NOVI IPAD AIR, NEXUS 5 IN ANDROID 4.4! 12/13 6,65 € ecember 2013 / letnik 23 www monitor ci ZABAVNA ELEKTRONIKA I RAČUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE rajTj irusi Pre'zi času, a so si tako podobni, da bi rešitev enega pomenila rešitev vseh drugih. Taki so barvanje neme karte, potujoči trgovec, sudoku itn. Ni še dokazano, da zanje ni algoritma, ki bi jih rešil učinkovito, tj. v polinomskem času. Domneva se, da takšnega algoritma ni. Tisti, ki mu bo to ali nasprotno uspelo dokazati, bo dobil milijon dolarjev nagrade od ameriškega Clay Math Instituta. Teh problemov kvantni računalniki ne bodo reševali skoraj nič hitreje od navadnih računalnikov. problemi v P-prostoru k Rešljivi v polinomskem času s kvantnim računalnikom. P-problemi so rešljivi v polinomskem času. NP-problemi niso rešljivi v polinomskem času, so pa rešitve preverljive v polinomskem času. NP-polni problemi so posebna vrsta problemov, ki bi bili vsi rešljivi z istim algoritmom v polinomskem času, če ta sploh je (ni znano). Množica BQP označuje probleme, ki jih kvantni računalniki lahko rešijo v polinomskem času. Vsi ti problemi so v P-prostoru, ker za rešitev potreba po pomnilniku narašča polinomsko s težavnostjo, čas pa seveda ne nujno. Bit Pbit 0 0 : i i i 0 ali 1 {p:0, (1-p):1} a|o) + P|i) oblikovati tako, da so vse druge amplitude, razen tiste, ki nas zanima, zelo blizu nič. Če potem kvantni izračun ponovimo večkrat in dobimo vedno enak rezultat, smo lahko prepričani, da je to iskana rešitev. Ponavadi kvantne računalnike uporabljamo za probleme, ki jih je zelo težko rešiti, a je pravilnost dobljene rešitve mogoče nadvse enostavno preveriti (recimo faktorizacija velikih števil, iskanje po zbirki podatkov itd.). Kvantni računalniki niso zmogljivejši, ker bi hitreje opravljali operacije nad biti, temveč ker lahko na njih poganjamo kvantne algoritme, ki isti izračun opravijo v bistveno manj korakih (v nižji časovni zahtevnosti). Kopiranje prepovedano Kvantni sistemi so zanimivi, ker z njimi lahko počnemo stvari, ki jih z navadnimi računalniki ne moremo, obenem pa ne moremo početi nekaterih zelo trivialnih reči. Navadne bite lahko kopiramo oziroma kloniramo, kubitov pa ne moremo. Razmislek pokaže, da je to pravzaprav edina možnost. Z branjem lahko pridobimo le eno izmed stanj, v katerih superpoziciji je kubit. Če bi kubite lahko klonirali, bi lahko to omejitev obšli, saj bi lahko kubit poljubno mnogokrat klonirali in potem prebrali njegovo vrednost. Fizika nam takšnega goljufanja ne dovoli. Še bolj zanimivo pa je, da lahko kubite teleportiramo. Če oddajniku in sprejemniku pošljemo kvantno prepleten par kubi-tov, lahko na enem izmed kubitov para in na kubitu za teleport izvedemo ustrezno transformacijo in izmerimo stanje. Rezultat pošljemo z dvema klasičnima bitoma prejemniku, ki lahko z ustreznimi transformacijami obnovi teleportiran kubit. S tem nismo prekršili prepovedi kloniranja, saj smo z meritvijo nepopravljivo uničili superpozicijo stanja teleportiranega kubita pri oddajniku. Vodoravno usmerjen filter A prepušča le vodoravno polarizirane fotone. Filter C, ki je usmerjen navpično, jih v celoti zadrži, ker je nanj pravokoten. Če pa med filtra postavimo poševno usmerjen filter, ki nanju ni pravokoten, bo ta prepustil del vodoravno polariziranih fotonov, ki se jim bo ob tem spremenila polarizacija v poševno. Navpični filter bo potem spet prepustil del teh fotonov. Dodajanje filtra v sistem torej poveča prepustnost. To izkoriščamo pri kvantnem varnem prenosu ključev. Nasprotna operacija od teleportiranja pa je prenos dveh bitov informacije z enim ku-bitom. Oddajnik prejme dva klasična bita informacije, ki ju mora prenesti k prejemniku. Na podlagi tabele, ki sta si jo predhodno izmenjala, glede na informacijo v bitih izbere ustrezno transformacijo in jo izvede na enem kubitu. Ko na drugem kubitu prejemnik informacije izvede druge transformacije, lahko iz rezultatov meritev sklepa, katero število (od 0 do 3) je poslal prejemnik. Z enim kubitom zaradi superpozicije stanj prenesemo dva klasična bita informacije. Kvantni algoritmi Na kvantnih računalnikih lahko poganjamo iste algoritme kakor na klasičnih, a ni prav nobenega razloga, da bi to počeli. Izvajajo jih počasneje od klasičnih, poleg tega jih pesti dekoherenca (vsaka interakcija od zunaj nepovratno uniči kvantno superpozi-cijo stanj, tudi meritve). Zato imajo kvantni računalniki specializirane namene, v vsakdanjem življenju pa resne pomanjkljivosti. Kvantni računalniki ne bodo omogočili hitrejšega poganjanja iger v visoki ločljivosti. Značilen zgled, kaj pa lahko storijo hitreje, je faktorizacija velikih števil. Ameriški matematik Peter Shor je leta 1994 odkril kvantni algoritem, ki faktorizira števila v po-linomskem času, medtem ko je najhitrejši klasični algoritem eksponenten. Genialnost Shorovega algoritma je način, kako lahko z meritvijo kljub omejitvam dobimo uporaben podatek. Čeprav meritev vrne le eno izmed stanj, algoritem poskrbi, da imajo le uporabna stanja amplitude, ki so za praktične potrebe znatno različne od nič. Zato vedno preberemo rezultat. Prav tako je fak-torizacija problem, ki ga je težko rešiti, a je rešitev mogoče enostavno preveriti. Drugi zelo zanimiv algoritem je kvantno iskanje. Da bi na neurejenem seznamu s 10.000 vnosi našli pravega, mora klasični algoritem v povprečju izvesti 5.000 poizvedb. Poznamo pa Groverjev kvantni algoritem, ki jih mora v povprečju opraviti le 100. Pohitri-tev v nasprotju s Shorovim algoritmom tu ni eksponentna, temveč kvadratna. Kvantni računalniki imajo tudi potencial za kvantne simulacije obnašanja molekul. Reševanje Schrodingerjeve enačbe je na klasičnih računalnikih kljub približkom zelo počasno; kvantni računalnik bo omogočil simulacijo v doglednem času. Iz teorije v prakso Postavimo zdaj visokoleteče algoritme na trdna tla. Dosedanje razglabljanje je bilo namenjeno kvantnemu programerju, ki ga ne zanima, kako kvantne sisteme postavimo v praksi - tako kot tudi za klasično programiranje ni treba poznati zgradbe tranzistorja. Kljub temu mora tranzistor nekdo izdelati in jih več skupaj zložiti v čip. Kako torej narediti kubit in kako mu izmeriti stanje? Možnosti je več. Za kvantni računalnik morate izpolniti štiri DiVicen-zove pogoje: potrebujete robustne kubite, univerzalni nabor vrat, zanesljiv vhodni register n kubitov in ustrezne meritve. Trenutno poznamo štiri glavne pristope k izvedbi kvantnega računalnika: kvantno optiko, hladne atome, spinski in superpre-vodni. Njihov razvoj še vedno poteka, saj jim pri vseh sploh še ni uspelo izvesti vseh teoretičnih kvantnih vrat. Pri kvantni optiki (ali kvantni elektrodi-namiki) potrebujemo nevtralne atome in fotone, ki jih lahko uporabimo na dva načina. Bodisi so atomi nosilci kvantne informacije in fotoni poskrbijo za povezavo med njimi (prepletenost) bodisi je nasprotno. Vse skupaj se mora dogajati v elektromagnetnem polju. Hladni atomi so ohlajeni na vsega nekaj mikrokelvinov, kjer postane njihova kvantna narava pomembna. Ultrahladni atomi se lahko vedejo kot kvantni računalnik, če jih posadimo na optično rešetko (tako imenujemo interferenco več izvirov laserske svetlobe). Druga možnost je, da ultrahladne atome pretvorimo v ione z izbijanjem elektronov in ujamemo v elektromagnetnem polju. To je ena izmed najbolj obetavnih metod, saj so tako že pripravili sistem 14 kvantno prepletenih ionov, prav tako so že praktično izvedli vrata CNOT. Jedrska magnetna resonanca ali NMR (to gotovo poznate kot metodo za slikanje mehkih tkiv) za kubite uporablja spin molekul. Ta tehnika je manj uporabna od drugih, ker pri NMR kot sistem deluje celoten ansambel molekul, kar prinaša velik šum. IBMu je sicer uspelo demonstrirati delovanje Sho-rovega algoritma na 7-kubitnem kvantnem računalniku z metodo NMR, a kakšnega večjega napredka v zadnjih desetih letih ni bilo. Za občutek: IBMu je tako uspelo ugotoviti, da sta delitelja števila 15 tri in pet. Superprevodnost pa je lastnost nekaterih materialov, da pri dovolj nizki temperaturi izgubijo vsakršno električno upornost. To prinaša številne zanimive posledice, med katerimi je za kvantne računalnike najpomembnejši Josephsonov učinek. Če med dva kosa superprevodnika vstavimo izolator, bo skozi tak člen, ki ga imenujemo Jo-sephsonov stik, tok kljub temu tekel brez izgub. To je sila čudno, a matematično izpeljano in fizikalno dokazano, v kvantnem svetu pa prostora za čudenje že zdavnaj ni več. Če izdelamo prstan iz superprevodnika Ponavadi kvantne računalnike uporabljamo za probleme, ki jih je zelo težko rešiti, a je pravilnost dobljene rešitve mogoče nadvse enostavno preveriti (recimo faktorizacija velikih števil, iskanje po zbirki podatkov itd.). Zgodovina kvantnega računalništva 1973 - Alexander Holevo pokaže, da iz n kubitov ne moremo pridobiti več kot n klasičnih bitov informacije (Holevov izrek). 1980 - Juri Manin predlaga kvantno računalništvo. 1981 - Richard Feynman pokaže, da klasičen računalnik ne more učinkovito simulirati kvantnega sistema, zato predlaga kvantni računalnik. 1981 - Tommaso Toffoli odkrije reverzibilna Toffolijeva vrata. 1982 - Paul Benioff ponudi prvo rigorozno obravnavo kvantnih algoritmov. 1985 - David Deutsch opiše prvi univerzalni kvantni računalnik, podobno kot je Turing opisal univerzalni klasični računalnik. 1991 - Artur Erkert pokaže, kako uporabiti kvantno prepletenost za varno komunikacijo. 1994 - Peter Shor odkrije kvantni algoritem za faktorizacijo števil. 1994 - Ignacio Cirac in Peter Zoller predlagata eksperimentalno izvedbo kvantnih vrat. 1995 - Shor in Andrew Steane pokažeta prve mehanizme za kvantno odpravljanje napak. 1995 - Prva eksperimentalno izvedba kvantnih vrat: CNOT vrata z ujetimi ioni. 1996 - Lov Grover odkrije kvantni algoritem za iskanje v neurejeni bazi. 1996 - David DiVincenzo postavi seznam zahtev, ki jih mora izpolnjevati vsak eksperimentalni kvantni računalnik. 1998 - Prva eksperimentalna izvedba kvantnega algoritma. 1998 - Prvi delujoč 3-kubitni kvantni računalnik na NMR. 2000 - Prvi delujoč 5-kubitni kvantni računalnik. 2000 - Prvi delujoč 7-kubitni kvantni računalnik. 2000 - Adiabatni kvantni računalniki prvič omenjeni kot nov model za kvantne izračune. 2001 - Prva praktična izvedba Shorovega algoritma: IBM in Stanford sta ugotovila, da tri in pet delita 15. 2005 - Prvi delujoč kvantni bajt - kubajt. 2006 - Prvi delujoč 12-kubitni kvantni računalnik. 2008 - D-Wave izdela prvi delujoč primerek 128-kubitnega kvantnega računalnika. 2011 - D-Wave pokaže komercialni 128-ku-bitni računalnik D-Wave One. 2013 - D-Wave izda 512-kubitni računalnik D-Wave Two. Zeleni so eksperimentalni dosežki, rdeči so teoretični dosežki. z več Josephsonovimi stiki, smo dobili osnovno enoto za kvantni superračunalnik. Zdaj pa zares! Najbliže kvantnemu računalniku so prišli v kanadskem podjetju D-Wave, ki so v sodelovanju z Naso in Googlom izdelali D-Wave Two. Oglašujejo ga kot adiabatni kvantni računalnik (beseda adiabatni tu nima klasičnega termodinamičnega pomena »brez izmenjave toplote«). Izkorišča adiabatni izrek, da fizikalni sistem ostane v trenutnem pa je dovolj ohlajena, da je termična energija manjša od vrzeli med osnovnim stanjem kvantnega sistema in prvim višjim stanjem. Možnost za fluktuacije je tako manjša. Takoj po njegovi predstavitvi so se vnele žolčne razprave, ali gre dejansko za kvantni računalnik ali ne. Dejstva govorijo v obe smeri. Da gre za kvantni računalnik, kaže že zanimanje Googla in Nase. Trdnejši dokaz so posredovali iz D-Wava, saj so na svojem računalniku rešili Ramseyjev problem za nekatere znane vrednosti in ugotovili, da Kvantni računalniki niso zmogljivejši, ker bi hitreje opravljali operacije nad biti, temveč ker lahko na njih poganjamo kvantne algoritme, ki isti izračun opravijo z bistveno manj koraki (v nižji časovni zahtevnosti). lastnem stanju, če je motnja zadosti počasna in če je energijska vrzel dovolj velika. Poenostavljeno povedano, so adiabatni kvantni računalniki nekoliko drugačni od šolskih sistemov, ki smo jih teoretično opisali na začetku. Vzemite to kot razliko med idealnim Carnotovim toplotnim strojem in dejanskim dizelskim motorjem, ki poganja vaš avtomobil. V detajlih in izvedbi sta različna, načeloma pa gre v obeh primeri za toplotni stroj. Tako je tudi z D-Wave Two. Ker gre za adi-abatni kvantni računalnik, si lahko privošči nekoliko slabšo kvantno prepletenost in več šuma, pa še vedno deluje. Prav tako je tudi odpornejši za kvantno dekoherenco zaradi delovanja okolice, saj je kvantni sistem v osnovnem stanju in niže ne more, okolica najde rešitve bistveno hitreje od klasičnega računalnika. Če k temu dodamo še zapleteno zgradbo in na skoraj absolutno ničlo ohlajen centralni računski del, se zdijo dokazi precej prepričljivi. Pravijo, da sistem tudi sicer izkazuje obnašanje, ki ga ni mogoče opisati nekvantno. Adiabatno kvantno računalništvo je tako novo področje, da o njem niso prepričani niti, ali resnično potrebuje kvantno prepletenost. Dvome poraja predvsem skrivnostnost, saj D-Wave noče razkriti vseh podrobnosti o računalniku. Zagotovo vemo, da gre za 512-bitni računalnik. Lockheed Martin mu verjame, saj so leta 2011 kupili en primerek za 10 milijonov dolarjev. Videli bomo že kmalu, saj za leto 2015 napovedujejo D-Wave Three, ki naj bi bil sposoben izračunati Ramseyjeva števila za koeficiente, ki jih s klasičnimi računalniki ne moremo. D-Wave Two seveda ni edina praktična implementacija kvantnega računalnika, le prva komercialna je. Kam vse to vodi? Prihodnost bo še zelo zanimiva. Kvantni računalniki so trenutno še v povojih. Z njimi lahko izračunamo to, kar znamo in zmoremo tudi s klasičnimi računalniki. A tako je z vsako novo tehnologijo. Ko bodo zaživeli v polnem sijaju, kar se bo gotovo zgodilo še v tem stoletju, bo človeštvo dobilo neslu-teno računsko moč. Najprej bodo res padli nekateri danes nezlomljivi šifrirni algoritmi, a bomo poiskali nove. Problem bo le z danes zakodiranimi podatki, za katere si bomo tudi tedaj želeli, da bi ostali tajni. Sicer pa bodo kvantni računalniki omogočili simulacije, o katerih lahko danes le teoretiziramo. Tak zgled so simulacije prileganja molekul na tarčno mesto biomakromolekul, kar je nadvse uporabno pri iskanju zdravil. Danes je to zelo potraten postopek, ki obsega požrešne računalniške simulacije in dolga testiranja, v prihodnosti pa bodo kvantni računalniki to lahko mimogrede pogledali. Vojska bo z njimi verjetno poizkusila simulirati posledice jedrskih detonacij ali fuzijskih bomb, miroljubni znanstveniki pa bodo dobili orodje za študij fuzije in drugih novih potencialnih energetskih virov. Toda kot smo že pokazali, vsakdanjih dejavnosti kvantni računalniki ne bodo izvajali hitreje. Igranje iger, brskanje po spletu, pisanje besedila, zaganjanje računalnika bodo ostali enako počasni. Tudi nekaterih težkih matematičnih problemov zelo verjetno ne bodo reševali nič hitreje. Po trenutnem poznavanju fizike so kvantni računalniki konec možnega razvoja. Dlje z doslej odkritim ne gre in če bomo želeli kdaj v prihodnosti izdelati fundamentalno zmogljivejše računalnike, bomo potrebovali nadgradnjo trenutne fizike. Ker sedanja fizika še ni zadovoljivo razložila gravitacije in poenotila vseh teorij, upanje ostaja. Toda brez pretiravanja lahko rečemo, da bodo kvantni računalniki prinesli revolucijo, ki bo primerljiva s tisto, ki so jo prinesli klasični računalniki v analogni svet. Upajmo le, da bomo še med živimi, ko se bo to zgodilo. M Kvantni računalnik lahko v n kubitov shrani 2n bitov klasične informacije, kar je glavni razlog za njihove sposobnosti. Kukalo v prihodnost Kaj bo aktualno čez 3, 6 in 12 mesecev? Lenovo Yoga Tablet Lenovo je pripravil nekoliko drugačno tablico s cilindrično zaobljenim robom, ki je obenem tudi držalo in stojalo. Tablico z 10-palčnim zaslonom in operacijskim sistemom Android lahko z izbirno tipkovnico uporabljamo tudi kot namizni ali prenosni računalnik. Držalo je hkrati tudi prostor za dodatni akumulator, tako da ima tablica dovolj energije za kar 18 ur delovanja. Kazam izziva velike Nekdanji direktor podjetja HTC je predstavil novo znamko telefonov Kazam, s katero merijo zlasti na evropski trg. Za mlado znamko je nenavadno, da bodo hkrati predstavili kar sedem modelov, dva v prestižnem razredu z imenom Thunder in pet cenejših. Velikost zaslonov se giblje od 3,5 do 5 palcev. Obljubljajo ^ bogato opremo, standardni Android in visoko kakovost izdelave po vzoru HTC One X. Google Nexus 8 Google snuje novo tablico, ki se bo po velikosti uvrstila med sedanje 7- in 10-palčne modele. Nexus 8 naj bi zapolnil vrzel, v kateri danes prevladujejo Apple ¡Pad Mini in Amazon Kindle FireHDX. Omenjajo tudi prenovljeno strojno opremo, zaslon z visoko ločljivostjo, seveda pa tudi najnovejši Android 4.4. Cena naj bi bila nižja kot pri konkurenci, kjerse giblje okoli 400 dolarjev. Samsung Galaxy S5 Samsung bo verjetno že januarja predstavil nov Galaxy S. Podobno kot najnovejši iPhone 5 bo imel najzmogljivejši Samsung 64-bitni procesor Exynos 6, ki bo združeval varčna in procesno zmogljiva jedra (najbrž 8). Omenjajo tudi fotografsko tipalo s 16 milijoni pik, o velikosti in ločljivosti zaslona, ki bo morda prvič šel čez mejo HD, pa se še vedno zgolj ugiba. Galaxy S5 bo imel Android 4.4. Apple iPad 6 in iPad Mini 3 Medtem ko peta generacija tablic iPad prihaja v trgovine, v družbi Apple že intenzivno razvijajo šesto. Velikost zaslona bo enaka (9,7 palca), ločljivost pa bodo zvečali za 30-40 % glede na današnje zaslone Retina. Novost bo tudi iOS 8. Obenem naj bi predstavili tudi tretjo generacijo tablic iPad Mini, kjer pa bodo zasloni ostali enaki kot v drugi generaciji. iPhone z upognjenim zaslonom Apple naj bi se proti koncu leta 2014 pridružil vedno večji skupini telefonov z upognjenim zaslonom. Nova generacija iPhonov bo imela zaslon zaobljen na robovih, najnovejše informacije, ki so pricurljale, pa navajajo 4,7- in 5,5-palčne diagonale zaslonov. Morda še večja novost bodo zasloni na dotik, ki znajo ločiti stopnjo pritiska na zaslon. S strojne plati bodo evolucija današnjih modelov. Dell Venue 11 Dell Venue 11 z 10,8-palčnim zaslonom na dotik bo eden najbolj prilagodljivih računalnikov z okoljem Windows 8.1. Na voljo je s procesorji vse od modela Atom do Core i5, 2 do 8 GB RAM in kar 256 GB velikimi enotami SSD. Uporabljamo ga lahko kot tablico ali kot prenosnik z nespremenljivo vpeto tipkovnico. Stal bo 500 dolarjev in več, cene bodo segale skoraj do 1000 dolarjev. Chromebooki s Haswellom Acer bo v začetku 2014 predstavil nov rod 11- in 13-palčnih prenosnikov Chromebook, ki bodo temeljili na zmogljivejših in varčnejših procesorjih Intel Haswell. Cene bodo najbrž še bolj zanimive kot doslej z osnovnim modelom, ki bo stal okoli 200 dolarjev. Acer obenem pripravlja hibrid, ki bo križanec med Chromebookom in tabličnim računalnikom. Applov hibrid Apple menda pospešeno snuje nov izdelek, ki ga lahko imenujemo povečan iPad ali stanjšan MacBook. Novost bo razvita okoli 12-palčnega zaslona in bo imela najbrž ločljivo tipkovnico. Zaslon bo visoke ločljivosti in občutljiv za dotik. Največja uganka je, ali bo hibrid imel operacijski sistem iOS ali Mac OS X. V prvem primeru bi bil to dokončen dokaz o poenotenju platform. 4K za vsakogar Cene televizorjev z ločljivostjo 4K se nižajo hitreje, kot je bilo pričakovati. V ZDA je mogoče kupiti cenejše proizvode Seiki in Hisense za vsote, kakršne so še včeraj zahtevali za televizorje HDTV. 40-palčni televizor 4K je mogoče dobiti že za 700 dolarjev, 55-palčnega pa za 1500 do 2000 dolarjev. To nedvomno pomeni, da bodo cene 4K televizorjev kmalu nižje tudi v Evropi. Google Glass Po več kot letu dni preizkušanja prihaja čas, ko bo Google svoja vizionarska očala ponudil celotni javnosti. V začetku leta 2014 bodo na voljo tudi očala Glass, ki bodo lahko imela leče z dioptrijo. Končni izdelek naj bi imel glede na sedanje prototipe zmogljivejšo strojno opremo in dodatne funkcije. Vse več je namigov, da bo tudi cena nižja od 1500 dolarjev, kolikor zdaj zahtevajo zanj. Apple iWatch Apple pospešeno snuje pametno uro, ki jo je javnost poimenovala kariWatch. Zadnji namigi govorijo o upognjenem zaslonu, prvič pa navajajo, da bo ura na voljo v dveh različicah: z 1,7-palčnim zaslonom za moške in elegantnejšim 1,3-palčnim v ženski izvedbi. Obakrat z ločljivostjo 320x320 pik. Arhitektura HSA AMD je postal vroč zagovornik predloga nove heterogene sistemske arhitekture HSA (Heterogeneous System Architecture). Cilj je boljša povezanost med enotami CPU, GPU, DSP in pomnilnikom, ki lahko delijo sredstva za skupne naloge. Arhitekturo HSA bo lažje programirati kot doslej (beri: Nvidia), večji bodo tudi prihranki pri porabi energije. V izdelkih bo že v začetku novega leta. Nvidia Tegra 5 in 6 Platforma Tegra je bila doslej zelo uspešna na področju tablic in pametnih telefonov, zato Nvidia pospešeno snuje naslednike, ki želijo ohraniti primat pri zmogljivostih. V naslednjem letu pride na vrsto najprej Tegra 5 (ARM Cortex-A15, grafika Kepler, podpora za CUDA in OpenGL 4.3), še bolj zanimiva pa bo Tegra 6, prva s 64-bitno arhitekturo. Kabelski internet z 10 Gb/s Kabelska omrežja, postavljena prvotno za distribucijo TV signalov, se ne dajo. Najnovejši standard DOCSIS 3.1 naj bi omogočil prenos podatkov po zdajšnji infrastrukturi s hitrostmi do 10 Gb/s proti uporabniku in 1 Gb/s v nasprotni smeri. S tem so dosegli ravni, ki jih dosegajo praviloma le optične povezave. Standard bo združljiv nazaj, prve izdelke pa pričakujemo leta 2015. Ill« Od tu Od tam I Na svidenje ob naslednjem filmu Nasvidenje ob naslednjem filmu je ime posrečenemu spletnemu dnevniku, v katerem se je avtor lotil obsežnega razmišljanja o slovenskih filmih. Zgodovina slovenske kinematografije je precej pestra in zanimiva, z vsemi vzponi in padci, dobrimi in slabimi filmi, režiserji in igralci. Avtor, ki se je odločil, da si bo ogledal vse (oz. tiste, ki so dosegljivi) slovenske celovečerce (in še kakšnega srednje- in kratkometražnega), obljublja, da bo po ogledu v svoj spletni dnevnik sproti zapisoval misli in opažanja. slovenski-filmi.blogspot.com I Za vegane Ljudje si radi postavljamo najrazličnejše prehranske omejitve - nekateri zaradi mode, drugi zaradi družbe, tretji zaradi veroizpovedi, četrti iz zdravstvenih razlogov itd. Med ljudmi z omejenimi prehranjevalnimi navadami so tudi veg-ani, ki zelo pazijo, kakšno vrsto hrane zaužijejo. Na pomoč jim priskoči t. i. veganska spletna trgovina, ki domuje na spletnem naslovu Vegania.si. Stran je več kot le veganska spletna trgovina z ustreznimi izdelki, saj je opremljena s številnimi recepti, nasveti in poučnimi infografikami. Kot obljubljajo snovalci, so na njej vse vsebine zgolj veganske. www.vegania.si I Oblačna šola Spletno mesto Oblačna šola zase pravi, da je prva odprtokodna šola modernih tehnologij. Namenjena je vsem, ki si želijo pridobiti več znanja, kot ga lahko dobijo v klasičnih izobraževalnih programih. Predvsem pa so vsebine in dejavnosti te šole namenjene otrokom, tudi tistim z učnimi težavami. Programe izvajajo učitelji z različnih področij, pri svojem delu pa ne uporabljajo licenčnih aplikacij, temveč le tiste, ki so zakonito in brezplačno dostopne vsem v računalniškem oblaku. Tako lahko tečajniki brez težav doma nadaljujejo delo in raziskovanje. www.oblacna-sola.si I Spletna skupnost igričarjev Na povsem svežih spletnih dverih, imenovanih Svet iger, želijo avtorji ustvariti slovensko igričarsko skupnost. Na zanimivi strani najdemo sveže novice iz sveta iger, napovednik novih izidov in različne druge vsebine, povezane z igrami. Ne manjka niti spletni forum za izmenjavo mnenj in izkušenj, dodano vrednost pa ponuja tudi bogata večpredstavna knjižnica z zbirko video posnetkov in video napovednikov iger. www.svet-iger.si I Pomoč pri selitvi dejavnosti na nove trge Spletna stran Migracije.net je zanimivo spletno mesto, ki se je specializiralo za predstavitev aktualnih ponudb storitev migracij in širjenja poslovnih storitev in izdelkov na nove trge. Še posebej dobro se znajdejo na Pacifiku, predvsem v Novi Zelandiji in Avstraliji, za kateri ponujajo največ informacij. Splošne informacije, dostopne v bolj ali manj preglednih tabelah na strani, ter informacije o pridobivanju delovnih viz so brezplačne, osebno svetovanje pa je del plačljivih storitev. www.migracije.net I Geografija v spletu Oktobra sta v slovenskem spletnem prostoru vzniknili kar dve spletni strani, povezani z geografijo. Na naslovu Geografija.si domuje podroben forum, ki geografijo deli na številna podpodročja, v povezavi z istoimenskim naravoslovno-družboslovnim spletnim mestom pa sestavlja prav posrečen par. Slednje namreč poleg geografskih vsebin, povezanih s Slovenijo, ponuja še satelitske posnetke vremena, fotogalerijo in pravcati spletni dnevnik, imenovan Geoblog. www.geografija.si geografijaslo.webs.com I Naravne znamenitosti Spletna stran NatureFlip si je zastavila zanimivo nalogo. Ustvariti želi zbirko podatkov vseh pomembnejših naravnih znamenitosti na svetu. Stran je sicer še v preizkusni različici, a je videti obetavno, premore pa okoli 400 vnosov zanimivih krajev. Če bi radi preverili, kaj si velja ogledati v kakem kraju ali okolici (zemljevid podpira razpon od 50 do 800 kilometrov), zgolj v iskalnik vnesite njegovo ime. Seveda se lahko odločite tudi za še preprostejše klikanje po pikah na zemljevidu sveta, oziroma uporabite napredno iskanje, ki omogoča filtriranje po regijah, dejavnostih, zahtevnosti dostopa in številnih drugih merilih. Grafično privlačna stran prepriča z opisi in fotografijami pa tudi vtisi popotnikov, ki so posamezne znamenitosti že obiskali. www.natureflip.com I Povezani Stran LeFeed na prvi pogled spominja na še eno družabno omrežje. Nanjo se tudi prijavimo z računom s Facebooka in nato brskamo po vsebinah prijateljev in znancev. Čemu? Predvsem zato, ker LeFeed ponuja drugačen uporabniški vmesnik, ki temelji na povezavah, fotografijah, statusih in video vsebinah. Še več, stran LeFeed lahko naučimo, katere vrste vsebin so nam blizu, potem jih bo v nadaljevanju bolj poudarjala. Ko Facebook postane prezajeten, je pravi čas za preizkus preprostejše različice. www.lefeed.com I Učenje izgovarjave različnih jezikov Vsi, ki se učimo ali smo se učili tujega jezika, vemo, da je pri nekaterih besedah križ z izgovarjavo. Če bi radi preverili, kako posamezna beseda iz splošnega slovarja pravilno zveni, se odpravite na stran Forvo, specializirano za izgovor besed. Ker gre za živo stran, tudi jezik je živa tvorba, uporabnikom omogoča, da dodajajo svoje prispevke, torej besede, ki jih boste zaman iskali v slovarjih. Med več deset različnimi jeziki boste žal zaman iskali slovenščino. Morda pa je prav Forvo priložnost, da materinščino postavimo na »jezikovni zemljevid sveta«. www.forvo.com I Ure, da te kap Spletne dveri po imenu Hodinkee so lepo oblikovana spletna stran, posvečena ročnim uram. Tu lahko občudujemo večno klasiko ali pa najnovejše modele znamk Timex, Patek Philippe in številne druge, za katere najverjetneje še vedeli nismo. Poseben del strani je namenjen tudi uram, ki jih najdemo na znamenitih poslopjih. Stran Hodinkee na vsakem koraku izžareva strast, ki jo upravitelji gojijo do svojega hobija, takih in drugačnih, a vedno zanimivo oblikovanih merilnikov časa. www.hodinkee.com I Izobraževanja za intelektualce Konference TED so hitro postale priljubljene po vsem svetu, predvsem po zaslugi dobrih govorcev in aktualnih vsebin. Marsikatero predavanje na teh dogodkih spominja na učno uro kakega izobraževalnega programa. Stran TED-Ed zato ponuja nadvse zanimiv koncept - gosti namreč video posnetke številnih predavanj z dogodkov TED, uporabnikom pa ponuja zanimive kvize in uganke na podlagi teh predavanj. ed.ted.com I Prijazni dinozaver Starše pogosto skrbi, da ne bi malčki ob stiku z internetom naleteli na neprimerne vsebine. Svetujemo jim, da malim nadobudnežem za domačo stran nastavijo stran KidRex kot izhodišče v svet. Spletni iskalnik namreč ne prikazuje zadetkov, ki vodijo do neprimernih strani (npr. s seksualno vsebino), saj jih ekipa strani vsak dan sproti odstranjuje. Prepričani smo, da bo živobarvna vstopna stran malčkom hitro všeč. www.kidrex.org I Vsevedi s področja znanstvene fantastike Spletno mesto Science Fiction & Fantasy Stack Exchange je bržkone tista spletna stran, ki o znanstveni fantastiki ve največ. Kako tudi ne, saj lahko uporabniki na njej prosto zastavljajo vprašanja s tega področja, zares obširna skupnost uporabnikov pa jim odgovarja. Brez skrbi, nobeno vprašanje o hobitih, jedijih, vampirjih, mutantih in drugih fantazijskih bitjih ne bo ostalo brez odgovora. scifi.stackexchange.com I Testi in opisi najboljše tehnične opreme Tehnično razgledani kiberščaki najverjetneje zelo dobro poznajo spletno stran Gizmodo, ki podrobno spremlja dogajanje na področju mobilnih naprav, računalnikov in številnih drugih digitalnih igrač(k). Eden izmed urednikov omenjene strani se je lotil še bolj ambicioznega projekta, in sicer temeljitih opisov digitalnih naprav. Te najdemo na strani Wirecutter, pri čemer želi stran izpostaviti najboljše izdelke v posameznih kategorijah. In kategorij skorajda ne zmanjka, saj na strani najdemo tako androidne telefone, vlažilce zraka, kot tudi torbice za prenosnike ... www.thewirecutter.com I V svetu mode Modni svet ni povezan le z manekenkami in modnimi revijami. Je predvsem posel. O tem se lahko prepričate ob obisku spletne strani The Business of Fashion. Na njej si lahko preberete vrsto mnenj znanih ljudi iz sveta mode, od modnih analitikov do kritikov. www.businessoffashion.com Storitev »Me « iz faze beta Oblačna shramba datotek Mega, ki jo je pred slabim letom zagnal Kim Dotcom (sicer tudi ustanovitelj strani Megaupload), je izgubila oznako beta, pri tem pa bila deležna tudi grafične prevetritve. '"■ ^ _ Ustanovitelj Kim * rl Dotcom obljublja __ tudi nekatere nove za za katerega pri strani Mega trdijo, da naj bi izboljšal varnost in hitrost prenašanja datotek. V kratkem pa pričakujemo tudi aplikacijo za namizno sinhronizacijo (torej nekaj podobnega, kot počne Dropbox) in aplikacijo za iOS. www.mega.co.nz Palm - propad ikone V tehnološkem svetu se stvari spreminjajo zelo hitro. Dokaz je zgodba o podjetju Palm, velikanu te veje industrije, ki je leta 2011 končal poslovno pot. Dlančniki so bili svoj čas na trgu nadvse priljubljeni. Eno prvih podjetij, ki se je podalo na ta segment trga, je bil Apple. Danes mu pripisujemo celo izvor te besede (dlanč-nik oziroma PDA). Gigant iz Cupertina jo je prvič uporabil leta 1992 na sejmu elektronike CES (Consumer Electronics Show), ko je z njo opisal svoj novi izdelek z imenom Newton MessagePad. Vsaj na papirju je naprava, namenjena predvsem poslovnim Mitja Rutnik uporabniki izkazal za uspešnega. S to željo in vizijo je tako v 90. letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji ustanovil lastno podjetje - Palm. Pri snovanju izdelkov je Palmova filozofija odstopala od konkurenčne. V podjetju so namreč verjeli, da mora biti dlančnik v želji po uspehu predvsem enostaven za uporabo. Poleg tega pa še dovolj majhen in lahek, da ga lahko brez težav spravimo v žep. S tem v mislih se je ekipa lotila dela in kmalu je obrodilo sadove. Palm je namreč leta 1995 pred- Mojstri oblikovanja so se zares izkazali, rezultat je bil leta 1999 predstavljeni Palm V. uporabnikom, veliko obetala. A stvarnost je bila žal povsem drugačna. Applov dlančnik se je namreč izkazal za težak oziroma zapleten za uporabo in tako na trgu ni izpolnil velikih pričakovanj. Zgodbo o neuspehu Newtona je pozorno spremljal Jeff Hawking, mlad inženir in ljubitelj tehnologije. Želel je namreč razviti boljši, preprostejši dlančnik, ki bi se med stavil dlančnik z imenom Pilot. Ta se sicer po zmogljivosti ni mogel kosati s konkurenco, a je vendarle imel veliko prednost v primerjavi z njo - vgrajen operacijski sistem PalmOS je bil zelo enostaven za uporabo. Palm se je zavedal, da ima v rokah napravo, ki je zmožna za vedno spremeniti trg, ker pa niso imeli dovolj denarja, so se odločili za prodajo. Leta 1995 je Palm prevzel ameriški izdelovalec modemov, US Robotics. Vzpon podjetja se je začel ... Vzpon Pilot so v Združenih državah Amerike začeli prodajati leta 1996 in dokaj hitro je postal eden najbolj zaželenih in opevanih izdelkov tistega leta. Poleg preprostosti in kompaktnih mer ga je od konkurence ločevala še nadvse zmogljiva baterija, ki je zdržala več mesecev rabe, in tudi programska oprema HotSync (sinhronizacija podatkov). Palmov dlančnik je onstran Atlantika postal prava prodajna uspešnica, ki je konkurenco pustila daleč zadaj. Blagovna znamka Pilot je postajala iz dneva v dan prepoznavnejša, zato so kmalu sledile težave. Pravico do blagovne znamke si je namreč lastilo podjetje Pilot, japonski izdelovalec istoimenskih kemičnih svinčnikov. Ta je proti Palmu vložil tožbo in zahteval, da spremeni ime, s katerim je na trgu predstavljal svoje tehnološke naprave. Podjetje iz dežele vzhajajočega sonca je po več mesecih trajajoči pravni bitki dobilo tožbo in Palm je bil svojemu izdelku primoran spremeniti ime. Leta 1997 je sledila predstavitev naslednjega rodu dlančnikov. Luč sveta sta ugledali dve novi napravi pod novim, malce drugačnim imenom - PalmPilot Personal in PalmPilot Professional. Postregli sta z novostjo, saj sta imela poleg izboljšane strojne opreme in novejše različice platforme PalmOS tudi - osvetlitev zaslona! Tako PalmPilot Personal kot Professional sta se izkazala za velik uspeh. V času njune prodaje sta namreč zavzemala več kot 60 odstotkov celotnega trga dlančnikov. Nekaj let zatem je Palm pri snovanju novih izdelkov na trgu zaznal nov trend. Kompak-tnost in preprosta raba dlančnikov nista več zadostovala, saj so se potrošniki za nakup vedno bolj odločali na podlagi videza. Palm je tako oblikovanje svoje naslednje naprave zaupal podjetju IDEO, ki danes velja za eno izmed najprepoznavnejših v oblikovanju. Ta poteza seje izkazala za več kot odlično, saj so se mojstri oblikovanja zares izkazali, rezultat je bil leta 1999 predstavljeni Palm V Z 10 mm debeline je veljal za G PILOT Japonski Pilot Corporation je tožil Palm zaradi kršitve blagovne znamke. Tožbo je podjetje tudi dobilo. enega najtanjših dlančnikov svojega časa, zaradi sloga in prefinjene oblike so ga uporabniki sprejeli z odprtimi rokami. Temu je istega leta sledila še ena uspešnica - naslednik Palm VII, ki velja za enega prvih dlančnikov z vgrajenim vmesnikom za brezžični dostop do interneta. Na začetku novega tisočletja je Palm obvladoval kar dobrih 70 odstotkov trga. Nič čudnega, da so ga tržni strokovnjaki opisovali kot naslednji Microsoft. In vse je res kazalo na to, saj je podjetje v želji po širitvi poslovanja še istega leta vstopilo na borzo. Delnice so sprva začeli prodajati po 28 evrov, vendar se je cena že prvi dan trgovanja zaradi velikega povpraševanja povzpela na 70 evrov. Tako je bilo podjetje, vsaj za kratek čas, vredno več kot Ford in General Motors skupaj. Palm je takrat zares užival v svojem tržnem položaju in uspehu, a to žal ni dolgo trajalo. V naslednjem letu so se namreč zgodile velike spremembe. Padec Leta 2001 je v Združenih državah Amerike tako imenovani tehnološki oziroma .com balonček počil. Prenapihnjene vrednosti podjetij, med katere je sodil tudi Palm, so začele hitro usihati. Poleg tega se je konkurenca na trgu še dodatno zaostrila. Microsoft je predstavil PocketPC, kmalu zatem je stopil na prizorišče še kanadski RIM, danes znan kot BlackBerry. Palm je na hitro utrpel veliko škodo, saj je bila njihova delnica sredi leta 2001 vredna le še 5 evrov. Podjetje je v enem samem letu izgubilo kar 90 odstotkov vrednosti. V želji po varčevanju so namesto načrtovane poslovne rasti sledila množična odpuščanja. Leta 2002 se je začel trg počasi spreminjati. Pametni telefoni so postajali vedno bolj priljubljeni in to je precej vplivalo na prodajo dlančnikov. Palm je hitro zaznal novo usmeritev in leta 2003 prevzel podjetje Handspring, ki je na trgu ponujalo pametne mobilnike pod blagovno znamko Treo s Palmovim operacijskim sistemom PalmOS. Sprva so se precej dobro prodajali, potem pa je njihov tržni delež iz leta v leto usihal. Vzrok za to naj bi, poleg vedno bolj zasičenega trga, tičal v že omenjenem operacijskem sistemu, ki je izgubljal bitko s konkurenco. Na vrhu lestvice je kraljevala Nokia s svojo platformo Symbian, vztrajno se je vzpenjl tudi RIM. Palm je svoj operacijski sistem na vse načine poskušal prilagoditi modernejšim časom, a mu to žal nikoli ni uspelo. Po znatnem upadu prodaje so mu za kratek čas obrnili hrbet še sami, saj so leta 2006 predstavil pametni telefon Treo 700w, ki ga je poganjal konkurenčni Windows Phone. Na vse kriplje so si želeli povečati tržni delež, ki je bil takrat le še 5,5 odstotka, oziroma 14,2 odstotka manj kot pred tremi leti. Ključne spremembe so se zgodile leto zatem, ko je Palm v želji po dodatnem kapitalu iskal novega poslovnega partnerja. Našel ga je v podjetju Elevation Partners, ki je za 25-odstotni delež Palma odštel okoli 240 milijonov evrov, na čelo podjetja pa postavil Jona Rubinsteina, ki se je v tehnoloških krogih uveljavil kot vodja Applove divizije iPod. Ob pomoči svežega kapitala in novega vodstva je podjetje začrtalo docela novo smer. Razvijati so začeli nov mobilni operacijski sistem WebOS, za katerega so bili prepričani, da jih bo popeljal na pota stare slave. Palm ga je, skupaj z novim pametnim telefonom Pre, predstavil šele leta 2009, na sejmu elektronike CES v Las Vegasu. Žal je bila takrat konkurenca na trgu močnejša kot sploh kdaj. Poleg Nokie z operacijskim sistemom Symbian sta bila v vzponu še Apple s svojim iPhonom (iOS) in Googlov Android, ki ga je postopoma začelo uporabljati vedno več izdelovalcev mobilnikov. Konkurenca se je na koncu izkazala za premočno, zato platforma WebOS in mobilnik Pre nista dosegla pričakovanj. Palm je začel toniti v pozabo. Podjetju je začel kopneti še tisti majhen tržni delež, ki mu je ostal. Prevzem Zaradi slabih poslovnih rezultatov je Palm leta 2010 iskal novega lastnika. Zanimanje zanj je pokazalo kar nekaj velikih podjetij, kot so Google, Apple, Lenovo in RIM. Nekateri od teh so kljub začetnemu neuspehu videli potencial v operacijskem sistemu WebOS, spet drugi so se želeli dokopati do kopice različnih patentov, ki jih je imel Palm v lasti. Na koncu se je za zmagovalca z najboljšo ponudbo izkazal HP, ki je podjetje prevzel za okoli 900 milijonov evrov. Ameriški gigant je po prevzemu naznanil, da namerava ohraniti WebOS, saj ima zanj velike načrte. Po njihovem mnenju bi lahko poganjal različne naprave, vse od tiskalnikov pa do tablic ter pametnih mobilnikov, čeprav natančnih načrtov tedaj še niso predstavili. Javnosti so jih razkrili v začetku februarja 2011. Naznanili so prihod tablice HP TouchPad in pametnega mobilnika Veer (slednjega so sicer letos prodali LGju). O blagovni znamki Palm pa niso rekli niti besedice. Palm, počivaj v miru. M Jon Rubinstein je leta 2009 predstavil WebOS in mobilnik Pre, a na trgu nista izpolnila pričakovanj. Sporočilo prebrano V elektronski predal prileti sodelavčevo sporočilo. Bežno ga pogledam in ugotovim, da lahko nanj odgovorim tudi čez kakšno uro ali ob koncu dneva. Toda čez pol ure ta sodelavec prileti v pisarno ali pa me pokliče po telefonu, ali sem prebral sporočilo. Sem. Zakaj nisem odgovoril? Bom. Po pravici, odložil sem ga na stran, ker delam nujnejše stvari. Sogovorniku potem navadno vzame sapo. Je zgodba znana? Matej Huš Nekoč sem prebral, da je treba vsa opravila razdeliti v štiri skupine glede na dve značilnosti: nujna, kjer je pomemben takojšen odziv, in pomembna, ki jih je važno opraviti; to se je izkazalo kot zelo praktičen nasvet. Telefonski klic je nujen in verjetno nepomemben, pisanje teh vrstic je pomembno, a ni nujno, ker jih prav lahko končam sedajle ali pa pojutrišnjem, pogasiti požar v stanovanju pa je nujno in pomembno. Redke so stvari, ki so nujne in pomembne hkrati. Ljudje pa se obnašamo, kot da so take praktično vse. Količino nujnih stvari se trudim zmanjšati z dobro organizacijo in časovnim načrtovanjem, da se lahko posvetim pomembnim stvarem. Tako v krajšem času opravim več dela, in to bolje. (In včasih koga nehote ujezim.) In medtem ko bi nam morala tehnologija lajšati življenje, nam ga v resnici otežuje. Danes lahko kogarkoli prikličemo praktično kadarkoli in kjerkoli. Ljudje smo se razvadili, vse se nam zdi nujno. Če na sms ne odgovorim v isti uri, me sprašujejo, ali Presenečeni bi bili, kako hitro človek ugotovi, da je zelo zelo malo stvari nujnih. Svet se še vedno vrti enako hitro, delo je opravljeno enako hitro in enako dobro, živciranja pa je neprimerno manj. In sčasoma se navadi - ali pa sprijazni, o tem nisem čisto prepričan - tudi okolica. Potem pa pride Zuckerberg in mi hoče to možnost vzeti. Zaradi prijateljev, znancev in sodelavcev, ki so raztreščeni po vsem svetu, uporabljam Facebook, saj so taki pomenki (chat) zelo priročen način komunikacije. Lani pa je Facebook uvedel možnost, ki se je iznajditelju verjetno zdela genialna, uporabnikom pa sploh ne. Takoj, ko odprete okno s pogovorom, Facebook sogovornikom to pove. Spodaj se izpiše Sporočilo prebrano ob tej in tej uri. Katastrofa. Če lahko pri e-pošti zavrnem pošiljanje povratnice, tu te možnosti nimam. Ne da bi želel kogarkoli ignorirati, toda včasih hočem odgovoriti kasneje. To še vedno storim, čeprav vem, da se človek na drugi strani sprašuje, čemu traja tako dolgo, ko pa sem sporočilo že prebral. Priznam, tudi sam se tu in tam ulovim v » Nekdaj smo bili potrpežljivi, svet se je vrtel počasneje. Na pisma smo čakali teden ali dlje, če je telefon zvonil v prazno, smo čez nekaj ur ali naslednji dan poizkusili znova. Tehnologija nam to jemlje, postajamo čedalje nestrpnejši, vse se mora zgoditi takoj. Pa to ni prav. sem še živ. Pri elektronski pošti je ta čas nekoliko daljši, pa kljub temu. Veliko truda mi je vzelo, da sem ljudem razložil svoj ritem. Za povsem sprejemljivo štejem, da na nenujno elektronsko pošto odgovorim v 24 urah. K večji prepričljivosti tega argumenta pripomore moj nepametni telefon, ki ne zna brati e-pošte. Če me ni v pisarni ali doma za računalnikom, pač ne odgovarjam na elektronsko pošto, ker je niti ne vidim. Podobno na ne-nujna sms sporočila in zgrešene klice odgovarjam isti dan, ne pa nujno čez deset minut ali ko prvikrat pogledam na telefon. In popoldne me boste zelo težko priklicali, ker verjetno tečem ali kolesarim po kakšnem gozdu. Brez telefona. Seveda se odzovem hitreje, če lahko, če pa ni možno, se prav nič ne vznemirjam. Tudi v nasprotni smeri se držim približno te hierarhije. Stvari, ki niso nujne, sporočim po elektronski pošti. Če odgovor potrebujem prej in človeka bolje poznam, mu pošljem sms. Šele za stvari, ki so resnično nujne, uporabim telefon. Vsaj v teoriji, v praksi je malo drugače, ker nekateri ljudje elektronske pošte ne berejo redno, drugim niso všeč sms sporočila, tretji ne nosijo telefona s seboj ipd. Ampak načeloma je približno tako. isto past, ko čakam kak odgovor. Ne čudim se, da je internetu takoj zrasla kopica strani z nasvetom, kako to Facebookovo možnost izključiti oziroma pretentati. Ali drugače: kdo še ni končal večernega klepeta po internetu, češ da gre spat, potem pa je moral paziti, da na Facebooku ni ničesar objavljal ali komentiral, ker Facebook to vsem prijateljem sproti izpisuje na desnem menuju? Saj veste, nedolžne laži držijo skupaj našo družbo in včasih preprost »Nisem še videl tvojega sporočila« ali pa »Moram iti« elegantno reši precej težav, čeprav to ni čisto res. Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha. Nekdaj smo bili potrpežljivi, svet se je vrtel počasneje. Na pisma smo čakali teden ali dlje, če je telefon zvonil v prazno, smo čez nekaj ur ali naslednji dan poizkusili znova. V poslovnem svetu ni gorela voda, v zasebnem življenju smo bili v napetem pričakovanju. Tehnologija nam to jemlje, postajamo čedalje nestrpnejši, vse se mora zgoditi takoj. Pa to ni prav. Če vam kdo ne odgovori v isti minuti oziroma takoj zatem, ko je sporočilo prebral, tega ne štejte za slabo. Sam delam prav nasprotno. Na sporočila, ki si zaslužijo dostojen odgovor, bom odpisal kasneje, ko bom imel dovolj časa, da ga v miru sestavim. Vzemimo si čas. Svet bo počakal. M 38 I Sonce, voda, iPad Air! Kako se najnovejši iPad Air razlikuje od predhodnika in kaj se zgodi, ko ga postavimo ob bok Nexusu 10, paradnemu konju iz tabora Android? 48 I Učena hiša Predstavljate si, da imate hišo, ki zna samodejno zalivati vrt, saj ve, kdaj je nazadnje deževalo, koliko sonca je bilo v zadnjih dneh, kateri del dneva je trenutno in ali smo ravno zdoma (da nas ne zalije). Dobrodošli v pametni hiši. Eno smo si ogledali tudi mi. Vreme v našem žepu V Monitorju občasno preizkušamo tudi naprave, ki niso strogo povezane z računalniki, tablicami, telefoni in podobnimi izdelki industrije »zabavne elektronike«. Preizkušali smo že tehtnice in celo merilce krvnega tlaka, le zato, ker so bili povezljivi z modernimi pametnimi napravami. Taka je tudi vremenska naprava Netatmo. Matej Šmid V osnovnem paketu »vremenarja« Netatmo dobimo dva modula, enega zunanjega (ki pa mora biti pod streho) in enega, ki ga namestimo v stanovanje. Če želimo, lahko dodatno dokupimo še kak modul, mi smo imeli na preizkusu še enega notranjega. Različni moduli imajo različna tipala, mi smo lahko spremljali vrednosti temperature, vlažnosti, zračnega tlaka, stopnje CO2 in glasnosti. Osnovna zamisel je seveda brezžič-nost, saj vsi moduli, ki delujejo na baterije AAA, pošiljajo podatke v strežnik Netatmo, od tam si jih uporabnik ogleduje na svoji mobilni napravi. Podprt je tudi spletni vmesnik, čeprav osrednja pozornost velja napravam iOS (iPhone, iPad) in Android (telefoni in tablice). Zanimivo, da ima iOS tu nekoliko prednosti - namestitev osnovnega paketa (en notranji in en zunanji modul) je sicer popolnoma avtomatska in poteka prek Bluetootha, za namestitev dodatnega modula pa obvezno potrebujemo napravo iOS. Ali pa mora namestitev potekati prek kabla USB in okenskega namestitvenega programa. Nekoliko čudaško, saj, kot rečeno, za namestitev prvih dveh modulov kabel ni potreben. Netatmo je že po zunanjosti videti tako, kot da gre za »modni dodatek« pravovernega uporabnika jabolčnih naprav, v resnici pa se njegova dovršenost nadaljuje tudi naprej, v programsko opremljenost, ki je je deležen uporabnik. Uporabniški vmesnik, ki nam je na voljo na telefonu in tablici Android, je odličen, prilagodljiv in nadvse pregleden. Ogledujemo si lahko trenutne podatke, ki jih pošiljajo moduli, če telefon postavimo v vodoravni položaj, pa tudi grafikon doslej zabeleženih podatkov. Z izborom z menuja preklapljamo med različnimi moduli, ki smo jih logično poimenovali (npr. »Dnevna soba« in »Otroška soba«), in različnimi zabeleženimi vrednostmi. Programska oprema je povezana tudi s storitvijo Accuweather, zato se trudi povedati (in napovedati) tudi dejansko vreme (sonce, oblačno, dež), a ji ne uspeva najbolje, zato ikona sončka na telefonu včasih v stvarnosti pomeni tudi dež. V resnici je najbolj zanimivo brskati po grafikonih, ki so se sestavili v daljšem časovnem obdobju. Kako temperatura v stanovanju pade čez noč in naraste čez dan, kako se ob zaprtih oknih v spalnici zveča stopnja CO2 in kako takoj upade, ko se odločimo sobo prezračiti. In pa - dostop do podatkov imamo vselej in od koderkoli, ne da bi bilo treba spreminjati nastavitve domačega požarnega zidu. Dovolj se je na telefonu/tablici prijaviti v svoj račun Netatmo. Tako lahko tudi vojer-sko opazujemo, kako se je med našim dopustom zvečala stopnja hrupa v našem stanovanju, ko so nam morda vdrli vanj ... Žal napravica ni poceni, še posebej, če jo primerjamo z navadnimi »vremenskimi postajami«, ki jih v supermarketih za nekaj evrov že skorajda mečejo za nami. M r Netatmo Pametna vremenska postaja. Kje: www.netatmo.com. Kdo: www.telos.si. Cena: Komplet notranjega in zunanjega modula 189 EUR, dodatni notranji modul 79 EUR. ✓ Odlična programska oprema, veliko različnih tipal. K Visoka cena. Uporabniški vmesnik je nadvse prijetno uporabljati. Hrustljavi robot Google svoj nadvse uspešni sistem za mobilne naprave približno vsako leto izpopolni in pospremi z novo napravo, izdelano s katerim od strojnih partnerjev. Letošnji zadnji dan oktobra smo tako dočakali Android 4.4, v sodelovanju z Nestlejem poimenovan tudi KitKat, ter novo napravo Nexus 5, katere izdelovalec je znova LG. Uroš Mesojedec Ker je uspeh vsake podlage kritično odvisen od podpore razvijalcev, so jim v Googlu že od začetka želeli ponuditi tudi ustrezne naprave. Program Nexus se je začel kot odgovor na izziv, ponuditi razvijalcem strojno opremo, na kateri bodo lahko izkoriščali vse možnosti programja Android, kot si ga je zamislil Google, ne da bi vpletali izdelovalce strojne opreme ali operaterje. Z leti so prav izdelovalci, zaradi večinoma neučinkovitih preoblek ali programskih dodatkov, ki so jih brez pravega občutka posejali po čistem Androidu, povzročili vse večje zanimanje za naprave Nexus tudi med splošno publiko. Zamisel naprav Nexus je, da so strojno dovolj zmogljive, popolnoma odprte za posege v programsko opremo in opremljene z najnovejšo različico operacijskega sistema, ki je nadgrajen neposredno iz Googla vsaj še naslednjih 18 mesecev. Žal pa pri Nexusih nikoli ni šlo brez dokaj bolečih kompromisov. Nexus One (izdeluje ga HTC) in Nexus S (Samsung) sta bila precej dragi napravi, onkraj meja ZDA pa so ju spremljale še pošastna poštnina ter domače carinske in davčne dajatve. Galaxy Nexus (Samsung) je bil zanimiva nadgradnja Galaxy S II, ki je prinesla Android 4, žal pa je naprava trpela zaradi katastrofalne kamere. Lani je Google za izdelovalca izbral LG, ki je predstavil Nexus 4. Žal je bil tudi ta precej drag za to, kar je ponujal, kamera je bila znova slaba, neposrečena zadnja stran v steklu pa je skoraj zahtevala zaščitno srajčko. Letos je peti Nexus znova pripravil LG na podlagi svoje trenutno najboljše naprave, Optimus G2, Google pa se je potrudil s ceno in mednarodno razpoložljivostjo. V nemškem Google Play Store je napravo mogoče brez obveznosti do operaterjev naročiti že za 359 evrov (s 16 GB pomnilnika). Kako to lahko izvedemo iz Slovenije, si preberite v okvirčku. Napravo zdaj ponuja tudi že Amazon, precej pa se z njimi trguje tudi po eBayu in navsezadnje tudi že na Bolhi. Ponujena cena je glede na vgrajeno strojno in programsko opremo izvrstna, saj se primerljive naprave brez vezave ponujajo za 600 evrov in več. Toda ali je Googlu v peto uspelo narediti napravo brez očitnih pomanjkljivosti? Nexus 5 Nexus 5 je trenutno najcenejša naprava, ki vsebuje najsodobnejši Qualcommov sistem na čipu, Snapdragon 800 s štirijedrnim procesorjem na 2,28 GHz in grafično enoto Adreno 330 ter 2 GB pomnilnika RAM. Končno so uradno podprta tudi omrežja LTE. Na voljo sta različici s 16 in 32 GB shrambe. Ime naprave ponazarja peti rod Nexusov, pa tudi velikost zaslona, ki je zdaj 4,95 palca. Pri tem N5 ni praktično nič večji od Galaxy Nexusa ali Nexusa 4 in je ob tem ohranil nizko težo 130 gramov. Googlov vpliv na oblikovanje naprave je očiten, saj ni eksperimentov Optimusa G2, neizrazito oblikovanje in na otip prijetna, nedrseča zadnja stran (ki je žal magnet za prstne odtise) spominjata na oblikovanje tablice Nexus 7. Zanimive, a neizrazite detajle najdemo ob strani in zadaj. Najprej keramični tipki za vklop na desni in nastavitev glasnosti na levi stranici naprave, ki ju je zaradi materiala preprosto otipati, saj sta ostrejših robov in hladnejši na dotik. Nekoliko moteča je s steklom prekrita izbočena kamera v levem zgornjem vogalu zadaj, kar povzroča guga-nje naprave, položene na ravno podlago, ko se dotikamo zaslona zgoraj levo. Poleg črne je N5 mogoče naročiti tudi v beli barvi, to pomeni le belo ozadje in belo okroglo slušalko na sicer vedno črnem prednjem delu, kjer kraljuje velik zaslon IPS polne ločljivosti HD (1080x1920) z zelo visoko gostoto pik (445 ppi), prekrit z »goriljim« steklom tretjega rodu, kar naj bi pomenilo veliko odpornost za praske. Spodnja stranica ponuja standardni priključek mikro USB za polnjenje in izmenjavo podatkov, ki za priklop na zaslone HDMI potrebuje adapter Slimport (ni priložen). Na obeh straneh priključka najdemo luknjice zvočnika, a je v resnici tam le en in še ta precej šibek, druga skupina luknjic spodaj skriva mikrofon. 1 Nexus 5 Pametni telefon. Značilnosti: Snapdragon 800, 2 GB RAM, 16/32GB shrambe, LTE, 8 MP kamera z OIS. Izdeluje: LG (naprava), Google (OS). Kje: google.com/nexus/5 Cena: 359 EUR (Google Play Store). ✓ Hitrost, cena, dopolnjeni Android. K Počasna kamera, zaprto ohišje. Nexus 5 je trenutno najcenejša naprava, ki vsebuje najsodobnejši Qualcommov sistem na čipu, Snapdragon 800 s štirijedrnim procesorjem na 2,28 GHz. Še en mikrofon, za odpravo šumov, je pod luknjico na zgornji stranici, kjer je levo standardni priklop za slušalke oz. prostoročni komplet, ki začuda ni priložen. Na srečo priključek nima posebnosti in tako lahko uporabimo katerega od kompletov, ki ga že imamo (preverjeno npr. deluje tisti od Galaxy Nexus). V N5 moramo vstaviti mikro SIM, za katerega je na voljo poseben pladenj neustrezna, dinamično razmerje je slabo, kar sicer lahko odpravimo z vklopom načina HDR+, ki pa slike zajema sila počasi. Tudi ostrenje je prepočasno, še posebej, ker gre sicer za izjemno hitro in odzivno napravo. Zdi se, kot da bi se lahko s programsko nadgradnjo kamera izboljšala. Google je že s slabim zgledom Moto X pokazal, da so težave kamere lahko programskega izvora. Kamera ne zadovolji. V oblačnih razmerah je ekspozicija pogosto neustrezna, dinamično razmerje je slabo, kar sicer lahko odpravimo z vklopom načina HDR+, ki pa slike zajema sila počasi. z luknjico za izmet, ki pa je tako drobna, da nujno potrebujemo priloženo iglo (npr. s sponko za papir ne bo šlo). Na kratko rečeno, N5 ponuja neizrazito oblikovanje, pri katerem uporabnika pritegne predvsem zaslon izjemne ločljivosti in dobre preglednosti, ki se dokaj dobro obnese tudi na močnem soncu, čeprav čudežev ne smemo pričakovati. N5 je tako neizrazita naprava, ki je predvsem izložba za novo različico operacijskega sistema Android. Škoda, da zaslon ni OLED, saj spodnja osvetlitev zaslona opazno prebija, če napravo pogledamo pod nizkim kotom, ob nedavni oživitvi ukrivljenih zaslonov pa pogrešamo tudi to možnost, saj jo je Google v sodelovanju s Samsungom dolgo časa negoval (pa čeprav je bilo malenkostno ukrivljeno le steklo), a to je le osebna kaprica. Žal tudi peti Nexus (N5) ni brez očitnih šibkih točk. Nekatere bo motilo, da je ohišje zaprto in ni možnosti vstavljanja dodatne pomnilniške kartice ali menjave baterije. Tudi zmogljivost vgrajenega akumulatorja (2300 mAh) ne vzbuja velikih obetov po avtonomiji, na srečo pa se v praktični rabi izkaže za zadovoljivo. N5 je ohranil vgrajeno brezžično polnjenje, enako kot pri predhodniku (Qi). To omogoča rabo že kupljenih napajalnikov. Kaj pa stalna boleča točka Nexusov, skromna kamera? Pred meseci je eden izmed Googlovih šefov, ki bdi nad Google+ in ga vztrajno spreminja v izjemno orodje za shrambo slik, vzburil zanimanje javnosti z obetom noro dobrih kamer v novih napravah. Na papirju se zdi kamera N5 zelo dobra. Čeprav N5 temelji na LG Opti-mus G2, nima njegovih 12 megapik, vendar je tudi vgrajenih 8 lahko povsem zadovoljivih, še posebej, če jih spremlja optična stabilizacija. Ta se izkaže za izvrstno pomoč pri slabi osvetlitvi, saj lahko N5 znatno podaljša čas ekspozicije in s tem zbere več svetlobe, to pa seveda pomeni znatno boljše fotografije. Kljub vsemu kamera ne zadovolji. V oblačnih razmerah je ekspozicija pogosto Nekateri razvijalci na spletišču XDA so že ponudili svoje nadomestke kamere, ki res odpravijo nekatere pomanjkljivosti, gotovo pa bi bila prava rešitev uradna nadgradnja iz Googla. KitKat Prenove Androida dobijo tudi ljubkovalno ime, ki je vedno nekakšna sladica. Za Android 4.4 se je Google dogovoril kar z Nestlejem in uporabil njihovo * D Tji mm 0, O I I -I ' il i.:r idi JI . i . ■ J ' :i 1111 !i Vri ■1 cirrciAi;hn, jJ^ HD Widgrti O Google £eji ch /T wi Oll rtvxfby t írminiilÜK Zmogljivost baterije ni velikanska, a učinkovitost sistema naredi paket znosen. Po izločitvi krivca (vreme se je prepogosto osveževalo s potratnim lociranjem) se je avtonomnost še izboljšala. Kako do Nexusa 5 Google ponuja Nexus 5 v spletni trgovini Play Store po agresivni ceni. Žal neposredno naročanje v Slovenijo (še) ni mogoče. Če ste avanturist in zavestno tvegate z garancijo ter dostavo, berite naprej. Play Store lahko prepričamo, da prihajamo iz Nemčije, če uporabimo nemški spletni posrednik (proxy) in smo v nastavitvah Google Wallet vnesli vsaj en naslov iz Nemčije. Če prijatelji in sorodniki odpadejo, si lahko ustvarite naslov za dostavo s spletno storitvijo, kot je npr. MailboxDE.com. Če spletnih posrednikov niste vajeni, gre najlaže z brskalnikom Firefox in dodatkom FoxyProxy (jetfoxyproxy.or ). Ko ga namestite, obiščite naslov www.proxy-listen.de/ Proxy/Proxyliste.html, ki ponuja seznam strežnikov z ikono, ki takoj uredi nastavitve FoxyProxy. Izbrati morate strežnik v Nemčiji, ki podpira HTTPS. Zatem obiščite ilay.google.com, ki bi se že moral odzvati z vmesnikom v nemščini in ponudbo Nexus 5 s ceno 359 ali 399 evrov, odvisno od velikosti shrambe. Dostava v Nemčijo stane še dodatnih 10 evrov. Posrednik, kot je MailboxDE, vzame še 10-20 evrov, odvisno od dostavne storitve, ki jo izberemo. Chrome na tako hitrem in velikem telefonu je pravi užitek. ime za lomljive vaflje, oblite s čokolado, obe podjetji pa sta izpeljali temu ustrezno promocijo. Na Nexusu 5 je KitKat predvsem jasna vizija Googlovega pogleda na mobilne naprave. KitKat je oblikovno precej osvežen, z visoko ločljivimi osveženimi ikonami programov in belimi poudarki. Najprej pritegne pozornost nov zaganjalnik programov in domači zaslon, v katerega je vstavljen pripomoček Google Now, omogoča pa prikaz slike ozadja tudi prek vrstice stanja na vrhu in programskih gumbov na dnu. Prej smo Google Now priklicali s kretnjo na dnu zaslona (kar še vedno deluje), po novem pa je del uvodnih zaslonov, in sicer vedno levo od domačega. Na desni strani lahko dodajamo nove in nove zaslone, ki se prikažejo takoj, ko izvlečemo ikono ali dodatek prek roba (podobno iOS). Google Now sicer za slovenščino še ne deluje, zato moramo regionalne nastavitve sistema določiti za ZDA, merske enote pa lahko nastavimo na evropske. Google Now bo upošteval našo lokacijo in nam pravilno prikazoval vreme ali npr. navodila za pot, a seveda v angleščini. Iskanje lahko na domačem zaslonu sprožimo zgolj z izgovarjanjem »Ok Google«. Zaganjalnik je prenovljen in ne vsebuje več seznama dodatkov (widgets). Za priklic teh se je vrnila kretnja dolgega pritiska na domači zaslon. Googlove storitve, poleg že omenjenega Google Now, so globoko integrirane v sistem. Aplikacijo za sporočanje SMS in MMS je nadomestil Hangouts, ki je že prej ponujal takojšnje sporočanje in videokonference, a nerazumno ne zna združiti pogovorov z istim človekom, če potekajo prek različnih kanalov. Prenovljen je tudi telefonski del, ki ob prejemu klica z neznane številke uporabi Googlovo preiskovanje, da najde več podatkov o klicatelju. Če je ta npr. vnesel svoj profil v Google+ in verificiral telefonsko številko, ga bo KitKat prepoznal, čeprav ni med našimi stiki. Google+ prinaša tudi novo aplikacijo za delo s slikami (Photos), a je spet nerazumno Google ohranil tudi starejšo (Gallery). Na srečo jo lahko, kot druge nezaželene programe, onemogočimo. Še več pomembnih sprememb je pod pokrovom. KitKat je optimiziran za naprave z manj delovnega pomnilnika in naj bi deloval tudi že s 512 MB. Uradna nadgradnja je že na voljo za Nexus 7 (oba modela) in Nexus 10 (v trenutku pisanja še ne v obliki samodejne nadgradnje OTA). Žal te za pred-prejšnji Galaxy Nexus (z 1 GB RAM) Google ne bo pripravil - uradno, ker je naprava starejša od 18 mesecev, neuradno, ker Texas Instruments ni pripravil gonilnikov za novo jedro. No zdi se, da bo hekerjem na dverih XDA uspelo KitKat spraviti tudi na starejše naprave. Dokončno se je poslovilo ogrodje Še nekaj zvijač Če imate Nexus 5, razmislite, ali ga želite izkoristiti v celoti - odklenite ga (unlock)! Ker odklepanje povzroči popolno brisanje naprave, ga je najbolje izvesti takoj, dokler je telefon še prazen. Za odklepanje potrebujemo nameščen razvojni komplet Android SDK, ki prinese orodja in gonilnike. Napravo postavimo v zagonski način (fastboot) tako, da na izklopljeni pritisnemo vse tri tipke hkrati (glasnost gor, glasnost dol in vklop). Po nekaj sekundah se prikaže slika robota z odprtim drobovjem. Da je vse nared, preverimo z ukazom v konzoli: fastboot devices Prikazati se mora številka naprave. Za odklepanje izdamo ukaz: fastboot oem unlock Prikaže se opozorilo o potencialni izgubi garancije. S tipkama za glasnost izberemo ustrezno možnost in jo s tipko za vklop potrdimo. Od odklepanju ali vnovičnem zaklepanju (fastboot oem lock) naprava pobriše shrambo in uporabniške nastavitve. Ko smo s to osnovo opravili, lahko gremo naprej. Za korenski dostop lahko uporabimo paket Chainfire. Najdemo ga tu: goo.gl/C7uJpu. V njem je pripomoček v obliki datoteke .bat, ki uredi vse potrebno. Mimogrede, korenski dostop lahko uredimo tudi brez odklepa, pobrskajte po dverih XDA Developers. Odklenjeni napravi lahko zamenjamo obnovitveni razdelek (recovery). Uporabimo lahko npr. TeamWin Recovery, ki ga najdemo tu: teamw.in/project/twrp2/205. Preneseno datoteko (trenutno je zadnja ver. 2.6.3.2) zapišemo na napravo z ukazom: fastboot flash recovery openrecovery-twrp-2.6.3.2-hammerhead.img Nekoliko manj avanturistični se lahko pozabavate z ART, kar ne vpliva na garancijo, korenski dostop in zdravje naprave. Najprej moramo omogočiti razvijalske možnosti. V nastavitvah izberemo About phone in tapkamo po izbiri Build number. Potrebnih je 7 dotikov, da se prikaže števec, in še dodatni trije, da se razvijalske možnosti dokončno prikažejo. Vrnemo se nazaj in izberemo Developer Options, kjer se skriva tudi Select runtime (4. od zgoraj). Izbiramo lahko med Dalvik in ART. starega brskalnika (Browser/WebView), ki ga je končno v celoti nadomestil Chromium. Še bolj obetavno je novo izvajalno okolje ART, ki je zamenjava za osiveli Dalvik. ART ponuja hitrejši zagon programov, manjšo porabo energije in tudi učinkovitejše delovanje. Žal vsi programi v njem še ne delujejo in ga moramo vklopiti na poseben način. Na našem testiranju sta npr. spodletela zagona Titanium Backup in domače igre Dream of Pixels, a bodo to razvijalci verjetno kmalu uredili. ART trenutno tudi ni na voljo v Kit-Katu za tablične računalnike. Novi Android in N5 sta izvrstni nadgradnji po zelo privlačni ceni. Žal tudi tokrat ni šlo brez pomanjkljivosti, a upajmo, da bo vsaj kamera izboljšana s programsko nadgradnjo. Če vam cena ustreza in vas opisane pomanjkljivosti ne motijo preveč, je največ, kar lahko dobite za svoj denar. M Nova aplikacija Photos, del Google+, omogoča tudi urejanje samodejno izdelanih video posnetkov. Sonce, voda, iPad Air! Tudi na Moni® Apple predstavlja novo kolekcijo »zvezkov« za nadobudne »študente«. Kako se najnovejši iPad Air razlikuje od predhodnika in kaj se zgodi, ko ga postavimo ob bok Nexusu 10, paradnemu konju iz tabora Android? Domen Savič Peta (oziroma šesta, če štejete še lanskoletni iPad mini) in-karnacija »najboljše tablice na svetu« prihaja ob pričakovanem času - božično-novoletni prazniki so že skoraj tu in logično je, da bodo potrošniki v tem času naj-dojemljivejši za nove svetleče stvari. Oblika, kot se šika Prvo, kar pritegne, ko iPad Air potegnete iz škatle, v kateri boste našli še polnilec, kabel USB in navodila za uporabo, sta oblika in občutek v roki. V primerjavi s predhodnikom je iPad Air na prvi otip veliko bolj podoben elektronskemu bralniku družine Kindle kakor polnokrvni tablici, s katero lahko v nekaterih primerih celo popolnoma nadomestite družinsko računalo. Glavni razlog za občutek lahkosti gre pripisati spremenjenemu načinu izdelave, zaradi katerega je iPad Air trenutno najlažja tablica. Applo-vi inženirji so namreč vanj namestili manjše število diod LED, s katerimi osvetljujejo zaslon (iPad 4 jih ima 84, iPad Air samo 36), zato so lahko za skoraj trideset odstotkov zmanjšali akumulatorsko baterijo. To pomeni, da je iPad Air za skoraj 200 gramov (ali trideset odstotkov) lažji od predhodnika, pa tudi od Nexusa 10, konkurenta iz tabora Android. Tehta le 469 gramov. iPad Air je torej najlažja in najmanjša tablice od primerjane trojice, a so izdelovalci zaradi ožjega roba vendarle ohranili standardno 9,7-palčno diagonalo zaslona. Zaradi tanjše tablice so robovi ostrejši, zaradi zloščenega ohišja pa v določenih primerih tablica lahko zdrsne iz roke. Kar se občutka na otip tiče (seveda brez dodatne zaščite), se od trojice najbolje obnese Nexus 10, ki ima gumast oprijem. Kot je v Applu že v navadi, je iPad Air na trgu v dveh barvah, dveh različicah načina Novi Control Center, ena izmed osrednjih novosti iOS 7, prinaša hiter dostop do najbolj pogostih nastavitev. povezovanja v splet (brezžična povezava in mobilna povezava) ter štirih različicah velikosti »diska« (16, 32, 64 in 128 GB). Tu med tremi tekmeci ni velikih razlik, le da je Nexus 10 na voljo le v različici s 16 in 32 GB pomnilnika. Kaj pa zvok in slika? Poleg procesorske moči in življenjske dobe akumulatorja bo večini uporabnikov najbolj zanimivo preizkusiti, kako se ti dve komponenti obneseta v praksi. Večpredstavni značaj tablic, ki so na nekaterih mestih že skoraj nadomestile televizor, se je z novim iPad Air samo še utrdil. Ostrina slike in hitrost izri-sovanja objektov in kakovosti zvoka, ki je pri novincu prvič v stereo tehniki, bo prišla najbolj do izraza pri zahtevnejših mobilnih igrah, ki bodo v prihodnosti začele še bolj izkoriščati zmogljivosti grafičnega procesorja. Z iPad Airom smo preizkusili šest priljubljenih iger (Anomaly, Bastion, Fist of Awesome, Sid Meyer's Ace Patrol, Rayman: Origins in domačo Dream of Pixels) in ugotovili, da bo v prihodnosti tudi po zaslugi vedno zmogljivejših grafičnih kartic in procesorske moči tabličarska industrija iger zadovoljivo nadomestila klasično igranje, z razumljivimi kompromisi. iPad Air za razliko od preostalih dveh tekmecev igre predvaja brez zatikanja oziroma drugih motenj, bogate barve in zelo dober zvok (na dobrih slušalkah!) pa naredita zelo zanimivo in kakovostno uporabniško izkušnjo. Tudi predvajanje video vsebin na iPad Air ni od muh, saj se v kombinaciji z že večkrat omenjeno maso tablice obnese odlično na mestih, kjer bi vam lovljenje tablice na kolenih oziroma držanje v rokah lahko povzročalo težave. Je pa res, da ne pričakujte, da vam bodo Applovi stereo zvočniki uspešno nadomestili slušalke ali zvočnike. Res je razlika v primerjavi z zvočniki prejšnjih različic iPadov opazna, a zaenkrat še vedno ne more nadomestiti dobrih slušalk/zvočnikov, ki jih lahko na napravo priklopite žično ali brezžično (bluetooth). 5 stvari, ki (z)manjkajo iPad Air seveda ni tablica, s katero se bo končala zgodovina. Za razliko od prve Od spodaj navzgor - iPad prve, druge in zadnje (Air) generacije. Hitrost in trajnost različice tablice iPad, ki jo je Apple splavil pred tremi leti (res, dejansko so minila le tri leta!) in je obrnila na glavo celotno računalniško sfero in povzročila paniko med konkurenti, je iPad Air lep evolucijski korak, ki združuje najlepše lastnosti tablice iPad 4 in iPad Mini ter hkrati pušča prostor za izboljšave. A to ne pomeni, da mu do najboljše tablice na svetu, ki bo ustavila čas in razvoj na tem področju, ne manjkajo določene stvari. Nekatere so logične in posledica kompromisov med mobilnostjo, življenjsko dobo baterije in funkcionalnostjo, druge so bolj kot ne kaprica razvijalcev. 01 Ena od kritik s strani serviserjev spletnega mesta iFixit, ki ocenjujejo enostavno popravila različnih elektronskih naprav, je to, da je iPad Air skorajda nepopravljiv. To resda ne pomeni, da vam ga pooblaščeni serviserji v skladu z garancijskimi pogoji ne bodo zamenjali za nov izdelek, a kot je že v navadi pri Applovih izdelkih, ga sami doma skorajda ne boste mogli poservisirati. Se strinjamo, gre bolj za kaprico kot kritiko, ki bi vas odvrnila od nakupa. 02 Druga kritika se nanaša na možnost povezljivosti, saj iPad Air trenutno podpira »le« protokol 802.11n, že zdaj pa bi lahko dodal podporo protokolu 802.11ac, ki šele prihaja na trg. Spet je to stvar, ki je navaden uporabnik ne bo opazil, saj pri dveh antenah in najvišji teoretično mogoči hitrosti povezave 300 Mb/s motenj pri uporabi spleta ni bilo. 03 Tretja pomanjkljivost se nanaša na »manjkajoči« bralnik prstnih odtisov in tehnologijo Touch ID, ki bi bila umeščena na mesto tipke Domov. No, mi je sicer nismo pogrešali, tudi zaradi nedavne afere NSA in zbiranja osebnih ter drugih podatkov s iPad Air je hiter, zelo hiter! Delo z njim je gladko in tekoče, pa vendar, kako se to izrazi v številkah? Preizkusili smo ga s testnima programoma Geekbench 3 in Browsermark, ki smo ju v prejšnji številki uporabili za hitrostne meritve telefonov. Napredek pri iPad Airu je več kot očiten, saj so zaradi novega dvojedrnega procesorja A7, ki je nadomestil starejši A6x v njegovem predhodniku, hitrosti tudi do dvakrat višje kot pri konkurenci (ki je tudi dvojedrna). Tudi grafični del procesorja se v akciji izkaže kot najhitrejši od trojice. Geekbench 3 Browsermark eno jedro več jeder Apple iPad Air 1482 2697 3636 Apple iPad 4 772 1408 2468 Nexus 10 876 1523 2610 Opomba: več je bolje Ena ključnih lastnosti sleherne prenosne elektronske naprave je zagotovo življenjska doba akumulatorja, ki nam omogoča uporabo naprave na terenu. In prav tu so se in se bodo še lomila kopja o najboljšem izdelku, saj konec koncev procesorska moč, kristalna slika in drugi dodatki nič ne pomagajo, če se na koncu izkaže, da je zabave konec po dveh urah rabe. Izkaže se, da so si na tem področju trije konkurenti dokaj podobni, čeprav boste pri Nexusu 10 najhitreje začeli iskati vtičnico. Pri zmerni dnevni rabi smo pri vseh treh ocenili približno enako dolžino trajanja akumulatorja, čeprav je seveda razumljivo, da povezanost v splet, poganjanje grafično zahtevnejših aplikacij oziroma dolgotrajna raba hitreje porabljajo dragoceno elektriko. zmogljivost baterije deklarirani čas rabe (mAH) Apple iPad Air 8827 11 ur Apple iPad 4 11.560 10 ur Samsung Nexus 10 9000 9 ur strani varnostnih agencij, ki so jim pomagala tudi podjetja, kot je Apple. 04 Četrto smo že omenili - kompromisi pri zvoku, ki ne ponuja dokončnega odgovora na vprašanje polne televizorske kakovosti. A kot rečeno - tablice zelo verjetno ne kupujete zato, da se boste končno lahko znebili televizorja s prostorskimi zvočniki. 05 In še zadnja, potencialno problematična stvar - še vedno je tu le en gigabajt pomnilnika, kar se zna v prihodnosti izkazati za problem pri zahtevnejših aplikacijah, ki bodo skušale izžeti zadnji atom moči procesorja in grafične kartice te tablice. Pod črto Morda se bo komu zdelo čudno, a tablico iPad Air lahko hkrati močno priporočimo, odsvetujemo in podamo nevtralno mnenje. Razlog je preprost - kakovost strojne in programske opreme v zadnjih različicah izdelkov različnih izdelovalcev je dovolj visoka, da povprečni uporabnik, ki so mu ti izdelki namenjeni, mirno izbira - brez slabe vesti, da pri konkurenci zamuja kaj hudo pomembnega. Odločilne prednosti tako niso več na strani strojne in programske opreme, temveč v naboru vsebin, ki jih za posamezno platformo lahko dobimo na trgu. Tako končno vstopamo na področje, kjer se bodo uporabniki odločali na podlagi ponudbe vsebin platform in ne na podlagi številk in statistik, ki brez vsebin in scenarijev uporabnosti ne pomenijo veliko. Tako se boste morali vprašati, kaj je za vas osebno odločilna prednost pri nakupu tablice. Je to sorazmerna odprtost operacijskega sistema? Tu zmaga Android. Boljša povezanost z ekosistemom vsebin? Še vedno vodi Apple. Daljša avtonomija baterije? Tudi Apple. Z nekaterimi novostmi sicer preseneča tudi Google/Android - podpora več uporabnikom je za tiste, ki k tablicam pripuščamo tudi otroke, zlata vredna. Kakorkoli že - trg bo v prihodnosti le še bogatejši z različnimi izdelki, tako da bo končna odločitev vedno bolj na strani uporabnika, ki mu ne bo treba sklepati kompromisov. M Apple iPad Air Vrhunska tablica. Kdo: www.apple.com Kje: www.epl.si ✓ Hitrost, tanka in lahka tablica, odlična avtonomija, odličen operacijski sistem iOS 7. K Zvočniki bi lahko bili boljši, zadovoljni uporabnik prejšnjih različic nima razloga za nadgradnjo. t*^ .lir* 1 tVTT ■ Statusni meni, pri katerem so se pri Applu zgledovali po Androidu, je bolj koristen na telefonih kot na tablicah, po novem pa je delno prozoren. Čisti pogled pod drobnogledom Le Nokii 808 Pure View je doslej uspelo presenetiti in resno omajati našo vero v uporabnost telefona kot fotoaparata. In odtlej jo skoraj nostalgično vlačimo po vrsticah v praktično vsakem članku, ki se dotika fotografiranja s telefoni. Tudi tokrat se temu več kot očitno nismo mogli izogniti, pa čeprav v ospredje postavljamo novega člana družine Pure View - telefon Nokia Lumia 1020. Žiga Četrtič Nokia je v Lumio 1020 vložila veliko tudi v smislu oglaševanja. Slovita naravoslovna revija, znana prav po odličnih fotografijah, je posnela reportažo zgolj z omenjenim telefonom. Nokio 1020 so potisnili v roke pop zvezdi za snemanje zakulisja videospota. Očitno torej stavijo na njene fotografske zmogljivosti. A trženje ni dovolj. Potrebni so rezultati. Podoba Lumie 1020 kljub zmogljivemu fotografskemu delu sledi bratom in sestram. Črno-barvno ohišje komaj za malenkost izbočena okroglina na hrbtu pravzaprav prej popestri, kot da bi bila moteča. Fotografski objektiv je nekoliko ugreznjen, tako da je sprednje stekelce zaščiteno pred praskami, ki bi jih lahko povzročilo odlaganje telefona na mizo. Zaradi premišljene umeščenosti tako ksenonske bliskavice kot objektiva nam prsti le redko zaidejo prednju, to pa olajša sproščeno delo s telefonom. Fotografsko usmerjenost nakazuje še namensko dvostopenjsko prožilo, bahanje s številom megapik in objektivom Carl Zeiss pa je prijetno diskretno. Sivkaste napise na črni ploščici razberemo le ob temeljitejšem ogledu. Operacijski sistem Windows Phone 8 teče na dvojedrnem procesorju s taktom 1,5 GHz, na voljo pa mu je še 2 GB pomnilnika RAM. Za splošno hrambo podatkov se moramo zadovoljiti z 32 GB vgrajenega pomnilnika, saj nam razširitev s pomnilniški-mi karticami ni na voljo. Sliši se sicer dovolj, a ob želji po polnem izkoristku fotografskih zmogljivosti se en posnetek JPG razbohoti na kar 12 MB, velikost fotografije v zapisu DNG pa je 42 MB. Da, Nokia Lumia 1020 obljublja podporo zapisu fotografij v surovem zapisu (RAW). Prvi zgledi posnetkov so že na voljo v spletu, običajni uporabniki pa bomo morali počakati na programsko nadgradnjo. Težave nam lahko povzroča še ena požrešna plat fotografiranja - energija. Nokii ni mogoče enostavno zamenjati vgrajenega akumulatorja, lahko pa si omislimo dodaten prenosni zalogovnik v obliki valja s priključnim kablom ali pa kar posebno oprijemalo, s katerim pridobimo dodatno baterijo, boljšo fotografsko ergonomijo in večji gumb prožila. Izgubimo pa, kakopak, priročen telefon. Štiri palce in pol velik zaslon AMOLED ne izstopa po ločljivosti, saj je ta 768 x 1280 pik, a se odkupi z visokim kontrastom in uporabnostjo tudi v sončnem vremenu. In kaj se skriva pod črnim pokrivalom? Predvsem veliko pik. Število je približno enako kot pri predhodnici, Nokii 808, in ga lahko zaokrožimo na 41 milijonov. Tipalo nikdar ni popolnoma izkoriščeno, saj ni prilagojeno enemu izmed ponujenih razmerij stranic fotografij, 4 : 3 oz. 16 : 9. A ločljivost ni tu zaradi potrebe po tiskanju fotografij velikosti obcestnih plakatov. Ponuja uporaben 2,7-kratni digitalni zum, pri katerem še vedno ohranimo ločljivost fotografije 5 milijonov pik. In čeprav velja tipalo z merami 8,8 x 6,6 milimetra za več kot spodobno veliko, se je, zopet glede na predhodnico, skrčilo za skoraj petino. Kljub temu se zelo dobro odreže tudi v slabših svetlobnih razmerah. Vrednost ISO lahko nastavimo vse do 4000, kjer presenetljivo še vedno dobimo uporabne rezultate. Seveda z višanjem občutljivosti pristajamo na kompromise, a ti so še celo za zahtevnejše uporabnike sprejemljivi do vrednosti ISO 800. K vtisu še največ prispeva narava šuma, ki prej spominja na zrnatost analognih filmov kot na digitalni zmazek brez detajlov, kakršnih smo vajeni pri veliki večini telefonov in tudi kompaktov. Žal pa smo pri nekaterih posnetkih pri višjih nastavitvah ISO zaznali t. i. »banding«, ki se kaže v vidnih nepravilnostih v obliki vodoravnih pasov. Pojav postane še toliko bolj izrazit, če želimo posnetke pri naknadni obdelavi po-svetliti. Telefon je namreč pri privzetih nastavitvah nagnjen k podosvetljevanju. Milijoni pa nam ne pomenijo nič, če jih ne moremo izkoristiti. Objektiv s preračunano goriščnico 25 mm in svetlobno močjo F/2,2 je sicer oster na sredini, a slabši ob robovih. Neostre vogale fotografij razkrije tudi nekirurški ogled fotografij, je pa zato toliko teže odkriti kromatično aberacijo. Ob daljših ekspozicijah stresenost posnetkov solidno odpravlja optična stabilizacija. Nekaj zmede k rabi prispevajo različne fotografske aplikacije. Operacijskemu sistemu priložena zajema fotografije le pri ločljivosti 5 milijonov pik in ne omogoča naprednih nastavitev, a dovoljuje izdatnejše digitalno zumiranje. Aplikacija Nokia Pro Camera, ki je prvič na voljo prav za model 1020, pa ponuja veliko več. Uporabniški vmesnik je pregleden in s premikom navideznega prožilnega gumba se lahko razprostre prek zaslona in omogoča hkratno spreminjanje vseh naprednih fotografskih nastavitev. Učinek spreminjanja vrednosti ISO je, denimo, takoj viden na r Nokia Lumia 1020 Telefon z operacijski sistemom Windows Phone 8. Ločljivost tipala (v milijonih pik): 41. Velikost tipala: 1/1,5 palca (8,8 x 6,6 mm). Največja občutljivost tipala (ISO): 4000. Goriščnica (35 mm ekv.): 25 mm (pri razmerju 16 : 9). Svetlobna moč: F/2,2. Optična povečava: Ne. Makro ostrenje: 15 cm. Bliskavica: Ksenon. Ročne nastavitve zaslonke/časa: Ne/Da. Velikost zaslona: 4,5 palca. Ločljivost zaslona: 768 x 1280 pik. Vgrajeni pomnilnik: 32 GB. Dod. pomnilniški medij: Ne. Masa (z akumulatorjem): 158 g. Izdeluje: www.nokia.com. Cena: Mobitel od 23 EUR naprej, Tušmobil od 1 EUR naprej, v prosti prodaji 733 EUR. ✓ Kakovost fotografij, fotografske nastavitve, zasnova aplikacije, prihajajoča podpora RAW. K Počasnost fotografiranja, kakovost videa. izbranem času osvetlitve, če je ta nastavljena na »avtomatsko«. Privoščimo pa si lahko tudi povsem ročno upravljanje - celo ostrenja. Žal smo na menujih pogrešali nastavitve končne nasičenosti, kontrasta in ostrine zapisa posnetkov. Na voljo so nam še zaporedni posnetki z različnimi nastavitvami (bracketing), a le za osvetljenost. Na združevanje v HDRe bomo večkrat raje pozabili, saj med zaporednima posnetkoma minejo kar približno tri sekunde. Tudi sicer smo obsojeni na enako dolgo čakanje med zajemom fotografij, od potega telefona iz žepa do prvega posnetka pa mine le sekunda več. Fotoaparat namreč lahko vklopimo neposredno s pridržanjem gumba prožila. Ob polovičnem pritisku prožila se prikaz na zaslonu izostri, a se optika kasneje spet povrne v privzeti položaj - to je moteče pri fotografiranju bližnjih predmetov. Pri tem je kaj slaba tolažba to, da se Nokia 1020 bolj piškavo obnese pri makro posnetkih. Ostri namreč »šele« pri razdaljah, daljših od 15 centimetrov. Nekaj nejevolje je povzročilo tudi svojevrstno obnašanje merjenja svetlobe. Če točko ostrenja izberemo s prstom na zaslonu, je merjenje svetlobe točkovno, a ne zaklenjeno. Obenem pa polovični pritisk prožila ne pomeni več vnovičnega ostrenja. Za to, da bi gumbu povrnili prvotno funkcionalnost, moramo fotografirati ali še enkrat tapniti po zaslonu. Navadno polovični pritisk prožila izostri in zaklene vrednost ekspozicije, a je merjenje svetlobe tedaj izvedeno celostno. Ob prebiranju specifikacij si od video zmogljivosti ne moremo želeti bistveno več. 30 sličic na sekundo pri ločljivosti 1080p in štirikratni digitalni zum brez žrtvovanja ločljivosti zveni veliko bolje, kot se izkaže v praksi. Zumiranje namreč ni gladko, opazno stopničasto je tudi prilagajanje svetlosti. Razočaralo je tudi ostrenje med zajemom. In, ne nazadnje, sebe in zbrano druščino lahko razvedrimo še z aplikacijo Smart camera. Iz posnetih zaporednih posnetkov nižje ločljivosti lahko izberemo učinke v obliki »panninga«, fotografij z animiranimi predeli, zamegljenim ozadjem in še bi lahko naštevali. A obljubljeni potencial je kar težko izkoristiti, čeprav lahko algoritmom pomagamo z ročnim označevanjem področij. Orodje za zajemanje panoram je priročno, a zahteva nekoliko vaje. Končni rezultati so sicer več kot zadovoljivi, a z višino 1445 pik po ločljivosti ne izstopajo bistveno od konkurentov. Lumia 1020 nas s svojimi fotografijami ne pusti ravnodušne. V ličnem ohišju in ob zgledni zmogljivosti, ki jo pričakujemo od pametnega telefona, ima enega najboljših fotoaparatov med telefoni. Žal se ji zatakne pri videu, nam pa pri visoki redni ceni, ki presega 700 evrov. Ne moremo pa skriti slin, ki se nam cedijo ob obljubljeni podpori zapisu RAW. M Kljub širokemu kotu in kontrastnim prehodom je kromatična aberacija na posnetkih zanemarljiva. S Kitajskega z ljubeznijo Pametni telefoni so dragi, o tem ni dvoma. Si je pred iPhonom kdo sploh (telefon!) odštel 500, 600 ali celo 700 evrov!? In vendar je mogoče dovolj nekaj manj denarja. Ključ? »Brezimni« kitajski izdelovalci. lahko zamislil, da bi za telefon dobro priti skozi tudi s kar Matej Šmid No, izdelovalci telefonov, celo brezimni, so v resnici skoraj vedno Kitajci, navsezadnje tudi tista jabolka, na katerih piše »Designed in California«, izdelujejo Kitajci. Toda v tem prispevku imamo v mislih tiste, ki izdelujejo vse, kar je tehničnega, za kar najmanj denarja, pri čemer marsikdaj trpi kakovost. Marsikdaj pa tudi ne, kakor naletimo. Tušmobilov telefon Sirius W980, ki ga izdeluje kitajsko podjetje Konka, že sodi med tiste, ki za svoj denar ponujajo več kot dovolj. (Pri nas) stane pol manj kot vrhunski telefoni (npr. Samsung Galaxy S4), ponuja pa veliko, čeprav seveda ne toliko kot omenjeni S4. Tušmobil je pravkar doživel prvo pozitivno četrtletje v svoji zgodovini in, kot kaže, so se odločili prehod na črne številke proslaviti s svojo, »imensko« linijo telefonov. V njej so trenutno Različica Androida je skoraj najnovejša, strojno je telefon več kot dovolj zmogljiv. r trije modeli, mi smo preizkusili najmočnejšega, Tušmobil Sirius W980. Gre za pametni telefon, ki ga izdeluje podjetje Konka in se vsaj navzven primerja s Samsungo-vim vrhunskim modelom. Ima namreč skoraj 5-palčni zaslon Super AMOLED (ki ga izdeluje Samsung) ločljivosti 1280 x 720 pik, fotoaparat ima ločljivost kar 13 megapik, poganjajo pa ga 4 procesorska jedra ARM (znamke Mediatek). Skoraj S4, torej, le da ima ta zaslon polne ločljivosti (1920 x 1080 pik) in da so njegova jedra novejše arhitekture (Qualcomm Krait). In da je slednji, paradoksalno, manj plastičen od Siriusa. Da, Sirius v roki deluje zelo plastično in krhko, tipko za vklop je treba iskati nekje na desni stranici in Tušmobil Sirius W980 Telefon s sistemom Android. Kje: www.tusmobil.si. Cena: 350 EUR, v različnih paketih od 1 EUR naprej. ✓ Razmeroma ugodna cena, tekoče delovanje, zelo dober zaslon. K »Plastična« zunanjost, ne najboljša kamera. tudi sicer naprava ni zgled trdnosti. Po drugi strani pa je lahka in na občutek presenetljivo hitra. Programi se odpirajo hitro, animacije so dovolj tekoče in čeprav merilni programi pravijo, da je hiter nekako tako kot telefoni prejšnje generacije (npr. HTC One X), menimo, da bo velika večina uporabnikov z mehkostjo delovanja več kot zadovoljna. Še več, procesorska jedra so arhitekture Cortex A-7, ki jih je ARM namenil zelo varčnim napravam, zato je Sirius nadpovprečno varčen - povprečno zahtevnim uporabnikom ga ne bo treba polniti ravno vsak večer. Škoda le, da zgoraj omenjenih vrhunskih 13 megapik fotografskega aparata ne pomeni tudi vrhunskih fotografij, temveč so te le povprečne. M Za malo denarja ... ... kar veliko muzike, bi lahko rekli. V Monitorju že kar nekaj časa svetujemo, da se je treba poceni tablicam manj znanih izdelovalcev na daleč izogibati, a nas je tablica 3Q Q-Pad prijetno presenetila. Matej Šmid Najprej bodimo pošteni - ne, tablica Q-Pad po zmogljivostih in lastnostih nikakor ni primerljiva z vrhunskimi tablicami, kot je npr. Googlov Nexus 7. Ni. Je pa dovolj dobra, da bo povprečen uporabnik, ki je po navadi veliko manj zahteven od nas, tehničnih razvajencev, z njo zadovoljen. Tablica je za deskanje po spletu, branje elektronske pošte, branje dokumentov (PDF, DOC) in celo osnovno pisanje dokumentov dovolj hitra in odzivna. Če se le sprijaznimo z običajnim »cukanjem« med preklopi med programi. To v resnici ne čudi, saj 8-palčni Q-Pad poganja dvojedrni procesor arhitekture Cortex A9 in frekvence do 1,6 GHz, to je nekje tam, kot so do nedavna zmogli vrhunski telefoni in tablice. Tudi merilni programi, ki smo jih pognali (Quadrant, Geekbench 3 in Browsermark), kažejo, da je tablica po hitrosti nekje blizu dve leti starega telefona Samsung Galaxy S II. Pomnilnika je 1 GB (to je tudi razlog za »cukanje«, saj je pomnilnika premalo za hiter preklop med npr. Chromom in Acroba-tom), »diska« 6 GB, na voljo pa je tudi razširitev v obliki kartice mikro SD. Ločljivost zaslona je 1024 x 720 pik, to je več kot dovolj, na voljo je celo izhod HDMI, ki na televizorju preizkušeno predvaja sliko polne ločljivosti HD, pa tudi zvok. Preizkusili smo delovanje Google Maps, pregledovanje v Adobe Acro-batu, urejanje v Quickofficeu in deskanje v Chromu. Vse je delovalo dovolj hitro. Težava je le v naloženem Androidu 4.1.1, ki ima hrošča, ki povzroča težave s povezovanjem do poštnih strežnikov Exchange prek omrežij Wifi (deluje, včasih pa tudi ne). Nenavadno je tudi to, da ima tablica poseben napajalnik »na bananco« in je vtičnica mikro USB na voljo le za prenos podatkov v računalnik. In za konec - tablica nima GPS (no, saj ga tudi iPadi brez vmesnika GSM nimajo) in ne vgrajenega sistema za tresenje, ki smo ga nekateri navajeni pri tipkanju. Najlepše pri Q-Padu pa je seveda cena. Stane 130 evrov, a se to s kartico trgovca, pri katerem smo ga kupili, zniža na 103 evre. Ugodno. M 1 3Q Q-Pad 8-palčna tablica z Android 4.1.1. Kje: www.3q-int.com. Kdo: E. Leclerc. Cena: 130 EUR (103 EUR s trgovčevo kartico). ✓ Ugodna cena, dovolj hitra za povprečnega uporabnika. K Nenavaden polnilec, programski hrošč v Androidu 4.1.1, občasno »cukanje« med delom. Kobo se ne da Kobovi najnovejši modeli e-bralnikov se imenujejo Aura in po modelu HD je izšla še naprava, ki ni visoke ločljivosti. Tako kot v preteklosti je tudi pri novem Kobu nekaj novosti, ki bi jih Amazon lahko posnemal. 1 Kobo Aura E-bralnik. Prodaja: www.eventus.si. Cena: 200 EUR. ✓ Oblikovanje, Pocket. K Knjig je še vedno manj kot pri Amazonu. A n že To m i c Prvo, kar nam vedno znova pade v oči pri e-bralnikih Kobo, je oblikovanje, ki je iz izdelka v izdelek boljše. Aura je v tem pogledu še nadgradila predhodnike, saj je v primerjavi z že tako všečnim modelom Glo zunanjost še napredovala. Prav tako so izboljšave vidne pri zaslonu, ki tokrat ni vdrt, kar je bil eden glavnih očitkov modelu Glo. Vdrt zaslon pozna tudi Amazonov Pa-perwhite, a tam ni bilo tako ostrega robu kot pri Gloju, in Aura stanje odlično popravi. Namestitev e-bralnika zdaj poteka prek programa Kobo desktop, ki tehta kar 130 megabajtov. Dokler ga nismo namestili, nas naprava ni spustila vase. Po namestitvi programa e-bralnik povežemo z računalnikom in tam ustvarimo račun Kobo ali pa se v Kobo povežemo s svojim računom s Facebooka. Celoten proces traja pet minut in po tem lahko v Kobovi trgovini že kupujemo knjige in jih prenašamo v bralnik. Povezava bralnika z računalnikom poteka prek kabla mikro USB. Vhod ima na spodnji stranici bralnika. Na dnu naprave dela vhodu USB družbo še reža za kartico mikro SD, s katero lahko razširimo 1 GB shrambe. Ta številka se morda sliši malo, a je pri knjigah tako, da so to zelo majhne datoteke, tako da večina bralcev kartice mikro SD ne bo potrebovala. Uporabniški vmesnik Aure je podoben tistemu iz Gloja. To ni nič slabega, je pa predvsem dobrodošlo, da smo med uporabo zaznali manj zatikanja. Kobo je prijetno presenetil še z integracijo storitve Pocket. Gre za eno najbolj razširjenih storitev za kasnejše branje, kamor si lahko shranjujemo spletne članke, ki jim Pocket odstrani vso šaro s spletnih strani. Od članka nato ostane le besedilo, ki omogoča prijetnejše branje. Kindle sicer pozna svoj brskalniški dodatek, ki članek pošlje na naš e-bralnik, a je Pocket bolj zanimiv zato, ker vse shranjene članke hrani v svojih strežnikih in do njih lahko pridemo iz več naprav. Zdaj je med njimi tudi Kobo Aura, ki je kot e-bralnik idealen odjemalec za branje besedil. Ko smo se v Pocket vpisali na e-bralniku, so se v trenutku tam prikazali vsi shranjeni članki in težav res ni bilo. M Projicirna navigacija Nekateri modeli sodobnih avtomobilov so začeli voznike razvajati s t. i. prikazovalniki informacij, ki svoje podatke projicirajo na vetrobransko steklo. V podjetju Garmin, ki je specialist za navigacijske naprave, pa so zamisel povzeli in uporabili na področju avtomobilske navigacije. V praksi nas je rešitev pustila mešanih občutkov. Miran Varga Garmin HUD (kratica skriva v sebi mora imeti uporabnik na svoji mobilni na-angleško oznako head-up dis- pravi nameščeno aplikacijo za navigiranje. play) je zanimiva rešitev, kako Garmin HUD je žal združljiv le s »hišnima« voznikom približati področje na- aplikacijama Garmin StreetPilot in Navigon, ki delujeta v operacijskih sistemih Android, iOS ali Windows Phone. To je po svoje razumljivo, a se zdi, da bi nemara lahko izdelovalec na račun (p)odprtosti večjemu naboru navigacijskih rešitev računal na še znatno več potencialnih kupcev naprave. Projicirna škatlica namreč z mobilno napravo - ta je še armin HUD (kratica skriva v sebi angleško oznako head-up display) je zanimiva rešitev, kako voznikom približati področje navigacije, ne da bi odvrnili njihovo pozornost z dogajanja na cestišču. V podjetju Garmin so se zato domislili inovativne naprave, ki zna informacije o navigiranju prikazati na lastnem prosojnem zaslonu ali pa jih poslati na vetrobransko steklo. Izbira je sicer odvisna od uporabnika, a po praktične preizkusu menimo, da je uporaba lastnega za-slončka naprave kljub temu boljša možnost, saj sleherna umazanija na vetrobranskem steklu zmanjša kakovost prikaza vsebine. Škatlica Garmin HUD se tako napaja iz 12 V priključka, ki ga vtaknemo v ustrezno režo v avtomobilu, zato estetsko ne gre za najbolj privlačno niti najbolj praktično rešitev, ali pa si mora uporabnik vzeti precej časa, da napajalni kabel skrije v armaturno ploščo vozila. S tem tudi žrtvuje prenosljivost naprave in jo naredi morebiti še privlačnejšo za priložnostne tatove. Projicirna naprava po tlorisu namreč spominja na pametni telefon, a je znatno debelejša in težja, zato se na armaturno ploščo prilepi ali privije z dvema vijakoma (to sicer odsvetujemo, saj utegne napravo ob morebitnem trku na mestu obdržati že napajalni kabel). Pohvalno je na napajalnem vtiču tudi dodatna reža USB, v katero lahko vklopimo napajanje pametnega telefona (ali tablice), ki je za delovanje Garmin HUD nujno potreben/a, saj za zavojem (z ustrezno razdaljo), razporeditev na ustrezen vozni pas, čas predvidenega prihoda v cilj ter trenutna hitrost in veljavna omejitev hitrosti. Tako imamo pred seboj vedno puščico v smeri naslednjega zavoja in razdaljo do križišča ali razcepa cest, manjša puščica pa nam je v pomoč pri pravilni razvrstitvi na ustrezen vozni pas v primeru kompleksnejših križišč. Če imamo v pametnem telefonu nameščeno aplikacijo s podporo prometnim informacijam ter Garmin HUD je žal združljiv le s »hišnima« aplikacijama Garmin StreetPilot in Navigon, ki delujeta v operacijskih sistemih Android, iOS ali Windows Phone. vedno tista, ki v praksi opravlja samo navigacijo (tudi govor!) - komunicira prek brezžične povezave Bluetooth, zato je treba pred uporabo obe napravi tudi ustrezno spariti in v navigacijski aplikaciji vključiti ustrezen prikaz. Uporabnik se nato odloči, ali želi za prikaz uporabljati Garmin HUD in zaslon mobilni-ka/tablice ali pa le Garmin HUD. Seveda je treba najprej v mobilni napravi nastaviti ciljno destinacijo, nato ta prenaša vse potrebne podatke v projicirno škatlico. Od tam pa se na zaslonu ali steklu v zelenomodri barvni kombinaciji, ki je v praksi zelo pregledna, izpisujejo t. i. navigacijski napotki tipa zavoj prikazu opozoril merilnikov hitrosti, nas bo projicirna naprava s prikazom ustrezne ikone na to tudi opozorila. Omejitev prikaza informacij se torej ne more primerjati s prikazom na zaslonu na namenski navigacijski napravi ali pametni mobilni napravi. Garmin HUD zato meri predvsem na voznike, ki so radi skoncentri-rani na cesto, in jim preprosti ukazi o zavojih zadostujejo. Če bi radi videli še druge bližnje ulice ali celo 3D zemljevid okolja, po katerem se vozimo, bomo morali še vedno pogledati na zaslon mobilne naprave. Te namreč ne moremo preprosto pospraviti v predal, saj navigacija poteka prek sprejemnika GPS. Na poldrugi stotak ocenjena naprava Gar-min HUD le stežka prepriča v praksi, saj bo večina uporabnikov še vedno raje kupila namenski ali univerzalni nosilec za mobilno napravo in polnilec za 12 V vtičnico in tako uživala v barvni pametni navigaciji, po Garmin HUD pa bodo posegli le zanesenjaki, ki bi se radi počutili kot v vojaškem letalu ob prebiranju na zaslon ali vetrobransko steklo projiciranih ukazov/informacij. M ✓ Dobra preglednost zaslona tudi na neposredni sončni svetlobi. K Ni pogleda na zemljevid, povezava z eno samo napravo. Walkman na glavi Pred prihodom iPoda je bil sinonim za predvajalnik glasbe Sonyjev Walkman. Ta blagovna znamka se pojavlja na vse več izdelkih japonskega izdelovalca, saj namenski glasbeni predvajalniki še zdaleč niso edini kosi zabavne elektronike, ki lahko predvajajo glasbo. A n že To m i č Slušalke z vgrajenim predvajal- priložen tudi kabel, s katerim jih nikom glasbe niso nič no- p1lahko povežemo tudi z računal- vega, saj že leta poznamo nikom ali zvočnim sistemom, lušalke z vgrajenim predvajal-nikom glasbe niso nič novega, saj že leta poznamo športne različice takih kombinacij. Ponavadi je šlo za manjše naprave, ki bi brez žic omogočale elegantnejšo tekaško izkušnjo. WH505 so nekaj povsem drugega, saj te slušalke mejijo že na studijski izdelek, ker popolnoma prekrivajo ušesa. Na glavi ne motijo, kar je dostikrat težava pri težjih slušalkah, a Sony ima na tem področju že leta izkušenj in to se temu modelu še kako pozna. Ko si jih prvič nataknemo, se lepo prilagodijo glavi in tudi daljše nošenje ne povzroča nelagodnosti. Za to gre zasluga predvsem ergonomsko oblikovanemu loku za na glavo, ki lepo razporedi težo in omogoča večurno rabo. Slušalke v računalnik povežemo prek vhoda USB in v 16 GB shrambo naložimo glasbo, podcaste ali avdio knjige. Slušalkam je r Sony NWZ-WH505 seveda pa je glavna prednost vgrajena baterija. Ta omogoča še hitro začetno polnjenje, saj po treh minutah pridobimo uro predvajalnega časa. To smo tudi sami preverili in jih tri minute polnili, potem ko so omagale, in res so nato zvok predvajale slabo uro. Dodatna funkcionalnost modela WH505 pa je njihova raba kot mini zvočniki, ki omogočajo poslušanje glasbe tudi, če nimate slušalk na ušesih in si jih le ovesite okrog vratu. To bi znalo priti prav pešcem ali kolesarjem in sistem se v praksi obnese presenetljivo dobro. Seveda je uživanje ob zvoku odvisno tudi od vremena in prometa, a je bilo glasbo mogoče poslušati ob sprehajanju po središču Ljubljane. Slušalke so odličen kos opreme, ki pa se ne more pohvaliti z brezžično povezljivostjo. V času, ko ima vse več ljudi mobilni telefon Slušalke/prenosni zvočnik/mp3 predvajalniki. Prodaja: www.sony.si. Cena: 200 EUR. ✓ Na glavi ne motijo, izdelava. K Ni brezžične povezljivosti. z antenami Bluetooth, je pomanjkanje tega načina povezovanja zamujena priložnost. Sony bi z vgraditvijo najnovejšega energijsko varčnega standarda Bluetooth 4.0 tem slušalkam dal piko na i, ki bi marsikoga prepričala k nakupu. Tako bi dobili napravo, ki bi resnično omogočila brezžično poslušanje, zdaj pa je glasbo na slušalke še vedno treba spraviti po kablu. To je leta 2013 vedno bolj staromodno in predvsem zamudno početje, ki ga pametne naprave že nekaj let uspešno rešujejo z brezžičnimi povezavami. Kot sopotnik pametnega telefona so tako slušalke WH505 slab prijatelj, kot brezžične slušalke z mp3 predvajalnikom pa odličen izdelek, vreden blagovne znamke Walkman. M Mobilna shramba Pri mobilnih napravah smo v primerjavi s prenosniki omejeni predvsem z velikostjo shramb, kar je škoda, saj so tablice kakor nalašč za gledanje filmov ali nadaljevank. Na prenosnike smo ob prostorski stiski z lahkoto priklapljali zunanje diske, pri mobilnih napravah pa to ni tako preprosto. A n že To m i c Priklop zunanjih dodatkov na tablice in telefone je bolj zapleten kot pri prenosnikih, saj Applovi izdelki poznajo le njihove priključke Lightning, androidna stran pa sicer pozna mikro USB, a je gonil-niška podpora zunanjim napravam obupna. To vrzel skušajo zapolniti naprave, kot je Verbatimov Media Share Wireless, ki omogočajo brezžično deljenje vsebin mobilnim napravam. Tokratna Verbatimova škatlica ima režo za kartico SD in vhod USB, prek katerega lahko priklopimo zunanji disk ali ključ USB. V notranjosti se skriva še baterija, ki zagotavlja okoli pet ur delovanja, to pa povsem zadošča za ogled filma ali nadaljevanke. S telefonom ali tablico se na Media Share povežemo prek omrežja WiFi, ki ga naprava oddaja. Omrežje lahko seveda poljubno zaklenemo, tako da se nanj lahko priklopimo le mi. Z datotekami na priklopljeni shrambi upravljamo v mobilni aplikaciji MediaSha-re, ki je na voljo za Android in iOS. Mi smo preizkušali s tistim za Android, kjer uporabniški vmesnik ni najpreglednejši in na začetku terja nekoliko privajanja. Glavna zavihka programa sta na dnu in preklapljata med telefonom in priklopljeno shrambo. Tako je mogoče datoteke prenašati med obema napravama, predvsem pa je dobrodošlo to, da je mogoče datoteke, ki so na prikloplje-ni shrambi, odpirati z vsemi programi, ki so na voljo. Če, recimo, na telefonu odpremo dokument Worda z zunanjega diska, mi izberemo, ali ga bomo odprli v Quickofficeu ! Verbatim Media Share Wireless Slušalke/prenosni zvočnik/mp3 predvajalniki. Prodaja: Bolje založene tehnične trgovine. Cena: 50 EUR. ✓ Mobilna naprava vse datoteke jemlje, kot da so lokalne. K Uporabniški vmesnik. ali kakem drugem programu, in nam Ver-batimova naprava ne vsiljuje svojih rešitev. Telefon tako vse datoteke iz Media Shara jemlje, kot da so krajevno prisotne. Prav tako se je mogoče prek mobilne aplikacije Media Share brezžično povezati v splet in naprava to povezavo nato posreduje našemu telefonu. Ob priklopu na Media Share nismo prikrajšani za povezavo v splet, saj za priklop uporabljamo anteno WiFi. Celotna naprava je malce manjša od manjših zunanjih diskov in na stranici je še vhod mikro USB, prek katerega Media Share tudi polnimo. M IZVIDNICA NOVE NAPRAVE «lili Veliko zlato kladivo Takšni in drugačni mojstri imajo v svojem arzenalu orodja vedno tudi kladivo, navadno celo več kladiv. Ta so različnih mer in teže, odvisno od zahtevnosti naloge, ki jo opravljajo z njimi. No, v svetu namiznih procesorjev je Intelov trenutni zastavonoša, procesor Core i7-4960X, veliko zlato kladivo. Res, hitro opravi vse zadane naloge, a je treba za to razkošje/udobje globoko seči v žep. Miran Varga Novi Intel Core i7-4960X namreč z oznako, ki podpira izjemno navijanje presodi v sam vrh procesorjev, ki jih cesorja, ter procesorju namenja celo aplika-Intel označuje z oznako Extreme cijo Extreme Tuning Utility, s katero kar iz Edition. Drži, šestjedrna zverina »Oken« lahko navijamo celoten sistem. Ob ovi Intel Core i7-4960X namreč sodi v sam vrh procesorjev, ki jih Intel označuje z oznako Extreme Edition. Drži, šestjedrna zverina kar kipi od zmogljivosti, da ni namenjena povprečnežem, pa oznanja s ceno, ki sega v najvišje trimestne številke. Čeprav je Intel letos predstavil novo arhitekturo s kodnim imenom Haswell, ki je namenjena predvsem procesorjem za mobilne naprave, je za najzmogljivejši namiznik uporabil nekoliko osveženo arhitekturo Ivy Bridge-E. Procesor je tako izdelan v 22 nm litografiji in se prilega osnovnim ploščam z ležiščem LGA2011. Ironija pa je v tem, da ga ne podpirajo niti Inte-love plošče s sistemskim naborom Intel X79 (modeli Intel DX79SI, DX79SR in DX79TO), ki sicer brez težav gostijo večino starejših procesorjev s podnožjem LGA2011. Razlog tiči v tem, da se je v začetku letošnjega leta Intel odločil končati dve desetletji dolgo tradicijo izdelave lastnih osnovnih plošč, pri tem pa je čez noč opustil podporo novejšim procesorjem (te sicer ne bi bilo prav težko implementirati, saj novi procesor ni bistveno drugačen od predhodnika). Škoda, saj si je sicer v tem času Intel ustvaril ugled enega najzanesljivejših izdelovalcev plošč z odlično podporo. Vrnimo se k procesorju. Šest jeder lahko obdeluje 12 niti ukazov hkrati. To pomeni, da bo procesor zelo hiter v aplikacijah, ki podpirajo tako izvajanje ukazov. Z delovnim taktom 3,6 GHz, ki se ob manjši obremenitvi lahko začasno dvigne celo do štirih giga-hercev, je procesor kos prav vsem nalogam v razmeroma kratkem času. Tako kot danes ima že dve leti star predhodnik 15 MB zelo hitrega predpomnilnika L3, Intel je osvežil le podporo delovnemu pomnilniku, tako da zdaj pomnilniški krmilnik podpira štirika-nalno razporeditev pomnilniških modulov hitrosti DDR3-1866. Za pregrešno drag procesor se seveda spodobi, da ima odklenjen množilnik, Intel pa se na embalaži celo hvali r Intel Core Î7-4960X Šestjedrni procesor Izdeluje: www.intel.com. Prodaja: Vse bolje založene računalniške trgovine. Cena: 970 EUR. ✓ Računske zmogljivosti. K Cena procesorja (in platforme). ustreznem (beri: vodnem) hlajenju lahko tak procesor doseže celo mejo pet gigahercev, a takrat ne velja gledati na porabo energije, saj se prelevi v manjšega požeruha (a še kljub temu znatno varčnejšega od predhodnika). In kako se Core i7-4960X obnese v praksi? Rezultati v tabeli zgovorno pričajo o tem, da je ta procesor resnično mojster za kodiranje, prekodiranje in ustvarjanje najrazličnejših večpredstavnih vsebin, kjer pridejo do izraza visoki delovni takti, visoka prepustnost pomnilnika in razkošna količina predpomnilnika. Del zaslug za to nosi tudi sama platforma X79, ki je še posebej bogato založena z režami PCIexpress in njihovo prepustnostjo, zato lahko v te osnovne plošče vgradimo tudi po tri ali celo štiri grafične kartice ter z njimi bodisi računamo zahtevne operacije ali pa igramo igre na več zaslonih hkrati. Tudi podpora 64 GB delovnega pomnilnika bo prinesla nasmešek na obraz najzahtevnejših uporabnikov v produkcijskih studiih. V tabelo smo dodali še rezultate dobri dve leti starega predhodnika in enega najmočnejših štirijedrnikov v Intelovi ponudbi, novinca na arhitekturi Haswell, modela Core i7 4770K. Čeprav je slednji praktično za tretjino cenejši, se zelo dobro obnese pri večini zadanih opravil, očitno pa je, da zverinama ne more slediti v aplikacijah, ki znajo resnično izkoristiti večnitnost in večjedrno zasnovo procesorjev. M Intel Core i7 4960X Intel Core i7 3960X Intel Core i7 4770K št. jeder/niti 6/12 6/12 4/8 delovni takt 3,6 GHz (do 4,0 GHz) 3,3 GHz (do 3,9 GHz) 3,5 GHz (do 3,9 GHz) predpomnilnik L3 15 MB 15 MB 8 MB TDP* 130W 130W 84W podnožje LGA-2011 LGA-2011 LGA-1150 pomnilnik DDR3 DDR3 DDR3 preizkusi SYSmark 2012 [točk] 268 238 257 WinRAR [sekund; manj je bolje] 11 11 12 TrueCrypt 7.1 (AES-Twofish stiskanje, MB/s) 301 297 239 Cinebench 11.5 [ocena] 11,3 10,5 8,0 Adobe Photoshop CS6 [sekund; manj je bolje] 189 190 270 Handbrake [sekund; manj je bolje] 192 203 253 POV-Ray [sekund; manj je bolje] 109 115 140 video kodiranje v zapis X.264 [sličic na sekundo] 93,1 84,4 45,5 poraba sistema v mirovanju 108W 115W 54W poraba sistema ob polni obremenitvi 268W 315W 181W Cena [EUR]** 970 926 319 * TDP = termalni dizajn procesorja ** Najnižje cene posameznih procesorjev na portalu www.ceneje.si in v drugih slovenskih spletnih trgovinah na dan 11.11.2013. Novosti za Slovence O Swiftkey, programski tipkovnici za telefone in tablice z Androidom, smo že pisali, celo večkrat. To, da moramo to storiti še enkrat, lahko pripišete temu, da se ta odličen izdelek še vedno razvija in postaja še boljši. Tipkovnica za Android s podporo slovenščini. Kje: Google Play. Cena: 4 USD. ✓ Podpora tipkanju s palcema, učenje iz elektronske pošte, Facebooka in Twitterja, sinhronizacija prek več naprav, podpora pisanju s kretnjami. K Samo to, da nekaj malega stane. Matej Šmid Bodimo pošteni, programske tipkovnice, ki so vgrajene v androidne telefone, so velikokrat pod vsako kritiko. Prav te dni nam je prišel pod roke (resda nekoliko starejši) telefon podjetja Huawei, katerega tipkovnica je bila zelo blizu neuporabnosti. Še najbolje se odrežejo tisti telefoni (in tablice), ki uporabniku pustijo uporabljati kar privzeto Googlovo tipkovnico. Pa tudi tisti bodo veseli, ko bodo preizkusili Swiftkey, trenutno (in že nekaj časa najbolj priljubljeno) tipkovnico neodvisnih izdelovalcev. Resda stane 4 dolarje (časovno omejen preizkus je zastonj), a v celoti podpira slovenščino, kar pomeni, da ima vgrajen dovolj dober slovar, ki nam med tipkanjem ponuja popravke besed, ki so v veliki večini primerov pravilni. Še več, med pisanjem se sproti uči »slovenščine«, dodatno pa jo lahko naučimo tudi svojega »dialekta«, tako da ji zaupamo geslo do svoje pošte Gmail, Facebooka in Twitterja. Kar naenkrat nam bo telefon med tipkanjem začel predlagati besede, ki jih uporabljamo med dopisovanjem, četudi jih ni v SSKJ. Še več, zadeva bo vse naučeno uporabljala na vseh napravah (telefon, tablica), ki jih imamo, saj podatke shranjuje v lastnem strežniku (no, prav, »v oblaku«). Zagotavljamo, da je telefonsko tipkanje s Swiftkeyjem zaradi takih popravkov lahko enako hitro, kot je bilo včasih na telefonih Blackberry, ki so imeli fizično tipkovnico. Težava s hitrim tipkanj em je v resnici le na tablicah v vodoravni legi, kjer je tipkovnica enostavno prevelika, da bi jo dosegli z obema palcema, kar je navadno najhitrejši način tipkanja. Nova različica Swiftkeyja (in razlog, zakaj spet pišemo o njem) je rešila tudi to - po novem si lahko omislimo tipkovnico, ki je »razklenjena«, se pravi, da je polovica lepo dosegljiva z desnim palcem, polovica pa z levim. In tipkanje je spet hitro. Poleg tega lahko tipkovnico v več korakih tudi povečujemo in pomanjšujemo, če želimo, pa jo lahko razglasimo tudi za »lebdečo«. M IZVIDNICA NOVI PROGRAMI llllllllllllllll Učena hiša Predstavljate si, da imate hišo, ki zna samodejno zalivati vrt, saj ve, kdaj je nazadnje deževalo, koliko sonca je bilo v zadnjih dneh, kateri del dneva je trenutno in ali smo ravno zdoma (da nas ne zalije). Predstavljajte si hišo, ki ob vašem dopustu »pametno« simulira prižiganje luči in dvigovanje naoknic in s tem odganja morebitne zlikovce. Dobrodošli v pametni hiši. Eno smo si ogledali tudi mi. A n že Tomic Prvi pomislek pri vzpostavljanju takšne hiše je gola količina kablovja, ki je potrebno, da se bodo znala okna, luči, tipala in druge naprave pogovarjati z računalnikom. Njihova napeljava v že zgrajen objekt bi pomenila konkreten poseg, pri novogradnji pa se je pametno ozreti tudi v smer pametnih povezav in po domovanju napeljati ustrezne kable. Drugi pomislek je vprašanje standardov, saj so bile take pametne hiše v preteklosti vedno le tehnološke demonstracije podjetij, ki so razvijala svoje rešitve. V takem primeru smo bili zaklenjeni na njihovo strojno in programsko opremo, to pa na dolgi rok pri tako velikih projektih nikoli ni dobra zamisel. Danes je stanje veliko boljše, saj se je uveljavilo kar nekaj standardov, ki delujejo neodvisno od izdelovalca opreme - eden najbolj znanih je KNX. Pametno hišo je tako mogoče opremiti z izdelki različnih izdelovalcev, ki se bodo med seboj pogovarjali brez težav. Module, ki upravljajo posamezne luči, okna in tipala, je mogoče namestiti centralno ali pa jih razporediti po hiši in sama napeljava ni dosti drugačna kot tista za električno omrežje. KNX je prišel celo tako daleč, da se vse naprave, ki ga podpirajo, obnašajo kot neumne cevi, ki jih pač nameščamo po hiši enako kot vodovodno in električno napeljavo. Lahko pa jih nadzorujemo tudi programsko. Čeprav gre v samo gradnjo in razporeditev vseh teh naprav veliko dela, so žice in moduli, ki vse skupaj povezujejo, še najbolj preverjen del opreme vsake pametne hiše. V stenah pač živijo dodatni kabli, ki so centralno ali razpršeno povezani z moduli in po vgraditvi lahko mirno pozabimo nanje, tako kot pozabimo na električno napeljavo, ko je enkrat postavljena. Vse žice in moduli lahko med lučjo in računalnikom vodijo dvosmerno komunikacijo. To pomeni, da je na drugi strani žice lahko tudi senzor, ki bo informacije pošiljal nazaj, in ne le naoknica, ki se bo odprla ali zaprla. Možnosti, kako z vsemi temi informacijami upravljati, pa je malo morje in tu nastopi programje. Programska oprema Ko je strojno vse zvezano, se šele začne prava zabava, saj je drugi korak do pametne hiše v programski opremi, ki upravlja sodelovanje vseh teh tipal, luči, oken, naoknic, klim, bazenov in savn. Hiša, ki smo jo obiskali, uporablja slovensko programsko opremo ComfortClick, ki na svoji spletni strani www.comfortclick. com ponuja tudi vpogled v živo demonstracijo, kako je videti delujoča pametna hiša. S ComfortClickom je mogoče s poljubnim številom daljinskih upravljalnikov upravljati pametno hišo. Seveda so v tem primeru ti upravljalniki lahko računalnik, telefon ali tablica in ComfortClick s svojimi aplikacijami podpira tako Okna kot iOS in Android. Smotrnost upravljanja prek prenosnika ali namiznega računalnika je nekoliko manjša, saj je lepše imeti nadzor nad vsemi stikali prek telefona ali tablice. ComfortClick je zmogljivo orodje, ki ponuja nešteto zmožnosti, ki jih njegovi razvijalci razporejajo v presenetljivo logične me-nuje. Ko imamo opravka z več deset lučmi in ducati oken ter senzorjev je kombinacij upravljanja resnično veliko in pregled nad vsemi temi stikali je praktično nemogoč. ComfortClick lahko luči loči po nadstropjih ali glede na lokacijo v hiši in upravljanje še dodatno olajša s 3D predstavitvami same hiše. Na ozadju aplikacije je narisana hiša in po njej so razporejena grafična stikala glede na lokacijo luči, okna, tipala ... Sistem sicer terja nekaj privajanja oziroma, bolje rečeno, odločitev, katere funkcionalnosti bomo zares uporabljali, ko pa se enkrat odločimo za svoj set opravil, uporabniški vmesnik deluje dobro, saj lahko preostale funkcije skrijemo in tako zmanjšamo kompleksnost. No, na tej točki v resnici še nimamo resnično pametne hiše, saj se stikala in tipala prek Pametna hiša Strojna oprema: www.knx.org. Programska oprema: www.comfortclick.com. Cena: Lastnika ogledane hiše je vsa »pamet« stala okrog 10.000 evrov. Običajne hiše lahko opremimo s »pametjo« za 5.000 do 10.000 EUR. ✓ Avtomatika in nadzorljivost od vsepovsod, prek česarkoli. K Sorazmerna zapletenost sistema, če se ne zadovoljimo z zaprtim sistemom za ključ. osrednjega računalnika s telefoni in tablicami le pogovarjajo in če vse upravljamo ročno, imamo le hišo na daljinski upravljalnik. Pametna hiša Hiša začne zares uporabljati možgane takrat, ko kaj postori namesto nas. Na voljo so nam prednastavljeni scenariji, ko, recimo, za bujenje lučem naročimo, da se od vklopa budilke prižigajo postopoma in ne takoj s polno svetilnostjo. Ali pa sistem povežemo z alarmom, ki lahko hiši naroči, da življenjsko prižiga in ugaša luči in s tem daje videz, da dom ni prazen. Tu je še integracija video nadzornega sistema, ki ga nato nosimo v žepu, kjerkoli na svetu trenutno že smo. Si predstavljate, da paketni dostavi z dopusta na morju odprete garažo in poštarja med tem v živo opazujete prek video povezave? Pri ComfortClicku podpirajo celo XBMC, ki ga je mogoče upravljati iz aplikacije. Veliko je mogoče postoriti tudi s tipali, ki bodo zaznala padec temperature in vklopila gretje ali pa zamenjala zrak v hiši. Seveda so tu še zunanja tipala za varnost, ki lahko prižigajo luči ali pa lastnika opozarjajo na premike. Prav tako je dobrodošlo shranjevanje trenutnega stanja vseh naprav, ker v praksi deluje tako, da ročno določimo, katere luči, okna in klime bodo prižgane, in to nastavitev shranimo ter kasneje v aplikaciji zopet uporabimo. ComfortClick je razvil dve aplikaciji, in sicer eno za sestavo sistema in tisto, ki si jo namestimo na telefon in s pametno hišo upravljamo. Tisti z več znanja se lahko kon-figuracijski aplikaciji sami spuščajo v programiranje različnih situacij, za druge pa nekaj prednastavljenih scenarijev naredijo v ComfortClicku. Samim aplikacijam gre zameriti le nekoliko počasno odzivnost, saj gre za vmesnike HTML5 , ki so proti samostojnim mobilnim aplikacijam še vedno manj elegantni. So pa zato na vseh platformah približno enaki. Predvsem je pomembno poudariti, da je možnosti res veliko. Ko je enkrat vse postavljeno, se je treba v praksi prepričati, kakšni scenariji in katere enote sistema bomo sploh uporabljali. Vsaka hiša ima svoje posebnosti, močan dejavnik pa so tudi stanovalci in to bodo v prednosti še vedno tisti, ki se jim bo ljubilo ukvarjati z različnimi nastavitvami in jih bodo nato programirali sami ali pa se za to obrnili na ComfortClick. Pametna hiša je pač pametna le toliko, kolikor jo njeni prebivalci naučijo, a sta strojna in programska oprema že tako daleč, da se takega igranja ne bi več smeli bati. Po začetnem obdobju privajanja in prilagajanja nastavitev željam lastnika je mogoče v pametni hiši varčevati s toploto, energijo, povečati varnost in nasploh živeti udobneje. Najbolj nas je presenetila agnostičnost strojne opreme, ki je resnično okleščena na neumne cevi, s katerimi lahko upravljamo po mili volji. Ta del je toliko bolj impresiven zato, ker, kot že omenjeno, to področje elektronike dolgo ni poznalo standardov, ki bi zmogli razbiti zaprte sisteme izdelovalcev, ki so svoje stvaritve mastno zaračunavali. Zdaj je vse skupaj mogoče postaviti z izdelki različnih znamk in, v primeru ComfortClic-ka, še s slovensko programsko opremo. Pametne hiše dejansko prihajajo in po videnem se bo za te posege znalo odločiti vse več ljudi. Celotna industrija počasi melje na poti k sistemu, ki bo znal iz vseh senzorjev sam narediti ustrezne scenarije. Taka domovanja še ostajajo v prihodnosti, a je mogoče z nekaj začetnega truda hišo naučiti toliko, da si brez sramu zasluži naziv pametna. M Z malce programiranja ... Lastnik ogledane hiše se loteva še pasivnega gretja: programski strežnik prek koordinat GPS ve, kje je hiša, in tako za vsak trenutek v letu ve tudi, kje je sonce. Na sončen dan se bodo senčila dopoldne dvignila na vzhodni strani, popoldne pa na južni in zahodni ter tako v hišo spuščala sončno energijo. In, nasprotno, senčila se bodo v senci spustila, saj je tako hiša bolje izolirana. Strošek: Ura ali dve programiranja. Prihranek: Okoli 100-150 EUR na kurilno Ko na ozadje postavimo 3D reprezentacijo hiše, je orientacija po uporabniškem vmesniku dosti lažja. sezono. IZVIDNICA I NOVI PROGRAMI Novi fotografski pomočniki r Corel in Adobe sta nedavno prenovila svoja znamenita programa za urejanje domačega digitalnega fotografskega gradiva. Ali prinašata dovolj zanimivih novosti, da bi se odločili za nakup ali nadgradnjo? Vladimir Djurdjič Pri programih za urejanje fotografij je preteklo že dovolj vode, to dokazujeta tudi Corel PaintShop Pro in Adobe Photoshop Elements. Šestnajsta in dvanajsta različica omenjenih programov pomenita, da je bila večina revolucionarnega dela na tem področju opravljenega že zdavnaj. Toda novi algoritmi in sveže zamisli v obeh programih še naprej izboljšujejo kakovost končnih izdelkov in lajšajo postopke obdelave, zlasti pri domači rabi, kjer uporabniki nimajo vsakdanje rutine za preprosto rabo naprednih funkcij. Oba programa sta pred dolgimi leti začela s podobnimi cilji - nasloviti široko področje domače rabe, ne zgolj profesionalcev in zagrizenih amaterjev. To je izrazito zlasti pri programu Adobe Photoshop Elements, kjer ima izdelovalec poleg njega v ponudbi še zmogljivejši Photoshop CC, vendar je ta namenjen profesionalni rabi. Corelov PaintShop je bil vselej dobra alternativa, a se je z leti še izboljšal in se po funkcijah (pa tudi kompleksnosti) uvršča nekako med oba Adobova izdelka. Zanimivo, da je ob tem cenejši od obeh Photoshopov. Ključno vprašanje je, ali nova programa prinašata dovolj zanimivih novosti, da upravičita strošek nekje od 50 do 100 evrov, odvisno od programa, izvedbe in osnove (nadgradnja ali polna različica). Corel PaintShop X6 Ko je Corel pred mnogimi leti kupil PaintShop Pro, je bil program namenjen »nam preostalim«, ki smo želeli preprost in poceni program. Z leti je program neverjetno zrasel in mnogi menijo, da je presegel prvobitni cilj, saj skuša zadovoljiti vse kategorije uporabnikov. To nakazuje že uporabniški vmesnik, ki skuša s črnim ozadjem, številnimi menuji in orodji posnemati programe, kot sta Adobe Photoshop CC in celo profesionalni Lightroom. Če k temu dodamo, da v nekaterih različicah dobimo zraven cel kup dodatkov, se bo manj izkušenim morda zdel že zastrašujoče zapleten. Toda natančnejši pogled razkrije, da je večina funkcij koristnih in smiselno razporejenih, tako da dejanska raba kljub vsemu ni preveč zapletena. Manj izkušenim je poleg tega na voljo center za učenje (Learning Center), ki podobno kot pri Photoshop Elements uporabnika pri zahtevnih postopkih vodi po korakih. Tisti, ki se mu še to zdi preveč, lahko po novem računa na učenje ob pomoči lekcij v obliki video posnetkov. PaintShop je končno na voljo tudi v 64-bi-tni izvedbi. Ne samo, da s tem lahko naslavlja večje količine pomnilnika (Corel navaja, da zdaj podpira urejanje fotografij z ločljivostmi do 400 milijonov pik), s tem je hitrejše tudi delovanje učinkov in večine pomožnih programov, na primer priprave posnetkov HDR. Corel trdi, da so za okoli 10 % pohitrili tudi zagon programa, vendar se nam še vedno zdi obupno počasen, vsaj glede na preteklost, pa tudi nekatere konkurente. Marsikdo zato nalašč uporablja za hiter pregled in retušo še kaj drugega, morda celo starejšo različico samega PaintShopa (recimo do različice 9). Med pomembnimi novostmi je izboljšano orodje Object Remover za odstranjevanje nezaželenih predmetov, vendar je njegovo delovanje še vedno dokaj težko natančno nastaviti. PhotoShop Elements to počenja bolje. Smart Carver je podobno orodje za izrez nezaželenih predmetov, zanimiv pa je zato, ker zna učinke ustvarjati pri podlagi z nižjo bitno globino. To v končnem izdelku ustvarja manj moteče prehode na področju izreza in manj slikovnega šuma. Ena uporabnejših novosti je izbira s čopičem (Brush Selection), kjer posamezne dele Corel PaintShop Pro X6 Ultimate Program za urejanje fotografij. Cena: 90 EUR (nadgradnja 70 EUR). ✓ Nabor funkcij, priloženi vtičniki, delo z gradivom RAW. K Počasen zagon, na trenutke preveč menujev in orodij. fotografije označimo preprosto s tem, ko rišemo čeznje. Program zna pri tem pametno prepoznavati različne površine, meje predmetov. S tem je funkcija, ki je za manj izkušeno tipično najtežja, postala precej bolj dostopna, urejanje pa hitrejše in natančnejše. Podobno deluje orodje Auto Selection, s katerim preprosto označimo predmet, s tem da ga kliknemo. To je koristno predvsem pri predmetih z jasnimi robovi glede na ozadje. Novosti so tudi na področju funkcij za naprednejše uporabnike. Tem se bo zdela najzanimivejša nova podlaga za izvajanje skript, paketnih obdelav na podlagi vnaprej definiranih pravil. Kdorkoli ima obsežne zbirke fotografskega gradiva, bo bržkone hvaležen za to novost. Omeniti velja, da je PaintShop Pro X6 na voljo v dveh različicah: navadni in Ultimate. Med pomembnimi novostmi je izboljšano orodje Object Remover za odstranjevanje nezaželenih predmetov, vendar je njegovo delovanje še vedno dokaj težko natančno nastaviti. 1 Adobe Photoshop Elements 12 Program za urejanje fotografij. Cena: 102 EUR (nadgradnja 84 EUR). ✓ Preprost vmesnik, novo premikanje izrezov, povezljivost z mobilnimi napravami. K Šibkejši nabor funkcij, razdvojenost med upraviteljem in urejevalnikom. Preizkusili smo slednjo, pri kateri poleg samega urejevalnika Corel dodaja še programe Perfectly Clear podjetja Athentech in Fa-ceFilter 3 Standard družbe Reallusion. Prvi omogoča napredno retuširanje fotografij z učinki, ki izboljšujejo osvetlitev, ostrino, barve in odstranjujejo šum. Lep del funkcij tega vtičnika je podvojen glede na podobne funkcije v PaintShopu, le da so tu rezultati praviloma še malo boljši, uporabniku pa omogočijo večji nadzor. Še bolj zanimiv je FaceFilter 3, program za retuširanje obrazov, ki zna gladiti gube, odstraniti lepotne pike, osvetliti oči, izravnati nos in še marsikaj drugega. Rezultati delovanja tega dodatka so lahko res impresivni in uporabniku prihranijo kup ročnega popravljanja. Zato sodimo, da sta oba programa dovolj zanimiva za plačilo dodatnih 10 dolarjev, kolikor stane različica Ultimate. Adobe Photoshop Elements 12 Adobe je točen kot letni časi, saj vsako jesen predstavi novo različico priljubljenega urejevalnika fotografij za rabo doma. Novi Photoshop Elements tokrat prinaša zlasti boljšo integracijo z mobilnimi napravami, poleg tega pa tudi nekatere zanimive funkcionalnosti iz večjega paketa Photoshop CC. Uporabniški vmesnik je ostal domala enak kot v dosedanjih različicah, kar je dobro, saj ga ni treba spoznavati na novo. V primerjavi s Corelovim izdelkom je precej bolj minima-lističen, preglednejši in bolj intuitiven. V programu so na voljo trije načini prikaza menujev: hitri, vodeni in tretji za izkušene uporabnike. Prvi pride prav, kadar hočemo čim hitreje priti do rezultata, drugi je v precejšnjo pomoč tistim, ki se lovijo med različnimi možnostmi, zadnji pa odpira vse možnosti programa. Nabor orodij in možnosti je kljub vsemu občutno manjši kot pri PaintShopu Pro. Tudi v ekspertnem načinu. Ena izmed vročih novosti programa je zmožnost premikanja izrezov (označenih elementov slike), kjer zna program upoštevati ozadje nove lokacije in tudi pravilno zapolniti staro lokacijo. Posameznika lahko tako preprosto premaknemo na drugi del fotografije brez dolgih in zapletenih korakov. Čudežev ne smemo pričakovati, vendar v določenih primerih (ne preveč kompleksna ozadja) deluje presenetljivo dobro. Večina fotografskih programov vsebuje enega ali več algoritmov za samodejno korekcijo svetlobe, kontrasta in barv. Photoshop Elements gre tu korak naprej s funkcijo Auto Smart Tone, kjer so samodejno korekcijo združili z možnostjo ročne izbire stopnje popravka. Zanimiva je izvedba z dvodimenzionalno mrežo, kjer izbiramo najboljše razmerje med štirimi parametri, učinke pa opazujemo v živo. Manj izkušenim bo všeč predvsem možnost vodenega urejanja (Guided Edits), kjer program po korakih vodi uporabnika po bolj zapletenih postopkih in učinkih. Določeni bolj zapleteni postopki, kot je retuširanje obrazov ali restavriranje starih poškodovanih fotografij, so tu odlično razloženi tudi najbolj neukim. Tu je še nekaj novih zanimivih, a le občasno uporabnih učinkov, kot je odstranjevanje rdečih oči pri živalih, pretvorba fotografij v sestavljanke in podobno. Adobe še naprej vztraja, da je urejevalnik fotografij ločen od organizatorja gradiva. To ima svoje prednosti in slabosti. Pri večini drugih programov smo vajeni, da je to v enem samem kosu. V novi različici organizatorja je Adobe dodal možnost sinhronizacije gradiva med različnimi računalniki in mobilnimi napravami, za to pa potrebujemo račun Adobe ID. Za to potrebujemo nameščen program Adobe Revel, ki omogoča izmenjavo fotografij prek oblaka. Brezplačno smo omejeni na 50 fotografij na mesec, za izmenjavo brez omejitev bo treba plačati 5 dolarjev na mesec - pravzaprav ugodno. Prek oblaka lahko fotografije delimo z drugimi, tako javno kot v zasebnem krogu uporabnikov. Fotografije lahko delimo tudi s člani drugih omrežij, kot so Facebook, Flickr in Twitter. Omeniti velja, da se pri izdelkih Adobe Elements morda bolj splača kupiti komplet, v katerem sta skupaj urejevalnik fotografij Photoshop Elements in video urejevalnik Premiere Elements. Skupaj staneta 150 dolarjev, drugače pa 100 dolarjev vsak (govorimo o polnih različicah, ne nadgradnjah, ki so cenejše). Če povzamemo, prinaša novi Photoshop Elements nekaj zanimivih novosti, a predvsem za nepoznavalce. Po drugi strani pa je program procesno precej zahteven in razmeroma počasi deluje tudi v razmeroma zmogljivem računalniku s hitrim procesorjem in dovolj velikim pomnilnikom. Morda se po dvanajstih poizkusih vendarle kaže, da avtorjem počasi zmanjkuje zamisli. M w Samodejno premikanje izrezov lahko prihrani precej časa pri retuširanju MOBILNO I NOVO NA ANDROIDU Naš izbor na Androidu in iPhonu Telefonske aplikacije, ki so našim preizkuševalcem ta mesec najbolj ostale v spominu. Androidni Boris Šavc in jabolčni Jure Forstnerič ■ BBM Neposredno sporočanje na način, kot ga poznajo uporabniki naprav Blackberry. Tokrat tudi za lastnike Androida in Applovega sistema iOS. ■ Network Signal Info Enciklopedija omrežnega signala, na katerega je prisesana izbrana mobilna naprava, navduši že z brezplačno različico programa. ■ Start Aplikacija Start predstavlja inovativni način izrabe zaklenjenega zaslona. ■ Receipts Elektronski arhiv za zbiranje računov je opremljen z optično prepoznavo, ki olajša vnos posameznega izdatka. ■ OLED World Uporabniki Samsungovih naprav Galaxy z zasloni OLED lahko ob pomoči aplikacije OLED World uživajo v fotografijah visoke ločljivosti, ki iz njihovih zaslonov iztisnejo kar največ. ■ Band of the Day Brezplačna storitev, ki namesto nas odkriva nove glasbene zvezde. Vsak dan eno. ■ Metal Detector Zaznavanje kovin Metal Detector je namenjeno telefonom z ustreznim magnetnim tipalom. ■ eUrnik Mobilna aplikacija eUrnik omogoča hiter dostop do urnikov šol, ki uporabljajo sistem eAsistent. ■ Dijak Mobilna beležka, ki tako osnovnošolcem kot dijakom olajša spremljanje ur, ocen in drugih šolskih obveznosti. ■ Plants vs. Zombies 2 Odlična, v osnovi brezplačna igra branjenja stolpičev, končno na voljo tudi v Androidu. ■ Dechatlon Starosta športnih iger se z novimi oblačili predstavlja mladi generaciji z mobilnimi željami. ■ Aviate Beta Serviranje aplikacij glede na naše navade, čas in okolico je za zdaj na voljo zgolj s povabilom in v preizkusni inačici. T ■ Chromecast Čeprav se še vedno trudimo dobiti svoj izvod Googlovega predvajalnika Chromecast, nas težave pri dobavi niso zaustavile pri nameščanju istoimenske aplikacije. ■ Dayframe Aplikacija Dayframe pretvori telefon z Androidom v digitalni okvir, ki po želji prikazuje fotografije iz osebnega arhiva ali raznolikih spletnih virov. ■ Topiclay Novičarskih aplikacij ni nikoli dovolj. Sploh, če so tako učinkovite in do oči prijazne, kot je Topiclay. ■ Switchr Večopravilnost malce drugače. Za vse, ki jim Googlova rešitev ni povšeči. ■ Cliffhanger Če TVTrac ne izpolni pričakovanj TV gledalca, lahko razočaranec poskusi še s programom Cliffhanger. ■ TVTrac TVTrac ljubiteljem televizijskih serij in nadaljevank pomaga, da ne izgubijo rdeče niti in ne pozabijo, kje so, oziroma pri kateri so ostali. ■ My Talking Tom Razširitev priljubljene igre slovenskega izvora igralcu omogoči, da posvoji svojega mačkona z imenom Tom. ■ Slot Revolution Nalezljiva mešanica igranja vlog in priljubljene igre na srečo. ■ Microsoft Remote Desktop Po dolgem času so v Microsoftu pripravili svojo aplikacijo za dostop do oddaljenih računalnikov iz naprav iOS. ■ HBO Go Slovenija Aplikacija, namenjena naročnikom HBO Premium pri Telemachu in Siolu, omogoča ogled vseh vsebin HBO na zahtevo na napravah iOS. ■ Pin Drop Beležnica, specializirana za lokacije, Pin Drop omogoča shranjevanje lokacij (in zapiskov) na zemljevidu. ■ Dež Odličen program, s katerim dostopamo do vremenskih podatkov s strani Agencije RS za Okolje, z radarsko sliko padavin vred. ■ Meta Calculator Odličen napreden grafičen kalkulator, namenjen zahtevnejšim uporabnikom, s presenetljivo enostavnim vmesnikom. ■ Stitcher Radio for Podcasts V aplikaciji Stitcher lahko iščemo in zberemo naše najljubše podcaste, radijske oddaje in radie na enem mestu. ■ Newsify Aplikacija za enostavno zbiranje in prebiranje novic, blogov in drugih virov RSS. Podpira tudi sinhronizacijo s stranjo Feedly. ■ Jasmine YouTube Client Uradni Googlov odjemalec za YouTube marsikateremu uporabniku ni všeč, je pa zato na voljo kar nekaj tretjih - Jasmine je eden najboljših. ■ Call of Duty Vsem, ki igrajo najnovejšo uspešnico iz serije Call of Duty, igro Ghosts, aplikacija ponuja vse pomembne podatke o dogajanju v igri. ■ Muscle Run Grafično impresivna igra, kjer nadgrajujemo in dirkamo z zmogljivimi ameriškimi mišičnjaki. ■ edometer++ Enostavna aplikacija, ki čez dan meri naše korake in izračunava prehojeno razdaljo, podatek o prehojenem pa zna pokazati tudi na ikoni programa. ■ miCoach Program podjetja Adidas za vodenje tekaške vadbe, ki vodi tudi podatke o pretečeni razdalji, pokurjenih kalorijah itd. ■ Digg Program, ki nam dostavi najzanimivejše novice iz spleta, zbrane prek spletne strani Digg.com. ■ Snapchat Zanimiva storitev za deljenje fotografij in videa, kjer fotografije oziroma video izginejo takoj po tem, ko si jih prejemnik ogleda. ■ eamViewer: Remote Control Aplikacija, s katero se lahko prek spleta priključimo na računalnik, največkrat za pomoč na daljavo. ■ XBMC Constellation Odličen program za daljinsko upravljanje večpredstavnega sistema XBMC, podpira tako XBMC Frodo kot novejšo različico Gotham. ■ lyro Igra ptička, ki se mora izogniti najrazličnejšim oviram, v najhujšem primeru pa se spremeni v gorečo ptico za preboj čez lesene ovire. ■ GarageBand Applova lastna aplikacija za izdelavo glasbe je na voljo tudi za iOS. Osnovna aplikacija vključuje klavir, kitaro, bobne in orgle. ■ Reiner Knizia's Tigris & Euphrates Predelava strateške namizne igre, kjer morajo igralci čim bolje izpopolniti svojo civilizacijo, omogoča igranje proti računalniku ali več igralcev na eni napravi. ■ Alhambra V igri Alhambra, povzeti po istoimenski namizni igri, morajo igralci zgraditi čim boljšo trdnjavo - omogoča tudi igranje prek spleta. DOSJE TISKALNIK 3 D lllllllllllllll Tiskajmo v 3D! Tudi na Monit# Tridimenzionalno tiskanje se zdi nova čudežna tehnologija, ki bo osvojila in spremenila svet. Vsaj tako pravijo futuristi, ki so že uspešno napovedali leteče avtomobile, holografske zaslone in naravnost v možgane vdelane pametne telefone. V uredništvu Monitorju imamo radi nemogoče izzive (no, pravzaprav jih ima rad urednik, ki jih uspešno preloži na novopečene člane uredništva), zato smo si ogledali enega cenejših 3D tiskalnikov, ki so trenutno na voljo v Sloveniji. To je model z zvenečim imenom K8200 belgijske znamke Velleman. Pravzaprav za slabih 700 evrov še ne dobimo tiskalnika, temveč »le« sestavljivo opremo (to je primeren izziv za novinca). Sestavljena je iz približno 700 delov in četudi se ne zdi veliko v primerjavi s sestavljankami ali večjimi kompleti lego, je primerno opozoriti tiste, ki jim povzroča težave že sestavljanje manjše omare in potem jadikujejo po spletu, da sestavljanje tiskalnika ni ravno mačji kašelj. A prav uspeh spet malo povrne vero, da smo sami svoje sreče kovač. To je še posebej res, ko med sestavljanjem poklapano ugotovimo, da smo kakih deset korakov nazaj kaj pozabili. Kako deluje tiskalnik Tiskalnik K8200 deluje tako, da nalaga tanke plasti materiala drugo na drugo. Plasti izdela tako, da stali »vlakno« iz plastike PLA (polimlečna kislina) oziroma ABS (akriloni-tril-butadien-stiren). Naš model uporablja vlakno, debelo 3 mm. S staljenim materialom po vnaprej pripravljenemu programu oblikuje plast, podobno kot slaščičarji delajo umetelne glazure na torti. Vodenje v treh prostorskih oseh je izvedeno s tremi servo motorji, četrti motor pa skrbi za dovajanje vlakna v tiskalno šobo. K8200 je prilagojen za uporabo plastike PLA, za tiskanje z ABS pa so potrebne nekoliko višje temperature ✓ Cena, tiskanje PLA in ABS. K Potrebno sestavljanje, ni preveč zanesljiv. Marko Kovač tako tiskalne šobe kot tudi delovne mize, zato je bolje poseči po tiskalniku z ogrevano komoro, ki preprečuje sesedanje pri neenakomernem oziroma nenadzorovanem hlajenju. Ločljivost tiskalnika K8200 v vodoravni smeri je do 0,5 mm (pri natančnosti premika 0,015 mm), ločljivost v navpični smeri pa je do 0,20-0,25 mm (z natančnostjo pomika 0,0008 mm). Največja velikost predmeta je 20 x 20 x 20 cm, če hočemo tiskati večje, pa je treba končni predmet izdelati iz več delov in spojiti naknadno. Hitrost tiskanja je do 300 mm/s, običajna hitrost pa je 120 mm/s. Natančno vodoravno vodenje mize je izvedeno s krogličnimi vodili, navpični pomik pa z vijačnim gonilom. Tiskano vezje je narejeno na podlagi platforme Sanguino, ki je razširjena inačica platforme Arduino z več priključki in dodatnim pomnilnikom. Sestavljanje Navodila za sestavljanje so le v elektronski obliki in obsegajo kar 619 strani formata A4 in so razmeroma podrobna, čeprav se je vanje sem ter tja pretihotapila tudi kakšna napaka. A na srečo je mogoče zaradi obilja slik razbrati morebitne pomote in jih Tako vrstni red sestavljanja dostikrat preskakuje z enega dela tiskalnika na drugega, pri čemer je treba po zraku premetavati ogrodje, ki se z drsečo delovno mizo izkaže za sijajno past za prste. Tudi spajkanje žic precej spominja na sestavljanje računalnikov nekje konec 70. oziroma v začetku 80. Spajkanje precej spominja na sestavljanje računalnikov nekje konec 70. oziroma v začetku 80. let, ko sta bili zvezdi računalnika v kitu Apple I in pogojno »naša« Galaksija. 3D tiskanje v živo Kako se tiska s tiskalnikom Velleman, si lahko ogledate v video prispevku, ki smo ga zapekli tudi v novi MonitorTV: www.monitor.sI/3D_tiskalnik ustrezno popraviti. Sam tiskalnik ni ravno majhen, zato je za sestavljanje pomembna velika delovna površina, še posebej, ker ob tiskalniku in orodju potrebujete tudi prostor za računalnik ali tablico, kjer spremljate elektronska navodila. Dela je res kar nekaj, a če ste kdaj sestavili kak računalnik in zalotali kak upor, potem vam bo z nekaj potrpežljivosti uspelo sestaviti tudi K8200. Pred sestavljanjem je v škatli nekaj aluminijastih profilov za ogrodje, nekaj plastičnih delov, vijakov in žic ter tiskano vezje. Sestavljanje tiskalnika poteka po korakih, pri čemer je v pomoč, da so sestavni deli za posamezne korake zapakirani v ločene vrečke. Pri sestavljanju je pomembna mirna roka, saj ni prav veliko rezervnih delov. To je še posebej nadležno, če se vam kak vijak odkotali v najtemnejši in najteže dostopen kot. Proces sestavljanja ni ravno optimiran, to je za maloserijsko proizvodnjo razumljivo. let, ko sta bili zvezdi sestavljivih računalnikov v kitu Apple I in pogojno »naša« Galaksija. Na žalost pa so časi pionirstva v tehniki že nekoliko daleč in smo dandanes precej razvajeni s prijetno uporabniško izkušnjo, kar pa spajkanje in vijačenje ni ravno. A tak sestavljiv kit poleg ugodnejše cene omogoča tudi nostalgijo po dobrih starih časih, sesta-vljavec pa dobi precej podroben vpogled v to, kako sta se s prvimi modeli spopadala Jobs in Wozniak (no, skoraj). Po drugi strani tak sistem kaže na to, da smo s trirazsežnim tiskanjem nekje na začetku poti, kot pri računalnikih v časih sestavljivih kitov. Če bo napredek pri 3D tiskalnikih potekal v približno takem ritmu kot pri računalnikih, lahko nekako čez četrt stoletja pričakujemo zelo udobne modele. Po sestavljanju in spajkanju je treba opraviti preprosto kalibracijo z določitvijo izhodišča. Pri tem je treba biti pozoren na pravilno nastavitev preklopa mikrostikal, ki omejujejo vodoravno gibanje delovne mize in navpični pomik roke ter odmik šobe od delovne mize. Prav tu se najbolj poznajo pomanjkljivosti sestavljivih rešitev v primerjavi z industrijsko izdelavo, saj so ome-jevalniki gibanja kar običajni dolgi vijaki, ki pa jih je razmeroma težko zasukati v pravo smer in ustrezno pritrditi. Poleg tega imajo grdo navado, da jih tresljaji pri tiskanju razrahljajo in odvijejo. Za odpravljanje nezaželene zakrivljenost delovne mize pa navodila predvidevajo kar ročno krivljenje v drugo smer. Z nekaj improvizacije je mogoče najti uporabno rešitev, čeprav ostane nekaj grenkega priokusa. Programska oprema Velleman K8200 je združljiv s programsko in strojno-programsko opremo RepRap. Izdelovalec za krmiljenje priporoča prosto-dostopni program Repetier (repetier.com). Podobno kot sam tiskalnik tudi program Kako do 3D modela Autodesk 123D Catch Program za izdelavo 3D modela iz fotografij. Kje: 123dapp.com/catch Cena: Zastonj. Za izdelavo modela že obstoječega predmeta ali človeka je v preteklosti veljala le klasična konstrukcijska metoda - v eno roko kljunasto merilo, v drugo svinčnik ali, kasneje, miško in predmet ročno izrisati. Težave pa nastopijo, ko zapletena geometrija predmeta presega naše zmogljivosti ali čas. Zato so v profesionalni rabi že dlje časa ustrezni 3D bralniki, ki z laserskimi žarki premerijo površino predmeta. Vendar so take naprave veliko predrage za ljubiteljsko rabo. Zato je nekaj izdelovalcev ponudilo svoje programe, ki so z uporabo fotogrametrije sposobni iz nekaj deset fotografij predmeta izdelati ustrezen 3D model. Pri tem se je še posebej izkazal Autodeskov 123D Catch. Njegova raba sicer ni popolnoma preprosta, a solidna mera potrpežljivosti in predvsem vnaprejšnja priprava omogočata zanimive Izdelke. Postopek je razmeroma enostaven - predmet je treba fotografirati iz vseh smeri, priporočeno je, da so fotografije precej pogoste - na 5 do 10 stopinj v eni ali še raje v več ravninah. Sami smo tako izdelali nekaj modelov. ✓ Učinkovitost, enostavnost uporabe. K Tu in tam noče prepoznati starih modelov. Najprej smo se spopadli s traktorčkom na pedala, ki ima to prednost, da miruje. Nalašč smo uporabili manjši in nekoliko starejši fotoaparat, da bi preskusili, kako zahteven je postopek glede kakovosti fotografij. Te smo naložili v Autodeskov strežnik, predelal jih je in nam vrnil model. Slednjega smo nato izvozili, oziroma nadalje obdelovali v računalniku. Tako dobljen rezultat je bil soliden. Ugotovili smo, da lepljenju slik povzročajo težave temni predeli - slike je pred uporabo pametno obdelati, prav tako zna nagajati nebo. Podprti s pozitivnimi izkušnjami, smo za naslednji izziv izbrali izdelavo modela glave osebe. Naredili smo približno 40 fotografij in strežnik jih je obdelal. Model glave je za uporabnost zahteval še nekaj ročne dodelave, skrbi so mu povzročali predvsem lasje, kar je zaradi njihove teksture razumljivo. Sledilo je še nekaj dodelave v programih za 3D modeliranje, končni izdelek pa smo natisnili. Res ni ravno Michelangelo, a je bilo precej hitreje in manj naporno. DOSJE TISKALNIK 3D «lili || i| Mil ¡fi [UVji i Vi ' ■ I I [ lil Temperature šobe in delovne mize v programu Repetier. ni ravno vrhunec na področju uporabniške izkušnje, a povsem zadostuje za uporabo. Z njim lahko določamo velikost in lego predmetov, razrežemo model za uporabo predmeta. Pri tem mora upoštevati debelino zunanjih sten, kako naj prepleta vlakna in notranjo zgradbo (tiskalnik na primer zna »goljufati« in v notranjosti predmeta v Tiskalnik zna »goljufati« in v notranjosti predmeta v osnovni nastavitvi naredi satovje, s čimer prihrani pri času in materialu. v tiskalniku ali neposredno krmilimo motorje in grelnike tiskalne šobe in delovne mize. Razrez trirazsežnega modela po plasteh dopove tiskalniku oziroma njegovemu krmilniku, po kateri poti naj vodi šobo, da bo na koncu izdelana prava oblika našega osnovni nastavitvi naredi satovje, s čimer prihrani pri času in materialu). Razrez se izdela s priloženim programom Slic3r. Načeloma je mogoče tiskati tudi »razrezano« datoteko v formatu gcode z opisom poti šobe, a mora ta biti prilagojena tistemu tiskalniku in materialu. Program Repetier omogočata celo vrsto nastavitev tiskanja, podajanja vlakna ipd., vendar je na spletnih straneh izdelovalca mogoče najti splošne nastavitve, ki zadostujejo za prvo rabo, kasneje pa lahko nastavitve prilagodite svojim potrebam. Časi tiskanja predmetov, še posebej večjih, gredo v ure, zato program hvalevredno izpisuje potreben čas za izpis. Na žalost pa je pri tem precej optimističen. Podobno kot pri klasičnih tiskalnikih je tudi pri njihovih 3D bratrancih pomembna vsebina. Manj izbirčni lahko hitro posežejo po modelih v spletu. Ena primernejših strani je Thingiverse repository (thingiverse. com), kjer najdemo veliko zanimivih in za-stonjskih modelov 3D. Na drugi strani pa lahko 3D modele izdelamo sami s katerim od risalnih programov, kot so na primer za-stonjski SketchUp (sketchup.com) in Blender (blender.org), ki sta bolj za umetniške duše, ter OpenSCAD (openscad.org), ki je bolj za inženirsko podkovane. Tretji način za izdelavo modela pa je uporaba spletnih orodij, ki te ustvarijo iz kopice fotografij predmeta (več o tem v okvirju). Ker pa Repetier razume le datoteke v formatu STL, je za pretvorbo 3D modelov med različnimi formati koristno uporabiti prosti MeshLab ( eshlab. sourceforge.net). Za drobne korekcije modelov pa je zelo primeren tudi Autodeskov Meshmixer (meshmixer.com). Praktični preskus V nasprotju z nekaterimi drugimi 3D tiskarji se mi nismo odločili za tiskanje orožja, temveč smo poskusili nekaj vsakdanjih predmetov iz plastike PLA. Že v navodilih sta omenjena pokrov krmilnika tiskalnika in šoba ventilatorja, kar naj bi skrilo številne kable in naredilo hlajenje tiskalne šobe učinkovitejše, tiskalniku pa dalo bolj profesionalen videz. Nato smo izdelali še nekaj manjših delov, od kipca do kock lego - slednje z namenom preizkusiti, Kako je potekalo sestavljanje Petek popoldne: prevzem tiskalnika v uredništvu. Za tako razvpito napravo je v precej majhni škatli. Petek zvečer: urejanje delovnega okolja in brskanje po spletu za navodili. Začetek sestavljanja. Iskanje manjkajočega orodja. Še malo sestavljanja. Spet iskanje orodja. Ugotavljanje, da nimam primernega orodja. Sobota zjutraj: iskanje orodja v kleti in na drugih skritih in temnih mestih. Nadlegovanje urednika, ali imamo denar za orodje. Nimamo! Poklapan odhod v trgovino po klešče za vzmetne objemke (da, so tudi takšne stvari). Sobota popoldne: nadaljevanje sestavljanja. Urednik me bodri (seveda, ker orodje plačujem iz svojega žepa). Nedelja: Sestavljanje in lotanje miniaturnega termistorja na delovno ploščo. Večina časa zapravljenega za iskanje miniaturnega termistorja. Ponedeljek - petek: Priložnostno povezovanje in lotanje kablov. Ugotavljanje, da moji prsti niso za to. Spraševanje o smislu življenja. Bentenje nad ljudmi, ki se pritožujejo nad slabimi navodili za sestavljanje manjše omarice. Poslušanje Lou Reeda in spraševanje, ali je slednje pametno, saj njegove pesmi govorijo o tematiki SM, jaz pa imam v roki spajkalnik. Sobota dopoldne: ukvarjanje z drugim termistorjem. Sprva gre dobro, saj ga lepo prilotam (hehe, kaj sem se sploh sekiral), nato je treba žički s termistorjem privijačiti na grelni blok. Najprej se odlomi prvi lot, popravim, odlomi se drugi, popravim (OK, bo treba malo potrpeti). Nato moram vrh termistorja poriniti v odprtino. Narejeno, le da lota ne držita več (mamu-ji ...). Popravim. Privijem vijak, ki spet zlomi spoj (jeb****). Preverim spajkalnik in ga očistim. Koncentracija. Globok vdih. Privijem. Vse drži (juhuhu, svet je lep). Preveriti je treba upornost. Ni je, kratek stik (zdaj sem Samuel L. Jackson v Šundu: »Pot pravičnega ...«). Preverjanje žic, čiščenje lotov. Novo lotanje in vijačenje. Po treh urah termistor pritrjen in delujoč. Sobota zvečer: prvi priklop tiskalnika na računalnik. Nič. Pretikanje kablov in iskanje idealnega položaja. Še vedno nič. Preverjanje postopka v navodilih. Uporaba drugega računalnika. Nobenih znakov življenja. Raje grem spat. Nedelja zjutraj: računalnik in tiskalnik se povežeta brez težav. Spet spraševanje o smislu življenja. Program in gonilnik dela kot ur'ca (švicarska). Opravim »kalibracijo.« V narekovajih zato, ker je miza kriva, navodila pa pravijo, da se jo lahko malo po potrebi ukrivi v nasprotni smeri. Nedelja popoldne: tiskalnik deluje. Pošljem veselo novico uredniku. Zdi se neverjetno - vsi loti delujejo. Počutim se kot pravi moški (in to ne v Murkovi izvedbi). Gledam svoje roke in zdi se, da lahko naredim čisto vse na tem svetu. Mali termistor ob šobi. Seveda ne dela, ker je počil lot. Prvi tisk - na koncu celo vse celo deluje. ali je domača tiskarna boljša možnost kot odhod v trgovino. Zgornja ploskev pokrova (pravzaprav spodnja, saj se je pokrov zaradi nezmožnosti tiskanja močno previsnih delov moral tiskati obrnjen) je bila zaradi stika s podlago razmeroma gladka, stranske površine pa so bile grobe, z vidnimi posameznimi plastmi. Na stranicah je tudi nekaj ostankov vlaken PLA, saj šoba dovoda materiala ne more v hipu popolnoma ustaviti. Pohvaliti pa je treba, da tiskalnik tiska nekoliko naključno in se s tem izogiba deformaciji zaradi enostranskega toplotnega pregrevanja. Drug izdelek - kipec glave - je bil videti precej bolj dodelan, morda, ker ni imel velikih ravnih površin in vidne plasti niso prišle do izraza. Izdelali smo tudi epruvete za natezni preskus, pri čemer smo uporabili nastavitve za posebej gosto tiskanje. DOSJE TISKALNIK 3 D Pri tisku epruvet in kock lego se je pokazala še ena pomanjkljivost - tiskovina se zaradi temperaturnih razlik zvija kar med tiskom, to pa lahko povzroča težave. Prav tako tudi končen izdelek ni povsem raven, kar je še posebej opazno pri podolgovatih izdelkih. S preizkušenim tiskalnikom doma narejene kocke lego tako niso primerne za nadomestilo tistih pravih. Dobljeni izdelki iz PLA so solidno trdni. Epruvete smo preverili z nateznim strojem. Trdnost predelanega materiala (50 MPa) je le nekaj manjša kot trdnost nepretaljenega, kar pomeni, da tisk ne vpliva pomembno na mehanske lastnosti. Zanimivo, da se PLA ne obnaša nič kaj plastično, saj so se epruvete pretrgale že ob razmeroma majhnih razte-zkih. Preverili smo tudi dimenzijsko ustre- primerih pa se PLA ni hotel prijemati na podlago. To je povzročilo, da prve plasti niso bile prave oblike, obenem pa je tudi plastika začela drseti po podlagi in to je seveda uničilo izdelek. Na srečo ima tiskalnik Velleman K8200 dobro podporo, saj je na spletni strani izdelovalca mogoče najti vso dokumentacijo, na voljo je uporabniški forum in celo trgovina z nadomestnimi deli. Hitro smo našli dokaj solidno rešitev, za zahtevnejše pa je na voljo cel kup različnih prilagoditev, ki lahko napravo tudi izboljšajo. Nekoliko smo bili razočarani, ker so izboljšave omejene le na 3D tisk, manj pa na morebitno uporabo ogrodja in krmiljenje za izdelavo domače CNC naprave: z zamenjavo tiskalne šobe za manjši vrtalnik z nastavki za vrtanje ali brušenje (po domače: dremlom) hitro dobimo Z zamenjavo tiskalne šobe za manjši vrtalnik z nastavki za vrtanje ali brušenje bi lahko hitro dobili frezo za vrezovanje v les, zanimiv pa bi bil tudi računalniško voden nož za rezanje kartona. znost izdelkov - vodoravno je tiskan izdelek prevelik za 0,2 mm na vsakem robu, navpično pa je premajhen za 0,1 mm. To je sicer več kot, naj bi bila natančnost tiskalnika, a je verjetno posledica sesedanja materiala in bi se dalo popraviti z ustreznejšimi nastavitvami. Med daljšim preizkusom se je pokazalo, da tiskalnik potrebuje veliko pozornosti, saj je pametno preventivno pritrjevati obremenjene vijake. Prav tako je priporočljivo redno preverjati oddaljenost šobe od delovne mize, saj se ta zaradi segrevanja precej zvija tudi med samim tiskom. V nekaterih frezo za vrezovanje v les, zanimiv pa bi bil tudi računalniško voden nož za rezanje kartona. Za takšne naprave so že na voljo programi, ki 3D modele spremenijo v navodila za razrez kartona. Prihodnost 3D tiskalniki stopajo po klasični tehnološki poti - od zelo razvpite zamisli, ki naj bi malone rešila svet, prek prvih aplikacij - najprej v podjetjih, nato tudi pri zanesenjakih, do široke rabe. Zdaj smo nekje na pol poti, trirazsežne tiskalnike si lahko omislimo tudi doma za ceno, ki jo dosegajo boljši telefoni in računalniki, a njihova raba ni ravno prijazna do uporabnikov. Kljub temu se je treba zavedati, da smo preizkušali sestavljiv kit, ki je bolj kot rednim uporabnikom namenjen zanesenjakom, ki bi radi preizkušali nove tehnologije in pridobivali nove zamisli, še preden pridejo v roke tehnološkim velikanom. Trirazsežnemu tisku veliko tehnoloških mnenjskih voditeljev napoveduje lepo prihodnost. Čeprav se prihodnost zdi svetla, saj bo izdelava maloserijskih izdelkov mogoča na delovni mizi, pa se pravzaprav zgodovina ponavlja. 3D tiskalniki so podoben tehnološki skok kot šivalni stroji sredi 19. stoletja in običajni tiskalniki v novejši zgodovini. Oboji so omogočili, da s sorazmerno malo znanja (vsaj v primerjavi s šiviljami in tiskarji) lahko pridemo do zadovoljivega končnega izdelka - bodisi obleke bodisi knjige. Čeprav se zdi, da pokrivajo bolj tržne niše, saj obleke večinoma še vedno kupujemo v trgovinah, tisk pa povečini zaupamo tiskarnam, vendarle upamo, da bo razmah 3D tiskalnikov sprožil številne nove zamisli in prinesel vetra v jadra novih podjetij. Tiskalnik Welleman K8200 omogoča zelo konkretno spoznavanje z novo tehnologijo. S preizkusom nekaterih modelov uporabnik hitro pride na okus in zamisli se kar vrstijo. Na žalost se mu krepko pozna, da je izdelovalec lovil predvsem nizko ceno in je bil manj osredotočen na zanesljivo in natančno delovanje. Tiskalnik je sila zanimiv za umetniške eksperimente, manj pa za tiskanje nadomestnih delov za kocke lego ali vaš avto. Kljub temu stopicanju v svet 3D tiska pa bo zanimivo videti, ali se bo tehnologiji in tudi cenovni dostopnosti uspelo iz sedanje tehnološke zanimivosti razrasti v široko uporabno tehnologijo. M FOKUS VARNOSTNI PAKETI ■■■■■in esreča nikol ne počiva VARNOSTNI PAKETI 56 I Varni na vseh frontah 64 I Preizkušeni paketi 72 I Grafikoni 58 I Izsiljevalski virusi 72 I Pogled v laboratorij 73 I Tabela izdelkov 60 I Varnost v Androidu 72 I Zlati Monitor » Kaj smo ugotovili? Razlike med natančnostjo protivirusnih programov niso velike, so pa. Enako velja za upočasnitev računalnika, ki jo povzroči vsak varnostni paket. Najboljšega smo izbrali glede na to, kako natančen je bil, kako hiter in kako izpopolnjen z dodatki, ki bi jih sicer morali nameščati posebej (nezaželena pošta, požarni zid ...). Sam sem do nedavna sodil med tiste uporabnike, ki so tako prevzetni, da v svojem računalniku nimajo protivirusnega programa in požarnega zidu. Prepričan sem (bil), da sem dovolj previden, da ne klikam »kar vsega po vrsti«, da ne obiskujem sumljivih spletnih strani, predvsem pa, da imam tako ali tako nadgrajene vse ključne sisteme, s katerimi komuniciram (operacijski sistem in brskalnik). Je že tako, da se tudi najprevzetnejšim (ali pa predvsem tem) hitro zgodi nesreča, ki jih prepriča o lastni »umrljivosti«. Tudi sam sem nekako (ne sprašujte) kliknil iz spleta preneseni programček, ki je bil sam po sebi popolnoma legitimen, le da je imel pripeto še zlonamerno kodo, ki je »malce« oku-ževala računalnike po našem omrežju. Še dobro, da je okužba povzročila le množično pošiljanje nezaželene pošte v svet in ne česa hujšega. Lahko bi mi, recimo, zbrisala Matjaž Klančar disk in še tistega v omrežju podjetja, to bi šele bila »štala«. Hej, lahko bi mi celo nepovratno zašifrirala vsebino vseh lastnih in omrežnih diskov, kar počne virus, ki ga je na naslednjih straneh opisal Si-CERTov vodja Gorazd Božič. Ne, v resnici se s temi stvarmi ne gre igrati, zato imam (že kar nekaj let) nameščen protivirusni program. Če sem pošten, tudi zato, ker so današnji računalniki tako zelo hitri (še posebej v kombinaciji z diski SSD), da upočasnitve zaradi protivirusnega programa niti ne opazim. Sem pa v tem času, kar ga imam, že nekajkrat opazil opozorilo o tem, da me je pravkar rešil zanesljive okužbe. Protivirusni program torej v računalniku enostavno moramo imeti, o tem ni dvoma, in verjetno se ne motim, ko menim, da ga velika večina tudi ima. Če nič drugega, zato, ker ga ob nakupu računalnika velikokrat že dobimo nameščenega, takega za 30 dni. V resnici nas je pri tokratnem preizkusu zanimalo, ali je res najbolje, ali pa kar vseeno, če obdržimo kar tistega, ki nam ga je namestil izdelovalec računalnika ali prenosnika. Da in ne. Varnostni programski paketi se razlikujejo po tem, kaj vse vsebujejo (protivirusnik, požarni zid, obramba pred e-smetjem in še kaj), koliko so na tekočem z najnovejšimi grožnjami in koliko obremenijo računalnik. In po tem, koliko stanejo, če sploh kaj, seveda. Izkaže se, da so zastonjski programi, kot je npr. Microsoft Security Essentials, sicer zadovoljivo dobri, a morda malce manj natančni pri odkrivanju virusov, predvsem pa ne vsebujejo nič drugega. Za obrambo pred e-smetjem npr. potrebujemo dodatne programe, za požarni zid, če imamo še vedno Windows XP (tista v Windows 7 in 8 sta dovolj dobra), si moramo omisliti spet kaj tretjega. Je že tako, da bo v resnici najbolje, če vsako leto odštejemo nekaj evrov za popolno zaščito. Če ne sodite med tiste, »prevzetne«. M FOKUS VARNOSTNI PAKETI Varni na vseh frontah Od zadnjega preizkusa protivirusnih in protivohunskih programov je minilo več kot poldrugo leto. V tem času smo bili priča novim, še zahtevnejšim grožnjam, vendar se evolucija pozna tudi protivirusni programski opremi. Groženj v obliki virusov, trojanskih konjev, črvov in spletnih mest, ki ribarijo za podatki ali poskusijo namestiti škodljive programe, je čedalje več, obenem pa se zdi, da so vedno manj opazne. Nekatere namreč blokirajo že spletni brskalniki in vgrajeni požarni zidovi, za druge pa poskrbi varnostna zaščita, ki jo namestimo posebej. In vendar je redno nadgrajevanje varnostnih paketov nujno, saj se grožnje neverjetno razvijajo. V zadnjih letih tako vedno več časa porabimo za brskanje po družabnih omrežjih. Aplikacije, ki se v njih predstavljajo kot pomoč, so lahko v resnici zamaskirani zlonamerni programi, ki poskušajo marsikaj: pridobiti čim več osebnih podatkov, razpošljejo se vsem stikom, ki jih ima uporabnik, poskušajo okužiti čim več naprav ... Obenem čedalje bolj počnemo stvari, za katere si pred leti še mislili nismo, da bodo na voljo kar iz udobja naslanjača. Že uporaba elektronske banke je hitro, dokaj poceni in predvsem našemu prostemu času prilagojeno opravilo, ki pa ima to dokaj neugodno lastnost, da je ranljiva. Nekdo, ki pridobi uporabnikov certifikat in geslo, lahko brez obotavljanja počisti vsebino uporabnikovega računa. Pri uporabnikih, ki imajo več računalnikov, se rado dogaja, da je certifikat za spletno bančništvo nameščen v vseh - v otroških, kjer je privzeto največ varnostnih tveganj, v kakšnem starem računalniku in, kar nas čudi - v računalnikih v podjetjih. Kot bi pustil bančno kartico nekje samo zato, da bi bila pri roki. Benjamin Martinčič Nikakor ne le Okna! Najbolj so seveda na udaru uporabniki okolij Windows, še posebej tisti, ki sistemov ne posodabljajo redno in ne uporabljajo proti-virusne zaščite, saj je odstotek uporabe Oken še vedno prevladujoč. Pomaga pa tudi to, da avtorji škodljive programske opreme bolj poznajo okolja Windows in programirajo zanje. Toda zadnja leta smo priča pravemu razmahu Applovih računalnikov. Operacijski sistem je za uporabnike dokaj preprost, oblika izdelkov fantastična, zmogljivosti tudi in, ne nazadnje, so tudi statusni simbol. Čeprav je veljalo, da v svetu Appla ni virusov, to ne drži več. Čedalje več je črvov in ranljivosti v programski opremi, ki jo zlonamerni programi brez težav izkoristijo. No, ker se črv ne zna sam infiltrirati v sistem, bo buden uporabnik hitro opazil, da program, ki se želi namestiti, nima najboljših namenov, in bo namestitev preklical. Tudi svet Linuxa ni več imun za take grožnje, čeprav je veljalo, da v Linuxu ni virusov. So, jih je pa manj. Linux in Mac sta resda že privzeto varnejša, saj v kontekstu uporabnika ni mogoče spreminjati sistemskih nastavitev in je za to potreben korenski (root) dostop. Taka zaščita je tudi v okolju Windows od različice 7 naprej, bolj znana kot UAC (User Account Control), ki z različnimi stopnjami zaščite preprečuje programom, da bi samodejno spreminjali sistem ali vanj pritajeno nameščali programe. V resnici je zadnje čase največji vzrok za več okužb računalnikov ranljivost programske opreme. Spomnimo se samo ranljivosti v Javi, ki je nameščena v skoraj vseh računalnikih, in posledic, ki so jih prinesle okužbe z različnimi različicami virusa Ukash, bolj znanega kot »Obvestilo slovenske Policije«. Čeprav kroži mit, da se računalnik, ki ni povezan v internet, ne more okužiti z virusom, to ni res. Ključki USB, ploščki s programsko opremo - vse to je potencialni vir okužbe. Zato velja pravilo, da morajo biti programi posodobljeni na najnovejše različice, protivirusna zaščita tudi, uporabiti pa velja tudi ščepec zdravega razuma in potrjevati samo namestitev programov, ki naj bi bili zaupanja vredni. Še najbolje pa je, da uporabnik nima skrbniških pravic nad računalnikom. Preizkusili smo ... Na naslednjih straneh smo se osredotočili na celotno zaščito sistema Windows in pregledali pakete, ki poleg protivirusne zaščite Če se nam že protivirusnik sesuva, to vsekakor ni dober znak. Protivirusniki delujejo v ozadju, a kljub temu ne škodi, če tu in tam poženemo ročno preverjanje sistema. ščitijo tudi pred drugimi vrstami groženj, kot so nezaželena elektronska sporočila, programi za zaznavanje pritiskov tipk in premikov miške ter podobne, ki prežijo na nas iz vseh kotičkov interneta. Povečana raba spletnega bančništva in različne druge oblike uporabe spleta, ki zahtevajo varno okolje odjemalca, so vzpodbudile snovalce varnostnih rešitev, da v svoje izdelke vgradijo tudi zaščito za te transakcije. Prav tako je že pogosta uporaba pe-skovnikov, izoliranih koščkov pomnilnika, v katerih zaganjamo neznane in sumljive programe, nekateri pa so dodali tudi preverjanje samega okolja, če manjkajo kakšni popravki, kot je zdravje sistema in podobno. Večina preizkušenih programov svoje delo opravlja uspešno, nekateri bolj, drugi malce manj, pri tistih, kjer smo naleteli na težave, ki lahko resno ogrozijo varnost vašega računalnika, pa smo vas posebej opozorili. Kljub temu smo bili med preizkušanjem včasih kar presenečeni nad obnašanjem nekaterih protivirusnih programov, saj pomanjkljivosti od uveljavljenih izdelovalcev z leti izkušenj res nismo pričakovali. V zakup je treba vzeti tudi to, da niti dva sistema nista enaka, da lahko en protivi-rusni program na enem računalniku teče gladko, na drugem pa računalnik popolnoma upočasni in naredi neuporabnega za normalno delovanje. Zato jih pred nakupom vsekakor najprej preizkusite. M Protivirusnik ni vse, potrebujete tudi požarni zid. Tisti, ki je vgrajen v Windows 7 in 8, ni slab, še bolje je imeti katerega iz preizkušenih paketov. Izsiljevalski virusi Koliko menite, da so vredni podatki v vašem računalniku? Težko je to oceniti takole na hitro. Če boste slučajno staknili računalniški virus, ki vam podatke tako ali drugače zaklene in zahteva odkupnino, pa bo ta vrednost brž dobila bolj otipljivo obliko. Pa naj gre za podatke o poslovanju vašega podjetja, dostop do družinskih slik ali diplomsko nalogo, ki jo morate oddati naslednji teden. zsiljevalski virusi (angl. ransomwa-re) so stara stvar, prvi znan primer je povzročal težave že leta 1989. AIDS trojanec je ob okužbi zamenjal AUTOEXEC.BAT ter počakal devetdeset zagonov računalnika, nato pa skril imenike in zašifriral datoteke na disku C. Uporabnika je obvestil, da mora stopiti v stik s PC Cyborg Corporation in poslati 189 dolarjev na naslov poštnega predala v Panami, da prejme ključ za odšifriranje in odklep podatkov. Avtorja, zdravnika dr. Jo-sepha Poppa, so aretirali, a ga je britansko sodišče razglasilo za neprištevnega in vrnilo v ZDA. Postopek šifriranja je bil sorazmerno enostaven. To je omogočilo izdelavo orodja, ki je hitro povrnilo datoteke uporabniku. Po tem prvem primeru smo lahko dolgo le bežno tu in tam slišali o kakem sorodnem primeru, a le od daleč. Vse do lani. Ransomcrypt Aprila 2012 smo v SI-CERT prejeli prva obvestila o okužbah z virusom, ki je zašifriral uporabnikove datoteke in prikazal obvestilo: »Pozor! Vse vaše datoteke so zašifrirane! Uporabljate nelicenčne programe! Za povrnitev datotek pošljite plačilo 50 EUR preko Ukash ali Paysafecard sistemov na e-naslov koeserg@gmail.com. Tokom dneva boste prejeli odgovor s kodo za dešifriranje. Na voljo imate pet poskusov za vpis kode. Če to številko presežete, bodo vsi podatki nepovratno okvarjeni. Bodite previdni pri vnosu kode!« Virus je zašifriral dokumente, slike in bližnjice in s tem računalnik onesposobil. Avtor virusa je uporabljal isti šifrirni ključ za serijo okužb, tu in tam pa v omrežje izpustil Gorazd Božič, SI-CERT novo različico, ki je uporabljala drug ključ. Šifrirni algoritem je bil TEA, Tiny Enrcyption Algorithm, manj znano rusko protivirusno podjetje Dr. Web pa je javno objavilo orodje, ki je datoteke znalo odšifrirati, podati ste morali le zaporedno številko različice virusa. Ob aprilskem valu okužb smo v Sloveniji zabeležili 60 primerov (vemo seveda le za tiste, ki so se za pomoč obrnili na SI-CERT). Na primeru zašifrirane datoteke (najbolje kakšne slike) smo z enostavnim programčkom in ob pomoči orodja Dr. Wen hitro našli ustrezen ključ, žrtev pa je z njim dobila nazaj svoje datoteke. V malo več kot tednu dni je bilo vsega konec. Ukash/Reveton/Urausy virus Jeseni 2012 se je našel nov izsiljevalec z drugačnim pristopom. Tehnični del je veliko bolj enostaven, tako rekoč trivialen: prek registra Windows poskrbi, da se zažene takoj po prijavi, preveri IP naslov žrtve in naloži obvestilo, prilagojeno državi, v kateri je žrtev. V imenu policije žrtev obtoži prenosa avtorsko zaščitenih vsebin iz interneta in »ogledovanja/prehranjevanja in oz. ali razmnoževanja pornografije z prepovedano vsebino.« V zadnjih različicah se avtorji celo sklicujejo na ustrezne člene Kazenskega zakonika RS. Po letu dni je ta virus še vedno zelo razširjen, saj na SI-CERT vsak dan prejmemo kakšno prošnjo za pomoč. Vmes so v Španiji že aretirali avtorje različice Reveton, njihovo delo pa nadaljuje ekipa policijskega izsiljevalca Urausy. Ker virus ne naredi škode na računalniku in tudi ne Veriga okužbe za CryptoLocker Storilci uporabijo botnet Cutwail, omrežje zlorabljenih računalnikov, ki se uporablja za pošiljanje nezaželene pošte. Z njegovo pomočjo razpošljejo elektronska sporočila, ki imajo v priponki trojanca Upatre. Upatre je odlagalec (angl. trojan dropper), ki z interneta potegne GameOver, različico P2P naprednega trojanca ZeuS. Ta nima osrednjega nadzornega strežnika in je zato odpornejši proti razkuževalnim akcijam v internetu. GameOver poskrbi za okužbo z virusom CryptoLocker. zašifrira datotek, ga je sorazmerno enostavno odstraniti. To, recimo, storimo tako, da prenesemo Microsoftov Windows Defender Offline, naredimo z njim zagonski ključ USB in z njegovo pomočjo razkužimo računalnik (za navodila v Google vpišite: »SI-CERT Ukash«). V nekaterih primerih pa slika našega predsednika in prepoznavnih znakov slovenske policije kljub temu doseže učinek, saj sem in tja kdo res plača »globo«. Pa saj je pravzaprav logično: če avtorji virusa s prevaro ne bi prišli do zaslužka, bi prej ali slej obupali in svoj trud usmerili v kakšne druge »poslovne modele«. Tako pa ta izsiljevalski virus še kar živi. Na policiji so tudi že dobili klice žrtev, ki so spraševale, ali lahko nakažejo denar tudi kako drugače. Opozorilo virusa Ransomcrypt Šifriranje Ransomcrypt Če virusu Ransomcrypt podtaknete datoteko, ki vsebuje samo znake ASCII NUL, bo šifrirani rezultat pokazal, da gre za postopek, ki se ponavlja na osem znakov. Ob zgornjem zgledu najprej pomislimo, da gre morda za enostavno šifriranje XOR s 64-bitnim ključem, a z drugače skonstruiranimi vzorci hitro ugotovimo, da smo v slepi ulici in da gre za nekaj drugega. i ■ H ■ T? V h ■ 7? f h '"VH ! Bit h I H* ' ¡'Vh ■ T? v to • 17 V H ■ 17 *T V. 'IIVll : i? v h «« h » ■ i? p h «< t* » ' J7 iT b h H w '«VRiiHVi : if f h •• m » : i? f J« «• H J» ■flBDoktm ■ i? p Ji «t H » 'fiPUCB* 'JJITfttnv. • 27 m f • 27 v m M H H ......[-of c ■•fi-i-'fi-i ■ v ■[ • Monitor I pogled nazaj PRED 15 LETI Diamond Rio PMP300 Ideja o samostojnem predvajalniku za zvočne posnetke v zapisu MP3 (MPEG Layer 3) je, kot kaže, dozorela. Podjetje Diamond Multimedia, eden najmočnejših ponudnikov večpredstavne opreme, je najavil pred-vajalnik Rio PMP300, ki omogoča predvajanje do 60 minut glasbe za ceno pod 200 dolarjev. Namesto kaset ali mini diskov je nosilec zvoka pomnilnik FlashRAM, zato je celotna naprava še manjša od walkmana. Poleg tega Rio PMP300 ni občutljiv za tresljaje in podobne motnje, ki jih srečujemo pri drugih nosilcih. S predvajalnikom dobimo programsko opremo podjetij Music Match in Xing Technology, s katero lahko glasbo z običajnih CD-jev hitro pretvorimo v zapis MP3. Rio PMP300 meri le 8,8 x 6,3 x 1,5 cm, 86 g, z eno samo baterijo AA pa lahko deluje čez 12 ur. Predvajalnik lahko nadgradimo z dodatnim pomnilnikom (0,5 ure za 50 dolarjev, 1 ura za 100 dolarjev), na priloženi plošči pa je tudi čez 100 pesmi. PRED 10 LETI Naj se igre začno Pri Nokii so predstavili križanca med mobilnim telefonom, predvajalnikom glasbe, igralnikom in še čim. Navdušil naj bi predvsem mlajše in jih hkrati pripravil na napredne mobilne storitve. Nokia je že dalj časa največji izdelovalec mobilnih telefonov na svetu z neverjetnim 40-odstotnim tržnim deležem, širi pa se tudi na druga področja. Tokrat prvič z igralnikom, ki združuje še vse kaj drugega in sliši na ime N-Gage. Zmogljiv telefon Naprava ima dva osnovna namena rabe, telefoniranje in igranje iger, predvajalnik mp3 in radia je nekak bonus, zagotovo pa bo naprava najmanj v rabi za napredne storitve, ki jih omogoča operacijski sistem Symbian z uporabniškim vmesnikom Series 60, predvsem nameščanje dodatnih programov, funkcije usklajevanja podatkov z Outlookom ali Lotus Notes ter podobno. Kot mobilni telefon se NGage obnese dokaj solidno, saj deluje na vseh treh frekvenčnih območjih GSM, z velikim zaslonom (diagonala 2,5 palca, ločljivost 176 x 208 pik) pa omogoča tudi elegantno brskanje po wapu in spletu ter predvajanje pretočnega videa. Težava je edino v tem, da je N-Gage znatno večji od trenutnih telefonov (66 x 133 x 20 mm), razporeditev tipk in zaslona pa zahtevata upravljanje z obema rokama. Zato seveda ni najbolj priročen, vendar tudi prve pošiljke UMTS aparatov niso bistveno manjše. Zadržani igralnik N-Gage smo preizkusili tudi kot igralnik, a je kar nekoliko razočaral, saj je smerna tipka precej nenatančna in potrditev izbire lahko hitro postane premik v levo ali desno. To je moteče že pri siceršnjem upravljanju telefona, pri igrah pa sploh. Vsekakor je najbolj hvalevredna grafika naprave, ki se lahko brez težav meri s tekmeci med prenosnimi igralniki. Poglavitne pri igralniku pa so seveda igre in te so za N-Gage na voljo zgolj na pomnilniških karticah MMC, in to po cenah, ki so primerljive s cenami iger za prave igralnike in PC (okrog 10 tisočakov), to pa vsekakor ni malo. Po drugi strani pa je edini igralnik, ki omogoča večigralski način, tako krajevno prek bluetootha kot tudi prek GPRS. IZKLOP I JANUAR 2014 NADALJUJEMO ŽE 17. DECEMBRA! Najboljši leta 2013 Na enem mestu bomo povzeli in na kup postavili vse najboljše izdelke letošnjega leta, tiste, ki smo jim podelili zlati Monitor, in tiste, ki smo jih pomotoma spregledali. Najboljši prenosniki, tablice, telefoni, grafične kartice, monitorji in še in še. Kako shraniti stare fotografije Preizkusili bomo različne načine, kako digitalno shraniti stare analogne spomine. Od bralnikov fotografij do fotoaparatov s širokokotnimi lečami. Od 1000 do 50 evrov. '.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje jemogoče le s pisnim dovoljenjem izdajatelja. Revija Monitor posebej odličnim izdelkom pri svojih preizkusih podeljuje priznanje »zlati Monitor«. To je priznanje za konkretni izdelek na konkretnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podjetje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v kateri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. Mladina d.d. Dunajska cesta 51 1000 Ljubljana dav. št. 83610405 Denis Tavčar tel. (01) 230 65 24 e-pošta marketing@monitor.si tel. 080 98 84, (01) 230 65 30 e-pošta narocnine@monitor.si Shwartz Print, Ljubljana naklada 6.000 izvodov Kakšen računalnik/prenosnik/ tablico kupiti Bližajo se novoletni nakupi, zato bomo osvetlili, kakšno strojno in programsko opremo potrebujemo v računalniku, ki si ga bomo privoščili za praznike. Kako močan naj bo procesor, kakšna grafična kartica, kakšen monitor. Bo morda boljši prenosnik ali celo tablica? Različni scenariji rabe, različni uporabniki, prilagojeni nasveti. Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v maloprodaji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 20%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 8,5%. ISSN 1318-1017 Izid je finančno podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da plačate letno naročnino in jo od naslednje številke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizične osebe imajo 25 % popusta na polno ceno. • Naročite se lahko z naročilnico, ki je vpeta v vsako številko revije, po telefonu, po faksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Plačilo je mogoče tudi s plačilnimi karticami. • Naročnina se plačuje enkrat letno. Če naročnik ne zahteva odpovedi, se naročnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si.