Lelo III. Celovec, 4. julifa 1947 Številka 28 Dragocena dediščina Konferenca v Parizu končala brez uspeha V petek 27. junija t. 1. zvečer ob 20. uri se je pričela konferenca zunanjih ministrov Bevina, Bidaulta in Molotova v Parizu o ameriški ponudbi za pomoč Evropi. Dne 26. junija je predsednik Truman zagotovil, da v okviru ameriške vlade ne obstojajo nesporazumi glede Marshallovih predlogov. Truman je dal to izjavo na neki tiskovni konferenci potem, ko je ameriški finančni minister Snyder prejšnji dan podal izjave, katere se lahko različno tolmačijo. Predsednik je zagotovil, da so si z Marshallom in finančnim ministrom edini. Prva seja je trajala okrog štiri ure, pri čemer so se zunanji ministri zedinili, da o poteku posvetovanj, ki naj bi bila strogo tajna, ne bodo objavili nobenih poročil. Kljub temu pa se je po drugi seji 28. junija izvedelo, daje zadržanje Sovjetske zveze še popolnoma nejasno. Tajnost sej je baje zahteval britanski zunanji minister, medtem ko so Francozi temu nasprotovali. Brez dvoma je Bevin to storil zato, ker je mnenja, da bodo tako prišli prej do uspehov, če ne bodo držali govorov za javnost. 3IOLOTOV ODKLANJA BEVINOVE PREDLOGE Na seji 30. junija je sovjetska vlada odklonila predloge britanskega zunanjega ministra Bevina za vzpostavitev vodečega odbora za izdelavo evropskega gospodarskega načrta. Po tej konferenci so smatrali v poučenih krogih, da pomeni zasedanje neuspeh. Potem ko je sovjetska poročevalna agencija Tass objavila v nedeljo, sovjetsko stališče, se britanska delegacija ni več smatrala obvezno držati preje sklenjene tajnosti o poteku zasedanja. Tako so prvič podali točna poročila o pogajanjih. Zunanji minister Bevin je 30. junija izjavil, da Marshallov načrt na noben način ne omejuje neodvisnosti kateregakoli naroda ali da zapostavlja gospodarske načrte posameznih držav. Nagla ozdravitev Evrope je možna samo z ameriško pomočjo. Bevin je nato nadaljeval: »Iskreno želim, da skupno nastopimo. V tej nadi podam vrsto predlogov.« Britanski predlogi predvidevajo vzpostavitev vodečega odbora, ki naj bi izdelal do 15. avgusta štiriletko za obnovo Evrope. Člani odbora naj bodo razen Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze zastopniki kvečjemu še štirih nadaljnjih evropskih držav. Španija je izključena. Pri izdelavi načrta naj bi sodelovali strokovnjaki za vprašanja prehrane in poljedelstva, za pogonska sredstva in energijo, železo in jeklo ter promet. Načrt naj bi po sprejemu poslale evropske vlade Združenim državam Amerike. Francoski zunanji minister Bidault je dejal, da so francoski predlogi v bistvu isti kakor predlogi Velike Britanije. Tudi on je poudaril, da pričakuje Amerika izdelavo načrta od Evrope. Sovjetski zunanji minister Molotov je nasprotoval britanskemu predlogu z utemeljitvijo, da pomeni predlog vmešavanje v notranje zadeve drugih držav. Molotov je mnenja, da se je sodelovanje med narodi po končani vojni zadovoljivo razvijalo. Ponovil je v ostalem svoj prvotni predlog, po katerem naj ne bi sestavili skupnega načrta, marveč naj bi odbori ugotovili edinole potrebe posameznih evropskih narodov za ameriško pomoč. V torek 1. julija so se zunanji ministri sestali k ponovni seji, pri kateri je zunanji minister Bidault stavil nove predloge ter pozval Sovjetsko zvezo, da naj bo pripravljena za sporazum in se izogne cepitvi Evrope v dva tabora. Istočasno je opozoril Molotova, da je to zadnja beseda zapadnih velesil. Zunanji minister Molotov je prosil za 24 ur pomisleka. Zunanji minister je k temu izjavil, da Velika Britanija popolnoma soglaša z novim francoskim predlogom za sporazum. Molotov naj bi bil, potem ko je naglo pregledal predlog, izjavil, da novi načrt v bistvu ni drugačen, kakor je oni, katerega je že odklonil. Francoski predlog je poizkus sporazuma med mnenjem zapadnih sil in sovjetsko bojaznijo, da se poskušajo Združene države vmešavati v notranje zadeve evropskih držav. V francoskem predlogu je predvidena posebna organizacija, ki naj preskrbi .potrebne informacije, ki pa naj se ne bi vmešavala v notranje zadeve dotičnih držav in naj ne predlaga nobenih dejanj, katera bi se lahko smatrala za kršitev samostojnosti. RUSKA IZJAVA Pogajanja treh zunanjih ministrov glede Marshallovega načrta so se končala v četrtem dnevu s tem, da je sovjetski zunanji minister g. Molotov odklonil kompromisni predlog francoskega zunanjega ministra g. Bidaulta. V izjavi, katera je bila že pripravljena, je svaril g. Molotov Veliko Britanijo in Francijo,naj nikar ne pričneta z ustanavljanjem gospodarskega za-padnega bloka brez Rusije, Sovjetska vlada ne more spregledati posledic, ki bi nastale iz, take akcije. Ta odločitev ne bi vplivala samo na prizadevanje držav, ki si želijo gospodarske združitve Evrope in na evropsko obnovo, temveč bi lahko dosegla popdlnoma nasprotne izide, ki nimajo ničesar opraviti z gospodarskimi interesi evropskih narodov. To izjavo je objavilo sovjetsko odposlanstvo. Peta in zadnja seja konference je trajala samo eno uro in tričetrt. Ameriški časopis »Science Monitor« (v Bostonu) je dobil od svojega pariškega dopisnika sporočilo, da se g. Molotov moti, če misli, da bo zaradi zadržanja Sovjetske zveze Marshallov pačrt o obnovi Evrope propadel. Po neuspelih -pogajanjih v Parizu je pričakovati skupne akcije Velike Britanije in Francije. * Propad pariške konference je povzročil v Londonu veliko razočaranje. Vkljub temu pa lahko pričakujemo, da bodo Sovjetski zvezi in njenim satelitskim državam še vedno ostala odprta vrata za nadaljnja pogajanja glede gospodarske obnove Evrope. Praznik slovanskih apostolov, svetega Cirila in Metoda, obhajamo te dni. S hvaležnostjo se ves slovenski narod, kjer koli živi, brez ozira na meje, ki ga ločijo in skele, spominja blagovestnikov, ki sta našim prednikom prižgala luč Resnice. V dragoceni kroni zgodovine Slovencev se je prvič posvetil biser katoličanstva v 8. in 9. stoletju. Krono krščanskih resnic so nam kovali blagovestniki iz Soinograda, Ogleja in Panonije. Solnograški blagovestniki so prižgali luč krščanstva posebno na Koroškem in Spodnjem Štajerskem, oglejski misijonarji so delovali v južni Sloveniji, sončni Goriški, Ciril in Metod pa sta prinesla evangelij Vzhodnim Štajercem, v lepe Slovenske gorice. Zasejali so seme v neumrjoče duše in vzklil je bogat sad. Posebno blagoslovljeno in zgodovinskega pomena je bilo delo solunskih bratov sv. Cirila in Metoda. Pod nemškimi misijonarji se je le počasi širilo krščanstvo. Saj ni čudno! Nemški misijonarji se niso hoteli potruditi, da bi se priučili jeziku naroda, med katerim so delovali. Zato niso razumeli ljudi, ki so jih pridobivali za krščanstvo, dn Slovenci niso razumeli njih, ki so jih učili spoznavati pravega Boga. Poleg, tega pa so ponosni in svobodoljubni sinovi Slave le, predobro čutili, da se širi poleg krščanstva še nek drug vpliv — nemštvo, ki je zasledovalo politične cilje: podrediti Slovence nemškemu gospodstvu. Zato ni čudno, če ni bilo pravega zaupanja do krščanskih misijonarjev — tujcev. Sveta solunska brata Ciril in Metod pa sta oznanjala evangelij v domačem slovanskem jeziku. Cisto drugače so donele večne resnice o Bogu, o milosti, o Odrešeniku in njegovi Materi v jeziku, ki so ga govorili naši predniki. Le povej veselo novico v tujem jeziku in nato v domačem jeziku. Videl boš veliko razliko. Tuja beseda ne bo učinkovala, v domačem jeziku povedana pa bo izvabila solze veselja in srčne radosti. Odprla so se srca ponosnih in svobodnih slovanskih sinov, veselo so prisluhnili evangeliju, ki je oznanjal enakopravnost vseh ljudi, stanov in narodov pred Bogom. Čutili so veličino zgodovinskega trenutka, ko je bila do tedaj nepoznana slovenska beseda uvrščena med jezike, v katerih se časti Bog. Led je bil prebit. Slovanski narod med Savo, Muro, Dravo, ob Soči, vse tja gori do tirolskih ledenikov-se je uvrstil med katoliške narode. Vstopil je v okrilje katoliške Cerkve, ki je postala njegova zaščitnica noter do današnjih dni. V dolgem in mirnem srednjem veku je katoliška Cerkev na znotraj ogrevala slovensko narodno dušo, plemenitila slovenskega kmeta in obrtnika, veselila slovenske družine v vasi. V notranjosti srečne slovenske duše je žarel biser katoličanstva. Iz tega bisera sta žarela svetla žarka v zgodovino slovenstva: odpornost in odločnost. V času turških navalov je mali slovenski narodič stoletja kljuboval milijonskim sovragom. Posamezne slovenske vasi so se morale same braniti nemški graščak pa se je strahopetne* skrival za varnim obzidjem Iz vere, ki sta jo utrdila Ciril in Metod, so naši predniki črpali moči in nepremagljivega duha, da so branili z meči in koso Evropo pred Turkom. Večno bo živ med nami snomin Miklove Zale, ki je simbol (znak) bojev malega, a žilavega naroda za vero i» svobodo. Odločnost in zvestoba sijeta iz slovenskega naroda v času, ko je Primož Trubar hotel zapeljat' naše očete v luteranstvo. Ka-toliišk' duh in ljubezen do Marije, ki je od Cirila in Metoda sem Kraljica slovenskega naroda in H je gorela v dušah od Turkov in od nemških graščakov tako mučenega naroda, sta zmagala nad krivo vero in ohranila Slovence kot narod. 1 Apostolska brata Ciril in Metod sta ra-*en prave vere dala Slovencem tudi knjigo. V slovenski jezik sta prevedla Sveto pismo in bogoslužne knjige in sam papež Hadrijan je dal slovenskemu jeziku najčastnejše mesto, ko je dal dovoljenje, da se sme v tem jeziku opravljati bogoslužje. Ciril in Metod sta tako utemeljitelja slovenske književnosti. Južni slovanski narodi, z njimi tudi Slovenc’, smo dobili svojo kulturo, ki je pod /plivorr. Cerkve vedno bolj oblikovala slovenski narod v vseh ozirih. Ali je še kj* narod, ki bi s toliko ljubeznijo goji! književnost, kakor baš slovenski? To je dragocena dediščina sv. Cirila in Metoda. Kc se spominjamo naših blagovestnikov v globoki hvaležnosti za neprecenljivi dar vere in knjige, smo dolžni obuditi v sebi zavest, da je naša sveta dolžnost čuvati bisere. Naj zato ponovne naglasimo, da slovenski jezik ni jezik hlapcev in sužnjev, katerega bi se sramovali ampak da ima slovenski jezik častno mesto med vsemi jeziki, ki jih govore na svetu. Cerkev je bila ona duhovne sila, ki je mali slovenski narodič vzela v svoje varstvo, mu posredovala omiko in «apredek v materinskem jeziku. V tem duhu je delal nesmrtni škof A. M. Slomšek, ki je gorel za pravice slovenskega jezika v šoli, v uradu in v Cerkvi kakor še nihče pred njim. V njegovem duhu so delali slovenski pesniki, pisatelji in narodni buditelji. Vsi so naglašali, da pravilna vzgoja mladega človeka uspeva le, če se upošteva materinščina. Kdor onemogoča vzgojo in pouk z materinem, t. j. v slovenskem jeziku, podira temelje značajnosti. Po-turica, odpadnik, ki je postal po zaslugi raznarodovalne šole, pač ne more biti nikomur v ponos, manjka mu hrbtenice, značaja. Živa narodna zavest hodi roko v roki z versko zavestjo. Preteklost uči: Kdor je postal narodni odpadnik, je bil navadno suh list tudi na drevesu Cerkve. Znova in znova moramo povdarjati pravice, ki nam gredo kot Slovencem. Slovenske šole, slovenska društva, eakopravnost v uradu, možnost slovenskega občevalnega jezika povsod, brez bojazni zapostavljanja in zasmeha. Ce bodo večinski narodi upoštevali vodilo Cerkve in duh Cirila in Metoda, da so vsi ljudje bratje in bratje vsi narodi in da je sv. Duh na binkoštne praznike vse jezike posvetil, potem bo vladalo povsod zadovoljstvo in sloga, ne bo nevoščljivosti in zavisti, plemenita tekma bo vezala vse ljudi, narode in stanove v eno medsebojno občestvo. Ljubimo pa tudi slovensko knjigo! Z velikimi težavami smo dobili prve povojne slovenske knjige. Mnogo slovenskih knjig je nacizem uničil, škoda je nepopravljiva. V Sloveniji so n. pr. nacisti uničili domala vse javne knjižnice, na Koroškem prav tako. Sprejmimo slovensko knjigo kot dragoceno svetinjo, ki nam posreduje omiko in blaži srce. Vzljubi naj jo mladina. Ob slovenski knjigi naj raste ljubezen do materinskega jezika, do narodnega občestva in zdrav narodni ponos, ki ne pozna prilizovanja in hlapčevstva, marveč povsod možato zahteva pravice, ki mu gredo po božjem in naravnem pravu. Ustvarimo povsod znova družinske knjižnice, ki naj bodo zakladnica vsega dobrega in k pravi sreči vodečega. Podprimo povsod prizadevanje za slovensko slovstvo. Duh Cirila in Metoda, ki ga je najbolj umel škof Slomšek, naj vlada med nami. V tem duhu bomo močni, zdravi in odporni na tem viharnem koščku slovenske zemlje. Dočakali bomo lepše dni — saj slovanska apostola molita za slovenski rod. Držimo se gesla, ki ga je dal Slomšek: „Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne in narodne omike!" Po zemeljski obli FRANCIJA Kakor poroča francoska policija, je zasledila zaroto neke fašistične organizacije, ki je hotela izvesti »pohod v Pariz« ter strmoglaviti vlado. Kakor poročajo pariški listi, je nameravala zarota umoriti generala De Gaulleja. Ta umor naj bi predstavili javnosti kot delo komunistov, da se izzove nezadovoljstvo francoskega prebivalstva. Osrednja organizacija zarote je bila v Bre-tagneu .Kot vodje organizacije so zaprli: nekega grofa de Vulpiana, čigar posestvo je bil baje glavni stan zarotnikov, orožniškega nadzornika generala Guillaudota in nekega Loustoneau-Lacauja, ki je bil že med vojno v zvezi s tajnim fašističnim društvom »Cagouland«. Organizacija je imela tudi ponarejene komunistične letake, katere je hotela uporabiti v opravičilo svojega »protikomunističnega pohoda« v Pariz. Člani zarote izhajajo iz desničarsko usmerjenega uporniškega gibanja med nemško zasedbo, iz vrst monarhistov,, pristašev vichyske vlade ter bivših kolaboracionistov. Organizacija se je imenovala »Črni Marquis«. Londonski »Times« razpravlja v eni izmed zadnjih številk o finančnem položaju Francije, ter pravi med drugi i: »Po celonočnem zasedanju je francoska zbornica sprejela nepričakovane fina e predloge finančnega ministra. Proračun je bil sprejet z večino 61 glasov, kar je zelo malo v primeri z večino 147 glasov, s katerimi je zbornica izglasovala zaupnico vladi pred sedmimi tedni. To kaže, da Daladier in njegovi radikali ne podpirajo več v celoti sedanje okrnjene koalicijske vlade. Glasovanje pomeni vsekakor zmago francoskega finančnega ministra, ki je mnenja, da je treba vse drugo podrediti rešitvi franka. V ta namen je najel od francoske banke nadaljnje posojilo, da bi uravnovesili redni proračun. Pravtako je uporabil že več državnih zlatih rezerv; poleg tega pa je Francija dobila od mednarodne banke posojilo v znesku 250 milijonov dolarjev. Toda le povečana produkcija in povečanje izvoza more spr&meniti negativno trgovinsko bilanco ter narediti konec delavskim nemirom. Na daljšo dobo pa je seveda blaginja Francije tesno povezana z evropsko, obnovo. Novi davčni sistem zelo obremenjuje družinski proračun povprečnega francoskega delavca. Delavec bo seveda neugodno gledal na vlado, ki mu je naložila nova bremena in komunisti mu bodo prigovarjali, da vlada ne bo mogla obvladati položaja, ker od maja, ko so bili komunisti izključeni iz vlade, ta vlada po mnenju komunistov ni več predstavnica delavskega razreda.« VELIKA BRITANIJA Vlada je sporočila, da je natančna preiskava britanske proizvodnje premoga ugotovila, da je položaj sedaj boljši, kakor pa izgleda. Sedanje številke proizvodnje kažejo, da bo mogoče vkljub nazadovanju proizvodnje v februarju mesecu izkopati 195 milijonov ton premoga. Tudi izostajanje od slmmk® ku\i$a V založbi »Koroške kronike« je zopet izšla nova slovenska knjiga. To pot se je založništvo odločilo za izdajo mladinske knjige, kar je treba še posebej povdariti, saj je ravno mladina najbolj potrebna dobrega slovenskega čtiva. V knjigi, ki je izšla pod naslovom »Mladinska knjižnica L«, sta združeni dve povesti. Prva »V kraljestvu lutk« je ponatis mladinske pravljice, ki je bila objavljena že lansko leto v »Koroški kroniki« in so jo vsi z zanimanjem čitali, druga pa je še neobjavljeno in bogato ilustrirano delo Mirka Kunčiča »Cmokec Poskokec«. Jezik obeh del je izredno lep in preprost, zato je knjiga kot nalašč pripravna tudi za šolski pouk. Vzporedno s to knjigo je izdala založba .»Koroške kronike« tudi prvi del »Slovenske slovnice«, v kateri so na kolikor mogoče preprost način podana pravila književne slovenščine. »Slovnica« ni primerna samo za šolski pouk, temveč bo zelo dobrodošla tudi vsem tistim, ki se žele izobraziti v pravilni slovenščini. V kratkem bosta sledila prvemu delu »Slovnice« še drugi in tretji del, tako da bodo do jeseni dani vsi pogoji za lažje in boljše učenje slovenščine na koroških šolah. Z izdajo teh knjig bodo odpadli izgovori 0 pomanjkanju primernega berila za slovensko mladino in šole. Zdaj je vrsta na mladini, da se svojega čtiva oprime in pridno bere. Predvsem pa je seveda skrb staršev, da otrokom knjige preskrbijo, saj Šo tako poceni kot nobena nemška knjiga, ftt fena enak ali še manjši obseg, a večkrat Isati mm yredno ia plehka vsehjpa. dela je v zadnjih mesecih nazadovalo in je znašalo v juniju mesecu komaj 6 %. Britanski minister Morrison, ki je odgovoren za gospodarski načrt, je izjavil, da pripravlja vlada štiri- ali petletko za gospodarsko obnovo. Nekatera pripravljalna dela so že končana. Izide bodo predložili novemu načrtnemu odboru, katerega člane bodo prihodnji teden imenovali. Morrison je govoril nato o najnujnejših vprašanjih in rekel, da Velika Britanija ni edina država, ki mora omejiti svoj uvoz. Tudi druge države trpijo zaradi pomanjkanja dolarjev, reducirajo svoj uvoz in to pomeni zmanjšanje povpraševanja po britanskih izdelkih. Dokler bo trajal ta položaj, svet nazaduje. Morrison meni, da ni nobenega povoda za paniko. Gospodarski položaj Velike Britanije je zdrav in če mu bo dal mednarodni položaj možnost, bo Velika Britanija premagala težave, toda Velika Britanija mora ia tega razloga povečati svojo proizvodnjo. Proizvodnja premoga je pri tem najvažnejša. Zaloge premoga bodo pravočasno naredili za prihodnjo zimo. Dnevna proizvodnja vsakega dnevnega delavca je ravno tako visoka, kakor je bila pred vojno in višja kakor v preteklem letu. KITAJSKA Govornik kitajske vlade je izjavil, da bo postala kitajska državljanska vojna mednarodna vojna, ker se borijo na strani kitajskih komunistov, katerih število stalno narašča in se njihova vojaška uprava in oborožitev stalno izboljšuje, tudi komunisti iz Koreje, katere podpirajo bivši japonski vojni ujetniki. Poluradna poročila iz Mukdena pravijo, da je ozemlje Szepinkaja očiščeno komunistov. Samo zapadno od železniške proge je še 20.000 mož komunistične vojske, kateri verjetno krijejo umik glavnine. NEMČIJA Nemški gospodarski svet za ameriško in britansko cono naj bi po mnenju pristojnih činiteljev imel izključno pravico, izdajatf zakone, dočim bo upravna vprašanja reševal dodatni upravni odbor. Za gospodarski svet bodo odposlanci predvidoma razdeljeni po posameznih pokrajinah sledeče: iz Bavarske 12, iz Hesenske 5, iz Wirten-berga-Badena 5, iz Severnorenske Westfal-ske 16, iz Schleswig-Holsteina 4 ,iz Nižje Saške 9, iz Hamburga 2 in iz Bremena 1. Od zastopnikov jih je 21 članov krščansko demokratske zveze, 20 članov socialno demokratske stranke, 5 članov svobodne demokratske stranke, 3 člani komunistične stranke, 2 člana stranke novega centruma, dva člana nižje saške stranke in en član gospodarske obnovitvene zveze Bavarske. Po poročilih britanskega radia je sklenila britanska vlada v Nemčiji ukiniti večji del še obstoječih Kruppovih tvornic v središču Essena. Britanski uradniki so sporočili delavcem Kruppovih tvornic, da bodo razstrelili devetnajst tvorničnih podjetij na ozemlju, ki obsega pol milijona kvadratnih metrov. Razstrelitev bodo izvršili izvedenci, ki so razstrelili podjetja za vojne svrhe V britanskem pasu Nemčije. Nek uradnik severnonemškega premogovnega urada je preklical poročilo, ki pravi, da bo prešla uprava rudnikov premoga v Porurju s 1. avgustom v nemške roke. Uradnik je izrecno povdaril, da to zadevo sedaj proučujejo britanski in ameriški upravni uradi in da niso o tem še ničesar odločili. JUGOSLAVIJA Brigadni general MacLean, konservativni član britanskega parlamenta in bivši šef britanske vojaške misije pri jugoslovanski osvobodilni armadi med vojno, se mudi s svojo ženo na obisku pri maršalu Titu na Bledu. Jugoslovanska vlada je izročila britanski vladi noto, v kateri protestirajo proti temu, da so britanska letala parkrat brez dovoljenja preletela jugoslovansko ozemlje. Letala so priletela v zadnjih dneh baje iz Avstrije. Kakor poroča diplomatski dopisnik londonskega radia, polaga jugoslovanska vlada v svoji noti posebno važnost na dejstvo, da bo morala nedvomno odkloniti vsako odgovornost za vse dogodke ,ki bi v tem slučaju nastali. ROMUNIJA V zvezi s podpisom pogodbe za kulturno sodelovanje med Romunijo in Jugoslavijo se je vršila v Bukarešti velika svečanost, na kateri sta govorila romunski minister za informacije dr. Pinizielle in Vladislav Ribnikar, predsednik narodne skupščine FLRJ. MADŽARSKA Madžarska narodna skupščna je dne 1. julija sprejela zakon za triletko. Preden pa so zakon sprejeli, je prišlo v parlamentu do burnih prizorov. Opozicija je od začetka opozarjala na to, da bodo tukaj v enem samem dnevu odločili o zakonu, ki je največje važnosti, čeprav niso dobili odposlanci besedila tega zakona na vpogled. Poročevalec je poizkusil razjasniti to dejstvo s tem, da tega osnutka o novem zakonu tiskarna pravočasno ni natisnila. Prvi govornik opozicije, Vasary, je izjavil, da pomeni zakon praktično konec pobude in zasebnega premoženja na Madžarskem. Vasary je nadalje kritiziral, češ da hoče vlada dobiti po Parlamentariern poti opolnomočje, ki je izrazito diktatorično. Zastopnik druge stranke Solyok, je povdaril, da pomeni načrtno gospodarstvo, katero predvideva novi zakon, konec osebne svobode in pričetek suženjstva. Komunistični odposlanec Revey je zaklical Sulyoku, češ, da je obdolžil Sovjetsko zvezo, da vlada v njej suženjstvo. Sulyok je nato odgovoril Reveyu, da ga hoče ta s svojo obrekljivo trditvijo denuncirati pri sovjetski zasedbeni oblasti in da zaradi tega ni več varen svojega življenja. Nato je izjavil Sulyok ,da mora ugotoviti, da v narodni skupščini ni več svobode govora in je zapustil s svojimi somišljeniki sejo. Bivši madžarski ministrski predsednik Nagy ,ki je sedaj v Združenih državah, je tam izjavil ,da ne namerava na ameriških 'tleh sestavljati nikake begunske vlade. * . 63 letni grški zunanji minister Konstantin Tsaldaris se je včeraj z letalom podal v New York, da poroča o Grčiji pred Varnostnim svetom. * V južnošvedskem mestu Malmoe so pričeli s procesom proti dvema vodilnima članoma neke mednarodne tolpe, ki je sodelovala pri skrivnem prevozu vidnih nacistov preko Švedske v Južno Ameriko. * Vlada Združenih držav Amerike je zopet vrnila zasebnim lastnikom premogovnike, katere je zadnjih 13 mesecev ona upravljala. >}: Po poročilih iz Bratislave so bile v 11 vzhodnoslovaških okrajih odrejene izredne policijske mere za uničenje vedno močnejših oporniških skupin, ki tam delujejo. * Ameriški časnikarji, ki sedaj potujejo skozi^ sovjetsko zasedbeno cono v Nemčiji, poročajo, da je bilo dosedaj odpeljanih iz Jene 94 % Zeissovih tovarn; istočasno z njimi je odšlo v Sovjetsko zvezo tudi 300 tam zaposlenih znanstvenikov in strokovnih delavcev. Koroško zadružništvo Na podlagi vladne naredhe od dne 22. majnika 1947 je prišlo zadružno delo v tir. Pri posojilnicah, ki jih je Gestapo iz slovenskih po sili prestavil na nemška tla, so stari odbori knjige in inventar prevzeli ter iste zopet delujejo. Od 21 posojilnic, katere so se s sosednimi spojile, so jih Slovenci prevzeli že osem. Le Djekše še niso prevzele, pa v najkrajšem času pridejo na vrsto. Tukaj je seve več dela z obračunavanjem za Zvezo in vsako posamezno posojilnico, Nemške sosedne posojilnice morajo sestaviti zapisnik za vloge, katere še obstojajo in za posojila, katera še niso poravnana. Posojilnice bodo potem svoje člane povabile, da pridejo v pisarno in da pregledajo, če je vse v redu. Posojilnice s tem prevzamejo svoje člane. Nemška Zveza oz. nemške posojilnice nam potem izplačajo, kar je na podlagi bilance našega premo- žettjgu Potm §9 to Zveja pofriidilfr, razna posestva zopet pripišejo posojilnicam, katerih last so bila, predno je spravil nacizem vse v nered. Ko se bodo vršili občni zbori, naj bi se zadružnega gibanja udeleževali v prvi vrsti sinovi kmetov. Vedno bolj je očito, koliko pomena so za kmeta zadruge, zato je treba, da inteligentni del mladih ljudi sodeluje pri posojilnicah. Bilo bi želeti, da pristopijo k domači posojilnici vsi, ne samo gospodarji, ki potrebujejo posojila. Denar se bo zopet potreboval, morebiti prav kmalu, in kdor ima odvisne gotovine, naj je ne prenaša kakor mačka mlade. Delo v posojilnicah je danes že dosti lažje kakor pred leti, ker imajo vse naše' posojilnice že svoja premoženja. Naj omenimo, da je vlada pokazala še precejšnje zanimanje za to zadevo. Na žalost pa nekateri drugi ljudje še vedno zatrjujejo, da je nova upostavitev zadrug nemogoča ia asv^ijAvaa. (tšeesli KDAJ SO OBRESTI PREVISOKE ALI CELO ODERUŠKE ? Težko je točneje določiti mejo. Zakaj to je odvisno od činiteljev, ki se v gotovih okoliščinah spreminjajo. Upravičena višina obresti je v soodnosu (relaciji) do teh činiteljev. Kakor drugod v gospodarskem dogajanju tako je tudL-na denarno-poso-jilnem trgu v največji'izmeri »vrednost« kapitala odvisna od povpraševanja in ponudbe. Kadar je denarja dovolj, povpraševanja po kreditih pa malo, je obrestna mera sama po sebi nizka. Obratno je pa takrat, ko denarnih sredstev na vseh koncih in krajih primanjkuje. Takrat posojilojemalci sami nudijo višje obresti, samo da pridejo do kapitala. V takih prilikah se pa le prerado do« godi, da lastniki kapitala (bodisi zasebni* ki, ali denarne ustanove ali kake korporacije) priložnost izkoristijo in obresti navijejo do take višine, ki je očividno pretirana in krivična. Iz polpretekle dobe —• iz druge polovice minulega stoletja — nam je znano, kako je tačas cvetelo oderu-š t v o, ki je našega kmeta pritiralo na rob gospodarskega propada. In posledice? Nešteto kmetij in kmetijic je šlo v oni dobi na boben. Do tedaj samostojni kmetje so postajali na ta način odvisni od vaškega mogotca ne samo gospodarsko, marveč tudi politično in nadzorstveno. Vsega tega so bile krive pretirane obresti, ki so postale gospodarsko vprašanje prvega reda zlasti za slovenskega kmeta.; pa ne le to. Oderuške obresti so grozile uničiti slovenskega kmeta — temeljni stan slovenskega naroda ne le na Koroškem, marveč tudi v drugih pokrajinah, kjer prebivajo Slovenci. Vaški magnati in oderuhi so bili v ogromni večini nemškutarji. Ta pojem je posebno pomemben in zanimiv v naši polpretekli dobi! Nemškutar je bil poleg gospodarskega tudi političen pojem v nekdanji monarhiji. Bili so to ljudje, ki so v gospodarskem dogajanju imeli glavno vlogo, a so bili — čeprav po rojstvu morda deloma Slovenci — vdana in uslužna priprega vsenemške miselnosti in eks-panzivnosti (gospođovalnosti). ZA PRAVIČNE OBRESTI! Premislimo, ljudje božji: na oderuških obrestih bi bil v preteklem stoletju slovenski narod skoraj zgubil tla pod nogami. Kajti kot povodenj se je širila po naši zemlji nemškutarska posest. Kmet je bil brez moči in na tleh. Dajatve so ga trdo pritiskale. »Fronke« (davke) je bil primoran plačevati, živeti je tudi treba, a dohodki so bili usodno majhni, za posojeni denar so pa zahtevali strahotne obresti. Tedaj sta med Slovenci vstala dva moža; časovno, dasi ne tudi po pomenu, prvi je M i h a e 1 V o š n j a k, ki je zaklical Slovencem, naj se združijo v gospodarsko skupnost v zadrugah, da se rešijo nemčur-ske gospodovalnosti in odvisnosti. Začel je ustanavljati kreditne zadruge po Schulze-Delitschevem sistemu zlasti po mestih. Toda za kmeta niso bile primerne in na deželo njegovo blagodejno prizadevanje ni kaj prida seglo. V najusodnejšem trenutku je dvignil svoj glas največji slovenski zadružni delavec dr. J*a n e z Evangelist Krek. Kaj nam pomeni ta mož, ne moremo sedaj še dovolj prav oceniti, ker nam je časovno preblizu. Tudi ni naš namen o njem danes pisati. Le to moramo naglasiti, da je ta mož s svojo ognjeno besedo in nesebičnim delom zrušil nemškutarsko oderuštvo, ki je slonelo na pretiranih obrestih na ta način, da je začel snovati kreditne zadruge po Raiffeisenovem sistemu. Načelo je: nizke obresti. S tem je spodmaknil oporo vaškim magnatom in onim denarnim ustanovam, ki so na oderuških obrestih gradile svoj vpliv in pomagale graditi .»most do Jadrana.« če vse te podobne stvari prav premislimo, bomo šele spoznali, kakšen pomen gre obrestim in s tem v zvezi kreditnim zadrugam, ki so napisale v onem usodnem trenutku na svoj prapor med drugimi načeli tudi eno največjih: nizke in kar mogoče pravične obresti. DEŽELNI GLAVAR OBISKAL UČITELJIŠČE V CELOVCU Da bi se prepričal o stanju vzgojnega dela na učiteljišču, se je udeležil deželni glavar g; Ferdinand Wedenig v spremstvu vodje deželnega šolskega sveta, dvornega svetnika g. Heinzel-a, 3. julija tega leta zrelostnega izpita. Posebno se je zanimal g. deželni glavar za uspehe kandidatov v slovenskem jeziku. Prepričal se je o dobrih uspehih in se zahvalil predsedniku, ravnatelju in učiteljskemu zboru ter bodril vse navzoče. Deželni šolski inšpektor dr. Schwendenwein je obljubil v imenu učiteljskega zbora, da bodo storili vse za to, da pride šolstvo m Ksrtokem na prejšnjo vj» »iöQ. OB 150 LETNICI ROJSTVA NAŠEGA NAJVECJEGA MISIJONARJA , Vsi ga poznamo, vsaj po imenu. Izšel je iz malega, svetu tedaj malo znanega naroda, pa ga danes pozna in časti vsa katoliška Amerika. Pozna ga bolje kot mi m se z zaupanjem zateka k njemu, ki je bil mož božjega usmiljenja, ljubezni in pobožnosti. Čudovita dela je opravljal na . zemlji, ker ni iskal sebe, ampak le božjo čast, ker je znal pozabiti nase in živeti, trpeti ter delati za druge. Koliko tihih žrtev, notranjega trpljenja in bolečin je videl le Bog in jih nikdar ne bo opisalo zemeljsko pero. Da, naš Baraga je živel svetniško, zato je naša dolžnost, da ga spoznamo, skušamo posnemati in se pri njem učimo živeti. Vsi narodi slave spomin svojih velikih mož, zato se moramo tudi Slovenci potruditi, da bomo poznali in dostojno slavili enega naših največjih mož, Friderika Barago. Luč sveta je zagledal 29. junija 1797. v graščini Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem. Mati ga je vzorno vzgajala k pokorščini, delu in ljubezni do ubogih. Prvi 'pouk je dobil od domačega učitelja. Pozneje se je poleg materinščine učil še nemščine, francoščine in angleščine, kar mu je pri poznejšem misijonskem delu prišlo zelo prav. Tudi. svoje risarske zmožnosti je lepo razvijal. Komaj 11 let je imel, ko mu je umrla mati, 4 leta kasneje pa še oče. Za osirotele otroke se je očetovsko zavzel dr. Jurij Dolinar, profesor pravnih ved in zgodovine na ljubljanskem semenišču. Pri njem se je Baraga izpopolnil v krepostih, v skrbni vestnosti in vedenju, s katerim se je pozneje v dušnopastirski in misijonski službi tako prikupil. Baragi je oče v oporoki zapustil trebanjsko graščino. Že si je odbral Dolinarjevo Anico za bodočo družico. Bog pa je odločil drugače. Ko je šel dijak Friderik na Dunaj študirat pravne vede, so ga njegovi sošolci seznanili z redemptoristom sv. Klementom Dvoršakom (Hofbauer-jem), ki je tedaj pomagal prenavljati na prižnici in v spovednici mrki brezverni janzenistični in jožefinistični Dunaj v najbolj katoliško mesto v Evropi. Friderik se je prepustil njegovemu duhovnemu vodstvu. Odrekel se je svoji edini zabavi: risanju in slikanju. Šel je dalje; odpovedal se je svoji zaročenki ter se odločil za duhovniški stan. Ko je položil vse pravne izpite, je preudarjal, kam bi vstopil. Že je nameraval stopiti v dunajsko nadškofijo, pa ga je ljubljanski škof Gruber pridržal v Ljubljani. Tako ga je ohranil najprej nam Slovencem, potem pa Indijancem. Od leta 1821. do 1824. se je Baraga pripravljal na ljubljanskem bogoslovju na du-Uovniški stan. 21. septembra 1823. leta je bil v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika. Jeseni leta 1824. je dobil Baraga odlok za kaplanijo v Šmartinu pri Kranju. Sredi mrzlega janzenizma, ki je branil duhovnikom dajati odvezo skesanim grešnikom in jim deliti Kruh življenja, in sredi jožefi-nizma, ki je po dvornih odlokih odločal število sveč na oltarju in kdaj se izpostavi sv. Rešuje Telo, je Baraga oznanjal božjo ljubezen in svobodo božjih otrok. Na pobudo Avguština Sluge, dekana iz Kranja, je spisal v slovenščini molitvenik »Dušna paša«. Knjiga je bila ljudstvu zelo všeč in je dočakala 10 izdaj. Baragovo delovanje v Šmartinu je izzvalo upor janzenistov in jožefinistov. Stanovski tovariši so ga blatili in povsod napadali. Javno pa je završalo, ko so zvedeli, da Baraga širi bratovščino in češče-nje presvetega Srca Jezusovega in neko pobožnost do Matere božje. Škof Wolf je dal zadevo preiskati. Baragova svetost in gorečnost sta se lepo pokazali, vendar je bil kazensko premeščen 22. maja 1828. v Metliko za tretjega kaplana. Z vso vnemo se je tudi v Metliki lotil dela za duše, ki so bile v dekaniji zelo zapuščene. Janzenistični stanovski tovariši so ga tudi tu preganjali. Ostal je tretii kaplan in slabo zapisan pri svojih pred-stoinikih. Uvidel je, da janzenistovsko-jo-žefinskega duha še ne bo konec, Zaslutil je. da ga božia previdnost kliče drugam. Veliko je moli], da bi spoznal voljo božjo. Leta 1829. so ustanovili na Dunaju Le-oooldinsko >užbo v podporo severnoameriškim misijonom. Njena* pravila so objavili skoraj vsi listi. Duhovnikom na so poslali še poseben očrt cincinatske škofije. V pretresljivih stavkih jc opisana zapuščenost Indijancev in tujih priseljencev ter prisrčno vabi duhovnike v misijon. Baraga je knjižico prebral in se takoj odločil. Bila mu je klic božji, ki ga je že težko čakal. Ob koncu oktobra 1828. sc je noslovil od jokajočega ljudstva, sc odtrgal od sestre Amalije, ki ga je vedno bodrila in mu tudi vnaprej pomagala. Ves ubog in osamljen sc je poslovil od domovine. Baraga se je pripeljal v L’arbre crochc (Aber Kroš — Krivo drevo) na severovzhodni obali Mišigenskega jezera. Tu so prebivali Indijanci iz rodu Otava, ki jih je Baraga pozneje opisal v posebni knjižici kot zelo gostoljubne in svobodoljubne, a precej lene in nestalne ljudi. Baraga je tu čakala preprosta cerkvica, poleg nje pa stanovanje za duhovnika in šola. Ljudstvo ga jc kmalu vzljubilo kot očeta. Učil in spovedoval je sprva po tolmaču, obenem pa se pridno učil otavščine ter sestavljal slovnico in slovar. Najbolj sc je zavzel za šolo. Pri tem mu je pomagala starejša učitelji- ca zastonj. Zato je bila Baragi zelo dobrodošla, saj je moral svoj misijon sam vzdrževati. Prišla je prva Baragova zima med Indijanci. Bil je tak mraz, da je zemlja zmrznila poldrug meter. »V sobi imam železno peč, v kateri gori noč in dan brez prestan-ka, vendar moram biti vedno zavit v plašč,« je pisal na Dunaj. Na spomlad se je dvignil na daljša misijonska potovanja po daljni okolici. V avgustu 1832. 1. je nesel v Detroit natisnit s . oj prvi otavski molitvenik. Na Mali šmaren leta 1833. je Baraga zapustil misijon v Krivem drevesu in se odpravil proti jugu ob Veliki reki, ki teče od vzhoda v južni kot Mišigenskega jezera ter ustanovil nov misijon Matere Božje. Tamošnji Otavani so bili še malikovalci. Zelo jih je dušila pijača, ki so jo prodajali beli trgovci. Baraga je šel pogumno na delo. Ker se jc na vse mogoče načine trudil, da bi odpravil pijančevanje, so ga beli trgovci silno blatili pri domačinih. Nekoč so naščuvali pijano drhal, da je napadla njegovo kočo in jo 4 ure tuleč oblegala. Baraga pa je medtem kleče molil in čakal, kdaj bo zaplapolal ogenj nad njegovo glavo. V tisti noči je sklenil, da se ho vzdržal vsake opojne pijače in to obljubo držal do konca življenja. Trud mu je šel vedno bolj v klasje. Tedaj je nenadoma dobil od škofa poziv, naj se umakne. Država je namreč hotela razširiti svoje meje bolj proti severu. Tu pa ji je bil Baraga s svojim kulturnim in verskim delom med Indijanci silno na poti. škof se je vdal pritisku države in Baraga je moral oditi. Brez ugovora se je vdal ukazu predstojnikov. Prezimil je v Sent Kleru in hrepeneče čakal na odhod h Gornjemu jezeru. Po binkoštih leta 1835. se je odpeljal preko Huronskega jezera v Gornje jezero in izstopil na južni obali na otoku La Point. Le tri dolarje je imel v žepu, ko je dospel na svojo tretjo misijonsko postajo. Tu so bivali Indijanci iz rodu Očipve. La-poinčani so bili zelo veseli prihoda črne suknje. (Tako so rekli katoliškemu duhovniku). Takoj je začel graditi cerkev. V zimi 1835/36 je napisal pet knjig. Za Slovence »Premišljevanje štirih reči«, v nemščini: »Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev«, za Očipvej-ce pa molitvenik »Življenje Gospoda Jezusa Kristusa«. Da bi si nabral podpor, se je po zgledu drugih misijonarjev odpravil 1836. leta proti Evropi, šel je skozi Pariz, Rim, in prišel 6. aprila tudi v Ljubljano. Ljudje so ga povsod navdušeno sprejeli. Toda le nekaj tednov se je mudil v domovini. Niti sestra Amalija ga ni mogla delj zadržati. Ko je nabral precej prispevkov, se je vrnil preko Dunaja, Francije in morja v Ame- riko. Po vrnitvi iz Evrope ga je škof Rese imenoval za generalnega vikarja vsega indijanskega ozemlja. Na jesen 1. 1843. je prišel na nov misijon Lans ob Gornjem jezeru. Z znanjem oči-pvejščine in svojo prijaznostjo je takoj pridobil večino Indijancev. Na bližnjem polotoku je odkril bakrene rudnike in vedno več belih se je priseljevalo v ta kraj. Baraga jc vedel, da bodo beli Indijance izrabljali, zato je okrog nove cerkve postavil indijansko vasico. V začetku je štela le 22 hišic. Tudi stanovanjsko opremo jim jc priskrbel. Od države je kupil vsaki družini 12 ha zemlje. Tako je Indijance rešil pred uničenjem. V Lansu je izdal za Indijance troje knjig, Slovencem pa zadnjo: »Nebeške rože«. Vsake tri ali štiri mesece se je za delj časa odpravil v rudniško ozemlje. Z naporom je stopal preko visokih gričev in dolin, ki so bile na spomlad poplavljene. Leta 1852. se je sešel v Baltimoru cerkveni zbor za vso Severno Ameriko. Tu so Barago predlagali za apostolskega vikarja. Boljšega in bolj zaslužnega kandidata za to mesto škofije niso imeli. Sv. oče Pij IX. ga je imenoval za apostolskega vikarja. Na Vse svete je bil posvečen za škofa v tedanji cincinatski stolnici. Prvo škofovsko mašo in birmo je imel v cincinatski škofiji. Njegov vikarijat je štel samo 10 tisoč vernikov: polovico Indijancev, polovico priseljencev. Poleg svojega vikarijata je opravljal še indijanske predele drugih škofij. Za svoj vikarijat je Baraga potreboval vsaj deset duhovnikov in veliko gmotnih sredstev. Zato se je takoj po posvečenju podal v Evropo. Na Irskem in v Franciji je dobil nekaj duhovnikov in bogoslovcev. Zagotovil si je tudi precej gmotne podpore. V Rimu se je šel poklonit papežu in mu nesel po en izvod očipvejske slovnice in slovarja. Po povratku iz Rima se je ustavil za dvanajst dni tudi v domovini, potem pa jo je za vedno zapustil. Na Dunaju je ostal 3 tedne in pri poroki cesarja Franca Jožefa zastopal ameriško duhovščino. Po vrnitvi se je nastanil v Sault Ste. Marie. Lesena cerkvica je bila njegova prva stolnica in sobica v tuji hiši njegova škofovska palača. Tu je začel urejati svoj vikarijat. Nastavil je novodošle duhovnike in neprestano obiskoval svoj vikarijat. Ko je v Lansu stal pred svojimi Rdečekožci v škofovskem ornatu, je v ganotju zajokal in tudi oni so bili zelo ganjeni, kajti še noben škof jim ni govoril v materinščini. Nek duhovnik je pisal ob njegovi smrti: »Kolikokrat je bil po tri ali štiri dni brez jedi, spal na snegu, brodil do vratu globoke reke, nato pa moral dalje, ko je od obleke kar teklo. Hodil je od koče do koče in obiskoval Indijance, ki so bili še pogani. Vrnil se je na kratek odmor in po mašno vino. Kadar je šlo za rešenje duš, ni meril daljave. Več noči je spal na snegu, preden je prišel do njih. Zbral jih je skupaj, jim oznanjal blagovest, krstil poglavarja in ves njegov rod in se ves vesel vrnil domov, da je satanu zopet ugrabil plen. Polagoma je začel bolehati na naduhi, ki mu je pridigovanje in hojo vedno bolj težila. Zaradi prevelikih naporov so se Baragu že pred leti začele tresti roke. Tudi (Nadaljevanje na 5. strani.) 7z HÜSttyCt' stfä/sb/ü’ 15. Leta 1818. je pričel izhajati tudi »Slovenski cerkveni časopis«, ki se je po enoletnem obstoju prekrstil v »Zgodnjo Danico« (do 1902). Bil je zelo dober verski list, ki je skrbel za versko poglobitev Slovencev. -V. Omeniti moramo še prvi slovenski družinski list »Pravi Slovenec«, ki ga je izdal Malavašič, pa se zaradi pomanjkanja sotrudnikov in odjemalcev ni mogel ukoreniniti. •3f Razen v Ljubljani so v tem času izhajali slovenski listi še v drugih krajih Slovenije. V Celju je leta 1850. pričel izhajati prvi slovenski leposlovni list » S 1 o v e n-s k a Č b e 1 a «, ki ga je urejeval Josip Drobnič. Od leta 1848. pa do 1849. so izhajale v istem kraju »Celjske Slovenske Novine«, v Trstu pa leta 1849. »Sla v-janski Rodoljub« in 1850. leta »Jadranski S 1 a v j a n «. * Ker je celjska »Slovenska čbela« že po tromesečnem izhajanju prenehala, jo je še istega leta obnovil v Celovcu Anton Janežič. »Slovenska B č e 1 a « je izhajala v Celovcu od leta 1850. do 1853. Janežič je pritegnil k sodelovanju vse tedanje pesnike in pisatelje. V listu je bilo tako vedno dovolj pesmi, slabše pa je bilo s povestmi. Največ je bilo prevodov in narodnih pripovedk. »Bčela« je gojila tudi znanstvo. Naročniki so pričeli počasi padati in ker je prevzel Janežič uredništvo drugega lista, je morala »Bčela« po treh letih prenehati z izhajanjem. ■A* Dogodki leta 1848. so zelo močno vplivali na L o v r a Tomana (1827—1879). Bil je odvetnik, deželni in državni poslanec. V svojih pesmih opeva svobodo, domovino in Boga. Zunanja oblika njegovih r^mi je močno pod vplivom Koseskega, večkrat tudi vsebina. Eden izmed številnih koroških Slovencev, ki so s svojim delom dokazali, da je rodila koroška zemlja največje Slovence, je Anton Janežič, eden izredno dobrih slovničarjev in književnih organizatorjev. Anton Janežič je bil rojen leta 1828. v Lesah pri Št. Jakobu v Rožu, umrl je leta 1869. v Celovcu. Bil je iz premožne kmečke družine, ki je dala Slovencem več izobraženih mož. Ko so v Celovcu ustanavljali realko, se je pričel pripravljati za učitelja slovenščine in nemščine. Študiral je na dunajskem vseučilišču, kjer je bil njegov profesor Miklošič. Po končanem študiju je poučeval na celovški realki, pa tudi na gimnaziji. Zaradi preobilice dela in ne najboljšega zdravja je pričel bolehati. Lotila se ga je jetika in moral je na dopust, s katerega se ni več vrnil. Že zgodaj se je vzbudila v Janežiču narodna zavest. Ljubezen do slovenskega jezika in knjige mu je privzgojila že mati, ki je rada brala slovenske knjige. Nekoliko se je s slovenščino seznanil tudi v šentjakobski ljudski šoli. Razen tega je v narodnostnem oziru nanj dobro vplival njegov rojak profesor Ahacelj, ter Jarnikov učenec in prijatelj, Matija Majar, ki je prišel leta 1843. v Celovec za stolnega kaplana. Tako je bil Janežič notranje dobro pripravljen, ko mu je bila poverjena naloga slovenskega učitelja na gimnaziji. Za pouk pa je bilo treba učnih knjig, ki jih tedaj še ni bilo. Janežič se je tega dela z vso vnemo lotil. Leta 1849. je izdal knjigo »Kurzer leichtfasslicher Unterricht in der slovenischer Sprache«. Takoj nato se je lotil sestavljanja slovensko-nemškega slovarja, ki se mu je dobro posrečil; posebno je sijajna njegova druga izdaja. Tem učnim pripomočkom je dodal še »Slovensko berilo« za Nemce. Nato sc je lotil sestavljanja učnih knjig za slovenske dijake. Izdal je najprej »Cvetje slovenskega naroda«, »Slovenske narodne pesmi, prislovice in zastavice« Ker nismo imeli dobre in ori-pravne slovenske slovnice, se je tega dela lotil Janežič. Knjiga je izšla leta 1854. z naslovom »Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence«. Knjiga stoji na višku tedanie znanosti. Osnovana je po vzorcu šr>n-1-Oi 'slovnic. Rol-—>-> sta mu pred i—D-o imevlrclnla Miklošič in Metelko. S to knjigo je Janežič ugladil pot enotnemu slovenskemu jeziku. Slovnica je doživela deset izdaj in so jo skozi 62 let uporabljali v šolah. Dodatek k slovnici, ki je izšel tudi v samostojnem zvezku (Pregled slov. slovstva z malim cirilskim in glagolskim berilom), je naša prva šolska knjiga o slovenski književni zgodovini in obenem naša prva staroslovenska čitanka. Janežič je napisal še več drugih šolskih knjig. Za nižje razrede je napisal »Cvetnik«, »Cvet slovenske poezije« (za V. in VI. razred) in »Cvetnik slovenske slovesnosti« (za višjo gimnazijo in realko). Z njimi je položil temelje za pouk slovenskega jezika v srednjih šolah. Še važnejše je njegovo izdajanje in urejanje leposlovnih listov. Ko je konec marca 1850 po četrtletnem životarjenju preminil prvi slovenski leposlovni list, Drobničev tednik »Slovenska Čbela«, in je hkrati prenehala izhajati tudi ljubljanska »Slovenija«, je nenadoma osnoval drug list z naslovom »Slovenska Bčela«. Okrog nje je zbral najboljše tedanje pesnike, pisatelje in znanstvenike. Janežiču je šlo predvsem za obnovitev slovenske pripovedne književnosti, ki je do tedaj še nismo imeli. Ker je bila podpora od strani naročnikov premajhna, je moral list kmalu ustaviti. Leta 1857. se je ponovno oglasil mogočen klic po leposlovnem listu. Janežič je pričel izdajati »Slovenski Glasnik« (1858 — 1868). Ta list je za razvoj našega slovstva izrednega pomena. Pri njem so sodelovali: Levstik, Jenko, Cegnar, Valjavec, Stritar, Gregorčič, Erjavec, Zarnik, Jurčič in drugi. Poleg leposlovja in znanstva je prinašal »Slovenski Glasnik« tudi kritiko, kar je bilo v tedanjih časih najnevarnejše drio Kritika ga je leta. 1868. tudi pogubila. Da bi mogel priobčevati tudi obširnejše spise, je ustanovil še »Cvetje iz domačih in tujih logov«. V tej zbirki, ki obsega 22 'večjih in manjših knjig, je izšel prvi slovenski roman »Deseti brat« (Jurčič). Leta 1851. je predlagal Janežič v »Slovenskem Glasniku« ustanovitev društva, ki bi izdajalo slovenske knjige. Ljubljana in slovenska javnost se za ta predlog nista navdušili. Navdušil pa se je Slomšek ki je hotel to izvršiti že leta 1845., pa mu vlada ni dovolila. O veliki noči 1851. leta je povabil Janežiča in Einspielerja k sebi v št. /»r’-až in ju nagovoril, naj se S cc’-n;Primi rodoljubi zmenita za, ’ ta’^va luUoLVä. (Dalje prihodnjič) poUanti KOZA GOSPODA SEGUINA Gospod Seguin s svojimi kozami nikdar ni imel sreče. Vse je izgubil na enak način: nekega lepega jutra so potrgale vrvi, pobegnile v goro in tam jih je volk raztrgal. Niti gospodarjevo božanje, niti strah pred volkom, nič jih ni zadržalo. Bile so očitno kaj samostojne koze, saj so za vsako ceno hotele na prosti zrak , in svobodo. Dobri gospod Seguin ni prav nič poznal značaja svojih živali in je bil zato ves prepaden. Dejal je: »Končano! Koze se pri meni dolgočasijo, nobene več ne maraim« Vendar kljub temu ni izgubil poguma in čeprav je bil že šest koza izgubil na isti način, je kupil še sedmo. Tokrat je pazljivo izbral prav mlado, da se bo bolje navadila ostati pri njem. Oh, kako ljubka je bila Seguinova kozica! Kako ljubka s svojimi mehkimi očki, bradico, črnimi, lesketajočimi se kopitki, progastimi rogovi in dolgo belo dlako, ki jo je pokrivala kot ogrinjalo. Bila je skoraj tako prikupna kot Esmeraldin kozliček in poleg tega tako poslušna in prijazna; pustila se je molzti, ne da bi se premaknila, ne da bi stopila v kozico. Res je bila nadvse ljubka ... Gospod Seguin je imel za hišo z robidovjem obdan prostor. Tja je pripeljal svojo novo gojenko. Na najlepšem delu travnika jo je privezal za količek, pri tem pa skrbel, da je vrv ostala dovolj dolga in od časa do časa prišel pogledat, če se dobro počuti. Koza je bila videti prav srečna in je tako veselo mulila travo, da je bil gospod Seguin navdušen. »Končno,« si je mislil vrli možak, »ta se vendarle ne bo pri meni dolgočasila!« Seguin se je motil. Koza si je želela proč. Nekega dne je gledala v goro in si govorila: »Kako prijetno bo tam gori! Kaka krasno bi bilo skakati po grmičevju brez te vražje vrvi, ki te davi za vrat! — Osel in govedo naj se paseta po ogradah! — Koze pa potrebujejo prostosti.« Od tega trenutka dalje ji trava v ogradi ni več teknila. Hrepenenje jo je prevzelo. Hujšala je in vedno manj mleka je imela. ■Res se ti je zasmilila, če si jo gledal, ko je z glavo obrnjeno proti gori in razširjenimi nosnicami ves dan vlekla za vrv ter žalostno meketala... Me! Gospod Seguin je koj opazil, da njegovi kozi nekaj ni prav, toda ni vedel, kaj naj bi bilo... Nekega jutra po molži se je koza obrnila in mu v svojem kozjem jeziku govorila: »Poslušajte, gospod Seguin, naveličala sem se pri Vas, pustite me v goro.« »Oh, moj Bog!... Ta tudi!« je vzkliknil Seguin in od presenečenja izpustil la-tvico iz rok; nato se je vsedel v travo k svoji kozi: »Kaj, Belka, zapustiti me hočeš?« In Belka je odgovorila: »Da, gospod Seguin.« »Ali tukaj nimaš dovolj trave?« »Oh, pač, gospod Seguin!« : ..»Sem te morda preveč na kratko privezal? Ti naj vrv podaljšam?« »Ne trudite se, gospod Seguin!« »Česa torej potrebuješ? Kaj želiš?« »V goro si želim, gospod Seguin.« »Toda nesrečnica, ne veš, da je volk v gori...? Če pride, kaj boš storila?« ,»Z rogovi ga bom pobodla, gospod Seguin.« > .»Volk se ne zmeni za tvoje rogove. Požrl mi je koze, ki so imele vse drugačne rogove od tebe... Saj veš, kako je bilo z ubogo staro Renando, ki je lani bila tukaj? — Koza in pol, močna in hudobna kot kak kozel. Vso noč se je borila z volkom ... zjutraj, bogme, jo je volk požrl.« »Joj, joj, uboga Renande! — Toda nič zato, gospod Seguin, pustite me v goro.« »Milostni Gospod!«... je vzkliknil gospod Seguin. »Kaj se godi z mojimi kozami? Tudi to mi bo volk požrl... Nak, ne bo... Kljub, tvoji volji, hudobnica, te rešim! Da mi ne pretrgaš vrvi, te zaprem v hlev in tam ostaneš za vedno.« Po teh besedah je gospod Seguin odpeljal kozo v hlev, temen kot noč in vrata je dvakrat zapahnil. Na okno pa je k nesreči pozabil in brž ko je obrnil hrbet, je kozica pobegnila... Ko je koza belka prišla v goro, je povsod bila sama radost. Stare smreke še nikdar niso videle kaj tako ljubkega. Breze so se sklanjale skoraj do tal in jo božale s končki svojih vej. Zlati cvetovi so se odv''',!i- koder je šla mimo, in dehteli so, čim lepše so mogli. Vsa gora jo je častila. Ali si je mogoče misliti, da bi naša koza ne bila srečna? Nobene vrvi, nobenega ko-liča več... ničesar, kar bi jo oviralo pri skakanju, pasla se je po mili volji... Tukaj je šele prava trava! Do vrh rogov! In kakšna trava! Tečna, mehka, iz tisoč zelišč ... Pač nekaj drugega od one pohojene ograde! Koza belka se je napol pijana valjala v vsem tem, — z nogami v zraku in kotalila se je po jarkih v odpadlem listju ... Hop! In spet se je v skoku postavila na noge. Z glavo naprej je odvihrala med grmovje in bukovo grmičevje. Zdaj je bila na gričku, zdaj na dnu jase, spet zgoraj in spodaj, povsod... človek bi dejal, da je v gori kar deset Seguinovih koza. Belka se pač ni bala ničesar. V enem skoku je preskakovala velike hudournike, ki so jo mimogrede oškropili z vlažno prho in penami. Ko je vse curljalo od nje, se je iztegnila na kaki ploščati skali in se posušila na soncu... Ko jo je prineslo na rob planote, je daleč spodaj v ravnini opazila hišo gospoda Seguina in za njo ogrado. Do solz se je nasmejala. »Kako je majhna!« je dejala. »Le kako sem mogla vzdržati tam notri?« Revica! Ker je stala tako visoko, je mislila, da je najmanj tako velika kot vse drugo na svetu ... V splošnem je bila koza g. Seguina s tern dnem kar zadovoljna. Ko je proti poldnevu tekala na desno in spet na levo, je padla v čredo gamsov, ki so na vse pre-tege mulili divjo trto. Naša mala poskako-valka v beli obleki je vzbudila splošno občudovanje. V trtnem grmičevju so ji odstopili najboljše mesto in vsi ti gospodje so bili zelo dvorljivi... Bilo je celo videti, — to naj ostane med nami — da je mlad gams s črno dlako imel to srečo, da si je pridobil Belkino naklonjenost. Zaljubljena sta se zatekla v gozdno samoto za uro ali dve in če hočeš vedeti, kaj sta si pripovedovala, pojdi vprašat brbljave studenčke, ki nevidni teko med mahovjem. Lepega pomladanskega dne je bilo. Nebo je bilo čisto kot otroško oko. Niti en oblaček ni kazil te krasne modrine, le sonce je s svojimi žarki poljubljalo zemljo, ki je bila pokrita z najlepšim oblačilom. Zrak je bil čist, a gorek. Le nad zemljo je nalahno podrhteval, kakor da bi prenašal soncu hvalnico, ki mu jo poje zemlja. Hrib nad vasjo je bil zelen. Listovci so se odražali od iglovcev s svojo barvo in s tem oznanjali, da so se tudi oni zbudili iz spanja. Vrhovi oddaljenih gora so bili pokriti še s snegom in zrli v dolino kakor sivolasi starčki, ki gledajo na svoje vnuke. Na koncu vasi, pred domačo hišo sta stala mati in sin ter se poslavljala. Mati je pritiskala sina na svoje prsi, ga poljubljala, iz oči pa so ji vrele solze. Tretji sin ji odhaja v tujino. Dva ji je že vzela in sedaj gre še ta. V hiši pa ji leži mož, kateremu so šteti dnevi. Sama bo ostala z njim.. »Z Bogom, mama, in zdravi ostanite!« se iztrga iz sina in že odhaja. V grlu ga stiska, da bi tulil, a noče pokazati, kako mu je hudo, že zaradi matere ne. S hitrimi koraki odhaja. Ozre se nazaj. Glej, mati stoji še tam in mu maha s trudno roko v slovo. Tudi on ji pomaha, potem pa koraka dalje, proti hribu. Šele na hribu, tik nad vasjo se ustavi. »Kar tako se pa vseeno ne morem ločiti od rodne vasi,« si misli in že išče kraje, ki so mu najbolj pri srcu. Najprej je hišica, v kateri je preživel svoja najlepša leta. »O, kako si lepa... Bela si kakor nevesta v svatovskem oblačilu, obdana s cvetočim drevjem.« Pogled ne more ostati na enem mestu. Naprej! Čez nekaj ur mora biti že čez mejo. Gleda, a se ne more načuditi tej lepoti. Kakor da bi prvikrat videl vse skupaj, a je že neštetokrat stal, morda ravno na tem mestu, pa takrat ni videl te lepote, in ni mislil na slovo. Sedaj je vse drugače. Sredi vasi se dviga visoko cerkveni zvonik, okrog njega pa bele hišice kakor pi-ščeta okrog koklje. Iz vsega se pa odraža drevje, posuto s prvimi cvetovi. Zdelo se mu je, kakor da bi Bog ravno na ta kraj razlil največ čudovite lepote. Za vasico se je vil potok, v katerem so se kopali sončni žarki. In tam na desno, kaj pa je tam ? Tam je nekaj, kar ga bo za vedno ali vsaj za nekaj časa ločilo od doma in domačega kraja. To je meja, ki jo je kruta roka zarisala ravno v tej dolini... »Proč še zaenkrat meja, sedaj sem še doma! Pusti me, da se vsaj še enkrat na- Nenadoma je veter postal hladnejši. Gora je dobila vijoličasto barvo. Prišel je večer ... »že?« je kozica vzkliknila in se hudo presenečena ustavila. Spodaj so se polja namakala v megli. Seguinova ograda je izginila v megli, od hišice se je videla le streha in nekaj dima. Poslušala je zvončkljanje neke zbirajoče se črede in tako žalost je občutila v duši... Vračajoči se kragulj jo je oplazil s peruti. Vztrepetala je ... potem se je v gori zaslišalo tuljenje: »Hu — u — ho — u!« Pomislila je na volka; in ves dan norica ni bila nanj pomislila... V tem trenutku je precej daleč v dolini zatrobil rog. Dobri gospod Seguin se je zadnjikrat trudil. »Hu — hu,« je tulil volk. »Vrni se, vrni se!« je klical rog. Belka se je hotela vrniti, pa se je spomnila na kol in vrv in ogrado ter mislila, da se zdaj pač ne more več vrniti na to pot in je bolje ostati. Rog ni več trobil... Koza je zaslišala za seboj šumenje listja. Obrnila se je in zagledala v senci dvoje kratkih ušes, prav pokončnih in dvoje svetlikajočih se oči... Bil je volk ... Bil je tam; ogromen, nepremičen je sedel na zadnjem delu, gledal malo belo kozo in že vnaprej požiral sline. Volk je dobro vedel, da jo bo pojedel in se mu zato ni mudilo. Le kadar se je obrnila, se je pričel hudobno smejati. »Ha, ha! Kozica gospoda Seguina!« In iztegnil je svoj dolgi, debeli jezik čez spodnjo čeljust. Belka je čutila, da je izgubljena... Ko se je spomnila zgodbe o stari Renandi, ki se je vso noč borila, da jo je potem zjutraj pojedel, si je za trenutek rekla, da bi bilo bolje pustiti se takoj pojesti; pa si je premislila, postavila se je v bran in s sklonjeno glavo in naprej obrnjenimi rogovi, — kot se spodobi za vrlo Seguinovo kozo, ne morda v upanju, da bo volka ubila, — koze ne pobijajo volkov, temveč le zato, da bo videla, če bo mogla tako dolgo vzdržati, kot je Renande... Tedaj se je pošast približala in mali rogovi so zaplesali. Oh, kako junaška je bila naša kozica. užijem te krasote, saj sam Bog ve, ali jo bom še mogel kdaj občudovati...?« Na polju pod gričem se je trudil kmet s konjem in kravo ter oral njivo, da bi mu zopet rodila in mu dala možnost živeti. »O, ti zemlja, naša dobra mati, koliko ljudi te je že v svojem obupu ali v nesreči preklelo. Koliko grdega se je že zgodilo na tebi, ko je tod tekla fronta in ko se je prelivala kri mladih ljudi, ki so branili pravico in obenem tudi tebe... 1 A ti si in ostaneš dobra za vsakega, ki te ljubi. Ti si mati, ki dobro plačuješ tiste, ki te pridno in z ljubeznijo obdelujejo.« »In jaz te bom zapustil in ti ne bom mogel vračati ljubezni, ki si mi jo izkazovala do sedaj. Odpusti mi! Saj veš, kaj je življenje. Za vsakega človeka je drugačno. Jaz te bom zapustil, a seboj bom vzel ljubezen do tebe, ki ne bo ugasnila nikdar! če Bog da, se bom zopet vrnil in tedaj te ne bom več zapustil nikoli, pa če bom moral zaradi tega umreti!« .»Na levo od vasi leži travnik. Ves je v cvetju. Na sredi travnika je ribnik, ki je obdan z grmovjem, ki se odteka po majhnem jarki! v mejni potok. Tam sem se kot otrok podil, ko smo na jesen pasli govedo. Dal si mi dosti lepega. Na tebi smo kot paglavci kurili in pekli krompir ter laške buče. O, kako so bile slastne! Bile so boli-še, kot mi jih je mati spekla doma v peči. Kolikokrat se je kadilo izpod nosu, ko smo kadili suho listje. Hoteli smo biti gospodje. Vse to je minilo. Z Bogom, travnik in ti ribnik, sedaj vaju gledam od daleč, a upam, da ne zadnjikrat...« »In ti vas, ali si moreš predstavljati, da te zapušča eden od tistih, ki si mu bila veliki svet, ko je v srajčki koračil po tvojih cestah, pozneje v hlačah prebredel vsako tvojo mlako, poznal vsak kotiček zemlje, vedel za vsak grm in drevo. Ali si moreš misliti kaj hujšega! Pa je tako! Zapuščam .te, a ne za vedno. V srcu nosim vero na vrnitev, ki me bo spremljala povsod, še bom hodil po tebi, še bom pel na tvojih cestah, še bom posedal na griču nad vasjo in ti pel hvalnice v svojem srcu ...« Zopet se ga loteva nemir. Ura v vaškem zvoniku je odbila pravkar šesto. Človek, čas je, da greš, mu pravi. A ne more in ne more se ločiti. Težka je ločitev, a volja nadvlada v njem. Naprej po usojeni poti. Sam si si naprtil ta križ, sedaj ga nosi in ne omaguj že v začetku. In glej ga, mladca! Dvigne se, še enkrat pomaha v slovo in že izginja v daljavi. Pol svojega življenja, svojega naj- đ) eme v Domov, domov pod rodni krov hitijo moje srčne želje, _ le tam užival sem veselje in pil nebeški blagoslov. Domov, kjer s kamenčki igra se moj potoček po samoti, kjer steze pričajo in poti, kako prijetno je doma. Domov me kliče vrt. in gaj, od daleč čujem zvonko petje, vsak grmič mi ponuja cvetje in glasno vabi me nazaj. Domov srce mi hrepeni tja, ker se zgrinja moje polje, tam ptičice so dobre volje in vsaka mi v pozdrav žgoli. Domov, domov na rodna tla, domov čez hribe in prepade: le tam brli še zvezda nade na svodu mojega neba. Domov, domov pod rodni krov hiti mi duša iz tujine v naročje drage domovine po njen poljub in blagoslov. Limbarski Ne lažem: več kot desetkrat je prisilila volka, da se je umaknil zajemat sapo. V teh kratkih presledkih je sladkosnednica še v naglici utrgala šop svoje ljube travice in se nato s polnimi usti vrgla v boj... To je trajalo vso noč- Koza gospoda Seguina je od časa do časa pogledala na zvezde, ki so plesale na jasnem nebu in si dejala: »Oh, da bi vsaj do zore vzdržala!« Zvezde so ugašale druga za drugo. Belka je podvojila svoje udarce z rogovi, volk z zobmi... Na obzorju se je prikazala bleda svetloba ... Hripavo petelinje petje se je dvignilo z neke kmetije. »Vendar!« je vzkliknila uboga žival, ki je čakala samo dneva, da bo umrla. Iztegnila se je po tleh v svojem lepem belem kožuščku, ki je bil ves okrvavljen... Tedaj se je volk vrgel na malo kozo in jo požrl. Alphonse Daudet. lepšega življenja pušča, doma, a vseeno, volja je močnejša, in ta ga žene. Sonce se je začelo skrivati za gore in je poljubljalo zemljo z zadnjimi žarečimi žarki. Veter je zavel od vasi in prinašal s sabo zadnje glasove Ave Marije iz vaškega zvonika. Od nekje se je slišala že pesem veselih mladcev, a takrat o našem mladeniču že ni bilo več nobenega sledu. Izginil je čez mejo, da si uredi novo življenje, ker tako je zahtevalo od njega — njegovo življenje ... —k—v— FRIDERIK BARAGA (Nadaljevanje s 3. strani) srce mu je pešalo. Pridružilo se je poapnenje žil, kar rado povzroči kap. Prvikrat ga je kap lahno zadela 26. 10. 1865., ko je ravno prišel k svojemu najboljšemu prijatelju duhovniku Jaherju. Usodni udarec pa ga je čakal na cerkvenem zboru v Baltimoru. Baragi je bila ta pot zelo težavna, vendar je šel. Uvodne seje se je še udeležil, drugo jutro pa so ga našli ob vznožju stopnic v nadškofijski palači nezavestnega. Zadela ga je kap. Takoj so ga odpeljali v bolnišnico. Zdelo se je že, da bo umrl, a Bog je hotel, da še več kot eno leto s svojim trpljenjem kliče božjega blagoslova na misijonsko delo njegovih tovarišev. Doma si je nekoliko opomogel in zopet začel delati. Sledila je popolna telesna onemoglost, niti pri sv. maši ni mogel več biti. Ni mogel več jesti, le s težavo se je podpisoval na pisma, ki jih je narekoval. Sedel je v naslonjalu, molil in premišljeval. Od novega leta 1868. ni skoro nič več spal. V noči pred sv. Tremi kralji je še enkrat prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja pa je mirno umrl____ Vsa ogromna pokrajina okrog velikih jezer je spoznala, da je umrl njihov največji mož. Tudi nekatoliški listi so pisali lepe posmrtnice. V silnem mrazu so ga zadnjega januarja pokopali. V Marquettu je tisti dan delo v vseh obratih počivalo. V Ameriki se Baragovo ime vsak dan piše in izgovarja na več krajih neštetokrat. Po njem se imenuje celo okrožje, čigar središče je Baragov Laos. Baragovo ime nosi mesto v kotu Kewenarskega zaliva. Leta 1S03. je ena najlepših rnarqettskih cest dobila naslov .»Baraga Avenue«. Ob marqettski stolnici stoli »Baragova šola«. Tud’ eden od llra(jr n-"! Pt*- o ’ Slovenci se je dosti premalo zavedamo Baragove veličine, njegovih zaslug za narod in vero! Spoznavajmo tega našega slavnega moža! SLOVO OD DOMA NOVE HIŠICE Ko gremo skozi mesto, vseeno ali skozi Celovec ali skozi Dunaj, vidimo danes, torej dve leti po končani vojni, še toliko razvalin, da se žalostni sprašujemo: Za božjo voljo, zakaj se ne gradi nikjer, ali Äi gospodarja, ki bi pripravil, kar je treba? Povprašajmo ljudi, pa nam povedo, da ni cementa, ni opeke, ni apna, in menda je tega gradiva tem manj, čim dalje se čaka. Dolgo ne dobiš nakazila, in ko ga imaš, ni cementa nikjer. Vse tiči,. ker ni premoga za tovarne, ki bi morale izdelovati to gradivo, in strokovnjaki sodijo, da bo trajalo še tri leta, predno bo možno dobiti potrebni gradbeni material. Zato se išče zdaj drugo, morebiti novo stavbeno gradivo. Cement in apno uporabljamo samo tam, kjer hočemo zidati izredno trdno. Kot gradivo za zgradbo novih hišic, pa se naj uporablja kamen, ilovica, pesek in les. Vsega tega je v Avstriji dovolj na razpolago. Znano je, da se dosti lesovine uničuje pri porabi hlodov za zgradbo hiše (Blockhaus). Boljše bi bile stene iz desk, pa jih ne morejo izdelovati, ker ni žebljev. Tudi nevarnost požara bi bila pri takšni hišici prevelika. Izborno gradivo so nove lesene plošče, ki jih izdelavata tvrdki Funder v Št. Vidu ter Leitgeb v Sinčivasi. Če te plošče napojimo s katranom, lahko služijo kot streha. Zelo trpežne so in lahke; ogenj se jih ne prime in žebljev je le malo treba. V kopah skuhano oglje naj bi uporabljali za topilnice železa, v katerih bi se železni drobiž predelal v žeblje in okove za okna in duri. Švedska in Finska sta vozili med vojno z lesnim ogljem, ne pa, kakor pri nas, z lesnim plinom. Ko za okna ni dobiti šip, naj bi se ljudje vsaj deloma posluževali novih šip, ki se imenujejo »isofleks« in so jih izumili Švedi. Ta nova šipa je lesena in prozorna, seve manj prozorna kakor steklo; zelo dobro pa drži toploto. Nemčija si je dobila pravico za izdelovanje teh šip že leta 1942. Avstrija si mora pravico šele kupiti. Isofleks se pritrdi z deščicami, ne s kitom. Veščaki tudi priporočajo, naj se za temelje porabi manj cementa kakor do zdaj s tem, da se vmesi več lomljenega kamna. V Švedski so se posluževali med vojno nekega, pri nas še neznanega E-cementa. Ta E-cement se izdeluje kakor aluminij v električni peči, ne da bi bilo treba kaj premoga. Električne sile pa je pri nas dosti, ko jo dobivamo iz toka naših rek. S takšnim cementom so delali med vojno na Švedskem povsod, izvzemši vodne zgradbe, ker se ta zmes pod vodo ne utrdi dobro. Za zgradbo cest in za druge gradbe se priporoča »Lehmbeton«, zmes ilovice in peska, kateri se pridene sulfitnega luga, to je tekočina, ki se odtaka pri izdelovanju celuloze. Ko je ta zmes primešana, lahko leži 14 dni, predno se porabi, in tako je mogoče, da ta cement napravljajo tam, kjer je pesek, in ga od tam razvažajo. Ko je to »testo« razprostrto po cesti kakor sicer pravi cement, ga je treba še z valjarjem dobro poravnati. Ta plast se v mokroti ne raztopi in pozimi ne razpoka. Takšna cesta se sicer bolj praši kakor betonirane ceste, pa le dosti manj kakor navadna pot, posebno če se še brizga s katranom. To ni samo nadomestilo (»Ersatz«), to je napredek v zgradbi cest. To zmes moremo uporabiti tudi pri zgradbi hiš, če ji pridenemo zdrobljene opeke. Kjer so bombe podrle hiše, je takšne opeke na selišču dosti na razpolago. Takšna gradba nudi te prednosti: 1. porabili smo ruševine podrtih starih stavb, 2. prihranimo si veliko stavbenega gradiva, ki bi zahtevalo premoga, 3. pri takšni gradbi ni nič odpadkov, 4. tako je mogoče k stavbi pritegniti male obrtnike, ki sami nimajo strojev. Enoine, nove, male hišice Male hišice v lesenih okvirih, preoblečene z lesenimi ploščami, s stenami iz ilovnatega betona, imenujemo »Steinbaukä-sten«-kamenite omare (mtroška igrača »Anker Steinbaukasten« je škatljica s koščki, iz katerih otroci sestavijo kot igračo domek). Nova hišica meri 35 kvadratnih metrov, šest jih je dolga, široka za spoznanje manj. Za vso hišico potrebujemo samo pet včst raznih hlodov, ki jih žage že izdelujejo. To lesovino pripeljemo na stavbišče, vso točno odrezano in tam sestavimo, ne da bi potrebovali še tesarja. Duri in okna so vsa enotna, ali solidna, da jih lahko obesi v durnik vsak delavec. Temelj (fundament), se za hišico naredi iz pilotov, ki jih zasujemo z lomljenim kamenjem in zalijemo še z E-cementom. Gradbeni kosi v obsegu 5 krat 50 krat 100 cm obstojajo za 50% iz ilovnatega cementa in žagovine. Vlivajo jih na stavbišču v nalašč zato pri- pravljenih omarah (profilih). Ti kosi se dajo z žago rezati. Hišna stena je debela samo 20 cm in se v treh tednih posuši in utrdi. V naših krajih potem še priporočajo, dati hiši od zunaj apnen omet. Dimnik in ognjišče sta lahko iz cele opeke, ki jo najdemo v ruševini podrte hiše. Za odvajanje vode zadostujejo eternit cevi. 14 takih hišic tvori svojo skupino, ki ima svojo pralnico, katere se vsak dan po vrsti poslužuje ena družina. Hišica zadostuje za četvero ljudi. Pozimi je lepo topla, ker je poskrbljeno, da se gorkota nikjer ne iz- Neposredna bodočnost človeškega rodu leži v izkoriščanju vode. Pogled na velikanske snežne zamete v zadnjih letih straši črnogleda; optimist se veseli tega, kajti vsaka sprememba zanj je prijetna, pa četudi skriva v sebi smrtno nevarnost. Vode je več na svetu, kakor si moremo predstavljati. Samo morske vode je na naši zemeljski krogli okrog 500 milijonov kubičnih kilometrov. Razen tega visijo nad nami še nadaljni milijoni ton vode v obliki vodnih hlapov in oblakov. Celo tako-zvana »suha zemlja« je vlažna do 10 km globoko. Če bi to vodo izpeljali na zemeljsko površino, bi ta pokrila vso zemljo do 300 metrov visoko. Tudi naše telo sestoji iz sedmih osmink vode. Voda je celo v papirju, na katerem pišemo in na katerem so tiskani naši časopisi, voda je v našem pohištvu, a perilo lahko Sušimo kolikor hočemo, nikdar ne bomo iz njega spravili zadnje sledi vode. Znanost in Sveto pismo sta si edina v tem, da je z nastajanjem zemlje kot svetovnega telesa nastala tudi voda, le potek opisujeta različno. Znanstveniki trdijo, da so se v velikanski vročini, v kateri je zemlja takrat bila, združili atomi kisika in vodika v soparo. Ko se je zemlja ohlajala, se je ohlajala tudi ta sopara ter se zgostila v vodo. Isti delci vode, ki sedaj kot led razganjajo vodovodne cevi, so obstojali že od začetka sveta. Bili so v prvem oblaku sopare in v prvem oceanu. V svoji več milijonov stari zgodovini so morda bili na mejah atmosfere kakor tudi na dnu morja. Morda so gasili žejo Dinozavrov, morda so pomagali Rimljanom pripraviti kopel. Ničesar na svetu nima tako pestre usode kakor voda v svojih različnih oblikah. Sneg, ki je prošlo zimo tvoril po naših cestah celo hribovje, je morebiti povzročil oblak iz ledenih pokrajin. Ko sneg sklopni, se lahko zgodi, da mnogo teh vodnih delcev, ki pronicajo v zemljo, po dvajsetih ali petdesetih letih zopet pride na površje v obliki studenca. Drugi delci so morda prispeli do morja in imajo lahko najrazličnejšo usodo: morda so se pogreznili na dno morja; morda so izhlapeli, se dvignili kot vodni hlapi v zrak in v obliki tropičnega dežja zopet padli na zemljo in se prihodnjo spomlad zopet pojavili v banani. Kemična formula H„0 ne podaja popolnoma točno sestave vode. Zanimivo je dejstvo, da se voda v naravi nikdar ne pokaže v popolnoma Čistem stanju in da tu- Potenje pospešujejo čaji: bezga, brinja, hmelja, jagodnjaka, kamilic, kokovienika, mete, rožmarina, špajke. Čaje sestavljamo. Preprečujejo pa: hmeljeva moka, kadulja, oreh, pelin, preslica, rman. Prebavo pospešujejo čaji čebule, česna, jane-ža, kamilic, pelina, preslice, svišča. M o t-n j e odstranjajo čaji hmelja, melise, regrata, rožmarina, olje bazilike, tinktu-r e svišča, vino svišča, čaj sestavimo n. pr. iz rožmarina, poprove mete in svišča. Protin ali gibt nastane vsled usedlin sečne kisline zlasti v udnih sklepih. Vzroki so različni: dednost, preobilna hrana, zlasti preobilica alkoholnih pijač, nikotin itd. Izmed domačih zdravil priporočamo čaje iz rastlin, ki pospešujejo izločanje seča (ženejo na vodo) kot: breze, brinja, češmina, fižolovih lu-ščin, gladeža, koprive, petršilja, kopanje v hrastovi vodi, trenje z brinjevim oljem; čaje sestavimo n. pr. iz fižolovih luščin, breze, koprive in petršilja. Bolnik naj pije 1—2 skodelici čaja zjutraj. gublja. Misli se, da bo takšna hišica stala samo 5000 S. K temu pride še stavbišče, ograja, plot in morebiti še studenec. Hišice, ki so jih 1. 1944. gradili (»Behelfsheim«), so bile manjše in morebiti premajhne. Velik pomislek je pri tem samo ta, da se računa: hišica ho stala deset let. V krajih, kjer ni bilo kamna in je bila opeka predraga, so ljudje stavili že davno hišice iz ilovice, ki niso zdržale samo deset let. Ako stane hišica s pritiklinami 6000 S, pride na leto 500 S stanarine in še davki zraven, torej se nam zdi, da vse to nima še dosti pomena. Mislimo, da je treba urediti stanarino tako, da bodo ljudje, ki imajo kaj denarja, zopet gradili večje hiše, v katerih je bilo bivanje brez dvoma bolj udobno kakor v mali, novi kajbici. di kemik v svojem laboratoriju ne more pripraviti absolutno čiste vode, kajti poleg vodika in kisika je vedno v njej še kakšna druga snov. če bi to delalo skrbi kakšnemu abstinentu, naj se tolaži z onim drugim dejstvom, namreč, da je pravtako nemogoče, da bi spravil: iz alkohola zadnjo kapljico vode, pa naj ga destiliramo, kolikorkrat hočemo. O vodi pravijo, da je brez duha in okusa, V resnici pa ne velja ne eno ne drugo. Čim bolj se približuje stanju popolne čistoče, tem bolj čudnega okusa je in brez barve učinkuje le v majhnih množinah, medtem ko ima drugače nekakšen modrikast blesk. Pravijo, da je voda dober prevodnik elektrike, v resnici pa so le nečistoče, ki so v vodi, tiste, ki prevajajo električen tok. Če bi obstojala kemično popolnoma čista voda, bi učinkovala kot izolator. Če govorimo o vodi v zvezi z vremenom, tedaj se glasi, da je februar najbolj vlažen mesec v letu. To mnenje se ne opira morda na padavine, temveč na dejstvo, da dež, ki pada v februarju ali sneg, ki se taja, tako počasi pronica v zemljo. Povprečna množina padavin na leto bi lahko pokrila vso zemljo približno meter visoko. V San Gabrielu v Kaliforniji je leta 1926 tako močno deževalo, da je voda v minuti dosegla 2.57 cm višine. Če bi odprli dve vodovodni cevi, bi voda komaj hitreje napolnila kopalno kad. Vsako leto se razlije na zemljo 35.000 kubičnih milj vode v obliki dežja, snega, sodre ali toče in vsaka kapljica pomaga voditi to vodo naprej v morje. Na ta način odnaša voda vsakih 13.000 let približno 40 m zemeljske površine. Ker znaša povprečna vzpetina kopne zemlje 800 m nad morjem, ne bo v nadaljnih 34 milijonih let nobene dežele več in naši pozni potomci, si bodo morali postaviti bivališča na čolnih. Mnoge dežele so podvržene razmeroma naglemu propadu. Združene države Severne Amerike so morda na prvem mestu, če izračunamo hitrost, s katero ta dežela stalno izginja, bo leta 7,001.947 po Ki’, zravnana z morsko gladino. Toda znanstveniki se ne razburjajo zaradi tega, temveč opozarjajo na dejstvo, da kakor se kopnina znižuje, tako tečejo tudi reke bolj počasi, zato ne bodo odnašale toliko zemlje kakor danes, tako da imamo na vsak način znatno več kot 34 milijonov let na razpolago. Seč Izločanje seča pospešujejo (ženejo na vodo) čaji breze, fižola, glađeža, mačehe, petršilja, preslice. — Čaj pripravimo n. pr. iz petršilja, breze, fižolovih luščin, trnjolice in korenine koprive. Pij dnevno 1 do 2 skodelici. Revmatizem, m i š i č n i, je akutni ali kronični. Oboji je vnetje mišic. V okolju mišic nastopijo pogoste hipne bolečine, ki ovirajo gibanje. Če zanemarimo akutni revmatizem, more preiti v kroničnega Zdravimo ga s čistili prebavil, potenjem, obkladki, ogrevanjem. Kronični je navadne posledica prvega, pa tudi napačne prehrane. kroničnega vnetja mandlov itd. Zdravih so: sončenje, telovadba, obsevanje, rastlinska hrana. — Sklepni je obolenje sklepov, ki ga povzroči telesna slabost, prehladi, nepravilna prehrana, bivanje v vlažnih in mrzlih stanovanjih, trajna mokrota, okuženje zlasti po angini. Znaki so nerazpoloženje, utrujenost, mrzlica, pot, vnetje sklepov, ki celo otečejo Zdravila so poleg drugih tudi domača kot čaji: češmina, gladeža, glistov-nice, preslice, svišča, čaj moremo n .pr. pripraviti iz bxeze, koprive, fižola, lapuha, ali bezga, lipe, vrbe, preslice. Ude teremö s hrenom, kokovičnikovo tinkturo, oljem materine dušice, uživamo suhe j a^g ode brinja, olje materine dušice na sladkorju« Skorbut krvna bolezen, vnetje dlesni; vzrok: po< manjkanje vitaminov. Zdravnik naj predpiše zdravila! Priporočamo uživati sveže sadje, zelenjavo in se sončiti. Za čaje priporočamo češmin, griževnjak, kaduljo, kislico. Pa tudi janeževo olje na sladkorju in sok pelina, regrata (1—2 veliki žlici 2—3 krat na dan). SbroSuloza je vnetje vratnih žlez. Znak so otekle zleze na vratu. Zdravimo z rastlinsko hrano, sončenjem, svežim zrakom in čaji: babjega prstanca, hrasta (želodova kava), lapuha, oreha, s kopanjem v vodi bora, hrasta, oreha. Sladkorna bolezen Ker telo ne zmore pravilno uporabljati sladkorja, se le-ta nabira v krvi. Vzroki^ so različni (dedna nagnjenost, predobro življenje, nezmerno uživanje alkohola itd.). Znaki so: žeja, oslabelost (kljub hrani), izločanje sladkorja v seču, rane na raznih mestih telesa itd. Zdravnik naj predpiše način zdravljenja. Med tem pa priporočamo čaje: brusnice, bezga, brinja, fižola, regrata, rožmarina. Bolnik naj ne je mesa in jajc in ne pije alkohola. Srce premočno bije. Vzroki: slaba prebava, srčna napaka, obolelo živčevje (srčna nervoza). — Zdravimo s čaji: melise, hmelja, špajke. Čaje navadno sestavljamo iz: gloga, melise, hmelja, ali hmelja, špajke, rožmarina. Tek pospešujejo čaji: griževnjaka, pelina, regrata, svišča. Čaj sestavimo navadno iz kolmeža, rmana, pelina, svišča ali: svišča, kadulje. rmana, pelina. Tudi izvlečki rabarbare in svišča v vodi, ali o 1 j e kumine; tinkture kolmeža, pelina, svišča. Vino svišča. Uho boli (zunanji sluhovod): uhelj oteče: izpiramo s čaji mete, kamilic, kumine, omele, nanj polagamo obkladke: lanenega semena, na olju kuhanih kamilic. Kata r v ušesu: parna kopel kumine, obkladki kamilic, izpiranje s kamiličnim čajem. Srednje uho vneto: Zdravnika! — Uho za« m a š e n o po ušesnem maslu: zmehčaj maslo s topo konico in izpiraj uho s toplo vodo! Če je maslo posušeno, ga zmešaj z oljem. Usta bolijo: izpiraj z vodo vratiča ali kadulje. — Čiri v ustih: izpiraj z vodo kamilic, kadulje; vneta izpiraj s kamiličnim ali kaduljinim čajem. Vodenica: Zdravnika! Čaji bezga, fižola, gladeža, pelina, regrata. Čaje sestavimo iz brin j', fižola, gladeža. Zgaga znak slabe prebave, želodčnega katarja itd. Čaji griževnjaka, pelina, trpotca. Ali: kadulje, griževnjaka, pelina, preslice. Zlata žila (hemeroidi) nastane zaradi zastoja krvi okoli danke. Povzročajo jo trajno sedenje, napačna prehrana, trdovratno zaprtje. Skrbeti je treba za redno stolico. Zdravimo jo s sedečo kopeljo, s čaji babjega prstanca, hrastovega lubjk, pelina, preslice, divjega kostanja; umivajmo z vodo rmana, pelina, brinja, preslice, hrasta. Zobje bolijo vsled vnetja živca ali korenike. Vzroki so različni. Vsekakor je treba poiskati zobozdravnika. Med tem izpiramo s čaji: kadulje, sleza, trpotca in stavimo obkladke : bezga, gorjušice in kamilic na olju. Živce razdražene pomirijo čaji špajke, hmelja, kamilic, rožmarina. Navadno zelišča mešamo. Bolnik naj pije zjutraj in zvečer po 1 skodelico čaja. Žolč Pri kamnih v žolčnem mehurju in žol-čevodu priporočamo čaje brinja, griževnjaka, jagodnjaka, mete, pelina, potrošnika, rmana, regrata. Čaj pripravimo n. pr. iz: pelina, mete, brinjevih jagod, rmana. Ali gladeža, regrata, špajke, mete. Žrelo vneto: primerjaj: katar žrela! Izpiramo in grgramo s čaji islandskega lišaja, kadulje, kamilic, lapuha, sleza. Mornarska »Med vročo bitko je naenkrat padla granata na krov naše ladje, pri čemer je meni odneslo noge in roke. Takoj nato se je ladja potopila. Vsa sreča je bila, da sem znal plavati, da sem se rešil.« Bodočnost v vodi ZDRAVJE V ZELIŠČIH (Nadaljevanje 2. dela.) & m poiemi vrocin Kakor vedno nov čudež se nam dozdeva dogodek, da je žito na polju zopet dozorelo. Vsepovsod se sklanjajo žitne bilke pod vedno večjo težo dozorevajočih klasov, na katera pripekajo sončni žarki s skoraj neznosno vročino. Pod žgočo vročino teh žarkov se. začne zrak narahlo tresti in zdi se, kakor bi se neka prozorna, nevidna tančica vlegla preko zemlje. V dozorelem žitnem polju prepeva prepelica, ki je samo >petpedi« od nas, pa jo ne vidimo. Vsa družina, vse kar more gibati, delati in pomagati, še otroci ,vsi so na polju, vsi so pri žetvi, iz vsakega srca posebej se dviga zahvala za »sad zemlje«, ki družini daje spet zagotovilo življenja za eno leto. Že od ranega jutranjega svita so vsi zaposleni pri žetvi in spravljanju žitnega snopja. Radijska vremenska napoved pravi, da grozi nevarnost nevihte in žito mora biti še danes v skednju. Za ta čas opustijo in odložijo na vasi gozdni delavci in tudi obrtniki svoja drugače še tako nujna opravila in popravila n gredo pomagat pri žetvi in spravljanju žitnega snopja. Niti najmanjšega oblačka ni na jutranjem nebu, svetlo in jasno, kakor umito, je vzhajalo sonce. Više in više se dviga žareča krogla, že začenja pripekati in žgati, ozračje pa je čudovito mirno, niti najmanjši vetrič ne pihlja. Prv’ vozovi žitnega snopja so že ped streho, do opoldne je opravljeno že več kot pol dela, v dveh urah, bo vse žito v skednju. V senci košatega drevesa so posedli in polegli delavci, vsi zmučerfi h kratkemu počitku in k obedu, ki so ga ženske pripravile in prinesle kar na njivo. Ozračje nad obzorjem je bilo težko, sivo modrikasto. Kar naenkrat nastane, kakor iz nič, nalahen veter, se čisto narahlo poigrava z žitnimi klasi, pa se hitro spet pomiri. Iz gozda še odmeva rezki glas žolne, vse ostale ptice pa so utihnile, le cvrčanje kobilic, murnov in drugih žuželk je v tej tišini vedno glasnejše. »Pa bodo naši znanci pri radiu le imeli prav,« pravi gospodar in se zaskrbljeno ozira proti nebu. Daleč na nebu je nenadoma vstal grozeč oblak, ves je temno-plav, samo robovi so posrebreni v sončnem siju. Iz gozda se začuje nenadoma nenavadno, globoko šumenje in predno so še na njivi začutili nevihto, že so videli, kako se globoko upogibljejo vrhovi dreves. Ta trenutek pa je bil vihar že tudi na njivi pri delavcih, v ozračju pa se že čuje zamolklo grmenje. Težki temni oblak pa narašča, že prihaja bliže, kakor požrešen volk se bliža soncu, obzorje in doline so že zasenčene. Sončna svetloba je vedno bolj motna, le še jasna koprena je. Novo grmenje prihaja. toda tokrat že močno, da zabuči v gorah, odmev pa se zamolklo odbija od njih. Prve kaplje, velike in težke, padejo v ob- raz delavcem, ki so še bolj pohiteli z nakladanjem snopja. Sonce je izginilo, blisk se utrga iz oblakov, bega po nebu semintja, se razširi v mnogo žarečih trakov in izgine. Bobnenje groma je vedno silnejše. Še ne dežuje, le oblak še narašča, kakor orjak, ki bo vsak čas prekril nebo. Lastovice letajo čisto ob tleh. Stemnilo se je, gozd odmeva od bučanja in škripanja dreves. Kakor da bi žareč ognjen trak prerezal oblake na dvoje, se zdi, blisk se spusti na zemljo, grozno odmevajoč grom ga spremlja. »Udarilo je« pravijo ljudje, za trenutek prestanejo z delom in prestrašeni klonejo pred strašnimi naravnimi silami. Pa že so spet pri delu, št zadnje žitno snopje mora pod streho Težki oblak pa postaja tam, kjer kakor raztrgane krpe visi nad obzorjem, jekleno siv, na gore pod njim pa je legla sivkasto rumena svetloba. Iz stolpa bližnje cerkve je zazvonilo. Veliki zvon, ki je še edini ostal v zvoniku med minulo strašno svetovno nevihto, zvoni k »hudi uri« in v imenu ljudi prosi, naj odvrne Bog, ki je dal žitu in drugim pridelkom rasti in zoreti, tudi sedaj nevarnost uničenja. Otroci so v strahu že odhiteli z njive domov. Lastovke so se nenadoma nekam poskrile, dežni curki so se vlili, še zadnji voz je ravnokar zapeljal pod streho, pod skedenj, kamor so se zatekli tudi delavci. Tu je zbrana in nakopičena še vsa vročina dneva, zunaj pa razgraja nevihta in bliski prepezajo nebo. Vihar je potihnil, dež še curkoma lije, potoki naraščajo, novi nastajajo. Nevarnost pa je minula, kmalu bo spet posijalo sonce, lep večer še bo. Dež še samo narahlo prši, že je slutiti sonce, ki kmalu predere oblake in z novo svežo svetlobo oblije naravo. Osvežujoč zrak prodre tudi pod skedenj, globoko zadihajo žene in možje, ko stopajo izpod strehe in se otresajo zadnjega strahu prestale nevihte. Ozirajo se proti modrini neba, ki je na vzhodu, visoko nad travniki, ožarjeno s prekrasno mavrico. Taki so julijski dnevi. Mesec julij, — že je polovica leta za nami. Saj se še nismo niti dobro navadili pisati letnico 1947 in že je čas, ki je pretekel od leta 1946, daljši od onega, ki nas še loči do leta 1948. Že je dozežen višek, kar še ostane, je le še pot navzdol, je začetek konca, kakor je tako pri vsem stvarstvu v naravi in pri vseh ureditvah v svetu: kar je dospelo .do viška, to se neizbežno bliža svojemu koncu, svojemu zatonu. Mesec julij je mesec največjega in najnapornejšega kmečkega dela. S košnjo šc nismo pri kraju, že je žetev v polnem teku in jeku, glavni čas spravljanja žitnih pridelkov je tu. Zdaj se šele pokaže, kako prav je ravnal oni kmečki gospodar, ki je za žetev že vse pripravil v pozni zimi. Žitne shrambe morajo biti očiščene, da ne more v njih živeti žitni hrošček ali Žižek. Vse luknje in odprtine morajo biti v žitnicah zamazane, da v njih ne morejo živeti miši in podgane. Sonce je doseglo svojo najvišjo točko, že spet polagoma, prav polagoma, nastopa svojo pot navzdol. Še se komaj pozna, da se dan krajša, še narašča poletna vročina. V začetku pasjih dni smo, ti se pričnejo o sv. Jakobu in se vlečejo do sv. Jerneja. To je čas najbolj pogostih in najbolj nevarnih poletnih neviht. Dan je dne 1. julija dolg še 16 ur in 2 minuti, začne pa se že polagoma krajšati, začetkom meseca komaj zaznavamo, nato pa vedno hitreje. Do konca meseca se dan skrajša že za 54 minut in je dolg 5 še 15 ur in 8 minut. Dne 1. julija vzhaja sonce ob 4. uri 22 minut in zahaja ob 20. uri 4 minute, dne 10. julija vzhaja sonce ob 4. uri 9 minut in zahaja ob 20. uri 0 minut, dne 20. julija vzhaja sonce ob 4. uri 19 minut in zahaja ob 19. uri 53 minut in dne 31. julija vzhaja sonce ob 4. uri 32 minut in zahaja ob 19. uri 40 minut. Sonce stopi dne 23. julija ob 18. uri 13 minut v nebesno znamenje leva. Važne lunine spremembe v mesecu juliju so: polna luna dne 3. julija ob 11. uri 38 minut. Dne 11. julija ob 11. uri 54 minut je zadnji krajec. Dne 18. julija ob 5. uri 15 minut je mlaj in dne 24. julija ob 23. uri 54 minut je prvi krajec. Po stoletnem koledarju se nam obeta v mesecu juliju takole vreme: do 5. julija hladno, skoraj mrzlo in neprijazno vreme, nato hladne noči in vroči dnevi, od 16. julija dalje do konca meseca suša. Vremenski ključ po luninih spremembah napoveduje: Okrog 3. julija veliko dežja in tudi okrog 11. julija še vedno veliko dežja: okrog 18. julija deževno in spremenljivo vreme, okrog 24. julija pa nastopi lepo vreme. Tako se nam preko prve polovice meseca obeta slabo deževno vreme. Četrti in peti dan po mlaju sta dne 22. in 23. julija; stota ura po mlaju pa je dne 22. julija ob 9. uri 15 minut. Ta nam napoveduje vreme za prihodnja dva do tri tedne. Najzanimivejši vremenski pregovori in izreki za mesec julij so: O sv. Marjeti in sv. Jakobu rado vreme zdivja. Če na Marijino obiskanje deži, potem dež 40 dni trpi. Ako mravlje preko navade mravljišča znašajo, zgodnjo in hudo zimo oznanjajo. Zlato naj .sonce, v juliju sije, da iz zlata pšenice bo kruha obilo. Julija jasno in lepo, — dobro je za kmeta to. Dež v juliju ves blagoslov izpere. Ako v juliju treska in groma ni, ako se žanjica na njivi ne znoji, še kmet pravi: ta julij za mene ni! V juliju se mora v vročini žgati, kar v septembru hočeš zrelo obrati. Česar julij ne skuha, tega september speči ne more. Ako pred sv. Jakobom krompir odcveti, slab bo pridelek kmet spravljal v kleti. Kakor Marija gre čez goro (2.7.), čez šest tednov se vrača tako (15. 8.). Če deži, ko Marija preko gore gre, prazen bo sad, prazni skednji. JANEZ JALEN: 5. »Pod noč ti bom prišel naproti; zavoljo "'evža. Jaz mu bom pokazal. Srečno pasi.« Postal je pri bečelniaku in bi bil najrajši ostal tam ves dan; tako lepo so letele be-čele. Pa je klicalo delo. Skočil je čez plot, čeprav bi se mu bilo komaj desetkrat treba prestopiti do lese. Miha, ki je za stavo skakal čez osedlane konje — in že ga ni bilo več Lepo se je razporedila živina po planji. Marko pa je zatrobil in rog je pel za Marka lepšo pesem, kakor jo poje srebrna trobenta: Jaz, Primožev Marko, najmlajši pastir, pasem Podlipnikov trop, največji v vsej srenji, čeprav ste mi vsi nagajali. Tratatata. Razumeli so to pesem v vas in na polje. Tevž in Podrobar in drugi in so grdo pogledovali v Reber in sklepali: »Že poskrbimo, da ne boš lahko pasel.« Kaj bi je ne razumel. Saj jo je šc Manica, otrok. Komu bi povedala, kako je vesela. Marku? Ne. Marka se sedaj vsi boje in se ne sme več igrati; na vse kraje mora gledati, da ne pride volk. Stekla je k Vol-kunu. Poigral se je z njo, pa je venomer drugam pogledoval in ji ušel, kakor hitro je starejša koza previsoko zašla, da jo je pritisnil nazaj: »Uh! Ta koza neumna, ki nagaja, da mora biti tudi Volkun čuječen.« Pomešala se je med jagnjeta, med naj-mlajša, ki samo še od mleka žive in se še n:č V ~-----'» '■-> tako lepo rr.-kodrana. In kozliček jjrn je uganjal svoje burke. Počasi, s sklonjenimi glavami se je pomikal beli plaz volne skozi Dele in čez Pre-tarico na Malo. Sonce je sijalo in budilo življenje in veselje in vabilo mlado travo iz zemlje. Široko razprti so so trepetali v rahlem vetru cvetovi kurjic, več ali manj vsi pordeli, le redkokateri bel kakor tedensko jagnje. Resje je umiralo. Žareli so samo še za-kesneli vrtinci. Bečele so naredko pošume-vale med njim; letele so na razcvitajočo se češnjo. Ptiči so peli, peli in peli in nekateri že znašali gnezda. Škrjanci so se spreletavali v višave, drobili drobne pesmi in naravnost na glavo padali izpod neba v meje. Za prvega se je Manica ustrašila; mislila je, da se bo ubil. Nizko nad jarce se je pripeljal jastreb. Odnesel bi jagnje, če bi se mu ponudila prilika. Bleketanje se je oglašalo čimdalje bolj redko. In noben zvonec ni zapel. Saj res. Marko je moral spaziti, katere živali vodijo posamezne tropiče, da jim obesi zvonce, je naročil oča. In pol tucata jarcev je bilo blatnih; tistih, ki jih je Tevž splašil v močilo: »Aha! K vodi, da jih v slapiču pod Stanom umijem!« In je žvižgal in klical in trobil najmlajši krniški ovčar z najveejim številom voln v tropu. -X- Prve vrste so se pomikale v breg na Mali. Volkun je dvignil nos in napel uše-sm ■~’“-"il naglo pred trop in ga zaustavil. Pazi! V zraku, prenasičenem z vonji prebujajoče se zemlje mu je zavalovil duh mesojede živali. Volk ? — Ne. Pes. Prihulil se je na tla in oprezoval. Kakor bi se bila dvignila osmojena ruša v kamenitem svetu, je zrastel na Mali iz nizke kotanje velik bel pes s svetiorja-vimi lisami. Naježil .je dlako in počasi stopal proti Volkunu. »Volk!« se je prestrašila Manica, ki volka še ubitega nikoli ni videla. Ujela je kozliča, svojega ljubljenca, in ga dvignila v naročje, da ga ubrani smrti. O+rok. »Ni volk, kvečjemu kak podivjan pes,« ji je odgovoril Marko in stopil z dvignjeno robevnico pred trop, da ga brani, če bo treba. Volkun je stopil poleg njega, se nagre-benil in grozeče renčal. Ej, kako ga je mikalo. da bi stekel tujcu nasproti in se pomeril z njim, pa ni smel od ogroženega tropa. Jarci so odskočili nazaj, zagrmeli skupaj, se tesno stisnili drug k drugemu in čakali, kaj bo; jagnjet ni bilo več videti. Kozi sta pridrevili k Manici po kozliča, da zbežita z njim v skale; pa ga Manica ni hotela izpustiti. Stopil pa je na. vrh Male visok možak v širokokrajnem klobuku in temnomodrem burnusu. Ugledal je prestrašene jarce in na boj pripravljena oba čuvarja, da odže-neta in morebiti v spopadu celo ubijeta njegovega, njima popolnoma tujega psa. Rezko je ukazal: »Hrust, nazaj!« Hrust se je pri priči obrnil in stopal nazaj k svojemu gospodarju. Marko je pobesil robevnico in začudeno gledal psa in neznanega moža, ki je začel vabiti: »Volkun! Volkun!« Dež o sv. Urbanu (4. 7.) črvive hruške prinaša. Grom sv. Urha orehe z drevesa stresa. Magdalena pred Gospodom svoje grehe objokuje, še danes tega dne (22. 7.) rado dežuje. Kakor vreme na Jakobovo dopoldne kane, taka zima pred prihodnjim božičem ostane; kakor pa vreme na Jakobovo popoldne prevladuje, tako to vreme za pozimi po božiču oznanjuje: ako sonce sije — mraz pozimi brije, ako dežuje — mraz kmalu ponehuje. Pasji dnevi, kakor pridejo, tako odidejo. Ob pasjih dneh naj bo jasno in toplo — dobro leto to prinaša. Vsi ti in podobni izreki o vremenu v mesecu juliju pravijo, naj bodo dnevi meseca julija jasni in vroči. Od časa do časa naj bo malo dežja, tudi krajše, ne prehude nevihte ne škodujejo. Trajno deževje in hudi nalivi pa škodujejo dozorevajočim pridelkom. INSTITUT ZA MEDNARODNO POLJEDELSKO SODELOVANJE V PRAGI V novem poslopju poljedelskega muzeja v Pragi je bil odprt. Institut za mednarodno sodelovanje v poljedelstvu in gozdarstvu, katerega naloga je informirati češkoslovaško, slovansko in ostalo javnost o rezultatih poljedeljskega in gozdarskega napredka. Ravnatelj novega Instituta je Ing. Dr. Jan Tauber, ki je v svojem pozdravnem govoru omenil naloge, ki čakajo Institut v bodočnosti: .»Zaenkrat je Institut samo v svojih začetkih, toda bo bo dograjen, bo postal središče poljedelskega napredka in prijateljskih odnošajev, predvsem med slovanskimi državami in seveda tudi v ostali svetovni javnosti. Institut bo izdajal časopis »Interagra« in strokovno publikacijo »Biblioteka« in organiziral vzajemne inozemske izlete poljedelskih in gozdarskih strokovnjakov in naraščaja v okvirju slovanskega in ostalega sveta. Pri Institutu bo tudi ustanovljeno Kolo slovanskih poljedelskih in gozdarskih visokošolcev. Institut bo tudi stalni sekretariat periodičnih konferenc vseh poljedelskih in gozdarskih strok.« Otvoritve delovanja Instituta so se udeležili tudi delegacije slovanskega poljedelskega kongresa, ki je zasedal v Marianskih Lažnih in ki se je vršil na predlog novega Instituta. V imenu slovanskih delegacij je govoril načelnik gospodarskega oddelka poljedelskega ministrstva v Varšavi, ki se je zahvalil Institutu za vzorno organizacijo kongresa, in je v imenu vseh slovanskih delegacij obljubil polno sodelovanje pri graditvi Instituta. Za njim je povzel besedo lavreat Stalinove nagrade profesor M. S. Dunin, ki je povdaril visoko raven češkoslovaškega poljedelskega in gozdarskega raziskovanja in podčrtal, da je glas mnogih češkoslovaških poljedelskih znanstvenih delavcev prišel v sovjetske znanstvene kroge, v katerih imenu je obljubil sodelovanje z Institutom. — Otvoritev delovanja Instituta je postala velika manifestacija slovanskega sodelovanja v poljedelstvu in gozdarstvu. Volkun je prijazno pomahljal z repom, stekel naprej in veselo pozdravljal moža na zeleni jasi. »Jok!« se je izvilo Marku. Pohitel je za Volkunom: »Bog te sprimi! Mi smo se pa že bali, da te ne bo več domov. Si bil v Komposteli ?« »Sem bil; hvala Bogu in svetemu mojemu patronu svetemu Jakobu. Kaj pa Jernej, vaš oča?« »Oslabeli so.« »Kdo bo letos pasel pri Podlipniku? Ti?« »Da, jaz.« »Prav. Kdo bo še pasel?« »Konje bo Brkovčev Tomaž; črednik bo Lukež Komar, tretjineka pa še nimajo; lani je bil Rotijin Tevž. Jarce pa pasemo: jaz pri Podlipniku, Blaž Podgošar pri Podrobar ju, Planjačeve Mežkov Joža, Muhevče-ve pa Gašper Poklukar. Blaznik še nima ovčarja. Tevž se mu ponuja, pa se boji zameriti Podrobarju, srenjskemu županu,, ki hoče Tevža še naprej obdržati za tretjineka.« »Ni velik Blažnikov trop, pa zame bo dovolj, ki sem sam in imam še mladega in neizvajenega psa.« »Mlad da je pes ? Pa je večji kot naš.« Hrust je poskušal izvabiti resnega Vol-kuna, da bi se z njim igral. »Doma-je iz dežele Španske, še dveh let nima. Letos se bo naredil, kakor se bo. Sam sem radoveden. Do sedaj kaže še dosti dobro. Volkun bi ga prav iz vadil, če ti je prav, Marko, bi blizu skupaj pasla. Saj si tudi ti kakor moj Hrust, mlad in neizkušen. Kar bo Volkun posodil Hrustu, bom jaz vrnil tebi.« »Jok! Sam Bog te je pripeljal domov.«' »Naj bo zahvaljen in pa sveti Jakob iz Kompostele, ki sta mi dala, da sem c: 3e SREJE Čeprav se iz našega kota le prav redkokdaj oglašamo, Vam ni treba misliti, da nas Rožanov sploh ni več. Pocestni kričači v resnici nismo. Kakor je narava okoli nas uravnana in mirna, tako tudi Rožani nismo vajeni mestnega kričanja in vpitja. Prav zadnjo nedeljo t. j. 22. VI. pa smo imeli priliko ugotoviti, da še ne umiramo in da je pri nas še mnogo veselja živeti po starih šegah in navadah, pa čeprav nam že nad 100 let odtujujejo našo mladino. Amrušev Ludvik je pripeljal k hiši mlado gospodinjo iz Vožnikove družine. To Vam je bila lepa domača slovesnost. Čeprav je zunaj grmelo in bliskalo in lilo kakor iz škafa, je vendar vkljub temu zabava le še bolj naraščala. Podgorjanci so rezali kar koračnice za koračnico, češ, bomo videli, kdo je močnejši, mi s svojo godbo ali divjanje nevihte. Slišali smo tudi korajžno fantovsko petje. Kaj nam pa morejo, če smo veseli. Zaplečvat in slovo jemat pa niso prišli le iz Srej, ampak tudi iz Reke, Gorinčič, Laz in drugod. V Amruševi hiši pa smo se počutili res kakor doma, kakor se počutiš samo v globoko verni družbi. Nič preračunanega, potvorjenega ali gostilniško pokvarjenega. Dokler imamo take družine, kakor je Amruševa in Voznikova, ki se ne boje boja in težav, kakor suženjsko strahopetni verski in narodni odpadniki, se ne damo vpisati v mrliško knjigo, ' SELE Lepo so speljali 1. 1925. in 1926. cesto iz Zgornjih Bajtiš ob potoku iz Hude jame po ozkem grabnu in skozi sotesko Kotle in dalje po mogočnem ovinku do selske vasi. Ima pa dve napaki, ki se zdaj ob avtomobilskem prometu posebno občutita: preozke in preostre ovinke ima. Pred nekaj leti je cesto prevzela dežela. Letos je sprejetih več lažjih invalidov v cestno službo. Ti bodo napravili več izogibališč na ta način, da bodo na ovinkih odrezali zemljo in jo na drugi strani nasuli. Potem se bodo avtomobili lažje izogibali in tudi nesreče ne bodo tako pogoste. Težko je bilo priti pri zobozdravnikih na vrsto. Zato smo z veseljem sprejeli vest, da bo zobozdravnik dr. Ludovik Baer iz Dunaja, ki je pred letom 1938. rad prihajal v Sele na letovišče, letos čez poletje pri Sku-tovcu vršil svojo prakso. Tako si bomo lažje dali popraviti zobe ali vstaviti nove. Le to želimo, da bi na živilske nakaznice kaj več dobivali za pod zobe. ŽVABEK Tako lepo in brez skrbi se malo kje živi «akor pri nas. Edini avto, ki je vozil in s katerim se je človek tu in tam pripeljal kam po svetu po opravkih, je nehal voziti ih. sedaj nam ni treba več premišljevati in Se prerivati za prostor na avtu. Najbolj gotovo prideš od nas z avtomobilom na Pozni pogon. Upajmo, da se bo kaj spremenilo. Pred štirinajstimi dnevi so imeli šolski otroci izlet in sicer so šli v Celovec in po- tem na Vrbsko jezero vozit se s parnikom. Nekateri so bili prvič v »širokem svetu« in jim je bilo prav všeč. Videli so tudi celovško gradbeno delavnost, kjer je ostalo mesto še v starem slogu, ki so ga naredile bombe. Kar je naredil zob časa, je narejeno in ni kaj prida upanja, da se bo kaj dosti spremenilo, ker pač manjka vsega. Ko so se otroci vozili okrog po jezeru, so govorili slovensko, torej tako kakor govorijo doma. To ni bilo prav nekemu starejšemu gospodu in se je moral »lojalno« obregniti češ, zakaj ne govorijo nemško. Takale lojalnost se nam ne zdi ravno tako zelo na mestu. Vsak naj govori pač tako, kakor zna in kakor mu je prav. _ Imeli smo tudi celodnevno češčenje in ljudje so se v velikem številu udeleževali celodnevne pobožnosti. Dekleta so bila pridna in so napletla vence ter cerkev lepo okrasila. Zadnjo nedeljo pa smo imeli prvo obhajilo. Za naše pridne čebelice ni pravo leto in se bodo morale zelo potruditi, da bodo kaj nanesle. Pozimi jih je huda griža mnogo pobrala in so nekateri prišli skoraj ob vse panje, ostalo jih je ponekod samo toliko, da je bilo za seme. PLIBERK Že smo se sredi junija resno bali, da sv. Petra in Pavla ne bomo mogli še praznovati v župnijski cerkvi. Slikarskemu mojstru Joh. Huterju in njegovim marljivim delavcem gre zasluga, da je bilo delo v cerkvi vendarle dokončano. Morali so pri delu zelo hiteti. Pred sedmo uro so že začenjali z delom, pa so delali včasih do devetih zvečer. Priznati moramo, da jim je delo prav dobro uspelo. Težka 'je bila izbira barv za razne dele cerkve, pa so izbrali tako, da res splošno ugaja. Mojster kot delavci so lahko na svoje uspelo delo ponosni. Istočasno so v cerkvi delali tudi električarji. Svojega dela še niso dokončali, ker ni mogoče dobiti potrebnega materiala. Tudi orgle že popravljajo. Temeljito prenovljena cerkev bo povečala lepoto službe božje in se je bomo vnaprej rajši udeleževali. S košnjo smo hiteli, da smo mogli hitro v gozd nabirat črnice. Zadnje 14 dni je bilo skoro več ljudi v gozdu kot doma. Čeprav so letos črnice dobro obrodile, jih vendar ne bo dosti ostalo v gozdu, ker smo skoro vse obrali, tako da bomo precej žganja nažgali. A le malo ga bomo prodajali, večji del ga bomo porabili doma. Kot domače zdravilo je zelo koristno za bolezni v grlu in želodcu; z njim si odže-neš prevelike skrbi, dobiš korajžo, če si bolj boječe narave; pa tudi za razkuženje ran ga s pridom uporabljamo itd. Znano je tudi kot najboljša nakaznica za obleko. Tudi češnje so letos kar dobro obrodile, a naprej jih ne bo treba pošiljati. Nekaj smo jih pojedli že zelenih, nekaj zdaj zrelih, nekaj prodali med svoje prijatelje in znance doma, nekaj žganja pa tudi »mora« biti iz njih, saj ima Črešnjevec iste dobre lastnosti kot črničevec. škoda le, da ni pri- šlo oziroma ne pride več borovnic in češenj na trg po zmernih cenah, da bi jih mogli biti deležni tudi revnejši otroci in bolehni ljudje, kar bi bilo vsekakor bolj koristno in hvalevredno, kot pa da iz njih kuhajo žganje, katerega potem po nezaslišano visokih cenah prodajajo seveda le »boljšim« ljudem. Kdor je imel »srečo«, je mogel kupiti češnje po 4 šil. kg, kdor pa ni prišel na vrsto, bo moral čakati eno leto, morda jih bo drugo leto še več. Nekateri so si pomagali tako, da so »obiskali« kmeta tedaj, ko ni bilo nikogar doma in so si jih sami nabrali; zato so jim prišle zastonj. Vsak ni imel takšne sreče in tudi včasih to ni bilo dovoljeno — in nekateri trdijo, da se tudi danes to ne sme. Drugi so drugačnega mnenja. Doba atomske bombe je mnoge nazore spremenila. Ponos so bili tudi naši zvonovi. Leta 1925 smo jih kupili pet: veliki je bil posvečen spominu žrtvam prve svetovne vojne; nosil je preko 80 imen padlih. A hit-lerjancem, ki so toliko govorili o častni smrti vojakov, tudi ta spomenik ni bil svet. »Zakaj so nam zvonovi? Da nas motajo zjutraj v spanju, dajmo tudi tega za ,končno zmago’, saj imamo sireno,« je baje nekdo rekel; vzeli so torej tudi tega. Ljudje pa so si mislili o tej končni »zmagi« svoje in prav zato so Libučani ponoči iz Pliberškega kolodvora odpeljali tri zvonove, da so kar v domači zemlji čakali na končno zmago. Res so zmagoslavno nastopili avgusta leta 1945 pot nazaj v cerkev. Zvon se je oglašal le ob gotovih časih; ko so pa ameriški bombniki poslali pozdrav tudi Pliberku, se je sirena drla tudi ponoči ter pognala paniko v kost1 fddi tistim, ki jih je zvon »motil« pri spanju. Cerkev je takrat utrpela le malo škode od zračnega pritiska. Jeseni leta 1945 nekega večera pa so francoski avtomobili pripeljali k naši cerkvi 18 zvonov — 8 iz naše župnije. In kar bi nihče ne pričakoval: bil je med njimi naš veliki župnijski zvon. Od takrat zopet vabi in kliče, da se sliši še preko mej naše župnije; a čudo: ne slišijo ga pa mnogi pliberški »purgarji«. Morda bo imela cerkev sedaj tudi za te bolj privlačno silo. Kaj pa bi bilo, če bi kupili še en zvon, ki bi nosil imena žrtev nacizma in druge svetovne vojne? Saj bi ga zmogli in bil bi dobro naložen denar: kar daš v božjo čast, ni zgubljeno, so rekli včasih. Poizkusimo torej! Hitler nam jih ne bo več vzel. Spominjamo se turških časov, ki so prešli, pomnili bomo tudi Hitlerjeve čase, ki so bili v gotovih ozirih še hujši,.,. VELIKOVEC Šolska mladina naše meščanske šole je v nedeljo odprla razstavo, na kateri je pod vodstvom svojih strokovnih učiteljev pokazala, kaj vse je v preteklem šolskem letu v okviru strokovnega pouka izgotovila. Razstavljeni predmeti so bili lepo in okusno razdeljeni v veliki šolski sobi po poedinih učnih panogah. Tako smo si lahko ogledali izredno uspele slike, ki kažejo najrazličnejše predmete, prometne znake, razne motive letnih časov, ptice, tihožitja itd. Nekatere so že kar prava umetnina. Predvsem je treba pri tem poudariti, da je razviden iz teh slik tudi uspeh navodil in učne sposobnosti učitelja. V drugih oddelkih smo lahko videli različne lončene izdelke, košare in škatlje iz vrb, pri katerih si človek ne bi mislil,. da jih je izdelala otroška roka. Tudi knjigo-veška dela so bila zastopana. Pri ženskih ročnih delih so posebno dobro ugajale oblekce, katere so napravile deklice iz tanke mrežaste tkanine. Predpasnike, lepo vezene robce in prtiče in druge vezenine moramo tudi pohvaliti. Razstava je pokazala lep uspeh rr^ 'm-ske šole. ŠKOCIJAN V petek 27. junija zvečer je izbruhnil pri Kumer ju p. d. Čuku v Srenjah pri ško-cijanu požar. Vzrok požara je bil baje kratek stik pri električnem vodu. Ves skedenj je pogorel do tal in z njim vsa perutnina, seno ter mnogo za zimo pripravljenega lesa. Na srečo so živino še lahko rešili pred požrešnimi zublji. Takoj po izbruhu požara so prihitele na pomoč gasilske čete iz Dobrle vasi, Sinče vasi, Peračic in Velikovca, toda niso več mogle rešiti skednja. Obvarovale pa so hišo tik skednja, da se še ta ni vnela. Ško-H je precejšna. CELOVEC V nedeljo 29. junija je obhajal preč. g. dr. Rudolf Blüml, stolni župnik v Celovcu, svoj srebrni mašniški jubilej. Že precej pred 10. uro so verniki skoraj do zadnjega kotička napolnili veliko stolno cerkev in s tem pokazali, kako zelo ljubijo svojega gospoda župnika. Ob slovesnem vhodu so orgle slavnostno zadonele in stolni pevski zbor pod vodstvom g. dr. Sabitzerja je nato ubrano pel lepo Zanglovo mašo na čast sv. Jožefu ob spremljavi celovške godbe pod taktirko g. Miillerja. Slavnostni govornik je v pridigi omenil' vrline gospoda slavljenca in njegbvo, večkrat težavno živ-1 jensko pot; poudaril je tudi pomen in namen katoliškega duhovnika sploh ter je povabil vernike, naj ne nehajo moliti, da bi Bog dal Cerkvi čim več dobrih dušmh pastirjev. Po sv. daritvi je iz vseh grl zadonela zahvalna pesem. Gospod jubilant je bil rojen 1. 1898 v Št. Pavlu na Žili kot sin malega obrtnika. Za mladega in nadarjenega Rudolfa ro je”zanimal poslanec Fr. Grafenauer; na njegovo pobudo ga je dal oče v celovško Mariiani-šče. Po plebiscitu je odšel v Ljubljano, kjer je bil leta 1922 posvečen kot novomašnik za krško škofijo. Novo mašo je pel v. Št. Janžu v Rožu. Na Dunaju je nadaljeval študije in položil doktorat iz bogoslovja in političnih ved. Nato je nekaj časa služboval v Št. Janžu v Rožu. Leta 1932 je postal kanonik v Celovcu, leta 1934 pa istotam stolni župnik. Kot večini slovenskih duhovnikov tudi njemu nacistični val ni prizanesel: Gestapo je ^tudi njega preganjala in zaprla. Toda dočakal ie tudi dan, ko je neskončna Pravica udei-ila z vso silo Hitlerja in njegove nacistične pomagače in zatiralce krščanstva in nemških narodov. Ob njegovi srebrni maši mu želimo, naj ga Bog še veliko let ohrani med nami za dobrobit Cerkve in našega naroda! enkrat naležal med pomladnim resjem. Zadnje cvetoče grme sem ujel in zadnji trop ujamem, če Blažnik še ni udaril z Ro-tijinim fantom. Srečno pasi.« Na Joku je bila Marku najbolj všeč lepo pisana čutara. Manica pa, ki je med Pogovorom od daleč stala, kakor se spodobi otrokom, kadar govore odrasli med sabo, se ni mogla načuditi romarski školjki, katero je nosil Jok pripete na burnus. Seveda. Manica ga ni poznala, on pa jo je Prijazno ogovoril po imenu, ko je prišel do nje, in ji obesil okrog vratu močno žeg-Pano svetinjico. Kakor gospod v cerkvi se Ji je zdel, ko ji je pogledal v oči in ji votel, naj jo sveta Marija in sveti Jakob °hvarujeta bridkosti, kakršne je prestajata prelepa Vida doma in v deželi španski. Odšla sta Jok in Hrust. Drobnica se je Pripasla na Malo in polegla pod orehe k °poldanskemu počitku. Manica ni več strpela v Rebri. Mudilo se ji je domov, da pokaže oču in Rozalki svetinjico, ki ubrani pred hudimi uroki. * Marko je opral jarce, katere mu je bil Sjutraj Tevž splašil v močilo. Zajel je vodo 'l coklje in se na več krajih zmočil do kote Vrgel je kožuh na zemljo, legel nanj ta južinal kruh in krhlje, ki mu jih je Pod-iipnica dala s sabo. Hitro se mu je uprlo °boje, soržičen kruh in jabolčni krhlji. Premočena obleka se je v soncu parila Pa njem, v njem pa se je kuhala jeza na Tevža: »Naj le počaka, beštja!« Volkun, ki je poležaval okrog tropa, je stekel po kozi, ki sta zašli v Srednjo Mai--te gaje bodril: ‘»Primi jih, leubogljivki!« Ta je Volkun samo mimogrede pogledal ¥arka, kakor bi hotel reči: »Saj še zala- jati ni vredno nad kozami, nikar, da bi jih grizel»« Volkun, pes, ki je užugal že več starih volkov. Mirno je prežvekovala drobnica. Sonce je plesalo po razkodranih hrbtih in preganjalo iz volne rezek duh po ovčjaku. V vaseh so se oglašali petelini, na gosto, kakor se samo spomladi, ko povešajo v medsebojnih bojih okrvavljene glave. Po polju so na redko kateri njivi še cvilila kolca. Ženske so sadile krompir in tur-ščico in trebile zelene meje. Na Blatih so usihale zadnje vode in že je tudi na njih tu in tam med rudino sijala zelena lisa. Na cesti so razpeljavali in nasipali gramoz. Pod Babjim zobom je zelenelo že prvo drevje. Kosi so prepevali iz polnih grl, kakor pi hoteli udušiti drobno gostolenje škrjancev in vriskanje fantovsko pretepa-ških ščinkavcev. Nad hišami, nad poljem in nad Rebrijo so švigale lastovice. Vrane so pril etavale v parih na polje. Kakor med zelene palmove veje razgrnjeni plašči po jeruzalemskih ulicah, ko je jahal na Sion Sin kralja Davida, so ležale pogrnjene med zelene meje njive in čakale, da prihaja po njih iz spodnjih krajev tudi v gorske doline sveti Jurij. Sovraštva in pretepi za ljubezen in gnezda so se umikala skrbem. »Je ali ni?« Marko je vstal in si zaslonil oči, da bi bolje '«idel. »Je.« Podlipnikova Ančka, ki se je zjutraj pri mizi notegnila zanj, čeprav ni nič rekla, gre po polju in gleda v Reber. Marko je zatrobil in zažvižgal, dvignil jarce in jih zastavi! nazaj proti Krniškemu robu. »Naj le počaka Tevž!« Volkun je bil, res da, samo dvakrat na dan vajen jesti. Pa oča mu je vselej opol- dne odlomil kos svojega kruha. Marko je pozabil nanj. Volkun pa se je prav do noči vedel, kakor bi premišljal, kaj je zagrešil, da ni bil pohvaljen od novega ovčarja. Troje zimskih jagnjet je začelo zaostajati in nobeno izmed njih ni ve? pogledalo trave. Napenjalo jih je in sapo sc dobivala čimdalje težjo. Marko jim je ponudil kruha; še povohala ga niso. In Marko je iz-previdel, da najmanjše izmecf njih ne bo moglo priti samo domov, da ga bo moral nesti. Pod noč pa je storila tudi črna koroška ovca. Jagnje je bilo slabotno. Kaj naj ves trop nese skozi vas! To se mu bo Tevž smejal. Da bi vsaj Miha prišel, kakor je obljubil. Pa da bi bil Marko vedel, kako so vsako njegovo stopnjo s polja opazovali, bi ga bilo še bolj skrbelo. Ne boš lahko pasel, mladec! Jarci so silili domov in Marko ni mogel več čakati na Miha. Pobral je najprej bolno jagnje, zateknil pod paznuho robevni-co, vzel v naročje še novostorjenčka in stopil naprej pred trop, da ga popelje skozi vas. Občutil je, kakor bi mu bili ukazali iti z golim hrbtom skozi šibe. »Le kje hodi Miha!« Tam, kjer se Reber zoži v stagne kakor lijak v tuljavo, se je oglasil Miha: »Daj meni bolnika!« Marku se je odvalil kamen od srca in Volkun je veselo zalajal. Ni vedel, kaj bi začel z zaostajavci. Kako bi bilo lepo, če bi ne bila jagnjeta obolela. Na Rotijinem pragu je stal Podrobar, srenjski župan, ki je Marka vščipnil: »Marko! Bosta morali še Rozalka in Manica s tabo na pašo, da ti bosta jagnjeta pestovali. Takega hrusta, kakor je Miha, je vendar škoda za pestunjo.« »Počemu obe,« se je oglasil Miha. »Saj bo Manica sama lahko vse opravila, če ji boste vi posodili jezik za plenice, da bo jagnjeta povijala. Dolgega imate kar prav.« »Da te sram ni, tako odgovarjati srenj-skemu županu, hlapec!« se je za Podrobar-jevim hrbtom oglasil Tevž in da bi se prikupil Podrobarju, je stopil pred duri in še pristavil: »Ko bi se mi jagnje ne smililo, ki ga neseš v naročju, bi ti eno prisolil.« Pa se je hitro umeknil nazaj na prag, ker je pred njim zarežal in pokazal zobe Volkun. »Tevž! Le nikar preveč ne govori. Sem ti že zjutraj povedal, da moj koprivec težko pade.« Podrobar bi bil rad stopil na vas in zaustavil Podlipnikov trop in ozmerjal Marka gospodarju na sramoto, pa je izprevidel, da bo imel psa na vratu, kakor hitro zmede jarce: »Prekleta mrha pasja.« Potajil je jezo in izpregovoril, kakor bi se bil hotel le potegniti za vso srenjo: »Ne prerekaj se, Tevž, za prazne besede. Saj, če bi prevzeten ne bil, bi ga Podlipnik že za hlapca ne hotel ne.« In je vpil nad Markom, ki je napajal za lučaj daleč trop ob potoku, da se je razlegalo po vsej vasi: »Ti, Podlipnikov ovčar, če se ne upaš jarcev gnati pod Peči, pa bi se jih ne bil lotil. Za plotom jih ne boš pasel, da bodo kravam vso travo zasmradili.« In Tevž se je znova vteknil v prepir: »Za poljem ne boš pasel. Kaj misliš, da bova s Črednikom zaradi tvoje bojazljivosti zaganjala krave v meli.« Po hišah naokrog so se v oknih pokazale glave in ljudje so stopali pred duri, marsikdo z mislijo: »Čakaj, Primožev, ne boš lahko pasel!« (Dalje prihodnjič.) 1 NAČRTNA GERMANIZACIJA naše zemlje v 10., 11. in 12. stoletju (Nadaljevanje.) Cerkej, ki širi krščansko vero med Slovenci že skoraj dvesto let, je šele v pomadzarski dobi začela z določnejšo upravno organizacijo, globljim uvajanjem življenja po_ načelih krščanske vere in odstranjevanjem kompromisov, ki jih je frankovska izrazito misijonarska doba še smatrala za potrebne med Slovenci. Prehodna doba je v zgodovini Slovencev in za njihovo nacionalno bistvo vseskozi negativna. V drugi polovici 10. stoletja se začenja veliko raznarodovanje Slovencev, ki mu stoje nasproti le primeroma majhne slovenske nacionalne pridobitve. V 9. stoletju so dosegli Slovenci svoj na j več ji nacional-no-teritorialni obseg. Prenesen na zemljevid nam kaže zapadne slovenske meje ob izvirih Drave, Mure in Aniže (Enns), ter vzhodne ob Blatnem jezeru, severne na Donavi med Linzom in Dunajem, južne na tržaškem in severnoistrskem Krasu. Res je, da ni bilo to ozemlje po Slovencih povsod in enakomerno naseljeno in da so bili ogromni predeli še pusti in neobljudeni. Slednji je eden izmed vzrokov, da so nemški naseljenci mogli z lahkoto dobiti dovolj plodne zemlje ob Slovencih in med njimi. Že ko so karantansko-slovenski knezi prignali politično oblast Bavarcev in za temi 'Frankov ter sprejeli prve krščanske misijonarje, so prišli prvi Nemci med Slovence. Vendar o kaki denacionalizaciji slovenske zemlje od nemške strani v drugi polovici 8. stoletja ne moremo še govoriti. Ta se je pričela šele v začetku 9. stoletja, ko je bila na vzhodu odstranjena' obrska nevarnost. Prav semkaj, v nekdanje glavno torišče obrske sile, se je zagnal, kakor smo že slišali, posebno močan nemški koloniza-toričen val. Drugi preplavi gorate kraje ob Muri, Aniži in Dravi. Prva znana nam listina, ki beleži posestno pridobitev nemške cerkve (freisinške škofije na Bavarskem), je iz leta 822. Dokument je pivi izmed stotin listin, ki nam poročajo o pridobivanju zemljiške posesti od strani nemških cerkva in svetne gosposke med Slovenci. Glavni dobavitelji zemljiške posesti v prvih stoletjih germanizacije so vladarji (kralji). Ko so Nemci zavladali, je po veljavnem. nemškem pravu prešla celokupna neobdelana in neobljudena zemlja kakor tudi zemljiška posest, odvzeta premaganemu sovražniku ali uporniku, v last krone. Tako se je zgodilo, da so frankovski vladarji in za njimi nemški kralji in cesarji postali lastniki ogromnih kompleksov (površin) naše zemlje, ki so jo nato dalje podeljevali svojim zvestim iz svetnega in cerkvenega stanu. Cele doline in obsežna gorovja, široki predeli ravne in gorske zemlje, neobljuden in obljuden svet prehaja do prve polovice 12. stoletja v posest onih, katerih zasluge-je hotela krona ali poplačati ali si pa njihovo naklonjenost pridobiti. Pri darovih cerkvi ima le glavne prejemnike na Slovenskem. Od cerkvenih je imenovati na prvem mestu oglejski patriarhat in sol-nograško nadškofijo, od škofijskih cerkva one v Freisingu, Regensburgu, Passavi in Bambergu na Bavarskem, Brixenu v Poa-dižju, Krki na Koroškem in v Trstu. Od svetnih gospodov so si do srede 12. stoletja pridobili največ kronske zemlje: domači rod savinjskih mejnih grofov (rod koroške Heme), frankovski Spanheimi, bavarski Traungavci, Andeški in Bogenski, Goriški in še drugi. Sredi 12. stoletja, ko je kronska zemlja tudi pri nas v glavnem izčrpana, prenehajo velika razdeljevanja kronske posesti. Prejemniki kronske zemlje na slovenskih tleh so po veliki večini nedomačini. Preselili so se ali sami na zemljo, ki jim jh je naklonil vladar, in pripeljali s seboj številne koloniste, ali pa — kot so to delali cerkveni gospodje — pošiljali tjakaj le naseljence. Kolonistom na kronski zemlji so se pridružili tudi taki, ki so se naselili izven nje. Od nemških plemen je poslalo med Slovence največ kolonistov bavarsko. Do-: movina zemljiških gospodov, narečje, pravo, imena oseb in oblike zemljiške razdelitve ter naselij na kolonizacijskem ozemlju so nam za domovino doseljencev najboljši kažipot. Nasprotno imamo neposrednih dokumentarnih poročil o izvoru in do-tmovini kolonistov prav malo. Tako se omenja v neki listini, da je nekdaj obrsko zemljo ob reki Erlaf (na Nižjem Avstrijskem), ki je bila dolgo časa neobljudena, naselil regenburški škof s kolonisti iz Bavarske. Mimo Bavarcev, ki so dali glavni kontingent naseljencev, so tudi druga nemška plemena pošiljala koloniste na slovenska tla. Vendar pripadniki teh po številu daleč zaostajajo za Bavarci. S frankovskimi jSpanheimi so mogli priti med Slovence fyauod pa eas&fum Franki, dati ime nekaterim krajem in pustiti sled v tako zvanem četverodvoru (Vierhof), posebni obliki kmetskega dvora, ki jo najdemo na Nižjem Avstrijskem, Gradiščanskem in Vzhodnem Štajerskem. Tudi govor tamošnjih Heancev kaže na večje naselbine frankovskega plemena v območju Vzhodnih Alp. Nemci se v prvih stoletjih svojega prihajanja naseljujejo na ozemlje ali v bližino ozemlja, ki je bilo kulturi že pridobljeno, nudilo primeroma lahke pogoje za obstanek in obdelavo ter bilo z gozdom in močvirjem večidel nepokrito. Kamor so se nekoč Slovenci, sledeč že kultivirani zemlji, naseljevali v najgostejših trumah, prav tja silijo sedaj najpoprej tudi Nemci. Tako najdemo že prav zgodnje in močne kolonije Nemcev v širokem območju spodnje-koroške kotline, kjer smo ugotovili tudi najmočnejše naselitveno jedro Slovencev na koroških tleh, ne pa mogoče v goratem, nemškem ozemlju sicer bližjem svetu Zgornje Koroške. Prav nekaj podobnega velja za zgomještajerske doline in kotline. Kjer so se Slovenci na odprti, plodni in že kultivirani zemlji naselili v močnih skupinah, tam naletimo med njimi in ob njih na haj- Če je pri kakšnem gospodarstvu svinje-reja nezadovoljiva, je treba vzrediti nov zarod. Mladi pujski naj dobivajo takoj, ko so prišli na svet, najboljše, najhranljivejše in najbolj zdravo mleko, — a to je mleko svi-nje-dojilje. Ono vsebuje več beljakovine in masti kot kravje mleko. Z njim se jih čim dalje hrani, priporoča se celih 10 tednov. Da bi svinja-dojilja imela dovolj dobrega mleka, jo je treba seveda dobro krmiti. Treba ji je dati dovolj zdrobljenega ovsa in ječmena, svežo mlado rdečo deteljo in sladke trave, k temu primešati ječmenove otrobe, repo in apno. — Vso hrano se svi-nji-dojilji daje v obliki juhe. Svinja je pravilno in zadostno hranjena, če proti koncu dojenja zopet na teži pridobiva in če pujski dobro napredujejo. Svinja sme izgubiti na teži samo tako dolgo, dokler se pujski ne naučijo pravilno jesti, žvečiti in prebaviti, namreč dokler pujski dodatka krme ne začnejo dobro izkoriščati. Zdrobljene rži in koruze kakor tudi krompirja in ajdove kaše takim svinjam ne dajajte! čim pujski pokažejo lakoto in žrejo tudi krmo (to se zgodi navadno v starosti 3 tednov), se jim daje skozi 8 do 16 dni drobno razrezan trd kruh ali pa cela zrna pšenice. — To se daje zato, da bi se pujski naučili krmo počasi žreti, dobro prežvečiti in zmešati s slino in potem šele požirati. Če pujskov ne naučimo počasi žreti, se navadijo prezgodaj na pitje in krmo hlastno požirajo, ne da bi jo dobro zgrizli in pomešali s slino. — Kruh in pšenica ali pa ječmenovo zrno povzročajo hitrejši razvoj prebavnih žlez, kar je dobra podlaga za razvoj in rast pujskov. — Nasprotno pa je srkanje in hlastno požiranje krme slaba navada, ki ima kot posledico slab in počasen razvoj prebavnih organov, tako da je končno uspeh svinjereje v nevarnosti. Pujski, ki imajo take slabe navade, ne rastejo tako dobro kot drugi, raznežujejo se in postanejo neodporni proti boleznim. Prav težko se odvadijo in veliko težje se naučijo pravilno žreti, kar je za uspeh svinjereje velikega pomena. Šele potem, ko so pujski že skoz 8 do 10 dni dobivali kruh, pšenico ali pa ječmen v celem zrnu in ko smo se prenričali, da krmo pravilno žrejo, dobro prežvečejo in na-slinijo ter jo šele potem pogoltnejo, izberemo krmo, s katero jih nameravamo dopi-tati. Priporočljive so sledeče mešanice: 30—45% zdrobljenega žita in pšeničnih otrobov 5% ribje moke 5% grahove moke 2% apna za krmo. Pri pomanjkanju žita se daje rdečo deteljo, zdrobljeni grah ali sojo, radie, špinačo, salato ali mlade koprive, pozimi pa suho krmo iz teh rastlin. — Posebno pozimi se ne sme pozabiti na svežo zemljo, pesek, bukov pepel, oglje iz krušne peči, ko pujski ne morejo do zemlje, ker sicer zaostanejo. Krmo se najboljše pripravi v obliki žgancev ali pa goste kaše in taka oblika starejšo in primeroma že številno nemško kolonizacijo. Na koroških in zgornjestajer-skih tleh moremo slediti takim nastarej-šim nemškim naselbinskim območjem okoli Vrbskega jezera in Gosposvetskega polja, ob srednji Krki, v Labudski dolini, vzdolž zgornje Mure in ob Aniži. Na Savo in Savinjo je bil dotok Nemcev v predmadžarski, dobi še neznaten. Najmočnejši val Nemcev v frankovski dobi se je pa vrgel v Podonavje proti vzhodu od Aniže in v Panonijo. Podonavsko in panonsko nemštvo so strli madžarski navali. Dvomljivo je, da bi bili neposredni ostanki nemškega življa v teh krajih še iz frankovske dobe. Po letu 955. se naseljujejo Nemci zopet od Aniže na vzhod. Zelo močni nemški kolonizacijski valovi kmalu zalijejo maloštevilno slovenstvo v teh krajih. Res se omenjajo Slovenci na današnjih nižjeavstrijskih tleh še skozi nekaj stoletij, ali taka omemba ne pomenja goste slovenske naseljenosti, marveč le izjemo Slovenca in slovenske vasi med Nemci. V Zgornji Avstriji sledimo posestvom in podložnikom samostana St. Florian s slovenskimi imeni še prav do 12. stoletja (n. pr zemljišče nekega Markvar-da Trebeja, danes Tröbingerhof, posest nekega Stojgeja, danes Stögersdorf). Več povedo o narodnostni pripadnosti pridevki »Sclavus« in »Sclava«, ki jih najdemo v mrliški knjigi omenjenega samostana še v 13. stoletju pri slovenskih, a tudi pri nemških osebnih imenih (Ljubosta Sclava, La-stej Sclavus, Arnolt Sclavus). Slovenske hrane odgovarja vsem kategorijam svinj razen svinjam-dojiljam. Najbolj nevaren čaš je, ko morajo pujski zapustiti dojke, pa se zato priporoča, jih že med dojenjem hraniti. Pred krmljenjem dajemo svinjam dobro, čisto in zdravo pitno vodo. Pujski, ki dobro napredujejo, morajo dnevno pridobiti na teži od 100 do 150 g in več, tako da po desetih tednih 'dobivajo po 400 g dnevno na teži. Prvih 10 dni se mora njih živa teža vsaj podvojiti. Od sedmega tedna dalje ali' pa nekoliko dni pred odstavitvijo pujskov se daje svi-nji-dojilji manj tekočo hrano, da bi se mleko brez večje zdravstvene škode počasi posušilo. Pujski se od svinje oddvajajo tako, da se jih vsak dan za dalj časa oddvaja od nje. — To se mora delati postopoma, tako da razdvajanje traja okoli 14 dni. Povprečna živa teža prascev po 10 tednih mora biti 18 do 25 kg. Že koncem prvega do drugega tedna morajo pujski tako napredovati, da se jih ob lepem vremenu lahko pusti na_ prosto. Dober zrak, ki se zunaj vedno menja, sonce in sočne trave, zemlja, ki je potrebna pujskom, ker vsebuje mnogo raznih soli in elementov, ki jih vsako telo potrebuje za razvoj vsaj v najmanjših količinah, utrjujejo njih zdravje, razvijajo srce in pljuča kakor tudi noge. Tako ne more priti do mehkih kosti (Knochenweiche) ali pa do rahitičnih pojavov, ker sončni žarki pomagajo pri prebavi apna in rasti dobrih kosti. Zato puščajte prasce čim več na sonce, da jih obvarujete bolezni! Radio. Cefovet Nedelja, 6. julija: 7.23: Jutranja glasba 18.30: Polurna oddaja 20.15: Iz slovenske kulturne zakladnice. Ponedeljek, 7. junija: 7.15: „Prav vesel v šolo grem", pouk slovenščine 20.15: Poročila Torek, 8. julija: 7.15: „Materialna kultura naših prednikov", zgodovinsko predavanje. 20.15: Poročila Sreda, 9. julija: 7.15: Glasba 20.10: Poročila. Četrtek, 10. junija: 7.15: „Prav vesel v šolo grem", pouk slovenščine. 18.45: „Nekaj za naše malčke", otroška ura. 20.15: Poročila. Petek, 11. julija: 7.15: „Delež Koroških Slovencev v slovenski kulturi", literarno zgodovinsko predavanje. 20.15: Poročila, abota, 12. junija: 7.15: Pregled svetovnega tiska. 20.15: Poročila. Morebitne spremembe v času, bomo objavili po radiu. vasi v avstrijskem Podonavju, obkoljene z vedno številnejšimi in večjimi nemškimi, so brez zveze z močnejšim slovenskim življem na sosednjih štajerskih tleh najkasneje v 13. —14, stoletju postale nemške. II. Koroška in štajerska sti bili od nekdaj germanizaciji najbolj izpostavljeni slovenski pokrajini. Slovenski znanstvenik, zgodovinar^ dr. Milko Kos, poudarja, kako so tok nemškega naseljevanja na Koroško in Zgornje Štajersko madžarski navali sicer nekoliko zadržali, toda nikdar prekinili. V drugi polovici 10. stol. se Nemci zopet z vso silo vržejo na koroška in štajerska tla. Naseljevanje je tudi v pomadzarski dobi zaenkrat obdržalo že opisani značaj kot v 9. stoletju. Nemci se naseljujejo med Slovence in ob nje v odprtih in kulturi že pridobljenih, krajih. V drugo polovico 10. stol. in v 11. stoletje je staviti nastanek številnih koroških vasi, sestavljenih iz osebnega imena in označbe »vas« (na pr. Grabelna ves = Gabrielova ves, Loga ves = Hau-gova ves). Ob starih slovenskih vaseh nastajajo nove nemške. V nekaterih predelih se družijo že cele skupine nemških vasi, ki po malem že tudi krčijo gozdnati in neobljudeni teren. Še vedno je v 10. in 11. stol. plodnejša in odprta spodnja Koroška vab-Ijivejši cilj nemških kolonistov kot gorata zgornja Koroška. V tej se drže slovenske naselbine ob zgornji Dravi, na današnjem vzhodnem Tirolskem, ob rekah Moll, Malta in Dieser še trdno svojega domačega jezika v času, ko so bili mnogi predeli v spodnjem delu dežele že močno nemški. Vse kaže, da je veljal najstarejši ohranjeni zapis slovenskega jezika, takozvanih brižinskih (Freising) spomenikov, v zadnji četrtini 10. stoletja vprav za tako zgornjekorpško slovensko ozemlje v okolišu Lurnskega polja (Lurnfeld), ki je danes povsem nemško, toda je bilo okoli leta 1000 po Slovencih še prav gosto naseljeno. Slovenci na Koroškem se v tej dobi dele od Nemcev po narodnosti deloma po naselbinah, okoliših in celo še po plemenskem pravu. Neka listina, ki jo je datirati med letom 1002 in 1018 ter se tiče zadev na spodnjem Koroškem, strogo loči med pričami bavarskega plemena, ki so bile po bavarskem pravnem običaju »za ušesa privlečene«, in med pričami »po slovenskem načinu«. Zanimivo je, da imajo tudi med slednjimi omenjene osebe skoraj izključno nemška imena. Od 10. stoletja se na Koroškem oblikuje značilna naseljenost dveh narodov, ki ju pa še ne loči stroga jezikovna meja, marveč sta še pomešana eden z drugim. Nemci so naseljeni celo v večjem številu v spodnjem delu dežele, tudi tam, kjer jih danes ni ali so pa v manjšini. Slovenci pa stanujejo v še prav močnem številu v krajih, kjer so danes povsem zginili. Na zgornjem Koroškem so bile široke plasti naroda do 11., 12. stoletja pretežno slovenske. Podobno narodnostno razporeditev kakor Koroška kaže v visokem srednjem veku Zgornja Štajerska. Nemške vasi nastajajo poleg slovenskih, Slovenci so naseljeni poleg Nemcev in slovenski kraji se med čimdalje številnejšimi nemškimi drže kot jezikovni otoki še dolgo v srednji vek. V nekaterih krajih imajo stanovalci skoraj samo slovenska, v drugih zopet skoraj izključno nemška imena. To velja kot pravilo za prvo dobo nemškega pritoka. Zlasti v pomadžarski dobi pa najdemo tudi v čisto slovenskih krajih že obilo nemških imen, kar pa ni nujen dokaz, da so bili njihovi nosilci Nemci. (Dalje prihodnjič.), POPRAVEK V članku „Travnik je razcveten" v štev, 27 od 27. junija, je pomotoma zamenjena označba slik 12 in 13, kje? je pomotoma 12, stavite 13 (pasji rep), a pri 13 stavite 12 (pasja trava). MAP OGLASU Mlad mizarski pomočnik dobi takoj delo; hrana in stanovanje v hiši. Mizarstvo z malo kmetijo se nahaja na deželi. Ponudbe poslati na upravo „Koroške kronike", Celovec, Funderstraße 1. 309 UREDNIŠTVO „KOROŠKE KRONIKE“ Celovec, Völkermarkterring 25. GOSPOSmUSiši NASVETI Ime in priimek............. točen naslov................. Prosim za odgovor na priloženo vprašanje. Za odgovor prilagam poštno znamko za 18 grošev. GOSPODARSKI NASVETI Kako hranimo in negujemo pujske ‘ Koro-k- kronika" izhaja vsak petek. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 25/1. Telefon 3651/02. — Uprava ** in oglasni oddelek v Celovcu, Funderstraße 1. Telefon 3651/38.