38	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
Petra Mrvar Gregorčič in Jasna Mažgon
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe		
s	posamezniki	in	institucijami		
v	skupnosti	
Povzetek: Šolsko	svetovalno	delo	pri	nas	ni	mišljeno	le	kot	svetovanje	oziroma	neposredna	pomoč	
učencem	pri	njihovem	osebnostnem	razvoju	in	učenju,	ampak	zajema	tudi	posredno	pomoč	v	smislu	
sodelovanja	pri	oblikovanju	ustreznega	šolskega	prostora,	vzgojno-izobraževalnega	dela	in	procesa.	
To	pomeni,	da	je	v	skrbi	za	otrokov	celostni	razvoj	treba	ustrezno	organizirati	šolsko	okolje,	za	kar	sta	
pomembna	tudi	delo	in	sodelovanje	svetovalnega	delavca	z	oddelki,	učitelji,	vodstvom	šole,	starši	in	
zunanjim	okoljem	oziroma	skupnostjo.	V	prvem	delu	prispevka	predstavimo	ravni	sodelovanja	šolske	
svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti,	v	drugem	pa	del	rezultatov	empirične	
raziskave	o	medsebojnem	sodelovanju,	ki	smo	jo	izvedli	jeseni	2014.	Dobljeni	izsledki	raziskave	potr-
jujejo,	da	imajo	šolski	svetovalni	delavci	pomembno	vlogo	pri	vzpostavljanju	sodelovanja	z	različnimi	
institucijami	in	posamezniki	v	skupnosti,	pri	čemer	poudarjajo,	da	brez	medsebojnega	sodelovanja	ne	
bi	mogli	izvesti	določenih	dejavnosti	v	šoli	ter	reševati	težav	učencev	in	družin.	Obenem	opozorijo	na	
nekatere	ovire	oziroma	pomanjkljivosti	v	medsebojnem	sodelovanju,	ki	jim	je	v	nadaljnjih	prizadevanjih	
za	kakovostno	sodelovanje	treba	nameniti	pozornost.	Ena	izmed	poti	je	zagotovo,	da	vsi	udeleženi	v	
sodelovanju	razvijajo	medosebne,	komunikacijske,	sodelovalne	in	organizacijske	spretnosti	ter	odkrito	
vrednotijo	svoje	delo	oziroma	načine	medsebojnega	sodelovanja.
Ključne besede:	šolska	svetovalna	služba,	skupnost,	starši,	koordinacija,	posvetovanje,	partnersko	
sodelovanje
UDK:	37.048.2
Znanstveni	prispevek
Dr. Petra Mrvar Gregorčič, docentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko 
in andragogiko, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; e-naslov: petra.mrvar@gmail.com
Dr. Jasna Mažgon, docentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in 
andragogiko, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; e-naslov: jasna.mazgon@ff.uni-lj.si
SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016,	38–57
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 39
Uvod
Na	področju	sodelovanja	med	šolo,	starši	in	skupnostjo	avtorji	(npr.	Bryan	in	
Henry	2008;	Bryan	in	Holcomb-McCoy	2007;	Epstein	1995;	Sheridan	idr.	2002;	
Walsh	in	DePaul	2011)	pišejo	o	partnerstvu,	ki	ga	opredeljujejo	kot	sodelovanje	
več	med	seboj	enakovrednih	posameznikov	oziroma	institucij,	ki	imajo	skupne	cilje	
sodelovanja	ter	vzpostavijo	zaupen	odnos,	v	katerem	delijo	vire,	moč	in	odgovor-
nost.	Ko	je	sodelovanje	med	šolo,	starši	in	skupnostjo	dobro	oziroma	kakovostno,	
koristi	v	razvoju	in	uspehu	doživljajo	predvsem	otroci	(učenci),	prednosti	pa	čutijo	
tudi	starši,	učitelji,	šola	ter	skupnost	v	celoti	(Epstein	1995;	Sheridan	idr.	2002;	
prim.	Thompson	2012).	O	značilnostih	in	prednostih	partnerstva	med	šolo,	starši	
in	skupnostjo	smo	podrobneje	že	pisali	(npr.	Kalin	idr.	2009;	Šteh	idr.	2015),	v	tem	
prispevku	pa	se	bomo	osredotočili	na	vlogo	šolske	svetovalne	službe,	ki	jo	številni	
avtorji	(npr.	Bryan	in	Holcomb-McCoy	2007;	Čačinovič	Vogrinčič	1999;	Epstein	
in	Van	Voorhis	2010;	Griffin	in	Steen	2010;	Resman	1999;	Walsh	in	DePaul	2011)	
izpostavljajo	kot	pomembno	pri	sodelovanju	med	šolo,	starši	in	skupnostjo.
V	prvem	delu	prispevka	bomo	predstavili	nekaj	izhodišč	za	sodelovanje	šolske	
svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti,	v	drugem	pa	del	re-
zultatov	empirične	raziskave	o	medsebojnem	sodelovanju,	ki	smo	jo	med	šolskimi	
svetovalnimi	delavci	izvedli	jeseni	2014.
Izhodišča za sodelovanje šolske svetovalne službe s posamezniki in 
institucijami v skupnosti
Šolsko	svetovalno	delo	pri	nas,	kot	poudarja	Resman	(1999,	str.	68–69)	in	kot	
velja	še	danes	(Programske	smernice	2008),	v	taki	konceptualni	postavitvi	nikoli	
ni	bilo	mišljeno	le	kot	svetovanje	učencem	pri	njihovem	osebnostnem	razvoju	in	
učenju.	Ne	gre	torej	samo	za	svetovanje	in	neposredno	pomoč	učencem	pri	rasti	
in	spreminjanju,	ampak	tudi	za	posredno	pomoč	v	smislu	sodelovanja	pri	obliko-
vanju	ustreznega	šolskega	prostora,	vzgojno-izobraževalnega	dela	in	procesa.	To	
pomeni,	da	je	v	skrbi	za	otrokov	celostni	razvoj	treba	poskrbeti	tudi	za	ustrezne	
razmere	tega	razvoja	ter	da	je	otroku	treba	ustrezno	organizirati	šolsko	fizično	
40	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
in	socialno	okolje,	za	to	pa	sta	potrebna	tudi	delo	ter	sodelovanje	svetovalnega	
delavca	s	kolektivom	šole,	oddelki,	vodstvom	šole,	starši	 in	zunanjim	okoljem	
oziroma	skupnostjo	(prav	tam).	
Šolska	svetovalna	služba	se	v	tem	smislu	s	tremi	osnovnimi	in	med	seboj	
povezanimi	ter	prepletenimi	vrstami	dejavnosti	vključuje	v	kompleksno	reševanje	
pedagoških,	psiholoških	in	socialnih	vprašanj	v	šoli,	ki	zadevajo	vse	tam	udeležene	
(Programske	smernice	2008).	Gre	za	dejavnosti pomoči,	razvojne in preventivne 
dejavnosti	ter	dejavnosti načrtovanja in evalvacije (prav	tam,	str.	15).	S	temi	
osnovnimi	vrstami	dejavnosti	pomaga	vsem	možnim	udeležencem	v	šoli	in	z	njimi	
sodeluje	na	naslednjih	področjih	vsakdanjega	življenja	in	dela	v	šoli:	učenje	in	
poučevanje;	šolska	kultura,	vzgoja,	klima	in	red;	telesni,	osebni	in	socialni	razvoj;	
šolanje	in	poklicna	orientacija;	obenem	pa	pomaga	tudi	na	področju	socialno-eko-
nomskih	stisk	(prav	tam).	Delo	šolskega	svetovalnega	delavca	na	vseh	področjih	
obsega:	delo	z	učenci,	učitelji,	starši,	vodstvom	šole	in	zunanjimi	ustanovami.	Ker	
je	delo	svetovalne	službe	zaradi	kompleksne	povezanosti	pedagoških,	psiholoških	
in	socialnih	vprašanj	najučinkovitejše,	kadar	jo	sestavlja	tim	različnih	strokov-
njakov,	je	pomembno	povezovanje	in	sodelovanje	svetovalnih	delavcev	različnega	
strokovnega	profila	iz	različnih	šol,	pa	tudi	svetovalnih	delavcev	s	strokovnjaki	iz	
ustreznih	zunanjih	ustanov	(prav	tam).
Šolska	svetovalna	služba	naj	bi	znotraj	omenjenih	dejavnosti	torej	gledala	tudi	
izza	zidov	šole,	z	namenom	pridobiti	dodatno	podporo,	pomoč	in	vire	v	skupnosti,	
ki	bodo	koristili	predvsem	otroku	(učencu),	pa	tudi	preostalim	udeležencem	v	šoli	
–	učiteljem,	vodstvu,	staršem	itd.	(prim.	Bryan	in	Henry	2008;	Bryan	in	Holcomb-	
McCoy	2007;	Chen-Hayes	idr.	2014;	Thompson	2012;	Walsh	in	DePaul	2011).
Čeprav	šolski	svetovalni	delavci	pogosto	navajajo	različne	ovire	za	pove-
zovanje	in	sodelovanje	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	(npr.	veliko	
administrativnega	dela,	pomanjkanje	časa	itd.),	jih	večina	vendarle	poroča,	da	je	
(partnersko)	sodelovanje	med	šolo,	starši	in	skupnostjo	pomembno	in	potrebno	
(Bryan	in	Holcomb-McCoy	2007;	Griffin	in	Steen	2010;	Kalin	idr.	2009).
Ravni sodelovanja šolske svetovalne službe s posamezniki in institucijami v 
skupnosti
Šola	in	šolski	svetovalni	delavci	potrebujejo	sodelovanje	s	posamezniki	in	
institucijami	v	skupnosti,	tudi	s	starši,	na	dveh	ravneh	(Čačinovič	Vogrinčič	1999;	
Davis	2005):	
1.		 Sodelovanje	potrebujejo	pri podpori in delu šole nasploh oziroma zagota-
vljanju kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela v celoti;	kot	sogovornike in 
partnerje jih potrebujejo pri izvajanju skupnih akcij, dejavnosti, programov, 
projektov ipd.;	včasih	gre	za	skupinske	akcije,	včasih	za	individualne,	včasih	
so	nagovorjeni	le	posamezniki,	drugič	manjše	ali	večje	skupine	iz	šole	ali	
skupnosti	 ipd.	(prav	tam);	v	vsakem	primeru	je	treba	sodelovanje	zaradi	
vzgojno-izobraževalnega	dela	v	celoti	vzpostaviti,	negovati	in	vzdrževati.	
	 Od	šole	namreč	ne	moremo	pričakovati,	da	bo	lahko	sama	zadovoljila	različne	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 41
potrebe,	želje	in	pričakovanja	učencev	ter	njihovih	družin,	ki	prihajajo	v	šolski	
prostor.	To	je	še	posebno	pomembno	v	večkulturni	demokratični	družbi,	kjer	
posamezniki	in	posameznice	ne	delimo	vseh	vrednot,	šola	pa	je	formalno	
obvezana,	da	pri	vzgoji	in	izobraževanju	v	javni	šoli	spoštuje	pravico	staršev	
po	takšni	vzgoji	in	izobraževanju	njihovih	otrok,	ki	ni	v	nasprotju	z	religioz-	
nimi	oziroma	filozofskimi	ali	drugimi	prepričanji	staršev.	Strokovni	delavci	
pa	so	obvezani	k	takemu	vzgojnemu	ravnanju,	ki	nikogar	ne	izključuje	niti	
ne	favorizira	(več	o	tem:	Kovač	Šebart	2015).	Posebna	pozornost	mora	biti	
namenjena	tistim,	ki	prihajajo	iz	prikrajšanih	družbenih	skupin	ali	nespod-
budnih	okolij,	kjer	so	mladi	pogosteje	izpostavljeni	tveganim	oblikam	vedenja,	
npr.	nasilju,	zlorabi	drog,	alkohola	ipd.	(Bryan	in	Henry	2008;	Sheridan	idr.	
2002;	Walsh	in	DePaul	2011).	Naloga	šole	je,	da	pri	vseh	učencih,	predvsem	
pa	ogroženih,	deluje	kot	varovalni	dejavnik,	ki	ščiti	učence,	izpostavljene	
dejavnikom	tveganja	in	negativnim	izkušnjam,	in	jim	omogoča	kakovostno	
vzgojno-izobraževalno	delo	(Hočevar	idr.	2014).	
	 S	tem	namenom	se	šolski	svetovalni	delavci	znotraj	osnovnih	vrst	dejavnosti	
povezujejo	in	sodelujejo	s	starši,	skupnostjo	oziroma	širšim	okoljem	učenca	
in	družin.	V	medsebojno	sodelovanje	se	vključujejo	na	različne	načine	(Bryan	
in	Holcomb-McCoy	2007;	Davis	2005;	Epstein	in	Van	Voorhis	2010;	Walsh	in	
DePaul	2011):	lahko	le	posredno,	npr.	posredujejo	ali	sprejemajo	informacije,	
razvijajo	gradiva,	podajajo	strokovne	predloge	in	mnenja,	opravljajo	napotitve	
zunaj	šole	ali	samo	uporabljajo	informacije	za	nadaljnje	delo	z	učenci,	starši	
ali	učitelji	in	ravnatelji.	Glede	na	naloge	šolske	svetovalne	službe	v	šoli	pa	naj	
bi	bili	svetovalni	delavci	zlasti	pobudniki oziroma iniciatorji	povezovanja	in	
sodelovanja	med	šolo	ter	skupnostjo	in	naj	bi	spodbujali oblikovanje, izvajanje 
in evalviranje skupnih dejavnosti medsebojnega sodelovanja.
	 Svetovalni	delavci	naj	bi	v	vlogi	pobudnikov	povezovanja	in	medsebojnega	
sodelovanja	v	svoje	delo	vpeljevali	koordinacijo	kot	obliko	svetovalnega	dela	
v	šoli	(prim.	Bryan	in	Holcomb-McCoy	2007).	Koordinacija	je	»[...]	proces,	
pri	katerem	svetovalec	prevzema	pobudo	pri	upravljanju	in	vodenju	posa-
meznih	aktivnosti	oziroma	programov,	vezanih	na	rast,	razvoj,	življenje	
in	delo	posameznikov	ali	skupin	učencev/otrok«	 (Resman	1999,	str.	71).	
Vloga	koordinatorja	zajema	sodelovanje	svetovalnega	delavca	v	 timih,	
projektih	in	dejavnostih,	ki	zadevajo	izobraževanje	učiteljev	in	staršev	ter	
sodelovanje	v	projektih	med	šolo	in/ali	starši	ter	zunanjimi	institucijami	
(prav	tam).
2.		 Na drugi ravni	šola	in	šolski	svetovalni	delavci	potrebujejo	sodelovanje	s	
posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti pri podpori in delu z učenci, ki 
potrebujejo pomoč;	kot	sogovornike in partnerje jih	potrebujejo	zlasti	znotraj 
svetovalnega in posvetovalnega dela v	primeru	težav	in	stisk	učencev	(npr.	
ko	učenec	ne	more	uspešno	delati,	ko	učitelj	učencu	ne	more	zagotoviti	spod-
budnega	okolja,	ko	starši	sami	ne	znajo	ali	ne	zmorejo	več	pomagati	ipd.)	
(Čačinovič	Vogrinčič	1999;	Davis	2005).	Kot	poudarja	G.	Čačinovič	Vogrinčič	
42	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
(1999,	str.	175),	so	problemske	situacije	rešljive	šele	takrat,	ko	se	začnejo	
reševati	skupaj,	z	vsemi	udeleženimi	v	situaciji.	
	 Na	tej	ravni	naj	bi	šolski	svetovalni	delavci	v	svoje	delo	vpeljevali	obliko	
posvetovanja,	kjer	gre	za	»[...]	sodelovanje	s	‚tretjo	stranko‘,	starši,	učitelji,	
vodstvom	šole	 in	drugimi,	ki	 jim	je	v	ospredju	skrb	otrok/učenec,	 imajo	
nanj	vpliv	ter	jim	je	tudi	v	ospredju	njegovo	delo	in	razvoj«	(Resman	1999,	
str.	70–71).	Vključuje	tri	osebe	(svetovalca,	svetovanca	in	posvetovanca),	pri	
čemer	večinoma	sodelujeta	dva	(svetovalec	in	posvetovanec	–	učitelj,	starši),	
z	namenom	pomagati	tretjemu	(svetovancu	–	učencu)	(Pečjak	in	Košir	2012,	
str.	70).	Hkrati	se	pomaga	posvetovancu	pri	razvoju	zaupanja	vase	in	usvajanju	
znanja	ter	spretnosti	za	delo	s	svetovancem	(prav	tam,	str.	71).
	 Šolski	svetovalni	delavci	se	pri	svojem	delu	lahko	soočajo	s	problemskimi	
situacijami,	ki	jih	sami	ne	zmorejo	rešiti	ali	niso	pristojni	za	njihovo	reše-
vanje.	V	takšnem	primeru	prostovoljno	(ali	pa	so	v	to	prisiljeni)	vzpostavijo	
stik	in	sodelovanje	s	posamezniki	ter	institucijami	v	skupnosti	oziroma	zunaj	
šolskega	prostora	(Davis	2005;	Resman	1999).	Po	drugi	strani	pa	se	tudi	
strokovnjaki	iz	skupnosti,	ki	se	zunaj	šole	ukvarjajo	z	učenci	ali	njihovimi	
družinami,	obrnejo	po	pomoč,	nasvet	oziroma	posvet	k	šolskim	svetovalnim	
delavcem	(prav	tam).	
	 Ob	tem	Resman	poudarja,	da	šolska	svetovalna	služba	in	zunanje	institucije	
sodelujejo	kot	»[...]	partnerji	pri	reševanju	problemov;	ne	morejo	drug	brez	
drugega.	Med	zunanjimi	in	notranjimi	oblikami	svetovalnega	dela	mora	biti	
pametna	(racionalna)	delitev	dela;	ne	odnos	podrejenosti	in	nadrejenosti,	pač	
pa	je	učinkovita	le	komplementarnost	[...]«	(Resman	1999,	str.	79).	
	 Uspeh	in	učinkovitost	medsebojnega	sodelovanja	pa	bosta	na	obeh	ome-
njenih	ravneh	pomembno	odvisna	od	tega,	kako	šolski	svetovalni	službi	
uspe	predstaviti	svojo	vlogo	in	naloge	v	šoli	posameznikom	in	institucijam	
v	skupnosti,	 in	obratno,	kako	oni	sami	poznajo	vloge	in	naloge	zunanjih	
institucij.
Institucije in posamezniki v skupnosti, s katerimi sodeluje šolska svetovalna 
služba
Po	Programskih smernicah	se	šolska	svetovalna	služba	strokovno	povezuje	
in	sodeluje	s	strokovnimi	sodelavci	v	ustreznih	zunanjih	ustanovah,	in	sicer	z	na-
menom	dopolnjevanja	tako	na	področju	dejavnosti	pomoči	posamezniku	ali	skupini	
kot	tudi	na	področju	razvojnih	in	preventivnih	dejavnosti,	ki	se	nanašajo	na	šolo	
kot	celoto	(Programske	smernice	2008,	str.	11–12).	Sodeluje	npr.	s	svetovalnimi	
centri,	vzgojnimi	posvetovalnicami,	zdravstvenimi	domovi	ter	drugimi	ustreznimi	
zdravstvenimi	ustanovami	in	organizacijami,	centri	za	socialno	delo	ter	drugimi	
ustreznimi	socialno-varstvenimi	ustanovami	in	organizacijami,	Zavodom	RS	za	
šolstvo,	Zavodom	RS	za	zaposlovanje,	matičnimi	fakultetami,	Pedagoškim	inštitutom	
in	raznimi	drugimi	vladnimi	ter	civilnodružbenimi	ustanovami,	organizacijami	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 43
in	društvi.	Zunanji	strokovni	sodelavec	svetovalne	službe	v	šoli	je	tudi	svetovalna	
služba	v	vrtcu	in	obratno	(prav	tam,	str.	12).
Šolska	svetovalna	služba	torej	sodeluje	oziroma	se	posvetuje	s	posamezniki	
in	institucijami	z	različnih	področij,	npr.	izobraževanja,	sociale,	zdravstva	itd.,	
posebno	mesto	pa	zavzema	sodelovanje	s	starši,	o	čemer	smo	podrobneje	že	pisali	
(Kalin	idr.	2009).	Pri	tem	je	pomembno,	da	se	medsebojno	sodelovanje	vzpostavlja	
že	v	vrtcu,	ko	starši	in	okolje	prvič	vstopajo	v	interakcijo	z	vzgojno-izobraževalno	
institucijo,	v	kateri	sta	participacija	in	sodelovanje	še	kako	pomembna	(Hočevar	
idr.	2013).	
Pobudo	za	sodelovanje	lahko	podajo	svetovalni	delavci,	pogosto	pa	jo	podajo	
tudi	drugi	strokovni	delavci	na	šoli,	učenci	ali	starši.	Podajo	jo	lahko	tudi	posame-
zniki	ali	zunanje	institucije	same,	ko	ponudijo	določen	program	ali	pa	potrebujejo	
sodelovanje	s	šolo	oziroma	šolskimi	svetovalnimi	delavci	zaradi	pomoči	določenemu	
otroku	ali	družini.	
Vzpostaviti	in	vzdrževati	sodelovanje	in	odnos	s	posamezniki	in	institucijami	
v	skupnosti	pa	ni	(vedno)	preprosto	početje,	saj	je	odvisno	od	številnih	subjektivnih	
in	objektivnih	dejavnikov	tako	v	šoli	kot	v	skupnosti	ter	od	njihove	medsebojne	
interakcije.	Sodelovanje	bo	tem	uspešnejše,	čim	bolj	bodo	šola,	posamezniki	in	
institucije	poznali	ter	razumeli	značilnosti	(posebnosti)	drug	drugega	in	razvijali	
ustrezen	odnos	do	medsebojnega	sodelovanja.	
Namen raziskave
Vidike	sodelovanja	šolskih	svetovalnih	delavcev	z	institucijami	in	posamezniki	
v	skupnosti	smo	preučevali	tudi	v	empirični	raziskavi,	ki	smo	jo	med	šolskimi	sve-
tovalnimi	delavci	izvedli	jeseni	2014.	O	medsebojnem	sodelovanju	smo	spraševali	
tako	z	vidika	sodelovanja	v	okviru	dejavnosti	pomoči	kot	tudi	z	vidika	sodelovanja,	
ki	se	nanaša	na	delo	šole	oziroma	vzgojno-izobraževalno	delo	v	celoti.	V	prispevku	
bomo	od	številnih	raziskovalnih	vprašanj	obravnavali	le	naslednja:
1.	 Kako	pogosto	šolski	svetovalni	delavci	sodelujejo	s	posamezniki	in	institu-	
cijami	v	skupnosti?
2.	 Kako	šolski	svetovalni	delavci	ocenjujejo	sodelovanje	s	posamezniki	in	institu-	
cijami	v	skupnosti?
3.	 Katero	vlogo	šolski	svetovalni	delavci	najpogosteje	prevzamejo,	ko	sodelujejo	
s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti?
4.	 Kakšne	pozitivne	in	negativne	izkušnje	imajo	šolski	svetovalni	delavci	s	so-
delovanjem	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti?
44	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
Metodologija
V	raziskavi	smo	uporabili	deskriptivno	in	kavzalno-neeksperimentalno	me-
todo	(Sagadin	1993).	
Vsem	svetovalnim	delavcem	na	osnovnih	šolah	v	Sloveniji	(N	=	453)	smo	
oktobra	2014	po	spletni	pošti	poslali	povezavo	do	spletnega	anketnega	vprašal-
nika.	Neslučajnostni	vzorec	tako	predstavlja	196	šolskih	svetovalnih	delavcev	iz	
slovenskih	osnovnih	šol,	med	njimi	189	žensk	(96,4	%)	in	sedem	(3,6	%)	moških.	
Njihova	povprečna	starost	je	43	let,	povprečna	delovna	doba	pa	je	16	let.	91	(46,4	%)	
jih	deluje	na	mestnih	šolah,	105	(53,6	%)	pa	v	šolah	v	nemestnih	okoljih.	Največji	
delež	svetovalnih	delavcev	v	našem	vzorcu	je	pedagogov	(40,8	%),	skoraj	četrtina	je	
psihologov	(24,0	%),	sledijo	socialni	delavci	(18,9	%)	in	socialni	pedagogi	(11,2	%),	
najmanjši	je	delež	specialnih	pedagogov	(3,6	%).	Trije	so	izbrali	možnost	»drugo«,	
pri	čemer	sta	dva	navedla,	da	imata	diplomo	pedagogike	in	psihologije.	
Polovica	šolskih	svetovalnih	delavcev	je	odgovorna	samo	za	matično	šolo,	43,4	%	
pa	jih	je	odgovornih	tako	za	matično	kot	za	podružnične	šole.	13	svetovalnih	de-
lavcev	je	izbralo	odgovor	»drugo«,	pri	čemer	jih	je	osem	navedlo,	da	poleg	matične	
šole	delo	svetovalnega	delavca	opravljajo	še	v	vrtcu,	trije	pa,	da	te	obveznosti	
opravljajo	na	matični	in	še	na	drugih	šolah,	da	dopolnijo	svojo	delovno	obveznost.	
Dobra	tretjina	svetovalnih	delavcev	navaja,	da	v	šolski	svetovalni	službi	poleg	
njih	ni	zaposlen	noben	drug	svetovalni	delavec,	slabi	dve	tretjini	pa	navajata,	da	
šolska	svetovalna	služba	zaposluje	več	svetovalnih	delavcev.	
Vprašalnik	so	sestavljale	ocenjevalne	lestvice,	ki	dosegajo	visoko	stopnjo	
zanesljivosti,	preverjano	z	uporabo	metode	notranje	konsistentnosti	(Cronbachov	
koeficient	α	je	pri	vseh	vrednostih	večji	ali	enak	0,9).	Pri	vseh	lestvicah	s	prvim	
faktorjem	pojasnimo	več	od	predpostavljene	spodnje	meje	veljavnosti	(20,0	%).	
Vprašalnik	sestavljajo	tudi	tri	vprašanja	odprtega	tipa	in	dve	vprašanji	kombini-
ranega	tipa.	Pri	dveh	vprašanjih	smo	anketirance	prosili,	naj	posamezne	vrednosti	
rangirajo.	Svetovalni	delavci	so	anketne	vprašalnike	izpolnjevali	v	spletni	aplikaciji	
1ka.	Podatke	smo	obdelali	s	programskim	paketom	SPSS	22.0.	Uporabljena	je	bila	
deskriptivna	analiza	spremenljivk.	Pri	odprtih	vprašanjih	smo	vsebinsko	sorodne	
odgovore	združevali	v	kategorije.
Rezultati z interpretacijo
Pogostost in ocena sodelovanja z različnimi institucijami v skupnosti
Najprej	nas	je	zanimalo,	kako	pogosto	šolski	svetovalni	delavci	sodelujejo	s	
različnimi	institucijami	v	skupnosti.	Pogostost	sodelovanja	so	svetovalni	delavci	
ocenjevali	na	lestvici:	1	–	nikoli,	2	–	ob	posebnih	priložnostih,	3	–	nekajkrat	letno,	
4	–	mesečno	in	5	–	tedensko.
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 45
Pogostost sodelovanja šolskih 
svetovalnih delavcev z institucijami 
v skupnosti 
N
ik
ol
i
O
b 
po
se
bn
ih
 
pr
ilo
žn
os
ti
h
N
ek
aj
kr
at
 
le
tn
o
M
es
eč
no
Te
de
ns
ko
Sk
up
aj
Zavod	RS	za	zaposlovanje,	Center	za	
informiranje	in	poklicno	svetovanje
f
f	%
9
4,6
47
24,1
131
67,2
8
4,1
/
/
195
100,0
Zavod	RS	za	šolstvo f
f	%
1
0,5
25
12,5
107
54,6
59
30,1
4
2,0
196
100,0
Ministrstvo	za	izobraževanje,	znanost	in	
šport
f
f	%
9
4,6
97
49,7
64
32,8
24
12,3
1
0,5
195
100,0
Pedagoški	inštitut,	Andragoški	center,	
CPI	ipd.	
f
f	%
53
27,5
114
59,2
22
11,4
4
2,1
/
/
193
100,0
Center	za	socialno	delo f
f	%
2
1,0
16
8,2
70
35,9
80
41,0
27
13,8
195
100,0
Vzgojne	posvetovalnice,	svetovalnimi	
centri
f
f	%
15
7,9
33
17,3
82
42,9
51
26,7
10
5,2
191
100,0
Zdravstveni	domovi	(ZD,	Klinični	center,	
Pediatrična	klinika	...)
f
f	%
2
1,0
31
15,8
98
50,0
59
30,1
6
3,1
196
100,0
Druge	šole	(osnovne,	srednje),	vrtci,	
dijaški	domovi
f
f	%
2
1,0
12
6,1
46
23,5
84
42,9
52
26,5
196
100,0
Fakultete f
f	%
38
19,5
118
60,5
37
19,0
2
1,0
/
/
195
100,0
Prostovoljska	društva,	ki	izvajajo	
preventivne	dejavnosti,	športne	in	
kulturne	dejavnosti	ipd.
f
f	%
7
3,6
67
34,4
81
41,5
35
17,9
5
2,6
195
100,0
Starši f
f	%
1
0,5
2
1,0
2
1,0
23
11,7
168
85,7
196
100,0
Policija f
f	%
3
1,6
72
37,7
93
48,7
21
11,0
2
1,0
191
100,0
Delovne	organizacije f
f	%
23
12,1
118
62,1
44
23,2
5
2,6
/
/
190
100,0
Specializirane	ustanove,	ki	nudijo	
dodatno	strokovno	pomoč	otrokom/
učencem	s	posebnimi	potrebami	(OPP)
f
f	%
6
3,1
55
28,4
86
44,3
35
18,0
12
6,2
194
100,0
Drugo f
f	%
6
37,5
2
12,5
1
6,3
7
43,8
/
/
16
100,0
Preglednica 1: Pogostost sodelovanja šolskih	svetovalnih	delavcev z institucijami v skupnosti
Podatki	kažejo,	da	šolski	svetovalni	delavci	najpogosteje	(na	tedenski	in	
mesečni	ravni)	sodelujejo	s	starši,	drugimi	osnovnimi	in	srednjimi	šolami,	vrtci,	
dijaškimi	domovi	ter	centri	za	socialno	delo.	Na	mesečni	ravni	in	nekajkrat	letno	
največji	delež	svetovalnih	delavcev	sodeluje	z	Zavodom	za	šolstvo,	vzgojnimi	po-
svetovalnicami,	svetovalnimi	centri	ter	zdravstvenimi	domovi.	Nekajkrat	letno	
in	ob	posebnih	priložnostih	sodelujejo	z	Zavodom	za	zaposlovanje	ter	Centrom	za	
informiranje	in	poklicno	svetovanje,	Ministrstvom	za	izobraževanje,	znanost	in	
šport,	fakultetami,	prostovoljskimi	društvi,	policijo,	specializiranimi	ustanovami	
46	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
za	OPP	in	delovnimi	organizacijami.	Ob	posebnih	priložnostih	sodelujejo	tudi	z	
drugimi	institucijami,	ki	se	ukvarjajo	z	vzgojo	in	izobraževanjem,	torej	Pedagoškim	
inštitutom,	Andragoškim	centrom,	CPI-jem	ipd.	Zanimivo	je,	da	nekateri	šolski	
svetovalni	delavci	z	omenjenimi	institucijami	v	skupnosti	nikoli	ne	sodelujejo.	Pod	
drugo šolski svetovalni delavci navajajo še sodelovanja s cerkvijo	oziroma	
duhovniki,	domovi	za	starostnike	in	društvom	upokojencev,	humanitarnimi	orga-
nizacijami	in	različnimi	društvi,	inšpekcijo	ter	občino.
Dobljene	rezultate	lahko	primerjamo	s	podobnimi	ugotovitvami	empirične	
raziskave	o	delovanju	svetovalne	službe	pri	nas	(Vogrinc	in	Krek	2012,	str.	47),	in	
sicer:	svetovalni	delavci,	ki	so	zaposleni	v	osnovnih	in	srednjih	šolah,	najpogosteje	
sodelujejo	s	centri	za	socialno	delo.	Približno	polovica	svetovalnih	delavcev	iz	
osnovne	in	srednje	šole	sodeluje	z	Zavodom	RS	za	šolstvo	in	zdravstvenimi	domovi,	
približno	tretjina	jih	sodeluje	s	svetovalnimi	centri	in	Zavodom	RS	za	zaposlovanje.	
Svetovalni	delavci	redkeje	sodelujejo	s	fakultetami,	vzgojnimi	posvetovalnicami	
in	Pedagoškim	inštitutom.
Glede	na	naloge	svetovalne	službe	v	šoli	je	pričakovano,	da	svetovalni	delavci	
najpogosteje	sodelujejo	s	starši.	Kot	kaže	raziskava	o	sodelovanju	med	svetovalnimi	
delavci	in	starši,	ki	je	bila	opravljena	pred	leti	(Kalin	idr.	2009),	večina	svetovalnih	
delavcev	v	svoje	delo	vključuje	starše,	hkrati	pa	ima	pri	sodelovanju	z	njimi	rela-
tivno	dobre	osebne	izkušnje.	
Sam	koncept	dela	šolskih	svetovalnih	delavcev	zahteva,	da	ti	v	skrbi	za	
otrokov	celostni	razvoj	poskrbijo	tudi	za	ustrezne	razmere	tega	razvoja;	otroku	
je	treba	ustrezno	organizirati	šolsko	fizično	in	socialno	okolje,	za	izvedbo	tega	pa	
je	potrebno	tudi	stalno	ali	občasno	sodelovanje	svetovalnega	delavca	z	različnimi	
institucijami	in	posamezniki	v	skupnosti	(Resman	1999),	kar	potrjujejo	v	prej-
šnjih	odstavkih	navedeni	rezultati.	Ob	tem	bi	bilo	smiselno	podrobneje	preučiti	
odgovore	tistih	svetovalnih	delavcev,	ki	poročajo,	da	z	določenimi	institucijami	
nikoli	ne	sodelujejo.	Na	podlagi	spodaj	opisanih	negativnih	izkušnjah	svetovalnih	
delavcev	lahko	sklepamo,	da	na	to	vplivajo	materialni,	organizacijski	ali	osebni	
razlogi,	npr.	pomanjkanje	časa	in	sredstev	(virov)	za	medsebojno sodelovanje,	
pomanjkanje	subjektivnih	prizadevanj	itd.,	ki	ovirajo	ali	onemogočajo	medsebojno	
sodelovanje.
Nadalje	nas	je	zanimalo,	kako	šolski	svetovalni	delavci	ocenjujejo sodelovanje	
z	institucijami	v	skupnosti.	Sodelovanje	so	ocenjevali	na	lestvici:	1	–	zelo	slabo,	
2	–	slabo,	3	–	dobro,	4	–	zelo	dobro	in	5	–	ne	morem	oceniti.
	 	 	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 47
	
	
Ocena sodelovanja šolskih 
svetovalnih delavcev z instituci-
jami v skupnosti
Ze
lo
 s
la
bo
Sl
ab
o
D
ob
ro
Ze
lo
 d
ob
ro
N
e 
m
or
em
 
oc
en
it
i
Sk
up
aj
Zavod	RS	za	zaposlovanje,		
Center	za	informiranje	in	poklicno	
svetovanje
f
f	%
5
2,6
8
4,2
104
54,7
56
29,5
17
8,9
190
100,0
Zavod	RS	za	šolstvo f
f	%
/
/
4
2,1
112
59,3
65
34,4
8
4,2
189
100,0
Ministrstvo	za	izobraževanje,		
znanost	in	šport
f
f	%
3
1,6
20
10,6
118
62,4
22
11,6
26
13,8
189
100,0
Pedagoški	inštitut,	Andragoški		
center,	CPI	ipd.	
f
f	%
2
1,1
10
5,3
72
38,1
16
8,5
89
47,1
189
100,0
Center	za	socialno	delo f
f	%
/
/
23
12,2
104
55,3
58
30,9
3
1,9
188
100,0
Vzgojne	posvetovalnice,		
svetovalnimi	centri
f
f	%
2
1,1
9
4,8
86
45,5
69
36,5
23
12,2
189
100,0
Zdravstveni	domovi	(ZD,	Klinični	
center,	Pediatrična	klinika	...)
f
f	%
/
/
5
2,6
82
43,2
99
52,1
4
2,1
190
100,0
Druge	šole	(osnovne,	srednje),		
vrtci,	dijaški	domovi
f
f	%
/
/
1
0,5
46
24,2
142
74,7
1
0,5
190
100,0
Fakultete f
f	%
3
1,6
17
9,0
63
33,5
19
10,1
86
45,7
188
100,0
Prostovoljska	društva,	ki	izvajajo	
preventivne	dejavnosti,	športne	in	
kulturne	dejavnosti	ipd.
f
f	%
1
0,5
4
2,1
73
38,6
85
45,0
26
13,8
189
100,0
Starši f
f	%
/
/
1
0,5
81
42,9
105
55,6
2
1,1
189
100,0
Policija f
f	%
/
/
1
0,5
93
48,9
86
45,3
10
5,3
190
100,0
Specializirane	ustanove,	ki	nudijo	
dodatno	strokovno	pomoč	otrokom/
učencem	s	posebnimi	potrebami
f
f	%
/
/
5
2,6
93
49,2
63
33,3
28
14,8
189
100,0
Delovne	organizacije f
f	%
4
2,2
6
3,3
71
39,2
31
17,1
69
38,1
181
100,0
Drugo f
f	%
2
11,8
/
/
3
17,6
3
17,6
9
52,9
17
100,0
Preglednica 2: Ocena sodelovanja šolskih	svetovalnih	delavcev z institucijami v skupnosti
Na	podlagi	dobljenih	rezultatov	lahko	rečemo,	da	so	šolski	svetovalni	delavci	
relativno	zadovoljni	s	sodelovanjem	z	različnimi	institucijami	v	skupnosti,	saj	jih	
večina	sodelovanje	ocenjuje	kot	dobro	ali	zelo	dobro.	Najbolje	ocenjujejo	sodelovanje	
z	drugimi	šolami,	vrtci	in	dijaškimi	domovi.	Sodelovanje	z	zunanjimi	institucijami	
zelo	redko	ocenjujejo	kot	zelo	slabo,	nekateri	pa	kot	slabo.	
Glede	na	podane	ocene	menimo,	da	je	rezultat	spodbuden;	zadovoljstvo	z	dose-
danjim	medsebojnim	sodelovanjem	zagotovo	zagotavlja	dobre	temelje	za	nadaljnje	
48	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
sodelovanje.	Pomembno	je,	da	svetovalni	delavci	čutijo,	da	jih	zunanje	institucije	
oziroma	posamezniki	podpirajo	in	da	je	z	njimi	mogoče	uspešno	sodelovati,	saj	
predpostavljamo,	da	se	tako	lažje	usklajujejo	glede	ciljev	in	načinov	sodelovanja	na	
ravni	vzgojno-izobraževalnega	dela	v	celoti	ali	pri	pomoči	učencem	ali	družinam	
v	stiski.	Podane	ocene	nakazujejo,	da	ima	večina	šolskih	svetovalnih	delavcev	
dobre	izkušnje	z	medsebojnim	sodelovanjem,	kar	potrjujejo	tudi	spodaj	podani	
opisi;	kar	68	%	od	125	svetovalnih	delavcev,	ki	so	podali	opis	pozitivne	izkušnje,	
izpostavlja	različne	institucije	oziroma	posameznike	v	skupnosti,	s	katerimi	imajo	
pozitivne	izkušnje	pri	sodelovanju	–	to	so	društva	in	prostovoljske	organizacije;	
druge	osnovne	in	srednje	šole;	centri	za	socialno	delo	in	krizni	centri;	zdravstveni	
domovi,	svetovalni	centri	in	posvetovalnice;	policija	in	številni	drugi	posamezniki	
ter	institucije	iz	skupnosti.	Podatke	o	oceni	sodelovanja	z	različnimi	zunanjimi	
institucijami	nam	bodo	v	nadaljevanju	še	bolje	osvetlili	opisi	pozitivnih	in	nega-
tivnih	izkušenj,	ki	so	jih	podali	svetovalni	delavci.
Vloga šolskih svetovalnih delavcev v medsebojnem sodelovanju
Nadalje	smo	se	spraševali,	katero	vlogo	šolski	svetovalni	delavci	najpogosteje	
prevzamejo,	ko	sodelujejo	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti.
Vloga pri sodelovanju f f %
Najpogosteje	sem	vodja	medsebojnega	sodelovanja. 14 7,3
Najpogosteje	sem	koordinator med	sodelujočimi. 104 54,2
Najpogosteje	sodelujem kot član tima,	ki	se	oblikuje	znotraj	medsebojnega	sodelovanja. 65 33,9
Najpogosteje	nisem neposredno vključen	v	medsebojno	sodelovanje;	vključen	sem	
posredno,	tako	da	podam strokovno mnenje.
6 3,1
Drugo 3 1,6
Skupaj 192 100,0
Preglednica 3: Vloga šolskih svetovalnih delavcev v medsebojnem sodelovanju
Nekoliko	več	kot	polovica	(54,2	%)	šolskih	svetovalnih	delavcev	nastopi	v	vlogi	
koordinatorja	med	sodelujočimi.	V	tej	vlogi	prevzemajo	pobudo	pri	upravljanju	
posameznih	dejavnosti,	vezanih	na	razvoj	in	delo	učencev,	učiteljev	itd.	Tretjina	
(33,9	%)	svetovalnih	delavcev	najpogosteje	sodeluje	kot	član	tima,	ki	se	oblikuje	
znotraj	medsebojnega	sodelovanja.	V	nekaterih	primerih	(7,3	%)	svetovalni	de-
lavci	nastopijo	kot	vodje	medsebojnega	sodelovanja.	Le	nekaj	(3,1	%)	jih	poroča,	
da	najpogosteje	niso	neposredno	vključeni	v	medsebojno	sodelovanje;	vključeni	so	
posredno,	tako	da	podajo	strokovno	mnenje.	Pod	»drugo« navajajo,	da	so	enkrat	
vključeni	kot	vodje,	drugič	kot	koordinatorji,	tretjič	kot	člani	tima,	kar	je	odvisno	
predvsem	od	situacije	in	razpoložljivega	časa	za	medsebojno	sodelovanje.	
Podatki	potrjujejo,	da	svetovalni	delavci	pri	medsebojnem	sodelovanju	vpe-
ljujejo	koordinacijo	kot	obliko	svetovalnega	dela	v	šoli.	V	vlogi	koordinatorjev	so	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 49
iniciatorji	sprememb	socialnega	okolja,	saj	je,	izhajajoč	iz	humanistične	paradigme,	
za	otrokov	normalni	razvoj	treba	spreminjati	in	prilagajati	tudi	socialno	okolje,	
tako	da	mu	bo	to	bolj	naklonjeno.	Vloga	koordinatorjev	torej	zajema	sodelovanje	
svetovalnih	delavcev	v	timih,	projektih,	dejavnostih,	ki	zadevajo	delo	z	učenci,	
učitelji	in	starši,	ter	sodelovanje	v	projektih	med	šolo	in	zunanjimi	institucijami	
(Resman	1999;	prim.	Pečjak	in	Košir	2012).	
Dobljeni	rezultat	pa	lahko	razumemo	tudi	kot	odraz	dodatnih	obremenitev	
svetovalnih	delavcev	s	koordinacijskimi	nalogami,	ki	so	posledica	novih	koncep-
tualnih	in	sistemskih	rešitev	v	zadnjih	letih	(npr.	Koncept	Odkrivanje	in	delo	z	
nadarjenimi	učenci	v	devetletni	osnovni	šoli	 (1999),	spremembe	zakonodaje	o	
usmerjanju	otrok	s	posebnimi	potrebami,	uvajanje	vzgojnih	načrtov	itd.).	Te	so	
svetovalne	delavce,	kot	poročajo	evalvacije	o	delovanju	šolske	svetovalne	službe	
(Bezić	2008;	Razvoj	…	2007)	in	praktiki	(Gregorčič	Mrvar	2013),	dodatno	strokovno	
obremenile	tako	s	strokovnimi	vzgojno-izobraževalnimi	kot	tudi	s	koordinacijskimi	
in	administrativnimi	nalogami.	
Opis (pozitivne in negativne) izkušnje šolskih svetovalnih delavcev 
pri sodelovanju s posamezniki in institucijami v skupnosti 
Pomemben	vidik	kakovostnega	sodelovanja	med	šolskimi	svetovalnimi	delavci,	
posamezniki	ter	institucijami	v	skupnosti	je	zagotovo	analiza	dosedanjih	izkušenj	
in	prakse	medsebojnega	sodelovanja.	S	to	analizo	svetovalni	delavci	ovrednotijo	
(ne)uspešnost	dosedanjega	dela	in	medsebojnega	sodelovanja.	Tudi	sami	smo	jih	
prosili,	da	zapišejo	primer	pozitivne in negativne izkušnje z medsebojnim sodelo-
vanjem, s	čimer	so	dodatno	pojasnili	zgoraj	podane	ocene	o	sodelovanju.
Opis	pozitivne	izkušnje	je	podalo	125	svetovalnih	delavcev.	Odgovore	smo	
razvrstili	v	naslednje	kategorije	(deleži	pri	posameznih	kategorijah	so	izračunani	
glede	na	skupno	število	podanih	odgovorov	o	pozitivni	izkušnji	(n	=	125)):
1. Ponudba različnih dejavnosti, ki jih izvaja šola/svetovalni delavec v sodelo-
vanju s posamezniki in institucijami v skupnosti (79,2	%): svetovalni	delavci	
naštevajo	številne,	zelo	različne	dejavnosti,	programe	oziroma	projekte,	ki	jih	
šola	oziroma	šolski	svetovalni	delavec	izvaja	v	sodelovanju	s	posamezniki	in	
institucijami	v	skupnosti.	
Pri	tem	opazimo,	da	gre	za	dejavnosti pomoči,	znotraj	katerih	svetovalni	
delavec	z	medinstitucionalnim	povezovanjem	in	v	sodelovanju	z	zunanjimi	
institucijami	in	strokovnjaki	nudi	pomoč	posameznim	otrokom	(učencem)	ali	
skupini	ter	staršem	oziroma	družinam	z	različnimi	težavami.	Obenem	gre	
za	dejavnosti v šoli, ki	so	namenjene vsem	učencem,	strokovnim	delavcem,	
staršem	in/ali	posameznikom	oziroma	institucijam	v	skupnosti:	gre	npr.	za	
poklicno	orientacijo,	preventivne	dejavnosti,	športne,	kulturne,	naravoslovno-
tehnične	in	zdravstvene	dejavnosti,	dejavnosti	medgeneracijskega	povezovanja,	
izobraževalne	dejavnosti	itd.	Znotraj	dejavnosti v šoli, namenjene vsem učencem,	
svetovalni	delavci	najpogosteje	poročajo	o	poklicni	orientaciji	in	preventivnih	
dejavnostih	(npr.	tematike	nasilja,	trgovanja	z	ljudmi,	varnosti	na	spletu,	zlorabe	
50	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
in	uporabe	drog,	kajenja,	spolnosti	itd.).	Svetovalni	delavci	pogosto	naštevajo	
konkretne	projekte,	ki	jih	izvajajo	v	sodelovanju	z	zunanjimi	institucijami	
(npr.	Eko	dan,	Eko	šola,	Božični	sejem,	Zdrava	šola,	Tržnica	poklicev,	Šport	
in	špas	itd.).	Naštete	dejavnosti	se	izvajajo	v	različnih	oblikah,	npr.	v	obliki	
delavnic,	predavanj,	individualnega	dela	ali	dela	v	oddelku.
2. Pozitivna izkušnja s posameznimi institucijami in posamezniki v skupnosti 
(68	%): svetovalni	delavci	izpostavijo	različne	institucije	oziroma	posameznike	
v	skupnosti,	s	katerimi	imajo	pozitivne	izkušnje	pri	sodelovanju.	To	so	društva	
in	prostovoljske	organizacije,	ki	izvajajo	preventivne	dejavnosti,	športne	in	
kulturne	dejavnosti	ipd.;	druge	osnovne	in	srednje	šole;	centri	za	socialno	delo	
in	krizni	centri;	zdravstveni	domovi,	svetovalni	centri	in	posvetovalnice;	policija	
in	številni	drugi	posamezniki	ter	institucije	iz	skupnosti.	Pri	tem	poudarjajo	
pomen	šolske	svetovalne	službe	pri	medsebojnem	sodelovanju	–	ocenjujejo	na-
mreč,	da	znotraj	šole	svetovalna	služba	največ	sodelujejo	z	zunanjimi	službami.	
3. Sodelovanje oziroma dejavnost, namenjena posamezni skupini učencev, staršev 
oziroma družin, strokovnim delavcem ali posameznikom v skupnosti (62,4	%): 
svetovalni	delavci	izpostavijo	posamezne učence ali skupine učencev,	ki	so	
bili	vključeni	v	določene	dejavnosti,	programe	oziroma	projekte.	Pogosto	se	
dejavnosti	nanašajo	na	vse	učence,	posebej	pa	omenjajo	učence	z	različnimi	
težavami	(npr.	čustvenimi,	učnimi,	vedenjskimi	itd.),	nadalje	socialno	ogrožene	
učence	in	učence	z	nižjim	socialno-ekonomskim	statusom;	sledijo	učenci	s	po-
sebnimi	potrebami,	nadarjeni	učenci,	učenci,	ki	so	žrtve	družinskega	nasilja,	
dolgotrajno	bolni	učenci,	učenci	priseljenci	ter	Romi.	
V	to	kategorijo	smo	uvrstili	tudi	odgovore	svetovalnih	delavcev,	ki	izpostavljajo	
pozitivne	izkušnje	z	institucijami	oziroma	posamezniki	v	skupnosti,	ko	ti	izvajajo	
izobraževanje	za	strokovne delavce	(učitelje	in	šolske	svetovalne	delavce)	na	
različne	teme	znotraj	(rednih	mesečnih)	strokovnih	srečanj.	Svetovalni	delavci	
omenjajo	tudi	pozitivne	izkušnje,	ki	se	nanašajo	na	nudenje	pomoči	staršem 
oziroma družinam.	Vključili	smo	tudi	primere,	ko	šola	s	svojimi	dejavnostmi	
in	akcijami	prispeva	k	življenju	in	delu	posameznikov oziroma institucij v 
skupnosti.
4. Pozitivni vidiki, koristi, učinki in izidi kakovostnega sodelovanja ter skupnega 
dela (37,6	%): v	to	kategorijo	smo	vključili	odgovore,	kjer	svetovalni	delavci	
opisujejo	pozitivne	vidike,	učinke	in	izide	kakovostnega	medsebojnega	sodelo-
vanja,	in	sicer	na	obeh	straneh	–	za	šolo	oziroma	učence	na	eni	strani	in	zunanje	
institucije	oziroma	posameznike	na	drugi	strani.	Svetovalni	delavci koristi	za	
vse udeležence	v	medsebojnem	sodelovanju vidijo	v:	izmenjavi	in	konstruktivnem	
soočanju	različnih	mnenj;	pridobivanju	izkušenj	ter	novih	informacij,	znanj	o	
določeni	problematiki	od	različnih	strokovnjakov;	večji	strokovnosti	oziroma	
kakovostnem	strokovnem	delu;	hitrejšem,	učinkovitejšem	in	bolj	poglobljenem	
skupnem	reševanju	težav,	soustvarjanju;	druženju; širjenju	socialne	mreže	itd.	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 51
Kot	koristi	za učence in starše	pa naštevajo: skrb	za	dobrobit	otroka; podporo	
učencu;	aktivno	preživljanje	prostega	časa;	podporo	staršem	itd.
5. Timsko delo – skupno načrtovanje, izvajanje in evalvacija projektov ter dejav-
nosti – in medinstitucionalno povezovanje (28	%): svetovalni	delavci	izposta-
vljajo	pomen	in	učinkovitost	timskega	dela	pri	določeni	enkratni	dejavnosti	ali	
vsakoletnem	projektu	oziroma	programu.	Izpostavljajo,	da	brez	pomoči	zuna-
njih	institucij	oziroma	posameznikov,	timskega	dela	in	medinstitucionalnega	
povezovanja	ne	bi	zmogli	izvesti	določenih	dejavnosti	oziroma	projektov	ter	
reševati	težav	učencev	in	družin.	Pri	določenih	dejavnostih	oziroma	projektih	
lahko	kakovostno	sodelujejo	šola,	starši	in	več	zunanjih	institucij	hkrati.	Vsak	
sodelujoči	prevzame	svojo	vlogo	glede	na	področje	dela.	Gre	za	izmenjavo	mnenj,	
posvetovanje,	odprto	komunikacijo	in	skupno	sprejemanje	ciljev,	iskanje	poti,	
korakov	dela	ter	odločitev.	Ob	tem	svetovalni	delavci	izpostavljajo	tudi	pomen	
kakovostnega	timskega	dela	in	medinstitucionalnega	povezovanja	različnih	
zunanjih	institucij.	Menijo,	da	se	določene	težave	učencev	oziroma	družin	rešijo	
izključno	s	pomočjo	in	kakovostnim	sodelovanjem	z	zunanjimi	institucijami	
oziroma	strokovnjaki.
6. Pogoji kakovostnega sodelovanja z institucijami oziroma posamezniki iz skup- 
nosti (12 %): svetovalni	delavci	poudarjajo,	da	je	za	kakovostno	sodelovanje	
med	šolo	in	institucijami	oziroma	posamezniki	v	skupnosti	potrebna	pozitivna	
naravnanost,	pa	tudi	določene	komunikacijske,	organizacijske	ter	sodelovalne	
veščine	in	znanja.	
7. Drugo (3,2	%): v	to	kategorijo	smo	uvrstili	odgovore	svetovalnih	delavcev,	
ki	so	bili	zelo	različni	in	jih	ni	bilo	mogoče	uvrstiti	v	predhodne	kategorije.	
Npr.	pozitivnih	izkušenj	je	preveč,	da	bi	lahko	našteli	vse;	izpostavljene	so	
bile	ovire	za	medsebojno	sodelovanje	(npr.	preobsežno	administrativno	delo	
ob	sodelovanju,	poslovanje	z	vlogami,	odločbami,	ki	so	pogosto	nesmiselne	in	
udeležene	odtujujejo,	premalo	osebja	v	zunanjih	institucijah,	finančne	ovire,	
preobremenjenost	itd.);	mnenje,	da	bi	bilo	potrebnega	še	več	medsebojnega	
sodelovanja.
Svetovalni	delavci	so	kot	pozitivne	izkušnje	izpostavljali	tako	sodelovanje	z	
institucijami	oziroma	posamezniki	v	skupnosti,	ki	se	nanašajo	na	svetovalno	in	
posvetovalno	delo,	ko	gre	za	pomoč	učencem	oziroma	družinam,	kot	tudi	sodelovanje	
pri	delu	šole	oziroma	vzgojno-izobraževalnem	delu	kot	celoti,	ko	gre	za	dejavnosti	
na	ravni	šole,	npr.	poklicna	orientacija,	kulturne,	športne	dejavnosti	itd.	
Na	podlagi	dobljenih	rezultatov	oziroma	opisov	pozitivnih	izkušenj	lahko	
potrdimo,	da	ima	šolska	svetovalna	služba	pomembno	vlogo	pri	oblikovanju	mreže	
sodelovanja	z	različnimi	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti,	npr.	drugimi	
šolami,	vrtci,	vladnimi	 in	nevladnimi	organizacijami/društvi,	kulturnimi	 in	
športnimi	institucijami	itd.,	ta	mreža	pa	je	namenjena	tako	učencem	in	njihovim	
52	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
družinam,	strokovnim	delavcem	v	šoli	kot	tudi	posameznikom	in	institucijam	
v	skupnosti.
Prav	tako	rezultati	potrjujejo	osredotočenost	svetovalnih	delavcev	na	otroke	–	
učence	in	na	njihove	koristi	z	vidika	učenja	in	razvoja.	To	se	kaže	v	odgovorih,	kjer	
izpostavljajo	skupine	učencev,	ki	so	bili	vključeni	v	določene	dejavnosti,	programe	
oziroma	projekte,	ter	v	njihovih	ocenah	izidov,	do	katerih	pridejo	s	kakovostnim	
sodelovanjem	med	šolo	in	skupnostjo.	Iz	zgornjih	opisov	pozitivnih	vidikov,	koristi	
oziroma	učinkov	kakovostnega	sodelovanja	ter	skupnega	dela	je	razvidno,	da	se	
svetovalni	delavci	ob	tem	zavedajo,	da	so	koristi	pravzaprav	vsestranske,	torej	se	
kažejo	pri	vseh	udeleženih	v	medsebojnem	sodelovanju.
Poudariti	je	treba	tudi	pomen	timskega	dela,	torej	skupnega	načrtovanja,	
izvajanja	in	evalvacije	dejavnosti,	ki	ga	izpostavljajo	svetovalni	delavci.	Ta	po-
datek	opozarja,	da	je	treba	tako	na	šolah	kot	v	zunanjih	institucijah	vzpostaviti	
ustrezne	razmere	za	medsebojno	sodelovanje,	timsko	delo	in	iskanje	rešitev	vseh	
vpletenih	–	učiteljev,	staršev,	zunanjih	institucij	in	posameznikov.	To	bo	omogočilo	
kakovostno	vzgojno-izobraževalno	delo	v	celoti	in	z	vsemi	učenci.	
Nadalje	smo	analizirali	tudi	odgovore	anketiranih	svetovalnih	delavcev,	ki	
so	podali	opis	negativne izkušnje (n	=	105). Opise smo	razvrstili	v	naslednje	kate-
gorije	(tudi	v	tem	primeru	so	deleži	pri	posameznih	kategorijah	izračunani	glede	
na	skupno	število	podanih	odgovorov	o	pozitivni	izkušnji	(n	=	105):
1. Ni negativne izkušnje (24,8	%):	svetovalni	delavci	poročajo,	da	nimajo	ali	se	
trenutno	ne	spomnijo	negativnih	izkušenj	pri	sodelovanju	s	posamezniki	in	
institucijami	v	skupnosti.	Nekateri	obrazložijo,	zakaj	nimajo	negativnih	iz-
kušenj	z	medsebojnim	sodelovanjem	–	so	jasni	pri	komunikaciji	in	izražanju	
pričakovanj,	vsi	partnerji	so	vedno	delovali	vestno,	korektno	in	strokovno	itd.,	
nekateri	pa	izpostavljajo	pozitivne	vidike	medsebojnega	sodelovanja.	
2. Neodzivnost zunanjih institucij oziroma posameznikov, rigidnost pri reševanju 
težav učencev oziroma družin (25,7	%):	svetovalni	delavci	izpostavljajo,	da	se	
zunanje	institucije	oziroma	posamezniki	ne	odzivajo	ali	pa	se	počasi	ali	brez	
interesa,	želje	in	neangažirano	odzivajo	na	njihovo	posredovanje	ter	prijave	
določenih	problematik	z	učenci	oziroma	v	družinah	ali	nasploh	na	medsebojno	
sodelovanje.	Tudi	reševanje	težav	učencev	oziroma	družin	je	včasih	počasno,	
rigidno,	dolgotrajno,	včasih	pa	se	težav	niti	ne	rešuje	oziroma	se	jih	ne	reši.	
Reševanje	težav	ne	poteka	v	multi-	ali	interdisciplinarnih	timih;	včasih	gre	
le	za	deklarirano	sodelovanje,	brez	aktivne	soudeležbe.	Težava	je	lahko	tudi	
omejen	obseg	pristojnosti	določenih	institucij,	pri	čemer	se	zato	pojavi	težava	
prenašanja	odgovornosti	in	krivde	za	reševanje	določene	težave	učencev	oziroma	
družin	z	ene	na	drugo	institucijo.	Težava	je	tudi	pogosta	menjava	strokovnih	
delavcev	v	določenih	institucijah.
3. Pomanjkanje časa in sredstev (virov) za medsebojno sodelovanje (21,9	%):	sveto-
valni	delavci	ocenjujejo,	da	tako	njim	kot	strokovnjakom	v	zunanjih	institucijah	
pogosto	primanjkuje	časa	za	sodelovanje,	da	so	preobremenjeni	z	drugimi	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 53
obveznostmi,	da	so	v	časovni	stiski	in	težko	uskladijo	urnike	(termine).	Med	
strokovnimi	delavci	v	šoli	se	zaradi	dodatnih	obremenitev	pojavlja	izgorelost,	
pričakovanja	pa	so	zelo	velika,	kar	vodi	v	hitenje,	izčrpavanje	ipd.	Gre	tudi	
za	pomanjkanje	finančnih	in	materialnih	sredstev	za	izvedbo	posameznih	
ali	skupnih	projektov.	Nekateri	svetovalni	delavci	tudi	poročajo,	da	v	okolju	
ni	ustreznih	posameznikov	oziroma	institucij,	na	katere	bi	se	šola	obrnila	
po	podporo,	pomoč	oziroma	nimajo	možnosti	za	širšo	strokovno	obravnavo	
(npr.	v	lokalnem	okolju	ni	svetovalnega	centra).	Negativne	izkušnje	so	tudi	s	
preobsežnim	administrativnim	delom,	ki	je	potrebno	ob	medsebojnem	sode-
lovanju.
4. Slab pretok informacij in neustrezna komunikacija (17,1	%):	svetovalni	delavci	
poročajo,	da	redko	dobijo	ali	sploh	ne	dobijo	povratne	informacije	zunanjih	in-
stitucij	oziroma	posameznikov	v	primeru	poteka	obravnave	določenega	učenca	
oziroma	družine.	Hkrati	ocenjujejo,	da	pri	stikih	z	zunanjimi	institucijami	
oziroma	posamezniki	ne	gre	za	dvosmerno,	ampak	za	enosmerno	komunikacijo	
–	svetovalni	delavci	morajo	napisati	vrsto	poročil	ipd.,	od	zunanjih	institucij	
oziroma	posameznikov	pa	ne	dobijo	napotkov	in	informacij	o	učencu	oziroma	
družini.	Nenazadnje	svetovalni	delavci	poročajo	o	različnih	pogledih	na	situ-
acije	in	reševanje	težav.	
5. Neprofesionalnost pri delu in neustrezen odnos zunanjih institucij oziroma 
posameznikov v skupnosti (15,2	%): svetovalni	delavci	poročajo,	da	je	reševanje	
težav	učencev	oziroma	družin	včasih	neprofesionalno	–	ko	gre	za	»uhajanje«	
in	posredovanje	zaupnih	informacij	drugim	ipd.	Nekateri	svetovalni	delavci	
so	zaradi	neprofesionalnega	dela	druge	institucije	ogrozili	tudi	lastno	varnost	
(nimajo	namreč	zaščite	v	primeru	ogroženosti).	Svetovalni	delavci	obenem	
izpostavljajo	superioren,	vzvišen,	nekorekten	odnos	in	negativno	naravnanost	
nekaterih	posameznikov	oziroma	institucij	v	skupnosti	do	šole	oziroma	njenih	
strokovnih	delavcev.	Nekateri	poročajo,	da	nimajo	podpore	posameznikov	ozi-
roma	institucij	v	skupnosti	za	šolske	dejavnosti.	Izpostavljajo	tudi	neustrezno	
sodelovanje	med	drugimi	zunanjimi	institucijami.	Obenem	menijo,	da	je	težava	
tudi	slabo	medsebojno	poznavanje	(osebno	ali	nepoznavanje	obsega	in	načinov	
dela	obeh	partnerjev)	ter	neupoštevanje	potreb	enih	in	drugih.	
6. Negativne izkušnje pri izpeljavi dogovorjenih dejavnosti (5,7	%):	posamezniki	
oziroma	institucije	iz	skupnosti	na	šoli	ne	izvedejo	dogovorjene	dejavnosti,	ne	
opravičijo	svoje	odsotnosti,	strokovnim	delavcem	oziroma	šoli	postavljajo	do-
ločene	omejitve	ali	zahteve,	so	v	svoji	izvedbi	neaktualni	ali	pa	niso	ustrezno	
pripravljeni.	
7. Težave pri sodelovanju s starši (4,8	%): sem	smo	uvrstili	odgovore	svetovalnih	
delavcev,	ki	izpostavljajo	negativne	izkušnje	pri	sodelovanju	s	starši,	starimi	
starši	oziroma	družinami	pri	obravnavanju	težav	učencev.	Uvrstili	smo	tudi	
54	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
odgovore	svetovalnih	delavcev,	ko	starši	oziroma	družine	ne	želijo	več	stopiti	
v	stik	s	šolskim	svetovalnim	delavcem,	ko	ta	posreduje	določeno	problematiko	
zunanji	instituciji.	
8. Drugo (3,8	%):	sem	smo	uvrstili	raznovrstne	odgovore,	ki	jih	ni	bilo	mogoče	
uvrstiti	v	zgornje	kategorije,	npr.	svetovalni	delavec	izpostavi	le	konkretno	
situacijo,	s	katero	ima	negativno	izkušnjo.	Nadalje	omenjajo,	da	je	v	okolju	
veliko	ponudbe	in	je	potreben	pregled	ustreznosti	ponudbe	programov,	pro-
jektov.	Omenjajo	tudi	vpletanje	politike;	preveliko	odvisnost	uporabnikov	od	
pomoči	oziroma	nesamostojnost	uporabnikov.	
Kot	vidimo,	nekateri	svetovalni	delavci	poročajo,	da	pri	sodelovanju	z	zunanjimi	
institucijami	in	posamezniki	nimajo	negativnih	izkušenj	ali	se	jih	ne	spomnijo.	
To	je	vsekakor	dobro	izhodišče	za	nadaljnje	kakovostno	medsebojno	sodelovanje.
Sicer	pa	svetovalni	delavci	pri	opisu	negativnih	izkušenj	ponovno	izpostavljajo	
določene	dejavnike,	ki	ovirajo	kakovostno	sodelovanje	med	šolo	oziroma	šolsko	
svetovalno	službo	in	skupnostjo.	Izpostavljajo	pomanjkanje	časa,	materialnih	in	
finančnih	sredstev	ter	preveliko	količino	administrativnega	dela,	kar	potrjuje	
ugotovitve	dosedanjih	evalvacij	o	delovanju	šolske	svetovalne	službe	(Bezić	2008;	
Razvoj	...	2007).	Zmanjševanje	obsega	določenih	(administrativnih)	nalog	in	ustrezne	
razmere	ter	viri	(tudi	na	sistemski	ravni)	za	sodelovanje	bi	zagotovo	omogočali	še	
bolj	kakovostno	medsebojno	sodelovanje.	Ob	tem	pa	se	zdi	še	pomembnejše	vpra-
šanje,	ali	je	medsebojno	sodelovanje	lahko	kakovostno	in	uspešno,	če	strokovni	
delavci	v	šoli	in	strokovnjaki	iz	zunanjih	institucij	niso	motivirani,	ne	vzpostavijo	
kakovostnega	odnosa	in	nimajo	kompetenc,	ki	so	potrebne	za	medsebojno	sodelo-
vanje.	Pri	tem	namreč	naletimo	na	ovire	oziroma	pomanjkljivosti	povezovanja	in	
sodelovanja,	na	katere	opozarjajo	svetovalni	delavci,	in	sicer:	neodzivnost,	slab	
pretok	informacij	in	neustrezna	komunikacija	ter	neprofesionalnost	pri	delu	ozi-
roma	sodelovanju.	Treba	je	poudariti,	da	je	v	želji	po	uresničevanju	kakovostnega	
sodelovanja	treba	zagotoviti	nekaj	temeljnih	pogojev,	na	katere	opozarjajo	svetovalni	
delavci	v	opisih	pozitivnih	izkušenj:	udeleženi	v	medsebojnem	sodelovanju	naj	bi	
razvijali	medosebne,	komunikacijske,	sodelovalne	in	organizacijske	spretnosti.	
Pomemben	vidik	povezovanja	z	institucijami	in	posamezniki	v	skupnosti	je	
tudi,	da	se	šolski	svetovalni	delavec	predstavi	in	spozna	z	njimi,	kakor	hitro	nastopi	
to	vlogo.	Predstavi	naj	jim	svoj	program,	oblike	in	načine	dela,	da	bi	vedeli,	kaj	
lahko	od	njega	pričakujejo	in	kaj	svetovalna	služba	pričakuje	od	njih.	Če	je	sveto-
valni	delavec	z	institucijami	in	posamezniki	iz	skupnosti	navezal	stike,	predvsem	
pa	osebni	odnos,	ki	temelji	na	zaupanju	in	medsebojnem	spoštovanju,	potem	je	
večja	verjetnost,	da	bosta	medsebojna	podpora	in	pomoč	uspešni	ter	učinkoviti.
Ne	nazadnje	je	pomembno,	da	svetovalni	delavec	odkrito	vrednoti	svoje	delo	
oziroma	načine	sodelovanja	z	drugimi.	To	pa	vključuje	refleksijo	lastnih	prepričanj	
in	vrednot,	ob	tem	pa	zavedanje	lastnih	stališč	in	pričakovanj	do	medsebojnega	
sodelovanja	in	posameznikov,	ki	so	vanj	vključeni	neposredno	in	posredno.	To	od	
svetovalnih	delavcev	zahtevata	profesionalna	in	etična	odgovornost.	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 55
Sklep
V	prizadevanjih	za	učenčev	kakovostni	celostni	razvoj	je	nujno	sodelovanje	
šole	oziroma	šolskega	svetovalnega	delavca	s	skupnostjo.	Potrebno	je	usklajeno,	
sistematično,	načrtovano	in	redno	sodelovanje	z	ožjim	in	širšim	okoljem	učenca,	
različnimi	posamezniki,	skupinami	in	organizacijami.	Šolska	svetovalna	služba	
ima	pomembno	vlogo	pri	tem,	saj	lahko	spodbuja,	promovira,	razvija	in	koordinira	
dejavnosti	sodelovanja,	ki	združujejo	šolo,	skupnost	in	družine.	
Ko	šolska	svetovalna	služba	razmišlja	o	sodelovanju	med	šolo	in	skupnostjo,	
ji	pomaga	razmišljanje	o	treh	med	seboj	nedeljeno	povezanih	kontekstih,	ki	vpli-
vajo	na	razvoj	posameznega	otroka	–	to	so	dom,	šola	in	širša	družbena	skupnost	
(Epstein	1995).	S	skupnimi	močmi	je	mogoče	otrokom	(učencem)	nuditi	podporo	
pri	njihovem	zdravem,	celostnem	razvoju.	Z	vidika	omenjenih	treh	kontekstov	je	
pomembno,	da	sodelovanje	med	šolo	in	skupnostjo	oziroma	program	sodelovanja	
odseva	individualnost,	da	je	unikaten	in	poseben	za	vsako	šolo	posebej,	z	upošte-
vanjem	značilnosti	skupnosti,	v	kateri	šola	deluje.	V	ospredje	poleg	strukturnega	
vidika	medsebojnega	sodelovanja	stopi	odnosni vidik	–	kako	vzpostavljamo	sode-
lovanje	in	odnose	med	seboj	ter	kako	kakovostni	so	ti	(Sheridan	idr.	2002).
Za	šolske	svetovalne	delavce,	posameznike	in	institucije	v	skupnosti	je	po-
membno,	da	vzpostavljajo	medsebojno	zaupanje	in	spodbujajo	kulturo	medsebojnega	
dialoga,	poslušanja,	dogovarjanja	o	ciljih	in	nalogah	sodelovanja	ter	spoštovanja	
kompetentnosti	vseh	udeleženih.	Ob	tem	je	zaželeno,	da	svetovalni	delavci	stalno	
reflektirajo	možne	načine	vzpostavljanja	in	vzdrževanja	stika,	odnosa	in	sodelo-
vanja	s	posamezniki	ter	institucijami	v	skupnosti	ter	na	podlagi	tega	izboljšujejo,	
dopolnjujejo	ali	spreminjajo	medsebojno	sodelovanje.	
Literatura in viri
Bezić,	T.	(2008).	Razvoj in	spremljanje delovanja mreže svetovalnih služb. Sodobna peda-
gogika,	59,	št.	2,	str.	60–80.
Bryan,	J.	in	Henry,	L.	(2008).	Strengths-based	partnerships:	A	school-family-comminity	
partnership	approach	to	empowering	students.	Professional School Counseling,	12,	
št.	2,	str.	149–156.
Bryan,	J.	in	Holcomb-McCoy,	C.	(2007).	An	examination	of	school	counselor	involvement	
in	school-family-community	partnerships.	Professional School Counseling,	10,	št.	5,	
str.	441–454.
Chen-Hayes,	S.	F.,	Ockerman,	M.	S.	in	Mason,	E.	C.	M.	(2014).	101 solutions for school 
counselors and leaders in challenging times.	Thousand	Oaks,	CA:	Corwin.
Čačinovič	Vogrinčič,	G.	(1999).	Svetovalno	delo	s	starši,	svetovalno	delo	z	družinami.
V:	M.	Resman,	J.	Bečaj,	T.	Bezić,	G.	Čačinovič	Vogrinčič	in	J.	Musek.	Svetovalno delo v 
vrtcih, osnovnih in srednjih šolah.	Ljubljana:	Zavod	Republike	Slovenije	za	šolstvo,	
str.	175–191.
Davis,	T.	 (2005).	Exploring school counseling. Professional practices and perspectives.	
Boston,	New	York:	Lahaska	Press,	Houghton	Mifflin	Company.
56	 SODOBNA	PEDAGOGIKA	1/2016	 Petra	Gregorčič	Mrvar	in	Jasna	Mažgon
Epstein,	J.	L.	(1995).	School/family/community	partnerships:	Caring	for	the	children	we	
share.	Phi Delta Kappan,	76,	št.	9,	str.	701–712.
Epstein,	J.	L.	in	Van	Voorhis,	F.	L.	(2010).	School	counselor‘s	roles	in	developing	partnerships	
with	families	and	communities	for	students	success.	Professional School Counseling,	
14,	št.	1,	str.	1–14.
Gregorčič	Mrvar,	P.	(2013).	Pomen	svetovalne	službe	za	kakovostno	vzgojo	in	izobraževanje:	
sklepi	okrogle	mize.	Sodobna pedagogika,	64,	št.	1,	str.	112–114.
Griffin,	D.	in	Steen,	S.	(2010).	School-family-community	partnerhips:	Applying	Epstein‘s	
theory	of	the	six	types	of	involvement	to	school	counselor	practice.	Professional School 
Counseling,	13,	št.	4,	str.	218–226.
Hočevar,	A.,	Kovač	Šebart,	M.	in	Štefanc,	D.	(2013).	Curriculum	planning	and	the	concept	
of	participation	in	the	Reggio	Emilia	pedagogical	approach.	European early childhood 
education research journal,	21,	št.	4,	str.	476–488.	
Hočevar,	A.,	Kovač	Šebart,	M.	in	Mažgon,	J.	(2014).	The	availability	and	use	of	drugs	in	
Slovenian	primary	schools	and	in	vicinities	close	to	schools.	Hrvatska revija za reha-
bilitacijska istraživanja,	50,	št.	1,	str.	26–35.	
Kalin,	J.,	Resman,	M.,	Šteh,	B.,	Mrvar,	P.,	Govekar	-	Okoliš,	M.	in	Mažgon,	J.	(2009).	Izzivi in 
Smernice kakovostnega sodelovanja med šolo in starši.	Ljubljana:	Znanstveni	 inštitut	
Filozofske	fakultete.
Koncept Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli	(1999).	Ljubljana:
Zavod	RS	za	šolstvo.
Kovač	Šebart,	M.	(2015).	How	to	evaluate	and	judge	when	the	moral-educational	dimen-
sion	of	instruction	is	concerned?	Review of European studies,	7,	št.	11,	str.	138–146.	
Pečjak,	S.	in	Košir,	K.	(2012).	Šolsko	psihološko	svetovanje.	Ljubljana:	Filozofska	fakulteta.
Programske smernice	(2008).	Svetovalno	delo	v	osnovnih	šolah.	Ljubljana:	Zavod	RS	za	šolstvo.
Razvoj in spremljanje delovanja mreže svetovalnih služb	(Poročilo	o	projektu	RA).	(2007).	
Ljubljana:	Zavod	RS	za	šolstvo.
Resman,	M.	(1999).	Pojem	in	karakteristike	šolskega	svetovanja.	V:	M.	Resman,	J.	Bečaj,	
T.	Bezić,	G.	Čačinovič	Vogrinčič	in	J.	Musek.	Svetovalno delo v vrtcih, osnovnih in 
srednjih šolah.	Ljubljana:	Zavod	RS	za	šolstvo,	str.	67–84.
Sagadin,	J.	(1993).	Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskovanja.	Ljubljana:	Zavod	
Republike	Slovenije	za	šolstvo	in	šport.
Sheridan,	S.	M.,	Napolitano,	S.	A.	in	Swearer,	S.	M.	(2002).	Best	practices	in	school-commu-
nity	partnerships.	V:	A.	Thomas	in	J.	Grimes	(ur.).	Best practices in school psychology	
IV.	Bethesda,	MD:	NASP,	str.	322–336.
Šteh,	B.,	Kalin,	J.	in	Gregorčič	Mrvar,	P.	(2015).	Sodelovanje	med	osnovnimi	šolami	in	
skupnostjo	s	primeri	dobrih	praks.	Sodobna pedagogika, 66,	št. 4,	str.	26–44.
Thompson,	R.	A.	(2012).	Professional school counseling. Best practice for working in the 
schools.	New	York,	London:	Routledge.
Vogrinc,	J.	in	Krek,	J.	(2012).	Delovanje svetovalne službe.	Ljubljana:	Pedagoška	fakulteta.	
Dostopno	na:	http://pefprints.pef.unilj.si/1188/1/Vogrinc_Krek_Delovanje_svetovalne.
pdf	(pridobljeno	26.	11.	2015).
Walsh,	M.	E.	in	DePaul,	J.	(2011).	The	essential	role	of	school-community	partnerships	in	
school	counseling.	V:	H.	L.	K.	Coleman	in	C.	Yeh	(ur.).	Handbook of school counseling.	
Sodelovanje	šolske	svetovalne	službe	s	posamezniki	in	institucijami	v	skupnosti	 57
New	York,	London:	Taylor	&	Francis	e-Library,	str.	765–783.	Dostopno	na:	https://
drive.google.com/file/d/0B9Y2-nkSJE5MYTUzT20weVNhWVE/edit?pli=1	(pridobljeno	
26.	11.	2015).
	
Petra	GREGORČIČ	MRVAR,	Ph.D.	(University	of	Ljubljana,	Slovenia)	
Jasna	MAŽGON,	Ph.D.	(University	of	Ljubljana,	Slovenia)
COLLABORATION OF A SCHOOL COUNSELLING SERVICE WITH INDIVIDUALS AND 
INSTITUTIONS IN A COMMUNITY
 
Abstract: School	counselling,	as	conceptualised	in	our	educational	system,	was	never	meant	solely	
as	counselling,	 i.e.	helping	students	in	their	personal	development	and	learning.	It	also	provides	
indirect	help	in	terms	of	collaboration	on	the	creation	of	an	adequate	school	environment	as	well	as	
educational	work	and	processes.	When	looking	after	a	child’s	holistic	development,	it	is	necessary	to	
take	care	of	appropriate	conditions	and	provide	a	suitable	school	environment.	In	order	to	do	that,	
school	counsellors	have	to	work	closely	with	classes,	the	school’s	staff,	management,	parents	and	the	
external	environment.	In	the	first	part	of	the	article,	we	present	some	basis	for	the	collaboration	of	
the	school	counselling	service	with	individuals	and	institutions	in	the	community.	In	the	second	part,	
we	present	results	of	the	empirical	study	on	this	collaboration,	which	we	carried	out	among	school	
counsellors	in	the	autumn	of	2014.	Our	research	findings	confirm	that	the	school	counsellors	have	
an	important	role	in	collaboration	with	various	individuals	and	institutions	in	the	community.	Some	
school	counsellors	stated	that,	without	the	help	of	external	institutions	or	individuals,	they	would	not	
be	able	to	carry	out	specific	activities	or	projects	in	the	school	and	successfully	solve	students’	and	
families’	problems.	Furthermore,	the	counsellors	pointed	out	various	obstacles	to	mutual	collaboration,	
which	require	more	attention	in	future	efforts	for	good-quality	mutual	collaboration.	This	fact	requires	
all	partners	to	master	interpersonal,	communication,	organisational	and	collaborative	skills	together	
with	reflection	on	their	work	and	ways	to	cooperate.
Key words:	school	counselling	service,	community,	parents,	coordination,	consultation,	partnership
E-mail for correspondence:	jasna.mazgon@ff.uni-lj.si