86
Slovansko slovstvo.
* Brus prispevečkem ke skladbe srovnavaci,
napsal V. Prašek, profesor čeakecho gvmnasia olo-muckeho. V Praze. Knjigarnica Fr. A. Urbanek, 1874, stran 84.
Tako se imenuje knjižica, ki je nedavno na svitlo prišla.
Kaj ima v sebi ta knjižica, naznanja jej čelni list. Cehom se je že davno vdomačila beseda „brus" za knjigo, v kateri se odkrivajo in popravljajo pogreški slo v niš ki in proti geniju slovanskega jezika, kakoršne vrste na pr. je tudi za čistost slovaaščine toliko gore-čega g. Kure 1 ca sestavek v XXIV. knjigi ,.Rada ju-goslavenske akademije: „Malj (naplav) govora nespretna i nepodobna, nanesen na obale našega jezika ili: o bar-barismih."
Naj omenimo to knjigo tudi v „Novicah" nekaj zato, ker se je Slovencu iz nje marsičesa naučiti, še več pa zato, da bi spodbodli koga, kakega profesorja, naj bi svoje v šoli in sploh nabrane izkušnjo slojen-skemu slovstvu takisto obrnil v prid. V enem so Cehi, to se že vidi iz te knjižice, srečnejši od nas, vsaj v obliko3lovji so edini in ne potrebujejo „bru3a", dočim se mi ponašamo s precejšnjo razliko, ki pa vendar ob enem časnikom našim služi v obeležje ali oznamenilo stranke. *)
Pisatelj pravi v predgovoru mad drugim : „ Da je v naši govorici polno pogreškov, ni treba dokazovati. Od kod tek6 pogreški? Kaj tek 6? Navaloma der6 iz nemščine. Besedo po besedi celo z nemškim členom vred najdeš prevedeno, zlog za zlogom postavljen po istem redu kakor v nemščini. Z eno besedo: z neprestanim prestavljanjem iz nemškega je zadana slovanskemu mišljenju smrtna rana. Konkretnim besedam je vsiljen abstrakten pomen, najspecijalniši pojem zadušen s splošnim, tropus se podaje etymu kakor svinji sedlo i. t. d. Edina pomoč pa je v slovanski si n-taksi in frazeologiji." — —
Ta spis je postal v šoli, kajti z nekolikoletnim popravljanjem germanizmov je narastlo dokaj gradiva zanj in učenci sami so nabrali obilo rekov (fraz) ia predgovorov. —
Primerjaje slovansko sintakso nemški g. Prašek očita češkim pisateljem (brez imena, se ve da) pogreške take, kakoršni so tudi po naših slovnicah ;in časnikih pretresani, in druge, na katere v slovenski knjigi kmali ne naletiš. Pred vsem opominja ogibati se meglene abstrakcije, povedati jedro vito, jasno in prosto, kar človek misli, in verbalnih samostavnikov na -anje, -enje le prav za silo rabiti. Na pr. namesto: „Razdeljenje leta na mesece ne ravnd se po letnih časih" svetuje tako: „razdeljujoč leto na mesece ne ravnamo se". Na mesto: „Kjer obdelovanje zemlje stanovalstvu potrebne hrane dati ne more" svetuje: „Kjer stanovalci od kmetijstva živeti ne morejo." Za: „V Franciji je bilo preganjanje čarovnic združeno s preganjanjem krivo vernikov" priporoča: „V Franciji  so preganjali   čarovnice  in   knvo-
*) Ta raznost slovuiških oblik tudi tujcem bije v oči ter nas grdi. Pisavca teh vrstic je nedavno učen Britanec ogovoril z besedami: „a.lao die slovenisehe Sprache ist noch im Flusse?" Pa edinost je mogoča, ako se trdno oklenemo pravila, po katerem smo od nekdaj slovenščino likali, namreč: Držimo, kar imamo sploh dobrega, a kjer se prepričamo, da je treba poprave, popravljajmo po drugih slovanskih jezikih, tako, da jim se bližamo s tem, ne pa da odhajamo od njih.
Vse dozdanje poprave z Gajevim pravopisom vred bile bo zgolj po tem pravilu. Hotečim pa zoper to pravilo ia brez ozira na zgodovinski razvoj rekonstruirati slovenščino ali obsgatiti jo z vredbo kakih idijotizmov iz zabitnih kotičev , ne kaže nikakor pristopiti. (Pogl. list 11 „Novic' 1. 1873.)                                                   Pis.
vernike" itd. - Že tudi v ,, Novicah" (list 13, 1. 1873) grajano zaporedno postavljanje dveh predlogov ostra šiba. Ne reci: „posvetovali so se, kako bi ga o na hiši zavarovano svoto pripravili, ampak: kako bi ga pripravili o svoto, na hišo vpisano. Ne: „pokazal je veliko sočutje do na tesno v nezdravih izbah natlačenih učencev", nego: „sočutje do učencev na tesno   natlačenih i. t. d."
Na drugem mestu uči znaai razloček med: ves ia cel; n. pr. „ves potan" (gattj trn <3djroetj$e). „Koliko ljudi je na vsem sveta?" (ne: na celem svetu). Za nemški „miiffeu" priporoča po zgledih vzetih iz starih čeških, poljskih in ruskih spomenikov večjo rabo infiaitivov; na mesto: „moral je kravo na semenj gnati" — „bilo mu je kravo gnati." Peti bilo pesen   Igorovi.
Govoreč o trpnem rodu (trpni obliki) kratkoma v misel jemlje, da je hraniti si prave povračne glagole, a obširneje ne razklada, kar so „Novice" že večkrat (gl. list 12. od 1. 1873) omenile, kako moramo, pre-stavljaje nemški „man" paziti, da ne rabimo v to povra-čavnih glagolov (v. ref(ex), ki imajo zaimek „se" že po svoji naravi pri sebi. Čehi torej najbrže tacih pogreškov ne delajo, a po naših časnikih se človek lahko načita nezmiselaih stavkov, kakor so n. pr. ti: „Najbrže bode res, česar se je balo (toaS man 6efiircfytete, kdo se je balo?), reci: „česar smo se bali", — „česar seje ves svet bal"; „bila je seja, pri kateri se je posvetvalo (kdo se je?)" reci: seja, pri kateri so se (možje) posvetovali; „mora se ozir jemati (gledati) na kratkost izraza, to je, da se ogiblje tega, kar je dotičnemu predmeta nasprotno, reci: „da se pisatelj ogiblje tega" itd. Kdor latinski zna, naj raci pomisliti na verba deponen-tia, je le mogoče izraziti ,,mart retčt" z golo besedo: „proficiscitur". Kakor to ni mogoče, tako tudi ni mogoče prestaviti: „mai\ lad)t" z golim: ,;smeje se" brez na-znambe subjekta.
Upozorivši rojake na to knjigo*) pristavljam samo še to, da je g. profesor kjekod stvar pregnal ali p rebru s U; ali nečemo navajati posameznih slučajev, ker bi to čitateljev ne zanimalo. („Zanimati", mtereffiren, po češki in ruski, poljski pa: zajmovač, a ne Ranimi vati", kakor jo kje kdo zarobi.)
•) Srčna hvala!                                                                    Vred.