Lelo XVI
V.b.b.
V Celovcu, dne 2. decembra 1936
Sl. 49
Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SLOVENEC-.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Politično in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Ust za politiko, gospodarstvo in prosveto
izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev
Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Sodobna žena.
Svet je pri kraju s svojo modrostjo. Hladni, računarski razum ga je zavedel v zagato, iz katere ne ve več nobene rešitve. Hotel je nekoč ljudem ustvariti raj na zemlji, danes se tepe že za boro življenje. Ustvaril je stroje, ki so pravo čudo človeške iznajdljivosti, o'b njih raste brezposelnost v milijone. Močnemu je dal pravico vladanja, danes trepetamo za najbližjo bodočnost. Utrujeni smo po nauku, ki ga nam je narekoval mrzli razum za naše življenje. Slutimo vsaj, da smo se pustili zavoditi in zapeljati od laži-vodnika, ki nam je prinesel namesto obetane sreče le strašno du ševno in gmotno stisko. Po novem nauku in novem voditelju se oziramo. V naši vesti se poraja krik po ljubezni, ki zmore vse, po pravici, ki zmaga vse, in po sreči, ki zajame vse. Prve razum ni poznal, drugo je delil enostransko, v tretji nas je prevaral. Čudno! Ljubezen pritiče ženi, ki je najprej bitje srca. In ko kličemo po ljubezni, kličemo nevede po ženi, naj jo nosi v družinski, narodni in mednarodni krog. Po mehki besedi težijo tisoči mali, od velikih pomandrani, mehko besedo zna dajati samo žena-mati. Po pravici kričijo od sile močnejšega poraženi, najboljše jo deli mehka materinska roka. Notranje utehe bi hoteli, najbolj zna tolažiti materna beseda. Svet vpije danes po ženi- materi, ljubeči, pravični, socialni, modri, dobri!
A redke so danes velike žene. Svet jih je zaigral. Ženi-materi je vzel ono, ki jo dela veliko, mogočno. Vse javno življenje je trpelo in trpi na tem. da je izgubilo smernico katoliških načel. Najbolj trpi na tem sodobna žena. Sužnja je bila pred Kristusom, po Njegovem nauku ljubezni in pravice pa je zadobila dostojanstvo, ki jo je dvignilo do najvišjih višin in ji odkazalo njeno veliko nalogo v velikem stvarstvu. Ko se je svet začel oddaljevati od Kristusa, je nenadno zatemnela tudi njena slika in se zabrisalo njeno veliko poslanstvo. In danes je redka ona, ki sme še z vso upravičenostjo nositi ime „žena-mati“.
Svet je grešil nad ženo. Tudi sama je grešila, ker ni spoznala, kod so korenine njene bitnosti. Zato je danes redka mati, ki se še ni zmišila pod križem družinske in lastne skrbi. Svet je iznašel besedo o slabotni ženi in to morda z neko pravico. V zavesti si svoje slabosti sili sodobna žena ven iz družinskega kroga, ven iz svojega stanu, teži iz zatišja v javnost, proč iz tihega nazaretskega doma. Kakor da bi bežala sama pred seboj. Hoče se ji moške oostavnosti. niegovih misli in njegovega življenskega načina. Vse to zato, ker je nehala biti, zakar je bila po božjem in naravnem zakonu namenjena. Vznemirjena po svoji vesti beži iz svojega zgolj še zunanjega ženskega sveta in zagrizena odklanja, kar bi jo spominjalo na njeno izdajstvo. Tudi pred skrajnostmi se ne ustraši: ob socialnih prevratih, meščanskih vojnah, v strasti in nenasitnosti postaja hujša in krutejša od moža
Žena ni več, kar bi morala biti. Ni več srce ob razumu. Zato trpi sama, trpi v družini mož in trpijo otroci, trpijo razdrte vasi, raztrgani stanovi, zrahljane narodne vrste. Rane se odpirajo v malem in velikem svetu, ker je ni, ki bi izpolnila mesto ob možu in otrocih, ki bi mirila strasti in popravljala kratkovidnost v družabnem žitju in bitju, ki bi znala ljubiti in moliti v trpljenju. Razdejanje povsod, najbolj pa v ženskih dušah samih, ki onemogle in bedne ne morejo biti, za kar jih kliče svet: materinske.
Pred dvatisoč leti je ob istih prilikah in stiskah ena sama žena prinesla odrešenje vsemu svetu. Zgodovina pripoveduje nadalje o drugih ženah, ki so znale reševati svoj rod, ko sta odpovedala moški razum in moška sila. In sodobna žena?
Nanjo je najprej naslovljen klic po ozdravljenju duševne bede: na dekle v družini in fari, na ženo
v domu in vasi, na mater v družini, na ženovzgo-jiteijico! Naj se reši najprej sama in potem rešuje svet. To je velika in težka naloga. Treba se ji je vrniti iz neke, morda zgolj še, čustvene vernosti J ali celo že iz verske brezbrižnosti nazaj v resnično versko doživetje. Samo po težki poti samo-spoznavanja in samopremagovanja zamore sodobna žena najprej najti sebe in svojo izgubljeno dostojanstvo in nato vršiti veliko svojo vlogo v stvarstvu. Po pravici svet pomiluje neverno ženo in prezira ženo, ki se ogiba žrtvi, trpljenju. Le resnično verna žena zamore biti materinska, socialna, pravična in tudi — narodna. Morda prej, nego se zdi, bo svet začel spoštovati verno ženo in ji bo priznaval njeno dostojanstvo ter ob njej zazrl še svojo pot. Ker strašno je danes, ko molči ! žena ob toliki stiski in krivici. Osirotele družine jo prosijo pomoči, krik mladih src za pravično in vzgojno šolo jo dosega, mali in strti stegujejo
zanjo roke. Ali ni ona najbolj poklicana, da zagovarja pravico mladega življenja, da biča in teši krivičnost, zlobo in kratkovidnost, da svari in opominja, uči in vzgaja?
Pretresljiva nabožna pesem poje o materi, ki je stala pod križem, na katerem je visel njen sin. To je morala biti močna mati, ker ni onemela v grozi in se ni zrušila od bolečin. To je morala biti verna žena, ki v svoji veri ni omahovala, ko so zbežali svesti si svoje slabosti celo učenci njenega sina. Ta nadvse krasni lik Matere vseh mater je danes odmaknjen našim pogledom. Svet, v njem predvsem žena, ne razume več trpeče in ljubeče Matere pod križem. Kako naj potem razume Njega, ki je visel na njem? Ko ga bo odkrila tudi sodobna žena, stoječa pod križem sedanje stiske in bede, bo svet spet zaveroval Vanj. Tedaj bo spet advent na zemlji.
Mednarodni položaj se poostruje naprej.
Kakor v letih pred 1914 se zdijo sedanji svetovni dogodki. Svet se trga in cepi, obrisi bodočih front vstajajo, države se družijo v manjše in večje tabore, samo eno še druži ljudstva tega neznatnega koščka božjega stvarstva: orožje. Za orožje držijo eni in drugi, mrzlično ga vsi množijo,, da bo kmalu ves svet ena sama orožarna in vojašnica in ena sama — norišnica.
Minuli teden je razburkala mednarodno javnost nernško-japonska pogodba. Nemčija in Japonska sta se očitno pred celim svetom sporazumeli, da bosta odslej vodili neizprosno in vzajemno borbo proti komunizmu, največjemu škodljivcu človeštva. V pogodbi vabita in pozivata vse ostale države, naj se pridružijo njuni borbi. Državi se nahajata vsaka na svojem koncu sveta in bi si v slučaju napada od katerekoli strani le težko mogli medsebojno pomagati. Tako izgleda njuna pogodba na prvi mah kot nekaka, seve sila učinkovita demonstracija proti boljševizmu. Poznavalci položaja pa ob pogodbi namigujejo, da je v resnici naperjena proti sovjetski Rusiji — torej ne proti komunizmu kot takemu — in da bi Nemčija in Japonska bile v danem položaju v stanu, da vpadeta na rusko zemljo in si vzameta ta ali oni njen kos. Kajti po njunem mnenju je treba sovražnika človeštva zaseči v njegovi neposredni domovini in to je za Nemčijo in Japonsko — Rusija.
Sovjeti si najbrže mislijo, naj le pridejo Japonci in Nemci k njim po kostanj. Vsaj reakcija na nemško-japonsko pogodbo ni bila sila velika med njimi. Sicer pa so trenutno zaposleni s svojim
'ugoslavija.
Notranje življenje slovanske države na jugu postaja vedno bolj umirjeno, izkušnje minulih desetletij so ga dodobra ustalile. To dokazujejo očitno izidi občinskih volitev v posameznih bano-vinah. Po poročilih jugoslovanskih in inozemskih listov je tudi rešitev hrvaškega vprašanja pred durmi. Olajšala ga bo nedavna izjava voditelja Hrvatov^ dr. Mačka proti Habsburžanom in za kraljevino Jugoslavijo.
V zunanji politiki Jugoslavije sta dva dogodka, ki ju je treba beležiti. Knez-namestnik Pavle je bival dalje časa v Londonu, kjer se je sestal z angleškim kraljem in drugimi osebnostmi političnega življenja. Sluti se, da je Angliji mnogo ležeče na prijateljstvu z Jugoslavijo, sosebno ker se zanj trudi v zadnjem času tudi Italija. — Koncem leta
zadnjim kongresom v Moskvi, ki bo odobril novo sovjetsko ustavo. Baje bo ta bolj demokratična. Na mesto komunističnega kongresa, ki je bil doslej vrhovna sovjetska instanca, stopita odslej dve zbornici, sestoječi iz voljenih predstavnikov ruskega ljudstva. Volitev bo tajna, vendar bodo voljeni samo pristaši komunistične stranke. S kongresa je zanimivo še to, da so bili na njem navzoči v velikem številu kubanski in donski kozaki v svo-jih nekdanjih krojih ter opremljeni z orožjem. Po poročilu poljskih listov jim je prebivalstvo Moskve prirejalo viharne manifestacije, sami pa so na kongresu glasno manifestirali za Stalina in mai-šaia Vorošilova. Njihovi govorniki so izjavljali, da so vedno pripravljeni odzvati se klicu „tava-rišev“ Stalina in Vorošilova na borbo za rdečo Španijo in proti fašizmu. Drugo zanimivo s kongresa je bilo to, da je bilo na njem poleg o ustavi največ govora o vojski in vojaški obrambi sovjetske države.
Medtem krvavi Španija naprej. Komisija šestih angleških parlamentarcev je poselila Madrid. Ugotavlja da je mesto od vseh strani obkroženo, edino še po eni cesti je možen dovoz iz okolice. Bombe in topovske kroglje so že uničile četrtino mesta, ki je sama razvalina. Strašen je pogled na nekdaj tako slovito prestolico španskih kraljev. Brezštevilni civilisti so našli svojo smrt, manjka hrane in vode, manjka zdravniške pomoči, bati se je širjenja kužnih bolezni. Borba za glavno mesto gre naprej. Nacionalisti ga napadajo na vseh straneh, v zraku jih podpirajo letala, iz zaledja topovi. Odločitve do trenutka, ko to pišemo, še ni.
| pa bo baje podpisana v Beogradu pogodba med I sveto stolico in Jugoslavijo, ki bo uredila razmerje katoliške cerkve in kraljevine.
Italija in Ogrska. Madžarski regent Horthy je poselil Rim. Vozil se je preko Jugoslavije in z njegove vožnje so zabeležili zanimivost, da je na pozdrav bana savske banovine odzdravil hrvaško. V Rimu so ga kraljevsko sprejeli in je bival kot gost v kraljevski palači. Sprejet je bil tudi od sv. očeta. O njegovih razgovorih z italijanskimi politiki ni nič znanega. Vračal se je domov preko j Avstrije in se ustavil za dalje časa na Dunaju, ki i je gospodarja prijateljske sosede sprejel na uprav veličasten način.
Poljska in Rumunija. Varšavo je obiskal rumun-ski zunanji minister Antonescu. Imel je dolg razgovor z vodjem poljske zunanje politike Beckom.
Iz uradnega poročila, ki je izšlo o sestanku, sledi, / da bo Rumunija sledila poljskemu vzgledu ter se ne pridružila ne sovjetskemu in ne fašističnemu bloku evropskih držav. Zato želi Rumunija najtesnejših vezi s sosednjo Poljsko, s katero hoče podpisati poseben dogovor o medsebojnem kulturnem delovanju. Razventega bosta državi do- | ločili medsebojne državne meje.
Francijo pretresa mrzlica. Blum se trudi, da | vzdrži red in mir. A z njim ni istega mnenja delavstvo, ki stopa v stavko, da izsili nove pravice. Eden vodilnih pariških listov napoveduje burne dogodke in prevratna gibanja v državi in dobesedno pravi: ..Francija dere pod vodstvom Leona Bluma, ki je sam ujetnik revolucionarjev, nasproti veliki nacionalni nevarnosti.*1 Blum sam se teh očitkov otepa ter pravi, da je Francija za sovjetsko Rusijo najbolj oborožena evropska država ter sc ji torej ni treba bati ničesar.
Amerika manifestira svojo vzajemnost. Predsednik Roosevelt je obiskal južnoameriške države. Njegov način je očividno ta, da združi vse ameriške države proti evropski kugi. Južni Ame-rikanci so ga sprejeli z največjimi častmi in so viharno pritrjevali njegovim besedam, da bo Amerika napela vse sile, da si ohrani mir in naj se Evropa zaplete v kakršenkoli konflikt hoče. Rooseveltovo potovanje pa ni zgolj političnega, marveč tudi velikega gospodarskega pomena, ker je prvič padla povodom njeovega bivanja v Argen-tiniji beseda o ameriškem gospodarskem bloku.
Materna govorica.
V zadnjih desetletjih so narodi prišli znatno bližje skrivnosti materne besede. Le še površneži vidijo v domači govorici navadno, vsakdanje občevalno sredstvo, ki se lahko obrabi in ga nato smeš zavreči med staro šaro. Trpljenje in borba manjšinskih ljudstev sta v najnovejšem času rodila novo spoznanje: materna govorica ni navadna beseda, ki se je lahko priučiš ali jo poljubno za-vržeš; materna govorica je več, neprimerno več.
V materni govorici se izražata duša in srce vsa- | kega ljudstva. Tuja beseda objame zgolj razum, z njo si lahko pomoreš v trenutni zadregi, z njeno pomočjo kvečjemu vršiš vsakdanji posel, v j njej se morda še gospodarsko izobražuješ. A tuja ' beseda ostaja na površini, vežba kvečjemu tvojo praktičnost, tvojo razumsko izobrazbo. Nikdar in nikoli tuja beseda ne more zgrabiti tvoje notranjosti, tvoje duše in tvojega srca. Tod se pričenja skrivnost materne besede, ki je — in bodisi še tako preprosta — čudovita vez do najglobljih kotičkov človeške duševnosti.
Čudno! Samo z domačo besedo se da opisati, kar veže človeka z Bogom: domača beseda od-
1	PODLISTEK	1
Benjamin Disraeli:
Vstaja Škenderbegova.
(8. nadaljevanje.)
„Še mnogo prilike boš imel, Nicej, veruj mi, da pokažeš svoj pogum in svoje rodoljubje,** je odgovoril Škender. „Amurat ne bo nikoli pripustil, da bi se cela stvar tako mirno končala. Tega boja nisem započel brez zavesti, da bode treba posebnega poguma in železne vztrajnosti. Zadovoljen bodem, ako morem svojim rojakom zapustiti svobodo kot dedščino. Sicer se odrekam vsakemu veselju, ki ga daje življenje, razven zavesti, da sem vršil plemenito dolžnost. Slišal sem, da me čaka tukaj sel velikega Hunijada. Ako se ta branik krščanstva ne vzdrži v svojih sedanjih pozicijah, je naše upanje na konečni uspeh majhno. S pomočjo njegovih vednih napadov v Bulgariji se nam morebiti posreči, da se naš boj ugodno konča. Ti se včasih smejiš mojemu zaupljivemu značaju, Nicej. Da povem resnico, jaz sem bolj miren kakor zaupljiv in si nisem bil nikdar bolj svest svoje moči in svojega nasprotnika kakor sedaj, ko se zdi, da sem ga porazil. Čuj! Ljudstvo vriska. Jaz ljubim narod, ki ga vedno navdajajo plemenita in velikodušna čutila. Ljudstvo vriska, kakor da je na novo našlo svojo domovino. Oh, kako malo vedo, koliko bodo morali še trpeti zato. Ne. ne bodi žalosten: velike stvari smo dovršili in bomo še večje. Kedo čaka tam zunaj Demetrij! Pokliči sela gospoda Hunijada!**
pira vrata tisočerim občutkom in željam nemirne človeške duše, kot bi skrivnostno razkrivala z vsakim svojim drobcem tisočletno narodno vernost in jo dajala v naročje onemu, ki se je poslužuje. Samo v domači, materni besedi se da opisati družinsko veselje in družinska sreča, a tudi družinska bol in trpljenje. Kakor da bi v vsaki besedi materne govorice trepetalo tisoče trpljenj in tisoče veselj davnih družin na enem koščku zemlje. Samo domača govorica zna razložiti skrb in potrebo stanovskega življenja nazorno in jasno, da jo občutiš kot svojo lastno skrb in potrebo. Mehko poje domača govorica pesem domovine in ob tej pesmi se vzbuja tisoče spominov, se budi stoletna zgodovina v svojem soncu in senci. Slovesno poveličuje domača govorica lepoto božje narave, veličastvo božjega stvarstva. -— Vsaka beseda materne govorice je kakor lepo dete, ki se je porodilo v davni noči narodovega življenja in izživljanja in nosi v svojem obrazu poteze očetove in materne. Vsaka domača beseda je utelešeno čustvo, je utelešena modrost, je govorjen košček duše in njenega nevidnega življenja.
Vzemi narodu njegovo materno besedo in raztrgal si najsilnejšo vez tisočletnega življenja, trpljenja in veselja. Če vzameš roži zemljo, bo kljub soncu in rosi umirala. Vzemi narodu njegovo besedo, njegova duševnost se bo praznila, ljudstvo bo umiralo in usihalo, dokler ne usahne v plehkem materializmu. Materna beseda je tista zemlja, iz katere izvablja sončni žarek in hladna rosa vedno novo življenje.
Tam v Dolomitih živi ljudstvo, dobro in pošteno. S pridno roko obdeluje svojo boro zemljo, z dobrim srcem časti svojega Boga, radodarno daje državi svojo zvestobo. Pa ta država ni njegova mati, marveč trda mačeha, ki mu odreka mrvico kulturnega življenja. V nemi tugi zrejo matere, kako usiha njihova srčna kri in v strašni boli so zakričale v svet: ..Žalost nas mori, ko gledamo dan na dan našo narodnost, naše običaje in našo govorico okovano v trde, železne okove in ko vidimo dediščino slavne naše zgodovine v nečasti in sramoti. Sedaj nam jemljejo še naše otroke. Od naših src jih trgajo, v šolah jih otrujejo s strupom odtujevanja in preziranja materne besede. In me matere nimamo orožja, da bi se borile za naše male. Niti malih v vrtcih ne smemo vzgajati. Brez moči moramo zreti, kako naš najdražji zaklad duševno in nravno propada.**
Tam v zeleni Irski gre novo življenje med ljudstvo. Mladina vedrega pogleda in svežega po-
| guma vstaja. Zdi se, kakor da bi nekje bila odkrila mogočen življenski vrelec, ob katerem se krepi in utrjuje. Njeni očetje in njene matere z glasnim navdušenjem motrijo vstajajoče mlado življenje, ki obeta težko preizkušenemu narodu po dolgih osmih stoletjih spet prostora na soncu. Se je zgodil čudež med mladimi Irci? — Samo maj-I hen, preprost čudež je bil to: Mladina je smela j po naklonjenosti vsepravične usode seči po zaprašenih starih knjigah, pesmaricah in molitvenikih, v katerih je zapisana nekdanja irska govorica. Pred stoletjem jo je narod v silnem robstvu prisiljen moral pozabiti in tedaj je legla na njegovo čelo tema, pest se je skrčila, a v nemoči zamogla grabiti komaj še za vsakdanjim kruhom. Strašna preizkušnja je bila v tistem času nad narodom in treba je bilo vse silovitosti verske zavesti in narodne ljubezni irskega ljudstva, da ni utonilo v tujem morju. Tem večje je njegovo veselje danes, ko se mu je s svobodno domačo besedo namah odprla dragocena zakladnica nekdanje zgodovine, bojev, trpljenja, molitve in pesmi. Tu so danes skrivnostni vrelci mladostnega življenja vstajajoče Irske, ki kot malo dete spet drobi prve kose materne govorice, izgubljene in spet najdene.--------—
Še tretji je na svetu narod. Nad njim visi izza dveh tisočletij strašno prekletstvo, da se potika raztrgan na tisoče drobcev po vseh delih naše zemlje. Nemirna kri mu polje po žilah, pečat brez-dornovinstva mu sije s čela. In kar je v proklet-stvu nad njim najstrašnejše: ta rod nima svoje materne govorice in zato ne more kljub silovitem trudu najti pota nazaj k svojemu Bogu in nazaj v svojo prvotno domovino. Ta nesrečni narod brez materne govorice je — židovski narod!
Trije narodi, ki vedo za dragocenost materne besede. In ti, moj narod, veš ti ceniti svojo govorico?!
II DOMAČE NOVICE 1
Or. Schuschnigg na Koroškem.
Minuli teden je prispel v deželo zvezni kancler dr. Schuschnigg. V spremstvu drž. tajnika Gvida Zernatta in še drugih gospodov se je najprej ustavil v Beljaku, kjer so ga pozdravili zastopniki dež. uradov in druge koroške osebnosti. Iz Beljaka se je kancler s spremstvom podal k Žili. Na Cajni ga je pozdravila množica Zilanov in Zilank, brhka Zilanka mu je poklonila v pozdrav šopek rudečih nageljnov, nakar je vladnega šefa nagovoril dež. svetnik Ferlitsch, mu razložil gospo-
In pripeljali so predenj Epirca, ki je nosil svilnat zavitek, ter ga izročil Skenderbegu. Sel se je sjmštljivo dotaknil poveljnikove roke, jo poljubi! in nato odšel Škender je odstranil pečat in iz-j vlekel iz svilenega zavoja pismo.
„Tako! To je dobro!“ vzklikne knez živahno,
! ko je hitro preletel pismo. „Velika, popolna zmaga, kakor sem upal in pričakoval. Sam Karambeg je vjet, in blago, zastave, veliki topovi, zaklad. Hrabri vojak križa! Tvoje izvrstno dovršeno gibanje! Ha! Kaj pa je to?“ je vzkliknil Škender in prebledel; ustnice so se mu tresle in oko mu je postalo motno. Stopil je k obokanemu oknu. Njegov tovariš, ki je mislil, da čita, ga ni motil.
„Ubogi, ubogi Hunijad!** je konečno vzkliknil Škender in zmajal z glavo.
„Kaj pa je?“ je vprašal Nicej hitro.
..Najhujše kar se je moglo zgoditi v celi vojski!* odvrne Škender. ..Pozabiti moramo te stvari, pozabiti Epir! Oni ni rodoljub, ki more samo eno misel posvetiti drugim namenom. In vendar, tako mlada, tako krasna, tako oblagodarjena, tako vredna junaka! Ko sem jo videl ob strani njenega \elikega očeta, ko je delila ž njim njegove napore. sodelovala pri njegovih posvetovanjih, skrbela za njegove potrebe, se mi zdi, da sem gledal an-gela!**
„Nehaj, nehaj za Božjo voljo, Škender!** vzklik-* ne Nicej ginjeno. „Kaj pomeni vse to? Vendar ni, vendar ni, Iduna —“
,.Njo imam v mislih,“
„Mrtva?“ vpraša Nicej in plane k svojemu tovarišu.
„Hujše, mnogo hujše!**
..Nebeški Oče!“ zakriči mladi knez skoro blazno. „Povej mi vse! Povej mi vse! Ta negotovost mi jemlje razum. Škender, ti ne veš, kaj je meni ta ženska, edini cilj mojega življenja! Govori, prijatelj, govori! Rotim te, kje je Iduna?**
„Turki so jo vjeli!“
„Iduno Turki vjeli! Tega ne verujem! Čemu nosimo meče? Kje so vitezi? Iduna v turški suž-nosti! To ni res! To ne more biti. Škender, ti si strahopetec! Vsi ste strahopetci! V turški sužno-sti! Iduna! Kaj, roža krščanstva je bila ugrabljena od takega psa, kakor je Amurat? Zdravstvuj, Epir! Z Bogom, klasične Atene! Z Bogom, jasna polja Grške in sanje, lepe sanje, ki so jih delale še jasnejša. Solnce mojega veselja in upanja je zašlo, in sicer zatonilo za vedno!“
Nicej si je pulil lase, trgal obleko, se vrgel na tla in zakril svoj obraz v oblačilo.
Škender je hodil nemirnih korakov in zamišljen po sobi gori in doli in pomirjeval atenskega kneza.
„Zaman je, Škender, zaman!“ je rekel Nicej. ..Želim si umreti !“
„Ako bi bil jaz ljubimec,“ reče Škender, „ki se mu daje prednost pred drugimi, bi pač ne smatral smrti kot svojo dolžnost, razun ako bi moja žrtev rešila mojo drago.**
„Ha!“ vzklikne Nicej in plane pokonci. „ Torej misliš, da jo je mogoče rešiti?**
„Ako je živa, je vjetnica v adrijanopeljskem seraju. Ti ravno tako lahko sam presodiš, kakor jaz, da bi bilo treba mnogo truda. Brez dvoma je stvar težavna, vendar pa taka, kakor se mi zdi, da se je krščanski vitez ne sme ustrašiti!“
(Dalje sledi.)
darske težave Zilanov ter obljubil sodelovanje zilskega ljudstva na dograditvi nove države. V Šrnohoru so ga pozdravili župani gorenjega dela Žile in leske doline, nato je nadaljeval vožnjo do Kdtschach-Mauthen-a ter se pozno v noč pripeljal v Celovec.
Minuli četrtek je bil Celovec v znamenju kanclerjevega poseta. Dopoldne je visoki gost o-biskal vojaške kosarne. Proti opoldnevu se je vršilo v veliki dvorani trgovinske zbornice zborovanje funkcijonarjev domovinske fronte, na katerem je imel kancler daljši nagovor, v katerem je med drugim izjavil: Trije so sovražniki nove Avstrije: komunizem, ki je najizrazitejši in najnevarnejši sodobni pojav, nacizem, ki odklanja vsako sodelovanje v državi, in prazno kritika-strstvo, ki pozna samo dvom in samo svojo modrost. Avtoriteta in disciplina sta orožje proti tem boleznim. Avtoritarna stanovska država je danes za Avstrijo potrebna, če naj Avstrija obstoji. Zato pa ne sme ostati samo na papirju. Državno vodstvo bo šlo ravno pot naprej, da u-dejstvi državno zamisel. V letu 1937 hoče vlada posvetiti svojo skrb v največji meri gospodarskim vprašanjem. Za gospodarski uspeh pa je potrebno tudi zaupanje ljudstva in vera ljudstva v silo njegove države. — Zvečer je kancler prisostvoval tudi mladinskemu zborovanju in veliki bakljadi, prirejeni na čast kanclerju k njegovemu imendanu. O polnoči se je kancler vrnil na Dunaj.
Odlok m priziv. Uredništvo je sprejelo od varnostnega nadzornika Koroške sledeči odlok: „Večkrat že je padlo v oči, da nazivljate v svojih listih krajevna imena kakor n. pr. Klageniurt, Maria Rain, ki so mednarodno in krajevno običajna, s prosto izmišljenimi slovenskimi imeni. Ker je to nedovoljeno. Vas poživljam, da se v bodoče poslužujete krajevnih imen, ki so mednarodno in krajevno običajna. Varnostni nadzornik Perko.“ — Uredništvo je vložilo sledeči priziv: ..Krajevna imena, katerih se uredništvo v svojem listu poslužuje, so večstoletno kulturno blago koroških Slovencev. Ta imena so bila opetovano tudi uradno rabljena, tako v uradnih „0rtsreper-torien“, nadalje v šematizmih krške škofije itd. Nad 80 let že so krajevna imena, katerih se poslužuje ..Koroški Slovenec", v rabi v vseh tiskovinah koroških Slovencev in taistih imen se slovensko ljudstvo dežele tudi danes še poslužuje v svojem vsakdanjem življenju. Uredništvo se torej sme upravičeno sklicevati na to, da pri rabi krajevnih imen nikakor ne postopa samovoljno, posebno še z ozirom na to, ker je jezikovna pravica avstrijskih manjšin tudi v ustavi uzakonjena. Uredništvo prosi torej za razveljavljenje izdanega odloka."
Miklavž, pridi še k nam! Prinesi darilo v obliki novih naročnikov, točnih plačnikov in še številnejših prijateljev! Zakaj bi bili obdarjeni samo drugi, nas pa bi čisto prezrl? Saj obdaruješ vse pridne in zveste in tudi mi smo skušali biti ubogljivi. Tvoji parkeljni pa naj pobašejo malomarne zamudnike in vse, ki pozabljajo dolžnost napram svojemu glasilu. V koš k hudobnim otrokom z njimi!
Bilčovs. (Sv. misijon.) Od 1. do 8. nov. smo imeli v naši fari sv. misijon, ki je pomenil za celo župnijo veliko srečo in veselje. Pokazalo se je, da je vernost in povezanost s Cerkvijo in Bogom še močno zasidrana v naših srcih. Misijon je vodil mladostni lazarist o. Janko Belò iz Celja. Njegove zares lepe, priproste in mirne pridige so že kar prvi dan zgrabile ljudi, da ni mogel ostati doma, kdor je bil enkrat navzoč. Lepo je bilo gledati, kako so se farani zjutraj in zvečer zgrinjali v svoji cerkvi. Radi so pristopali tudi k sv. zakramentom, vsaki dan je bila spovednica oblegana, obhajil pa se je skupno razdelilo nad 1700. Nepozabna bo vsem spravna pridiga v petek zvečer, ko je narod bilčovske fare pred Najsvetejšim izpovedal svojo vero v evharističnega Zveličarja in svojo obljubo, da poravna medsebojno sovraštvo in nesporazumljenje. Misijon se je končal z veličastno evharistično procesijo, ki se je vila iz cerkve do Rabolnika po cesti. Po zaključku se je deputacija zahvalila očetu misijonarji! za njegovo veliko žrtev in darilo. Naj sadovi, ki jih je prinesel misijon, ostanejo in rastejo v srcih vseh, da bo doraščala mladina in vsi ostali v rod, ki išče Boga in najde v Njem svojo srečo in veselje!
Bekštanj. (Kmečke volitve.) Proti volitvam 23. oktobra je vložil dosedanji občinski kmečki vodja g. Ulbing priziv na okrajno volilno oblast, ker je občinska volilna komisija zavrnila podpise za kromprornisno listo, češ da niso bili lastnoročni.
V široki ravnini
ob bregovih Nežiderskega jezera so polja in njiva posestva, na katerem gospodarijo Pòlzerji — že preko sto let.
„Moj rajni oče je že rekel, da moramo mi kmetje piti, kar raste na naši iastni zemlji1*, pripoveduje gospod Štefan Polzer. Bo že kakih 40 let, odkar uporabljamo Kathreiner.*
Vsaka skodelica Kathreinerja, ki se popije, služi avstrijskim kmetom! Mogoče pijevsled tega toliko kmečkih družin
5iatl)remerJ
domačo Kneippovo sladno kavo
Z zadevo se je nato bavila dež. volilna komisija, ki je najprej skušala doseči poravnavo. Pogajanja pa, katera je vodil g. dež. svetnik Terlitsch, so se razbila. Sedaj se bo dež. volilna oblast ponovno bavila z nami. Pričakujemo od nje, da bo končno-veljavno odločila tako, da bo zadoščeno postavi in ugodeno večini kmečkega prebivalstva v naši občini.
Ta nesrečni poper! Pred leti je Podrečnik iz Podkraja v šmihelski občini utihotapil iz Jugoslavije celo vrečo popra. Ko ga je vozil v Pliberk svojemu odjemalcu, se mu je slučajno natrgala vreča in mož je markiral celo svojo pot s poprom. Caiiniki so šli za poprom in prijeli nepostavnega lastnika. Za tretjo obletnico je sledila sedaj težka kazen; odgnali so mu vso živino razen ene krave.
— V Celovcu pa so prijeli znanega mesarja Schla-gerja, ki je istotako dobivljal utihotapljen poper. Popoprali so ga temeljito. — V tihotapstvo je zapletena tudi znana celovška firma Dermuth-Schulzer, ki je vagon moke iz Jugoslavije deklarirala za otrobi. Uspeh: Dermuth 5 dni aresta in 90.000 S kazni, Schulzer 14 dni aresta in 30.000 S kazni.
S kmetijske šole v Št Jurju pri Celju nam piše koroški gojenec: Sprejmite skromne vrstice v naš list, ker jih pišem v imenu več tovarišev, s katerimi se nahajam na tukajšnji šoli. Tretji mesec že smo v zavodu in počasi se nam odpirajo oči, kako silno zanimiv in pester je kmetijsko-gospo-darski svet. Najprej nam dopade stroga disciplina v zavodu. Da jo vam naslikamo: Ob pol 6. uri vstajamo in se po skupni molitvi učimo do osme, ko se začne pouk, ki traja do opoldneva, popoldne pa od 5. do 7. ure. Naši učitelji so strokovnjaki v svojih predmetih, ki se vrstijo pred nami v številnem redu:	poljedelstvo, živinozdravstvo,
travništvo, sadjarstvo, kemija, naravoslovje, geometrija, zemeljepisje itd. Dvakrat na teden nas obišče veroučitelj in nam predava o življenje-slovju. Če ni pouka, smo nekateri v mlekarni, kjer preizkušamo mleko na njegovo tolščo, vodimo sezname pravilne molže in slično, drugi spet so v hlevu, kjer krmijo živino, jo snažijo, oskrbujejo gnojišča, spet drugi so v drevesnici, kjer izkopavajo sadna drevesca in jih pripravljajo za odpošiljatve, tretji pripravljajo sadne brizgalnice itd. Ko to odpišem, nastopim službo v svinjaku, kjer bom pripravljal krmo, pretekli teden pa sem bil zaposlen v kurnici z mletvijo kosti in pripravljanjem kokošjih kletk za nesenje jajc. Cene za sadna drevesca so nizke. Veliko smo pridelali vina, a ga smemo pokušati le redko, pač da ne bi postali vinski bratci. V prostih nedeljskih urah poslušamo radio, po sv. maši pa imamo telovadbo. Hrana je izredno dobra. Izprva smo imeli težkoče s slovenščino in kar sram nas je bilo, ker nismo znali govoriti svoje materinščine. A smo se je kmalu privadili. Sedaj pa že vsi Korošci brez izjeme delimo veselje in skrb gojencev kmetijske šole.
Št. Tomaž pri Celovcu. Dne 4. novembra t. 1. fsmo izgubili iz naše srede moža, ki ga je vsled njegove' značajnosti spoštovala vsa fara. Zagre- 1
bili smo namreč SOletnega Jožefa Kusa, pd. Smrečnikovega očeta. Pogrebcev je bilo sila veliko. Cerkveni pevci so se od rajnega očeta poslovili z žalostinkami na domu in grobu. Smrečnikovega očeta je dičila iskrena vernost in odločna narodna zavest. Vseskozi so bili naročnik Mohorjevih knjig in slovenskega lista. Naj bi jim sedaj bil večni mir!
Drobiž. Župnik Franc Kovač je sprejel faro Golšovo. Za kaplana v Železni Kapli je nastavljen g. Mohor Picej. Za provizorja v Logi vesi je imenovan župnik g. Petrič Ivan iz Št. lija, za provizorja v Rožeku g. Jože Komar. Preč g. Štefan Bayer je upokojen, župnik g. Jožef Dobernik ima bolezenski dopust. — V leški dolini (Lessachtal) še danes govorijo o kanclerju in njegovem nenapovedanem obisku njihove doline. Nenadno so se ustavili na konclerjevo željo avtomobili pred neko gostilno v Birnbaumu, kancler je sedel k mizi in se prosto razgovarjal s tam navzočimi kmeti. — Razpisani sta trafiki v Podkrnosu in na Radišah. Prošnje je vložiti do 10. dec. na finančno ravnateljstvo v Celovcu. — Celovška občina je imenovala bivšega ministra Stockingerja za častnega občana. — Poštno ravnateljstvo bo znižalo pisemski porto v inozemstvo na 50 g. — Ravnatelj beljaške bolnice dr. Pichler je stopil v pokoj. — Lokomotiva je povozila žel. delavca Alojza Ober-volina na postaji v Pliberku. Bil je na mestu mrtev. — Nogo si je zlomil posestnik Miksch na Žihpoljah. — Neznanec je vlomil v gostilno Mauth-ner in trgovino Primnik v Grabštanju ter odnesel 100 S gotovine in nekaj blaga. — Niz mednarodnih športnih prireditev pripravlja celovška občina za prihodnje poletje, da zviša število letoviščarjev. — Izšla je postava, po kateri se bo na koruzo plačani licenčni prispevek v znesku 4 S za 100 kg v zdrob zmlete in za hrano uporabljene koruze povrnil. Upravičeni so, da dobijo povrnjeno, samo mlini, ki meljejo inozemsko žito. Koruzna moka pa se s tem poceni za 6 g na kg.
Društvom v pojasnilo. Naša prosvetna društva so sprejela od pristojnih okrajnih glavarstev razlago nove mladinske postave, ki predvideva od 1. januarja 1937 naprej dovoljenje prosvetnega ministrstva za sodelovanje mladine do 18. leta v prosvetnih organizacijah. Prošnjo za tozadevno dovoljenje je vložila zase in za dva društva prosvetna zveza in torej društvom ni treba vlagati posebnih prošenj. O rešitvi bo centrala pravočasno poročala. Predvidoma bo termin 1. januarja, ko naj stopi v veljavo novi mladinski zakon, preložen.	Osrednji prosvetni odbor.
Tečaj za voditelje zasebnega pouka slovenske besede in pesmi se vrši vdnehod 6. do 8. decembra v Celovcu v prostorih prosvetne zveze. Začetek v nedeljo 6. t. m. ob 10. uri dop. Predavanja na tečaju: „Vzgoja v maternem jeziku — zahteva nravnosti", „Materni jezik in narodna kulturnost", „Pregled slovenskega slovstva in slovenske zgodovine", „Koroška narečja", nadalje se vršijo v okvirju tečaja praktične vaje itd. Večeri med tečajem so izpolnjeni z društvenimi prireditvami. Hrana in stanovanje za udeležence prosta.	Osrednji prosvetni odbor.
b. decembra v Št. Rupert na štiridesetletnico Narodne šole! Jubilej štiridesetletnice obsega pester popoldanski spored:	deklamacije, petje,
govor preč g. Poljanca o zgodovini zavoda, prizori in spevoigra „Kovačev študent". Začetek točno ob 3. uri. Vavbljeni vsi iz bližje in daljne okolice!
Št. Jakob v Rožu. Da bo kljub mrazu prijetno in toplo tudi v zimi, si vsi želimo. Zato skrbijo naši vrli tamburaši pri vajah, da nam bodo ob prvi priložnosti zaigrali lepih domačih pesmi. Nekaj manj jih je, a njihov vodja jamči za dobro kvaliteto. — Za dolge večere za pečjo je primerna lepa knjiga. V predalih društvene knjižnice, ki je pri Cvitarju, najdete mnogo mičnih povesti, dobi ih spisov in pametnih nasvetov. Poslužujte se jih! — Tudi Miklavža ne bomo pustili mimo nas. Tudi letos ga bomo čakali v Narodnem domu v soboto 5. dec. zvečer. Boste že videli, le pridite. — V nedeljo 13. t. m. pa priredimo ob pol 3. uri pop. igro „Grobovi“. Prvič se igra na Koroškem in jo podajajo med drugimi trije Jozeji in dve mladi dečli. Dvorana bo zakurjena. Na prireditev vabimo vso okolico. — Društveni odbor še javlja, da se bo tudi letos vršil jezikovni tečaj. Prijavite, stariši, otroke zastopnikom vasi, kjer izveste še ostala navodila.
Šmihel ori Pliberku. Dne 8. decembra priredi naše društvo ob pol 4. uri pop. Miklavžev večer z igro ..Čevljar baron", petjem, tamburanjem in
nastopom Miklavža. Vabimo staro in mlado! Prijatelje društva prosi odbor za darove revnim o-trokom, ki bodo Miklavževih daril še posebno veseli.
Koroška v Sloveniji. Dne 15. m. m. se je vršil v Mežici koncert naših pevcev, ki zasluži. da ga omenimo. Nastopil je pliberški okrožni zbor, sestavljen po okrožnem pevovodji gosp. Hartmannu Zdravku iz šmihelskega, štebenskega, globaškega, libuškega in Pliberškega zbora. Nastopil je v moškem, mešanem in dekliškem zboru. Pevski program, ki so ga sestavljale narodne in umetne pesmi, je tvoril lepo zaokroženo enoto. Pevci so se držali prav dobro in so z glasom dobro ravnali, da so ostali sveži do konca. Poieg moškega in mešanega zbora je vzbudil pozornost dekliški zbor, katerega je spremljal salonski orkester. Dvorana je posrečeni zbor nagradila z giomovitim ploskanjem. Tudi moški in mešan zbor sta žela obilo priznanja za dovršeno petje. Koncert je prenašala tudi ljubljanska radio-posta-ja in so bili torej lepega užitka koroške pesmi deležni tudi mnogi izven Mežice. Pliberško okrožje j je z nastopom prikazalo svojo izredno pevske j višino, zakar gre priznanje pevovodji in vsem vrlim pevcem in pevkam. — Isti dan se je vršila j lepa koroška prireditev tudi v Radovljici. Udeleženci tam se vršečega dramskega tečaja so namreč prvič podajali na odru rtajnovejšo igro našega rojaka Jake Špicarja z naslovom „D r a b o s e n j a k“. Ta nadvse zanimiva igra o koroškem pevcu-kmetu z Gozdanj nad Vrbo predstavlja — kot se je izrazil o njej avtor sam — košček koroške zgodovine. Glavno vlogo v igri ima Drabosnjak sam, katerega obdajajo njegova žena Neža, prismuknjeni Cene in še drugi tipi našega podeželja. Igra je prepletena z narodnimi običaji in ima tudi več pevskih nastopov na odprtem odru, med drugimi šaljivko: Jes pa v žovtu fenrih bom, ti boš pa moja frava. ies bandero sukov bom, ti boš pa zraven stava. Občinstvo je sledilo dejanju na odru z živim zanimanjem. ob koncu pa z burnim ploskanjem nagradilo pisatelja in igralce.
II ŽENSKI VESTNIK	M
Tri dekleta — trije vzori.
Drugič in tretjič že so ovenčale bele krizanteme tihe gomile naših nepozabnih vzornic in voditeljic Tilke Lamprehtove, Micke Aichholcerjeve in Lizike Potočnikove. Bogate idealov, življenskih izkušenj, plemenitih čustev in dobrih del pa nam pokojnice še po odhodu raz to zemljo govorijo nebroj opominov, bodril in navdušenja. Da bi jih ob spominu nanje čule prav vse!
Smrtni angel že je poljubil dobro našo Tilko načelo, usihala je roža sredi umirajoče jesenske narave. Pa je zaklicala tovarišicam ob enem zadnjih njihovih obiskov: „Delati hočem, ogromno dela vidim na našem žensko-prosvetnem polju!“
V zadnji dan je kovala načrte in zrla z jasnim pogledom v bodočnost, medtem ko so se tovarišicam oči polnile s solzami. Ob zadnjem slovesu še je obljubila svojo pomoč od tam, odkoder je prispela njena zlata duša.
Micka Aichholcerjeva, odšla je iz naših vrst v času. ko se ji je življenje najslajše nasmehnilo in je začela polna materinskega duha graditi srečo v družini. Pripravljena za vsako žrtev, dovolj močna za najlepši in najtežji poklic je dala življenje prvi hčerki in zanj žrtvovala svoje mlado življenje. Vzor slovenske matere, skromna in tiha, a silna v žrtvi in trpljenju! Kot bi hotela še s smrtjo govoriti našim mladim materam, da za otroka tudi največja žrtev ni prevelika!
Tretja med nami, Lizika, je bila morda pretiha za svet, da je tako zgodaj odšla v večni mir. Dekliške in ženske vrste so jo klicale na delo, na pomoč. A komaj je začela svoje delo najprej med selskimi dekleti in nato v dekliškem zavodu ob Velikovcu, že je morala odložiti knjigo in zapustiti krog, ki ga je tako vzljubila s svojim toplim dekliškim srcem. Morda je to mehko srce bilo pretoplo in pregoreče za svoje vzore, da je izgorelo, kar je bilo na njem od te zemlje. Po njenem odhodu zija vrzel na domu in v domači vesi. Kot bi bil z njo odšel angel miru, sreča domačega ognjišča, skromna roža gorske vasice.
Naj bi me, dekleta, posnemale vzornice! Krepko primimo za delo, dvignimo se še me k vzorom, nosimo žrtve za dom, vas, župnijo in domo- I vino! Čas mladosti je čas zdravja, moči in dela.
Nikakor v brezdelje, v brezbrižnost in površnost, ob njih umira sleherno dekliško srce! Množimo blagor domače hiše, rešujmo naše domove duševne bede in stiske, družimo in vežimo naše danes tako zelo raztrgane vasice. In naša društva vpijejo po dobrih, delavnih dekletih.
Najprej začnimo pri sebi! In nikdar dela na sebi ne končajmo, ker kako naj dajemo, če ne bomo tudi sprejemale! Borno dekliško srce, vidiš svojo sile, zreš vir svoje moči:	pri Vzornici vseh
deklet, pri Materi vseh mater! Tod in nikjer drugod je visoka šola, ki so jo hodile in se v njej urile pokojne tovarišice. Praznik Brezmadežne postani in ostani veliki dekliški dan, potem bo dobro ukoreninjena tudi naša rast in potem bodo po nas spet zacveteli naši domovi in naše vasice liki rože na oknih!	M. H.
Sveče. (Naš gospodinjski tečaj.) Kljuhf težkočam je lepo potekel in se lepo zaključil. Predzadnjo nedeljo so nas povabile tečajnice v lepo okrašeno dvorano in napolnili smo jo do zadnjega kotička. Spored zaključne prireditve je bil bogat in pester. Veselje je žarelo z obrazov tečajnic,- ki so nastopale v igri, pesmi in deklamaciji. Najlepši košček prireditve je bil, ko sta se pridružila njihovem zboru še fantek in deklica in spremljala veselo dekliško pesem z gosli in citrami. Govor preč. župnika Poljanca nam je vlil novega duha. Vedrih obrazov smo se vračali s prireditve, vmes pokukali še enkrat k razstavi, ki pa je bila že vsa razprodana. Vrlim dekletom in njihovi voditeljici smemo izreči toplo priznanje za njihovo zvestobo in stanovitnost.
Škofiče. Naša dekleta priredijo v okvirju „Edi-nosti“ dne 8. decembra ob pol 3. uri pop. v društveni dvorani lepo nabožno igro „Fabijola in Neža“. Med odmori svirajo tamburaši. Prireditev naj povzdigne lepi dekliški praznik in zato vabimo predvsem naš ženski svet.
GOSPODARSKI VESTNIK
Gospodar, življenje te obdaja! Nobena živa stvar ne more živeti brez hrane. Pa hrana je sama premalo, biti mora redna in primerna. Človek, ki veliko in neredno je, je enako nezdrav ko oni, ki mu nobena jed ne tekne. Isto velja tudi za rastlinstvo na kmetiji. Za samo skromno življenje ni treba mnogo, to je res. Mi pa hočemo imeti od naših rastlin in živali tudi užitka, pridelka. To nam mora rastlinstvo ali živalstvo dajati iz sebe in sicer trajno v velikih množicah. To je možno le tedaj, če rastlina ali žival redno sprejemata vase več nego samo toliko, koliko je za golo življenje potrebno. Pregovor pravi, da molze krava pri gobcu. Ta pregovor pa ne velja samo za kravo. marveč za vse živalstvo in tudi za vse kulturne rastline, začenši od trave pa do drevja in žita Iz kmetije sprejemaš, kar daješ in povrhu šc bogate obresti.
Krompir — krma za konje? V splošnem krompir ni primerno krmilo za konje, ker se sicer po njem rede, a postanejo za delo manj sposobni. Po-kladamo ga surovega in tak je dober za prebavo ostale krme, ker draži želodčne in črevesne žleze. Pokladamo ga najbolje skupno s senom in re-zanico. Preden ga krmimo, ga zrežemo in zmešamo z ostalo krmo. Živali moramo nanj le polagoma privaditi. Če ga pametno krmimo, nam vsaj deloma lahko nadomesti oves.
Prašičem rudninskih snovi! V hrani, ki jo običajno pokladamo prašičem v zimi, je malo rudninskih snovi, ki so potrebne za rast in razvoj. Zato je naša dolžnost, da jih nadomestimo. To se zgodi s pokladanjem klajnega apna in ribje moke. V kmetijskih šolah pokladajo po eno žlico klajnega apna in ribje moke na prašiča. Poleg tega priporočajo za vsako svinjo in gnezdo prašičev po 1 lopato dobro predelanega komposta, ki ga sestavljajo zemlja, cestno blato, plevel, starozidni omet, pepel i dr. Ta mešanica pospešuje prebavo in st dobro obnese pri pujskih. Mnogi prašiči radi žrejo ilovico, kar je dokaz, da njihov želodec nujno potrebuje rudninskih snovi.
Odstavljanje telet. Za odstavljanje telet je poleg ovsa dobro tudi laneno seme. Za vsak odtrgan liter damo 5 dkg semena, vendar največ Vi kg, sicei se upre živalim. Lahko je odstavljanje, koder imajo posnetega mleka. Tri do štiri tedne traja prehod iz neposnetega na posneto mleko. Prvi teden nadomestimo le 3 litre s posnetim, drugi teden nadaljne 3 in tretji teden spet 3. Po-
| sneto mleko mora biti ali sveže ali vsaj pasteri-! zovano. Teleta, ki smo jih namenili za pleme, navajamo po 3 tednih na seno. Izprva se živinče s senom igra, kmalu pa se navadi žvečiti in je, ko se odstavi, že navajeno na seno. Odstavljenemu teletu dajemo poleg ovsa ali lanenega semena pozimi dnevno 3 kg sena, poleti pa 1 kg sena in do 8 kg zelene trave.
Čebele pozimi. Dokler traja še razmerno topla jesen, posvetimo našo skrb prezračenju panjev,
| da se panji dobro izsušijo. Okna pustimo po možnosti še brez slamnic. Koncem novembra spravimo panje najbolje v suho, temno, mirno klet. Tam ostanejo dva do tri mesece. Žrela ostanejo lahko j odprta. Pripravna klet je najboljše prezimovališče. Panje, ki ostanejo črez zimo v čebelnjaku,
; dobro opažimo. Žrelo mora biti zavarovano proti ; obisku rovk. Ščititi moramo panje nadalje tudi pred pticami in še pred mrzlimi vetrovi. Žrela zasenčimo, če leži sneg pred čebelnjakom, zlasti proti sončnemu svitu. Sicer izvablja svetloba čebele v smrt na snegu.
Zlata klavzula pri poroštvenih pismih je odpravljena. Kmetijski minister je napovedal zakon, ki odpravlja takozvano zlato klavzulo hipotečnih dolgov. Na podlagi te klavzule so se pred leti zvišali hipotečni dolgovi za 25%, to se pravi, da je vsakih 100 šil. dejansko veljalo 125 šil. Po sebi se je s tem zvišal tudi obrestni odstotek na o-kroglo 8 procentov. Bržkone že z novim letom bo zlata klavzula pri hipotečnih dolgovih razveljavljena in bodo dolžniki odplačevali spet samo ono svoto, katero so resnično najeli, j Celovški trg minulega tedna: Krave 0.85—1.00, krave za klanje 0.50—0.60, prašiči 1.40—1.60, ple-i menski 1.20—1.40 S za kg žive teže; pšenica (100 kg) 38—40, rž 29—31, ječmen 25—28, oves 26 do 28, ajda 22—25, koruza 28—30, sladko seno 7—9, kislo 5, slama 4 šilingov. Grah 0.80, leča isto, suh fižol 0.40—0.60, krompir 12—14, zelje 20—30, sirovo maslo 3.20—4.40, prekajena slanina 3.20 do 5.20, sirova 2.60—2.80, svinjska mast 2.80—3.00, jajca 19—20, kokoši 2.00—3.00, race 3.00, gosi 8.00, drva, trda in kratka, 4.00—5.00, mehka 3.00 S za i k. meter.
| i ZANIMIVOSTI * I
Dekle je zarubil davčni eksekutor v Rumuniji.
j Rumunski eksekutorji ne poznajo pardona. Ne-
I davno je prispel eden sodnih vršilcev v Arad ru-! bit h kmetu Bogdanyju, ki ni plačeval davkov.
| Kmeta je našel v največji bedi s kopico otrok,
! med katerimi je bila 171etna hčerka prava lepo-! tiča. Dolgo se je eksekutor oziral naokrog, a ni { našel kaj za rubež. Kar se nečesa domisli, pokli-j če dva orožnika in odvedejo objokano lepotico na trg. Medtem ko je eksekutor pripravljal javno dražbo, je spravil razjarjeni oče vso vas na noge. Slučajno se je pripeljal v kraj davčni nadzornik, kateremu so pojasnili razburjenje ljudstva. Ekse-kutorja je takoj odslovil, razjarjeni kmetje pa so ga povrhu še pošteno naklestili.
Deček, ki venomer raste. V New Yorku je bil pred leti uslužben na nekem igrišču deček, da je pobiral kroglje. Nekoč ga je nek igralec zadel naravnost v glavo, da se je deček nezavesten zgrudil na tla. Spet se je osvestil, a bolečina je odtlej čutil v vseh sklepih. Njegovo telo pa je začelo vidno rasti in raste še danes, četudi je star že 30 let. Za poškodbo je dobil odškodnine okoli 100.000 šilingov. S to svoto se lahko preživi, hkrati pa ima že ponudbe raznih cirkusov, naj bi se za denar kazal ljudem.
Nenavadne oči ima londonski uradnik z imenom Teodor Kolbe. Mož lahko čita z zavezanimi očmi knjige, lahko z zavezanimi očmi hodi in šofira. Skratka: njegove oči vidijo skoz platno, papir in tanjši les. Zdravniki so mnenja, da delujejo njegove oči na način rentgenskega aparata, s pomočjo katerega ugotavljajo notranje telesne bolezni. Kolbe — ju pa je njegova rastoča slava nerodna in bi rad še naprej živel preprosto življenje bančnega uradnika in pošteno preživljal svojo družino.
Kje največ dežuje. Eden najzanimivejših vremenskih pojavov je menda na gori Waialeale na otoku Kauli v havajskem arhipelu. Gora je visoka komaj 1600 m. Njena znamenitost je, da na vrhu neprestano dežuje. Dognano je, da pade letno do 15 m dežja, kar je naj višja padavinska številka na svetu. Vendar dežuje samo na vrhu, dočim je pobočje gore in njeno vznožje enako bogato na padavinah ko ostala okolica.
lastnik- Pol in EOSD društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. - Založnik, izdajatelj in odgovorni n-ednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klagenfurt. Achatzelgasse 5.
Tiska Lidova tiskarna Ant. Machàt 'n družba. Dunaj. V.. Marcaretenplatz i.