[      •,                Božji  poljub.
(Ugenda.)
Ostala je Jeltca sama tako,                    ^ostavili famfcaj so v svctli se krog
ko mamica je ji umrta,                            in slrune prebirali zlate:
in ko so zagrebti jo v črno zemljd,         „0. Jelica, mnogo več trpel Je <J3og,
kol bi se ji vrata zaprta                         na križu izdihnil Je zate!
v bodočnosf, ki je ji sveftfa,                    Jam v cerkvlco stopi in moli,
tako je vsa žaloslna bila.                         On dal H folažbe bo v boli!"
čPribtiža se noč. zvezd vžge se zlafo,     JCo zora vzdramtfa spet mladi Je dan,
in Jelica k okencu stopi,                         še Jelici vekla je: ,,Vsiani!
in v solzi fopeče se njeno oko                 Slej, v sotnčnih pramenih že jaglec krasan
ustavi ob nebesnem slropi,                       (am koplje $e ti na potjani!"
in srčece njeno irpeče                             Oči si dekletce pomane,
v molitvi pobožno šepeče:                       pomisli in moli in vstane.
,*<Ah, dabri moj <$og, kt si mamico vzel,     Sobota je vitika bila, tjudje
povej, kdo mi bot bo ublažil?                  so k božjemu grobu hodiU,
JCaj ne bi tooj angelček pesem zapel?     iožba so in prošenj prepolno srce
Vsaj malo bi me potatažU.                      ponižno v dar Sinu nosili.
llmreti bi rada hotela,                             Še Jelica t> cerkev odide,
da mamico spel bi objeta."                      da tek ji od Jezusa pride.
Jn glavica vjena nagnila se je,               Jn h križu poklekne in moll srčno,
in sanje so zlate dospele:                       solz vročih ji potok presahne,
8kj, sobica vsa zasvettta se je,              in božji Sin rahlo pridvigne glaoč,
in pesemce so zazvenele,                        poljub ji na ustnice dcthne . . .
pa angelci sami so peli,                          Sirata je vzkliknita: ,,JCvala f"
naravnost k nji v sobo leteti.                   Od križa ni Jetica  vstata.
E. Gangl