162
Gorazd: Ledene rože.
kolos, naslanjaje se z drugo na rodski otok, zavijemo jo drugo jutro proti vzhodu v koški zaliv. Zdaj neznatno mestece Budrun, nekdanji Halikarnassus, rojstveni kraj slavnega grškega zgodovinarja Heradota, pustimo na desnici in dospemo okoli poludneva do koške loke, kjer vržemo mačka in si urno ogledamo mesto in njegove znamenitosti. Turški častniki so bili tako prijazni, odpreti nam vrata zanemarjene iu na pol razvaljene trdnjave ter spremljevati nas po mestnih nasipih, kjer se vidi nekoliko starodavnih, kakor kača vitkih topov, katere so menda še nekdanji ondotni vladarji, mogočni Grenovčanje, zapustili svojim naslednikom. Ogledamo si še znamenito, velikansko platano sredi mesta in odrinemo precej visoko v goro do senčnatega gozdiča, kjer je stalo nekdaj slovito Eskulapovo svetišče in kamor so vodili staroveške hrome in kraljeve od blizu in daleč iskat ljubega zdravja. Svetišče je zginilo, ni več ostalo sledu za njim; le hladen studenec, prijetno šumljaje zaznamenjuje mesto, kjer je nekdaj Hipokrat delal čudesa.
Pred odhodom na brod se obložimo s krasnimi narančami in sladkim grozdjem, kojega je tukaj tako obilo in tako lepega, da zarad njega otok po pravici slovi za najrodovitnejši med vsemi spo-radskimi otoki.
Na večer dvignemo zopet sidro in odplavamo dalje proti Smirni, kjer pozdravimo štiriindvajset ur pozneje svoje stare znance.
Ledene rože.
linoči pa burje razsajale so, Te severne sape snežene;
In danes na oknih mi rože cveto, Te rože sreberne, ledene!
Le cvetite, rože na oknih mi ve!
Saj dolgo že vas sem želela; Čeprav vas ne marajo drugi ljudje,
Iz srca vas jaz sem vesela.
Saj snubi sedaj me, saj prišel je spet, Ki del je: „Ostani mi zvesta,
Ko prvi na oknu cvetel ti bo led, Ti sladka mi bodeš nevesta!"    -
Zato pa, ledene cvetice, mrtve, Jaz dolgo že vas sem želela;
In naj vas ne marajo drugi ljudje, Iz srca vas jaz sem vesela!
Gor a z d.
•<L>S^X>a-