Spomini. •ijEjpjIl,. veseljem se spominjam svoje neposebno solnčne mladosti. Toda— fllsllr a^ 'e k^a solnčna ali ni bila — Iepa je bila vendarle — in spo-UllliF1^ minov je vredna. Najbolj srečen je pač človek v mladosti, v Jk^ brezskrbnih, otroških letih. Pa če je nebo jasno in brez oblakov, 'r- ali pa temno in viharno. ' Kako lepi časi so mi bili pred desetimi leti! Takrat sem bil doma in se nisem brigal za nič. Zato, ker je bilo tisto malo življenje že samo na sebi tako prijetno, da se ni poljubilo mojitn poskočnim, svežim in nepokvarjenim mislim prav nikamor iz majhnega, z dišečimi rožami nastlanega vrtca, pa četudi bi bil nahajal za visoko ograjo še kak drug lepši svet . . . Doma sem bil, za pečjo sem sedel, na prijaznem toplem čelešniku sem se grel. Oborožen sem bil samo s krvavordečo popkarico, ki mi jo je bil podaril moj stric Jaka iz Dobrave, pa se vendar nisem bal nikogar, pa naj bi bil imel nasprotnik v roki bridck meč. Po-slušal sem staro mater, ki je čepela na peči v kotu in je bila zavita v plahte in rjuhe, pa sem rezal s skrhano klino bezgovo palico, da bi napravil iz nje pošteno puško. Časih sem šel pa v kuhinjo k materi, da mi je dala v skodelico mleka. Pa sem ga nesel nazaj v izbo, da napojim in nasitim mladega divjega zajčka, ki je skakljal po klopi kraj peči in migal z dolgimi ušesi. Iz miznega predala sem vzel najmanjšo zličko, zajel sem z njo mleka in sem ga tlačil zajčku v nosnice, ker sem mislil, da so tamkaj mala usteca. Čudno se mi je pa zdelo, zakaj je steklo vse mleko zmerom iz ustec na klop in da ni hotel zajček dobre hrane. Šele počasi sem spoznal, da nisem našel gobčka na pravem mestu, in uvidel sem, čemu se je bil zajček zmerom tako branil mleka. Nekoč sem naredil nekaj smešnega. Mnogokrat sem bil videl očeta pri vozu, kako poganja nizka, mršava konja in neizrečeno tui je bilo to všeč. Tudi jaz bi bil imel rad konjička, upreženega v voziček, in tudi jaz, sam bi bil rad poganjal. Zato sem prišel na to srečno misel, da bi ne bilo prenapačno, če bi upregel mladega divjega zajčka. A kjc dobiti voziček? Kjc komat ? — No, jaz sem bil skromen; nisem letel visoko. Zadovoljen sem bil tudi s kakšno slabšo rečjo, Mati mi je bila dala prazno cikorjino škatljo. In to sem privezal z vrvico okrog zajčkovega vratu. Zajček je bil zelo uporen, in ni hotel takoj vleči. Cikorjina škatlja namreč ni bila prazna. Naložil sem bil vanjo nckaj lesenih kosčkov, kakor sem bil videl nekoč očeta samega nalagati klaftrska drva na voz. Ker se je zajček upiral, sem skočil po očetov bič, ki je slonel pri hlevnih vratih. Švrknil sem z bičem po zraku, se uprl z roko ob škatljo, kakor da hočem poriniti, in tedaj je zajček potegnil in vlekel škatljo po klopi kraj peči. Nato je pa skočil na tla, in škatlja se je zvrnila in izpraznila. i Takoj je pa občutil zajček, da ni vcč take peze, in je stekel v diru po fl 130 fl izbi. Skokoma je odhitel zdaj v ta, zdaj v oni kot. Tudi pod mizo je ušel, in se ustavil upehan pod klopjo poleg vegaste pručke. Nato je pa b potegnil škatljico sunkoma za scboj in je zdivjal po izbi. Tuintam je 1 nanagloma obstal in je težko dihnil, kakor da ga duši v grlu. Tudi je I hotel pregrizti vrvico na vratu, ki ga je tiščala in davila, pa se mu ni I posrečilo. Imel je še preslabe zobe. Potem je pa drvil kakor nor sem- ¦ tertja in škatljica se mu je opletala po hrbtu ter ga tolkla po repku in I po bedrih. To je zajčka silno oplašilo. Včasih se je ozrl, pobcsil dolga I ušesa in je hotel streti ubogo cikorjevo škatljo kar s svojimi debelimi, I začudenimi očmi. Vendar nič ni opravil. Zato se je zopet zaletel in vlačil I škatljo na vse strani. Jaz sem pa stal poleg mize in sem poganjal prav I tako, kakor sem bil slišal vČasih očeta, kadar je vozil spomladi gnoj I na njive: »Tihot, prama! Bistahor — no, slišiš ali ne ?« — Zajček je r pa poslušal s pokonci stoječimi ušesi moje stroge zapovedi, toda ni maral L ubogati. Tako sem neumnež vozil z zajčkom. Mati je prišla in mi je I dala »popra«, ker sem mučil ubogo žival. Potem sem pa odvezal vrvico I zajčku od vratii, in zajček je stekcl prost po prostrani, prašni izbi. Zdaj- [ pazdaj se je še malo ozrl, stresel je nevoljno z gibko glavo, pa je od- I skakljal daljc kakor palček, vesel, da mu ni treba več voziti . . . I 0 zlate urice, ki sem jih preživel takrat doma! . . . Mislil sem, da I bodo trajali tisti lepi časi vekomaj, pa sem se motil. Mislil sem, da bom f vozil zmerom z zajčkom, da bom sedel zmerom s krvavordečo popkarico . oborožen na toplem čelešniku in da bom poslušal zmerom staro mater, ki I mi je pripovedovala tako lepe zgodbe, da so mi žarele oči in drhtelo srce. f Toda najlepši spomin, ki ga imam shranjenega globoko v srcu, je I gotovo spomin na mojega dobrega gospoda učitelja Magerla. To je spomin, I ki bo ostal živ v mojem srcu vsc dni. Tako jasno in živo mi stoji pred I očmi dobri, priletni gospod učitelj, kakor bi se bil pogovarjal prijazno in f zaupno ravno snoči z njim. Ne morem moža pozabiti in ga nikdar ne bom. [ Prijetno in milo se mi stori pri misli na tiste lepe dni, ko sem hodil I še v ljudsko šolo. Majhen sem bil še takrat, grozno radoveden in neizrečeno I poreden in nagajiv — pač samo slabe lastnosti, ki se me še sedaj po I klopovo drže. Hotel sem videti vsako stvar prav od blizu — ali pa nič. I Zmerom sem se hotel prepričati čisto do dobra, kaj da tiči v tej, kaj v I oni stvari, drugače pa nisem bil srečen. Zaraditega sem rad hodil v šolo, I da bi vsak dan izvedel kaj novega in kaj zanimivega. I Pa je bilo tudi zares prijetno v šoli! Tam spredaj za katedrom je I sedel gospod učitelj. Velik je bil, lepo brado je imel, gosposko je bil I oblečen. Včasih je bil njegov obraz resen in teman, večjidel pa se je I vendar držal prijetno na smeh. Mi otroci smo sedeli v dolgih, nerodnih I klopeh, ki so bile tudi zelo visoke. Toliko, da so kukale naše gladko- I ostrižene glave iz klopi; toliko, da smo lahko gledali gospodu učitelju ™ v beli obraz. Poslušali smo. Gospod učitelj je razlagal s sladkozvenečim, razločnim, krepkim glasom, ki se je le redkokdaj zresnil. Časih se je dvignil s stola, ponosen, obraz žareč, zardcl kakor slavnostcn govornik 131 pred neizmerno poslušajočo množico. Levico je dejal v hlačni žep, desnico pa si je položil na visoko čelo. Tedaj se je videl razločno njegov beli telovnik izza črne suknje s škrici. Videla se je tudi zlata verižica na bclem telovniku. Tuintam je zamahnil tudi z roko okrog sebe, in čelo se je resno nagubančilo. Krepke besede so donele po prostrani šolski sobi: zdelo se je natn, kakor da trklja kdo srebrne tolarje po srebrnem krožniku. Mnogokrat se je gospod učitelj globoko sklonil in nekoliko pomislil, nato pa dvignil glavo nenadoma, popravil si s prsti lase in se je ozrl smehljaje z dolgim pogledom na nas otroke v klopeh. Za trenotek molk vsenaokrog; tiho kakor na samotni planini — še muha ni nikjer zabrenčala, Z urnim, prožnim, skoro poskočnim korakom se je potem oddaljil gospod učitelj od katedra in je stopal med klopmi, levico v žepu, desnico na čelu, rahel smehljaj na zardelih licih. Pričel se je razgovarjati z nami. Prijazno in domače — kakor da čepimo vsi skupaj doma za pečjo, in da natn pripoveduje stara mati čudežne bajke. Tega ali onega je potrepal priljudno po rami in ga pobožal po glavi, po mladih cvetočih licih; kadar je pa dospel do zadnje klopi in je obstal, mi je pa bilo, kakor da je planil svctel žarek v moje bridkostipolno srce. Zažarei sem v bleda lica in vztrepetal od veselja — gospod učitelj je stal pred tnenoj in se mi je prijazno nasmehnil. Jasno je bilo njegovo čelo, brez najmanjše gubice. Oči so gorele v toplem plamenu, lica so bila rožnonadahnjena in so se smehljala ravnotako, kakor žive, sinje oči. Takrat sem govoril skoro jecljaje — preveč je vrelo iz veselega srca, prcveč je bilo radosti, pre-več presenečenja zavetjapotrebnemu, samotnemu otroku na samotnem polju , . . Gledal sem v mili obraz pred seboj, v mile oči sem bil nehote zamaknjen. In gospod učitelj se je globoko sklonil. Govoril je sladke besede in me je pobožal s svojo mehko gosposko roko. Bilo mi je, kakor da mi vliva kdo prav počasi in oprezno med v usta; kakor da se ne bo odmaknila bela mehka dlan nikdar od mojih lic . . . Ko je pa odšel gospod učitelj nazaj za kateder, mi je bilo zmerom hudo pri srcu: kakor da bom ostal na vckomaj na samotnem polju, samoten otrok brez tolažbe; kakor da mi ne bo nikdar več dano, gledati v ta mila lica in v tc mile oči. . . Ni se zgodilo redkokdaj, da je vzel gospod učitelj \z omarc, ki je stala v kotu kraj peči, veliko, lepo knjigo, kjer so bile naslikane vse živali sveta. Z nekakim spoštovanjem je stisnil to knjigo pod pazduho in jo je nesel do prvc klopi. Tam je odpiral pazno list za listom in je kazal otrokom različne zveri, ptiče in ribe. Vse je bilo prav lepo naslikano z živimi barvami. Knjiga je romala potem iz rok v roke, iz prve klopi v drugo klop, in je priromala končno tudi do zadnje klopi. Moj desni tovariš, Franc Jamšek (po domače Juševarjev Francelj), je dobil prvi knjigo v roke. Smeh je bil na njegovem obrazu, luč v njegovih očeh, ko je odpiral list za listom in je opazoval tiste živali. — »Poglej ga, leva, kakšen je!« se je venomer čudil in me gledal vpraševalno. Stisnil sem se k njemu in sem tudi sam opazoval spretno naslikanega leva v knjigi. List za listom naprej pred očmi so se vrstile v lepem redu nove podobe: 132 i ^H tu je lomastil silni kosmatinec po gošči; tam je brzela po temnozeleni ^H srareki nagla veverica* po zraku je frfotal netopir; po zemlji je hitel o ^V mraku smešni, pujsku podobni jazbec; tam jata živopisanih, lesketajočih ^M se ptičev; tam velikanske ribe v modrem kristalnem morju — vse lično, ^B vse kakor živo. Ko sem se nagledal še sam vseh podob, sem zaprl knjigo H in sem jo nesel na kateder gospodu učitelju. Samo nasmehnil se je dobri H gospod, rekel pa ni ničesar. Okrenil se je naglo in je spravil knjigo v ^M omaro nazaj . . . B Najbolj vesel sem bil pa takrat, kadar je potegnil gospod učitelj V gosli iz omare. Takrat je bilo pa zmerom gotovo, da bo igral gospod H učitelj na gosli, in da bomo mi otroci peli. Nove so blle tiste gosli, I ravno prav velike, in so imele neizrečeno lep glas — vsaj meni se je ¦ tako zdelo. Takrat je stopil gospod učitelj tik katedra. Dvignil je gosli V tako, da je tičal njih trebušnati del kakor zagozden pod vratom, med I brado in prsi. Pa je prijel njih tanfši del pri koncu z levico, z desnico B je pa zazibal lok po brnečih napetih strunah. Pri tem je imcl pa glavo I nekoliko nagnjeno in je gledal z napol zatisnjenimi trepalnicami. H »Zapojmo!« je rekel z zvonkim, pojočim glasom. H Vsi otroci smo vstali. Dolga vrsta nas je bila — glava se jc stiskala ^H k glavi, roka se je oprijemala roke. Vseh oči pa so bile obrnjene proti H gospodu učitelju. H In zapeli smo s tankimi, višokimi glasovi, kakor so pele na goslih B ječeče strune pod prožnim lokom: H Na goro, na goro, H na strme vrhe, W tja kliče in miče in vabi srce. Tiho je zajokala pesem po sobi — nemirno hrepenenjc se jc oglasilo v mladih srcih. Gospod učitelj je pa stal še vedno na enem in istem mestu, glavo lahno nagnjeno, gibki lok na tožnih strunah. Pod začrnelim stropom je zvenela tiha pesem, izzvenela pa ni. Vzdihujoči glasovi so doneli brne od kota do kota in se odbijali, begali semintja in niso zamrli . . . »Zapojmo še cnkrat!« se je oglasil gospod učitelj. Zazibal jc še urneje lok v desnici in še bolj so zadrhtele strune na goslih. Peli smo, s pesmijo vred pa je rastlo tudi hrepenenje v nas vseh. Toda meni je bilo, kakor da mi zmankuje tal pod nogami; kakor da se dvigam na dišečem oblaku vedno više in više, sam Bog vedi kam: nič več nisem slišal nove, poskočne pesmi, slišal scm samo ječeče zvoke drhtečih strun na učiteljevih goslih. Okrog mene je bila le tiha, vzdihujoča pesem, ki so jo pele otožno in srce pretresujoče zvcneče gosli v belih, gosposkih rokah blagega gospoda. Ničesar nisem videl več okrog sebe, samo učiteljev beli obraz je plaval pred menoj kakor v nerazločni megli. Pod obrazom pa gosli in urni lok na brnečih strunah... 133 Više in više sem se dvigal v prijetnih sanjah na mehkem opojnodišečem oblaku. Že so bile nizko pod menoj šolske klopi .s prepevajočimi otroci; že se je razdalja med menoj in belim obrazom učiteljevim čimdaljebolj večala, in komaj sem še razločil v čudni beloti, ki je migljala pred menoj, zveneče gosli in tenki, prožni lok . . . Samo pesem ječečih strun jc donela in brnela v mehkih valovih okrog mene, vse drugo se je potopilo nekam nizko pod menoj v šolski prah . . . Kakor se dviga s ponosnim poletom orel v zračne, nedogledne višave in pušča pod seboj cvetoče ravni, rodovitne vinske griče in s smrekami in s srebrnimi brezami nagosto porastle holme, strme hribe, visoke planine in v nebo kipeče snežnike, tako se je vzpenjal polagoma in zložno v mojih zlatih sanjah opojnodišeči oblak in jaz na njem vedno više in više pod sinje in čisto nebo: pod menoj zvone zvonovi, gosli rahlo jokajo in podrhtevajo v joku kakor lačen otrok v pustinji; pod menoj, globoko spodaj, prepeva in vriska v svatovski obleki ves svet; pod meaoj je vse v nerazločni, oči skeleči luči, kakor v krvavem, s solncem obžarjenem plamenu, brez konca trepeta vse pod menoj: ravna polja, po dobravah prozornozelene bukve v dolgih vrstah in temni, šumni gozdovi po nizkih holmih naokrog. Za polji in za dobravami in holmi pa širni hribi in visoki, beli snežniki . , . Oblak plava še više ... V rahlih sunkih se vzpenja vedno bliže k sinjemu, čistemu nebu, proti samim svetim nebesom dviga svojo veličastno pot .. . Močneje zazvone takrat zvonovi pod menoj; nato pa nenadoma utihnejo, kakor da je segel od neba do zemlje silen, krvavoblesteč meč, pred katerim brneči glasovi vzdrhte in naenkrat obmolknejo. Samo prosečo, hrepenenja polno pcsem drhtečih strun na učiteljevih goslih še slišim; razločno zveni in brni okrog mene. In takrat se ozrem globoko podse na zemljo in ostrmim v svojih čudolepih sanjah: nič več ni tamkaj na hribu, kraj stare tepke, našega šolskega poslopja; samo velikanski zlat krožnik je tamkaj in razprostiral se od hriba do hriba . . . Iznad tega velikanskega zlatega krožnika, ki je kakor pogrnjen z nerazločno meglo, pa se dviga obraz kakor majhen griček in je ves bel kakor sneg. Vidi se pod tem obrazom tudi silna roka z gibkim Iokotn, ki se premika z neznansko naglico po čudnodebelih, napctih strunah na ogromnih goslih. Pesem tako tožna in tako koprneča hiti od hriba do hriba in splava do neba, do opojnodišečega oblaka na nebu, da vztrepetam in da me vseka kakor z ostrim mečem v srce . . . Kakor se pogreza na prostranem, kristalnem morju plavač v svetlih valovih, in se potopi zdaj globoko pod gladko, modro površino, tako da se zdi človeku: nikdar več se ne bo prikazal iznad valov, gotovo se je bil potopil v globočino morja — zdaj pa zopet pomoli glavo in roke na solnce in glasno zavriska od veselja, tako se je pogrezala nad velikanskim zlatim krožnikom velika bela glava v nerazločno meglo podse; globoko se je potopila, tako da ni bilo videti za hip ničesar, ne glave, ne gosli in ne loka v desnici. Visoko se je zopet dvignila in se zazibala iznad migljajoče, blešeeče belote na površju . . . Zajokale so tiho gosli in zadrhteli so 134- sladki glasovi vse naokrog . . . Takrat se je spustil dišeči oblak nizko k zemlji, in stal sem zopet na tleh v šolski sobL Konec je bilo čudovitih sanj, konec pa tudi prelepe pcsmi, ki so jo bile izigrale tiste zveneče, drhteče strune na tistih goslih . . . Globoko se je oddahnil gospod učitelj, spravil je gosli nazaj v omaro in je zavrtel sunkoma ključ v orehovih vratih. Otroci pa smo zopet sedli in pričel se je zopet pouk. — (Konec prihodnjič.)