PISMO
Irena   Vrkljan
Prijatelji, prišla bo zima
in jaz brez topline bom ostala.
brez glasu  bom. slepo
drevo. ne. jantar
na tvojem vratu, draga.
na tvoji srajci, dragi.
nema ptica.
sami bomo ostali
kot bolniki
v tej srehrikasti belini.
ki z mehkimi stopinjami ljubimcev
pada na stvari.
ne kot prah.
ne kot noč.
ki loči nas
kot mlečno steklo.
ki se ga dotaknil je nemir.
nestrpnost ga obrisala.
ki  zraslo je nenadoma
kot sneg,
ki bo zatrpal mojo sobo
tu, na krošnji  hiš,
a vonji,
ki  sem z njimi  obložila  stene.
obledeli bodo od čakanja.
ne kot papir.
ne kot ponošeno poletje.
ki  nas nepoinirjene.
ki  neogrete
pošilja nas v zahrbtni  mrak
iz trpkih macljev.
nas pošilja v to tišino.
ki se v meni dviga.
rase do srcu.
vse do pozabe:
pot do vas bo dolga.
da.  prijatelji.
prihaja zima.
Prevedel   Ciril   Zlobec
741