INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Letnik LXI Ljubljana 2021 Številka 2 Prispevki za novejšo zgodovino Contributions to the Contemporary History Contributions a l’histoire contemporaine Beiträge zur Zeitgeschichte UDC/UDK 94(497.4) "18/19 " ISSN 0353-0329 DOI https://doi.org/10.51663/pnz.61.2 Uredniški odbor/Editorial board: dr. Jure Gašparic (glavni urednik/editor-in-chief), dr. Zdenko Cepic, dr. Filip Cucek, dr. Damijan Guštin, dr. Luboš Kacirek, dr. Martin Moll, dr. Andrej Pancur, dr. Zdenko Radelic, dr. Andreas Schulz, dr. Mojca Šorn, dr. Marko Zajc Lektura/Reading: dr. Andreja Jezernik Prevodi/Translations: Studio S.U.R Bibliografska obdelava/Bibliographic data processing: Igor Zemljic Izdajatelj/Published by: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, tel. (386) 01 200 31 20, fax (386) 01 200 31 60, e-mail: jure.gasparic@inz.si Sofinancer/Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency Racunalniški prelom/Typesetting: Barbara Bogataj Kokalj Tisk/Printed by: Medium d.o.o. Cena/Price: 15,00 EUR Zamenjave/Exchange: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana Prispevki za novejšo zgodovino so indeksirani v/are indexed in: Scopus, ERIH Plus, Historical Abstract, ABC-CLIO, PubMed, CEEOL, Ulrich’s Periodicals Directory, EBSCOhost Številka vpisa v razvid medijev: 720 Za znanstveno korektnost clankov odgovarjajo avtorji/ The publisher assumes no responsibility for statements made by authors Fotografija na naslovnici: Portret dr. Ignacija Knobleharja - Abune Solimana (1819–1858), hrani Slovenski etnografski muzej. Vsebina Razprave – Articles Anja Polajnar, The Portrayal of Africa in the Newspaper Zgodnja Danica from 1849 to 1859 / Prikaz Afrike v casopisu Zgodnja Danica med letoma 1849 in 1859 ...................................................................................................................8 Marija Mojca Peternel, Nekaj drobcev iz bogate zapušcine Josipa Lavtižarja / A Few Fragments from Josipa Lavtižar’s Rich Heritage ............................................ 31 Meta Remec, Crni bor kot crna kuga: odnos lokalnega prebivalstva do pogozdovanja s crnim borom na Krasu v 19. in 20. stoletju / Black Pine as the Black Death: the Local People’s Attitudes Towards Black Pine Afforestation in the Slovenian Karst in the 19th and 20th Century ........................... 43 Filip Cucek, »Volkovi in hijene.« Primeri »obracuna« s spodnještajerskim nemštvom (in vsenemške »obrambe domovine«) v prevratni dobi / “Wolves and Hyenas.” Examples of the “Reckoning” with the Lower Styrian Germans (and the All-German “Homeland Defence”) during the Upheaval ......... 67 Miha Zobec, Prva Jugoslavija in »njena« diaspora v Braziliji: od angažmaja izseljenskih aktivistov do pozabe skupnosti / The First Yugoslavia and “Its” Diaspora in Brazil: from the Engagement of Emigrant Activists to the Oblivion of the Community ..................................................................................................... 103 Martin Moll, Jugoslawen beim Führer. Hitlers Begegnungen mit jugoslawischen Staatsmännern im Zweiten Weltkrieg / Jugoslovani pri führerju. Hitlerjeva srecanja z jugoslovanskimi državniki med 2. svetovno vojno / Yugoslavs Meet the Führer. Hitler’s Encounters with Yugoslav Statesmen in World War II.................. 122 Polona Sitar, Agrikulturna modernizacija in življenjski svet podjetnih polkmetov. Integrirana kmecka ekonomija v socialisticni Sloveniji / Agricultural Modernisation and the Life-World of Enterprising Part-Time Farmers. An Integrated Peasant Economy in Socialist Slovenia ............................ 142 Jure Gašparic, Parlament in cas. O dojemanju casa v sodobnem parlamentu / Parliament and Time. On the Perception of Time in the Modern Parliament ..... 169 Mojca Šorn, Katja Meden, Portal Zgodovina Slovenije - SIstory in avtorske pravice / The History of Slovenia – SIstory Portal and Copyrights ...................... 193 In memoriam Profesorju Shibi v slovo ............................................................................................ 231 Ocene in porocila – Reviews and Reports “Poletna šola o politicni misli v casu tranzicije (in o njej) v vzhodni Srednji Evropi” (Lucija Balikic).......................................................................................................... 235 Andrej Rahten, Po razpadu skupne države: slovenskoavstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. (Jurij Perovšek) ......................................................................................................... 239 Jurij Fikfak, Božidar Jezernik, ur., Dedišcina prve svetovne vojne: reprezentacije in reinterpretacije. (Ivan Smiljanic)......................................................................................................... 249 Aleš Mardetko, Trdnjava na jugu tretjega rajha. Celje med okupacijo 1941–1945. (Klemen Kocjancic).................................................................................................. 252 Christopher Catherwood, Churchill and Tito. SOE, Bletchley Park and Supporting the Yugoslav Communists in World War II. (Klemen Kocjancic).................................................................................................. 255 Tanja Jakomin Kocjancic, Casopisje na Primorskem v letih 1941-1945 in njegova propagandna funkcija. (Blaž Štangelj)............................................................................................................ 258 Uredniško obvestilo Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s podrocja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje) srednje in jugovzhodne Evrope. Od leta 1960 revijo redno izdaja Inštitut za novejšo zgodovino (do leta 1986 je izhajala pod imenom Prispevki za zgodovino delavskega gibanja). Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: anglešcina, nemšcina, srbšcina, hrvašcina, bosanšcina, italijanšcina, slovašcina in cešcina. Clanki izhajajo z izvlecki v anglešcini in slovenšcini ter povzetki v anglešcini. Arhivski letniki so dostopni na Zgodovina Slovenije - SIstory. Informacije za avtorje in navodila so dostopni na http://ojs.inz.si/index.php/ pnz/index. Editorial Notice Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century). It has been published regularly since 1960 by the Institute of Contemporary History, and until 1986 it was entitled Contributions to the History of the Workers’ Movement. The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English. The archive of past volumes is available at the History of Slovenia - SIstory web portal. Further information and guidelines for the authors are available at http://ojs. inz.si/index.php/pnz/index. Razprave – Articles 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.01 Anja Polajnar* The Portrayal of Africa in the Newspaper Zgodnja Danica from 1849 to 1859 IZVLECEK PRIKAZ AFRIKE V CASOPISU ZGODNJA DANICA MED LETOMA 1849 IN 1859 Clanek se osredotoca na podobo Afrike in Africanov v casopisu Zgodnja Danica med Slovenci v obdobju od leta 1849 do 1859. V tem casu je katoliško misijo za Srednjo Afriko pod vodstvom Ignacija Knobleharja podpiralo tudi avstrijsko cesarstvo zaradi morebitne kolonialne širitve, desetletje pa je sovpadalo z zacetkom slovenskega narodotvornega pro- cesa. Po letu 1848 pa so prevladali neabsolutisticni sistem in katoliška ideološka nacela, tako da sta v slovenšcini lahko izhajala le dva casopisa, eden od njiju Zgodnja Danica. Luka Jeran, urednik revije in odlocen podpornik misijona, je objavil, prevedel in cenzuriral številna pisma in porocila Knobleharja in njegovih sodelavcev, ki so predstavljala pogled misijonarjev na znacilnosti pokrajine in prebivalcev dežel, ki so danes del Egipta, Sudana in Južnega Sudana. Pokrajina je bila predstavljena kot “oddaljena” in z “nezdravim podnebjem”. Nasprotno so bili prebivalci na eni strani prikazani kot bistri, lepi in spretni, na drugi strani pa – z zahodnjaške perspektive razvoja in napredka – kot “leni in nerazviti”. Poleg tega so clanki, ki so jih napisali ljudje, ki nikoli niso bili v Afriki, ustvarili stereotip “nemocnega in revnega” Africana, medtem ko je bila dežela prikazana kot “temacna” in “nevarna”. Številne “zbiralne akcije” v podporo srednjeafriški misiji, ki predstavljajo del prevladujoce podobe, razkrivajo ne le, kako so Slovenci videli Afriko in Africane, temvec tudi, kako so dojemali “sebe” v nasprotju z “drugimi”, pri cemer se je izoblikoval “avtosterotip” Slovencev, ki lahko “pomagajo” tistim, za katere menijo, da potrebujejo njihovo pomoc. Kljucne besede: Afrika, Africani, Zgodnja Danica, stereotipi, Drugi * Mag., PhD student, University of Nova Gorica, Vipavska cesta, SI-5000 Nova Gorica; anja.polajnar@gmail.com ABSTRACT The article focuses on the image of Africa and Africans in the Zgodnja Danica newspaper among Slovenians in the period from 1849 to 1859. At that time, the Catholic mission for Central Africa under the leadership of Ignacij Knoblehar was also supported by the Austrian Empire for the reasons of a potential colonial expansion, while the decade coincided with the beginning of the Slovenian nation-building process. After 1848, however, the non-absolutist regime and the principles of Catholic ideology prevailed, so that only two newspapers were allowed to be published in Slovenian, one of them Zgodnja Danica. Luka Jeran, the editor of the journal and strong promoter of the mission, published, translated, and censored numerous letters and reports by Knoblehar and his co-workers that presented the missionary’s view of the physical aspects and people of what are now Egypt, Sudan, and South Sudan. The land was portrayed as “distant” and as possessing an “unhealthy climate”. In contrast, the people were portrayed, on the one hand, as bright, beautiful, and skilled, while on the other hand, they were deemed as “lazy and undeveloped”, as they were seen from the Western perspective of development and progress. Moreover, the articles written by people who had never been to Africa generated the stereotype of the “helpless and poor” African, while the land was portrayed as “dark” and “dangerous”. As a part of the prevailing image, numerous “fundraisers” in support of the Central African mission reveal not only how Slovenians saw Africa and Africans, but also how they saw “themselves” in contrast to “the others”, forming an “autostereotype” of the Slovenian who can “help” those who, in their perception, needed their assistance. Keywords: Africa, Africans, Zgodnja Danica, stereotypes, the Others Introduction The history of the (one-way) relations between Slovenians and Africans offers much material that can be interpreted from the viewpoint of the contemporary issues of intercultural dialogue and stereotypes regarding foreign cultures.1 Precisely in the middle of the 19th century, Slovenians maintained one of the closest connections with the African continent through a Catholic mission led by the missionary Dr IgnacijKnoblehar (1819–1858), born in Škocjan na Dolenjskem, which is a part of today’s Republic of Slovenia (in continuation Slovenia). He was accompanied by fellow missionaries and artisans from Carniola and other parts of the territory that is now Slovenia,2 as well as from other provinces that are nowadays parts of the Republic 1 It shall be noted that in the period under consideration (1849–1859), Slovenians were emerging as a nation. Furthermore, by referring to Africans, the author (AP) also generalises the heterogeneity of the people living in the African continent. 2 It shall be noted that we are referring to the area of today’s Slovenia, which was, in the analysed period, a part of the Austrian Empire, which became the Austro-Hungarian Empire in 1867. of Austria (in continuation Austria). They regularly reported to their homeland in the form of letters published in the Zgodnja Danica newspaper, a Catholic church newspaper published in the Slovenian language and printed in Ljubljana from 1849 to 1902. The decade coincided with Bach’s absolutist era in the Austrian Empire when Zgodnja Danica was one of only two newspapers published in the Slovenian language. Consequently, many Slovenians read Zgodnja Danica, which contained numerous articles based on the direct reports of Slovenians from the area that is nowadays the Arab Republic of Egypt (in continuation Egypt), the Republic of the Sudan (in continuation Sudan), and the Republic of South Sudan (in continuation South Sudan). The present article aims to show how Africa and Africans were presented to Slovenians in the precolonial period in the mid-nineteenth century in the missionary and Catholic ideology prevalent at the time. Despite many studies of the missionary Ignacij Knoblehar, in Central Africa, there has been no comprehensive, systematic, and in-depth study of the presentation of Africa in the articles of the Zgodnja Danica newspaper in the decade under consideration. To understand the genesis of the image of Africa among Slovenians, letters, reports, and articles about Africa in Zgodnja Danica from 1849 to 1859 will be examined using content analysis methods, mainly in a qualitatively combined quantitative manner. Moreover, the comparison of texts based on the writers’ direct and indirect experiences in Africa will be a valuable source for investigating the origins of representations, stereotypes, and prejudices about Africa and Africans among Slovenians. In the article, we will first address the historical context of the decade from 1849 to 1859, which is also the era of the beginning of the nation-building process of Slovenians, who were, at the time, a part of the Habsburg Monarchy. We will revisit the Habsburg colonial aspirations and the historical context of the Catholic mission in the area that is nowadays Sudan and South Sudan. The focus of the article will be an analysis of the content of the missionary reports in the Zgodnja Danica magazine. In the second part, we will analyse the texts in Zgodnja Danica, written by authors who never set foot in Africa but wrote about it nevertheless, and about the various activities related to Africa among Slovenians in the decade under consideration. Slovenian Nation-building Process and the Role of National (Auto)Stereotypes Vasilij Melik placed the first developments of the Slovenian nation-building process in the 9th century, in the times of Carantania,3 followed by Primož Trubar and the first book in the Slovenian language in the 15th century. For Melik, the turning point of the Slovenian nation-building process were the times of the national movements in the Habsburg Monarchy, under Maria Theresa and Joseph II’s rule, while Marko Pohlin emphasised the importance of the Slovenian language.4 Fran Zwitter placed 3 Vasilij Melik, “Slovenci skozi cas,” in: Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki (Maribor: Litera, 2002), 19–22. 4 Ibidem, 27. the beginning of the Slovenian nation-building process among the people who were culturally active during the Age of Enlightenment.5 Miroslav Hroch6 dated the onset of national agitation in the Slovenian region to around 1840–1848, to the period of “Metternich’s absolutism”, when the dissatisfied elites in the Slovenian territory started to gain sympathisers for the “national matter” (“za narodno stvar”). Knoblehar’s mission in Sudan coincided with the revolutionary year of 1848 and the first Slovenian political programme called “United Slovenia” (Zedinjena Slovenija), initiated by Matija Majar-Ziljski, which represented the official beginning of the Slovenian national aspirations.7 The programme included the demand for the unification of Slovenians into a single political unit within the Habsburg state – that is, the dissolution of the old provincial borders according to the “national” criteria.8 Slovenians were unable to implement the programme at the time, but they did gain ethnic individuality, name, and integrity.9 Although the 1848 revolution was suppressed by the Imposed Constitution, Slovenians were recognised as a single nation and a part of the Austrian Empire, while the Slovenian language became frequently used in the public sphere.10 In 1855, the influence of the clergy on the Slovenian public life increased with the concordat with the Catholic Church, which gained control over schools and teaching staff.11 According to Peter Vodopivec,12 the Slovenian national activists of this period gathered around Janez Bleiweis, the editor of the Novice newspaper, believing in compromise and practical training; around Anton Martin Slomšek and Luka Jeran, the editor of Zgodnja Danica, who represented clerical principles; while Simon Jenko and Fran Levstik represented the freethinking youth.13 In the 1850s, the first two groups dominated the Slovenian cultural scene with their newspapers Novice and Zgodnja Danica.14 According to Globocnik,15 in the first half of the 19th century, autostereotypes and heterostereotypes also emerged among Slovenians together with the nation-building 5 Fran Zwitter, “Slovenci in Habsburška monarhija,” in: O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana: Slovenska mati- ca, 1990), 56. 6 Marko Zajc and Janez Polajnar, “Zamorcev ne bomo umivali. Podoba zamorca v slovenskem casopisju v 19. in zacetku 20. stoletja,” in: Naši in vaši. Iz zgodovine slovenskega casopisnega diskurza v 19. in zacetku 20. stoletja (Ljubljana: Mirovni inštitut, 2012). Available at https://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2014/08/nasi-in-vasi- -mediawatch-23.pdf. 7 Vasilij Melik, “Leto 1848 v slovenski zgodovini,” in: Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki (Maribor: Litera, 2002), 36. 8 Ibid., 28. 9 Janko Prunk, Kratka zgodovina Slovenije (Založba Grad: Ljubljana, 2008), 73. 10 Stane Granda, “Revolucionarno leto 1848 in Slovenci,” in: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860 (Ljubljana: Nova revija, 2001), 303–12. 11 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Ljubljana: Modrijan, 2006), 68. 12 Ibid., 69 13 Ibid. 14 Ibid., 70. With its publishing activities, the clergy exerted a general influence on the Slovenian public. The books and publications had a Catholic and patriotic content, written in a moral and educational tone. In 1849 and 1851, however, Campe’s Version of Robinson Crusoe was translated into Slovenian, while in 1853, a Slovenian translation of Harriet Beecher Stowe’s Uncle Tom’s Cabin was published as well. 15 Damir Globocnik, “Gosposka škrijcasta suknja in slovenstvo: izbor stereotipnih upodobitev v slovenski karikaturi,” in: Irena Novak – Popov (ed.), 43. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008), 156. Available athttp://centerslo.si/wp-content/uploads/2016/11/43.-SSJLK.pdf. processes. According to Musek,16 the fundamental functions of national stereotypes include the identification of the people, the creation of a positive national identity, the simplification of self-esteem, and defensive action. The members of a particular national community use national heterostereotypes for members of other national communities.17 Habsburg Colonial Aspirations Slovenians were never part of a colonial state “per se”. In the decade between 1849 and 1859, they were a part of the Austrian Empire (1804–1867). Although it seems, at first glance, that the Habsburg Empire (Austro-Hungarian from 1867 to 1918) had no imperialist and colonial aspirations, certain plans and projects did exist.18 According to Robert Musil,19 the Habsburg Empire that stretched from the Adriatic to Ukraine possessed colonies within its borders, unlike France and Germany. Therefore, it did not need to compete in the colonial race with England, France, and Germany, as the borders of this multi-ethnic state did not need to be crossed to experience something foreign. However, as Walter Sauer20 writes, there were certain individuals – “travellers”, “explorers”, and missionaries from the Habsburg Empire – who “explored” the territories overseas with “civilising” or “research missions” in mind. They did so in the contemporaneous political and colonial context, as the government needed information about transport routes, weather conditions, food and water supplies, and the economic and political potentials of the overseas territories. One of the Austrian Empire’s colonial attempts was the Jesuit missionaries’ effort to establish an Austrian colonial presence in today’s Sudan and South Sudan, represented by Ignacij Knoblehar, who was active among the peoples living along the Nile between 1848 and 1858.21 According to Marko Frelih,22 Knoblehar’s missionary and scientific work was also promoted by Emperor Franz Joseph I, who provided personal patronage of the mission and appropriate material support. Knoblehar’s visit to Vienna stimulated the Austrian interest in dominating East Africa in many ways, as the control of the trade routes along the White Nile was crucial for many European countries. The trade in ivory and 16 Janek Musek, Psihološki portret Slovencev (Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994), 32, 33. 17 Ibid. Mirjana Ule, Socialna psihologija: Analiticni pristop k življenju v družbi (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2009), 180. 18 Walter Sauer, “Habsburg Colonial: Austria-Hungary’s Role in European Overseas Expansion Reconsidered,“ in: Austrian Studies, Vol. 20, Colonial Austria: Austria and the Overseas (2012): 5, https://doi.org/10.5699/austrianstudies. 20.2012.0005. 19 Robert Musil and Ulrich E. Bach, Tropics of Vienna. Colonial Utopias of the Habsburg Empire (New York, Oxford: Berghahn, 2016), 2. 20 Ibid., 7–12. 21 Ibid., 8. 22 Marko Frelih, Sudanska misija 1848–1858, Ignacij Knoblehar – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov = Sudan mission 1848–1858, Ignacij Knoblehar – Missionary, Explorer of the White Nile and Collector of African Objects (Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2009), 141. Available at https://www.etno-muzej.si/files/ sudanska_misija.pdf. natural resources also had a significant economic impact. The English, the French, the Germans, and increasingly the Austrians were aware of this. By establishing the mission, the Austrian government seized the opportunity to become politically and economically active on African soil. The History of Missionaries from the Territory of Today’s Slovenia in Africa Evidence exists that Franciscan missionaries from the territory of today’s Slovenia were present in Egypt as early as the 18th century, but not in other parts of Africa.23 Ignacij Knoblehar, born in 1819 in Škocjan, Lower Carniola (Dolenjska), was among the first missionaries to the newly founded Apostolic Vicariate for Central Africa in Khartoum. During this time, the region north of Khartoum (the 12th northern latitude) was under the administrative and military rule of the Ottoman Empire in Egypt. Although people along the Nile already had their religion, the Church claimed it was possible to found Catholic missions in the area further south of Khartoum.24 The missionaries set up two Catholic missions among the Bari people in Gondokoro (near present-day Juba) and the Kyk people at the St Cross station (near today’s city of Bor). As Frelih writes, the Bari and Kyk people quickly recognised the advantages of the missionaries’ arrival, as they offered protection from slave hunters and provided food during famines. In 1850, Knoblehar returned to Europe, brought an extensive collection of ethnological artefacts of the peoples living along the Nile Valley, and donated it to the Provincial Museum of Carniola (Kranjski deželni muzej). He gained the patronage of Emperor Franz Joseph I and successfully presented his plans to Pope Pius IX, who appointed him Provicar for Central Africa.25 When Knoblehar returned to Sudan for the second time, he was joined by several missionaries, teachers, and artisans from various Austrian provinces, including Carniola (a part of what is nowadays Slovenia).26 Slovenian missionaries who joined the first group were Martin Dovjak, who arrived in Africa in 1851 and died in 1854; Matevž Milharcic, arrived in 1851, died in 1853; Oton Trabant arrived in 1851, died in 1854; Jernej Mozgan, arrived in 1851, died in 1858; and Janez Kocjancic, arrived in 1851, died in 1853. The climatic conditions and malaria, for which there was no cure, caused illness and death among the missionaries. During the time of Knoblehar, the slave trade and ivory trade endangered the population along the Nile Valley. Some peoples disappeared entirely, others intermingled, and some moved far away from the navigable rivers.27 23 Zmago Šmitek, Klic daljnih svetov, Slovenci in neevropske kulture (Ljubljana: Založba Borec, 1986), 109–11. 24 Frelih, Sudanska misija, 11–14. 25 Ibid., 14–18. 26 Ibid., 24. 27 Ibid., 67. Portrait of Dr. Ignacij Knoblehar - Abuna Soliman (1819–1858) Source: Documentation of Slovene Etnographic Museum (Slovenski etnografski muzej) The second group that joined the mission in 1854 included the priest Jožef Lap from Preddvor, the craftsman Franc Bališ, who returned home in 1855, Jakob Šašel, who arrived in 1853 but returned in 1854, and Janez Klancnik, a craftsman. There were also priests from Brixen – Jožef Gostner, Alois Haller, and Martin Ludwig Hansal, whose letters were translated into Slovenian and published in Zgodnja Danica. After Knoblehar died in 1858, there were no missionaries from the Slovenian territory in Africa for about 40 years. As Zmago Šmitek28 writes, Knoblehar’s co-workers contributed significantly and provided an essential part of the study of the region along the Nile, its inhabitants, and its cultures. Representation of Africa in Zgodnja Danica 1849–1859 In 1850, Slovenians could familiarise themselves with the missionaries’ presentation of what is nowadays Sudan and South Sudan by reading a monograph written by Vinko Fereri Klun based on the Knoblehar’s diary titled Potovanje po Beli reki ( Journey on the White Nile).29 Luka Jeran, the editor of Zgodnja Danica, was a committed 28 Ibid., 111–16. 29 Ignacij Knoblehar and Vinko Fereri Klun, Potovanje po Béli reki (Ljubljana: Ign. pl. Kleinmayerja in Fedor Bamberga, 1850). Available athttp://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3ZGI0PGW. Portrait of Luka Jeran (1818–1896) Source: Franc Jaklic, Apostolski provikar Ignacij Knoblehar in njegovi misijonski sodelavci v osrednji Afriki. Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1943 supporter of the mission in Central Africa30 as he, for nearly ten years, regularly published, translated, and probably also censored letters and reports by the missionaries in Egypt, Sudan, and South Sudan.31 Letters from Central Africa were probably widely read, as the newspaper’s advertisement reads: “The newspaper will appear in this spirit as it began, and we hope that it will continue to bring many fascinating letters from Central Africa.”32 According to Frelih,33 after some time, Knoblehar’s close associates and external observers were often critical of the mission he led in Central Africa. However, the Catholic press persistently rejected any negative responses and, through direct propaganda, made sure that the readers did not doubt the Central African mission’s purpose. However, Knoblehar’s death finally confirmed that the illusion of the “great mission” came to an end. 30 Marko Frelih, Slovenci ob Belem Nilu – Dr. Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci v Sudanu sredi 19. stoletja = Slovenians Along the Nile - Dr Ignacij Knoblehar and his associates in Sudan in the mid-19th Century (Sticna: Muzej kršcanstva na Slovenskem, 2019), 22. Available athttps://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1H55SW1C/e095c5a2de85- 4722-8e57-d731a72be84e/PDF. 31 Frelih, Sudanska misija, 15. 32 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Narocevanje na Zgodnjo Danico,” Zgodnja Danica, 16. 6. 1853. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9HPO6IAZ/9116025f-9f81-4f97-8828-5d0e14264e55/PDF. 33 Frelih, Sudanska misija, 14. Presentation of Africa Based on the Direct Experience of Missionaries Living in Africa The following analysis will focus on the most prevalent and repetitive representations of Africa. The letters and articles must be read in the historical context and the context of the mission propaganda. It is important to note that, as Charles Ralph Boxer34 claims, missionaries were, at the time, predisposed to considering themselves the bearers of not only a superior religion but also a superior culture. Our analysis will focus especially on the contrast between the articles written by those who reported directly from Africa and those who never set foot in Africa but wrote about it nevertheless. Although the articles include rich content about the living conditions and people in Egypt and Khartoum, only texts about the people living south of Khartoum will be analysed due to the lack of space. Front page of Zgodnja Danica Source: Zgodnja Danica, 1851, naslovnica, https://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-VHTO993P/ be2ff442-ddb9-498c-b995b45dd7771468/ PDF, pridobljeno 27. 10. 2021 34 C. R. Boxer, The Church Militant and Iberian Expansion, 1440–1770 (Baltimore, London: The John Hopkins University Press, 1978), 40. Presentation of Africa: Physical Aspects One of the most prevalent concepts regarding physical Africa was the claim that it was far away. This is interesting because Africa is, in fact, closer to Europe than, for example, North America. Therefore, we denounce that the concept of the “faraway land” could also signify cultural and not only physical differences. “Beloved Europeans... Beloved Slovenians! I send greetings over fields and mountains, desert and country, kingdoms and sea, cities and villages.”35 In almost every letter, the climate conditions are mentioned and presented from the European perspective. The focus is on the temperature of the air: “Instead, I have to protect myself from the burning sun so that my brain does not catch fire because the heat is between 26 and 30 degrees Celsius.”36 Another common topic was illness. Malaria was widespread in the region along the Nile, and at that time, there was no cure for it: “This fever is so widespread around here that everyone in Khartoum and the distant surroundings is ill; in many houses, there is no one healthy to help others, and there is no cure, so poor people suffer without any assistance.”37 The glorification of the river Nile and presentations of various animals and plants are omnipresent in the letters. Knoblehar depicts the sight of the Nile as “a magnificent view of the high water.”38 Trabant writes about Egypt as the “blessed land” as well as about the various plants and animals living along the bank of the “good Nile”.39 Presentation of Africa: People Living along the White Nile Carl Ralph Boxer writes that “by the early seventeenth century, the western intruders were inclined to rate the Asian cultures as the highest, however still below the level of occidental Christendom: the major American civilizations (Aztec, Inca, Maya) as next best; and Black Africans in the bottom position as untamed ‘savages’. ”40 35 Janez Klancnik, “Iz Hartuma. Nekoliko iz pisma, ki ga je pisal rokodelec Janez Klancnik visokocastitemu g. J. Volcu, duhovnemu vodniku v ljubljanski duhovsnici,” Zgodnja Danica, 6. 4. 1854, 63, 64. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MVJEBMUT/2ec3c006-97a1-4627-9991-026a53fd66dc/PDF. 36 Oton Trabant, “Iz pisma misionarja gospotla Antona Trabanta iz Hartuma,” Zgodnja Danica, 7. 11. 1852, 161. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-KHABNOBZ/637a4bce-a7f3-4850-b5d86c1d38cf2fed/ PDF. 37 Jožef Gostner, “Pismo gosp. Misijonarja Jožefa Gostnerja iz Hartuma,” Zgodnja Danica, 18. 5. 1854, 86. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-3FI1HQ6R/da3f28cb-295c-425c-ab21-cbf36960dd81/PDF. 38 Ignacij Knoblehar, “Misijonska naznanila Dr. Knobleharja do središniga odbora Mariine družbe na Dunaju,” Zgodnja Danica, 1. 7. 1852, 106. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-BVNGDEE8/4425c8411c79- 4a5f-b5ff-992994a593ce/PDF. 39 Oton Trabant, “Pismo misjonarja Antona Trabanta do precastitljiviga knezoškofa Lavantinskiga,” in: Zgodnja Danica, 17. 6. 1852, 99. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-JMTYP75Y/d3197e9a- 71bc-4eba-9d4d-c00983de8d66/PDF. 40 Boxer, The Church Militant. Mission Announcements from Central Africa by Ignacij Knoblehar in Zgodnja Danica Source: Zgodnja Danica, 5. 9. 1850, https:// www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOCYUYXR7SX/ e2e7c63f-364b4244- 894e-a7bc7dd74a29/ PDF, pridobljeno 27. 10. 2021 The importance of direct experience and stereotypes based on the prevailing image can be traced in the following passage: “They are not as wild in their behaviour as we often thought. They are friendly, sociable, and eloquent.”41 Yet the authors of the texts still referred to Africans as “savages”: “I cannot believe that I live in a land of savages.”42 Who is a “zamorec/ka”? When referring to Africans, several terms were used. The most common include zamorec/zamorka, zamurec/zamurka, zamurce, cernak, cernuh, cernenc, cerni, while references to children include words such as zamurcek/zamurcica, zamurcik, cernucek, cernicek. The literal translation of the term “zamorec” would be “a person beyond 41 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Iz srednje Afrike,” Zgodnja Danica, 31. 1. 1856, 17. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC JT6FQXTF/15c39d1c-b428-47be-8d9f-f3c7d0ccbdee/PDF. 42 Ibid., 18 the sea”.43 However, not everyone who “came from the other side of the sea” was a “zamorec” for Slovenians, as the articles imply that it is characteristic of the actual “zamorec/ka” that they have a “velvet black skin colour” and “a quick temper”.44 The many The writings acquainted the readers with the missionaries’ assumption that many Africans could be converted to the Catholic faith. “The praised Nile Valley is quite crowded with people, as there is one village after another here.”45 One of the characteristics of the texts about Africa is the apparent homogeneity or “non-differentiation” of the continent:46 “Here, however, I had the opportunity to make sure that there was also a significant difference between the savages.”47 However, the early missionary press provides a various and culturally diverse image of the many peoples living in today’s Sudan and South Sudan, named with their original names Bari, Nubians, Dinka, Kyk, Shilluk, Nuer, Chir, Heliab, Bor, Arol, etc. Skilful, bright, lively, happy, beautiful People living along the White Nile were presented with characteristics perceived as positive, e.g. skilful: “people who are willing and generally able to learn arts and crafts”.48 African children were characterised as “bright”, but in connection to educating them in the Christian doctrines. “The children are hearty, happy, and very bright: they learn everything – including the Christian doctrine – very quickly.”49 The missionaries further characterised Africans as lively and happy: … “Our boys exhibit self-satisfied liveliness and joy due to their hot blood.” Moreover, in general, missionaries saw Africans as beautiful in terms of their physical appearance: “A ‘zamurec’ is generally thin, fit and strong… If it seems that ‘zamorci’ are not beautiful, I would disagree and say that they are beautiful people.”50 43 The dictionary of Slovenian Literary Language states that nowadays the term “zamorec” is a derogatory term for a person of “black race”. The synonym is “crnec”. “Zamorec” is also a term for a person who works hard and who has the hardest and worst-paid job – e.g., he works as a “zamorc”. – Slovar slovenskega knjižnega jezika. Available at www.fran.si. 44 Unsigned, “Kerst v ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici,” Zgodnja Danica, 16. 11. 1856. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GAGSGQMX/f26a2981-9f38-488d-ab10-31f4e2d9bc12/PDF. 45 Oton Trabant, “Pismo misijonarja g. Otona Trabanta do milostiviga visokocastitljiviga Lavantinskiga kneza in škofa,” in: Zgodnja Danica, 17. 6. 1852, 99. Available athttps://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCJMTYP75Y/ d3197e9a-71bc-4eba-9d4d-c00983de8d66/PDF. 46 John Janzen, Catastrophe Africa: Getting through Stereotypes and Quick Fixes to the Social Reproduction of Health (2004). Available at https://kuscholarworks.ku.edu/bitstream/handle/1808/14950/Janzen_Representation, Ritual,&Social_Renewal.pdf;jsessionid=BC611D806C885B0C73373C59795D1408?sequence=1. 47 Ignacij Knoblehar, “Misijonska naznanila g. Dr. Knobleharja do središniga odbora Marijne družbe na Dunaju,” Zgodnja Danica, 19. 7. 1852, 134. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCRVRXMSFE/ 9d393e9b-9aff-4c6e-b934-6979d298fc24/PDF. 48 Unisgned, “Z Bele reke v srednji Afriki,” Zgodnja Danica, 25. 1. 1855, 14. Available athttp://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-EPH0AEZH/14bdb8c5-c2ec-475e-8138-1c450999a179/PDF. 49 Ibid. 50 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Iz srednje Afrike,” Zgodnja Danica, 31. 1. 1856, 17. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCJT6FQXTF/ 15c39d1c-b428-47be-8d9f-f3c7d0ccbdee/PDF. Wild, savage, military spirit, hot blood Although the majority of the missionaries wrote about Africans favourably and respectfully, they still referred to them as “wild” and “savage”: “I wish that two priests would come to teach with me in schools and present the Catholic religion to the wildest nations.”51 Later, the missionary press created a stereotype of the helpless African. However, the reports by the missionaries who were actually in Africa reveal that: “They (Africans) possess a belligerent spirit and dedicate a lot of their time to the army – village fighting against village, nation against nation.”52 The letters by Janez Klancnik, a craftsman, express the most extreme views of all the analysed material. He referred to Africans as inhuman: “These people are more like cattle than people in their behaviour and life because they think nothing, nothing of God, and neither do they care for food or clothing; they are even more ugly than cattle.”53 Another letter reveals that the missionaries were of a similar opinion as well: “The esteemed missionary says that baptism is slow: savages must first become human, and only then they can become Christians, so it takes time.”54 Lazy and “underdeveloped”, slavery On the other hand, the missionaries described the people living along the White Nile with negative characteristics such as “lazy” and “underdeveloped”. The authors wrote from the Western viewpoint of development and progress. Furthermore, characterising people in Africa as lazy can be considered a binary opposition to “diligence” (pridnost), which is one of the autostereotypes about Slovenians.55 Oton Trabant wrote: “There are fertile places along the Nile, yet the people are poor because they are too lazy to cultivate the land.”56 Slavery was mentioned in the context of the “slave trade”. According to the articles, missionaries fought against it and sympathised with the Africans: “These poor people are sold at the fair like dumb cattle. It is heartbreaking when mothers and children are separated.”57 51 Ignacij Knoblehar, “Misijonska naznanila precastitega gospoda provikarja Dr. Ignacija Knobleharja do kardinala Franconija – vodja v Rimski propaganda,” Zgodnja Danica, 11. 12. 1856. Available athttp://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-XQVFSFK1/5502804d-45f2-4318-a11d-7f87e85d32a1/PDF. 52 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Iz srednje Afrike,” Zgodnja Danica, 31. 1. 1856, 17. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCJT6FQXTF/ 15c39d1c-b428-47be-8d9f-f3c7d0ccbdee/PDF. 53 Janez Klancnik, “Iz pisma Janeza Klancnika od Sv. Križa pri Beli reki,” Zgodnja Danica, 16. 7. 1857, 116. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-49C67DM2/38a8d4e4-4fac-4ba7-91a8-a59bed1636e4/PDF. 54 Janez Klancnik, “Iz pisma Janeza Klancnika od Sv. Križa pri Beli reki,” Zgodnja Danica, 9. 7. 1857, 112. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FUDULRIC/812ebe98-c9fa-4ee4-a9de-edd3e049c4a5/PDF 55 Asja Nina Kovacev, “Nacionalna identiteta in slovenski avtostereotip,” Psihološka obzorja Vol. 6, Nr. 4 (1997): 59. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9TA88HA6/815fa898-0128-4bca-8714607a93ea4f68/ PDF 56 Oton Trabant, “Pismo misijonarja Otona Trabanta do precestitega grova Lavantinskega,” Zgodnja Danica, 9. 6. 1853, 95. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6VCDF60N/1d375854-01b7-43a387f3- e87232116a92/PDF. 57 Janez Kocijancic, “Pisma gospod Kocijancica, misijonarja v Hartumu VIII,” Zgodnja Danica, 19. 5. 1853, 81. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-PWRUNMFK/2aaf925f-1440-4e75-967c-f4a6fa0c19b0/PDF “Superstition” Catholic missionaries were completely convinced that only their religion represented “the way, truth, and life.”58 The disregard for the local African religions is evident, as the missionaries referred to them as superstitions and characterised them with profoundly negative adjectives such as “stupid”, “ugly”, “delusional”, and even “dangerous”. “Many people may have been amazed by such stupid and ugly ‘zamur’ superstitions: let us believe that there is no shortage of such idiots among us who ascribe strength to moderate people. However, are such men not much blacker than unbelieving fools who, in the light of the holy faith, nevertheless attribute the power of God to man? Shame on you, the ugly enemy who steals the glory of God and a good name for men! Woe to you, the ugly fellow who blinds people against the first commandment of God with superstition and empty religions.” The failure to recognise the importance of rain men, a highly esteemed position among Africans – “The ‘zamurec’ is superstitious and pays dearly for his imaginary rain-men,”59 – turned against the missionaries in time of drought, as they started to be blamed for the lack of rain.60 The missionary press kept publishing invitations to Slovenians to join the mission in Central Africa. The predominant belief was that only conversion to the Catholic faith and consequently the acceptance of the European way of life could lift Africans out of “poverty”, “underdevelopment”, and the so-called “spiritual darkness”: “Pray that God may have mercy on your black sisters and send devout women to this land who can educate the poor girls; otherwise, they will not learn anything. They do not know how to pray. They do not knit, they do not sew, they do not wash; they are also practically without any clothes, even when they grow up.”61 Writing about Africa from Home – Indirect Experience Several articles about Africa, published in the Zgodnja Danica newspaper, were written by people who never set foot on the African continent. These texts reveal the collective imagination about Africa and Africans, seen as “exotic” by the Europeans62 of the mid-19th century. It was typical of these texts that the missionaries were glorified 58 Paul Gundani, “Views and Attitudes of Missionaries Toward African Religion in Southern Africa During the Portuguese Era,” Religion and Theology, Vol 11, Issue 3–4 (2004): 300. https://doi.org/10.1163/157430104X00140. 59 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Iz srednje Afrike,” Zgodnja Danica, 31. 1. 1856, 17. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCJT6FQXTF/ 15c39d1c-b428-47be-8d9f-f3c7d0ccbdee/PDF. 60 Frelih, Sudanska misija, 15. 61 Janez Kocijancic, “Pisma gospod Kocijancica, misijonarja v Hartumu VIII,” Zgodnja Danica (Ljubljana: Jožef Blaznik, 1853b), 66. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DTAJWZQN/6e349b00-4fee4f78- be3a-3ed18559db32/PDF. 62 For more about the 19th century “human zoos” and the way in which people were put on display as a form of entertainment in many cities across the “Western” world as well as in Trieste, which was part of the Habsburg Monarchy, see the article by Daša Licen, “Razstaviti drugega/Saidin prihod v Trst,” Glasnik Slovenskega etnološkega društva = Bulletin of the Slovenian Ethnological Society, Nr. 1/2 (Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2018): 5–15. Mission Announcements from Central Africa by Janez Kocijancic in Zgodnja Danica Source: Zgodnja Danica, 9. 10. 1851, https://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOCOCKF4MTL/ 152dd4c4-65944232- 8675-b269502702c0/PDF, pridobljeno 27. 10. 2021 and portrayed as people who left the territory of today’s Slovenia to “pull out the thorns in a foreign land”.63 Missionaries were seen as “heroes” who sacrificed their lives by travelling to a “dangerous faraway land” full of dangerous animals to help the “poor” Africans by leading them to “salvation”. Generally, the “indirect” articles presented Africans as a homogenous entity and “an unfortunate clan that believed in terrible superstitions and was sold into slavery in distant lands.”64 Africans were mainly presented as “unhappy, ignorant poor black fools”,65 “abandoned, savage, indecent, cruel, inhuman, neglected in soul and body.”66 63 See more in Unsigned, “Slovenilka the poem,” Zgodnja Danica, 5. 2. 1852, 21. Available athttps://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-OUE3LWQC/a2dfae4b-1c88-496d-89cf-0b535b94351b/PDF. 64 Jožef Partel, “Sužnji Kamov rod in ladija rešenja,” Zgodnja Danica, 8. 4. 1852, 57. Available at https://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-FCRTC2X5/8f0449b9-666e-4612-8460-a27d0876ed96/PDF. 65 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Ogled po Slovenskim,” Zgodnja Danica, 2. 7. 1857, 108. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCGR0AYXOW/ a4f8e19a-9e1e-4701-9f1b-678f6bb994e2/PDF. 66 Unsigned (probably written by the editor Luka Jeran), “Kerst dveh zamorskih deklicev v Škofji Loki,” Zgodnja Danica, 23. 4. 1857, 65. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-TALFSTUO/884cadc6-5126-49b0-9cd9-aa3b29de3d0e/PDF. Gracious donations for the African mission in Zgodnja Danica Source: Zgodnja Danica, 31. 10. 1850, https://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOCOOW95BWE/ 89976a47-bd7c4542- 8231-f50556be861a/PDF, pridobljeno 27. 10. 2021 Conversely, the land of today’s Slovenia was presented as “free, full of light, joyful” because of the “light of our faith, which is the only right thing.” This is why Slovenians should “show mercy to the poor ‘zamurci’ and help them from their mental and physical slavery”.67 Slovenians saw missionary activities as “charitable acts” and their actions (donation actions) as benevolent help to Africans. Simultaneously, several donation actions, poems, and a theatre play encouraging people to “help the Africans” represented an integral part of Zgodnja Danica. The request for “gracious donations for the African mission” together with a list of people who have donated money, tools, books, and liturgical objects was regularly published in Zgodnja Danica.68 The editor of Zgodnja Danica, Luka Jeran, started the action “Redemption of an African child” (Odkup zamorcka), where Slovenians raised money to purchase African children from the slave markets in Khartoum and Cairo to be raised in the Catholic faith.69 The “godfather” could give a young African a new name, often typically Slovenian; for example, Jožef Kranjski,70 because “this is how more benefactors can experience the joy of adopting a ‘zamorcek’ child.”71 The theatre play focused on whether it was better to help locally or in a “faraway land”. “I want to say that there are many such 67 Unsigned (probably written by Luka Jeran), “Kerst v ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici,” Zgodnja Danica, 23. 11. 1856, 187. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-BSGFGCP3/1dadf897d701- 4a73-8268-f58139d1577b/PDF. 68 Unsigned (probably translated by Luka Jeran from the letters of Josef Gostner and Anton Ueberbacher), “Mili darovi,” Zgodnja Danica, 21. 4. 1853, 68. Available athttp://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCDTAJWZQN/ 6e349b00-4fee-4f78-be3a-3ed18559db32/PDF. 69 Andrej Studen, “Jožef Kranjski in drugi Jeranovi zamorcki,” Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860 (Ljubljana: Nova revija, 2001), 429, 430. 70 Janez (in bralec Danice), “Zamurcek Jožef Kranjski,” Zgodnja Danica, 14. 7. 1853, 116. Available at http://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOC-W15KGZ5R/7823391a-2ce7-43d7-b72b-af9802bfb28d/PDF. 71 “Luka Jeran,” Ognjišce. Available athttps://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/1837-luka-jeran. beggars who are lazy and spend money on drinking. Therefore, it is ten times better to give the money to the ‘zamurcik’”.72 Zgodnja Danica reported about Sudanese children brought to the lands of today’s Slovenia to become missionaries and nuns themselves and later spread the Catholic faith among the local people.73 A series of four front-page articles about the broadly attended baptism rites of African children shows the importance of the event for Slovenians. After baptism, the Sudanese children were supposed to become “our (Slovenian) brothers and sisters.” However, they were still perceived as “the Other” among Slovenians, probably because of the colour of their skin.74 The excitement of Slovenians about Africa can be summed up with the continuous reports about church bells transported to Gondokoro: “New bells for Khartoum are definitely near Alexandria. God give them luck on the way.” On the other hand, Africans, who were most probably never asked about what they wish, showed what they thought of the missionaries’ activities by hanging the bells from Ljubljana “on a tree, so they (Africans) could ring them.”75 Conclusion The Zgodnja Danica newspaper was the most important medium for generating representations and stereotypes about Africa and Africans in the mid-19th century in the territory of what is nowadays Slovenia. The analysed articles include the missionaries’ descriptions of the habits and customs in the African societies living along the Nile at the time, which – in the context of the mission and in combination with the ethnographic collection kept in the Slovenian Ethnographic Museum – can be regarded as a valuable source about Sudan and South Sudan. Moreover, they represent the Slovenian heritage that can also be an excellent source for understanding the mindset of the authors, collectors, and “Slovenians” in general about “the Other” during the decade under consideration. The popularity of stories from Central Africa went hand in hand with the continuous donation actions, while the broadly attended baptism rites of African children in Ljubljana might exhibit elements of contemporaneous “sensationalism” and propaganda in favour of the mission. 72 See “Jožef Krajnski,” in: Zgodnja Danica, 21. 7. 1853, 119. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2CL9UWFE/e1bf9b34-4fcf-4fbb-ac17-7de0f97aa875/PDF. 73 For a detailed description of the baptism rite, see: Unsigned, “Kerst ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici,” Zgodnja Danica, 9. 11. 1856, 178. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-Y1CS97C8/f030342b-d2c5-4e1d-8ba6-d0c287fb6f33/PDF. 74 Frelih, Sudanska misija, 18. 75 Unsigned, “Ogled po Slovenskim,” Zgodnja Danica, 2. 7. 1857, 109. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GR0AYXOW/a4f8e19a-9e1e-4701-9f1b-678f6bb994e2/PDF. To summarise, the missionaries presented people living along the Nile as “good savages”. They described them with favourable characteristics such as skilful, bright, kind, agile, and therefore as people who had the potential to become good Christians. However, their mission had to address the characteristics perceived as unfavourable: belligerence, laziness, ignorance, and the lack of tools to cultivate the land along the Nile that the missionaries glorified. Therefore, the readers of Zgodnja Danica got an impression that Africa was far away in the physical as well as cultural sense, compared to Slovenian culture. The presentation of various (sometimes also dangerous) animals and plants, unhealthy climate, and recurring illnesses created a stereotype of Africa as a dangerous land. Perhaps this even enhanced the appreciation of the territory that is nowadays Slovenia, consolidating and enhancing the emerging national aspirations of Slovenians. On the one hand, the missionaries presented the various African societies living along the White Nile and therefore not creating a homogeneous sociological category, while at the same time, they homogenised these people by referring to them as uncivilised savages. We can focus on the detailed descriptions of everyday life, habits, accommodations, and rituals of the people living along the Nile, keeping in mind that the texts in question were written in the context of the missionary ideology and the Western perception of development and progress. Authors who never set foot in Africa portrayed it in an even more patronising way, emphasising the stereotype about the helpless African living on a dark continent where poor, unhappy, and abandoned people lived so far away. With the Catholic population in the majority, the Slovenian lands were portrayed as the exact opposite of Africa: as the land of the “true” faith. Africa, on the other side, was depicted as the home of uncivilised and helpless “savages” who could become “civilized” and “developed” only with the assistance and support from Slovenian/European Catholics. The front-page reports about baptisms of young African children, the continuous fundraising for the Central African mission, the action to redeem an African child (Odkup zamorcka), and the continuous following of the Slovenian church bells on their way to Gondokoro indicate the mass interest of Slovenians in “helping” the “poor Africans”. Perhaps besides describing Africans, the articles reveal even more about Slovenians themselves at that time. The formation of the Slovenian nation and the first claims to the Slovenian entity “needed” “the Others” and therefore created a heterostereotype about Africans as the complete opposite to the autostereotype of Slovenians as diligent, cultivated, white, hard-working people. The period under consideration coincided with the 1848 revolution and the subsequent neo-absolutist. Perhaps the popularity of reports from Africa and the recurring donation actions of Slovenians “to help the poor Africans” was one of the elements contributing to the process of the Slovenian national perception, which could be, in a way, also constructed around the identity of those who “benevolently help” the “poor ‘zamorci’.” Sources and Literature Literature • Bach, Ulrich E.. Tropics of Vienna. Colonial Utopias of the Habsburg Empire. Berghahn Books: New York, Oxford, 2016. • Boxer, C. R.. The Church Militant, and Iberian Expansion, 1440–1770. Baltimore/ London: The John Hopkins University Press, 1978. • Frelih, Marko. Sudanska misija 1848–1858, Ignacij Knoblehar - misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov = Sudan mission 1848–1858, Ignacij Knoblehar - Missionary, Explorer of the White Nile and Collector of African Objects. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2009. Available at https://www.etno-muzej.si/files/sudanska_misija.pdf. • Frelih, Marko. Slovenci ob Belem Nilu - Dr. Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci v Sudanu sredi 19. stoletja = Slovenians Along the Nile - Dr. Ignacij Knoblehar and his Associates in Sudan in the mid 19th Century. Sticna: Muzej kršcanstva na Slovenskem, 2019. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1H55SW1C/e095c5a2-de85-4722-8e57d731a72be84e/ PDF. • Globocnik, Damir. »Gosposka škrijcasta suknja in slovenstvo: izbor stereotipnih upodobitev v slovenski karikaturi.« In Irena Novak – Popov (ed.). 43. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008. Available at http://centerslo.si/wp-content/uploads/2016/11/43.-SSJLK.pdf. • Granda, Stane. »Revolucionarno leto 1848 in Slovenci.« In Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800– 1860, 303–12. Ljubljana: Nova revija. 2001. • Gundani, Paul. »Views and Attitudes of Missionaries Toward African Religion in Southern Africa During the Portuguese Era.« Religion and Theology, Vol 11, Issue 3-4 (2004): 298– 312. https://doi.org/10.1163/157430104X00140. • Jaklic, Franc. Apostolski provikar Ignacij Knoblehar in njegovi misijonski sodelavci v osrednji Afriki. Ljubljana: Ljudska Knjigarna, 1943. • Janzen, John. Catastrophe Africa: Getting through Stereotypes and Quick Fixes to the Social Reproduction of Health (2004). Available at https://kuscholarworks.ku.edu/bitstream/handle/1808/14950/Janzen_ Representation,Ritual,&Social_Renewal.pdf;jsessionid= BC611D806C885B0C73373C59795D1408?sequence=1. • Kovacev, Asja Nina. »Nacionalna identiteta in slovenski avtostereotip. « Psihološka obzorja, Vol. 6, Nr. 4 (1997): 49–63. Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9TA88HA6/815fa898-0128-4bca-8714607a93ea4f68/ PDF. • Knoblehar, Ignacij and Vinko Fereri Klun. Potovanje po Béli reki. Ljubljana: Kleinmayer in F. Bamberg, 1850. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3ZGI0PGW/1003e183e708- 4bce-83e8-c295f1d62af9/PDF. • Melik, Vasilij. »Slovenci skozi cas. « In Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki, 19–22. Maribor: Litera, 2002. Available at https://www.sistory.si/11686/file2282. • Melik, Vasilij. »Leto 1848 v slovenski zgodovini.« In Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki, 36–50. Maribor: Litera, 2002. Available at https://www.sistory.si/11686/file2282. • Musek, Janek. Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994. • Ognjišce. »Luka Jeran.« (2008). Available at https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica- meseca/1837-luka-jeran. • Prunk, Janko. Kratka zgodovina Slovenije. Založba Grad: Ljubljana, 2008. • Slovar slovenskega knjižnega jezika. Available at www. fran. si. • Sauer, Walter. »Habsburg Colonial: Austria-Hungary’s Role in European Overseas Expansion Reconsidered.« Austrian Studies, Vol. 20, Colonial Austria: Austria and the Overseas (2012): 5–23. https://doi.org/10.5699/Austrian studies.20.2012.0005. • Studen, Andrej. »Jožef Kranjski in drugi Jeranovi zamorcki.« In Slovenska kronika XIX. stoletja.1800–1860. 429–30. Ljubljana: Nova revija. 2001. • Šmitek, Zmago. Klic daljnih svetov, Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana: Založba Borec, 1986. • Ule, Mirjana. Socialna psihologija: Analiticni pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2009. • Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana: Modrijan, 2006. • Zajc, Marko and Janez Polajnar. Naši in vaši. Iz zgodovine slovenskega casopisnega diskurza v 19. in zacetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2012. Available at https://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2014/08/nasi-in-vasi-mediawatch-23.pdf. • Zwitter, Fran. »Slovenci in Habsburška monarhija.« In O slovenskem narodnem vprašanju, Vasilij Melik (ed.), 56. Ljubljana: Slovenska matica, 1990. Sources Zgodnja Danica, 1850–1857. 1850 • "Misijonar Dr. Ignaci Knobleher," 5. 9. 1850. Available at: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YUYXR7SX/e2e7c63f-364b-4244-894ea7bc7dd74a29/ PDF. • "Darila za cast. misijonarja g. Dr. Ignacja Knobleherja," 31. 10. 1850. Available at: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OOW95BWE/89976a47-bd7c-4542-8231f50556be861a/ PDF. 1851 •"Zgodnja Danica," 1851, naslovnica. Available at: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VHTO993P/be2ff442-ddb9-498c-b995b45dd7771468/ PDF. •"Nekoliko iz pisma misjonarja gosp. Kociancica," 9. 10. 1851. Available at: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OCKF4MTL/152dd4c4-6594-4232-8675b269502702c0/ PDF. 1852 • Knoblehar, Ignacij. »Misijonska naznanila g. Dr. Knobleharja do središniga odbora Marijne družbe na Dunaju.« Zgodnja Danica, 19. 7. 1852. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RVRXMSFE/9d393e9b-9aff-4c6e-b9346979d298fc24/ PDF. • Knoblehar, Ignacij. »Misijonska naznanila Dr. Knobleharja do središniga odbora Mariine družbe na Dunaju.« Zgodnja Danica, 1. 7. 1852. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-BVNGDEE8/4425c841-1c79-4a5f-b5ff992994a593ce/ PDF. • Partel, Jožef. »Sužnji Kamov rod in ladija rješenja.« Zgodnja Danica, 8. 4. 1852. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FCRTC2X5/8f0449b9-666e-4612-8460a27d0876ed96/ PDF. • Trabant, Oton. »Iz pisma misionarja gospotla Otona Trabanta iz Hartuma.« Zgodnja Danica, 7. 11. 1852. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-KHABNOBZ/637a4bce-a7f3-4850-b5d86c1d38cf2fed/ PDF. • Trabant, Oton. »Pismo misijonarja g. Otona Trabanta do milostiviga visokocastitljiviga Lavantinskiga kneza in škofa.« Zgodnja Danica, 17. 6. 1852. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-JMTYP75Y/d3197e9a-71bc-4eba-9d4dc00983de8d66/ PDF. • Unsigned. »Slovenilka.« Zgodnja Danica, 5. 2. 1852. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OUE3LWQC/a2dfae4b-1c88-496d-89cf0b535b94351b/ PDF. 1853 • Janez (undersigned as Janez and the reader of Danica). »Zamurcek Jožef Kranjski.« Zgodnja Danica, 14. 7. 1853. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCW15KGZ5R/ 7823391a-2ce7-43d7-b72b-af9802bfb28d/PDF. • Janez (undersigned as Janez and the reader of Danica). »Jožef Krajnski.« Zgodnja Danica, 21. 7. 1853. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2CL9UWFE/e1bf9b34-4fcf4fbb- ac17-7de0f97aa875/PDF. • Kocijancic, Janez. »Pisma gospod Kocijancica, misijonarja v Hartumu VIII.« Zgodnja Danica, 19. 5. 1853. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-PWRUNMFK/2aaf925f-1440-4e75-967cf4a6fa0c19b0/ PDF. • Trabant, Oton. »Pismo misijonarja Otona Trabanta do precestitega grova Lavantinskega.« Zgodnja Danica, 9. 6. 1853. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC6VCDF60N/ 1d375854-01b7-43a3-87f3-e87232116a92/PDF. • Unsigned. »Mili darovi.« Zgodnja Danica, 21. 4. 1853, 68. Available athttp://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-DTAJWZQN/6e349b00-4fee-4f78-be3a-3ed18559db32/PDF. • Unsigned. »Narocevanje na Zgodnjo Danico.« Zgodnja Danica, 16. 6. 1853. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9HPO6IAZ/9116025f-9f81-4f97-88285d0e14264e55/ PDF. 1854 • Gostner, Jožef. »Pismo gosp. Misijonarja Jožefa Gostnerja iz Hartuma.« Zgodnja Danica, 18. 5. 1854. Available at https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-3FI1HQ6R/da3f28cb-295c425c- ab21-cbf36960dd81/PDF. • Klancnik, Janez. »Iz Hartuma. Nekoliko iz pisma, ki ga je pisal rokodelec Janez Klancnik vrisokocastitemu g. J. Volcu, duhovnemu vodniku v ljubljanski duhovsnici.« Zgodnja Danica, 6. 4. 1854. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MVJEBMUT/2ec3c006-97a14627- 9991-026a53fd66dc/PDF. 1855 • Unsigned. »Z Bele reke v srednji Afriki.« Zgodnja Danica, 25. 1. 1855. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-EPH0AEZH/14bdb8c5-c2ec-475e-81381c450999a179/ PDF. 1856 • Knoblehar, Ignacij. »Misijonska naznanila precastitega gospoda provikarja Dr. Ignacija Knobleharja do kardinala Franconija- vodja v Rimski propagandi.« Zgodnja Danica, 11. 12. 1856. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XQVFSFK1/5502804d-45f2-4318a11d- 7f87e85d32a1/PDF. • Unsigned. »Iz srednje Afrike.« Zgodnja Danica, 31. 1. 1856. Available at http://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-JT6FQXTF/15c39d1c-b428-47be-8d9f-f3c7d0ccbdee/PDF. • Unsigned. »Kerst ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici.« Zgodnja Danica, 9. 11. 1856. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-Y1CS97C8/f030342b-d2c54e1d- 8ba6-d0c287fb6f33/PDF. • Unsigned. »Kerst v ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici.« Zgodnja Danica, 16. 11. 1856. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GAGSGQMX/f26a29819f38- 488d-ab10-31f4e2d9bc12/PDF. • Unsigned. »Kerst v ljubljanski nunski cerkvi in ubogi zamorski otrocici.« Zgodnja Danica, 23. 11. 1856. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-BSGFGCP3/1dadf897d701- 4a73-8268-f58139d1577b/PDF. 1857 • Klancnik, Janez. »Iz pisma Janeza Klancnika od Sv. Križa pri Beli reki.« Zgodnja Danica, 9. 7. 1857. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FUDULRIC/812ebe98-c9fa-4ee4a9de- edd3e049c4a5/PDF. • Klancnik, Janez. »Iz pisma Janeza Klancnika od Sv. Križa pri Beli reki. « Zgodnja Danica, 16. 7. 1857. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-49C67DM2/38a8d4e4-4fac4ba7- 91a8-a59bed1636e4/PDF. • Unsigned. »Ogled po Slovenskim.« Zgodnja Danica, 2. 7. 1857. Available at http://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-GR0AYXOW/a4f8e19a-9e1e-4701-9f1b-678f6bb994e2/PDF. • Unsigned. »Kerst dveh zamorskih deklicev v Škofji Loki.« Zgodnja Danica, 23. 4. 1857. Available at http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-TALFSTUO/884cadc6-5126-49b0-9cd9aa3b29de3d0e/ PDF. Anja Polajnar PRIKAZ AFRIKE V CASOPISU ZGODNJA DANICA OD LETA 1849 DO 1859 POVZETEK Ignacij Knoblehar, rojen v Škocjanu na Dolenjskem (danes del Slovenije), je v desetletju 1849–1858 vodil katoliški misijon v Srednji Afriki med ljudmi, ki so živeli ob Belem Nilu v današnjem Sudanu in Južnem Sudanu. Knoblehar in njegovi sodelavci so v omenjenem desetletju redno pisali pisma, porocila in pesmi, v katerih so opisovali svoje poglede na tamkajšnje razmere in ljudi. Pisma so bila redno objavljana v casopisu Zgodnja Danica, urednik Luka Jeran pa jih je cenzuriral. To obdobje sovpada z desetletjem po prelomnem letu 1848, ko so Slovenci zaceli graditi svojo državo in zahtevali avtonomijo kot del avstrijskega cesarstva. V tem desetletju je slovenska prizadevanja za uveljavitev naroda zatrl neoabsolutisticni režim, poleg tega pa sta bila dovoljena le dva casopisa v slovenskem jeziku s pretežno konservativno in katoliško vsebino. Eden od njiju je bil casopis Zgodnja Danica, ki je zato takrat verjetno predstavljal redno branje med Slovenci in Slovenkami. Analiza razkriva razliko med clanki, ki temeljijo na neposredni izkušnji iz Afrike, in tistimi, ki so jih napisali avtorji, ki na tej celini nikoli niso bili, a so kljub temu pisali o njej. Misijonarji so deželo in ljudi, ki so živeli ob Belem Nilu, predstavljali z zahodne perspektive, pri cemer so omenjali »nezdrave« podnebne razmere, izjemno vrocino, nevarne živali, bolezni in odrocnost. Po eni strani so ljudi, živece na ozemlju, ki je danes Sudan in Južni Sudan, predstavljali kot bistre, lepe, prijazne, srecne in spretne. Po drugi strani pa so bili opisani tudi kot leni, nerazviti, necivilizirani in bojeviti. Nekatera besedila so opisovala ljudi kot necloveške in omalovaževala njihovo vero, ki so jo imenovali »vraževerje«. Clanki ne homogenizirajo celine v eno samo enoto, temvec opisujejo razlicna ljudstva, ki živijo ob Nilu, in jih imenujejo z njihovimi izvirnimi imeni. Drugi del analize se osredotoca na besedila, igre in pesmi avtorjev, ki niso nikoli stopili na afriško celino. Ta besedila konstruirajo in homogenizirajo ljudi, ki živijo v Afriki, in jim pripisujejo lastnosti, kot so »nemoc« in »revnost«, življenje v »temni« deželi, po drugi strani pa povelicujejo misijonarje, ki so po njihovem mnenju žrtvovali svoja življenja, zapustili dom in odpotovali »dalec« v »nevarne« kraje, da bi »pomagali« »revnim« Africanom. Nasprotno pa so ljudje in podrocje, kjer je danes Slovenija, prikazani kot »razsvetljeni«, »civilizirani« in »razviti«. Dobrodušni Slovenci naj bi »pomagali« Africanom s sodelovanjem pri razlicnih »donatorskih« akcijah, s katerimi so po eni strani zbirali sredstva za Srednjeafriško katoliško misijo, po drugi strani pa med slovenskim prebivalstvom širili velik ugled misije. Slovenci so poleg tega vsebine, ki so se nanašale na Afriko in Africane ter Africanke, dojemali kot »fascinantne« in najverjetneje tudi zato kupovali revijo. Analizirana besedila kažejo, da so se prebivalci Slovenije videli kot pravo nasprotje Africanov in Africank, zato so želeli in znali pomagati tistim, za katere so menili, da živijo v »slabših« razmerah. Nekateri stereotipi in predsodki o Afriki in Africanih ter Africankah iz 19. stoletja so še dandanes obcasno del medijskega diskurza. Razumevanje njihovega izvora lahko pomaga pri njihovem premagovanju, saj preprecuje reprodukcijo v sodobnem javnem diskurzu. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.02 Marija Mojca Peternel* Nekaj drobcev iz bogate zapušcine Josipa Lavtižarja IZVLECEK Prispevek želi osvetliti bogato zapušcino potopisca, zgodovinarja, glasbenika in duhovnika Josipa Lavtižarja, pri cemer je poseben poudarek namenjen njegovemu delovanju na planinskem podrocju. Ob 170. obletnici rojstva je obujanje spomina na to dragoceno dedišcino vec kot potrebno, saj je v današnjem slovenskem prostoru premalo poznana. Zdi se namrec, da je ohranjanje spomina na Lavtižarjeva prizadevanja živo samo še v obcini njegovega rojstva in delovanja, v širšem slovenskem prostoru pa kljub široki zapušcini ostaja prezrt. Kljucne besede: Josip Lavtižar, zgodovina, 19. stoletje, casopisi, planinstvo ABSTRACT A FEW FRAGMENTS FROM JOSIP LAVTIŽAR’S RICH HERITAGE The following paper aims to shed light on the rich legacy of the thinker, historian, musician, and priest Josip Lavtižar. It places a particular emphasis on his work in the mountainous area. On the 170th anniversary of his birth, it is more than necessary to remember his precious heritage, especially as he is not known enough in Slovenia today. It seems that the preservation of the memory of Lavtižar’s efforts is alive virtually only in the municipality of his birth and work, while in the broader Slovenian territory, he remains ignored. Keywords: Josip Lavtižar, history, 19th century, newspapers, mountaineering * Doc., dr. zgodovine, Oddelek za germanistiko z nederlanistiko in skandinavistiko, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI–1000 Ljubljana; mojca.peternel@guest.arnes.si Uvod »… ce bi bil preblizu, bi se lahko opekel«.1 Citirane Lavtižarjeve2 besede se navezujejo na njegovo življenje oziroma delovanje v Ratecah, ki je bilo torej dalec stran od središca takratne Kranjske. Za uvodno navedbo so se zdele primerne predvsem zato, ker je prav oddaljenost verjetno eden izmed glavnih razlogov za njegovo današnjo neprepoznavnost. Zdi se namrec, da so sledi vsestransko aktivnega Josipa Lavtižarja v širšem slovenskem prostoru precej prezrte. Pestra zapušcina in aktivno delovanje sta prva vzgiba, da se ga ob 170. obletnici rojstva spomnimo z nekaj vrsticami. Njegovo široko delovanje in posledicno bogato zapušcino bi težko zajeli samo z enim prispevkom, zato naj tokratni osvetli njen ozki del, v katerim bi še posebno poudarili akcije na podrocju planinstva, katerih sledi so vidne še danes. Kako je njegov svetovljanski duh sicer gledal na kraj službovanja, lepo ponazarjajo naslednje besede: »Na visokem Gorenjskem, kjer je vodna meja med Savo in Dravo, stoji 868 metrov nad morsko gladino precej zanemarjena slovenska vas Ratece, ki broji 130 hišnih številk. Kraj ima svojo župnijo in obcino ter blizu 1000 duš. Ljudstvo je rod živinorejcev in pastirjev, dokaj nedostopno napredku, nezaupno vsaki novejši ideji, držece se starih podedovanih dobrih in slabih navad, kratko: nekaka posebnost v kulturnem oziru glede obicajev, noše in govorjenja. Dobro je za take ljudi, ki se za same lepe besede ne zmenijo veliko, da jih predrami vcasih kak vecji naval iz vsakdanjega življenja ter jim da nekoliko vec pojma o narodni zavesti.«3 Ceprav brez želje po primerjavi našega protagonista z drugimi takratnimi kulturnoumetniškimi ustvarjalci ali pomembnimi gorohodci se je pri raziskovanju njegove dedišcine kar sama ponudila misel, da je razlog za Lavtižarjevo neprepoznavnost poleg oddaljenosti od središca dogajanja tudi v dejstvu, da je deloval v globoki senci znanega župnika sosednje, dovške fare.4 Lahko bi zapisali, da po krivci, saj je njegova zapušcina glede na zapise v vzajemnem biografskem sistemu5 vsaj takšna, predvsem pa pestrejša kot zapušcina Jakoba Aljaža. Kakorkoli, primerjava med obema ni bila niti nacrtovana niti ne bi bila smiselna. Že res, da sta bila oba vaška župnika, a so delovanje rateškega mocno zaznamovala številna potovanja po Evropi in tudi zunaj nje. Tem dejstvom navkljub se zdi, da spomin na Lavtižarjeve dosežke živi le znotraj rojstne obcine. Njegovo ime nosi kranjskogorsko kulturno-prosvetno društvo, ki v obcini Kranjska Gora vsako leto prireja tradicionalne Lavtižarjeve dneve, posvecene kulturi. V obcini nanj spominjata še dva doprsna kipa, pred cerkvijo v Kranjski Gori in pred cerkvijo v Ratecah. 1 Josip Lavtižar, Spomini (Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1926), 99. 2 Josip Lavtižar (* 12. 12. 1851, Kranjska Gora; † 20. 11. 1943, Ratece), potopisec, zgodovinar, glasbenik, duhovnik. - Slovenski biografski leksikon, https://www.slovenska-biografija.si, pridobljeno 20. 3. 2020. 3 Josip Lavtižar, »Planica,« Planinski vestnik, 25. 10. 1899, 157. 4 Jakob Aljaž (* 6. 6. 1845, Zavrh pod Šmarno goro; † 4. 5. 1927, Dovje), duhovnik, organizator planinstva, skladatelj. - Slovenski biografski leksikon, https://www.slovenska-biografija.si, pridobljeno 20. 3. 2020. 5 Vzajemni biografski sistem, https://www.cobiss.si/, pridobljeno 3. 4. 2021. Kratek oris Lavtižarjeve zapušcine Pregled zapisov v vzajemnem biografskem sistemu odraža vsebinsko širok spekter vec kot 30 avtorskih del Josipa Lavtižarja, ki so bila vecinoma izdana v samozaložbi.6 To kaže tudi na to, da je vecino prihodkov namenil ne le potovanjem, ampak predvsem tisku svojih del. Kljub razmeroma velikemu številu izdanih del je zanimivo, da je bil razen omemb v Slovenskem biografskem leksikonu, geselskemu sestavku v Enciklopediji Slovenije7 in v monografiji o znamenitih Slovencih8 le malokdaj predmet (znanstvenih) razprav,9 posvecenih pa mu je še nekaj diplomskih del.10 Da je bil naš protagonist clovek s širokim spektrom zanimanja, predvsem pa delovanja, dokazuje (izvirno) besedilo v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1932. V zapisu, ki je torej nastal še med Lavtižarjevim življenjem, je oznacen kot potopisec, zgodovinar, glasbenik in duhovnik.11 Morda celo v tem zaporedju, saj ga v nadaljevanju uvršca med Slovence, ki so »najvec in najdalje potovali«.12 Da se ni peljal le v deželno središce in leta 1877, ko ga najdemo na seznamu gostov hotela Slon,13 tam noceval, dokazujejo številna potopisna dela14 in prispevki, objavljeni v razlicnih casopisih.15 Vsebinsko njegova dela prepletajo razlicne teme, takšen primer je delo Razgledi po domovini iz leta 1941.16 Urednik revije Misli pater Bernard Ambrožic17 ga je pospremil z naslednjimi besedami: »Josip Lavtižar, župnik v Ratecah na Gorenjskem, je v svoji knjigi RAZGLED PO DOMOVINI, izdani leta 1941, zanimivo popisal svojo božjo pot na Svete Višarje tik ob izbruhu vojne med Avstrijo in Italijo. Ob 600 letnici Višarij je to prav zanimivo branje.«18 6 Vzajemni biografski sistem, https://www.cobiss.si/, pridobljeno 3. 4. 2021. 7 Olga Janša Zorn, »Lavtižar Josip,« v: Enciklopedija Slovenije, 6 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992), 14. 8 Marko Benedik, Maksimiljan Jurij File in Janez Mlinar, Naši znameniti rojaki (Kranjska Gora: Župnijski urad, 2008). Marko Benedik, Josip Lavtižar, [duhovnik, skladatelj, zgodovinar, potopisec] (Kranjska Gora, Ratece in Planica: Župnijski urad, 1993). 9 Nekaj del: Marko Benedik, »Josip Lavtižar,« Mohorjev koledar (2003), 234-37. Janez Mlinar, »Josip Lavtižar: (1851-1943),« Zgornjesav‘c: priloga Gorenjskega glasa za vse obcanke in obcane v obcini Kranjska Gora, 6 (2008): 12. Ivan Virnik, »Rateški župnik Josip Lavtižar (1851-1943),« Družina in dom: dvomesecnik Mohorjeve družbe Celovec, 9 (1996): 11. Franc Križnar, »Duhovnik, potopisec in zgodovinar Josip Lavtižar (1851-1943) je bil tudi glasbenik in skladatelj,« v: Jeseniški zbornik, 12 ( Jesenice: Muzejsko društvo Jesenice, 1992), 432-49. 10 Naj izmed devetih diplomskih nalog omenim Karmen Sluga, Josip Lavtižar (diplomsko delo, Kranjska Gora, 2006). 11 Slovenski biografski leksikon,https://www.slovenska-biografija.si/iskanje/?q=josip+lavti%C5%BEar, pridobljeno 3. 4. 2021. 12 Ibidem. 13 Laibacher Tagblatt, 14. 7. 1877, 5. 14 Na primer Josip Lavtižar, V Kartago!: potopis s tremi podobami (Rátece-Planíca: samozal., 1930). Josip Lavtižar, Med romanskimi národi: popotni spomini iz Italije, Španije, Francije in Švice (V Ljubljani: samozal., 1901). Josip Lavtižar, V petih letih okrog sveta: 1914-1919 (Ratece-Planica: samozal. J. Lavtižar, 1924). 15 Na primer Josip Lavtižar, »Jerusalem,« Kriegszeitung, 16. 1. 1918, 4-6. Josip Lavtižar, »Onstran baltiškega morja,« Dom in svet, 1906, 32-38, 111-13, 175-78, 234-39, 305-09, 357-64, 430-39, 484-91, 551-60, 626-30, 689-98. 16 Josip Lavtižar, Razgled po domovini (Ratece-Planica: [samozal.] M. Pintbah, 1941). 17 Bernard Ambrožic (* 20. 4. 1892, Gabrje; † 23. 10. 1973, Sydney), duhovnik, urednik, književnik. - Slovenski bio- grafski leksikon, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000420/, pridobljeno 3. 4. 2021. 18 Josip Lavtižar, »Na svetih Višarjih leta 1915,« Misli 9 (1960): 258. V okviru zgodovinske tematike19 sta ga zanimali preteklost zvonov in Gorenjska,20 dela so nastala tudi kot posledica brskanja po arhivih. »Z izredno gorecnostjo je gosp. Lavtižar zacel obdelovati kranjsko cerkveno zgodovino« v delu Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj.21 Po mnenju A. K. (verjetno Antona Koblarja22) je avtor v 312 strani obsegajoci knjigi »podal nov dokaz svojega truda«. Po njegovih besedah je bil Lavtižarjev namen sicer opisati zvonove kranjskega dekanata, a je to razširil v zgodo- vino doticnih cerkva. Kljub temu da Lavtižar ni porabil arhivskega materiala vecjih arhivov, je vendarle vestno izrabil del starega škofijskega arhiva v Ljubljani, zlasti vizitacijski zapisnik iz leta 1631, in nekatere župnijske arhive, tako da je slika precej popolna. Ker je vsem zvonovom v dekanatu natanko dolocil glasove, ima po mnenju A. K. knjiga tudi prakticno vrednost.23 Zacetna naklonjenost zapisa se je postopoma spremenila v precej natancno kritiko Lavtižarjeve knjige, ki se je na koncu vendarle izpela v naklonjenosti: »Nadejamo se, da bode g. Lavtižar z vnemo opisal v kratkem še kaj drugih dekanatov in tako podal doneskov k zgodovini ljubljanske škofije tudi v onih krajih, kjer se je doslej storilo za preiskavo naše starine še manj kakor v kranjskem dekanatu.« Lavtižarjevi zgodovinski izsledki so bili ocitno ne le znani, ampak tudi verodostojni, saj so se nanj sklicevali drugi pisci takšnih besedil. Tako se je na delo Zgodovina županij in zvonovi dekanij24 skliceval zgodovinar in casnikar Peter Radics25 v zapisu Bischof, Krieger, Staatsmann Christopf von Rauber (1466–1536), ki ga je objavilaÖsterreichisch–ungarische Revue.26 Nanj se je denimo skliceval tudi etnolog in literarni zgodovinar Ivan Grafenauer27 v prispevku Die Reichweite der Urpfarre Maria Gail im Süden, ki je bil objavljen v Carintii 1 leta 1957.28 Zgodovinsko obarvani so bili tudi Lavtižarjeve povesti29 in življenjepisi znanih mož.30 19 Na primer Josip Lavtižar, Naši zaslužni možje ( Jesenice: Tiskarna A. Blažej, 1942 [i. e. 1944]). 20 Na primer Josip Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (V Ljubljani: pisatelj, 1897). 21 Josip Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (V Ljubljani: pisatelj, 1901). 22 Anton Koblar (* 12. 6. 1854, Železniki; † 9. 8. 1928, Kranj), zgodovinar, politik. - Slovenski biografski leksikon, https://www.slovenska-biografija.si, pridobljeno 12. 4. 2021. 23 K. A., »Cerkvena Književnost,« Dom in svet 2, 1912, 115. 24 Josip Lavtižar, Zgodovina župnij v dekaniji Kranj (V Ljubljani: pisatelj, 1898). 25 Peter Radics (* 26. 9. 1836, Postojna; † 24. 9. 1912, Ljubljana), zgodovinar in casnikar. - Slovenski biografski leksi kon, https://www.slovenska-biografija.si. pridobljeno 12. 4. 2021. 26 Peter Radics, »Bischof, Krieger, Staatsmann Christopf von Rauber (1466-1536),« Österreichisch–ungarische Revue, 27 (1901): 38-48. Sklici na Lavtižarja so na straneh 40, 44. 27 Ivan Grafenauer (* 7. 3. 1880, Velika vas (Šmohor); † 29. 12. 1964, Ljubljana), etnolog in literarni zgodovinar. - Slovenski biografski leksikon, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000420/, pridobljeno 3. 4. 2021. 28 Ivan Grafenauer, »Die Reichweite der Urpfarre Maria Gail im Süden,« v: Carintia I 147 (1957): 261-74. Sklic na Lavtižarja je na strani 265. 29 Naj omenim le nekatere: Josip Lavtižar, Junaška doba Slovencev: zgodovinska povest iz 15. stoletja: godi se na Gorenjskem ob casu turških vpadov (Kranj: Tiskovno društvo, 1936). Josip Lavtižar, Lipniški grad pri Radovljici: zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja (Radovljica: Radovljiško prosvetno društvo, 1939). Josip Lavtižar, Bled in Briksen: zgodovinska povest iz 17. stoletja (Ljubljana: pisatelj, 1931). Josip Lavtižar, Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki: zgodovinska povest iz 18. stoletja (Rátece-Planica na Gorenjskem: pisatelj, 1938). 30 Josip Lavtižar, Primož Trubar: verska slika našega naroda iz 16. stoletja (Rátece-Planíca na Gorenjskem: pisatelj, 1935). Svoja potopisna dognanja je uporabil v dramah,31 z glasbenega podrocja so znana notna gradiva,32 ustvarjal pa je tudi librete,33 spevoigre34 in celo operete.35 Prav glasbeni prispevki so poleg potopisnih del ime Josipa Lavtižarja ponesli dalec cez meje rateške župnije. O njem se je bralo v avstrijskih casopisih, njegove pesmi so poslušali v koroških cerkvah,36 njegove veseloigre pa tudi na ljubljanskem radiu, o cemer so vedeli tudi bralci dunajske radijske postaje Radio-Wien.37 Lavtižarjevo delovanje na planinskem podrocju »Kedo bi pac se ne zavzel O caroviti tej lepoti, Kako naj duše cut vesel O cudu tem se ne poloti.«38 Lavtižarjev prispevek na podrocju planinstva, zlasti na obmocju planiške doline, še zdalec ni zanemarljiv, a je pogosto ostal v senci Aljaževih prizadevanj v triglavskem obmocju.39 Pravzaprav razumljivo, saj so se prizadevanja dovškega župnika dotikala najvišjega slovenskega vrha, ki je postal tudi simbol slovenstva. Kljub temu pa to ne bi smel biti razlog, da Lavtižarjeva dejanja za popularizacijo planiškega obmocja zatonejo v pozabo, na kar je konec koncev opozarjal že sam. Lavtižar in Aljaž sta se namrec kar pogosto »prepirala« glede pomembnosti omenjenih obmocij, kar je ob smrti dovškega župnika tudi zapisal: »Sedaj je prekinjena tudi najina dolgoletna pravda, ki je bila sem in tja precej živahna, pa vendar ni zahtevala ne odvetnikov in ne stroškov. Pravda namrec, katera dolina ima prednost: ali Vrata pod Triglavom ali Planica pri izviru Save Dolinke? Ti si imel vec pristašev za Vrata nego jaz za Planico. Pravde nisva mogla koncati zaradi tvoje smrti. Naj rešujejo to vprašanje tisti, ki pridejo za nama.«40 Omenjeni dolini sta si po eni strani precej podobni, saj se na njunih koncih clovek zaleti v strme navpicne stene, a vendar sta si po drugi strani precej razlicni. Dolina Vrat ima vec izhodišc za planinske ture, ki so namenjene tudi »obicajnim« gornikom, 31 Josip Lavtižar, Ne v Ameriko!: izvirna ljudska igra v štirih dejanjih (V Ljubljani: založil pisatelj, 1911). 32 Josip Lavtižar, Dvanajst Marijinih pesmi [Glasbeni tisk]: za ljudsko petje ali mešani zbor (Rátece-Planica: samozal., 1930). 33 Josip Lavtižar, Mlada Breda: besedilo k opereti (Ratece-Planíca: samozal., 1926). 34 Josip Lavtižar, Darinka [Glasbeni tisk]: romanticna spevoigra v 3 dejanjih (Ratece-Planica: samozaložba, 1929). 35 Kot na primer Josip Lavtižar, Adam Ravbar [Glasbeni tisk]: opereta v štirih dejanjih (Ratece-Planica: samozal., 1928). Josip Lavtižar, Grof in opat [Glasbeni tisk]: opereta v dveh dejanjih (Ratece-Planica: samozal., 1927). 36 »Kirchliche Nachrichten,« Kärntner Zeitung, 17. 9. 1902, 6. V kraju Maria Saal je bil koncert, na katerem so igrali Lavtižarjevo Offertorium: Beate es virgo Maria. 37 »Laibach,« Radio-Wien, 31. 1. 1932, 55. 38 N. A., »Otvoritev zavetišca v Planici in izlet Slovenskega planinskega društva,« Slovenski narod, 5. 9. 1899, nepagi nirano. 39 O tem tudi Peter Mikša, »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je najvec moja zasluga«: Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju,« Zgodovinski casopis 69, št. 1-2 (2015): 112-23. 40 Josip Lavtižar, Razgled po domovini (Ratece-Planica: [samozal.] M. Pintbah, 1941), 184. medtem ko so na koncu planiške doline vecinoma izhodišca za poti z oznako »zelo zahtevna oznacena pot«,41 ki so torej primerne le za precej izkušene planince. Kmalu po tem, ko je leta 1896 zacel službovati v Ratecah, se je Lavtižar mocno angažiral pri vzpostavitvi poti do Nadiže. Ob njeni otvoritvi je nastal dopis z naslovom Otvoritev poti k Nadiži v krasni dolini Planici, ki ga je objavil Planinski vestnik, spisal pa neznani avtor. Po njegovih besedah je z odprtjem poti postal dostopen izvir Save Dolinke in avtor si resnicno želi, da ga bodo v prihodnje veckrat obiskali domacini in tujci. Dopis se konca z zahvalo tamkajšnjemu župniku: »Bila je lepa slavnost, polna navdušenja za našo prekrasno domovino. Hvala in slava prav vsem, ko so jo kakorkoli povelicali! Zlasti pa bodi zahvaljen dicni gosp. župnik Lavtižar, ki je razodel divno lepoto naše Planice in olahkotil pot vanjo in do izvirka Nadiže, Save Dolinke!«42 Na koncu omenjene doline je bilo slabo leto kasneje spet precej slovesno. Odprt je bil namrec dom v Tamarju, kar je v takratnih casopisih našlo kar nekaj odmeva. Slovesnosti so se udeležili mnogi znani clani takratnega Slovenskega planinskega društva, denimo dr. Bleiweis Vitez Trsteniški,43 deželni poslanec Višnikar,44 deželni sodni svetnik Andolšek in še nekateri drugi ter vec letovišcnikov iz Kranjske Gore in Podkorena. Avtorju se je zdelo pomembno omeniti, da so na slovesnost prišli obi- skovalci iz Egipta in takratnega Petrograda.45 Neznani avtor novice, objavljene v osrednjem casopisu Laibacher Zeitung, je tamkajšnjemu župniku namenil kar nekaj toplih besed, med drugim je pohvalil Lavtižarjevo prizadevanje, da so obiskovalci lahko slišali zvenenje zvona iz leta 1521.46 Najbolj izcrpno pa je o tej slovesnosti porocal Slovenski narod v novici o otvoritvi »zavetišca v Planici in izletu Slovenskega društva«. Preden se posvetimo vsebini, morda še nekaj besed o naslovih, povezanih s tem dogodkom. Vidimo namrec, da se v njih po pravilu pojavlja ime Planica, in ne dolina Tamar. Ime celotne doline je še danes Planica, Tamar je samo zatrep doline, kjer so imeli tamarje, to je »ograjen prostor, v katerega se zapira živina«,47 in kjer je planinski dom. Ce se vrnemo k vsebini zapisa v Slovenskem narodu, preberemo, da je domaci župnik turiste toplo sprejel, mašo pa pod milim nebom zaradi dežja ni mogel darovati: »Vrlemu možu, ki hrani v sebi idealno ljubezen do naših gora in posebej do Planice, dovolil je knezoškofijski ordinarijat, da daruje na konci doline sv. mašo. Ker pa so baš takrat rosile zadnje kaplje dežja, opravil je daritev v novi kocici in se je ista precej ta dan izkazala kot imenitno zavetišce.«48 41 Vse o hribih, https://www.hribi.net/, pridobljeno 3. 4. 2021. 42 N. A., »Izlet v Planico,« Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 147. 43 Janez Bleiweis (* 19. 9. 1808, Trstenik; † 29. 9. 1881, Ljubljana), zdravnik, casnikar, publicist, politik. - Slovenski biografski leksikon,https://www.slovenska-biografija.si, pridobljeno 5. 4. 2021. 44 France Višnikar (* 23. 2. 1848, Brezovo; † 5. 2. 1914, Ljubljana), pravnik, sodnik, deželni poslanec. - Slovenski biografski leksikon,https://www.slovenska-biografija.si, pridobljeno 5. 4. 2021. 45 N. A., »Otvoritev zavetišca v Planici in izlet ‘Slovenskega planinskega društva‘«, Slovenski narod, 5. 9. 1899, nepaginirano. 46 N. A., »Das Planicafest,« Laibacher Zeitung, 5. 9. 1899, 1611. 47 Slovar slovenskega knjižnega jezika, https://fran.si/iskanje?View=1&Query=tamar, pridobljeno 10. 4. 2021. Naj se tukaj iskreno zahvalim izr. prof. dr. Janezu Mlinarju za vse nesebicne nasvete, pomoc in napotke. 48 N. A., »Otvoritev zavetišca v Planici in izlet ‘Slovenskega planinskega društva‘,« Slovenski narod, 5. 9. 1899, nepagi nirano. Na sreco se je po opravljenih slovesnostih vreme razjasnilo in okoli sto udeležencev se je precej zabavalo: »To je bilo vrvenje! Izpod vsake smreke prihajale so po dežji cele trume; ti so hiteli k slapu, oni podpisavat se v koco, tretji k pevcem ali h godbi, zopet drugi pisali so strastno po mizah razglednice, ki jih je založila radovljiška podružnica. Najvec pa jih je moledovalo okolo gostilnicarja g. Jalena, ki kljubu veliki množici postrežnic ni mogel vseh hkrati zadovoljiti. […] Vmes pa je ubrano pel blejski pevski zbor, in nastopili so tudi radovljiški pevci.«49 Lavtižarjev pogled na odprtje koce v Tamarju je objavil Planinski vestnik mesec dni po slovesnosti.50 Uvodoma se je pomudil pri že navedenem opisu kraja, pri cemer je poudaril, da se tamkajšnji prebivalci niso mogli nagledati tujih izletnikov in se nacuditi njihovemu številu. Sledila sta opis že znanih slovesnosti in razmislek o udeležencih, pri cemer je domacine ponovno omenil: »Tudi rateški pastirji so imeli ta dan praznicno obleko, katere nimajo ves cas svojega bivanja v planinah, ter strmec gledali, kaj vse to pomeni.«51 V zvezi z udeleženci je zanimiv neki drug zapis v Planinskem vestniku, v katerem med vrsticami med drugim lahko preberemo, na kakšen nacin so ti prišli k slovesnosti: »Le prehitro je prišel cas, ko smo se morali lociti, kolesarji na levo proti Kranjski gori, drugi na vozovih na desno na kolodvor v Ratece.«52 Sledi Lavtižarjevih prizadevanj za odprtje planiške doline so zagotovo vidne še danes. Pri tem ne mislimo le na dom v Tamarju, v katerem se sodobni gorohodci lahko okrepcajo. Gre v prvi vrsti za sloves doline Planice, ki jo danes zaradi modernega športnega centra, predvsem pa organizacije odmevnih športnih prireditev poznajo po celem svetu. Primer Johanne (Ivane) Stein Zapisali smo že, da je Josipa Lavtižarja poznala bralna publika takratnih avstrijskih casopisov, ki so izhajali na Koroškem in celo na Dunaju. Pri branju teh je pozornost vzbudila Öffentliche Danksagung, ki jo je proti koncu septembra 1899 objavila Neue Freie Presse.53 V javni zahvali se je Fanny Stein lepo zahvalila Slovenskemu alpskemu društvu in tudi rateškemu župniku za pomoc pri reševanju njene sestre. Pri nadaljnjem branju casopisov takratnega osrednjega slovenskega prostora se je izkazalo, da je šlo za primer, ki so ga v že omenjenih casopisnih clankih veckrat omenjali. Razlog za to je morda tudi dejstvo, da je obisk gora v tistem casu vendarle še veljal za precej moško domeno.54 49 Ibid. 50 Josip Lavtižar, »Planica,« Planinski vestnik, 25. 10. 1899, 157. 51 Ibid., 158. 52 N. A., »Otvoritev poti k Nadiži,« Planinski vestnik, 25. 10. 1898, 159. 53 Fanny Stein, »Öffentliche Danksagung,« Neue Freie Presse, 22. 9. 1899, 3. 54 Vec o tem Marija Mojca Peternel, Knjige za gorohodce (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2020), 90, https://doi.org/10.4312/9789610603962. Peter Mikša in Maja Vehar, »Telovadba, šport in ženske na Slovenskem: cas do 1. svetovne vojne,« Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja 1 (2018): 10-38. Še najbolj izcrpen dopis neznanega avtorja o nesrecni planinki je konec septembra objavil Planinski vestnik v rubriki Društvene vesti.55 Ivana Stein, 57-letna dunajska uciteljica je že veckrat dopustovala v Ratecah. Šlo je za krepko in zdravo, zelo izobraženo žensko, dobrega srca, a kot piše avtor tudi sila živcno. Del prisluženega denarja je pošiljala svojim necakom, ki so študirali na Dunaju, del pa ga je namenjala tudi ubožnim in otrokom. Ceravno ni bila slovenskega rodu, se je navduševala nad slovesno otvoritvijo koce Slovenskega planinskega društva v Planici in tudi darovala zanjo. »Bila je jako dobra turistinja; obiskala je baje celo Monte Rosa in Ortlerja; tudi na Kranjskem je bila na mnogih gorah, celo na Triglavu.«56 26. avgusta se je kljub opozorilom sama, brez vodnika odpravila na Ponco. Preden je odšla izpred nove koce v Planici, je v spominsko knjigo Slovenskega planinskega društva zapisala: »26. August 1899. Vor 6 Uhr früh von Ratschach aufgebrochen; gegen 8 Uhr von hier aus allein den Weg über die ‘Ponca‘ angetreten. – Du Schicksalslenker aller Lebenden, Dir gehor‘ ich an. Führ mich unversehrt nach Katschach ohne Mann! Johanna Stein.«57 Kot bi slutila svojo usodo, je pred odhodom zaprosila neko žensko, naj zanjo molijo pri sveti maši. Tako kot vedno tudi tokrat ni nikomur zaupala nacrtovane poti. Da gre na Ponco, je baje povedala le ženski, pri kateri je stanovala. Avtor domneva, da se je morda na ta nacin izognila pregovarjanjem, naj vendarle opusti to turo. Na Ponco je sicer srecno prispela, a je v nadaljevanju poti h Klanškima jezeroma58 zdrsnila v prepad: »Z vrha se precej dalec doli vidi lepa ravninica, in clovek bi mislil, da se prav lahko pride do nje. V resnici pa je proti omenjeni ravnici globok prepad, in tako se je zgodilo, da je uciteljica padla ob navpicni steni navzdol proti ravnini na kup kamenja in se ubila. Brez dvoma je bila takoj mrtva.«59 Pisec in nasploh vsi izkušeni gorohodci so odlocitev nesrecne uciteljice imeli za popolnoma nerazumno, saj do Klanškega jezera ne le da sploh ni nobene zaznamovane poti, tja si brez vodnika niso upali niti izkušeni turisti. Pogrešali so jo že isti dan zvecer, a ker je ni bilo niti v nedeljo zjutraj, je »poslal domaci rateški župnik, gospod Lavtižar, ki je sam jako dober turist in si je že veliko zaslug nabral za ‘Slov. plan. Društvo‘, ponjo štiri rateške izkušene može, ki je pa niso dobili.«60 Reševalna akcija je zato stekla bolj na široko, saj se je vanjo vkljucila tudi Radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva. Po dolgem iskanju so našli ponesrecenko, ki je ob sebi imela »daljnovid in 55 kr. v denarnici«. Z velikimi napori so jo zvecer prinesli v Ratece. Reševalcem, torej vodnikom in nosilcem, je Radovljiška podružnica za velike napore dala bogato odškodnino, pogrebne stroške pa je prevzela rateška obcina. Planinski vestnik je objavil seznam darovalcev za spomenik ponesrecene 55 N. A., »Nesreca na Ponci,« Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 148, 149. 56 Ibid., 149. 57 Ibid., 148, 149. »26. avgust 1899. Pred 6 uro zjutraj odhod iz Ratec: okoli 8 ure od tu sama na pot cez Ponco. – Ti, pot usode vseh živih! Tebi pripadam. Vodi me zdravo do Klanškega [jezera] brez moškega! Johanna Stein«. 58 Gre za Belopeški jezeri, ki ju sestavljata Klanško in Mangartsko jezero. 59 N. A., »Nesreca na Ponci,« Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 149. 60 Ibid. »prijateljice naših planin«,61 ponesrecenki pa so pred slovesnim odprtjem koce v Tamarju položili tudi venec.62 Ob zgodbi nesrecne planinke se porajata dve misli. Prva kaže na prizadevnost, srcnost, angažiranost in koncno na zanesljivost rateškega župnika, saj je bil prvi, ki je sprožil reševalno akcijo. Druga pa sega v širši okvir takratnega nacionalnega dogajanja. 63 Primer Johanne (Ivane) Stein kaže, da je kljub nemškemu poreklu podpirala Slovensko planinsko društvo, in to ne le moralno, ampak tudi financno. Podpornike slovenskih planinskih prizadevanj je bilo konec 19. stoletja tudi sicer mogoce najti med pripadniki nemške narodnosti, ce poleg zgoraj omenjene navedemo še veliko bolj znanega matematika, astronoma in graškega profesorja Johannesa Frischaufa.64 Reševanje ponesrecenke nemškega rodu, ki so ga izvajali reševalci slovenske narodnosti, zbiranje sredstev za spomenik ponesreceni in polaganje venca v njen spomin pa so dokazi, ki presegajo spore takratnih nacionalnih peripetij. Še vec, so primeri, s katerimi lahko presežemo enoznacne oziroma skrajne nacionalne podobe preteklosti. Zakljucek Vsaj dva razloga sta, da se ob 170-letnici rojstva s kratkim prispevkom spomnimo na Josipa Lavtižarja. Prvi je zagotovo v bogati tiskani zapušcini, ki zajema širok spekter podrocij, od potopisno-geografskega, zgodovinskega do kulturno umetniškega, to je glasbenega in gledališkega. Pricujoci prispevek je prav zaradi širine Lavtižarjeve dedi- šcine želel osvetliti le del njegove dejavnosti, pa še to le s strogo krajevnega stališca. Drugi vzrok za obeležbo Lavtižarjevih prizadevanj je v njegovi (današnji) neprepoznavnosti v slovenskem prostoru, saj se zdi, da se ga spominjajo le v sedanji obcini njegovega rojstnega kraja. Verjetno je vse skupaj posledica okolišcin, v katerih je delo- val. Te namrec dajejo vtis, da so se Lavtižarjeva prizadevanja izgubila v globoki senci njegovega soseda, sicer prijatelja, a veliko bolj znanega Jakoba Aljaža. Oba sta delovala individualno, a za spremembe je pomemben vsak posameznik, kar pogosto lahko utone v pozabo. Planiška dolina ima danes zaradi organizacije velikih športnih tekmovanj svetovni sloves, pri cemer se mnogokrat pozablja, da je konkretne akcije pri odpiranju tega prostora imel prav rateški župnik. Sledi številnih prizadevnih posameznikov na planinskem podrocju v preteklosti, med katere zagotovo sodi tudi zgodovinar, potopisec, glasbenik in duhovnik Josip Lavtižar, so danes ne le vidne, ampak tudi pomembne, saj sodobnim gornikom omogocajo lažji dostop do gora. Zagotovo je to dovolj velik argument za obuditev spomina 61 Darovalci za spomenik, Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 146, 147. 62 N. A., »Otvoritev zavetišca v Planici in izlet Slovenskega planinskega društva,« Slovenski narod, 5. 9. 1899, nepaginirano. 63 O tem tudi Peter Mikša, »Narodnostni boji v planinstvu na Slovenskem do 1. svetovne vojne,« Zgodovina za vse 18, št. 2 (2011): 59-69. 64 Frischauf Johannes, (* 17. 9. 1837, Dunaj; † 7. 1. 1924, Gradec), matematik, astronom, alpinist, profesor. - Österreichisches Biographisches Lexikon, https://www.biographien.ac.at, pridobljeno 7. 4. 2021. na njihove prispevke in hkrati tudi na danes pogosto nepredstavljive okolišcine njihovega delovanja. Samo tako obstojeca stvarnost ne bo (p)ostala samoumevna, trud in prizadevnost posameznikov v zgodovini pa ne pozabljena. Viri in literatura Casopisni viri • Benedik, Marko. »Josip Lavtižar.« Mohorjev koledar 2003, 234-37. • K, A. »Cerkvena Književnost.« Dom in svet, 1912, 115. • Kärntner Zeitung, 17. 9. 1902, 6. »Kirchliche Nachrichten.« • Lavtižar, Josip. »Jerusalem.« Kriegszeitung, 16. 1. 1918, 4-6. • Lavtižar, Josip. »Na svetih Višarjih leta 1915.« Misli 1960, 258. • Lavtižar, Josip. »Planica.« Planinski vestnik, 25. 10. 1899, 157, 158. • Mlinar, Janez. »Josip Lavtižar: (1851-1943).« Zgornjesav‘c: priloga Gorenjskega glasa za vse obcanke in obcane v obcini Kranjska Gora, št. 6 (2008): 12. • N. A. »Das Planicafest.« Laibacher Zeitung, 5. 9. 1899, 1611. • N. A. »Nesreca na Ponci.« Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 148, 149. • N. A. »Otvoritev poti k Nadiži.« Planinski vestnik, 25. 10. 1898, 159. • N. A. »Otvoritev zavetišca v Planici in izlet Slovenskega planinskega društva.« Slovenski narod, 5. 9. 1899, nepaginirano. • Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 146, 147. »Darovalci za spomenik.« • Radio-Wien, 31. 1. 1932, 55. »Laibach.« • Stein, Fanny. »Öffentliche Danksagung.« Neue Freie Presse, 22. 9. 1899, 3. • Virnik, Ivan. »Rateški župnik Josip Lavtižar (1851-1943).« Družina in dom: dvomesecnik Mohorjeve družbe Celovec, št. 9 (1996): 11. Elektronski viri • Digitalna knjižnica Slovenije. Dostopno na: https://www.dlib.si. Pridobljeno 5. 4. 2021. • Österreichisches Biographisches Lexikon. Dostopno na: https://www.biographien.ac.at. Pridobljeno 7. 4. 2021. • Slovenska biografski leksikon. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 3. 4. 2021. • Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dostopno na: https://fran.si. Pridobljeno 10. 4. 2021. • Vse o hribih. Dostopno na: https://www.hribi.net (pridobljeno 3. 4. 2021). • Vzajemni biografski sistem. Dostopno na: https://www.cobiss.si. Pridobljeno 3. 4. 2021. Literatura • Benedik, Marko, Maksimiljan Jurij File in Janez Mlinar. Znameniti Slovenci. Kranjska Gora: Župnij- ski urad, 2008. • Benedik, Marko. Josip Lavtižar, [duhovnik, skladatelj, zgodovinar, potopisec]. Kranjska Gora, Ratece in Planica: Župnijski urad, 1993. • Grafenauer, Ivan. »Die Reichweite der Urpfarre Maria Gail im Süden.« V: Carintia I 147 (1957): 261-74. • Janša-Zorn, Olga. »Lavtižar Josip.« V: Enciklopedija Slovenije, 6, 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992. • Križnar, Franc. »Duhovnik, potopisec in zgodovinar Josip Lavtižar (1851-1943) je bil tudi glasbenik in skladatelj.« V: Jeseniški zbornik, zv. 12, 432-49. Jesenice: Muzejsko društvo Jesenice, 2019. • Lavtižar, Josip. »Onstran baltiškega morja.« Dom in svet, 1906, 32-38, 111-13, 175-78, 234-39, 305-09, 357-64, 430-39, 484-91, 551-60, 626-30, 689-98. • Lavtižar, Josip. Adam Ravbar [Glasbeni tisk]: opereta v štirih dejanjih. Ratece - Planica: samozal., 1928. • Lavtižar, Josip. Bled in Briksen : zgodovinska povest iz 17. stoletja. Ljubljana: pisatelj, 1931. • Lavtižar, Josip. Cerkve in zvonovi v dekaniji Kran. V Ljubljani: pisatelj, 1901. • Lavtižar, Josip. Darinka [Glasbeni tisk]: romanticna spevoigra v 3 dejanjih. Ratece - Planica: samozaložba, 1929. • Lavtižar, Josip. Dvanajst Marijinih pesmi [Glasbeni tisk]: za ljudsko petje ali mešani zbor. Rátece: samozaložba, 1930. • Lavtižar, Josip. Grof in opat [Glasbeni tisk]: opereta v dveh dejanjih. Ratece-Planica: samozaložba, 1927. • Lavtižar, Josip. Junaška doba Slovencev: zgodovinska povest iz 15. stoletja: godi se na Gorenjskem ob casu turških vpadov. V Kranju: Tiskovno društvo, 1936. • Lavtižar, Josip. Lipniški grad pri Radovljici: zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja. Radovljica: Radovljiško prosvetno društvo, 1939. • Lavtižar, Josip. Med romanskimi národi: popotni spomini iz Italije, Španije, Francije in Švice. V Ljubljani: samozaložba, 1901. • Lavtižar, Josip. Mlada Breda: besedilo k opereti. Ratece-Planíca: samozaložba, 1926. • Lavtižar, Josip. Naši zaslužni možje. Jesenice: Tiskarna A. Blažej, 1942 [i. e. 1944]. • Lavtižar, Josip. Ne v Ameriko!: izvirna ljudska igra v štirih dejanjih. V Ljubljani: založil pisatelj, 1911. • Lavtižar, Josip. Primož Trubar: verska slika našega naroda iz 16. stoletja. Rátece - Planíca na Gorenjskem: pisatelj, 1935. • Lavtižar, Josip. Razgled po domovini. Ratece-Planica: [samozaložba] M. Pintbah, 1941. • Lavtižar, Josip. Spomini. Ljubljana: [samozaložba] Jugoslovanska tiskarna, 1926. • Lavtižar, Josip. Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki: zgodovinska povest iz 18. stoletja. Rátece- Planica na Gorenjskem: pisatelj, 1938. • Lavtižar, Josip. V Kartago!: potopis s tremi podobami. Rátece - Planíca: samozaložba, 1930. • Lavtižar, Josip. V petih letih okrog sveta: 1914-1919. Ratece - Planica: samozaložba, 1924. • Lavtižar, Josip. Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica. V Ljubljani: pisatelj, 1897. • Lavtižar, Josip. Zgodovina župnij v dekaniji Kranj. zv. 1. Kranj. V Ljubljani: pisatelj, 1898. • Mikša, Peter in Maja Vehar. »Telovadba, šport in ženske na Slovenskem: cas do 1. svetovne vojne.« V: Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja 1, št. 1 (2018): 10-38. • Mikša, Peter. »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je najvec moja zasluga: Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju.« V: Zgodovinski casopis 69, št. 1-2 (2015): 112-23. • Mikša, Peter. »Narodnostni boji v planinstvu na Slovenskem do 1. svetovne vojne.« V: Zgodovina za vse 18, št. 2 (2011): 59-69. • Peternel, Marija Mojca. Knjige za gorohodce. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2020. https://doi.org/10.4312/9789610603962. • Radics, Peter. »Bischof, Krieger, Staatsmann Christopf von Rauber (1466-1536).« Österreichisch– ungarische Revue, 27 (1901): 38-48. • Sluga, Karmen. Josip Lavtižar. Diplomsko delo. Kranjska Gora, 2006. Marija Mojca Peternel A FEW FRAGMENTS FROM JOSIPA LAVTIŽAR’S RICH HERITAGE SUMMARY On the 170th anniversary of his birth, the memory of Josip Lavtižar’s heritage seems more than necessary, as it is little known in today’s Slovenia. The preservation of the memory of his efforts is primarily alive only in the municipality of his birth and work, while in the broader Slovenian territory, he remains ignored despite the still visible traces of his efforts. According to the mutual biographical system, his legacy is extremely diverse and includes musical, historical, and dramatic works. In addition to his versatile contributions, many of Lavtižar’s works carried his name far beyond his parish of Ratece. He was mentioned not only by the newspapers published in the Slovenian territory at the time but also in the press north of the Karawanks. His poems would be performed in Carinthian churches, and his historical findings included many authors in his writing. All this proves that Lavtižar was indeed merely a village priest but possessing a profoundly cosmopolitan spirit. It is also often forgotten that today’s global reputation of the Planica valley is the result of Lavtižar’s actions. Despite these facts, however, the awareness of Lavtižar’s achievements seems to exist only in the current municipality of his birth, where a Cultural and Enlightenment Society keeps alive his memory and two monuments remind people of him. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.03 Meta Remec* Crni bor kot crna kuga: odnos lokalnega prebivalstva do pogozdovanja s crnim borom na Krasu v 19. in 20. stoletju** IZVLECEK Prispevek se ukvarja z odnosom lokalnega prebivalstva do pogozdovanja s crnim borom in ustvarjanja obsežnih tujerodnih monokulturnih zasaditev na Krasu. Proces, ki se je zacel na pobudo gozdarske stroke in nosilcev oblasti, je namrec izzval precejšnja nasprotovanja lastnikov zemljišc in uporabnikov skupnih zemljišc, ki si gozda niso želeli, saj je bil v nasprotju z njihovimi ekonomskimi interesi in ustaljenimi praksami. Dokler je pogozdovanje potekalo na obcinskih zemljišcih, ga je prebivalstvo še nacelno podpiralo, posegi v zasebna zemljišca pa so izzvali odpor. Vse bolj so se upirali težaškemu delu, nasade pa so tudi namerno unicevali. Po drugi svetovni vojni je oblast pricakovala spremembo v odnosu, saj so pogozdovanju pripisali izjemno mocno ideološko komponento. Pogozdovanje Krasa naj bi postalo simbol boja za lepšo prihodnost, dokaz o moci in volji novega cloveka, ki lahko zgolj v nekaj letih odpravi posledice stoletij tujega izkorišcanja. Crni bor je dejansko postal sestavni del pokrajine in identitete tamkajšnjega prebivalstva, vznesenost pa je med ljudmi kljub temu hitro popustila, saj crni bor ni prinašal obljubljenih donosov in koristi. Pogozdovanje, ki je za gozdarske strokovnjake veljalo za zgodbo o uspehu, je za lastnike zemljišc predstavljalo nesreco in razlog za ekonomski propad, do pospešenega zarašcanja pa je prihajalo predvsem zaradi hitre industrializacije in opušcanja kmetijske rabe zemljišc. Kljucne besede: okoljska zgodovina, Kras, gozd, pogozdovanje, crni bor, monokulturni nasadi, tujerodne drevesne vrste * Dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; meta.remec@inz.si ** Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Gospodarska in socialna zgodovina P6 0280, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. ABSTRACT BLACK PINE AS THE BLACK DEATH: THE LOCAL PEOPLE’S ATTITUDES TOWARDS BLACK PINE AFFORESTATION IN THE SLOVENIAN KARST IN THE 19TH AND 20TH CENTURY The contribution focuses on the attitudes of the local population towards the afforestation with black pine and the creation of large-scale non-native monoculture plantations in the Slovenian Karst. The process, which started at the initiative of the forestry profession and the authorities, provoked considerable opposition from landowners and users of common land who did not want forests there, as they saw them as contrary to their economic interests and established practices. As long as afforestation took place on municipal land, the population still supported it, in principle. However, the encroachment on private land provoked resistance. The locals increasingly resisted the hard labour as well as deliberately destroyed the plantations. After World War II, however, the authorities expected a change in this attitude, as reforestation was ascribed with an extremely strong ideological component. The reforestation of the Karst was supposed to become a symbol of the struggle for a better future, a proof of the power and will of the new society, capable of reversing the consequences of centuries of foreign exploitation in just a few years. Eventually, black pine indeed became an integral part of the landscape and identity of the local population. However, the excitement among the people quickly subsided, as black pine failed to deliver the promised returns and benefits. For the landowners, reforestation, which was considered a success story by forestry experts, represented a disaster and a reason for economic ruin, while accelerated overgrowth mainly took place due to the rapid industrialisation and abandonment of agricultural land. Keywords: environmental history, the Karst, forest, afforestation, black pine, monoculture plantations, non-native tree species »Odurni, goli, kamniti Kras« Kras in crni bor sta v zavesti Slovencev nelocljivo povezana. Kosovelove podobe temnih borov, ki »kakor stražniki pod goro, preko kamenite gmajne, težko, trudno šepetajo«,1 ter temnih, crnih borov, ki kljubujejo silni burji in rastejo z odporom sredi sovražnega okolja,2 so postale simbol upornih in trdnih Kraševcev, ki so se znali obdržati sredi nemogocih naravnih, gospodarskih in zgodovinskih razmer. Crni bor, ki je postal simbol in del skupinskega imaginarija, pa na Krasu ni bil prisoten od nekdaj. Za 1 Srecko Kosovel, Bori (19??), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-WX0FCCAA, pridobljeno 8. 9. 2021. 2 Srecko Kosovel, Temni bori, crni bori (192?),http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-KD6CQBJZ, pridobljeno 8. 9. 2021. domacine je bil vsaj na zacetku nezaželen tujec, ki je zasedel njihove pašnike, odtegoval kruh ter prinašal predvsem delo in le malo bornega dobicka. Lokacijsko in casovno lahko spremembe v podobi, strukturi in obsegu gozdov opazujemo na celotnem obmocju dinarskega krasa. Bogat in po flori in favni raznovrsten gozd se je pod vplivom razlicnih življenjskih dejavnikov, predvsem velike kolicine padavin, ki je nadomešcala pomanjkanje talne vode,3 razvil na površju, ki je v svoji osnovi neprijazno do življenja, predvsem pa ne dopušca vecjih posegov v njegovo ravnovesje, in zdi se, da je pot od pragozda do »pušcave« najkrajša prav na krasu.4 Obmocje Krasa je bilo v preteklosti skoraj povsem prekrito z gozdovi, ki pa so zaradi antropogenih vplivov povsem spremenili svojo sestavo ali pa se že zgodaj v zgodovini zaceli umikati narašcajocemu številu prebivalstva, predvsem pa njihovim credam ovac in koz. Problematika pogozdovanja Krasa, predvsem pa vzrokov, zaradi katerih je bil Kras pusta, gola in kamnita pokrajina, ki jo je bilo »potrebno pogozditi in rešiti«, je bila v zgodovinopisju in tudi drugih strokah obravnavana že veckrat, pri cemer pa je bilo do sedaj vecinoma spregledano dejstvo, da so obsežne pogozditve s crnim borom nastajale tudi v Vipavski dolini, goriška Komisija za pogozdovanje Krasa pa je delovala tudi na obmocju Kanala in na Tolminskem, kjer je težje govoriti o poskusih poustvarjanja nekdanjega izvornega naravnega okolja in kjer je bil ekonomski interes ves cas bolj v ospredju.5 Analiz je bil deležen predvsem gozd na maticnem Krasu, ki bi moral biti, pa ga ni bilo. Pogozdovanje tega obmocja je veljalo za prvi uspeli eksperiment te vrste v evropskem merilu in je bilo na svetovni razstavi v Parizu nagrajeno s prvo nagrado. Pogozdovanje Krasa je veljalo za primer dobre prakse, ki so ga gozdarji iz cele Evrope opazovali, analizirali in nato prenašali še v druga okolja. Do današnjih dni se je obdržalo mnenje, da gre za zgodbo o uspehu v širšem, ne zgolj slovenskem okviru. Ustvaril se je prevladujoc diskurz, ki pogozdovanje s tujimi kulturami prikazuje kot uspeh in napredek v primerjavi z golo in degradirano pokrajino, ki je na Krasu nastala kot posledica nenadzorovanega izkorišcanja in izsekavanja, pozneje pa predvsem zaradi prekomerne paše. Analize, ki upoštevajo tudi zorni kot lokalnega prebivalstva in njegovih potreb, so redke,6 manjkajo pa historicne analize posledic centralno vodenega in nacrtnega spreminjanja okolja po letu 1850. Ne preseneca, da je zacetek pogozdovanja sovpadal z obdobjem velikih socialnih in družbenih reform ter nacrtno vodene prevzgoje prebivalstva, ki se je uvajanju novosti v imenu napredka pogosto upiralo. Oblast, ki je bila prepricana, da ve, kaj je dobro za ljudi, je zacela posegati na vsa podrocja clovekovega življenja, med katerimi sta bila med prvimi prav spreminjanje in bonifikacija clovekovega bivalnega okolja. Politicna elita, ki je sledila nacelom nemške 3 Leopold Hufnagl, Splošni del gospodarskih nacrtov za kocevsko gospostvo 1894 (Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2002), 11. 4 Dušan Mlinšek, »Beseda o knjigi,« v: Franjo Kordiš, Dinarski jelovo bukovi gozdovi v Sloveniji (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in gozdna gospodarstva, 1993), 6, 7. 5 Gl. npr. »Deželni zbor goriški,« Gorica, 19. 7. 1902, 1. Gl. tudi Porocilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško Gradišcanske o delovanju deželnega odbora od 1. januarja do konca decembra 1902 (Gorica: Deželni odbor, 1903), 32, 33. 6 Aleksander Panjek, »Against the Desert in the Karst: a Paradigm-shift from Ruined Landscape to Cultural Savannah,« Ekonomska i ekohistorija 14, št. 1 (2018): 52–71. gozdarske šole, je podpirala idejo, da je Kras treba nameniti gozdarskemu izkorišcanju, kar bi pomenilo popolno spremembo rabe okolja. Odlocali so o ljudeh in njihovih življenjih, mnenja teh ljudi pa v imenu skupnega interesa niso bila pomembna, saj so veljali za neuke, nekulturne in predvsem kratkovidne.7 V nasprotju s prevladujocim diskurzom, po katerem so kmetje s svojim nesmotrnim izkorišcanjem okolja tega nazadnje degradirali na raven pušcave, se vse pogosteje pojavlja dvom, ali je poleg izkrcenja gozdov (deforestation) na Krasu res upraviceno govoriti tudi o procesu zapušcavljenja (desertification),8 saj je prebivalcem stoletja dolgo uspelo trajnostno gospodariti v skladu s potrebami in pri tem ohraniti vitalno naravno okolje, od katerega so bili ne nazadnje življenjsko odvisni. Pogozdovanje v imenu obnavljanja gozdnatega krasa je bilo v skladu z idejo napredka gozdarske stroke 19. in 20. stoletja in v popolnem nasprotju s tradicijo lokalnega prebivalstva. Kmetje naj bi se v svoji ozkoglednosti in oklepanju zastarelih metod dela sami odrekali napredku in dobicku, zato jih je bilo treba izobraziti, prevzgojiti in nazadnje tudi prisiliti k uvajanju sprememb. »Degradacijska teorija«, ki je prevladala v gozdarski stroki in historiografiji, je prebivalstvu pripisovala krivdo, da so pokrajino, prekrito z bogatimi gozdovi, sprva izsekali v iskanju lahkega dobicka, nato pa s pašo, steljarjenjem in obsekavanjem dreves ovirali njeno obnovo, ne izgublja priljubljenosti. Še vec, povsem se staplja z modernimi okoljevarstvenimi analizami o vplivu cloveka na ekosistem na svetovni ravni, zanemarja pa celoten spekter posledic, ki so bile s pogozdovanjem povezane – od unicujocega vpliva na takratni ekonomski sistem, socialnih sprememb in izseljevanja do sprememb v ekosistemu, kot je denimo pojav neavtohtonih vrst drevesnih škodljivcev, ki so se pojavile kot neposredna posledica ustvarjanja umetnih monokulturnih zasaditev s kulturami, ki tradicionalno niso bile prisotne na tem prostoru. V sporu med »pastirji in gozdarji« so zmagali slednji, saj jih je podpiral celoten administrativni aparat, ki je želel prenoviti nacin upravljanja gozdov in je v ekstenzivnem kmetijstvu videl coklo napredka.9 Gozdarski strokovnjaki so se neposredno po drugi svetovni vojni ocitno zavedali napak, ki jih je zagrešila nemška gozdarska šola s sajenjem smreke izven obmocja njenega naravnega okolja in pospeševanjem hrasta, ki je skoraj prevladal v slavonskih gozdovih, medtem ko se jim pogozdovanje z razlicnimi vrstami neavtohtonih borov na Krasu ni zdelo nasilje proti naravi, še manj pa proti ljudem.10 Pogosto so spregledali dejstvo, da gozdov na Krasu ni bilo zato, ker kmetom niso koristili. »Pravi gozd« se jim ni zdel ekonomsko upravicen do te mere, da bi se bilo zanj vredno desetletja odpovedovati vsaki rabi. Letni prirastek je bil zaradi suš prenizek, za vinogradništvo so potrebovali kole, ostala zemljišca pa za pašnike.11 Gozd je bil tujek, ki ga niso sprejeli odprtih rok. 7 Aleksander Panjek, Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku (Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015), 104. 8 Gl. npr. Andrej Kranjc, »Dinaric Karst: an Example of Deforestation and Desertification of Limestone Terrain,« v: Deforestation Around the World (Rijeka: InTech, 2012), 73–94. 9 Panjek, »Against the Desert,« 68. Gl. tudi Panjek, Kulturna krajina, 17 in 39. 10 Vladislav Beltram, »Pogozdovanje Krasa ni problem,« Gozdarski vestnik 5 (1946): 9–18, 29–39. 11 Panjek, Kulturna krajina, 80 in 93. Pogozdovanje površin, ki so bile nekoc pokrite z gozdovi, nato pa za daljše ali krajše obdobje spremenjene v kmetijska zemljišca, je zanimiv proces z vec razlicnih vidikov. S socialnozgodovinskega vidika je te procese vredno raziskovati, saj pricajo ospremembah v ekonomskih in socialnih dinamikah družbe, zanimive pa so tudi z naravoslovnega vidika, saj razkrivajo strategije, ki so jih pri tem uporabljali, stranpoti in težave, na katere so pri tem naleteli. Opušcena kmetijska zemljišca so se v nekaterih primerih zarasla spontano, brez posredovanja ljudi, vendar je bil nov gozd ponavadi precej drugacen od prvotnega, saj so pogosto prevladale druge rastlinske vrste, kot so prvotno prerašcale tista obmocja. Na drugih podrocjih tudi opušcanje kmetijske rabe ni pripeljalo do samodejnega zarašcanja – predvsem zaradi erozije in unicenega rodovitnega sloja prsti, do cesar je prišlo po goloseku –, zato je bilo nujno posredovanje cloveka, ki pa si je spet ustvaril okolje po svoji meri, v skladu s svojimi potrebami in vrednotami.12 Kras je eno od obmocij, kjer je bil proces ponovne pogozditve izjemno pocasen in na zacetku ni dajal posebnih rezultatov. Pogozdovanje Krasa je v svetovnem merilu zanimivo, saj glede na zapise v virih ekonomski cilji še zdalec niso bili glavni vzgib oziroma se je že od zacetka vedelo, da bo ekonomski izplen zelo nizek in bo nanj mogoce racunati šele cez vec desetletij. V nasprotju z drugimi obmocji, kjer je pogozdovanje pripeljalo do tega, da so nastale drevesne plantaže, ki naj bi zagotavljale surovine industriji, so si pogozdovalci Krasa postavili cilj obnovitve prvotne sestave gozda, kar pa je bilo mogoce doseci le z velikim korakom v povsem nasprotno smer, tako da bi najprej dosegli, da bi na Krasu sploh kaj raslo, šele nato bi lahko zaceli razmišljati o ekonomskih ciljih.13 Vzporednice dogajanju na Krasu je mogoce opazovati tudi na drugih kraških obmocjih s podobno sestavo tal, kjer je intenzivna kmetijska dejavnost prav tako vodila v spremembe prsti, vegetacije in mikroklime. Tudi poskusi reševanja degradiranih podrocij so bili sorodni: drugje so se prav tako zatekali k pogozdovanju s tujerodnimi, pionirskimi vrstami bora in osnovanju monokulturnih sestojev, ki so se zaradi svoje vzdržljivosti lahko ohranili v izjemno težkih razmerah, s sabo pa so prinesli tudi spremembe v ekoloških procesih in zakisanje tal.14 Ideje nemške šole gozdarstva so bile izjemno vplivne: v skladu z njenimi naceli so pogozdovanje z borom in evkalip- tom izvajali v Španiji, na Sardiniji, Portugalskem ter Cipru in v Indiji, kjer je zasajanje z monokulturnimi gozdovi, ki naj bi prinašalo maksimalno zemljiško rento, potekalo že ob koncu 19. stoletja,15 pod vplivom uspehov na Krasu pa so s pogozdovanjem poskušali tudi vzdolž cele jadranske obale.16 Spremembe v gozdni sestavi in deležu pokritosti tal z gozdom in vegetacijo, in s tem povezane spremembe v mikroklimatskih 12 Emiliy K. Brock, »New Patterns in Old Places. Forest History for the Global Present,« v: Andrew C. Isenberg, ur. The Oxford Handbook of Environmental History, 154–77 (New York: Oxford University Press, 2014), 156, 157. 13 Ibidem, 166, 167. 14 Ilona Bárány-Kevei, »Human Impact on Hungarian Karst Terrains, with Special Regard to Silviculture,« Acta car- sologica 32, 2 (2003): 175–85. 15 A. T. Grove in Oliver Rackham, The Nature of Mediterranean Europe. An Ecological History (New Haven, London: Yale University Press, 2001), 69. 16 Beltram, »Pogozdovanje Krasa ni problem,« 15–18 in 29–38. in talnih razmerah, so pogosto vodile v pojav novih bolezni in škodljivcev.17 Podrocje maticnega Krasa pa vendarle izkazuje nekatere specifike, ki izhajajo iz oteženih razmer za rast zaradi mocne burje, ki je pogosto poškodovala mlade nasade dreves, mocne požarne ogroženosti, ki se je izrazito povecala po izgradnji železnice, nezmožnosti tal, da bi zadržala vodne zaloge iz vlažnejših obdobij, kar je vodilo v hudo sušo, in dveh svetovnih vojn, ki sta se odvijali na tem ozemlju po zacetku pogozdovanja in sta novim nasadom povzrocili izjemno veliko škode.18 Pogozdovanje Krasa: reševanje gozda in prevzgoja ljudi Vec študij iz razlicnih znanstvenih disciplin je poskušalo odgovoriti na vprašanji, kakšna je bila izvorna vegetacija na Krasu in kdaj se je zacel njen propad. Najbolj je uveljavljena teza, da je v priobalnem pasu in na planoti Kras prišlo do skoraj popolnega unicenja gozdnih površin in da je zacetke tega procesa mogoce datirati zelo dalec v preteklost, saj so palovegetacijske raziskave opazile upadanje drevesnega peloda in s tem zacetek deforestacije že po letu 1000 našega štetja. Proces naj bi se nadalje- val z razvojem obalnih mest in transhumance.19 Sprva naj bi do propadanja gozdov prihajalo zaradi agrarnega pritiska, saj je požigalništvo in posledicno krcenje gozdov postalo glavni nacin pridobivanja novih kmetijskih površin, dokoncna degradacija površin pa je bila posledica razvoja ladjedelništva in trgovine z lesom. Požigalništvo in posledicno krcenje gozdov je postalo glavni nacin pridobivanja novih kmetijskih površin. Potrebe po obdelovalnih in pašnih površinah so ustvarile kratkotrajno rodovitne obdelovalne površine, ki so se kmalu izcrpale, kmetje pa so njihovo obdelavo naglo opustili. Posledice poseka dreves in odstranitve vse talne vegetacije so bile unicujoce, saj je bilo površje izpostavljeno eroziji zaradi vetra in dežja, kar je iz prej gozdnatih površin v zelo kratkem casu ustvarilo kamnite pustinje.20 Proces je bil še hitrejši, ker so kmetje v želji po ustvarjanju pašnikov, travnikov in celo ornih površin odstranjevali površinsko kamenje in iz njega ustvarjali suhe zidove.21 K temu je treba dodati še vpliv skoraj 40.000 ovac in še 12.000 glav druge živine, kar naj bi zahtevalo izjemen davek.22 Gozdna paša, objedanje lubja in mladik ter steljarjenje naj bi pripeljali do tega, da je 17 Petra Sankovic, Možnost gojenja izbranih listavcev v vrzelih v nasadih crnega bora na Krasu (Ljubljana: [P. Sankovic], 2015), 5. 18 Ibid., 1. Gl. tudi: Ivan Gams in Matej Gabrovec, »Land Use and Human Impact in the Dinaric Karst,« International Journal of Speleology 28, št. 1 (1999): 59. Franc Perko, Od ogolelega do gozdnatega krasa: pogozdovanje krasa (Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije - Gozdarska založba: Jutro, 2016), 189–97. 19 Metka Culiberg, »Vegetacija Krasa v preteklosti,« v: Mauro Hrvatin, ur., Kras: [trajnostni razvoj kraške pokrajine] (Ljubljana: Založba ZRC, 2008). 100, 101. Vec o tem gl. npr. Ivan Gams, »Sistemi prilagoditve primoskega dinar- skega krasa na kemtijsko rabo tal,« Geografski zbornik 31, (1991): 5–106. Kranjc, »Dinaric Karst,« 2012. Gams in Gabrovec, »Land Use and Human Impact.« Matija Zorn, Peter Kumer in Mateja Ferk, »Od gozda do gozda ali kje je goli, kamniti Kras?,« Kronika 63, št. 3 (2015): 561–74. 20 Kranjc, »Dinaric Karst,« 77–80. 21 Gams in Gabrovec, »Land Use and Human Impact,« 59. 22 Panjek, Kulturna krajina, 89. bila na prelomu iz 18. v 19. stoletje kraška planota že skoraj povsem razgaljena, po ocenah Gašperšica in Winklerja pa je bila na celotnem gozdnogospodarskem obmo- cju leta 1875 gozdnatost le še 14-odstotna. Ostanki gozda so se ohranili predvsem na flišnati podlagi, medtem ko so bila apnencasta tla že popolnoma gola.23 Rezultat vsega tega naj bi bil »odurni« kras, pustinja, ki naj je ne bi bilo mogoce pripisati klimatskim razmeram, temvec naj bi krivdo zanjo v celoti nosil clovek s svojim nesmotrnim ravnanjem.24 Oblast je v sodelovanju z gozdarskimi strokovnjaki zacela drag in dolgotrajen proces, ki naj bi bil odraz njene prosvetljenosti in zavezanosti napredku, podobni poskusi pa so nato sledili še drugod, kjer so poskušali obnoviti gozdove, ki naj bi nekoc že obstajali.25 V novejši literaturi je sicer vedno pogosteje zaslediti pomisleke o tem, kdaj je bil Kras pokrit z obširnimi gozdovi, ali je bil njihov propad premocrten proces in ali se skozi zgodovino vendarle niso izmenjevala obdobja gostejše in skromnejše porašcenosti.26 Vse bolj namrec prodira ideja, da bukolicna podoba idealizirane neokrnjene gozdne pokrajine, po kateri so hrepeneli pisci v 19. stoletju in ki naj bi jo z znanjem in strokovnostjo ponovno obudili, v resnici ni obstajala.27 V drugi polovici 19. stoletja je prišlo do nacrtnih poskusov ponovne pogozditve ogolelih površin na Krasu, ki so temeljili na osnovanju skoraj popolnoma monokulturnih zasaditev tujerodnega crnega bora, kar je povzrocilo globoke strukturne spremembe v podobi kraške planote. Po prvih pobudah Domenica Rossettija leta 1831 so prve prakticne poskuse pogozdovanja izvedli v letu 1842, vendar brez uspeha. Pogozdovanja so se lotili s sejanjem in sajenjem nekoc avtohtonih drevesnih vrst, pri cemer niso upoštevali globokih strukturnih sprememb, do katerih je prišlo v stoletjih minimalne pokritosti z gozdom.28 Leta 1852 so v Sežani ustanovili posebno družbo, ki naj bi skrbela za koordinacijo dela na terenu in aktivno promovirala pogozdovanje med prebivalstvom. Vsi dopisi in objave, ki so jih posredovali javnosti, so bili name- noma dvojezicni, saj so racunali na sodelovanje lokalnega prebivalstva.29 Pogozdovanje je nov zagon dobilo po letu 1865, po zborovanju Avstrijskega državnega gozdarskega društva, ki je potekalo v Trstu in se je povsem posvetilo problematiki pogozdovanja kraških obmocij. Vladi so predlagali, naj za doloceno število let uvede davcno olajšavo, naj vzpostavi mrežo gozdarskih strokovnjakov, ki bodo znali prebivalstvu svetovati ob pogozdovanju pa tudi pozneje, saj so opažali, da ljudje tega dela niso vešci. Mlada drevesca, ki so sprva uspešno vzkalila in se ukoreninila, so namrec propadala, ker ljudje nasadov niso znali vzdrževati. Na zasedanju so veckrat poudarili dejstvo, da takojšnja ozelenitev Krasa ni pomembna zgolj za lokalno okolje, temvec za cesarstvo v celoti. 23 Franc Gašperšic in Iztok Winkler, »Ponovna ozelenitev in gozdnogospodarsko aktiviranje slovenskega krasa,« Gozdarski vestnik 44, št. 5 (1986): 174, 175. Gl. tudi: Culiberg, »Vegetacija Krasa,« 100, 101. 24 Konrad Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa na Kranjskem: porocilo komisije za pogozdovanje Krasa v vojvodini Kranjski o delovanju, od leta 1886 do konca leta 1911: z dvema podobama (Ljubljana: Pogozdovalna komisija, 1912), 3. 25 Grove in Rackham, The Nature of Mediterranean Europe, 10. 26 Panjek, Kulturna krajina, 97, 98. Zorn et al., »Od gozda do gozda,« 563. 27 Panjek, Kulturna krajina, 97–100. 28 Perko, Od ogolelega, 37–39. 29 SI_PAK_KP/0629, t. e. 1, a. e. 11, št. 21. Od tega naj bi bila odvisna usoda prometnih povezav, trgovine, pomorstva pa tudi turizma, zato naj bi država vzpostavila sistem subvencij in zacela aktivno podpirati pogozdovalne akcije. Del teh nasvetov so upoštevali: leta 1869 so zaposlili gozdnega nadzornika za pogozdovanje Krasa pri namestništvu v Trstu, leta 1871 pa pri deželni vladi za Kranjsko, vzpostavili so tudi izplacevanje subvencij iz javnih sredstev.30 Pri uveljavljanju davcnih ugodnosti se je bolj zatikalo. Zakon iz leta 1869 je sicer predvideval 25-letno oprostitev placevanja davkov za lastnike visokih gozdov, ki so bili nasajeni in vzgojeni na nerodovitnih ploskvah in zemljišcih ter po elementarnih nesrecah in opustošenjih, kar pa je posestnike na Krasu postavljalo v neenakopraven položaj. Izkljucevala jih je že formulacija »visoki gozd«, poleg tega pa njihova zemljišca niso bila zavedena kot nerodovitna, ceprav niso dajala posebnega donosa. Pisci, ki so obravnavali to problematiko, pa si poleg tega niso bili edini, ali naj jim taka ugodnost sploh pripada, saj za pogozdovanje dejansko niso skrbeli posestniki sami. Že sicer naj bi cez nekaj desetletij dobili pogozdena zemljišca visoke vrednosti, in to brez posebnega truda in lastnega vložka. Le zreti so morali dovolj v prihodnost, biti potrpežljivi in zaupati oblasti, da ve, kaj je zanje dobro.31 Pogozdovanje ni potekalo kot enotna akcija, saj se ga je vsaka dežela lotevala po svoje in v skladu z zakonodajo, ki jo je sprejemala. Prvi je zakon o pogozdovanju sprejel Trst, leta 1881, sledile pa so mu še Goriška in Gradišcanska leta 1883, Kranjska leta 1885 ter Istra in Kvarnerski otoki leta 1886.32 Predpisovali so ukrepe in kazni za neposlušne lastnike, organizirali dobavo sadik ter dolocali postopke dolocanja zemljišc, ki naj bi jih bilo treba pogozditi.33 Zadnje se je pogosto izkazalo za jabolko spora. Prebivalci so bili že od zacetka vse prej kot navdušeni nad nacrti oblasti. Nasprotovali so omejevanju paše in steljarjenja, potrebovali so drva za ogrevanje in niso se bili pripravljeni odpovedati svojim navadam. Zakon o pogozdovanju Krasa v vojvodini Kranjski, ki je bil sprejet 9. marca 1885,34 je v svojem prvem clenu sicer dolocal, da mora pogozdovanje potekati brez škode za glavno gospodarsko dejavnost posestnika, cesar pa ni bilo mogoce zagotoviti. Dokler je pogozdovanje potekalo na obcinskih zemljišcih, na t. i. »obcinski paši«, ga je prebivalstvo naceloma podpiralo in pri njem sodelovalo, ceprav so nekateri že ob tem opozarjali, da se izgubljajo dragocene pašne površine in da kmetom nihce ne bo pokril izpada dohodka. Ko pa naj bi pogozdovanje zaceli na zasebnih zemljišcih, stvari niso vec potekale tako gladko. Upirali so se kopanju jam in celo sabotirali že posajena obmocja.35 Zaradi pritiska zemljiških posestnikov so v drevesnicah poleg crnega bora vzgajali tudi vecje število sadik listnatih drevesnih 30 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 14. 31 Ibid., 79, 80. 32 Franjo Jurhar, Jože Miklavžic, Franjo Sevnik in Bogdan Žagar, Gozd na krasu Slovenskega primorja (Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1963), 27. 33 Perko, Od ogolelega, 66–90. 34 »Zakon z dné 9. marca 1885 o pogozdovanji Krasa v vojvodini Kranjski,« Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino 37, 21. 11. 1885. 35 SI_PAK_KP/0629, t. e. 1, a. e. 11, št. 21. Gl. tudi Franc Bunc, »Besedica o Krasu s kratkim opisom Komenske fare,« Kmetijske in rokodelske novice 11, 20. 4. 1853, št. 32, 125, 126. »Porocilo o delovanji komisije za pogozdovanje Krasa v pokn. grofovini geriško-gradišcanski za I- 1901, prlloga 6,« v: Porocilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško Gradišcanske o delovanju deželnega odbora od 1. januarja do konca decembra 1902 (Gorica: Deželni odbor, 1903), 1. vrst, ki bi bolj ustrezale njihovim potrebam.36 Izbiranje površin za pogozdovanje je bilo nesistematicno, nasadi so bili raztreseni in neobsežni, saj so posestniki sprva oddajali manjše dele posesti, ozke pasove vecjih naklonov, ki so jih že sicer težko obdelovali. Skoraj vse delo je temeljilo na podlagi prostovoljnosti in ohlapnih dogovorov z lastniki zemljišc. Ti so si lahko tudi premislili in zemljišca ponovno namenili prvotni rabi. Pogosto so se namrec izgovarjali, da so nasadi propadli, da so se sadike zaradi suše posušile in da so zato ponovno zaceli pašo. Skoraj nemogoce je bilo dokazati, ali so se sadike posušile same ali pa je šlo za namerno sabotažo, ki se je ponavadi zgodila po tem, ko posestniki niso bili zadovoljni z izplenom in ugodnostmi, ki so jih bili deležni. Zakonska regulativa je bila namrec pomanjkljiva in pravih posledic za posestnike v takih primerih ni bilo.37 Veljavni zakoni so dobro šcitili obstojece gozdove, obstoj novih pogozditev pa je bil skoraj v celoti odvisen od »trdovratnosti nekaterih kratkovidnih kraških posestnikov, katerim je vec za borni košcek paše, kot prihodnji gozd, s katerim bi se dosegla vecja dobickonosnost njihove pašnje in polja«. Posestniki so želeli in pricakovali takojšnje in oprijemljive koristi, obljube o »blagodejnem vplivu gozda na lokalne klimaticne razmere in razvoj dežel« so jih manj zanimale. Konrad Rubbia, clan in strokovni poslovodja pogozdovalne komisije za Kranjsko, se je pritoževal, da lokalni prebivalci »malo ali sploh ne umevajo« teh višjih ciljev, in je bil do njih kriticen, saj naj bi vedno iskali le osebno korist, za skupno korist pa naj bi jim bilo bolj malo mar. Celo takrat, ko je zapisal, da ubožni kraški prebivalci pogosto izkopavajo drevesne korenine, da si napravijo nekaj drv za kurjavo, ga je skrbela predvsem usoda nasadov, ki se v takih razmerah ne morejo razvijati. Potreben naj bi bil torej zakon, ki bi Kraševce prisilil v ravnanje, ki bi bilo v korist skupnemu blagru in njim samim in v skladu s katerim bi morali opustiti dotedanjo trmo.38 Potem ko je neuko prebivalstvo, ki se ne zaveda dovolj »splošnodružbenega oziroma gospodarskega pomena gozdov in tudi ne pozna naravnih oziroma ekoloških zakonitosti njihovega razvoja«, povzrocilo krcenje in pustošenje gozdov, se je nato še upiralo prizadevanjem oblasti in znanstvenikov, zaradi cesar je bilo nujno opustiti zgolj propagandni pristop in uporabiti tudi prisilo, kadar je bilo to potrebno.39 V prvih desetletjih se je o pogozdovanju predvsem veliko govorilo in pisalo, dose- glo pa bolj malo, saj so se neuspeli poskusi vrstili drug za drugim, najvecja ovira pa naj bi bili prav trmasti kraški prebivalci in njihove življenjske razmere, zaradi katerih so se z vsemi sredstvi upirali posegom v njihovo dotedanje gospodarjenje. Prostovoljnega sodelovanja je bilo dokoncno konec, ko so bili zaradi zmanjšanja pašnih površin prisiljeni v zmanjševanje števila živine. Dolgorocne koristi so jim bolj malo koristile, ce svojih družin niso mogli nahraniti v tistem trenutku, gozdarski strokovnjaki pa so se zavedali, da samo s sprejemanjem zakonodaje ne bo pravega napredka, saj nadzora na terenu dejansko ni bilo mogoce izvajati. Kazni, ki jih je zakonodajalec predvidel, so bile prenizke, da bi prebivalstvo resnicno odvrnile od gozdnih prestopkov. Rubbia si je zato 36 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 14. 37 Ibid., 15. 38 Ibid., 19–22. 39 Jurhar et al., Gozd na krasu, 19. odkrito prizadeval, da bi vsaj za najhujše prestopke in namerna poškodovanja nasadov poleg denarnih kazni uvedli tudi zaporne kazni, saj denarja od ubožnega prebivalstva najveckrat sploh ni bilo mogoce izterjati.40 Zakon je v skrajnih primerih sicer predvidel tudi možnost razlastitve posestnika, ce bi ta svoje obveznosti prelomil, vendar je veljalo prepricanje, da bi tako ravnanje med prebivalstvom vzbudilo predvsem odpor, kar bi dolgorocno le škodovalo pogozdovanju.41 V casopisju je sicer zaslediti opozorila, da se javno mnenje obraca proti pogozdovanju predvsem zato, ker to ne daje pravih rezultatov. Posestniki naj pogozdovanju ne bi nasprotovali zaradi lastne trme, temvec zato, ker jim jemlje možnosti za preživetje, omejuje živinorejo in rejo drobnice ter jih obremenjuje z dodatnim težaškim delom. Casopis Edinost se je odlocno postavil na stran Kraševcev in poudaril, da še tako plemenita ideja ne more opravicevati stradanja med prebivalstvom, zato naj bi bilo treba pogozdovanje zacasno ustaviti in premisliti, kako naprej. Kmet, ki je bil prisiljen v delo pri pogozdovanju, je zanemarjal ostale opravke, ko so se sadike posušile, pa mu na koncu ni ostalo drugega od prekopanega in povsem unicenega zemljišca, po katerem je bilo zaradi številnih jam nevarno celo hoditi in ki je bilo neprimerno za pašo. Oblast bi morala po mnenju pisca kmetu bolj zaupati in mu prepustiti presojo o tem, cemu namenja lastna zemljišca, saj ne nazadnje z njimi gospodari iz generacije v generacijo. Soliti pamet kmetu na daljavo in iz uradov naj bi bilo povsem zgrešeno. Namesto tega naj bi vlada podprla marljive posestnike, da bi z veseljem cistili, pogozdovali in oskrbovali zemljišca, za katera bi sami presodili, da jih lahko namenijo pogozdovanju. Oblast bi morala kmetom prisluhniti, predvsem pa poskrbeti, da trud in delo kmetov ne bi bila zaman.42 Prvotne ideje o napredku, ki naj bi ga bilo mogoce doseci v obdobju piclih treh let, so se izkazale za nerealne. Postajalo je ocitno, da se bodo ljudje morali odreci vsakemu poseganju v gozd vsaj za dobo 15–20 let, cesar pa pri tako ekstenzivnem kmetijstvu ni bilo mogoce uresniciti. Celo nacrt, po katerem naj bi crni bor po eni generaciji odstranili in ga zaceli nadomešcati z mešanimi naravnimi sestoji, se je uresniceval precej pocasneje od nacrtovanega.43 Vedno znova so se odpirala vprašanja o lastništvu in nadomestilu davkov za zemljišca, ki so bila predvidena za pogozdovanje, ter o tem, kdo naj bi nosil financno breme pogozdovanja. Lastnikom zemljišc so sicer nameravali zagotavljati sadike, ti pa naj bi prispevali lastno delo in drug material. Ce lastnik pogozdovanja ne bi izvedel, je bil kot skrajni ukrep predviden celo zaseg zemljišca. Poleg tega so predvideli drasticno omejevanje števila drobnice in celo povsem prepovedovali kozjerejo, ki je veljala za najbolj problematicno.44 Spodbujali naj bi krmljenje živine v hlevih, kmete naj bi poucili, kako koristen bi bil gnoj, ki bi ga lahko pridobili, aktivno pa naj bi jih spodbujali tudi k prehodu na krmljenje prašicev.45 Delo, ki naj bi 40 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 22, 23. 41 Ibid., 26. 42 »Dopisi. S Kraškega roba,« Edinost, 29. 6. 1881, 2. 43 A. Fleišman, »Goli in pusti kras v 3 letih v mlade seženj visoke boršte spreoberniti,« Kmetijske in rokodelske novice 8, 30. 10.; 6. 11.; 13. 11.; 18. 12. 1850. 44 Perko, Od ogolelega, 58 ter 122–25. 45 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 11, 12. ga prebivalstvo opravljalo, je bilo zares težaško: zemljo je bilo treba prerahljati, narediti brazde, odstranjevati kamenje, prinašati rodovitno prst, nove nasade pa je bilo treba tudi pleti, zalivati itd. Poudarjali so nujnost ograjevanja zasaditev zaradi zašcite pred živino, kar pa je moral izvesti vsak lastnik sam. Sprva so jim obljubljali, da bo paša omejena v obdobju 10–12 let, nato pa se je izkazalo, da bo to obdobje moralo biti precej daljše. Poskušali so vzpostaviti sistem, po katerem bi lastniki živine nadomešcali pravico do paše s pogozdovanjem. Lastniki krav in volov naj bi za vsako glavo živine, ki se pase na gmajnah ali po soseskinih gozdovih, posadili 50–100 sadik, pri teletih in ovcah pa 25–50 sadik. Ljudi so spodbujali tudi k simbolnim zasaditvam – denimo ob poroki naj bi zasadili od 100 do 1000 sadik, prav tako pa tudi ob posebnih slovesnostih, kot so prihod novega duhovnika, nove maše, birme in razne obletnice. Take zasaditve bi imele posebno spominsko pa tudi vzgojno vlogo, možnost, da bi prišlo do nezakonitega poseganja v take nasade, pa naj bi se pomembno zmanjšala. Zlasti otroci naj bi razvili iskreno custven odnos do posameznega nasada in bi ga varovali ter oskrbovali do konca svojega življenja.46 Cilj tako ni bilo zgolj pogozdovanje, temvec tudi prevzgoja, saj naj bi »rodu kraških prebivalcev, privzetih k pogozdovalnim delom, vcimila ljubezen do gozda«, tako pa bi spoznali »njega blagodejen vpliv« in se ga naucili ceniti ne samo zaradi njegove »plodonosnosti«, temvec tudi zato, ker predstavlja višjo vrednoto.47 Društvo za pogozdovanje v Avstrijsko-ilirskem primorju je aktivno vabilo družbenike, ki bi želeli odstopiti svoja zemljišca za pogozdovanje, kdor pa ni razpolagal z zemljišci, je lahko postal »pripomocni družbenik« ter prispeval delo in svoje znanje. Ker v objavah niso znali jasno definirati kratkorocnih ali vsaj srednjerocnih prednosti vstopa v omenjeno društvo, je bilo odziva malo, saj se ljudje niso želeli odrekati zemlji v imenu napredka, ki bi nastopil šele cez pet in vec desetletij.48 Kmetje so se upirali poseganju v svoje navade in nacin dela. Nenadoma so oblasti namrec želele nadzorovati in regulirati tudi najbolj banalne vsakodnevne opravke, kot je bila izbira poti, po kateri so lahko gnali drobnico na pašo. Povsem so želeli prepovedati pašo volov, ki so polomili tudi vecja drevesa, pri paši ovc pa naj bi obveljalo pravilo, da se lahko pasejo na obmocjih, kjer so sadike že vecje od enega metra. Prepovedovali so jim pašo brez nadzora in pušcanje živali na pašniku ponoci, posebej natancno pa so poskušali regulirati pašo koz. Ta naj bi bila dovoljena le na posebej oznacenih pašnikih, ki naj bi jih po navodilih oblasti oznacili s piramidami iz kamenja, pobarvanega z belim apnom. Poleg paše je bilo omejeno tudi grabljenje listja in trave, kar je bilo dovoljeno delati le še na vsaka tri leta, in še to zgolj z lesenimi grabljami, medtem ko je bila uporaba železnih strogo prepovedana. Lastnik je bil poleg tega dolžan zatirati insekte, ki bi lahko škodovali novim nasadom, pa tudi skrbeti za varstvo pred požari, kar je vkljucevalo skrb za kamnite zidove, oskrbovanje poti in celo požarno stražo. Pri nasadih na obcinskih zemljišcih je obveznost padla na celotno skupnost.49 Vzpostavila se je tradicija 46 SI_PAK_KP/0629, t. e. 3, a. e. 25, spis 9. 47 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 1. 48 SI_PAK_KP/0629, t. e. 1, a. e. 11, št. 48. 49 SI_PAK_KP/0638, t. e. 1, a. e. 7. delovnih akcij, na katerih so odstranjevali plevel, kosili nasade, izvajali dopolnitve v nasadih in rezali zapredke pinijevega sprevodnega prelca skupaj z vejami. Delovnih akcij se je moral udeležiti vsaj en clan posameznega gospodinjstva, pri cemer je moral prinesti svoje orodje in poskrbeti za svojo prehrano.50 Tudi pri novacenju delovne sile, ki naj bi pogozdovanje izvajala, se je precej zatikalo. Moški so se delu pri pogozdovanju izogibali, saj je potekalo takrat, ko so tudi na kmetijah imeli veliko dela, poleg tega pa so v Trstu lahko zaslužili precej vec. Za pogozdovanje najtežje dostopnih obmocij na Nanosu, kjer jim je do leta 1911 uspelo pogozditi le 102 ha od nacrtovanih 636 ha zemljišc, je bilo nasploh težko dobili delavce, saj so bila zemljišca, namenjena pogozdovanju, kar štiri ure hoje oddaljena od najbližjih naselij. Za delavce je bilo zato nujno urediti »udobna zavetišca« in poskrbeti za njihovo prehrano. Nacrtovalci pogozdovanja so bili prisiljeni v kompromise. Za delo v najtežjih razmerah so ponujali višje placilo, vendar je 20 vinarjev višja placa le redke premamila do te mere, da bi odtehtala delo v težkih in neprijaznih vremenskih razmerah. Vsak dodatni strošek je bil pri koordinatorjih pogozdovanja vzrok za negodovanje, saj so se zavedali, da pomeni manj posajenih sadik. Oblast je razmišljala tudi o izkorišcanju prisilnega dela in o pritegnitvi kaznjencev, ki bi jamice za sadike lahko kopali zastonj, vendar so to misel nazadnje opustili. Zapornike bi na tako razdrobljenem ozemlju težko nadzorovali, poleg tega je bilo nesprejemljivo, da bi zlocinci delali ob ženskah in otrocih, ki so sadike dejansko posadili. Še dodatno razocaranje je bilo, da se je lokalno prebivalstvo izogibalo delu – oblast je namrec pricakovala, da bodo ubožni prebivalci veseli zaslužka, dejansko pa sose ga otepali. Število delavcev, ki je sodelovalo pri pogozdovanju, je nihalo, v povprecju je na leto delalo 2.400 delavcev, kar je predstavljalo približno 10 odstotkov lokalnega prebivalstva. Ker pa so se na delo javljali predvsem ženske in otroci, je pogozdovanje potekalo zelo pocasi. Vse ostrejše nasprotovanje prebivalcev je izhajalo tudi iz dejstva, da je bilo pogozdovanje najbolj ogolelih predelov mogoce le ob dovažanju rodovitne zemlje, ki jo je bilo treba od nekod izkopati in jo pripeljati na zemljišca, predvidena za pogozditev. Tako ravnanje je bilo povsem v nasprotju z željami in interesi lokalnega prebivalstva, ki se tako ni vec odpovedovalo le paši, temvec tudi rodovitni prsti, na kateri bi si lahko pridelali hrano.51 Nasadi, ki so bili vzpostavljeni s toliko truda in stroški, so v velikem številu propadali zaradi neugodnih tal, vremenskih razmer, škodljivcev, škode, ki so jo povzrocali ljudje, in požarov, ki jih je povzrocala železnica. O požarih, ki so se širili zlasti v pole- tnih mesecih, je obstajalo veliko teorij. Konrad Rubbia je porocal, da je med letoma 1887 in 1911 pogorelo vec kot 96 ha pogozdenih obmocij, od katerih naj bi jih 58 ha pogorelo zaradi neprevidnosti, 16,5 ha naj bi pogorelo zaradi isker, ki jih je povzrocil železniški promet, še 21 ha pa naj bi pogorelo iz neznanega vzroka. Po nekaterih tezah naj bi bili ti požari vecinoma podtaknjeni,52 ceprav je Rubbia zatrjeval, da so poškodovanja gozda »iz hudobnosti« redka in še to najveckrat v obliki ruvanja pravkar 50 SI_PAK_KP/0638, t. e. 1, a. e. 6. 51 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 41–43. 52 Panjek, Kulturna krajina, 105, 106. posajenih sadik, saj so se kmetje požarov naceloma bali. Navedel je tudi, da bolj kot s požiganjem škoda nastaja zato, ker ljudje nadaljujejo pašo, najveckrat pa naj bi bili krivi mladoletni pastirji, ki so živali nezadostno nadzorovali. Med letoma 1887 in 1911 so tako obravnavali 567 prestopkov, od tega je bilo kar 370 primerov nedovoljene paše v nasadih.53 Komisija za pogozdovanje krasa si je želela pridobiti tudi pravico do oskrbovanja nasadov, predvsem pa naj bi ji pripadala pravica do odlocitve, kdaj gospodarjenje s posameznim zemljišcem ponovno prepustiti lastniku. Strokovnjaki naj bi bolje od lastnikov vedeli, kaj nasadi potrebujejo, kdaj je treba izvesti posamezna dela, saj so bili sicer tudi sprva uspešni nasadi obsojeni na propad. Ce nasadov niso požigali in ruvali, so se namrec pogosto posluževali tihega, pasivnega sabotiranja. Sadike bi namrec morali redno zalivati, okolico pa okopavati in odstranjevati plevel, na kar pa so lastniki ponavadi preprosto pozabili.54 Pogozdovanje po drugi svetovni vojni: popolna prenova naravnega okolja, družbe in ljudi Pogozdovanje je po drugi svetovni vojni dobilo nov zagon, saj je bilo vkljuceno v petletni nacrt FLRJ, ki je predvideval pogozdovanje 100.000 ha površin na obmocju celotne Jugoslavije. Oblast je v zvezi z gozdovi imela velika pricakovanja. Les je v prvih letih po drugi svetovni vojni veljal za enega redkih jugoslovanskih izvoznih artiklov, s prodajo katerega je bilo mogoce priti do deviz, ki so bile potrebne za nakup najrazlicnejše mehanizacije iz tujine. Prodaja lesa je pogosto potekala s kompenzacijsko prodajo prek gospodarskih subjektov v Trstu. Postopki so bili dolgi, vecje število posrednikov pa je pomenilo tudi negotov izid prodaje. Na to kaže primer iz leta 1947, ko so iz kompenzacijske prodaje 3.500 m3 rezanega lesa prek tržaških posrednikov pricakovali deset tovornjakov in nekaj drugih delovnih strojev, po mesecih cakanja pa so dobili le dva rabljena tovornjaka. Na tak nacin niso mogli uvajati potrebnih novosti v delovni pro- ces, ki je ostajal na ekstenzivni ravni.55 Sanacija gozdarstva naj bi potekala z roko v roki z modernizacijo mehanizacije, projektirano »gazifikacijo in elektrifikacijo« ter zamenjavo drv za lignit, kar bi omogocilo ravnovesje v potrošnji lesa in drv, povezana pa je bila z velikimi investicijami v rudarstvo.56 Ideološki naboj je bil izjemno prisoten: tako kot so se med vojno borili proti nemškemu okupatorju, so se sedaj nameravali boriti proti škodljivim posledicam nemške šole gozdarstva in »žalostn[i] dedišcin[i] kulturnih okupatorjev«.57 53 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa, 58. 54 Ibid., 78. 55 SI AS 118, t. e. 34, 2961/1, gl. tudi »Gozdarstvo Slovenije je v preteklem letu prispevalo velik delež h graditvi soci alizma,« Ljudska pravica, 6. 1. 1951, 1, 2. 56 SI AS 244, t. e. 13, mapa 21. 57 SI AS 675, t. e. 13, Kumulativno in mesecno porocilo o lubadarju št. 8, št. 118/47. Gl. tudi Jože Šlander, Zaštita šuma u Sloveniji (stanje i problematika) (1948), https://www.zdravgozd.si/dat/pdp/19480930.pdf, pridobljeno 8. 9. 2021. Zakon o petletnem planu je na podrocju gozdarstva predpisoval racionalno izkorišcanje gozdov, varcevanje z drvi za kurjavo in gradbenim lesom ter ukrepe za zašcito gozdov pred poškodbami in elementarnimi nesrecami. V petih letih naj bi z uporabo mehanizacije dosegli racionalizacijo dela pri sekanju in transportu lesa ter izobrazili potrebni strokovni kader, predvsem pa pogozdovali. V primerjavi z letom 1939, ko je bilo pogozdenih nekaj vec kot 9.000 ha površin, naj bi do leta 1951 vsako leto pogozdili vsaj 20.000 ha, medtem ko naj bi secnjo zavrli in s tem omogocili gozdu, da si opomore od let prekomernega izkorišcanja. Zaceli so nacrtno znanstveno delo, ki je pokazalo, da se prst na Krasu obnavlja pocasneje, iskali pa so tudi možnosti preseganja težav, ki jih je povzrocala njena zakisanost. Neizpodbitno je postalo dejstvo, da je zaradi ogolelosti Krasa prišlo do spremenjenega podnebja, zaradi cesar so nekocavtohtone vrste postale dejansko neprimerne. Študije, ki so nastajale po drugi svetovni vojni, so pricakovale, da bo crni bor izboljšal razmere in bo prehod v prvotno stanje vegetacije relativno enostaven. Vse nadaljnje delo naj bi slonelo na povecanih investicijah v gozdno gospodarstvo, in sicer za vec kot 400 odstotkov v primerjavi z letom 1939. Na vsem tem naj bi sloneli pospešen razvoj lesne industrije, moder- nizacija lesnih žag ter zacetek industrijske proizvodnje pohištva in montažnih hiš.58 »Jugoslovanski oz. slovenski kras« je veljal za enega najtežjih problemov jugoslovanskega oziroma slovenskega narodnega gospodarstva. Pisci poudarjajo, da gre za precej globlja vprašanja kot zgolj to, kako meliorirati degradirana zemljišca, kako pogozditi in izboljšati obstojece gozdove. V nekaj desetletjih naj bi dosegli popolno prenovo naravnega okolja in tudi družbe. Odpravili naj bi stihijsko delo, dvignili proizvodnjo, aktivirali kraško obmocje v gozdnogospodarskem pogledu, izboljšali videz pokrajine in dali ljudem novo perspektivo.59 Pogozdovanje je tako dobilo izrazito ideološko komponento: šlo je za reševanje prebivalstva, ki je bilo stoletja dolgo podjarmljeno in obsojeno na revšcino in životarjenje. Gospodarsko zaostalost, ki je izvirala iz nerazvitega kmetijstva, pa tudi nizko kulturno raven podeželskega prebivalstva naj bi rešili s splošnim družbenim in industrijskim napredkom.60 Ob fotografiji borovega gozda lahko v Gozdarskem vestniku preberemo vznesene besede, da so bori »podobni voj- ski na zmagoslavnem nezadržnem pohodu« in da jih je zmeraj vec, »kot partizanov v casu narodno osvobodilne borbe«. Nova socialisticna oblast naj bi ponovno ozelenela ozemlja, ki so jih tujci najgloblje prizadeli, med njimi predvsem Kras, ki naj bi ga opustošilo že izkorišcanje Beneške republike, nato pa še italijanska fašisticna država. Ta ne samo da ni ustvarila novih pogozditev, temvec je še dodatno izcrpala naravne vire tega obmocja. »Okupatorjeva sekira je zapustila svoje sledove«, saj so Italijani samo nekaj let pogozdovali s crnim borom, povsem zanemarili zaceto delo in pri pretvarjanju borovih nasadov celo izsekali vse boljše drevje v starejših kraških nasadih.61 Socialisticno plansko gospodarstvo naj bi v novih politicnih, gospodarskih in družbenih razmerah prineslo dokoncno rešitev »republiškega problema prvega 58 »Zakon o petletnem planu,« Gozdarski vestnik 6 (1947), 80. 59 Jurhar et al., Gozd na krasu, 7–13. 60 Ibid., 7. 61 Beltram, »Pogozdovanje Krasa ni problem,« 13, 14 ter 37. reda«. Uveljavila se je teza, da pogozdovanje ni gojitveno-tehnicni, temvec pretežno socialnoekonomski problem, njegovo reševanje pa je odvisno od tega, koliko sredstev je ljudska skupnost pripravljena žrtvovati v ta namen in koliko je pripravljena vlagati v preseganje gospodarske in kulturne zaostalosti ljudstva.62 Velik zagon pogozdovanja v letih neposredno po drugi svetovni vojni, ko so pote- kale številne prostovoljne delovne pogozdovalne akcije, je že med letoma 1948 in 1952 doživel zastoj, saj so zaradi pomanjkanja denarnih in materialnih sredstev omejili melioracijska in obnovitvena dela, kraški gozdovi pa so zacasno celo izgubili »pasivni« znacaj in so morali prispevati svoj delež k premagovanju gospodarskih težav. Do leta 1947 so mnogi dvomili o smotrnosti vlaganja v gospodarski razvoj obmocja tudi zaradi nejasnih pristojnosti, ki so izhajale iz nedokoncane mejne razdelitve.63 Pristojnost nad obmocjem je bila formalno še vedno razdeljena, prehodi med enim in drugim delom so bili negotovi, izmenjavo pa so še bolj omejevale razlicne denarne valute, ki so veljale na vsakem od obmocij.64 Pogozdovanje kraških površin, ki je bilo vkljuceno v povojni petletni nacrt, je po mnenju gozdarskih strokovnjakov sicer potekalo prepocasi, upanje pa je vendarle vzbujalo dejstvo, da se je uspeh pogozdovanja bistveno dvignil. Ce je pred drugo svetovno vojno veljalo, da je uspeh pogozditev približno 30-odstoten, pa se je po drugi svetovni vojni ta gibal med 80 in 90 odstotki, kar so pripisovali spremenjeni tehniki pogozdovanja, uporabi mehanizacije, gnojil in pesticidov.65 Preboj naj bi omogocal zlasti pesticid Lindan, ki so ga dodajali kontaktno, h koreninam ob pogozdovanju, pri cemer je bilo doziranje zelo približno in pogosto po nacelu »raje vec kot manj«. Strup se je tako znašel neposredno v prsti, UV-žarki in veter niso imeli vpliva nanj, ucinkovitost je bila podaljšana, žal pa je bilo precej olajšano tudi razširjanje insekticida v pitno vodo.66 Uporaba Lindana, ki je bil organoklorova spojina, naj bi ucinkovitost pogozdovanja dvignila na kar 98 odstotkov, zato so z velikim obžalovanjem porocali, da jim ga ni uspelo pridobiti v zadostnih kolicinah.67 Uspehi nacrtno vodenega plan- skega gospodarjenja naj bi bili kljub temu vidni. Ce so med letoma 1876 in 1915 na Slovenskem pogozdili približno 10.000 ha kraškega površja, jim je samo med letoma 1946 in 1955 uspelo pogozditi kar 4.822 ha, kar je vzbujalo optimizem, kljub dejstvu, da se pogozdene površine niso povecevale v skladu s prvotnimi nacrti. Gozdarski strokovnjaki so namrec že v 50. letih zaceli poudarjati, da v središcu pozornosti ne sme biti zgolj pogozdovanje, temvec da mora na Krasu potekati dvojni proces: zasajanje površin s crnim borom in pretvarjanje borovih nasadov v bolj naravne, mešane gozdove. Crni bor je veljal za popolno drevesno vrsto, ki je dovolj skromna, da se ukorenini tudi na golem kraškem kamnu, in istocasno dovolj vzdržljiva, da zmore kljubovati 62 Jurhar, et al., Gozd na krasu, 10–12. 63 Ibid., 30, 31. 64 SI_PAK_KP/0795, t. e. 3, Kronika pogozdovalnih del, 1949, Splošno – potek pogozdovalnih del od l. 1945 do l. 1948. 65 Jurhar et al., Gozd na krasu, 55. 66 SI_PAK_KP/0795, t. e. 6, Sekcija za pogozdovanje in melioracijo Krasa Gorica, Dopisi, 1958. 67 SI_PAK_KP/0795, t. e. 3, Zapisnik o delovnem sestanku delovodij objektov, 1958. burji, suši in pomanjkanju zracne vlage, kljub temu pa naj bi jo v naslednji generaciji zamenjale tradicionalne, listopadne vrste.68 Projekt je bil pri nosilcih oblasti sprva deležen mocne deklarativne pa tudi financne podpore. Stroški projekta so bili vrtoglavi in pojavljali so se pomisleki o smiselnosti teh investicij. Stroški pogozdovanja na Krasu so znašali 34.000 din na hektar in so poleg samega pogozdovanja vkljucevali še place in dnine, nakup sadik, prevoze, režijo, stroške postavljanja suhih zidov, cišcenje novih nasadov, delo v drevesnicah in zatiranje pinijevega sprevodnega prelca. Za 1.500 ha nasadov so porabili neverjetnih 111 milijonov dinarjev. Zatiranje škodljivcev in nabava razlicnih insekticidov, predvsem Pantakana (DDT) in modre galice, sta stroške še povecevala.69 Pogozdovanje je bilo formalno del boja za uresnicitev petletnega nacrta in ob doseganju ciljev so pricakovali razmah, ki so ga doživljale druge panoge gospodarstva, obstajal pa je še podrobnejši, desetletni nacrt, ki je predvideval pogozditev vseh posek, pogorišc in cistin v gozdovih ter pogozditev drugih neobraslih površin. Kras je imel v teh nacrtih poseben status, saj so za doseganje ciljev postavili drugacno casovnico. Zaradi izjemne degeneriranosti površja so cilje na Krasu nameravali doseci v 20 letih. Za slovensko gozdarstvo je bila enako pomembna tudi konverzija, kratkorocno predvsem nižinskih smrekovih sestojev, dolgorocno pa tudi borovih sestojev, ki so jih ustvarjali z izjemnimi napori. Nacrtovali so 15.000 ha novopogozdenih ogolelih kraških zemljišc, 9.000 ha spopolnitev, 4.000 ha premen in 500 ha melioriranih pašnikov, za kar so predvideli skoraj 2.000.000 sadik, ki naj bi jih vzgojili v 94 stalnih in 34 manjših drevesnicah.70 Glede melioracije pašnikov so se sicer kresala mnenja, saj ni bilo jasno, kdo naj bi nosil njene stroške, jasno pa je bilo, da jo je bilo treba izvesti, saj bi se Kraševci sicer branili pogozdovanja obstojecih pašnikov. Ob vseh velikopoteznih nacrtih so do leta 1950 dosegli le 30-odstotno realizacijo. Pomanjkanje delovne sile je bilo ocitno na vseh podrocjih – ko so v letu 1950 zaprosili za 450 delavcev, so jih dobili le 220, med katere so prištevali tudi otroke, ženske in starcke, ki so bili za težko fizicno delo in kopanje jam v trd kraški teren povsem neustrezni.71 Vodilni so pricakovali, da bodo delavci, pa tudi številni prostovoljci, kopali z zanosom, na krilih idej o boljši in pravicnejši družbi in lepši prihodnosti, dejansko pa so se celo zaposleni pri enotah Sekcije za pogozdovanje in melioracijo Krasa delu množicno izmikali, posedali po grmovju, se izgovarjali na slabo vreme ali preprosto raje pobirali krompir.72 Razocaranje je ocitno tudi iz dokumentov Sekcije za pogozdovanje in melioracijo Krasa, ko ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in lesno industrijo dodelilo le šest stalnih cuvajev, saj bi za zašcito že pogozdenih obmocij, obnovo degeneriranih gozdov in varstvo pred požari potrebovali veliko vec kadra. Denarna sredstva, ki so jih namenjali sekcijam za pogozdovanje, so se iz leta v leto zmanjševala, tako da so dobivale od 20 do 42 odstotkov 68 Stanislav Fras, Pomen crnega bora za pogozdovanje Krasa in njegovi abioticni ter bioticni škodljivi spremljevalci (Ljubljana: [samozal.], 1959), 11, 12, 14 ter 17. Gl. tudi Perko, Od ogolelega, 213, 214. 69 SI AS 244, t. e. 13, mapa 21. 70 SI AS 244, t. e. 15, Desetletni perspektivni plan obnove gozdov. 71 SI AS 244, t. e. 56, Pogozdovanje Krasa. 72 SI_PAK_KP/0795, t. e. 3, Zapisnik 2. redne mesecne konference delovodij objektov, 1958. manj denarja. Naloge, ki naj bi jih opravljale, so obsegale vse od organizacije nabiranja semena, pobiranja kamenja, poseka grmišc in brinja, pogozdovanja vetrolovnih pasov pa do upravljanja krajevnih drevesnic. V letih neposredno po drugi svetovni vojni, ko je vladalo vsesplošno pomanjkanje, je bilo težko dosegati administrativno dolocene cilje. Realnost je bila taka, da so bili denimo delavci v drevesnicah in gozdni cuvaji bosi, da niso imeli niti osnovne ustrezne obleke in obutve, da so delali brez ustreznih prevoznih sredstev – imeli so le eno motorno kolo, ki pa je bilo brez platišc in zracnic, tako da so morali vse naloge opravljati peš, kar je pomenilo, da so na dan morali prehoditi tudi do 40 km, delavci pa so kar naprej grozili z odhodom. Na lokalni ravni so pogrešali ljudi, ki bi se nacrtno ukvarjali z buditeljsko vlogo ali aktivisticnim delom med prebivalstvom, ki se je pogosto še vedno oklepalo svojih pašnikov, paslo koze in se ni želelo podrejati skupnemu dobremu.73 V porocilih s terena je mogoce zaznati opozorila, da naj bi bil ves napredek na podrocju osvešcanja prebivalstva o pomembnosti pogozdovanja, dosežen na zacetku 20. stoletja, v obdobju fašizma pozabljen. Ljudje so se spet upirali pogozdovanju pašnikov in se niso bili pripravljeni odrekati v korist rezultatov, ki naj bi se pokazali šele cez pol stoletja in vec. Obljub o spremembi klime preprosto prebivalstvo ni razumelo in temu ni pripisovalo posebne vrednosti ali pa se jim je celo odkrito posmehovalo. Ker tudi prisila in represija ocitno nista prinašali pravih rezultatov, se je pojavilo prepricanje o nujnosti nove strategije, s katero bi pritegnili ljudi in jih navdušili za skupne delovne akcije. Ob zmanjševanju pomena kmetijstva, narašcajoci industrializaciji in vse bolj opaznem izseljevanju ljudi s podeželja v mesta je bilo namrec celo za gašenje pogostih požarov težko pridobiti ljudi, saj je veljalo, da gori le »gmajna«, ki je sama po sebi brez vrednosti, še manj pa naj bi se ljudje odzivali na ukaze o nujnosti odstranjevanja gnezd pinijevega sprevodnega prelca. Sprva so imeli to opravilo še najraje, saj so imeli izgovor za sekanje vej in pridobivanje lesa, z višanjem ekonomskega standarda pa jim je to postalo nepotrebno in je pomenilo zgolj še izgubo casa.74 Vzdušje se z leti ni popravljalo in lastniki gozdov so se pocutili oškodovane tudi zaradi tega, ker zanje Uredba o obvezni secnji in oddaji lesa in postranskih gozdnih proizvodov, sprejeta 11. aprila 1949, ni bila odpravljena niti takrat, ko je Vlada LRS odpravila obvezen odkup kmetijskih pridelkov, mesa, mršavih prašicev, mleka, krompirja in fižola. Lastniki nedržavnih gozdov so morali še naprej izpolnjevati obveznosti, ki jih je predpisovala uredba, omejevali pa so jim tudi kolicine lesa, ki so ga smeli pose- kati za lastne potrebe.75 Kmetje so se na to odzvali tako, da so pogozdovanju namenjali najslabša zemljišca, kjer je bila obdelava skoraj nemogoca in kjer je bilo zaradi velikih naklonov terena (30–40-odstotnih) izjemno težko izvajati pogozdovanje. Poleg tega so bila to zemljišca, ki so bila po vecini že okužena z majskim hrošcem in jih je bilo 73 SI_PAK_KP/0795, t. e. 6, Sekcija za pogozdovanje in melioracijo Krasa Gorica, Dopisi- spisi, 1948–1960, št. 2406; št. 758/6-48; št. 280/3-48. Gl. tudi SI_PAK_KP/0795, t. e. 3, Zapisnik 4. redne mesecne seje delovodij objektov, 1958, ter t. e. 3, Sekcija za pogozdovanje in melioracijo Krasa Gorica–Šempeter, 1960, Letno porocilo obcnega zbora. 74 Marjan Šebenik, »Pogozdovanje na Krasu,« Gozdarski vestnik 6 (1947): 44–46. Gl. tudi Jurhar, et al., Gozd na krasu, 30, 31. 75 Uradni list LRS, št. 12-67/49. Gl. tudi SI_PAK_KP/0795, t. e. 6, Razni dopisi 1951, št. 541. treba najprej tretirati z insekticidi in šele nato izvajati pogozdovanje, kar pa je delo precej podražilo. Oblast je tako razocarano ugotavljala, da kmetje k pogozdovanju ne pristopajo iz navdušenja nad napredkom in upanja v lepšo prihodnost, temvec iz precejbolj sebicnih razlogov. Želeli so se namrec rešiti placevanja davkov za zemljišca, ki so bila že sicer povsem neprimerna za vsako obdelavo.76 S privolitvijo v pogozdovanje je bil lastnik namrec za 20 let oprošcen davka na zemljišce, zemlja pa je ostala njegova last.77 Nasadi, ki so nastajali na tak nacin, so bili raztreseni in razdrobljeni, kar je oteževalo vzdrževalna dela in onemogocalo apliciranje sodobnih metod varovanja nasadov, zlasti letalskega zatiranja pinijevega sprevodnega prelca. Stroškov takih akcij, ki bi jih morali periodicno ponavljati, enostavno ni bilo mogoce upraviciti.78 Vecje površine bi bilo mogoce pogozditi le ob administrativni zaplembi zemljišc, ki pa je niso izvajali. Škodo so med drugim povzrocali nabiralci borovih vršickov, ki so v letu 1948 poškodovali 50.000 sadik, pa tudi vojska, ki je ob urjenju z eksplozijami v naravi povzrocala manjše in vecje požare.79 Kmetovalci, zlasti živinorejci in rejci drobnice, naj bi že sicer nacrtno unicevali borove nasade in jih tudi namerno požigali, burja pa je nato odnašala rodovitno prst. Kmetom naj bi bilo treba iti nasproti, postavljati napajališca, jim zagotavljati potrebno krmo za živali in jim ponuditi tudi financne spodbude za opravljeno delo.80 Prostovoljnega dela, ki ga je od njih pricakovala oblast, so se otepali, niso odstranjevali plevela in niso skrbeli za zašcito nasadov. Gozdna ljudska milica je opažala, da so lastniki zemljišc neprenehoma po malem sekali bore ali obsekavali drevesa za potrebe kurjave, saj so se pocutili kot gospodarji, ceprav so bile zasaditve izvedene z javnim denarjem. V teh dejanjih so videli sabotažo ideoloških nasprotnikov, ki so spodkopavali oblast in unicevali uspehe socialisticnega gospodarstva. Preleti z letali so pokazali, da ljudje namenoma kršijo tudi dolocila o smoljarjenju, ki so ga izvajali tudi izven dovoljenih obmocij in brez upoštevanja varnostnih ukrepov, zaradi cesar so na propad obsojali velike dele nasadov. Kljub jezi ministra Matevža Haceta, ki je zahteval porocila o tem, kdo je ljudi sploh izobrazil o možnosti smoljarjenja, je bilo nadzor na terenu prakticno nemogoce izvajati. Prebivalstvo so prav tako zaman prepricevali, naj odgovorno ravna z borovimi sušicami, ki so jih skupaj s secnimi odpadki nosili domov. Ta material je nato neobeljen ležal na kmeckih dvorišcih, kjer bi škodljivce sicer lahko ucinkovito pozobale kokoši, kar je zagotovo vodilo v širjenje škodljivcev.81 Iz prijav o prekrških je razvidno, da so ljudje lomili in sekali veje, pasli živino, predvsem pa nabirali steljo, kar je bilo najstrožje prepovedano. Kršitelji so bili sicer po pravilu obsojeni na pogojne kazni in denarne odškodnine, ki pa so jih vecinoma odslužili z delom. Za nedovoljeno steljarjenje je bila tako prisojena obveznost posaditve od 6.700 do 8.400 sadik, pri cemer je morala biti uspešnost pogozdovanja vsaj 80-odstotna. Prve sadike 76 SI_PAK_KP/0795, t. e. 7, Dopisi za leto 1958. 77 SI_PAK_KP/0795, t. e. 4, Seznam parcel Piran. 78 Jože Baric, »O razvoju in zatiranju pinijevega sprevodnega prelca na Krasu,« Gozdarski vestnik 9 (1951): 144–48. Gl. tudi »Vec pozornosti zašciti gozdov,« Ljudska pravica, 2. 10. 1950, 1. 79 SI_PAK_KP/0795, t. e. 3, Kronika pogozdovalnih del, Splošno – potek pogozdovalnih del 1945–1948. 80 Viljem Orel, »Obnova slovenskega Krasa,« Gozdarski vestnik 6 (1947): 177. 81 SI_PAK_KP/0795, t. e. 6, Sekcija za pogozdovanje in melioracijo Krasa Ajševica - Gorica, Razni dopisi, št. 242 in št. 656. je kršitelj dobil iz javnih drevesnic, ce pa je moral izvajati tudi nadomešcanje sadik, ki se niso ukoreninile, je te moral priskrbeti sam.82 Nasprotovanje odlokom socialisticne oblasti je mogoce opaziti ne samo na individualni ravni, pri zasebnih lastnikih, temvec tudi pri celotnih vaških skupnostih. Te so izvajale pogozdovanja na pašnikih slabše kakovosti – vaških gmajnah, ki so veljale za skupno last vseh vašcanov. Po novih predpisih so zarašceni pašniki vaških skupnosti postali ljudsko premoženje, ves zaslužek od posekanega drevja in prodaje sekundarnih gozdnih proizvodov pa je moral biti kot gozdna taksa v celoti odveden v gozdni sklad. Zaradi tega so se vaške skupnosti vedno bolj upirale novim zasaditvam in celo hotele posekati že zarašcene pašnike. Verjeli so, da je bolje, da so površine gole in v njihovi lasti kot pa pogozdene, saj nato od njih niso imeli popolnoma nobenih koristi, le nove obveznosti. Okrajni odborniki so crni bor oznacevali za »kužno bolezen«, kugo in najhujšo nesreco, ki jih je kadarkoli prizadela. Isti vašcani, ki so do takrat pogozdovali, so tedaj zaceli nasade odkrito unicevati in oblasti pogumno in predrzno groziti s »šibicami«.83 Posestniki so prevzeli uradno dikcijo gozdarske stroke, po kateri naj bi bili nasadi crnega bora zgolj prehodne narave in jih ne bi za vsako ceno reševali,84 zato se jim ohranjanje neperspektivnih nasadov ni zdelo vredno truda. Gozdarski strokovnjaki so sicer zatrjevali, da so kraški nasadi tu, da ljudstvu koristijo, cesar »brez sekire ni mogoce doseci«. Obljubljali so jim, da jih bodo lahko izkorišcali za jamski les in pridobivanje smole. Upali so, da bodo ljudje s tem dobili nov zagon in polet pri pogozdovanju ter da jih bodo obljube o prihodnjih donosih prepricale, naj še malo vztrajajo, naj vztrajajo v boju, saj skupaj z borom na Krasu raste »nov rod« dreves in ljudi.85 Zakljucek Ljudje so vedno posegali v naravno okolje, vendar pa sta tehnološki razvoj in napredek na podrocju mehanizacije pripeljala do tega, da so se spremembe dogajale vse hitreje in na veliko vecji ravni kot v prejšnjih stoletjih. Ce je okolje pred tem imelo dolocen prilagoditveni cas, v katerem se je lahko odzvalo na spremembe, so posegi v zadnjih dveh stoletjih postajali vse globlji – z velikimi dolgorocnimi posledicami.86 Pogozdovanje s crnim borom in ustvarjanje obsežnih monokulturnih nasadov sta dolgo veljali za uspeh in rešitev za Kras in njegove prebivalce, pri cemer pa so premalo upoštevali mnenja prebivalstva, prav tako pa so premalo upoštevali posledice, ki so jih posegi pomenili za naravno okolje in siceršnji ekonomski in socialni sistem.87 Po sto letih nacrtnega pogozdovanja kraške planote z monokulturnimi zasaditvami crnega bora je bilo raziskovalcem jasno, da se je ustvarilo zgolj 2–4 cm prsti, pretežno iz še 82 SI_PAK_KP/0795, t. e. 6, Prijave o prekrških 1952, št. 245. 83 SI_PAK_KP/0607, t. e. 1, a. e. 1. Uprava za gozdarstvo pri OLO Koper, Secnja gozdnega drevja na negozdnih tleh. 84 Marjan Blažic, Borov sprevodni prelec (Ljubljana: [samozal.], 1959), 3 in 15, 16. 85 Beltram, »Pogozdovanje Krasa ni problem,« 37, 38. 86 Emiliy K. Brock, »New Patterns in Old Places,« 156, 157. 87 Panjek, »Against the Desert,« 68. ne popolnoma razgrajenih iglic crnega bora, da je obnova površja potekala pocasneje od nacrtovane in da je bila prst, ki je nastajala, kisla, kar je oviralo zadnji del nacrta pogozdovanja Krasa: premeno monokulturnih borovih nasadov z bolj avtohtonimi nasadi listavcev, ki bi prinašali tudi vecje donose.88 Na prvi pogled je bil cilj dosežen: na zacetku 70. let je bila gozdnatost na kraškem gozdnogospodarskem obmocju že 37-odstotna, s cimer so že presegli mejo 35 odstotkov, ki je bila postavljena kot cilj in naj bi zagotavljala ekološko ravnovesje. Zaradi opušcanja paše in nerentabilne kmetijske proizvodnje je prihajalo do ponovnega zarašcanja delov kraškega površja, degradacija, do katere je prihajalo, pa je bila v tem obdobju bolj prikrita in povezana zlasti z intenzifikacijo v dolocenih kmetijskih panogah, kot je denimo vinogradništvo. Ce je opušcanje paše drobnice imelo pozitiven vpliv na obnovo kraške vegetacije, pa so se novi trendi v kmetijstvu izkazali za dolgorocno usodnejše. Razvoj je prinesel uporabo kemicnih gnojil, herbicidov in pesticidov ter vse bolj prisotno industrijsko onesnaževanje, kar je pripeljalo do onesnaženja podtalnice in že sicer redkih virov pitne vode.89 Crni bor, ki se je uveljavil kot »edina zvelicavna vrsta« in dobil castni naziv »pionir golega Krasa«,90 je kot neavtohtona drevesna vrsta dosegel svoj zenit in zdelo se je, da bo sledil njegov propad, njegov položaj v naravnem okolju pa naj bi prevzele avtohtone listopadne drevesne vrste. Zdravstveno stanje crnega bora so dejansko vse bolj ogrožali razlicni dejavniki: poleg pinijevega sprevodnega prelca še kapar, zajedavske glive, veliko težav so mu povzrocala tudi vse bolj suha in vroca poletja, prisotnost listavcev v podrastju pa je konkurenco za vlago še zaostrovala, nezanemarljivo škodo so mu povzrocali tudi lastniki zemljišc.91 Pricakovanja, po katerih naj bi crni bor po eni generaciji izginil s Krasa, pa se vendarle niso uresnicila. Nasprotno, borov gozd se je zacel širiti sam, k cemur je veliko pripomoglo opušcanje kmetijskih zemljišc. Že v 80. letih so ugotavljali, da se širi za 17 m na leto, da se širi tudi tam, kjer si gozda ne bi želeli, in da crni bor ocitno ni kultura, ki bi jo bilo mogoce preprosto odstraniti s kraškega površja, v zadnjem obdobju pa so se pojavili celo projekti, ki poskušajo s poseki reševati ogrožene živalske vrste, ki zaradi zarašcanja površja izginjajo. Zgolj nekaj desetletij po tem, ko je družba vlagala izjemne napore v pogozdovanje kraških površin, lahko torej danes zasledimo pobude po cišcenju zarasti, ki naj bi prispevale k ponovni vzpostavitvi naravnega habitata na umetno pogozdenih in zarašcenih podrocjih, k ohranitvi ogroženih živalskih vrst pa tudi k ohranjanju kulturne krajine in morda celo k oživitvi kmetijske dejavnosti na teh obmocjih.92 Crni bor je kljub temu še vedno sestavni del kraške pokrajine in identitete, delno 88 Gams in Gabrovec, »Land Use and Human Impact,« 64. 89 Jean Nicod, »Understanding Environmental Problems in Dinaric Karst,« v: Fizicna geografija pred novimi izzivi. Znanstvei simpozij ob 80-letnici akademika prof. dr. Ivana Gamsa (Ljubljana: oddelek za geografijo Filozofske fakulte te, 2003), 28, 29. Gl. tudi Perko, Od ogolelega, 236, 237. 90 Beltram, »Pogozdovanje Krasa ni problem,« 10. 91 Janez Titovšek, Stana Hocevar, Dušan Jurc, Ivan Švara, Alojz Zega, Boris Škrk in Anton Pirjevec, Sušenje crnega bora na Krasu (1984), https://www.zdravgozd.si/dat/pdp/19840312.pdf, pridobljeno 8. 9. 2021. 92 Primer take prakse je projekt VIPava, v okviru katerega je bil nad vasjo Gojace v Vipavski dolini na 25 ha odstranjen vecji del lesne zarasti z namenom ohranitve naravnega habitata hribskega škrjanca. Gl. Projekt VIPava - Zavod za ribištvo Slovenije, www.projektvipava.si, pridobljeno 8. 9. 2021. tudi zato, ker je vendarle bolj donosen za gospodarsko izkorišcanje od naravnega listnatega rastja, ki ga po naravni poti izpodriva, zato si ga lastniki zemljišc pogosto želijo ohraniti.93 Prebivalstvo, ki se je vec desetletij krcevito upiralo pogozdovanju s crnim borom, saj je nepopravljivo posegal v njihove preživetvene strategije, navade in nacin življenja, in je pasivno in aktivno sabotiralo pogozditve, je bor posvojilo, s cimer se je iz zacasnega gosta spremenil v rednega prebivalca kraških gmajn. Viri in literatura Arhivski viri • SI AS – Arhiv Republike Slovenije: – SI AS 244, Svet za kmetistvo in gozdarstvo LRS. – SI AS 675, Ministrstvo za gozdarstvo Ljudske republike Slovenije, 1945–1951. – SI AS 1118, Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije. • SI_PAK_KP - Pokrajinski arhiv Koper: – SI_PAK_KP/0607, Uprava za gozdarstvo pri OLO Koper, 1951–1963. – SI_PAK_KP/0629, Okrajni urad Komen. – SI_PAK_KP/0638, Obcina Štorje. – SI_PAK_KP/0795, Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa, Ajš – Gorica. Casopisni viri • Baric, Jože. »O razvoju in zatiranju pinijevega sprevodnega prelca na Krasu.« Gozdarski vestnik 9, (1951): 144–48. • Beltram, Vladislav. »Pogozdovanje Krasa ni problem.« Gozdarski vestnik 5, (1946): 9–18, 29–39. • Bunc, Franc. »Besedica o Krasu s kratkim opisom Komenske fare.« Kmetijske in rokodelske novice 11, 20. 4. 1853, št. 32, 125, 126. • Edinost 6, 29. 6. 1881, št. 26, 2. »Dopisi. S Kraškega roba.« • Fleišman, A. »Goli in pusti kras v 3 letih v mlade seženj visoke boršte spreoberniti.« Kmetijske in rokodelske novice 8, 30. 10.; 6. 11.; 13. 11.; 18. 12. 1850, št. 44–52. • Gašperšic, Franc in Iztok Winkler. »Ponovna ozelenitev in gozdnogospodarsko aktiviranje sloven- skega krasa.« Gozdarski vestnik 44, št. 5 (1986): 169–84. • Gorica 4, 19. 7. 1902, št. 57, 1. »Deželni zbor goriški.« • Gozdarski vestnik 6 (1947): 80–92. »Zakon o petletnem planu.« • Ljudska pravica 12, 6. 1. 1951, št. 4, 1, 2. »Gozdarstvo Slovenije je v preteklem letu prispevalo velik delež h graditvi socializma.« • Ljudska pravica 11, 2. 10. 1950, št. 235, 1. »Vec pozornosti zašciti gozdov.« • Orel, Viljem. »Obnova slovenskega Krasa in vprašanje pašnika.« Gozdarski vestnik 6 (1947): 177–81. • Porocilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradišcanske o delovanju deželnega odbora od 1. januarja do konca decembra 1902. Gorica: Deželni odbor, 1903. • Šebenik, Marjan. »Pogozdovanje na Krasu.« Gozdarski vestnik 6 (1947): 44–46. 93 Zorn et al., »Od gozda do gozda,« 571, 572. • Titovšek, Janez, Stana Hocevar, Dušan Jurc, Ivan Švara, Alojz Zega, Boris Škrk in Anton Pirjevec. Sušenje crnega bora na Krasu, 1984. Dostopno na: https://www.zdravgozd.si/dat/pdp/19840312.pdf. Pridobljeno 8. 9. 2021. Literatura • Bárány-Kevei, Ilona. »Human Impact on Hungarian Karst Terrains, with Special Regard to Silvi- culture.« Acta carsologica 32, 2 (2003): 175–85. https://doi.org/10.3986/ac.v32i2.346. • Blažic, Marjan. Borov sprevodni prelec. Ljubljana: [samozal.], 1959. • Brock, Emiliy K. »New Patterns in Old Places. Forest History for the Global Present.« V: The Oxford Handbook of Environmental History. Uredil Andrew C. Isenberg, 154–77. New York: Oxford University Press, 2014. 10.1093/oxfordhb/9780195324907.013.0006. • Culiberg, Metka. »Vegetacija Krasa v preteklosti.« V: Kras: [trajnostni razvoj kraške pokrajine]. Uredil Mauro Hrvatin, 100, 101. Ljubljana: Založba ZRC, 2008. • Fras, Stanislav. Pomen crnega bora za pogozdovanje Krasa in njegovi abioticni ter bioticni škodljivi spremljevalci. Ljubljana: [samozal.], 1959. • Gams, Ivan in Matej Gabrovec. »Land Use and Human Impact in the Dinaric Karst.« International Journal of Speleology 28, št. 1 (1999): 55–70. http://dx.doi.org/10.5038/1827-806X.28.1.4. • Gams, Ivan. »Sistemi prilagoditve primoskega dinarskega krasa na kemtijsko rabo tal.« Geografski zbornik 31, (1991): 5–106. • Grove, A. T. in Oliver Rackham. The Nature of Mediterranean Europe. An Ecological History. New Haven, London: Yale University Press, 2001. • Hufnagl, Leopold. Splošni del gospodarskih nacrtov za kocevsko gospostvo 1894. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2002. • Jurhar, Franjo, Jože Miklavžic, Franjo Sevnik in Bogdan Žagar. Gozd na krasu Slovenskega primorja. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1963. • Kranjc, Andrej. »Dinaric Karst: an Example of Deforestation and Desertification of Limestone Terrain.« V: Deforestation Around the World, 73–94. Rijeka: InTech, 2012. 10.5772/34275. • Mlinšek, Dušan. »Beseda o knjigi.« V: Franjo Kordiš, Dinarski jelovo bukovi gozdovi v Sloveniji, 6, 7. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in gozdna gospodarstva, 1993. • Nicod, Jean. »Understanding Environmental Problems in Dinaric Karst.« V: Fizicna geografija pred novimi izzivi. Znanstvei simpozij ob 80-letnici akademika prof. dr. Ivana Gamsa. Ljubljana: odd- elek za geografijo Filozofske fakultete, 2003. • Panjek, Aleksander. »Against the Desert in the Karst: a Paradigm-shift from Ruined Landscape to Cultural Savannah,« Ekonomska i ekohistorija 14, št. 1 (2018): 52–71. • Panjek, Aleksander. Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015. • Perko, Franc. Od ogolelega do gozdnatega krasa: pogozdovanje krasa. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije - Gozdarska založba: Jutro, 2016. • Rubbia, Konrad. Petindvajset let pogozdovanja Krasa na Kranjskem: porocilo komisije za pogozdovanje Krasa v vojvodini Kranjski o delovanju, od leta 1886 do konca leta 1911: z dvema podobama. Ljubljana: Pogozdovalna komisija, 1912. • Sankovic, Petra. Možnost gojenja izbranih listavcev v vrzelih v nasadih crnega bora na Krasu. Ljubljana: [P. Sankovic], 2015. • Šlander, Jože. Zaštita šuma u Sloveniji (stanje i problematika), 1948. Dostopno na: https://www.zdravgozd.si/dat/pdp/19480930.pdf. Pridobljeno 8. 9. 2021. • Zorn, Matija, Peter Kumer in Mateja Ferk. »Od gozda do gozda ali kje je je goli, kamniti Kras?.« Kronika 63, št. 3 (2015): 561–74. Objavljeni viri • Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino 37, 21. 11. 1885, št. 7. »Zakon z dné 9. marca 1885 o pogozdovanji Krasa v vojvodini Kranjski.« • Kosovel, Srecko. Bori. 19??. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG- WX0FCCAA. Pridobljeno 8. 9. 2021. • Kosovel, Srecko. Temni bori, crni bori. 192?. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-KD6CQBJZ. Pridobljeno 8. 9. 2021. • Porocilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradišcanske o delovanju deželnega odbora od 1. januarja do konca decembra 1902. Gorica: Deželni odbor, 1903. »Porocilo o delovanji komisije za pogozdovanje Krasa v pokn. grofovini geriško-gradišcanski za I- 1901, prlloga 6.« • Projekt VIPava - Zavod za ribištvo Slovenije. Dostopno na: www.projektvipava.si. Pridobljeno 8. 9. 2021. • Uradni list LRS, št. 12-67/49. Meta Remec BLACK PINE AS THE BLACK DEATH: THE LOCAL PEOPLE’S ATTITUDES TOWARDS BLACK PINE AFFORESTATION IN THE SLOVENIAN KARST IN THE 19TH AND 20TH CENTURY SUMMARY The issue of the afforestation of the Karst region and especially the reasons why it consisted of an infertile, bare, and rocky landscape that needed to be “reforested and saved” has been addressed many times by historiography as well as other sciences. The forest in the central Karst, which should have been there but was not, has been the main focus of many analyses. The afforestation of this area was considered the first successful experiment of its kind on the European scale and deemed as an example of good practice. To this day, the view that it has been a success story in a broader rather than just Slovenian context has persisted. A dominant discourse has prevailed that portrays the reforestation with a foreign tree species as a success and an improvement compared to the bare and degraded landscape, supposedly created in the Karst through uncontrolled exploitation and deforestation, and later mainly due to overgrazing. The political elite, which adhered to the principles of the German forestry school, supported the idea that the Karst should be devoted to forest exploitation, which would mean a complete change in the use of the environment. In the second half of the 19th century, deliberate attempts took place to reforest the bare areas of the Karst, based on the establishment of almost completely monoculture plantations of non-native black pine, which led to profound structural changes in the appearance of the Karst Plateau. From the very beginning, the population was anything but enthusiastic about the plans of the authorities. They opposed the restrictions imposed on grazing and litter preparation. The people also needed firewood and stakes for viticulture, and they were not prepared to give up their habits. They also refused to dig holes and would even sabotage the areas that had already been planted. It was almost impossible to prove whether the seedlings had died on their own or whether they were destroyed by deliberate sabotage, usually after the landowners had become dissatisfied with the yield and the benefits they were receiving. The local farmers cared little about the longterm benefits when they could not feed their families in the present, while forestry experts were aware that it was virtually impossible to carry out any monitoring in the field. After World War II, reforestation gained new momentum, as it was included in the Five-Year Plan of the Federal People’s Republic of Yugoslavia and possessed a strong ideological component: it was aimed at rescuing the population that had been subjugated and condemned to poverty and bare survival for centuries. The economic backwardness stemming from the underdeveloped agriculture and the meagre cultural level of the rural population were to be tackled by ensuring general social and industrial progress. The significant afforestation drive in the years immediately after World War II, when numerous voluntary reforestation campaigns took place, came to a standstill already between 1948 and 1952, as the lack of financial and material resources restricted both the amelioration and restoration efforts. Once again, people resisted the reforestation of pastures and were not prepared to give them up in favour of the results that would only become apparent in half a century or more. Deliberate attempts to destroy pine plantations as well as examples of arson would sometimes occur. People believed it was better to own the land, even if bare, than to reforest it, as, after reforestation, they had absolutely nothing to gain from these plots aside from additional obligations. The district committee members described black pine as the worst possible misfortune, “plague”, and “pestilence” that had ever afflicted them, and they boldly and insolently threatened the authorities with matches. As agriculture was being abandoned in the decades that followed, the forest started to expand by itself, even in the areas where this was not intended or desirable. From a temporary feature that was supposed to improve the fertility of the soil in a few decades and then disappear, the forest has become an integral part of the Karst landscape and an inseparable part of its identity. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.04 Filip Cucek* »Volkovi in hijene.« Primeri »obracuna« s spodnještajerskim nemštvom (in vsenemške »obrambe domovine«) v prevratni dobi** IZVLECEK V prispevku avtor analizira prevratno dobo na Spodnjem Štajerskem (predvsem na »ogroženih« obmocjih) skozi prizmo primerov obracuna s spodnještajerskim nemštvom. Nemci so bili ob nastanku nove države prestrašeni, odpušcanja številnih nemških javnih uslužbencev so bila tako rekoc na dnevnem redu, na drugi strani pa je slovenska stran evfo- ricno krenila v nove case. Dogodki, ki so sledili, so širili sovraštvo do nemštva (in tudi strah pred njimi), med Nemci pa vecali obcutek ogroženosti. V »bran« spodnještajerskemu nemštvu se je najbolj ognjevito postavil graški vsenemški casnik Grazer Tagblatt, ki je natovseskozi (dve desetletji) zagovarjal parolo, da je treba Spodnjo Štajersko prikljuciti nazaj k nemštvu (kar se je na koncu dejansko tudi zgodilo). Kljucne besede: Spodnja Štajerska, prevrat, transformacija, tranzicija, deavstrizacija, slovenizacija, Slovenci, Nemci, obracun * dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; filipc@inz.si ** Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega projekta št. J6-1801 Postimperialne tranzicije in transformacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna obmocja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918–1923), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ABSTRACT “WOLVES AND HYENAS.” EXAMPLES OF THE “RECKONING”WITH THE LOWER STYRIAN GERMANS (AND THE ALL-GERMAN “HOMELAND DEFENCE”) DURING THE UPHEAVAL In the following contribution, the author analyses the upheaval in Lower Styria (especially in the “endangered” areas) through the prism of the examples of the reckoning with the Lower Styrian Germans. The establishment of the new state terrified the Germans. Many German civil servants were dismissed practically every day, while, on the other hand, the Slovenian side euphorically looked towards the future. The events that followed spread hatred (and fear) of the Germans, who felt increasingly threatened. The most fervent “defence” of the Lower Styrian Germans came from the Grazer Tagblatt newspaper from Graz, which kept constantly arguing ( for two decades) that Lower Styria should be annexed back to the German nation (which eventually really happened). Keywords: Lower Styria, upheaval, transformation, transition, de-Austrianisation, Slovenianisation, Slovenians, Germans, reckoning Uvod Na Spodnjem Štajerskem, enem izmed obmocij z dvojezicnim prebivalstvom v Cislajtaniji, so se slovensko-nemški odnosi od Taaffejeve dobe naprej vse bolj zaostrovali, dokler niso na prelomu stoletja in kasneje popolnoma eskalirali. Ostritev raz- mer je bila seveda posledica vedno bolj jasno definirane nacionalne razmejitve, cemur se tudi na Spodnjem Štajerskem niso mogli izogniti. V zadnjih dveh, treh desetletjih dvojne monarhije se je nacionalna identiteta vse bolj kristalizirala med prebivalstvom, ki se je zacelo identificirati z nadregionalnimi, in ne vec toliko deželnimi oznakami. Ce je bila v 60. (in tudi še v 70.) letih kohabitacija slovensko in nemško govorecih (spodnje) štajerskih »rojakov« še mogoca, je od 80. let naprej vse bolj pospešeno izginjala iz javnega in zasebnega življenja. V zacetku 90. let sta oba pola že homogenizirala svoje vrste; nemška stran je ostala omejena na mesta in nekatere trge, medtem ko je drugje povsem prevladala slovenska stran. Na prelomu stoletja so se nacionalni odnosi popolnoma zaostrili. Poleg verbalnega je bilo na »dnevnem redu« vse bolj pogosto tudi fizicno nasilje; s septembrskimi dogodki leta 1908 so bile porušene še zadnje spone slovensko-nemškega sobivanja, ki jih je vélika vojna dokoncno in nepovratno »odplaknila«.1 Spodnještajerski Slovenci so – v nasprotju s Kranjsko – zaradi mocnega nemškega pritiska vse do zacetka 20. stoletja delovali slogaško.2 Na drugi strani je nemška 1 Prim. Filip Cucek, Svoji k svojim (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016). 2 Prim. Branko Goropevšek, »Razpad sloge na slovenskem Štajerskem,« v: Celjski zbornik (Celje: Osrednja knjižnica, politika vso svojo dejavnost usmerila v štajersko Podravje in se postopoma umikala s celjskega obmocja,3 ki je bilo za njih prakticno izgubljeno. Pri tem je bolj ali manj pod- pirala Nemško ljudsko stranko in se na vso moc oprijela nemških nacionalnih društev Schulverein, Südmark in Deutscher Volksrat für Untersteiermark, ki je prevzelo koordinacijo nemške politike.4 Schulverein se je v letih pred vojno spremenil v organizacijo ekstremnega nemškega nacionalizma in se ni zadovoljeval le z »obrambo« nemškega posestnega stanja, pac pa je ustanavljal šole in vrtce tudi v pretežno slovenskih krajih, precej utrakvisticnih šol pa spremenil v šole z nemškim ucnim jezikom. Pri tem je svojo dejavnost vse bolj osredotocal na mariborsko okolico, da bi utrdil mariborski nemški jezikovni otok, medtem ko se je Südmark vse bolj skoncentriral na kolonizacijo obmejnega pasu v Slovenskih goricah in deloma v Dravski dolini.5 Še posebej se je »posvetil« Šentilju, kjer so živeli »po zadnjem ljudstvenem štetju l. 1900 /.../ 503 Slovenci in 201 Nemec, torej že skoro 30 %«. Slovenska politika je opozarjala na nacrtne akcije nemške strani, ki si je (tudi s številnimi mahinacijami) prizadevala »osvojiti« kraje med Mariborom in Šentiljem, s cimer bi ustvarila sklenjeno ozemlje do najvecje spodnještajerske nemške »trdnjave«.6 V jezikovno mešanih okrajih je nemška stran uporabljala nacrtno agitacijo, nemški hišni gospodarji pa neposredno vpisovanje nemškega obcevalnega jezika za svoje stranke.7 V letih pred prvo svetovno vojno sta obe nacionalni ideologiji na SpodnjemŠtajerskem »spopad« prakticno pripeljali v brezizhoden položaj. Slovenski napadi na nemške in nemški napadi na slovenske nacionalne postojanke so postali nekaj vsakdanjega, gesli »Svoji k svojim« in »Hie Deutsche – hie Slowenen« pa sta (posebej v mestih) povsem »okupirali« javno (in v precejšnji meri tudi zasebno) življenje. Prišlo je do bojkota nemških obrtnikov in trgovcev, nacionalne provokacije pa so bile vse pogostejše.8 Vse bolj prestrašeno spodnještajersko nemštvo, ki se je zavedalo mocne slovenizacije, je v letih pred vojno uporabilo še preverjeno metodo štajercijanstva; s casopisom Štajerc, glasilom t. i. stranke Štajerc-Partei (od januarja 1907 Napredna zveza) so pod krinko gospodarskih koristi poskušali mobilizirati slovensko prebivalstvo v Podravju za nemštvo.9 Toda nacionalni proces je bil na nemški in slovenski strani na prelomu stoletja bolj ali manj zakljucen, prebivalstvo pa opredeljeno po nacionalnem kljucu. 2003), 143–61. Branko Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hocemo! (Celje: Zgodovinsko društvo, 2005), 19–23. 3 Prim. Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik (Maribor: Založba Obzorja, 1997). 4 Franc Rozman, »Politicno življenje Nemcev,« v: Od Maribora do Trsta (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998), 54. 5 Prim. Janez Cvirn, »Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark,« v: Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Herausgegeben von Harald Heppner (München: R. Oldenbourg, 2002), 122, 123. Andrej Vovko, »Nemška šolska organizacija Deutscher Schulverein,« v: Slovenska kronika XIX. stoletja – 1861–1883, ur. Janez Cvirn (Ljubljana: Nova revija, 2001), 340, 341. 6 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, 295–314. 7 Janez Cvirn in Andrej Studen, »Etnicna (nacionalna) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910),« v: Prvi i drugi medunarodni seminar Zajednice Nijemaca u Hrvatskoj, ur. Nives Rittig Beljak (Varaždin: Varteks; Zagreb: Zajednica Nijemaca u Hrvatskoj, 2002), 121. Emil Brix, Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation (Wien, Köln, Graz: Hermann Böhlaus Nachf., 1982), 161–64. 8 Npr. StLA, fond Statthalt. Präs., f. E91 – 1622/1908. StLA, fond Statthalt. Präs., f. E91 – 1663/1908. StLA, fond Statthalt. Präs., f. E91 – 1691/1911, 1436/1912, 1828/1913, 1341/1914, 1602/1914. 9 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, 255–57. Cvirn, »Deutsche und Slowenen,« 124. Mednacionalnemu spopadu niso prizanesla niti turbulentna vojna leta. Nasprotno. Spodnještajersko nemštvo je po zacetku vojne denunciralo slovenske intelektualce (predvsem duhovnike), ceš da s srbofilskimi izjavami na eni strani izdajajo domovino, na drugi strani pa povzrocajo splošni nemir.10 Tudi spodnještajerski Nemci so želeli vojno izkoristiti za utrditev nemškega gospostva v Cislajtaniji.11 A razplet dogodkov je šel v drugo smer. Slovenska politika sicer vse do zadnjih mesecev vojne ni resno razmišljala o »odhodu« iz Avstrije,12 pac pa o njenem preoblikovanju (Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje).13 Toda po Krfski deklaraciji (ki jo je medtem sopodpisal tudi Bogumil Vošnjak) poti nazaj ni bilo vec.14 Ob koncu vojne je nemška stran tako s strahom spremljala slovensko politiko, ki je med drugim ugotavljala, da je »današnji Maribor svojemu naravnemu slovenskemu okolišu odtujen«,15 sama pa stremela k temu, da zase zadrži Maribor in kraje, ki so gravitirali proti mestu ob Dravi (Dravska dolina, Slovenske gorice, spodnja Murska dolina) oziroma ležali med t. i. jezikovno mejo in Mariborom.16 Ko je mariborski obcinski odbor 30. oktobra 1918, dan po nastanku Države SHS,17 razglasil Maribor z okolico za sestavni del avstrijske države, je Rudolf Maister 1. novem- bra zvecer prevzel vojaško poveljstvo v mestu (in na celotnem Spodnjem Štajerskem), v noci na 23. november razorožil nemško varnostno stražo (Schutzwehr),18 konec meseca pa s svojimi borci dosegel crto Šentpavel–Lucane–Ernovž–Radgona. To demarkacijsko crto mu je uspelo zadržati do konca bojev sredi februarja 1919, ko je bila med štajersko deželno vlado v Gradcu in Narodno vlado v Ljubljani podpisana Mariborska pogodba, ki je zacasno avstrijsko-jugoslovansko mejo dolocila na tej liniji.19 10 Prim. Martin Moll, Kein Burgfrieden (Innsbruck, Wien, Bozen: StudienVerlag, 2007). Martin Moll in Filip Cucek, Duhovniki za rešetkami (Ljubljana: Arhivsko društvo, 2006). Janko Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917 (Ljubljana: Arhivsko društvo, 1980). 11 Prim. Nemci in Maribor, ur. Jerneja Ferlež (Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012), 56. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, 315–34. 12 Prim. Janez Cvirn, »Obesiti za pete in scvreti nad ognjem,« Zgodovina za vse 2, št. 2 (1995): 13. 13 Prim. Vlasta Stavbar, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje (Maribor: Založba Pivec, 2017). Feliks Bister, Majestät, es ist zu spät (Wien, Köln: Böhlau, 1995). 14 Prim. Aleksandra Gacic, »Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat« (doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2014), 93–114. 15 Slovenski narod, 26. 9. 1918; 3. 10. 1918. 16 Straža, 25. 10. 1918. 17 Vec o Državi SHS gl. Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918 (Ljubljana: Modrijan, 1998). Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918. (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018). 18 Prim. Gregor Jenuš, Ko je Maribor postal slovenski (Maribor: ZRI dr. Franca Kovacica, 2011), 94–108. Bruno Hartman, »Prevrat v Mariboru,« Studia Historica Slovenica, št. 1 (2002): 192–201. 19 Nemci in Maribor, 59, 65. Prim. Matjaž Klemencic, »Germanizacija slovenske Štajerske, ki jo je preprecil poseg generala Rudolfa Maistra,« Casopis za zgodovino in narodopisje 82, št. 2-3 (2001): 51–55. Nove razmere Z razpadom monarhije oktobra/novembra 1918 se je zacelo obdobje tranzicije in transformacije v novo jugoslovansko državo. »Na vseh železniških postajah doŠpielfelda imamo naenkrat slovenske napise, vsi okrajni glavarji Spodnje-Štajerske – izvzemši Radgone – so Slovenci, vojaštvo nosi narodno kokardo, ima slovenske poveljnike in slovensko komando.«20 Težko pricakovani mir in konec vojne na eni strani, na drugi pa pomanjkanje, lakota, navelicanost, vracanje vojske, bolezni, povojna psihoza, vse to (in še kaj zraven) so bili dejavniki, ki tudi Spodnje Štajerske niso obšli.21 Dežela je (zacasno) pripadla Državi SHS in cez slab mesec Kraljevini SHS. Evforijo je bilo na slovenski strani cutiti na vsakem koraku.22 Spodnještajersko nemštvo je bilo odrezano od stare domovine, nova Nemška Avstrija, ki se je prav tako soocala z vsemi zgoraj naštetimi težavami, je bila prešibka, da bi mogla resneje poseci na jug, prav tako je bila tista naslednica »rajnke« monarhije, ki je morala nase prevzeti breme poraženke. Slovenizacija in deavstrizacija23 sta postali eni glavnih tem, ki sta polnili casopisje, kljub temu da je bilo vprašanje, komu bo pravzaprav pripadel severni del SpodnjeŠtajerske, nejasno, saj je o meji med novonastalima državama odlocala senžermenska mirovna konferenca. Na eni in drugi strani meje sta se oblikovali dve novi državi, ki sta vsaka zase hoteli cim vecji delež spornega ozemlja. Ce je bilo Celje nemški otok globoko v slovenski okolici in za nemštvo »izgubljeno« že pred vojno, sta bila Ptuj in Maribor bližje jezikovni meji, obkrožena z mešanimi (slovensko-nemškimi) obcinami. Janko Mackovšek je že konec oktobra svaril, da je treba izpodbijati rezultate ljudskega štetja in po obmejnih cerkvah raziskati dejansko rabo jezikov.24 Slovensko casopisje se je na vse pretege »trudilo« prikazati (še do vceraj) nemški Maribor kot sloven- sko posest. »Vsled nove uprave po l. 1848 je Maribor postal sedež mnogih državnih, deželnih in avtonomnih uradov in šol, kar je prineslo v Maribor cele legije uradnikov z njihovimi rodovinami, ki so v ogromni vecini Nemci ali ponemceni Slovani. /…/ S starokopitnim obcinskim volilnim redom si je nemška stranka zagotovila neomejeno gospodstvo v mestni upravi in na vse zadnje je priskocila avstrijskemu nemštvu pa posebej mariborskemu na pomoc postava o ljudskem štetju po obcevalnem jeziku.«25 20 Straža, 4. 11. 1918. 21 Andrej Studen, »O ‘ferdamanih babah in dedih’: odraz vsakdanjika v zapisih okrajnega sodišca Konjice v prevratni dobi,« Zgodovina za vse 27, št. 2 (2020): 25–56. Prim. Gregor Antolicic, »Slovensko ozemlje pod vtisom umika avstro-ogrske vojske jeseni 1918,« Studia Historica Slovenica 19, št. 2 (2019): 519–50. Matjaž Bizjak, »Umik avstro- -ogrske vojske skozi slovenski prostor novembra 1918,« Prispevki za novejšo zgodovino 43, št. 1 (2003): 25–36. Vec gl. Boštjan Zajšek, Jugoslavija prihaja (Maribor: Pokrajinski arhiv, 2018), 15–24, 52–57, 78, 79. Pieter Judson, Habsburška monarhija: nova zgodovina (Ljubljana: Založba Sophia, 2019), 475–82. 22 Vec gl. Zajšek, Jugoslavija prihaja, 7–13. 23 Ervin Dolenc, »Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji,« v: Dušan Necak et al., Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004), 81–94. Andrej Rahten, Po razpadu skupne države (Celje: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020), 206–23. 24 SI_PAM/X0096/00013 Digitalizat dopisa Janka Mackovška Francu Kovacicu glede dolocitev meja in pridobitve geografskih kart generalk in specialk: spisi Narodnega sveta za Štajersko (19. 10. 1918). 25 Straža, 21. 10. 1918. Avstrija je na drugi strani stala za sklenjenim nemškim posestnim stanjem, kar je bila popolnoma diametralna zahteva slovenskim stališcem. Potemtakem bi lahko pro- glasili »celo Spodnje Štajersko za nemško posest, enako Koroško, kjer so po zadnjem ljudskem štetju vsi politicni okraji narodno mešani, naposled niti Kranjska ni varna pred ‘nemško posestjo‘«. Dilema, ali se Maribor »priklopi k skupini nemških dežel ali k jugoslov. državi«, za slovensko stran pravzaprav ni obstajala, saj bi bilo »kot osamljen otok v slovenskem morju geograficno nemogoce Maribor izrezati iz okolice in ga združiti z nemškim ozemljem«.26 Mackovšek je opozarjal, da celo »pametnejši Nemci sami priznavajo, da mesto propade, ce se ga odloci od južne okolice«.27 Nemštvo, ki je ostalo na Spodnjem Štajerskem, se je v danih razmerah pocutilo precej ogroženo in predvsem prestrašeno, saj jih je skrbelo za lastno varnost in za varnost premoženja. Primerov kot Josef Peitler iz Sv. Primoža nad Vuzenico (ta je sicer povzrocil eksces, ko je v vuzeniški gostilni Lobenwein nekatere (nemške) goste zmerjal, ceš da so sleparji, lopovi in nemški psi, od cesar se je ogradil tudi maribor- ski Narodni svet),28 ki je pozival, da je treba vsem Nemcem in nemškutarjem odvzeti »koncesijone«, prav tako pa odpraviti nemcurske in nemške ucitelje ter šolske nadzornike, je bilo precej.29 Marburger Zeitung je bil podvržen strogi cenzuri.30 V Celju je Deutsche Wacht menil, da je slovenski Narodni svet prevzel oblast tudi z namenom zašcite varnosti oseb in premoženja, od novih oblasti pa pricakoval zašcito. Seveda ni pozabil pripisati, da je Celje (z županom Heinrichom Jaborneggom na celu) še zmeraj mesto z nemško vecino, da nemštvo zavzema izredno mirno in lojalno držo in da zato pricakuje, da se ga bo upoštevalo kot enakovrednega partnerja.31 A že cez tri dni (5. novembra) je bil celjski list zgrožen, ko je pisal, kako je slovenska uprava nasilno prevzela celjsko oblast. Poveljnik vojaške patrulje naj bi tako osorno zavrnil rokovanje z županom, pograbil kljuce in nemudoma izobesil slovensko nacionalno zastavo. Obcinski svet je sprejel sklep, da glede na nasilje odstopa, enako pa je storil tudi Jabornegg in s tem seznanil predsednika celjskega Narodnega sveta Ernesta Kalana. Naslednjega dne je prišlo do uradne predaje mestnega urada in vseh funkcij vladnemu komisarju Frideriku Lukanu, kljub temu pa je »vahtarca« naglašala, da je ob slovenski celjski manifestaciji slovensko zastavo izobesilo zgolj šest nemških hišnih lastnikov, kar jasno kaže na to, da je Celje nemško mesto in da je le petina hiš v mestu v slovenskih rokah.32 26 Straža, 4. 11. 1918. 27 SI_PAM/X0096/00013 Digitalizat dopisa Janka Mackovška Francu Kovacicu glede dolocitev meja in pridobitve geografskih kart generalk in specialk: spisi Narodnega sveta za Štajersko (19. 10. 1918). 28 SI_PAM/X0096/00129 Digitalizat porocila o neprimernem obnašanju ucitelja Josefa Peitlerja v gostišcu v Vuzenici: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (1918.11.01-1918.11.04). SI_PAM/X0096/00130 Digitalizat izjave zaupnika Narodnega sveta za Vuzenico Emerika Mravljaka glede izgredov ucitelja Pajtlerja (4. 11. 1918). 29 SI_PAM/X0096/00103 Digitalizati predlogov protinemških ukrepov Josipa Pajtlerja iz Svetega Primoža nad Vuzenico (1. 11. 1918). 30 Prim. Zajšek, Jugoslavija prihaja, 32. 31 Deutsche Wacht, 2. 11. 1918. 32 Deutsche Wacht, 9. 11. 1918. Slovenizacija, na udaru katere se je znašlo spodnještajersko nemštvo, se je zacela nemudoma po zamenjavi oblasti. Mnogi Nemci, ki so bili aktivno vkljuceni v narodnopoliticno konfrontacijo, so že na zacetku novembra 1918 zapustili novo državo. Sledili so jim najvišji državni uradniki, kmalu pa še drugi javni uslužbenci, ki so po odslovitvi iz službe in izgubi službenih stanovanj cez noc ostali brez eksistence. »Nemci so po celih vozovih oropano blago spravljali v svoje hiše in proti severu. Dolge kolone vozov in avtomobilov smo videli težko obložene z vojaškimi predmeti in živili voziti iz Maribora proti Gradcu.«33 Radgonski trgovec Fran Korošec je porocal, da se »po nahrbtnikih izvaža po cel vagon raznih živil od Ljutomera do Špilfelda v Gradec in drugam neovirano in tako nam odjedajo živila oholi naši sovražniki.«34 Kot odgovor na nemške medvojne denunciacije so se številni pronemško usmerjeni posamezniki znašli v podobnih »krempljih« slovenskih »ovaduhov.«35 Nemštvo je bilo tako rekoc cez noc »ožigosano«; slovenska stran je nemudoma zacela pripravljati sezname, ki so javne uslužbence opredeljevali po nacionalnem kljucu. V seznamih neželenih kadrov, ki jih je slovenska stran sestavljala kot po tekocem traku, so se v Mariboru in okolici hitro znašli vidnejši nemški posamezniki. Na mariborskem okrožnem sodišcu je bil kot zagrizen Nemec oznacen vodja sodišca Henrik Detitscheg, prav tako Anton Torggler, Hermann Lorber, Franz Bytzek, Friedrich Felbar, »lenuh« Richard Meditz in avskultant Friedrich Gotscheber. August Modriniak in Josef Osvatitsch sta bila poleg tega opredeljena še kot hudobna, medtem ko je bil Gustav Rostok sicer zagrizen, toda do slovenskih strank vecinoma pravicen, Wilhelm Kronasser pa zmeren, a ker je v procesih med vojno bil vedno za obsodbo, se je prav tako znašel med »ožigosanimi«. Za zagrizeno je veljala tudi vecina ostalega pisarniškega osebja. Prav tako so za sporne veljali številni nemški ali nemško orientirani uslužbenci okrožnih sodišc. V Ormožu sta bila kot zagrizena Nemca oznacena sodnika Franz Pupacher in Johann Altzichler. V Lenartu je bil za pogojno zanesljivega zaznamovan Ožbalt Ilaunig, ki je bil »popolnoma pod vplivom svoje žene, ki je bila pred možitvijo huda Nemka«. Za zmernega Nemca je veljal lenarški sodnik Jožef Toplak, za zagrizeno pa pisarniško osebje, ki »se ravna po svojem vodji«. Ljutomerski predstojnik Ferdinand Meditz se je prav tako znašel na spisku »zagrizenih«, v Marenbergu pa na prvem mestu predstojnik Karl Granitz, poleg njega tudi vse pisarniško osebje. Sodnik Julius Ruder se je sicer cutil Slovenca, »a je strahovito bojec«, oficijal Franc Vuk pa je bil »v srcu Slovenec, a na zunaj brezbarven, ker je imel vedno nemške šefe«. V Radgoni sta bila popolnoma nezanesljiva sodnika Hermann Wazulik in Johann Walzl, na Ptuju predstojnik Anton Doležal in sodniki Arnold Mally, Franz Wressnig, Wilhelm Traun in Johann Fürstbauer, v Slovenski Bistrici pa so bili problematicni Johann Pirnat, Felix Rakovec in Heinrich Fohn.36 33 Straža, 8. 11. 1918. 34 SI_PAM/X0096/00081 Digitalizat porocila Frana Korošca ter Frana Severja iz Gornje Radgone glede organizira nja in izvoza živil ter nemcurstva v Gornji Radgoni (30. 10. 1918). 35 Za Konjice prim. Andrej Studen, »Izjava enega zanesljivega Slovenca zadostuje,« Prispevki za novejšo zgodovino 49, št. 1 (2009): 129–42. 36 SI_PAM/X0096/00171 Dopolnilni seznam uradnikov sodišc na obmocju Okrožnega sodišca Maribor z Na posebnem seznamu za mariborsko okolico so »pristali« clani nemškega Volksrata. V Studencih ucitelj Franz Hausmann, odvetnik Fritz Juritsch, delovodja Franz Kaspar, naducitelj Karl Mayer, naducitelj Franz Halbecker, železniški uradnik August Muster in železniški delovodja Andrej Hofer. V Št. Ilju v Slovenskih goricah Franz Fischreder, v Kamnici Gottfried Petschar, Karl Dollezek, v Sv. Juriju ob Pesnici Josef Wressner, v Krcevini Valentin Schöffer, Rudolf Kankowsky in Karl Pesel, v Leitersbergu Ruppert Pircher, v Sv. Lovrencu nad Mariborom posestnik Josip Mihalitsch, naducitelj Mihael Mogge, v Pekrah naducitelj Julij Ogrizek, na Pobrežju gostilnicar Franz Roiko, naducitelj Alojz Seidler in višji sprevodnik Hans Striedinger, na Pesnici Evgen Pilz, Aleksander Hojnik in Hans Millner, v Razvanju Martin Pukl, Ignac Jöbstl, Peter Trinko in Johann Roth, v Radvanju ucitelj Maks Grilletz in Alois Pšunder, na Teznem Johann Scheweder in I. Fajdiga, v Bresternici Josef Wiesthaler in v Svecini Josef Pascolo in Robert Herzog.37 V Marenbergu so sestavili precej podroben seznam, ki je uslužbence (krajevne župane, uciteljstvo, poštne uradnike, orožništvo, sodstvo, davkarijo in zaposlene na železnici) opredeljeval z nazivi »nemškutar«, »hud Nemec«, »mlacnež« ali »Slovenec«, za sporne pa predvidel takojšnjo odstavitev (»ostane« ali »se odstavi«).38 Na dopis/vprašalnik mariborskega Narodnega sveta župnijskim uradom glede narodnostne sestave obcinskih svetov je na njegov naslov (tako rekoc nemudoma) prispelo ogromno porocil, v katerih je nova oblast dobila poglobljen pregled nad situacijo na »terenu«. Za »ogrožena« obmocja so (slovenski) dušni pastirji navajali, kdo je sporen (nemško usmerjen) oziroma kdo lahko prevzame lokalne posle, kdo pa mora biti odstavljen. Župniki so navajali, ali je župan podpiral novo državo, ali je bil aktivno vpet v podpisovanje deklaracijskega gibanja, ali je hujskal proti novi oblasti in državi, na koncu pa bili kljucen dejavnik pri dolocevanju prihodnjega vodilnega lokalnega kadra. Na ta nacin je bil »na spisku« ponovno cel kup ljudi, ki so se znašli na stranskem tiru. V ptujski in mariborski okolici, kjer so bile vse do prevrata obcine bolj nacionalno mešane kot v celjski okolici (ki pa tako ali tako ni vec spadala v »nevarno« obmocje), je bilo še posebej pomembno, kdo je primeren, kdo pa nezaželen. Tako je župnik Lenart Vaupotic za Sv. Trojico v Halozah »izlocil« nemško vzgojenega in nezmožnega »slov. v pisavi« Roberta Krajnza, ki so ga vrinili »ptujski nemškutar- ski posestniki«, prav tako Andreja Šego v Gruškovju, ki ni želel podpisati Majniške deklaracije. V Novi cerkvi je bil motec element nesposoben in nezanesljiv Anton Gajšek, v Podlehniku pa je bilo treba štajercijanca Jakoba Feguša, ki je »na Dunaj hodil z Ornigom,« prav tako odstaviti. V Sv. Barbari v Halozah sta bila »najhujša nemcurja«, po besedah tamkajšnjega kaplana, župnik Janez Vogrin in šolski vodja Ciril Vobic, ki nista podpisala deklaracije in sta hujskala proti Jugoslaviji, poleg njiju pa še navedeno nacionalno usmerjenostjo: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (8. 11. 1918). Za Maribor prim. Hartman, »Prevrat«, 204, 205. 37 SI_PAM/X0096/00095 Digitalizat seznama javnih funkcionarjev v Marenbergu in seznam z imeni zaupnikov nem škega Volksrata v Mariborskem okraju (31. 10. 1918). 38 Studen, »O ferdamanih babah,« 32. SI_PAM/X0096/00095 Digitalizat seznama javnih funkcionarjev v Marenbergu in seznam z imeni zaupnikov nemškega Volksrata v Mariborskem okraju (31. 10. 1918). bivši žandar Anton Štumberger, ki je bil »zmeraj nemškega mišljenja« ter je podpiral Orniga in se norceval iz Jugoslavije. V Zavrcu sta bila nezanesljiva »Nemec« Maks Ulm in štajercijanec Jožef Belšak. Vec nezanesljivih županov je bilo v Sv. Vidmu in v Destrniku pri Ptuju. Janez Kodric iz Sv. Bolfenka pri Ptuju je bil skrajno nezanesljiv, pred kratkim je dal »ptujskega Orniga voliti za castnega obcana«. Porocila o nezanesljvosti županov so prihajala tudi iz ormoške (Othmar Diermayr, Franc Pavlinic), ljutomerske in še posebej iz radgonske okolice. Tam so bili trn v peti nemški nacionalec Clotar Bouvier in štajercijanci Anton Bracko, Franc Krempl in Franc Puhar. V Volicini pri Lenartu je županski kandidat Franc Vogrin rojaku, clanu Narodnega sveta Franu Voglarju,39 ki je bil pristojen za dopise, porocal, da se je nujno »treba znebiti vseh nemcurjev« v vasi. V sosednji vasi Porcic je »do sedaj nemško« obcino prevzel nov slovenski odbor. V Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah je lokalni župnik naštel vec »prijateljev Šentlenarcanov« ( Jožefa Murka in Jakoba Kumra, ki da je Orniga predlagal za castnega obcana), prav tako v Benediktu. Šcavniški Anton Ajlec da je bil popolnoma »pod vplivom ucitelja Ozmeca«, medtem ko je »ljudstvo popolnoma naše«. Vec »negativnih« mnenj je prišlo tudi iz celjske, brežiške in konjiške okolice. V Breznu v marenberški okolici je župnik Miro Volcic izpostavil vsenemca Franca Dietingerja, ki da ga je treba takoj odstaviti, prav tako je bil sporen Vincenc Jamnik iz Otiškega Vrha. A najpomembnejša so bila porocila iz mariborske okolice, kjer je bilo tudi najvec primerov. Hud nemški nacionalec Franz Roiko in Jakob Kerschnik s Pobrežja, Simon Scheweder iz Tezna, radvanjski gostilnicar Jožef Holenthaner, stru- pen vsenemec, sicer Mravlaggov koncipient, Fritz Juritsch iz Studenc, Hans Wernigg iz magdalenskega predmestja. Porocila so navajala nujno razpustitev obcinskih odborov v Bohovi, Rogozi (tam je strasten nemškutar Gotfrid Lobnik v lokalni gostilni zabavljal cez Jugoslavijo), Razvanju (nemcur Roth), Radvanju, Leitersbergu, Kamnici, Bresternici, v Studencih, Teznu, v Krcevini itd. v ožji mariborski okolici, v širši pa v Jakobskem dolu, Sv. Lovrencu pri Mariboru, Sv. Kunigundi, Sv. Marjeti na Pesnici, kjer je Janeza Cepa precej »zdelalo štajercijanstvo«, marješki župan Anton Baumgartner pa je bil »od nekdaj naš nasprotnik«. Vidu Janžekovicu, župniku v Svecini, posebej ni ustrezal Jožef Pascolo iz Slatinskega dola, nezanesljivi so bili tudi »obmejni« župani Janez Kren, Jurij Merhart in Janez Leber. V Sv. Juriju ob Pesnici je bil Franc Wratschko doslej zgolj orodje v rokah nemškutarije.40 Janžekovic je za Pascola posebej porocal, da je zacel »še strastnejše vsepovsod ruvati z raznimi izjavami, podpisi proti Jugoslaviji. Temu pomaga na vso moc njegov sin Jožef, ki ravno sedaj prosi oprošcenega od vojaške službe.« Tudi za nekaj drugih posameznikov iz severnih Slovenskih goric ni imel ravno najboljšega mnenja. »Silno nevaren za ta kraj je poštni sel Heller iz Gornje sv. Kungote, ki vsepovsodi grdi Jugoslavijo in hujska zoper njo. /…/ Nevarna zalega zoperJugoslavijo je gostilna Pahernik Edler pri Gor. sv. Kungoti. /…/ V obcini Špicnik, pri 39 Voglar, Fran (1877–1925) – Slovenska biografija, pridobljeno 1. 2. 2021,https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi804462/. 40 SI_PAM/X0096/00604 Digitlizati prejetih porocil o narodnostni sestavi obcinskih predstavništev na Spodnjem Štajerskem ob prevratu: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (13. 02. 1920). županu Leber, se zadržuje neka dunajcanka Donatil, ki zelo dela proti Jugoslaviji. V isti obcini je posestnik Razbocan Augustin, ki, kjer le more, hujska zoper Jugoslavijo.«41 Slovenizacija je napredovala silovito, marsikdo je bil tako prepušcen nepredvidljivi usodi (in volji lokalnih župnikov). V (še do vceraj nemških) obcinah so za zagotovitev reda in miru, predvsem pa za cim prejšnjo zamenjavo (vaške) »elite«, ustanavljali narodne straže. Razpoloženje lokalnega prebivalstva se je hoceš noceš ravnalo glede na razmere. Pravzaprav se je tam, kjer to ni bilo vec varno, le redko kdo še opredeljeval za Nemca. V gostilni g. Reibenschuha v okolici Maribora se je »zbralo veliko število ljudstva iz Pobrežja in Zerkovc. Ustanovila se je za vsako obcino narodna straža, izvolil odbor in dolocili poveljniki. /…/ Ni bilo ne enega cloveka v nekdaj ‘vsenemškem‘ Pobrežju, ki bi bil ugovarjal ali izjavil, da je nezadovoljen z ustanovitvijo Jugoslavije.«42 Drug za drugim so padali nemški ulicni napisi in izveski nad trgovinami, gostilnami, obrtnimi delavnicami, zdravniškimi ordinacijami, odvetniškimi in notarskimi pisarnami in drugimi lokali. Še nedolocena meja med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS pa je vse bolj prihajala v ospredje. »Naša severna meja bo cisto gotovo Mura, Radgona bo spadala pod Jugoslavijo, ravnotako tudi Spielfeld, Ernovž, Gomilica, Lucane, Arvež in Ivnik. Nemški Narodni svet, kateri je sklenil pripadnost ozemlja med Muro in Dravo k Nemški Avstriji, nima prav nic odlocevati, kam bi naj pripadali naši kraji.«43 Dravska dolina, severne Slovenske gorice, Šentilj z okolico, Apaška kotlina, Radgona (in ostali kraji ob jezikovni meji) so bili vsekakor visoko na prioritetni lestvici slovenskih nacrtov oziroma teženj, dapripade cim vecji del severne Spodnje Štajerske h Kraljevini SHS.44 Prav zaradi tega se je morala slovenska politika nacrtno lotiti demonstracije slovenstva predvsem tam, kjer se je šele odlocalo o pripadnosti novonastalima državama (v ogroženih urbanih središcih in še posebej ob prihodnji severni meji, od koder so prihajala tudi porocila, da »splošno zabavlja vse cez Jugoslavijo, ker je sedaj mnogo slabši v vsakem oziru, kakor je bilo prej«).45 Številne manifestacije in shodi, ki so skušali najprej zavarovati t. i. jezikovno mejo, so bili del tega nacrta. Shod za Dravsko dolino se je vršil v Rušah. Velika manifestacija je potekala v Gornji Kungoti. »Zborovanje županov in drugih veljakov iz župnij Gornja Kungota, Svecina, Sv. Jurij in Sv. Križ /…/, kjer je dosedaj gospodovalo nemcurstvo, je bil jasen dokaz, da so naši nasprotniki tudi v teh krajih dogospodarili. /…/ Ljudstvo je z napeto pozornostjo sledilo izvajanjem in skoro pri vsaki besedi ‘Jugoslavija‘ izbruhnilo v vihar navdušenih klicev.«46 Konec novembra je sledil »narodni praznik« v Šentilju, ki so se ga udeležili »obmejni 41 SI_PAM/X0096/0051 Digitalizat dopisa Vida Janžekovica, župnika iz Svecine Narodnemu svetu za Štajersko, v katerem opozarja na protijugoslovanske agitatorje v svojem kraju (24. 01. 1919). O mariborskih Nemcih gl. Gregor Jenuš, »Mariborski Nemci v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev« (doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, 2011). 42 Straža, 11. 11. 1918. 43 Straža, 18. 11. 1918. Prim. Zajšek, Jugoslavija prihaja, 59–65. 44 Prim. Lojze Penic, Boj za slovensko severno mejo 1918–1920 (Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1988). Lojze Ude, Boj za slovensko severno mejo 1918–1919 (Maribor: Založba Obzorja, 1977). 45 SI_PAM/X0096/00591 Digitalizat dopisa Bivših navdušenih Jugoslovanov Narodnemu svetu za Štajersko glede mnenja ljudstva ob meji: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (5. 11. 1918). 46 Straža, 15. 11. 1918. Slovenci od Radgone do Lucan in iz vseh župnij severnega dela Slov. goric«. Shoda se je »udeležilo kljub mrzlemu vremenu nad 3000 oseb. Zastopane so bile vse mejne obcine. V velikem številu (nad 40) so prišli Slovenci iz Spielfelda. Iz Maribora je vozil na slavnost poseben vlak. /…/ Št. Ilj je bil ves v zastavah. Nemški napisi so izginili skoro vsi.« Domaci župnik Vracko je posebej poudaril, da je ruski Port Artur sicer padel, slovenski pa da še stoji in bo stal za zmeraj.47 Prisotni so z navdušenim vzklikanjemin ploskanjem pospremili »za Št. Ilj velevažno izjavo poverjenika dr. Verstovška, da bo Narodna vlada kmalu odredila, da se Südmarkini in Heimštatovi naseljenci, ki bi bili radi s silo napravili nemški koridor od Spielfelda do Maribora, zakonito razlastijo«.48 Demonstracije slovenstva so potekale tudi v urbanih središcih, ki so še vceraj nosila nemško podobo. Slovenska Bistrica si je konec novembra odela »prazniško obleko, skoraj raz vseh hiš so vihrale slovenske trobojnice«.49 Prav tako slavnostno so nove case manifestirali v Konjicah.50 Razpustu ptujske mestne obcine v zacetku decembra je sledila manifestacija (namenjena tudi združitvi s Kraljevino Srbijo), kjer je navdušeno zbrano množico na trgu nagovoril vladni komisar Otmar Pirkmajer. »Dolge slovenske zastave so vihrale ob procelju vseh uradnih poslopij. /…/ Tudi okna vseh zasebnih hiš, v kojih je doma pristni narodni ponos slovenskih prebivalcev, so bila bogato okrašena s številnimi zastavicami, ki so dajale zunanjosti izredno sijajen znacaj.«51 V Mariboru, ki je še zmeraj »vztrajal« z nemškim obcinskim zastopom, je nova oblast sredi decembra kljub temu (in v cast nove Kraljevine)52 priredila praznicni shod. »Slovenske trobojnice so vihrale s hiš, okna so bila ovencana s cvetjem, z zastavicami in zelenjem. Ljudske množice iz mesta, iz bližnje in daljne okolice so proslavljale Jugoslavijo. /…/ Nad 20.000 ljudi je mirno in slovesno manifestiralo po mariborskih ulicah.«53 Slovensko casopisje je pisalo, da so »vsa slovensko-štajerska mesta in trgi v rokah Jugoslovanov«, da je konec z nemškimi napisi, ki so izginili že tudi na Ptuju, in da bo kmalu tako tudi v Mariboru, da je denimo v prej nemških Studencih »obesil na svojo hišo popolnoma slovenski napis« celo »bivši hud Nemec, konjski mesar Cerneli«.54 A slovensko prebivalstvo Studenc še zmeraj ni bilo povsem mirno. Nad hcerko Ivana Verasa, ki se je vracala od zdravnika, so na »trgu pri cerkvi sv. Jožefa« nemški dijaki kricali »Heil in ji metali sneg v kroglah, tak da so njo dve snežne krogle zadele. Bindenhofer in Muchitsch stanujeta na Lembach cesti« in »oba psujeta ko grejo moji fanti ali hcerka Marica v urad v mestu ali nazaj die Windischen Hunde in še vec psovk na Slovence, tako gre to vsak dan zaporedoma in nimamo Slovenci nobenega miru«.55 47 Prim. Rahten, Po razpadu, 17–27. Zajšek, Jugoslavija prihaja, 10. 48 Straža, 25. 11. 1918. 49 Straža, 29. 11. 1918. 50 Studen, »O ferdamanih babah,« 27. 51 Straža, 23. 12. 1918. 52 Zajšek, Jugoslavija prihaja, 33–36. 53 Straža, 16. 12. 1918 54 Straža, 2. 12. 1918. 55 SI_PAM/X0096/00454 Digitalizat pritožbe Ivana Verasa iz Studenc Narodnemu svetu za Štajersko glede ravnanja nemške mladine v Studencih in diskriminacije v šoli (31. 12. 1918). Medtem je ljubljansko poveljstvo spodnještajersko orožništvo že »okrepilo« s slovenskimi kadri. Južna železnica je v novi državi dobila slovensko »lice«. Poverjeništvo za uk in bogocastje je novembra dolocilo slovenšcino kot izkljucni šolski jezik na vseh ljudskih in mešcanskih šolah.56 »Zadnjega novembra 1918 so bili v mariborski gimnaziji zadnjikrat Slovenci in Nemci na skupnih šolskih klopeh«, prvega decembra pa »vzamejo tudi nemški profesorji od slovenskih slovo«.57 Bombasticni casopisni naslovi (mariborska gimnazija slovenska, mariborsko sodišce slovensko ipd.) so na eni strani vnašali nemir v nemške vrste, na drugi pa pomirjali slovensko stran, ki je z velikim zanimanjem spremljala slovenske uspehe v mestu ob Dravi58 (in širše). O zamenjavah in odstavitvah avstrijskih (nemških) uradnikov je iz drugega zornega kota porocala celjska »vahtarca«. Oswalda Edlerja Kodolitscha, radgonskega župana, so nove oblasti prijele z obrazložitvijo, da ni dovolj sledil novim navodilom.59 Okrajni sodniki so bili (ob nestrinjanju celjskega lista) odstavljeni kot nevarni in neprimerni (Meditz v Ljutomeru, Watzulik v Gornji Radgoni, Dolezell na Ptuju, Pupacher v Ormožu). Na mariborskem okrožnem sodišcu je bil odstavljen celoten vodilni kader (Kocevar von Kondenheim, Modriniak, Detitschegg, Oswatitsch, Bytzek, Verderber itd.).60 Razpušcene so bile šulferajnske šole; na Pragerskem se je v bivši (nemški) šoli vršilo jugoslovansko zborovanje, na hiši pa je ob vsesplošnem navdušenju »zmagovitoplapolala slovenska trobojnica«. Tudi »ponemcevalnica v Št. Lenartu v Slov. goricah je neslavno koncala svoje devetletno ‘vzgojevanje‘. Polne golide strupenega sovraštva do vsega, kar je slovenskega, je v tem casu vbrizgala v nežna srca izrocene mladine, priberacene iz daljnega Dunaja in zasužnjene od podkupljenih okoliških iškarijotov.«61 Sovraštvo do nemštva in nemškega je bilo na višku. Novica, da se v Razvanju »na procelju šole še vedno šopiri izzivajoci šulvereinski grb in nemški verz, kakor da bi država SHS ne bila v principu že priznana do Drave«, ni bila dobro sprejeta. »Šolski vodja je nemško-nacijonalni hujskac Wertschkonig, ki je pred vojsko že na tej šoli deloval in otrokom pod kaznijo prepovedoval med seboj slovensko obcevati. Izmed 2 uciteljici je Maria Anetzhuber trda Nemka iz Gor. Štajerske in strastna nemško-nacijonalna agitatorica. Na njeno inicijativo se je nedavno pri M. Puklu v Razvanju vršil shod, na katerem je govoril znani Südmarkwanderlehrer Hoyer. Anetzhuber, kot zapisnikarica, je napravila na nemški svet v Gradcu vlogo, v kteri konštatira, da je v Razvanju 80 % Nemcev in prosi zato združitve Razvanja z nemško Avstrijo.«62 56 Prim. Jenuš, Ko je Maribor, 156–83. 57 Straža, 2. 12. 1918. Glede preustroja šol na Spodnjem Štajerskem gl. Andrej Studen, »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in ponemcevalnega stremljenja šolske oblasti,« v: Slovenski prelom 1918, ur. Aleš Gabric (Ljubljana: Slovenska matica, 2019), 161–80. 58 Vec gl. Gregor Jenuš, Darko Friš in Ana Šela, »Maribor med prevratom in senžermensko pogodbo,« Prispevki za novejšo zgodovino 60, št. 3 (2020): 110–48. Gregor Jenuš, »Maribor ali ‘Marburg an der Drau‘?,« Casopis za zgo dovino in narodopisje 85, št. 4 (2014): 35–45. Boštjan Zajšek, »‘Raje pa hocemo nemško umreti, kakor laško ali slovansko trohneti‘ – mariborski Nemci v letu 1918«. Studia Historica Slovenica 19, št. 2 (2019): 448–61. Prim. Lojze Penic, Boj za Maribor 1918–1919 (Maribor: Založba Obzorja, 1988). Lojze Ude, Boj za Maribor (Maribor: Založba Obzorja, 1988). Hartman, »Prevrat,« 179–227. 59 Deutsche Wacht, 9. 12. 1918. 60 Deutsche Wacht, 7. 12. 1918. 61 Straža, 6., 9. 12. 1918. 62 SI_PAM/X0096/00346 Digitalizat dopisa Narodnemu svetu za Štajersko o razmerah na nemški šulfereinovski šoli v Razvanju (29. 11. 1918). Ne glede na takšne in drugacne nemške nacrte iz mariborske okolice je bil najpomembnejši dogodek takoj po novem letu vsekakor prevzem mariborskega obcinskega zastopa, ko je bil 2. januarja odstavljen »nemški župan dr. Schmiderer in ves mestni zastop, a na njegovo mesto je prišel Slovenec dr. Viljko Pfeifer. S tem dnem se je koncalo nemško gospodstvo nad Mariborom. /…/ Dr. Schmiderer se je s tresocim glasom in s solzami v oceh udal v svojo usodo«, potem ko mu je okrajni glavar Ferdo Lajnšic zagrozil z uporabo vojaške sile, »ce se ne bo hotel mirno udati«. V mestu ob Dravi je prišlo do novega vala zamenjav oziroma odpušcanj (tokrat predvsem financnih) uslužbencev.63 Vecina okrajnih zastopov je bila z novim letom v slovenskih rokah, odstavljeni so bili »nemcurski župani v Marenbergu, na Muti, v Breznu, v Remšniku, na Gornji Vižingi, pri Sv. Primožu nad Vuzenico, v Gortini« itd.64 Meja »severovzhodno od Maribora se je utrdila«, med Pohorjem in Kozjakom ob Dravi pa so zaceli padati »stebri« nemštva.65 »Naši narodni nasprotniki so rabili v svojem napadalnem boju napram nam vsa mogoca sredstva. Stavili in podpirali so šole, naseljevali obrtnike, kupovali posestva ter zasedli vsa važnejša mesta v upravi.«66 Nova oblast se je temeljito lotila »cišcenja« starih kadrov. Medtem so v Šentilju »bivši župan Mikuš, sedanji župan Leber Frajham, Schrey in drugi« širili »vesti, da bo meja med Jugoslavijo in Nemško Avstrijo šla nekje pri Pragerskem«.67 Avstrija, ki si je prizadevala za »vse obcine sodnih okrajev Marenberg, Maribor, Ptuj, Sv. Lenart v Slov. goricah, vse obcine sodnega okraja Radgona razen obcine Plitviški vrh in obcine Gornja Radgona iz sodnega okraja Gornja Radgona«,68 bi obsegala »nemška« pose- stva od Marenberga cez vrh Pohorja do Razvanja, naprej cez Slovenske gorice na Ptuj in v Ljutomer,69 kar je bilo, po slovenskih ocenah, nesprejemljivo in precej pretirano.70 Toda marsikatera obcina znotraj avstrijske »interesne« sfere je še zmeraj nosila prejšnjo podobo. Kaplan Martin Erhatic iz župnije Sv. Benedikt pri Lenartu je za vas Osek porocal, da je »ta obcina bila od nekdaj madež Slov. goric /…/ in je še vedno v oblasti in neumnih rokah nemškutarskega odbora. Obcinska svetovalca Kukovec Franc in Kozar Jožef sta zagrizena nemškutarja iz šole trojiškega Goloba. Ljudje se silno cudijo, da smeta ta dva še tako ošabno nastopati in to veckrat celo, seveda na prikrit nacin, proti državi SHS.«71 »Sporno« je bilo tudi podrocje severnih Slovenskih goric, kjer »se v tuk. gostilnah Pahernik in Klampfer, kjer se sploh v veliki meri pijancuje – brez vseh ozirov na kake policijske naredbe –, zbirajo tudi zelo sumljivi elementi, ki hujskajo zoper Jugoslavijo ter, kakor je slutiti, ravno tam na svojih sestankih kujejo tozadevne naklepe«.72 63 Prim. Jenuš, »Maribor med prevratom.« Zajšek, Jugoslavija prihaja, 40, 41. Straža, 3. 1. 1919. 64 Straža, 7. 1. 1919. 65 Straža, 3. 1. 1919. 66 Straža, 7. 1. 1919. 67 Straža, 10. 1. 1919. 68 Straža, 13. 1. 1919. 69 Ibidem. 70 Straža, 24. 1. 1919. 71 SI_PAM/X0096/00469 Digitalizat dokumenta, s katerim Narodni svet župnije Benedikt predlaga ukrepe v nem škutarski obcini Osek: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (20. 12. 1918). 72 SI_PAM/X0096/00499 Digitalizat obvestila Franca Spindlerja iz Zgornje Kungote Narodnemu svetu za Štajersko o nemških nakupovanjih hrane v Mariboru in protijugoslovanskih elementih v Kungoti (12. 01. 1919). Vsenemška »obramba« Usodo spodnještajerskega nemštva, ki je pred razpadom monarhije bolj ali manj podpiralo Nemško ljudsko stranko (oziroma Nemškonacionalno združenje), po vojni pa (prikrito) simpatiziralo z nacionalno in antisemitsko Vsenemško ljudsko stranko, je pozorno spremljalo graško vsenemštvo, ki se z izgubo tretjine dežele nikakor ni moglo sprijazniti. Za nemštvo, ki je ostalo v novonastali slovanski državi na jugu, se je posebej ognjevito zanimal graški list Grazer Tagblatt, glasilo štajerskega vsenemštva, stranke, ki je uživala podporo tudi južno od Gradca, še posebej pa ob jezikovni meji.73 Po prevratu je najmocnejša podpora za prikljucitev Avstrije k Nemciji prihajala iz nemškonacionalnih vrst, ki iz svojih nacrtov niso izkljucevali nekdanje Spodnje Štajerske. Nasprotno. Njena »vrnitev« k Avstriji se jim je zdela tako rekoc nujna in neobhodna. Toda tudi po »katastrofalni« izgubi »spodnje« dežele septembra 1919 (uradno julija 1920) se njihovi pogledi niso kaj dosti spremenili. Vsenemška štajerska politika (Deželna zveza in Velikonemška ljudska stranka) je v obdobju med obema vojnama vztrajalapri stališcu, da bivša Spodnja Štajerska (iz ideoloških, kulturnih pa tudi gospodarskih vzrokov) pripada Avstriji, da ji je bila odvzeta nasilno in protipravno ter da je le vprašanje casa, kdaj se bo to tudi dejansko zgodilo.74 73 Prim. Christian Neubacher, »Die Deutschdemokratische Partei in der Steiermark« (Diplomarbeit, Universität Wien, 2011), 70–75. Za Radgono gl. Hermann Kurahs, Verwehrte Heimat (Wien: Lit Verlag, 2014), 164. 74 Avstrijska provizoricna državna skupšcina je konec leta 1918 izhajala iz zadnjih predvojnih državnozborskih volitev leta 1911 (in vkljucevala tudi nemške poslance tistih obmocij, ki pravno formalno še niso bila dodeljena nobeni drža- vi). Najmocnejša nadstrankarska zveza, lojalna podpornica zadnjih avstrijskih cesarskih vlad, Nemško nacionalno združenje (Deutscher Nationalverband), sestavljena iz nemških svobodomiselnih (nacionalnih) in liberalnih strank, je sicer že pred koncem vojne razpadla, toda kljub temu so bili po razpadu monarhije nemški nacionalci najmocnejši politicni dejavnik. Kot ostali enakovredni partnerici nove republike sta se deklarirali (sicer najmocnejši posamicni stranki) kršcanskosocialna in socialdemokratska stranka. Nemške nacionalne stranke so dokoncno izgubile primat na prvih povojnih avstrijskih volitvah februarja 1919, ko sta socialdemokratska in kršcanskosocialna stranka osvojili najvec glasov in se vse do kanclerja Engelberta Dollfussa v prvi polovici 30. let obdržali kot najmocnejši in najvplivnejši avstrijski stranki. Tretje mesto so zasedali nacionalci, razdeljeni v vec nacionalnih strank; leta 1923 sta tretje mesto skupaj osvojili Velikonemška ljudska stranka (Grossdeutsche Volkspartei), ki se je leta 1920 oblikovala iz Velikonemškega združenja (Grossdeutsche Vereinigung) oziroma iz predvojne Nemške ljudske stranke, in Deželna zveza (Landbund) z nekaj vec kot 10 odstotki volivcev. – Großdeutsche Volkspartei – Wikipedia, pridobljeno 3. 2. 2021,https://de.wikipedia.org/wiki/Gro%C3%9Fdeutsche_Volkspartei. Nationalratswahl in Österreich 1923 – Wikipedia, pridobljeno 3. 2. 2021,https://de.wikipedia.org/wiki/Nationalratswahl_in_%C3%96sterreich_1923. Prim. Robert Kriechbaumer, Die großen Erzählungen der Politik. Politische Kultur und Parteien in Österreich von der Jahrhundertwende bis 1945 (Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2001). Podobno se je novembra 1918 oblikoval tudi provizoricni štajerski deželni zbor, ki se je prav tajko opiral na poslance, izvoljene na zadnjih predvojnih deželnozborskih volitvah leta 1909 (in vkljuceval tudi nekatere spodnještajerske poslance). Poleg kršcanskih socialcev in socialdemokratov so bili tretji politicni dejavnik nemški nacionalci, zacasna zbornica pa je bila izvoljena »iz 20 zastopnikov nemških štajerskih svobodomislecev, 20 štajerskih nemških kršcanskih socialcev in iz 20 štajerskih nemških socialdemokratov.« (Straža, 8. 11. 1918) Vsaka stranka je torej izvolila iz svoje kvote 20 zastopnikov (vecinoma leta 1909 izvoljenih poslancev). (Arbeiterwille, 7. 11. 1918) Volitve maja 1919 so pomenile veliko zmago kršcanskih socialcev in drugouvršcenih socialdemokratov, ki so osvojili vec kot tri cetrtine glasov. Tretji najmocnejši subjekt je bila nemškonacionalna Štajerska kmecka zveza (Steirische Bauernpartei). Na naslednjih volitvah oktobra 1920 sta za že tradicionalno prvimi kršcanskimi socialci in drugimi socialdemokrati tretje mesto zasedli Velikonemška ljudska stranka in Štajerska kmecka zveza, nemškonacionalni stranki, ki sta skupaj osvojili slabih 20 odstotkov glasov. – Landtagswahl in der Steiermark 1919 – Wikipedia, pridobljeno 3. 2. 2021,https://de.wikipedia.org/wiki/Landtagswahl_in_der_Steiermark_1919. Neubacher, »Die Deutschdemokratische Partei,« 115-18. Graški vsenemški Tagblatt je vec kot desetletje hrabril nemške »brate« na jugu. Po prihodu Hitlerja na oblast januarja 1933 je casnik spremenil ime v Südddeutsches Tagblatt, s cimer je svojo vsenemškost izražal že v naslovu. Marca 1938 je nemški kancler anektiral Avstrijo, ki se temu ni upirala. Avstrijci so vecinsko podprli nacionalsocializem, temu pa se je pridružilo tudi (sicer ne celotno) nemštvo iz slovenske Štajerske, ki je s Hitlerjem simpatiziralo že vse od prevzema oblasti. Postajalo je vse bolj samozavestno in nikakor ni nakljucje, da je bil mariborski Glavni trg 26. aprila 1941 ob Hitlerjevem obisku mesta poln ljudi, ki so pred dobrima dvema desetletjema skrušeno spremljali podpis senžermenske pogodbe, zdaj pa so z znacilnim nacisticnim pozdravom slavili svojega rešitelja in osvoboditelja.75 Marburger Zeitung je že sredi aprila, graško uradno glasilo Gau Steiermark Steirerland pa konec meseca objavilo pesem nekdanjega mariborskega evangelicanskega pastorja Ludwiga Mahnerta z naslovom Marburg, ki jo je ta napisal po nemški izgubi Maribora: Sie haben uraltes Recht verletzt, / Den Fuss dir auf den Nacken gesetzt, / Du stöhnst unter slawischen Ketten. / Doch getrost, o Marburg, wir lassen / dich nicht, / Es kommt ein Tag, es kommt / ein Gericht, / Da werden wir dich erretten! / Da kehrst du heim ins Vaterhaus / Und Not und Elend und Jammer / ist aus / Und alle Glocken läuten; / Dann braust ein Jubel zum / Himmelsdom / Und die Drau, der liebe, alte Strom, / ist deutsch wie in alten Zeiten!76 Mahnertovo pesem so v tistih aprilskih dneh po nemški okupaciji Jugoslavije ponovno uporabili, toda ne v smislu žalovanja za izgubljenim, pac pa kot napoved novih, spet nemških casov, kot pesem torej, ki je napovedovala ponovno osvojitev nemške domovine, kar se je tudi zgodilo. Potem ko je nemška vojska 8. aprila vkorakala v Maribor, je Marburger Zeitung že naslednji dan zapisal, da mariborsko prebivalstvo pozdravlja nemški Wehrmacht kot poroka nove, srecne prihodnosti in Hitlerja, ki je razbil spone versajskega miru in ustvaril novo Evropo kakor tudi velikonemško državo.77 Podoben scenarij je retorika Tagblatta napovedovala že vse od podpisa senžermenske pogodbe septembra 1919, ko je nekdanja Spodnja Štajerska postala del Kraljevine SHS. Toda še prej je potekala srdita borba za deželo, za katero (oziroma za njen severni del) se vec mesecev ni vedelo, komu bo pripadla. Potem ko je propad habsburške monarhije avstrijske Nemce postavil na realna tla, je 6. novembra svoje delo zacel provizoricni štajerski deželni zbor. Ustanovne seje so se udeležili tudi nekateri spodnještajerski nemški poslanci (predvsem je bil dejaven mariborski poslanec Heinrich Wastian), ki so še zmeraj zastopali (zacasno) izgubljeno deželo. Na seji seveda »ni bilo prav nobenega zastopnika Slovencev, ker nocejo z Gradcem nic vec imeti opraviti, marvec se smatrajo samo za državljane Jugoslavije«.78 Graški Tagblatt, ki je od razpada naprej »objokoval« izgubo Spodnje Štajerske, je ob nastanku Kraljevine SHS menil, da se mora tudi Avstrija organizirati in zahtevati 75 Vec gl. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1966). 76 Steirerland, 30. 4. 1941. Boštjan Zajšek, »Nemški« luterani in ‘slovenski‘ katolicani,« Stati inu obstati, št. 23/24 (2018): 155, 156. 77 Marburger Zeitung, 9. 4. 1941. 78 Straža, 8. 11. 1918. meje, na drugi strani pa manjšinam priznati vse pravice, ki jim pripadajo. Seveda se je dobro zavedal vec kot 70.000 tistih, ki so se leta 1910 deklarirali za Nemce, v novih razmerah pa ostali zunaj meja republike Nemške Avstrije. Ker je bila Spodnja Štajerskaše do nedavnega integralni del Štajerske, je ugotavljal, da je treba ponovno vzpostaviti gospodarske povezave in ohraniti trg (tudi meja še ni bila dolocena), z »zacasno « izgubo (spodnje) dežele pa se nikakor ni mogel sprijazniti. Pometanje z Nemci, nasilno prevzemanje stare nemške posesti, zapiranje nemških šol, preganjanje ucencev, zamenjave uradništva, vdiranje v stanovanja, legitimiranje prebivalstva, odstranjevanje nemških napisov, cenzura nemškega casopisja, vse to so bile teme, s katerimi je seznanjal svoje narocnike in nakljucne kupce lista. Zapisal je, da so Slovenci barbari, ki so se v teh krajih pred stoletji znašli kot hlapci Avarov in požgali napredno rimsko civilizacijo, medtem ko so Germani med svojo selitvijo na jug vecino rimskih dobrin ohranili, nikakor pa ne unicili. In ta mentaliteta, tako casnik, je vidna tudi danes, ko vsi na Spodnjem Štajerskem udrihajo cez nemštvo, ki se je naenkrat znašlo popolnoma brez zašcite. Preroško je sklenil, da temu ne bo zmeraj tako in da bodo Nemci cez deset ali dvajset let mocnejši in ponovno združeni.79 V Gradcu so podrobno spremljali dogajanje v bivši domovini. Uradništvo, ki je cez noc ostalo na cesti, ucenci, ki so se bili prisiljeni uciti v slovenšcini, vse to je Tagblatt spremljal z gnevom in menil, da je treba na (jugoslovanske) ukrepe odgovoriti s primernimi protiukrepi, torej Slovence nemudoma odstraniti iz nemških visokih šol. Še bolj v nos je graškemu casniku šlo dejstvo, da je »izdajalec« Maister ssvojimi borci zasedel Šentilj, Radgono, Cmurek, da so izgubljeni Spodnji Dravograd, Pliberk, Völkermarkt, Borovlje. Na Spodnjem Štajerskem je »pogrešal« Dravo in njen gospodarski potencial, falsko elektrarno, Maribor kot industrijsko mesto, potem staro »nemško« Dravsko dolino do Dravograda, južno železnico in neposredno povezavo do morja. Sklenil je, da bo med novonastalima državama pac meja in da bo Avstrija v primežu Cehoslovakov in južnih Slovanov gospodarsko nazadovala.80 »Izcistiti«81 Medtem je slovensko casopisje zahtevalo popolno izcišcenje vsega nemškega. Sporocila, da je nemštvu »odklenkalo« in da je napocil dokoncen cas mašcevanja, so bila vseprisotna.82 Novice, verodostojne ali ne, so širile sovraštvo do nemškega elementa. Kljub temu proces slovenizacije ni povsod potekal povsem gladko. Tako je neznani celjski dopisnik pisal, da ne more »mirno odobravati, da imajo na pr. v Celju še nekateri narodni obrtniki nemške napise. Tako sem videl te dni v kolodvorski ulici ‘Josef H., Confektionsgeschäft‘ in še par takih. /…/ Tudi razni napisi ‘nach Graz‘ itd. 79 Grazer Tagblatt, 4. 12. 1918, 2. 80 Grazer Tagblatt, 6. 12. 1918, 2. 81 Nova doba, 4., 18. 1. 1919. 82 Prim. Dragan Matic, »Konec prve svetovne vojne – dokoncni zaton nemštva na Slovenskem,« v: Slovenski prelom 1918, ur. Aleš Gabric (Ljubljana: Slovenska matica, 2019), 231–49. bi že utegnili izginiti.«83 Ne glede na to so se odstavitve kadra nadaljevale. Oditi so morali številni nadzorniki in ucitelji, uradništvo, številne nemške šole so bile ukinjene ali preoblikovane. Sovražna nastrojenost do nemštva je bila na vrhuncu, nepriljubljeni posamezniki, kot denimo »bivši predstojnik ptujske sodnije Doležel,« ki da prihaja »vsako soboto v Ptuj, si tam nabaše svoj nahrbtnik in v nedeljo zvecer ga lahko vidiš, kako se odpelje s polnim nahrbtnikom zopet iz Ptuja proti Gradcu«, so polnili strani casopisja. Podobno je pocel tudi bivši župan Ornig, ki da »pošilja v Ptuj svoje zaupnike, ki mu naj donašajo od tukaj mast«.84 Novi upravnik celjske bolnišnice Ivan Prekoršek85 je menil, da smo sicer »odrešeni povecini vsaj proslulih apostolov sloven- skega janicarstva«, da pa še zmeraj »srecavaš tipicne predstavitelje starega nemškega nasilja, ki gledajo na izgubljeno svoje delo, pa vidi se, da se jim ne mudi vstran od nas. Uradništva je dosti odšlo, posamezni poverjeniki narodne vlade so delali hitro in temeljito, /…/ ostali pa so obrtniki in trgovci, advokati, zdravniki in politiki. Nemško šolstvo, srednje, mešcansko in ljudsko imamo še v Celju, Ptuju in Mariboru, in menda tudi v Radgoni, Cmureku in Marbeku.«86 Spodnještajersko nemštvo je bilo prestrašeno, tisti, ki so ostali, so obcutili »etos mašcevalnosti«,87 ki je bil v prvih mesecih prevratne dobe vseprisoten. Nemci so se hoceš noceš morali pokoriti novim oblastem, kljub temu da slovensko-avstrijska meja še zdalec ni bila dolocena. Maribor, ki je kot zadnji izmed mest »trdnjavskega trikotnika«88 dobil slovensko obcinsko upravo, je bil vse do septembra 1919 predmet spora nemške in slovenske strani. Nemci so svoje sile skoncentrirali na Maribor in okolico z namenom, da bi pripadla Nemški Avstriji. Najocitneje se je propaganda pokazala sredi januarja, ko so v mestu nacrtno agitirali in želeli ameriški študijski komisiji in vodji komisije za dolocitev meje Shermanu Milesu Maribor predstaviti kot nemško mesto.89 »Agitirajo in hujskajo na vse pretege. /…/ Vceraj in danes zbirajo izjave Mariborcanov in okolicanov za Nemško Avstrijo. /…/ S temi glasovnicami krošnjarijo po mestu in okolici posebno živahno protestanti, nemški železniški uradniki in trgovci ter razne ženske in dijaki. Na celu cele propagande stojita dr. Orosel in dr. Mravlagg in najbrž tudi pastor Mahnert. S polnim parom delajo v tem smislu posebno odpušceni nemški uradniki, ki so po milosti naše vlade in naših ljudi še vedno v Mariboru.«90 Uradni prevajalec Fran Rapoc je po ogledu jezikovne meje porocal, da je Miles hotel malo pobarati prebivalce na meji o narodnosti, a so mu dejali, da to ni ravno najboljša ideja, saj da tako ne bo dobil prave slike. Nemška stran se je seveda trudila prikazati obmocje kot popolnoma nemško. Cmureški župan je Milesu »predložil karto, iz 83 Nova doba, 18. 1. 1919. 84 Ibid. 85 Prekoršek, Ivan (1883–1968) – Slovenska biografija, pridobljeno 11. 11. 2020, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi458247/. 86 Nova doba, 25. 1. 1919. Prim. Janez Cvirn, »Mešcanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske,« v: Odsevi preteklosti 3: Iz zgodovine Celja 1918–1941 (Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001), 191–216. 87 Studen, »O ferdamanih babah,« 26. 88 Rahten, Po razpadu, 61–90. 89 Ibid., 159–92. 90 Straža, 24. 1. 1919. katere je razvidno, da se nahaja v hribih na jugu cmureškega okraja neznatno število slovenskih obcin, da je prebivalstvo na robu hribov mešano in da je cela ravan, tudi južno od Mure, nemška in od nekdaj nemška bila. V Radgoni predložil in izrocil mu je dr. Kamniker jako natanko, po razmerju narodnostij v razlicnih barvah pobarvano karto, iz katere je razvidno, da je jedina obcina Plippitzberg slovenska, da ima nekoliko drugih obcin mešano prebivalstvo, medtem ko je pretežna vecina obcin nemška in od nekdaj nemška bila. V tej karti vrisan je tudi nemški most Špilje–Maribor. G. Miles, kateri je te dve karti seboj vzel, vprašal je g. gen. Majstra, ce odgovarjata resnici, kar je le-ta seveda zanikal.«91 Cez teden dni (27. januarja) je nato v Mariboru prišlo do demonstracij, na katerih je sodelovalo celotno spodnještajersko nemštvo, zakljucile pa so se s streli vojske na demonstrante pred mestno hišo.92 Mariborski »Bluttag« je nemško casopisje ostro obsodilo. Grazer Tagblatt je dogajanje slikal iz (razumljivo) povsem nemške perspektive. Pisec je obtoževal slovensko stran, kaj je storila Nemcem, da po deželi vlada grozno vzdušje, da so Nemci prepušceni nasilju, in se spraševal, kaj jih šele caka, ce se bo tako nadaljevalo. Miroljubni nemški protestniki naj bi hoteli le pozdraviti Milesovo komisijo, potem pa je jugoslovanska vojska dvakrat sprožila, prav tako pa tudi duhovšcina z balkona. Vse to naj bi potrjevalo dejstvo, da je slovenska stran vse to vnaprej nacrtovala.93 Na drugi strani je slovenska stran, ki je ameriško komisijo, prinašalko »miru in svobode«, ob njenem prihodu pozdravila »v slovenskem Mariboru«, dogodke videla seveda drugace. »Vecdnevne hujskarije vsenemških matadorjev po Mariboru in mag- dalenskem predmestju so rodile krvav sad. Pondeljek predpoldne se je /…/ valila nemška tolpa po mariborskih ulicah. Hoteli so porabiti priliko, ko biva ameriško odposlanstvo v Mariboru, da na znani kricavi nacin dokažejo nemški znacaj Maribora. /…/ Nemci so napadli vojaštvo in stražnike že na Grajskem trgu. Tam so padli prvi streli. Tako tudi v Gosposki ulici. Vojaštvo je seveda odgovorilo. /…/ Za svoje krvave žrtve se naj zahvalijo svojim hujskacem, zlasti svojim voditeljem Schmidererju, Pfrimerju, Oroslu, pl. Kramerju, Jahnu in Suppanzu.«94 Uciteljice so »bodisi naravnost ali po ovinkih peljale iz šole z nemškimi trakovi okrašene ucenke v vrstah (‹in Reih und Glied›) k demonstraciji. /…/ Med izgredniki se je opazilo tudi skoro vse odpušceno nemško in nemškutarsko uradništvo, n. pr. s sodnije svetnik dr. Herman Lorber, vodja zemljiške knjige Frangesch, oficijant Matschegg, ki je posebno glasno povdarjal, da se mora rešiti nemštvo Maribora.«95 91 SI_PAM/X0096/00506 Digitalizat porocila doktorja Rapoca Narodnemu svetu za Štajersko o obisku podpolkov nika Milesa ob nemško-slovenski meji, kjer je bil navzoc kot prevajalec (s. d. (brez datuma)). Prim. Andrej Rahten, »‘Šampanjec v Gradcu in nemške demivierges‘ – ocena delovanja podpolkovnika Shermana Milesa na Štajerskem leta 1919,« Studia Historica Slovenica 19, št. 3 (2019): 781–814. 92 Rahten, Po razpadu, 178–80. Jenuš, »Maribor med prevratom,« 123–28, Zajšek, Jugoslavija prihaja, 43–49. 93 Grazer Tagblatt, 29. 1. 1919, 1. 94 Straža, 27. 1. 1919. 95 Straža, 10. 2. 1919. Medtem ko je avstrijska vlada proti temu vložila protest in razmišljala o vojaškem posredovanju,96 je slovenska stran nemške navedbe zanikala, ceš da se v protestu govori o mariborski ponedeljkovi demonstraciji »kot o prijazni, mili manifestaciji za svobodo in pravico«, ki to ni bila. »Huronsko kricanje in tulenje po mariborskih ulicah, zmerjanje in napadanje mirnih Slovencev, pretepanje tistih, ki niso nosili vsenemških znakov, napadanje vojakov, razbijanje šip, naval na magistrat, napad na policijskega komisarja, napad na vojaštvo pred magistratom« – vse to je kazalo popolnoma drugacno sliko.97 Graški vsenemški list je seveda nadaljeval v istem tonu. Ogorceno je zapisal, da jedogodek crn madež na mariborski in nemško-štajerski zgodovini. Spodnja Štajerska, ki je bila (in še zmeraj je) starodavna nemška posest, je ves spodnještajerski slovanski gnev po prevratu zlila na mariborsko nemštvo. Slovenska inteligenca, tako casnik, pa je tako ali tako že vec desetletij hujskala proti Nemcem. Prebivalstvo, ki je živelo v miru, je zdaj na svojih bregovih (slovenski kaplan v Marenbergu naj bi na vrata cerkve nalepil list, ceš da je psom in Nemcem vstop prepovedan). Preganjanje uradnikov, slovenizacija, grožnje z veleizdajstvom za tiste, ki so se opredelili za Avstrijo, vse to da je postalo del spodnještajerskega vsakdana, v mestu, ki je bilo po 700 letih nemške uprave nasilno razpušceno, pa je po ulicah tekla nemška kri.98 Državnozborski poslanec Richard Marckhl je menil, da je prevladalo nasilje, brezpravje, da je pravzaprav Ljubljana nastrojena proti Nemcem, medtem ko je Maister zgolj izvrševalec na terenu. Po njegovem mnenju je slovenska stran nacrtno želela prepreciti nemški stik z ameriško komisijo. Nemštvo, tako Marckhl, da je pod pritiskom, za preprecitev nadaljnjega prelivanja krvi pa da bi morala antanta vzeti pod nadzor vsa sporna štajerska ozemlja.99 Proti krvavim dogodkom je bilo naperjeno tudi zborovanje na graškem Trgu svobode cez nekaj dni. Stališce protestnikov, med njimi so bili številni iz Spodnje Štajerske, so podprli tudi deželni glavar Wilhelm Kaan, graški župan Adolf Fizia in deželnozborski poslanec Hans Suppanz. Najostreje so obsodili jugoslovansko brutalnost, hkrati pa so se zavezali, da nobeno nasilje ne more Maribora odtrgati nemštvu, saj da je mesto nemško in bo takšno tudi ostalo. Heinrich Wastian je v povišanih tonih orisal trpljenje v mestu, od Gradca oddaljenem zgolj dobro uro vožnje s hitrim vlakom. Pisec je menil, da bo dogodek nedvomno izzval nemir v nemških vrstah, da so Slovenci, ki sploh niso izšli iz vojne kot zmagovalci, pac pa so z nemštvom delili usodo stare Avstrije, zasedli nemška obmocja, in zahteval, da se upošteva nacelo samoodlocbe vsaj za severne predele Spodnje Štajerske, ki da so tako in tako od nekdaj nemški.100 Kakorkoli, po »krvavi nedelji« se je odnos do Nemcev zaostril. Drug za drugim so padali nemški obcinski sveti, sledil je še mocnejši val odpušcanj uradništva in uciteljstva. Moc novih oblasti so izkusili profesorji na gimnazijah,101 uslužbenci v vrstah 96 Prim. Judson, Habsburška monarhija, 481. 97 Straža, 31. 1 1919. Prim. Maks Pohar, »27. januar 1919 v Mariboru,« v: Boj za Maribor 1918–1919, ur. Janez J. Švajncer (Maribor: Založba Obzorja, 1988), 339–41. Anton Britovšek, »Maistrov borec pripoveduje o 27. januarju 1919,« v: Boj za Maribor 1918–1919, ur. Janez J. Švajncer (Maribor: Založba Obzorja, 1988), 342, 343. 98 Grazer Tagblatt, 31. 1. 1919, 2. 99 Ibid., 6. 100 Grazer Tagblatt, 3. 2. 1919, 2. Prim. Zajšek, »Raje pa hocemo,« 459–61. 101 Straža, 10. 2. 1919. policije in mestnih redarstev.102 V »ogroženih« krajih je slovenska stran prirejala številna zborovanja (v Dravogradu se je denimo »zbralo cez 2000 ljudi, ulice so bile okra- šene, iz hiš pa so plapolale trobojnice«),103 nemštvo pa prikazovala v najslabši mogoci luci (denimo »Ferdinand Jagritsch, zagrizeni nemškutar in trgovec v Selnici ob Dravi je dal po svojem trgovskem uslužbencu na vse kriplje pobirati podpise za Nemško Avstrijo in je sploh znan kot ljut sovražnik vsega kar je slovensko. Njegova hcerka je sama trdila, da se ji jezik ‹skeglja›, ce mora slovensko govoriti.«). Potem ko je vojaška akcija nadporocnika Hansa Mikla in zdravnika Wilibalda Brodmanna (v Stradnu sta ustanovila Bauerkommando, s katero sta nameravala zasesti Radgono z okolico)104 v zacetku februarja v spodnji Murski dolini spodletela, je bila po koncu bojev in po podpisu pogodbe med avstrijsko Štajersko in Kraljevino SHS februarja 1919 zacasna meja dolocena na doseženi demarkacijski crti.105 Ne glede na to pa usoda severnega dela Spodnje Štajerske še vedno ni bila dokoncno definirana. Straža je navajala, da segajo avstrijske simpatije »še dalje preko Maribora do Ptuja, Sv. Lenarta, Gornje Radgone, do vrha Pohorja itd.«106 Obe strani sta napenjali vse sile, da bi dobili cim vecji kos spornega ozemlja. »Vceraj se je vršilo v Cmureku vsenemško slavje povodom odhoda naših vojakov iz trga. Vse hiše so bile okincane s pruskimi zastavami. /…/ Velikaši: dr. Schormann, Pösch, Prisching, Fürst i. dr. so dali za ljudstvo na razpolago vec sodov vina. Vse je vpilo in tulilo ‘Die Wacht am Rhein‘, ‘Heil dir im Siegeskranz‘, Deutschland, Deutschland über alles‘. Na vec krajih so vstali govorniki in so hujskali ljudstvo proti Jugoslaviji.«107 Na drugi strani je slovenska stran kar najostreje obracunavala z vidnejšimi nemški posamezniki. Otta Ambroschitscha, bivšega nacelnika spodnještajerskega Volksrata, je obtoževala, da so on in njegova »ekipa« v prejšnji državi »kot volkovi in hijene« (še posebej med vojno) zasledovali Slovence.108 »Z železno roko bi se moralo pomesti vse te smeti iz naše s krvjo in trpljenjem prepojene domovine.«109 »Vahtarca« je medtem komentirala, da so Nemci popolnoma brezpravni, da jih nihce ne šciti in da si morajo med seboj pac pomagati. Dogaja se namrec cistka domacega, avtohtonega nemštva, Spodnja Štajerska pa da se (denimo z zaprtjem celjske gimnazije, s cimer je izgubila castitljivo kulturno-izobraževalno ustanovo) nasploh popolnoma balkanizira.110 V Gradcu pa so imeli medtem svoje nacrte. Deželni glavar Kaan se je skupaj z ostalimi poslanci v luci mariborskih dogodkov opredelil za samoodlocbo Nemcev na 102 Straža, 17. 2. 1919. 103 Straža, 10. 2. 1919. 104 O bojih za Radgono in okolico prim. Erwin Steinböck, Die Kämpfe um Radkersburg und im steirischen Grenzraum 1919 (Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1983). Prim. Hermann Kurahs, »Radkersburg und der Kampf um die Südgrenze 1918–1919,« v: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920 (Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018), 28–87. David Kurzweil, »Die steirischen Bauernwehren 1918–1938« (Masterarbeit, Graz: Karl-Franzens Universität, 2020), 10–42. Zajšek, Jugoslavija pri haja, 71–75. 105 Rahten, Po razpadu, 197–205. Straža, 14. 2. 1919; 17. 2. 1919. 106 Straža, 3. 2. 1919. 107 Straža, 21. 2. 1919. 108 Nova doba, 15. 2. 1919. 109 Naša doba, 22. 2. 1919. 110 Deutsche Wacht, 8. 3. 1919. »zasedenih« obmocjih, kamor je (iz nemškega zornega kota) spadala tudi Spodnja Štajerska (oziroma vsaj njen severni del),111 Grazer Tagblatt pa je podrobno definiral minimalne zahteve vseh treh najmocnejših štajerskih politicnih taborov glede razmejitve na jugu: Drava, zavarovana s Pohorjem z mestoma Maribor in Ptuj. Hkrati je zahteval, da se takoj izpraznijo nezakonito pridobljena ozemlja ob Dravi, plebiscit v vseh mejnih obmocjih, za nemško manjšino južno od meje, torej v Kraljevini SHS, pa široko avtonomijo. To je utemeljeval z vec vidiki: da dežela med Dravo in Muro nikakor ni slovenska, temvec mešana, Maribor pa je tako in tako nemški v vseh pogledih; celotna Spodnja Štajerska da je prastara nemška posest; Pohorje da je edina naravna, geografska locnica med Srednjo Evropo in Balkanom; prebivalstvo mest in trgov da se je opredelilo za prikljucitev k Avstriji; Avstrija da nujno potrebuje koroško železnico ob Dravi, Dravska dolina da je življenjskega pomena za preskrbo z živili za Gradec in višje ležece predele ter da hocejo tudi Slovenci iz Dravske doline prikljucitev k Nemški Avstriji. Na drugi strani je vse slovenske zahteve gladko zavrnil in oznacil kot brezpredmetne: da nikakor ne drži, da na Spodnjem Štajerskem obstaja ostra jezikovna slovensko-nemška locnica, da Spodnja Štajerska nikakor ni slovanska posest, da je vsaka meja, ki bi potekala severneje od predlagane, nenaravna in da je slovensko kmecko prebivalstvo, ki je tako in tako nezadovoljno z novo oblastjo, od nekdaj živelo v mirnem sožitju z Nemci in zmeraj gravitiralo proti Gradcu.112 Kljub temu da je nemška propaganda marca po Mariboru širila vesti o vnovicni (nemški) zasedbi mesta, je nova oblast nadaljevala deavstrizacijo in slovenizacijoSpodnje Štajerske. Premoženje nemških nacionalnih društev Schulverein in Südmark »je pod državnim nadzorom«, je pisala Straža. »Stara ‘nepristranska‘ avstrijska vlada je pripustila, da je širila vsenemško povodenj preko Špilja, Št. Ilja, Pesnice in Maribora vedno dalje proti jugu.«113 Padale so donedavne nemške »trdnjave«. »Dan za dnem vidimo po celjskih ulicah vozove, polne pohištva, odhajati proti kolodvoru. /…/ In kmalu bo tu le še okostje nemškega moloha, kak Ambroschitsch, Jabornegg, Stiger itd., žalostni spomini na minolo slavo celjske nemške trdnjave.«114 A ne glede na to je casopisje med prebivalstvom širilo strah pred Nemci, ki je bil še kako živ. »Pazimo, ali se bo nemški sosed zopet zacel pripravljati na novo podjarmljenje sveta ali vsaj manjših, politicno in gospodarsko slabejših sosedov.«115 Spomladi se je odpušcanje nemških uciteljev in uradnikov okrepilo. Odpustili so notarje Baumgartnerja v Rogatcu, Stöcklingerja v Radljah, Wiesthalerja v Mariboru, Mravlaga v Laškem, Swobodo v Konjicah, Winklerja v Slovenj Gradcu,116 sodnike Karla Lobingerja in Wiktorja Pavliceka v Rogatcu, Johanna Pajka v Ljutomeru itd.117 Tej »ofenzivi« je sledil razpust nemških šol na »spornem« obmocju: zasebne nemške 111 Grazer Tagblatt, 12. 3. 1919, 1. 112 Grazer Tagblatt, 16. 3. 1919. 113 Straža, 24. 3. 1919. 114 Nova doba, 6. 3. 1919. 115 Nova doba, 1. 3. 1919. 116 Deutsche Wacht, 5. 4. 1919. 117 Deutsche Wacht, 26. 4. 1919. ljudske šole v Ceršaku, nemške trirazrednice v Št. Ilju v Slovenskih goricah, nemške petrazrednice v Krcevini-Leitersbergu, nemške dvorazrednice v Pekrah, nemške deške in nemške dekliške štirirazrednice na Pobrežju, nemške petrazrednice v Radvanju, nemške dvorazrednice v Razvanju, nemške trirazrednice v Sladkem vrhu, obeh nemških petrazrednic v Studencih, nemške trirazrednice v Teznu, poslovenile so se tudi številne dvojezicne ljudske šole (Gornja Kungota, Svecina, Sv. Jurij ob Pesnici, Hoce, Kamnica, Selnica ob Dravi, Ribnica, Brezno).118 Avstrijska stran je na drugi strani vse bolj poudarjala, da je jezikovna meja mešana in da ima nemško vecino, mejo med državama pa postavljala na Karavanke, cez Pohorje in vse do Donacke gore.119 Na shodu v Breznu ob Dravi je slovenska stran proti takšnim stališcem ostro protestirala. »Prišli so Remšnicani ter Slovenci in Slovenke z visokega Radla, Kaple, Lucan, Sv. Duha in Sv. Ožbolta, Ribnice, Sv. Primoža, Mute, Marbeka in Vuhreda. /…/ Od zadnjega shoda, ki se je vršil leta 1914, /…/ je na nemcurskem shodu ritmojster baron Egger imenoval Slovence ‘Gesindel‘, ki se mora zatreti, danes pa zborujemo na tem mestu svobodni Jugoslovani.«120 Medtem je slovenska stran v zacetku aprila krenila v izdelavo podrobnih seznamov komisij za morebitni plebiscit. Vlada sicer »temu predlogu ni pritrdila, ker smatraplebiscit za slovenski Štajer za sedaj nepotreben. Za vse slucaje pa moramo biti pripravljeni, ker bi se moralo izvršiti glasovanje, ce se izvrši, v enem dnevu.« Narodni svet je tako apeliral na župnijske urade, naj sestavijo komisije in v njih pritegnejo zanesljive uradnike in ucitelje, župane, gerente in posestnike, se pravi tiste, ki so »v narodnem oziru absolutno zanesljivi in znajo molcati«.121 Sredi aprila je v Gornji Radgoni pricel izhajati casnik Murska straža, ki je zagovarjal pripadnost Radgone in spornega murskega obmocja (t. i. nevtralne cone) k Jugoslaviji.122 Medtem je graški vsenemški list z gnusom porocal o nasilju nad nemškimi podjetniki in njihovim premoženjem (npr. o na Ptuju oropani gostilni Osterberger, kavarni Schauer, trgovini Hönig, drogeriji Haid, urarstvu in draguljarni Ackermann, trgovini Schramke, tiskarni in papirnici Blanke, manufakturi Fauland itd.).123 V Gradcu so za spodnještajerske rojake, ki jih stiska slovanski jarem, organizirali razne prireditve, predavanja, razstave itd.124 Posebej po majskem koroškem slovenskem polomu125 je casnik vse bolj naglašal, da je treba Spodnjo Štajersko dobiti nazaj, saj da so mesta nemška, Slovenci pa da so jih zgolj okupirali oziroma da skušajo pregnati vecinsko 118 Straža, 4. 4. 1919. 119 Grazer Tagblatt, 30. 3. 1919, 5. 120 Straža, 31. 3. 1919. 121 SI_PAM/X0096/00556 Digitalizat strogo zaupnega navodila o ukrepih, ce bi tudi na Spodnji Štajerski sprejeli odlocitev za plebiscit: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (s. d. (brez datuma)). 122 Vec gl. Tone Zorn, »’Murska straža’ o slovenski severni meji in o Prekmurju v letih 1919/1922,« Zgodovinski casopis 34, št. 4 (1980): 413–30. Za Radgono gl. Ivan Rihtaric, »Casopis Murska straža in dogodki v Radgoni od aprila do septembra 1919,« v: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920 (Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018), 304–23. 123 Grazer Tagblatt, 15. 5. 1919, 2. 124 Grazer Tagblatt, 28. 5. 1919, 3. 125 Prim. Rahten, Po razpadu, 244–63. nemštvo.126 Profesor Hans Pirchegger, ki je po prelomu stoletja nekaj let ucil na ptuj- ski gimnaziji, je za Maribor trdil, da ima od nekdaj nemški karakter, ki se je ohranil vse do razpada monarhije in še cez, da je torej stara nemška posest od najzgodnejših casov nemške naselitve in da imajo Slovenci do Maribora toliko pravic kot Francozi do Strassburga.127 Dravska dolina je bila po njegovem mnenju (kljub temu, da je bila nacionalno mešana) nemška in del Nemške Avstrije, saj da je vseskozi gravitirala proti severu, da se tudi slovenski kmetje upirajo prikljucitvi k Ljubljani oziroma k Beogradu, in da bi morala biti meja na Karavankah, dalje pa v najboljšem primeru po vitanjski razvodnici, v slabši izvedbi pa cez Pohorje, Polskavo, reko Pesnico, vkljucno s Ptujem vse do Radgone.128 Z okrepitvijo bojev za severno mejo na Koroškem129 se je pritisk na nemško prebivalstvo na Spodnjem Štajerskem stopnjeval. Z vec novimi udarci so se morali soociti celjski Nemci. Maja 1919 se je bil Deutsche Wacht prisiljen preimenovati v Cillier Zeitung.130 Še vecji šok je »nemško« Celje doživelo nekaj dni kasneje, ko je tragicno (v ljubljanski prisilni delavnici)131 preminil Otto Ambroschitsch, takoj za tem pa se je odselil zadnji nemški župan Jabornegg. Prvemu je nemški list napisal obsežen nekro- log, v katerem je izcrpno porocal o njegovih zaslugah, s težkim srcem pa se je poslovil tudi od bivšega župana, za katerega je podobno pisal z izbranimi besedami.132 Medtem se slovenska stran z nemškimi idejami glede meje nikakor ni strinjala, ampak je vztrajala pri meji severno od Lucan in Ernovža, po slabši razlicici pa severno od Sv. Ilja.133 Sredi junija so se »pri slovenskem kmetu na Belicu zbrali zaupniki izobcin Špilje, Racane in Klanjec ter so sklenili protestirati, da se te po vecini slovenske obcine priklopijo Nemški Avstriji. /…/ V Špilju je še sedaj 65, v Racah 70 in v Klanjcu 75 % slovenskega prebivalstva. Tudi gospodarsko smo mi navezani na Jugoslavijo in na slovenske sosede. Skoro vsak posestnik ima vinograd ali druga posestva v Slov. goricah. Drugi pa si hodijo kupovat živila, posebno živino, v mariborsko okolico. Naši kraji preko Lucan in do Ernovža gravitirajo proti jugu, t. j. v Maribor. Ce ostanemo res pod Nemško Avstrijo, pomeni to za nas narodno in gospodarsko unicenje.«134 Pozna pomlad in poletje 1919 sta bila pestra in napeta. Na mirovni konferenci sta se obe strani trudili prepricati antantne sile in dokazati svoje argumente. A na »terenu« slovenizacija ni povsod potekala povsem brez težav.135 V Sv. Trojici v Slovenskih goricah so se denimo šele julija lahko pohvalili s cisto slovensko podobo trga. »Nemški napisi na obcinskih deskah, kažipotih, trgovinah in gostilnah so popolnoma zginili. Najprej so jih le zalepili s tankim papirjem. /…/ Na ukaz narodnega sveta so nemcurji morali 126 Grazer Tagblatt, 10. 5. 1919, 2; 31. 5. 1919, 1. 127 Grazer Tagblatt, 20. 4. 1919, 9, 10. 128 Grazer Tagblatt, 10. 4. 1919, 8. 129 Prim. Zajšek, Jugoslavija prihaja, 65–71. 130 Deutsche Wacht, 10. 5. 1919. 131 Rahten, Po razpadu, 211. 132 Cillier Zeitung, 24. 5. 1919. 133 Straža, 6. 6. 1919. 134 Straža, 13. 6. 1919. 135 Za Konjice prim. Studen, »O ferdamanih babah,« 33, 34. odstraniti papir in odstranili so nepotrebne nemške napise.«136 Vse oci pa so bile uprte k podpisu mirovne pogodbe med državama. Seveda je v Gradcu vrelo; vsenemški list je pisal, da Avstrija ne more sprejeti mirovne pogodbe, saj da Kraljevina SHS sega po ozemljih, ki so že od karolinške dobe nemška, po mestih, ki so od nastanka poseljena z nemškimi mešcani in delavci. Jezikovna meja tako nikakor ne more biti tudi nacionalna meja, saj bodo na ta nacin izgubljena nemška mesta in trgi. Vec 10.000 Nemcev da bo tako pahnjenih pod jugoslovansko oblast. Casnik je problematiziral izgubo železniške proge Lienz–Maribor, rodovitnih spodnještajerskih podrocij, vodnih virov v Dravski dolini, rešitev pa videl v plebiscitu.137 Graško vsenemštvo je bilo prepricano, da bo sprejeti mir povzrocil gorje tisocev Nemcev pod Jugoslavijo, da bodo vsi v gospodarsko odvisnem položaju, da nemških šol ne bo in da bo nova oblast Nemcem prepovedala uporabo materinšcine, kar bo vodilo k slavizaciji nemštva. Deželo med Muro in Dravo je videlo kot izredno pomembno za ostalo Štajersko v vseh pogledih. Nemško prebivalstvo da je bilo zmeraj »doma« na Spodnjem Štajerskem, nemštvo da ima pravico do dežele, o njihovi navzocnosti pa da prica na tisoce grobov in številne cerkve ipd.138 Grazer Tagblatt je pred podpisom objavljal številne prispevke, ki so prikazovaliSpodnjo Štajersko v popolnoma nemški luci. Še vec. Mesta in trge, ki so (zacasno) pripadli Jugoslaviji, je oznaceval kot nasilno jugoslovansko zavzetje, kot rop in kot plenilski vdor na nemško ozemlje. Maribor, Celje, Ptuj, Rogatec, Radgona, povsod naj bi že bila vidna slovanska »roka«. Ce danes pride Nemec nakljucno v Maribor (ali ostala »nemška« mesta ali trge), tako casnik, ne bo mogel verjeti svojim ocem. Nemških naselbin, kjer sicer vse spominja na nemštvo, ni vec mogoce prepoznati. Nemštvo je bilo vecinoma pregnano, nemški napisi odstranjeni, Nemcev sploh ni vec na spregled (v lokale ne hodijo, njihova društva so razpušcena, šole slovenizirane, nemšcina izkoreninjena).139 Poleg slavospevov nemški »spodnji« deželi so se na straneh lista znašli tudi nekateri (pregnani) vidni nemški pripadniki Abwehrkampfa140 in njihov doprinos povsod tam, kjer sta (tako casnik) prevladovala nemški jezik in kultura. Avstrijska stran se je tako na vse pretege trudila dokazati pravilnost svojih terjatev (zahtevala je plebiscit v Mariboru in na obeh bregovih Dravske doline, v Murski dolini – v Apaški kotlini in Radgonskem kotu – ter v Slovenskih goricah).141 Proti »razkosanju« nemštva oziroma proti nasilnemu miru se je, kot je navajal casnik, opredelilo vec kot 200 obcin ob jezikovni meji, ceš da bo gospodarska škoda ogromna, da bo tisoce nemških rojakov ostalo pod slovensko oblastjo, tako Radgona, Apaški kot, Ptuj, Maribor in vse do Šentilja.142 Na drugi strani je slovenska (jugoslovanska) stran 136 Straža, 7. 7. 1919. 137 Grazer Tagblatt, 8. 6. 1919, 19, 20. 138 Grazer Tagblatt, 13. 6. 1919, 12. 139 Grazer Tagblatt, 10. 7. 1919, 1. 140 Npr. Grazer Tagblatt, 15. 8. 1919, 1, 2. 141 Vec o neuspelem plebiscitu gl. Rahten, Po razpadu, 325–43. 142 Grazer Tagblatt, 1. 8. 1919, 7. nemške zahteve v obsežni noti zavrnila.143 O »mariborskem vprašanju« je dve študiji napisal Fran Kovacic, s katerima je na konferenci dokazoval, da Maribor nikakor ni »pranemško« mesto.144 Italijani so na konferenci sprva podpirali nemški predlog meje (po vitanjski razvodnici), Francozi pa jugoslovanske zahteve. Avstrijski delegaciji145 (radgonskemu zdravniku in podžupanu Franzu Kamnikerju, geografu Robertu Siegerju idr.)146 je skoraj uspelo doseci plebiscit (Ožbalt Ilaunig je za Slovenske gorice menil, da bi bile najbrž »izgubljene kakor divji Korotan«).147 Toda tehtnica se je ob mocni podpori Francije prevesila na jugoslovansko stran.148 Ko je konec avgusta ostalo le še vprašanje dni, kdaj bo senžermenska pogodba podpisana, je Grazer Tagblatt resignirano zapisal, da bo avstrijski »rdece-crni« pod- pis pogodbe »štrik« okrog vratu nemštva, da bo štiri milijone rojakov ostalo zunajavstrijskih meja, tudi Spodnja Štajerska z Mariborom vred. Hkrati pa je navrgel, da je sedaj nastopil cas za nemško ocišcenje, za obnovo, in da pozdravlja brate cez mejo, ki bo nekoc spet izginila.149 Desetega septembra 1919 je bilo na konferenci doloceno, da Spodnja Štajerska pripade Kraljevini SHS, mirovna pogodba pa je v bistvu sledila Maistrovi razmejitvi s konca leta 1918,150 le da je mejo ponekod pomaknila nekoliko bolj na jug in Radgono, Lucane, Ernovž idr. prisodila Avstriji. Namesto epiloga Dva dni po podpisu »sramotne« pogodbe je graško društvo Südmark151 s težavo sprejelo resnicnost. Društvo, ki je moralo zapustiti svoje idealno »delovno« obmo- cje na jezikovni meji oziroma še globlje v deželi, je resignirano ugotavljalo, da je bil ves »boj« na Spodnjem Štajerskem zaman in da se je na nemštvo spustila noc. Toda tudi na Spodnjem Štajerskem, v Dravski dolini, v Mariboru in na Ptuju bo spet posijalo sonce, je menil pisec. Grazer Tagblatt je rojake na jugu hrabril, da so Nemci, da 143 Prim. Jurij Perovšek, V zaželjeni deželi (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009), 107. 144 Fran Kovacic, Maribor in bodoca državna meja (Maribor: Mariborski Narodni svet, 1918), 32. Poleg njega so bili dejavni tudi drugi (Gregor Žerjav, Ivan Žolger, Anton Melik, Fran Ramovš). Prim. Gregor Jenuš, »Štajersko vprašanje in vloga dr. Franca Kovacica na pariški mirovni konferenci,« v: Studia Historica Slovenica 9, št. 2-3 (2009): 669–90. Andrej Rahten, »Diplomatska prizadevanja Ivana Žolgerja za Slovensko Štajersko in Prekmurje,« v: Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018): 489–528. 145 O avstrijski delegaciji v Parizu gl. Rahten, Po razpadu, 264–90. Za Kamnikerja gl. Hermann Kurahs, »Dr. Franz Kamniker in St. Germain,« Blätter für Heimatkunde 61 (1987): 112–22. 146 Vec gl. Kamniker, Franz (1870–1928) – Slovenska biografija, pridobljeno 5. 2. 2021, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi264451/. Robert Sieger (Geograph) – Wikipedia, pridobljeno 9. 2. 2021, https://de.wikipedia.org/wiki/Robert_Sieger_(Geograph)/. 147 Marjan Toš, »Prevratni dnevi 1918/1919 pri Lenartu v Slovenskih goricah,« Casopis za zgodovino in narodopisje 68, št. 2 (1997): 325. 148 Rahten, Po razpadu, 335–37. 149 Grazer Tagblatt, 7. 9. 1919, 1. 150 Nemci in Maribor, 65. Prim. Jenuš, Ko je Maribor, 184–214. 151 O delovanju Südmarke po letu 1920 gl. Tone Zorn, »Iz pisanja glasila graške nacionalisticne organizacije Südmark v letih 1920—1923,« Casopis za zgodovino in narodopisje 52, št. 1 (1981): 135-49. pripadajo 80-milijonskemu narodu in da naj tega ne pozabijo. Nemštvo je pozival, naj ne beži iz »domovine«, pac pa naj neguje nemški jezik ter uci otroke nemško brati, moliti in nasploh nemško živeti.152 Spodnještajersko nemško prebivalstvo, ki je definitivno ostalo pod Kraljevino SHS, se je hoceš noceš moralo sprijazniti z nastalim položajem.153 Toda situacija zanje nikakor ni bila rožnata. Potem ko je Marburger Zeitung prevzel slovenski lastnik, je ogorcenje nad prodajo osrednjega spodnještajerskega nemškega casnika delil tudi Grazer Tagblatt. Menil je, da gre za katastrofo in nacionalno izgubo, da so bivši lastniki kljub dobremu poslovanju bili prisiljeni casnik prodati ne glede na dejstvo, da je sen- žermenska pogodba zagotavljala pravice tudi manjšinam.154 Štajerska vsenemška stran se (podobno kot graški deželni zbor)155 ni mogla sprijazniti z razmerami. Takoj po podpisu pogodbe je v Obrajni/Halbrein tik ob meji pricel izhajati casnik Deutsche Grenzwacht, ki je ime nedvomno povzel po Murski straži,156 in (ob graškem listu) zastopal vsenemško politiko ob meji.157 Ob prvi obletnici zloma nemškega rajha sta Deutsche Grenzwacht in Grazer Tagblatt naglašala bolecino, ki je doletela nemštvo, in menila, da je bilo veliko ozemlja ukradenega, da so izgubili veliko svojih ljudi, ki so sedaj v nemilosti. Tagblatt je krivca za nastali položaj iskal tudi v avstrijski vladi, ki ni vkljucila vec strokovnjakov z mejnega obmocja, pac pa se je »zanesla« na svoje dunajske diplomate, ki da jim za južno mejo sploh ni mar.158 Prav tako so bili skepticni do sestavljanja komisije, ki je imela nalogo (skupaj s slovensko komisijo in zunanjimi arbitri) na terenu urediti še zadnje detajle pred dokoncno ratifikacijo pogodbe. Kljub temu da je bil za komisijo predviden domacin Franz Kamniker, so na shodu na graškem Trgu svobode izražali nestrinjanje z drugacnimi rešitvami in na vso moc »navijali« za lokalnega predstavnika, saj so hoteli nekoga, ki pozna raz- mere do obisti, do zadnje kmetije, ki je domace krvi in cuti s prebivalci. Protestniki so enoglasno vpili, da se mora krivica, storjena s tem ropom, popraviti, Maribor, Ptuj in celotna Dravska dolina itd. pa so nemški in morajo nemški ostati. Tako kot so Francozi 40 let cakali na, po njihovem nemško, Alzacijo in Loreno, so bili enotni, da si bodo dan za dnem, leto za letom prizadevali vrniti brate na jugu pod Avstrijo.159 Velikonemške ideje, nacionalizem, antisemitizem in predvsem mašcevanje so veli izpod peres vsenemških graških dopisnikov. Casnik je pozival k obnovi nemštva, ceš da so mirovne pogodbe le tocke na poti preoblikovanja, medtem ko da ne gre pozabiti izgubljenih bratov na jugu.160 S tako zastavljenimi cilji je graško vsenemštvo spremljalo 152 Grazer Tagblatt, 28. 9. 1919, 7. 153 Marburger Zeitung, 11. 9. 1919. 154 Grazer Tagblatt, 11. 10. 1919, 13, 14 (Abendblatt, 3). 155 Prim. Grazer Tagblatt, 30. 9. 1919, 5. 156 Vec gl. Zorn, »Murska straža,« 413–30. 157 O tem gl. vec Tone Zorn, »’Deutsche Grenzwacht’ in razmejitev na Štajerskem v letih 1919–1922,« Casopis za zgodovino in narodopisje 51, št. 1 (1980): 165–81. 158 Grazer Tagblatt, 6. 11. 1919, 13 (Abendblatt, 3). 159 Grazer Tagblatt (Abendblatt), 24. 11. 1919, 4. 160 Grazer Tagblatt (Sonderblatt), 18. 12. 1919, 19, 20. tok dogodkov. Razmejitev na jugu je bila po mnenju casnika povsem napacna.161 Cvetoca mesta in trgi da so bili dobesedno odtrgani od nemštva, ceprav da je dežela od nekdaj spadala v nemški kulturni prostor. Casnik je vedno bolj pozival nemštvo na meji in ostalo avstrijsko nemštvo vseh strank in slojev, da pomagajo pregnancem in tistim, ki so še zmeraj na jugu, da se vclanijo v spodnještajersko organizacijo, novoustanovljeno poddruštvo Südmarke, Gau Unterland, naslednico nekdanjih krajevnih društev v Mariboru, Celju in na Ptuju. Prvopodpisani poslanec Heinrich Wastian, tudi clan komisije za dokoncno dolocitev meje,162 je bodril vsenemške vrste, da je treba nastopiti enotno, da bratje na jugu ne »poginejo«.163 Tudi v ta namen so v Gradcu in drugod z odprtimi rokami sprejemali spodnještajerske nemške veljake, ki so emigrirali v Avstrijo. Nekatere, kot recimo ormoškega odvetnika Gustava Delpina, so nekatera vsenemška društva (v njegovem primeru graška Armenia) imenovala za svoje castne clane.164 Prav tako so ob vsaki priložnosti skušali prikazovati nemškost slovenske Štajerske. Smrt Mihe Vošnjaka so denimo izkoristili za to, da so ga prikazali v »svoji« luci, ceš da je bil že v mladih letih sovražen do Nemcev in nemštva, da je bil eden od zacetnikov slovenizacije, ki je Spodnja Štajerska do takrat ni poznala, sprožila pa da je veliko sovraštva in srda do nemštva, in da je bil med ustanovitelji casnika Südsteirische Post, nemško pisanega slovenskega lista, ki je bil gnezdo sovraštva do Nemcev itd.165 Senžermenska pogodba je stopila v veljavo poleti (16. julija) 1920. Graško (in spodnještajersko) vsenemštvo je bilo navdušeno nad ponovno prikljucitvijo »prastarega« nemškega mesta Radgone, ki je koncno postala svobodna, medtem ko da se bodoostali kraji do Špilja v kratkem znebili slovanskega jarma. Radgona, tako casnik, naj bo zgled za (trenutno izgubljene) nemške kraje na Spodnjem Štajerskem, Radgona naj zbistri in predrami Maribor, Ptuj, Slovensko Bistrico, Pragersko, Lenart, Celje, Ormož, Rogaško Slatino, Konjice, Vitanje, Vojnik, Brežice in Dravsko dolino s starim nemškim Marenbergom in druge kraje, kjer še živijo ostanki nemštva. Z grenkobo je sprejelo prikljucitev Apaške kotline166 k Jugoslaviji, kljub temu pa je pisec navajal, da bo nemštvo nekoc znova gospodar tudi na Spodnjem Štajerskem, ki so ga tako nasilno zavzeli jugoslovanski barbarski vojaki.167 Casnik se je zavzel za to, da postane kotlina ponovno 161 Grazer Tagblatt, 28. 1. 1920, 2. 162 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, 373. 163 Grazer Tagblatt, 30. 5. 1920, 7. 164 Ibid. 165 Grazer Tagblatt, 7. 7. 1920, 12 (Abendblatt, 2). 166 Za Apaško kotlino gl. vec Dušan Šcap, Apaško polje skozi zgodovino (Mahovci: Samozal., 2021). Dušan Šcap, »Apaško vprašanje v letih 1919–1920 iz zornega kota porocanja slovenskih casopisov,« v: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920 (Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018), 244–65. Dušan Šcap, »Vprašanje (Apaškega polja) Apaške kotline 1919–1921 iz zornega kota poro- canja avstrijskih casopisov,« v: Zbornik soboškega muzeja 25, ur. Branko Kerman (Murska Sobota: Pomurski muzej, 2019), 313–24. Prim. Franz Josef Schober, »Über die Kämpfe um die neue Grenze nach dem ersten Weltkrieg im Raum Mureck-Halbenrein-Abstall,« v: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920 (Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018), 170–241. Za slovensko argumentacijo glede pripadnosti Apaške kotline in Radgone gl. SI_PAM/X0096/00601 Digitalizat opisa Apaške kotline: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (21. 11. 1918). 167 Grazer Tagblatt (Abendblatt), 26. 7. 1920, 1. nemška, da je treba narediti korekturo senžermenske pogodbe in da je tudi vecinsko prebivalstvo za Nemško Avstrijo, nikakor pa ne za Jugoslavijo.168 Ne glede na »izgube« je bilo navdušenje nad doseženim na avstrijski strani meje izredno. Sprevoda v Špilju konec julija se je udeležilo vec tisoc ljudi iz okoliških obcin z novim deželnim glavarjem Antonom Rintelenom na celu, prisostvovala so društva vseh vrst, vsi so proslavljali osvoboditev kraja. Zahvala, da so spet pod nemško streho, je bila vsesplošna.169 Osvoboditev Špilja in Radgone, ki je vedno spadala med nemška mesta na Muri in bila od zmeraj meja med kulturnim zahodom in vzhodom, so pozdravili tudi v poddruštvu Südmark Gau Unterland, vse tiste, ki so bili prisiljeni ostati pod Kraljevino SHS, pa so hrabrili, da bo prišel dan odrešitve, ko dobijo izgubljena obmocja ponovno nemško podobo.170 Pas Radgona–Špilje–Soboth vse do Drave je spet nemški, je casnik kipel od veselja, ko je ocenjeval, da je moralo prebivalstvo leto in pol prenašati južnoslovansko brutalnost, sedaj pa da je le korak iz svobodne Radgone do (zasedenih) vinorodnih Slovenskih goric, do trga Ljutomer in mest Ptuj in Ormož. Iz Špilja da se vidi nekoc cvetoci nemški Maribor, osvobojena zahodna Štajerska pa da socutno gleda usodo nemških trgov in naselbin v Dravski dolini. Toda prišel bo dan, tako avtor, ko bodo tudi ta obmocja ponovno nemška.171 Od podpisa pogodbe se je v graškem vsenemškem listu vse bolj pojavljala parola o ponovni prikljucitvi izgubljenih delov slovenske Štajerske k Avstriji. Graško in štajersko vsenemštvo je z gnusom gledalo na novo državo na jugu in menilo, da se v Šentilju pravzaprav zacenja Balkan. Na drugi strani, je ponosno navajal list, je bilo v Radgoni spet vse po starem, veselje ljudi, ponosnih Nemcev, je bilo vseprisotno. Casnik je poro- cal, da je bilo mesto spet tiho, mirno in cisto kot nekoc, v gostilnah da so na mizah spet žemljice, preste, rogljici, medtem ko daje na drugi strani meje vse narobe. V Gornji Radgoni da je že porušen kip Jožefa II. dokaz, da je tem barbarom še ta ljudstvu prijazni vladar napoti, zmotile pa so ga tudi patrulje srbske vojske, ki da sploh ne zna ne enega ne drugega jezika in (skupaj s slovenskimi odvetniki in duhovšcino) moti siceršnjo »idilo« med obmejnim prebivalstvom.172 Izgubljena obmocja so v nadaljevanju ostala skeleca rana graškega vsenemštva. Južna Tirolska in Spodnja Štajerska sta bili najvišje na »prioritetni« lestvici. Po krivem prelita nemška kri na mariborskih ulicah, trpljenje, ki da ga sproža slovensko sovraštvo do nemštva, vse to in še vec so bili razlogi za nemir v njihovih vrstah.173 Spodnještajersko nemštvo da je ostalo brez vseh pravic, šol, premoženja in društev, Slovenci pa da hocejo nemštvo popolnoma iztrebiti ipd.174 V podporo rojakom na jugu so v Gradcu organizirali razna zborovanja društva Südmark (Gau Unterland ali Schutzortsgruppe Unterland Marburg in Unterland Pettau),175 številna predavanja 168 Grazer Tagblatt, 20. 7. 1920, 11 (Abendblatt, 1). 169 Grazer Tagblatt, 30. 7. 1920, 9 (Morgenblatt, 1). 170 Grazer Tagblatt, 30. 7. 1920, 9. 171 Grazer Tagblatt, 1. 8. 1920, 1, 2. 172 Grazer Tagblatt, 18. 8. 1920, 1, 2. 173 Grazer Tagblatt, 19. 11. 1920, 2. 174 Grazer Tagblatt, 5. 5. 1921, 2. 175 Grazer Tagblatt, 22. 1. 1921, 3. (npr. predavanje profesorja Hansa Pircheggra) o Spodnji Štajerski176 z namenom utrjevanja zavesti o nepravicni odtujitvi Spodnje Štajerske, ki naj bi se medtem popolnoma zbalkanizirala, in obletnice raznih društev, ki so do nedavnega delovala južno od nove meje; povsod je bila na dnevnem redu izgubljena (prastara nemška) Spodnja Štajerska, ki da jo je treba ponovno osvoboditi.177 Graško vsenemštvo je vse pogosteje »igralo« na to karto in predvsem južno od Gradca (bolj ali manj uspešno) krepilo (oziroma ohranjalo) zavest o izgubljeni deželi. Ko je umrl Josef Schober, clan nekdanjega spodnještajerskega Volksrata iz Marenberga, ga je graško vsenemštvo pocastilo z nekrologom, ki je zainteresirano javnost seznanjal z njegovimi zaslugami pri utrjevanju nemštva v Dravski dolini, ceš da je že ob prvem slovanskem valu slovenskih voditeljev zavzel stališce, ki ga je obdržal do svoje smrti (bis sein deutsches Herz zu klopfen aufhörte).178 Prav tako so s cmokom v grlu pisali osmrtnico Wilibaldu Brodmannu, zaslužnemu za to, da meja ni potekala severneje.179 Ali pa Franzu Havlicku, enemu od stebrov mariborskega nemštva, clanu zadnjega nemškega obcinskega sveta, clanu graške trgovske in obrtne zbornice, ki da pociva na enem zadnjih projektov mariborskega nemštva, tj. pokopališcu na Pobrežju.180 Na drugi strani je Napotnikovo smrt ponovno izkoristilo za blatenje slovenstva, ceš da je bil kriv za slovenizacijo klera in da prav zaradi njegovega delovanja v spodnještajerskih mestih in trgih ni bilo vec najti nobenega nemškega katoliškega duhovnika ipd.181 Retorika Grazer Tagblatt se v naslednjih letih ni kaj veliko spreminjala. Ravnonasprotno. Casnik je z avstrijskim vsenemštvom delil zapise o Spodnji Štajerski, objavljal razne prireditve, predavanja ali zborovanja na to temo. Na »repertoarju « vsenemškega glasila so bile razne obletnice (še posebej krvava nedelja) in nekrologi pomembnih spodnještajerskih Nemcev ipd. Medtem pa je »obracun« s spodnještajerskim nemštvom dosegel nov vrhunec, ko je v pisarnah mariborskih odvetnikov dr. Oskarja Orosela in dr. Otta Blankeja konec junija 1923 odjeknila eksplozija. V soboto, 23. junija zgodaj zjutraj, je na bivši Tegetthofovi ulici (blizu sodišca) neznanec odvrgel bombo, ki je popolnoma razdejala njune prostore, unicila pohištvo, okna in streho. Šokirano graško vsenemštvo je z velikim naslovom (bombe proti Nemcem v Mariboru) seznanjalo graško javnost z nedavnimi dogodki v slovenski štajerski »prestolnici«. Nemštvo v Mariboru in na slovenskem Štajerskem je bilo prestrašeno in ogorceno hkrati, saj se je balo, da bo to povod za nove (politicne ali nepoliticne) napade v mestu, ki je še do nedavnega nosilo povsem nemško podobo,182 sedaj pa je postalo torišce popolnega in odkritega napada na nemško manjšino. 176 Grazer Tagblatt, 18. 2. 1921, 5. 177 Grazer Tagblatt, 8. 5. 1921, 5. 178 Grazer Tagblatt, 13. 2. 1922, 2. 179 Grazer Tagblatt, 4. 5. 1922, 5, 6. 180 Grazer Tagblatt, 17. 9. 1922, 4. 181 Grazer Tagblatt, 30. 3. 1922, 4. 182 Grazer Tagblatt, 25. 6. 1923, 3. * * * Kljub obvezi Kraljevine SHS, da bo šcitila interese manjšin, se je izseljevanje nemškega prebivalstva po podpisu mirovne pogodbe okrepilo. Ceprav je bila »drugorodnim narodnostim« (ob zadostnem številu otrok) priznana pravica do javnih in zasebnih manjšinskih šol, je nemški ucni jezik ostal le na šolah, kjer so bili »izkljucno otroci pristne nemške narodnosti« v zadostnem številu (40 na razred). Ker je novi režim za ugotavljanje »narodne pristnosti« otrok junija 1921 uvedel t. i. imensko analizo, ki med »pristne« ni štela otrok iz mešanih zakonov ali otrok s slovensko zvenecim priimkom, je bila zaradi takšnega postopanja (in zaradi pritiskov) vecina nemških šol do leta 1922 ukinjena ali slovenizirana.183 Nosilci oblasti so poskusili z raznimi administrativnimi ukrepi oslabiti tudi ekonomsko moc nemškega prebivalstva (ukaz o sekvestru nad premoženjem sovražnih državljanov s konca leta 1918, s cimer so do leta 1923 nacionalizirali del nemškega premoženja, junija 1919 razpust enot društev Schulverein in Südmark, ki so jim sledile številne podružnice drugih nemških društev). Neugoden izid plebiscita oktobra 1920 na Koroškem in slab položaj koroške slovenske manjšine sta botrovala temu, da je bila nemška manjšina na Slovenskem vse do konca leta 1921 povsem brez politicnih pravic, saj ji nove oblasti niso dovolile, da bi se politicno organizirala. Uspešnost reasimilacijske politike so potrdili rezultati ljudskega štetja leta 1921, ko se je število nemško govorecega prebivalstva na slovenskem Štajerskem (v primerjavi z letom 1910) zmanjšalo za vec kot trikrat (s slabih 73.000 na slabih 22.000 oseb).184 Viri in literatura Arhivski viri • SI_PAM – Pokrajinski arhiv Maribor: – SI_PAM/X0096 – Digitalizati arhivskega gradiva Narodnega sveta za Štajersko (1918–1927). • StLA – Steiermärkisches Landesarchiv: – Statthalt. Präs. Casopisje • Arbeiterwille, 1918. • Cillier Zeitung, 1919. • Deutsche Wacht, 1918–1919. 183 Prim. Jenuš, Ko je Maribor, 156–83. 184 Nemci in Maribor, 59–68. Prim. Janez Cvirn, »Nemci na Slovenskem (1848–1941),« v: »Nemci« na Slovenskem 1941–1955, ur. Dušan Necak (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998), 62–81. Studen, »Izjava,« 131–41. Jenuš, Ko je Maribor, 114–55. • Grazer Tagblatt, 1918–1923. • Marburger Zeitung, 1919, 1941. • Nova doba, 1918–1919. • Slovenski narod, 1918. • Steirerland, 1941. • Straža, 1918–1919. Internetni viri • Großdeutsche Volkspartei – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Gro%C3%9Fdeutsche_Volkspartei. Pridobljeno 3. 2. 2021. • Kamniker, Franz (1870-1928) – Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi264451/. Pridobljeno 5. 2. 2021. • Landtagswahl in der Steiermark 1919 – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Landtagswahl_in_der_Steiermark_1919. Pridobljeno 3. 2. 2021. • Nationalratswahl in Österreich 1923 – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Nationalratswahl_in_%C3%96sterreich_1923. Pridobljeno 3. 2. 2021. • Prekoršek, Ivan (1883–1968) - Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi458247/. Pridobljeno 11. 11. 2020. • Robert Sieger (Geograph) – Wikipedia. https://de.wikipedia.org/wiki/Robert_Sieger_(Geograph)/. Pridobljeno 9. 2. 2021. • Voglar, Fran (1877-1925) – Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi804462/. Pridobljeno 1. 2. 2021. Literatura • Antolicic, Gregor. »Slovensko ozemlje pod vtisom umika avstro-ogrske vojske jeseni 1918.« Stu- dia Historica Slovenica 19, št. 2 (2019): 519–50. • Biber, Dušan. Nacizem in Nemci v Jugoslaviji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1966. • Bister, Feliks. Majestät, es ist zu spät. Wien in Köln: Böhlau, 1995. • Bizjak, Matjaž. »Umik avstro-ogrske vojske skozi slovenski prostor novembra 1918.« Prispevki za novejšo zgodovino 43, št. 1 (2003): 25–36. • Boj za Maribor 1918–1919. Uredil Janez J. Švajncer. Maribor: Založba Obzorja, 1988. • Brix, Emil. Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation. Wien, Köln in Graz: Hermann Böhlaus Nachf., 1982. • Cvirn, Janez. »Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark.« V: Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. München: R. Oldenbourg, 2002, 111–25. • Cvirn, Janez. »Mešcanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske.« V: Odsevi preteklosti 3: Iz zgodo- vine Celja 1918–1941, 191–216. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001. • Cvirn, Janez. »Nemci na Slovenskem (1848–1941).« V: »Nemci« na Slovenskem 1941–1955. Uredil Dušan Necak, 62–81. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. • Cvirn, Janez. »Obesiti za pete in scvreti nad ognjem.« Zgodovina za vse 2, št. 2 (1995): 9–15. • Cvirn, Janez in Andrej Studen, »Etnicna (nacionalna) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910).« V: Prvi i drugi medunarodni seminar Zajednice Nijemaca u Hrvatskoj. Uredila Nives Rittig Beljak, 115–23. Varaždin: Varteks; Zagreb: Zajednica Nijemaca u Hrvatskoj, 2002. • Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik. Maribor: Založba Obzorja, 1997. • Cucek, Filip. Svoji k svojim. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. • Dolenc, Ervin. »Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji.« V: Dušan Necak et al. (ur.) Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, 81–94. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004. • Gacic, Aleksandra. Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat. Doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta, 2014. • Goropevšek, Branko. »Razpad sloge na slovenskem Štajerskem.« V: Celjski zbornik, 143–61. Celje: Osrednja knjižnica, 2003. • Goropevšek, Branko. Štajerski Slovenci, kaj hocemo!. Celje: Zgodovinsko društvo, 2005. • Hartman, Bruno. »Prevrat v Mariboru.« Studia Historica Slovenica, št. 1 (2002): 179–227. • Jenuš, Gregor, Darko Friš in Ana Šela. »Maribor med prevratom in senžermensko pogodbo.« Prispevki za novejšo zgodovino 60, št. 3 (2020): 110–48. • Jenuš, Gregor. »Maribor ali ‘Marburg an der Drau’?« Casopis za zgodovino in narodopisje 85, št. 4 (2014): 35–70. • Jenuš, Gregor. »Štajersko vprašanje in vloga dr. Franca Kovacica na pariški mirovni konferenci.« Studia Historica Slovenica 9, št. 2-3 (2009): 669–90. • Jenuš, Gregor. Ko je Maribor postal slovenski. Maribor: ZRI dr. Franca Kovacica, 2011. • Judson, Pieter. Habsburška monarhija: nova zgodovina. Ljubljana: Založba Sophia, 2019. • Klemencic, Matjaž. »Germanizacija slovenske Štajerske, ki jo je preprecil poseg generala Rudolfa Maistra.« Casopis za zgodovino in narodopisje 82, št. 2-3 (2001): 49–66. • Kovacic, Fran. Maribor in bodoca državna meja. Maribor: Mariborski Narodni svet, 1918. • Kriechbaumer, Robert. Die großen Erzählungen der Politik. Politische Kultur und Parteien in Österreich von der Jahrhundertwende bis 1945. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, , 2001. • Kurahs, Hermann. »Dr. Franz Kamniker in St. Germain.« Blätter für Heimatkunde 61 (1987): 112–22. • Kurahs, Hermann. »Radkersburg und der Kampf um die Südgrenze 1918–1919.« V: Im Bren- npunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920, 28–87. Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018. • Kurahs, Hermann. Verwehrte Heimat. Wien: Lit Verlag, 2014. • Kurzweil, David. Die steirischen Bauernwehren 1918–1938. Masterarbeit. Graz: Karl-Franzens Universität, 2020. • Matic, Dragan. »Konec prve svetovne vojne – dokoncni zaton nemštva na Slovenskem.« V: Slovenski prelom 1918. Uredil Aleš Gabric, 231–49. Ljubljana: Slovenska matica, 2019. • Moll, Martin in Filip Cucek. Duhovniki za rešetkami. Ljubljana: Arhivsko društvo, 2006. • Moll, Martin. Kein Burgfrieden. Innsbruck, Wien, Bozen: StudienVerlag, 2007. • Nemci in Maribor. Uredila Jerneja Ferlež. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012. • Neubacher, Christian. Die Deutschdemokratische Partei in der Steiermark. Diplomarbeit. Wien, 2011. • Penic, Lojze. Boj za Maribor 1918–1919. Maribor: Založba Obzorja, 1988. • Penic, Lojze. Boj za slovensko severno mejo 1918–1920. Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1988. • Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana: Modrijan, 1998. • Perovšek, Jurij. Slovenski prevrat 1918. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. • Perovšek, Jurij. V zaželjeni deželi. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. • Pleterski, Janko. Politicno preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Ljubljana: Arhivsko društvo, 1980. • Rahten, Andrej. »Diplomatska prizadevanja Ivana Žolgerja za Slovensko Štajersko in Prekmurje.« V: Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018): 489–528. • Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020. • Rahten, Andrej. »‘Šampanjec v Gradcu in nemške demivierges‘ – ocena delovanja podpolkovnika Shermana Milesa na Štajerskem leta 1919.« Studia Historica Slovenica 19, št. 3 (2019): 781–814. • Rihtaric, Ivan. »Casopis Murska straža in dogodki v Radgoni od aprila do septembra 1919.« V: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920, 304–23. Bad Radkers- burg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018.. • Rozman, Franc. »Politicno življenje Nemcev.« V: Od Maribora do Trsta, 51–56. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998.. • Schober, Franz Josef. »Über die Kämpfe um die neue Grenze nach dem ersten Weltkrieg im Raum Mureck-Halbenrein-Abstall.« V: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920, 170–241. Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018. • Stavbar, Vlasta. Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje. Maribor: Založba Pivec, 2017. • Steinböck, Erwin. Die Kämpfe um Radkersburg und im steirischen Grenzraum 1919. Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1983. • Studen, Andrej. »Izjava enega zanesljivega Slovenca zadostuje.« Prispevki za novejšo zgodovino 49, št. 1 (2009): 129–42. • Studen, Andrej. »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in ponemcevalnega stremljenja šolske oblasti. « V: Slovenski prelom 1918. Uredil Aleš Gabric, 161–80. Ljubljana: Slovenska matica, 2019. • Studen, Andrej. »O ‘ferdamanih babah in dedih‘: odraz vsakdanjika v zapisih okrajnega sodišca Konjice v prevratni dobi.« Zgodovina za vse 27, št. 2 (2020): 25–56. • Šcap, Dušan. »Apaško vprašanje v letih 1919–1920 iz zornega kota porocanja slovenskih casopisov. « V: Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920 – V žarišcu dogodkov 1918–1920, 244–65. Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018. • Šcap, Dušan. »Vprašanje (Apaškega polja) Apaške kotline 1919–1921 iz zornega kota porocanja avstrijskih casopisov.« V: Zbornik soboškega muzeja 25. Uredil Branko Kerman, 313–24. Murska Sobota: Pomurski muzej, 2019. • Šcap, Dušan. Apaško polje skozi zgodovino. Mahovci: Samozal., 2021. • Toš, Marjan. »Prevratni dnevi 1918/1919 pri Lenartu v Slovenskih goricah.« Casopis za zgodovino in narodopisje 68, št. 2 (1997): 323–28. • Ude, Lojze. Boj za Maribor. Maribor: Založba Obzorja, 1988. • Ude, Lojze. Boj za slovensko severno mejo 1918–1919. Maribor: Založba Obzorja, 1977. • Vovko, Andrej. »Nemška šolska organizacija Deutscher Schulverein.« V: Slovenska kronika XIX. stoletja – 1861–1883. Uredil Janez Cvirn, 340–341. Ljubljana: Nova revija, 2001. • Zajšek, Boštjan. »‘Raje pa hocemo nemško umreti, kakor laško ali slovansko trohneti’ – maribor- ski Nemci v letu 1918.« Studia Historica Slovenica 19, št. 2 (2019): 419–66. https://doi.org/10.32874/SHS.2019-13 • Zajšek, Boštjan, Jugoslavija prihaja. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2018. • Zajšek, Boštjan. »Nemški« luterani in ‘slovenski‘ katolicani.« Stati inu obstati, št. 23/24 (2018): 140–59. • Zorn, Tone. »‘Deutsche Grenzwacht‘ in razmejitev na Štajerskem v letih 1919–1922.« Casopis za zgodovino in narodopisje 51, št. 1 (1980): 165–81. • Zorn, Tone. »Iz pisanja glasila graške nacionalisticne organizacije Südmark v letih 1920–1923.« Casopis za zgodovino in narodopisje 52, št. 1 (1981): 135–49. • Zorn, Tone. »’Murska straža’ o slovenski severni meji in o Prekmurju v letih 1919/1922.« Zgodovinski casopis 34, št. 4 (1980): 413–30. Filip Cucek “WOLVES AND HYENAS.” EXAMPLES OF THE “RECKONING”WITH THE LOWER STYRIAN GERMANS (AND THE ALL-GERMAN “HOMELAND DEFENCE”) DURING THE UPHEAVAL SUMMARY In Lower Styria, one of the Cisleithanian provinces with a bilingual population, the Slovenian-German relations were becoming increasingly tense ever since the Taaffe era until they escalated completely at the turn of the 19th to the 20th century and beyond. Naturally, the increasingly tense situation was caused by the more and more clearly defined national demarcation, which was unavoidable in Lower Styria. In the years leading up to World War I, the two national ideologies brought the “clash” to a virtual impasse. With the dissolution of the Monarchy in October/November 1918, the time of the transition and transformation into a new Yugoslav state began. The Lower Styrian Germans were cut off from their old homeland, while the new German Austria was too weak for any serious interventions in the south. Slovenianisation and de-Austrianisation became one of the main topics, even though the question of whom the northern part of Lower Styria would actually belong to was unclear, as the border between the two newly-established states was being decided at the Paris Peace Conference. In the given circumstances, the Germans who remained in Lower Styria felt quite threatened and, above all, frightened, as they were concerned for their own safety and the security of their property. Many Germans who were actively involved in the national-political confrontation left the new state already at the beginning of November 1918. The German side was “stigmatised” virtually overnight, while the Slovenian side immediately started drawing up lists that sorted civil servants according to their nationality. One after another, the German street signs and signboards over shops, taverns, workshops, medical facilities, legal and notary offices as well as other businesses started disappearing. The still undefined border between the German Austria and the Kingdom of SHS was becoming increasingly important. Precisely for this reason, Slovenian politics had to focus on the deliberate demonstration of Slovenian identity, especially in the areas where the decision on the territory’s adherence to either of the two newly established states had yet to be made. Meanwhile, the Ljubljana command “reinforced” the Lower Styrian gendarmerie with Slovenian personnel, while the Commission for Education and Worship specified Slovenian as the exclusive language of instruction in all people’s and bourgeois schools already in November 1918. On the one hand, pompous newspaper headlines (Maribor Grammar School Slovenian, Maribor Court Slovenian) instilled unease in the ranks of the Germans, while on the other hand, they reassured the Slovenian side, especially after the “fall” of the so-called “fortress triangle” of Maribor-Celje-Ptuj. The events that followed spread hatred (and fear) of the Germans, who felt increasingly threatened. The most fervent “defence” of the Lower Styrian Germans – who had mostly supported the German People’s Party (or the German National Association) before the collapse of the Monarchy and (covertly) sympathised with the nationalist and anti-Semitic All-German People’s Party after the war – came from the Grazer Tagblatt newspaper from Graz, which kept constantly arguing (for two decades) that Lower Styria should be (due to ideological, cultural, as well as economic reasons) annexed back to the German nation (which eventually really happened). Meanwhile, the Slovenian press called for the complete elimination of everything German. The messages that the Germans were “done for” and that the time for revenge had finally arrived were present everywhere. The Lower Styrian Germans were terrified, while those who remained felt the “vengeful atmosphere”, ubiquitous during the first months of the upheaval. Nevertheless, in January, they engaged in deliberate agitation and attempted to present Maribor, the city by the river Drava, as German to the American Study Commission. A week later, protests took place that involved the entire German population in Lower Styria. A conflict broke out in Main Square, and Maister’s Army fired several shots at the demonstrators. Quite understandably, the Grazer Tagblatt portrayed the events from a purely German perspective. The Slovenian side, on the other hand, saw events differently, of course. In any case, after this “bloody Sunday”, the attitude towards the Germans became even more severe. One by one, German municipal councils were disbanded, followed by an even stronger wave of dismissing German civil servants and teachers. The German propaganda kept spreading rumours about the (German) reoccupation of Maribor towards the end of March. Nevertheless, the new authorities continued de-Austrianising and Slovenianising Lower Styria. As the struggle for the northern border in Carinthia intensified, the pressure against the German population in Lower Styria mounted. At the Paris Peace Conference, both sides strived to convince the Entente powers and prove their points. Before the signing of the Treaty of Saint-Germain, the Grazer Tagblatt published several articles that depicted Lower Styria in a completely German light. The Austrian side thus endeavoured to prove its claims in any way possible. It demanded a plebiscite in Maribor, on both banks of the Drava valley, in the Mura valley (the Apaška kotlina basin and the Radgonski kot area), and in the Slovenske gorice hills. On the other hand, the Slovenian (Yugoslav) side rejected the German demands with a lengthy note. At the Conference, the Italians initially supported the German border proposal (along the Vitanje divide), while the French supported the Yugoslav demands (due to the strong French support, the scales ultimately tipped in favour of the Yugoslav side). On 10 September 1919, the Conference decided that Lower Styria would belong to the Kingdom of SHS. Meanwhile, the Peace Treaty essentially followed Maister’s delimitation from the end of 1918 but shifted the border slightly further towards the south in some places, thus assigning Radgona, Lucane, Ernovž, etc., to Austria. Despite the commitment of the Kingdom of the SHS to protect the interests of the minorities, the emigration of the German population intensified after the signing of the Peace Treaty. Moreover, the authorities tried to weaken the economic power of the German population through various administrative measures. Due to the unfavourable outcome of the October 1920 plebiscite in Carinthia and the inferior position of the Carinthian Slovenian minority, the German minority in Slovenia remained without any political rights until as late as the end of 1921, as the new authorities did not allow them to organise themselves politically. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.05 Miha Zobec* Prva Jugoslavija in »njena« diaspora v Braziliji: od angažmaja izseljenskih aktivistov do pozabe skupnosti** IZVLECEK Avtor se v prispevku ukvarja z jugoslovansko diasporo v Braziliji v obdobju med vojnama. Jugoslovanska diaspora je bila kot rezultat skupnih slovenskih in hrvaških prizadevanj usklajena s težnjami prve Jugoslavije po društvenem organiziranju na jugoslovanski osnovi, vendarle pa so bile osnove povezovanja južnoslovanskih priseljencev v Braziliji prisotne že pred prvo svetovno vojno. Jugoslovanska diaspora v Braziliji je bila zelo krhka, njeni odnosi z »domovino« pa površinski. Temu sta botrovala pomanjkanje zanimanja Jugoslavije za vzdrževanje trdnih odnosov s »svojo« skupnostjo v Braziliji in brazilska politika nacionalizacije priseljencev. Odsotnost jugoslovanskih prizadevanj so v skrbi za skupnost skušali nadomestiti izseljenski aktivisti, a so njihove akcije pogosto vodile k še vecji fragmentaciji skupnosti. Avtor pozornost posveca tudi diaspori izseljencev iz Julijske krajine, katere del se je identificiral z jugoslovansko diasporo, del pa je deloval samostojno. Kljucne besede: Brazilija, Kraljevina SHS/Jugoslavija, jugoslovanska diaspora, diaspora izseljencev iz Julijske krajine * Dr., asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; miha.zobec@zrc-sazu.si ** Prispevek je nastal v okviru podoktorskega projekta Z5-1880 »Manjšine, diaspore in subverzivneži: izventerito rialni nadzor nad slovenskimi izseljenci med svetovnima vojnama« in programske skupine P5-0070 »Narodna in kulturna identiteta slovenskega izseljenstva v kontekstu raziskovanja migracij«, ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ABSTRACT THE FIRST YUGOSLAVIA AND “ITS” DIASPORA IN BRAZIL: FROM THE ENGAGEMENT OF EMIGRANT ACTIVISTS TO THE OBLIVION OF THE COMMUNITY The author deals with the Yugoslav diaspora in Brazil during the interwar period. Although the formation of the Yugoslav diaspora out of Slovenian and Croatian emigrant communities was in line with Yugoslavia’s aspirations for organising emigrant communities on the Yugoslav basis, the foundations of South Slavic cooperation in Brazil had existed already before World War I. The Yugoslav diaspora in Brazil was very fragile, and its contacts with the “homeland” only superficial. Several factors contributed to that, among them most significantly the absence of Yugoslavia’s concern for its emigrants in Brazil on the one hand and the Brazilian policy of nationalising immigrants on the other. Emigrant activists sought to compensate for the absence of Yugoslavia’s engagement, but their actions would often lead to increased fragmentation of the community. Moreover, the author focuses on the community of Slovenian emigrants from the Julian March region. While a part of this community identified with the Yugoslav diaspora, another segment of it remained autonomous. Keywords: Brazil, the Kingdom of SCS/Yugoslavia, the Yugoslav diaspora, the Julian March diaspora. Uvod »Brazilija predstavlja eno najtežjih skrbi tega izseljeniškega odposlanstva,« je zapisal predstavnik za stike z izseljenstvom, izseljeniški odposlanec na ambasadi Kraljevine Jugoslavije (v nadaljevanju za državo uporabljam preprosto izraz Jugoslavija) v Buenos Airesu.1 V porocilu o položaju jugoslovanskega izseljenstva v Braziliji je ugotavljal, da je njegova država tam glede na regulacije izseljevanja iz Jugoslavije imela opraviti z dvema vrstama oseb. V prvo skupino naj bi sodile tiste, za katere so veljale omejitve izseljevanja, v drugo pa tiste, ki so se lahko, vsaj v praksi, izselile brez omejitev. Jugoslovanske oblasti naj bi si želele vrnitve prvih v domovino, a le ce bi se vrnili brez sifilisa in »Vujevih brošur« ter s sto dolarji v žepu. Glede drugih si Jugoslavija ni želela vrnitve, ne prej ne kasneje, je pisal odposlanec in zaskrbljeno dodal, da ce jim jugoslovanski predstavniki ne bodo pomagali pri ukoreninjenju v Braziliji, se bodo vracali, in to nedvomno s »sifilisom in Vujevimi brošurami«.2 Marko Fil Vujeva je bil hrvaški pustolovec, ki je prehajal med kontinenti in ideologijami, dokler ni v 1 O vlogi izseljeniškega odposlanca gl. 3. clen zakona o izseljevanju Kraljevine SHS. – Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 8. 3. 1922, 153. 2 AJ 784, t. e. 5, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu ministrstvu za socialno politiko o organizaciji izse ljenske službe v Braziliji, Buenos Aires, 19. 6. 1930. Urugvaju nazadnje prišel v stik z ustaškimi voditelji in postal propagandist hrvaške skrajne desnice v Južni Ameriki.3 Ob poznavanju ustroja prve Jugoslavije je razumljivo, da je politicna dejavnost oseb, kakršen je bil Vujeva, pri jugoslovanskih diplomatskih predstavnikih vzbujala strah. Obenem pa zapis izseljeniškega odposlanca ponazarja interese Jugoslavije ob oblikovanju izseljenske politike. Medtem ko sta ekonomski in politicni vidik jasno razvidna, zapis prica tudi o nekem drugem aspektu, ki ga bom v clanku podrobneje razclenil. Poseganje Jugoslavije je omejevala brazilska imigracijska politika, ki je v priseljevanju videla nacin za izboljšanje demografske strukture, s tem pa tudi okrepitev države. Drugace receno, v skladu s »spoznanji« socialnega darvinizma, evgenike in »znanstvenega « rasizma je priseljevanje za Brazilijo predstavljalo orodje za nadomestitev vecinoma temnopoltega prebivalstva z evropskim priseljenstvom, hkrati pa za zagon na industriji kave utemeljenega gospodarstva. Priseljenska politika je torej temeljila na prizadevanju po nacrtnem »pobeljenju« prebivalstva.4 Z roko v roki s to politiko sta v tridesetih letih šla omejevanje javnega udejstvovanja in svojstvena strategija prevzema brazilskega državljanstva, ki je državam izvora odvzemala suverenost nad njihovimi državljani. Posledicno so izseljenci za jugoslovanski in slovenski svet postajali nevidni, s tem pa so se izgubili tudi s polja raziskav izseljenstva, ki so tradicionalno obravnavale selitve posamezne nacionalnosti po svetu oziroma gibanja iz »nacionalnih držav v etnicne enklave«.5 Osredotocanje na posamezno etnicno skupnost v izseljenstvu ne zmore ponuditi vpogleda v kompleksne procese družbenosti migrantov.6 Za ustreznejše razumevanje pozicioniranja in družbenega udejstvovanja migrantov je treba analizirati omrežja, v katera migranti vstopajo, in razmerja med njimi ter dejavniki, ki vplivajo na njihovo organiziranost. Pri tem kot pomembni agensi izstopajo države izselitve in priselitve, seveda s kompleksno družbeno stvarnostjo, ki jo prinašajo.7 V obdobju med vojnama so bile migracije veliko manj svobodne kot v obdobju liberalnih selitev, naselitev migrantov, posebej v cezoceanskih državah, je postajala vse 3 Ethan Larson, »The New ‚Old Country‘. The Kingdom of Yugoslavia and the Creation of a Yugoslav Diaspora 1914– 1951« (doktorska disertacija, University of Illinois Urbana-Champaign, 2020), 216. 4 Jeffrey Lesser, Immigration, Ethnicity and National Identity in Brazil, 1808 to the Present (New York: Cambridge University Press, 2013), 3–12,https://doi.org/10.1017/CBO9781139026796. 5 O razlogih okolij izselitve in priselitve, ki so botrovali temu, da so Hrvati v Braziliji »nevidno izseljenstvo«, gl. Milan Puh, »Hrvati u Brazilu kao nevidljivo iseljeništvo,« Casopis za suvremeno povijest 51 (2019): 97–121, https://doi.org/10.22586/csp.v51i1.8655. Podobno ugotavlja Bertonha, ko piše o nevidnosti podanikov Avstro- Ogrske v Braziliji, ki so jih poskušali razumeti skozi nacionalno perspektivo, gl. Joăo Fábio Bertonha, »Non tutti gli italiani sono venuti dall‘Italia. L‘immigrazione dei sudditi imperiali austriaci di lingua italiana in Brasile, 1875– 1918,« Altreitalie 46 (2013): 4–30. O tradicionalnem razumevanju migracij gl. Dirk Hoerder, »Historians and their Data: the Complex Shift from Nation-State Approaches to the Study of People‘s Transcultural Lives,« Journal of American Ethnic History 25 (2006): 85. 6 Gre za metodološki nacionalizem, ki jemlje za samoumevno, da meje raziskovanja sovpadajo z nacionalnimi meja- mi. Gl. Andreas Wimmer in Nina Glick Schiller, »Methodological Nationalism, the Social Sciences, and the Study of Migration: An Essay in Historical Epistemology,« International Migration Review 37 (2003): 576, 577, https:// doi.org/10.1111/j.1747-7379.2003.tb00151.x. 7 Prim. Aleksej Kalc, Mirjam Milharcic Hladnik in Janja Žitnik Serafin, Doba velikih migracij na Slovenskem (Ljubljana: Založba ZRC, 2020), 150,https://doi.org/10.4312/as.26.2.133-134. bolj ustaljena,8 države pa so si prizadevale nadzorovati »svoje« ljudi. Kot porocajo tudi opazovalci tedanjih migracijskih gibanj, so migranti postali zgolj »enote nacije«, države pa so si prizadevale obvladovati vsak njihov korak.9 V tem duhu je migracijsko politiko oblikovala tudi Jugoslavija, pri cemer si je iz etnicno jugoslovanskih izseljencev prizadevala vzgojiti državi lojalno diasporo. Izseljenska društva in organizacije naj bi ji pri tem služili kot most za dosego tega cilja.10 Družbeno udejstvovanje slovenskih izseljencev v Braziliji je velikokrat zajemalo tudi skupine, ki so bile izseljencem domace zaradi skupne izkušnje »domovine«, torej Jugoslavije. Pri nekaterih je bilo treba vez z Jugoslavijo šele ustvariti, saj so izhajali iz Italiji prikljucene Julijske krajine, a so Jugoslavijo vendarle obcutili kot domovino. Omrežja so sicer nastajala ob naselitvi, hkrati pa so se napajala tako iz vezi, ki so bile izseljencem poznane od doma, kot iz tistih, ki so bile v Braziliji prisotne že pred prvo svetovno vojno, torej pri priseljencih iz Avstro-Ogrske. Obenem velja opozoriti, da vezi niso precile zgolj »nacionalnih meja«, ampak so transnacionalni stiki segali tudi cez ocean.11 Jugoslavija je namrec oblikovala aparat za navezovanje stikov z izseljenstvom, ki je izseljencem omogocal vzdrževanje odnosov z institucijami v »domovini «, s tem pa tudi dejavno poseganje v državno izseljensko službo.12 Z oblikovanjem takšnih stikov so prišli na dan tudi spori, ki so sicer stalnica izseljenskega življenja, a so bili v jugoslovanski skupnosti v Braziliji še posebej poudarjeni. Razloge za to gre iskati v specificnem položaju skupnosti med državo izselitve in državo priselitve. Nastale okolišcine so nudile ugodna tla za delovanje dolocene vrste izseljenskih aktivistov, torej izseljencev, ki so razglašali svojo skrb za skupnost. Njihovo prizadevanje je nemalokrat našlo skupen jezik z jugoslovanskimi oblastmi, ne pa tudi s preostalo skupnostjo. Jugoslovanska diaspora, ki se je oblikovala s povezovanjem združenj jugoslovanske usmerjenosti, je bila torej zelo krhka, njen stik z »domovino« pa površinski. Ob tem sta v razlicnih trenutkih in z razlicno intenzivnostjo delovali tudi hrvaška in slovenska diaspora, ki nista šli v korak s prizadevanji Jugoslavije. V skladu s povecanjem zanimanja za raziskovanje državnih migracijskih politik, zlasti pa politik držav izselitve,13 je bilo v zadnjem casu precej pozornosti namenjene 8 Migracije so zapleten pojav in priselitev in izselitev sta le del kontinuuma mobilnosti, predstavljata kategoriji, ki so ju države uporabljale za klasifikacijo migrantov. Gl. Annemarie Steidl, On Many Routes. Internal, European and Transatlantic Migrations in the Late Habsburg Empire (West Lafayette: Purdue University Press, 2021), 2, 3. 9 Louis Varlez, »Migration Problems and the Havana Conference,« International Labour Review 19 (1929): 11. 10 Ulf Brunnbauer, »Emigration Policies and Nation-Building in Interwar Yugoslavia,« European History Quarterly 42 (2012): 3,https://doi.org/10.1177/0265691412458399. Nada Hranilovic, »Iseljenicka politika i služba u Jugoslaviji izmedu dva rata,« Migracijske teme 3 (1987): 327, 328. 11 Migrantski transnacionalizem vkljucuje niz praks in institucij, ki povezujejo migrante, ljudi in organizacije v diaspori in »domovini«. Gl. Steven Vertovec, Transnationalism (London in New York: Routledge, 2009), 13. 12 Prim. Ulf Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe. Emigrants, America and the State since the Late Nineteenth Century (Lanham: Lexington Books, 2016), 283, https://doi.org/10.1093/jsh/shw136. 13 Tradicionalno so bile v ospredju zanimanja države priselitve, raziskovalci migracij so se državam izselitve zaceli posvecati šele nedavno. Gl. Nancy Green, »The Politics of Exit: Reversing the Immigration Paradigm,« The Journal of Modern History 77 (2005): 263–89. ureditvi migracijske politike in odnosov z izseljenstvom v prvi Jugoslaviji.14 Kljub temu, da so nastale tudi študije o jugoslovanski diaspori in odnosih med izseljenstvom in izvorno državo, se te osredotocajo na ZDA.15 Pricujoci prispevek se umešca v raziskovanje jugoslovanskega izseljenstva v Južni Ameriki, s tematiko, ki ji zgodovinopisje še ni posvetilo ustrezne pozornosti. Izhaja iz predpostavke, da je izvajanje suverenosti nad »lastnim« prebivalstvom na tujem segalo onkraj stikov državnih predstavnikov in je omogocilo družbene transferje med Jugoslavijo in »njenimi« izseljenci, s tem pa spreminjanje jugoslovanskih družb in družb v izseljenstvu.16 Z rekonstrukcijo izseljenstva v Braziliji bo tako mogoce laže primerjati položaj, ki sta ga v jugoslovanskem družbenopoliticnem prostoru zasedala južnoameriško izseljenstvo na eni in severnoameriško na drugi strani, hkrati pa tudi vlogo, ki so jo diaspore imele v družbah priselitve. Izseljenstvo v Južni Ameriki je v primerjavi s tistim v ZDA, ki je predstavljalo nekakšen emblem jugoslovanske diaspore, stalo na obrobju državnih prizadevanj. Le primerjalna raziskava z diasporo v ZDA bi lahko pokazala, zakaj so se v ZDA razvile oblike organiziranega družbenega življenja in vezi z »domovino«, ki jih v južnoameriških državah ne moremo najti. Glede na to, da so južnoslovanski izseljenci gradili na omrežjih, ki so bila vzpostavljena pred prvo svetovno vojno, bi bilo posebej dobrodošlo, ce bi raziskava temeljila na perspektivi dolgega trajanja. K takšni usmeritvi napotuje tudi izseljenska politika druge Jugoslavije, ki se je v marsicem zgledovala po prvi, ceprav je delovala z drugacnim ideološkim predznakom.17 Izseljevanje v Brazilijo in nacionalna podlaga jugoslovanske izseljenske politike Izseljevanje v Brazilijo in odnos države do izseljenstva v tej južnoameriški državi sta bila v temelju povezana z migracijsko politiko Jugoslavije, posebej pa z dejstvom, da je Jugoslavija bila nacionalizirajoca država.18 Podobno kot druge države v tedanji Evropi, predvsem pa novonastale v osrednjem in vzhodnem delu celine, je Jugoslavija delovala kot »lastnina« konstitutivnega naroda. Zasnovana je bila torej kot izraz Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so po uradni ideologiji predstavljali plemena jugoslovanskega 14 Gl. npr. Brunnbauer, Globalizing. Vesna Đikanovic, Iseljevanje u Sjedinjene Americke Države: jugoslovensko iskustvo, 1918–1941 (Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, 2012). Aleksandar Miletic, Journey under Surveillance: the Overseas Emigration Policy of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in Global Context: 1918–1928 (Belgrade: Institute for the Recent History of Serbia, 2009). Hranilovic, »Iseljenicka politika,« 325–34. Za slovenski kontekst v okviru jugoslovanske politike gl. Aleksej Kalc in Miha Zobec, »Med teritorialno in nacionalno suverenostjo. Migracijski režim in razmerje med ‚domovino‘ in diasporo v prvi Jugoslaviji,« Nadzor migracij na Slovenskem od liberalizma do socializma, ur. Aleksej Kalc (Ljubljana: Založba ZRC, 2021) [v tisku]. 15 Larson, »The New ‚Old Country‘.« Vesna Đikanovic, »Iseljenci u Severnoj Americi i jugoslovenska država, 1918– 1945« (doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, 2016). 16 Prim. Brunnbauer, Globalizing. Francesco Ragazzi, Governing Diasporas in International Relations. The Transnational Politics of Croatia and Former Yugoslavia (New York: Routledge, 2017), 13. 17 Brunnbauer, Globalizing. 18 Prim. Rogers Brubaker, Nationalism Reframed. Nationhood and the National Question in the New Europe (Cambridge: Cambridge University Press, 1996),https://doi.org/10.1017/CBO9780511558764. naroda. Pripadnike preostalih narodnosti, ki so v novi realnosti bili prepoznani kot narodne manjšine, pa je država postavljala v drugorazredni položaj. Kljub temu da se je država s pariško mirovno pogodbo zavezala k spoštovanju pravic narodnih manjšin, se dolocila vecinoma niso uresnicevala, saj je Jugoslavija v pripadnikih manjšin videla bodisi dedice Avstro-Ogrskega in Osmanskega cesarstva bodisi potencialno peto kolono sosednjih držav.19 Ta razmerja so se zrcalila tudi v migracijski politiki, s katero si je država prizadevala nadzorovati in usmerjati selitvene tokove, pri cemer je omejevala izseljevanje konstitutivnega prebivalstva oziroma priporocala njegovo zacasno vklju- cevanje na delovne trge gospodarsko razvitih držav, kot so bile ZDA. Glede odhajanja pripadnikov narodnih manjšin ali »anacionalnih elementov«, kakor so jih uradno poimenovali, pa ni postavljala posebnih omejitev.20 »Konstitutivno« prebivalstvo je država namrec obravnavala kot vir ekonomske in socialne moci, medtem ko je »anacionalne « prebivalce imela za odvecne in je zato velikokrat, vecinoma sicer s tajnimi okrožnicami, spodbujala njihovo izseljevanje.21 Glede na zastopanost narodnih manjšin v jugoslovanskem prebivalstvu je bil delež njihovega izseljevanja neproporcionalno visok. Kljub temu da so predstavljali zgolj osem odstotkov celotnega prebivalstva, je v letih 1924 in 1925 kar polovica izseljenih izhajala iz vrst »anacionalnih«, leta 1927 pa je ta delež znašal okrog dvajset odstotkov.22 Politika glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev je bila, ce sledimo porocilu Izseljeniškega komisariata v Zagrebu, osrednjega operativnega in informativnega organa za izseljenstvo, vendarle zapletena in diferencirana. Po eni strani je bilo upravitelje namrec strah protidržavnega aktivizma »Makedoncev« v tujini, po drugi jih je skrbelo zaradi ekonomske škode, ki bi utegnila nastati zaradi selitve Nemcev, ekonomsko najmocnejše skupnosti v Vojvodini. Ce je glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev država vodila politiko dopušcanja ali v primeru Madžarov celo spodbujanja izseljevanja, pa je odhajanje »nacionalnih« izseljencev v Brazilijo zaradi klavrnih razmer na plantažah kave vse bolj omejevala.23 Do leta 1924 je bilo izseljevanje iz Jugoslavije v Brazilijo zanemarljivo, v letih 1924 in 1925 je ta država prednjacila med izseljenskimi destinacijami, njena priljubljenost pa je proti koncu desetletja upadla. Konec dvajsetih let je zaradi prekinitve brazilskega subvencioniranja vozovnic na eni in jugoslovanskega omejevanja na drugi strani prišlo do padca izseljevanja.24 Gospodarska kriza, politika zašcite domacih delavcev in uvedba kvot za priseljevanje so v tridesetih letih privedle do prenehanja selitev. Na 19 Pablo de Azcárate, League of Nations and National Minorities: An Experiment (New York: Kraus, 1972), 48–52, https://doi.org/10.2307/2125900. Brunnbauer, Globalizing, 215. 20 Đikanovic, Iseljevanje, 169–71. 21 Kalc in Zobec, »Med teritorialno in nacionalno suverenostjo.« 22 O statistiki selitev gl. Fedor Aranicki, »Migraciona statistika za god. 1924,« »Statistika naše emigracije za godinu 1925,« »Migraciona statistika za godinu 1927« in Cuvaj, »Statisticki podaci o iseljavanju u godini 1921., 1922., i 1923.,« v: Izvješca Iseljenickog komesarijata u Zagrebu 1922–1939, ur. Pavao Jonjic in Ante Laušic (Zagreb: Institut za migracije i narodnosti, 1998), 23–42. 23 HDA 790, š. 4, II/3, »Emigraciona politika prema narodnosnim manjinama,« 7. 4. 1925. Prim. Brunnbauer, »Emigration Policies,« 616. 24 Gl. zapise o statistiki Izs. komisariata v op. 23. Puh in Cavalheiro Silva, »Hrvatska statistika u brojevima i teks tovima,« Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945: druga faza useljevanja, ur. Milan Puh (Săo Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018), 195. zacetku je vecina izseljenih prihajala iz Vojvodine, iz vrst Nemcev in Madžarov, proti koncu desetletja pa je med izseljenskimi regijami prevladala Slavonija, kjer so bili izseljenci povecini Hrvati, precejšen delež teh je prihajal tudi iz Dalmacije. V tem casu je osrednja južnoameriška destinacija jugoslovanskih izseljencev že postala Argentina.25 Med tistimi, ki so odšli v Brazilijo z jugoslovanskega ozemlja, je bilo le malo Slovencev, njihove selitve se umešcajo v drugo polovico dvajsetih let in obsegajo nekaj vec kot dvajset izseljenih letno, le leta 1926 jih je odšlo nekaj cez dvesto. Vsekakor je vec Slovencev prišlo iz Italiji prikljucene Julijske krajine, ceprav je glede na to, da so bili italijanski državljani, zelo težko ugotoviti, koliko je teh priseljencev dejansko bilo.26 Število vseh jugoslovanskih državljanov, ki so v obdobju med vojnama živeli v Braziliji, se je po razlicnih informacijah gibalo med 40.000 in 60.000. Glede na to, da je v celotni Latinski Ameriki prebivalo okrog 250.000 jugoslovanskih državljanov, je bil delež izseljenstva v Braziliji precejšen in se je uvršcal na drugo mesto, za Argentino, kjer naj bi živelo okrog 120.000 »Jugoslovanov«. Tudi po deležu slovenskega izseljenstva v Južni Ameriki se Brazilija uvršca na drugo mesto. Ocene o slovensko govorecih izseljencih so zelo razlicne in se gibljejo med 5000 in 20.000, obe številki pa najbrž vkljucujeta tudi tiste, ki so v deželo prišli pred prvo svetovno vojno.27 Tako velike razlike v ocenah so posledica izjemne razkropljenosti izseljencev po državi in neobstoja jugoslovanskega diplomatskega predstavništva. K takim razkorakom je mocno pripomoglo tudi dejstvo, da se je nemalo »jugoslovanskih« in »slovenskih« izseljencev identificiralo s številcnejšim in bolj prestižnim izseljenstvom, ki jih je obkrožalo, in so torej prevzeli avstrijsko, nemško, italijansko ali madžarsko identiteto.28 Zapisi Izseljeniškega komisariata pricajo o tem, da je veliko tistih, ki so se izselili v Brazilijo, tja odšlo na stroške brazilske vlade (država Săo Paulo je subvencionirala prevoze že od konca 19. stoletja), kar pomeni, da je pri tem šlo za selitve ubožnih, najverjetneje ljudi s podeželja, in da je torej šlo za premike z »zemlje na zemljo«. V tem smislu so selitve predstavljale nadaljevanje tokov, ki so se na Slovenskem in 25 Ibidem. Prim. Milan Puh in Roger Cavalheiro Silva. »Hrvatska statistika u brojevima i tekstovima,« v: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945: druga faza useljevanja, ur. Milan Puh (Săo Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018), 171–97. 26 Purini po uradnih statistikah navaja nekaj vec kot tisoc izseljenih iz Julijske krajine, a trdi, da jih je bilo gotovo vec, saj so se v Brazilijo najbrž nekateri selili po kratkem bivanju v sosednjih državah. Gl. Piero Purini, Metamorfosi etniche: i cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria: 1914–1975 (Videm: Kappa Vu, 2014), 161, 162. O izseljevanju iz Julijske krajine gl. tudi Aleksej Kalc, »L‘emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruolo politico,« Annales 8 (1996): 23–61. 27 Milan Puh ocenjuje, da je v Braziliji živelo okrog 60.000 jugoslovanskih državljanov, medtem ko podatki Izseljeniškega komisariata govorijo o 40.000 izseljenih. Gl. Eugenio Quinz, »Statisticki podaci o broju naših državljana u inostranstvu, « v: Izvješca Iseljenickog komesarijata, 135, 136. Puh in Cavalheiro Silva, »Hrvatska statistika,« 196. Alojzij Kuhar poroca o 20.000 slovenskih izseljencih, Slava Lipoglavšek Rakovec pa navaja ocene izseljenskega duhovnika v Argentini Janeza Hladnika o 5000 izseljenih. Soproga izseljenca Paternosta je navajala, da je samo v Săo Paulu (ni jasno, ali v državi ali v mestu) živelo »5000 Slovencev in 20000 Hrvatov«. Gl. Alojzij Kuhar, »Naše izseljensko vprašanje,« v: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavric et. al. (Ljubljana: Jubilej, 1939), 529. Slava Lipoglavšek Rakovec, »Slovenski izseljenci,« Geografski vestnik 22 (1950): 38. »V braziljskem Sao Paulu živi 5000 slovenskih rojakov,« Slovenski dom, 26. 7. 1938, 4. 28 Gl. HDA 967, š. 50, Pismo Jugoslovanske narodne zajednice Generalnemu izseljeniškemu komisariatu, Săo Paulo, 28. 12. 1924. širšem srednje- in južnoevropskem prostoru pojavili konec 19. stoletja.29 Velik delež izseljencev se je s plantaž kave preselil v mesta, posebej med gospodarsko krizo, ki je prizadela kavno industrijo. V hitro rastocih mestih, posebej v Săo Paulu, ki je postal središce jugoslovanske društvene organiziranosti, so delo našli tudi izseljenci iz Julijske krajine, ki so se kot zidarji in obrtniki – tako kot njihovi vrstniki v Argentini – lahko nadejali posla pri gradnji javne infrastrukture.30 Med izseljenci pa je bilo tudi nekaj takih, ki so se povzpeli v premožnejše plasti brazilske družbe in so postali uspešni trgovci, gradbeniki in lastniki plantaž kave. Urejanje razmerja z izseljenci – aktivna vloga izseljenstva pri oblikovanju izseljenske politike Kljub znatnemu številu izseljencev jugoslovanska izseljenska služba ni pokazala pravega interesa za Brazilijo. Za to je obstajalo vec razlogov. Najprej velja upoštevati objektivne pomanjkljivosti jugoslovanske diplomatsko-konzularne infrastrukture, ki je bila kadrovsko in financno podhranjena.31 V Južni Ameriki je imela stalno predstavništvo zgolj v Argentini, kjer je leta 1929 odprla veleposlaništvo, prej pa je tam deloval generalni konzulat. V Săo Paulu je bil konzulat odprt leta 1929, a so ga že po letu dni zaprli, veleposlaništvo pa so odprli šele konec tridesetih. Dejstvo, da so bile južnoameriške države industrijsko manj razvite od ZDA in da so izseljenci tam v glavnem predstavljali delavce na podeželju, je dodatno okrnilo zanimanje Jugoslavije za vzdrževanje stikov. Medtem ko so v jugoslovanski izseljenski službi ocenjevali, da so izseljenci v ZDA pridobivali pomembna znanja za razvoj jugoslovanske industrije in rudarstva, tisti v Južni Ameriki niso imeli nicesar, s cimer bi lahko pomagali »narodnemu gospodarstvu«.32 Poleg tega je bila prav Brazilija med južnoameriškimi državami na najmanj hvaležnem mestu, saj je postala nekakšno »odlagališce« za jugoslovanske nacionalne manjšine, »nacionalni« priseljenci pa so bili najmanj kvalificirani.33 O tem, da so organi izseljenske službe o Braziliji dejansko razmišljali kot o deponiji za »anacionalne« izseljence, pricajo tudi razmišljanja jugoslovanskih izseljenskih aktivistov, ki so si prizadevali sooblikovati jugoslovansko migracijsko politiko. Med njimi izstopa dopisnik jugoslovanske ambasade v Buenos Airesu, odvetnik Ivo Ercegovic iz okolice Reke, ki se je v Braziliji v dvajsetih letih pridružil svojemu stricu Baldu 29 O izseljevanju s slovenskega prostora v Brazilijo pred prvo svetovno vojno gl. Aleksej Kalc, »Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko do 1. sv. vojne,« v: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, ur. Mirko Jurak et. al. (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995), 33–57. Ema Umek, »Brazilija v ‚rožnatih barvah‘,« Slovenski koledar 27 (1979): 213, 214. Ema Umek, »Izseljevanje v Brazilijo v zadnjih letih 19. stoletja,« Slovenski izseljenski koledar 16 (1969), 218–20. O izseljevanju iz Avstro-Ogrske Ursula Prutsch, A emigraçăo de austríacos para o Brasil (1876–1938) (Brasília: Embaixada da Áustria, 2011). 30 Franjo Cotic, »Pismo iz Brazilije,« Slovenski tednik, 8. 3. 1930. Prim. Irene Mislej, »Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašisticnega tiska,« Zgodovinski casopis 50, št. 1 (1996): 95. 31 Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe, 247. 32 AJ 375, f. 57, t. e. 73, »Pitanje naših iseljenika u Americi«. HDA 790, II/3, š. 4, »Zadaci naše emigracione politike,« 13, 25. 33 Prim. Puh, »Hrvati kao nevidljivo iseljeništvo«. Pavicicu, lastniku plantaž kave. Ercegovic, ki je med rojaki slovel kot »veliki nacionalist « in zaprisežen clan Sokola, je v dopisu Izseljeniškemu komisariatu ugotavljal, da Jugoslavija ni imela definitivne politike do manjšin, ki bi zahtevala »sistematicno, vecletno delo, neodvisno od mandata dolocenega ministra ali strankarskih muh«.34 Skrb glede »anacionalnih« izseljencev je zaposlovala tudi izseljenskega aktivista Dušana Tvrdoreko, ki se je zbal nezavidljivega položaja, v katerem so se znašli izseljenci po neuspeli revoluciji v Săo Paulu. Zaradi denarnih nagrad in obljub o prejemu posesti v primeru zmage vstajnikov je veliko priseljencev sodelovalo v vstaji proti klientelisticni politiki brazilske republike, ki je leta 1924 izbruhnila v Săo Paulu.35 Po obracunavanjih med vstajniki in vladnimi silami so mnogi utrpeli hude posledice, zaradi unicenja tovarn, ki so jim dajale kruh, tudi jugoslovanski Nemci in Madžari. Tvrdoreko je skrbelo, ker jugoslovanski izseljenci v nasprotju s subjekti drugih držav niso mogli racunati na pomoc konzulata pri povracilu odškodnin, posebej pa se je zbal, da bi se množica »anacionalnih« izseljencev želela vrniti v Jugoslavijo. V imenu društva Jugoslovanska narodna zajednica, edinega jugoslovanskega društva v tem casu, se je ponudil, da bi poskrbel za kratkotrajno namestitev »anacionalnih« izseljencev na plantažah kave, dokler ne bi našli druge rešitve. Da ne bi prihajalo do neljubih vra- canj in da »konstitutivni« izseljenci ne bi množicno prevzemali brazilskega državljanstva, je konzulat v Buenos Airesu pozval k ureditvi odnosov z izseljenci v Braziliji.36 Tvrdoreka je torej ubesedil strahove izseljeniškega odposlanca, ki smo ga spoznali na zacetku clanka. Predsednik Jugoslovanske narodne zajednice, dalmatinski trgovec Venceslav Paeta, ki je v Brazilijo prispel pred prvo svetovno vojno, je podcrtal brezup jugoslovanskih priseljencev v primerjavi z drugimi, zlasti Italijani, ki so lahko racunali na temeljito konzularno zašcito.37 Jugoslovanski izseljenci so stike z »domovino« vse do leta 1929, ko je bil odprt jugoslovanski konzulat, vzdrževali po francoskem diplomatskem predstavništvu. Vecini izseljencev je to predstavljalo nepremostljivo oviro, saj so bili le redki vešci francošcine, francoski predstavniki pa niso znali južnoslovanskih jezikov.38 Vstaja leta 1924 je bila uvertura v prevzem oblasti Getúlia Vargasa leta 1930, ki je pometel z regionalnimi oligarhijami in v zvezne države postavil sebi podložne »interventore «. Vargasovo obdobje sta poleg centralizacije države zaznamovali intenzivna 34 HDA 967, š. 50, Pismo dopisnika ambasade Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu za Brazilijo Iva Ercegovica Izseljeniškemu komisariatu v Zagrebu, 15. 8. 1934. AJ 385 Ambasada Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, š. 4, t. e. 30, Pismo predsednikov jugoslovanskih društev v Braziliji Kraljevi ambasadi v Buenos Airesu, Săo Paulo, 31. 12. 1934. 35 O udeležbi priseljencev, posebej pripadnikov jugoslovanskih manjšin v vstaji, gl. Roger Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva: grad Săo Paulo izmedu dva svijetska rata: 1918–1939,« v: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945, 71. 36 AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, Pismo Dušana Tvrdoreke generalnemu konzulu v Buenos Airesu, Santos, 5. 8. 1924. 37 AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, Pismo Venceslava Paete generalnemu kon zulu v Buenos Airesu, Săo Paulo, 16. 9. 1924. 38 AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, »Organizovanje iseljenicke službe u Južnoj Americi«, Brošura izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu Jova Marcetica o organiziranju odnosov z izseljenstvom v Južni Ameriki, 6. 8. 1926, 50. urbanizacija in industrializacija. Asimilacijski pritisk je po gospodarski krizi postajal vse intenzivnejši, pri cemer so težnje vladnih služb, navdahnjenih z idejami »znanstvenega « rasizma, sovpadale z rastoco ksenofobijo med prebivalstvom. Kljub razvoju množicne kulture, ki je proslavljala ideal mestiçagem, torej rasnega in kulturnega stapljanja, so nacela sprejemljivosti priseljencev postajala vse ostrejša, tisti, ki bi utegnili zamajati obstojeci družbeni red, pa so bili vse manj zaželeni.39 Nepreklicna »brazilizacija « ni bila povezana zgolj z družbenimi pricakovanji, ampak s cisto konkretno politiko: leta 1930 sprejeti zakon dveh tretjin je od podjetij zahteval, da sta bili med zaposlenimi vsaj dve tretjini rojenih Brazilcev (v praksi ga je bilo nemogoce izvajati, zato so sklenili med »rojene Brazilce« šteti tudi tiste, ki so bili poroceni z Brazilkami ali pa so vsaj deset let živeli v državi), zakon o državljanstvu pa je dolocal, da so tudi starši otrok, rojenih v Braziliji, avtomaticno postali brazilski državljani.40 Poleg tega se je veliko jugoslovanskih izseljencev udeležilo tudi spodletele revolucije leta 1932, ki si je prizadevala povrniti z Vargasovim udarom ukinjeni ustavni red.41 Neuspeh je privedel do dodatne stigmatizacije priseljencev. Organiziranost slovenskih in jugoslovanskih izseljencev Pri vpogledu v družbenost priseljencev in delovanje njihovih društev je treba upoštevati težnjo k pobraziljenju, ki je omejevala potencialna prizadevanja jugoslovanskih oblasti, da bi nadzorovale »svoje« izseljence. Možnosti Jugoslavije so bile še toliko manjše, ce upoštevamo njen šibki položaj v zunanjepoliticnih odnosih in mednarodni delitvi dela. Oblikovanje društev se je oprlo na vezi, ki so bile vzpostavljene že pred prvo svetovno vojno. Pri tem velja omeniti povezave s ceškim društvom Slavija, ki je bilo pro- storsko in idejno blizu jugoslovanskim. Ceško društvo je bilo pogost gost prireditev v jugoslovanskih društvih, pojavile pa so se tudi ideje o povezovanju slovanskih društev (poleg ceškega naj bi v zvezo stopili tudi poljsko in rusko društvo) in organiziranju po vzoru podpornih jednot v ZDA, ki pa niso zaživele.42 Zveze s Cehi so bile prisotne še pred osnovanjem Jugoslovanskega Sokola, ki ga je po prvi svetovni vojni nasledila Jugoslovanska narodna zajednica. Veliko njenih clanov je izhajalo iz vrst južnoslovanskih nacionalnih aktivistov, premožnih trgovcev, obrtnikov in drugih uglednih priseljencev, ki so se med prvo svetovno vojno povezali 39 Jeffrey Lesser, »Immigration and Shifting Concepts of National Identity in Brazil during the Vargas Era,« Luso Brazilian Review 31 (1994): 25. O tem, da je kljub predsodkom in rasizmu brazilska identiteta temeljila na idejah rasnega in kulturnega mešanja, gl. Marshall C. Eakin, Becoming Brazilians. Race and National Identity in Twentieth- Century Brazil (Cambridge: Cambridge University Press, 2017), 64, https://doi.org/10.1017/978131680005864. 40 Milan Puh, »Hrvati u Brazilu,« 110. Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 76. 41 Franjo Paternost, »Dopisi – Sao Paulo,« Izseljenski vestnik, maj 1933, 8. 42 »Posnemajmo!,« Slovenski tednik, 24. 5. 1930. Milan Puh, »Hrvatska zajednica kao vijest: opisi i dopisi o useljava nju,« v: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945, 126, 127. v okviru Jugoslovanske narodne odbrane ( JNO), organizacije, ki je v južnoameriških državah podprla prizadevanja Jugoslovanskega odbora v Londonu pri snovanju jugoslovanske države.43 Med clani JNO je bil tudi trgovec in gostilnicar Franc Košuta, doma z Vipavskega.44 V prostorih njegove restavracije je bilo leta 1928 ustanovljeno prvo društvo priseljencev iz Julijske krajine z imenom Ornus. Ti priseljenci se menda niso želeli družiti z avstrijakantskimi priseljenci prejšnjih generacij, bolj verjetno pa je, da so želeli obnoviti družabno življenje, kakršno so poznali pred odhodom. 45 Ni bilo tocno pojasnjeno, kaj naj bi ime oziroma kratica pomenila, po nekaterih virih naj bi to bila okrajšava za Ovekoveciti rojstvo novega udruženja Slovenov. Društvo je bilo kratkega daha, saj je že leto dni po nastanku prišlo do razkola med projugoslovansko usmerjenimi in levicarskimi pripadniki.46 Jugoslovansko orientirani so ustanovili pevski zbor Primorje, iz katerega je kmalu nastalo istoimensko društvo. Sprva je delovalo kot Slovensko izobraževalno društvo, a so med clani in v upravnem odboru bili tudi Hrvati. Nekaj casa so se njegovi clani povezovali z izseljenci iz Julijske krajine v Argentini. Tudi sami so priredili protestno manifestacijo ob fašisticnem obracunu z Vladimirjem Gortanom, ni pa znano, ali so obeleževali tudi žrtve prvega tržaškega pro- cesa kot njihovi tovariši v ZDA.47 Obenem so negovali stike z oblastmi Dravske bano- vine in na ta racun prejemali slovenske knjige in casopis Izseljenski vestnik Rafaelove družbe.48 Ob plimi integralnega jugoslovanstva šestojanuarske diktature so priceli vse bolj poudarjati jugoslovansko orientacijo, tudi zato, da bi se znebili ocitkov zavezništva s hrvaškimi separatisti, ki so jih bili deležni od drugih jugoslovanskih društev in nasprotnih struj znotraj Primorja.49 Jugoslovanska naravnanost je bila tudi v skladu z brazilsko ustanovitveno idejo mešanja kultur. Cilj Primorja je postal povezati vse »Jugoslovane tako iz osvobojene domovine kot neosvobojene brate«, tako da se je društvo v zacetku tridesetih preimenovalo v Jugoslovansko kulturno društvo Primorje.50 Kmalu zatem, leta 1934, se je pridružilo drugim društvom jugoslovanske provenience, ki so bila povezana v Jugoslovansko potporno udruženje ( JPU). To je v casu, ko Jugoslavija ni premogla predstavništva v Braziliji, opravljalo tudi konzularne posle. 43 Gl. HDA 967, š. 50, spisek clanov v pismu Jugoslovanske narodne zajednice Generalnemu izseljeniškemu komisariatu, Săo Paulo, 28. 12. 1924. Gl. tudi prav tam, clanek »Istorijat Jugoslovena u Brazilu« Dušana Tvrdoreke. 44 Prim. Jože Bajec, »Slovensko društveno življenje v Braziliji do druge svetovne vojne,« Slovenski izseljenski koledar, 1969, 221. 45 S. P. B., »Brazilija, dobra zemlja. Ob stoletnici prihoda prvih Slovencev v Brazilijo,« Zbornik koledar Svobodne Slovenije 11 (1960): 194. 46 AJ 385 Ambasada Kraljevine Jugoslavije v Argentini, š. 3, t. e. 25, Zapisnik prvega izrednega obcnega zbora Slovenskega izobraževalnega društva Primorje, Săo Paulo, 25. 10. 1931. Podobne delitve je mogoce opazovati pri izseljencih iz Julijske krajine v Argentini, gl. Miha Zobec, »Creating the Unbound Yugoslav Nation: The Kingdom of Yugoslavia and Emigrants from the ‚Unredeemed‘ Julian March,« Nationalities Papers (2021): 1–20, https://doi.org/10.1017/nps.2020.90. 47 O tem gl. Aleksej Kalc in Mirjam Milharcic Hladnik, »Prvi tržaški proces in Slovenci v ZDA,« Annales, Series Historia et Sociologia 25 (2015): 925–37. 48 AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo Kraljeve banske uprave Dravske banovine poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, 5. 1. 1932. Franjo Cotic, »Izseljeniške vesti – Sao Paulo, Brazilija,« Izseljenski vestnik (julij 1932): 7, 8. 49 AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo Franja Cotica, tajnika Primorja poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, 3. 6. 1932. 50 AJ 784 Iseljenicko izaslanstvo za Južnu Ameriku u Buenos Airesu, t. e. 1, Pismo Franja Cotica izseljeniškemu odposlancu v Buenos Aires, Săo Paulo, 18. 8. 1932. Med drugim je prevzelo tudi skrb za repatriacijo, po kateri je bilo v zacetku tridesetih veliko povpraševanja. Tudi JPU je zaradi sporov med clani leta 1936 nazadnje razpadlo in ustanovljeno je bilo JPU 2.51 Vzroki za krhanje društvene kohezivnosti so mnogoplastni, najbrž pa jih gre iskati v razlicnem strukturnem profilu izseljenstva in s tem povezanimi napetostmi, ki so se z izbruhom gospodarske krize še zaostrile. Medtem ko so vecino izseljencev iz Julijske krajine (ter hrvaških pokrajin) v mestnem okolju sestavljali zidarji in drugi obrtniki, so vodstvo skupnosti prevzele osebe z ekonomskim, politicnim in socialnim kapitalom. Primer teh predstavlja Franjo Paternost, ki je pred izselitvijo z družabnikom v Ljubljani vodil trgovino s poljedelskimi pridelki in živili. Že konec leta 1922 je ugotovil, da »pri tvrdki ne gre vse tako, kot bi moralo«, zato je iz posla izstopil.52 Naslednje leto se je s celo družino odpravil v Brazilijo, kjer je imel sestro, ki je bila porocena s polkovnikom in gospodarskim magnatom, lastnikom vec tisoc kilometrov brazilskih cest. Svak mu je poveril vodenje žage na obrobju države Săo Paulo, pozneje pa se je Paternost z družino preselil v prestolnico, torej v Săo Paulo, in se usmeril v gradbeništvo. 53 Njegov uspeh v poslu ni ostal neopažen, v enem od brazilskih dnevnikov so o njem na prvi strani porocali kot o osebi, ki je pripomogla k »brazilski velicini«.54 Vecina zidarjev iz Julijske krajine je delala prek slovenskih pogodbenikov,55 ki so najbrž sklepali posle tudi s Paternostom, ta pa je postal predsednik Primorja in kasneje JPU ter JPU 2. Z gospodarsko krizo je marsikdo pristal na cesti, kar ni moglo ugodno vplivati na odnose znotraj skupnosti. Z utrjevanjem Vargasove diktature so odpadale možnosti politicnega udejstvovanja, kot medij vpliva na družbeno življenje pa so se ponujala trgovska združenja,56 kjer so bili v ocitni prednosti gospodarstveniki, kakršen je bil Paternost. Nezmožnost poseganja v javno življenje je priseljence potiskala v intimno sfero, njihovo javno udejstvovanje pa se je omejevalo na društva, kjer so se razlike v socialni pripadnosti in interesih izrazile v ostrih konfliktih. Ni torej tako presenetljivo, da so clani društva Primorje Paternostu ocitali intrigantstvo, kasneje pa trgovino s povratniki v Jugoslavijo, sam pa je clanstvo krivil za protijugoslovanstvo in povezovanje s hrvaškim separatizmom.57 Tudi jugoslovanski izseljeniški odposlanec v Buenos Airesu, torej predstavnik ministrstva za socialno politiko, ki je skrbel za vez z izseljenstvom, je po bivanju v Săo Paulu porocal o sporih med jugoslovanskimi izseljenci v mestu. Ti naj bi bili sicer prisotni tudi drugod po Južni Ameriki, a so bili konflikti v najvecjem brazilskem mestu ocitno še ostrejši, pozicije posameznikov pa nejasne. Tudi po poizvedovanju pri »uglednih « izseljencih ni mogel priti do verodostojnih informacij, saj so bili pridobljeni 51 Puh, »Hrvatska zajednica kao vijest,« 121, 122. 52 Franjo Paternost, »Poslano. Upnikom tvrdke Paternost & Remic v Ljubljani,« Slovenec, 15. 11. 1924, 6. 53 »V braziljskem Sao Paolu živi 5000 slovenskih rojakov,« Slovenski dom, 26. 7. 1938, 4. 54 »Collaboradores da grandeza de nosso Estado,« Folha do Estado, Săo Paulo, 30. 12. 1939, 1. 55 J. J. … c [ Joško Jerkic], »Iz dalnje Brazilije,« Ameriška domovina, 19. 7. 1929, 1. 56 Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 76. 57 AJ 385, š. 3, t. e. 25, Zapisnik prvega izrednega obcnega zbora SID Primorje, Săo Paulo, 25. 10. 1931. AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo predsednika in tajnika SID Primorje, Franca Cernigoja in Franja Cotica, jugoslovanski ambasadi v Buenos Airesu Săo Paulo, 3. 6. 1932. podatki tako protislovni, da so društveni spori v Braziliji ostali zaviti v tancico skrivnosti. 58 Napetosti so bile ocitno tako ostre, da so državni predstavniki poseganje v tamkajšnje razmere ocenjevali za tvegano, za »drezanje v osje gnezdo«, Brazilija pa je ocitno ostajala »ena najtežjih skrbi izseljeniškega odposlanstva«.59 Kljub izraženi zavzetosti je izseljenstvo v Braziliji ostalo na obrobju zanimanj jugoslovanske izseljenske službe, ki si v »osje gnezdo« najbrž ni upala dregniti tudi zato, da ne bi vznemirila brazilskih oblasti. Vargasova vladavina je namrec postajala vse bolj avtokratsko-korporativna, s tem pa tudi nacionalizacijska. Leta 1938 je prepovedala celo izobešanje nebrazilskih simbolov in kakršno koli javno dejavnost v tujih jezikih.60 Zakljucek Ob množicah italijansko, špansko in portugalsko govorecih priseljencev so južnoslovanski v Braziliji ostajali »nevidni«. Njihova »domovina« je bila, kot je porocal Paternost ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1930, izven športnih krogov popolnoma neznana. Nogometni zanesenjaki so bili prepricani, da bo brazilska reprezentanca potolkla jugoslovansko ekipo z »9 ali najmanj 5 proti 0«, zato so v boj poslali drugorazredno ekipo. Glede na kultni status, ki ga v Braziliji uživa nogomet, ni presenetljivo, da je po jugoslovanski zmagi država pretresena obstala in so Brazilci zaceli poizvedovati po tej »zakotni« državi. Zanimanje je bilo tolikšno, da so, kot pravi Paternost, po zmagi o Jugoslaviji zaceli poucevati v brazilskih šolah. Je nogometni reprezentanci, kakor je sklepal Paternost, res uspelo tisto, cesar jugoslovanskim diplomatom ni uspelo v vseh letih delovanja, namrec postaviti Jugoslavijo na brazilski zemljevid?61 Najbrž le za kratek cas, saj obdobje med vojnama, vzeto v celoti, prica o anonimnosti jugoslovanskih izseljencev. K temu je gotovo pripomoglo tudi nezanimanje jugoslovanske izseljenske službe za izseljenstvo v Južni Ameriki in zlasti Braziliji. Upravitelji jugoslovanskih selitvenih politik so o slednji razmišljali kot o požiralniku presežnega prebivalstva in ne kot o državi, ki bi Jugoslaviji pomagala pri gospodarskem in socialnem razvoju. Brazilija je torej postala odlagališce ne le za pripadnike nacionalnih manjšin v Jugoslaviji, ampak tudi za ljudi, ki niso ustrezali potrebam jugoslovanskega gospodarstva. Izseljenski odposlanec Vladimir Todic tega ni skrival in je v intervjuju za brazilski casopis povedal, da je bilo jugoslovansko podeželje prenaseljeno, medtem ko naj bi Braziliji 58 AJ 784, t. e. 1, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu Izseljeniškemu komisariatu, 9. 2. 1933. 59 AJ 784, t. e. 2, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu ministrstvu socialne politike o organiziranju izse ljenske službe v Braziliji, 19. 6. 1930. 60 Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 83. O Vargasovi diktaturi glej António Costa Pinto, Latin American Dictatorships in the Era of Fascism. The Corporatist Wave (New York: Routledge, 2020), 68–84, https://doi.org/10.4324/9780429282164. 61 Franjo Paternost, »Pismo iz Brazilije. Odmev zmage Jugoslovanov nad Braziljci za svetovno nogometno prvenstvo v Montevideo,« Slovenec, 9. 8. 1930, 3. primanjkovalo poljedelskih delavcev.62 Ceprav je Todic to povedal z nekakšnim ponosom, da je Jugoslavija Braziliji namrec lahko priskrbela ljudi, kakršne je ta potrebovala, ob razumevanju delovanja jugoslovanske izseljenske službe postane jasno, da država kljub bombasticni retoriki o preprecevanju »odnarodovanja« izseljencev z »odvecnimi« ni nacrtovala dolgorocnega vzdrževanja vezi. Tu se je odnos Jugoslavije do južnoameriškega izseljenstva v temelju razlikoval od emigracije v ZDA, od katere si je država obetala ekonomske koristi, hkrati pa tudi vpliv na porajajoco se gospodarsko velesilo in s tem na mednarodno dogajanje. Pomanjkanje interesa so izseljenski aktivisti znali spretno izkoristiti. Njihovo pozivanje k skrbi države za izseljenstvo je vsaj pri nekaterih spremljala prošnja, da bi bili prav oni tisti, ki bi vzdrževali vez med izseljenstvom in Jugoslavijo. Prizadevanje po poseganju v jugoslovansko politiko je tako mogoce brati tudi kot željo po lastni afirmaciji in ohranjanju statusa quo. Z oblikovanjem JPU in prevzemom konzularnih poslov so se želje aktivistov tudi dejansko uresnicile, dejstvo, da je veliko izseljencev bilo zaradi goljufivih potez aktivistov opeharjenih, pa je sicer sprožilo preiskave pri oblasteh v »domovini«, ne pa daljnosežnejših odzivov. Nenazadnje so se prav ti aktivisti med drugo svetovno vojno najbolje odrezali kot propagandisti za »narodno stvar«, zato niso bili zlahka pogrešljivi.63 Aktivisti so torej lahko uspešno uresnicevali svoje namere ob tihi podpori jugoslovanske diplomacije, ponavljajoce se spletke pa so marsikaterega izseljenca oddaljile od »domovine«. Ob tem se je treba zavedati, da je Brazilija z nacionalizacijsko politiko in preprecevanjem tujega vmešavanja nudila ugodna tla za prekupcevanje s povratništvom in drugimi dejavnostmi, za katerimi bi morala stati država izselitve. Vsi izseljenci vendarle niso sledili jugoslovanski politiki. Društvo Ornus je, ceprav v okrnjeni sestavi, delovalo tudi po razkolu, povezovalo pa se je z avtonomisticno oziroma separatisticno usmerjenimi hrvaškimi društvi. Med drugo svetovno vojno je Kraljevini obrnilo hrbet, po vojni pa je kot društvo Naš dom z Odborom za jugoslovansko Primorje v Argentini sodelovalo pri podpori prizadevanjem za prikljucitev Primorja k socialisticni Jugoslaviji. Društvo je bilo dovolj majhno in kompaktno, oblike društvenega delovanja iz Julijske krajine so bile utrjene, obenem pa se ocitno ni vpletalo v afere jugoslovanskega izseljenstva in je tako prebrodilo krize.64 Kraljevina Jugoslavija je kot modernizirajoca se država vzpostavila aparat za vzdrževanje odnosov z izseljenstvom. Pri tem je seveda izvajala doloceno politiko, pri cemer je migracijska gibanja in odnose z izseljenstvom usklajevala z gospodarskimi in ideološko-nacionalnimi interesi. Kljub nezanimanju države za izseljenstvo v Braziliji lahko v arhivu Saveza organizacije iseljenika (organizacije povratnikov v Jugoslaviji) 62 HDA 967, š. 50, »Jugoslovenski privredni radnik spreman je na uspjehe i neuspehe izvan domovine,« intervju izseljeniškega odposlanca v Correio de S. Paulo, 30. 1. 1937, 1, 3. 63 AJ 385, š. 5, t. e. 32, Pismo ambasadorja Kraljevine Jugoslavije v Braziliji poslaništvu v Buenos Airesu v zvezi z Dušanom Tvrdoreko, Rio de Janeiro, 22. 5. 1942. 64 Ciril Zupanc, »Nekaj podatkov o naših izseljencih v Braziliji,« Slovenski koledar 19 (1971): 174, 175. O delovanju izseljencev iz Julijske krajine v Argentini med drugo svetovno vojno gl. Irene Mislej, »Primorski odbor. Politicno delovanje primorskih Slovencev med drugo svetovno vojno v Argentini,« Dve domovini/Two Homelands 5 (1994): 85–113. naletimo na poimenski seznam izseljencev, ceprav ni jasno, ali ga je pripravila diplomatska infrastruktura ali izseljenci sami med gospodarsko krizo, na kar namigujejo besede dopisnika Ercegovica.65 Vseeno pa velja ugotovitev, da so bili stiki Jugoslavije z izseljenstvom v Južni Ameriki neprimerno skromnejši od tistih z njihovimi vrstniki v ZDA. Zaradi pomanjkanja stikov na eni in represivne ter asimilacijske politike na drugi strani tudi organiziranost izseljenstva ni mogla doseci ameriške ravni. Prav zaradi tega je v južnoameriških državah prihajalo do tistega, cesar je bilo strah izseljeniškega odposlanca z zacetka besedila, namrec da so se izseljenci »izgubili« ali pa podlegli vplivu oseb, kakršna je bil Marko Fil Vujeva. Viri in literatura Arhivski viri • AJ – Arhiv Jugoslavije: – AJ 385, Veleposlaništvo Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. – AJ 765, Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu. – AJ 784, Izseljeniško odposlanstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v Buenos Airesu. • HDA – Hrvatski državni arhiv: – HDA 790, Artur Grado Benko. – HDA 967, Savez organizacij iseljenika, Brazilija. Casopisni viri • Cotic, Franjo. »Izseljeniške vesti – Săo Paulo, Brazilija.« Izseljenski vestnik (julij 1932): 7, 8. • Paternost, Franjo. »Dopisi – Sao Paulo.« Izseljenski vestnik, maj 1933, 8. • Paternost, Franjo. »Pismo iz Brazilije. Odmev zmage Jugoslovanov nad Braziljci za svetovno nogometno prvenstvo v Montevideo.« Slovenec, 9. 8. 1930, 3. • Paternost, Franjo. »Poslano. Upnikom tvrdke Paternost & Remic v Ljubljani.« Slovenec, 15. 11. 1924, 6. • J. … c, J. [ Jerkic, Joško]. »Iz dalnje Brazilije.« Ameriška domovina, 19. 7. 1929, 1. • Cotic, Franjo. »Pismo iz Brazilije.« Slovenski tednik, 8. 3. 1930. • Slovenski tednik, 24. 5. 1930. »Posnemajmo!« • Slovenski narod, 8. 1. 1932, 3. »Proslava našega ujedinjenja v Braziliji.« • Folha do Estado (Săo Paulo), 30. 12. 1939, 1. »Collaboradores da grandeza de nosso Estado.« Literatura in tiskani viri • Antic, Ljubomir. Naše iseljeništvo u Južnoj Americi i stvaranje jugoslavenske države 1918. Zagreb: Školska knjiga, 1987. • Azcárate, Pablo de. League of Nations and National Minorities: An Experiment. New York: Kraus, 1972. https://doi.org/10.2307/2125900. 65 HDA 967, š. 50, Pismo dopisnika Ercegovica, 15. 8. 1934. • Bajec, Jože. »Slovenci v Braziliji do druge svetovne vojne.« Slovenski izseljenski koledar 15 (1969): 221–26. • Brubaker, Rogers. Nationalism Reframed. Nationhood and the National Question in the New Europe. Cambridge: Cambridge University Press, 1996.https://doi.org/10.1017/CBO9780511558764. • Bertonha, Joăo Fábio. »Non tutti gli italiani sono venuti dall‘Italia. L‘immigrazione dei sudditi imperiali austriaci di lingua italiana in Brasile, 1875–1918.« Altreitalie 46 (2013): 4–28. • Brunnbauer, Ulf. »Emigration Policies and Nation-Building in Interwar Yugoslavia.« European History Quarterly 42, št. 4 (2012): 602–27. https://doi.org/10.1177/0265691412458399. • Brunnbauer, Ulf. Globalizing Southeastern Europe. Emigrants, America and the State since the Late Nineteenth Century. Lanham: Lexington Books, 2016.https://doi.org/10.1093/jsh/shw136. • Cavalheiro Silva, Roger. »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva: grad Săo Paulo izmedu dva svijetska rata: 1918–1939.« V: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945: druga faza useljavanja. Uredil Milan Puh, 65–87. Săo Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018. • Costa Pinto, António. Latin American Dictatorships in the Era of Fascism. The Corporatist Wave. New York: Routledge, 2020.https://doi.org/10.4324/9780429282164. • Đikanovic, Vesna. »Iseljenci u Severnoj Americi i jugoslovenska država, 1918–1945.« Doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, 2016. • Đikanovic, Vesna. Iseljevanje u Sjedinjene Americke Države: jugoslovensko iskustvo, 1918–1941. Beo- grad: Institut za noviju istoriju Srbije, 2012. • Eakin, Marshall C. Becoming Brazilians. Race and National Identity in Twentieth-Century Brazil. Cambridge: Cambridge University Press, 2017.https://doi.org/10.1017/9781316800058. • Hoerder, Dirk. »Historians and their Data: the Complex Shift from Nation-State Approaches to the Study of People‘s Transcultural Lives.« Journal of American Ethnic History 25, št. 4 (2006): 85–96. • Hranilovic, Nada. »Iseljenicka politika i služba u Jugoslaviji izmedu dva rata.« Migracijske teme 3 (1987): 327, 328. • Jonjic, Pavao in Ante Laušic (ur.). Izvješca Iseljenickog komesarijata u Zagrebu 1922. –1939. Zagreb: Institut za migracije i narodnosti, 1998. • Kalc, Aleksej. »Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko do 1. sv. vojne.« V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki. Uredil Mirko Jurak et. al., 33–57. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. • Kalc, Aleksej. »L‘emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruolo politico.« Annales 8 (1996): 23–61. • Kalc, Aleksej in Mirjam Milharcic Hladnik. »Prvi tržaški proces in Slovenci v ZDA.« Annales, Series Historia et Sociologia 25, št. 4 (2015): 925–37. • Kalc, Aleksej, Mirjam Milharcic Hladnik in Janja Žitnik Serafin. Doba velikih migracij na Sloven- skem. Ljubljana: Založba ZRC, 2020.https://doi.org/10.4312/as.26.2.133-134. • Kalc, Aleksej in Miha Zobec, »Med teritorialno in nacionalno suverenostjo. Migracijski režim in razmerje med »domovino« in diasporo v prvi Jugoslaviji.« Nadzor migracij na Slovenskem od liberalizma do socializma. Uredil Aleksej Kalc. Ljubljana: Založba ZRC, 2021 [v tisku]. • Kuhar, Alojzij. »Naše izseljensko vprašanje.« V: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Uredil Jože Lavric et. al., 524–37. Ljubljana: Jubilej, 1939. • Larson, Ethan. »The New ‘Old Country‘. The Kingdom of Yugoslavia and the Creation of a Yugoslav Diaspora 1914–1951.« Doktorska disertacija, University of Illinois Urbana-Champaign, 2020. • Lesser, Jeffrey. Immigration, Ethnicity and National Identity in Brazil, 1808 to the Present. New York: Cambridge University Press, 2013.https://doi.org/10.1017/CBO9781139026796. • Lesser, Jeffrey. »Immigration and Shifting Concepts of National Identity in Brazil during the Vargas Era.« Luso Brazilian Review 31, št. 2 (1994): 23–44. • Miletic, Aleksandar. Journey under Surveillance: the Overseas Emigration Policy of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in Global Context: 1918–1928 (Belgrade: Institute for the Recent History of Serbia, 2009). • Mislej, Irene. »Primorski odbor. Politicno delovanje primorskih Slovencev med drugo svetovno vojno v Argentini.« Dve domovini/Two Homelands 5 (1994): 85–113. • Mislej, Irene. »Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašisticnega tiska.« Zgodovinski casopis 50, št. 1 (1996): 95–116. • Prutsch, Ursula. A emigraçăo de austríacos para o Brasil (1876–1938). Brasília: Embaixada da Áustria, 2011. • Puh, Milan in Roger Cavalheiro Silva. »Hrvatska statistika u brojevima i tekstovima.« V: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945: druga faza useljevanja. Uredil Milan Puh, 171–97. Săo Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018. • Puh, Milan. »Hrvati u Brazilu kao nevidljivo iseljeništvo.« Casopis za suvremeno povijest 51, št. 1 (2019): 97–121.https://doi.org/10.22586/csp.v51i1.8655. • Puh, Milan. »Hrvatska zajednica kao vijest: opisi i dopisi o useljavanju.« V: Hrvatska u Brazilu izmedu 1918 i 1945: druga faza useljevanja. Uredil Milan Puh, 87–169. Săo Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018. • Purini, Piero. Metamorfosi etniche: i cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria: 1914–1975. Videm: Kappa Vu, 2014. • Rakovec Lipoglavšek, Slava. »Slovenski izseljenci.« Geografski vestnik 22, št. 1 (1950): 3–60. • S. P. B.. »Brazilija, dobra zemlja. Ob stoletnici prihoda prvih Slovencev v Brazilijo.« Zbornik koledar Svobodne Slovenije 11 (1960): 185–99. • Steidl, Annemarie. On Many Routes. Internal, European and Transatlantic Migrations in the Late Habsburg Empire. West Lafayette: Purdue University Press, 2021. • Umek, Ema. »Izseljevanje v Brazilijo v zadnjih letih 19. stoletja.« Slovenski izseljenski koledar 16 (1969): 218–20. • Umek, Ema. »Brazilija v ‘rožnatih barvah‘.« Slovenski koledar 27 (1979): 213, 214. • Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 8. 3. 1922. • Wimmer, Andreas in Nina Glick Schiller. »Methodological Nationalism, the Social Sciences, and the Study of Migration: An Essay in Historical Epistemology.« International Migration Review 37, št. 3 (2003): 576–610.https://doi.org/10.1111/j.1747-7379.2003.tb00151.x. • Varlez, Louis. »Migration Problems and the Havana Conference.« International Labour Review 19, št. 1 (1929): 1–19. • Vertovec, Steven. Transnationalism. London in New York: Routledge, 2009. • Zobec, Miha. »Creating the Unbound Yugoslav Nation: The Kingdom of Yugoslavia and Emigrants from the ‘Unredeemed‘ Julian March.« Nationalities Papers (2021): 1–20. https://doi.org/10.1017/nps.2020.90. • Zupanc, Ciril. »Nekaj podatkov o naših izseljencih v Braziliji.« Slovenski koledar 19 (1971): 168– 76. Miha Zobec THE FIRST YUGOSLAVIA AND “ITS” DIASPORA IN BRAZIL: FROM THE ENGAGEMENT OF EMIGRANT ACTIVISTSTO THE OBLIVION OF THE COMMUNITY SUMMARY The emigrants of Yugoslav background in Brazil did not affiliate only with their ethnic associations but instead formed a Yugoslav diaspora network. Even though the formation of the Yugoslav diaspora was encouraged by Yugoslav diplomacy, the Yugoslav network of Slovenian and Croatian emigrants actually built on the foundations established by the South Slavic associations before World War I. Nevertheless, the Yugoslav diaspora in Brazil was very fragile, and its contacts with the Yugoslav “homeland” were negligible. Its weakness resulted largely from the flaws of Yugoslav diplomacy on the one hand and the Brazilian assimilationist policies on the other. The First Yugoslavia was both a nationalising and a modernising state. Accordingly – and in line with the trends of restricting human mobility during the interwar period – it implemented nationally inspired migration policies. Therefore, the state regulated migratory movements by restricting the outflow of its constitutive ethnicity, the tripartite Yugoslav nation, while setting no limitations on the departure of those belonging to national minorities. Likewise, Yugoslavia envisioned a diaspora composed of ethnic Yugoslavs in emigration. By establishing an apparatus for maintaining connections with the emigration, it facilitated transnational connections with the Yugoslav emigrant communities. Yet, the Yugoslav community in Brazil was the one that Yugoslavia considered to be the least important. From the economic point of view, Yugoslavia regarded the emigrants in Brazil and the rest of South America as useless for fostering its industrial growth. Moreover, Yugoslavia could not afford the adequate diplomatic infrastructure to handle its emigration. Consequently, in South America, it only had permanent representation in Argentina, the country with the largest Yugoslav emigration. Finally, many Yugoslav emigrants in Brazil derived from the ranks of those whom the state deemed “anational elements”, i.e. national minorities. As Yugoslavia functioned as a nationalising state, it did not plan to engage the members of national minorities in emigration. The Brazilian policy of immigration was characterised by nationalisation, particularly after the Great Depression and Vargas’s takeover of power. Immigrants became unwelcome, and ever harsher restrictions of their entry and increased pressure to assimilate into the Brazilian society were implemented. As a result of the policy advanced by the migrant-sending state on the one hand and the unwelcoming environment of the adoptive country on the other, the Yugoslav emigrants often drifted into anonymity. Yugoslav emigrant activists who wanted to display their commitment to the community, aimed at surmounting the shortcomings of the Yugoslav diplomatic infrastructure, did exist, but their engagement often succumbed to intrigues that divided the community even further. Moreover, the onset of the economic crisis exacerbated the stark societal division between the bulk of the community and the activists who often possessed economic, social, and political capital. Consequently, the diaspora was torn apart by internal disputes. Not all emigrants of Yugoslav background participated in the Yugoslav diaspora. Among them, there were the Slovenian emigrants from Venezia Giulia/Julian March, the region annexed to Italy in the aftermath of the Great War. While some of them did align with the Yugoslav diaspora, others, much in the same vein as a certain segment of Croatians, remained autonomous. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.06 Martin Moll* Jugoslawen beim Führer Hitlers Begegnungen mit jugoslawischen Staatsmännern im Zweiten Weltkrieg IZVLECEK JUGOSLOVANI PRI FÜHRERJU HITLERJEVA SRECANJA Z JUGOSLOVANSKIMI DRŽAVNIKI MED 2. SVETOVNO VOJNO V prispevku so prikazani Hitlerjevi obiskovalci med letoma 1940 in 1944, ki so prihajali z jugoslovanskega ozemlja. Trije jugoslovanski, 14 hrvaških in en srbski državnik so v tistem casu predstavljali razlicne države: 1) suvereno Kraljevino Jugoslavijo, ki ji je Hitler dvoril, vendar nanjo ni pritiskal vse do konca marca 1941; 2) navidezno suvereno ustaško Neodvisno državo Hrvaško (ki je obstajala od aprila 1941 do leta 1945 in je bila v resnici odvisna od Nemcije in nekaj casa tudi od Italije); 3) še šibkejšo okrnjeno Srbijo, ki jo je Wehrmacht okupiral aprila 1941. Šele po vecmesecnih prizadevanjih je Hitlerju uspelo prepricati jugoslovansko vlado, naj državo prikljuci trojnemu paktu, kar pa zaradi takojšnje menjave vlade pravzaprav ni imelo nikakršnega pomena. Do sredine leta 1943 so si Hrvati prizadevali predvsem za Hitlerjevo podporo proti italijanskemu vplivu, kar jim je delno uspelo. Vedno so samozavestno in vcasih tudi uspešno zastopali svoje interese. Hitler je simpatiziral s Hrvati, med drugim zaradi svojih avstrijskih korenin. Nasprotno pa Srbov ni maral in jim ni zaupal, zato je njihovega predsednika vlade Nedica gostil le enkrat. O tem srecanju ni na voljo skoraj nobenih informacij, zato ga ni mogoce primerjati z drugimi. Kljucne besede: druga svetovna vojna, Hitler, Balkan, Kraljevina Jugoslavija, ustaška država, Srbija, okupacijska politika, trojni pakt * Univ.-Dozent Dr., Historiker, Institut für Geschichte der Universität Graz, Attemsgasse 8, A-8010 Graz; martin.moll@uni-graz.at ABSTRACT YUGOSLAVS MEET THE FÜHRER HITLER’S ENCOUNTERS WITH YUGOSLAV STATESMEN IN WORLD WAR II Hitler’s visitors from 1940 to 1944 (3 Yugoslavs, 14 Croats, 1 Serb), portrayed here in varying degrees of detail, represented diverging states: 1) The sovereign Kingdom of Yugoslavia, courted by Hitler, but never put under pressure, until the end of March 1941, 2) the seemingly sovereign Independent Croatian State of the Ustasha from April 1941 to 1945. In reality, this unstable state depended on Germany and, temporarily, also on Italy. 3) The even weaker rump Serbia, occupied by the Wehrmacht from April 1941. Only after several months of efforts, Hitler succeeded in persuading the Yugoslav Government to accede their country to the Three Power Pact; a step without any practical importance due to a change of government. Until mid-1943, the Croats sought primarily Hitler’s backing against Italian dominance, with which they were partially successful. They always confidently and in some cases successfully represented the interests of their country. Hitler sympathized with the Croatians, due among other things to his Austrian origins. In contrast, he disliked and mistrusted the Serbs, so that he hosted their Prime Minister Nedic only once. Since hardly any information is available about this encounter, its comparative assessment is not possible. Key words: World War II, Hitler, Balkans, Kingdom of Yugoslavia, State of the Ustasha, Serbia, Occupation Policy, Tripartite Pact Einleitung Nichts erscheint so abwegig wie die Einschätzung Adolf Hitlers als Diplomat. Und doch war Hitler als Staatsoberhaupt des Deutschen Reichs in den diplomatischen Verkehr an zentraler Stelle eingebunden, womit keineswegs bloß Antrittsund Abschiedsbesuche neu ernannter bzw. abberufener Gesandter anderer Staaten, die Aushändigung von Schreiben ausländischer Staatsoberhäupter usw. gemeint sind.1 Während des Weltkriegs traf Hitler an 23 Orten mindestens 185 namentlich bekannte Personen (ohne Delegationen) des besetzten, verbündeten und neutralen Auslands (30 Staaten) – vom amerikanischen Unternehmer über einen isländischen Schriftsteller und einen indischen Rebellenführer bis zu Staatsoberhäuptern.2 1 Für die Vorkriegszeit Frank Uwe Mäuer, Zu Gast in Deutschland – Staatsbesuche in der Weimarer Republik und im Dritten Reich (Hamburg: Dr. Kovac, 2016). 2 Mitgezählt sind: Protektorat Böhmen und Mähren, Jugoslawien (bis April 1941), danach Serbien und Kroatien. Literatur zu diesem Thema: György Ránki, „Hitlers Verhandlungen mit osteuropäischen Staatsmännern, 1939– 1944,“ in: Deutsche Frage und europäisches Gleichgewicht. Festschrift für Andreas Hillgruber zum 60. Geburtstag, hrsg. Klaus Hildebrand und Reiner Pommerin (Köln–Wien: Böhlau, 1985), 195–228. Santi Corvaja, Hitler and Unter Letzteren befand sich Prinzregent Paul von Jugoslawien. Neben zwei weiteren hochrangigen Vertretern des Königreichs Jugoslawien statteten nach des- sen Zerschlagung im April 1941 etliche zentrale Repräsentaten des sogenannten Unabhängigen Staates Kroatien (de facto ein Satellit Deutschlands und Italiens) sowie als einziger nicht aus Kroatien stammender Ex-Jugoslawe der mit Deutschland kollaborierende Ministerpräsident Serbiens, Milan Nedic, Hitler einen Besuch ab. Eine Auflistung sämtlicher bekannter Gäste Hitlers aus Jugoslawien findet sich am Schluss dieses Artikels. Gegenbesuche des deutschen Diktators gab es nicht, denn Hitler betrat nur einmal (eroberten) jugoslawischen Boden, als er zu Beginn des Balkanfeldzugs im April 1941 eine Kurzvisite der nordslowenischen Stadt Maribor/Marburg an der Drau unternahm. Obwohl nach einem Diktum Talleyrands die Sprache von Politikern deren Gedanken verschleiert, kommt den Unterredungen Hitlers mit Ausländern ein beachtlicher Erkenntniswert zu. Anhand ihrer zeitlichen Abfolge und der Auswahl der Gesprächspartner bzw. deren Wegfall lässt sich der politische Verlauf des Weltkriegs en miniature verfolgen. Damit beschäftigt sich ein in Ausarbeitung befindliches Buch des Verfassers. Es fragt neben den Gesprächsinhalten nach den Begleitumständen der Treffen von 1939 bis 1945.3 Die zentrale Quelle bildet Andreas Hillgrubers Edition der deutschen Protokolle der Gespräche Hitlers mit Ausländern.4 Sie wurde durch begleitendes Material erweitert, da mittlerweile einige Zusammenkünfte belegbar sind, welche die erwähnte Edition nicht verzeichnet. Im Vorgriff sei hier ein für die Leser dieser Zeitschrift relevanter regionaler Aspekt präsentiert: Hitlers Treffen mit Vertretern des Königreichs Jugoslawien und, nach dessen Zerschlagung, zweier Nachfolgestaaten unter deutscher Kontrolle, Kroatien und Serbien. Begegnungen mit Repräsentanten der übrigen Teile Jugoslawiens sind nicht bekannt, wobei zu beachten ist, dass Bosnien-Herzegowina dem kroatischen Ustascha-Staat angeschlossen wurde. Hitlers jugoslawische Gäste waren ausschließlich Politiker, Diplomaten und Militärs; aus anderen Staaten empfing er sporadi- sch Wirtschaftsvertreter und (noch seltener) Künstler und Journalisten. Zur besseren Orientierung folgt hier zunächst eine Auflistung der infrage kommenden Personen nach Staaten und Funktion: – D: Diplomat, meist Gesandter oder Botschafter, insgesamt 4, alle aus Kroatien (Mehrfachnennungen sind bei allen Gruppen möglich) Mussolini: The Secret Meetings (New York: Enigma Books, 2008). Pierre Milza, Conversations Hitler – Mussolini 1934 – 1944 (Paris: Fayard, 2013). Karl-Günter Zelle, Mit Hitler im Gespräch. Blenden – überzeugen – wüten (Paderborn: Schöningh, 2017). Wolfgang Schieder, Adolf Hitler – Politischer Zauberlehrling Mussolinis (Berlin–Boston: De Gruyter Oldenbourg, 2017). Zur Begegnung Hitlers mit dem hochbetagten norwegischen Literaturnobelpreisträger Hamsun 1943: Tore Rem, Knut Hamsun. Die Reise zu Hitler (Berlin: Das Neue Berlin, 2016). 3 Vgl. Wolfgang Schieder, Mythos Mussolini. Deutsche in Audienz beim Duce (München: De Gruyter Oldenbourg, 2013). Christian Goeschel, Mussolini und Hitler. Die Inszenierung einer faschistischen Allianz (Berlin: Suhrkamp, 2019). 4 Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler. Vertrauliche Aufzeichnungen über Unterredungen mit Vertretern des Auslandes 1939–1941, hrsg. Andreas Hillgruber (Frankfurt am Main: Bernard & Graefe, 1967). Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler. Vertrauliche Aufzeichnungen über Unterredungen mit Vertretern des Auslandes. Zweiter Teil: 1942–1944, hrsg. Andreas Hillgruber (Frankfurt am Main: Bernard & Graefe, 1970). Ergänzend Harald Sandner, Hitler – Das Itinerar. Aufenthaltsorte und Reisen von 1889 bis 1945 (Berlin: Story, 2016). – M: Militärs, insgesamt 6 – P: Politiker, Staatsmänner und Staatsoberhäupter, insgesamt 12 – Jugoslawien: Aleksandar Cincar-Markovic (P), Dragiša Cvetkovic (P), Prinzregent Paul (P) – Summe: 3 – Kroatien: Mehmed Alajbegovic (P), Vilko Begic (P, M), Branko Benzon (D), Mile Budak (D, P), Đuro Gruic (M), Vladimir Kosak (D), Sladko Kvaternik (M, P), Mladen Lorkovic (P), Nikola Mandic (P), Miroslav Navratil (M), Ante Pavelic (P), Stijepo Peric (P), Ivan Prpic (M), Stjepan Ratkovic (D) – Summe: 14 – Serbien: Milan Nedic (M, P) – Summe: 1 Die zentralen Fragen lauten: Warum traf Hitler im Krieg Vertreter (Ex-) Jugoslawiens (ausschließlich Männer), um welche Personen handelte es sich und welche Ämter bekleideten sie, wie gestaltete Hitler diese Begegnungen, was kam dabei zur Sprache und wie schätzte er seine Gegenüber ein? Bei einer Betrachtung der obigen Liste fällt das Übergewicht Kroatiens auf, dessen Vertreter Hitler mehrere Jahre hindurch trafen (Mai 1941 bis September 1944). Kroatien war ein scheinsouveräner, mit dem Deutschen Reich verbündeter Staat; Jugoslawien hingegen trat zwar am 25. März 1941 auf Hitlers Drängen dem Dreimächtepakt bei, doch wurde die Regierung deshalb zwei Tage darauf gestürzt, sodass sich das Bündnis nicht in einer intensiveren Besuchsdiplomatie niederschla- gen konnte. Serbien wiederum war seit April 1941 von der Wehrmacht besetzt, die es auch verwaltete, ohne der kollaborierenden Marionettenregierung Nedic mehr als den Anschein von Souveränität zuzubilligen, wie dies beim kroatischen Ustaschastaat der Fall war. Nedic musste lange bitten, bis ihn Hitler im September 1943 empfing. Leider ist gerade hiervon kein Protokoll überliefert. Die mit 14 herausragende Zahl kroatischer Besucher erklärt sich nicht nur aus dem Bündnis zwischen dem Ustaschastaat und dem Reich, verbunden mit gemeinsamen Kriegsanstrengungen im Kampf gegen die Sowjetunion und die Partisanen, sondern auch aus der hohen Personalfluktuation: Zwischen Mai 1941 und dem Kriegsende war Kroatien in Berlin durch vier verschiedene Gesandte vertreten (alle mussten Hitler persönlich ihr Beglaubigungsschreiben überreichen) und es verbrauchte mehrere Regierungschefs, Außen- und Kriegsminister, die besonders dazu prädestiniert waren, von Hitler eingeladen zu werden. Jugoslawien Hitler hatte bis 1941 generell eine recht gute Meinung von Jugoslawien und des- sen Prinzregenten Paul, den er während dessen Deutschlandbesuchs im Juni 1939 kennengelernt hatte. Paul führte die Staatsgeschäfte für seinen minderjährigen Neffen, Kronprinz Peter, den Sohn des 1934 in Marseille ermordeten Königs Alexander. Im Herbst 1940 war klar, dass der am 28. Oktober 1940 ohne Wissen und Willen Hitlers gestartete Angriff Italiens auf Griechenland in ein Debakel gemündet hatte und Hitler seinem Verbündeten Benito Mussolini zu Hilfe kommen musste. Zu diesem Zweck galt es, unter den Balkanstaaten Verbündete ausfindig zu machen und zu einer gemeinsamen Militäraktion gegen Griechenland zu überreden. Andernfalls hätte die deutsche Wehrmacht Griechenland lediglich von Albanien aus (damals ein italienisches Protektorat) angreifen können. Für die deutschen Absichten eigneten sich am besten Jugoslawien und Bulgarien.5 Das deutsche Werben begann mit einer Einladung des seit Februar 1939 amtieren- den Außenministers Aleksandar Cincar-Markovic,6 der mit Hitler am 28. November 1940 in dessen alpinem Domizil, dem Berghof bei Berchtesgaden, zusammentraf. Hitler hatte zuvor den widerstrebenden Mussolini überredet, Jugoslawien in die Operation gegen Griechenland einzubeziehen. Dies sollte in Form des Beitritts Jugoslawiens zu dem erst am 27. September 1940 zwischen Deutschland, Italien und Japan abgeschlossenen Dreimächtepakt erfolgen; ein solcher Schritt hätte eine klare Parteinahme für die Achse und gegen Großbritannien bedeutet. Cincar-Markovic reagierte nicht nur deshalb ausweichend, sondern auch, weil er keine Verhandlungsvollmacht hatte. Er durfte lediglich deutsche Vorschläge entgegennehmen; Entscheidungen konnten nur der Kronrat und die Regierung fällen. Da sein Gast trotz in Aussicht gestellter Territorialgewinne und wirtschaftlicher Vorteile reserviert blieb, äußerte Hitler, er sei im Fall von Rückfragen jederzeit bereit, Cincar-Markovic oder den Prinzregenten auf dem Berghof oder in einem größeren Rahmen in Wien zu treffen.7 Die jugoslawische Seite machte von diesem Offert, das deutlich Hitlers Interesse an einem Agreement zum Ausdruck brachte, in den folgenden Monaten allerdings keinen Gebrauch. Der erste Besuch eines Jugoslawen bei Hitler seit Kriegsbeginn verlief nicht nur ergebnislos, er hatte obendrein ein peinliches Nachspiel. Reichsaußenminister (RAM) Joachim von Ribbentrop, der bei dem Treffen auf dem Berghof anwesend gewesen war, brachte es fertig, die Übersicht zu verlieren. Am 21. Dezember 1940 telegrafierte er an die deutsche Gesandtschaft in Belgrad, ein von Cincar-Markovic zwei Wochen zuvor vorgeschlagener Nichtangriffspakt zwischen Deutschland, Italien und Jugoslawien würde „natürlich nicht den Rahmen ausfüllen, den wir für die Vertiefung der Beziehungen Jugoslaviens zu den Achsenmächten […] im Auge gehabt hätten“; vielmehr stehe der deutscherseits dringend gewünschte Beitritt Jugoslawiens zum Dreimächtepakt auf der Tagesordnung.8 Nachdem der deutsche Gesandte in Belgrad im Auftrag von 5 Vgl. Klaus Olshausen, Zwischenspiel auf dem Balkan. Die deutsche Politik gegenüber Jugoslawien und Griechenland von März bis Juli 1941 (Stuttgart: Deutsche Verlagsanstalt, 1973). 6 Zuvor war Cincar-Markovic zwischen 1935 und 1939 jugoslawischer Gesandter in Berlin gewesen, hatte also dort den „Anschluss“ Österreichs 1938 erlebt, der Jugoslawien eine gemeinsame Grenze mit dem Reich bescherte. 7 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem jugoslawischen Außenminister Cincar Markovic auf dem Berghof am 28. November 1940. – Staatsmänner I, 374–81. 8 RAM an Gesandtschaft Belgrad, 21. 12. 1940. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik (ADAP) D XI/2, Nr. 549, 773f., Zitat 774. Ribbentrops Cincar-Markovic hiervon informiert hatte, machte dieser aus seinerÜberraschung kein Hehl: „Der Gedanke des Abschlusses eines Nichtangriffspaktes zu dreien als Mittel zur Konsolidierung der hiesigen Lage sei ja vom Führer selbst ausgegangen.“ Hiermit bezog sich der Jugoslawe auf seine Unterredung mit Hitler am 28. November 1940 in Gegenwart von Ribbentrops.9 Tatsächlich enthält das deutsche Protokoll folgende Äußerung Hitlers: „Zwischen Italien und Deutschland einerseits und Jugoslavien andererseits könnte ein Nichtangriffspakt abgeschlossen werden“.10 Von Ribbentrop wollte lediglich hinzugefügt haben, falls Jugoslawien dies wünsche, sei auch eine engere Bindung möglich.11 Die Angelegenheit wurde Mitte Februar 1941 als Missverständnis deklariert und so aus der Welt geschafft.12 Eine weitere Zusammenkunft Hitlers mit Ministerpräsident Dragiša Cvetkovic und Cincar-Markovic am 14. Februar 1941 auf dem Berghof änderte am Status quo so gut wie nichts. Die Gäste ließen keinen Zweifel daran, dass es ihnen um die Erhaltung bzw. Wiederherstellung des Friedens auf dem Balkan ging, nicht um ihre Teilnahme an deutsch-italienischen Kriegsabenteuern. Der Konflikt zwischen Italien und Griechenland war in ihren Augen eine Angelegenheit dieser beiden Staaten. Gegen Ende des Gesprächs wurde eine Begegnung zwischen Hitler und dem Prinzregenten in Aussicht genommen.13 Hitlers Begegnung mit Cvetkovic ging auf eine Initiative des Gastes zurück, die eine reichlich seltsame Vorgeschichte aufweist. Danilo Gregoric, der politische Direktor der führenden jugoslawischen Zeitung „Vreme“, hatte dem Belgrader Vertreter des Deutschen Nachrichtenbüros im Januar 1941 einen Brief für den Leiter der Presseabteilung des Auswärtigen Amts (AA), den Gesandten Paul Schmidt (nicht mit dem gleichnamigen Dolmetscher Hitlers zu verwechseln!), übergeben. Der Brief landete über einen Vertrauensmann zuerst beim Chef der Sicherheitspolizei und des SD (Sicherheitsdienst), der ihn am 25. Januar an Schmidt weitergab. In dem Schreiben heißt es, Cvetkovic wünsche möglichst bald mit von Ribbentrop und eventuell auch mit Hitler zu sprechen, weil er den Eindruck habe, Außenminister Cincar-Markovic habe ihn über seine Gespräche in Deutschland im vergangenen Herbst – darunter mit Hitler am 28. November – weder vollständig noch korrekt informiert, da er vermutlich nicht alles verstanden habe. Ob Cvetkovic diesen mehr als ungewöhnlichen Vorstoß in Auftrag gab oder ob es sich um eine Eigeninitiative des Zeitungsmanns handelt, ist unklar.14 Fest steht, dass Cincar-Markovic bereits bei der Unterredung am 9 Staatsmänner I, 374–81. ADAP D XI/2, Nr. 417, 609–14. 10 Staatsmänner I, 379f. ADAP D XI/2, Nr. 417, 613. 11 Der Gesandte in Belgrad an das AA, für RAM persönlich, 23. 12. 1940. ADAP D XI/2, Nr. 551, 776. 12 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem RAM und dem jugoslawischen Ministerpräsidenten Cvetkovic im Beisein des jugoslawischen Außenministers Cincar-Markovic am 14. Februar 1941 in Fuschl. ADAP D XII/1, Nr. 47, 65–72, hier 70. 13 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem jugoslawischen Ministerpräsidenten Cvetkovic auf dem Berghof am 14. Februar 1941. – Staatsmänner I, 456–64. ADAP D XII/1, Nr. 48, 72–78. Aufzeichnung Cvetkovics in: Dokumenti o Jugoslaviji: historijat od osnutka zajednicke države do danas, ed. Ferdo Culinovic (Zagreb: Školska knjiga, 1968), Nr. 8, 12–17. Siehe auch: Deutsche Wochenschau, Nr. 546 vom 19. 2. 1941. 14 Der Chef der Sicherheitspolizei und des SD an AA, 25. 1. 1941, mit Anlage: Brief Danilo Gregoric an Gesandten Paul Schmidt, 20. 1. 1941. ADAP D XI/2, Nr. 708, 991–93. Zu Gregoric vgl. die Notiz des Leiters der Nachrichten- und Hitler empfängt den jugoslawischen Ministerpräsidenten Cvetkovic auf dem Berghof, 14. 2. 1941. Ganz links Dolmetscher Schmidt, rechts mit ausgestreckter rechter Hand von Ribbentrop. Quelle: Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler, nach Seite 400. 28. November 1940 angekündigt hatte, er werde Hitler und von Ribbentrop „über einen besonderen Vertrauensmann“ über die weitere Entwicklung auf dem Laufenden halten. Damit war Gregoric gemeint.15 Schmidt nahm den Ball auf und veranlasste über einen nicht mehr rekonstruierbaren Weg, dass das Schreiben aus Belgrad auf Hitlers Schreibtisch landete. Walter Hewel, von Ribbentrops Verbindungsmann im Führerhauptquartier, ließ am 29. Januar die Adjutantur des RAM wissen, er habe den Brief „weisungsgemäß dem Führer vorgelegt. Nach Durchlesen des Briefes hat der Führer sich mit einer Einladung Cvetkovics einverstanden erklärt. Über den Termin hat der Führer sich noch nicht geäußert, meinte aber, daß es besser sei, ihn auf dem Berghof als in Berlin zu empfangen. Ich nehme persönlich an, daß der Führer ab 6. oder 7. Februar wieder auf dem Berghof ist. Auf Presseabteilung des AA (Paul Schmidt), 12. 11. 1940. ADAP D XI/1, Nr. 324, 447f. Gregoric wurde darin als wichtige, betont deutschfreundliche Persönlichkeit in Belgrad eingestuft. Der Jugoslawe wurde im November 1940 von AA-Staatssekretär Ernst von Weizsäcker in Berlin empfangen. Ebenda. Von Ribbentrop vermerkte auf Schmidts Notiz, er wolle Gregoric zu einem späteren Zeitpunkt treffen. Ebenda, 448, Fußnote 8. Aufzeichnung des Leiters der Nachrichten- und Presseabteilung, 4. 2. 1941. ADAP D XII/1, Nr. 10, 12–14. Schmidt berichtet über ein weiteres Gespräch mit Gregoric am 4. 2. 1941, in dem es neuerlich um die diskrete Einladung des jugoslawischen Ministerpräsidenten und des Außenministers nach Deutschland ging. Vgl. ferner von Ribbentrop an Gesandtschaft Belgrad, 6. 2. 1941. ADAP D XII/1, Nr. 20, 29f. Der RAM habe Gregoric inzwischen empfangen. Die Jugoslawen könnten in den folgenden Tagen nach Salzburg bzw. auf den Berghof kommen; Hitler werde sie vermutlich empfan- gen. Auf Wunsch könne die Reise geheim gehalten werden. 15 Staatsmänner I, 381, insbesondere Fußnote 30. jeden Fall möchte der Führer Cvetkovic persönlich empfangen.“16 Wie erwähnt, war dies am 14. Februar 1941 der Fall. Schon drei Tage später war der Wehrmachtführungsstab über die unbefriedigende diplomatische Situation zutreffend informiert, wie folgende Eintragung in sein Kriegstagebuch belegt: „Die Verhandlungen des Führers mit dem jugoslawischen Ministerpräsidenten und Außenminister sollen nicht voll befriedigend verlaufen sein. Es werden jedoch neue Verhandlungen mit dem jugoslawischen Prinzregenten erwartet.“17 Hitler erkannte nach den bisherigen Misserfolgen, dass er direkt bei Paul ansetzen musste, wollte er angesichts der auf Hochtouren laufenden deutschen Vorbereitungen für den Griechenlandfeldzug noch rechtzeitig Erfolg haben (Bulgarien, der zweite wichtige potenzielle Verbündete, trat am 1. März 1941 dem Dreimächtepakt bei). Es vergingen nur rund drei Wochen, bis Paul Hitlers Einladung Folge leistete undam 4. März 1941 auf dem Berghof erschien. Über diese Begegnung existiert kein deutsches Protokoll, ihr Inhalt lässt sich jedoch aus anderen Quellen rekonstruieren. Das Kriegstagebuch des Wehrmachtführungsstabs teilt lapidar mit: Es sei um den Beitritt Jugoslawiens zum Dreimächtepakt gegangen.18 Laut einer Zusammenfassung, die von Ribbentrop an den deutschen Gesandten in Belgrad schickte, stellte Hitlerdem Prinzregenten einen Zugang Jugoslawiens zur Ägäis in Aussicht, falls es sich den Achsenmächten anschlösse. Paul replizierte freimütig, dies falle ihm wegen der griechischen Abstammung seiner Frau, seiner Sympathien für England und seiner kritischen Einstellung zu Italien schwer. Er fürchte, dass er bei einem Eingehen auf Hitlers Vorschlag nicht mehr lange an der Macht bliebe – eine prophetische Aussage! Als man auseinanderging, behielt sich der Prinz seine Entscheidung vor.19 Er und die Regierung ließen sich bald darauf trotz massiver Bedenken und des Rücktritts einiger Minister zum Beitritt bewegen und wurden prompt vom Militär gestürzt. Anlässlich der pompösen Unterzeichnungszeremonie am 25. März 1941 im Wiener Schloss Belvedere trafen Hitler, von Ribbentrop, Cvetkovic und Cincar-Markovic 16 Vermerk des Gesandten Hewel (Persönlicher Stab RAM), 29. 1. 1941. ADAP D XI/2, Nr. 730, 1019. 17 Kriegstagebuch des Oberkommandos der Wehrmacht 1940–1941. Band I: 1. August 1940–31. Dezember 1941. Zusammengestellt und erläutert von Hans-Adolf Jacobson, ed. Percy Ernst Schramm (München: Pawlak, 1982) (KTB OKW 1940/41), Teil I, 328, Eintragung zum 17. 2. 1941. Vgl. ebenda, 342, Eintragung zum 3. 3. 1941. Prinzregent Paul sei von Hitler auf den Berghof eingeladen worden. Das Treffen fand bereits am folgenden Tag statt. – Ebenda, 344f., Eintragung zum 4. 3. 1941. Ein Besuch Pauls war bei der Unterredung Hitlers mit Cvetkovic und CincarMarkovic am 14. 2. 1941 in Aussicht genommen worden. ADAP D XII/1, Nr. 48, 72–78, hier 78. Von Ribbentrop telegrafierte zwei Tage darauf an die Gesandtschaft in Belgrad, der Prinzregent könne, falls gewünscht, in der ersten Hälfte dieser Woche auf den Berghof kommen. Der Gesandte sollte aber keine eigenen Schritte setzen. RAM an Gesandtschaft Belgrad, 16. 2. 1941. ADAP D XII/1, Nr. 60, 91. Der Gesandte antwortete, seiner Meinung nach habe sich Jugoslawien noch nicht für oder gegen einen Beitritt zum Dreimächtepakt entschieden, folglich sei der Termin für den Besuch Pauls noch offen. – Ebenda, Fußnote 1. Am 25. 2. meldete der Gesandte, der Prinzregent nehme die Einladung an und schlage als „Zeitpunkt Anfang nächster Woche“ vor; er lege auf höchste Geheimhaltung Wert. Gesandter Belgrad an AA, 25. 2. 1941. ADAP D XII/1, Nr. 84, 129. 18 KTB OKW 1940/41, Teil I, 345, Eintragung zum 4. 3. 1941. 19 Von Ribbentrop an Gesandten Belgrad, 7. 3. 1941. ADAP D XII/1, Nr. 130, 190f. Ebenda, 190, Fußnote 4: Der US-Gesandte in Belgrad berichtete am 30. 3. 1941 nach Washington, Hitler habe Paul gesagt, er wolle Russland im Juni oder Juli angreifen. Ebenda, 191, Fußnote 5: Von Ribbentrop telegrafierte der Belgrader Gesandtschaft am 7. 3. 1941: Da der Prinzregent schwanke, wolle er ihn in der kommenden Woche neuerlich treffen. dort und danach im Hotel Imperial erneut zusammen. Die Jugoslawen hatten zwar dem deutschen Drängen nachgegeben, sich aber nicht unterworfen: Der Beitrittsvertrag enthielt weder militärische Verpflichtungen Jugoslawiens gegenüber Deutschland noch ein Recht zum Durchmarsch deutscher Truppen in Richtung Griechenland; dafür sollte Jugoslawien nach der (von anderen durchzuführenden) Niederwerfung Griechenlands ohne Eigenleistung Saloniki und somit einen Korridor zur Ägäis erhalten. Gleichwohl schlugen die beiden Südslawen in Wien eher devote Töne an, sie verhehlten freilich nicht, dass es gegen den Beitritt zum Dreimächtepakt massive Widerstände gegeben hatte, die nur die persönliche Intervention des Prinzregenten ausräumen konnte. Hitler erwiderte, diese teils mentalen Hürden (gemeint sind anti- deutsche Ressentiments aus dem Ersten Weltkrieg) seien ihm bewusst; Jugoslawien habe aber die richtige Entscheidung getroffen.20 Zwei Tage später, nach dem Belgrader Militärputsch, war all dies Makulatur. Am 6. April begann der Balkanfeldzug, nun nicht mehr nur gegen Griechenland, sondern auch gegen Jugoslawien, das in knapp zwei Wochen erobert wurde. Kroatien Noch während der Eroberung bzw. des Zerfalls Jugoslawiens proklamierte die im Untergrund bzw. im Exil aktive faschistische Ustascha-Bewegung einen Unabhängigen Kroatischen Staat, der sich sofort um die Anerkennung durch die beiden benachbar- ten Großmächte Deutschland und Italien bemühte, die er erhielt, wenngleich beide Mächte dies nicht eingeplant hatten und Italien Kroatien als zu seiner Einflusssphäre gehörig betrachtete. Die neue Regierung in Zagreb ernannte umgehend Gesandte in Berlin und Rom. Der für das Reich nominierte Gesandte Branko Benzon bemühte sich sofort um einen Termin bei Hitler, der vermutlich am 7. Mai 1941 in Berlin stattfand. Das Ereignis ist in Harald Sandners Itinerar Hitlers für diesen Tag ohne Quellenangabe verzeichnet, ein Protokoll der vermutlich nur kurzen Begegnung existiert nicht.21 Der seit dem 12. April amtierende, aus dem Exil in Italien heimgekehrte, selbsternannte Staatsführer („Poglavnik“) Kroatiens, Dr. Ante Pavelic, bemühte sich ebenfalls um eine rasche Vorsprache bei Hitler, um bei ihm Rückendeckung gegen die weitreichenden italienischen Ansprüche gegenüber Kroatien zu finden. Der Diktator empfing den Kroaten am 6. Juni 1941 auf dem Berghof, vier Tage nach einer Aussprache mit Mussolini. Pavelic hatte sich zwei außergewöhnliche Geschenke einfallen lassen: Wie bildlich festgehalten ist, überreichte er Hitler zwei Reminiszenzen an dessen Idol, den 20 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem jugoslawischen Ministerpräsidenten Cvetkovic im Hotel Imperial in Wien am 25. März 1941. – Staatsmänner I, 488–91. 21 Die Tagebücher von Joseph Goebbels. Teil I: Aufzeichnungen 1923–1941, Band 9, hrsg. Elke Fröhlich (München: Saur, 1998), 364, Eintragung zum 11. 6. 1941. Goebbels traf den Kroaten erstmals an diesem Tag, er fügte aber ohne genaue Datierung hinzu: „Beim Führer sind sie sehr gut aufgenommen worden.“ Dies könnte sich auch auf die Begegnung Hitler-Pavelic am 6. Juni beziehen. Übergabe von Geschenken durch Ante Pavelic (2. von rechts) an Hitler auf dem Berghof, 6. 6. 1941. Neben Hitler in heller Uniform Hermann Göring. Quelle: Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler, nach Seite 560. preußischen König Friedrich II. den Großen. Es handelte sich um ein Schachspiel des Königs und eine preußische Fahne, die kroatische Regimenter der Habsburgerarmee während des Siebenjährigen Krieges (1756–1763) erbeutet hatten. Hitler und seine Entourage, darunter Reichsmarschall Hermann Göring und von Ribbentrop, bestaun- ten die Geschenke voller Bewunderung.22 Pavelic diente sich Hitler mit unterschiedlichen Argumenten an, darunter mit Hinweisen auf die besondere Treue der Kroaten zu Zeiten der österreichisch-ungarischen Monarchie. Pavelic verstieg sich gar zu einer kühnen Behauptung, von der er annahm, sie würde Hitler gefallen: Die Kroaten seien gar keine Slawen, son- dern Nachkommen der Goten, also Germanen. Um seine Ansprüche auf Bosnien- Herzegowina zu untermauern, ließ er den Diktator wissen, bei den dortigen „Muselmanen“ (Muslimen) handle es sich um „den reinsten Teil des kroatischen Volkes, bei dem sich das Nationalbewußtsein am stärksten erhalten hätte“. Immer wieder artikulierte Pavelic verhaltene Kritik an den weitgehenden Kompromissen, die er gegenüber Mussolini hatte eingehen müssen: Die Küste Dalmatiens war mit 22 Vgl. das Foto der Überreichung der Geschenke bei Hillgruber, Staatsmänner I, Bildteil nach Seite 560. Deutsche Wochenschau, Nr. 562 vom 11. 6. 1941. Ausnahme von Dubrovnik an Italien gefallen und dieses beanspruchte obendrein die Königskrone Kroatiens. Diese fiel nominell allerdings nicht an das in Italien regierende Haus Savoyen, was Pavelic strikt ablehnte, sondern an den Herzog von Spoleto (Tomislav II.), der sein „Königreich“ freilich nie betrat. Der Poglavnik unterstrich, dass Kroatien ein selbstständiger Staat sei und „sehr eifersüchtig auf seine Freiheit und seine Unabhängigkeit“ achte. Hitler widersprach nicht direkt, betonte aber mehrfach seine besondere Verbundenheit mit Italien, womit er klarstellte, dass dessen Ambitionen unbedingten Vorrang genossen. Hitlers Rat, der neue kroatische Staat müsse zu seiner Konsolidierung „50 Jahre lang eine national intolerante Politik“ betreiben, ließ sich Pavelic nicht zweimal sagen.23 Zwei Wochen nach dieser ersten von vier Begegnungen Hitlers mit Pavelic eröffnete die deutsche Wehrmacht den Angriff auf die Sowjetunion, an dem sich kleinere kroatische Truppenteile, als symbolische Geste des Zusammenstehens Europas gegen den Bolschewismus, beteiligten. Hitler verlegte sein Hauptquartier in die in den Wäldern Ostpreußens südlich der Kleinstadt Rastenburg gelegene „Wolfsschanze“, wo er am 21. Juli als einen der ersten ausländischen Besucher der neuen Anlage den kroatischen Kriegsminister Marschall Sladko Kvaternik empfing. Kvaternik hatte am 10. April 1941 den Unabhängigen Staat Kroatien ausgerufen und amtierte seither als Pavelics Stellvertreter, Minister für Landesverteidigung und Oberbefehlshaber der erst im Aufbau begriffenen kroatischen Streitkräfte.24 Das Gespräch wäre eigentlich, von der Person Kvaterniks her betrachtet, nicht weiter interessant, gehörte es doch laut Hillgruber zu folgendem Typ: „Hitler im Gespräch mit ‚Verbündeten‘, die er entweder nicht ernst nahm […] oder die er als ‚Kumpane‘ behandelte.“25 Aus dieser Kumpanei sowie aus den betonten, gemeinsa- men österreichischen Wurzeln resultierte allerdings eine bemerkenswerte Offenheit Hitlers gegenüber seinem Gast, was den Umgang mit den Juden betraf. Deshalb gilt das Protokoll dieses Gesprächs als eines der frühesten Dokumente, das Hitlers Absicht der physischen Vernichtung der Juden belegt, denn Hitler legte gegenüber Kvaternik seinem Judenhass keine Zügel an. „Denn, wenn auch nur ein Staat aus irgendwelchen Gründen eine jüdische Familie bei sich dulde, so würde diese der Bazillenherd für eine neue Zersetzung werden. Gäbe es keine Juden mehr in Europa, so würde die Einigkeit der europäischen Staaten nicht mehr gestört werden. Wohin man die Juden schicke, nach Sibirien oder nach Madagaskar, sei gleichgültig. Er werde an jeden Staat mit die- ser Forderung herantreten. Der letzte Staat, in dem die Juden sich noch halten würden, 23 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem kroatischen Staatsführer Dr. Pavelic am 6. Juni 1941. Staatsmänner I, 575–80. ADAP D XII/2, Nr. 603, 813–16. Vgl. ebenda, 813, Fußnote 1 zur Vorgeschichte der Begegnung. 24 Aufzeichnung über die Unterredung des Führers mit Marschall Kvaternik im Führerhauptquartier am 21. Juli 1941. Staatsmänner II, 551–57 (gegenüber Band I vervollständigter Text). ADAP D XIII/2, Anhang III, 835–38. Die Einladung zu diesem Besuch hatte von Ribbentrop am 14. Juli ausgesprochen. ADAP D XIII/1, 171, Anmerkung der Herausgeber. Ein Foto des Treffens zeigt, an einem Tisch sitzend, neben Hitler und Kvaternik auch Keitel, von Ribbentrop und Botschafter Hewel, von dem die Aufzeichnung des Gesprächs stammt, der aber offenkundig nicht mit der Führung eines Protokolls beschäftigt ist. – Uwe Neumärker, Robert Conrad und Cord Woywodt, Wolfsschanze. Hitlers Machtzentrale im II. Weltkrieg (Augsburg: Bechtermünz, 2005), 79. 25 Staatsmänner I, 17. Der kroatische Marschall Kvaternik (rechts vorne) war am 21. 7. 1941 einer der ersten Besucher Hitlers in der neuen Anlage Wolfsschanze. Hinten von links nach rechts: Von Ribbentrop, Hewel, Keitel. Quelle: Neumärker, Conrad und Woywodt, Wolfsschanz, 79. werde Ungarn sein. Man müsse diesem Staat dann eine allgemeine intereuropäische Aufforderung schicken, damit er sich diesem eisernen Willen Europas fügt.“ Hitler wusste sehr gut, dass die erwähnte Aufforderung in Kroatien auf offene Ohren stoßen würde; er ließ gleichwohl durchblicken, dass er gegenüber weniger kooperationswilli- gen Staaten vor der Ausübung massiven Drucks nicht zurückschrecken werde.26 Ende November 1941 traf Hitler in Berlin über mehrere Tage verteilt mit etlichen ausländischen Diplomaten und Ministern anlässlich der Erweiterung des Dreimächtepakts durch neue Mitglieder zusammen. Darunter befand sich der seit 11. Juni amtierende kroatische Außenminister Mladen Lorkovic, den Hitler am 27. November für 30 Minuten zum ersten von insgesamt zwei Treffen der beiden empfing. Das kurze Protokoll der ebenso kurzen Unterredung ist insoweit interessant, als ihm zufolge Lorkovic, nicht Hitler, das Gespräch eröffnete und längere überaus optimistische, um nicht zu sagen geschönte Ausführungen zu Gründung und Aufbau des kroatischen Staates anbringen konnte. Hitler hielt bei dieser Gelegenheit also keineswegs einen seiner sprichwörtlichen Monologe, in deren Verlauf seine Gäste kaum oder gar nicht zu Wort kamen. Der Diktator lobte die kroatische Führung und äußerte, Deutschland sei über seine Verbündeten sehr glücklich. Angesichts der sich 26 Unterredung des Führers mit Marschall Kvaternik im Führerhauptquartier am 21. Juli 1941. Staatsmänner II, 551– 57, Zitat 557. gerade anbahnenden Winterkrise vor Moskau tätigte Hitler eine seiner frühesten, vom Sozialdarwinismus geprägten Bemerkungen darüber, was er im Fall eines negativen Ausgangs des Krieges erwartete: Wäre das deutsche Volk nicht mehr bereit, für sein Überleben zu kämpfen, so geschehe es ihm recht, durch eine stärkere Macht zugrunde zu gehen. Er würde seinem eigenen Volk dann keine Träne nachweinen.27 Einer der zahlreichen Wechsel im Spitzenpersonal des Unabhängigen Kroatischen Staates machte es erforderlich, dass Hitler am 14. Februar 1942 (die Winterkrise war inzwischen einigermaßen überstanden) in der Berliner Reichskanzlei den neuenkroatischen Gesandten Mile Budak zu dessen Antrittsbesuch und zur Übergabe des Beglaubigungsschreibens empfing. Es war eine reine Routineangelegenheit, doch Hitler nutzte wieder einmal die Chance, gegenüber einem kroatischen Gast mit besonderer Unverblümtheit die Notwendigkeit des Kampfes gegen die Sowjetunion und seine Entschlossenheit, den im Herbst 1941 in Serbien ausgebrochenen, kommunistisch geführten Aufstand mit brutalsten Mitteln niederzuschlagen, zu unterstreichen. Daneben ergingen sich die beiden in Erinnerungen an ihre gemeinsame österreichische Vergangenheit. Budak, der nur rund ein Jahr auf seinem Berliner Posten blieb und dann Kroatiens Außenminister wurde, hatte im Ersten Weltkrieg als Offizier der Habsburgermonarchie gedient und war in serbische Kriegsgefangenschaft geraten, über die er Hitler gegenüber grauenhafte Schilderungen abgab.28 Im folgenden halben Jahr hatte Hitler keinen persönlichen Kontakt zu kroatischen Spitzenpolitikern. Erst am 24. September 1942 empfing er ein weiteres Mal Pavelic im Führerhauptquartier. Um während der laufenden deutschen Sommeroffensive im Süden der Ostfront näher am Geschehen zu sein, war dieses von der Wolfsschanze in die neu errichtete Anlage „Werwolf “ bei Winniza in der Ukraine verlegt worden. Bei Empfängen von Politikern verbündeter und/oder besetzter Staaten waren sporadisch die deutschen Vertreter vor Ort (zivile wie militärische) zugegen, so auch bei dieser Unterredung, an der neben dem Chef des Oberkommandos der Wehrmacht (OKW), Generalfeldmarschall Wilhelm Keitel, und RAM von Ribbentrop der deutsche Gesandte in Zagreb, Siegfried Kasche, und der Bevollmächtigte Deutsche Generalin Kroatien, der aus Österreich stammende Generalleutnant Edmund Glaise von Horstenau, teilnahmen. Pavelic und Kasche beteiligten sich rege an dem Gespräch, Glaise nur sporadisch.29 Pavelic beklagte sich darüber, dass die Italiener den Juden in Kroatien Schutz gewähren würden und er daher nicht in der Lage sei, die deutscherseits gewünschten antisemitischen Maßnahmen überall durchzuführen; lediglich in dem von ihm unmittelbar kontrollierten Gebiet habe er die „Judenfrage“ gelöst. Hitler erwiderte keineswegs hinhaltend (was gerade bei diesem Thema nicht zu erwarten ist), die Angelegenheit 27 Aufzeichnung über den Empfang des kroatischen Außenministers Lorkovic durch den Führer in Anwesenheit des Reichsaußenministers am 27. November 1941 von 20.30–21 Uhr. Staatsmänner I, 658–62. ADAP D XIII/2, Nr. 511, 706–08. 28 Antrittsbesuch des neuernannten kroatischen Gesandten Dr. Mile Budak beim Führer am 14. Februar 1942, 17 Uhr, in der Neuen Reichskanzlei. Staatsmänner II, 61–64. 29 Staatsmänner II, 111–20 und 120–26 (gekürzte Fassung für Mussolini). Langfassung in ADAP E III, Nr. 310, 530–38. müsse mit Mussolini besprochen werden. Hierfür wünschte er „ein hieb- und stichfestes Memorandum“, mit dessen Ausarbeitung nach Vorschlag von Ribbentrops der deutsche Gesandte in Zagreb beauftragt wurde. Davon abgesehen drehte sich das Gespräch um Wirtschafts-, Verkehrs- und Transportfragen, die Ausbildung und Ausrüstung der kroatischen Armee und der Milizen, die Partisanenbekämpfung sowie die Frage der Kommandoführung. Hitler behauptete, in Kroatien nur widerwillig, wegen der größeren deutschen Effizienz und Erfahrung dazu gezwungen, einen deutschen Oberbefehl installiert zu haben. Ihm wäre es am liebsten, müsste er überhaupt keine Verbände der Wehrmacht in Kroatien einsetzen.30 Die dritte Zusammenkunft mit Pavelic fand am 27. April 1943 im Zuge von Hitlers seit 1942 eingeführten Frühjahrsbegegnungen mit den Spitzen der verbündeten und abhängigen Staaten statt. Zu diesem Zweck war das bei Salzburg gelegene Schloss Kleßheim, ein früherer Besitz der Salzburger Erzbischöfe, zu einem repräsentativen Versammlungsort umgebaut worden. Er lag praktischerweise nur wenige Kilometer von Hitlers Berghof entfernt, sodass der Diktator während der sich über etliche Tage oder sogar Wochen hinziehenden Begegnungen täglich vom Berghof anreisen und abends dorthin zurückfahren konnte. Obendrein war es möglich, ausgewählte Gäste direkt in Hitlers privatem Domizil zu empfangen. Die Kleßheimer Frühjahrstreffen mit den Spitzen der Verbündeten und Satelliten hatten 1942 begonnen; Pavelic nahm nur 1943 teil, begleitet vom nun zum Außenminister avancierten Budak, Staatsminister Lorkovic, Staatssekretär Vilko Begic und General Ivan Prpic. 1944 reiste nicht Pavelic, sondern Ministerpräsident Mandic mit Außenminister Stijepo Peric nach Salzburg. Was die Machtpositionen der dort versammelten Staatsmänner betraf, so lag jene von Pavelic auf einer mittleren Ebene. Nach Salzburg reisten Vertreter unzweifelhaft selbstständiger, aber mit Deutschland verbündeter und gemeinsam Krieg führender Staaten wie Miklós Horthy (Ungarn), Ion Antonescu (Rumänien), Mussolini (Italien) und Bulgariens Regentschaftsrat. In der Mitte lagen von Deutschland völlig abhängige Staaten wie die Slowakei (vertreten durch deren Staatspräsidenten Dr. Josef Tiso) und Kroatien. Noch schwächer war die Position des norwegischen Kollaborateurs Vidkun Quisling, der in seinem von deutschen Truppen besetzten Land zwar eine Regierung anführen durfte, über der jedoch als oberste Autorität ein deutscher Reichskommissar stand. Kurzum: Die Einladung der Kroaten nach Kleßheim ab 1943 bewegte sich im üblichen Rahmen. Hitler begann das Gespräch mit Pavelic am 27. April 1943 dem deutschen Protokoll zufolge nahezu wortgleich wie jenes mit Tiso fünf Tage zuvor: „Der Führer eröffnete die Unterredung mit der Bemerkung, daß er den Poglavnik lediglich deshalb nach Salzburg eingeladen habe, um wieder einmal mit ihm persönlich zusammenzutreffen. Eigentlich liege kein dringender Grund für eine Aussprache vor, denn die Zusammenarbeit zwischen Deutschland und Kroatien funktioniere ausgezeichnet.“31 30 Aufzeichnung über das Treffen Hitlers mit Pavelic im Führerhauptquartier im Beisein des RAM, Keitels, Kasches, Hewels, Schmidts sowie des deutschen Bevollmächtigten Generals in Agram [= Zagreb], Edmund von Glaise- Horstenau, am 23. 9. 1942 [richtig: 24. 9.]. ADAP E III, Nr. 310, 530–38, hier 536f. 31 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem Poglavnik in Anwesenheit des RAM, des Damit war genau das ausgedrückt, was Propagandaminister Joseph Goebbels als Zweck der Kleßheimer Begegnungen bezeichnete: eine Show der Geschlossenheit des Achsenbündnisses für die Weltöffentlichkeit. Angesichts von Hitlers Einleitung verwundert nicht, dass sich das Gespräch thematisch in den bekannten Bahnen bewegte, die jenes vom September 1942 vorgegeben hatte. Am 28. und/oder 29. August 1943 empfing Hitler in der Wolfsschanze den neuen kroatischen Gesandten Stjepan Ratkovic.32 Über das Ereignis ist nichts weiter bekannt; es liegt kein deutsches Protokoll vor. Ratkovic meldete sich vermutlich nur zu einem Antrittsbesuch beim deutschen Staatsoberhaupt. Der Nächste in der Reihe (dem chronologisch gesehen folgenden Besuch des serbischen Ministerpräsidenten Nedic ist ein eigener Abschnitt gewidmet) war der kroatische Kriegsminister Miroslav Navratil. Begleitet vom kroatischen Militärattaché in Berlin, hielt er sich am 22. November 1943 und vielleicht auch länger in der Wolfsschanze auf. Ein Zusammentreffen mit Hitler ist überaus wahrscheinlich, doch liegen hierzu keine näheren Informationen vor.33 Wie erwähnt, trafen Ministerpräsident Nikola Mandic und Außenminister Stijepo Peric am 1. März 1944 mit Hitler im Schloss Kleßheim zu einer Unterredung zusammen; anwesend waren ferner RAM von Ribbentrop und OKW-Chef Keitel. Auf Mandics und Perics Schilderung der angeblich weitgehenden Zerschlagung der Partisanen reagierte Hitler lediglich mit einigen – zu Recht – skeptischen Zwischenfragen, mit denen er dieses allzu rosige Lagebild etwas dämpfte, aber nicht grundlegend widersprach. Peric kam dann auf die Repressalien in Kroatien zu sprechen, „die oft in völlig ungerechtfertigter Weise von den deutschen Truppen durchgeführt wur- den. So seien in seinem eigenen Dorf ohne jeden Grund sieben Bauern erschossen und sämtliche Häuser, darunter sein eigenes, geplündert worden. Sogar Möbel und Wäschestücke hätten die deutschen Truppen weggenommen. Generalfeldmarschall Keitel war über diese Vorgänge nicht unterrichtet und wurde vom Führer beauftragt, die nötigen Feststellungen zu treffen.“ Die beiden Kroaten hatten an den in ihrem Land stationierten deutschen Verbänden noch Weiteres auszusetzen; Hitler hörte sich dies geduldig an und sagte jeweils eine Prüfung zu.34 Er traf zeitnah eine ganze kroatischen Außenministers Dr. Budak, des Staatsministers Lorkovic, des Generalfeldmarschalls Keitel, der Generäle Zeitzler und Glaise-Horstenau, des kroatischen Staatssekretärs Begic und des kroatischen Generals Prpic in Schloss Kleßheim am 27. April 1943, 27. 4. 1943. Staatsmänner II, 270–76, Zitat 270. ADAP E V, Nr. 347, 704– 10, Zitat 704. 32 Sandner, Itinerar IV, 2130f., nennt Empfänge des Kroaten für den 28. und 29. 8. 1943. Laut Staatsmänner II, 29, gab es nur eine Zusammenkunft am 28. 8. 33 Diesen Besuch im Hauptquartier notiert das KTB OKW 1943, Teil II, 1334. Eintragung zum 4. 12. 1943. Aus dieser Stelle geht eine Begegnung mit Hitler nicht hervor. Eine weitere Erwähnung ohne Datum im KTB OKW 1944–1945, Teil I, 737. Gesandter Agram (Siegfried Kasche) an AA, 10. 12. 1943. ADAP E VII, Nr. 113, 221f. Reichsführer-SS Heinrich Himmler notierte sich ein Mittagessen mit Navratil und dem kroatischen Militärattaché am 23. November, offenbar ohne Hitler. Die Organisation des Terrors. Der Dienstkalender Heinrich Himmlers 1943– 1945, hrsg. Matthias Uhl, Thomas Pruschwitz, Martin Holler, Jean-Luc Leleu und Dieter Pohl (München: Piper, 2020), 544. 34 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem kroatischen Ministerpräsidenten Mandic in Schloss Kleßheim am 1. März 1944 in Anwesenheit des RAM, des kroatischen Außenministers Peric und des Generalfeldmarschalls Keitel, 5. 3. 1944. Staatsmänner II, 364–70, Zitate 369. ADAP E VII, Nr. 249, 472–77, hier 476. Von Ribbentrop gab am selben Tag in Kleßheim ein Essen für Mandic und Peric, an dem Himmler teilnahm. Uhl et al., Organisation, 643. Reihe von Anordnungen, die nach außen als Ergebnis der Besprechung mit der kroatischen Delegation firmierten.35 Dem kroatischen Wunsch, das deutsche Hauptquartier für den Balkan von Belgrad nach Zagreb zu verlegen, konnte allerdings wegen der Weigerung der Militärs vor Ort nicht entsprochen werden. Einig war man sich hinge- gen in der Beurteilung der Unfähigkeit Italiens und dessen „Verrats“ im Sommer 1943. Über den Antrittsbesuch des neuen kroatischen Gesandten Vladimir Kosak bei Hitler auf dem Berghof am 4. Juni 1944 ist lediglich das Faktum bekannt.36 Mehr wis- sen wir über das vierte und letzte Zusammentreffen mit Pavelic, der mit Außenminister Mehmed Alajbegovic und Generalleutnant Đuro Gruic am 18. September 1944 in der Wolfsschanze erschien. Bei der Unterredung insistierten die Kroaten mit erstaunlicher, im Protokoll mehrfach explizit vermerkter Hartnäckigkeit auf der Einrichtung eines einheitlichen deutschen Oberkommandos für den Balkanraum sowie darauf, die Deutschen müssten ihnen mehr leichte Waffen liefern; sie ließen sich durch keiner- lei Hinweise auf die angespannte Rüstungslage davon abbringen. Pavelic legte Hitler sogar dar, was dieser tun solle: „Der Poglavnik betonte erneut, daß der Führer seiner Ansicht nach allen militärischen Stellen die Weisung erteilen solle […].“ Die von den Deutschen in Kroatien eingesetzte Kosakendivision, die bereits Mandic und Peric am 1. März dieses Jahres kritisiert hatten, bezeichnete Pavelic wegen ihrer notorischen Neigung zu Plünderungen als eine „schreckliche Qual“ für die Bevölkerung.37 Hitler erließ am folgenden Tag über das OKW tatsächlich Befehle, die den Wünschen der Kroaten entgegenkamen.38 Sein Entgegenkommen sticht ins Auge, ist aber dadurch erklärbar, dass nach dem Abfall mehrerer Verbündeter (Rumänien, Bulgarien, Finnland) während der vergangenen Wochen und angesichts des Vormarschs der Roten Armee auf dem Balkan eine moralische Stärkung der kroatischen Partner dringend erforderlich schien. Dies galt umso mehr, als kurz vor dem Treffen mehrere kroatische Regierungsmitglieder die Nerven verloren hatten und deswegen, wie Pavelic freimütig und mit Beispielen untermauert darlegte, ihreÄmter niederlegen und vor ein Kriegsgericht gestellt werden mussten. Interessant sind Pavelics seltsame Ausführungen zu Tito, den er aus seiner Zeit als Rechtsanwalt kenne; er hielt ihn nicht für den wahren Führer der kommunistischen Partisanen, son- dern für eine lediglich vorgeschobene Gestalt. Das Gespräch endete nach zweieinhalb Stunden; es waren die letzten Kroaten, die Hitler zu Gesicht bekam. 35 OKW/Wehrmachtführungsstab an Deutschen Bevollmächtigten General in Kroatien, 19. 3. 1944. ADAP E VII, Nr. 276, 519f. 36 Staatsmänner II, 29. 37 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer und dem Poglavnik in Anwesenheit des RAM, des Generalfeldmarschalls Keitel, des Außenministers Dr. Alajbegovic und des Generalleutnants Gruic im Führerhauptquartier am 18. September 1944, 20. 9. 1944. Staatsmänner II, 506–19, Zitate 516f. ADAP E VIII, Nr. 246, 462–72, Zitate 470f. Himmler nahm an einem Abendessen teil, das von Ribbentrop an diesem Tag für Pavelic gab. Uhl et al., Organisation, 883. 38 Fernschreiben des Chefs OKW, Keitel, 19. 9. 1944. ADAP E VIII, Nr. 245, 461f. Serbien/Nedic Aufgrund der Berichterstattung des AA-Vertreters im besetzten Belgrad befürwortete das Auswärtige Amt einen baldigen, schon seit Längerem geplanten Besuch des kollaborierenden serbischen Ministerpräsidenten Milan Nedic; im Mai 1943 fanden deshalb zwei Besprechungen im AA statt, bei denen es um die mögliche Stärkung der Kompetenzen von Nedics Regierung ging.39 Der Empfang bei Hitler in der Wolfsschanze kam erst am 18. September 1943 zustande.40 Da keine Niederschrift der Gespräche überliefert ist, sei hier Goebbels' kurze Schilderung wiedergegeben: „Der serbische Ministerpräsident Neditsch [sic] hat dem Führer einen Besuch gemacht. Er hat sich bei diesem Besuch außerordentlich gehorsam und devot gezeigt. Der Führer glaubt, daß er ihn zur Wiederherstellung der Ordnung in Serbien gut gebrauchen kann.“41 Irgendeinen Einfluss auf die verworrene Lage in Serbien und die schwache Stellung des Ministerpräsidenten hatte die Begegnung nicht. Exkurs: Der Österreicher Hitler und der Balkan Es gab zahlreiche dokumentierte Gelegenheiten, bei denen Hitler nicht zögerte, sich als Experte für die erörterten Fragen Südosteuropas auszugeben, da er „ehemaliger Österreicher“ sei.42 Einmal betonte Hitler, er kenne als „einstmaliger Österreicher“ die ethnografischen Verhältnisse „dort unten genau“, womit er zu erkennen gab, dass der Wiener Schiedsspruch zwischen Ungarn und Rumänien seine persönliche Handschrift trug.43 Bei anderer Gelegenheit unterstrich Hitler seine Balkan-Expertise mit den Worten „als Südostdeutscher“ bzw. „als Wiener“.44 Hillgrubers Edition enthält weitere Nachweise für Hitlers Rekurs auf seine österreichische Herkunft, die hier nicht zitiert werden. Naturgemäß setzte Hitler dieses Argument vorrangig gegenüber Staatsmännern ein, die Nachfolgestaaten der Habsburgermonarchie oder deren einstige Nachbarn repräsentierten. Wie dargelegt, kamen entweder Hitlers kroatische Gäste oder dieser selbst mehrfach auf die gemeinsamen altösterreichischen Wurzeln zu sprechen. Hitler versicherte ihnen, ihm seien die generelle Treue und Loyalität der Kroaten einschließlich der bosnisch-herzegowinischen Muslime bestens bekannt. 39 Aufzeichnung der Abteilung Inland II des AA, 25. 6. 1943. ADAP E VI, Nr. 114, 201f. Hinweise auf die zwei Besprechungen im Mai 1943 ebenda, Fußnote 2. 40 Über das Gespräch Hitler/Nedic liegt keine Aufzeichnung vor. Staatsmänner II, 29. 41 Die Tagebücher von Joseph Goebbels. Teil II: Diktate 1941–1945, Band 9 (München: Saur, 1993), 563, Eintragung zum 23. 9. 1943. 42 Aufzeichnung über die Unterredung zwischen dem Führer, dem italienischen Außenminister Graf Ciano, dem ungarischen Ministerpräsidenten Graf Teleki und dem ungarischen Außenminister Graf Csáky im Führerbau in München am 10. Juli 1940. Staatsmänner I, 162–67, Zitate 165. 43 Aufzeichnung über den Empfang des ungarischen Gesandten Graf Sztójay beim Führer am 10. September 1940 von 12.40 Uhr bis 13.50 Uhr. Staatsmänner I, 202–08, Zitate 208. ADAP D XI/1, Nr. 41, 43–46, Zitate 46. 44 Aufzeichnung über das Gespräch des Führers mit dem ungarischen Gesandten Sztójay am 19. 4. 1941. ADAP D XII/2, Nr. 371, 485–89, Zitat 488. Staatsmänner I, 527–33, Zitat 531. Anhang: Jugoslawische Besucher bei Hitler 1940–1944 Datum Person(en) Ort 28. 11. 1940 Jugoslawischer Außenminister Cincar-Markovic Berghof 14. 2. 1941 Jugoslawischer Ministerpräsident Cvetkovic (mit Berghof Außenminister Cincar-Markovic) 4. 3. 1941 Jugoslawischer Prinzregent Paul Berghof 25. 3. 1941 Jugoslawischer Ministerpräsident Cvetkovic (mit Wien Außenminister Cincar-Markovic) 7. 5. 1941 Kroatischer Gesandter Benzon Berlin 6. 6. 1941 Kroatischer Staatschef Pavelic Berghof 21. 7. 1941 Kroatischer Verteidigungsminister Kvaternik Wolfsschanze 27. 11. 1941 Kroatischer Außenminister Lorkovic Berlin 14. 2. 1942 Kroatischer Gesandter Budak Berlin 24. 9. 1942 Kroatischer Staatschef Pavelic Werwolf 27. 4. 1943 Kroatischer Staatschef Pavelic (mit Außenminister Schloss Budak, Staatsminister Lorkovic, Staatssekretär Begic, Kleßheim General Prpic) 28./29. 8. Kroatischer Gesandter Ratkovic Wolfsschanze 1943 18. 9. 1943 Serbischer Ministerpräsident Nedic Wolfsschanze 22. 11. 1943 Kroatischer Kriegsminister Navratil Wolfsschanze 1. 3. 1944 Kroatischer Ministerpräsident Mandic (mit Schloss Außenminister Peric) Kleßheim 4. 6. 1944 Kroatischer Gesandter Kosak Berghof 18. 9. 1944 Kroatischer Staatschef Pavelic (mit Außenminister Wolfsschanze Alajbegovic, Generalleutnant Gruic) Literatur und Quellen • Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik: D XI/1, D XI/2, D XII/1, E III, E V, E VI, E VII. • Corvaja, Santi. Hitler and Mussolini: The Secret Meetings. New York: Enigma Books, 2008. • Deutsche Wochenschau, 1941. • Die Organisation des Terrors. Der Dienstkalender Heinrich Himmlers 1943–1945. Herausgegeben von Matthias Uhl, Thomas Pruschwitz, Martin Holler, Jean-Luc Leleu und Dieter Pohl. München: Piper, 2020. • Die Tagebücher von Joseph Goebbels. Teil I: Aufzeichnungen 1923–1941, Band 9. Herausgegeben von Elke Fröhlich. München: Saur, 1998. • Die Tagebücher von Joseph Goebbels. Teil II: Diktate 1941–1945, Band 9. Herausgegeben von Manfred Kittel. München: Saur, 1993. • Dokumenti o Jugoslaviji: historijat od osnutka zajednicke države do danes. Herausgegeben von Ferdo Culinovic. Zagreb: Školska knjiga, 1968. • Goeschel, Christian. Mussolini und Hitler. Die Inszenierung einer faschistischen Allianz. Berlin: Suhrkamp, 2019. • Kriegstagebuch des Oberkommandos der Wehrmacht 1940–1941. Band I: 1. August 1940–31. Dezember 1941. Zusammengestellt und erläutert von Hans-Adolf Jacobson. Herausgegeben von Percy Ernst Schramm. München: Pawlak, 1982. • Mäuer, Frank Uwe. Zu Gast in Deutschland – Staatsbesuche in der Weimarer Republik und im Dritten Reich. Hamburg: Dr. Kovac, 2016. • Milza, Pierre. Conversations Hitler – Mussolini 1934 – 1944. Paris: Fayard, 2013. • Neumärker, Uwe, Robert Conrad und Cord Woywodt. Wolfsschanze. Hitlers Machtzentrale im II. Weltkrieg. Augsburg: Bechtermünz, 2005. • Olshausen, Klaus. Zwischenspiel auf dem Balkan. Die deutsche Politik gegenüber Jugoslawien und Griechenland von März bis Juli 1941. Stuttgart: Deutsche Verlagsanstalt, 1973. • Ránki, György. „Hitlers Verhandlungen mit osteuropäischen Staatsmännern, 1939–1944.“ In: Deutsche Frage und europäisches Gleichgewicht. Festschrift für Andreas Hillgruber zum 60. Geburts- tag. Herausgegeben von Klaus Hildebrand und Reiner Pommerin, 195–228. Köln–Wien: Böhlau, 1985. • Rem, Tore. Knut Hamsun. Die Reise zu Hitler. Berlin: Das Neue Berlin, 2016. • Sandner, Harald. Hitler – Das Itinerar. Aufenthaltsorte und Reisen von 1889 bis 1945. Berlin: Story, 2016. • Schieder, Wolfgang. Adolf Hitler – Politischer Zauberlehrling Mussolinis. Berlin–Boston: De Gruyter Oldenbourg, 2017. • Schieder, Wolfgang. Mythos Mussolini. Deutsche in Audienz beim Duce. München: De Gruyter Oldenbourg, 2013. • Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler. Vertrauliche Aufzeichnungen über Unterredungen mit Vertretern des Auslandes 1939–1941. Herausgegeben von Andreas Hillgruber. Frankfurt am Main: Bernard & Graefe, 1967. • Staatsmänner und Diplomaten bei Hitler. Vertrauliche Aufzeichnungen über Unterredungen mit Vertre- tern des Auslandes. Zweiter Teil: 1942–1944. Herausgegeben von Andreas Hillgruber. Frankfurt am Main: Bernard & Graefe, 1970. • Zelle, Karl-Günter. Mit Hitler im Gespräch. Blenden – überzeugen – wüten. Paderborn: Schöningh, 2017. Martin Moll JUGOSLAWEN BEIM FÜHRER HITLERS BEGEGNUNGEN MIT JUGOSLAWISCHEN STAATSMÄNNERN IM ZWEITEN WELTKRIEG ZUSAMMENFASSUNG Die in unterschiedlicher Ausführlichkeit vorgestellten Besucher Hitlers (3 Jugoslawen, 14 Kroaten, 1 Serbe) repräsentierten divergierende Staaten: 1) Das sou- veräne, von Hitler umworbene, jedoch nie unter Druck gesetzte Königreich Jugoslawien bis Ende März 1941, 2) den scheinsouveränen, in Wahrheit vom Deutschen Reich und zeitweilig von Italien abhängigen, instabilen Unabhängigen Kroatischen Staat der Ustascha von April 1941 bis Kriegsende und 3) das noch schwächere, ab April 1941 von der Wehrmacht besetzte Rumpfserbien. Die jugoslawischen Vertreter ließen sich erst nach mehrmonatigem Zureden Hitlers zum Beitritt ihres Landes zum Dreimächtepakt bewegen; ein Schritt, dem wegen eines Regierungswechsels keine praktische Bedeutung mehr zukam. Die Kroaten suchten bis Mitte 1943 vor allem Hitlers Unterstützung gegen die italienische Dominanz, womit sie bedingt erfolgreich waren. Sie vertraten stets selbstbewusst und teilweise erfolgreich die Interessen ihres Landes. Hitler war den Kroaten zugeneigt, was unter anderem mit seiner österreichischen Herkunft zu tun hatte. Konträr stand er zu den Serben, sodass er deren Ministerpräsidenten Nedic nur einmal empfing. Da über diese Begegnung kaum Informationen vorliegen, ist eine vergleichende Beurteilung nicht möglich. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.07 Polona Sitar* Agrikulturna modernizacija in življenjski svet podjetnih polkmetov. Integrirana kmecka ekonomija v socialisticni Sloveniji** IZVLECEK Pricujoci clanek proucuje znacilnosti ekonomske zgodovine slovenskega podeželja v socialisticni Sloveniji skozi perspektivo sprememb, ki jih nakup modernih agrarnih tehnoloških naprav prinese v kmecka gospodinjstva. Temelji na konceptu integrirane kmecke ekonomije, ki pojasnjuje, da so se kmecka gospodinjstva preživljala s kombiniranjem samooskrbnega kmetijstva in tržno usmerjenih dejavnosti, in pod drobnogled vzame kmecke družine polkmetov (t. i. polproletarcev). Prispevek poudari pomen agrikulturne modernizacije, ki je pomembno dolocala razvoj kmetijstva s posodabljanjem tehnik pridelave in uvajanjem kmetijske mehanizacije. Prinaša spoznanja o tem, kdo v družini je vnašal novosti na kmetijo in kako je proces mehanizacije kmetij vplival na delitev dela med spoloma, družbeno razslojevanje ter generacijske diskontinuitete znotraj posamezne kmecke gospodarske enote. Z uporabo pristopa ustne zgodovine skuša clanek prikazati drugacno perspektivo, ki temelji na izkušnjah (pol)kmetov in njihovih vsakdanjih praksah, ter tako prispevati dodaten diskurz k že obstojecemu uradnemu politicnemu in ekonomskemu. Kljucne besede: integrirana kmecka ekonomija, mehanizacija kmetijstva, modernizacija kmeckih gospodinjstev, polkmetje, socializem * Dr., docentka, Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper; polona. sitar@fhs.upr.si ** Clanek je rezultat raziskave v okviru projekta Koncepti kmecke ekonomije: teoreticni in empiricni primerjalni pristop, 15.– 20. stoletje ( J6 – 1799), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ABSTRACT AGRICULTURAL MODERNISATION AND THE LIFE-WORLD OF ENTERPRISING PART-TIME FARMERS. AN INTEGRATED PEASANT ECONOMY IN SOCIALIST SLOVENIA The present article examines the characteristics of the economic history of the Slovenian countryside in socialist Slovenia through the perspective of the changes that the purchase of modern agrarian technological devices brought to the peasant households. It is based on the concept of an integrated peasant economy, which explains that peasant households made a living by combining self-sufficient agriculture and market-oriented activities and takes a closer look at the peasant families of part-time farmers (semi-proletarians). The article highlights the importance of agricultural modernisation, which significantly determined the development of agriculture through the modernisation of production techniques and the introduction of agricultural machinery. It provides insights into who in the family introduced innovations to the farm and how agricultural mechanisation affected the gender division of labour, social stratification and generational discontinuities within an individual peasant economic unit. Using an oral history approach, the article seeks to present a different perspective based on the experiences of part-time farmers and their daily practices, thus contributing additional information to the existent official political and economic historical discourse. Keywords: agricultural mechanisation, modernisation of agricultural households, part-time farmers, socialism, integrated peasant economy Uvod V obdobju socializma je Slovenija stopila na pot hitre modernizacije in proletarizacije vecinoma kmeckega prebivalstva. V relativno kratkem obdobju je socializem mocno preoblikoval slovensko družbo in gospodarstvo.1 V prvih letih po drugi svetovni vojni je bila kmetijska politika podrejena izvajanju industrializacije z zagotavljanjem preskrbe zaposlenih ljudi v industriji, agrarna reforma pa je postala osrednje gibalo jugoslovanske politike in ekonomije.2 Zemljo so brez priznanja placila odškodnine nacionalizirali vsem posestnikom, ki so imeli vec kot 45 hektarjev skupne površine ali 25 do 30 hektarjev obdelovalne zemlje, ce so jo dajali v zakup ali je niso obdelovali sami in tudi ce so bile lastnik zemlje banke, podjetja, delniške družbe ali cerkev.3 Druga 1 Vlado Klemencic, Gospodarjenje v socializmu: Oris gospodarske zgodovine Slovenije 1945–1990 (Ljubljana: Studia humanitatis, 2013), 19, 20. 2 Zdenko Cepic, »Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni (agrarna reforma med politicnim in ekonomskim),« v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945–1991, ur. Neven Borak in Žarko Lazarevic (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 146, 147. 3 Ibidem, 150–55. agrarna reforma leta 1953 je z zakonom opredelila nov zemljiški maksimum, s katerim je v zemljiški državni sklad prešla obdelovalna zemlja kmetov, ki so upravljali z vec kot 10 hektarjev površine. V Sloveniji se je tako ponovno nacionaliziralo 27,6 odstotka zasebnih kmetijskih posestev.4 Mnogi, ki so zemljo dobili z agrarno reformo, in mali kmetje, ki so se s kmetijstvom ukvarjali že pred vojno, so iskali glavni vir zaslužka v neagrarnih gospodarskih panogah. 5 Mali in srednje veliki kmetje so se zaposlovali v neagrarnih poklicih, zato je delež cistega kmeckega prebivalstva padal in vecina kmeckih gospodinjstev se je scasoma preoblikovala v polkmecka ali nekmecka gospodinjstva.6 Po letu 1945 se zacnejo v politiki in družboslovju uveljavljati izrazi, kot so ‚polproletarci‘, ‚polkmetje‘ ali ‚kmetje- delavci‘, za opis delovne sile, ki je dnevno migrirala z majhnih družinskih kmetij v industrijska središca.7 Pospešene selitve z jugoslovanskega podeželja v mesta so se odvijale v 50. in 60. letih, toda socialisticna Slovenija je prav zaradi ‚kmeta-industrijskega delavca‘ lahko oblikovala in ohranila policentricni razvoj ob relativno majhnih mestih.8 Izracun za leto 1953 pokaže, da je bilo v Sloveniji 63 odstotkov kmetov takih, ki so bili zaposleni v neagrarnih dejavnostih, živeli pa so na vasi v t. i. »mešanih gospodarstvih«.9 Za gospodinjstvo, ki pridobiva dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti, se je v svetu in pri nas uveljavil izraz »mešana kmetija« (angl. the part-time farming family), uporablja pa se tudi izraz »gospodinjstvo z vecstransko dejavnostjo« (angl. the multiple job farm family in the pluractive farm).10 Strinjamo se z Ano Barbic, ki poudarja, da je za preucevanje kmetovanja ob službi (angl. part-time farming) kmecka družina ali gospodinjstvo najbolj primerna enota analize, saj o uporabi skupnih virov odloca cela kmecka družina.11 Najpogostejša tržno usmerjena dejavnost, ki je kmetom predstavljala vir neagrarnega dohodka, je bila zaposlitev v lokalnih industrijskih obratih. Poleg tega so pogosto prodajali presežke kmetijskih pridelkov, kot so zelenjava, sadje, jajca, mleko in gozdni sadeži (gobe, borovnice), kmetijski zadrugi, bolnišnicam, gostišcem in menzam pod- jetij, prav tako pa tudi na tržnici. Pomemben vir neagrarnega dohodka na kmetiji je predstavljalo tudi vse vecje izkorišcanje gozda v obliki prodaje lesa. Pogosto so kmetje odšli na vecmesecno delo v tujino, denimo v Nemcijo, Švico, Libijo ali Kanado, kjer 4 Ibid., 158. 5 Cepic, »Spreminjanje lastništva zemlje,« 154–56. 6 Vlado Klemencic, »Poskus opredelitve sodobnih problemov razvoja kulturne pokrajine slovenskega podeželja,« Dela 24 (2005). 7 Jože Levstik, Ekonomska in družbena problematika polproletariata v SRS. 1. del (Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 1964). 8 Mojca Novak, »Periferna agrarna transformacija; slovenski primer,« v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stole- tju: 1918–1945–1991, ur. Neven Borak in Žarko Lazarevic (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 23–35. 9 Zdenko Cepic, »Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije,« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 56–62. 10 Ana Barbic, Kmetov vsakdan. Položaj in prihodnost družinskih kmetij na Slovenskem. (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990), 20. 11 Ana Barbic kot mešana gospodinjstva opredeljuje tista, ki pridobivajo dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti ne glede na to, ali vec virov dohodka kombinirajo vsi clani gospodinjstva ali pa eni pridobivajo dohodek samo iz kmetijske, drugi pa samo iz nekmetijske dejavnosti. – Ibid., 13. so lahko v relativno kratkem obdobju zaslužili vecjo vsoto denarja. Manj pogosti neagrarni dejavnosti na kmetiji sta bili tudi podeželski turizem in gostilništvo. V prispevku kmecko prebivalstvo dojemamo kot podjetno, torej kot gospodarsko aktivno in prizadevno, saj se gospodinjstva na podeželju niso le pasivno prilagajala zunanjim razmeram in pritiskom, temvec so bila dejaven akter v širši sferi proizvodnje in porabe. Z organizacijo dela in razmerij znotraj družine je kmet sooblikoval družbene in gospodarske procese. Izraz podjetnost vkljucuje tudi kmetovo željo po dobicku, katere obstoj predpostavlja zavestnejše in samostojnejše odlocanje in izrabo tržnih priložnosti.12 Kot ugotavlja Aleksander Panjek v kontekstu proucevanja kmecke ekonomije novega veka na Slovenskem, je z organizacijo dela in razmerij v družini kmecki sloj aktivno sooblikoval družbene in gospodarske procese. Pridobivanje neagrarnih dohodkov je bilo namenjeno preživetju in tudi placevanju davkov. Narašcanje števila gospodinjstev, ki so presegla raven preživetja, ki ga je kmetijstvo omogocalo, pokaže, da je podeželsko prebivalstvo izkorišcalo možnost dostopa do alternativnih dejavnosti kot virov dohodka.13 Raznoliki viri neagrarnih dohodkov so ruralni družbi omogo- cili, da je strukturirano premagala okoljske, tehnološke in druge omejitve, in hkrati bili vzrok, da so bila kmecka gospodarstva majhna, ker so imeli kmetje razlicne vire dohodkov.14 Takšna kmecka ekonomija je na Slovenskem izpricana vsaj od 16. stoletja in vse do vkljucno prve polovice 20. stoletja.15 Glede na to, da gre za dolgotrajno znacilnost, bomo tudi pojav »polkmeta« v drugi polovici 20. stoletja poskusili interpretirati s te perspektive. Zato bomo v pricujocem clanku uporabili koncept integrirane kmecke ekonomije,16 skladno s katerim so se kmecka gospodinjstva preživljala s kombiniranjem samooskrbnega kmetijstva in tržno usmerjenih dejavnosti, pri cemer so bile tudi v socializmu kmetijske dejavnosti delno tržno usmerjene. Prav tako kmetijstvo, skladno s konceptom integrirane kmecke ekonomije, ni nujno predstavljalo njene podlage, tržne dejavnosti pa niso bile preprosto dopolnilne. To pomeni, da kmetijska proizvodnja, usmerjena v lastno porabo, ni bila nujno osnova ekonomije kmeckega gospodinjstva in da so tržne dejavnosti predstavljale enakovreden vir dohodka. Bistvenega znacilnost integrirane kmecke ekonomije je v tem, da je združevala dejavnosti in dohodkovne vire iz vseh treh ekonomskih sektorjev, iz primarnega, sekundarnega in terciarnega.17 Namen prispevka je orisati ucinek industrializacije na kmecko gospodarstvo, pri cemer se bomo posvetili spremembam, ki jih je nakup modernih kmetijskih 12 Aleksander Panjek, »Uvod,« v: Preživetje in podjetnost: Integrirana kmecka ekonomija na Slovenskem od srednje ga veka do danes, ur. Aleksander Panjek in Žarko Lazarevic (Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018), 7. Aleksander Panjek, »Od kmecke trgovine do integrirane kmecke ekonomije,« v: Preživetje in podjetnost, 33. 13 Panjek, »Uvod,« 7–12. 14 Aleksander Panjek, »The Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress,« v: Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, ur. Aleksander Panjek, Jesper Larsson in Luca Mocarelli (Koper: University of Primorska Press, 2017), 23. 15 Gl. Panjek in Lazarevic, ur. Preživetje in podjetnost. 16 Gl. Panjek, »Uvod.« Gl. tudi Panjek, Larsson in Mocarelli, ur., Integrated Peasant Economy. 17 Panjek, »Uvod,« 43, 44. tehnoloških naprav prinesel v posamezno kmecko gospodinjstvo. Teza clanka je, da je zaposlitev ljudi v neagrarnih dejavnostih omogocala razvoj zasebnega kmetijstva v socialisticni Sloveniji s tehnološko modernizacijo. Podrobneje se bomo posvetili razumevanju tega, kako so spremembe, ki jih prinese nakup kmetijskih tehnoloških naprav, vplivale na delitev dela med spoloma znotraj kmeckega gospodarstva. V ospredju bodo kmecke družine, ki so bile vpete v neagrarno dejavnost na kmetiji tako, da je bil vsaj eden izmed clanov zaposlen (tudi) zunaj kmetije. Zanimala nas bo torej populacija polkmetov, ki so imeli status zaposlenih in so hkrati delali v kmetijstvu, pri cemer je njihov primarni vir dohodka predstavljala zaposlitev, kmetijstvo pa je vse bolj postajalo sekundarna dejavnost. Poudarili bomo pomen modernizacije kmetijstva, ki je pomembno dolocala nje- gov razvoj s posodabljanjem tehnik pridelave in uvajanjem kmetijske mehanizacije, ki je omogocala ucinkovitejše izkorišcanje zemlje. Skušali bomo razumeti, kdo v družini je vnašal novosti na kmetijo in kako je proces mehanizacije kmetij vplival na dvig standarda in družbeno razslojevanje. Pri tem bomo pozornost usmerili tudi v morebitne generacijske kontinuitete in diskontinuitete. Metodološko bomo uporabili analizo znanstvene literature, ki proucuje modernizacijo polkmeckih gospodarstev v socialisticni Sloveniji, in statisticnih virov, s pomo- cjo katerih bomo orisali zaposlitveno strukturo in rast kmetijske mehanizacije. Za razumevanje širšega družbenega in zgodovinskega konteksta bomo vkljucili teoretska spoznanja, objavljena v relevantni zgodovinski literaturi. Uporabili bomo tudi metodo ustne zgodovine, ki temelji na zbiranju spominov iz vsakdanjega življenja. Skozi lastno socialno mrežo smo vzpostavili stik z ljudmi iz ruralnih predelov Slovenije in z njimi izvedli polstrukturirane intervjuje. Po nacelu etnografskega raziskovanja v obliki snežne kepe smo se zbližali z osrednjim sogovornikom ali sogovornico v vasi in z njim ali njo opravili polstrukturiran intervju, potem pa smo ga ali jo prosili, naj nas predstavi svoji mreži ljudi. Polstrukturirne intervjuje smo opravili s 40 sogovorniki in sogovornicami po vsej Sloveniji, rojenimi pred drugo svetovno vojno, in z generacijo njihovih otrok, rojeno vecinoma v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.18 Vsem je skupno, da so se v svojem aktivnem obdobju ukvarjali s kmetovanjem, vecina pa jih je bila vpeta tudi v neagrarne aktivnosti. Vkljucitev obeh generacij omogoca razumevanje obdobja socializma na slovenskem podeželju skozi generacijsko perspektivo, ki po eni strani osvetljuje morebitne generacijske diskontinuitete, po drugi pa tudi skupna razumevanja. 18 Sogovornikov in sogovornic ne bomo poimenovali s pravim imenom in priimkom, ampak bomo uporabljali izmišljena imena, da bi zagotovili njihovo anonimnost. Bolj kot imena so za nas pomembni podatki o spolu, starosti, poklicu, letu in kraju rojstva. Spreminjanje odnosa oblasti do kmeckega prebivalstva in pregled rasti mehanizacije kmetijstva Agrarna reforma je bila, kot ugotavlja Žarko Lazarevic, z vidika politicnih in ideoloških ciljev uspešna, saj so z njo onemogocili »reprodukcijo kapitalisticnih razmerij « z omejitvijo ekonomskega obsega zasebnega kmetovanja. Zasebnim kmetom so prepovedali kupovanje delovnih strojev, najemanje delovne sile in trgovanje, da bi prenesli kmetijsko pridelavo na državna kmetijska podjetja in zadruge. Zaradi omejevanja zasebnih kmetovalcev pa je bila po Lazarevicevem mnenju s stališca ekonomskih ucinkov agrarna reforma neuspešna. Kmetijstvo je nazadovalo in kmetje so ob veliki delovni fizicni obremenitvi zaradi slabe tehnološke opremljenosti redko pridelali vec kot za preživetje. Poleg tega je administrativni poseg v relativne cene mocno povecal razkorak med relativno vrednostjo kmetijskih proizvodov v razmerju do industrijskih izdelkov v škodo kmetijstva, kar je zaznamovalo življenjsko raven, socialni položaj in družbeni status kmetov, svoje pa je dodal še sistem obdavcenja zasebnih kmetovalcev. Kmetijstvo je predstavljalo vir akumulacije za industrijski razvoj države, kar pomeni, da so industrializacijo zasnovali na podcenjenosti kmeckega dela in življenjske ravni kmeckega prebivalstva.19 Pogled na spreminjanje odnosa oblasti do kmetov v kontekstu širših družbenopoliticnih sprememb pokaže, da je po drugi svetovni vojni oblast na kmetijstvo gledala kot na industrijo, v kateri prevladuje zasebna lastnina, kmete pa dojemala kot razredne nasprotnike. Cilj kmetijske politike je bil omogociti nemoteno industrializacijo in zagotoviti zadovoljivo zalogo zaposlenih delavcev in delavk v industriji.20 Uradni odnos komunisticne vladavine do delavcev je bil v nasprotju z odnosom do kmetov idealiziran. To stališce so krepile tudi šole, množicni mediji in prikrajšan položaj kmeta v državi.21 Kmetijska panoga je bila zapostavljena, saj je bilo v letih 1945 in 1946 kmetijstvo deležno premajhnih državnih subvencij in kreditnih sredstev, pa še ta so bila v glavnem dodeljena novoustanovljenim državnim kmetijskim posestvom, obnovitvenim zadrugam in strojno traktorskim postajam. Državni organi tudi niso zagotovili zadostne kolicine semen, umetnega gnojila, orodja in delovne sile.22 Nova oblast je po vojni odpravila institucionalni okvir kreditiranja kmetijstva (predvojne banke, kreditne zadruge), predvojno zadružništvo in kmetijsko-pospeševalno službo. Odpravila je tudi trg kot koordinacijski mehanizem in uveljavila novo raven relativnih cen v škodo kmetijstva. Z odpravo teh institucionalnih oblik se je 19 Žarko Lazarevic, »Kmetje in zasebni gospodarski interesi po letu 1945,« v: Necakov zbornik: procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja, ur. Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec in Božo Repe (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2018), 403, 404. 20 Zdenko Cepic, »Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije,« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 58, 59. 21 Joel M. Halpern, »Farming as a Way of Life: Yugoslav Peasant Attitudes,« v: Soviet and East European Agriculture (Russian and East European Studies, vol. 6), ur. Jerry F. Karcz (Berkeley: University of California Press, 1967), 361. 22 Jože Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013), 26. mocno spremenil makroekonomski okvir delovanja zasebnih kmetov, ki je bil podvržen državnemu nadzoru.23 Potekal je proces razrednega spopada ‚proletarske‘ oblasti s kmeti kot zemljiškimi lastniki za potrebe razvoja industrije.24 Število kmeckega prebivalstva, ki mu je kmetijska dejavnost predstavljala poglavitni vir zaslužka, je hitro padalo. Ce si pogledamo število zaposlenih v kmetijstvu v Sloveniji (letno povprecje), je bilo leta 1960 v zasebnem sektorju vseh zaposlenih 13.068, od tega v kmetijstvu 1.117 (8,5 odstotka). Pet let kasneje, leta 1965, je bilo vseh zaposlenih v zasebnem sektorju 11.878, od tega v kmetijstvu zgolj 575 (4,8 odstotka). Leta 1970 je bilo vseh zaposlenih v zasebnem sektorju 14.152, od tega v kmetijstvu 423 (3 odstotki), pet let kasneje pa je bilo vseh zaposlenih v zasebnem sektorju 15.133, od tega v kmetijstvu zgolj 315 (2,1 odstotka).25 Zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih, zlasti v industriji, je bilo veliko vecje kot zapušcanje podeželja in naseljevanje v mestih. Po ugotovitvah Ane Barbic v letu 1982 dobimo naslednjo strukturo 2052 preucevanih slovenskih kmetij glede na zaposlitev clanov jedra kmecke družine (gospodar/mož, gospodarica/žena, naslednik/naslednica): ciste kmetije (vsi clani jedra družine delajo samo na kmetiji): 28,1 odstotka; mešane kmetije 1 (najmanj en clan jedra družine dela samo na kmetiji in najmanj eden je zaposlen): 59 odstotkov; mešane kmetije 2 (vsi clani jedra družine so zaposleni in hkrati kmetujejo): 12,9 odstotka.26 Ugodnosti zaposlitve, kot sta denimo zanesljiv in reden dohodek ter socialna varnost, so deloma odtegnile kmetijstvu tudi velik del kmeckega prebivalstva, ki kmetovanja sicer ni želelo povsem opustiti.27 Agrarna reforma leta 1945 je povecala število manjših kmeckih gospodarstev. Povprecna velikost kmetije je znašala 6,8 hektarja, do leta 1981 pa se je zmanjšala za 1,3 hektarja. Poleg majhnosti obdelovalnih posestev je na pospeševanje deagrarizacije vplivalo tudi to, da je v Jugoslaviji v kmetijski lastniški strukturi prevladoval zasebni sektor.28 Med polproletarci so bili najbolj zastopani tisti z majhnimi kmetijami. V zacetku 60. let so bile med posestniki z do 0,5 hektarja velikimi posestvi tri cetrtine polproletarcev, medtem ko se je izven kmetijstva zaposlila le tretjina tistih, ki so imeli 10 in vec hektarjev velike kmetije. Leta 1960 je kmecko gospodarstvo ustvarilo le še polovico denarnih prejemkov iz kmetijske dejavnosti, do konca 60. let pa manj kot tretjino. Od srede 60. let so clani kmeckega gospodinjstva, zaposleni zunaj kmetijstva, prinašali domov vec denarja, kot so ga ustvarili s kmetovanjem. Pri polproletarcih je viden vzajemni odnos agrarnega in neagrarnega sektorja pri modernizaciji; delovna sila za neagrarne dejavnosti je prihajala z vasi, kamor se je vracal zaslužek, ki je pomenil sredstvo za modernizacijo kmetijstva.29 23 Lazarevic, »Kmetje in zasebni gospodarski interesi,« 401. 24 Cepic, »Vloga agrarnega sektorja,« 56. 25 Statisticni letopis SR Slovenije: Zaposleni v zasebnem sektorju po podrocjih – letno povprecje (Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1976), 165. 26 Barbic, Kmetov vsakdan, 74. 27 Ibid., 133. 28 Princic, »Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti,« 262, 263. 29 Cepic, »Vloga agrarnega sektorja,« 60. Snovalec jugoslovanske kmetijske politike zgodnjega socializma Edvard Kardelj je v novi organizaciji kmetijstva videl sredstvo za uspešno industrializacijo. Pogoja za »rekonstrukcijo« kmetijstva sta bila zanj tehnološki napredek in vecja uporaba strojev. Za to je bila potrebna drugacna organizacija kmetijske proizvodnje, ki jo je videl v zadružništvu.30 Glavni cilj obnovljenega samoupravnega gospodarskega sistema z leta 1953 sprejeto ustavo je bil preoblikovati državno lastnino v družbeno, kar je bilo v prid širitvi velikih javnih kmetij in razvoju kmetijskih delovnih zadrug.31 Poskus kolektivizacije kmetijskih proizvajalcev, posebej intenziven po letu 1948 z resolucijo Informbiroja, ki je jugoslovanskim komunistom ocitala »oportunisticni odnos« do kmetov,32 so oblasti leta 1953 opustile, da bi pomirile nezadovoljne kmete. Leta 1957 je bilo po besedah Žarka Lazarevica z resolucijo zvezne skupšcine sprejeto, da kmetijska politika ne bo vec nasilno posegala v individualno lastništvo zemlje. Zasebni kmet je veljal za legitimen ekonomski subjekt, s cimer je bil prepoznan potencial zasebnega kmetijstva. Kljub vsemu je kmetijska proizvodnja še vedno temeljila na državnem kmetijskem sektorju kot nosilcu tehnicne preobrazbe in rastoce produktivnosti. Diskriminatoren odnos do kmetijstva se je spreminjal tudi v smeri zavedanja o nujnosti povecanja investicijskega vlaganja. V Sloveniji se je vrednost investicij v kmetijstvo v desetletju 1952–1962 povecala za skoraj 8.000-krat. Zadruge so vedno bolj postajale socialisticna podjetja, ki so kmetom nudile usluge, kot je mehanizacija, strokovno vodenje in najem kreditov. Kot organizatorice kmetijske proizvodnje so ustanavljale tudi podjetja za dokup, predelavo ter izvoz pridelkov in izdelkov. V Sloveniji je bilo vanje vkljucenih 44 odstotkov vseh kmetov, kar je mocno presegalo jugoslovansko raven (25 odstotkov).33 S prvo agrarno reformo so skušali mocno omejiti ekonomski obseg zasebnega kmetovanja, saj je bil cilj prenesti kmetijsko pridelavo na državna kmetijska podjetja in zadruge. To so skušali doseci tudi tako, da so kmetom prepovedali najemanje delovne sile, trgovanje in kupovanje delovnih strojev. Leta 1967 so bile odpravljene zadnje omejitve glede nakupa težke mehanizacije za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili najsodobnejšo opremo, kar je odprlo pot modernizaciji zasebnega kmetijstva, ki pa je bila seveda odvisna od financnih možnosti.34 To, da je bil zasebnim kmetom 30 Jože Princic, »Temeljne dileme in problem modernizacije slovenskega gospodarstva,« Prispevki za novejšo zgodovi- no 42, št. 2 (2002): 60. 31 Jernej Turk, Crtomir Rozman, Karmen Pažek in Darja Majkovic, »The Social Context of Changes in Slovene Agriculture since Feudalism,« Druš. Istraž. Zagreb 1–2 (2007): 199–212. Davek, ki se je zaracunal zasebnim kme- tom za nakup kmetijskih pripomockov, je veljal za najbolj diskriminacijski ukrep, ki ga je uvedla socialisticna vlada. Ta politika favoriziranja socialisticnega tipa kmetijske proizvodnje je povzrocila umik zasebnih kmetov s »pravega trga« na tako imenovani »kmecki trg«, kjer so prodajali predvsem mlecne izdelke, jajca, sadje in zelenjavo po konkurencnih cenah, ki jih je dolocal trg. – Ibid., 206. 32 Srdan Miloševic, »The Role of the Yugoslav Popular Front in Implementing Communist-Style Measures in Yugoslav Rural Areas (1945–1953),« Tokovi zgodovine, 3 (2018): 63–86. Gl. tudi Dragan Veselinov, Agrarno pitanje u Jugoslaviji: teorijsko-empirijska analiza položaja i uloge seljackog gazdinstva u agrarnoj politici i privrednom razvoju Jugoslavije od 1918. do 1980. Godine (Beograd: Borba, 1981). 33 Lazarevic, »Kmetje in zasebni gospodarski interesi,« 412, 413. 34 Ibid., 403, 413. omogocen nakup traktorjev in drugih strojev, je imelo za posledico hitro opremljanje družinskih kmetij s kmetijsko mehanizacijo.35 Politika, ki je spodbujala le družbeno kmetijstvo, velikemu delu kmetov ni zagotavljala minimalnih možnosti za preživetje in ni skrbela za razvoj družinskih kmetij. V Sloveniji je bil šele leta 1956 dosežen predvojni obseg kmetijske proizvodnje, njena opazna rast pa se pojavi šele deset let kasneje, ko se je zacelo pospešeno modernizirati tudi kmetijstvo. Kmetje, natancneje tisti, ki so se s kmetovanjem ukvarjali po delu v službi, so zaceli kupovati mehanizacijo po nacelu »traktor v vsako hišo«. Do vecjega razcveta tehnološke modernizacije je prišlo od zacetka 70. let dalje, ko se je bolj jasno pokazala vloga neagrarnega sektorja pri modernizaciji agrarnega, saj je bil velik del sredstev za nakup kmetijske mehanizacije ustvarjen v neagrarnem gospodarstvu.36 Pregled mehanizacije kmetijstva v prvem petletnem planu pokaže, da je zahteval dosledno zamenjavo ral in lesenih plugov z železnimi.37 Po koncu druge svetovne vojneje namrec popis poljedelskega orodja razkril, da je bila cetrtina vseh plugov lesenih. Še slabše stanje je bilo glede tehnicno naprednejših kmetijskih naprav (sejalnikov, kosilnic, mlatilnic, slamoreznic ipd.) in strojev (traktorjev, kombajnov), ki jih je bilo izjemno malo. Po popisu leta 1925 je bilo v Sloveniji osem traktorjev. Do druge svetovne vojne slovenski kmet za obdelavo zemlje ni uporabljal strojev na motorni pogon. Po racunu iz leta 1938 je celotna mehanizacija slovenskega kmetijstva nadomešcala le od 2,5 do 3,3 odstotka vseh za kmetijska dela potrebnih delovnih dni, zemlja pa je bila obdelana pretežno rocno.38 V zacetku leta 1951 je bilo v Jugoslaviji 6.266 traktorjev, v Sloveniji pa 259, pri cemer jih je bilo kar 90 v zasebni lasti kmetov.39 Iz statisticnih podatkov razberemo narašcanje števila prodanih traktorjev in drugih kmetijskih strojev v socialisticni Sloveniji po letih. Leta 1965 je bilo kolicinskega prometa s traktorji (skupaj s prikolicami) 694 kosov, z drugimi kmetijskimi napravami in stroji pa 6.693 kosov.40 Deset let kasneje, leta 1975, je bil kolicinski promet s traktorji 1.075 kosov, z drugimi kmetijskimi stroji pa 18.721 kosov.41 Najvecji porast opazimo do leta 1985, ko je kolicinski promet s traktorji znašal 5.639 kosov, z drugimi kmetijskimi stroji pa 28.848.42 Opušcanje ideološke rigidnosti v razmerju do zasebnega kmetijstva je potekalo vzporedno z liberalizacijo jugoslovanskega socialisticnega ekonomskega sistema, ki pa je kmete z ekonomskimi in socialnimi ukrepi zadržal v okviru socialisticnega zadružnega sektorja. Od srede 60. let so intenzivno vlagali v razvoj državnih kmetijskih pod- jetij. Pomen zasebnega kmetijstva je ekonomsko upadal in v politicnem besednjaku se 35 Vlado Puljiz, »Seljaštvo u Jugoslaviji,« Sociologija sela 99/100 (1988): 18. 36 Cepic, »Vloga agrarnega sektorja,« 58. 37 Žarko Lazarevic, »Razkorak med razvitimi in nerazvitimi – zaviralni dejavnik modernizacije Jugoslavije?,« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 81. 38 Cepic, »Vloga agrarnega sektorja,« 55, 60. 39 Zdenko Cepic, »Opis pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960,« v: Preteklost sodobnosti: izbrana poglav ja slovenske novejše zgodovine, ur. Zdenko Cepic, 175–88 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1999), 186. 40 Statisticno gradivo SR Slovenije: Letni pregled notranje trgovine 1965, št. 13 (Ljubljana: Zavod za statistiko, 1967), 29. 41 Zavod SR za statistiko: Letni pregled trgovine 1975, št. 53 (Ljubljana: Zavod za statistiko, 1977), 34. 42 Zavod SR za statistiko: Letni pregled trgovine 1975 in 1986, št. 424 (Ljubljana: Zavod za statistiko, 1988), 68. je razredni pristop umikal, s tem pa strah pred premožnim kmetom. Postopno so bili kmetje statusno izenaceni z drugimi subjekti, kot so obrtniki. Z ustavo leta 1974 so predvideli možnost nakupa zemljišc, ki niso imela omejenega obsega, kar je odprlo pot bolj ambicioznemu podjetništvu tudi v zasebnem kmetijstvu, a v mejah socialisticne ureditve.43 Kmetovanje je v Sloveniji v 80. letih 20. stoletja postalo bolj privlacno, saj je bilo kmetom omogoceno zdravstveno in socialno zavarovanje ter tudi ugodno najemanje kreditov za modernizacijo kmetijstva.44 Proces modernizacije kmeckih gospodinjstev z modernimi kmetijskimi napravami Dosedanje ugotovitve na podlagi znanstvene literature bomo pogledali skozi prizmo pricevanj sogovornikov in sogovornic. Podjetnost polkmetov je razvidna iz tega, da so denar vlagali v nakup kmetijske mehanizacije, najvec v motorne kosilnice, traktorje, nakladalke za seno in traktorske prikljucke. Nakup motorne kosilnice sogovorniki umešcajo v obdobje po letu 1960, nakup traktorja pa v cas po letu 1970. Traktor je veljal za najvecji družinski nakup, za katerega se je pogosto vzelo denarno posojilo pri banki ali kmetijski zadrugi. Alojz, rojen leta 1940 v Rogacicah na Dolenjskem, kmet in voznik vilicarja pri Slovenskih železnicah v Ljubljani, je opozoril na postopno mehanizacijo kmetij: Prej kot traktor smo imeli kosilnico Bcesko. Eno smo dobili rabljeno iz Nemcije 62. leta. Takrat se je komaj zacelo. Traktor ni nic. Moraš imeti prikolico, plug, brane. Poudaril je tudi, da je zaslužek iz zaposlitve v tovarni omogocil vzdrževanje in širitev njegove kmetije: Dve štali smo naredili. Denar smo vlagali v kmetijo. Ce ne bi na šiht hodil, ne bi kmetije vzdrževal. S kmetijo ni bilo denarja. Tudi Franci, rojen leta 1952 v Pokleku nad Blanco na Štajerskem, kmet in vratar v podjetju Jutranjka, je povedal, da sta z ženo denar, ki sta ga zaslužila v službi, vložila v kmetijo, in opozoril na pomen osebnih povezav pri nakupu mehanizacije: Takrat so bile cene za te stroje visoke. Se je pa cakalo, pa veze si moral imeti. Traktorji tujih znamk, med katerimi je prevladovala avstrijska znamka Steyer, so se v notranjosti Slovenije zaceli pojavljati v 50. letih prejšnjega stoletja. Pred naku- pom je bilo treba napisati prošnjo, ki so jo pregledali funkcionarji v Beogradu. Ce so jo odobrili, je sledila izdaja dovolilnice za preckanje meje in nakup. Do takšnih ugodnosti je bila sprva upravicena komunisticna elita – nekdanji partizanski borci, ki so v Avstriji ohranili poznanstva s sorodniki in znanci. Kasneje so tudi kmetje zaceli pošiljati prošnje za nakup traktorjev in nakladalk za mrvo, ker so imeli gorsko kmetijo in so potrebovali zmogljivejše stroje, ki jih jugoslovanske tovarne niso proizvajale. Prošnjam slovenskih kmetov so pogosto ugodili zaradi prepricanja, da je Slovenija 43 Lazarevic, »Kmetje in zasebni gospodarski interesi,« 413. 44 Klemencic, »Poskus opredelitve sodobnih problemov,« 172. hribovita dežela, in navedbe lažnega podrocja kmetovanja, ki so ga navajali ravninski kmetje.45 Posamezno kmecko gospodarstvo je postajalo vse bolj produktivno po zaslugi osvoboditve gospodarstev od presežka delovne sile (deagrarizacije), narašcajocega dohodka iz nekmetijskih dejavnosti, širitve trga kmetijskih proizvodov (povecanja nekmetijskega prebivalstva) in vnašanja bioloških in kemijskih inovacij (umetnih gnojil itd.). Vse te spremembe so se uvajale na majhnih kmeckih posestvih.46 Pred uporabo kmetijske mehanizacije so kmetje ob mnogo vecji fizicni obremenitvi pridelali manj, njeno uvajanje v kmeckem gospodarstvu pa je omogocilo širitev proizvodnje in manj rocnega dela. Izboljšal se je tudi njihov življenjski standard, so pa imeli dodatne stroške z vzdrževanjem mehanizacije. Kot se je spominjal Tomislav, rojen leta 1950 v Mostu na Soci na Primorskem, se je uspešnost kmetij od srede 60. let dalje merila predvsem v obliki nakupa nove kmetijske mehanizacije: Na Tolminskem je bil uspešen kmet, ce je imel dosti strojev, da ni delal na grablje in koso. Pri nas jih je bilo kar precej. Posebno mlajši, ker so iz službe dali denar v kmetijo. Si je kupil traktor in kosilnico, da si je olajšal delo, hitro naredil in lahko bil tudi v službi. Starejši kmetje so imeli pa samo grablje in koso. Tomislav je opozoril, da so starejše generacije kmetije še vedno najraje obdelovale rocno. Iz pogovorov o nakupu mehanizacije je razviden medgeneracijski konflikt, saj ji je bila sprva vecinoma naklonjena predvsem mlajša generacija, vendar se je postopoma tudi to spreminjalo. Geza, rojen leta 1959 v Tešanovcih v Prekmurju, se je takole spominjal miselnega preskoka med generacijama: Oce je bil bolj tak – plug pa brana. Delali so toliko, da so si pokrili lastne potrebe pa malo necesa prodali, da so stroške pokrili. Mi, ki smo bili mladi in odvisni, pa smo stremeli k temu, da smo zaceli povecevati, vec gnojiti, zašcite vec uporabljati in maksimalno vlagati. Zacne se prva hiperprodukcija – maksimalno iz zemlje iztržiti cim vec. Ko sem prišel iz vojske in ko sva se z ocetom pogovarjala, sem pa takrat cisto drugace gledal na te reci. Sem že tudi hodil malo po svetu in sem njemu rekel: ‚Glej, ce želiš, da bom kmetoval, potem gremo maksimalno – cim vec zemlje pa hitro posodobitev. 79. leta smo kupili 60-konjski traktor, 89. smo že kupili dvopogonski torpedo traktor s kabino in postopoma smo šli gor. Vec ko je bilo zemlje, tako smo traktorje dokupovali. Tisti, ki so na stari nacin kmetovali, so pac kmetovali za sebe. Proizvodnja se je dvigovala, živina se je pitala na vecjo težo. Vse to je dajalo vec prihodka, lažje se je investiralo. Nekdo na kmetiji, pa še ena placa je morala priti. To je peljalo razvoj. Razen tam, kjer so se pa intenzivirali in so bili samo na kmetiji in so se zaceli hitro povecevati. Tam pa je bilo to drugo. Sprememba mentalitete med obema generacijama je dobro vidna tudi pri najemanju kreditov za investicijo na kmetiji. Kot je opozoril Geza (Tešanovci, 1959), je bilo pri najemanju kreditov opaziti, da je bila starejša generacija nagnjena k izraziti previdnosti in je imela odpor do tveganja: Naš oce, ouuuu, ne bi šel v kakšen kredit. ‚Kaj bi še hitro nekaj nabavili?‘ On: ‚Ne, ne.‘ Medtem ko jaz, ki sem bil že malo vec o teh stvareh 45 Mateja Slovenc, »‘Kdor je šel s casom, lahko živi.’ Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije,« Zgodovina za vse, 24, št. 1 (2017): 76, 77. 46 Vlado Puljiz, »Seljaštvo u Jugoslaviji,« Sociologija sela 99/100 (1988): 15. poducen, mi smo drugace gledali na to. Ce nisi šel v kredit, ce nisi investiral, tudi s tujim denarjem, je razvoj bil pocasnejši. Ce ti racunaš, da povecaš prihodke za toliko, je pa to druga stvar, ker takrat so tudi zadruge ucile: ‚Investirajte, kreditirajte, vlagajte.‘ To je bilo delo zadruge. In kdor je to poslušal, šel po teh stopinjah, se je prej potegnil, kdor ne, je zaostal. Iz povedanega razberemo, da se medgeneracijski konflikt ne kaže zgolj v nacinu modernizacije in v nezaupanju starejše generacije v tehnologijo ter v sam nacin kmetovanja, ampak tudi v spreminjanju nacina življenja in akumulaciji kapitala za moder- nizacijo, mehanizacijo in intenzifikacijo kmetijstva, ki jo opazimo pri mlajši generaciji. Videti je, da je v nasprotju s starejšo generacijo mlajša stremela k drugacnemu nacinu življenja, višjemu življenjskemu standardu, mehanizaciji, investicijam in sledila drugim, bolj tržno usmerjenim družbenim ideologijam dela. Glede na to, kako se je opisala mlajša generacija kmetov, lahko vidimo, da je sledila idealu podjetniško usmerjenega kmetovalca, ki je visoko vrednotil avtonomijo, usmeritev k dosežkom, tveganje in samoucinkovitost. Velja poudariti, da je to scasoma postalo tudi sistemsko mogoce. Starejši generaciji so to v zgodnjih letih socializma in vse do srede 60. let onemogocali sistemske politicne ovire in financno povojno pomanjkanje, ki so ovirali mehanizacijo zasebnih kmetij, saj ni bilo mogoce kupovati delovnih strojev.47 Alojz (Rogacice, 1940) se je spominjal: Za nakup traktorja sem se kar sam odlocil. Starši niso bili navdušeni: ‚Kaj pa rabimo traktor, saj so konji v štali.‘ Niso bili naklonjeni mehanizaciji. On so bili še od majhnega navajeni, da se ne da drugace kot tako. Traktor je bil nova stvar. Prej je bila vprežna živina pa delovna sila. Ce me je kdo videl, kako sem hitro zoral, je bil kar tiho, ker je poprej branil. Mladi smo prej prijeli za nov nacin, on so še zmeraj govorili: ‚Saj smo vedno na roke delali.‘ Mlajša generacija je v nasprotju s starejšo hitreje opušcala tradicionalno kmetovanje. Bolj je težila k boljšemu nacinu življenja, k širitvi in posodobitvi kmetije, ne pa zgolj k preživetju. So pa bili tudi pripadniki starejše generacije, ki so z navdušenjem sprejeli mehanizacijo kmetij. Ivana, kuharica, rojena leta 1948 v Borštu na Primorskem, se je spominjala, da je tast jokal od srece ob nakupu traktorja, iz cesar razberemo, da je bil starejši generaciji svet mladih v marsicem nepredstavljiv: Mi smo imeli katrco in smo ga šli kupit. Sem rekla: ‚Oce, greste z nami‘? Je rekel: ‚Ne. Ma kaj, res bo prišel traktor?‘ In smo prišli domov, in ko je slišal, da je prišel traktor na dvorišce, so mu šle solze. Je rekel: ‚Ma kaj res? Ma kako ste to kupili?‘ On nam ni mogel pomagati. Milan je vzel nekaj kredita za traktor. Smo dobili gradbeni kredit in ga pretopili za traktor. Tako se je to delalo. Nisi mogel kredita za traktor dobiti. Najpogosteje so predloge za nakup novih strojev na kmetiji dali bodoci nasledniki kmetij. Ti so imeli najvecjo željo po vnašanju novosti na kmetijo z namenom moder- nizacije in akumulacije kapitala, so se pa pri tem srecevali predvsem s pomanjkanjem denarja. Nekateri sogovorniki so starejšo kmecko generacijo opisali kot »starokopitno « zaradi prepricanja, da naj bi zgolj kmetija zagotavljala eksistencialno varnost. V zgodovinski perspektivi je namrec družinska kmetija velikokrat delovala kot dejavnik 47 Tukaj se zahvaljujem anonimnemu recenzentu, ki je v pripombi opozoril na te pomembne okolišcine pri razumevanju medgeneracijskega konflikta. Družina na traktorju znamke Steyr iz vasi Žamanje na Koroškem Vir: Tovariš, leto 1969, št. 33, naslovnica stabilnosti v družbenokriznih razmerah. Anton, rojen leta 1934 na kmetiji v vasiBreznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem, kljucavnicar, se je spominjal: Sem imel gor enega soseda, en tak kmet, starokopiten do konca. Ker sem se jaz šel ucit, se mu je zdelo neumno. Ko sem bil že v službi, je rekel: ‘A si ti še v službi?‘ Je hotel reci: ‘Glih zdaj bo vse propadlo, boš videl, pa kmetije nimaš.‘ Vcasih so komu, ki je bil delavec, kmetje rekli: ‘To je pa en revež‘. Ce nisi imel kmetije, si bil nic. Kmetija je dala obcutek varnosti. Ce imaš doma kmetijo in bo sila, boš imel smreko manj, bukev manj, borovnice. Starokopitni kmetje so se kasneje omehcali, ker so videli, da so njihovi otroci vec denarja skupaj spravili kot oni. Ceprav sprva nezaupljiva, je scasoma tudi starejša generacija postajala vse bolj naklonjena nakupu kmetijske mehanizacije. Nekateri kmetje so se bali vzeti posojilo za nakup modernih kmetijskih strojev zaradi mocno zakoreninjenega strahu pred izgubo kmetije zaradi nezmožnosti odpla- cevanja dolga. Da so zaslužili denar za nakup traktorja in ostale mehanizacije, so se mnogi kmetje za nekaj mesecev ali let zaposlili v tujini, na primer v Nemciji, Avstriji, Libiji, Švici ali Kanadi. Miha, rojen leta 1936 v Rogacicah na Štajerskem, kmet, ki je hkrati služboval pri Slovenskih železnicah v Ljubljani, je prvi traktor kupil leta 1974. Pred tem ga je brat, ki je služboval v Kanadi, povabil, da se mu pridruži: ‘Vidim, da se matraš za tele dinarje. Bi prišel ti v Kanado k meni? Boš vec zaslužil kot vsi.‘ In res – cel traktor sem zaslužil! Šel sem leta 1971, za pol leta. Brat je delal suhe stene v montažnih hišah. Strope sem šraufal gor iz gips plat. 74. leta sem šel na šiht. Slovenija je bila od sre- dine 60. let tudi država »zdomstva«, saj so državljani odhajali na zacasno delo v tujino, znano tudi kot t. i. gastarbajterstvo – oblika migracije iz ekonomskega razloga, ki je vcasih postala trajna, ko se je zdomstvo spremenilo v izseljenstvo.48 Postopoma so kmetije postajale vse bolj mehanizirane, kar se je zrcalilo tudi v procesu razslojevanja. Nakupi kmetijske mehanizacije so med sovašcani, malimi in velikimi kmeti, ustvarili vecje razredne razlike, saj je nekdo lahko z denarjem od pro- daje izdelkov na trgu ali zaslužka od zaposlitve kupil enega ali vec novih traktorjev, nekdo drug pa le enega, in še to rabljenega. Nakupi kmetijske mehanizacije, tudi v tujini, predvsem v Avstriji in Nemciji, so še mocneje zarezali v razlikovanje med kmeti, saj so se bogatejši kmetje od revnejših razlikovali tudi po tem, da so bili zmožni slediti kmetijskim tehnološkim inovacijam, ki so jih znotraj Jugoslavije narekovali sami.49 Alojz (Rogacice, 1940): Po 72. letu so kar malo tekmovali, kdo bo traktor kupil. So izredno šparali, da so ga lahko kupili. Gledali so, kdo bo imel boljšega. Podobno je tudi sogovornik Geza (Tešanovci, 1959) poudaril, da je bilo med kmeti prisotno tekmovanje v opremljanju kmetij, ko se je spominjal postopnega razvoja kmetijske mehanizacije: Eno obdobje je mehanizacija bila klasicna. Plug, navadna brana, potem je prišla ali kosilnica – tiste italijanske Bceske v 70. letih – ali pa bocna kosa, da vec ni bilo potrebno na roko mahati ali pa s konjsko vprego kositi. Že v 70. letih so prišli prvi zgrabljalniki in je zopet bilo lažje, da ni bilo treba na roko grabiti sena. 78. leta so bili prvi trosilci za gnoj. Malo je pa postajala tekma. Ce je kdo imel gnojtrosilec: ‘Mi ga moramo kupiti za vso silo, pa malo vecjega.‘ Potem tudi nakladalke ... Ko so prve nakladalke prišle: ‘Joooj, kdaj bomo mi imeli nakladalko.‘ Janez, rojen leta 1936 v Idrskem pri Kobaridu, kmet in poštar, se je spominjal: Bolj bogati kmetje so se lažje preživljali, lažje kupili obleko in takšne stvari. So imeli vec denarja. V naši vasi je bilo 80 odstotkov ubogih kmetov in 20 odstotkov tistih, ki so bolje živeli. To je še bilo hitro po vojni, 60. leta, potem so pa po drugi strani trpeli tisti. Mocan kmet se ni zaposlil v tovarni, je bilo treba doma delati. Janez je opozoril na zanimiv obrat, do katerega je prišlo, ko so se manjši kmetje zaposlili, in sicer da so bili v boljšem položaju od vecjih kmetov, saj jim je neagrarni dohodek iz zaposlitve poleg popoldanskega dela na kmetiji omogocal boljši življenjski standard v primerjavi z delom izkljucno na kmetiji. Podobno ugotavlja Jože Levstik, saj je po njegovem mnenju polkmet prišel do relativno boljšega položaja, ker je hrano pridelal doma, kar mu je zmanjševalo življenjske stroške in omogocalo vecje prihranke za investiranje v nakup zemljišc in kmetijskih strojev. Materialni položaj polkmeta je bil pogosto boljši od položaja kmeta, ki je imel veliko posestvo in si zato ni mogel poiskati dodatnega zaslužka izven kmetijstva.50 Nekateri so polkmete imenovali »fini kmetje«, saj so si zaradi boljšega zaslužka lahko vec privošcili. Fanika, rojena leta 1928 v Prožinski vasi na Štajerskem, financna referentka, se je spominjala: So imeli denar. Tisti so živeli super. Tudi ženske so hodile v 48 Zdenko Cepic, »Zdomstvo,« v: Migracije in slovenski prostor od antike do danes, ur. Peter Štih in Bojan Balkovec (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010). 49 Prim. s Slovenc, »‘Kdor je šel s casom, lahko živi,« 82. 50 Levstik, Ekonomska in družbena problematika polproletariata, 1. del. službo. Boljše so se lahko oblekli. Šli so v službe, ker niso imeli zaslužka na kmetiji. Potem so pa lahko gospodarili doma. Recimo, je imel tri krave in si je želel še eno, pa jo je lahko kupil, prej je pa ni mogel. Hiše so si popravljali. Z denarjem so placevali tudi davke in ostale življenjske stroške za preživetje gospodinjstva, hkrati pa so stremeli k spremembam in tehnološkemu napredku ter denar investirali v nakup živine, gnojil, boljših semen in strojev. Mehanizacija, ki je mocno olajšala mukotrpnost kmetijskih del, je omogocila premagovanje težav, ki jih je povzrocalo vse vecje pomanjkanje delovne sile na podeželju. Za usodo majhnega kmeckega gospodarstva sta bila zato kljucna ponudba in nakup sodobnih delovnih strojev. Se je pa posledicno, kot ugotavlja Vlado Puljiz, z njihovim nakupom kmetova gospodarska neodvisnost zmanjšala, vedno vec kupljenih proizvodnih sredstev pa je vplivalo na dvig cen kmetijskih pridelkov, ker je bilo v njih vedno manj neposrednega kmeckega dela.51 Tukaj velja opozoriti še na medsebojno pomoc, ki je bila tudi v socializmu izjemno pomembna, med sorodniki, sosedi in prijatelji, ki so si pomagali pri gradnji hleva ali hiše, košnji trave ali okopavanju njive. V procesu povecevanja nakupa kmetijske mehanizacije so prišle do izraza medsebojne usluge, ki so vkljucevale tudi uporabo mehanizacije. Ludvik, rojen leta 1948 v Gornjem gradu blizu Zgornje Savinjske dolinena Štajerskem, kmet, se je spominjal, kako je kot prvi lastnik traktorja v vasi pomagal drugim: V mnogih primerih je bila medsebojna usluga. Gorivo sem moral placati. Sem to racunal, a bolj minimalno. Je bilo pravo tovariško vzdušje. Nekateri kmetje v bližini so si izposodili traktorski prikljucek od mene ali sem pa jaz šel z nakladalno prikolico za seno. Traktor sem kupil leta 1968, dve leti pred ostalimi. Iz citata je razvidno, da je bila mreža neformalnih odnosov med sorodniki, prijatelji in znanci kljucen vidik sociabilnosti v socializmu, saj je ljudem zagotavljala usluge, gledano širše pa tudi doloceno blago in pomembne informacije. Sogovorniki in sogovornice so mi veckrat potožili o svojih izjemnih delovnih naporih. Kot se je spominjal Franci (Poklek nad Blanco, 1952): Nihce ni vec od kmetije mogel živeti, potem smo pa delali kot crnci. Še en šiht doma. Sem cel dan v vinogradu kopal, zvecer sem šel pa v nocno, ponoci sem pa še 70 metrov drv v Jugotaninu premetal. Zaradi delovnih obremenitev lahko življenje polkmetov dojemamo kot neskoncno garanjein odrekanje, celo kot samoeksploitacijo. Vlado, rojen leta 1953 v vasi Široko blizu Tolminskega Loma na Primorskem, je poudaril, da kmetija v nasprotju z redno zaposlitvijo zahteva celodnevno delo: Kmetija ne more biti, da osem ur delaš pa greš domov. Kmetija je štiriindvajset ur na dan. Ne prenese drugace, kot da je edino lastništvo. Vse garanje in odrekanje z namenom služenja denarja, tudi za nakup mehanizacije, so sogovorniki osmislili s tem, da so kot lastniki kmetije delali zase in svojo družino ter težili k boljšemu življenju in dvigu življenjskega standarda. V svojih delovnih naporih so našli pomen tudi zato, ker za mnoge kmetovanje ni bilo le poklic, ampak nacin življenja. Cas, znanje in spretnosti, ki so jih investirali v delo, so bili poplacani z veseljem pri nakupu najnovejših strojev in ponosom pri spremljanju moderniziranja kmetije. 51 Puljiz, »Seljaštvo,« 18. Dvig življenjskega standarda in delitev dela med spoloma Po letu 1954, ko se je Jugoslavija (tudi s tujo zahodno pomocjo) zavzela za nacrtnejšo kreditno politiko, se je zacel intenzivnejši industrijski razvoj, kar se je zrcalilo tudi v dvigu življenjskega standarda, vendar je vecina prebivalstva še naprej živela skromno.52 Z nizom sprejetih aktov med letoma 1955 in 1957 je postajal življenjski standard pomembna prioriteta. Leta 1957 je nastopil nov petletni gospodarski plan, v katerem so bili opušceni klasicni petletni nacrti, ki so prešli v samoupravljanje. Njegovi osrednji cilji so bili rast proizvodnje, osebne porabe in življenjske ravni, zmanjševanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja in hitrejši razvoj nerazvitih obmocij. Zaradi znižanih taks na uvoz so se na trgu pojavili novi predmeti, ki so prispevali k dvigu življenjskega standarda.53 Cilji novega petletnega gospodarskega nacrta (1966–70) so stremeli k povecanju osebne potrošnje, modernizacije in tržne svobode.54 Jugoslovanska gospodarska rast, ki je bila med letoma 1952 in 1962 ena od najhitrejših na svetu, je do konca 70. let ostala visoka. Ceprav so temeljne postavke socializma v prvem desetletju po drugi svetovni vojni in vse do konca 50. let nalagale skromnost in vzdržnost pri potrošnji, ki je morala biti »zmerna«, »kulturna« in del procesa ustvarjanja novega socialisticnega cloveka,55 so se od leta 1953 dalje zaradi hitre rasti dohodka vecale možnosti za pove- canje osebne potrošnje in standarda v jugoslovanskih gospodinjstvih.56 Od leta 1955 do srede 70. let je v proizvodnji blaga za široko potrošnjo prednjacila proizvodnja trajnih potrošnih dobrin: gospodinjskih aparatov, pohištva, cestnih vozil in predmetov za razvedrilo, rekreacijo in šport (radijskih in televizijskih sprejemnikov, koles, fotoaparatov). Povecana kupna moc, ki so jo omogocile intenzivna rast osebnih dohodkov, zaposlenost in selitev prebivalcev v mesta, je spodbudila industrijsko proizvodnjo, da se je zacela odzivati na potrebe trga in proizvajati vrsto izdelkov za široko potrošnjo.57 V 70. letih sta življenjski standard in kakovost življenja v Jugoslaviji dosegla najvišjo raven po drugi svetovni vojni. 52 Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2008), 445. 53 Matjaž Klemencic in Mitja Žagar, The Former Yugoslavia’s Diverse Peoples: A reference Sourcebook (Santa Barbara, Denver in Oxford: ABC-CLIO, 2004), 206. 54 Igor Duda, U potrazi za blagostanjem: O povijesti dokolice i potrošackog društva u Hrvatskoj 1950-ih i 1960-ih (Zagreb: Srednja Europa, 2005), 46. 55 Ildiko Erdei, Cekajuci Ikeu: Potrošacka kultura u postsocijalizmu i pre njega (Beograd: SGC, 2012), 59, 60. 56 Osebna potrošnja se je v nacionalnem dohodku leta 1953 povecala s približno 720 milijard na 980 milijard. Vzrok takšne ga porasta je bil v povecanju proizvodnje proizvodov široke potrošnje in tudi povecanega uvoza. – Svetozar Vukmanovic Tempo, Privredni razvoj i socijalisticka izgradnja (1948–1958): Izabrani govori i clanci (Beograd: Rad, 1964), 486. 57 Marta Rendla, »Založenost trga z blagom za široko potrošnjo v Sloveniji v casu socializma,« v: Med državo in trgom: cikli in prelomi v zgodovini, ur. Nina Vodopivec (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014), 114. V 70. letih je proizvodnja blaga široke potrošnje rastla hitreje od celotne industrijske proizvodnje. Povprecna letna stopnja rasti je bila 7,5-odstotna, celotne industrije pa 6,6-odstotna. Leta 1972 je slovenska industrija izdelala devetkrat vec blaga za široko potrošnjo kot leta 1952. Kolicina blaga za široko potrošnjo je v industrijski proizvodnji leta 1974 znašala 40,2 odstotka. V 80. letih 20. stoletja, ko je bila rast celotne industrije negativna, se je proizvodnja izdelkov široke potrošnje v primerjavi s celotno proizvodnjo krcila štirikrat hitreje: njena povprecna letna stopnja rasti je bila –1,2 odstotka. – Rendla, »Zadolženost trga,« 115, 116. Lastniki nove kmetijske mehanizacije so ostalim kmetom in sovašcanom dajali pozitivne predstave o lepšem, lažjem in boljšem življenju. Te so bile prav tako sestavni del ideologije industrijske modernizacije in družbene ideologije napredka in razvoja, ki sta obljubljala boljše in lepše življenje. Socialisticni sistem je skušal s tehnološkim razvojem in modernizacijo kmeckih gospodarstev olajšati povojno pomanjkanje, priskrbeti napredek in jih rešiti zaostalosti. S procesom modernizacije je želel utelesiti alternativo kapitalizmu z ustvarjanjem življenjskega standarda, ki bi tekmoval s tistim na Zahodu. Kot poudarja Igor Duda, je posedovanje tehnoloških novosti v Jugoslaviji predstavljalo dokaz lastnega blagostanja in rasti standarda ter tudi statusni simbol v tekmovanju s sosedi, prijatelji in družino. Meja med potrebami in luksuzom se je z razvojem potrošniške družbe vedno bolj pomikala v korist potrebe. Kar je še nedavno bilo draga novost na tržišcu, je hitro postajalo obicajno v vsakem domu.58 Kljucno pri doseganju višjega življenjskega standarda je bilo po besedah Marjana (Zaloška Gorica, 1936) to, da so se kmetje zaposlili izven kmetije in da so bili varcni: Služba je pomenila boljši standard. Dodatni denar si dobil. Standard si zvišal glede na to, koliko si privarceval. Si moral od svojih ust odtegovati. V kontekstu razmišljanja o dvigu življenjskega standarda moramo imeti v mislih tudi to, da so osebnostne znacilnosti posameznika, kot so varcnost, odrekanje, požrtvovalnost in iskanje kompromisov, omogocile, da so si nekateri kmetje ustvarili vec, poleg svoje iznajdljivosti in podjetnosti. Seveda pa na dvig standarda niso vplivale samo osebnostne znacilnosti posameznika ali posameznice, ampak moramo upoštevati tudi kulturni, družbeni in ideološki kontekst casa. Tehnicni razvoj v socializmu je dvigoval gospodarsko proizvodnjo, zviševal življenjsko raven in veljal za sredstvo dosega srecnejše prihodnosti. V izboljšanju in obvladovanju sodobne tehnike in mehanizacije je ležal kljuc do rešitve problemov socialisticne skupnosti. Prav tako so se v obdobju socializma kmetom odprle nove, izjemno privlacne možnosti za pridobivanje dohodka iz neagrarnih virov in s tem tudi izboljšanja socialnega statusa. Pri tem je bila kombinacija zaslužka od kmetovanja in zaposlitve v tovarni ena izmed najbolj pogostih in dobickonosnih. Ko skušamo razumeti, kaj je višji standard pomenil za življenje ljudi, odnose med njimi in njihovo vlogo v skupnosti, narativi ustne zgodovine razkrivajo zanimive per- spektive. Po eni strani so sogovorniki in sogovornice poudarjali, da so bili v socializmu vsi ljudje enaki in da med njimi ni bilo velikih razlik, po drugi strani pa je bila prisotna tudi zavist do bolj uspešnih kmetov, ki so jim nekateri ocitali, da se niso pošteno dokopali do višjega standarda. Tistim, ki so bili premožnejši, so ocitali, da izstopajo in se bahajo. Kot je dejal Marjan (Zaloška Gorica, 1936): Recimo, vi ste imela vecjo kmetijo, ste bila bolj premožna, jaz pa manj. Navzven se je videlo. So rekli, da je bahac. Tisti, ki so dosegli višji življenjski standard, niso imeli nujno želje po izstopanju, saj niso želeli biti stigmatizirani in izobceni. Ludvik (Gornji grad blizu Zgornje Savinjske doline, 1940) se je tega spominjal takole: Razlika se je cutila po boljšem standardu, kakšne avte je kdo imel, da bi pa bilo razredno locevanje, pa skoraj ni bilo opazno. Standard prinese privilegirance, kot recemo bahace. Sem imel prvi najbolje opremljeno kmetijo, a nisem želel 58 Duda, »U potrazi za blagostanjem,« 67. izstopati, ampak pomagati ljudem. Ce si prevec izstopal, si veljal za vzvišenega, s cimer si lahko izgubil družbeno vrednost, saj je mnogo ljudi v socializmu iskalo spoštovanje in javno priznanje z identificiranjem z delavskim razredom, njegovo skromnostjo in obicajnostjo. Ljudje niso želeli biti nujno povezani z ljudmi iz višjih družbenih razredov, ker je to lahko veljalo za vir obsojanja in posmeha.59 Iz citatov razberemo ambivalentni položaj, ki je kmetom v vsakdanjem življenju prinašal dilemo, saj so težili k temu, da bi bili v okolici prepoznani kot uspešni in pod- jetni, hkrati pa je bil prisoten strah, da bi bili oznaceni kot »bahaci« in s tem družbeno izobceni. Na vsakdanji življenjski ravni so bili kmetje razpeti med tem, da so stremeli k doseganju družbenih pricakovanj in ugleda, ter med tem, da so težili tudi k napredku in uspehu na svojih kmetijah in stremeli k višjemu družbenemu standardu. V tem kontekstu velja omeniti, da sta bili podjetnost in iznajdljivost družbeno zaželeni lastnosti, saj so takšni kmetje poželi družbeno odobravanje in bili vzor drugim, problem pa se je pojavil, ce je obstajal sum, da je kmet do boljšega statusa prišel z goljufanjem drugih, krajo, špekuliranjem ali da se je kakorkoli okoristil na racun drugih. V kmecki družini, ki je dohodek pridobivala iz neagrarnih dejavnosti v obliki zaposlitve, so v službo vecinoma hodili moški, ženske pa so ostale doma, kar lahko pripišemo fenomenu feminizacije jugoslovanskega kmetijstva.60 Primeri, da je mož ostal doma in kmetoval, žena pa je hodila v službo, so bili manj pogosti, še posebej takrat, ko so bili otroci majhni. Kmetice so bile v primerjavi z moškimi zaposlene v manjšem številu, ker so imele slabše zaposlitvene možnosti in ker je moral nekdo ostati na kmetiji, da jo je obdeloval. Razlog je bilo tudi splošno prepricanje, da je njihov prostor doma pri družini..61 Ko so se polkmetje vrnili iz službe, so se pridružili ženi pri delu na kmetiji, kar so sogovorniki opisali kot »delo v dveh izmenah«. Alenka, rojena v Šempetru v Savinjskidolini na Štajerskem leta 1946, ki je kmetovala na 8 hektarjev veliki kmetiji, njen mož pa je služboval v podjetju Strojna industrija SIP, se je spominjala: Ko je mož prišel iz službe, je s kosilnico pokosil, drugi dan sem obracala. Do takrat, ko je prišel iz službe, sem morala imeti pripravljeno rižo. On je vozil traktor, jaz sem zmetavala v puhalnik. V hlev sem šla jaz zjutraj. Vozila sem traktor. Tudi v gozd sem šla. »Ženske delovne aktivnosti« so bile sestavljene iz gospodinjskih opravil, molzenja, krav, pridelovanja zelenjave na vrtu, izdelave masla in prodaje mlecnih izdelkov, jajc in perutnine na tržnici. Tudi delo na njivi je bilo vecinoma v domeni žensk in otrok. »Moške delovne aktivnosti« so bile vecinoma povezane s težjimi fizicnimi nalogami, kot je bilo delo v gozdu, in z uporabo kmetijske mehanizacije, toda iz pripovedi opazimo tudi udeležbo žensk v »moških delovnih aktivnostih« na kmetiji, povezanih z uporabo kmetijske mehanizacije. Pogosto so ženske skupaj z moškimi tudi 59 Polona Sitar, »Stiletto Socialism: Social Class, Dressing Up, and Women’s Self-Positioning in Socialist Slovenia,« Aspasia: The International Yearbook of Central, Eastern, and Southeastern European Women‘s and Gender History 14), št. 1 (2020): 114. 60 Katja Vadnal, »Neki vidovi feminizacije slovenacke inokosne poljoprivrede,« Sociologija sela, 63–64 (1979): 35–48. 61 Barbic, »Kmetov vsakdan,« 252. gozdarile, ceprav je gozdarjenje veljalo za tipicno moško opravilo, tudi zato, ker se je mnogo moških v gozdu poškodovalo ali ubilo, ce so delali sami. Po drugi strani pa je bila udeležba moških v tako imenovanih »ženskih delovnih aktivnostih« razmeroma majhna. Ko sem moške povprašala, ali so tudi oni opravljali delo, ki je sicer bilo v domeni žensk, denimo kuhanje, pranje, varstvo otrok itd., sem vecinoma naletela na negativne odgovore. Matija (Rogacice, 1936), kmet, ki je prevzel kmetijo od oceta, je dejal: Bolj malo, je bilo drugega dela dovolj. Pri živini pa to. Ce je bilo nujno, so moški obcasno varovali otroke, pomagali pri turizmu na kmetiji, zelo redko pa so kuhali ali pomivali posodo. Etnografske pripovedi opozarjajo na previdnost pri posploševanju in obravnavi mita o strogi delitvi dela po spolu na kmetiji. Znacilnosti delitve dela po spolu na podlagi moške superiornosti in moci niso bile vedno prisotne, saj so tudi ženske delale v gozdarstvu, orale na polju, vozile traktor in ostale stroje ter opravljale dolo- cena gospodinjska opravila, ki so zahtevala izjemno fizicno moc ter bila zahtevna in nevarna. To so pocele, ker so bile prisiljene zaradi okolišcin, vcasih pa tudi zato, ker so tako želele. Za vsako delo, ki je veljalo izkljucno za moško ali žensko, je mogoce najti veliko nasprotnih primerov.62 Koncept »ženskega dela« se ni prekrival z delom, ki so ga ženske dejansko izvajale, saj so skoraj vedno opravljale tudi »moško delo«.63 Podobno Irena Destovnik poudarja, da so moške naloge na kmetiji opravljali vsi, ženske naloge pa praviloma le ženske.64 Ko se je eden ali vec clanov kmeckega gospodinjstva zaposlilo zunaj kmetijstva, so morali vecino dela na kmetiji opravljati drugi družinski clani. Posledicno se je pojavila nova delitev dela v družini. Vlogo »gospodarja« je obicajno prevzela nezaposlena clanica, najpogosteje so bile to kmecke ženske, ki so poleg vloge matere in gospodinje prevzele tudi vlogo gospodarice, ne glede na formalno lastništvo zemlje. Sogovornica Elizabeta, rojena leta 1933 v Novi Cerkvi na Štajerskem, je doma kmetovala in na trgu prodajala poljšcine, njen mož pa je bil zaposlen. Ker ni bil vajen dela s kmetijsko mehanizacijo, se je morala nauciti voziti traktor, orati njive in uporabljati vrtljive freze. V procesu mehanizacije na kmetiji je vse vec žensk zacelo upravljati stroje. Ludvik (Gornji grad blizu Zgornje Savinjske doline, 1948) se je spominjal, da so se ženske na kmetiji zatekale k uporabi kmetijske mehanizacije pri delu, saj so dopoldne kmetovale same: V velikih kmeckih družinah delajo ženske. Je bilo veliko dela zunaj. So bile prave junakinje. Tudi z motornimi žagami so delale. Z mehaniziranjem kmetij vec kot polovica kmeckih gospodinj tudi upravlja s stroji – traktorji, prikljucki, seno so obracale z obra- calnikom. Sem rekel kolegu: ‚Cuj, boljša je od naju‘. Kot lahko razberemo iz te pripovedi, je zmožnost upravljanja strojev ženskam prinesla spoštovanje moških kolegov. Sogovornice so poskušale izraziti enakost z moškimi pri delu in so ponosno naštevale naloge, ki so stereotipno veljale za moške, da bi poudarile enakovrednost fizicno mocnejšemu spolu. Izrazile so, da delajo »kot moški«, torej vec in težje. Kot pravi Berit 62 Mojca Ramšak, Portret glasov: Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev (Ljubljana: Društvo za proucevanje zgodovine, antropologije in književnosti, 2003), 161. 63 Gorazd Makarovic, »O vsebinah sintagme žensko delo,« Etnolog. Nova vrsta 12 (2002): 65. 64 Irena Destovnik, Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodarjenja (Celovec: Založba Drava, 2003). Brandth, so kulturne konstrukcije moškosti izražene s pojmom moške moci in sim- bolizirane s kmetijsko mehanizacijo. Ženske in moški so pozicionirani kot ženstveni ali možati glede na svoje delovne aktivnosti in predmete, ki jih obdajajo. V kontekstu delitve dela je bila vecja vrednost pripisana trdemu delu s težkimi stroji.65 Franci (Poklek nad Blanco, 1952), polkmet, je dejal, da je njegova žena upravljala traktor, ko je on bil v službi. Njegova žena Iza, kmetica, rojena leta 1964 v Orehovem pri Sevnici na Štajerskem, se je ponosno spominjala: Samo gnoja nisem trosila po njivi, nalagala ja. Sem kosila s traktorsko kosilnico, z navadno na roke. Ko je bil obracalnik, zgrebalnik, sem vse obrnila, skupaj spravila, pobrala, metala na sušilno. Ko je on prišel iz službe, sem že dve nakladalki domov pripeljala in vse razmetala. Nisem kuhala, ker je mama. Zjutraj sem živali poštimala in šla kosit, sem prišla domov, vzela traktor ali pa nakladalko. Iza je povedala, da se je sprva traktorja izjemno bala in ga ni želela voziti, a si je premislila, ker je dopoldne kmetovala sama. Mož Franci je dodal: Bila je prisiljena. Ko sva se porocila, sem ji rekel: ‚Ti se moraš nauciti traktor voziti. ‚Ja, pa ne bom.‘ Sem rekel: ‚Boš pa koš nosila.‘ Mehanizacija je del uprizarjanja moškosti in traktor daje drugim vedeti, da oseba poseduje lastnosti »pravega moškega«. Traktor deluje kot oznacevalec med moškim in ženskim delom na kmetiji in kot tak simbolizira delitev dela med spoloma v kmetijstvu. 66 Ženske, ki so vsakodnevno upravljale kmetijske stroje in opravljale naloge, ki so bile v domeni moških, so prekinile tradicionalni položaj kmetic. Na ta nacin so, kot opozarja Berit Brandth, konstruirale nove identitete ne le zaradi rušenja starih tradicij, ampak tudi ovir med spoloma. Nova kmecka ženska, ki je na kmetiji uporabljala mehanizacijo, je do dolocene mere preoblikovala slovensko ruralno kolektivno imaginacijo in družbeno identiteto ter ustvarila nova pricakovanja glede vloge kmetic.67 Spremembe v tehnoloških in delovnih procesih v kmeckih gospodinjstvih so povzro- cile, da so se vloge moških in žensk delno na novo pozicionirale in da so moški vsaj deloma izgubili položaj absolutnih vodij patriarhalno organizirane kmecke družine.68 Jelka, rojena leta 1966 v Murski Soboti v Prekmurju, veterinarska tehnica in kmetica, je opozorila, da so mnoge ženske zelo dobro vozile traktor, izpita za avto pa niso imele, zato jim je traktor pogosto predstavljal temeljno sredstvo mobilnosti. Sogovornica je opozorila, da je tudi pri delu s stroji na kmetiji obstajala delitev dela po spolu, saj so bili obicajno moški tisti, ki so s traktorjem orali, sejali in kosili, ženske pa so z njim peljale kakšno blago: Vcasih so se ženske s traktorjem peljale cisto tako, kot bi se me zdaj usedle v avto. Ne vem, ko si peljal mleko, ko si moral nekaj malega na tisti prikolici pripeljati, mogoce tudi v trgovino. Za take manjše zadeve so vse šle one. Ne spomnim se, da bi ženske delale na polju s traktorjem. Ko se je pri nas vcasih kosilo za krave ali pa za prašice, so 65 Berit Brandth, »Gender Identity in European Family Farming: A Literature Review,« Sociologia Ruralis 42, št. 3 (2002): 188. 66 Berit Brandth, »Agricultural Body-building: Incorporations of Gender, Body and Work,« Journal of Rural Studies 22, št. 1 (2006): 20, 21. 67 Berit Brandth, »Changing Femininity. The Social Construction of Women Farmers in Norway,« Sociologia Ruralis 34, št. 2/3 (1994). 68 Brandth, »Gender Identity,« 194, 95. Traktoristka na naslovnici revije Žena u borbi Vir: Žena u borbi: Glasilo Antifašisticke fronte žena u Hrvatskoj IV, št. 26, naslovnica one šle po to. Ali pa ko se je sekalo to zeleno za koruzo, so tudi ponavadi ženske vzele traktor pa so šle. Moški so pa s traktorjem orali, kosili ... Tudi ko se je seno nakladalo, je bilo tako, da je ženska bila v traktorju in je vozila traktor s prikolico, oni so dajali gor seno, ženska je pa pac peljala naprej. Tam v avstrijskem delu Gorickega so pa ženske vse delale tudi iz te nuje, ker so moški odšli v Avstrijo ali pa Nemcijo ali pa nekam tja delat. Kot razberemo iz citata, so ženske prevzele vse delo s traktorjem, ko so moški odšli v tujino, saj so na kmetiji ostale same. Tako so tudi orale, sejale in kosile, kar je sicer bilo v domeni moških. Ce so možje dopoldne službovali v mestu, popoldne pa so doma kmetovali, so mnoge sogovornice vožnjo traktorja in upravljanje strojev prepustile njim. Postale so njihove pomocnice, mož pa je ostal glavni upravljavec strojev na kmetiji. Ceprav lahko opazimo aktivno vlogo žensk v kmeckih družinah ne le kot pomocnic pri kmeckih delih, temvec tudi kot aktivnih upraviteljic in investitork, kmecka ženska v družbi ostaja »nevidna«. Kljub kmetijski mehanizaciji je bilo na ženskih ramenih veliko statisticno nevidnega dela, ki je bilo obicajno neplacano in je veljalo zanepomembno. Ženske vloge matere in gospodinje niso bile le samoumevne, ampak tudi obravnavane kot nelocljive sestavine vloge kmetice kot delovne sile na kmetiji.69 69 Ana Barbic, »Kmetica in kmecka družina v tranziciji: teoreticna razmišljanja in empiricne ugotovitve,« Družboslovne razprave 16, 34/35 (2000): 99. Kmetice nimajo neodvisnega statusa; njihova poklicna identiteta je šibka in komaj prepoznavna. Gospodinjstvo opredeljuje ženske kot matere in povezuje opredelitve družbenih vlog z njihovimi biološkimi funkcijami. V skladu s tem kmecke ženske pogosto ne morejo opisati svojega dela na kmetiji kot poklica.70 Kot sta opazili Berit Brandth in Merit Haugen, so bile kmecke ženske dojete kot tiste, ki okupirajo zasebno sfero kmeckega gospodinjstva.71 Kmecka ženska, ki dela samo na kmetiji, medtem ko so drugi clani zaposleni izven kmetijstva, je pogosto – tudi v statisticnih popisih – registrirana kot gospodinja, torej odvisna clanica, in vlogo gospodarja na kmetiji pripiše možu. Tako je njeno delo zgolj »neformalno«, ker ji ni priznana ustrezna vloga v kmetijski proizvodnji, in tudi zato, ker ji ne zagotavlja pravic iz dela.72 Ceprav je bil položaj kmeckih žena v socialisticni Sloveniji zaznamovan s patriarhalnim znacajem položajev med spoloma, pripovedi ustne zgodovine pokažejo, da jih moramo dojemati kot aktivne akterke, ki so krojile prihodnost slovenskega družinskega kmetovanja. Kot je poudarila Patricia O›Hara, vkljucenost žensk v delovni proces na družinski kmetiji ni le rezultat materialnih in patriarhalnih odnosov moci, ampak ga moramo obravnavati kot kompleksen proces pogajanj posameznic, vpetih v razlicne odnose znotraj kmetije.73 Mnoge sogovornice so se na razlicne nacine upirale svojemu podrejenemu položaju in statusu, tudi s tem, da so znale upravljati kmetijske stroje. To je pomenilo, da so bile sposobne opraviti vsa kmetijska dela, kar jim je vlivalo obcutek vecje samostojnosti, zaupanja v lastne sposobnosti in tudi opolnomocenja. Sklep Prispevek pokaže, da je bilo kmecko prebivalstvo gospodarsko aktivno, podjetno in da so kmecka gospodarstva stremela k višanju življenjskega standarda, potrošnji in vecanju dobicka s pomocjo neagrarnih dohodkov v kontekstu, ki ustreza nacelom integrirane kmecke ekonomije. Novost clanka je v tem, da proucuje temo, ki s te perspektive še ni bila podrobneje obdelana, in da nanjo pogleda z vidika življenjske izkušnje ljudi. Clanek se posveca spremembam, ki jih je prinesel nakup kmetijskih tehnoloških naprav, pri cemer izhaja iz teze, da je zaposlitev ljudi v neagrarnih dejavnostih v socialisticni Sloveniji omogocala razvoj zasebnega kmetijstva s tehnološko modernizacijo. Podjetnost polkmetov je razvidna iz tega, da so denar vlagali v nakup kmetijske mehanizacije, zaslužek iz zaposlitve v tovarni pa jim je omogocil vzdrževanje in širitev kmetije in proizvodnje. Pri orisu sprememb, ki jih je nakup modernih kmetijskih naprav prinesel v posamezno kmecko gospodinjstvo, velja poudariti, da te naprave niso zgolj skrajšale in olajšale kmeckega dela, ampak so predstavljale tudi motiv za 70 Brandth, »Gender Identity,« 184. 71 Berit Brandth in Marit Haugen, »Doing Farm Tourism: the Intertwining Practices of Gender and Work,« Signs 35(2) (2010). 72 Barbic, »Kmetov vsakdan,« 130. 73 Patricia O’Hara, Partners in Production? Women, Farm and Family in Ireland (Oxford: Berghahn Books, 1998), 38. integrirano kmecko ekonomijo, saj je motivacja kmetov pri kombiniranju samooskrbnega in tržnega kmetijstva ter dohodka iz zaposlitve izhajala tudi iz želje po nakupu modernih strojev. Razvoj industrije, predvsem pa dohodek iz neagrarnih dejavnosti v kmeckih gospodinjstvih, kjer je bil vsaj en clan zaposlen izven kmetije, je prispeval k dvigu življenjskega standarda in socialnega statusa. Clanek pokaže, kako se je življenjski standard ljudi dvigoval zaradi udejstvovanja v vec dejavnostih (primarnih, sekundarnih in terciarnih) in kako se je industrializacija v socialisticni Sloveniji lahko razvijala zaradi agrarnih dejavnosti ali mešanih gospodarstev. Industrializacija je zajela veliko množico kmeckega prebivalstva, ki ga je odvrnila od kmetijstva, s cimer je kmetijstvo izgubilo precej delovne sile, hkrati pa je pritegnila velik del polkmeckega prebivalstva, ki je ostalo na kmetiji, in na ta nacin izboljšala standard in delovne razmere kmeckih gospodinjstev ter jih dvignila iz zaostalosti in pomanjkanja. Spremembe, ki jih prinese nakup modernih kmetijskih naprav, so se zrcalile tudi v tem, da so kmetije postajale vse bolj mehanizirane, kar se je odražalo v procesu razslojevanja. Uspešnost kmetij se je namrec od konca 60. let merila predvsem v obliki nakupa nove kmetijske mehanizacije. Nakupi kmetijske mehanizacije so med sova- šcani, malimi in velikimi kmeti, ustvarili vecje razredne razlike, bogatejši kmetje pa so se od revnejših razlikovali tudi po tem, da so bili zmožni slediti kmetijskim tehnološkim inovacijam. Sogovorniki so opozorili na zanimiv obrat, do katerega je prišlo, ko so se manjši kmetje zaposlili, in sicer da so bili v boljšem položaju od vecjih kmetov, saj jim je neagrarni dohodek poleg popoldanskega dela na kmetiji omogocal boljši življenjski standard kot tistim, ki so imeli vecje posestvo in si zato niso mogli poi- skati dodatnega zaslužka izven kmetijstva. Kmetijska mehanizacija ni omogocala zgolj vecjega pridelka in ljudi ni samo razbremenila mukotrpnega rocnega dela, ampak je hkrati povzrocala tudi družbeno razslojevanje, toda v tem konteksu lahko zaznamo tudi njeno ambivalentnost, saj je po drugi strani okrepila pomen medsebojnega sodelovanja v obliki uslug in pomoci ter tudi družbeni nadzor. V clanku nas je zanimalo tudi, kako so spremembe, ki jih prinese nakup moder- nih kmetijskih naprav, vplivale na delitev dela med spoloma znotraj kmeckega gospodarstva. Ugotovili smo, da se je ob zaposlitvi kmeckih gospodarjev izven kmetijstva pojavila nova delitev dela v družini, saj so vlogo »gospodarja« prevzele žene, ki so vse pogosteje upravljale kmetijske stroje. Ženske, ki so upravljale kmetijske stroje in izvajale naloge, tradicionalno v domeni moških, so konstruirale nove identitete za prekinitev s starimi tradicijami in ovirami med spoloma ter hkrati ustvarile nova pricakovanja glede vloge kmeckih žensk. Spremembe v tehnoloških in delovnih procesih so povzrocile, da so moški vsaj delno izgubili položaj absolutnih vodij patriarhalne kmecke družine. Dejstvo, da so kmecke ženske upravljale kmetijske stroje, lahko razumemo tudi kot upor njihovemu podrejenemu položaju, saj so se pocutile opolnomocene, ker so pridobile avtoriteto in status, sicer tradicionalno rezerviran za moške, in tako do dolocene mere oblikovale nove prakse in diskurze o delitvi dela med spoloma. Viri in literatura Literatura • Barbic, Ana. Kmetov vsakdan: Položaj in prihodnost družinskih kmetij na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990. • Brandth, Berit. »Changing Femininity. The Social Construction of Women Farmers in Norway.« Sociologia Ruralis 34, št. 2/3 (1994): 127–49. • Brandth, Berit. »Gender Identity in European Family Farming. A Literature Review.« Sociologia Ruralis 42, št. 3 (2002): 181–200. • Brandth, Berit. »Agricultural Body-building: Incorporations of Gender, Body and Work.« Journal of Rural Studies 22, št. 1 (2006): 17–27. • Brandth, Berit in Marit Haugen. »Doing Farm Tourism: the Intertwining Practices of Gender and Work.« Signs 35, št. 2 (2010): 425–46. • Cepic, Zdenko. »Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni (agrarna reforma med politicnim in ekonomskim).« V: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945– 1991. Uredila ur. Neven Borak in Žarko Lazarevic, 145–159. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. • Cepic, Zdenko. »Opis pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960.« V: Preteklost sodobnosti: izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine. Uredil Zdenko Cepic, 175–88. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1999. • Cepic, Zdenko. »Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 56–62. • Cepic, Zdenko. »Zdomstvo.« V: Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Uredila Peter Štih in Bojan Balkovec, 395–412. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010. • Destovnik, Irena. Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodarjenja. Celovec: Založba Drava, 2003. • Duda, Igor. U potrazi za blagostanjem. O povijesti dokolice i potrošackog društva u Hrvatskoj 1950-ih i 1960-ih. Zagreb: Srednja Europa, 2005. • Erdei, Ildiko. Cekajuci Ikeu: Potrošacka kultura u postsocijalizmu i pre njega. Beograd: SGC, 2012. • Halpern, Joel M. »Farming as a Way of Life: Yugoslav Peasant Attitudes,« V: Soviet and East European Agriculture (Russian and East European Studies, vol. 6). Uredil Jerry F. Karcz, 356–81. Berkeley: University of California Press, 1967. • Klemencic, Matjaž in Mitja Žagar. The Former Yugoslavia’s Diverse Peoples: A Reference Sourcebook. Santa Barbara, Denver in Oxford: ABC-CLIO, 2004. • Klemencic, Vlado. »Poskus opredelitve sodobnih problemov razvoja kulturne pokrajine slovens- kega podeželja.« Dela, št. 24 (2005): 171–84. https://doi.org/10.4312/dela.24.171-184. • Klemencic, Vlado. Gospodarjenje v socializmu: Oris gospodarske zgodovine Slovenije 1945–1990. Ljubljana: Studia humanitatis, 2013. • Lazarevic, Žarko. »Razkorak med razvitimi in nerazvitimi - zaviralni dejavnik modernizacije Jugoslavije?« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 77–89. • Lazarevic, Žarko. »Kmetje in zasebni gospodarski interesi po letu 1945.« V: Necakov zbornik: pro- cesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja. Uredili Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec in Božo Repe, 399–418. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2018. • Levstik, Jože. Ekonomska in družbena problematika polproletariata v SRS. 1.del. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 1964. • Makarovic, Gorazd. »O vsebinah sintagme ‘žensko delo’.« Etnolog. Nova vrsta, št. 12 (2002): 63–80. • Miloševic, Srdan. »The Role of the Yugoslav Popular Front in Implementing Communist- Style Measures in Yugoslav Rural Areas (1945–1953).« Tokovi zgodovine, št. 3 (2018): 63–86. https://doi.org/10.31212/tokovi.2018.3.mil.63-86. • Novak, Mojca. »Periferna agrarna transformacija; slovenski primer.« V: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945–1991. Uredila Neven Borak in Žarko Lazarevic, 23-53. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. • O’Hara, Patricia. Partners in Production? Women, Farm and Family in Ireland. Oxford: Berghahn Books, 1998. • Panjek, Aleksander. »Od kmecke trgovine do integrirane kmecke ekonomije.« V: Preživetje in pod- jetnost: Integrirana kmecka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Uredila Aleksander Panjek in Žarko Lazarevic, 15–50. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.15-50. • Panjek, Aleksander. »The Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress.« V: Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond. Uredili Aleksander Panjek, Jesper Larsson in Luca Mocarelli, 11–49. Koper: University of Primorska Press, 2017. • Panjek, Aleksander. »Uvod.« V: Preživetje in podjetnost: Integrirana kmecka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Uredila Aleksander Panjek in Žarko Lazarevic, 7–12. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.189-215. • Princic, Jože. »Temeljne dileme in problem modernizacije slovenskega gospodarstva.« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 2 (2002): 65–77. • Princic, Jože. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013. • Puljiz, Vlado. »Seljaštvo u Jugoslaviji.« Sociologija sela, št. 99/100 (1988): 5–23. • Ramšak, Mojca. Portret glasov: Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Sloven- cev. Ljubljana: Društvo za proucevanje zgodovine, antropologije in književnosti, 2003. • Rendla, Marta. »Založenost trga z blagom za široko potrošnjo v Sloveniji v casu socializma.« V: Med državo in trgom: cikli in prelomi v zgodovini. Uredila Nina Vodopivec, 111–14. Ljubljana: Inšti- tut za novejšo zgodovino, 2014. • Sitar, Polona. »Stiletto Socialism: Social Class, Dressing Up, and Women’s Self-Positioning in Socialist Slovenia.« Aspasia: The International Yearbook of Central, Eastern, and Southeastern European Women‘s and Gender History 14, št. 1 (2020): 104–23. https://doi.org/10.3167/asp.2020.140108. • Slovenc, Mateja. »‘Kdor je šel s casom, lahko živi.’ Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije.« Zgodovina za vse 24, št. 1 (2017): 72–84. • Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2008. • Turk, Jernej, Crtomir Rozman, Karmen Pažek in Darja Majkovic, »The Social Context of Changes in Slovene Agriculture since Feudalism,« Druš. Istraživanja 16, št. 1–2 (2007): 199–212. • Vadnal, Katja. »Neki vidovi feminizacije slovenacke inokosne poljoprivrede.« Sociologija sela, št. 63–64 (1979): 35–48. • Veselinov, Dragan. Agrarno pitanje u Jugoslaviji: teorijsko-empirijska analiza položaja i uloge seljackog gazdinstva u agrarnoj politici i privrednom razvoju Jugoslavije od 1918. do 1980. godine. Beograd: Borba, 1981. • Vukmanovic Tempo, Svetozar. Privredni razvoj i socijalisticka izgradnja (1948–1958): Izabrani govori i clanci. Beograd: Rad, 1964. Statisticni viri • Statisticni letopis SR Slovenije: Zaposleni v zasebnem sektorju po podrocjih – letno povprecje. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1976. •Statisticno gradivo SR Slovenije: Letni pregled notranje trgovine 1965, št. 13. Ljubljana: Zavod za statistiko, 1967. • Zavod SR za statistiko: Letni pregled trgovine 1975, št. 53. Ljubljana: Zavod za statistiko, 1977. • Zavod SR za statistiko: Letni pregled trgovine 1975 in 1986, št. 424. Ljubljana: Zavod za statistiko, 1988. Polona Sitar AGRICULTURAL MODERNISATION AND THE LIFE-WORLD OF ENTERPRISING PART-TIME FARMERS. AN INTEGRATED PEASANT ECONOMY IN SOCIALIST SLOVENIA SUMMARY The present article examines the characteristics of the economic history of rural areas in socialist Slovenia and outlines the effect of industrialisation on the agricultural economy and the changes that the purchase of modern agricultural technological devices brought to individual agricultural households. It is based on the concept of an integrated peasant economy, which explains that peasant households made a living by combining self-sufficient agriculture and market-oriented activities and takes a closer look at the peasant families where at least one member was employed and worked on the farm at the same time. It derives from the thesis that the employment of people in non-agricultural activities enabled the development of private agriculture in socialist Slovenia through technological modernisation. The novelty of the article is that it examines a topic that has not yet been explored in detail from this perspective and describes people’s life experiences. The article shows how the living standard improved due to the participation of peasants in several activities (primary, secondary, and tertiary) and how industrialisation in socialist Slovenia could develop due to agricultural activities or part-time farming households. It highlights the importance of the agricultural modernisation of farming, which significantly determined the development of agriculture by mod- ernising production techniques and introducing agricultural mechanisation, which enabled optimal land use. In outlining the changes that the purchase of modern agricultural technological devices brought to individual peasant households, modern agricultural machines can be perceived as a motive for an integrated peasant economy, as the motivation of farmers to combine self-sufficient agriculture and income from market-oriented activities also stemmed from the desire to purchase modern machines. These significantly facilitated and accelerated the work and enabled more optimal production. The article brings new insights into who in the family proposed the purchase of new machinery and introduced innovations to the farm and how agricultural mechanisation affected the social stratification and generational discontinuities within each peasant unit. It also studies how the changes brought about by the purchase of modern agricultural machinery affected the gender division of labour within the individual peasant economy. We found that with the employment of farmers outside the farm – a new division of work in the family – emerged, as the role of “the master” was taken over by their wives, who would increasingly often operate agricultural machinery as well. Women who operated agricultural machinery and performed tasks traditionally in the domain of men constructed new identities and broke with the old traditions and gender barriers while creating new expectations regarding the role of peasant women. The changes in the technological and work processes caused men to at least partially lose their position as the absolute leaders of the patriarchal peasant family. The management of agricultural machinery by peasant women can also be understood as a rebellion against their subordinate position: they felt empowered because they gained the authority and status otherwise traditionally reserved for men and thus, to some extent, formed new practices and discourses on gender division of labour. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.08 Jure Gašparic* Parlament in cas O dojemanju casa v sodobnem parlamentu** IZVLECEK Cas kot sila pomemben in pogosto odlocujoc dejavnik je še posebej prisoten v politicnem življenju, v zelo konkretni obliki pa njegov pomen izstopa v parlamentu. V pricujoci razpravi bomo skušali razumeti dojemanje casa v moderni dobi na eni strani in politicne razsežnosti ter njihove vplive na drugi strani. Osrednja teza, ki ji bomo sledili, je sledeca: V dobi moderne je cas postajal pomembna dobrina, z njim je bilo treba ravnati racionalno in zato je bilo treba delovati ucinkovito. Njegovo dojemanje je sovpadalo s potrebo po njegovem uravnavanju, prilagajanju prepotrebni hitrosti. Izhajajoc iz tega postulata, se je spreminjalo dojemanje politike in politicnega. Razprava metodološko temelji na analizi preteklih manipulacij s casom (v 19. in 20. stoletju), na kvantitativni analizi obsega dela zadnjih parlamentarnih desetletij in zlasti na analizi dojemanja casa med poslanci, ki so ga izražali v svojih govorih (zadnje s pomocjo možnosti, ki jih danes raziskovalcu nudita korpusna lingvistika in besedilni korpus siParl 2.0). Kljucne besede: parlament, poslovnik, kvantitativna analiza, jezik * Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; jure.gasparic@inz.si ** Clanek je nastal v okviru izvajanja raziskovalnega programa št. P6-0281 Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. ABSTRACT PARLIAMENT AND TIME ON THE PERCEPTION OF TIME IN THE MODERN PARLIAMENT As an important and often decisive factor, time in particular has an impact on political life. In the work of parliaments, its importance comes to the fore in a very concrete form. In the discussion at hand, we will attempt to understand the modern perception of time on the one hand and the political dimensions and their impact on the other hand. The central thesis that we will adhere to is the following: in the modern era, time has become a crucial commodity. It needed to be managed rationally, which therefore called for efficient operations. The perception of time coincided with the need to regulate it, to adjust to the much- needed speed. Stemming from this postulate, the perception of politics and the political was changing. In the methodological sense, the present discussion is based on an analysis of the past manipulations with time (in the 19th and 20th centuries) – on a quantitative analysis of the scope of work of the last parliamentary decades and, in particular, on an analysis of the perception of time among deputies as expressed in their speeches (the latter has been achieved using the possibilities nowadays offered to the researchers by corpus linguistics and the siParl 2.0 text corpus). Keywords: parliament, rules of procedure, quantitative analysis, language Veliko preden je Stephen Hawking v svoji uspešnici A Brief History of Time desetinam milijonov bralcev pojasnil, da »realni« cloveški cas zaradi konkretnih lastnosti (arrows of time) ocitno potuje v tocno doloceni smeri – od preteklosti proti prihodnosti – je bilo to zavedanje vec kot ukoreninjeno v vse dejavnosti cloveka. Cas mineva, ura bije in s tem opredeljuje naša življenja. Povratka nazaj ni, zato pogosto išcemo cas, tega pa zmanjkuje. Cas kot sila pomemben in vcasih odlocujoc dejavnik je še posebej prisoten v politicnem življenju, v zelo konkretni obliki pa njegov pomen izstopa v parlamentu. Minute, odmerjene poslancem in parlamentarnim sejam, se danes zdijo nekaj rutinskega in samoumevnega. Le redko jim namenjamo pozornost, toda vcasih, v izjemnih trenutkih, se pokaže, da so še kako pomembne in lahko korenito vplivajo na dogajanje. Cas ni le nemi linearni opazovalec politike, ki mirno potuje v prihodnost, cas je njen tvorni kreator. V mednarodnem okolju je to nedolgo nazaj najbolj potrdilo dogajanje, povezano z brexitom. Neprestano hitenje na eni strani in podaljševanje izstopnega datuma na drugi, pogajanja v zadnjem hipu, prorogacija ipd. – nasprotniki brexita brez dogovora so mrzlicno iskali tega in dodatni cas, zagovornikom na vladni strani je bilo casa prevec. S prorogacijo, ki lahko traja nekaj dni ali nekaj mesecev, je dejavnik casa postal posebej izrazit.1 Na slovenskem parlamentarnem parketu smo lahko casovni boj opazovali 3. oktobra 2019 na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kjer je poslanska skupina Levice precej casa uspešno izvajala obstrukcijo in tako na razlicne nacine preprecevala sprejetje zanjo sporne ukinitve socialnovarstvenega prejemka (dodatka za delovno aktivnost). Z dolgimi govori, postopkovnimi predlogi in prekinitvami je izcrpavala koalicijo. Cas je tekel, staro parlamentarno orožje se je izkazalo za uporabno, cetudi naposled ni bilo ucinkovito.2 Med razpravo so poslanci koalicije vseskozi poudarjali, kako se poslanci Levice ponavljajo, kako le »nagajajo«, kako se zadeva »ne premakne«, in naposled sprejeli zelo problematicno odlocitev, da lahko razprava traja najvec deset minut. Tako bi prihranili dragocen cas in omogocili sprejetje zakona. Zdi se skoraj samoumevno, a vendar odpira sila pomembno in zelo temeljno vprašanje o parlamentarni demokraciji. Kako naše dojemanje casa in potreba po ucinkovitosti usmerjata politicne odlocitve? * * * Literatura o politicnem casu in casu v politiki je vse prej kot maloštevilna, a le redka dela obravnavajo cas kot tvorni dejavnik politike. Vecina študij ga obravnava kot fenomen per se, vcasih izrazito filozofsko, brez analize stvarnih okolišcin njegove uporabe in pomena.3 V tem clanku razumemo cas podobno kot Kari Palonen4 in zlasti Ryan Vieria.5 Palonen je prepricljivo iskal odgovor na vprašanje, kako omogociti par- lamentarni fair play (kljucen element parlamentarizma) v zmeraj bolj omejenem casu, Vieria pa je v doslej najbolj poglobljeni študiji o politicnem casu šel še dlje. Po vsestranskem prikazu dejstva, da je postajal parlamentarni cas vse bolj redka dobrina, se je vprašal, kako je »ontološko realna sprememba v strukturi casa clanov poslanske zbornice vplivala na sodobno dojemanje parlamentarnega vladanja«.6 1 Prorogacija je akt krone, ki pomeni zakljucek ene parlamentarne sesije in dolocitev datuma nove. Prvic je bila uporabljena oktobra 1399 v prvem parlamentu Henrika IV. V 20. stoletju, vse do brexita, je bila njena raba rutinska. Gl. blog Paul Seaward, Prorogation and Adjournment, https://historyofparliamentblog.wordpress.com/2019/09/09/prorogation-and-adjournment/. 2 Državni zbor Republike Slovenije, Dobesedni zapis 12. seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide z dne 3. 10. 2019, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/seje/evidenca/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnM z0vMAf Ijo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsPE31w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-lHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAF8pdGQ!/ dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?mandat=VIII&type =pmagdt&uid=D709E101F076CBFFC12584F100221437. 3 Gl. npr. Peter Osborne, »The Politics of Time,« Radical Philosophy 68 (Autumn 1994): 3–9, ki pa ponuja zgodovinarju nekaj drznih misli: »‘The simple possibility that things might proceed otherwise‘ must be produced as experience if the otherwise is to proceed.« 4 Kari Palonen, »Fair Play and Scarce Time. Aspects of the 1882 Procedure Reform Debates in the British Parliament,« v: The Politics of Dissensus. Parliament in Debate (Santander: Cantabria University Press and McGrow Hills, 2014), 327–46. 5 Ryan Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time: Exploring the Role of Temporality in British Constitutional Development During the Long Nineteenth Century. A Thesis Submitted to the School of Graduate Studies In Partial Fulfillment of the Requirements for the Degree Doctor of Philosophy (Hamilton, Ontario: McMaster University, 2011). Ryan Vieria, Time and Politics. Parliament and the Culture of Modernity in Britain and the British World (Oxford University Press, 2015). 6 Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time, 47. Skušali bomo torej razumeti dojemanje casa v moderni dobi na eni strani in politicne razsežnosti ter njihove vplive na drugi strani. Osrednja teza, ki ji bomo sledili, je sledeca: V dobi moderne je cas postajal pomembna dobrina, z njim je bilo treba ravnati racionalno in zato je bilo treba delovati ucinkovito. Njegovo dojemanje, vsekakor vpeto med preteklo izkušnjo in vsakokratna pricakovanja (in zato drugacno od naravnega casa), kakor pravi Reinhart Koselleck, je sovpadalo s potrebo po njegovem uravnavanju, prilagajanju prepotrebni hitrosti. Politicne dimenzije casa zato ne gre zamenjevati z zgodovinskim casom.7 Tratenje casa je postalo negativno, njegova ucinkovita izraba pozitivna. Izhajajoc iz tega postulata, se je spreminjalo dojemanje politike in politicnega. Treba je bilo delovati, ne govoriti. Dojemanje casa je tako spremenilo dojemanje politike in spodkopava deliberativni proces odlocanja, ki potrebuje cas. Parlament je namrec institucija, nastala na robu moderne dobe, in je torej povsem ustrezala 19. stoletju. Z vse vecjo demokratizacijo, širjenjem volilne pravice, vse vecjo kompleksnostjo družbe in odnosov znotraj nje ter zlasti z vse hitrejšim tehnološkim razvojem pa je parlament vse bolj zadihano lovil tempo. Obseg dela je bil vecji in vecji, kolicina predpisov komaj obvladljiva, casa pa manj in manj. Težnja po prilagoditvi parlamenta sodobnemu casu tako spremlja vso njegovo razvojno pot v zadnjih 150 letih in vedno znova trci ob dilemo, kako to prilagoditev doseci. * * * Problematiko dojemanja casa lahko opazujemo skozi vso parlamentarno zgodo- vino. V zacetnih obdobjih angleškega parlamenta je bil ta po mnenju vlade v prvi vrsti casovna potrata in neprijetna nujnost. Najbolje bi bilo, ce bi kar najhitreje opravil svoje delo, odobril davke in se razšel. Po mnenju clanov parlamenta pa je seveda bil vse kaj drugega; predstavljal je »priložnost«, bodisi za zagotovitev novih privilegijev bodisi za »uživanje trenutka v soncu kraljeve pozornosti in obcutku velicine«.8 In za to si je veljalo vzeti cas. V naslednjih stoletjih se je pokazalo, da ima pravzaprav le vlada ustrezne kapacitete za zagotovitev dela parlamenta. V glavnem je poskrbela, da so se njeni poslanci pravo- casno znašli na kraju zasedanja in sprejemali odlocitve. Potrebe po obvladovanju casa zato dolgo ni bilo; vse do 19. stoletja, ko se zgodi prelom. Zaradi notranjepoliticnih razlogov (združitev s Škotsko in Irsko, zlasti delovanje irske opozicije),9 še bolj pa zato, ker postane v širšem okolju pojem ucinkovitost (effectiveness) osrednja politicna in družbena silnica, so zaceli v Westminstru cas rigorozno nadzirati, poslance disciplinirati in jih omejevati s poslovnikom (Standing Order).10 7 Politicna dimenzija casa se le delno sklada s historicno, kakor bo pokazano v nadaljevanju. Pri sovpadanju gre v glavnem za preteklo izkušnjo o tem, da je casa premalo in da ga neucinkovito izrabljamo. O historicnem casu gl. Reinhart Koselleck, The Practice of Conceptual History. Timing History, Spacing Concepts (Stanford University Press, 2002), 100–14. 8 Paul Seaward, A Brief History of Parliamentary Time, https://thehistoryofparliament.wordpress.com/2019/09/17/ history-of-parliament-trusts-annual-lecture-a-brief-history-of-parliamentary-time/. 9 Ibidem. 10 Vieria, Time and Politics. Podobnim procesom lahko v tistem obdobju sledimo tudi v kontinentalni Evropi, kjer so se parlamenti takrat – v 19. stoletju – v glavnem šele uveljavljali. Nemški kancler Bismarck je dolgo nasprotoval temu, da bi poslanci prejemali placo, saj bi potem parlamenti predolgo sejali in postali neucinkovita razpravljalnica. Neplacani poslanci (iz višjih družbenih stanov) so seveda svoje delo opravili hitreje.11 V avstrijskem parlamentu na Dunaju se je politicni pomen obvladovanja casa najbolj ocitno pokazal v burnih devetdesetih letih 19. stoletja. Takrat je beseda obstrukcija bila tista, ki je velikokrat najbolje opisala parlamentarni vsakdanjik.12 Poslanci, ki so izvajali obstrukcijo, so izkorišcali vse možnosti poslovnika (tehnicno obstrukcijo) in naposled celo nasilje (divjo obstrukcijo) za to, da bi zadržali ali onemogocili delo parlamenta. Do zacetka devetdesetih let 19. stoletja – do padca parlamentarnega »železnega obroca« ministrskega predsednika grofa Eduarda Taaffeja, v katerega so bili vkljuceni tudi slovenski clani poslanske zbornice – so poslanci še bolj poredko posegali po njej, kasneje pa je povsem ohromila delo parlamenta. Tehnicno obstrukcijo so izvajali tako, da so ob zacetku vsake seje v proceduro vlagali najrazlicnejše nujne predloge, peticije, interpelacije in ministrske obtožbe. Vsak nujni predlog je parlament obravnaval prednostno, in sicer tako, da so ga predlagatelji najprej prebrali in razložili, nato je sledilo poimensko glasovanje. To je seveda zahtevalo cas in pomikalo obravnavo dnevnega reda v nedolocljivo prihodnost. Ce je vladni vecini vendarle uspelo vzdržati pritisk nujnih predlogov in je poslanska zbornica zacela obravnavo tock dnevnega reda, so obstrukcionisti posegli po novem orožju – po t. i. filibustrih, neskoncno dolgih govorih.13 Cas je neusmiljeno tekel. Velika obstrukcijska vnema je parlamentarno ozracje scasoma razvnela do te mere, da so v poslanski zbornici izbruhnili izgredi, razplamtel se je trušc, tudi udarcev, nožev in krvi ni manjkalo. Tehnicna obstrukcija je takrat prerasla v divjo. Pravi »vihar v parlamentu« se je razbesnel jeseni 1897, v obdobju vlade Kazimirja Badenija. Nemške stranke so z obstrukcijo želele prepreciti sprejetje t. i. nagodbenega provizorija (podaljšanja predpisov, ki so urejali avstrijsko-ogrske odnose) in s tem strmoglaviti Badenijev kabinet. Vlada se jim je upirala na najrazlicnejše nacine, podpredsednik poslanske zbornice in kasnejši prvi ceškoslovaški premier Karel Kramar jih je med drugim skušal fizicno utruditi, zato je sklical nocno sejo, ki je trajala do naslednjega dne zvecer.14 Vsi so manipulirali s casom, toda obstrukcionisti niso popustili. V svoji neomajni zagnanosti so vztrajali naprej. 28. oktobra 1897, petnajst pred deveto zvecer – ko je parlament zasedal že deset ur – je za govornico pristopil nemški poslanec Otto Lecher iz moravskega Brna in poskrbel za teatralicno noc, ki je cudovito popisana v delu Marka Twaina Stirring times in Austria.15 Dr. Lecher je tedaj postavil absolutni 11 Leonidas Pitamic, Das Recht der Abgeordneten auf Diäten (Wien – Leipzig: Wiener Staatswissenschaftliche Studien – Franz Deuticke, 1913). 12 Janez Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) (Celje: Zgodovinsko društvo Celje in Znanstvena založba FF UL), 148–60. 13 Ibid., 155. 14 Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 155–59. 15 Mark Twain, »Stirring Times in Austria,« The Man That Corrupted Hadleyburgh and Other Stories (London, 1925), 296–336. parlamentarni rekord, saj je nepretrgoma govoril dvanajst ur, do naslednjega jutra, in to v vrvežu, kakršnega »ni bilo slišati na tem planetu vse od casov, ko so Komanci nazadnje opolnoci presenetili belo naselbino«. Boj za cas je postajal vse bolj kljucen in vladne stranke so skušale obstrukcionistom vrniti udarec s spremembo poslovnika. Na predlog grofa Juliusa Falkenhayna so sprejeli t. i. Lex Falkenhayn, po katerem je lahko predsednik zbornice »uporne poslance« izkljucil s treh sej. Pri tem mu je bila v pomoc policija, ki je tako posegla proti z imuniteto zašcitenim izvoljenim predstavnikom ljudstva.16 Ko se je cas »ustavil«, so ga pognali naprej s teptanjem poslanske svobode. A ozracje v parlamentu se temu navkljub ni spremenilo. Obstrukcionistom je uspelo dobesedno razbiti poslansko zbornico in posledicno prisiliti Badenija k odstopu. Obstrukcija v zacetku 20. stoletja ni bila znacilnost zgolj dunajskega državnega zbora, marvec številnih parlamentov. V britanski poslanski zbornici so dolge govore uprizarjali že omenjeni irski nacionalisti, v ameriškem senatu so z obstrukcijo nastopili nasprotniki vstopa države v prvo svetovno vojno. V jugoslovanski kraljevini, katere parlament (1919–1929) je že med obema svetovnima vojnama veljal za »vašarište«, za sredino, ki je odstopala od zahodnega parlamentarnega ideala, pa so poslanci še posebej pogosto ohromili delo skupšcine. Intervencije predsedujocega, opomini poslancem, izkljucitve s sej in prekinitve sej so s svojo pogostostjo najbolj zaznamovali parlamentarno delo. Sprva so se še potrudili vsaj s proracunsko razpravo, a jih je predsednik sproti opozarjal, kako naj »govori, dolgi dve uri, v katerih se obravnava celotna vladna politika in posli vseh resorjev, v razpravi o proracunu nikoli nimajo mesta«. Ko jim je že zmanjkovalo casa (na voljo so imeli dva meseca), so prisluhnili apelu: »Ta posel lahko koncamo le, ce bomo redno prihajali na seje, te redno zacenjali in ob tem skrajševali debato.« Po letu 1925 pa je bilo delo skupšcine povsem paralizirano. Skupšcinska statistika je bila porazna, sprejet ni bil skoraj noben pomembnejši zakon; ucinkovitost je bila na dnu. Vecino pripravljenih, a nesprejetih zakonov je nato uveljavila vlada po suspenzu parlamenta in vzpostavitvi diktature kralja Aleksandra po januarju 1929.17 V vzhodnih srednjeevropskih državah je boj za cas po drugi svetovni vojni izginil iz uporabe in politicnega jezika. V socialisticni Jugoslaviji z enostrankarsko parlamentarno formo ni bilo potrebe po obvladovanju casa, saj so bile seje vnaprej dogovorjene, pripravljene, govori so se v glavnem brali in pritrjevali predlaganemu.18 Zamišljena forma, še posebej tista, temeljeca na ustavi iz leta 1974, je bila skorajda idealna par- lamentarna forma. Delegati, predstavniki z imperativnim mandatom, so vsak iz svoje sredine predstavili relevantna stališca. A za takšno parlamentarno formo lahko uporabimo izraz, ki ga je uporabila Adéla Gjuricová za ceškoslovaški socialisticni parlament 16 Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 158–60. 17 Jure Gašparic, Izza parlamenta. Zakulisje jugoslovanske skupšcine 1919–1941 (Ljubljana: Modrijan, 2015), 40, 41, 49–66. 18 Jure Gašparic, »Slovenian Socialist Parliament on the Eve of the Dissolution of the Yugoslav Federation. A Feeble »Ratification Body« or Important Political Decision-maker?,« Prispevki za novejšo zgodovino [Complex Parliaments in Transition. Central European Federations Facing Regime Change] 55, št. 3 (2015): 41–59. – bila je prevec idealna, da bi bila zares pravi parlament (too ideal to be a parliament). V socialisticnih skupšcinah je bilo preprosto premalo konfrontacije.19 Posledicno tudi ni bilo obcutka, da je casa premalo. Skupšcinska/parlamentarna kultura se je zacela spreminjati konec osemdesetih let 20. stoletja, ko je v procesu razpadanja jugoslovanske države in vse vecje demokratizacije skupšcina postala odlocujoc politicni forum.20 In v novi skupšcini je postal nadzor nad casom znova aktualen. * * * Po aprilu 1990 so se dokoncno spremenila razmerja med delegati in nato poslanci, povrhu vsega pa je tudi obseg zakonodajnega dela dosegel impresivne številke, sploh v letih, ko se je izgrajevala država in ko so se sprejemali številni evropski zakoni. Vec par- lamentarnih aktov je seveda bilo treba sprejeti z vec besedami, zato se je v parlamentu vec govorilo. Povrhu vsega je razprava mestoma spominjala na prikazane primere iz 19. in zgodnjega 20. stoletja, zlasti zaradi instituta replike so se razvnemali pogosti besedni dvoboji. V zacetku je namrec moral predsedujoci poslancu, ki je zahteval besedo, »da bi opozoril na napako ali popravil navedbo, ki po njegovem mnenju ni tocna in je povzrocila nesporazum ali potrebo po osebnem pojasnilu«,21 dati besedo takoj. Tako je lahko poslanec s sklicevanjem na nesporazum hipoma vskocil v razpravo. Le dvig roke in beseda replika sta zadostovala. Uporaba je zlasti v prvih mandatih bila izjemno pogosta in je jemala veliko casa, njena interpretacija pa je bila med poslanci in tudi pri vodstvu parlamenta izjemno široka. Klasicnih filibustrov sicer ni bilo, edina izjema je bil poslanec Ivo Hvalica. Januarja 1995 je o igralništvu na pamet govoril vec kot štiri ure. S tem je poskrbel za javno prepoznavnost problematike, kar si je zadal za enega od ciljev svojega nastopa.22 Hvalicevi govori na izust sicer niso bili obce pravilo, saj so številni poslanci svoje vnaprej pripravljene govore brali. Razen v šestem mandatu je ves cas raslo tudi število poslanskih vprašanj in pobud, o katerih so spraševalci praviloma zahtevali še parlamentarno razpravo. Poleg inter- pelacij in preiskovalnih komisij so ravno poslanska vprašanja postala eno osrednjih orožij opozicije. 19 Adéla Gjuricová, »Too Ideal to Be a Parliament: The Representative Assemblies in Socialist Czechoslovakia, 1948– 1989,« The Ideal of Parliament in Europe since 1800, ur. Remieg Aerts et al. (Palgrave-Macmillan, 2019), 199–218. 20 Miran Potrc, Klic k razumu. Spomini (Ljubljana: Modrijan, 2014), 116–71. 21 Uradni list RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §70. 22 Ivo Hvalica, Zadnja replika (Ljubljana: Promag, 2002), 113–15. Graf 1: Obseg zakonodajnega dela slovenskega parlamenta od leta 1992 do leta 201823 8604 672 1493 1414 1155 1447 941 648 834 1986-1990 1. (1992-2. (1996-3. (2000-4. (2004-5. (2008-6. (2011-7. (2014-Skupaj 1996) 2000) 2004) 2008) 2011) 2014) 2018) Graf 2: Število spregovorjenih besed (izraženih v milijonih) po mandatih (le poslanke in poslanci, ki niso predsedovali seji, brez gostov, clanov vlade ipd.)24 107.95 7.42 13.99 14.04 19.47 16.97 13.18 22.88 1.mandat 2. mandat 3. mandat 4. mandat 5. mandat 6. mandat 7. mandat Skupaj 23 Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992–1996 (Ljubljana: Državni zbor, 1996). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996–2000 (Ljubljana: Državni zbor, 2000). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004 (Ljubljana: Državni zbor, 2004). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008 (Ljubljana: Državni zbor, 2008). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008– 2011 (Ljubljana: Državni zbor, 2012). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2011–2014 (Ljubljana: Državni zbor, 2014). Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2014–2018 (Ljubljana: Državni zbor, 2018). 24 Andrej Pancur, Tomaž Erjavec, Mihael Ojsteršek, Mojca Šorn in Neja Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0, Slovenian language resource repository CLARIN.SI (2020), http://hdl.handle.net/11356/1300. Graf 3: Število zastavljenih poslanskih vprašanj in pobud25 19702 1761 1586 2340 3144 3148 2063 5660 1.mandat 2. mandat 3. mandat 4. mandat 5. mandat 6. mandat 7. mandat Skupaj * * * Ob vsestranski rasti obsega dela se velja vprašati, kako so se s tem soocali poslanci. S pomocjo možnosti, ki jih danes raziskovalcu nudi korpusna lingvistika, sem s pomocjo konkordancnika NoSketchEngine v besedilnem korpusu siParl 2.0,26 ki vsebuje vse dobesedne zapise sej Državnega zbora Republike Slovenije od prvega do sedmega mandata (1992–2018), zapise sej delovnih teles in kolegija predsednika od drugega do sedmega mandata (1996–2018) ter še zapise zadnjega mandata Skupšcine (socialisticne) Republike Slovenije (1990–1992), poiskal nekaj tipicnih fraz in izrazov, ki so se pogosto uporabljali v parlamentu in izražajo dojemanje poslanskega zbora (cim prej, hitrost, ucinkovito, neucinkovito, racionalen, cas je). Za vsako izmed njih sem nato uporabil tehniko lušcenja kolokacij; ustvaril sem seznam besed, ki se neposredno ob jedrni besedi (pred njo in za njo), povezani s casom, pojavljajo pogosteje kot nakljucno. 27 Za dolocanje trdnosti sem uporabil statisticno mero logDice.28 25 Ibid. 26 Ibid. 27 Uporabljeno okno za izracun kolokacij je + ali –5 besed. V tabeli niso prikazane leme, marvec besedne oblike, saj ima v tem primeru takšen prikaz dodatno povednost. Precej oblik je namrec v 3. osebi. Kljucno je bilo, da nekdo cimprej predloži, pripravi, sprejme … (cetudi parlament). Precej oblik je tudi nedolocniških, saj je bilo treba, nujno … nekaj cimprej sprejeti, urediti … 28 Darja Fišer in Kristina Pahor de Maiti, »‘Prvic, sem politicarka in ne politik, drugic pa …‘ Korpusni pristop k razi skovanju parlamentarnega diskurza,« Prispevki za novejšo zgodovino 61, št. 1 (2021): 144–79, zlasti 172, 173. Tabela 4: Cimprej – kolokacijski kandidati29 Cooccurrence count Candidate count logDice p | N predloži 147 4.480 8,691 p | N cimprej 103 7.057 7,890 p | N pripravi 302 43.764 7,602 p | N sprejme 218 33.481 7,457 p | N sprejeti 291 47.717 7,440 p | N sprejmemo 136 20.278 7,343 p | N reši 56 4.257 7,327 p | N pridemo 87 13.227 7,126 p | N uredi 67 9.129 7,073 p | N uvrsti 45 4.476 6,984 p | N priti 91 18.062 6,884 p | N zaceti 53 8.625 6,780 p | N pristopi 33 2.844 6,754 p | N cimbolj 30 2.195 6,713 p | N zacne 69 14.817 6,684 p | N pride 161 46.001 6,632 p | N proceduro 54 11.154 6,593 p | N dobimo 68 16.739 6,542 p | N Skupšcini 25 1.951 6,488 p | N posreduje 27 3.423 6,383 p | N spraviti 31 5.040 6,378 p | N zakljucimo 30 5.166 6,316 p | N vlado 82 26.598 6,314 p | N pripraviti 48 12.883 6,293 p | N urediti 70 22.225 6,285 p | N rešiti 53 15.301 6,272 29 Cim prej in cimprej se pojavita 22.988-krat. – Pancur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0. Tabela 5: Ucinkovito – kolokacijski kandidati30 Cooccurrence count Candidate count logDice p | N rabo 436 3.414 9,551 p | N hitro 762 32.807 9,010 p | N delovanje 661 29.133 8,918 p | N upravljanje 395 13.813 8,780 p | N bolj 2.542 190.771 8,656 p | N izvajanje 531 28.582 8,620 p | N uspešno 363 16.469 8,533 p | N energije 328 14.149 8,495 p | N racionalno 212 5.462 8,364 p | N transparentno 193 4.490 8,296 p | N gospodarno 159 1.384 8,259 p | N hitreje 204 7.991 8,145 p | N kakovostno 144 2.517 8,023 p | N ukrepanje 148 3.170 8,011 p | N cim 540 55.340 7,962 p | N varstvo 267 21.183 7,893 p | N sredstvo 131 3.010 7,848 p | N crpanje 138 4.336 7,823 p | N zagotoviti 313 29.994 7,812 p | N ucinkovito 195 14.715 7,718 p | N sodstvo 124 3.974 7,696 p | N delo 787 114.246 7,633 p | N pregledno 96 1.810 7,495 p | N kvalitetno 130 8.135 7,486 p | N zakonito 97 3.394 7,385 p | N zagotovi 132 11.035 7,342 p | N najbolj 378 64.691 7,268 30 Ucinkovito in ucinkovitost se pojavita 29.725-krat. – Ibid. Tabela 6: Hitrost – kolokacijski kandidati31 Cooccurrence count Candidate count logDice p | N kilometrov 414 6.021 10,229 p | N uro 289 9.216 9,351 p | N km 97 1.324 8,911 p | N hitrost 105 2.059 8,873 p | N hitrosti 92 2.334 8,629 p | N prekoracitev 68 553 8,577 p | N 160 63 1.467 8,257 p | N konstrukcijsko 46 85 8,134 p | N vožnje 55 1.294 8,099 p | N prekoracitve 46 370 8,060 p | N dovoljene 45 890 7,901 p | N 25 140 13.978 7,896 p | N naselju 43 646 7,893 p | N alkohol 44 937 7,857 p | N svetlobno 36 98 7,777 p | N ucinkovitost 74 6.725 7,658 p | N ucinkovitosti 71 6.620 7,611 p | N sprejemanja 85 9.079 7,599 p | N neprilagojena 28 52 7,427 p | N vlakov 30 499 7,410 p | N postopka 187 30.863 7,405 31 Ibid. Tabela 7: Racionalen – kolokacijski kandidati Cooccurrence count Candidate count logDice P | N obnašati 163 1.754 9,494 P | N gospodarno 128 1.384 9,219 P | N rabo 118 3.414 8,736 P | N ucinkovito 211 14.715 8,407 P | N racionalno 107 5.462 8,301 P | N obnašajo 63 944 8,290 P | N porabo 120 7.650 8,207 P | N obnašali 57 968 8,140 P | N smotrno 78 3.886 8,066 P | N ekonomicno 47 331 8,008 P | N obnašanje 49 1.245 7,863 P | N cimbolj 53 2.195 7,790 P | N trošenje 40 650 7,700 P | N obnaša 44 1.399 7,676 P | N skrajno 54 4.891 7,391 P | N bolj 967 190.771 7,333 P | N obnašamo 33 1.054 7,333 P | N optimalno 37 2.134 7,283 P | N pametno 57 6.737 7,236 Tabela 8: Neucinkovito – kolokacijski kandidati Cooccurrence count Candidate count logDice P | N negospodarno 18 522 8,713 P | N neuspešno 15 876 8,126 P | N prepocasno 9 204 8,083 P | N nestrokovno 11 670 7,858 P | N nepravicno 11 681 7,848 P | N sodstvo 30 3.974 7,661 P | N izkazala 15 1.645 7,603 P | N pocasno 6 303 7,373 P | N nedosledno 6 306 7,369 P | N neracionalno 10 1.144 7,336 Tabela 9: Cas je … – kolokacijski kandidati Cooccurrence count Candidate count logDice P | N potekel 411 3.343 10,320 P | N Skrajni 207 628 9,761 P | N skrajni 194 3.403 9,229 P | N Ves 124 1.604 8,852 P | N zadnjem 359 22.692 8,621 P | N minilo 69 1.885 7,961 P | N trajalo 61 2.905 7,629 P | N vmesnem 55 1.970 7,620 P | N ves 175 22.544 7,591 P | N Pred 116 13.508 7,521 P | N Nekaj 97 10.432 7,495 P | N koliko 397 66.242 7,468 P | N Dolgo 38 380 7,362 P | N omejen 47 2.392 7,329 P | N Zadnji 44 1.914 7,307 P | N tistem 154 33.762 6,945 P | N dragocen 28 483 6,902 P | N Svoj 30 1.192 6,874 P | N kratkem 63 10.723 6,848 P | N Zadnje 29 1.103 6,841 P | N kolikem 25 265 6,780 P | N minil 23 350 6,643 P | N kolikšnem 23 376 6,639 P | N današnjem 31 3.031 6,635 P | N govora 74 17.537 6,615 P | N dovolj 190 56.763 6,605 P | N preteklo 27 2.078 6,577 P | N Med 54 11.453 6,568 P | N nedolocen 26 2.252 6,496 P | N poteklo 21 505 6,483 P | N V 900 327.334 6,462 P | N dolgo 72 21.836 6,345 P | N Vaš 21 1.371 6,329 P | N delovni 37 8.149 6,304 P | N Koliko 34 6.909 6,304 P | N zacnemo 37 8.420 6,279 P | N Cas 22 2.135 6,273 P | N zlato 19 904 6,26 Kolokacije takoj pokažejo, da je treba reci »cimprej« »predložiti«, »pripraviti «, »sprejeti«, »rešiti«, »urediti«, »uvrstiti«, »spraviti« ipd. Cimprej pomeni v cim krajšem casu, torej hitro. Hitrost pa je po naslednji kolokaciji tesno zvezana z »ucinkovitostjo«,32 ta pa je tista, ki stoji skupaj z »uspešnostjo«, »gospodarnostjo« in »racionalnostjo«. O ucinkovitosti se je sicer vsebinsko najvec govorilo pri obravnavanju sodstva, a raba teh besed pri ostalih družbenih sistemih – torej konkretno sodstvu – kaže na odnos poslancev do vprašanja ucinkovitosti, racionalnosti ... »neu- cinkovito« je »neuspešno« in »neracionalno«; »nestrokovno«, »nepravicno« in »prepocasno«. Ce za potrebe tega clanka obidemo vprašanja pravicnosti in strokovnosti in se osredotocimo na racionalnost in hitrost (ter uspešnost), lahko po podrobni analizi in branju razprav skorajda med vse tri kategorije postavimo enacaj. Neucinkovito = neracionalno = pocasno. In ce to logiko dojemanja temporalnosti ali casovnosti preslikamo v dojemanje politike, brez zadržkov sklepamo, da bi bil tisti parlament, ki bi sprejel pomemben sistemski zakon v soglasju s poglavitnimi deležniki in po poglobljeni razpravi med politicnimi akterji, a bi zanj porabil izjemno veliko casa, neucinkovit in prepocasen. »Dobro« rešitev bi sprejemal predolgo, danes pa je cas »dragocen« in »zlato«. V parlamentu je cas še najveckrat »skrajni«. Mestoma sicer opazimo zavedanje, da je prevelika hitrost sprejemanja zakonov škodljiva, pri cemer pa gre skoraj zmeraj za ocitek opozicije. Pogostejše kot svarila o hitrosti sprejemanja predpisov so bile trditve, da »samo govorimo« (kakor da ni to osrednji smisel parlamenta), da je treba preiti »od besed k dejanjem«, da »nimamo casa«, da nekdo parlamentu »jemlje cas«, da je sedenje v dvorani »potrata casa« ipd. Zelo pogosta je bila fraza »bom kratek«,33 ki je gotovo rabljena kot retoricna figura, a je prav zato še posebej povedna, saj opozarja na ukoreninjeno zavedanje, da cas neusmiljeno tece. Sama beseda cas se v vseh sklonih v parlamentu pojavi kar 262.964-krat.34 * * * Potreba po uravnavanju casa je glede na zapisano torej vec kot ocitna. In kako po mnenju poslancev uravnavati cas v parlamentu? Tudi danes še zmeraj tako kot v zgodnjih obdobjih parlamentarizma; s pomocjo pravil, s pomocjo poslovnika. Ideja o smotrnosti pravil, ki bi jim naj sledil parlament pri svojem delu, je namrec stara toliko kot prvi protoparlamenti. Množica ljudi, ki se je sestala, razpravljala in odlocala, je seveda morala osmisliti dolocene norme, sicer bi se smisel parlamenta izgubil v kakofoniji zvokov gorecih parlamentarcev. Srednjeveški angleški parlament je zato sprva sledil pravilom sodnega procesa, iz katerega so se postopoma razvile specificne prakse dela in organizacije parlamenta. Pri tem so bila v ospredju prizadevanja po varovanju 32 Pri hitrosti so prvi kolokacijski kandidati tisti, ki zadevajo fizikalno hitrost in problematiko varnosti v prometu, npr. kilometrov na uro, prekoracitev, vožnja, dovoljena ipd. 33 Uporabljena je bila 1750-krat. 34 Ibid. svobode govora, avtonomije poslancev in parlamenta ter seveda zagotavljanje razumne, enakopravne in predvsem vodene razprave. Ta naj bi koncno transparentno in vsestransko peljala k sprejetju dolocene odlocitve.35 Govorjenje tjavendan nikdar ni sodilo v parlamentarni ideal. K tem temeljnim smislom še vedno težijo vsi poslovniki sodobnih parlamentov, a pri tem obenem bolj in bolj uravnavajo in omejujejo razpoložljivi cas. Ko se poslanski zbornici dozdeva, da je cas še posebej dragocen, so casovne omejitve še izrazitejše. Poslanci dunajskega parlamenta so tako v zadnjih vzdihljajih habsburške monarhije junija 1917 s še zadnjo spremembo poslovnika omejili razpravo na deset minut. V želji po iskanju rešitev potapljajoce se barke so želeli biti »ucinkovitejši«.36 Poslanci na novo konstituiranega Državnega zbora Republike Slovenije spomladi leta 1993, ko so sprejemali svoj prvi poslovnik, podobnih tektonskih premikov kot njihovi kolegi sedem in pol desetletij prej niso zaznavali. Dela so se lotili zagnano in preudarno, pod vodstvom izkušenega parlamentarca Mirana Potrca, v sodelovanju s številnimi strokovnjaki in po tehtanju primerljivih rešitev iz tujine. Potrc je ob predstavitvi osnutka dejal, kako je njegova vsebina »izjemnega pomena za demokraticnost, ucinkovitost in kvaliteto sprejemanja odlocitev; za urejanje odnosov med posameznimi vejami oblasti, predvsem med zakonodajno in izvršno oblastjo; za nacin strokovnega in javnega preverjanja predlaganih rešitev; za vlogo, položaj in odgovornost poslancev, delovnih teles državnega zbora in njegovega predsednika«.37 Omenil je ucinkovitost, a ob boku demokraticnosti in kakovosti sprejetih odlocitev. Z regulacijo casa se poslanci tedaj dejansko niso pretirano ukvarjali, razprava se je razvnela le ob predlogu opozicije, ki je želela pravico zahtevati razpravo v plenumu o odgovoru predsednika vlade ali ministra na poslansko vprašanje, ce bi bili z njim nezadovoljni.38 Prvi poslovnik se je uporabljal kar devet let, a je bil vmes sedemkrat spremenjen. Vecina sprememb ni temeljiteje spreminjala njegovih smernic,39 je pa že prva med njimi, decembra 1994, zadevala problematiko casa. Tedaj je bil med drugim uveden tudi skrajšani postopek sprejemanja zakonov,40 ki je bil enak dotlej znanemu hitremu postopku, a so bili razlogi zanj drugacni.41 Praksa je pokazala, da so poslanci izjemno pogosto sprejemali zakone po hitrem ali skrajšanem postopku, cetudi niso bili zmeraj podani zadosti utemeljeni razlogi zanj. Posledica je bila »stihijska« obravnava zadev, ki je vodila v »manj kvalitetne rešitve«.42 35 Jan Wintr, Ceská parlamentní kultura (Praha: Auditorium, 2010), 24–26. 36 Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 256. 37 Državni zbor Republike Slovenije, Dobesedni zapis seje z dne 13. 4. 1993. 38 Potrc, Klic k razumu, 197. 39 Poslovnik je bil spremenjen leta 1994, nato 1996 (cilj spremembe je bilo izboljšati prisotnost poslancev na sejah) in v letih 1997, 2000 in 2001. 40 Obravnavo po skrajšanem postopku je dopušcal tudi poslovnik dunajskega državnega zbora, a sta morali zanjo gla sovati vsaj dve tretjini poslancev. Možnost za izglasovanje skrajšanja je tako bila majhna, toda poslanci so vendarle velikokrat postavljali takšne predloge. Razlog je bil v tem, da so morali vsak predlog za skrajšanje nemudoma obrav navati, kar je omogocalo izvajanje tehnicne obstrukcije. Poslanci so tako ovirali delo parlamenta. – Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 254. 41 Uradni list RS, 80/1994, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. 42 Jožica Velišcek, »Dejstva in okolišcine, ki so oziroma vplivajo na ucinkovitost dela Državnega zbora,« Državni zbor Republike Slovenije 1992–2002 (Ljubljana, 2002), 157. Številne spremembe poslovnika in prav tako množicne razlage njegove vsebine so skupaj z dotedanjo skoraj desetletno parlamentarno izkušnjo leta 2001 naposled pripravile poslance k razpravi o celoviti reformi poslovnika. Sprejeli so ga naslednje leto, aprila 2002. Novi poslovnik je uvajal precej sprememb, med najpomembnejše so sodile »obca racionalizacija zakonodajnega postopka«43 in hkratno vecanje vloge delovnih teles, vodij poslanskih skupin in kolegija predsednika državnega zbora (organa, ki ga sestavljajo vodje poslanskih skupin) ter njihove konkretne moci.44 Delo parlamenta naj bi posledicno bilo predvidljivejše in bolj tekoce, moc vsakokratne koalicije pa vecja. Ce se z zadnjim opozicija razumljivo nikakor ni mogla strinjati, so se po drugi strani z racionalizacijo vsaj naceloma strinjale vse poslanske skupine. Opozarjale so – kot je zelo povedno povzel novinar casnika Dnevnik –, da je »v našem državnem zboru vse prevec praznega teka, prevec ponavljanja enih in istih stališc, prevec govorjenja ne samo mimo dnevnega reda, ampak tudi pogovarjanja gluhih … Skratka, povedano v ekonomisticnem jeziku, porabi se prevec casa na enoto proizvoda, v jedrnatem kmeckem jeziku pa bi temu lahko rekli, da se prevec mlati prazno slamo.«45 Osrednje znacilnosti tedanje razgrete razprave in nato novega poslovnika tako že odsevajo tisto dojemanje casa, ki ga potrjujejo zgornje tabele. Zaradi casovne stiske v moderni dobi mora biti parlamentarno delo hitrejše, predvidljivejše in ucinkovitejše.46 Raznoteri argumenti in prepricevanja o nujnosti »racionalizacije« so v glavnem problematizirali predlagane konkretne rešitve, ob tem pa so v politicnem prostoru skoraj neslišno zavela tudi opozorila, da vseh težav sodobnega casa s poslovnikom ne bo mogoce rešiti. Tone Anderlic, vodja tedaj najmocnejše poslanske skupine, je – branec poslovnik – po vseh trdih in jasnih stališcih, da je slovenski zakonodajni postopek neprimeren, dejal, kako vendarle racuna, da »se bo politicna kultura v državnem zboru ustrezno popravila, da ne bo vec poskusov namernih zavlacevanj, in ce smem reci, da ne bo pri poslancih v ospredju ‚show‘«.47 Politicna praksa v naslednjih desetletjih je pokazala, da potreba po racionalnosti ni usihala. Na eni strani je bila vse bolj pogosto slišana sintagma »glasovalni stroj«, s katero je opozicija ocitala vsakokratni koaliciji, da krni nacela deliberacije, na drugi strani se je števec zakonov, sprejetih po nujnem postopku, neumorno vrtel naprej. V Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij so leta 2013 celo zapisali, da »z vidika oblikovanja vsebine zakonov državni zbor tako ni mesto, kjer se demokraticni proces zacne, ampak mesto, kjer se v resnici konca«.48 Temu mnenju je 43 Redni zakonodajni postopek je še vedno obsegal tri branja, s tem, da se prvo branje opravi že s posredovanjem predloga zakona poslancem. V praksi se tako dejansko opravita le dve obravnavi, prva pa zgolj, ce to posebej zah teva vsaj deset poslancev. Poslovnik je ravno tako še naprej predvideval uporabo skrajšanega postopka in nujnega postopka (v prejšnjem poslovniku hitrega postopka). 44 Danica Fink Hafner in Alenka Krašovec, »Modernizacija Državnega zbora Republike Slovenije in razvoj poslov nika,« v: Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srecanja ob 20. obletnici prvih vecstrankarskih volitev, november 2010 (Ljubljana: Državni zbor, 2010), 200. 45 Jože Poglajen, »Anderlicev kolegij,« Dnevnik, 2. 4. 2002. 46 Po letu 2002 je bilo sprememb poslovnika precej manj, najvecja je zadevala »evropsko« uskladitev z lizbonsko pogodbo leta 2010 – Uradni list RS, 105/2010, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. 47 Jože Poglajen, »Parlamentarna ura se vraca,« Dnevnik 11. 9. 2001. 48 Tatjana Pihlar, »Ko stece strankarski glasovalni stroj, javnost nima vec besede,« Dnevnik, 9. 12. 2013. leta 2014 pritrdil tudi kljucni tvorec prvega poslovnika: »Novi poslovnik je samo navidezno povecal vlogo DZ v zakonodajnem postopku, saj vlada v navezavi z vladno koalicijo dejansko obvladuje celotni zakonodajni postopek in ne le onemogoca sprejem kakršnekoli rešitve, ki ni po meri vlade, temvec celo otežuje razpravo o tem. Opozicija je tako […] ostala mocna le še pri zahtevah za razpravo o aktualnih vprašanjih v DZ. Ocenjujem, da opozicija zato to pravico zlorablja celo za razpravo o vprašanjih, ki niso v pristojnosti odlocanja DZ, v vsakem primeru pa z neproduktivnimi in izsiljenimi razpravami ne koristi uspešnemu delu in ugledu DZ.«49 Tabela 10: Glasovalni stroj – frekvenca po mandatih Legislative period Items: 8 || Total Frequency Rel [%] (in Slovene) frequency: 316 7. mandat P | N 104 169.20 (2014-08-01 – 2018-06-21) 4. mandat P | N 61 117.70 (2004-10-22 – 2008-10-14) 5. mandat P | N 36 77.50 2008-10-15 – 2011-12-15) 6. mandat P | N 35 95.20 (2011-12-16 – 2014-07-31) P | N 11. sklic (1990-05-08 – 1992-12-23) 27 163.10 2. mandat P | N 23 52.50 (1996-11-28 – 2000-10-26) 3. mandat P | N 16 38.80 (2000-10-27 – 2004-10-21) P | N 1. mandat (1992-12-23 – 1996-11-27) 14 80.90 49 Potrc, Klic k razumu, 199. Tabela 11: Število sprejetih zakonov glede na vrsto zakonodajnega postopka50 1250 Število sprejetih zakonov glede na vrsto zakonodajnega postopka; brez ratifikacij in aktov o notifikaciji 1000 750 500 250 0 1. mandat 2. 3. mandat mandat Redni 4. 5. 6. mandat mandat mandat Hitri / nujni Skrajšani 7. mandat Skupaj Tabela 12: Število besed, izrecenih na razlicnih vrstah seje51 Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990–2018) Total number of items: 7 Total frequency: 240.192.963 session.type frekvenca Redna seja 165.038.884 Nujna seja 41.323.933 Izredna seja 30.037.342 Javna predstavitev mnenj 2.366.504 Posebna seja 1.151.063 Redna seja|Nujna seja 221.615 Slavnostna seja 53.622 50 Kot v opombi 24. 51 Pancur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0. * * * Cas je nedvomno sila, ki po eni strani oblikuje, po drugi pa (tudi danes) doloca našo percepcijo politicnega.52 V politicnem življenju so ga politicni akterji vseskozi poskušali obvladovati, nadzorovati, regulirati, zanj so se bojevali, obenem pa so se z njim bojevali za svoje politicne cilje. Vcasih se je parlament sestal, pretresel pomembne reci in se razšel. Zdaj ves cas zaseda in je hkrati preobremenjen. Pojavljajo se težnje po »racionalizaciji« dela, po programiranju, vcasih se zgodijo zdrsi v smer omejevanja razprave in samega smisla parlamenta. To prepricanje temelji na dojemanju casa. Pretekla izkušnja z izrabo casa naj bi bila slaba (EU je nenehno opozarjala na problematicen zakonodajni postopek, poslanci so bili prepricani, da je bilo veliko praznega teka, ponavljanj ipd.), a vendar je parlament svoje delo opravil. Pricakovanje je bilo, da bo z »racionalizacijo« bolje. Toda onkraj horizonta ni bilo bistveno bolje, cetudi se je marsikaj spremenilo, vse dokler nismo dosegli tocke, ko je v nenavadnih politicnih razmerah, v casu manjšinske vlade in epidemije covida-19, postala parlamentarna demokracija popolnoma odvec in popolna potrata casa, saj vlada najraje vlada z vladnimi odloki, kjer pac ne potrebuje sodelovanja parlamenta. Odlocitve je treba sprejemati hitro, ljudstvo jih pricakuje takoj, so pogosto izražene krilatice, ki v bistvu spodkopavajo zaupanje v casovno potraten sistem parlamentarne demokracije. Sodobni parlament je institucija 19. stoletja, nastala na pragu moderne dobe, v habsburški monarhiji socasno z železnico. In medtem ko je železna cesta viharno stopnjevala bitje ure, naznanila industrijsko dobo, stampedo tehnološkega napredka in povsem nove vzorce življenja, poslovanja in obnašanja, je parlament ostajal skorajda nespremenjen. Iz desetletja v desetletje nekoliko bolj moderniziran, podprt s strokovnimi službami, z urejenim statusom poslanca in jasnimi postopki, a vendar v idejnem bistvu zelo podoben zbornici, ki jo je 1. maja 1861 v 17-minutnem govoru prvic nagovoril mladi cesar Franc Jožef. Britanski zgodovinar Ryan Vieria je v svoji izjemno prepricljivi študiji o tempo- ralnosti, o dojemanju casa v Westminstru, na koncu skoraj nostalgicno zapisal, kako se lahko sodobna britanska parlamentarna demokracija, zazrta v prihodnost, kdaj pa kdaj ozre tudi v preteklost. V edvardijanski dobi v zacetku 20. stoletja, ko je bilo hlepenje po hitrosti na višku, se je v politicni razpravi kljub vsemu uveljavilo vec idej, ki so nasprotovale »rezultatskemu« momentu v politiki, in iskalo vec racionalnosti drugje, v delovanju širšega politicnega spektra.53 Sodobno dojemanje casa nedvomno zahteva pretehtan razmislek o racionalnosti, o razumnem pristopu k reševanju skupnih zadev in upravljanju države, toda preprostega enacaja med racionalnostjo in hitrostjo nikakor ne moremo postaviti. K racionalnosti lahko po eni strani pripomore bolj programiran pristop k delu, vcasih nekaj vec »tehnološke« dovršenosti v politicnem delu, a poglavitna reforma, ki bi 52 Michael J. Shapiro, Politics and Time (Wiley: Polity Press, 2016). 53 Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time, 268. parlamentarno »zgradbo« 19. stoletja akomodirala 21. stoletju, temelji na rešitvi istih vprašanj, s kakršnimi so se spopadali ob koncu 19. stoletja. Kako v dobi, kjer štejeta ucinkovitost in hitrost, upravljati državo? V prvi vrsti z ustreznimi vzorci politicnega obnašanja, s politicnimi akterji, ki bodo razumeli svojo vlogo znotraj ideje in prakse parlamentarne demokracije. Še najboljši in tehnološko najbolj dovršen politicni sistem seveda ne more funkcionirati, ce ga akterji ne izvajajo, kar je ocitno na podlagi prikaza skupšcine v obdobju jugoslovanske kraljevine in še prej dunajskega parlamenta. Obstrukcijam in pretepom so se postavljali po robu z Lex Falkenhayn, s spremembami poslovnika, v Jugoslaviji naposled z diktaturo. Nezavedno priseganje na ucinkovitost utegne voditi zgolj v nadaljnje spremembe poslovnika, ki pa problema ne bodo v celoti rešile. Dve od mogocih nadaljnjih postopkovnih sprememb se kažeta v spodnji statistiki: med vsemi 240 milijoni besed, izrecenimi med letoma 1990 in 2018, so jih (kar) 64 milijonov izrekli neclani parlamenta, zunanji govorniki, predstavniki vlade, gostje ipd. Prav tako so jih kar 41 milijonov izrekli predsedujoci sejam. Morda bi kdo rekel, da bi veljalo dati vec besede tistim, ki so izvoljeni za to, da v imenu volivcev razpravljajo in predstavljajo stališca. Po eni strani bi tako lahko omejili vse intervencije in proceduralne razlage predsedujocih, po drugi pa še bolj skrcili nastope neclanov parlamenta. V casu že tako šibke volilne udeležbe bi torej okrnili proceduro in še bolj zaprli vrata parlamenta drugacnim glasovom. Bi pa bili casovno ucinkovitejši … a zagotovo ne racionalnejši. Tabela 14: Število spregovorjenih besed glede na status govorca54 Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990–2018) Total number of items: 2 Total frequency: 239.749.733 speech.role frekvenca clan parlamenta 175.638.243 zunanji govornik 64.111.490 Tabela 15: Število spregovorjenih besed glede na vlogo govorca55 Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990–2018) Total number of items: 2 Total frequency: 239.749.733 speech.type frekvenca redni govornik 198.139.346 predsedujoci 41.610.387 54 Pancur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian parliamentary corpus (1990–2018) siParl 2.0. 55 Ibid. Viri in literatura • Cvirn, Janez. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918). Celje: Zgodovinsko društvo Celje in Znanstvena založba FF UL. • Državni zbor Republike Slovenije. Dobesedni zapisi sej. Dostopno na:https://www.dz-rs.si/. • Fink Hafner, Danica in Alenka Krašovec. »Modernizacija Državnega zbora Republike Slovenije in razvoj poslovnika.« V: Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srecanja ob 20. obletnici prvih vecstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010. • Fišer, Darja in Kristina Pahor de Maiti, »‘Prvic, sem politicarka in ne politik, drugic pa …‘ Korpusni pristop k raziskovanju parlamentarnega diskurza.« Prispevki za novejšo zgodovino 61, št. 1 (2021): 144–79.https://doi.org/10.51663/pnz.61.1.07. • Gašparic, Jure. »Slovenian Socialist Parliament on the Eve of the Dissolution of the Yugoslav Federation. A Feeble »Ratification Body« or Important Political Decision-maker?.« Prispevki za novejšo zgodovino [Complex Parliaments in Transition. Central European Federations Facing Regime Change] 55, št. 3 (2015): 41–59. https://doi.org/10.51663/pnz.55.3.03. • Gašparic, Jure. Izza parlamenta. Zakulisje jugoslovanske skupšcine 1919–1941. Ljubljana: Modrijan, 2015. • Gjuricová, Adéla. »Too Ideal to Be a Parliament: The Representitive Assemblies in Socialist Czechoslovakia, 1948–1989.« The Ideal of Parliament in Europe since 1800, edited by Remieg Aerts et al. 199–218. Palgrave-Macmillan, 2019. 10.1007/978-3-030-27705-5_11. • Hvalica, Ivo. Zadnja replika. Ljubljana: Promag, 2002. • Koselleck, Reinhart. The Practice of Conceptual History. Timing History, Spacing Concepts. Stanford University Press, 2002. • Osborne, Peter. »The Politics of Time.« Radical Philosophy 68 (Autumn 1994), 3–9. • Palonen, Kari. »Fair Play and Scarce Time. Aspects of the 1882 Procedure Reform Debates in the British Parliament.« V: The Politics of Dissensus. Parliament in Debate, 327–346. Santander: Can- tabria University Press and McGrow Hills, 2014.https://doi.org/10.1177/0191453716658692. • Pancur, Andrej, Tomaž Erjavec, Mihael Ojsteršek, Mojca Šorn in Neja Blaj Hribar. Slovenian parliamentary corpus (1990–2018) siParl 2.0, Slovenian language resource repository CLARIN.SI (2020). Dostopno na: http://hdl.handle.net/11356/1300. • Pihlar, Tatjana. »Ko stece strankarski glasovalni stroj, javnost nima vec beside.« Dnevnik, 9. 12. 2013. • Pitamic, Leonidas. Das Recht der Abgeordneten auf Diäten. Wien – Leipzig: Wiener Staatswissenschaftliche Studien – Franz Deuticke, 1913. • Poglajen, Jože. »Anderlicev kolegij.« Dnevnik, 2. 4. 2002. • Poglajen, Jože. »Parlamentarna ura se vraca.« Dnevnik, 11. 9. 2001. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992–1996. Ljubljana: Državni zbor, 1996. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996–2000. Ljubljana: Državni zbor, 2000. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana: Državni zbor, 2004. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana: Državni zbor, 2008. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011. Ljubljana: Državni zbor, 2012. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2011–2014. Ljubljana: Državni zbor, 2014. • Porocilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2014–2018. Ljubljana: Državni zbor, 2018. • Potrc, Miran. Klic k razumu. Spomini. Ljubljana: Modrijan, 2014. • Seaward, Paul. A Brief History of Parliamentary Time. Dostopno na: https://thehistoryofparliament. wordpress.com/2019/09/17/history-of-parliament-trusts-annual-lecture-a-brief-history- of-parliamentary-time/. • Seaward, Paul. Prorogation and Adjournment. Dostopno na: https://historyofparliamentblog.wordpress.com/2019/09/09/prorogation-and-adjournment/. • Shapiro, Michael J. Politics and Time. Wiley: Polity Press, 2016. • Twain, Mark. »Stirring Times in Austria.« The Man That Corrupted Hadleyburgh and Other Stories, 296–336. London, 1925. • Uradni list Republike Slovenije, 1993, 1994, 2010. • Velišcek, Jožica. »Dejstva in okolišcine, ki so oziroma vplivajo na ucinkovitost dela Državnega zbora.« Državni zbor Republike Slovenije 1992–2002. Ljubljana 2002. • Vieria, Ryan. The Time of Politics and the Politics of Time: Exploring the Role of Temporality in British Constitutional Development During the Long Nineteenth Century. A Thesis Submitted to the School of Graduate Studies In Partial Fulfillment of the Requirements for the Degree Doctor of Philosophy. McMaster University, Hamilton, Ontario, 2011. • Vieria, Ryan. Time and Politics. Parliament and the Culture of Modernity in Britain and the British World. Oxford University Press, 2015. • Wintr, Jan. Ceská parlamentní kultura. Praha: Auditorium, 2010. Jure Gašparic PARLIAMENT AND TIME ON THE PERCEPTION OF TIME IN THE MODERN PARLIAMENT SUMMARY Time is undoubtedly a force that shapes and (even today) determines our perception of the political. In political life, political actors have always tried to control, supervise, and regulate it. They would fight for it as well as use it to pursue their political goals. Once upon a time, parliaments would meet, discuss the important issues, and disperse. In modern times, however, especially in recent decades, the Parliament has been constantly in session and simultaneously overtaxed. Aspirations to “streamline” and programme the work keep appearing constantly, and sometimes, tendencies to restrict the debates and the very meaning of the Parliament manifest themselves. This belief is based on the perception of time. In the past, time was supposedly not used very efficiently, yet the Parliament still did its job. With “rationalisation”, this was expected to improve. However, afterwards, the situation did not improve much, although many things indeed changed – until we reached the point where, in an unusual political situation with a minority government and the SARS-CoV-2 virus epidemic, parliamentary democracy has become completely obsolete and a complete waste of time: now, the Slovenian government prefers to rule through government decrees, as this does not call for the involvement of the Parliament. Decisions must be taken quickly, the people expect them immediately, and slogans are often expressed that, in effect, undermine the confidence in the time-consuming system of parliamentary democracy. According to the collocation calculations and a detailed analysis of the parliamentary discussions, the following concepts can be equated: ineffective = inefficient = slow. The modern Slovenian Parliament is an institution originating in the 19th century, created in the Habsburg Monarchy on the threshold of the modern era, at the same time as the railway. While the Iron Road heralded the industrial age, the stampede of technological progress, and entirely new patterns of life, business, and behaviour, the Parliament has remained almost unchanged. It has become slightly more modernised from decade to decade, supported by professional services, with a regulated status of its members and clearly defined procedures, yet conceptually very similar to the Chamber of Deputies of the Vienna National Assembly. The modern perception of time undoubtedly calls for a well-considered reflection on efficiency and for a rational approach to dealing with the common affairs and the governance of the country. However, there is no simple equation between efficiency and speed. On the one hand, a more programmatic approach to work and sometimes a little more “technological” sophistication of the political work can help rationalise things. However, the main reform that aims to adapt the 19th-century parliamentary “architecture” to the 21st century is based on addressing the same issues that were being faced at the end of the 19th century. How to manage the state in an age where efficiency and speed are what counts? First and foremost, with appropriate models of political behaviour and with political actors who understand their role within the idea and practice of parliamentary democracy. Even the best and most technologically sophisticated political system cannot function if the actors do not implement it, as this is evident from the description of the Assembly during the Kingdom of Yugoslavia and the Vienna Parliament even before that. Today, the unconscious focus on efficiency can only lead to further amendments of the Rules of Procedure, but this will not fully solve the problem. 1.01 https://doi.org/10.51663/pnz.61.2.09 Mojca Šorn* in Katja Meden** Portal Zgodovina Slovenije - SIstory in avtorske pravice*** IZVLECEK Avtorici v prispevku orišeta zgodovino avtorskega prava in predstavita razvoj in teoretski okvir avtorskih in sorodnih pravic v Sloveniji. Poseben poudarek namenita avtorskemu pravu v digitalni dobi, ki ga manifestirata na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory kot primeru dobre prakse, saj sta prepricani, da brez (upoštevanja) avtorskih pravic niso zagotovljene vse potrebne spodbude za nadaljnje ustvarjanje tako v analognem kot digitalnem svetu. Kljucne besede: avtorske pravice, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Slovenija, portal Zgodovina Slovenije – SIstory ABSTRACT THE HISTORY OF SLOVENIA – SISTORY PORTAL AND COPYRIGHTS In the contribution, the authors outline the history of copyright law and present the development and theoretical framework of copyright and related rights in Slovenia. They place a special emphasis on copyright law in the digital age, manifesting it on the History of Slovenia – SIstory portal as an example of good practice, as they are convinced that without (adhering to) copyrights, all the necessary incentives for further creation in both the analogue and digital worlds are not guaranteed. Keywords: copyrights, Copyright and Related Rights Act (ZASP), Slovenia, History of Slovenia – SIstory portal * Dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; mojca.sorn@inz.si ** Mag., strokovna sodelavka, Inštitut »Jožef Stefan«, Jamova cesta 39, SI-1000 Ljubljana; katja.meden@ijs.si *** Clanek je nastal v okviru programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisj (I0-0013), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Uvod ali avtorsko pravo pred novimi izzivi »Odlocitev, kaj je v posameznem zgodovinskem obdobju v posamezni družbi varovano kot avtorsko delo, je vsakokrat odvisna od družbenega konsenza«.1 S temi besedami strokovnjakinja za intelektualno lastnino, zlasti avtorsko pravo, dr. Maja Bogataj Jancic oriše ciklicni in nenehno spreminjajoci se proces prilagajanja avtorskopravnih okvirov spremembam v družbenem, predvsem pa tehnološkem razvoju. In prav tehnološki razvoj ter prihod novih tehnologij vsakokrat zamaje modele avtorskega prava in njegove definicije o avtorsko varovanih predmetih ter pogojih uporabe. Christopher Jensen v svojem prispevku The More Things Change, The More They Stay The Same poudari okolje avtorskega prava, v katerem deluje že od samih zacetkov, in podcrta, da vsak korak v tehnološkem napredku odstre nove težave pri njegovem umešcanju v te okvire.2 Primer lahko poišcemo že v 15. stoletju: izum tiska je revolucioniral polje založništva in hkrati sprožil razlicne dileme: Kaj je delo in kaj kopija? Kdo je lastnik dela in kdo lahko dela uporablja?3 Ta in podobna vprašanja so postavila temelje »modernega« avtorskega prava. Zacetki avtorskega prava Prve zakone o avtorskem pravu so poznali v Angliji, kjer so dojemanje avtorja kot originatorja4 literarnega dela vpeljali založniki. Želeli so namrec pridobiti monopol, ki je imel zasnove v kraljevi koncesiji5 in njenih zahtevah po registraciji vseh knjig, kar je med drugim omogocalo tudi lažjo cenzuro tiska. Registrirana dela so bila v bistvu kopije, kar je pomenilo, da so imeli založniki pravico do kopiranja – od tu torej angle- ška beseda za avtorske pravice copyright.6 Obdobje modernega avtorskega prava se je v Angliji zacelo v zacetku 18. stoletja, ko je bil objavljen tako imenovani Copyright Act. Zakon je bil sprejet v vladnem letu 1709–1710, v veljavo pa je stopil 10. aprila 1710.7 Avtorju je podelil izkljucno pravico razmnoževanja lastnih del za dobo štirinajst let z možnostjo podaljšanja za ponovnih štirinajst let, ce je avtor takrat še živel. Na tem zakonu je temeljil tudi sistem avtorskega prava v Ameriki. Poleg tako imenovanega anglosaškega poznamo tudi kontinentalni evropski 1 Maja Bogataj Jancic, Avtorsko pravo v digitalni dobi: problematika zašcite avtorskih del s tehnološkimi ukrepi (Ljubljana: Pasadena, 2008), 15. 2 Christopher Jensen, »The More Things Change, the More They Stay the Same: Copyright, Digital Technology, and Social Norms,« Stanford Law Review 56, št. 2 (2003): 531–70, pridobljeno 18. 5. 2021, http://www.jstor.org/stable/1229614. 3 Bogataj Jancic, Avtorsko pravo, 18. 4 Oseba, ki je delo ustvarila. 5 Ukinjena je bila leta 1696. 6 Barbara Pušnik, Avtorske pravice – pravnoekonomska perspektiva: (diplomsko delo, Ljubljana, 2010), 4 in 5. 7 Gl. The Statute of Anne: The First Copyright Statute: History of Information, pridobljeno 14. 7. 2021, https://www.historyofinformation.com/detail.php?entryid=3389. sistem,8 ki pa se je razvijal podobno kot anglosaški. V Nemciji so imeli, tako kot v Angliji, monopol nad deli založniki, ne avtorji, a so scasoma navdih zaceli dojemati kot nekaj, kar izhaja iz avtorja samega, za kar ima zasluge zgolj on. V Franciji sta potekali dve razpravi o avtorstvu: »Za prvo je znacilno, da ideje izvirajo iz posameznikovih misli in so zato naravna oblika lastnine (podobno kot v Nemciji in Angliji), za drugo pa, da ideje izvirajo iz narave in so zato odprte za vse, pri cemer je potrebno povedati, da se nobena izmed idej ni uresnicila v popolnosti. Prevladalo je pojmovanje lastniškega avtorstva kot v Nemciji in Angliji, vendar tu avtorska pravica ni pomenila le ekonomske pravice, temvec tudi pravico, ki varuje avtorjev osebni izraz.«9 V anglosaškem sistemu, poimenovanem tudi copyright sistem, so v središcu pozornosti predvsem interesi javnosti in industrije kot posrednikov avtorskih del. Ta sis- tem avtorjem podeljuje avtorske pravice nad lastnimi deli kot spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Poudariti pa želiva, da je bila v Združenih državah Amerike pred letom 1976 pogoj za nastanek avtorskih pravic registracija dela. To nacelo je do dolocene mere v veljavi še danes, in to predvsem zaradi sodnega uveljavljanja kršitev, prav tako pa je še sedaj izražena zahteva, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu. Kontinentalni sistem, poimenovan tudi sistem avtorske pravice, sistem Droit D’auteur, pa v nasprotju z anglosaškim sistemom poudarja naravno pravico avtorja, ki mu za stvaritev dela že avtomaticno pripadajo dolocene pravice. Ta sistem eksplicitno ne zahteva registracije dela ali fiksacije na materialnem nosilcu. Poleg monetarnega vidika avtorske pravice oziroma materialne ali premoženjske avtorske pravice, znacilne za oba avtorskopravna sistema, pa avtorsko pravico sestavlja tudi moralna ali osebna komponenta, ki obravnava avtorjeve duhovne in osebne vezi do ustvarjenega dela. V anglosaškem sistemu se te pravice ne priznavajo, izjema je Velika Britanija, kjer se ob avtorjevi izrecni uveljavitvi priznavajo v omejenem obsegu, avtor pa se jim lahko odpove kadar koli. Nasprotno so v kontinentalnem sistemu moralne avtorske pravice neodtujljiv in neodpovedljiv del avtorske pravice ustvarjalca. 10 Kot je razvidno že na prvi pogled, se sistema v tem pogledu med seboj mocno razlikujeta. Posameznega primera, ki izhaja iz anglosaškega sistema, tako ne moremo efektivno obravnavati z instrumenti kontinentalnega sistema. Pomagamo si lahko z nacelom teritorialnosti, ki navaja, da se varstvo pravic ravna po pravu države. V nadaljevanju se avtorici posvecava sistemu, v katerem deluje avtorskopravno varstvo v Sloveniji, se pravi kontinentalnemu sistemu in njegovemu nacinu varovanja avtorske in sorodnih pravic. 8 Stanislav Bahor, »Knjižnicarji in avtorske pravice,« Knjižnica. 46, št. 4 (2002): 87–123. 9 Pušnik, Avtorske pravice, 5. 10 Urša Chitrakar, Osnove avtorskega prava – predavanje URSIL – WIPO – Pravna fakulteta, 2019, pridobljeno 11. 7. 2021,http://www.uil-sipo.si/uploads/media/URSIL_12.3.2019.PDF. Avtorske in sorodne pravice v Sloveniji Sodoben in celovit avtorski zakon, ki ureja avtorske in sorodne pravice, je Slovenija sprejela leta 1995. Z njim smo svojo zakonodajo prilagodili evropski tradiciji. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je postavil okvir za varstvo intelektualne lastnine. Strokovnjaki se strinjajo, da je »glede na kulturni, socialni in gospodarski pomen avtorske pravice in sorodnih pravic /…/ raven oziroma ucinkovitost tega var- stva eno od meril civiliziranosti družbe«.11 V ZASP je natancno opisano, »kaj so avtorske pravice, na koga se nanašajo, katera dela so varovana s tem zakonom, komu pripadajo sorodne pravice in podobno«.12 Zakon podcrta, da »avtorska/e pravica/e pripada/jo avtorju/jem na podlagi same stvaritve dela«, kar pomeni, da ni potreben noben postopek ali formalnost, na primer registracija, da bi bila stvaritev avtorskopravno varovana. V trenutku, ko na primer pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano, avtor ima na njem avtorsko pravico. Kot je napisano na strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, je bistvo avtorske pravice, »da predstavlja monopol avtorja nad izkorišcanjem njegovega dela«.13 Avtorska pravica avtorju zagotavlja spoštovanje njegovih moralnih interesov in tudi premoženjskih koristi v smislu izkorišcanja njegovega dela. V prvem primeru gre za moralno avtorsko pravico, ki varuje avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela: »Iz naslova moralnih pravic uživa avtor izkljucno pravico do prve objave, priznanja avtorstva, spoštovanja dela in pravico skesanja.«14 V drugem primeru pa gre za tako imenovano materialno avtorsko pravico, ki varuje premoženjske interese ustvarjalca s tem, da ta izkljucno dovoljuje ali prepoveduje korišcenje svojega dela. Avtorsko delo je mogoce izkorišcati v: • telesni obliki kot reproduciranje, distribuiranje in dajanje v najem; • netelesni obliki kot javno izvajanje, prenašanje, predvajanje s fonogrami in video- igrami, prikazovanje, pa tudi kot radiodifuzno oddajanje, radiodifuzno retransmisijo ter sekundarno radiodifuzno oddajanje; • spremenjeni obliki kot predelavo ali avdiovizualno priredbo.15 Te tri (osnovne) oblike izkorišcanja ustrezno pokrivajo posamezne avtorjeve izkljucne pravice.16 Poleg absolutnih, izkljucnih pravic je avtor upravicen tudi do drugih pravic, kot so: sledna pravica, pravica do dostopa in izrocitve, pravica javnega posojanja, pravica do nadomestila za tonsko in/ali vizualno snemanje ter fotokopiranje njegovega dela.17 Ko avtor svoje delo zakljuci, je avtomaticno varovano, na njem 11 Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupancic, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem (Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1997), 5. 12 Pušnik, Avtorske pravice, 7. 13 UIL: Opredelitev avtorske in sorodnih pravic, pridobljeno 8. 7. 2021,http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska- -in-sorodne-pravice/opredelitev-avtorske-in-sorodnih-pravic/. 14 Ibidem. 15 Ibid. 16 Ibid. 17 Ibid. ima avtor vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves cas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (ker se dedujejo, govorimo o nosilcih avtorskih pravic po pokojnem/i). Na spletni strani Odgovori na pogosta vprašanja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino je objavljen seznam, ki je v veliko pomoc vsem, ki se ubadajo z mislijo, kaj vse je avtorsko delo, ki ga ustvari fizicna oseba, navedena z imenom, psevdonimom ali znakom na izvirniku oziroma pri objavi dela. Doloceno delo lahko kvalificiramo kot avtorsko, ce izpolnjuje naslednjih pet temeljnih pogojev: 1. »Individualnost je najpomembnejša lastnost avtorskega dela, ki pa ne pomeni absolutne izvirnosti ali novosti kot v primeru patentnega varstva (npr. dva fotografa lahko z istega mesta fotografirata isti motiv z enakim fotoaparatom in filmom). 2. Intelektualnost po eni strani pomeni, da se v delu odraža cloveški duh, njegove misli, obcutki, custva ipd., po drugi strani pa pove, da je avtorsko delo nematerialna dobrina. 3. Avtorsko delo kot stvaritev je lahko le rezultat clovekovega ravnanja in ne stroja ali živali. Pomembno je tudi, da gre za dejanje, v katero je vložen dolocen ustvarjalni napor. 4. Podrocje književnosti, znanosti in umetnosti je potrebno razlagati zelo široko. 5. Izraženost pomeni manifestacijo dela v zunanjem svetu tako, da je zaznavno za cloveške cute. Ni pa potrebno, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu (npr. govorjena dela, koreografska in pantomimska dela).«18 Pri naštevanju zakon med avtorska dela poleg pisanih del (literarna dela, clanki, prirocniki, ucbeniki, študije, racunalniški programi) šteje tudi govorjena dela (govori, pridige, predavanja), glasbena dela (z besedilom, brez besedila), gledališka in lutkovna dela, koreografske stvaritve, fotografska dela, avdiovizualna dela, likovna dela (slike, grafike, kipi), arhitekturna dela (skice, nacrti idr.), rezultate uporabne umetnosti ter industrijskega oblikovanja, kartografska dela in druge predstavitve znanstvene, tehnicne in izobraževalne narave (risbe, skice, nacrti, tabele idr.). Kot avtorsko delo pa niso varovane ideje, odkritja, ljudske literarne in umetniške stvaritve, za naše delo pa je pomembno predvsem dejstvo, da kot avtorsko delo niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, sodnega in upravnega podrocja. In še nekaj besed o zakonskih izjemah. Ena od teh je prosta uporaba avtorskih del pri obvešcanju javnosti, pouku ipd., kar pomeni, da avtorjevo soglasje za takšne namene ni potrebno, hkrati pa stvaritelj ni (vedno) upravicen do financnega nadomestila (honorarja).19 Pod dolocenimi pogoji je lahko prosto tudi reproduciranje avtorskih del. 18 UIL: Avtor in avtorsko delo, pridobljeno 8. 7. 2021,http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in-sorodne-pra vice/avtor-in-avtorsko-delo/. 19 SKUPNI SPORAZUM o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. clena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji, pridobljeno 23. 7. 2021, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG4281. V kontekst avtorskih pravic spadajo tudi druge pravice avtorja, premoženjska upravicenja, ki avtorju praviloma zagotavljajo le denarno nadomestilo ali drug premoženjski interes. Vpliv IKT na razvoj avtorskega prava Z razvojem interneta lahko vsak svoje mnenje prosto izraža na digitalnem nosilcu, svoje delo, ki je bilo predhodno izraženo na fizicnem nosilcu avtorskega dela (na primer v knjigi), pa digitalizira in objavi v digitalnem okolju. Poleg vprašanja legalne digitalizacije in objavljanja avtorskopravno varovanih del v digitalnem okolju pa se poraja tudi vprašanje, kaj sploh lahko obravnavamo kot predmet avtorskopravnega varovanja. Ali so digitalne podatkovne baze, ki jih je nekdo ustvaril, ravno tako avtorsko zašcitene in kako je s podatki, ki so del podatkovne baze? Kaj pa programska oprema? Ta in še mnoga druga vprašanja so vodila do prestrukturiranja do takrat veljavne avtorskopravne zakonodaje – že prvi koraki v razvoju digitalne tehnologije so namrec pokazali, da je cedalje težje razlikovati, kaj je »delo«, kaj kopija in v kakšnih situacijah in pod kakšnimi pogoji je mogoce delo posredovati v okviru avtorskega prava.20 Ta težava se je z razvojem razlicnih tehnologij le še stopnjevala, ceprav se zakonsko pojmovanje zašcite avtorskih del pred nedovoljenim kopiranjem skorajda ni spremenilo. Zapoved Nikoli ne kopiraj! se je scasoma spremenila v Kopiraj zgolj v dolocenih okolišcinah in pod dolocenimi pogoji!21 Nikoli pa to ni bilo tako jasno kot prav v razmahu svetovnega spleta, ki je poskrbel za nove razsežnosti na podrocju varovanja avtorskopravnega statusa ter tradicionalno pojmovanje avtorskopravno varovanega dela postavil pred nove izzive. V osnovi velik problem predstavljajo decentraliziranost in multijurisdikcijske razsežnosti interneta, kar preprosto povedano pomeni, da deli informacij (v kakršni koli obliki) potujejo skozi razlicne pravne sisteme, saj internet »nima meja, geografskega ali fizicnega obmocja«. S tem se pojavijo tudi vprašanja o tem, kdo je zadolžen za uveljavljanje avtorskega prava, predvsem za pravice intelektualne lastnine, ki so vezane na posamezne države in ki so izrazito teritorialne narave. Drugi izziv je samoregulacija interneta, saj tega namrec ne regulira neka centralna avtoriteta, ceprav v danes predvsem zaradi vse vecjega pojava internetnega terorizma prihaja do sprememb tudi v tem miljeju. Pred koncem uvodnega poglavja želiva le še poudariti, da Bogataj Jancic pri obravnavi te aktualne teme poudari še dva velika izziva avtorskemu pravu in varovanju avtorskih pravic v digitalnem okolju: (možnost) anonimnosti uporabnikov in predvsem nenehno spreminjajoco se naravo podatkov oziroma vsebin v digitalnem okolju.22 Te in druge znacilnosti interneta so pomembno zaznamovale in prestrukturirale ne le podrocje avtorskega prava, temvec tudi druga podrocja, povezana z njim. 20 Christopher Jensen, »The More Things Change, the More They Stay the Same: Copyright, Digital Technology, and Social Norms,« Stanford Law Review 56, št. 2 (2003): 533, pridobljeno 19. 7. 2021, https://www.jstor.org/stable/1229614. 21 Ibid., 532, 533. 22 Bogataj Jancic, Avtorsko pravo, 57. *** Seamus Ross, profesor na Univerzi v Torontu, je na zacetku pohoda svetovnega spleta napovedal, da bo vse vecja odvisnost družbe od digitalnih informacij med drugim spremenila tudi strukturo gradiva, ki je na voljo zgodovinarjem pri njihovem delu. In še kako prav je imel. Komaj deset let kasneje, leta 2008, je William J. Turkel, profesor na Univerzi Western Ontario, izjavil, da je uporaba digitalnih virov povsem spremenila pokrajino informacij, s katero so se do takrat soocali zgodovinarji pri svojem delu. Razvoj digitalnega zgodovinopisja, ki temelji na pristopu proucevanja in (re)prezentacije preteklosti z novimi komunikacijskimi digitalnimi tehnologijami, je privedel do rekonceptualizacije zgodovine in zgodovinopisja. Kako smo se s spremenjeno paradigmo soocili slovenski zgodovinarji? Smo znali preseci zgolj uporabo elektronske pošte, brskanje po bibliografijah, ki so se leta 1997 pojavile v sistemu COBISS, in iskanjedrugih želenih rezultatov po medmrežju? Še preden smo si znali postaviti vprašanje, ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da se z razvojem digitalne humanistike v temeljih spreminjata tudi razumevanje in prakticiranje tradicionalne zgodovine, smo naleteli predvsem na prakticna vprašanja, še posebej obsežno je bilo podrocje avtorskega prava in interneta, ki ga avtorici v pricujoci publikaciji obravnavava s strokovno-vsebinskega vidika.23 Infrastrukturni program inštituta za novejšo zgodovino Zacetki Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja in portala Zgodovina Slovenije – SIstory Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) je raziskovalna ustanova s šestdesetletno tradicijo neprekinjenega raziskovanja zgodovinopisja od 19. stoletja do danes.24 V okvir inštituta sta vkljucena dva raziskovalna programa, katerih clani se ukvarjajo s politicno in idejno zgodovino ter gospodarsko in socialno zgodovino. Poleg raziskovalnih programov od leta 2006 v okviru inštituta deluje tudi infrastrukturni program Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja.25 Za osnovni cilj programa sta bila najprej kot primarna dolocena digitalizacija in spletno objavljanje slovenskih historicnih vsebin, najbolj frekventnih med raziskovalci slovenske zgodovine, pri cemer je pomemben del predstavljala popularizacija in promocija zgodovinskega znanstvenega raziskovalnega dela kot stroke v širši javnosti. To naj bi se manifestiralo na portalu, katerega testna verzija je bila marca 2008 predstavljena uporabnikom na 23 Andrej Pancur in Mojca Šorn, »Na zacetku je bil SIstory: raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja,« v: Inštitut za novejšo zgodovino: 60 let mislimo preteklost (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019), 47. 24 Inštitut za novejšo zgodovino, pridobljeno 20. 5. 2021,https://www.inz.si/sl/O-institutu/. 25 Pancur in Šorn, »Na zacetku je bil SIstory,« 47. inštitutu, saj smo tako želeli preizkusiti funkcionalnost portala, logicnost povezav in razlicne nacine iskanja. Na podlagi izsledkov in povratnih informacij kolegic in kole- gov oziroma uporabnic in uporabnikov testne verzije smo portal vsebinsko in tehnicno prestrukturirali in podkrepili. V smislu interakcije vseh treh pomembnih elementov, raziskovalcev, historicnih vsebin in tehnicne infrastrukture, je bil septembra 2008 vzpostavljen slovensko-angleški spletni raziskovalni in izobraževalni portal sloven- skega zgodovinopisja: Zgodovina Slovenije – SIstory (www.sistory.si).26 Javna predstavitev portala je potekala v torek, 30. septembra 2008, na vabilo smo zapisali: »Portal omogoca lokalno, nacionalno in mednarodno povezovanje na podrocju izobraževanja in raziskovanja. Odpira tudi prostor za tekoce dogajanje in novice. Cilj portala je, da z digitalizacijo slovenskih zgodovinskih virov in literature ter s prenosom vsebin na svetovni splet omogocimo lažjo in celovitejšo dostopnost javnosti. Portal je namenjen strokovnjakom, raziskovalcem, uciteljem, študentom, ucencem in vsem, ki jih zanima preteklost.«27 Osnovna ideja delovanja in zasnove portala SIstory, ki je v zacetku temeljila na nudenju podpore raziskovalnemu procesu clanom programskih skupin na inštitutu, je bila presežena že ob sami predstavitvi, saj je bilo jasno, da portal s svojimi vsebinami pomaga pri delu raziskovalnim skupinam oziroma raziskovalcem s podrocja zgodovinopisja in tudi strokovni ter laicni javnosti. *** Kot prvi je bil na portalu objavljen digitaliziran korpus hišne znanstvene revije Prispevki za novejšo zgodovino. V težnjah za pridobivanje ostalih ustreznih verificiranih zgodovinopisnih in zgodovinskih gradiv smo navezali stike s številnimi sloven- skimi in tujimi ustanovami ter uredništvi, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zgodovino ali poukom zgodovine. Stike smo navezali z znanstvenoraziskovalnimi ustanovami, uredništvi znanstvenostrokovnih publikacij, fakultetami, muzeji, arhivi, knjižnicami, sodelovanje smo ponudili tudi društvom in posameznim zbiralcem ali lastnikom spominskega in dokumentarnega gradiva. S podpisom nacelnih dogovorov o sodelovanju, ki so se sprva nanašali predvsem na serijske publikacije, so uredniki podprli digitalizacijo dolocene publikacije in soglašali z njeno objavo na portalu (pri tem so sami dolocili zamik od izida publikacije do njene objave na portalu; sprva se jih je vecina odlocila za petletni zamik, danes mnogi možnosti zamika – tudi zaradi zahtev financerjev – ne uporabljajo vec). Po digitalizaciji prvih gradiv smo nato na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory oblikovali sklope, ki so prezentirali serijske publikacije, 26 Mojca Šorn in Jurij Hadalin, »Spletni portal SIstory: prost dostop do dosežkov slovenskega zgodovinopisja,« v: Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov: zbornik prispevkov 4. skupnega posvetovanja Sekcije za specialne knjižnice in Sekcije za visokošolske knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije = Open access to the achievements of Slovenian scientists: proceedings of 4th Joint Conference of the Special Libraries Section and the Academic Libraries Section of the Slovenian Library Association [Ljubljana, 27. in 28. oktober 2010], 107. 27 Dokumentacija IP INZ, Vabilo na predstavitev portala Zgodovina Slovenije – SIstory, 2008. kmalu pa tudi monografije, ucbenike in ucne nacrte ter tiskane vire, pridružili so se še sklopi z arhivskim in muzejskim gradivom. S tem gradivom smo pokrili osnovne potrebe raziskovalnega in izobraževalnega polja, s prenosom starejših in tudi sodobnih zgodovinskih in zgodovinopisnih gradiv z adekvatnimi analiticnimi sistemi ter ustreznim znanstvenim aparatom v novo medijsko in tehnološko obliko pa smo poskrbeli tudi za ohranitev kulturne dedišcine oziroma širitev in podaljšanje njihove relevance. Poleg prvega – vsebinskega dela portala je bil z nic manj zanimanja sprejetZgodovinarski indeks citiranosti, ki je tvoril drugi del portala. Želeli smo, da z bibliometricnimi metodami omogoca analizo in prikaz pogostosti citiranja zgodovinarjev in njihovih del v znanstvenih knjigah in revijah. Baza tako predstavlja popis citatov iz slovenskih osrednjih zgodovinskih casopisov in revij ter publikacij s podrocja zgodovinopisja, ki so v slovenskem kooperativnem bibliografskem sistemu COBISS28 oznacene s tipologijo znanstvenih monografij, zbornikov recenziranih znanstvenih posvetovanj in simpozijev. Portal je bil programsko in tehnološko prvic nadgrajen leta 2011.29 V sodelovanju z zunanjima sodelavcema, programerjem in informatikom, je potekal po smernicah vzpostavitvenega dokumenta Nadgradnja portala Zgodovina Slovenije. V prvi fazi so bili analizirani podatki, doloceni in postavljeni novi standardi ter infrastruktura za nadgradnjo ter postavljeni in konfigurirani strežniki in produkcijsko okolje za njegovo delovanje. V drugi fazi sta bila izdelana in implementirana dva nova, tehnicno zahtevna, a vsebinsko bogata modula: Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej in Popisi prebivalstva Slovenije. V tretji fazi so bili postavljeni novo ogrodje in graficne predloge, izboljšani so bili iskalniki, ki filtrirajo in sortirajo rezultate (tudi po celotnem besedilu), ter po nadgrajenem standardu Dublin Core standardizirani metapodatki, s cimer smo omogocili izvoz ali izmenjavo podatkov pri vkljucevanju v vecje nacionalne in evropske sisteme. Razen oblikovne in strokovne dovršenosti novega portala so bile prednosti poleg omenjenih tudi nova administracija oziroma pregleden vmesnik za urejanje kompletne vsebine, ki je poskrbel za manjšo odvisnost od zunanjih sodelavcev in omogocil interno upravljanje sistema. Nadgrajeni portal, ki je bil narejen modularno, kar je omo- gocilo casovno neomejeno dodajanje funkcionalnih rešitev, je ponudil enostavno in pregledno uporabo po posameznih vsebinskih sklopih in podsklopih, hitrejše, stabilnejše in popolnejše delovanje sistema ter kakovostnejšo uporabniško in administracijsko izkušnjo.30 In kot takega ga naši uporabniki poznajo še danes. 28 Kooperativni online bibliografski sistem in servisi COBISS, https://www.cobiss.si/. 29 Naslednje nadgradnje za obravnavano temo niso bile kljucne, zato jih v nadaljevanju ne navajava. Vseeno pa doda- java povezavo na sklop Porocila o rezultatih infrastrukturnega programa in nacrti dela, ki je dostopen na Zgodovina Slovenije – SIstory, pridobljeno 14. 7. 2021,https://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=9. 30 Mojca Šorn, Letno porocilo o rezultatih infrastrukturnega programa (IP) v letu 2011. – Dokumentacija IP INZ. *** Portal SIstory pa ni predstavljal edine pomembne prelomnice v razvoju infrastrukturnega programa, saj so se v letu 2008 sklenile tudi priprave na prijavo projekta evropske mednarodne mreže Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities – DARIAH, ki je uvršcen v evropske strategije raziskovalne infrastrukture – European Strategy Forum on Research Infrastructure (ESFRI Roadmap). Dolgorocni cilj DARIAH je vzpostavitev mreže infrastrukture za umetnosti in humanistiko v digitalni obliki. Akterji v projektu so digitalni centri, ki bodo povezani v poenoteno mrežo omogocili izmenjavo razlicnih znanj, dobre prakse, s tem pa bodo doprinesli k povezovanju lokalnih, nacionalnih in panevropskih dimenzij s poudarkom na oblikovanju evropske humanisticne raziskovalne infrastrukture. Z namenom spodbujanja implementacije evropskih strategij na nacionalni ravni je Vlada Republike Slovenije 28. aprila 2011 sprejela Nacrt razvoja raziskovalnih infrastruktur 2011–2020, v katerega je bil kot partner mreže DARIAH vklju- cen infrastrukturni program INZ v sodelovanju z infrastrukturnim programom Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vloga INZ kot partnerja mreže DARIAH je tako slediti zastavljenim ciljem in nalogam pro- grama, med katerimi je – poleg promocije digitalnega analiticnega raziskovanja na podrocju humanistike in umetnosti ter povezovanja v mednarodnem prostoru – tudi vzpostavitev nacionalne digitalne infrastrukture za humanistiko in umetnost. Leta 2011 sta infrastrukturna programa INZ in ZRC SAZU zacela iz omrežja storitev, orodij, podatkov, ljudi in tehnologij, ki omogocajo raziskovanje in podporo raziskavam na polju digitalne humanistike, postavljati DARIAH-SI. V skladu s smernicami DARIAH je njeno delovanje pokrivalo potrebe vseh vecjih akterjev na podrocju humanistike in širše v Sloveniji v smeri izgradnje nacionalne digitalne raziskovalne infrastrukture. V okviru DARIAH-SI danes skrbimo za: • akademsko dejavnost, med drugim z organizacijo internih projektov in delavnic s podrocja digitalne humanistike in • izobraževalno-pedagoško dejavnost, ki vkljucuje tako organizacijo vsakoletne Poletne šole vizualne etnografije za študente humanisticnih disciplin, v kateri pridobijo tehnike razlicnih vizualnih raziskovalnih metod, kot tudi sodelovanje s pro- fesorji in študenti v raznih projektih: obdelavi korpusa zapisnikov sej Skupšcine RS (1990–1992) s Fakulteto za racunalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani; uporabi in analizi podatkovne baze Popisi prebivalstva Slovenije z Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; vzpostavitvi projekta digitalizacije slovenskega pravnega izrocila SI IUS s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani; izvajanju delovne prakse osnovnega opismenjevanja na podrocju digitalne humanistike s študenti informacijskih znanosti ter bibliotekarstva Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter študenti zgodovine Univerze na Primorskem, Fakultete za humanisticne študije v okviru njihovih študijsko-programskih obveznosti. Povsem na zacetku izgradnje nacionalne mreže za humanistiko in umetnosti smo veliko vlogo namenili spletišcu SI-DIH. To ni bilo zamišljeno kot zgolj iskalnik po razlicnih vsebinah, temvec tudi kot okolje za pogovor ter homogenizacijo skupnosti razvijalcev in uporabnikov sodobnih rešitev. Z njim smo razpršeni digitalni infrastrukturi v Sloveniji želeli postaviti protiutež, s katero bi stremeli k povezovanju in poenotenju ter tako veliko lažji popularizaciji uporabe naprednih orodij v humanistiki. Kje smo danes in kam smo namenjeni Danes infrastrukturni program Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja izvaja podporo izvajanju raziskovalne dejavnosti na INZ, predvsem pa je servis za nacionalno zgodovinopisje in podpora nacionalnim znanstvenim zbirkam [DARIAH-SI SIstory] ter nosilec nacionalne digitalne infrastrukture za humanistiko in umetnost [DARIAH-SI SI-DIH], ki je vkljucena v mednarodni infrastrukturni projekt ESFRI [DARIAH-EU]. Infrastrukturni program v skladu s tako financirano inštitutsko, nacionalno in mednarodno infrastrukturo svoje dejavnosti izvaja kot center za raziskovalno opremo (za vzdrževanje strojne opreme), center za digitalizacijo (analognega gradiva in snemanje), center za kvantitativne podatke (zbiranje, vnašanje v relacijske baze in urejanje kvantitativnih podatkov), center za kvalitativne podatke (zajem, obdelava in oznacevanje kvalitativnih podatkov), center za digitalne izdaje (kodiranje, urejanje, izdelava, pretvorba in objava elektronskih publikacij in digitalnih znanstvenih izdaj) ter center za trajno digitalno hrambo (v odprtokodnem digitalnem sistemu za hrambo, imenovanem Archivematica) in dostop do znanstvene in kulturne dedišcine. V okviru vseh teh dejavnosti raziskovalno-razvojni oddelek opravlja dejavnost s podrocja digitalne humanistike ter skrbi za razvoj digitalnih humanisticnih metod, orodij, storitev in raziskav. Pri povezovanju z ostalimi infrastrukturami in raziskovalci, projekti in ustanovami imajo te dejavnosti na nacionalni ravni podporo v službi za sodelovanje, usposabljanje in promocijo ter na mednarodni ravni v službi za mednarodno sodelovanje (sodelovanje z evropsko mrežo za digitalno humanistiko DARIAH-EU in ostalimi nacionalnimi infrastrukturami DARIAH).31 Preden preideva na prakticni del predstavitve, želiva navesti še razvojne cilje, ki poleg oblikovanja ter vodenja dejavnosti in storitev humanisticne raziskovalne skupnosti obsegajo še zagotovitev vkljucitve obstojecih virov, orodij ter storitev v razvoj nacionalnih in mednarodnih infrastruktur. Poudarili bi, da stremimo k ucinkoviti promociji digitalnih metod v zgodovinopisnih oziroma humanisticnih raziskavah, saj želimo doseci trajnostni razvoj digitalne humanistike. Veliko aktivnosti pa je usmerjenih v vzpostavitev celovitega dostopa do podatkov in storitev prosto in odprto dostopne infrastrukture DARIAH. 31 Andrej Pancur, Porocilo o napredku projekta: Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities / Digitalna raziskovalna infrastruktura za umetnost in humanistiko, Murska Sobota, 30. 3. 2020. – Dokumentacija IP INZ. Specificne cilje projekta povzemava v štirih tockah. Ceprav so vse štiri enako pomembne, najprej navajava usmerjenost v zagotovitev nadaljnjega delovanja (tehnicnih) storitev infrastrukture, kar bomo dosegli s posodabljanjem njene strojne opreme. Nikakor ne skrivamo niti teženj za nadgradnjo opreme, ki bo med drugim omogocala tudi razvojno in eksperimentalno delo na polju zagotavljanja infrastrukturnih storitev. Prizadevali si bomo za pridobitev dodatnih diskovnih polj, s katerimi se bomo zaradi dodatnih spominskih zmogljivosti bolj fleksibilno prilagajali potrebam novih in novih projektov. Na koncu poudarjava še težnjo k razvoju naših sistemov in aktivnosti za soopravilnost z nacionalnimi infrastrukturami, saj želimo, da bo obstojece in nove nacionalne kapacitete mogoce uporabljati za povecanje zmogljivosti (scale-out) in kot sekundarni storitveni center (fail-over). S tem bo zmanjšana nevarnost odpovedi storitev ali izgube podatkov zaradi morebitne (katastrofalne) napake v lokalnem centru (vkljuceni smo v mrežo SLING – mrežo racunalniških gruc konzorcija Slovensko nacionalno superracunalniško omrežje, po njem pa v nacionalno raziskovalno infra- strukturo HPC RIVR). Prvi koraki na poti avtorskega prava od izbora gradiv do objave na portalu sistory Po eni strani se od zametkov programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja dalje zavedamo, da je SIstory nacionalni portal in kot tak vstopna in izstopna informacijska tocka vseh zgodovinarjev, ki jim tako z digitalizacijo historicnih vsebin želimo olajšati delo. Po drugi strani pa smo prepricani, da so zgodovinopisni viri in zgodovinopisje sestavni del širše definirane slovenske znanstvene in kulturne dedišcine. Posledicno nas taka definicija utrjuje v prepricanju, da smo jo kot tako dolžni ohranjati in da jo lahko ohranimo in razvijamo le s prilagoditvijo novim tehnologijam in novim medijem. S prenosom starejših in sodobnih dokumentiranih izdaj v novo medijsko in tehnološko formo ogromnemu korpusu zgodovinarskega znanja in izkušenj v obliki znanstvenih razprav, monografij, clankov, recenzij in porocil, zbranih in izdanih sekundarnih in primarnih virov podaljšujemo življenjsko dobo oziroma relevantnost. V skladu z našim zavedanjem oziroma prepricanjem digitalizacija historicnih vse- bin predstavlja eno temeljnih in izhodišcnih dejavnosti infrastrukturnega programa. Kot podporni sistem historicni raziskovalni in pedagoški dejavnosti omogoca nadgradnjo in ustvaritev sodobnega multimedijskega središca širokega nabora vsebin o slovenski zgodovini. Razvidno je torej, da pri infrastrukturnem programu ne gre le za ohranjanje gradiva, temvec predvsem za širjenje informacij, analiz, interpretacij in s tem oblikovanje prostora za nadaljnja interdisciplinarna in mednarodna srecanja, za odpiranje novih vprašanj, novih razprav in novih interpretacij na podrocju humanistike in družboslovja. Ko smo se seznanili z osnovami avtorskega prava, temeljnih nacel infrastrukturnega delovanja nismo spreminjali, morali pa smo precej prilagoditi postopke, ki predstavljajo pot od izbora do objave gradiv na portalu SIstory. Sledi opis našega odnosa do avtorstva in zašcite gradiv, ki je povezan s posamezno delovno fazo infrastrukturnega programa. Izbor gradiva Nabor gradiv je sprva potekal po nacelu širokega grla, z objavami smo želeli ustreci ne le raziskovalcem, temvec tudi profesorjem, uciteljem arhivistom, muzealcem, študentom, dijakom, ucencem in ostalim. To je razvidno tudi iz srednjerocnega nacrta dela za obdobje 2009–2014: »V skladu s strukturo portala nameravamo v naslednjem obdobju dati poudarek na digitalizaciji treh skupin historicnih vsebin. Najprej je potrebno poudariti nadaljevanje prenosa v digitalno formo obširnega korpusa znanstvene historicne periodike, revij s historicno vsebino na nacionalni in regionalni ravni (lokalni in krajevni zborniki). Prav tako je potrebno nadaljevati z digitalizacijo starejših (težje dostopnih) historicnih monografij, ki so v znanstvenem oziru še danes relevantne. Tretjo skupino vsebin pa predstavljajo pripomocki (leksikoni in drugi prirocniki) ter historicni viri in dokumentacija. V naslednjem programskem obdobju nameravamo razširiti ponudbo objavljenih vsebin z razširitvijo sodelovanja z uporabniki in zainteresiranimi javnostmi (arhivi in regionalne knjižnice).«32 Ko smo spoznali osnove avtorskega prava, smo v prvo fazo – fazo izbora – vklju- cili tudi postopek za zašcito avtorskih del, saj nismo želeli kršiti zakonodaje, ki jasno doloca, da že sama digitalizacija gradiv terja pridobitev avtorjevega soglasja. Ceprav je naše delo s tem postalo casovno zahtevnejše (vec in bolj podrobno sledi v naslednjem poglavju), nas to nikakor ni odvrnilo od nadaljnjih teženj po sodelovanju in digitalizaciji ter spletni objavi raznih gradiv. Uspešno smo navezali stike s številnimi slovenskimi in tujimi ustanovami, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zgodovino ali s poukom zgodovine, in te stike vzdržujemo še danes. Naj navedeva le nekaj naših partnerjev: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Oddelek za zgodovino Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce Koper, Inštitut za narodnostna vprašanja, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Tehniški muzej Slovenije, Slovenski šolski muzej, Muzej novejše zgodovine Celje, Narodni muzej Slovenije, Posavski muzej Brežice, Arhiv Republike Slovenije in Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Koper, Osrednja knjižnica Celje, Narodna in študijska knjižnica v Trstu, knjižnica Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Centralna pravosodna knjižnica. 32 Nina Vodopivec, Predlog infrastrukturnega programa (IP) za obdobje 2009–2014 in porocilo o rezultatih infra- strukturnega programa v obdobju 2004–2008. – Dokumentacija IP INZ. Že vec let plodno sodelujemo tudi z založbami (Modrijan, Obzorja, Slovenska matica, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije idr.) in uredništvi znanstvenih in strokovnih publikacij (Arhivi, Casopis za zgodovino in narodopisje, Drevesa, Dve domovini, Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Razprave in gradivo, Zgodovina v šoli, Zgodovina za vse, Zgodovinski casopis), društvi (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Zgodovinsko društvo Ljubljana, Zgodovinsko društvo Celje) itn. Nabor sodelujocih ustanov, ki SIstory bogatijo s svojimi predlogi in gradivom, pa se iz leta v leto veca. Zelo uspešno je sodelovanje z Državnim zborom Republike Slovenije, uredništvi novih serijskih publikacij (Dileme, Na fronti, Retrospektive), nevladnimi institucijami in številnimi posamezniki, ki gradiva ustvarjajo ali pa jih zbirajo in hranijo.33 Digitalizacija Sprva je za digitalizacijo gradiv skrbel zgolj zunanji ponudnik. Kmalu smo kot osnovo za sodelovanje izoblikovali naslednje tehnicne pogoje: locljivost skeniranja 300–400 DPI; barvna globina 24-bitna (barvno), ce je vsebina slabo vidna in v primeru sivinskih slik. Pri delu je ponudnik uporabljal ploski skener s tehniko hladnega skeniranja (ni neposredne obremenitve toplote in svetlobe na gradivo). Poskrbel je za opticno prepoznavanje znakov (OCR) v vseh skeniranih dokumentih; danes je natancnost prepoznave znakov okoli 99,5-odstotna. Za format datotek za arhivsko kopijo smo dolocili JPG s 5-odstotno kompresijo (barvno in sivinsko), za delovno kopijo pa PDF/A-b s kompresijo minimalno 70 odstotkov arhivske kopije v primeru skeniranja v 24-bitni barvni globini. Kmalu po zacetku sodelovanja smo zaceli v format PDF vstavljati kazalo (bookmark); danes mora imeti vsaka enota gradiva oziroma datoteka PDF/a-b izdelane povezave (linke) v obliki XML ter pripadajoci XSL do posameznega zaznamka v doloceni enoti gradiva. Vsak prispevek je lahko v svoji PDF datoteki, vendar mora biti koncni izdelek, primeren za objavo na SIstory, skupek vseh prispevkov v eni PDF datoteki, ki je vizualno identicna knjižni izdaji. PDF mora vsebovati metapodatke: naslov publikacije, avtor, datoteka PDF ali DOCX ne sme vsebovati nobenih zašcit z gesli. Imena datotek ne smejo vsebovati posebnih znakov (pike), šumnikov ali presledkov (namesto presledka naj bo podcrtaj „_“). Gradivo je ponudnik sprva predajal na DVD meniju, seveda pa se je to kmalu spremenilo in nam je gradivo zacel izrocati na elektronskem nosilcu zapisa za dolgorocno hrambo, tj. za vsaj pet let.34 Ob zakljucku projekta PDF datoteke pregledamo oziroma preverimo, ali so skenirane vse strani, ali deluje OCR in ali so imena datotek pravilna. Izvajalec digitalizacijo izvaja na svoji lokaciji in od prevzema gradiva do vrnitve gradiva na lokacijo narocnika prevzema odgovornost za gradivo in zagotavlja, da bo pri prevozu gradiva in procesu digitalizacije zagotovil vse ukrepe za preprecevanje izgube 33 Bolj podrobno Zgodovina Slovenije – SIstory, https://www.sistory.si/objave/kazalo. 34 Gl. »Zakon o varstvu arhivskega gradiva in arhivih,« Uradni list RS, št. 30/2006, cl. 29 in 30. »Uredba o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva,« Uradni list RS, št. 86/2006, cl. 15. ali morebitnih poškodb gradiva ter ukrepe za zagotavljanje ustreznega materialnega varstva gradiva. Vecje korpuse gradiv še vedno digitalizira zunanji ponudnik, ceprav veliko gradiva digitaliziramo na inštitutskem skenerju, na katerem naredimo tudi do 100.000 posnetkov na leto. Pri tem se držimo naslednjih pravil: z gradivom rokujemo le na cistih površinah in s cistimi rokami, po potrebi tudi z rokavicami; gradiva ne pušcamo na neposredno osoncenem prostoru; gradiva ne oznacujemo; v prostoru z gradivom ne jemo in/ali pijemo in poskrbimo, da med digitalizacijo ne ustvarimo nobene možnosti za nastanek kakršne koli škode na gradivu. Vezano gradivo odpiramo le do kota 120ş (tesno vezavo le do kota 90ş) in ga po potrebi podpremo z oporo, po uporabi pa ga nikoli ne pušcamo odprtega. Seveda smo tudi pri skeniranju nevezanega gradiva pozorni, da ne pride do poškodb.35 Za konec tega sklopa bi poudarili, da digitaliziramo zgolj gradivo, za katerega imamo urejeno avtorskopravno osnovo – vse, kar digitaliziramo, je objavljeno na portalu SIstory. Pri tem imava v mislih tudi posnetke strokovnih in znanstvenih dogodkov (predstavitev, delavnic, predavanj, okroglih miz, konferenc). Soglasje namrec pridobimo od vseh vpletenih akterjev, o snemanju in objavi posnetka na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory pa je ob vstopu v prostor dogajanja oziroma že s samim napovednikom na vabilu obvešcena tudi javnost. Inventarizacija digitaliziranega gradiva, njegova objava na portalu SIstory in hranjenje publikacij Osnovno raven portala smo presegli v sklopu nadgradnje leta 2011, ko je bila vzpostavljena metapodatkovna baza in izpeljana standardizacija metapodatkov za vecino na portalu SIstory objavljenih gradiv. Realizacija projekta ni pomenila zgolj hitrejšega, lažjega in natancnejšega iskanja dokumentov po spletu oziroma takojšnjega prehoda na iskani clanek, temvec osnovo za izgradnjo in adaptacijo analiticnih orodij, saj smo želeli postaviti temelje za povezavo raznolikih vrst zbirk in baz podatkov na podrocju humanistike v domacih in evropskih sistemih. Po vzpostavitvi baze je od julija do decembra 2011 potekalo vpisovanje ali inventarizacija (vpis in opis) gradiv po nadgrajenem standardu Dublin Core, natancneje po šestnajstih postavkah. Ena od teh se še danes nanaša na vpis podatkov o avtorskopravnem statusu posamezne entitete (vec v cetrtem poglavju Digitalni pristopi). V prvi fazi so bili v metapodatkovno bazo vneseni podatki o posameznih publikacijah, objavljenih na portalu SIstory, sledila je faza clenitve vseh publikacij, ki so plod vec kot enega avtorja, na posamezne prispevke. Do konca leta 2011 so bile po vseh 35 O delovanju in protokolih Centra za digitalizacijo arhivskega gradiva v nacionalni javni arhivski službi, gl. Center za digitalizacijo. Metodologija digitalizacije arhivskega gradiva ter organizacija in plan dela Centra za digitalizacijo, 16. 12. 2020, pridobljeno 22. 7. 2021, https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/Arhiv-RS/Projekt-e-ARH-si/Resitve/ CZD/KC-5.1.2_1.10_CzD_Protokol_1.4.pdf. šestnajstih generalijah razdeljene in obdelane skoraj vse do takrat na portalu objavljene publikacije: skupaj nekaj manj kot 5000 dokumentov, kar je pomenilo skoraj 80.000 standardiziranih vpisov (danes je v bazi zavedenih skoraj 50.000 enot, kar pomeni nekaj manj kot 800.000 standardiziranih vpisov).36 Delovni proces clanic in clanov infrastrukturnega programa se od vzpostavitve metapodatkovne baze do danes ni spremenil: po postopku skeniranja PDF datoteke shranimo na tako imenovanem arzenalu – omrežnem diskovnem polju, gradivo pa objavimo na portalu. Dokler ne vpišemo metapodatkov in licence, ki ureja status avtorskega dela na spletu oziroma doloca možnosti njegove uporabe, je publikacija neaktivna. Pri publikacijah z vec avtorji smo previdni, da tistih clankov, za katere nimamo soglasij vseh podpisnikov stvaritve, ne objavimo. Kljub temu pa tudi za njih kreiramo metapodatke, saj ne želimo potvarjati zgradbe publikacije, po že omenjenih pravilih mora namrec ostati enaka izvirniku. Po natancnem pregledu vpisanih podatkov urejevalec uradno objavi publikacijo s pomocjo tako imenovanih admin novic. Vse gradivo, pridobljeno za objavo na Sistory, dodatno zašcitimo, pri cemer v prvi vrsti uporabljamo zunanji sekundarni strežnik (celoten portal SIstory se vsako noc kopira na zunanji virtualni strežnik, ki ima za 30 dni svojega arhiva), notranji sekundarni strežnik (primarni strežnik se vsakih 30 sekund replicira na sekundarni virtualni strežnik, ki je na drugem zmogljivem strežniku v loceni strežniški sobi znotraj objekta INZ, pri tem pa je replika delujoca in lahko v trenutku prevzame glavno vlogo strežnika SIstory) in strežniški prostor v Celju (enkrat dnevno se naredi replika primarnega strežnika, pri tem je mogoca restavracija podatkov do 90 dni). Kar se tice zašcite portala SIstory, je zelo pomemben tudi aplikativni požarni zid, ki varuje pred napadi, vdori in preobremenitvijo. Poleg portala SIstory se varujejo tudi ostale internetne storitve, ki jih ponuja ali uporablja naš inštitut. Poleg aplikativnega požarnega zidu je portal zašciten tudi z dodatnim modulom na portalu, ki vkljucuje tabelo aktivnih uporabnikov, tabelo black list in pametno zašcito (vse poizvedbe na portalu so omejene na 30 iskanj na 300 sekund na en IP).37 Ker sodelujemo z razlicnimi partnerji, smo že kmalu poskrbeli tudi za hrambo izbranih gradiv skupaj z že obdelanimi metapodatki po standardu ISO-OAIS na portalu Archivematica.38 Pripravi materiala za tako imenovani SIP paket (originalni material, obdelani material in metapodatki) sledi obdelava z orodji za kreiranje AIP 36 Šorn, Letno porocilo IP, 2011. Gl. Andrej Pancur, »Metapodatki portala Zgodovina Slovenije – SIstory. Navodila za uporabo orodja za vnos metapodatkov,« Zgodovina Slovenije – SIstory, pridobljeno 19. 7. 2021, http://hdl.handle.net/11686/36151. 37 Bogomir Rožman in Andrej Pancur, Standardi za objavljene vsebine PDF publikacij na portalu SIstory: dokument za interno uporabo (verzija 3.0), 16. 12. 2019. – Dokumentacija IP INZ. 38 Archivematica: open-source digital preservation system, https://www.archivematica.org/en/, pridobljeno 12. 7. 2021. Gl. tudi Andrej Pancur in Bogomir Rožman, »Dolgotrajno ohranjanje raziskovalnih podatkov v manjših raziskoval nih infrastrukturah. Uporaba odprtokodne aplikacije Archivematic,« v: Tomaž Erjavec in Darja Fišer, ur., Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. september–1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija = Proceedings of the Conference on Language Technologies & Digital Humanities, September 29th–October 1st, 2016 Faculty of Arts, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: = Ljubljana University Press, Faculty of Arts, 2016), 218, 219,http://www.sdjt.si/wp/ wp-content/uploads/2016/09/JTDH-2016_Pancur-et-al_Dolgotrajno-ohranjanje-raziskovalnih-podatkov.pdf. paketa (pregled pred virusi in normalizacija podatkov), nato pa kopiranje ali zrcaljenje diskovnega polja z AIP paketi na sekundarno lokacijo znotraj hiše in na tretjo lokacijo v Celju. Baze podatkov Poleg glavnega servisa, portala Zgodovina Slovenije – SIstory, infrastrukturni program Inštituta za novejšo zgodovino ponuja tudi razlicne digitalne podatkovne baze, med temi štiri vecje: Žrtve 1. svetovne vojne, Žrtve 2. svetovne vojne, Popisi prebivalstva in že omenjeni Zgodovinarski indeks citiranosti. Prva baza, ki nastaja od pomladi leta 2015, je rezultat projekta Zbiranje podatkov o vojaških žrtvah 1. svetovne vojne na Slovenskem. V projektu, zasnovanem z namenom obeležitve stoletnice prve svetovne vojne, je sodelovalo šestnajstih partnerskih organizacij, koordinacija je bila zaupana Inštitutu za novejšo zgodovino. Seznam obsega podatke o skoraj 27.000 vojaških osebah, ki so v vojni ali zaradi nje izgubile življenje.39 INZ oziroma njegov infrastrukturni program vzdržuje tudi podatkovno bazo Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej. Ta je rezultat projekta, ki je na inštitutu potekal med letoma 1997 in 2012, seznam pa zaobjema osebe, ki so v obdobju med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojnega nasilja oziroma neposredno po koncani vojni zaradi revolucionarnega nasilja ali posledic vojne. Po zadnji posodobitvi baze (4. september 2020) so na portalu dostopni podatki za 99.911 oseb.40 Longitudinalna baza Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1935 nastaja v sodelovanju Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Inštituta za novejšo zgodovino. Podatkovna baza vsebuje digitalizirane statisticne popise, ki so organizirani v skladu z ureditvijo originalnega arhivskega gradiva po tehnicnih enotah.41 Zgodovinarski indeks citiranosti, ki z bibliometricnimi metodami omogoca analizo in prikaz pogostosti citiranja zgodovinarjev in njihovih del, trenutno vsebuje 4.837 vnosov, od tega 2.901 vnos serijskih publikacij in 1.936 vnosov monografij in poglavij iz monografij (kar predstavlja razmerje 59,9 odstotka serijskih publikacij ter 39,1 odstotka monografij in poglavij iz monografij).42 Podaja pregled bibliografskih podatkov o posameznih publikacijah (v sistemu COBISS oznacenih s tipologijo znanstvenih monografij) ter njihovih citatih zgodovinopisne produkcije43 in iskalcem informacij o slovenskem zgodovinopisju omogoca osnovno seznanitev z vsebino 39 Žrtve 1. svetovne vojne, pridobljeno 11. 7. 2021,https://zv1.sistory.si/?lang=sl. 40 Zgodovina Slovenije – SIstory, pridobljeno 11. 7. 2021,https://www.sistory.si/zrtve. 41 Popisi prebivalstva, 1830–1931 | Zgodovinski arhiv Ljubljana, http://www.zal-lj.si/project/popisi-prebivalstva-slo venije-1830-1931-2/. 42 Katja Meden in Ana Cvek, »Nadgradnja Zgodovinarskega indeksa citiranosti,« Slovenšcina 2.0: empiricne, aplikativ ne in interdisciplinarne raziskave 9 (1) (2021): 216–35, pridobljeno 19. 7. 2021, https://doi.org/10.4312/slo2.0.2021.1.216-235. Gl. tudi ZIC – Zgodovinski indeks citiranosti, https://zic.sistory.si/. 43 Žarko Lazarevic in Igor Zemljic, Slovenski zgodovinarski indeks citiranosti – izhodišca in pomisleki, 2003. – Dokumentacija IP INZ. citiranih del od leta 2000 do danes. Zacetna shema baze, ki je bila precej enostavna, je ob nastanku dobro zadovoljevala potrebe raziskovalcev, vendar so se scasoma pokazale pomanjkljivosti,44 ki so vodile v nadaljnje nadgradnje, poskuse harmonizacije podatkov in precišcevanja relacijskih baz. *** Poudarjava, da so podatkovne baze predmet avtorskopravnega varovanja. ZASP v clenu 141a podatkovne baze namrec opredeljuje kot »zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematicno ali metodicno urejeno in posamicno dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri cemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali kolicinsko znatno naložbo«.45 V naslednjem clenu (141b) zakon definira predmet avtorskopravnega varovanja podatkovnih baz oziroma njegov obseg. Avtorskopravno varstvo obsega »celotno vsebino podatkovne baze, kot tudi vsak kakovostno ali kolicinsko znatni del vsebine podatkovne baze (posamezne podatke, vpisane v bazo) ter kakovostno ali kolicinsko neznatne dele, kadar se ti uporabljajo ponovljeno ali sistematicno, pa je to v nasprotju z obicajno uporabo te podatkovne baze ali v nerazumni meri prizadene zakonite interese njenega izdelovalca«.46 V drugem delu istega clena pa je navedeno, da avtorskopravno varstvo »ne velja za racunalniške programe (ali drugo program- sko opremo), uporabljene za izdelavo ali delovanje elektronskih podatkovnih baz«.47 Avtorskopravno varstvo se torej dotika izkljucno vsebine digitalne podatkovne baze oziroma podatkov v bazi. Poudarjava tudi, da prve tri baze, navedene v tem vsebinskem sklopu, vsebujejo osebne podatke. Takratna informacijska pooblašcenka, pravnica Nataša Pirc Musar, je v mnenju, za katero smo zaprosili pred objavo baze Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory, podcrtala, da 102. clen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih48 daje inštitutu pravno podlago za pridobivanje in objavo zakonsko opredeljenih osebnih podatkov. 102. clen namrec doloca, da »pravne osebe javnega prava posredujejo osebne in druge podatke o odvzemih življenja posameznikom v obdobju od 1. septembra 1939 do 31. decembra 1953 uporabnikom v javnem sektorju, ki jih ti potrebujejo za znanstvene raziskovalne in zgodovinske namene«.49 V nadaljevanju pa 102. clen zakona doloca, da se lahko obja 44 Andrej Pancur, Mojca Šorn in Jurij Hadalin, Slovenski indeks citiranosti (SICI): Nacrt izgradnje in delovanja, 2014, https://www.sistory.si/11686/36153. 45 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), gl. cl. 141a, pridobljeno 11. 7. 2021, http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO403. 46 Ibid., cl. 141b. 47 Ibid. 48 ZVDAGA – Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA-NPB), pridobljeno 11. 7. 2021,https://zakonodaja.com/zakon/zvdaga. 49 Ibid., cl. 102. vijo »osebno ime, ime oceta in matere, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti, kraj prebivališca, državljanstvo, clanstvo v politicni stranki ali društvu, pripadnost vojaškim enotam, narodnost, spol, izobrazba in zaposlitev«.50 Informacijska pooblašcenka je tako zakljucila, da je objava osebnih podatkov, pridobljenih iz javnega in zasebnega arhivskega gradiva, dopustna v skladu z dolocbami Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, dodala pa je, da je v »primerih, ko gre za osebne podatke umrlih posameznikov, ki niso pridobljeni iz javnega ali zasebnega arhivskega gradiva oziroma na podlagi 102. clena ZVDAGA, ali katerega objava ni dopustna po ZVDAGA in zanj še niso potekli roki dopustnosti tega gradiva, je na podlagi 23. clena ZVOP-1 njihova objava za zgodovinske, statisticne in znanstveno-raziskovalne namene na spletnem portalu INZ dopustna pod pogojem, da gre za podatke, katerih objave ni pisno prepovedal umrli posameznik ter ce tega niso pisno prepovedali tudi njegovi zakoniti dedici prvega ali drugega dednega reda«.51 Za mnenje smo informacijsko pooblašcenko zaprosili tudi v glede digitalne baze Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1935.52 Zagotovila nam je, da je v primeru, ko gre za javno arhivsko gradivo, ki je kot tako opredeljeno v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06), »le-to na podlagi pisne zahteve za uporabo ali preko objave na svetovnem spletu dostopno vsakomur. Ce so torej popisi prebivalstva v 19. stoletju opredeljeni kot javno arhivsko gradivo po ZVDAGA, pooblašcenec ne vidi pravnih ovir z vidika varstva osebnih podatkov za njihovo javno dostopnost, tudi ne za objavo popisov na spletu.«53 Prakticni pristopi k urejanju avtorskih pravic Urejanje avtorskih pravic s posamezniki Podrocje avtorskega prava je bilo ob osnovanju portala SIstory še malo poznano in raziskano polje, zato nas je na zavezo o upoštevanju zakonodaje v digitalnem svetukmalu po osnovanju portala SIstory opozoril Dejan Šebenik, ki je bil takrat zaposlen v Odvetniški pisarni Ocvirk. Predstavil nam je osnove avtorskopravne zakonodaje, vec in podrobneje o njej pa nam je razložil dr. Miha Trampuž, prvi doktor avtorskega prava pri nas, vodja pravne pisarne v Avtorski agenciji za Slovenijo in glavni pisec osnutkov zakonov s podrocja avtorskega prava v Sloveniji. Razumeli smo, da je treba pravico do uporabe avtorskih del pridobiti s pogodbo, sklenjeno z avtorjem oziroma nosilcem avtorskih pravic, pa tudi z organizacijo kot zastopnikom avtorjev posameznih vrst avtorskih del. Ker smo ob osnovanju portala SIstory nacelna soglasja za objavo publikacij od 50 Ibid. 51 Nataša Pirc Musar, Objava podatkov o žrtvah iz 2 svetovne vojne – IPRS, https://www.ip-rs.si/mnenja-zvop/objava- -podatkov-o-zrtvah-iz-2-svetovne-vojne. 52 Zgodovina Slovenije – SIstory, pridobljeno 13. 7. 2021,https://www.sistory.si/popis. 53 Nataša Pirc Musar, Objava popisov prebivalstva v 19. stoletju na spletu, 11. 5. 2010. – Dokumentacija INZ. založb že imeli, smo zaceli urejati avtorske pravice s posameznimi avtoricami in avtorji. Šebenik je pripravil vzorec pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic, ki je na dveh straneh obsegala sedem clenov. Predvsem pomembna sta bila dva clena. Drugi clen je navajal, da s podpisom pogodbe avtor glede svojega avtorskega dela neizkljucno in neodplacno prenaša na imetnika materialne avtorske pravice reproduciranja (vkljucno z elektronsko obliko, tonskim in vizualnim snemanjem), distribuiranja, javnega predvajanja s fonogrami ali videogrami ter dajanja na voljo javnosti v nespremenljivi obliki. V tretjem clenu pa je bilo zapisano, da avtor s podpisom pogodbe soglaša z objavo svojega avtorskega dela na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Inštitut se je zavezal, da bo dela, objavljena na portalu, zašcitil pred nadaljnjim reproduciranjem, prav tako pa se je zavezal, da bo na portalu navedel vir in avtorstvo dela (gl. Prilogo 1). Pravno osnovo oziroma razmerje med INZ in nosilci avtorskih pravic smo najprej urejali s tistimi, katerih delo je že bilo dostopno javnosti v sklopu publikacij na SIstory. Zakona se nismo držali le zaradi bojazni, da po digitalizaciji soglasja avtorja ne bi dobili in gradiva ne bi mogli objaviti na spletu, temvec tudi zaradi tega, ker zakon doloca, da mora avtor privoliti v spremembo nosilca, v našem primeru na pretvorbo analognega gradiva v digitalno, saj je avtorskopravno varovano delo, kot sva mimogrede že omenili, realizirano na fizicnem nosilcu. Kot je razvidno iz Priloge 1, smo dokument, s katerim je ustvarjalec podal soglasje za objavo svojega dela na portalu SIstory, najprej poimenovali Pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj dejansko ni zajemal formulacije o digitalizaciji stvaritve. Ko smo potrebno formulacijo dodali, smo preimenovali tudi dokument, še danes nosi ime Dovoljenje za digitalizacijo in objavo avtorskih del v elektronski obliki na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – SIstory.54 Ker na zacetku nismo bili prepricani, ali si financerji (predvsem smo se usmerili na Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije) pridržujejo avtorske pravice na tistih delih, ki so objavljena v publikacijah, katerih izdajo financno podprejo, smo prosili dr. Majo Bogataj Jancic, s katero smo vzpostavili dolgorocno sodelovanje, da to preveri na osnovi inštitutskih pogodb in nekaterih pogodb partnerskih ustanov. Ugotovili smo, da ARRS uporablja tipske pogodbe z nespremenjeno ureditvijo pravic in obveznosti. Nemudoma smo se zavedeli, da moramo tako vsa dovoljenja oziroma pravice za spletno objavo pridobiti od avtoric ter avtorjev clankov, poglavij, prevajalcev in drugih oziroma izdajateljev revij (ce so ustvarjalci pravice prenesli nanje). Edini mogoc nacin smo videli v retrogradnem nacelu. To je pomenilo, da smo za vsak prispevek, ki je bil dostopen na portalu, napisali pogodbo in jo poslali avtorici ali avtorju v podpis. Casovno zahtevno je bilo predvsem iskanje kontaktov nekaterih ustvarjalk in ustvarjalcev, sploh tistih iz drugih znanstvenih disciplin. Najprej smo obrazec pošiljali po navadni pošti, saj vsi posamezniki in ustanove konec prejšnjega desetletja še niso razpolagali s skenerji, ki nam danes olajšajo in pocenijo postopek. 54 Poudarjava, da smo vse formularje, ki jih clanice in clani infrastrukturnega programa INZ uporabljamo pri svojem delu, zaradi lažje komunikacije z avtoricami in avtorji iz tujine prevedli v angleški jezik. Mnogi prejemniki pogodbe so bili preseneceni, ko so dobili prvo prošnjo za njen podpis, ažurno smo se odzivali na vsa njihova vprašanja, ki smo jih prejemali po elektronski pošti in telefonu, ter zgodovinopisno javnost seznanjali z osnovami avtorskega prava. Kmalu smo ugotovili, da so razmere vec kot zrele za neposredno komunikacijo. Na okroglih mizah, predstavitvah55 in v individualnem stiku smo najprej opredelili kategorijo avtorskih del in poudarili, da med individualne intelektualne stvaritve uvr- šcamo tudi rezultate s podrocja znanosti. Dejstvo, da je delo, ko ga avtor zakljuci, avtomaticno varovano – na njem ima ustvarjalec vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves cas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (se torej dedujejo) – so kolegice in kolegi hitro ponotranjili, kar je pomenilo zacetek uspešnega sodelovanja (za kar se vsem in vsakemu posamezniku iskreno zahvaljujeva). Urejanje avtorskih pravic s pravnimi osebami in uredništvi. Tudi z založbami in uredništvi kmalu nismo vec sklepali le nacelnih dogovorov, pravnik nam je namrec pripravil formular, s katerim smo v dogovoru z drugo pravno osebo/ustanovo poudarili osnovna dejstva oziroma smernice sodelovanja. V dokumentu (Priloga 2) je zabeleženo, da Inštitut za novejšo zgodovino upravlja spletni portal Zgodovina Slovenije – SIstory, da na njem daje na voljo javnostim raznolika gradiva, da partner v pogodbi ureja in izdaja publikacijo, ki bo po prenosu ustreznih avtorskih pravic za objavo dostopna na portalu SIstory. Ne le da uredništva niso videla ovir v podpisovanju tega akta, kmalu se jih je nekaj odlocilo, da nam pomagajo pri zbiranju soglasij za spletno objavo avtorskih del (za kar se vsem iskreno zahvaljujeva). V svoje dokumente so vkljucili alinejo o tem, da se avtor s podpisom oziroma oddajo avtorskega clanka v objavo strinja tudi z njegovo objavo na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Kot primer navajava dokument uredništva Zgodovina v šoli: »…Avtor dovoljuje narocniku, da objavi njegovo delo /…/ po preteku dveh let od objave v sklopu revije Zgodovina v šoli na spletnem portalu Zgodovina Slovenije - SIstory, katerega ureja Inštitut za novejšo zgodovino. Avtorsko delo bo na portalu SIstory objavljeno pod pogoji slovenske licence Creative 55 Ker smo bili na podrocju zgodovine in zgodovinopisja med prvimi, ki so zaceli v svoje delo vkljucevati zašcito avtor skega dela, smo se odlocili, da svoje znanje in izkušnje delimo s kolegicami in kolegi, da o tem pomembnem vpra šanju ozavešcamo tudi partnerje oziroma ustanove s podrocja humanistike in družboslovja. Prvi strokovni posvet o digitalizaciji in spletnem objavljanju slovenskih historicnih vsebin, na katerem smo želeli poudariti predvsem vprašanje reševanja avtorskih pravic v digitalnem svetu, smo organizirali na Inštitutu za novejšo zgodovino 18. 3. 2010. Na dogodek smo poleg urednikov znanstvenih revij, šolskih ucbenikov, muzealcev in arhivistov povabili tudi dr. Majo Bogataj Jancic. Prepricani sva, da je »Okrogla miza Portal Zgodovina Slovenije – SIstory,« Zgodovina Slovenije – SIstory (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 18. 3. 2010), http://hdl.handle.net/11686/1194, en izmed prvih takšnih dogodkov, ki je v slovenski humanistiki sprožil razmišljanje in ukrepanje na polju avtorskega prava. Odmevni so bili tudi dogodki, ki smo jih organizirali nekaj let kasneje, predvsem: Predavanje o avtorskih pravicah – dr. Maja Bogataj Jancic (Ljubljana: Atrij ZRC SAZU, 8. 12. 2012),https://www.youtube.com/watch?v=JmspZtj4SQk. Predavanje o avtorskih pravicah, dr. Maja Bogataj Jancic 1. del (Ljubljana: Atrij ZRC, 13. 5. 2013), https://www.youtube.com/watch?v=iPdR5zF373I. Predavanje o avtorskih pravicah, dr. Maja Bogataj Jancic 2. del (Ljubljana: Atrij ZRC, 13. 5. 2013),https://www.youtube.com/watch?v=8Tqkmv9K-kA). Commons 2.556 (priznanje avtorstva, nekomercialna raba, brez predelav). Avtor strinjanje z objavo svojega prispevka na spletnem portalu SIstory izrazi z lastnorocnim podpisom.«57 Ta dokument sicer navaja standardne pogoje dovoljenja za digitalizacijo in objavo tiskanih dokumentov, ker pa smo že kmalu zaceli sodelovati tudi z muzeji, smo poskrbeli za ustrezen vzorec pogodbe (Priloga 5), ki vsebuje poudarke, na katere je treba biti pozoren predvsem ob pripravi in objavi spletne razstave. V prvi vrsti je potrebno, da vsebuje informacije o tem, da fotografije in spremna besedila, ki so predmet pogodbe, hrani muzej in ima za njihovo objavo že urejene vse pravice na avtorskih delih. Kot pri ostalih pogodbah gre tudi tu za neodplacni in neizkljucni prenos materialne avtorske pravice reproduciranja (vkljucno s shranitvijo v elektronski obliki), predelave in dajanja na voljo za razstave, medtem ko se pravica predelave podeli le za namen prilagoditve gradiva objavi na spletnem portalu SIstory, ki je brez casovnih omejitev. Inštitut se pri sklenitvi takšnih pogodb vedno znova zaveže, da avtorska dela muzeja zašciti s tehnološkimi ukrepi, ki uporabnikom onemogocijo vsako poseganje v gradivo in njegovo spreminjanje. Za konec vsebinskega sklopa o urejanju avtorskih pravic s pravnimi osebami bi poudarili, da se pri ostalih dolocilih, ki morda niso eksplicitno navedena v pogodbi, smiselno uporablja ZASP. Nosilci avtorske pravice po preminulem avtorju Omenili sva že, da avtorska pravica velja 70 let po smrti ustvarjalca, kar pomeni, da soglasja za spletno objavo številnih del urejamo s potomci oziroma nosilci avtorskih pravic po njih (Priloga 3). Pri tem smo precej uspešni, saj nam zaradi relativne majhnosti nacionalnega zgodovinopisnega kroga najveckrat uspe priti do iskanih oseb. Ker nas je zanimalo, kakšen je postopek, ce nam potomcev oziroma nosilcev avtorskih pravic po pokojnem avtorju ne uspe izslediti zgolj s pomocjo mreženja, nas je cez vzorcni, vendar konkretni primer urejanja razmerij med dedici avtorskih pravic in Inštitutom za novejšo zgodovino popeljal Dejan Šebenik. Spoznali smo, da je v prvi fazi treba pridobiti podatke o pokojnikovem (zadnjem) prebivališcu. Druga faza pomeni oddajo vloge na sodišce, ki je bilo pristojno za izvedbo zapušcinskega postopka, v kateri se zaprosi za podatke o dedicih pokojnega avtorja (Priloga 4). Zadnja faza pomeni detektiranje naslovov nosilcev avtorskih pravic po pokojnem ustvarjalcu in pridobitev njihovih soglasij za digitalizacijo gradiva in njegovo spletno objavo. Projekt smo ocenili kot zelo dolgotrajen in tudi relativno financno obremenjujoc, kar pa ne pomeni, da postopka po potrebi ne bomo ponovili. 56 Vec in podrobneje o licencah gl. cetrto poglavje, Digitalni pristopi. 57 Vilma Brodnik, Prijavnica prispevka za objavo v reviji Zgodovina v šoli. – Dokumentacija IP INZ. Digitalni pristopi Licence Creative Commons Veckrat sva poudarili, da se razvoju tehnologije prilagajajo avtorsko pravo in tudi metode, ki jih v ta namen uporabljamo. V tem poglavju se najprej posvecava situacijam v avtorskem pravu, ki so vodile v razvoj koncepta prosto dostopnih licenc oziroma licenc Creative Commons (CC) in njihovemu vplivu na avtorsko pravo v digitalnem okolju. V drugem delu poglavja pa predstaviva našo izkušnjo z licencami CC, prakticne pristope in njihov razvoj ter ne nazadnje izzive, s katerimi se pri tem srecujemo. Prehod v internetno dobo je za seboj potegnil razlicne težave v zvezi z avtorskim pravom. Novo digitalno okolje je bolj kot kdaj prej omogocalo preprosto kopiranje in prirejanje avtorsko zašcitenih del – knjig, televizijskih oddaj itd. Kot odgovor na takšne grožnje so se razvile tehnološke metode varovanja avtorskih pravic, ki jih danes poznamo pod imenom Digital Rights Management (DRM) oziroma upravljanje digital- nih pravic. DRM uveljavlja odnos med lastnikom digitalnih avtorskih pravic in njiho- vim uporabnikom. Vkljucuje omejevanje dostopa do dela (access control), upravljanje dovoljenj za dostop do dela (permission management) in zašcito posameznih kopij dela (copy protection). Seveda se je kot odgovor na tako omejevanje dostopa in uporabe avtorskih del razvijala tudi tehnologija, ki je ukrepe DRM zaobšla in uporabniku dovoljevala nepooblašcen dostop, kopiranje in razširjanje avtorsko zašcitenih del.58 Takšno nepooblašceno uporabo in tehnologijo, ki to zagotavlja, je leta 1998 v Združenih državah Amerike kriminaliziral Digital Millenium Copyright Act, v evropskem kontekstu pa leta 2001 Information Society Directive. Takšne in drugacne tehnološke restrikcije dostopa in uporabe avtorskih del pa so se mocno poznale predvsem na sistemu copyright. Visoki stroški licenciranja avtorskih del in mocne omejitve dostopa in uporabe avtorskih del so sprožili tako imenovano gibanje Creative Commons, katerega filozofija je osnovana na naslednjih postavkah: • Ustvarjalnost temelji na dostopu do že obstojecega dela in njegovi uporabi. • Avtorsko pravo ustvarja nove ovire za dostop do del in ovira izmenjavo in ponovno uporabo del. • Visoki stroški licenciranja v povezavi z režimom avtorskega prava vplivajo na posameznike in jim omejujejo dostop in ponovno uporabo dela. • Avtorske pravice bi lahko promovirale skupno rabo in ponovno uporabo avtorskih del. V gibanju Creative Commons so takratno ureditev avtorskih pravic dojemali kot glavno oviro za ustvarjalnost, rešitev teh problemov pa so videli v vzpostavitvi licencne 58 Catherine A. Lemmer in Carla P. Wale, Digital Rights Management: The Librarian‘s Guide (Washington, DC: Rowman & Littlefield Publishers, 2016), 2–7. platforme, ki jo od leta 2001 vzdržuje neprofitna organizacija Creative Commons iz Združenih držav Amerike. Visoki stroški in težki pogoji licenciranja avtorskih del v okviru sistema copyright so zavirali avtorje, da bi svoja dela ponujali pod bolj radodarnimi pogoji. In ravno ti pogoji so koncni cilj in ideja za licencno platformo Creative Commons, ki naj bi avtorjem po eni strani omogocala brezplacno avtorskopravno varovanje njihovega dela in hkrati omogocala, da svoje delo delijo pod svojimi pogoji. Licencna platforma pa na drugi strani uporabnikom olajša dostop do del, ki so lahko osnova za nastanek novih avtorskih stvaritev.59 Glavni del platforme CC predstavljajo licence, »ki vsaki osebi in organizaciji omogocajo brezplacen, preprost in standardiziran nacin uveljavljanja avtorskih pravic za ustvarjalna in akademska dela, zagotavljajo priznavanje dela in dovoljujejo kopiranje, distribucijo in uporabo avtorsko varovanih del«.60 Gibanje (in posledicno njegova rešitev, platforma CC) ima svoje zaledje v gibanju za prosto dostopno odprtokodno programsko opremo (Open Source Initiative), speci- ficno v GNU General Public Licence,61 ki je licenca za dostop odprtokodne program- ske opreme in njeno uporabo. V nasprotju z GNU Public Licence,62 ki uporabnikom omogoca kopiranje, spreminjanje in redistribucijo programske opreme, kar drugace po veljavnem avtorskem pravu ne bi bilo mogoce, pa želijo licence CC ujeti ravnovesje med avtorskopravno varovanim delom in deli v javni domeni. Hkrati GNU Public Licence doloca nabor pogojev, pod katerimi je delo mogoce kopirati, spreminjati, distribuirati itd., ki pa jih ni mogoce spreminjati. Creative Commons ponuja nabor pogojev, ki jih je mogoce kombinirati v razlicne licence:63 • CC BY (Priznanje avtorstva): Osnovna licenca, ki uporabnikom omogoca dostop do dela, njegovo uporabo, distribucijo, spreminjanje in ponovno uporabo, tudi za komercialno rabo, vendar pod pogojem, da uporabnik ustrezno navaja avtorstvo (citiranje avtorja). Pogoj priznavanja avtorstva je osnoven pogoj in je vkljucen v vse ostale licence, hkrati je ta licenca najbolj sprošcena in ima najmanj pogojev za uporabo avtorskopravno varovanega dela. • CC BY-SA (Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji): Licenca, ki omogoca dostop, uporabo, adaptacijo in ponovno uporabo dela tudi za komercialno rabo, pod pogojem, da uporabnik pravilno navaja avtorstvo dela in svoje novo delo deli pod enakimi pogoji (tj. pod enako licenco kot originalno delo). Ta licenca je trenutno najpogosteje uporabljena, predvsem zaradi pogoja deljenja pod enakimi pogoji, kar zagotavlja, da bo mogoce nadaljnja dela koristiti na enak nacin. • CC BY-ND (Priznanje avtorstva-Brez predelav): Licenca uporabnikom omogoca ponovno uporabo dela za kakršen koli namen, vkljucno s komercialno rabo, 59 Ibid., 6. 60 What We Do – Creative Commons, pridobljeno 22. 7. 2021,https://creativecommons.org/about/. 61 GNU General Public License |Open Source Initiative, pridobljeno, 22. 7. 2021,https://opensource.org/licenses/gpl- -license. 62 V casu pisanja tega dela je najnovejša verzija licence GNU General Public License – Version 3 | Open Source Initiative, pridobljeno 23. 7. 2021,https://opensource.org/licenses/GPL-3.0. 63 O licencah – Creative Commons, https://creativecommons.org/licenses/?lang=sl. vendar pa ne dovoljuje adaptacije ali drugacnega spreminjanja dela, hkrati je treba pravilno navajati avtorstvo dela. • CC BY-NC (Priznanje avtorstva-Nekomercialno): Licenca uporabnikom omogoca adaptacijo in spreminjanje dela ter njegovo ponovno uporabo, vendar pod pogojem priznavanja avtorstva, pri tem pa prepoveduje komercialno rabo dela. Novih del, ki so nastala na podlagi obstojecega dela, pa ni treba deliti pod enakimi pogoji. • CC BY-NC-SA (Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji): Licenca uporabnikom omogoca adaptacijo, remiks, ponovno uporabo dela, a le pod pogojem, da delo ni uporabljeno za komercialno rabo in da je deljeno pod enakimi pogoji (tj. pod enako licenco). • CC BY-NC-ND (Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav): Licenca uporabniku omogoca zgolj prevzem ter distribucijo dela, in to le pod pogojem priznanja avtorstva. Hkrati uporabnik dela ne sme spreminjati ali ga uporabljati v komercialne namene. Ta licenca je najbolj omejujoca med ponujenimi licencami. Poleg licenc CC, ki eksplicitno navajajo pogoje za uporabo del, je treba omeniti še dve licenci: • Public Domain (oziroma Public Domain Mark): Ta oznaka se uporablja za avtor- ska dela, ki niso vec omejena z avtorskimi pravicami (na primer slike, knjige in rokopisi, fotografije itd., ki so po vecini zelo stara dela, katerih avtorske pravice so potekle) in katere so tako prosto na voljo uporabnikom.64 • CC0 (No Rights Reserved – Nobene pravice pridržane): v nasprotju z ostalimi licencami CC, ki ustvarjalcem omogocajo objavo svojih del pod njihovimi pogoji in kjer ti avtorji obdržijo razlicen obseg avtorskih pravic, licenca CC0 predlaga tretjo možnost. S to licenco so oznacena dela, kjer se je stvaritelj odpovedal svojim materialnim avtorskim pravicam.65 Takšna licenca rešuje problem med razlicnimi pravnimi sistemi, kjer so dolocene avtorske pravice priznane takoj ob stvaritvi avtorskega dela, dolocene pa zgolj z registracijo dela – licenca CC0 tako ni adaptirana za posamezni pravni sistem, temvec gre za univerzalno orodje. Ceprav nobeno orodje (kot tudi ne CC0) ne omogoca popolne odpovedi vseh avtorskih pravic, ta licenca predstavlja najboljšo trenutno alternativo.66 Licence CC temeljijo na zasnovi treh ravni. Prvo raven imenujemo pravna koda. Besedilo te kode predstavlja pravno osnovo vsake licence. Ker vecina ustvarjalcev, ki svoja dela objavlja pod CC licencami, nima pravne izobrazbe, je treba to pravno besedilo podati v razumljivi obliki. To zagotavlja raven povzetek licence, ki jo imenujemo 64 Public Domain Mark – Creative Commons, pridobljeno 23. 7. 2021,https://creativecommons.org/share-your- work/public-domain/pdm/. 65 V kontinentalnem sistemu se je mogoce odpovedati zgolj materialnim avtorskim pravicam, ne pa tudi moralnim avtorskim pravicam, ki predstavljajo avtorjev osebni odnos do dela. 66 »CC0 – No rights reserved,« CC0 – Creative Commons, pridobljeno 23. 7. 2021, https://creativecommons.org/share-your-work/public-domain/cc0/. tudi cloveško berljiva razlicica licence. Je prirocna referenca, ki povzema kljucne in najpomembnejše pogoje licence. Tretja raven vsebuje strojno berljivo razlicico licence in tako omogoca, da licenco, oziroma njene pogoje, razumejo tudi racunalniški sistemi, iskalniki in podobna tehnologija.67 Vsi trije elementi skupaj zagotavljajo spekter pravic, ki ni zgolj pravni koncept, temvec ga lahko razumemo ustvarjalci del, njihovi uporabniki in tehnologija.68 Ceprav iniciativa oziroma platforma Creative Commons izhaja iz ameriškega sistema copyright, se je izkazala za dober pristop tudi v kontinentalnem sistemu. Leta 2019 je znanstvena služba Evropske komisije podprla sprejem licence Creative Commons Share-Alike 4.0 za izmenjavo objavljenih dokumentov, fotografij, videoposnetkov, porocil, recenziranih študij in raziskovalnih podatkov. Licence Creative Commons in SIstory Avtorskopravne licence in orodja Creative Commons, ki skrbijo za ravnotežje znotraj tradicionalnega okolja avtorskega prava pod krilatico ‚vse pravice pridržane‘, smo zaceli spoznavati v sodelovanju z Majo Bogataj Jancic. Vsem licencam Creative Commons so skupne mnoge pomembne lastnosti. Vsaka licenca pomaga ustvarjalcem – ce uporabljajo naša orodja, jih imenujemo dajalci licence – obdržati avtorske pravice in obenem dopušca vsaj nekomercialno kopiranje, razširjanje in dopustno uporabo stvaritve. Prav tako vsaka licenca Creative Commons zagotavlja, da mora biti dajalec licence pravilno naveden. Licence Creative Commons so od uvedbe razlicice 4.0 (ko so postale mednarodne) veljavne po vsem svetu in veljajo toliko casa, kot trajajo avtorske pravice, na katerih temeljijo (pred tem so se licence nekoliko razlikovale glede na razlicne pravne sisteme posameznih držav).69 Te skupne lastnosti služijo kot osnovni sklop, ki mu lahko dajalci licence dodajo dodatna dovoljenja, ko se odlocajo o uporabi svojih del. Ko dajalec licence izbira licenco CC, mora odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj: ali dopušca ostalim komercialno uporabo ali ne in ali dopušca ostalim predelave. Ce se dajalec licence odloci, da dovoli predelave svojega dela, lahko tudi izbere, ali morajo osebe, ki njegovo delo uporabljajo (imenujemo jih uporabniki), novo delo objaviti pod enakimi licencnimi pogoji. To zamisel imenujemo pod enakimi pogoji (angl. ShareAlike) in je ena izmed mehanizmov, ki pomagajo širiti skupno dobro (poimenovano ustvarjalna gmajna). Za idejo deljenja pod enakimi pogoji nas je navdihnila licenca GNU General Public License, ki jo uporablja ogromno prostih programskih in odprtokodnih projektov. Naše licence ne vplivajo na pravice in svobošcine, ki jih uporabnikom kot izjeme in omejitve avtorskega prava zagotavlja avtorskopravna zakonodaja, na primer pravica do 67 Ibid. 68 O licencah. 69 Creative Commons jurisdiction ports, pridobljeno 23. 7. 2021, https://en.wikipedia.org/wiki/Creative_Commons_jurisdiction_ports. parodije. Licence CC zahtevajo, da njeni uporabniki pridobijo dovoljenje za kakršno koli uporabo, ki jo pravo izkljucno pridržuje dajalcu licence. Uporabniki morajo navesti dajalca licence, obdržati vsa obvestila o avtorskih pravicah na vseh kopijah dela in v teh kopijah tudi povezavo do licence. Uporabniki ne smejo izkoristiti tehnoloških ukrepov za omejevanje dostopa in uporabe dela.70 Licence CC so mocno vplivale na pojmovanje avtorskega prava in distribucijo del v digitalnem okolju, mocno so vplivale tudi na upravljanje avtorskih pravic v okviru portala SIstory. Licence Creative Commons so se v digitalnem okolju pojavile že v letu 2002 (16. decembra 2002), v casu, ko v sklopu INZ infrastrukturni program ali njegov glavni servis, portal Zgodovina Slovenije – SIstory, še ni obstajal. Obstoja in predvsem pomena licenc CC se sodelavci inštituta oziroma infrastrukturnega programa nismo zavedali do razmaha gibanja za odprto znanost in odprtost raziskovalnih podatkov. V svojih prvih razlicicah portal ni vseboval veliko metapodatkov ali drugih oznak gradiva, ki bi opozarjale na izvor ali status posameznega gradiva. To se je spremenilo s prvo nadgradnjo sistema portala, ko smo poleg dodanih meta- podatkov za boljši opis gradiva implementirali tudi vse tri ravni CC licenc. Do uveljavitve CC licenc smo avtorske pravice pridobivali s podpisom obrazca z naslovom Pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic (gl. Prilogo 1), v katerem so bili opisani pogoji, pod katerimi avtor dovoljuje prenos materialnih avtorskih pravic in objavo svojega dela. S prihodom CC licenc pa smo obrazec spremenili tako, da je ta eksplicitno navajal takrat ustrezno licenco Creative Commons 2.5 in njene pogoje (Slika 1). Slika 1: Obrazec za pridobivanje soglasja avtorjev z licenco Creative Commons 2.5 Hrani: Dokumentacija IP INZ 70 Ibid. Licence Creative Commons so se scasoma postopoma spreminjale in postajale cedalje bolj razdelane in specificne, seveda so se s tem spreminjale tudi njihove verzije. Praksa nas je tako kaj kmalu naucila, da je za takšna soglasja najbolje ustvariti dokument, ki ga ne bo treba ažurirati vsakic, ko se bo pojavila nova razlicica licence. Na podlagi tega smo ustvarili formular, ki dovoljuje objavo dela pod pogoji ustrezne licence CC (Slika 2). Slika 2: Primer dovoljenja s prenovljenim delom o licencah Creative Commons Hrani: Dokumentacija IP INZ Na zacetku smo na portalu naprej uporabljali najožjo licenco CC Priznanje avtorstva- Nekomercialna raba-Brez predelav, ki ima najvec omejitev oziroma pogojev za objavo. Ta je od uporabnikov zahtevala, da navajajo avtorja, besedilo uporabijo zgolj za nekomercialno rabo, pri tem pa ga ne smejo podvreci nobeni predelavi. Pogoj, da se delo lahko uporabi zgolj za nekomercialno rabo, je igral kljucno vlogo pri tem, da smo avtorje prispevkov na portalu SIstory spodbudili k objavljanju njihovih del pod licencami CC. Ko so se avtorji pocasi privadili nacinu objavljanja pod temi licencami, smo besedila na portalu poskusili zašcititi z manj strogimi licencami in se na koncu odlocili za najbolj smiselno licenco CC (CC BY-SA 4.0, CC Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji). Ta uporabniku omogoca ponovno uporabo dela za kakršen koli namen brez komercialne rabe ter deljenje dela pod enakimi pogoji (tj. pod enakimi pogoji kot originalno delo). S tem najbolj efektivno lovimo ravnovesje med šcitenjem avtorjevega dela pred hudimi posegi vanj in prostim pretokom znanja, idej, del na portalu. Druga raven, povzetek licence, in tretja raven, strojno berljiva razlicica licence, sta na portalu SIstory implementirana skupaj. Vsako gradivo, ki je bilo (ali še bo) objavljeno na portalu, je opremljeno z oznako licence in dodatnim besedilom (Sliki 3 in 4). Pri licencah verzije 2.5 smo v pripeto besedilo eksplicitno navedli tudi ime avtorja (Slika 3), medtem ko se je ta praksa opustila ob prihodu licence Creative Commons 4.0 (Slika 4). Slika 3: Licenca Creative Commons 2.5 na spletnem portalu SIstory Slika 4: Licenca Creative Commons 4.0 na spletnem portalu SIstory Oznaka licence Creative Commons v tem prikazu vsebuje »cloveško razumljivo« obliko licence, s klikom na povezavo pa je mogoce prebrati pogoje, ki jih vsebuje. Strojno berljiva licenca, ki se skriva za povezavo in jo vnašamo v administracijski sis- tem, omogoca prikaz licence CC na straneh portala. Seveda so se s spreminjanjem prve in druge ravni licenc (pravna koda in povzetek licenc) spreminjale tudi strojno berljive licence – na Slikah 5 in 6 lahko vidimo razliko med strojno berljivima razlicicama licence Creative Commons 2.5 in 4.0. Slika 5: Licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 2.5 Slovenija Hrani: Dokumentacija IP INZ Slika 6: Licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna Hrani: Dokumentacija IP INZ Licenca Creative Commons 2.5 je v kodi HTML na portalu SIstory vsebovala veliko vec podrobnosti v primerjavi s sodobnejšo razlicico (4.0), saj smo želeli licence avtorskih del opremiti z dodatnimi podatki. Kot najpomembnejši razliki lahko poudariva dejstvo, da je prejšnja razlicica vsebovala eksplicitno navedbo dela, ki je licencirano (v obliki veljavnega URL naslova), prav tako pa tudi navedbo avtorja. Evidentno je, da je bila razlicica 2.5 vezana na državo, ki je licenco CC implementirala (Slovenija), kar pa se je do vpeljave razlicice 4.0 opustilo. Zaradi že omenjenega poenotenja besedila licenc v razlicici 4.0 je ta sedaj oznacena kot Mednarodna. Omenjene spremembe same po sebi niso tako zelo pomembne in imajo zanemarljiv vpliv na uporabo licenc, vendar pokažejo jasno pot razvoja, ki je internacionalna (mednarodne licence namesto licenc posameznih držav), poenostavljena (združevanje posameznih pogojev, jasni in kratki opisi posameznih pogojev in ravni licenc) in ima možnost široke uporabe. Open Journal Systems in Creative Commons Ce govorimo o avtorskih pravicah v okviru digitalnih baz, je treba omeniti digitalno platformo, ki omogoca urejanje in izdajanje znanstvenih revij – Open Journal Systems (OJS). Platforma je bila razvita v letu 2001, njen namen pa je bil izboljšati dostop do raziskav. Danes je OJS najpogosteje uporabljena platforma/orodje za pro- sti dostop do znanstvenih vsebin in njihovo izdajanje.71 Orodje samo je brezplacno in ponujeno pod pogoji že omenjene licence GNU General Public Licence v2.0, ki zajema dovoljenje za kopiranje, distribucijo in modifikacijo programske opreme. Na INZ sistem OJS uporabljamo za izdajanje hišne znanstvene revije Prispevki za novejšo zgodovino,72 ene osrednjih nacionalnih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki odstira teme s podrocja novejše zgodovine (od 19. stoletja do danes) srednje in jugovzhodne Evrope. Publikacija izhaja trikrat letno, vsebina posamezne revije pa je na voljo takoj po objavi revije (brez embarga). 71 Open Journal Systems | Public Knowledge Project, https://pkp.sfu.ca/ojs/. 72 Contributions to Contemporary History, https://ojs.inz.si/pnz. Na zacetku sodelovanja nam je dr. Bogataj Jancic pripravila tudi formular za urejanje avtorskopravnega vidika Prispevkov (Priloga 6). V formularju so bili jasno nave- deni pogoji in obseg prenosa materialnih avtorskih pravic ter tudi izjava o izvirnosti prispevka, objavljenega v reviji. Formularja nismo dolgo uporabljali, saj ga je kmalu nadomestil sistem OJS. Ce je sama platforma licencirana pod licenco GPL v2.0, so vsebine, ki so objavljene na platformi (posamezna številka revije oziroma njeni posamezni prispevki), objavljene in ponujene pod licencami Creative Commons. V sklopu OJS (tako kot na portalu) se vecinoma uporabljata licenci Deljenje pod enakimi pogoji (CC BY-SA, trenutno verzija 4.0) in tudi CC Priznanje avtorstva (CC BY 4.0). Poleg licence Creative Commons, ki navaja pogoje uporabe licenciranega dela, pa Open Journal Systems k vsakemu izmed del doda še spremno besedilo. V njem so na kratko opisani pogoji, s katerimi se avtorice in avtorji, ki objavijo svoje delo v reviji pod okriljem Open Journal Systems, strinjajo: »Avtorji obdržijo avtorske pravice in znanstveni reviji podelijo pravico do prve objave tega dela. To je hkrati licencirano pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva, ki drugim omogoca delitev dela z navajanjem avtorstva dela in zacetne objave v tej reviji. Poleg prve objave in licenciranja del pod Creative Commons licencami avtorji lahko sklenejo dodatne pogodbe za neizkljucno distribucijo objavljene razlicice dela revije (avtorji svoja dela lahko objavijo v institucionalnem repozitoriju ali v knjigi), vendar je k takšnim objavam potrebno dopisati, kje je bilo delo prvic objavljeno (pravica do prve objave). Avtorjem je prav tako dovoljeno, da svoja dela objavijo tudi na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na njihovi spletni strani) pred in med postopkom oddaje, saj to lahko privede do produktivnih izmenjav.«73 OJS torej vsebuje sestavine pogodbe za prenos materialnih avtorskih pravic iz prvotne pogodbe in svoje pogoje združuje s pristopi licenc CC. Open Journal Systems v kombinaciji z licencami Creative Commons tako ohranja prvoten namen in cilje gibanja Creative Commons za zagotavljanje okolja za prosti pretok idej, znanja in avtorskopravno varovanih del. Zakljucek Na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory je poleg gradiv, ki sva jih v publikaciji vzeli pod drobnogled, objavljenih tudi veliko uradnih (uradno sprejetih ali uradno objavljenih) besedil z zakonodajnega, upravnega, sodnega podrocja. To so zakoni, predpisi, ukazi, odredbe, odloki, resolucije itd., ki pa so, kar sva omenili že v uvodu, izvzeti iz avtorskopravnega varstva,74 saj med »uradna besedila v skladu z 9. clenom 73 »Copyright Notice,« Submissions | Contributions to Contemporary History, https://ojs.inz.si/pnz/about/submissions#authorGuidelines. 74 Takšna besedila so na portalu SIstory objavljena pod licenco Public Domain oziroma javno domeno, ki je »bogastvo informacij, do katerih je mogoce dostopati in jih uporabljati brez ovir, povezanih z avtorskopravnim varstvom, bodisi zato, ker avtorskopravno niso varovane, ali pa so se imetniki pravic sami odlocili te ovire odstraniti.« – Uporaba vsebin pod licencami Creative Commons, view-source: ZASP spadajo besedila, ki razpoznavno izvirajo iz dolocene institucije z zakonodajnimi, sodnimi ali upravnimi pristojnostmi ter oblastvenimi upravicenji in s katerimi se uravnava pravni položaj državljanov oziroma druge družbene zadeve«.75 Treba je dodati, da izraza »besedila« ne smemo razumeti dobesedno, saj so iz okvira avtorskopravnega varstva izkljucene tudi nekatere ostale oblike del, v našem primeru se predvsem pogosto srecujemo z grafikoni, tabelami ipd.76 Ker torej valorizirane vsebine, namenjene digitalizaciji in objavi na portalu SIstory, ne predstavljajo le clankov, referatov, zasebne korespondence ipd., temvec tudi pravne akte, politicne dokumente, zapisnike sej razlicnih državnih organov in njihovih delovnih teles, zapisnike sej politicnih strank itd., ki vsebujejo osebne podatke, moramo sodelavke in sodelavci infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura sloven- skega zgodovinopisja pri svojem delu poleg ZASP upoštevati tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov in Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Nataša Pirc Musar nas je v dopisu z dne 28. decembra 2010 poucila, da se lahko skladno z 8. clenom Zakona o varstvu osebnih podatkov-1 »osebni podatki obdelujejo le, ce obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, doloca zakon ali ce je za obdelavo dolocenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika«.77 Opozorila nas je tudi na to, da moramo pri svojem delu upoštevati še Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06), 63. clen namrec doloca, da o uporabi arhivskega gradiva lahko odloca le Arhiv Republike Slovenije. Informacijska pooblašcenka je poduk sklenila z besedami, »da nacelna prosta dostopnost osebnih podatkov v arhivskem gradivu še ne pomeni tudi pravice, da se pridobljeno arhivsko gradivo javno objavi na svetovnem spletu. To dejstvo potrjuje tudi 102. clen ZVDAGA, ki za znanstveno raziskovalne in zgodovinske namene dovoljuje le objavo osebnih podatkov o odvzemih življenja posameznikom v obdobju od 1. septembra 1939 do 31. decembra 1953, ki jih pravne osebe javnega prava posredujejo uporabnikom v javnem sektorju.«78 https://vodici.fdv.uni-lj.si/subjects/guide.php?subject=CC#tab-3. Gl. tudi The Manifesto | Public Domain Manifesto, pridobljeno 22. 7. 2021, view-source:https://publicdomainmanifesto.org/manifesto. 75 Trampuž, Oman in Zupancic, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, 54. Gl. tudi Eugen Ulmer, »Urheber- und Verlagsrecht, 3. Aufl., Berlin, 1980, §30, II, 2,« v: Trampuž, Oman in Zupancic, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, 54. 76 Maja Bogataj Jancic, Luka Virag in Rok Jerovšek, Projekt SIstory – avtorskopravni vidik (gradivo pripravljeno na podlagi pogodbe o avtorskopravnem svetovanju med INZ in IPI, pogodba 15. 09. 2010) (Ljubljana, 2010), 5 in 6. – Dokumentacija IP INZ. Trampuž, Oman in Zupancic, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, 53–55. Stricker, »Urheberrecht, Kommentar, C. H. Beck, München, 1980, §5,« v: Trampuž, Oman, Zupancic, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, 55. 77 »Dopis informacijske pooblašcenke Nataše Pirc Musar, Ljubljana, 28. 12. 2010,« v: Bogataj Jancic, Virag in Jerovšek, Projekt SIstory, 17 in 18. 78 Ibid. *** Ker sva se avtorici v publikaciji osredinili na avtorske pravice oziroma njihovo urejanje na primeru portala Zgodovina Slovenije – SIstory, bova zakljucili s komentarjem materialnih avtorskih pravic, ki se nanašajo na premoženjske interese, in tudi moralnih avtorskih pravic, ki predstavljajo »duhovno vez med avtorjem in njegovim delom«. Materialne avtorske pravice avtorju omogocajo primat nad posameznimi oblikami izkorišcanja njegove stvaritve (pravica do reprodukcije, javnega izvajanja itd.). Avtor ima možnost, da se odloci, kako bo uresnicil svoje materialne interese, ali bo svoje delo ob izkljucitvi vseh ostalih izkorišcal sam ali bo dopustil izkorišcanje svoje stvaritve komu drugemu v zameno za placilo. Poudarjava, da se v zadnjem casu »materialne avtorske pravice ne nanašajo vec zgolj na izkorišcanje avtorskega dela, ampak tudi na dolocene oblike razpolaganja s primerki avtorskega dela« (pravica distribuiranja, dajanja v najem). Moralne avtorske pravice pa avtorju zagotavljajo uresnicevanje osebnih interesov, povezanih z njegovo stvaritvijo. To velja tudi takrat, ko je avtor pravico do izkorišcanja svojega dela prenesel na drugo osebo. Moralne avtorske pravice avtorju jamcijo, da je na vsakem primerku avtorskega dela ali njegove javne priobcitve nave- deno njegovo ime, zagotavljajo pa mu tudi, da njegovo delo ne bo skaženo, okrnjeno itd. Meniva, da je avtorska pravica skupen izraz za razna upravicenja, ki stvaritelju zagotavljajo realizacijo materialnih in moralnih interesov v povezavi z izkorišcanjem avtorskega dela.79 Kot taka je nujno potrebna pri nadaljnjem ustvarjanju v analognem in digitalnem svetu. Literatura in viri Literatura • Bahor, Stanislav. »Knjižnicarji in avtorske pravice.« Knjižnica. 46, št. 4 (2002): 87–123. • Bogataj Jancic, Maja. Avtorsko pravo v digitalni dobi : problematika zašcite avtorskih del s tehnološkimi ukrepi (Ljubljana: Pasadena, 2008). • Jensen, Christopher. »The More Things Change, the More They Stay the Same: Copyright, Digital Technology, and Social Norms.« Stanford Law Review 56, No. 2 (2003): 531–70. http://www.jstor.org/stable/1229614. Pridobljeno 18. 5. 2021. • Lemmer, Catherine. A. in Carla. P.Wale. Digital Rights Management: The Librarian‘s Guide (Washington, DC: Rowman & Littlefield Publishers, 2016). • Meden, Katja in Ana Cvek. »Nadgradnja Zgodovinarskega indeksa citiranosti.« Slovenšcina 2.0: empiricne, aplikativne in interdisciplinarne raziskave 9 (1) (2021): 216–35. https://doi.org/10.4312/slo2.0.2021.1.216-235. Pridobljeno 19. 7. 2021. • Pancur Andrej in Mojca Šorn, »Na zacetku je bil SIstory: raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja.« V: Inštitut za novejšo zgodovino: 60 let mislimo preteklost (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019), 47–58. 79 UIL: Avtorska pravica, http://www.uil-sipo.si/uil/dodatno/koristni-viri/pogosta-vprasanja/avtorska-pravica/. • Pancur, Andrej in Bogomir Rožman. »Dolgotrajno ohranjanje raziskovalnih podatkov v manjših raziskovalnih infrastrukturah Uporaba odprtokodne aplikacije Archivematic.« V: Tomaž Erjavec in Darja Fišer, ur. Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. september - 1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija = Proceedings of the Conference on Language Technologies & Digital Humanities, September 29th - October 1st, 2016 Faculty of Arts, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia, 218, 219. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: = Ljubljana University Press, Faculty of Arts, 2016.http://www.sdjt.si/wp/wp- -content/uploads/2016/09/JTDH-2016_Pancur-et-al_Dolgotrajno-ohranjanje-raziskovalnihpodatkov. pdf. • Pušnik, Barbara. Avtorske pravice - pravnoekonomska perspektiva. Diplomsko delo. Ljubljana, 2010. • Šorn, Mojca in Jurij Hadalin. »Spletni portal SIstory: prost dostop do dosežkov slovenskega zgodovinopisja. « V: Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov : zbornik prispevkov 4. skupnega posvetovanja Sekcije za specialne knjižnice in Sekcije za visokošolske knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije = Open access to the achievements of Slovenian scientists : proceedings of 4th Joint Conference of the Special Libraries Section and the Academic Libraries Section of the Slovenian Library Association, 103–07. Ljubljana, 27. in 28. oktober 2010. • Trampuž, Miha, Branko Oman in Andrej Zupancic. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1997. • Ulmer, Eugen. »Urheber- und Verlagsrecht, 3. Aufl., Berlin, 1980, §30, II, 2.« V: Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupancic. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1997. Viri (dokumentacijski, elektronski in tiskani) • Archivematica: open-source digital preservation system. https://www.archivematica.org/en/. • Brodnik, Vilma. Prijavnica prispevka za objavo v reviji Zgodovina v šoli. Dokumentacija IP INZ. • CC0 – Creative Commons. »CC0 – No rights reserved,«https://creativecommons.org/shareyour- work/public-domain/cc0/. Pridobljeno 23. 7. 2021. • Center za digitalizacijo. Metodologija digitalizacije arhivskega gradiva ter organizacija in plan dela Centra za digitalizacijo, 16. 12. 2020. https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/Arhiv-RS/Projekt- e-ARH-si/Resitve/CZD/KC-5.1.2_1.10_CzD_Protokol_1.4.pdf. • Chitrakar, Urša. Osnove avtorskega prava – predavanje URSIL – WIPO – Pravna fakulteta, 2019. http://www.uil-sipo.si/uploads/media/URSIL_12.3.2019.PDF. • Contributions to Contemporary History. https://ojs.inz.si/pnz. • Creative Commons jurisdiction ports. https://en.wikipedia.org/wiki/Creative_Commons_jurisdiction_ ports. Pridobljeno 23. 7. 2021. • Dokumentacija IP INZ. Vabilo na predstavitev portala Zgodovina Slovenije – SIstory. • GNU General Public License – Version 3 | Open Source Initiative, https://opensource.org/licenses/GPL-3.0. • GNU General Public License |Open Source Initiative.https://opensource.org/licenses/gpl-license. • Inštitut za novejšo zgodovino.https://www.inz.si/sl/O-institutu/. Pridobljeno 20. 5. 2021. • Kooperativni online bibliografski sistem in servisi COBISS. https://www.cobiss.si/. • Lazarevic, Žarko in Igor Zemljic. Slovenski zgodovinarski indeks citiranosti - izhodišca in pomisleki, 2003. Dokumentacija IP INZ. • O licencah – Creative Commons.https://creativecommons.org/licenses/?lang=sl. • Open Journal Systems | Public Knowledge Project.https://pkp.sfu.ca/ojs/. • Pancur, Andrej, Mojca Šorn in Jurij Hadalin. »Slovenski indeks citiranosti (SICI): Nacrt izgradnje in delovanja, 2014.« Zgodovina Slovenije – SIstory. https://www.sistory.si/11686/36153. • Pancur, Andrej. »Metapodatki portala Zgodovina Slovenije – SIstory. Navodila za uporabo orodja za vnos metapodatkov.« Zgodovina Slovenije – SIstory.http://hdl.handle.net/11686/36151. • Pancur, Andrej. Porocilo o napredku projekta: Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities / Digitalna raziskovalna infrastruktura za umetnost in humanistiko, Murska Sobota, 30. 3. 2020. Dokumentacija IP INZ. • Pirc Musar, Nataša. Objava podatkov o zrtvah iz 2 svetovne vojne – IPRS. https://www.ip-rs.si/mnenja-zvop/objava-podatkov-o-zrtvah-iz-2-svetovne-vojne. • Pirc Musar, Nataša. Objava popisov prebivalstva v 19. stoletju na spletu, 11. 5. 2010. Dokumentacija INZ. • Popisi prebivalstva, 1830–1931 | Zgodovinski arhiv Ljubljana.http://www.zal-lj.si/project/popisi- -prebivalstva-slovenije-1830-1931-2/. • Predavanje o avtorskih pravicah - Dr. Maja Bogataj Jancic. Ljubljana, Atrij ZRC SAZU, 8. 12. 2012. https://www.youtube.com/watch?v=JmspZtj4SQk. • Predavanje o avtorskih pravicah, dr. Maja Bogataj Jancic 1. del. Ljubljana, Atrij ZRC, 13. 5. 2013. https://www.youtube.com/watch?v=iPdR5zF373I. • Predavanje o avtorskih pravicah, dr. Maja Bogataj Jancic 2. del. Ljubljana, Atrij ZRC, 13. 5. 2013. https://www.youtube.com/watch?v=8Tqkmv9K-kA. • Public Domain Mark – Creative Commons. https://creativecommons.org/share-your-work/public- domain/pdm/. Pridobljeno 23. 7. 2021. • Rožman, Bogomir in Andrej Pancur. Standardi za objavljene vsebine PDF publikacij na portalu SIstory: dokument za interno uporabo (verzija 3.0), 16. 12. 2019. Dokumentacija IP INZ. • S K U P N I S P O R A Z U M o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. clena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG4281. Pridobljeno 23. 7. 2021. • Submissions | Contributions to Contemporary History. »Copyright Notice.« https://ojs.inz.si/pnz/about/submissions#authorGuidelines. • Šorn, Mojca. Letno porocilo o rezultatih infrastrukturnega programa (IP) v letu 2011. Dokumentacija IP INZ. • The Manifesto | Public Domain Manifesto. view-source:https://publicdomainmanifesto.org/manifesto. • The Statute of Anne: The First Copyright Statute: History of Information. https://www.historyofinformation.com/detail.php?entryid=3389. Pridobljeno 14. 7. 2021. • UIL: Avtor in avtorsko delo.http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in-sorodne-pravice/ avtor-in-avtorsko-delo/. Pridobljeno 8. 7. 2021. • UIL: Opredelitev avtorske in sorodnih pravic. http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in- sorodne-pravice/opredelitev-avtorske-in-sorodnih-pravic/. Pridobljeno 8. 7. 2021. • Uporaba vsebin pod licencami Creative Commons. view-source: https://vodici.fdv.uni-lj.si/subjects/guide.php?subject=CC#tab-3. • Uradni list RS, št. 30/2006. »Zakon o varstvu arhivskega gradiva in arhivih.« • Uradni list RS, št. 86/2006. »Uredba o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva.« • Vodopivec, Nina. Predlog infrastrukturnega programa (IP) za obdobje 2009-2014 in porocilo o rezultatih infrastrukturnega programa v obdobju 2004-2008. Dokumentacija IP INZ. • What We Do – Creative Commons.https://creativecommons.org/about/. • Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id= ZAKO403 Pridobljeno 11. 7. 2021. • Zgodovina Slovenije – SIstory. »Okrogla miza Portal Zgodovina Slovenije – SIstory« (Inštitut za novejšo zgodovino, 18. 3. 2010).http://hdl.handle.net/11686/1194. • Zgodovina Slovenije – SIstory. »Popisi.« https://www.sistory.si/popis. • Zgodovina Slovenije – SIstory. »Žrtve II. sv.« https://www.sistory.si/zrtve. • Zgodovina Slovenije – SIstory. Porocila o rezultatih infrastrukturnega programa in nacrti dela. https://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=9. Pridobljeno 14. 7. 2021. • Zgodovina Slovenije – Sistotry. Kazalo. https://www.sistory.si/objave/kazalo. • ZIC - Zgodovinski indeks citiranosti. https://zic.sistory.si/. • ZVDAGA - Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA-NPB). https://zakonodaja.com/zakon/zvdaga. Pridobljeno 11. 7. 2021. • Žrtve 1. svetovne vojne,https://zv1.sistory.si/?lang=sl. Mojca Šorn in Katja Meden THE HISTORY OF SLOVENIA – SISTORY PORTAL AND COPYRIGHTS SUMMARY The development of digital historiography, based on the approach of studying and (re) presenting the past with new digital communication technologies, has led to a re-conceptualisation of history and historiography. Even before we historians were able to ask ourselves at the beginning of this evolutionary journey whether we were ready to accept the fact that the understanding and practice of traditional history was fundamentally changing with the development of the digital humanities, we encountered several questions or issues. One particularly extensive and at the same time very important area involved copyright law and the internet, discussed by the authors in the present article from a professional and substantive point of view, using the example of the History of Slovenia – SIstory portal. We have divided the work into two major thematic units, focusing on the first steps in the copyright journey from the selection of materials to their publication on the SIstory portal and on the practical examples of copyright regulation. In the conclusion, we summarise the lessons learned about economic and moral rights under copyright law in the digital age. We have found that economic rights give creators primacy over particular forms of exploitation of their creation (the right of reproduction, public performance, etc.). They can decide how to pursue their economic interests, whether to exploit their work themselves to the exclusion of all others or to allow someone else to exploit their creation in exchange for a fee. We point out that recently, “economic rights no longer refer only to the exploitation of copyrighted work, but also to certain forms of using copies of copyrighted work” (distribution right, rental right). We have also established that moral rights ensure that authors can pursue the personal interests associated with their creation. This is also the case when authors have transferred the right to exploit their work to another person. Moral rights guarantee that the author’s name appears on every copy of the copyrighted work, or, in the case of communication to the public, and that the author’s work will not be mutilated, defaced, etc. We believe that copyright is a collective term for a variety of different entitlements that ensure the realisation of the creator’s economic and moral interests in connection with the exploitation of the copyrighted work. As such, it is indispensable for further creation in both the analogue and digital worlds. Cena 25 EUR Cena 25 EUR Cena 25 EUR Cena 25 EUR In memoriam Profesorju Shibi v slovo Ko nas je v zadnjih dneh maja dosegla vest, da je profesor Nobuhiro Shiba (1946–2021) nenadoma umrl, je po prvotni osuplosti nastala tišina. Tišina, med katero smo se soocili s praznino, ki je nastopila. Tišina je oznanjala, da svet ne bo vec takšen, kot je bil. Postal je manjši! Tišino smo potrebovali, da smo se soocili z bolecino minljivosti življenja. Z njegovim slovesom se je zakljucil tudi del našega življenja. V spomin je prešel del življenja, ki sta ga prevevali naklonjenost in zaupljivost. Izgubiti ugodje prijateljstva ni lahko. Kajti profesor Shiba je bil izjemno veder, topel in prijazen kolega, vdan prijatelj. Profesor Shiba je bil preudaren zgodovinar Jugovzhodne Evrope. Pravzaprav je bil vodilni ekspert za zgodovino te regije na Japonskem. Raziskovalni interes za Balkan se je pri njem vzbudil že zgodaj. Po opravljenem magisteriju na Univerzi Waseda se je že sredi sedemdesetih let 20. stoletja po zaslugi štipendije jugoslovanske vlade odpravil v Beograd. Nekaj let se je na Filozofski fakulteti poglabljal v zgodovino jugoslovanskih narodov, hkrati pa se je dobro naucil srbohrvašcine, da je lahko vire in literaturo bral v izvirniku. S tem je postal tudi »naš zgodovinar«. Po povratku je na Univerzi Waseda doktoriral iz sodobne jugoslovanske zgodovine. Nato je predaval zgodovino na razlicnih japonskih univerzah in koncno je kot redni profesor od leta 1992 pa do upokojitve leta 2010 pouceval na zelo ugledni tokijski univerzi (University of Tokyo). Kot je v navadi za japonske profesorje, ki se upokojujejo sorazmerno zgodaj, je kmalu po upokojitvi našel nov prostor za poucevanje in raziskovanje. Prešel je na Univerzo Josai ( Josai International University) v Tokiu, kjer je poleg poucevanja pomagal voditi tudi Inštitut za srednjevropske študije. Po upokojitvi je bil mocno vpet v delo Evropskega centra za mir in razvoj (European Center for Peace and Development) v Beogradu. V letih priprav na predavanja in podrobnega raziskovalnega dela je nastala obširna bibliografija iz zgodovine jugoslovanskega prostora. Cela vrsta clankov in monografij je bila zaradi tehtne analize deležna priznanj strokovne javnosti v Evropi, prvenstveno pa na Japonskem. Pri tem velja opozoriti na dve strokovni monografiji, o sodobni zgodovini Jugoslavije (1996) in nacionalizmu na Balkanu (1996). Knjigi sta uspešnici, saj je druga izšla že v 13, prva celo v 18 ponatisih. Gre za standardni, referencni deli o jugoslovanski in balkanski zgodovini v japonšcini. Profesor Shiba je s tema deloma japon- skim strokovnim javnostim odpiral obzorja v kompleksnost in tudi kontradiktornost kulturnopoliticnih procesov v nekdanji Jugoslaviji in na Balkanu. Vendar se ni ustavil na tej tocki, temvec je želel s knjigami prenesti znanje tudi med laicne javnosti. Tako je napisal ilustrirano zgodovino Balkana in japonskim bralcem predstavil tudi pomen prve svetovne vojne. Laicnim javnostim so bile namenjene tudi knjige, ki jih je ustvaril s sodelavci, denimo serija knjig 60 poglavij. V tej zbirki so izšle knjige o Balkanu, Srbiji, Hrvaški in tudi Sloveniji. Namen knjig je bil celovito in atraktivno predstaviti zgodovino, politiko, kulturo in šport posameznih podrocij skozi kratka, informativno zgošcena, strokovno neoporecna, a še zmeraj poljubna gesla. Samoumevno mu je bilo, da je v knjigo o Sloveniji vkljucil tudi slovenske sodelavce. Pravzaprav lahko zaklju- cimo, da skorajda ni bilo raziskovalne pobude ali publicisticnega projekta na temo Jugoslavije, Balkana, deloma tudi Vzhodne Evrope, da profesor Shiba ne bi bil med pobudniki ali med vodilnimi sodelavci. Ni se izognil klicu primerjalne zgodovine, napisal je tudi knjigo o kontekstih razpada socialisticnih federacij, Sovjetske zveze, Jugoslavije in Ceškoslovaške. V zadnjih letih se je profesor Shiba posebej posvecal problematiki primerjalno zasnovanega in uravnoteženega pisanja regionalne zgodovine na Balkanu in v Vzhodni Aziji. Posebej pozorno pa je študiral nacine poucevanja zgodovine v šoli, prek ucbenikov in praks. Nekdanja Jugoslavija se je pri tem izkazala kot pravi »laboratorij« razlicnih eksperimentov, kjer so zgodovinarji tako rekoc »v živo« spremljali reinterpretiranje zgodovinskih procesov in prenos v šolsko prakso. Šlo je za tematiko, ki je naravnost klicala k primerjavi, in profesor Shiba je to storil z upoštevanjem vzhodnoazijskega konteksta, kjer je zgodovina še kako živa in mocno determinira odnose v regiji. Profesor Shiba je bil tesno povezan s Slovenijo, strokovno in osebno prek mreže znancev in prijateljev. Za promocijo Slovenije, za širitev in poglobitev znanstvenega in kulturnega sodelovanja je storil veliko. Za to njegovo delovanje se mu je oddolžil tudi predsednik Republike Slovenije in profesorju leta 2017 podelil zasluženo odlikovanje. Ironija usode je hotela, da ga je smrt doletela ravno med pripravami na obeleževanje tridesetletnice slovenske državnosti na Japonskem. Imel sem sreco, kaj sreco, privilegij, da sem bil del njegovega omrežja sodelavcev in prijateljev. O zanimivem japonskem profesorju mi je pripovedoval Peter Vodopivec, še preden sem ga osebno spoznal. Trenutek srecanja je nastopil leta 2008, ko je imel profesor Shiba predavanje na našem inštitutu. Po predavanju smo skupaj preživeli popoldne v razpravah o zgodovini, Japonski in Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, o spremembah, ki so nastopile. Beseda je dala besedo in tako sva kmalu dobila idejo, da bi veljalo poskusiti poglobiti naše sodelovanje. Po krajšem poizvedovanju sva se zedinila, da bi bila najprimernejša možnost prijava bilateralnega projekta. Leta 2009 smo se prijavili na razpis in kot edinim s podrocja humanistike so nam potrdili projekt. Ker nismo gojili upanja, je bilo veselje ob odobritvi prvega skupnega projekta toliko vecje. V projektu z naslovom Komparativna analiza japonskih in slovenskih ucbenikov za zgodovino smo se osredotocili na strukture, vsebine in interpretacije (2010–2011) šolskega podajanja zgodovine. Navdahnjeni s plodnostjo sodelovanja smo se odlocili še za eno prijavo. Tokrat smo segli dlje, saj smo v predmet analize vkljucili zgodovinopisje kot celoto, razširili regijo, predmet analize pa omejili na 20. stoletje. Upanje ni bilo zaman, slovenska in japonska agencija sta odobrili nov projekt z naslovom 20. stoletje v historiografiji Japonske in Vzhodne Azije ter Slovenije in Jugovzhodne Evrope (2014–2015). Oba projekta smo uspešno zakljucili z izdajama knjig.1 Knjigi sta izjemi. Prvi, ki sta vzpostavili primerjalni kontekst med jugoslovanskim prostorom in Vzhodno Azijo. Zgodovina kot cloveška izkušnja je povezala dve razlicni kulturi in tradiciji zgodovinopisja. V slovenski skupini smo sodelovali Peter Vodopivec, Aleš Gabric in jaz z Inštituta za novejšo zgodovino ter Andrej Bekeš in Luka Culiberg z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti. V vseh teh letih smo imeli z japonskimi kolegi celo vrsto srecanj. Vrstile so se izjemno zanimive študije o kronologiji, družbenih kontekstih in vsebini sprememb ucbenikov v nekdanji Jugoslaviji in na Japonskem, v Vzhodni Aziji, o dinamiki in konceptualnih spremembah interpretacije 20. stoletja, o lokalnem in global- nem v zgodovinopisju, o nacionalni in mednarodni vlogi zgodovine, o razmerju med politizacijo in profesionalnostjo rabe zgodovine v razlicnih javnostih. Meja tematik in razprav je bila omejena z našo domišljijo, ki jo je profesor Shiba ves cas spodbujal. Ko je bilo treba, je bil tudi kriticen. Draž projektov je bil v tem, da so bili sodelavci sposobni obravnave in analize tematik iz druge dežele. Tako sta Peter Bekeš in Luka Culiberg suvereno analizirala japonske ucbenike in historicne preglede. Cela vrsta mlajših japonskih kolegov, ucencev profesorja Shibe, pa se je pogumno lotila jugoslovanskih ucbenikov in monografij, Shinichi Yamazaki tudi slovenskih. Delavnice na Japonskem in v Sloveniji so bile iskrive, razprave zelo živahne, druženja pa zame nepozabna. Profesor Shiba je bil skrben gostitelj, dober organizator, vedno je bil na voljo tudi za najmanjše želje. Na široko nam je odpiral vrata v japonsko akademsko skupnost, pokrajino, kulturo in zgodovino. Vmes in tudi po koncu projektov sva s profesorjem ostala v stikih. Srecevala sva se na Japonskem, v Sloveniji, Srbiji, Bolgariji in celo v ZDA. Zlasti so mi ostala v spominu beograjska srecanja. Zaradi drugih obveznosti je bil z ženo Riko redno vsakega marca v Beogradu. Od Ljubljane do Beograda ni dalec, ob obisku arhiva in knjižnic sem vedno našel cas za druženje. Pravzaprav sem študijsko bivanje v Beogradu prilagajal, da sem se lahko srecal s profesorjem. Z veseljem sem prisluhnil njegovim ocenam, pobudam in razmišljanjem o preteklosti in navezavi na sedanjost. Ob srecanju marca 2019 sva se dogovorila, da se vidiva jeseni. Še slutila nisva, da bo to zadnja vecerja. Kako bi, saj je bil poln življenjske moci in nacrtov. Na koncu se je izkazalo, da jih je imel vec, kot mu je dovolila življenjska doba. Zaradi drugega projekta s kolegi z Univerze Kagawa iz Takamatsuja sem se septembra 2019 mudil na Japonskem. Žal je nacrtovano srecanje preprecila bolezen, profesor je bil tiste dni v bolnišnici. Vse skupaj sva vzela kot trenutno motnjo. Kot nekaj, kar pac prinese življenje. Nisva bila zaskrbljena za prihodnost. Polna optimizma po njegovem okrevanju sva si obljubila, da se dobiva v Beogradu Nobuhiro Shiba, Aleš Gabric, Kenta Suzuki in Žarko Lazarevic, ur., School History and Textbooks: a Comparative Analysis of History Textbooks in Japan and Slovenia [Zbirka Vpogledi, 7] (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovi- no, 2013). Žarko Lazarevic, Nobuhiro Shiba in Kenta Suzuki, ur., The 20th Century Through Historiographies and Textbooks: Chapters from Japan, East Asia, Slovenia and Southeast Europe, [Zbirka Vpogledi, 21] (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018). marca 2020, da ne bi prekinila niza rednih srecanj. Ceprav je Japonska dalec, je njemu z velikimi težavami uspelo priti do Beograda, meni pa ne. Vmes je posegla bolezen, spet. Epidemija covida-19 je v kali zatrla najine namene, cetudi sva imela v mislih dodatno srecanje na Japonskem jeseni 2020. Ko me je dosegla novica o njegovi smrti, sem osuplo spoznal, da nove priložnosti ne bo vec. Kar cas vzame, vec ne izpusti. Ostal je duhovni, spominski svet doživetij, množica fotografij in racunalniške mape, polne pisem, kot opomniki tesnega sodelovanja. Z intenzivno korespondenco in pogostimi stiki sem spoznaval profesorja Shibo in njegove zaveze, življenjske in profesionalne. Profesor je svoja nacela tudi živel. Prisegal je na visoko strokovnost, raziskovalno vztrajnost in profesionalnost ter vdano lojalnost do sodelavcev. Bil je veder in topel clovek, ustrežljiv gostitelj in uvideven gost, prijatelj in kolega, na katerega si se lahko zanesel. S temi lastnostmi si je pridobival naklonjenost in veliko spoštovanje. Zbogom, profesor Shiba. Pogrešali te bomo! Žarko Lazarevic Ocene in porocila – Reviews and Reports »Poletna šola o politicni misli v casu tranzicije (in o njej) v vzhodni Srednji Evropi« Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 16. – 20. julij 2021 Od 16. do 20. julija 2021 je v Ljubljani potekala pilotna poletna šola Intelektualna zgodovina v tranziciji, ki so jo soorganizirali Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani (https://www.inz.si/), raziskovalna mreža IH ECE (Intellectual History in East Central Europe, https://intellectualhistoryece.wordpress.com/) in projekt programa COST NEP4DISSENT (https://nep4dissent.eu/). Sestavljena je bila iz dveh tematskih sklopov: prvi se je osredotocal na najnovejše smernice in razprave na podrocju intelektualne zgodovine, drugi pa na temo Tranzicija v vzhodni Srednji Evropi: intelektualnozgodovinski pristop. Medtem ko je prvi sklop temeljil predvsem na obravnavi predhodno opredeljenih najnovejših študij, ki se nanašajo na vec razlicnih podpodrocij ali podrocij, sorodnih intelektualni zgodovini – kot so literarna zgodovina, zgodovina znanosti/produkcije znanja, globalna zgodovina in zgodovina politicne misli – je drugi potekal v obliki delavnice, na kateri so udeleženci predstavili svoje empiricne raziskave v zvezi z razlicnimi vidiki in razumevanjem tranzicije kot objekta zgodovinskih raziskav in kot interpretativnega okvira pri delu zgodovinarjev. Bralni seminar o zgodovini filozofije, zlasti o zgodovini fenomenologije v vzhodni Srednji Evropi, je vodila Marci Shore (Univerza Yale), seminarje o literarni zgodovini in zgodovini politicne misli pa so vodili Zsófia Lóránd (Univerza Cambridge, Združeno kraljestvo), Adela Hîncu (New Europe College, Bukarešta) in Balázs Trencsényi (Srednjeevropska univerza, Budimpešta). Poleg tega sta se bralna seminarja z Anno Calori (Univerza v Leipzigu) in Franzem Fillaferjem (Univerza na Dunaju) osredoto- cila na vprašanja obsega, globalne zgodovine, zgodovine imperija in (de)kolonizacije. Delavnice na teme, kot so “Pripovedovanje o tranziciji: uporabne preteklosti, prihodnosti in casovnosti”, “Med akterji in opazovalci: intelektualci in strokovnjaki v tranziciji”, “Tranzicijsko stanje: spreminjanje institucionalnih okvirov produkcije znanja” in “Spreminjanje besednjakov sprememb: ideologije in koncepti v tranziciji” so komentirali trije razpravljalci: Adela Hîncu (New Europe College, Bukarešta), Jure Gašparic (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana) in Marta Verginella (Univerza v Ljubljani). Med sklopoma je bil en dan odmora, med katerim so udeleženci obiskali bližnje Bohinjsko jezero. Ob prisotnosti številnih znanstvenikov in raziskovalcev iz razlicnih tradicij pisanja intelektualne zgodovine so se razprave pogosto vrtele okoli razlicnih teoreticnih in metodoloških vprašanj, povezanih s tem podrocjem, dotaknile pa so se tudi (mezo) regionalnih okvirov današnjega raziskovanja. V središcu pozornosti je bil namrec teoretski kanon intelektualne zgodovine (tj. v nasprotju s politicno filozofijo, zgodovino politicne misli ali študijami diskurza), razprava pa je tekla tudi o glavnih epistemoloških mejah in obrisih tega podrocja, zlasti v kontekstu njihove znanstvene geneze iz preucevanja zgodnjemodernih besedil na elitnih zahodnih univerzah. Pri tem so se pojavila vprašanja o razmerju med politicnimi idejami in “nativnostjo” njihovih “izvirnih” družbenopoliticnih in casovnih kontekstov ter o uporabnosti in apropriaciji teh pristopov pri preucevanju moderne intelektualne zgodovine vzhodne Srednje Evrope. Nekatera zastavljena in obravnavana vprašanja so se nanašala na to, kako bi prevladujoci pristopi lahko postali bolj primerjalni, pa tudi na druge nacine preseganja naturalizirane “danosti” sodobne nacionalne države. Razprave o globalnih zgodovinah na eni strani in lokalnih/urbanih na drugi so udeležencem pomagale raziskati strategije decentralizacije nacionalnih narativov, obenem pa so ponudile osvežujoce nove obravnave in konceptualizacije tranzicij v letih 1918, 1945 in 1989. Kljub temu so bili kot strategija kriticno obravnavani tudi pozivi h globalizaciji regionalnih raziskav s primerjavo ali preucevanjem globalnih povezav in kroženj, predvsem glede na še vedno slabo razvito raziskovanje regionalne intelektualne zgodovine v širšem smislu. Politicni misleci in tradicije politicnega mišljenja, o katerih je tekla razprava, so bili preucevani v povezavi z njihovim zgodovinskim kontekstom in pogosto obravnavani kot nosilci politicnih sprememb. Ob tem so posamezni predavatelji predlagali in v razpravah obravnavali veliko razlicnih vidikov pisanja o tranzicijah in njihovega razumevanja. Eno od ponavljajocih se vprašanj v tem kontekstu je bilo (domnevno dialekticno) razmerje med politicnim mišljenjem, konceptualnimi inovacijami in zunajbesedilnimi vprašanji v obdobjih obsežnih politicnih ali družbenih sprememb. Povedano drugace, vprašanje se je vrtelo okoli tega, ali so bili nekateri politicni misleci pobudniki ali vsaj izvirni razlagalci aktualnih sprememb, ali pa so jih spremembe spodbudile, da so svoj konceptualni aparat in argumente prilagodili novim okolišcinam. V zvezi z razlicnimi casovnostmi razlicnih ideoloških tradicij smo podobna vprašanja zastavljali tudi o zgodovinopisju in filozofiji zgodovine novoustanovljenih režimov in ugotavljali, da so slednji pogosto nagnjeni k njihovemu prilagajanju in preoblikovanju za namene svoje politicne agende, pri cemer želeni rezultat oznacujejo za naravni vrhunec zgodovinskega razvoja. Na koncu so udeleženci s številnimi predstavitvami in besedili o razlicnih vrstah tranzicij (v smislu družbeno-politicne ureditve, državnih režimov, intelektualnih trendov in tradicij, konceptualnih sprememb) v razlicnih ideoloških, epistemoloških in estetskih kontekstih dobili priložnost, da znova premislijo dvoumnosti intelektualne produkcije v procesu tranzicije, sledijo njeni dinamiki in opazijo pomembne vzorce, ki so se pojavljali pri regionalnih mislecih v celotnem modernem obdobju. S tem izjemno ambicioznim zacetkom in vkljucujocim pristopom k sorodnim podrocjem, temam, geografskim okvirom, primarnim virom (ki presegajo besedila) in metodologijam je pilotni poletni šoli uspelo zaceti prepotrebne pogovore o regionalni intelektualni zgodovini in njeni znanstveni obravnavi, omogocila pa je tudi izmenjavo izkušenj in krepitev mreže zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s temi vedno aktualnimi temami. V obdobju globokih sprememb, ko nas okolišcine spodbujajo k ponovnemu razmisleku o politicnih skupnostih, demokraticnem upravljanju in ugrabljanju države, pa tudi o samih temeljih naših gospodarskih odnosov (tudi glede okolja), se je vec kot vredno vrniti k navdihujocim delom tistih, ki so se znašli v podobnih trenutkih krize, sprememb in tranzicije, pri cemer so morali krmariti med geopoliticnimi in gospodarskimi interesi vecjih entitet s stališca heterogene regije, razdeljene na manjše postimperialne države, ki so pogosto služile kot “laboratorij” za eksperimentiranje z alternativnimi politicnimi idejami ali bojišce imperialnih/imperialisticnih projektov. Vzpostavitev tradicije te poletne šole bi tako omogocila ne le vecjo izmenjavo regionalnega znanja o aktualnih temah, temvec tudi sodelovanje, s katerim bi se na novo ovrednotilo regionalno strokovno znanje o intelektualni zgodovini v primerjavi z evropsko in svetovno ravnijo raziskovanja. Z drugimi besedami, s tem bi utrli izjemno koristno pot prenosu zgodovinskih izkušenj in intelektualnih rezultatov iz vzhodne Srednje Evrope v samo jedro evropske in svetovne intelektualne zgodovine, s cimer bi na novo opredelili “evropsko” v odnosu do “neevropskega”. Predstavili bi jih precej bolj kompleksno in niansirano in presegli zahodno normativnost, ki pogosto spremlja samoorientacijske (in pogosto nacionalisticne) težnje vzhodne Srednje Evrope, ter jih vrnili v njihov pravi zgodovinski transnacionalni in pretežno evropski kontekst. Lucija Balikic, Srednjeevropska univerza Udeleženci: Adela Hincu, New Europe College, Bukarešta; Aleksandra Konarzewska, Fakulteta za humanistiko Univerze v Tübingenu; Anna Calori, Univerza v Leipzigu; Balázs Trencsényi, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Franz Fillafer, Avstrijska akademija znanosti, Inštitut za kulturne vede in gledališko zgodovino; Irena Selišnik, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta – Univerza v Ljubljani; Isidora Grubacki, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/ Dunaj; Jovana Mihajlovic Trbovc, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Inštitut za kulturne in spominske študije, Ljubljana; Jure Gašparic, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Kristina Andelová, Inštitut za novejšo zgodovino Ceške akademije znanosti/Karlova univerza v Pragi; Lucija Balikic, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Manca Grgic Renko, projekt ERC Eirene, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Marci Shore, Univerza Yale, oddelek za zgodovino; Marko Zajc, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Marta Verginella, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta – Univerza v Ljubljani; Matej Ivancík, oddelek za splošno zgodovino Filozofske fakultete Univerze Komenskega v Bratislavi; Nikola Tomašegovic, oddelek za zgodo- vino, Fakulteta za humanisticne in družbene vede, Univerza v Zagrebu; Oskar Mulej, Univerza na Dunaju, Inštitut za vzhodnoevropsko zgodovino; Piotr Wcislik, Center za digitalno humanistiko pri Inštitutu za literarne raziskave Poljske akademije znanosti, CHC IBL PAN; Stefan Gužvica, Univerza v Regensburgu, Podiplomska šola za vzhodnoevropske in jugovzhodnoevropske študije; Tjaša Konovšek, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Una Blagojevic, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Vita Zalar, Inštitut za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana; Vojtech Pojar, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Zsófia Lóránd, štipendistka Marie Curie na Fakulteti za zgodo- vino Univerze v Cambridgeu. Raziskovalna mreža “Intelektualna zgodovina v vzhodni Srednji Evropi” Mreža IHECE je bila ustanovljena na pobudo skupine mladih znanstvenikov s Srednjeevropske univerze v Budimpešti (na Dunaju) in Karlove univerze v Pragi. Njen glavni cilj je bil ustvariti platformo, ki bo spodbujala dialog med znanstveniki in doktorskimi študenti glede izzivov pisanja o intelektualni zgodovini v vzhodni Srednji Evropi in širše. Mreži, ki se še vedno širi, so se nato prikljucili tudi znanstveniki, ki so povezani z Univerzo Komenskega v Bratislavi, Inštitutom za literarne raziskave Poljske akademije znanosti in Univerzo v Cambridgeu. Namen te platforme je organizirati bralne seminarje ter pritegniti predavatelje in raziskovalce k sodelovanju na seminarskih delavnicah, s cimer se vzpostavi mreža znanstvenikov, ki jih zanima intelektualna zgodovina regije s transnacionalnega, primerjalnega in globalnega vidika. Poleg te poletne šole so clani mreže IHECE v preteklem študijskem letu organizirali in gostili številne dogodke, in sicer strokovne okrogle mize, seminarske razprave in individualna predavanja, posvecene temam, kot so pisanje ženske intelektualne zgodovine, zgodovina znanosti in medicine, socialisticna misel v regiji, modernisticna literatura v imperialnem kontekstu ter globalne povezave med fašizmom in postkolonialnimi gibanji. Andrej Rahten, Po razpadu skupne države: slovenskoavstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020, 493 strani, ilustr. Zgodovinarji in (vsaj) današnje generacije si bodo leto 2020 zapomnili po vseprisotni zarezi, ki jo je cez ustaljeno življenje potegnila koron- ska pandemija. Na zgodovinarskem podrocju so se njene posledice med drugim pokazale tudi v umanjkanju vec tehtnih znanstvenih srecanj, tudi široke obravnave stoletnice zaznamujocega koroškega plebiscita, do katere bi sicer gotovo prišlo. Je pa v tem letu izšla obsežna monografija prof. dr. Andreja Rahtena Po razpadu skupne države: sloven- sko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita – plod avtorjevega dolgoletnega raziskovalnega dela, ki mu je bil cilj plebiscitno in drugo slovensko-avstrijsko dogajanje v nemirnih letih po prvi svetovni vojni obeležiti v novi zgodovinopisni obravnavi. Stoletnica plebiscita in sploh pogled na slovensko- -avstrijske odnose v obdobju umestitve jugoslovanske in avstrijske države v povojni evropski sistem sta z avtorjevim delom pomembno zožila zgodovinopisno vrzel, ustvarjeno izven naše volje. Naj že na zacetku povemo, da Rahtenovo delo predstavlja klasicno zgodovinsko študijo v najboljšem pomenu besede. Temelji na natancno opravljenih arhivskih raziskavah, odlicnem poznavanju relevantne domace in tuje literature in – seveda – obravnavanega obdobja ter problematike. S tem delom smo dobili doslej najbolj celovito razclenitev slovensko-avstrijskih odnosov v dobi, ki je v marsicem opredelila kasnejše odnose med Slovenci in Avstrijo. Pred razgrnitvijo slovensko-avstrijskih odnosov po razpadu habsburške monarhije avtor najprej opozori na dotedanja slovensko-nemška razmerja. Ugotavlja, da je bilo od preloma stoletja slovenstvo na Kranjskem in Štajerskem v politicni ofenzivi, na Koroškem pa Slovenci mocni germanizaciji niso bili kos. Tu je bil prepad med Slovenci in Nemci posebej ostro podkrepljen z nacionalisticnimi predstavami o Koroški kot zadnji obrambi »višje nemške kulture« pred »barbarskimi Slovani« na eni strani, na drugi strani pa z mitologijo o slovenski državi Karantaniji (str. 40). Odnosi med Slovenci in Nemci v habsburški dobi so bili ob razpadu monarhije, ki ga avtor z vidika zgošcenega politicnega dogajanja na Dunaju in v Budimpešti ter na Slovenskem dognano predstavi, obremenjeni s podedovanim sovraštvom in nezaupanjem. To je spremljalo ves povojni slovensko-avstrijski (jugoslovansko-avstrijski) razmejitveni proces. Mirno in dogovorno soocenje nekdanjih sodržavljanov z novo zgodovinsko stvarnostjo ni bilo mogoce. Na Štajerskem sta o narodnopoliticnem položaju odlocila njihov Narodni svet in general Rudolf Maister, ki je z odlocnim vojaškim ukrepanjem, »mariborskim prevratom«, kot pravi avtor, rešil vprašanje tamkajšnje severne meje. Njegovo zavzetje Maribora 1. novembra 1918 je bilo kljucno za zlom »trdnjavskega trikotnika«, ki je povezoval spodnještajersko nemštvo Celja, Maribora in Ptuja. »Z Maistrom so Slovenci imeli ob pravem casu cloveka na pravem mestu.« Kot opozarja avtor, je Maistrov nastop mocno presegel znacaj lokalne vojaške akcije. Pred dejstvo je postavil tako nasprotnike med avstrijskimi Nemci kot tudi zaveznike v antanti. Njegova akcija je nedvomno imela pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne. Avtor spominja, da je na to posredno vplival tudi zadnji habsburški cesar Karel I., ki je po posredovanju dr. Antona Korošca poleti 1917 ukazal, naj se Maister iz Gradca vrne v Maribor, kjer je docakal prevrat (str. 62). Na slovensko-avstrijske odnose neposredno po prevratu oziroma razpadu monarhije se avtor nato ozre z vidika oblikovanja diplomatskih povezav med Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in Nemško Avstrijo ter Ljubljano in Dunajem. Poudari, da je diplomatska komunikacija vecinoma potekala na relaciji Ljubljana–Dunaj, kar je veljalo tudi za prve mesece po oblikovanju Kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. »Beograd je bil dalec ne samo geografsko, ampak zaradi procesa konsolidacije nove države dolgo tudi politicno.« Tako je dejansko potekal diplomatski in vojaški boj za mejo predvsem med Narodno vlado SHS v Ljubljani oziroma Deželno vlado za Slovenijo in dunajsko vlado (str. 101). Ljubljanska vlada je v zacetku novembra 1918 v Celovcu vzpostavila še komisariat SHS za slovenski del Koroške, ki mu je koroška deželna vlada sicer priznala eksteritorialnost, vseh atributov predstavništva tuje države pa mu ni zagotavljala. Komisariat je vodil predsednik Narodnega sveta za Koroško duhovnik Franc Smodej. Glede slovensko-nemške razmejitve so v svčtu že pred razpadom monarhije razpravljali o prihodnjih slovenskih ozemeljskih zahtevah, ki so si jih v glavnem zamišljali v pretiranem obsegu (celotna Koroška). Po avtorjevem opozorilu je bilo to nasploh znacilno tudi za nadaljnje slovensko-avstrijske odnose po koncu skupne države; pri postavljanju ozemeljskih zahtev do Republike Nemške Avstrije so slovenski politiki »kar tekmovali, kdo bo dlje zarisal bodoco jugoslovansko mejo na severu« (str. 109). O kompromisni rešitvi koroškega problema slovenski politicni vrh, ki se je zanašal na Wilsonova nacela, pomoc antantne diplomacije in srbske vojske, ni hotel nicesar slišati. Zamisli koroškega Narodnega sveta so v nemškonacionalnih krogih sprejeli na nož. Ko je sredi novembra 1918 spregovorilo orožje, slovensko politicno vodstvo ni imelo jasne in dolgorocne strategije. Zacetni vojaški uspehi na Koroškem (nadzor ozemlja južno od Drave in Mežiške doline) so bili vecinoma posledica improviziranih akcij pešcice pogumnih castnikov Maistrovega kova, kot sta bila stotnik Alfred Lavric pl. Zaplaz in nadporocnik Franjo Malgaj. A moštvenega zaledja ni bilo. »Slovenci so po svetovni vojni, ko so vec let krvaveli za monarhijo, ocitno izgubili voljo, da bi še naprej ostali v uniformah v imenu boja za Koroško.« (str. 116) Narodna vlada v Ljubljani se v vprašanju slovensko-avstrijske razmejitve ni najbolje znašla. Odrekla se je sporazumu, ki ga je general Maister 27. novembra 1918 sklenil s podpolkovnikom Rudolfom Passyjem iz graškega vojnega poveljstva o demarkacijskicrti na Štajerskem in Koroškem; pooblastilo graškega poveljstva Passyju za sklenitev pogodbe sicer ni imelo odobritvene klavzule. Maistrovo pogodbo s Passyjem so odklonile tudi vlade na Dunaju, v Gradcu in Celovcu. Tu avtor opozori na grenko dejstvo, da so ljubljanski oblastniki Maistra, ki so mu odvzeli tudi poveljevanje koroškemu obmejnemu sektorju, namesto da bi ga nagradili za velik diplomatski dosežek, z odvzetjem pristojnosti osebno ponižali (str. 123). Narodna vlada se leta 1918 kljub ugodnim vojaškim in preskrbovalnim razmeram tudi ni odlocila za zasedbo Celovca. Na konferenci predstavnikov dunajske vlade, avstrijskih štajerskih in koroških oblasti ter Narodne vlade oziroma slovenske strani 9.–12. decembra 1918 v Ljubljani pa je odklonila avstrijski predlog razmejitve, po katerem bi Slovencem pripadli Pliberg, Dobrla vas in Železna Kapla. Predlog je pomenil, da so Avstrijci priznali slovenski znacaj ozemlja na jugovzhodu nekdanje Koroške – južno od Drave in vzhodno od Borovnice. Narodna vlada je, kot pravi avtor, v želji, da uresnici svoje »karantanske sanje«, z igro va banque zahtevala vse ozemlje, ki so ga naseljevali Slovenci. Z novoletno ofenzivo koroških brambovcev je postalo jasno, da so Avstrijci mocnejši in bolje organizirani, obe strani pa sta sklenili premirje; tedaj so v Celovcu že prisegali na geslo o »nedeljivi Koroški«. Okno priložnosti, da še pred mirovno konferenco pride do neposrednega dogovora med Ljubljano in Celovcem, se je zaprlo. Vecina slovenskih politikov pa je vseeno verjela, da je slovenska stran v boljšem položaju. Menili so, da vojaški neuspehi v obmejnih spopadih na Koroškem ne bodo vplivali na odlocitve diplomatskih predstavnikov na bližajoci se mirovni konferenci, saj so se videli na zmagovalni strani. Konferenca se je zbrala v zacetku leta 1919 v Parizu, za Slovence pa je bila svojevrstna diplomatska šola. Glavne slovenske clane jugoslovanske delegacije in njihovo dejavnost na pariški mirovni konferenci avtor posebej predstavi. Ustavi se pri dr. IvanuŽolgerju, pooblašcenem delegatu na konferenci in vodilnem slovenskem predstavniku v jugoslovanski delegaciji, politicnem delegatu dr. Otokarju Rybáru, izkušenem nekdanjem avstro-ogrskem diplomatu dr. Ivanu Šveglju, kartografu in statistiku inž. Janku Mackovšku in nekdanjem clanu Jugoslovanskega odbora dr. Bogumilu Vošnjaku. Razhajanja med Slovenci in Nemci so se izražala ob razlicnih priložnostih. Opozoriti je treba na znano, v nemški publicistiki imenovano »krvavo nedeljo« (dejansko ponedeljek) 27. januarja 1919 v Mariboru. Tega dne so po hudih provokacijah mariborskih Nemcev, zbranih na Glavnem trgu pred mestno hišo, ki so ob obisku anketne demarkacijske komisije ameriškega podpolkovnika Shermana Milesa (Miles se je v Mariboru sestal s slovenskimi in nemškimi izvedenci za Koroško) zahtevali prikljucitev mesta k Avstriji, posredovale slovenske varnostne sile. Pod njihovimi streli je padlo osem demonstrantov, vec deset pa je bilo ranjenih. Miles oziroma ameriška stran odgovornosti za krvave dogodke nista pripisala slovenski strani. Toda avtor opozori, da je kri, »ki so jo opazili Americani med vožnjo iz Maribora, (…) nedvomno vsaj podzavestno vplivala na njihove kasnejše odlocitve« (str. 180). Zaostrene odnose med Slovenci in Avstrijci avtor prikaže tudi s pomocjo razmer na radgonskem obmocju. V zacetku februarja 1919 je skupina nekdanjih nemških habsburških castnikov, pomagali pa so jim tudi madžarski, napadla Radgono. Slovenska stran jih je pod Maistrovim poveljstvom odbila, avstrijske oblasti pa so zagotovile, da napadalci niso pripadali regularnim cetam Nemške Avstrije. Razmere so umirili z mariborsko pogodbo 13. februarja 1919. Podpisali sta jo graška deželna vlada (po pooblastilu dunajske) in slovenska Narodna vlada. Dolocili so demarkacijsko crto, po kateri je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje. Mariborska pogodba, pri kateri je sodeloval tudi Maister in ki jo, kot poudari avtor, lahko oznacimo za njegov zadnji uspeh, je ohranila veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu. Avtor opozarja, da je bil Maister sicer med redkimi, ki niso podpirali prevelikih ape- titov pri dolocanju meja na severu. To razkriva njegov elaborat o »slovenski državni meji« iz leta 1919, ohranjen v Mackovškovi zapušcini v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Maister v njem svari pred zamislijo o nedeljivosti Koroške in nasprotuje težnjam po prikljucitvi velikega dela (avstrijske) Štajerske k Jugoslaviji. Po opisu »deavstrizacije« Slovenije na družbenem, upravnem, gospodarskem, kulturnem, šolskem (tu velja opozoriti na dobro dokumentiran primer slovenizacije šole v Šentilju) in politicnem podrocju po razpadu habsburške monarhije se avtor vrne k Milesovi anketni komisiji. Ustavi se pri njeni poti po Koroški (komisijo je s slovenske strani spremljal dr. Lambert Ehrlich, z avstrijske pa fregatni kapitan Albert Peter-Pirkham), ki je sledila mariborski tragediji 27. januarja 1919, in t. i. Milesovemu porocilu, to je stališcu komisije, da so Karavanke najprimernejša razmejitvena crta med avstrijsko in slovensko (jugoslovansko) stranjo. Neugodni razvoj slovensko- -avstrijskega razmejevanja prikaže še z diplomatskim zbližanjem med Dunajem in Beogradom oziroma, kot pravi, »avstrijsko vrnitvijo v Beograd« poleti 1919. Tu so se srbski politiki, ki niso želeli, da bi Slovenci in Hrvati uresnicevali posebne diplomatske interese, »lepo ujeli z avstrijsko diplomacijo, ki je hotela pogovore o Koroški peljati mimo slovenskih politikov v neposredni komunikaciji z Beogradom«. Za Dunaj je bil sedaj glavni sogovornik beograjsko zunanje ministrstvo (str. 242–243). Komisariat SHS v Celovcu je medtem prenehal delovati. Spomladi 1919 se je odvrtel še en, vojaški krog koroškega razmejevanja. Ker se mirovna konferenca ni razpletala v prid slovenskih zahtev (Celovška kotlina), se je predsednik takratne Deželne vlade za Slovenijo dr. Janko Brejc (pripadal je katoliški Vseslovenski ljudski stranki) konec aprila nepreudarjeno odlocil za vojaško ofenzivo na Koroškem. Avstrijci so jo v zacetku maja odbili in ofenziva se je sprevrgla v popolno katastrofo. Avtor opozarja, da so odlocitev za napad »sprejeli slovenski ‘gospodarjivojne’, med katerimi sta imela glavno besedo Brejc in (dr. Gregor) Žerjav (pripadnik liberalne Jugoslovanske demokratske stranke – op. J. P.)«. V ofenzivi so sodelovali izkljucno slovenski vojaki, ki sami niso bili kos bistveno mocnejšim avstrijskim silam. »Simpatije velesil so bile po Brejcevi ofenzivi vecinoma na strani Avstrijcev, saj so premirje prekršili Jugoslovani.« (str. 261, 263) Kmalu po spodleteli slovenski ofenzivi so na mirovno konferenco prispeli avstrij- ski predstavniki. Pogajanj se niso smeli udeleževati, a v italijanski delegaciji so proti jugoslovanski strani imeli mocnega zaveznika. Tu avtor opozori na manj znano dejstvo, da so jugoslovanski diplomatski boj z Italijo podprli nekateri visoki castniki nekdanje habsburške armade. Zanimivo je bilo zlasti delovanje nekdanjega zmagovitega poveljnika V. armade, ki je nosila najtežje breme vojskovanja z Italijani na Soci, feldmaršala Svetozarja Boroevica, in njegovega soškega pribocnika podpolkovnika Slavka Kvaternika. Oba sta se leta 1919 znašla na Koroškem. Kvaternik je za Komisijo za mirovno konferenco pri ljubljanski vladi izdelal študijo o odlocni obrambi jugoslovanskih strateških mej proti Italiji, Boroevic pa je za jugoslovanske pogajalce v Parizu pripravil poseben spis o soških bojih in italijanski drži med svetovno vojno. Avtor, ki obenem predstavi Kvaternikovo in Boroevicevo povojno usodo (Boroevic je zapu- šcen in v revšcini leta 1920 umrl v Celovcu, Kvaternika so leta 1921 v Kraljevini SHS s cinom polkovnika upokojili; kasneje je postal drugi clovek ustaške NDH), pri tem ugotavlja, da je bil položaj jugoslovanske strani ocitno tako slab, »da so bili nekateri pripravljeni sprejeti tudi nasvete Kvaternikovega nekdanjega poveljnika Boroevica, ki je bil zaradi svoje vdanosti habsburški dinastiji v novi državi na crni listi sovražnikov« (str. 295). Kot kljucna tocka prizadevanj slovenskih udeležencev mirovne konference se je spomladi 1919 uveljavilo koroško vprašanje. Avtor prikaže neuspešna prizadevanja jugoslovanske delegacije in njenih slovenskih clanov, da bi preprecili odlocitev velesil, naj se za Celovško kotlino razpiše plebiscit. K temu nista pripomogli niti (jugoslovan- ska) avdienca pri francoskem predsedniku Georgesu Clemenceauju niti (slovenska) avdienca pri predsedniku ZDA Woodrowu Wilsonu. Na avdienci pri Clemenceauju slovenski predstavnik Žolger zaradi katastrofalnega (francoskega) govornega nastopa vodje jugoslovanske delegacije Nikole Pašica ni imel priložnosti, da bi lahko zagovarjal slovenska stališca glede Koroške, medtem ko je bil za plebiscit odloceni Wilson »glavni jugoslovanski nasprotnik v koroškem vprašanju« (str. 316). Pomagala ni niti uspešna jugoslovanska ofenziva na Koroško konec maja 1919. »Jugoslovanska predstava moci, ki se je pokazala 6. junija 1919 tako v zasedbi Celovca kot Gosposvetskega polja, s cimer so bile simbolicno uresnicene karantanske sanje slovenskih politikov, velesil ni navdušila.« (str. 320) Jugoslovanske enote so se morale umakniti na južno Koroško – v plebiscitno cono A, doloceno v drugi polovici junija. Institut plebiscita je na slovenski diplomatski boj za meje vplival na razlicne nacine. Medtem ko ga je jugoslovanska delegacija nasproti italijanskim zahtevam po izpolnitvi londonskega pakta za Primorsko predlagala, a ji s predlogom ni uspelo, sporazum o meddržavni razmejitvi pa so prepustili Kraljevini Italiji in Kraljevini SHS, je plebiscitu na Koroškem, ki bi resno ogrozil prikljucitev k jugoslovanski državi, nasprotovala, konferenca pa se je zanj odlocila. Vprašanje plebiscita se je pojavilo tudi v zvezi z Mariborom in njegovo okolico. Plebiscit je zahtevala avstrijska delegacija, na vso moc pa so ga zagovarjali tudi Italijani. Tu so ponovno »prišla do izraza italijanska dvojna merila: na Primorskem se zaradi Londonskega pakta o referendumu ni smelo niti pogovarjati, na Štajerskem pa so ga Italijani celo zahtevali« (str. 333). Zahtevi po štajerskem plebiscitu se je z izdatno francosko podporo uspešno postavil po robu Ivan Žolger. Avtor dobro opozarja, da bi bili, ce bi bil plebiscit res razpisan, »izniceni vsi Maistrovi uspehi, jugoslovanske cete pa bi verjetno kot policisti v veliki meri nadomestili mariborski Nemci, ki so nekoc tvorili ‘zeleno gardo’« (str. 336). Opozori tudi na dejstvo, da je bil diplomatski vidik soocanja za državno pripadnost Maribora, ki ga podrobno predstavi, dolgo casa povsem v ozadju. »V nasprotju s splošnim prepri- canjem, da je bil status Maribora z Maistrovimi posegi že tudi dokoncno dolocen, je dejstvo, da se je diplomatski boj za mesto ob Dravi zavlekel v sam predvecer sprejema Senžermenske pogodbe.« (str. 325) Nato je prišel cas koroške plebiscitne odlocitve. Avtor pred njo predstavi v slovenskem zgodovinopisju še ne dobro razclenjeno iskanje kompromisne rešitve vse od jeseni 1919 do poletja 1920, ki bi kljub sprejemu senžermenske pogodbe z Avstrijo omogocila delitev Koroške brez plebiscita. O tem so po prvotni slovenski pobudi razmišljali na Dunaju (ne pa v koroški vladi) in v Beogradu, zamisli avstrijskega kanclerja Karla Rennerja, da naj bi se dogovorili o meji po Dravi, pa ne na eni ne na drugi strani niso podprli. Na avstrijski strani zaradi vztrajanja koroške vlade pri plebiscitu, ki bo odlocen v avstrijsko korist, na jugoslovanski strani pa zaradi pasivnosti regenta Aleksandra Karadordevica, ki je po pogovoru z Maistrom maja 1920 verjel njegovemu mnenju, da bo plebiscit uspešen za jugoslovansko stran. »Odgovorni akterji na vsaki strani so zagotavljali, da bo plebiscit uspešen, kar je tudi zagovornike kompromisa na višjih mestih odvracalo od odlocnejših pobud.« (str. 366) Koroški plebiscit je avtor razdelal tako z vidika priprav slovenske strani kot z vidika priprave avstrijske strani na glasovanje. Poudari poizvedovalno in agitacijsko delovanje Janka Brejca na Koroškem in generala Maistra, ki je postal predsednik nove sloven- ske politicne organizacije na Koroškem – Narodnega sveta za Koroško ter poveljnik koroškega obmejnega poveljstva za plebiscitno cono A s sedežem v Velikovcu; s tem je v svojih rokah združil vojaško in politicno moc na tem ozemlju. Brejc in Maister sta vodila bojevito politiko. Slovenska propagandna retorika pa ni dosegla novih privržencev. Maister naj ne bi bil »prava oseba« za plebiscitno propagando, ker – po oceni katoliškonarodnih krogov – »ni docela poznal dušo naroda«. »Prihod cele vrste uradnikov, uciteljev, orožnikov in carinarjev naj bi okrepil narodno zavest med koroškimi Slovenci, toda uspeh je bil manjši od pricakovanj.« (str. 399) Avtor opozarja, da so glavno oporo jugoslovanski strani nudili slovenski duhovniki, ki so skoraj enoglasno agitirali proti Avstriji. Ustavi se tudi pri Brejcevem opozorilu na problematicno ravnanje jugoslovanskega vojaštva, ki se je v vec primerih nasproti slovenskemu koroškemu prebivalstvu obnašalo, kot da je v sovražni deželi. Na slovenskih posestvih je prišlo do številnih ropov in kraj. Brejc je predsedniku jugoslovanske vlade Ljubi Davidovicu septembra 1919 porocal, da je, ce se upošteva še vpliv avstrijske propagande, razpoloženje ljudstva nasproti Jugoslaviji ohlajeno. Avtor pridaja, da Brejceva kritika v zgodovinopisju še ni prišla do izraza (str. 369). Leto dni kasneje, slab mesec pred plebiscitom, je Brejc priznal, da je del koroških rojakov že podlegal avstrijski propagandi. Priprave avstrijske strani na glasovanje avtor predstavi z vidika teoreticnega in propagandnega dela izvedenca za Koroško, zgodovinarja, clana avstrijske delegacije v Parizu in ideologa »nedeljive Koroške« dr. Martina Wutteja ter z njim povezanega visokega uradnika v oddelku za manjšine v državni pisarni na Dunaju dr. Viktorja Schwegla. Viktor je bil brat vidnega in delavnega clana jugoslovanske delegacije vParizu Ivana Šveglja. Viktor je ob prevratu ostal v avstrijski službi, medtem ko je Ivan svoje bogate konzularne izkušnje, dobljene v ZDA, Švici, Južni Afriki, Grciji in Kanadi, ponudil jugoslovanski državi. Brata sta se v boju za razmejitev med novima državama znašla na nasprotni strani. Pri Viktorju lahko govorimo »o njegovem res velikem sovraštvu do Jugoslavije« (str. 378). V »koroški plebiscitni finale« (str. 367) je sodila še medzavezniška plebiscitna komisija, ki je vodila in nadzorovala priprave ter potek plebiscita. Avtor oriše oblikovanje jugoslovanske sekcije komisije in podrobno predstavi delo komisije ter razpoloženje v njej. Bilo je pristransko, nenaklonjeno Jugoslovanom. Predstavi tudi poglede slovenske politike na delovanje komisije, zadnjo Brejcevo turnejo pred plebiscitom in avstrijsko plebiscitno zmago 10. oktobra 1920. Na podlagi podatkov dr. Teodorja Domeja iz leta 2019 in 2020 je pomembno njegovo opozorilo, da je glede na zasebno ljudsko štetje leta 1910 za Avstrijo glasovalo gotovo vsaj nekaj tisoc Slovencev vec kot 10.000, kakor se sicer ocenjuje. Toda avtor poudari, da je »marsikateri koroški sloven- ski udeleženec plebiscita (…) med dvema državama izbral Avstrijo zato, ker ni želel živeti v Jugoslaviji, ne pa zato, ker bi se odrekel svoji slovenski identiteti« (str. 466). A tako tistim, ki so glasovali za Avstrijo, kot tistim, ki so glasovali za Jugoslavijo, je nemškonacionalni režim koroškega deželnega upravitelja dr. Arthurja Lemischa namenil enako usodo (str. 403). Ko razmišlja o vzrokih za slovenski oziroma jugoslovanski plebiscitni poraz, ki so bili že veckrat predmet natancnih raziskav, avtor posebej opozori, da jih ne gre iskati samo v delovanju jugoslovanskih politikov od prevrata naprej. Šlo je za daljši proces, ki se je koncal s »plebiscitnim finalom«. V »finale« so v sklepni stopnji vodile intrige italijanske diplomacije, ki so jih zahodne sile tolerirale in so mocno škodovale jugoslovanski strani, ter Wilsonovo vztrajanje pri plebiscitu na Koroškem. »Wilsonova odgovornost za diplomatske odlocitve, vezane na koroški plebiscit, je celo vecja od italijanske.« (str. 404) Pri tem je glede koroškega vprašanja srbska politika prepušcala velik del pobude slovenski vladi, sama pa je pozitivno delovala v korist slovenskih zahtev. Na »finale« so vplivali tudi neudeležba slovenskega državnika z najvecjo avtoriteto Antona Korošca na pariški mirovni konferenci, spregledanje Ivana Šveglja, ki je odlicno razumel ameriški nacin razmišljanja, za spremljevalca Milesove komisije, nenaklonjenost mednarodnih dejavnikov Jugoslaviji pri koroškem vprašanju, slab vtis, ki ga je med koroškim prebivalstvom pustila Maistrova uprava, nostalgija za bivšo monarhijo in prepricanje vsaj dela Slovencev, da je Avstrija njeno nadaljevanje, odpor do pravoslavnih Srbov in strah pred vojaško službo v srbski vojski ter uspešnejši avstrij- ski propagandni prijemi. Avtor opozarja še na oceno generala Maistra, ki je po mariborskih uspehih tudi sam nosil del odgovornosti za jugoslovanski poraz na Koroškem: »,Velik moment za dosego nacijonalnih aspiracij je brezpogojno podlegel hrupnemu veselju, da se je Avstrija sploh zrušila.’« (str. 428) A kljucno se je dogodilo že prej. Boj za Koroško je slovenska politika v veliki meri izgubila že v avstro-ogrskem obdobju. Nemški nacionalci so že takrat v deželi vzpostavili hegemonijo, ki jim jo je nato zlasti ob pomoci koroških socialdemokratov uspelo ohraniti tudi po razpadu skupne države. »Slovenski politicni prvaki z Brejcem na celu, ki so delovali na Koroškem od preloma stoletja naprej, niso uspeli pridobiti dovolj koroških Slovencev za jugoslovansko idejo.« (str. 406) In tudi centralisticna velikosrbska tvorba, ki so jo že od vsega zacetka pretresala narodnostna, socialna, kulturna in verska nasprotja, se je mocno razlikovala od predstav o jugoslovanski državi pred razpadom habsburške monarhije. Avtor opozori še na Brejcevo ugotovitev, da so del odgovornosti za pomanjkanje narodne zavesti pri koroških Slovencih nosili rojaki iz drugih dežel. V predhodnih odlocilnih 50 letih so namrec bili Slovenci na Koroškem prepušceni sami sebi, ustvaril pa se je tudi rod zavestnih nemškutarjev, to je ljudi, ki niso tajili, da so Slovenci, vpregali pa so se v nemški politicni voz. Avtor nato kljub kar nekaj volilnim nepravilnostim, na katere je opozorila jugoslovanska stran, zavrne trditve, da naj bi šlo za nekakšno zaroto velesil in da naj bi bil plebiscit zrežiran: »Nenaklonjenost na diplomatski sceni in neugodni pogoji izvedbe glasovanja gotovo niso pozitivno vplivali na plebiscitno voljo koroških Slovencev, ki so se za namecek znašli še v primežu dobro koncipirane in spretne avstrijske propagande. A na koncu so se le morali odlociti sami.« (str. 409) Po plebiscitu je bilo mašcevanje zmagovalcev kruto. Svecane obljube o ohranitvi slovenske jezikovne in narodne posebnosti so bile pozabljene. Avtor poudari, da za »cuše«, kot so na Koroškem pejorativno oznacevali narodno zavedne Slovence, ni bilo vec lepe besede. Pregoni, cistke, premestitve, celo požigi hiš so bili del poplebiscitnega vsakdana. Avstrijsko Koroško so morali zapustiti vsi slovensko cuteci profesorji, ucitelji, sodniki, odvetniki, notarji in uradniki. Avtor opozori, da so bili v poplebiscitnih cistkah posebej na udaru slovenski duhovniki, ki so že v avstrijski dobi najbolj vneto podpirali jugoslovansko idejo na Koroškem. Brez njih »se zastopnikom velesil po svetovni vojni verjetno sploh ne bi bilo treba truditi za razpis koroškega plebiscita. Kajti v ‘tužnem Korotanu’ bi težko našli sploh koga, ki bi glasoval za Jugoslavijo, gotovo pa bi našteli precej vecje število ‘vindišarjev’.« (str. 416) »Na severni strani Karavank je torej po zmagi na plebiscitu prevladal politicni triumfalizem, ki je nato dolga desetletja predstavljal izhodišce skrajnega nacionalizma.« (str. 425) Na poraženi slovenski strani se je v politiki vnel prepir, kdo je kriv za plebiscitni poraz. Avtor ga prikaže z vidika katoliško- liberalnega strankarskega boja, kar je tudi bil, ustavi pa se še ob demonstracijah v Ljubljani, do katerih je prišlo po plebiscitnem porazu. Poplebiscitno obdobje predstavi tudi skozi prizmo neuspele diplomatske pobude Petra-Pirkhama, da bi Avstrijci s pomocjo Britancev in Francozov nasproti Jugoslaviji dosegli popravke meje. Sicer pa v zvezi z ocenjevanjem senžermenske mirovne pogodbe, ki je veckrat zamejeno zaradi njenega dolocila o plebiscitu na Koroškem, spomni, da je Kraljevina SHS v svoji pose- sti ohranila Maribor in »jeseniški trikotnik« ( Jesenice–Bled–Bohinj), a na avstrijski strani, zlasti v Radgonskem kotu, je ostalo manjše število štajerskih Slovencev. Z dokoncanjem državne razmejitve je nastopilo vzdušje sovražnega avstrijsko-slovenskega sosedstva. V takem ozracju so se še naprej ukvarjali s koroško problematiko. Avtor opozori na Janka Brejca, ki ga je, ceprav ni vec imel pomembnih politicnih funk- cij, zelo skrbela usoda koroških Slovencev. Že leta 1921 je v memorandumu, poslanem zunanjemu in vojnemu ministrstvu v Beogradu, zagovarjal razdelitev Avstrije med sosednje države in pri tem seveda prikljucitev Celovške kotline k Jugoslaviji. Leta 1926 se je v reviji Cas ponovno zavzel za razkosanje Avstrije. Njegovo razmišljanje so hkrati objavili tudi v francoskem jeziku. Brejc je v jugoslovanski in širši evropski javnosti želel vzbuditi zanimanje za takšno rešitev avstrijskega vprašanja, ki bi ob morebitni prikljucitvi Avstrije k Nemciji omogocila tudi združitev koroških Slovencev z rojaki v Kraljevini SHS. Zagovarjal je tudi možnost popolne razdelitve Avstrije med Nemcijo, Italijo, Kraljevino SHS in Ceškoslovaško s hkratnim oblikovanjem tamponske države »Svobodno mesto Dunaj«. Razkosanje Avstrije je zagovarjal tudi z vidika prepre- citve restavracije hasbsburške monarhije. Poleg Brejca avtor opozori tudi na Janka Mackovška, ki se je po pariški konferencni izkušnji še naprej intenzivno ukvarjal s slovenskimi manjšinami v sosednjih državah. Predstavi še kasnejša leta Rudolfa Maistra in Ivana Žolgerja ter opozori na nadaljnjo kariero Shermana Milesa, ki je s svojim poro- cilom usodno posegel v usodo koroških Slovencev. Ob strani ne pusti niti prizadevanja nekdanjega avstrijskega udeleženca pariške mirovne konference Franza Kleina, ki je želel vplivati na javno mnenje, da bi dosegli revizijo senžermenske pogodbe, in je v ta namen kar pod tem naslovom leta 1920 na Dunaju objavil posebno knjižico. Sicer pa so na Koroškem »skozi celotno obdobje med obema vojnama še naprej dominirali politiki, ki so se najbolj eksponirali v (koroškem) ‘osvobodilnem boju’« (str. 450). Slovensko-avstrijska razhajanja, ki so bila po razpadu skupne države predvsem posledica razmejitvenih problemov, so onemogocala tudi razmišljanja o širših regionalnih povezavah. Zamisli o podonavski federaciji in tudi o konceptu Srednje Evrope niso imele odmeva. Avtor opozarja, da je glavna prepreka tesnejšemu sodelovanju med Jugoslavijo in Avstrijo ostalo koroško vprašanje. Ukrepi jugoslovanskih oblasti do nemške manjšine so bili pogosto odziv na usihanje slovenske manjšine na Koroškem. Po prevratu se je obcutno, za vec kot šestdeset odstotkov, zmanjšal tudi delež nemškega prebivalstva na Slovenskem. To je bila predvsem posledica delovanja novih slovenskih oblasti. Glede slovenskih Nemcev avtor opozori tudi na njihove poskuse zbliževanja s Slovenci. Leta 1926 so koroški deželni vladi poslali spomenico, v kateri so se zavzeli za šolsko in kulturno avtonomijo Slovencev na avstrijskem Koroškem, a so pogajanja med vlado in slovensko manjšino o avtonomiji propadla. Avtor pokaže še na vlogo predsednika slovenske sekcije združenja jugoslovanskih Nemcev za Društvo narodov in vodilnega ideologa slovenskih Nemcev Camilla Morocuttija pri poskusih zbližanja s Slovenci. Morocutti se je v brošuri, izdani leta 1928, zavzel za skupen nemško-jugoslovanski nastop pri oblikovanju srednje-jugovzhodno-evropske federacije. V njej bi bila Avstrija prikljucena Nemciji, Slovencem na Koroškem in Nemcem v Sloveniji pa bi dodelili široko nacionalno in kulturno avtonomijo. Morocuttijevo zamisel je zavrnil zgodovinar Franjo Baš. V njej je videl obujanje nemške politike Berlin-Bagdad. Kar zadeva kasnejše nacisticno obdobje, avtor spomni, da je nacisticna ideologija med Nemci južno od Karavank naletela na plodna tla, vemo pa tudi, kako se je koncalo simpatiziranje med slovenskimi Nemci in Hitlerjem, ki jim je obljubljal »vrnitev v rajh«. »In tudi tragicnost dogajanj po razpadu habsburške monarhije v veliki meri zbledi, ce jih primerjamo z raznarodovalnimi metodami nacisticnih okupatorjev na Slovenskem dve desetletji kasneje. A nacisticna Nemcija je bila poražena, kar so na svoji koži obcutili tudi slovenski Nemci. Spet je nastopilo novo poglavje v slovensko-avstrijskih razhajanjih, ki so se med hladno vojno zaradi vprašanja zašcite slovenske manjšine na Koroškem ponovno poglobila.« (str. 463) Z zgornjo ugotovitvijo avtor konca svojo monografsko obravnavo. V Zakljucnih mislih izpelje še primerjavo med institutom plebiscita in Jugoslavijo v letih 1920 in 1990. Jugoslavija je bila v obeh primerih ena od izbir. V prvem kot alternativa avstrijski republiki, v drugem pa kot alternativa samostojni Sloveniji. »Na poti do mednarodnega priznanja je slednji predvsem po zaslugi zunanjega ministra Aloisa Mocka na pomoc v veliki meri priskocila tudi nekdaj sovražna soseda.« (str. 467) Monografija prof. dr. Andreja Rahtena je delo, ki se zaznamujoce vpenja v dose- danja poglabljanja v kriticno obdobje boja za slovenske meje po prvi svetovni vojni in jih s svojimi spoznanji dodatno osmišlja. Avtor je pri tem posebej osvetlil štajersko- -koroško podrocje, ob tem pa dovršeno sledil slovenski (in kolikor je bilo potrebno, tudi jugoslovanski) notranjepoliticni dinamiki. Posebej velja poudariti, da so v njegovo razclembo zajeti razlicni izzivi in finese, s katerimi so se soocali slovenski udeleženci pariške konference in ki so, obenem z njihovim doživljanjem pariškega dogajanja, v marsicem obdelani prvic. Konferenco je predstavil po vseh za obravnavano problematiko pomembnih vidikih. Hkrati je opozoril na vrsto manj znanih oziroma v zgodovinski kontekst še ne celovito vpetih podrobnosti iz tedanjega politicnega razvoja na Slovenskem. Z njimi je opazno prispeval k novi razsežnosti spoznavnega pogleda na zacetek slovenskega in širšega razvojnega obdobja po prvi svetovni vojni. Rahtenovo pregnantno delo je zgrajeno iz po obsegu uravnoteženih in domišljeno naslovljenih poglavij, ki v razlicnih vsebinskih plasteh predstavijo tedanji zgodovinski cas in njegovo dogajanje. S tem so avtorjeva raziskovalna spoznanja široko in pregledno razgrnjena. Delo dopolnjuje bogato in obsežno, v razlicnih nahajališcih – tudi v avtorjevem zasebnem – hranjeno slikovno gradivo. Na koncu naj zapišemo še to, da se avtor v svoji obravnavi, h kateri so dobrodošlo dodane recenzije dr. Tamare Griesser-Pecar, dr. Gregorja Jenuša in dr. Teodorja Domeja, ne uklanja modnemu teoretiziranju in »interpretiranju«. Monografija Po razpadu skupne države je plod temeljitega zgodovinarskega raziskovalnega pristopa in stvarnega dela in bo veljala za standardno obravnavo vprašanj, ki se jim je avtor posvetil. Jurij Perovšek Jurij Fikfak, Božidar Jezernik, ur., Dedišcina prve svetovne vojne: reprezentacije in reinterpretacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021, 335 strani. Cetudi je obdobje stoletnic, povezanih s prvo svetovno vojno, minilo, sta produkcija in izdajanje del na to temo segla tudi onkraj leta 2018. Najnovejša pridobitev teh »jubilejnih« knjig, zbornik Dedišcina prve svetovne vojne: reprezentacije in reinterpretacije, se ukvarja z družbeno recepcijo in zapušcinami vojne v stoletju po sklenitvi miru, zato je njen izid po zakljucku proslav smiseln. Zbornik z enajstimi prispevki je rezultat raziskovalnega projekta na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tiskane knjige je na voljo tudi brezplacna digitalna razlicica (https:// e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/ book/251). Urednika v uvodnem poglavju ugotavljata, da je prva svetovna vojna, tako kot vsak markan- ten zgodovinski dogodek, predmet razlicnih in spreminjajocih se razlag, ki se med sabo neredko izkljucujejo. Kljub temu je vojna, v nasprotju s svojo mlajšo sestro, do danes izgubila ideološki naboj, tako da jo v Evropi obravnavamo predvsem kot svarilni zgled in spodbudo k ohranjanju mira. Zbornik se prostorsko osredotoca na slovensko okolje, cetudi se pojavljajo ekskurzi v tujino, casovno pa se omejuje na obdobje med obema vojnama in na nedavno obdobje stole- tnic (cas socialisticne Jugoslavije je omenjen le sporadicno, ker je bil spomin na vojno potisnjen v ozadje). Clanki so razvršceni v tri sklope. Prvi je posvecen spomenikom in grobovom, drugi sodobnim komemorativnim praksam, tretji pa sodobnim spremenljivim razlagam prve svetovne vojne. Uvodnim besedam sledi prispevek dr. Vita Hazlerja, v katerem je zastavljen ambiciozen cilj popisa vseh spominskih obeležij, pokopališc, kostnic in verskih objektov, ki na Slovenskem spominjajo na vojno. Ker za podroben popis vseh zbranih primerov v zborniku seveda ni prostora, so najpomembnejši med njimi predstavljeni v sliki in besedi. Poleg tega avtor posreduje obširne sezname primerov kakega tipa obeležij, vendar so ti odstavki za bralca suhoparni. Prav tako je natancno našteto, kateri knjižni viri so bili uporabljeni pri zbiranju gradiva. Cetudi so med njimi navedeni tudi splošni sintezni pregledi vojnega dogajanja, ki o vojnih spomenikih povedo le malo, pa je nenavadno, da med literaturo za prispevek takega znacaja ni mogoce najti relevantnih del, ki že vsebujejo popise spomenikov prve svetovne vojne, kot so Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja Špelce Copic, katalog Mirno vojaki spite vecno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918 ter Likovno in simbolno: kolektivni spomin slovenstva v likovni umetnosti Damirja Globocnika. Enako velja za spletne vire: cetudi se avtor v skoraj polovici opomb sklicuje na podatke z interneta, tudi tu umanjka vsaj Register nepremicne kulturne dedišcine. Sicer pa se bo ta, sam po sebi hvalevreden poskus popisa memorialne vojne zapušcine ocitno še razvijal, tako da celovitejše izsledke pricakujemo v razširjeni publikaciji, ki jo najavlja ena od opomb. V prispevku dr. Anje Moric so osvetljena spominska obeležja, ki so jih padlim odkrivali kocevski Nemci. Zastavljeno je zanimivo vprašanje o tem, kako so padle slavili tisti, ki so obžalovali razpad Avstro-Ogrske in ki so do novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev cutili le pogojno lojalnost. Avtorica je ugotovila, da to polje ocitno ni bilo prizorišce nacionalnih trenj med (po novem) slovensko vecino in nemško manjšino, saj v tisku postavljanje obeležij ni bilo problematizirano. Podrobno je predstavljeno odkrivanje spomenikov padlim Kocevarjem, od katerih je do danes ohranjena samo ena plošca. Dr. Božidar Jezernik v najdaljšem prispevku zbornika obravnava teme, o katerih smo že lahko brali v poglavjih njegovih del Mesto brez spomina ter Jugoslavija, zemlja snova. Rdeca nit prispevka so kompleksni odnosi med južnoslovanskimi podložniki Avstro-Ogrske ter Srbi od zacetka prve svetovne vojne dalje. Cetudi je leta 1918 prišlo do »zedinjenja« »bratskih« jugoslovanskih narodov, je celotno obdobje obstoja Kraljevine SHS/Jugoslavije grenilo dejstvo, da so se med vojno »bratje« gledali skozi puškine cevi in da slovanska vzajemnost takrat ni preprecevala medsebojnega pobijanja. Srbija je kot zmagovalka vojne menila, da so le njeni veterani vredni spoštovanja in spomina, medtem ko je to odrekala nekdanjim avstro-ogrskim vojakom. Ko so se zaceli na Slovenskem pojavljati spomeniki padlim vojakom, Beograd ni bil navdušen, zato so obeležja padlim dobila tudi prizvok politicne kljubovalnosti. Jezernik o teh vprašanjih piše na podlagi navedb iz slovenskega casopisja in literature iz obdobja med obema vojnama ter sodobne tuje literature, ne pa tudi sodobnega slovenskega zgodovinopisja. V clanku je pri opisih postavljanja slovenskih spomenikov padlim mogoce najti (tudi v mednarodni literaturi uveljavljeno) razlago o žalovanju svojcev padlih vojakov, ki so s postavljanjem spomenikov in komemoracijami blažili kolektivno travmo ter iskali smisel v njihovi smrti. Le nakazano je, da so se med prebivalstvom lahko razvili tudi povsem drugacni odnosi do padlih svojcev. Okoliški prebivalci so bili do truda organizatorjev, ki so postavljali spomenike, neredko indiferentni, ceš da se ne splaca postavljati spomenikov tistim, ki so padli za propadlo državo, ali pa so projekt zavirali, saj jim je bilo odvec placati nekaj sto dinarjev za vklesanje imena svojca na obeležje. Ta pragmaticni, (samo na videz?) neprizadeti pristop ni bil podrobneje obravnavan, cetudi bi se odlicno vklapljal v okvir teme zbornika. Drugi sklop odpira clanek dr. Jaka Repica, v katerem se sprašuje o konceptu krajine in zavrne podobo krajine kot pasivnega ozadja, v katerem deluje clovek. Namesto tega poudarja, da gre za interakcijo in da clovek aktivno posega v krajino, med radikalnejše takšne posege pa sodi soška fronta. Repic fenomen raziskuje na primeru Bohinja med vojno, ko so bili posegi vojaške, funkcionalne narave, in po njej, ko so dobili komemorativno vlogo. O dedišcinjenju soške fronte razmišlja tudi prispevek dr. Boštjana Kravanje, ki temo obravnava z vidika Foucaultovega koncepta heterotopij, prostorov, ki v sebi vsebujejo nekakšno kontradiktornost ali nekompatibilnost s svetom, ki jih obdaja. Na današnji prostor soške fronte je koncept apliciran skozi prizmo mednarodnega projekta Poti miru od Alp do Jadrana, v katerem je pod krovnim poudarjanjem pomena miru združena množica javnih in zasebnih akterjev, ki ima raznolike, ne vedno ujemajoce se predstave, narative in vrednote pri prezentaciji dedišcine. Prostor soške fronte je posledicno v celoto povezan le navidezno. Sklop zaokroža zapis dr. Tatiane Bajuk Sencar o ravni evropskih prireditev ob stoletnici vojne, saj je v nekaterih državah organizacijo slavnosti priredila centralizirana državna oblast, drugod pa so bili dogodki razdrobljeni med regionalne ali lokalne skupnosti. Tretji sklop predstavljajo prispevki, ki tematizirajo sodobne interpretacije dveh ikonicnih zgodovinskih oseb, ki sta, ce smo natancni, svojo zgodovinsko vlogo odigrali pred zacetkom vojne in po njenem koncu: Gavrila Principa in Rudolfa Maistra. Dr. Mitja Velikonja ju raziskuje skozi pojavljanja v subkulturah, zlasti na grafitih in nalepkah. Ugotavlja, da sta v teh kontekstih uporabljena kot orodje za izražanje takih ali drugacnih, neredko skrajnih politicnih stališc, hkrati pa ju subkulture s tem, da sta evocirana v vedno novih kontekstih, ohranjajo relevantna. Prispevek dr. Petra Simonica vecino prostora porabi za zgodovinski oris Štajerske od srednjega veka do bojev za Koroško, saj avtor meni, da je razumevanje vseh teh okolišcin nujno za razumevanje Maistrove mitologije. Razvoj Maistrovega kulta je prikazan precej shematicno in brez poglabljanja v nianse, z naštevanjem pojavnih oblik, v katerih se je general pojavljal od leta 1919 dalje. Niansiranost je bolj v ospredju clanka dr. Alenke Bartulovic, ki raziskuje reinterpretacije Gavrila Principa v sodobni Bosni in Hercegovini. Poleg dveh skrajnih interpretacij – »junaški borec za svobodo« za Srbe ter »morilski terorist« za Hrvate in Bošnjake – avtorica raziskuje tudi druge odzive, od pokroviteljskih slavnostnih besed, izrecenih ali zapisanih med uradnimi proslavami ob stoletnici atentata, do turisticnega trženja, popkulture in nostalgije po avstrijski nadvladi. Na ta nacin so predstavljene sicer mnogokrat ignorirane interpretacije v sivi coni med obema skrajnostma. Zbornik zakljucuje razprava dr. Mihe Kozoroga, ki je od vseh clankov najohlapneje povezana z vojno, saj analizira skrivnostno skupino starovercev v Posocju, ki naj bi jo vojna temeljito zdesetkala. Ker vsi podatki o skupini izvirajo iz enega samega dela, ki je edino zabeležilo njen obstoj, je clanek mogoce brati kot lekcijo o previdnosti, potrebni pri presojanju verodostojnosti takšnih virov. Splošna pripomba, ki se nanaša na vec clankov, so napacni zapisi imen. Priimek ameriškega predsednika Wilsona je zapisan z enim odvecnim L, kipar Anton se je pisal Sigulin, in ne Figulin, hrvaškemu publicistu Supilu je bilo ime Frano, in ne Franjo, slikar Ivan je bil Vavpotic namesto Vaupotic. V imenskem kazalu je simpaticen tiskarski škrat razrešil razprave o imenu kontroverznega režiserja Kusturice tako, da ga je preimenoval v srednjeevropsko zvenecega Emila. Ne glede na posamezne pripombe zbornik Dedišcina prve svetovne vojne: reprezentacije in reinterpretacije smiselno zaokrožuje obdobje slovenskih raziskav, usmerjenih na prvo svetovno vojno v preteklih letih. Clanki uspešno prikažejo, da so stoletni jubileji vojno potisnili v središce zanimanja strokovne in laicne javnosti. Vojno vsaka naslednja doba vidi drugace in vedno znova se pojavi kakšen nov princip, ali Princip, ki lahko razvrednoti vse stare interpretacije in uveljavi nove. Prispevki ponujajo vpogled v interpretacije, ki jih je o vojni podala naša doba, in interpretacije, ki jih ima naša doba o preteklih interpretacijah. Ivan Smiljanic Aleš Mardetko, Trdnjava na jugu tretjega rajha. Celje med okupacijo 1941–1945. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2021, 391 strani. Ob 80. obletnici zacetka druge svetovne vojne na Slovenskem je celjski Muzej novejše zgodovine izdal knjigo, delo zgodovinarja Aleša Mardetka, o zgodovini knežjega mesta med nemško okupacijo v letih 1941–1945. Mardetko je leta 2019 doktoriral z isto temo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Medtem ko je vecina slovenskega zgodovinopisja o drugi svetovni vojni usmerjena na raziskovanje narodnoosvobodilnega gibanja (in v manjši meri protirevolucionarnega tabora ter okupatorjev), je bera znanstvenih del o usodi slovenskih naselij med okupacijo (nemškega, italijanskega, madžarskega in hrvaškega okupatorja) zelo skromna. Tako da je pohvalno, da je Celje, ki je imelo med drugo svetovno vojno vecjo vlogo kot Maribor, dobilo tudi lastno delo. Po uvodnih besedah direktorja muzeja Toncka Kregarja in avtorjevem uvodu sledi drugo poglavje, ki je posveceno slovensko-nemškim odnosom pred drugo svetovno vojno. Avtor predstavi stanje nemške manjšine v Celju in delovanje nekaterih njenih clanov v prid nacisticnega režima; tj. vohunjenje za tretji rajh. Kot protiutež temu delovanju so tudi Slovenci zaceli delovati proti nacistom, tudi pod okri ljem britanske obvešcevalne službe. V tretjem poglavju je na kratko predstavljeno dogajanje v Kraljevini Jugoslaviji tik pred aprilsko vojno, ki je nato (z ozirom na celjsko obmocje) predstavljena v naslednjem poglavju. Nemška okupacija Celja se je zacela 11. aprila 1941 z vkorakanjem nemške 1. gorske divizije, ki je na zacetku (za krajši cas) predstavljala tudi vojaško gar- nizijo. Med samo vojno so nato v Celju bile namešcene druge, manjše nemške enote. Poleg vojaške garnizije so Nemci vzpostavili še civilno upravo, ki je posegla v vse sfere javnega in zasebnega življenja, skupaj z represivnimi organi. Nacisticne organizacije, ki so bile aktivne v Celju, so predstavljene v petem poglavju: Štajerska domovinska zveza (skupaj s paravojaško formacijo Wehrmannschaft), Nemška mladina in Zveza nemških deklet. V tem poglavju avtor predstavi vlogo žensk med okupacijo (razni gospodinjski tecaji, oskrbovanje ranjenih vojakov v lokalnih bolnišnicah) in tudi clanstvo v nacisticni stranki, ki med vojno na slovenskem ozemlju ni bila formalno ustanovljena. Tudi Celje je bilo podvrženo razlicnim raznarodovalnim in ponemcevalnim ukre- pom: od preimenovanja naselbinskih imen, izvajanja rasnega in politicnega pregleda prebivalstva, aretacije in izgona Celjanov, pobijanja pacientov v novoceljski umobolnici do ukinitve slovenskih društev in organizacij. Med prebivalstvom so zaceli ponujati obiskovanje tecajev nemšcine oziroma zahtevati njihovo obiskovanje, hkrati pa so zaceli podeljevati nemško državljanstvo; vecina prebivalstva je bila seveda državljanov »na preklic«. Kljub temu da niso bili polnopravni nemški državljani, pa so Celjani morali odslužiti vojaški rok v oboroženih silah tretjega rajha (skupaj z Waffen-SS), s cimer so se v nemški uniformi borili po vsej Evropi, Aziji in Afriki. Sedmo poglavje je posveceno pregledu okupatorjevih ukrepov na podrocju financ, davkov in zavarovalniške dejavnosti, pri cemer je bilo veliko prebivalcev in ustanov podvrženih zaplembam premoženja. V naslednjem poglavju je predstavljena industrija, ki se je v Celju razvila oziroma povecala v korist nemških vojnih naporov. Najbolj pomembna je bila tovarna emajlirane posode v lasti Nemca Maxa Westna, kjer so med vojno poleg izdelovanja posode zaceli popravljati tudi poškodovana vojaška letala in izdelovati razlicne (pol)izdelke: oklepne plošce, stabilizatorje za bombe, ohišja za morske mine, zaboje za municijo, cutarice, porcije itd. Bolj kot (težka) industrija pa je bila za nemški rajh pomembna kmetijska dejavnost. Takoj na zacetku okupacije so Nemci zaceli vlagati v kmetijstvo (razdolžitev, obnova kmetijskih gospodarstev, nakup opreme, sredstev in živine) z namenom povecanja proizvodnje in s tem samooskrbe med vojno. Deseto poglavje se ukvarja s preskrbo prebivalstva s hrano in drugimi potrebšcinami, ki so bile med vojno na voljo »na karte«. Kot ugotavlja avtor, je Celjane »poleg nasilja okupatorja pestilo tudi pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin«. V življenje Celja je posegla tudi nacisticna propaganda, predvsem po delovanju Štajerske domovinske zveze in z njo povezanih (pod)organizacij. V dvanajstem poglavju je predstavljen nemški pravosodni sistem, nato pa še šolstvo, zdravstvo in versko življenje. Posebej je v šestnajstem poglavju predstavljeno kulturno življenje v Celju z delovanjem celjskega muzeja, ljudske knjižnice, glasbenih, gledaliških in kinematografskih prireditev. V nadaljevanju je predstavljena vloga športa, predvsem z (novoustanovljenimi) nemškimi športnimi klubi, ki so delovali na podrocju nogo- meta, rokometa, namiznega tenisa, plavanja, atletike, telovadbe in gimnastike. Avtor poudari vlogo športa pri indoktrinaciji mladine, pa tudi pri njeni pripravi za vojaške napore. Sledi krajše poglavje o nemškem vojaškem pokopališcu, znanem tudi kot »gaj junakov«. Devetnajsto poglavje je pregled pomena Celja za okupatorja med drugo svetovno vojno kot drugega najvecjega mesta na obmocju Spodnje Štajerske, hkrati pa so ga imeli za »starodavno nemško mesto in najjužnejšo trdnjavo nemške države na reki Savinji«. Poleg prebivalstva je Celje imelo pomembno vlogo v sistemu vojne industrije kot transportno vozlišce in središce za izvajanje raznarodovalnih ukrepov v širši okolici. A okupatorjevi ukrepi so povzrocili upor lokalnega prebivalstva, ki je predstavljen v dvajsetem poglavju. Sprva je predstavljeno delovanje komunisticne partije, nato Osvobodilne fronte in s tem partizanov. Avtor analizira partizansko delovanje v mestu in na podeželju ter nemške ukrepe za zatrtje narodnoosvobodilnega gibanja: aretacije, deportacije, streljanja talcev, ukradene otroke. V zadnjem delu vojne je nemški okupator na Slovenskem organiziral tudi Volkssturm, v katerega so bili vkljuceni moški med 16. in 60. letom, s katerimi so ustanovili polk. Na koncu poglavja je predstavljena osvoboditev vec kot devetdesetih zapornikov iz zapora Stari pisker, ki se je zgodila v noci na 15. december 1944. Celje pa je bilo med vojno podvrženo tudi zavezniškim letalskim napadom in nemškim protiukrepom, ki so predstavljeni v enaindvajsetem poglavju. Zadnji meseci vojne in osvoboditev Celja, ki se je zgodila 9. maja 1945, so analizirani v naslednjem poglavju. Sledi poglavje o posledicah vojne v Celju. Med vojno je umrlo 1.637 Celjanov, kar predstavlja višjo vrednost od povprecja celotne Spodnje Štajerske. Pri tem avtor ugotavlja, »da je bilo najvec civilnih žrtev posledica povojnega obracunavanja«; civilisti so tako predstavljali slabo polovico vseh umrlih. V Celju je bilo od 2.200 zgradb poškodovanih ali porušenih kar 521 ali slaba cetrtina. Štiriindvajseto poglavje zajema povojno dogajanje: od preganjanja celjskih Nemcev (izselitev, likvidacije, zaplembe premoženja), sodnih procesov, taborišca Teharje do povojnih izvensodnih pobojev. Zadnje podpoglavje je namenjeno otrokom s Petricka, ki so bili odvzeti staršem v taborišcu Teharje. Ponekod bi bralci, še posebej tisti z manj podrobnim znanjem obravnavane zgodovine in tematike, potrebovali nekoliko obširnejše razlage terminologije, ustanov in enot, ki so omenjene v besedilu. Prav tako je obcasno problematicno prevajanje dolocenih izrazov s podrocja vojaške terminologije, kar pa je razumljivo glede (ne) standardizacije teh pojmov v slovenskem zgodovinopisju. Kljub temu pa obravnavana publikacija prinaša celovit pregled Celja in mešcanov med drugo svetovno vojno, z vidika politicnega, vojaškega in družbenega življenja. Oris dogodkov je dopolnjen tudi s pregledom dogodkov v Celju neposredno pred drugo svetovno vojno in po njej, kar omogoca zaokroženo in celovito seznanitev z zgodovino mesta. Pricujoca publikacija trenutno predstavlja eno redkih del, ki tako obsežno in podrobno obravnavajo dogodke druge svetovne vojne na lokalni ravni, zato si zasluži prostor v knjižnici vsakega, ki preucuje to obdobje ali obmocje. Klemen Kocjancic Christopher Catherwood, Churchill and Tito. SOE, Bletchley Park and Supporting the Yugoslav Communists in World War II. Barnsley, S. Yorkshire: Frontline Books, 2017, 196 strani. Leta 2017 je britanska založba Frontline Books, del skupine Pen & Sword Books, izdala knjigo Churchill and Tito. SOE, Bletchley Park and Supporting the Yugoslav Communists in World War II, delo britanskega zgodovinarja Christopherja Catherwooda. Ta je znan po raziskovanju zgodovine 20. stoletja na obmo- cju Balkana, Bližnjega vzhoda, pa tudi druge svetovne vojne in Winstona Churchilla. V prvem poglavju avtor poveže dogodke ob razpadu socialisticne Jugoslavije z dogodki med drugo svetovno vojno in tudi pojasni, kako je prišlo do etnicno mešane poselitve tega obmo- cja, oblikovanja prve Jugoslavije in do zacetka druge svetovne vojne. Zacetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji z marcevskim pucem in aprilsko vojno leta 1941 sta predstavljena v drugem poglavju, prav tako tudi oblikovanje cetniškega in partizanskega gibanja. Posledicno so Britanci bili v dilemi, katero odporniško gibanje naj podprejo, da bi cim bolj prispevali k zlomu nacisticne Nemcije. Tako je že septembra 1941 bil v Jugoslavijo poslan prvi pripadnik (Bill Hudson) obvešcevalno-diverzantske organizacije SOE, ki je potrdil obstoj obeh gibanj in tudi to, da je med njima že prišlo do konflikta oziroma nasprotovanj, kar je 2. novembra istega leta uradno prešlo v državljansko vojno. 20. novembra je Hudson po cetniških radijskih postajah sporocil, da je Mihailovic bolj sposoben kot Tito, a so par- tizani mocnejši, zato Mihailovic nacrtuje likvidacijo partizanov s pomocjo britanske oborožitve, nato pa se bo obrnil proti Nemcem. V nadaljevanju poglavja avtor opiše naslednje misije SOE, ki so prišle v Jugoslavijo, in tudi napore Britancev za združitev vseh jugoslovanskih odporniških gibanj v skupen boj proti okupatorjem. Tretje poglavje opisuje spremembo britanske podpore v Jugoslaviji. Britanci so sprva podpirali cetniško gibanje kot uradno priznan del jugoslovanske vlade v izgnanstvu, nato pa so leta 1943 zaceli podpirati partizane pod vodstvom komunisticne par- tije, ki je nasprotovala monarhiji. Posledicno so se razvile številne teorije zarote, zakaj je prišlo do tega, skupaj z vlogo komunisticnih vohunov znotraj britanskih obvešcevalno- varnostnih služb (primarno MI5 in MI6). Predstavljen je James Klugmann, ki je v medvojnem obdobju zacel sodelovati s sovjetskim NKVD in je med drugo svetovno vojno postal castnik SOE, namešcen v Egiptu, od koder so pokrivali tudi delovanje na Balkanu. Na koncu poglavja avtor zakljuci, da Klugmann ni mogel vplivati na spremembo britanske strategije v Jugoslaviji, saj so odlocitve glede tega sprejemali na višjih ravneh. Naslednje poglavje razkriva vir, na podlagi katerega je dejansko prišlo do spremembe strategije, in sicer Bletchley Park, kjer je potekalo dešifriranje prestreženih nemških radijskih sporocil (v sklopu operacije ULTRA oz. Enigma, Boniface). S pomocjo teh sporocil so Britanci ugotovili, da partizani povzrocajo vec škode okupatorjem kot cetniki in da cetniki aktivno sodelujejo z okupatorji in kolaboracionisticno srbsko vlado, kar je vplivalo na spremembo strategije na Balkanu. Peto poglavje je namenjeno predstavitvi delovanja MI3 oziroma sekcije MI3(b), ki je bila posvecena zbiranju vseh obvešcevalnih podatkov, ki so prihajali z Balkana. Avtor v tem poglavju tudi razjasni, da so bila porocila operativcev SOE omejena, medtem ko so s preucevanjem dešifriranih sporocil pridobili bolj celovit vpogled na dogajanje v Jugoslaviji. Tako je lahko MI3(b) ugotovila spremembe cetniškega delovanja v letu 1942, ko so v zacetku leta še napadali okupatorjeve sile, a kmalu zaceli usmerjati vse svoje moci v boj proti partizanom. Njihovo pasivnost proti okupatorju so potrdila tudi nemška sporocila, ki so oznacevala partizane za poglavitne nasprotnike in razkrivala, da cetniške enote aktivno sodelujejo z okupatorjem v boju proti partizanom. Britanci so uspeh partizanskega gibanja pripisali Titovi odlocitvi za sodelovanje med Srbi in Hrvati (ne glede na politicna nasprotovanja), medtem ko Mihailovic kot srbski nacionalist ni naredil nicesar na tem podrocju. Z nacrtovano invazijo na Italijo so zavezniki potrebovali mocno odporniško gibanje na Balkanu, ki bo nase vezalo vec nemških divizij, ki bi drugace delovale proti zavezniškim invazijskim silam v Italiji. Šesto poglavje je usmerjeno v raziskovanje Mihailoviceve odlocitve iz februarja 1943, ko je izjavil, da so njegovi poglavitni nasprotniki partizani, ustaši, muslimani in Hrvati, da so njegovi poglavitni podporniki Italijani ter da posledicno ne potrebuje pomoci zahodnih demokracij. Njegova izjava je šokirala tudi jugoslovansko vlado v izgnanstvu in kralja Petra, ki niso mogli vec odlocno kot prej podpirati Mihailovica. To je bil tudi eden izmed kljucnih dogodkov, ki so prispevali k spremembi britanske strategije na Balkanu. K pojasnitvi dogodkov na terenu so odlocilno prispevale nove misije SOE v razlicne jugoslovanske predele, kjer so denimo avgusta 1943 ugotovili, da so cetniki naravnani bolj »profašisticno kot prozavezniško«. Poglavje v nadaljevanju analizira, kako se je zacela spreminjati britanska strategija, tudi po tem, ko je Mihailovic zavrnil britanske pozive k spremembi lastne strategije in opustitvi kolaboracije. Sledi poglavje, ki se osredotoca na delovanje dveh britanskih castnikov (Billa Deakina in Billa Stuarta), ki sta bila maja 1943 poslana k partizanskemu vrhovnemu poveljstvu (v sklopu misije Typical) in sta s svojimi pricevanji o partizanskih bojih z okupatorjem tudi pripomogla k britanski izkljucni podpori partizanskega gibanja. Osmo poglavje opisuje delovanje Churchillovega osebnega poslanca k Titu, brigadirja Fitzroyja Macleana, ki je v Jugoslaviji pristal septembra 1943. Macleana niso poslali v Jugoslavijo z namenom zbiranja obvešcevalnih podatkov, kot so to pocele predhodne britanske misije, ampak izboljšanja organizacije (partizanskih in zavezniških) operacij na Balkanu in s tem povzrocitve vecje škode nemškim in kolaboracionisticnim silam. Hkrati pa je za Churchilla moral dokoncno potrditi dejansko stanje državljanske vojne in protiokupacijskega delovanja v Jugoslaviji. Maclean je v Združeno kraljestvo posredoval sporocilo, da Mihailovic ne predstavlja nikakršne vojaške vrednosti za zaveznike, ampak je postal tudi obseden z bojem proti komunisticnim partizanom do te mere, da sodeluje z okupatorjem in kolaboracionisti. Naslednje poglavje predstavi delovanje ameriških predstavnikov (v sklopu organizacije OSS, predhodnice današnje CIE) v Jugoslaviji, ki so tudi prispevali k razjasnitvi situacije, in sicer primarno majorja Linna »Slima« Farisha. Poglavje za tem predstavlja delovanje drugega ameriškega castnika, podpolkovnika Alberta Seitza. Enajsto poglavje je posveceno analizi Ivana Šubašica, ki ga je OSS med vojno pod- pirala kot politicnega vodjo za jugoslovansko prihodnost. Od nekdanjega hrvaškega bana in predsednika vlade jugoslovanske vlade v izgnanstvu so pricakovali, da bo na zavezniško stran pridobil vojsko NDH in srbsko kolaboracionisticno vlado. A ta ameriški projekt je dokoncno propadel januarja 1945 zaradi razvoja vojne v Jugoslaviji, primarno zaradi prisotnosti sovjetskih sil. Dvanajsto poglavje prikazuje dogodke, povezane z britansko odlocitvijo v februarju 1944, da se dokoncno prekine sodelovanje z Mihailovicem in se popolnoma podpre Tita. Avtor na koncu zakljuci, da je bila odlocitev zahodnih zaveznikov glede podpore Titu na koncu pravilna. Predstavljena knjiga analizira britanske in tudi ameriške strateške odlocitve glede podpore cetniškemu in partizanskemu gibanju v Jugoslaviji, ki niso temeljile na komunisticni infiltraciji zavezniških obrambno-varnostnih služb, kot trdijo razlicne teorije zarote, ampak na dejanski situaciji na tleh, kjer so partizani povzrocali vecjo škodo okupatorju kot cetniki in so bili na koncu posledicno tudi bolj koristni za zavezniški napor glede zmage v drugi svetovni vojni. Klemen Kocjancic Tanja Jakomin Kocjancic, Casopisje na Primorskem v letih 1941-1945 in njegova propagandna funkcija. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021, 343 strani. Avtorica knjige dr. Tanja Jakomin Kocjancic je univerzitetna diplomirana kulturologinja in socialna antropologinja. Leta 2018 je obranila doktorsko disertacijo z naslovom Slovensko primorje v casopisni propagandi 1941-1945 na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem pod mentorstvom dr. Egona Pelikana. V svoji knjigi z naslovom Casopisje na Primorskem v letih 1941-1945 in njegova propagandna funkcija predstavlja casopisje, ki je v vojni med letoma 1941 in 1945 izhajalo na obmocju Primorske. Analizirala je casopisje štirih vpletenih strani, nacisticne Nemcije, fašisticne Italije, slovenskega domobranstva in slovenskega odporniškega (partizanskega) gibanja. Kot zapiše avtorica, so se ti akterji med drugo svetovno vojno na obmo- cju Primorske srecali »idejno, ideološko, politicno in vojaško« (str. 12). Najvec se je ukvarjala z analizo nacinov in vsebine porocanja teh casopisov. Avtorica ugotavlja, da casopisna propaganda na Primorskem v letih od 1941 do 1945 še ni bila zgodovinopisno celovito raziskana. Nekaj raziskav je bilo doslej posvecenih osrednjim casopisom. Dosedanje raziskave casopisov, ki so v obravnavanem casu izhajali na Primorskem, niso opravile primerjalne analize casopisov in niso celovito obravnavale vsebin, ki jih je avtorica prepoznala kot kljucne v tem obdobju: »vprašanja politicne razmejitve po koncu vojne, ideološke vsebine propagande (fašizem, demokracija, nacionalno vprašanje, komunizem), idejnih usmeritev, kot so lokalpatriotizem, regionalne in nacionalne identitete, ali npr. vloge posameznih propagandnih postulatov, kot so npr. lik matere, patriotizem, spopad za vzpostavljanje in dominacijo nad obstojecimi kánoni, npr. literarnim in drugimi« (str. 13). Metoda obravnave casopisov je sledila dejstvu, da casopisi v vojnem obdobju želijo vplivati na javnost s svojim porocanjem v prilagojeni obliki in dogodkov tako ne opisujejo faktografsko natancno. Na porocanje casopisov vplivata cenzura in propaganda. Razlicne cilje propagande in razlicne prijeme za njihovo doseganje je avtorica zapisala takole: »pridobivanje privržencev, mobilizacija potencialnih sodelavcev, odvracanje od nasprotnih idejnih taborov itd. Pri tem posamezne skupine in njihova propagandna glasila uporabljajo razlicne prijeme – od ustrahovanja, groženj s posledicami eventualnega pristopanja k nasprotnemu politicnemu ali idejnemu taboru do vabljenja z ugodnostmi, koncesijami ali obljubami o idealni bodoci družbeni ureditvi po vojaški zmagi in novi politicni razmejitvi.« (str. 13) Avtorica je analizirala porocanje casopisov, ki so med letoma 1941 in 1945 izhajali na Primorskem ali pa so bili namenjeni za propagando na tem obmocju. Obravnavala je casopise, ki so imeli uredništva na tem obmocju, ter jih razdelila glede na to, koga so nagovarjali (partizanski tisk, tisk primorskega domobranstva, italijansko režimsko/ kolaborantsko casopisje in nemško okupatorsko casopisje). Pri analizi casopisov je uporabila komparativno oziroma primerjalno metodo, s katero je analizirala »najpogostejše vsebine in teme v casopisnih besedilih« (str. 14). V analizi se je posvetila tudi temu, kako se kažeta »reprezentacija nasprotnika v ideološkem in politicnem kontekstu ter reprezentacija aktualnih vojaških in politicnih dogodkov v prostoru«. Analizirane tiske je predstavila tudi z vidika njihove politicne in idejne usmeritve ter pri tem analizirala »diskurzivne prakse, idejna porekla in ideološke usmeritve posameznih casopisov ter predstavila avtorje posameznih besedil, pri cemer je bil osnovni poudarek na vprašanju, kako so ti akterji propagande videli oziroma si predstavljali položaj in vlogo prostora Primorske v aktualnih razmerah ter v prihodnosti« (str. 13–14). Avtorica je predstavila kljucne elemente propagande z analizo vsebine in dis- kurza casopisnih prispevkov. Knjigo sestavljajo uvod, dve obsežni osrednji poglavji s podpoglavji in sklep. V uvodnem poglavju avtorica predstavi vire in doslej objavljeno relevantno literaturo na temo casopisne propagande na Primorskem med drugo svetovno vojno. V prvem osrednjem poglavju so našteti in predstavljeni casopisi, ki so med drugo svetovno vojno izhajali na Primorskem. V podpoglavjih avtorica opiše partizanski tisk, tisk primorskega domobranstva (imenovan Slovenski varnostni zbor), italijansko režimsko in kolaborantsko casopisje ter nemško okupatorsko casopisje. Pri vsakem od teh akterjev poudari casopis, ki je izstopal in imel najvecji vpliv. V drugem osrednjem poglavju avtorica (po enaki razdelitvi tiskov kot v prvem poglavju) analizira najpogostejše teme, ki so zapisane v obravnavanih casopisih. Partizanski tisk je nastajal pri akterjih odporniškega gibanja. Imel je propagandno funkcijo, pomembno vlogo pri razvoju kulturne in narodne zavesti, spodbujal je oboroženi odpor. Fašizem je prepovedoval slovensko tiskano in govorjeno besedo. Skriti partizanski tisk je bil tako do kapitulacije Italije edini na obmocju Primorske, ki je bil pisan v slovenskem jeziku. Partizanski tiski so nastajali v skritih ciklostilnih tehnikah in od leta 1944 tudi v vecjih skritih tiskarnah. Ena od teh je bila partizanska tiskarna Slovenija na Vojskarski planoti. Vseh njenih šest objektov je ohranjenih in so na voljo za ogled obiskovalcem.1 V obravnavanem obdobju so na Primorskem z razlicno pogo- stostjo izhajanja in v razlicnem obsegu nastali številni partizanski tiski. Med njimi so bila glasila vojaških enot, Osvobodilne fronte, Komunisticne partije Slovenije, tiski, namenjeni mladini, delavcem, uciteljem in ženskam (Naša žena, Slovenka). Avtorica po abecednem redu naslovov našteje partizanske tiske in jih opiše z znanimi osnovnimi podatki (cas izhajanja, izdajatelj, ime tehnike, v kateri je bil natisnjen, urednik). Vecina tiskov je bila v slovenskem jeziku, nekateri v italijanskem jeziku. To so bila glasila italijanskih antifašistov in italijanskih antifašisticnih vojaških enot, ki so delovale v okviru partizanskega 9. korpusa na Primorskem. Kot ugotavlja avtorica, je analizirani partizanski tisk »propagiral politicno ureditev v Sovjetski zvezi in komunizem, ostro je obsojal fašizem in kolaboracijo ter odigral pomembno vlogo v protidomobranski propagandi« (str. 297). Poleg tega pa je zagovarjal prikljucitev Primorske k Jugoslaviji. Med partizanskimi tiski na Primorskem je osrednjo vlogo imel Partizanski dnevnik. Avtorica ga podrobno predstavi. Nastal je konec novembra 1943 kot glasilo Partizanska tiskarna Slovenija – Mestni muzej Idrija, https://www.muzej-idrija-cerkno.si/lokacija/partizanska-tiskarna-slovenija/, pridobljeno 15. 9. 2021. 31. divizije v nakladi med 100 in 200 izvodi. Do konca leta 1943 je izhajal kot dnevnik. Sredi februarja je postal glasilo 9. korpusa in je izhajal v nakladi tisoc izvodov. Z zacetkom junija 1944 je postal glasilo Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko. Povecala se je tudi njegova naklada, ki je, odvisno od vojaških razmer, obsegala med 4.000in 5.000 izvodi. Porocal je o vojaškem in politicnem dogajanju na Primorskem in Gorenjskem. V njem so pisali prispevke vodilni predstavniki odporniškega gibanja na Primorskem, prav tako pa je objavljal tudi clanke vodilnih predstavnikov odporniškega gibanja iz osrednje Slovenije. Izhajal je do konca druge svetovne vojne in se 13. maja 1945 preimenoval v Primorski dnevnik. Domobranstvo na Primorskem, poimenovano Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), je bilo pod okriljem nemškega okupatorja na Primorskem ustanovljeno novembra 1943. Za opravljanje svoje propagande so uporabljali razlicne nacine (glasila, letake, brošure, šolsko dejavnost, radijske oddaje). Pri tem je najpomembnejšo vlogo imela tiskana beseda. Kot ocenjuje avtorica, so najvidnejšo vlogo pri tem imeli »listi, ki so v letih 1944-1945 izhajali v okviru SNVZ kot glasila posameznih domobranskih skupin ali obmocij […] oziroma so bili domobranski po duhu in vsebini, niso pa tega izražali v naslovu« (str. 82). Tiski so izhajali v slovenskem jeziku, bili pa so podvrženi cenzuri nemških nacisticnih oblasti. Med tiskanimi domobranskimi glasili je po svoji vsebini najbolj izstopal Goriški list. Med 6. majem 1944 in 28. aprilom 1945 je v Gorici izšlo 34 številk tega glasila. Kot ugotavlja avtorica, je glavni namen izhajanja domobranskih listov bila protipartizanska propaganda. Njihove osrednje propagandne smernice so bile »antikomunizem, antiboljševizem in tudi antisemitizem « (str. 297). Predstavljali so, da sta zaradi tega ogrožena slovenski narod in vera. Pisci v domobranskih casopisih so opravicevali kolaboracijo z nemškim okupatorjem s tem, da so zagovarjali, da je brezverski komunizem nevarnejši za slovenski narod kot nemški okupator. V italijanskem režimskem/kolaborantskem casopisju, ki je izhajalo v Trstu, se kaže podoba takratnih politicnih in vojaških dogodkov. Glede na to, kako so ti dogodki vplivali na izhajanje casopisov, jih je avtorica razdelila v tri casovna obdobja z naslednjimi locnicami: vstop Italije v drugo svetovno vojno, 10. junij 1940; padec vlade Benita Mussolinija, 25. julij 1943; kapitulacija Italije, 8. september 1943, in dan pred osvoboditvijo Trsta, 30. april 1945. Italijanski režimski tisk je deloval po nacionalisticnih uredniških smernicah in je bil do 25. julija 1943 namenjen glasilu Nacionalne fašisticne stranke. Kot ugotavlja avtorica, so objavljeni casopisni prispevki »izražali protidemokraticne, avtoritarne in nacionalisticne težnje ter opozarjali na ‚boljševiško nevarnost‘, ki so jo v casu druge svetovne vojne pogosto postavljali na isto raven s ‚slovansko nevarnostjo‘«. Fašisticna propaganda je bila usmerjena proti komunizmu in boljševizmu, ki so ju predstavljali kot nasprotnika fašisticne ureditve. Ce navedem avtoricino ugotovitev: »Italijanski kolaborantski tisk je po septembru 1943 podpiral zavezništvo med Salojsko republiko in nacisticno Nemcijo, v vojnem potencialu Nemcije pa je videl edino možnost za vojaško zmago sil osi v Evropi.« (str. 297) Omenjeni italijanski tisk je bil podvržen nemški cenzuri, objavljeni prispevki pa pisani v skladu z nacisticno propagando. Podrobnejšo predstavitev je avtorica namenila osrednjemu tržaškemu dnevniku Il Piccolo, njego- vim urednikom, vsebinskim poudarkom in uredniški politiki. Ta ni bila ves cas enaka, ampak se je spreminjala glede na tedanje vojne razmere. Avtorica jo je pri analizi razdelila na dve casovni obdobji, »od vstopa Italije v vojno do nemške zasedbe Trsta« (str. 110–11) in »od nemške zasedbe Trsta do konca vojne« (110, 117). Predstavila je tudi naslednje italijanske casopise, »fašisticni list Credere e Vincere, ki je izhajal v Kopru, in glasilo tržaške fašisticne zveze Italia Repubblicana« (str. 17, 126, 132). Predstavljen je tudi katoliški tednik Vita Nuova. Ta ni bil režimski casopis, ampak versko glasilo. Obcasno se je izognil cenzuri in objavil prispevke, kriticne do okupacijskih oblasti. Obmocje Primorske je nemški okupator zasedel v septembru 1943 in jo vkljucil v operacijsko cono Jadransko primorje (obmocje italijanske Julijske krajine in nekdanje italijanske Ljubljanske pokrajine). Propaganda je imela za nacisticno Nemcijo velik pomen in v njenem okviru tudi tisk. Avtorica predstavi organizacijo in nacine izvajanja nacisticne propagande na Primorskem, založniško dejavnost in želje nacisticne Nemcije, da bi v tej okupacijski coni oslabila vpliv Mussolinijeve Salojske republike in se pripravila za prikljucitev Trsta k Nemciji. Propaganda je bila usmerjena proti komunizmu, boljševizmu in Osvobodilni fronti. V propagandne namene z namenom vplivanja na custva bralcev so prikazovali posledice zavezniških bombardiranj na obmocje Primorske. Osrednji nacisticni casopis, ki je v nemškem jeziku med 14. januarjem 1944 in 28. aprilom 1945 dnevno izhajal v Trstu, je bil Deutsche Adria Zeitung. Poleg tega casopisa je avtorica opisala in predstavila še revijo Adria Illustrierte (objavljala je predvsem fotoreportaže) in revijo Voce di Furlanija (razširjala je ideje o avtonomiji Furlanije ter s tem želela oslabiti italijanski vpliv). Kot ugotavlja avtorica, je bil »v ospredju vseh propagandnih listov [...] seveda problem meje oziroma povojne politicne ureditve in razmejitve v prostoru. V povezavi s tem je bila posebna pozornost posvecena mestu Trst.« (str. 298) To se je kazalo v porocanju casopisov, kjer so posamezne politicne in idejne skupine zagovarjale svoja stališca z razlicnih idejnih vidikov. Mesto Trst so si lastile vse te v vojno vpletene sku- pine in bil je predmet propagandnih sporov med njimi. Avtorica je v casopisih analizirala tudi položaj in vlogo žensk. Partizanski tisk je žensko predstavljal v vlogi junakinje, torej enakopravne udeleženke v odporu proti okupatorju in vzpostavljanju nove politicne oblasti. Ob tem pa ji ni odrekel tradicionalne vloge matere in skrbi za družino. Domobransko casopisje je poudarjalo tradicionalne vrednote in v tem kontekstu predstavljalo ženo v vlogi matere in gospodinje. Pri tem se je skladalo s fašisticnim in nacisticnim propagandnim pogledom na vlogo ženske, ki so jo predstavljali kot mater, vzgojiteljico in moškemu podrejeno ženo. Fašisticna politika je poleg omenjene tradicionalne vloge predstavljala žensko tudi kot fašisticno aktivistko, ki sodeluje pri vzgoji cloveka v okviru organizacij fašisticne stranke. Knjiga dr. Tanje Jakomin Kocjancic je pomemben prispevek k poznavanju zgodovine druge svetovne vojne na Primorskem. Z analizo casopisja vseh ideološko nasprotnih politicnih akterjev na tem obmocju ponuja prikaz izdanega casopisja, njegovih politicnih usmeritev, nacinov porocanja in propagande, s katero so želeli doseci bralce, nanje vplivati in jih pridobiti. Avtorica je v sprotnih opombah predstavila tudi urednike obravnavanih casopisov in njihove glavne pisce, kar je dopolnilo za bralce pri razumevanju obravnavane tematike. Knjiga je zanimivo branje za strokovne bralce in tudi za bralce, ki jih zanima obdobje druge svetovne vojne. Blaž Štangelj