185
JANEZ SEKIRNIK
doktorski študent na Pravni
fakulteti v Ljubljani,
višji pravni svetovalec v Odvetniški
pisarni Andoljšek d.o.o.
Sklepanje in izvrševanje
pravnih poslov pri uporabi
decentraliziranih aplikacij
Izvirni znanstveni članek
UDK 347.45:004.9
1. Uvod
V prispevku obravnavam značilnosti (pogodbenih) razmerij, ki se sklepajo prek decentralizi-
ranih aplikacij.
Decentralizirane aplikacije so spletne aplikacije oziroma platforme z decentralizirano arhi-
tekturo delovanja. Decentraliziranost delovanja aplikacij izhaja iz njihovih osnovnih gradni-
kov – pametnih pogodb na verigi blokov.
S tem prispevkom želim nadgraditi pogodbenopravni diskurz glede narave in vsebine pa-
metnih pogodb. Večina literature na tem področju se ukvarja z vprašanjem, ali so pametne
pogodbe pogodbe v pravnem smislu, čeprav je odgovor zelo jasen in tudi že večinsko sprejet.
Pametne pogodbe same po sebi niso pogodbe v pravnem smislu. Pametne pogodbe so le na
verigi blokov shranjena programska koda, ki izvršuje transakcije na vnaprej določen način.
Pametne pogodbe so torej tehnologija, medij, ki se lahko uporabi na različne načine in za raz-
lične namene, med drugim lahko tudi za sklepanje in izvrševanje pravnih poslov.1 Morebitna
vloga pametnih pogodb pri sklepanju in izvrševanju pravnih poslov je torej v celoti odvisna od
konkretnega načina uporabe tehnologije pametnih pogodb. Decentralizirane aplikacije omo-
gočajo izvajanje raznovrstnih transakcij in so le eden od načinov uporabe pametnih pogodb,
ki ga je treba presojati ločeno.
1 Pojave je treba presojati na podlagi njihovih učinkov in ne na podlagi tehnologije, na kateri temeljijo. O tem in o
načelu tehnološke nevtralnosti podrobneje Skodlar, str. 10–11.
186
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
V nadaljevanju prispevka se zato osredotočim na vprašanje, kako izvajanje transakcij in skle-
panje pogodb prek decentraliziranih aplikacij deluje in kako uporaba pametnih pogodb vpliva
na značilnosti pravnih poslov med uporabniki decentraliziranih aplikacij.
Preseči je treba abstraktno obravnavo pravne narave pametnih pogodb in jih analizirati v »na-
ravi«, take kot obstajajo in kot se uporabljajo. Ne gre namreč več za povsem nišno industrijo.
V decentraliziranih aplikacijah s področja financ je na dan pisanja tega prispevka le na verigi
blokov Ethereum zaklenjenih prek 80.000.000.000 dolarjev digitalnih sredstev,2 uporablja pa
jih prek 4.000.000 uporabnikov.3 Vse bolj bo zato pomembno, da tudi civilno pravo ponudi
smiseln okvir za njihovo delovanje ter s tem poveča stopnjo pravno-poslovne varnosti in
predvidljivosti.
V ta namen najprej predstavim decentralizirane aplikacije, nato pa analiziram njihov pravni
položaj in pravne posle, ki se sklepajo in izvršujejo prek njih. Pri analizi se opiram tudi na teh-
nično delovanje decentraliziranih aplikacij. To je ključno za razumevanje njihovih specifičnih
lastnosti in učinkov, tudi pravnih.
Cilj prispevka je poudariti specifičnost vloge decentralizirane aplikacije in predstaviti pogod-
benopravne posebnosti razmerij, ki se sklepajo in izvršujejo prek njih, ter ponuditi splošen
okvir za analizo konkretnih decentraliziranih aplikacij in pravnih poslov, ki jih omogočajo.
2. Pojem decentraliziranih aplikacij
2.1. Splošno
Decentralizirane aplikacije so spletne aplikacije oziroma platforme z decentralizirano arhi-
tekturo delovanja.4 Sestavljata jih decentraliziran protokol in uporabniški vmesnik. Decen-
traliziran protokol je skupek pametnih pogodb na verigi blokov, ki zagotavlja zanesljivo in
predvidljivo izvajanje transakcij brez potrebe po zaupanju. Uporabniški vmesnik je spletna
stran, prek katere uporabnik dostopa do decentraliziranega protokola.5
Pametne pogodbe, ki so osnovni gradniki temeljne funkcionalnosti decentraliziranih aplika-
cij, v tem kontekstu niso nič več kot le programska koda na verigi blokov, ki izvaja vnaprej
2 Aktualen podatek je dostopen na https://www.defipulse.com/ (15. 3. 2022).
3 Aktualen podatek je dostopen na https://www.statista.com/statistics/1297745/defi-user-number/ (15. 3. 2022).
4 Podrobneje so decentralizirane aplikacije opisane v dokumentih verige blokov Ethereum za razvijalce, (1. 4. 2022).
5 Podrobneje o tem Wu, str. 1–2.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 187
določeno vsebino transakcije.6 Decentraliziran protokol aplikacije lahko sestavlja ena ali več
medsebojno delujočih in povezanih pametnih pogodb.7
Decentralizirane aplikacije zaradi arhitekture svojega delovanja bolj ali manj8 povzemajo la-
stnosti tehnologije verige blokov, na kateri temeljijo (nespremenljivost, nepovratnost, razpr-
šenost, brez centralne avtoritete, odpornost).9 Decentralizirane aplikacije tako omogočajo ne-
posredne transakcije na varen, psevdoanonimen način, ki je odporen proti cenzuri, ne zahteva
zaupanja med strankami in je dostopen vsakomur z dostopom do interneta.
Vsaka spletna aplikacija, decentralizirana ali ne, je praviloma sestavljena iz treh osnovnih
elementov:10 (1) baze podatkov, v kateri so shranjene informacije, ki jih aplikacija potrebuje za
delovanje; (2) »back end« kode, ki določa logiko delovanja aplikacije; (3) »front end« kode, ki
ureja logiko delovanja uporabniškega vmesnika. Ko uporabnik vstopi na spletno stran, upra-
vlja »front end« del spletne aplikacije, ki za izvajanje operacij komunicira z »back end« delom,
ta pa podatke za delovanje črpa iz baze podatkov.
Pri klasičnih spletnih aplikacijah praviloma bazo podatkov, »back end« kodo in »front end«
kodo upravlja in ima nadzor nad njimi isti subjekt na svojih ali zakupljenih strežnikih.11 Pri
decentraliziranih aplikacijah je to praviloma drugače. Baza podatkov in »back end« koda sta
ločeni od »front end« kode in se nahajata na decentralizirani verigi blokov. »Back end« ko-
do predstavljajo pametne pogodbe, ki določajo logiko delovanja protokola, do katerega pa
uporabniki še vedno dostopajo prek uporabniškega vmesnika. Uporabniški vmesnik je lah-
ko napisan v kateremkoli programskem jeziku in je lahko shranjen na decentraliziranih ali
6 Buterin, str. 1.
7 Wu, str. 2.
8 Decentraliziranost aplikacije je spekter in ne povsem jasno definiran nasprotni pol centraliziranosti. Aplikacije so
lahko v celoti decentralizirane ali pa je decentraliziran le manjši del njihove funkcionalnosti. Ker je v praksi na prvi
pogled težko oceniti stopnjo decentraliziranosti aplikacije ter s tem stopnjo njene varnosti, odpornosti ipd., avtorji
to poudarjajo kot enega ključnih problemov pri širši uporabnosti decentraliziranih aplikacij. O tem na področju
finančnih decentraliziranih aplikacij na primer Anker-Sorensen in Zetsche. Vprašanje stopnje decentralizacije
je s tehničnega vidika obravnavano na (15. 3. 2022).
9 Chatterjee in Chatterjee, str. 1.
10 Za podrobnejši opis arhitekture decentraliziranih aplikacij glej na primer https://www.preethikasireddy.com/
post/the-architecture-of-a-web-3-0-application (15. 3. 2022).
11 Na primer skupina AirBnB upravlja in ima nadzor nad bazo podatkov, »back end« kodo in »front end« kodo
platforme AirBnB in ima s tem popoln nadzor nad vsebino na platformi in pretokom informacij prek nje. Skupina
AirBnB lahko kadarkoli spremeni logiko delovanja platforme, izbriše oglase določenih ponudnikov ali spremeni
podobo spletne strani.
188
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
centraliziranih strežnikih,12 ki so ali niso pod neposrednim vplivom identificiranih subjektov
oziroma subjektov, ki bi jih lahko identificirali.13
Pri pravni analizi decentraliziranih aplikacij se je zato vedno treba zavedati ločnice med
1. »back end« delom – decentraliziranim protokolom, ki obstaja na verigi blokov in ima s tem
vse lastnosti verige blokov (decentraliziranost, nespremenljivost, nepovratnost, razpršenost,
brez centralne avtoritete, odpornost), in
2. »front end« delom – uporabniškim vmesnikom oziroma platformo, ki uporabnikom omo-
goča interakcijo z decentraliziranim protokolom na verigi blokov.
Decentralizirane aplikacije s temi lastnostmi so se v zadnjih letih začele razvijati na številnih
različnih področjih.14 S pogodbenopravnega vidika je za zdaj najzanimivejši razvoj področja
decentraliziranih financ (»DeFi«). DeFi se najbolj poenostavljeno opisuje kot finančni ekosi-
stem, ki poustvarja različne vrste zapletenih finančnih produktov in transakcij na način, ki ne
zahteva zaupanja.15 To zajema aplikacije, ki ponujajo možnost posojanja/izposojanja,16 trgova-
nja in ustvarjanja izvedenih finančnih instrumentov,17 različne zavarovalne produkte18 ipd. To
je torej nov pristop k urejanju in sklepanju sicer tradicionalnih pravnih poslov.
2.2. Pravna kategorizacija decentraliziranih aplikacij
Decentralizirane aplikacije so vrsta digitalnih platform. Digitalne platforme so dejavnosti, ki
delujejo na dvo- ali večstranih trgih in z uporabo svetovnega spleta omogočajo sodelovanje
dveh ali več ločenih, a medsebojno odvisnih skupin uporabnikov z namenom ustvarjanja do-
dane vrednosti za vsaj eno od skupin.19 To so torej vsi programski pojavi, ki aktivno spodbujajo
interakcijo med ponudniki in povpraševalci vsebin, izdelkov in storitev.20
12 Glej »INTRODUCTION TO DAPPS«, (15. 3. 2022).
13 Za več informacij o delovanju decentraliziranih aplikacij in primerjavi s klasičnimi spletnimi aplikacijami glej na
primer in (15. 3. 2022).
14 Wu, Ma, Huang in Liu, str. 5, delijo decentralizirane aplikacije glede na vsebino na 17 področij: menjalnice,
igre, finance, igre na srečo, razvoj, shranjevanje, visoka tveganja, denarnice, upravljanje, identitete, lastnina, mediji,
družabno, varnost, energija, zavarovanje in zdravje.
15 Glej na primer Sun, str. 3.
16 Dostop do aplikacije in več informacij (15. 3. 2022).
17 Dostop do aplikacije in več informacij (15. 3. 2022).
18 Dostop do aplikacije in več informacij (15. 3. 2022).
19 Evropski parlament, str. 3.
20 Obergefell in Thamer, str. 2–3.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 189
Tudi decentralizirane aplikacije omogočajo povezovanje dveh ali več ločenih, a medsebojno
odvisnih skupin uporabnikov z namenom ustvarjanja dodane vrednosti za vsaj eno od skupin.
Tako kot klasične digitalne platforme (na primer Uber, AirBnB, Amazon, Ebay …) so tudi
decentralizirane aplikacije programski pojav, ki deluje z uporabo interneta in aktivno spodbu-
ja interakcijo med ponudniki in povpraševalci vsebin, izdelkov in storitev.21
Narava in vsebina pravnih poslov na digitalnih platformah sta odvisni zlasti od njihove vlo-
ge.22 Na ravni EU je pri ugotavljanju vloge platforme ključna njena vpletenost v izvajanje
glavne storitve in možnost nadzora nad izvajanjem glavnih storitev.23 Platforma je vedno
ponudnik storitev informacijske družbe, lahko pa tudi ponudnik glavnih storitev na platformi,
če so izpolnjeni trije kriteriji: (1) možnost določanja cene na platformi, (2) možnost določanja
pogodbenih pogojev za izvajanje glavnih storitev in (3) lastništvo sredstev, ki so potrebna za
izvajanje storitev. Izpolnjevanje teh treh kriterijev je močan pokazatelj pomembnosti vpliva
platforme na izvajanje storitev. Kljub temu in razvijajoči se sodni praksi24 ter različnim pobu-
dam na ravni EU25 vloga platform vnaprej pogosto ostaja nejasna, posledično pa tudi narava
pogodbenih razmerij na digitalnih platformah.
Ker so decentralizirane aplikacije praviloma le programirana infrastruktura za srečevanje pov-
praševanja in ponudbe, ki je ne upravlja en identificiran subjekt kot pri klasičnih digitalnih
platformah, je vprašanje njihove vloge še bistveno kompleksnejše.26 Pri razmerjih na digital-
21 Primer decentraliziranega protokola je Aave (), prek katerega lahko uporabniki
sodelujejo kot posojilodajalci in posojilojemalci. Posojilodajalci zagotavljajo likvidnost protokolu v zameno za pasivni
dohodek, posojilojemalci pa se lahko iz sredstev v protokolu zadolžijo, če zastavijo ustrezno nadzavarovanje v obliki
kriptosredstev in plačajo obresti, podrobneje o delovanju protokola (16. 3. 2022).
Decentralizirana aplikacija Aave torej prek svetovnega spleta spodbuja in omogoča interakcijo med uporabniki, ki
želijo posoditi svoja sredstva, in uporabniki, ki si želijo izposoditi določena sredstva.
22 Tripartitno razmerje med digitalno platformo in uporabnikoma je pogodbenopravno zanimivo prav zaradi
specifičnosti vloge digitalne platforme. Sørensen, str. 68, poudari, da lahko digitalne platforme, odvisno od stopnje
in vsebine vpletenosti v glavno razmerje, zavzamejo naslednje vloge: (1) digitalna platforma kot delodajalec; (2)
digitalna platforma kot glavna pogodbena stranka; (3) digitalna platforma kot posrednik ali (4) digitalna platforma
kot podredno zavezana pogodbena stranka.
23 Podrobno o vsebini storitev na digitalnih platformah in njihovih oblikah Evropska komisija.
24 Glej na primer sodbo SEU C-434/15, Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL, z dne 20. 12.
2017, pri čemer je SEU presodilo, da Uber ne ponuja storitev informacijske tehnologije, temveč storitve prevoza,
zaradi česar je posledično podrejen nacionalnim zakonodajam, ki urejajo dejavnost taksislužb. Sodišče pri tej odločitvi
ni v celoti sledilo kriterijem Evropske komisije in lastništva nad vozili ni upoštevalo kot enega ključnih kriterijev za
presojo vpliva platforme na izvajanje storitev prevoza.
25 Glej na primer Busch in dr.
26 Lastnik in upravljavec platforme AirBnb, njenega front end in back end dela, je skupina družb AirBnb. Platformo
lahko spreminjajo, preoblikujejo, jo prodajo, iz uporabe izključijo določene uporabnike itd. Lastnik decentraliziranih
aplikacij praviloma ni nihče. Njenega back end dela ne more nihče spremeniti, preoblikovati, ga prodati ali kogarkoli
izključiti iz njegove uporabe.
190
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
nih platformah je vedno jasno vsaj, kdo je v pogodbenem razmerju s kom, čeprav narava tega
razmerja ni vedno definirana. Pri razmerjih na decentraliziranih aplikacijah pa se izkaže za
problematično že vprašanje, ali sploh pride do sklenitve pogodbe.
3. Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov z uporabo pametnih pogodb
Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon ne določa drugače (prvi
odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika – OZ).27 Že samo soglasje glede bistvenih sestavin
pogodbe lahko pomeni veljavno sklenitev,28 ne glede na to, v kakšni obliki se soglasje doseže.
Soglasje glede bistvenih sestavin pogodbe (dogovora) se lahko doseže tudi z interakcijo (tran-
sakcijo) prek programske kode, ki je shranjena na verigi blokov.29 Pri tem je treba ločevati med
vsebino pogodbe (dogovorom) in zunanjo pojavnostjo pogodbe (dokument pogodbe). Pogosto
se ta dva pojava pokrivata, ne pa vedno.30 Dogovor lahko poleg vsebine dokumenta pogodbe
zajema tudi kogentne zakonske določbe, neizražena pričakovanja in domneve strank ipd.
Pametne pogodbe so tehnologija, ki omogoča sklepanje in izvrševanje pogodb, niso pa pame-
tne pogodbe nujno tudi pogodbe v pravnem smislu.31 Torej pametne pogodbe lahko predsta-
vljajo celoto dogovora, lahko predstavljajo le zunanjo pojavnost dogovora (pogodbo) in s tem
le del celotnega dogovora, lahko pa so le sredstvo za sklenitev in/ali izvršitev pravnega posla32
oziroma celo nič od tega.
Ko govorimo o sklenitvi in/ali izvršitvi pogodb z uporabo pametnih pogodb, dejansko misli-
mo sklenitev zavezovalnega pravnega posla in/ali izvršitev razpolagalnega pravnega posla.33
Pametne pogodbe prenašajo digitalna sredstva z enega naslova na drug naslov.34 V kontekstu
pravnih poslov gre pri tem za razpolaganje. Transakcija digitalnih sredstev prek verige blo-
kov je namreč prenos premoženjske pravice. Če gre za prenos od enega subjekta k drugemu,
kar ni nujno, gre za razpolagalno dejanje, podobno prenosu lastninske pravice z izročitvijo.
Razpolagalni in zavezovalni pravni posel pa sta lahko združena v isti historični dogodek,35 s
27 Uradni list RS, št. 97/07 in nasl. Podobno določbo pozna skoraj vsak zahodni pravni sistem.
28 Možina, str. 45.
29 Kranjc, komentar 15. člena OZ: »Treba je tudi upoštevati, da se takšna ali drugačna volja ne izraža le z besednimi
znaki, ampak tudi drugačnimi ravnanji.«
30 Mik (2021), str. 9.
31 Mik (2017), str. 5.
32 Samec Berghaus in Drnovšek, str. 27, na primer trdita, da so pametne pogodbe le sredstvo garantiranja faze
izpolnitve.
33 O delitvi na zavezovalne in pravne posle najpodrobneje pri nas Juhart.
34 Mik (2021), str. 3.
35 Juhart, str. 7.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 191
čimer prenos digitalnih sredstev z uporabo pametne pogodbe predstavlja poleg razpolagalne-
ga pravnega posla (»izvršitve pogodbe«) tudi zavezovalni pravni posel (»sklenitev pogodbe«),
ni pa to nujno. Vse je odvisno od volje strank in okoliščin konkretne situacije. To razlikovanje
je pomembno za nadaljnjo analizo učinkov pravnih poslov na decentraliziranih aplikacijah.
Vloga pametnih pogodb v pogodbenih razmerjih je torej odvisna od konkretnih okoliščin
razmerja, ki ga omogočajo oziroma urejajo. Splošne ugotovitve o pravni naravi pametnih
pogodb načeloma niso mogoče.36 Učinke njihove uporabe lahko analiziramo le na konkretnih
primerih uporabe, če njihova uporaba dejansko ustvarja, zajema ali izvršuje pogodbene pra-
vice in obveznosti.37
Glede na navedeno v nadaljevanju analiziram posebnosti sklepanja in izvrševanja pravnih po-
slov pri uporabi decentraliziranih aplikacij, ki kot pojasnjeno delujejo na podlagi tehnologije
pametnih pogodb.
4. Pravni posli na decentraliziranih aplikacijah
Za »običajne« digitalne platforme je značilen pogodbeni trikotnik med digitalno platformo
(DP), uporabnikom na strani povpraševanja (U) in uporabnikom na strani ponudbe (U).
Shema 1: Pogodbeni trikotnik med uporabnikoma in digitalno platformo
Pogodba, na podlagi katere ponudnik povpraševalcu dobavi določeno vsebino, storitev ali bla-
go, je glavna pogodba. To so tradicionalni tipi pogodb, ki se sklepajo na daljavo z uporabo di-
gitalne platforme. Glavno razmerje med povpraševalcem in ponudnikom je specifično zaradi
36 Podobno kot niso mogoče splošne ugotovitve o pravni naravi lista papirja. Na list papirja je lahko zapisan celoten
dogovor, lahko pa le del dogovora. List papirja se lahko uporabi za sklenitev pogodbe, lahko pa tudi za izvršitev
pogodbe, če se dogovor nanaša na izročitev vrednostnega papirja, ki je zapisan na listu papirja. Podobno kot pametne
pogodbe je tudi list papirja v tem kontekstu le tehnologija, ki se lahko uporabi za različne stvari.
37 Mik (2019), str. 7.
192
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
dveh temeljnih pogodb, ki povezujeta digitalno platformo s ponudnikom in povpraševalcem.38
Na podlagi temeljnih pogodb digitalna platforma kot povezovalni člen vstopi oziroma poseže
v glavno razmerje med ponudnikom in povpraševalcem. Povezovalni člen, ki običajno ni le
posrednik, temveč ponudniku in povpraševalcu kot interaktivna spletna platforma ponuja še
dodatne storitve (navadno) informacijske družbe.39
Struktura pravnih poslov, ki se sklepajo in izvršujejo prek decentraliziranih aplikacij, je bistve-
no bolj raznolika.
Do zdaj sta se vsaj na področju financ razvila dva glavna modela decentraliziranih aplikacij.
Prvi model temelji na mehanizmu »peer to peer« transakcij. Decentralizirani protokol omogoči
povezovanje posameznih ponudnikov določenih finančnih storitev z ustreznimi povpraševalci
po teh storitvah ter zagotovi, da se transakcija med njimi izvede v skladu z vnaprej dogovor-
jenimi pravili.40 Protokol omogoča izvrševanje transakcij med dvema določenima subjektoma
brez vsakršnega posrednika.41 Razmerja na decentraliziranih aplikacijah s »peer to peer« mode-
lom si lahko predstavljamo na naslednji način:
Shema 2: Razmerja med uporabniki na decentralizirani aplikaciji »peer to peer« modela
38 Digitalne platforme prek teh pogodb, ki se sklepajo v okviru splošnih pogojev poslovanja, vzpostavljajo neke vrste
zasebni sistem pogodbenega prava, ki podrobno ureja izvajanje pravnih poslov na platformi. S tem se podrobneje
ukvarja Grochowski pri svojem projektu Contract law in the digital era – the waning of the state’s regulatory
monopoly poljske akademije znanosti. Več informacij (15. 3. 2022).
39 O značilnostih pogodbenega trikotnika na digitalnih platformah podrobneje Orti Vallejo, str. 1000.
40 Na primer decentralizirana aplikacija poveže uporabnika, ki želi posoditi 100 enot svojih sredstev po letni
obrestni meri 10 odstotkov, z uporabnikom, ki si želi izposoditi 100 enot po teh pogojih, in izvrši to transakcijo.
41 Za natančnejši pregled tega modela decentraliziranih aplikacij na področju financ in njegovih različnih variacij
glej Yang in dr., str. 121–126.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 193
Pametne pogodbe decentralizirane aplikacije (DA) povežejo konkretno ponudbo ponudnika
(U) z ustreznim povpraševanjem povpraševalca na drugi strani (U). Decentralizirana aplika-
cija poveže povpraševanje in ponudbo le, če se vsebinsko ujemata.
Drugi model ne temelji na vzpostavljanju »peer to peer« transakcij in razmerij, temveč na
združevanju sredstev uporabnikov na strani ponudbe v likvidnostnem bazenu, ki ga lahko
povpraševalci na drugi strani uporabljajo za različne finančne storitve.42 Ponudniki likvidnosti
(uporabniki s sredstvi) svoja sredstva deponirajo v likvidnostni bazen, uporabniki na strani
povpraševanja (uporabniki, ki potrebujejo sredstva v okviru določenega finančnega produkta)
pa si lahko na drugi strani v zameno za ustrezno zavarovanje ter plačilo obresti izposodijo
sredstva iz likvidnostnega bazena ali jih uporabijo v okviru drugačnega finančnega produkta.43
Razmerja na decentraliziranih aplikacijah z modelom likvidnostnega bazena si lahko pred-
stavljamo na naslednji način:
Shema 3: Razmerja uporabnikov na decentralizirani aplikaciji z modelom likvidnostnega
bazena
Decentralizirana aplikacija (DA) ne poveže konkretnega uporabnika na strani ponudbe (U)
s konkretnim uporabnikom na strani povpraševanja (U), temveč vsa sredstva ponudnikov
združi v »bazen«, iz katerega lahko povpraševalci črpajo sredstva. Konkretne ponudbe se torej
ne nujno ujemajo s konkretnimi povpraševanji.
V zvezi s predstavljenima modeloma decentraliziranih aplikacij v nadaljevanju obravnavam
dva sklopa vprašanj, in sicer me zanimata vsebina in narava razmerja (1) med decentralizirano
42 Na primer 1000 uporabnikov deponira skupaj 10.000 enot sredstev v likvidnostni bazen. Uporabnik na drugi
strani pa si lahko nato iz bazena sposodi želeno količino enot sredstev po programsko določeni obrestni meri in v
zameno za ustrezno zavarovanje.
43 Za natančnejši pregled tega modela decentraliziranih aplikacij na področju financ in njegovih različnih variacij
glej Gudgeon, str. 92–112.
194
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
aplikacijo in uporabniki ter (2) uporabniki na strani ponudbe in uporabniki na strani povpra-
ševanja.
4.1. Razmerje med decentralizirano aplikacijo in uporabniki
Glede razmerja med decentralizirano aplikacijo in uporabniki me zanima, ali decentralizirane
aplikacije ponujajo le storitve informacijske družbe ali tudi storitve, ki se izvajajo prek decen-
tralizirane aplikacije. Poleg tega me zanima, kdo v tem primeru izvaja ene ali druge storitve.
4.1.1. Storitve informacijske družbe
Prek decentraliziranih aplikacij oziroma njihovega »front end« dela se nedvomno izvajajo sto-
ritve informacijske družbe. V točki b prvega odstavka 1. člena Direktive (EU) 2015/1535
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje
informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (Direk-
tiva (EU) 2015/1535)44 je storitev informacijske družbe definirana kot storitev, ki se običajno
opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev. »Na
daljavo« pomeni, da se storitev opravi, ne da bi bile stranke sočasno navzoče; »elektronsko«
pomeni, da se storitev pošlje na začetnem kraju in sprejme na cilju z elektronsko opremo za
obdelavo (skupaj z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov ter se v celoti prenaša,
pošilja in sprejema po žici, radijsko, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi; »na
zahtevo prejemnika storitev« pomeni, da se storitev opravi s prenosom podatkov na posame-
zno zahtevo.45 Uporabnik decentralizirane aplikacije pri interakciji z njenim uporabniškim
vmesnikom prejme odplačno46 storitev prek svetovnega spleta (torej na daljavo in elektron-
sko) na podlagi konkretne zahteve s podpisom transakcije prek verige blokov.
4.1.2. Storitve, ki se izvajajo prek decentralizirane aplikacije
Podobno kot pri digitalnih platformah je tudi pri decentraliziranih aplikacijah smiselno vpra-
šanje, ali poleg storitev informacijske družbe same ponujajo tudi storitve, ki se sicer izvajajo
prek decentralizirane aplikacije. To vprašanje se nanaša zlasti na »back end« del aplikacije, saj
ta določa in omogoča storitve, ki se izvajajo prek decentralizirane aplikacije.
44 UL L 241, 17. 9. 2015.
45 Tej definiciji v celoti sledi tudi slovenski Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) (točka 11 prvega
odstavka 3. člena zakona), Ur. l. RS, št. 96/09 in nasl.
46 Odplačnost je v tem kontekstu definirana izredno široko in zajema vsakršno ekonomsko aktivnost. Glej odstavek
18 uvodnih določb Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih
vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu, UL L 178, 17. 7. 2000.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 195
Pri analizi tega vprašanja se lahko opremo na merila Evropske komisije glede vpliva digitalne
platforme na glavno razmerje med uporabniki:47 (1) možnost določanja cene na platformi,
(2) možnost določanja pogodbenih pogojev za izvajanje temeljnih storitev in (3) lastništvo
sredstev, ki so potrebna za izvajanje storitev.
Sredstva, s katerimi uporabniki upravljajo v okviru decentralizirane aplikacije, ostanejo v nji-
hovi lasti. Praviloma48 imajo le uporabniki ključ in dostop do sredstev, ki so zaklenjena v de-
centralizirani aplikaciji. Ponudniki finančnih storitev oziroma likvidnosti so torej vedno sami
lastniki svojih sredstev in v tem smislu neodvisni od decentralizirane aplikacije.
Pogodbeni pogoji za izvajanje finančnih storitev na decentralizirani aplikaciji so vedno dolo-
čeni vnaprej v skladu z logiko delovanja pametnih pogodb. Decentralizirane aplikacije omo-
gočajo standardiziran in optimiziran način sodelovanja med uporabniki, ki je zaradi varnosti
in predvidljivosti delovanja manj prilagodljiv. Pri protokolih, ki temeljijo na »peer to peer«
modelu, imajo uporabniki možnost spremeniti določene parametre razmerij.49 Pri protokolih,
ki temeljijo na modelu likvidnostnega bazena, pa ponudnik in prejemnik storitve na vsebino
pogodbenih pogojev ne moreta vplivati, vendar nanjo ne more vplivati niti kdo tretji.50 Če se
uporabnik odloči uporabiti določeno decentralizirano aplikacijo, sprejme s tem njene pogoje
delovanja takšne, kot so.
Podobno kot velja za druge pogodbene pogoje, velja tudi za možnost določanja cene stori-
tve na decentralizirani aplikaciji. Pri protokolih, ki temeljijo na »peer to peer« modelu, lahko
uporabniki sami določijo višino obresti, po katerih posodijo svoja sredstva.51 Pri protokolih, ki
temeljijo na modelu likvidnostnega bazena, pa so obresti določene programsko glede na obseg
ponudbe in povpraševanja.52 V določenih primerih lahko na ceno storitev na decentralizirani
aplikaciji in druge pogoje delovanja vpliva tudi skupnost oziroma imetniki upravljavskega
žetona decentralizirane aplikacije na podlagi demokratičnega postopka predlogov in glasova-
nja.53 Tudi v tem primeru pogojev in cene ne določa neki določeni subjekt, temveč skupnost
uporabnikov protokola.
47 Evropska komisija.
48 Seveda je lahko tudi drugače in ima dostop do sredstev zaradi napake ali zlonamerne lastnosti aplikacije tudi kdo
tretji, vendar je v tem primeru težko še vedno govoriti o decentralizirani aplikaciji.
49 Yang, str. 121–126, ali na primer EThLend Whitepaper, (14. 3. 2022).
50 Način izračuna obresti je na primer vprogramiran v protokol. Glej Gudgeon, str. 3.
51 O možnosti določanja pogodbenih pogojev na peer to peer protokolih tudi Schar, str. 163.
52 Gudgeon, str. 3.
53 Aramonte in dr., str. 28.
196
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
Na podlagi analize kriterijev Evropske komisije lahko izhajamo iz položaja, da decentrali-
zirane aplikacije načeloma same ne ponujajo storitev, ki se izvajajo prek njih, že zaradi same
tehnologije, na kateri temeljijo, in njihove osnovne arhitekture delovanja. To je digitalna in-
frastruktura, ki omogoča zanesljivo in vnaprej določeno interakcijo med uporabniki.
4.1.3. Izvajalec storitev
Ne glede na to, ali decentralizirane aplikacije ponujajo le storitve informacijske družbe ali
tudi storitve, ki se izvajajo prek decentralizirane aplikacije, je treba odgovoriti še na bistveno
pomembnejše vprašanje – kdo sploh ponuja ene ali druge storitve?
Ker so decentralizirane aplikacije že od začetka oblikovane s ciljem decentralizacije subjek-
tivitete »nosilca« platforme, storitev na platformi načeloma ne ponuja en posamezen subjekt.
Delovanje decentraliziranih aplikacij omogoča več skupin (velikokrat anonimnih) subjektov:
programerji »back end« dela, nosilci »front end« dela aplikacij, imetniki upravljavskih žetonov
in uporabniki aplikacije.54 To je premišljeno oblikovana struktura delovanja in odgovornosti,
ki omogoča izvajanje storitev brez identificiranega nosilca teh storitev.55 Posledično nekateri
zagovarjajo, da so decentralizirane aplikacije bolj podobne javnemu dobremu.56
Konkretne ugotovitve so odvisne od stopnje decentralizacije posamezne aplikacije. V pri-
meru skrajno decentralizirane arhitekture aplikacije je na relaciji uporabniki – decentralizi-
rana aplikacija skoraj nemogoče govoriti o obstoju pogodbenega razmerja. Niti storitve, ki
se izvajajo na platformi, niti storitve informacijske družbe s strani decentralizirane aplikacije
niso izvajane v okviru pogodbenega razmerja, saj na strani ponudnika objektivno ni mogo-
če identificirati pogodbene stranke oziroma te preprosto ni. Decentralizirana aplikacija je v
tem primeru le infrastruktura, tehnologija, ki uporabnikom omogoča izvajanje transakcij in
sklepanje pogodbenih razmerij med seboj po vnaprej določenih pogojih. Podobno na primer
potrošnik ne sklene pogodbe s prodajnim avtomatom, ko iz njega kupi čokolado, temveč je
prodajni avtomat le tehnologija, ki omogoči sklenitev pogodbe na daljavo med potrošnikom
in trgovcem na drugi strani.
Ugotovitev pa je lahko drugačna v primeru aplikacije, kjer je stopnja decentralizacije nižja.57
Če je aplikacija decentralizirana samo v imenu in ima nadzor nad »back end« ali »front end«
54 O vlogah različnih deležnikov na decentraliziranih aplikacijah glej Jensen in dr., str. 48.
55 Pravno strukturo decentraliziranih aplikacij, ki omogoča »alegalnost« njihovega delovanja, natančno obravnava
Hinkes.
56 Glej na primer (14. 3.
2022).
57 Veliko avtorjev meni, da je pri večini decentraliziranih aplikacij decentralizacija le iluzija, o tem na primer
Aramonte in dr., str. 27–29.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 197
delom en identificiran subjekt,58 ki lahko spreminja pogoje delovanja aplikacije, omejuje do-
stop uporabnikom in upravlja sredstva uporabnikov na aplikaciji, pa dejansko ne gre več za nič
drugega kot za običajno digitalno platformo, ki svoje razmerje z uporabniki ureja na podlagi
splošnih pogojev delovanja. Kot je bilo pojasnjeno v predhodnih poglavjih, so uporabniki di-
gitalne platforme v tem primeru v pogodbenem razmerju z nosilcem digitalne platforme vsaj
glede storitev informacijske družbe, lahko pa, če so izpolnjeni pogoji za to, tudi storitev, ki se
sicer izvajajo prek platforme. Presoja glede narave in vsebine pogodbenih razmerij na relaciji
uporabnik – decentralizirana aplikacija torej v primeru, ko je na strani decentralizirane apli-
kacije mogoče identificirati en nosilni subjekt, ni nič drugačna kot pri »običajnih« digitalnih
platformah.
Splošne ugotovitve glede narave in vsebine pogodbenih razmerij med decentraliziranimi apli-
kacijami in uporabniki torej zaradi različne pojavnosti decentraliziranih aplikacij niso mogo-
če. Vedno je potrebna analiza delovanja konkretne decentralizirane aplikacije. Iz navedenega
pregleda pa lahko izluščimo orodje za opravo takšne analize:
• Za odgovor na vprašanje, ali decentralizirana aplikacija ponuja le storitve informacijske
družbe ali tudi storitve, ki se izvajajo prek decentralizirane aplikacije, lahko uporabimo
kriterije, ki jih je Evropska komisija oblikovala za digitalne platforme.
• Odgovor na vprašanje, ali se identificirane storitve izvajajo v okviru pogodbenega razmerja
med decentralizirano aplikacijo in uporabniki ali v okviru kakšne druge pravne podlage,
je odvisen od stopnje decentralizacije aplikacije, ki se jo ugotovi z analizo njene pravne
strukture.59
4.2. Razmerje med uporabniki decentralizirane aplikacije
Vsebina razmerja med uporabniki decentraliziranih aplikacij je odvisna od tega, ali decentra-
lizirana aplikacija deluje na »peer to peer« modelu ali na modelu likvidnostnega bazena.
4.2.1. Razmerja na decentraliziranih aplikacijah »peer to peer« modela
Razmerja na decentraliziranih aplikacijah »peer to peer« modela (glej shemo 2) s pogodbenega
vidika niso bistveno drugačna od razmerij med uporabniki na klasičnih digitalnih platformah
(glej shemo 1). To so pogodbena razmerja med dvema ali več določljivimi subjekti, ki se ne
poznajo. Prek »običajne« digitalne platforme pogodbeni stranki vstopita v pogodbena razmer-
58 Kot subjekt se v tem kontekstu lahko (vse bolj) razumejo tudi decentralizirane avtonomne organizacije (DAO),
ki jih sestavljajo imetniki upravljavskih (governance) žetonov platforme, ki z žetoni glasujejo o odločitvah glede
razvoja in delovanja platform. O tem podrobneje Metjahic.
59 Orodje za analizo pravne arhitekture decentraliziranih aplikacij ponudi Hinkes.
198
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
ja, čeprav se ne poznata, ker izvršitev transakcije nadzoruje nosilec digitalne platforme in ker
digitalna platforma ponuja različne mehanizme za vzpostavljanje zaupanja med strankami.60
Pri decentraliziranih aplikacijah pa vlogo platforme glede vzpostavljanja zaupanja med stran-
kami nadomesti nespremenljivost in avtomatiziranost tehnologije, prek katere se transakcije
izvajajo.61 »Peer to peer« decentralizirane aplikacije so torej le mehanizem za sklepanje in zlasti
izvrševanje klasičnih pogodbenih tipov (kot na primer posojilna pogodba, zavarovalna pogod-
ba, menjalna pogodba itd.) na daljavo. Decentralizirana aplikacija konkretnega uporabnika
na strani ponudbe na avtomatiziran način pogodbeno poveže s konkretnim uporabnikom na
strani povpraševanja, tako da med uporabnikoma omogoči neposredno izvrševanje transakcij.
Čeprav se uporabnika med seboj ne poznata, sta določljiva. Ker oba uporabnika pred inte-
rakcijo z decentralizirano aplikacijo določita parametre, pod katerimi sta pripravljena izvesti
transakcijo, njuna transakcija pomeni izjavo volje o bistvenih sestavinah, s katero skleneta
veljavni zavezovalni pravni posel (pogodbo), hkrati pa v okviru istega historičnega dogodka
izvršita razpolagalni pravni posel (prenos digitalnih sredstev). Z izvršitvijo transakcije upo-
rabnika izrazita voljo po sklenitvi pogodbe.
Pametna pogodba, prek katere uporabnika izvedeta transakcijo, v tem primeru predstavlja
sàmo pogodbo (v smislu nosilca volje), saj programska koda vsebuje nujne elemente njunega
razmerja, hkrati pa tudi sredstvo za sklenitev in izvršitev te pogodbe.
4.2.2. Razmerja na decentraliziranih aplikacijah z modelom likvidnostnega bazena
Bistveno bolj nenavadna z vidika pogodbenega prava so razmerja na decentraliziranih pro-
tokolih, ki temeljijo na modelu likvidnostnega bazena (glej shemo 3). Likvidnostni bazeni so
pametne pogodbe, v katere uporabniki na strani ponudbe zaklenejo svoja sredstva in jih s tem
dajo v uporabo uporabnikom na strani povpraševanja v zameno za ustrezno protiplačilo.62
Sredstva vseh ponudnikov likvidnosti so zbrana skupaj v enem bazenu, iz katerega jih pov-
praševalci po likvidnosti v skladu z vnaprej določenimi pogoji uporabljajo za vnaprej določen
namen.63 Pri decentraliziranih aplikacijah tega tipa torej ne pride do neposrednih transak-
cij med določljivim ponudnikom likvidnosti na eni strani in določljivim povpraševalcem po
60 To so različni mehanizmi merjenja ugleda, ki na podlagi teorije iger zagotavljajo spoštovanje pogodbenih
obveznosti med strankami, ki se ne poznajo, ki si ne zaupajo in ki lahko živijo v različnih jurisdikcijah. O tem
podrobneje na primer Cantero Gamito, str. 60.
61 Za osnovno idejo o tem, kako z uporabo tehnologije izginja potreba po zaupanju, glej Chainlink, Brand-Based
vs. Math-Based Agreements (2021), https://blog.chain.link/brand-based-vs-math-based-agreements/ (15. 3. 2022).
Enak pojav izpostavi tudi Ghodoosi, str. 62.
62 Za preprost opis pojava likvidnostnih bazenov glej (14. 3. 2022).
63 Glede delovanja in pojavnih vrst likvidnostnih bazenov glej Schär, str. 160–162. Sredstva iz likvidnostnega
bazena se lahko uporabljajo za menjavo sredstev (decentralizirane menjalnice kot na primer protokol Uniswap),
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 199
likvidnosti na drugi strani. Ker so sredstva agregirana v enem skupnem bazenu, ni nikoli
mogoče ugotoviti, kateri konkretni uporabnik je svojo likvidnost ponudil določenemu pov-
praševalcu po likvidnosti. Uporabnik, ki na strani povpraševanja uporabi sredstva iz bazena,
vedno uporabi sredstva več nedoločljivih uporabnikov na strani ponudbe, ne da bi bil z njimi
v neposrednem razmerju.
S pogodbenega vidika si lahko zato transakcije prek likvidnostnega bazena razlagamo na tri
načine:
(1) Vsak uporabnik na strani povpraševanja vedno nujno vstopi v pogodbeno razmerje z vsemi
uporabniki na strani ponudbe. (2) Skupnosti uporabnikov na strani ponudbe se podeli pravna
subjektiviteta in se ji s tem omogoči sklepanje pogodb – uporabnik na strani povpraševanja
torej sklene pogodbo le s samo skupnostjo, ki pa svoja interna razmerja ureja ločeno v skladu s
pogoji likvidnostnega bazena. (3) Med uporabniki na strani ponudbe in uporabniki na strani
povpraševanja ne pride do sklenitve pogodbe – zavezovalnega pravnega posla, temveč le do
izvršitve razpolagalnega pravnega posla.
Če bi sledili istemu miselnemu toku kot pri decentraliziranih aplikacijah »peer to peer« mo-
dela, bi se kot pravilna ponudila prva možnost. Čeprav smo pri decentraliziranih aplikaci-
jah »peer to peer« modela ugotovili, da pametna pogodba, prek katere uporabnika izvedeta
transakcijo, predstavlja samo pogodbo, hkrati pa tudi sredstvo za sklenitev zavezovalnega in
izvršitev razpolagalnega pravnega posla, to ne drži nujno tudi v primeru transakcij prek likvi-
dnostnega bazena. V posamezen likvidnostni bazen lahko hkrati deponira sredstva tudi več
tisoč uporabnikov. To pomeni, da bi vsak uporabnik na strani povpraševanja ob interakciji z
likvidnostnim bazenom sklenil pogodbo z več tisoč uporabniki na strani ponudbe. Uporabni-
ki, ki so razpršeni po jurisdikcijah celotnega sveta, ki so lahko pravne osebe ali potrošniki, ki
lahko ponujajo nezakonito pridobljena sredstva, ki morda vsi ne razumejo vsebine in učinkov
pogodbe itd.64 Takšna rešitev ne bi bila samo nepraktična, temveč tudi teoretično napačna z
vidika pogojev za sklenitev pogodbe. Ko uporabnik na strani ponudbe deponira sredstva v
likvidnostni bazen, še ne izvede transakcije z uporabnikom na strani povpraševanja, temveč
le transakcijo na relaciji uporabnik – pametna pogodba.65 Transakcija deponiranja sredstev v
likvidnostni bazen torej ne more predstavljati izjave volje za sklenitev pogodbe, saj v tistem
za kreiranje stabilnih kovancev (t. i. »stable coins« kot na primer protokol MakerDAO in stabilni kovanec Dai), za
izposojanje sredstev (na primer omenjeni protokol Aave) in druge podobne namene.
64 Problem se pojavi zlasti, če decentralizirana aplikacija pogodbe ne izvrši na predviden način in pride do kršitve
na strani ponudbe. Ker se (vsaj po slovenskem pravu) solidarnost dolžnikov ne domneva in ker decentralizirane
aplikacije praviloma solidarnosti izrecno ne določajo, bi moral uporabnik v primeru prikrajšanja tožbo usmeriti proti
vsem uporabnikom na strani ponudbe, kar je glede na razpršenost in anonimnost uporabnikov skoraj nemogoče.
65 Za podrobnejši opis delovanja likvidnostnega bazena in načina zbiranja sredstev ter njihove uporabe s strani
uporabnikov na strani povpraševanja za namene posojil glej AAVE, str. 5–7.
200
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
trenutku nasprotna stranka še ni znana niti še ni jasno, ali bo sploh kdo na strani povpraševa-
nja uporabil sredstva iz likvidnostnega bazena oziroma v kolikšnem obsegu in po kolikšni ceni
jih bo uporabil. Ni torej mogoče govoriti, da vse stranke že želijo isto – da razmerje nastane,
saj ni sporazuma o bistvenih sestavinah.66 Kvečjemu bi lahko govorili o vabilu k dajanju po-
nudb (tretji odstavek 22. člena OZ), ker je naslovljeno na nedoločeno število oseb, vendar tudi
v tem primeru niso znani vsi elementi pogodbe. Uporabnik na strani povpraševanja uporabi
sredstva celotnega bazena in ni nikoli jasno ali definirano, koliko od teh uporabljenih sredstev
pripada posameznemu uporabniku na strani ponudbe. Tudi sicer pa je težko zagovarjati, da
je prava volja uporabnikov pri interakciji z decentraliziranimi aplikacijami vabljenje k dajanju
ponudb. Menim torej, da pri uporabi te vrste decentraliziranih aplikacij z izvedbo transakcije
ne pride do sklenitve pogodbe med povpraševalcem in vsemi ponudniki.
Vsaj z vidika uporabnika na strani povpraševanja določena prej poudarjena vprašanja reši dru-
ga možnost, ki pa hkrati zahteva sorazmerno velik premik pri dojemanju pravne subjektivitete
udeležencev na trgu. Transakcija sredstev v likvidnostni bazen bi v tem primeru predstavljala
izjavo volje glede sklenitve neke vrste societetne pogodbe med vsemi uporabniki na strani po-
nudbe, ki sodelujejo v likvidnostnem bazenu. Hkrati pa tudi skupno izjavo volje glede vabila
k podaji ponudbe uporabnikom na strani povpraševanja. Transakcija uporabnika na strani
povpraševanja zoper likvidnosti bazen pa bi nato predstavljala sprejem ponudbe ter sklenitev
pogodbe med tem uporabnikom in skupnostjo uporabnikov na strani ponudbe. Pogodba bi
bila v tem primeru vedno sklenjena le med dvema strankama: uporabnikom na strani pov-
praševanja in skupnostjo uporabnikov na strani ponudbe. To poenostavi vprašanja uporabe
prava, pristojnosti in narave pogodbenih strank z vidika varstva potrošnikov, vendar zahteva,
da civilni skupnosti uporabnikov na strani ponudbe priznamo materialno in procesno pravno
subjektiviteto, kar samo po sebi postavi zelo veliko vprašanj. Pravo v določenih primerih ci-
vilnim skupnostim sicer priznava pravno subjektiviteto,67 vendar je način implementacije česa
podobnega v primeru uporabnikov likvidnostnih bazenov na strani ponudbe najmanj vpra-
šljivo in nejasno. Tudi podelitev pravne subjektivitete skupnosti uporabnikov pa vsebinsko
dejansko nič ne reši. Tako se sicer poenostavi pogodbeno razmerje med povpraševalci in po-
nudniki, vendar se s tem vsa nerešena praktična vprašanja le preložijo v pogodbeno razmerje
civilne skupnosti uporabnikov na strani ponudbe. Druga možnost je zato zanimiv teoretičen
konstrukt, vendar ni resna rešitev nejasnosti razmerij na decentraliziranih platformah.
Po tretji možnosti uporabniki na strani ponudbe ne sklenejo pogodbe ne med seboj ne z upo-
rabniki na strani povpraševanja. To si lahko predstavljamo na dva načina: (1) do transakcije
66 Kranjc, komentar 15. člena OZ.
67 Tipičen primer so skupnosti etažnih lastnikov (na primer šesti odstavek par. 10 WEG v nemškem pravu in 72.
člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl., v slovenskem pravu).
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 201
(razpolagalnega posla) med uporabniki pride brez sklenitve pogodbe (zavezovalnega posla);
(2) čeprav se transakcija (razpolagalni posel) izvrši med uporabniki, je pogodba (zavezovalni
posel) sklenjena na relaciji decentralizirana aplikacija – uporabniki. Ta možnost v skladu z ana-
lizo pod prejšnjo točko ne pride v poštev v primeru skrajno decentraliziranih aplikacij. Ni pa
to izključeno v primeru »manj« decentraliziranih aplikacij. Če je decentralizacija res le iluzija,
za katero se skriva pravna oseba v obliki (de)centralizirane avtonomne organizacije,68 ki lahko
upravlja sredstva uporabnikov, potem je ugotovitev glede sklepanja pogodbenih razmerij soraz-
merno preprosta. Uporabniki med seboj ne sklenejo pogodbe, vsi pa jo sklenejo s pravno osebo,
ki upravlja (de)centralizirano aplikacijo. Na strani ponudbe uporabniki na podlagi splošnih
pogojev (de)centralizirane aplikacije s to pravno osebo sklenejo depozitno pogodbo z izjavo
volje v obliki izvršene transakcije in prenosa sredstev v likvidnostni bazen. Na strani povpraše-
vanja pa uporabniki na podlagi splošnih pogojev decentralizirane aplikacije s to pravno osebo
sklenejo pogodbo o uporabi sredstev na določen način z izjavo volje v obliki transakcije med
njimi in likvidnostnim bazenom (na primer posojilno pogodbo, menjalno pogodbo, derivativ-
no pogodbo ipd.).69 Struktura pogodbenih razmerij je v tem primeru zelo podobna pogodbeni
strukturi pri klasičnih finančnih institucijah. Struktura razmerij je torej nekoliko drugačna kot
pri shemi 3, ki je značilna za decentralizirane protokole z modelom likvidnostnega bazena:
Shema 4: Razmerja na decentralizirani aplikaciji z modelom likvidnostnega bazena, če je
nosilec aplikacije pravni subjekt
68 To ugotavljajo v svojem poročilu Aramonte in dr., v katerem zavzamejo stališče, da so decentralizirane avtonomne
organizacije pravne osebe oziroma bi morale biti in da so kot take nosilke pravic in obveznosti.
69 Decentralizirane aplikacije v splošnih pogojih izrecno in jasno poudarjajo, da niso stranke kakršnekoli pogodbe,
ki se sklepa prek decentraliziranega protokola, in da niso odgovorne za transakcije, ki se izvajajo prek pametnih
pogodb. Glej na primer Splošne pogoje decentralizirane aplikacije Aave, https://aave.com/term-of-use/ (14. 3. 2022).
Vendar se decentralizirane aplikacije na ta način ne morejo izogniti svoji odgovornosti, če je vsebina razmerja v
resnici drugačna.
202
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
Takšna rešitev je s pravnega vidika najbolj enostavna, vendar ni uporabljiva pri decentralizira-
nih aplikacijah, pri katerih ne moremo identificirati nosilca pravne subjektivitete. Tudi pri teh
pa pravo dopušča razlago, po kateri pride med uporabniki do transakcije brez sklenitve pogod-
be. Ob interakciji s pametnimi pogodbami decentraliziranih aplikacij uporabniki izvajajo raz-
polagalne pravne posle. Ob interakciji s pametnimi pogodbami uporabniki namreč neposredno
učinkujejo na sredstva na verigi blokov in jih prenašajo z enega subjekta na drugega prek verige
blokov na vnaprej določen način. Dejansko gre za izročitev sredstev prek decentralizirane di-
gitalne infrastrukture.70 Mogoče je, da se istočasno v okviru istega historičnega dogodka sklene
tudi zavezovalni pravni posel, ni pa to nujno. Kot je bilo pojasnjeno pri analizi prve možnosti,
uporabnik ob izvršitvi transakcije ne izrazi volje po sklenitvi zavezovalnega pravnega posla in
ga z uporabnikom na drugi strani tudi dejansko ne sklene. V okviru abstraktnega pogleda na
razmejitev med zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli je razpolagalni pravni posel
veljaven in učinkovit tudi brez zavezovalnega pravnega posla – pogodbe, ki ustvarja obve-
znost.71 Med uporabniki na strani povpraševanja in strani ponudbe torej pride do transakcije
– razpolagalnega posla, s katero hkrati ne pride tudi do sklenitve pogodbe. Sklenitev pogodbe
med uporabniki v okviru abstraktne teorije razpolagalnih pravnih poslov ni pogoj za veljavnost
transakcije prek decentralizirane aplikacije. S takšnim pristopom zagotovimo teoretično čistost
razmerja med uporabniki, hkrati pa visoko stopnjo varnosti pravnega prometa, kar se kaže
predvsem pri usodi nadaljnjih prenosov. Vztrajanje pri kavzalni naravi razmerja med zavezo-
valnim in razpolagalnim poslom v tem primeru po moji oceni ne pride v poštev, saj pripelje do
nesprejemljivih rezultatov, kot so bili analizirani pri prejšnjih možnostih.
Z vidika teoretične čistosti in poslovne jasnosti in varnosti pravnih razmerij ocenjujem, da
je edina smiselna in v praksi uporabna tretja možnost, po kateri med uporabniki na strani
ponudbe in uporabniki na strani povpraševanja ne pride do sklenitve pogodbenega razmerja.
Bodisi zato ker (de)centralizirano aplikacijo upravlja neke vrste pravni subjekt, s katerim upo-
rabniki sklenejo ustrezne zavezovalne posle, bodisi zato ker uporabniki prek decentralizirane
aplikacije med seboj izvršijo le razpolagalne pravne posle, ne pa tudi zavezovalnih pravnih
poslov – pogodb. Teorija abstraktnosti razpolagalnih pravnih poslov nam ponudi preprost
odgovor na sicer kompleksna vprašanja, kar bi morali izkoristiti in na tem graditi.
5. Sklep
Decentralizirane aplikacije so sorazmerno nov pojav, ki je s pravnega vidika, zlasti pogodbe-
nopravnega, bistveno premalo raziskan. Analizo otežuje dejstvo, da je industrija še mlada in
70 Juhart opredeli, da je za razpolagalni pravni posel značilno, da neposredno učinkuje na obstoječo premoženjsko
pravico in jo vsebinsko spreminja, obremenjuje, prenaša ali končuje.
71 Tudi Juhart izrazito zagovarja uporabo abstraktnega sistema.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 203
se izredno hitro razvija. Kljub temu so se že začele oblikovati osnovne pojavne oblike decen-
traliziranih aplikacij, kar omogoča konkretnejšo analizo.
Za pravno analizo razmerij na decentraliziranih aplikacijah sta pomembna zlasti dva para-
metra:
1. stopnja decentraliziranosti aplikacije;
2. model delovanja decentralizirane aplikacije (»peer to peer« ali likvidnostni bazen).
Stopnja decentraliziranosti aplikacije se nanaša na vprašanje, ali jo upravlja subjekt,72 ki je
lahko nosilec pravic in obveznosti ter s tem ponudnik storitev na platformi in stranka v raz-
merjih z uporabniki, ali pa je arhitektura aplikacije dovolj razpršena, da dejansko predstavlja
le objekt v razmerju med uporabniki. To ne vpliva le na (ne)obstoj razmerja na relaciji uporab-
nik – decentralizirana aplikacija, temveč ključno tudi na naravo razmerja med uporabniki. Če
tak subjekt na strani decentralizirane aplikacije obstaja, potem je lahko slednji tudi izvajalec
storitev na platformi in med uporabniki niti ne pride do sklenitve ter izvršitve pravnega posla.
Model delovanja decentralizirane aplikacije je pomemben za razumevanje pravne narave in-
terakcij med samimi uporabniki. Pri uporabi decentraliziranih aplikacij »peer to peer« modela
uporabniki z izvršitvijo transakcije izrazijo voljo za sklenitev pogodbe z nasprotno stranko
z vsebino, kot jo določita in je znana obema uporabnikoma že pred potrditvijo transakcije.
Pametna pogodba, prek katere uporabnika izvršita transakcijo, v tem primeru torej predstavlja
sredstvo za sklenitev zavezovalnega pravnega posla in v istem časovnem dogodku že izvrši-
tev razpolagalnega pravnega posla, hkrati pa tudi pogodbo (v smislu dokumenta), ki ureja
bistvene elemente njunega razmerja in predstavlja vsaj del celotnega dogovora (v smislu zave-
zovalnega pravnega posla) med uporabnikoma. Pri decentraliziranih aplikacijah, ki temeljijo
na modelu likvidnostnega bazena, je drugače. Pri slednjih uporabnik z izvršitvijo transakcije
ne izrazi volje za sklenitev zavezovalnega pravnega posla, temveč z izvršitvijo transakcije le
razpolaga s svojimi sredstvi in jih deponira v pametno pogodbo. Ker ob izvršitvi transakcije
niso znane bistvene sestavine pogodbe, gre le za golo razpolaganje. V okviru abstraktne teorije
razmerja med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom je takšno razpolaganje veljav-
no. Digitalna sredstva se s transakcijo prek likvidnostnega bazena veljavno prenesejo kljub
odsotnosti zavezovalnega pravnega posla. V tem primeru pametne pogodbe decentralizirane
aplikacije predstavljajo zgolj sredstvo za izvršitev transakcije, ne pa tudi sredstva za sklenitev
pogodbe ali celo pogodbo samo kot pri »peer to peer« modelu.
Poudarjeno potrjuje uvodno tezo, da je pravna narava pametnih pogodb odvisna od tega, kako
in zakaj se uporabijo. Že v okviru različnih pojavnih oblik decentraliziranih aplikacij lahko
72 Kdorkoli že to je, odvisno od konkretne pravne arhitekture aplikacije: DAO, pravna oseba, skupnost uporabnikov,
fizična oseba …
204
IV.
Obligacijska vprašanja digitalnih tehnologij
pametne pogodbe prevzamejo različne vloge (od le sredstva za izvršitev razpolagalnega posla
do sredstva za sklenitev zavezovalnega posla in celo oblike oziroma pojavnosti dogovora).
Splošne ugotovitve glede vsebine in pravne narave razmerij pri uporabi decentraliziranih apli-
kacij zato niso mogoče. Analiza tega prispevka je pokazala, da je vedno potrebna konkretna
presoja, ki se opira zlasti na stopnjo decentralizacije aplikacije in načelo njenega delovanja.
Literatura
AAVE. Aave Protocol Whitepaper. Whitepaper, V1.0, 2020.
ANKER-SORENSEN, Linn, in ZETZSCHE, Dirk Andreas. From Centralized to Decentral-
ized Finance: The Issue of »Fake-DeFi«. University of Luxembourg WP, 2021, št. 12.
ARAMONTE, Sirio in dr. DeFi risks and the decentralisation illusion. BIS Quarterly Review,
2021, št. december 2021, str. 21–36.
BARTOLETTI, Massimo, in dr. Lending Pools in Decentralized Finance. Financial Cryptogra-
phy and Data Security, 2021, št. 12676, str. 553–578.
BUSCH, Christoph, in dr. Discussion Draft of a Directive on Online Intermediary Platforms.
Journal of European Consumer and Market Law, 2016, letn. 5, str. 164–169.
BUTERIN, Vitalik. Ethereum: A Next-Generation Smart Contract and Decentralized Applica-
tion Platform. Whitepaper, 2014.
CANTERO GAMITO, Marta. Self-Regulation and Contract Governance in the Platform
Economy: A Research Agenda. European Journal of Legal Studies, 2017, letn. 9, št. 2,
str. 53–68.
CHATTERJEE, Rishav, in CHATTERJEE, Rajdeep. An Overview of the Emerging Technol-
ogy: Blockchain. 2017 3rd International Conference on Computational Intelligence and
Networks (CINE), 2017, str. 126–127.
EVROPSKA KOMISIJA. A European agenda for the collaborative economy. Communication
from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Eco-
nomic and Social Committee and the Committee of the Regions, 2016, COM(2016)
356.
EVROPSKI PARLAMENT, Panel for the Future of Science and Technology. Liability of online
platforms. European Parliamentary Research Service, Scientific Foresight Unit, 2021, PE
656.318.
GHODOOSI, Farshad. Contracting in the Age of Smart Contracts. Washington Law Review,
2021, letn. 96, št. 1, str. 51–92.
GUDGEON, Lewis, in dr. Defi protocols for loanable funds: Interest rates, liquidity and market
efficiency. Proceedings of the 2nd ACM Conference on Advances in Financial Technologies,
2019, str. 92–112.
HINKES, Andrew. Law-Proofing DeFi Protocols. V postopku javne objave.
JANEZ SEKIRNIK
Sklepanje in izvrševanje pravnih poslov pri uporabi decentraliziranih aplikacij 205
JENSEN, Johannes, in dr. An Introduction to Decentralized Finance (DeFi). Complex Systems
Informatics and Modeling Quarterly, letn. 150, št. 26, marec/april 2021, str. 46–54.
JUHART, Miha. Zavezovalni in razpolagalni pravni posli – med kavzalnostjo in abstraktnostjo.
Zbornik znanstvenih razprav, 1995, letn. 55, št. 129, str. 129–148.
KRANJC, Vesna. Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem. GV Založba, 2003.
METJAHIC, Laila. Deconstructing the dao: the need for legal recognition and the application
of securities laws to decentralized organizations. Cardozo Law Review, 2017, letn. 39,
str. 1533–1567.
MIK, Eliza. Contracts in code?. Law, Innovation and Technology, 2021, letn. 13, št. 2, str. 478–509.
MIK, Eliza. Smart Contracts: A Requiem. International Political Economy: Globalization eJournal,
2019.
MIK, Eliza. Smart contracts: terminology, technical limitations and real world complexity. Law,
Innovation and Technology, 2017, letn. 9, št. 2, str. 269–300.
MOŽINA, Damjan, in PUKŠIČ, Mitja. Obligacijski zakonik z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: GV
Založba, 2017.
OBERGEFELL, Eva Inés, in THAMER, Alexander. (Non-) Regulation of Online Platforms
and Internet Intermediaries: The Facts: Context and overview of the state of play. Jour-
nal of Intellectual Property Law & Practice, 2017, letn. 12, št. 5, str. 435–441.
ORTI VALLEJO, Antonio. Contractual relationships in collaborative economy platforms. Euro-
pean Review of Private Law, 2019, št. 5, str. 995–1022.
SØRENSEN, Marie Jull. Intermediary Platforms – The Contractual Legal Framework. Nordic
Journal of Commercial Law, 2018, št. 1, str. 63–88.
SAMEC BERGHAUS, Nataša, in DRNOVŠEK, Klemen. Iluzija pojma pametne pogodbe. X.
posvet pravo in ekonomija: digitalno gospodarstvo: konferenčni zbornik, 2018, str. 17–31.
SCHAR, Fabian. Decentralized Finance: On Blockchain- and Smart Contract-Based Financial
Markets. Federal Reserve Bank of St. Louis Review, 2021, letn. 2/4, št. 103(2), str. 153–74.
SKODLAR, Anže. Tehnološka nevtralnost v pravu. Pravna praksa, 2021, št. 48, str. 10–12.
SUN, Xiaotong. Illiquidity Risks in Lending Protocols (LPs): Evidence from Aave Protocol. Pa-
pers arXiv:2206.11973 [q-fin.RM], 2021.
WU, Kaidong. An Empirical Study of Blockchain-based Decentralized Applications. Papers arX-
iv:1902.04969 [cs.DC], 2019.
WU, Kaidong, MA, Yun, HUANG, Gang, in LIU, Xuanzhe. A first look at blockchain‐based
decentralized applications. Software: Practice and Experience, 2021, letn. 51, št. 10, str.
2033–2050.
YANG, Qi, in dr. New Loan System Based on Smart Contract. Proceedings of the 2019 ACM Inter-
national Symposium on Blockchain and Secure Critical Infrastructure, 2019, str. 121–126.