Medeni lonec.
eJlo smo bili doma še majčkeni pri dobri ma-mici — spomtnjam se prav posebno nekega Božiča. Mamica so imeli dva nagajivčka; petletnega Jožka, korenjaka za njegova leta, in mene, sedemletno, šibko Francko. Mamica so oba enako ljubili. Ni čuda, saj sva bila uboga malčka prerano izgubila očeta. Zato so nama mamica posvečali podvojeno Ijubezen in po-dvojeno skrb. Tudi karali so naju malokdaj mamica.
Bližali so se božični prazniki. Mamica so se pri-pravljali za peko potic. Nekega dopoldne so šli v mesto. Vrnili so se z napolnjeno ročno torbico. In v roki so prcvidno prinesli lonec poln medu.
p                                7
r          »Kdor bo priden,« so rekli mamica, »bo postrgal
r jutri lonec« — Dobro sva si zapomnila oba mamine I besede; mnogo bolje kot marsikatere druge besede. |            In naslednje jutro navsezgodaj, ko sva midva z
I bratcem še sanjala v toplih posteljicah, so že mamica [      nemoteno delali v kuhinji potice.
I            Ne vem, ali mi je udaril v nosek prijetni duh, ki
I      se je širil iz kuhinje, ali se mi je morda sanjalo ravno
I      o poticah in o loncu z medom; zbudila sem se zgodaj.
|     Iz kuhinjc se je malo svetilo. Takoj sem se spomnila
[     lonca- Izkobacala sem se iz posteljice. Prav oprezno
1      in tiho seveda, da ne bi slišal Jožko. — Po prstih
I     mimo njegove posteljice in v kuhinjo. »Mamica, lonec
'      meni, prosim!« In dobila sem ga; trdno sem ga prijela.
Toda se prcden sem se ogledala po žlici, je že stal
L     Jožko pri meni. »Vsak malo,« so rekli mamica. A kdo
I      bo delil —¦ v loncu je bilo itak malo. Jaz bi bila na-
posled   vendarle   delila,   a   Jožko je bil neizprosen.
i      »Lonec mcni!« je rekel zapovedujoče. Vedela sem, da
če zlepa ne dam in ga ne slušam, pade pest. Jožko
se je namreč prav rad poslužil pesti. A topot vendarle
nisem in nisem mogla njemu pustiti lonca medenega,
ki se dobi le enkrat v letu, da se poliže! Medeni lonec
i      — in Jožku ga odstopiti! Še trdneje sem ga prijela.
|             Mamica so ravno popravljali ogenj v krušni peči
in niso utegnili posredovati med nama. Jožko nameri
desnico in zažuga. Jaz, trma, še ne izpustim lonca.
I      Oh, medeni lonec, to ni kaj vsakdanjega! Jožko udari.
'      Po licu je padlo; ne trdo, a vendar zadosti. Tako, da
mi je pri tem zdrknil lonec iz roke na tla. In na tleh
so bile same črepinje ubitcga medenega lonca.
Mamica, prcdobra mamica, so samo zmajali z glavo kot vedno, kadar sva se z Jožkom kaj sprla. Lonec ni bil ssdaj ne moj, ne Jožkov, ampaik mucin. Ravno tedaj se je priplazila iz zapečka. Nič se ji ni bilo mudilo vstati, in vendar je le ona polizala sladki med po črepinjah na tleh. Midva z Jožkom sva pa milo gledala in zavidala muco. Kjer se prepirata dva — tretji dobiček ima.                              Fr. Zupančič