobrih domačinov in zlobnih tujcev: Kreft pri vsakem liku ustvarja prostor tako za temne plati kot tudi za dobre, up vzbujajoče lastnosti. Ena izmed bolj opaznih potez je zagotovo dokaj dolga igra v igri, ki nosi atmosfero (in past) hamletovske mišnice (kar je zanimivo, saj naj bi se tudi Linhart na Dunaju ukvarjal s prevedenimi deli Shakespeara, za svojo Maša Grošelj, Urban Kuntarič (fotografija z vaje) škotsko Miss Jenny Love pa naj bi celo izjavil, da je »črna kot Shakespeare«), in sicer predvsem zaradi kratkih, jedrnatih odzivov občinstva, vpetih med prizore (»nastope«), ki so v svoji duhovitosti absolutno poglavje zase. Kljub »Japlovim« sugestijam o neprimernosti vsebine (»… To ni ta prava jegra, der gre samu za ene gmajn lubezenske norčije inu zuperništvo zuper žlahtnike. Al bi ne blo lepši nekej visoku miselniga, žlahtnu podvučniga, klasičniga, namejstu ene take sumlive glume?«) in Grofovemu oporekanju jeziku predstave (»… krajnšina, mon Dieu, ist aber Sprache des gemeinen Volkes« z nadalje skrajno zabavno avtokomentatorsko didaskalijo »Vsi ta pravi Krajnci so zlu užaleni.«) pa je vsaj iz Kreftove komedije razbrati, da sta tako jezik kot vsebina ustrezna za odrsko izvedbo predvsem zaradi deležnikov projekta, in to tako preprostežev kot tudi – ali pa predvsem! – noblese. Tipični komediografski prijemi situacijske komike, kot so zamenjava pisem, zmeda pri prepoznavanju ljudi (in posledičnem kuševanju) ter simpatično potencirane karakterne komike vodijo v prismuknjeno okolje, ki ga dodatno zaokrožata ponos, ljubosumje, samovšečnost in druga občutja in počutja, ki običajno tepejo ljudi po glavi (in po srcu). Bolj kot naša velika prva slovenska komedija postaja zabavno vse okrog nje, od osebnih dram in intimnosti do posega v družbo, kjer svečanost na odru generira hrup za odrom, ki marsikoga zmede, tudi 24 Krajnski komedijanti 25 ribniškega župnika (na ilegalnem izhodu) Valentina Vodnika: družbi, ki ima tako močan glas – in jezik –, kolikor je močan »Zdej res ne vejm, al jegrajo komedijo kar dalej, al koku nej glas njenega najšibkejšega člena. Narodno prebujena zavest zastopim vse to!« danes seveda ne more obstajati v taki obliki, kot je obstajala v Kreft je torej zgodovino slovenstva izpisoval v času, času Linharta – ali kasneje Krefta –, vsekakor pa ostaja eden ko sta se svet in družba na novo sestavljala v povojnem temeljnih gradnikov ne le jezika ali države, temveč naroda poskusu vstajenja iz travme; slovensko prebujensko sceno in posameznika v njem, česar se dandanes vse premalo je ovil v plašč duhovite simpatije in prisrčnosti, v kateri lahko zavedamo. Kot v znamenitem monologu Krajnskih komedijantov le z medsebojnim sodelovanjem, kolektivnim zavedanjem zaokroži baron Zois: »Kader sim s svojimi krajnskimi perjatli in kopico srečnih, prismuknjenih naključij nastane nekaj skupej stopil, je zmiram nekaj ratalu«; naj tako tudi pri novi velikega. Z današnje perspektive besedilo ponuja nekaj tehtnih uprizoritvi v obilici smeha in zabave – kot Slovencem pritiče problemskih uprizoritvenih vprašanj: v duhu poskusov primika – torej »rata« vsaj premislek ali ideja o ponosu na naš jezik enakopravnosti in enakovrednosti spola predvsem tega, kako in prednike, ki so se borili za našo kompleksno, a neskončno danes (kljub ali pa ravno zaradi časovne distance) uprizarjati zanimivo špraho in s tem ponosno in zavedno gradili narod in nekatere problematične dele v povezavi z ženskimi liki, še skupnost. Kakorkoli je ta misel že prepogosto ponovljena, pa posebej s »kraljico ženskiga spola« in naslovno junakinjo naj ob koncu (branja in/ali ogleda) vendarle velja: za krajnšino narodnoprebujenskega besedila Micko. »Perva hišna dekelca se splača živeti, delati inu tudi terpeti. per baroni Zoisi«, ki (v pravzaprav dokaj sodobni maniri) poskuša krmiliti služ(a)b(ništv)o z učenjem za babico in za povrh še odnos s pretirano šegavim potencialnim soprogom Matičkom, vmes postane dežurna krivka za vso zmedo gospode, pa žrtev grofovega napada, čigar dejanje se na koncu ravno zaradi njenega nizkega stanu zvede na nekakšno anekdoto, navsezadnje pa se njena funkcija z napovedjo poroke usmeri predvsem v generator kranjskega rodu in up, da bo sama čim večkrat potrebovala babico (da se bo kranjski rod »pogmeral«) – revolucija in kritika se pogosto skrivata v najbolj hahljavih in židanih trenutkih. Kreftova komedija o kulturni dediščini prve slovenske komedije je sama postala kulturna dediščina, kar pa ne pomeni, da je le poučni material o kulturnem vrenju druge polovice 18. stoletja na Slovenskem ali pa zabavna polzgodovinsko-dokumentarna zgodbica o prismuknjenih Slovenceljnih v ponemčeni prestolnici. Veseloigro lahko premišljujemo predvsem z distanco že zdavnaj prebujenega naroda, ki se zaveda lastne majhnosti, vedno bolj pa tudi svoje unikatnosti, kar se še posebej realizira v polju (male) »šprahe«, ki jo v globalni shemi vsakdana preplavljajo večji in močnejši jeziki, s čimer pa besedilo posledično neobhodno spodbuja k premisleku in prevpraševanju temeljnih identitetnih in narodnostnih vrednot. Kljub šegavemu tonu je namreč neizpodbitno jasno, da gre preroditeljem v vsakem trenutku ustvarjanja, dela in pehanja v prvi vrsti za potrditev in veljavo narodovega jezika in ne za lastno korist ali slavo; v času individualizma in egoizma je to pomembno, z zgodovinskimi dejstvi podkrepljeno pa tudi realno sporočilo o pripadnosti 26 SLG Celje Krajnski komedijanti 27 Barbara Medvešček, Rastko Krošl, Andrej Murenc, Tanja Potočnik, Žan Brelih Hatunić, Renato Jenček, Maša Grošelj, Urban Kunatrič (fotografija z vaje) 28 29 Ponovno Diego de Brea režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe v SLG Celje Diego de Brea (1969) je dramski in operni režiser, nagrada ardalion za avtentičen gledališki izraz ki režira v repertoarnih in neinstitucionalnih na 16. Jugoslovanskem gledališkem festivalu gledališčih po Sloveniji in v tujini. Študiral v Užicu, slovaška gledališka nagrada dosky, je primerjalno književnost in umetnostno nagrado za najboljšo uprizoritev na 7. festivalu zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. mediteranskega gledališča Purgatorije 2012 …). Leta 1995 se je vpisal na študij gledališke Njegovo režijsko delo se prepleta z režije na AGRFT in 1999 diplomiral s predstavo dramaturško analitičnostjo in jasno začrtanim Obločnica, ki se rojeva Ivana Mraka. Zanjo je vodenjem igralcev, celoten ustvarjalni proces pa prejel nagrado na mednarodnem študentskem je neločljivo vpet v njegovo estetizirano vizualno gledališkem festivalu v Brnu. Deluje kot svobodni in glasbeno vizijo uprizoritve. Zanima ga razkorak umetnik, med letoma 2013 in 2015 je bil med željo in njeno uresničitvijo, med sanjami in umetniški vodja Drame SNG Maribor. resničnostjo, med svobodo in ujetostjo. Zanj je Njegove uprizoritve so gostovale na gledališče svet, ki bi si ga ljudje zaželeli, svet, prestižnih festivalih doma in po svetu, za v katerega bi radi vstopili, svet, ki bi v njihovo svoje delo je prejel številne ugledne nagrade življenje prinesel tisto, kar jim v vsakdanjiku (nagrada na mednarodnem gledališkem festivalu manjka. Prepričan je, da gledališče ni zrcalo študentske produkcije v Brnu, zlata ptica, sveta, ampak nosilec oziroma prinašalec posebne nagrade Borštnikovega srečanja, dve drugosti, zato razpolaga z izjemno močno iluzijo. nagradi za estetski preboj na Borštnikovem Z režijo komedije Krajnski komedijanti se v srečanju, nagrada na mednarodnem Slovensko ljudsko gledališče vrača po šestnajstih ambientalnem gledališkem festivalu Tvrdjava letih, ko je v sezoni 2008/09 na oder postavil teatar v Srbiji, prejel je naziv žlahtni režiser in Lorcovo Hišo Bernarde Alba, pred tem pa v njegova uprizoritev je postala žlahtna komedija sezoni 2003/04 Ionescovi absurdni enodejanki po izboru strokovne žirije in žlahtna komedija Jacques ali podrejenost in Prihodnost je v jajcih po izboru občinstva na Dnevih komedij, nagrada ali Kaj vse je treba za en svet. revije Tmača art na Festivalu MES v Sarajevu, 30 SLG Celje Krajnski komedijanti 31 Foto Peter Uhan Prvič Joži Šalej avtor glasbe v SLG Celje Joži Šalej (1972) se je rodil v Slovenj Gradcu. Njegova prva profesionalna predstava Otroštvo je preživljal v Velenju, kjer je tudi Lalanit avtorice in igralke Iune Ornik, ki je bila obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo. Po vpisu premierno uprizorjena leta 2000 v LGL, je na Akademijo za glasbo v Ljubljani je ob študiju še vedno živa, prav tako pa že 20 let živi tudi 10 let pel pri Ljubljanskih madrigalistih, kmalu pa predstava Piaf Edith Piaf, v kateri s klavirjem je postal korepetitor-pianist za gledališko petje spremlja odlično Vesno Pernarčič. V LGL je kot na AGRFT, kjer se je seznanil in navdušil nad avtor in glasbenik sodeloval v predstavah Jake gledališkim ustvarjanjem. Tam sta s profesorjem Ivanca in Braneta Vižintina. Zadnjih nekaj let Prinčičem postavila kar nekaj študentskih veliko sodeluje z režiserko Ivano Djilas, ki goji produkcij mjuziklov. Kot korepetitor, glasbenik in glasbeno gledališče, predvsem v SNG Nova tudi kot glasbeni vodja je sodeloval v MGL, kjer Gorica (Peter Kušter, Božična pesem, Čriček in so uprizorili več svetovno znanih mjuziklov. samotni občutek, Mnogo hrupa za nič). V Slovenskem mladinskem gledališču je Ob delovanju v gledališču kot pianist igral v predstavah Marat-Sade in Ljubezen na deluje še s Svetlano Makarovič in njenimi smrt v režiji Matjaža Pograjca, z igralko Janjo šansonjerji, z Nano Milčinski in drugimi. Je član Majzelj in z ostalimi glasbeniki pa v kabaretni zasedbe Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove predstavi Krizantema na klavirju s šansoni grape, s katero so posneli pet plošč. Trenutno je Svetlane Makarovič. član glasbene zasedbe projekta (N)ORKESTER V SNG Drama Ljubljana je sodeloval z z Jeleno Ždrale, Boštjanom Gombačem, Blažem režiserjem Diegom de Breo, in sicer je igral Celarcem in Ninom de Glerio, kjer na duhovit in klavir v živo v veliki uspešnici Ko sem bil mrtev sproščen način predstavljajo svetovno klasično z neponovljivim Jernejem Šugmanom, ki je glasbeno zapuščino. doživela več kot 200 ponovitev. Trenutno pa še igra v predstavi Veliki diktator, prav tako v režiji Diega de Bree. 32 SLG Celje Krajnski komedijanti 33 Osebni arhiv Simona Toš kostumografka Žan Brelih Hatunić, Andrej Murenc (fotografija z vaje) Simona Toš (1982) je diplomirala na kostumografa za opero, dramo in balet. Je vodja Naravoslovnotehniški fakulteti, na Oddelku delavnice za ženske kostume v SNG Maribor, v za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, smer njeni ekipi je še pet šivilj, ki skrbno, strokovno, z konfekcijski inženir. Že v času študija se je vso vnemo in predanostjo šivajo kostume za vsako zaposlila v SNG Maribor, na oddelku za krojenje predstavo. V SNG Maribor je pri več projektih ženskih kostumov za opero, dramo in balet, kjer je sodelovala kot kostumografka oziroma asistentka nadgradila svoja znanja, spoznanja in spretnosti. kostumografke ali kostumografa. Od leta 2007 Z leti delovnih izkušenj je napredovala, sodeluje pri izdelavi vseh kostumov, za opero, dobila zaupanje, nadrejeni so v njej prepoznali dramo in balet SNG Maribor. nekoga, na katerega se lahko zanesejo, verjamejo, V prostem času kroji in izdeluje kostume da je sposobna uspešno izpeljati različne projekte. tudi za druge institucije (glasbeno-baletne Vodstvo SNG Maribor ji je zato vedno bolj pogosto šole, grajske stilske kostume, plesne šole ter za zaupalo mesto asistentke kostumografke ali Zdravstveni dom Adolfa Drolca v Mariboru). 34 SLG Celje 35 Foto Sandra Požun Nagrade Živa Bizovičar Nik Žnidaršič Borštnikova nagrada za avtorstvo koncepta / dramatizacijo uprizoritve Juriš Živa Bizovičar in Nik Žnidaršič sta na 59. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in priredbo uprizoritvenega besedila za predstavo Juriš. Z rekonstrukcijo možnega sosledja zgodovinskih dogodkov sta avtorja Živa Bizovičar in Nik Žnidaršič izpeljala poglobljeno raziskovanje dokumentarnega gradiva. Iz praviloma skopih in med seboj ne vselej povezanih dejstev sta zgradila eno izmed množice mogočih zgodb, ne da bi se pretvarjala, da ponujata končne odgovore na vse slepe pege nacionalne zgodovine ali pa celo edino resnico. Takšen pristop k občutljivi temi iz polpretekle zgodovine je pustil prostor za subtilno umetniško interpretacijo, utemeljeno na intimnih usodah dveh izjemnih pesniških osebnosti v zapletenem družbenem, zgodovinskem in političnem kontekstu. 36 SLG Celje Krajnski komedijanti 37 Foto Jaka Babnik Paradiž Alessandra Faienza Nagrada za najboljšo Posebna nagrada predstavo v celoti za posebni dosežek na 48. Dnevih satire Fadila Hadžića za oblikovanje in izdelavo mask v predstavi Paradiž na 48. Dnevih satire Fadila Hadžića Velika nagrada Večernjega lista za najboljšo predstavo v celoti je bila podeljena predstavi Paradiž Mattea Spiazzija v režiji Mattea Spiazzija in izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje na 48. Dnevih satire Fadila Alessandri Faienza je bila podeljena posebna nagrada za posebni Hadžića v Satiričnem gledališču Kerempuh v Zagrebu. dosežek za oblikovanje in izdelavo mask v predstavi Paradiž Goreč problem današnjega časa je odnos do starosti, še posebej skrb Mattea Spiazzija v režiji Mattea Spiazzija in izvedbi Slovenskega za starejše in nemočne. Na koncu življenja večinoma ostanemo sami, z naših ljudskega gledališča Celje na 48. Dnevih satire Fadila Hadžića v teles in obrazov pa je mogoče razbrati življenje, ki smo ga živeli. Igralci so, Satiričnem gledališču Kerempuh v Zagrebu. potopljeni v vsakdanje življenje v domu za starejše in nemočne, z izjemno Na obrazu se vidi odtis življenja, odtis sveta, ki nas je spretno in zahtevno nebesedno igro z maskami z omejenim vidnim poljem oblikoval, naša intimna zgodovina, preživete bolečine, muhavosti, prikazali izsek, ki nas je soočil z okostenelostjo navad in rutin, z družinskimi veselja, nezaupanje, nečimrnost, bolezni, odnosi z drugimi, vse, izgubami in intrigami, brezčutnostjo in pohlepnostjo dedičev, ravnodušno čemur smo bili priča. Natančnost oblikovanja nepremične maske, skrbnostjo medicinskega osebja, drobnimi značajskimi slabostmi, a tudi ki jo bo igralec nosil v predstavi, zahteva natančno poznavanje medsebojnim sočutjem, razumevanjem in podporo. Predstava nas spodbuja k človeških značajev in duš, vtisnjenih v gube na obrazu introspekciji, k razmišljanju o tistih, od katerih smo se oddaljili, o dejstvih, pred Alessandra Faienza je izjemno spretno in filigransko oživila katerimi pogosto bežimo in se jih bojimo, in smeh nas pripelje do solz, v katerih krajine obrazov dvanajstih značajev. Njene maske ne skrivajo, se začnemo zavedati pomanjkanja empatije in lastne minljivosti. Natančno ampak razkrivajo in postanejo izhodišče za delo na predstavi, značajsko niansirana igralska igra celotnega ansambla, besede skozi obraze pa tudi nekakšno besedilo predstave, ki občinstvu omogoča mask in sugestivna glasba občinstvo potopijo v katarzično gledališko izkušnjo. prepoznavanje in sočutje skozi smeh in solze. 38 SLG Celje Krajnski komedijanti 39 Foto Uroš Hočevar Osebni arhiv Branko Završan Maša Grošelj Večerova nagrada Nagrada DMOFF za igralske dosežke v sezoni 2023/24 za najboljšo igralko za vlogo Lane v filmu Voajerka Večerovo nagrado za igralske dosežke v sezoni 2023/24 prejme Branko Završan za več vlog v uprizoritvah Druga preteklost, Paradiž, Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije in 3ja!. Lansko sezono smo v gledališče vstopili skozi razstavo Gledališče Möderndorfer in Vinkove besede: »Naj bo gledališka estetika še tako avantgardna, retrogardna, mehanična, koreografska, neverbalna, postmodernistična, kakršnakoli že … vsemu navkljub vedno stoji na odru človek. Smrten človek. Foto Peter Giodani Bitje, ki utripa in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka – Igralca, ki nam pripoveduje, ki Človek – Igralec, skozi katerega se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je se valijo zgodbe pretekle, v vse smeri zaresnejši in prepričljivejši od življenja.« presežne sezone, z drugačnimi, svežimi, Na odru tako vidimo moškega v zahtevnimi uprizoritvami, je Branko nemški uniformi, ki moleduje za ljubezen Završan. Spremljamo ga lahko skozi svojega nadrejenega; gledamo nemega osem in več igralskih vlog v štirih starca s pasjim povodcem, ki skrbno predstavah. Branko, torej, ne zgolj zaradi pripravi hrano za psa, čeprav ga že dolgo ni izjemne igralske kondicije, koncentracije, več z njim; slišimo harmoniko in zabavljača gledališke predanosti, ki jo izkazuje, pač in rezonerja družbe, ki z raskavim glasom pa tudi in predvsem zaradi lastnega kriči: »Jaz sem Hamlet komedije, ne veš igralskega creda, ki gledalcem vselej ti tega? Jaz sem zadnji humanist v tej omogoči, da s prefinjeno, humorno tragikomediji samih psihopatov«; potem (ali pretresljivo) distanco pogledamo spet zaslišimo harmoniko, ki nas pričaka na gledališče in življenje nasploh. pred gledališčem in kasneje izstopi v Maša Grošelj je na festivalu DMOFF (Direct Monthly Online jecljajočega Menelaja, ko na Prešernovi ulici Strokovno komisijo so sestavljali Film Festival, avgust 2024) prejela nagrado za najboljšo pod balkonom Muzeja novejše zgodovine Nuša Komplet Peperko (predsednica), igralko za vlogo Lane v kratkem filmu Voajerka v režiji Jana Celje za-za-za-zahteva svojo Heleno. Petra Vidali in Primož Ekart. Fabrisa v produkciji Elephant Art Film Production. 40 SLG Celje Krajnski komedijanti 41 Adijo, Lujo! Kot da je nekaj hladnega zavelo po ulici mimo mojega okna, ko sem otrpnila ob vesti, da je Lujo za vedno odšel. Zadnja leta sem ga skoraj vsak dan videvala, kako se je z ženo Miko sprehajal mimo hiše, v kateri živim, in počasi korakal v mesto. Ko nekoga neizprosno ni več, se zaveš, kako ti je bil v resnici blizu. Lujo je bil del generacije, ki je živela in delovala v celjskem gledališču in v mestu Celje. Poznal je nas, Celjane, prepričana sem, bolj, kot smo v resnici mi poznali njega. Nemogoče je našteti, kaj vse mu je uspelo narediti v gledališču. Kdaj je bil najbolj svoj – kot dramski igralec, kot upravnik gledališča ali kot viden in pomemben Celjan. Mnoga leta sva preživela na gledaliških odrih. Na gostovanjih, ko smo se utrujeni ponoči vračali domov, pa je Lujo bleknil kakšno svojo duhovitost in smo se vsi v avtobusu, s šoferjem vred, glasno nasmejali. Ko sem prejela Borštnikov prstan, mi je po naslednji predstavi prinesel na oder ogromen prelep šopek rož in že iz zaodrja kričal, »Ne se bat, ne se bat, ne bom govoru, sam’ rože ti bom dau«. Znal je biti prostodušno neposreden tudi na svoj račun. V spominu ohranjam mnogo zgodb, mnogo doživetij. Namenoma lepih in smešnih. Ene izginjajo v pozabi, druge ostajajo, mogoče malo zamegljene. Pomislila sem, da bi Lujo, če bi ga vprašala, točno vedel, kdo in kdaj. Ko je postal upravnik gledališča, sem šla v njegovo pisarno le, če je bilo nujno potrebno. Raje sva se pogovorila kar tako mimogrede na stopnicah. Niso bila vedno lahka ta leta. Ob žalostnem in neizprosnem dogodku v trenutku preletiš desetletja soustvarjanja, spominov, težkih časov, hudih preizkušenj, zamer, po drugi strani pa lepega prijateljstva. Utrudi se srce, utrudi se korak. Usta onemijo, utrujene oči se zaprejo. Ohranjam te v spominu kot Foto Damjan Švarc hodca skozi življenje, pa čeprav v zadnjem času samo še do bližnje kavarne v mestu na kavo in kozarec vina. Vsi hodimo. Vsak po svoji poti, vsak s svojim prepričanjem, vsak s svojo ljubeznijo, vsak s svojo osamljenostjo. Adijo, Lujo! — Anica Kumer, dramska igralka 42 SLG Celje Krajnski komedijanti 43 Hommage à là, spet je francoščina v Celju, boste kaj ustvarili??« To je bil en zametek, bežno srečanje mladega profesorja z mladim dramskim igralcem, ki pa sta se kasneje srečevala v novih vlogah. Katja Borut Alujevič Alujevič, hči, in Miha Alujevič, sin, sta oba hodila na I. gimnazijo in se učila francoščino. Gotovo bi on sam v zvezi s tem povedal neko zgodbo, ki me še zdaj nasmeji – Lujo je vedno trdil, da se je najbolj začel znova učiti francosko slovnico in vokabular Shakespeare pravi, da je ves svet oder, mi, ljudje, pa smo le takrat, ko je imel Miha popravni izpit iz francoščine. Ampak to je igralci. Vloge si težko izbiramo sami, velikokrat so nam kar dane, pomagalo, da je potem Miha igral eno krasno vlogo v francoski vsiljene, včasih pa nas življenje obdari z naklonjenostjo in režijo predstavi in tudi vstopil v svet francoskega šansona, v katerem svojih odločitev lahko vzamemo v svoje roke in odigramo delček še zdaj blesti. Katja je tudi pela v recitalu En chantant, v katerem igre, ki se ji pravi življenje. je prvič zablestela Andreja Zakonjšek, takrat – davnega leta Borut Alujevič je imel srečo v svojem življenju. Dano mu 1986 – smo z Lujotom že začeli profesionalno sodelovati. Ko je bilo postati dramski igralec in se na odru preleviti v osebe in smo v okviru francoskega gledališkega krožka I. gimnazije usode junakov, ki niso bili on. Lujo (kot smo mu rekli prijatelji) pripravljali dramatizacijo Malega princa, smo se obrnili nanj, ni bil nikdar ne knez ne kralj, vendar je čudovito pristno zaigral da bi nam pomagal z nasveti pri igri in režiji, po tem ko smo že Hermana Celjskega. Znal je biti odličen, pa tudi kdaj mrk, a je izpilili francosko izgovarjavo in melodijo. To se je zgodilo še občinstvo znal od vseh najbolj nasmejati. večkrat. Z recitaloma En chantant in Les uns et les autres ter Iz Ljubljane je prišel v Celje zaradi ljubezni in ljubezni Ionescovo igro La leçon smo z velikim uspehom gostovali v – ene osebne, druge profesionalne. Celjani smo bili ponosni Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in vedno nas je spremljal Lujo, nanj, saj je izbral še eno vlogo in nadvse uspešno prevzel vajeti da ni bilo treme pred temi profesionalnimi odri. Z Učno uro, v upravnika celjskega gledališča, ki je v njegovem času doseglo kateri je igral njegov sin Miha vlogo profesorja, Tina Gorenjak v velike uspehe. V njegovem mandatu so se začeli Dnevi komedije, vlogi dijakinje, sodelovali sta še Greta Jenček in Manica Janežič, katerih zaščitni znak je bil od nastanka festivala prav Borut smo gostovali tudi v Franciji, kamor pa Lujo zaradi obveznosti ni Alujevič, s pozornim sprejemanjem in pozdravljanjem občinstva, mogel iti. Spremljal pa nas je na gostovanju na festivalu mladih vedno originalnem najavljanju predstave in vsakovečerni frankofonskih gledališč na Madžarskem, z Ionescovo Exercices objavi komedijanta večera. Imel sem to čast, da me je povabil k de prononciation. Nekaj let kasneje je režiral še eno postavitev sodelovanju in postal sem prvi predsednik strokovne komisije Učne ure, v kateri sta igrala Neja Petek in Sebastian Vovk, tokrat festivala, ki je podeljevala žlahtne nazive. V komisiji sem na pod mentorstvom profesorice Carmen Deržek. njegovo željo sodeloval še večkrat. Ko sem s I. gimnazije šel na novo delovno mesto višjega Kandidiral je tudi za župana, a k sreči te vloge ni odigral, saj svetovalca za francoščino pri Zavodu RS za šolstvo, sem leta ga je gledališče bolj potrebovalo. 1998 prišel na zamisel, da bi v Celju organizirali frankofonske Najino prvo srečanje gre daleč nazaj, v moja gimnazijska dneve, v sodelovanju in soorganizaciji s I. gimnazijo v Celju, kjer leta. Jaz sem se sicer učil ruščino, ampak takrat smo morali je še naprej učila francoščino prof. Carmen Deržek, z Mestno vsi gimnazijci v gledališče, kjer je popoldanski razred pripravil občino Celje in s francosko ambasado, potem ko sem za pobudo predstavo v francoščini Smešne precioze (Molière), v kateri je takoj dobil podporo in pomoč upravnika celjskega gledališča g. igral pomembno vlogo Borut Alujevič, sicer profesionalni igralec Boruta Alujeviča. Na razpolago je dal ne samo oder in dvorano, v celjskem teatru. Njegova igra, smisel za komedijo in odlična praktično ves teater in rekvizite, predvsem pa sebe. Kot velik francoska izgovarjava je izstopala in mogoče je celo malce kriv, frankofon in frankofil je kot upravnik sprejemal goste (velikokrat da sem šel po končani gimnaziji študirat francoščino. je omenil, da v Celju še nikoli ni bilo toliko tujih ambasadorjev kot Kasneje, po letu 1973, smo se srečevali v drugačnih vlogah. na Frankofonskem dnevu), zraven pa je bil kot igralec svetovalec Kot profesor sem pripravil recital Je suis comme je suis, vadili mladim pri premagovanju treme, prelevil se je tudi v odrskega smo na gledališkem odru in mimo je prišel Borut s kolegi, pokukal delavca, ki je prenašal rekvizite. Mi trije – Lujo, Carmen in moja v dvorano, slišal francoske melodije in poezijo in rekel: »Oh là malenkost – pa smo postali neutrudljiv prijateljski trio, ustvarjalni 44 SLG Celje Krajnski komedijanti 45 tim, duša in srce frankofonskih dni. Celjsko gledališče je bilo vrsto In memoriam let polno dijakov iz vse Slovenije, ki so prihajali pogledat in poslušat, kaj so v francoščini ustvarili gledališki krožki na gimnazijah, pa tudi na osnovnih šolah in fakulteti, včasih so bili med nastopajočimi Borut Alujevič tudi dijaki iz Francije. Brez Boruta Alujeviča tega pomembnega (6. maj 1942—25. junij 2024) tradicionalnega dogodka, pravega državnega in mednarodnega projekta, v takšni obliki, kot je takrat bil, v Celju zagotovo ne bi bilo. Svoj občutek za delo z mladimi, svojo ljubezen do francoščine in svoj odnos do prijateljev je predvsem dokazal z režijskimi nasveti pri francoskih gledaliških predstavah in recitacijsko-glasbeno- plesnih šansonskih večerih, ki sva jih s soprogo Carmen ustvarjala z dijaki I. gimnazije v Celju. Sodelovanje z Lujotom je bilo za dijake in naju dva izredno prijetno, bogato, poučno, koristno in svetovljansko, za kar sva mu bila oba zelo hvaležna. Ni čudno, da so te predstave doživljale navdušenje na gostovanjih doma in v tujini, mnogi izmed nastopajočih pa so pristali v umetniških ali »francoskih« vodah. Član igralskega ansambla SLG Celje Zelo smo bili veseli, da je tudi Francija spoznala njegove zasluge za od 15. 1. 1966 do 16. 3. 1986 širjenje francoske kulture in mu, na mojo pobudo, podelila državno V. d. upravnika SLG Celje odlikovanje Chevalier des Palmes académiques, postal je Vitez od 17. 3. 1986 do 31. 12. 1986 akademskih palm. Ampak – svet se spreminja. Stvari v njem se spreminjajo. Upravnik SLG Celje od 1. 1. 1987 do upokojitve 31. 8. 2007 Prijatelji odhajajo. Le življenje se za nikogar ne ustavi. Vrzeli ostajajo. Nič več ne bo takšnih Dnevov komedije, kot smo jih poznali z upravnikom Borutom Alujevičem. Nič več ne bomo ustvarili takšnih francoskih večerov in takšnih frankofonskih dni, nič več ne bomo Borut Alujevič – Lujo se je pridružil igralskemu ansamblu SLG pokramljali z njim, pa z Janezom Bermežem in Mirom Podjedom, po Celje 15. 1. 1966, 17. 3. 1986 pa je po dvajsetih letih igranja postal premierah. Nič več se ne bomo poveselili ob njunih jubilejih z Miko upravnik gledališča, kar je ostal vse do upokojitve 31. 8. 2007. in jubilejih naših skupnih prijateljev, ko je odzvanjal njegov O sole Borut Alujevič je bil rojen 16. maja 1942 v Ljubljani. Kot mio. Nikdar več ne bom slišal njegove nostalgično-humorne izvedbe dramski igralec je diplomiral na AGRFT v Ljubljani leta 1965 v Maintenant je sais v francoščini in lastni slovenski prepesnitvi, ki letniku Mire Danilove. Že leto kasneje se je kot igralec zaposlil v mi jo je zapel na koncertu C’est ma vie ob moji šestdesetletnici. In SLG Celje. Čeprav se je v igralskih vlogah predstavljal občinstvu nič več ne bomo skupaj nazdravljali mlademu francoskemu vinu, predvsem v zgodnejšem obdobju in je bil kot upravnik redek ko je z njegovim prodornim glasom zadonela francoska himna gost na odrskih deskah, je na odru celjskega gledališča ustvaril na tradicionalnem večeru v celjski gostilni Matjaž, potem ko je več kot sto deset vlog. Sodeloval je z različnimi umetniškimi slavnostno odprl sod beaujolais nouveau. vodji, z Andrejem Hiengom, Blažem Lukanom, Marinko Poštrak, Nekdo je rekel: »L’oeuvre et le temps ont beau ȇtre passés, mais Primožem Beblerjem, Matijem Logarjem, Stanetom Potiskom in l’esprit dans lequel ces œuvres ont été realisées continuent de vivre.« Tino Kosi in skupaj z njimi skrbel za razvoj celjskega gledališča Čas in delo, ki smo ga opravili, sta lahko že zdavnaj za nami, ampak do leta 2007, ko se je upokojil. Leta 1992 je s tedanjim duh, esprit, v katerem smo to delo skupaj opravili, živi še naprej. umetniškim vodjem Blažem Lukanom podprl idejo dramskega Pa vendar – pride trenutek, ko besede izgubijo moč in ko igralca Marjana Bačka o ustanovitvi festivala Dnevi komedije, ki le še tišina zna nemo pripovedovati svojo zgodbo o neskončnosti je postal eden osrednjih slovenskih gledaliških festivalov. hvaležnih spominov. Med letoma 1989 in 2006 je bil svetnik v Mestni občini Celje. Leta 2002 je prejel srebrni grb Mestne občine Celje, leto pozneje — prof. Slavko Deržek Celje, septembra 2024 pa še naziv vitez reda akademskih palm Republike Francije. 46 SLG Celje Krajnski komedijanti 47 Vloge v SLG Celje Fran Kadivec v Za narodov blagor Ivana Cankarja, sezona Sezona 1965/66 1966/67 (foto Viktor Berk, SI ZAC 0900) • Ted (Zasebno uho Peter Shaffer) Sezona 1966/67 • Fran Kadivec (Za narodov blagor Ivan Cankar) • Soprog (Rašomon Fay Kanin in Michael Kanin) • D’Artagnan (Trije mušketirji Alexandre Dumas) • Član mešanega zbora Nezadovoljni Kranjci (Beseda ni konj Žarko Petan) • Mesenio (Dvojčka Titus Makcius Plautus) • Pekovski mojster (Celjski grofje Bratko Kreft) Sezona 1967/68 • Krčmar (Hlapci Ivan Cankar) • Mladi Procházka (Švejk v drugi svetovni vojni Bertolt Brecht) • Kuhar (Trnuljčica Saša Škufca) • Grof pl. Albafiorita (Krčmarica Carlo Goldoni) • Tebanski starešina (Kralj Oidipus Sofokles) • Dulac (Evridika Jean Anouilh) Murray v Zares čuden par Neila Simona, sezona 1968/69 (foto Viktor Berk) Sezona 1968/69 • Prolog in Kancone (Mandragola Niccolò Machiavelli) • Minister Debelin (Čarobna piščalka Franjo Roš) • Murray (Zares čuden par Neil Simon) • Sir John Falstaff (Vesele Windsorčanke William Shakespeare) Sezona 1969/70 • Matevžek, Benjamin (Deseti brat Josip Jurčič) • Miličnik (Nepokopani mrtveci Jean Paul Sartre) • Dvorni maršal (Pepelka Janez Žmavc) • Paul Bratter (Bosa v parku Neil Simon) • Sir John Falstaff v Veselih Windsorčankah Williama Shakespeara, Stražar (Veronika Deseniška Oton Župančič) sezona 1968/69 (SI_ZAC_0900_016_00188_003) 48 SLG Celje Krajnski komedijanti 49 Nevedni kmet v Celjskem grofu na žrebcu Frančka Rudolfa, Koviel v Žlahtnem meščanu Molièra, sezona 1981/82 (foto Viktor Berk, SI ZAC 0900) sezona 1973/74 (SI_ZAC_0900_016_00224_001) Sezona 1970/71 Sezona 1972/73 • Züst (Goethe Egon Friedell, Alfred Polgar) • Astrov, Ilja Iljič (Stalinovi zdravniki Miloš Mikeln) • Monkof (Županova Micka Anton Tomaž Linhart) • Angel, Robin (Tragedija o doktorju Faustu • Poveljnik (Sekira Janez Žmavc) Christopher Marlowe) • Državni svetnik (Leonce in Lena Georg Büchner) • Vernik (Romantične duše Ivan Cankar) • Filolahes (Mostellaria ali Hišni strah Titus Maccius Plautus) • Smuk Klobuk (Figole fagole Leopold Suhadolčan) Sezona 1971/72 • Cyprian (Ivona, princesa Burgundije Witold Gombrowicz) • Skušnjavec in Vitez (Umor v katedrali Eliot Thomas Stearns) • Hajmon (Antigona Sofoklej) • Norec (Norci Dušan Jovanović) Sezona 1973/74 • Šlak (Domača naloga na potepu Janez Žmavc) • Kratos (Prometej ali Tema v zenici sonca Veno Taufer) • Cherubin (Figaro se ločuje Ödön von Horváth) • Tabor in Kronika (Za staro pravdo) • Vojak, Stražar, Spremstvo • Porfirij (Kralj Malhus Ervin Fritz) (Življenje je sen Pedro Calderón de la Barca) • Vojak, Nevedni kmet (Celjski grof na žrebcu ali • Spitignev (Tugomer Fran Levstik) Legenda o strukturi Franček Rudolf) 50 SLG Celje Krajnski komedijanti 51 Sezona 1974/75 • Pavliha (Pavliha in malo čez les Janez Žmavc) • Cotice (Ubu kralj ali Poljaki Alfred Jarry) • Policijski komisar (Kralj Matjaž Ferdo Kozak) Sezona 1975/76 • Kerubin (Zojkino stanovanje Mihail Afanasjevič Bulgakov) • Odgovorni urednik (Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka Dušan Jovanović) • Tebaldeo (Lorenzaccio Alfred de Musset) • Cerkovnik (Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivan Cankar) • Vitez, Hlapec (Gospod s Preseka Fran Škofic) Sezona 1976/77 • Thomas Putnam (Salemske čarovnice Arthur Miller) • Fant (Zlati časi, lepi krasi Pavel Lužan) • Advokat (Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti Bertolt Brecht) Murina v Slavnostni večerji v pogrebnem podjetju Iva Brešana, sezona 1984/85 (SI_ZAC_0900_016_00297_002) Sezona 1977/78 • Komar (Oskubite jastreba Tone Partljič) • Tajnik ambasade, Spoletta, Spremljevalec (Tosca Vjeran Zuppa) Sezona 1981/82 • Vojak (Kurbe Feđa Šehović) • Medved (Polka Milan Kleč) Sezona 1978/79 • Koviel (Žlahtni meščan Molière) • Mož v uniformi, Mož s televizije, Miličnik, General • Kralj Matjaž (Kralj Matjaž, kako se imaš? Alenka Goljevšček) (Žmurkovi otroci Rainer Hachfeld) • Mladi pridanič (Jakob in njegov gospodar Milan Kundera) • Aleksej Dmitrijevič Starikov (Ženitev Nikolaj Vasiljevič Gogolj) Sezona 1982/83 • Adam Fowle, Bradshaw, Pomočnik, Lord Cheiny, Brodnik, Richard • Venticella (Amadeus Peter Shaffer) Reede, Fevershamski župan (Mojster Arden) • Angele (Let na mestu Goran Stefanovski) Sezona 1979/80 • Puklasti Miha (Srečanje na Osojah Alenka Goljevšček) • Pavliha (Pavliha in malo čez les Janez Žmavc) • Komercialni direktor • Študent (Lepa Vida Ivan Cankar) (MOR. POL. KVALIF. TOV. Gubca Miloš Mikeln) • Wardorf (Play Linhart 1780 – 1789 Andrej Inkret) Sezona 1983/84 Sezona 1980/81 • Stražnik (Profesor Modrinjak Norman Hunter, Aleksander Zorn) • Vojak (Bahkantke Evripid) • Gnaton (Evnuh Terencij Afričan Publij) • Sekretar (Prevzgoja srca Dušan Jovanović) • Zdenek Mašat (Obvestilo Václav Havel) • Rozenkranc (Hamlet William Shakespeare) • Don Cesar de Bazan (Ruy Blas Victor Hugo) 52 SLG Celje Krajnski komedijanti 53 Sezona 1984/85 • Parmenij (Celestina Fernando de Rojas) • Profesor Kremžar (Za narodov blagor Ivan Cankar) • Murina (Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju Ivo Brešan) Sezona 1985/86 • Širki (Plešoči osliček Erik Vos) • Turnel (Bolha v ušesu Georges Feydeau) • Hlapec (Samorastneži Feri Lainšček) Sezona 1986/87 • Pomorski kapitan (Kar hočete William Shakespeare) • Razbojnik Rogovilež (Razbojnik Rogovilež Otfried Preussler) • Balmaš (Večerja v vili P. Miloš Mikeln) • Zdravnik iz umobolnice (Zakon gospoda Mississippija Friedrich Dürrenmatt) Turnel v Bolhi v ušesu Georgesa Feydeauja, sezona 1985/86 (SI_ZAC_0900_016_00024_002) • Mrlič (Sonata strahov August Strindberg) • Hinko, vskok (Ščuka da te kap Tone Partljič) Sezona 1987/88 • Debelinko, Zdravnik Drugi Švicar (Zgrabite Sganarela Molière) • Igralec (Daleč od dvorca Hans Christian Andersen, Bogomir Veras) • Vojak (Hudičev učenec George Bernard Shaw) Sezona 1988/89 • Eddy (Opera za tri groše Bertolt Brecht) • Režiser (TV Sneguljčica Žarko Petan) • Ornifle (Ornifle ali Sapica Jean Anouilh) Sezona 1989/90 • Konkvistador, Indijanec (Osvajalec Andrej Hieng) • Šef lokala, Policaj, Paznik (Edmond David Memet) • Germain (Pokvarjenec ali Lepota in moč Alexandre Dumas) Sezona 1990/91 • Župan (Hlapci Ivan Cankar) • Stražar, Ječar (Zmaj Jevgenij Švarc Bogomir Veras) Ornifle v Ornifle ali Sapica Jeana Anouilha, sezona 1988/89 (SI_ZAC_0900_007_00146_002) 54 SLG Celje Krajnski komedijanti 55 Sezona 1991/92 • Črnobajev (Škrlatni otok Mihail Afanasjevič Bulgakov) • Georg Bamberger (Črna komedija Peter Shaffer) Sezona 1993/94 • Lovec Jaka, Bolno drevo (Zelena kapica Bogomir Veras) Sezona 1994/95 • Rabelj (Tičev Jaka Albert Wendt) Sezona 1995/96 • Prvi gostilničar (Dundo Maroje Marin Držić) Sezona 1996/97 • Kralj Štefan (Trnuljčica Tatjana Ažman) Sezona 1998/99 • Eržen (Vaja zbora Vinko Möderndorfer) Sezona 2001/2002 • Sodnik (Celjski grofje Bratko Kreft) Sezona 2002/2003 • Peter (Za narodov blagor Ivan Cankar) • Calchas (Troilus in Kresida William Shakespeare) Eržen v Vaji zbora Vinka Möderndorferja, sezona 1998/99 (SI_ZAC_0900_007_00071-0001) Nagrada KSOC za vlogi Romaina Tournela v predstavi Bolha v ušesu in Murina v predstavi Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju (1985/86) 56 SLG Celje Krajnski komedijanti 57 Emil Filipčič Mali oder Vsestranski umetnik, pisatelj, pesnik, igralec, režiser in imitator Emil Filipčič (Beograd, 1951) je študiral režijo na AGRFT in se Veselja dom uveljavil kot pisatelj in dramatik z obsežnim literarnim opusom. Skupaj z Markom Dergancem je avtor kultne satirične radijske igre Butnskala, ki sta jo v začetku 80-ih let 20. stoletja posnela prizori iz zakonskega življenja T. in P. za Radio Študent in v njej odigrala številne like. Je eden izmed nova komedija prvih sodelavcev Radia Ga Ga. Leta 2011 je za roman Problemi prejel nagrado Prešernovega sklada. režiser premiera Dramatiki se je posvečal predvsem v osemdesetih in Dejan Spasić oktobra 2024 devetdesetih letih 20. stoletja, ko je bila v slovenskih gledališčih koproducenta tudi pogosto uprizarjana, z devetimi uprizorjenimi dramskimi RAMPA in iKult Celovec besedili pa se uvršča med najplodnejše slovenske dramatike. Je inventiven in provokativen avtor, tako v dramatiki kot prozi, zvrstno težko ulovljiv. Taras Kermauner je njegovo pisanje označil za ludistično, pozneje pa lumpistično, z značilno groteskno satiričnostjo, fantastičnostjo in črnim humorjem. Nova komedija Veselja dom je bila krstno uprizorjena 17. avgusta 1996 na festivalu Ohridsko poletje, septembra 1996 pa v spodnji dvorani SMG v režiji Nika Goršiča alias Nicka Upperja. Komedija, ki je nastala na koncu njegovega ustvarjalnega obdobja v dramatiki, se zvrstno najbolj približa drami absurda, ki ves čas spretno niha med komičnim in tragičnim, na koncu pa preide v grotesko. V središču dogajanja je zakonski par, Tončka in Polde. Njune poročne fotografije so še sveže, onadva pa začneta preigravati različne prizore njunega zakonskega življenja. Igriv in vesel začetek se kmalu prevesi v zakonsko rutino, naveličanost in grobo medsebojno obračunavanje, zmerjanje, obtožbe in grožnje pa se skorajda končajo tragično. Skoraj trideset let po nastanku komedije, ki nosi podtone moške premoči, si je nujno zastaviti vprašanje: »Kaj se je v tem času v odnosu med spoloma spremenilo?« So se vloge zamenjale? Kar sproža zanimivo uprizoritveno vprašanje: »Kaj se zgodi, če vlogi v besedilu zamenjamo?« »Za odnos sta potrebna dva. Adam in Eva, Mož in Žena, Jaz in Ti. Če se imava res rada, se v ljubezni z(a)veževa. Jaz in Ti postaneva Midva. Zdaj smo že štirje: Jaz, Jaz in Midva. Na začetku je lepo, ko sva samo Midva, potem pa postane nekoliko mučno, neokretno, konkretno tesno. Za svoje zaveze bi zdaj rabila odveze. Jaz bi bil spet rad malo Jaz in Ti tudi; in Midva bi šla lahko malo na počitnice k babi Marinki. In ko se tudi midva oddaljujeva eden od drugega in poskušava poiskati vsak svoj jaz, se šele začne Veselja dom …« — Dejan Spasić, režiser 58 SLG Celje Krajnski komedijanti 59 Pripravljamo Renato Jenček, Andrej Murenc, Barbara Medvešček, Urban Kunatrič, Rastko Krošl, Žan Brelih Hatunić (fotografija z vaje) 60 61 Bratko Kreft characters in micka, the mayor’s daughter noble tulpenheim Anton Tomaž Linhart The Comedians lord mayor jaka Baron Žiga Zois micka, the mayor’s daughter Jožefina Linhartovka of Carniola anže, micka’s bridegroom Matiček lady šternfeld Suzana Krajnski komedijanti noble tulpenheim’s and Urban Kuntarič comedy lord mayor jaka’s voice micka’s, anže’s and Žan Brelih Hatunić opening 27 September 2024 lady šternfeld’s voice musician director, set designer and lighting designer piano, accordion Joži Šalej Diego de Brea costume designer stage managers hairdresser Simona Toš Anže Čater Sibila Senica Zvezdana Kroflič Štrakl composer wardrobe masters prompter Nika Fartelj Joži Šalej Simona Krošl Maja Zimšek language consultant lighting master tailor Živa Čebulj Amadej Canjuga Anita Kragelj sound master seamstress Mitja Švener Ivica Vodovnik cast property master head of construction anton tomaž linhart Andrej Murenc Roman Grdina Gregor Prah baron žiga zois Renato Jenček front-of-house technical manager juri japel Rastko Krošl Matej Karlovšek Aleksandra Štern jožefina linhartovka Tanja Potočnik make-up artist and hairdresser assistant technical manager Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen matiček Urban Kuntarič micka, zois’ housekeeper Maša Grošelj zither suzana Barbara Medvešček Peter Napret count hohenwart Žan Brelih Hatunić The music was recorded by Blaž Celarec. of gentle birth Music used in the production includes Slovenian and Austrian folk music and a motif from the film La dolce vita by composer Nino Rota A digital image of the original painting At Home by Jožef Petkovšek, 1889, oil on canvas, 121,5 x 134 cm, inv. no.: NG S 305, owned by the National Gallery of Slovenia, is used in the production. PHOTO: © National Gallery, Ljubljana 62 SLG Celje Krajnski komedijanti 63 With his work and ideas, Bratko Kreft (1905-1996) had a In The Comedians of Carniola (1946), often considered profound influence on Slovenian art and culture. He was a the most endearing Slovenian comedy, Kreft drew on versatile and multi-talented artist and intellectual — director, Linhart’s Micka, the Mayor’s Daughter, and on This Merry dramaturg, playwright, theatre scholar, fiction author, essayist, Day, or Matiček’s Wedding, written in 1780s. Kreft succeeded professor, literary historian, philosopher. He believed in the in answering the eternal question of Matiček and Micka’s power and mission of theatre. As early as the 1930/31 season, authorship. His is a skilfully composed and imaginative comedy, he began working at the then Slovenian National Theatre as intertwining real and fictional events of 1789, the year in which a stage director; after the Second World War he was rehired Linhart’s Micka, The Mayor’s Daughter, the first genuine folk in April 1946 at the then renamed Slovenian National Theatre play in Slovenia, premiered at the Ljubljana Estates Theatre. Drama Ljubljana as a dramaturg, and later also as a director. It is a vibrant portrayal of the atmosphere at that historical He included thought-provoking texts, both classical and moment. Written in the language of Linhart’s time in the Rococo contemporary, into the repertoire. In 1948, he received for the manner, The Comedians of Carniola is an exploration of the first time Prešeren Fund Award for his rewriting and staging cultural hotbed and intellectuals of Ljubljana in their struggle of Tugomer, followed by his second Prešeren Fund Award in for the Slovenian language and theatre. This delightful comedy 1957 for his staging of Shakespeare’s Henry IV, and finally, uncovers many a layer in the awakening of an individual and a the Prešeren Award for Lifetime Achievement in Literary and nation, their strength, courage, as well as madness and mischief. Theatre Arts in 1975. He authored more than ten plays, some of which were “The Comedians of Carniola is a harsh critique and a polemical left unfinished. In terms of style, he was an adherent of social political farce; this reconstruction of historical events in realism. The Counts of Celje, his first play, is a drama about the formation of Slovenian theatre and language is an the life of the medieval feudal lords. It was followed by a evocative situational as well as a brilliant character comedy. bitter satire, The Creatures, and a historical chronicle The Kreft’s up-front national-awakening and constitutive stance, Great Uprising. His final play, The Comedians of Carniola, is which alone could, boldly and courageously, overcome the a gracious comedy. With his undisguised and revolutionary misunderstandings, provocations and even the outright hate stance, he drew on history and depicted his present time, which that Slovenians have always been subjected to in subordinate is why his plots are striking metaphors for chaotic modernity. positions within the states and systems in which they were With his plays, Kreft founded social realism and gave it a forced to live and act, disaffected and unrecognized. The play non-compromising critical slant. Along these lines, he also is a hymnic resurrection of the arts-and-culture primordial appended and expanded Tugomer by Jurčič and Levstík, in the moment of Slovenian identification. Moreover, Kreft, discusses historical style and spirit of his time. the true origin of our autonomy and self-awareness. The play is a reminder to all of us; it shows the scope of strength and necessity of efforts exerted by certain individuals of the Slovenian nation to establish our political independence, respect of human rights and liberties, and above all, it shows what was needed to achieve full sovereignty, instituted in particular by the assertion of our language.” — Diego de Brea, director 64 SLG Celje Krajnski komedijanti 65 Sponzorji in partnerji Gledališki list SLG Celje v sezoni 2024/25 letnik 74, sezona 2024/25 številka 1 glavni medijski pokrovitelj glavni radijski pokrovitelj medijski pokrovitelj partnerji izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MIHA GOLOB urednica TATJANA DOMA lektorica ŽIVA ČEBULJ Artoptika, Broadway NYC Fashion Mladinska knjiga Celje fotograf predstave Caffe studio Oaza 2.0 UROŠ HOČEVAR Celjski mladinski center Osrednja knjižnica Celje oblikovalci Studio Ljudje Evita gostinstvo d.o.o. SVB, d.o.o., PE Domača štacuna Lekarna Apoteka pri teatru Turistično informacijski center Celje Vse pravice pridržane. Celje, Slovenija Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! september 2024 67 s6l8g-ce.si