ISSN 0023-2424
42,1 LjuS[jana 1998
Izdajatelj (published by): Zveza bibliotekarskih društev Slovenije
Uredniški svet (editorial board): Tatjana Cmok, Majda Kotnik-Verčko, Mirko Nidorfer, Andreja Pleničar, Rajko Slokar (predsednik-chairman),
Glavna in odgovorna urednica (editor): Jelka Gazvoda
Uredniški odbor (assistant editors): Jelka Kastelic, Silva Novljan, Nataša Petrov, Lidija Wagner
Naslov uredništva (address of administration): ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, Ljubljana, Slovenija
Tisk (printed by): biro m, Ljubljana
Naklada 1400 izvodov (printed in 1400 copies)
Naročnina (subscription rates) 1500 SIT za člane ZBDS (for members of SLA) in 4500 SIT oz. 30 USD za nečlane (for non-members)
Revijo subvencionirajo Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za šolstvo in šport
ISSN 0023-2424
Po mnenju Urada vlade za informiranje je KNJIŽNICA proizvod informativnega značaja.
KNJIŽNICA
Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije
letnik številka
Ljubljana junij 1998
UDK 01/02(497.4)(050)
KNJIŽNICA. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije 42(1998)1 LIBRARY. Journal of the Slovene Library Association 42(1998)1
KNJIŽNICA je začela izhajati leta 1957 kot glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije. Po preimenovanju Društva v Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije je leta 1984 postala glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije.
Uredniki KNJIŽNICE so bili doslej:
Maks Veselko dr. Branko Berčič
od 1958 do 1962 od 1963 do 1964 od 1965 do 1969 od 1970 do 1971 Od 1972 do 1973 Od 1974 do 1979 od 1980 do 1985
1957
Maks Veselko Jože Munda Maks Veselko
Vlasta Pacheiner dr. Bruno Hartman Jože Šifrer
ČLANKI
ARTICLES
BIBLIOTEKARSTVO NA KRIŽIŠČU KULTUR
Magda Vremec-Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka, Nova Gorica
UDK 021.64:316.72
Povzetek
Povezovanje med Novo Gorico in Gorico se vse bolj krepi, mesti naj bi se postopoma zlili v eno. Kaj bi to pomenilo za knjižnice na Goriškem? Vlogo, delovanje in pomen knjižnic na narodnostno mešanih področjih preučuje mlada veja bibliotekarstva, večkulturno bibliotekarstvo (angl. multicultural librarian-ship), v nadaljevanju VB. Prispevek povzema razvoj VB v bibliotekarstvu in etnologiji, poudarjena so temeljna načela VB in pomen kulturne identitete posameznika v procesu kulturne globalizacije. Prikazane so posebnosti večkulturnega bibliotekarstva na Goriškem.
Ključne besede: manjšinske knjižnice, manjšine, Goriška knjižnica Franceta Bevka, posebne skupine uporabnikov, večkulturno bibliotekarstvo, etnični pluralizem, večkulturnost, obrobne skupine, globalne družbe
UDC 021.64:316.72
Summary
The integration process between Nova Gorica and Gorizia is becoming more intense day by day. The two towns may probably merge into one. What would this mean for the libraries in the area of Goriško? The role, function and import-ance of libraries on ethnically mixed areas is being examinated by a recently developed branch of librarianship: multicultural librarianship (ML). The article resumes the development of ML in librarianship and ethnology. The basic prin-ciples of ML are stressed, as vvell as the importance of individual's cultural identity in the process of globalisation. Specific characteristics of ML on Goriško are presented.
VREMEC-RAGUSI, Magda: Librarianship at the crossroads of cultures. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,5-21
' Knjižnica 42(1998)1
1. Uvod
"Pravljice bi se morale začeti z Nekoč bo."
(Franjo Frančič)
"Nekoč bosta Nova Gorica in Gorizia postali eno mesto," pa ni samo začetek čarobne pravljice. Prizadevanja na obeh straneh meje iz dneva v dan približujejo tisto, kar seje pred desetletjem zdelo utopija redkih sanjačev - zlitje dveh obmejnih mest.
Ta edinstven pojav je poseben izziv za sociologe, zgodovinarje, etnologe, lingviste, politologe, geografe in tudi biblioti1 je.
Kaj prostor, na katerem živijo pripadniki različnih narodov, pomeni za bibliotekarje? Kako naj na izziv odgovorimo? Kako naj se obnašamo, da bo posredovanje naše kulture najbolj učinkovito in korektno?
Knjižnice delujejo v različnih okoljih, status bibliotekarstva je v posameznih državah različen, različne so kulturne tradicije, različne so povezave med manjšinskimi in večinskimi narodi, različne so zakonodaje ...
Znajdemo se v srcu tega, kar stroka imenuje večkulturno bibliotekarstvo.
Ker je to področje bibliotekarstva zelo mlado, na slovenskem pa - če izvzamem problematiko manjšinskih knjižnic - tudi veliko manj popularno, v prispevku povzemam razvoj in glavne značilnosti tega poglavja bibliotekarstva.
2. Večkulturno bibliotekarstvo in IFLA
O vlogi in pomenu knjižnic na narodnostno mešanih področjih so se bibliotekarji začeli prvič neformalno pogovarjati leta 1977 na konferenci v Bruslju. Leta 1979 je daijski bibliotekar Jens Petersenna seminarju o javnih knjižnicah v Lundu na Švedskem predstavil referat Knjižnice za jezikovne manjšine in predlagal, naj se znotraj IFLA ustanovi posebna skupina, ki bi obravnavala to problematiko.
Leta 1980 na pobudo danskega bibliotekarja Johannesa Daugbjerga v okviru IFLA ustanovijo štiričlansko Delovno skupino za knjižnice etničnih in jezikovnih manjšin (v nadaljevanju Delovna skupina) s triletnim mandatnim obdobjem. Ta je najprej začela zbirati informacije o knjižnicah jezikovnih in etničnih skupin v različnih državah. Poskusili so opredeliti glavne probleme,
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
s katerimi se srečujejo bibliotekarji teh knjižnic. Delovna skupina je predstavila na konferenci IFLA v Leipzigu leta 1981 svoje ugotovitve predstavnikom 20. držav.
Leta 1982 predsednica Delovne skupine Marie Zielinska izpostavi tri glavne naloge skupine:
1.	Ustanovitev središča, kjer naj bi zbirali vse publikacije in informacije o obravnavanih knjižnicah.
2.	Nujnost izdajanja glasila ali revije.
3.	Nujnost razširitve sodelovanja v države, kijih raziskava še ni zajela.
Leta 1983 se Delovni skupini pridruži Michael Foster, ki postane urednik glasila Delovne skupine (prvo glasilo izide februarja 1983). Aprila 1983 strokovni kolegij IFLA sklene, da Delovna skupina za knjižnice jezikovnih in etničnih skupin postane stalni organ IFLA, presežen je torej začetni triletni mandat skupine, zagotovljeno je financiranje za nadaljevanje dela.
Istega leta, na konferenci IFLA v Munchnu, Foster prikaže glavne probleme, ki jih imajo knjižničarji obravnavanih knjižnic:
-	kako opredeliti (jezikovno, versko, kulturno ...) manjšino in razumeti njeno kulturno ozadje;
-	kako si pridobiti naklonjenost skupnosti;
-	kako pridobiti gradivo iz oddaljenih držav in v tujih jezikih;
-	problemi večjezične katalogizacije;
-	izobraževanje bibliotekarjev za delo z manjšinami;
-	sodelovanje pripadnikov manjšin z bibliotekarji;
-	publiciranje za manjšinske skupnosti.
Leta 1985 strokovni odbor IFLA ponovno poudari pomen večkulturnega bibliotekarstva, nekdanja Delovna skupina za knjižnice jezikovnih in etničnih skupin se preimenuje v Sekcijo, za predsednika je izbran Michael Foster.
Leta 1989 vodstvo sekcije prevzame Marie Zielinska.
V sodelovanju s posameznimi strokovnimi skupinami v okviru IFLA Sekcija za knjižnice jezikovnih in etničnih skupin opredeli svoja temeljna delovna področja:
1. Zbiranje in nudenje informacij o gradivu in delovanju knjižnic manjšin.
' Knjižnica 42(1998)1
2.	Ustanovitev središča za izmenjavo informacij o razvoju večjezičnih in večkulturnih knjižnic.
3.	Prizadevanje za vključitev obravnavanih knjižnic v prevladujoč sistem knjižničarstva in drugih institucij.
4.	Pospeševati in podpirati študij bibliotekarstva za večkulturno populacijo na katedrah za bibliotekarstvo po svetu.
5.	Izdelava napotkov za nabavo gradiva za večkulturno populacijo.
6.	Podpirati raziskovanje obravnavanih knjižnic in objavljati bibliografijo raziskav.
7.	Razviti in objaviti priporočila za delovanje obravnavanih knjižnic.
8.	Sodelovati z drugimi domačimi in mednarodnimi organizacijami, ki jih problem zanima.
9.	Prizadevati si za to, da so v obravnavanih knjižnicah zaposleni pripadniki manjšin.
10.	Zatirati rasizem med bibliotekarji in vodilnimi delavci in spodbujati strpnost do rasnih vprašanj in nepristranskost pri nabavi gradiva.
Sekcija se je sestajala tudi na vsakoletnih konferencah IFLA. Od leta 1982 do 1989 je bilo predstavljeno kar 26 različnih referatov, ki obravnavajo problematiko delovanja knjižnic v večkulturnem okolju. Poleg tega je IFLA leta 1986 začela izdajati Journal of Multicultural Librarianship (glavni urednik Michael Foster). Revija izhaja trikrat letno. Leta 1987 je Sekcija svoje ugotovitve strnila v publikacijo Multicultural Communities, Guidelines for Li-brary Service. V delu so opisani praktični in filozofski vidiki knjižničarstva na kulturno mešanih področjih. Publikacija jebila zaradi izrednega zanimanja bibliotekarjev iz angleščine prevedena v japonščino, španščino, francoščino, ruščino in nemščino. Tej publikaciji je leta 1992 sledila knjiga Multicultural Librarianship: an international handbook. Knjigo, pri kateri je sodelovalo 12 avtorjev iz različnih držav, sta uredila Marie F. Zielinska in Francis T. Kirkvvood. V predgovoru Zielinska poudarja, da je publikacija zgolj temeljni kamen nadaljnjih raziskav, delo naj bi bilo osnovni priročnik bibliotekarjem manjšinskih knjižnic pri njihovem vsakdanjem delu, hkrati pa je izhodišče vsakega teoretičnega razmišljanja o VB, tem danes "najbolj kompleksnem in najhitreje spremenjajočem se področju bibliotekarstva." (Zielinska, 1992, str. 8.) Knjiga je razdeljena na 8 poglavij. V začetnem poglavju so analizirane večkulturne družbe, njihove glavne značilnosti in potrebe, v naslednjih poglavjih pa so obdelani uporabniki, kadri, gradivo,
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
katalogizacija, avtomatizacija, informacijska služba, trženje, stiki z javnostjo ter promocija v manjšinskih knjižnicah. V sklepnem razmišljanju Francis T. Kirkwood obravnava problem izobraževanja bibliotekarjev v duhu VB, predstavi primer Kanade in Skandinavije, predvsem pa povzame osnovna izhodišča VB.
3. Večkulturno bibliotekarstvo in etnologija
Vprašanje knjižnic na večkulturnih področjih pa ne privlači le bibliotekarjev, pač pa v enaki meri tudi etnologe.
Že julija 1976 Lubomyr R. Wynar, profesor bibliotekarskih znanosti in vodja Centra za etnološke raziskave Univerze v Kentu, opozarja, da je celotno področje bibliotekarstva v razmerju do etnij zanemarjeno. Opaža tudi, da niti srednje niti visoke šole dijakov oz. študentov ne pripravljajo dovolj na življenje v večkulturni družbi. Ne samo da je za takšno, večkulturno vzgojo, potrebno primerno pripraviti profesorje, tudi bibliotekarji morajo najti ustrezne odgovore na informacijske potrebe pripadnikov različnih kultur, fondi srednješolskih in visokošolskih knjižnic morajo biti prilagojeni večkul-turnosti prostora, v katerem delujejo. Wynar opozarja na nujnost posebne priprave bibliotekarjev na večkulturne družbe - katedre za bibliotekarstvo naj ta problem vključijo v svoj izobraževalni program.
Po zatišju v 80. letih leta 1989 Lubomyr R. Wynar, urednik revije Ethnic Forum, v uvodu v prvo številko revije opozori tudi na pomembnost knjižnic kulturnih manjšin za ohranjanje kulturne dediščine, zbiranje in izmenjavo gradiva o posameznih narodnih in za posredovanje kulture nekega naroda. Uvod Wynar zaključuje z mislijo, da problem knjižnic na večkulturnih območjih bibliotekarji že predolgo zanemarjajo in da takega stanja ne kaže več tolerirati, pač pa je treba to praznino nujno zapolniti.
V	duhu teh ugotovitev, je že v naslednji številki revije Ethnic Forum objavljen članek Michaela Fostra Library and Information Work in a Diverse Society: the Work of IFLA's Section on Library Services to Multicultural Populations. Foster povzema tudi glavne značilnosti knjižničarstva za pripadnike različnih kultur v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Veliki Britaniji, Nizozemski, na Švedskem in na Danskem.
V	naslednji številki revije Wynar ugotavlja, da se zavest o večkulturnih družbah krepi, spet opozarja, da morajo temu novemu toku slediti tudi bibliotekarji. Zelo pomembno vlogo pri spreminjanju miselnosti bibliotekarjev imajo tisti, ki pripravljajo bodoče bibliotekarje, to so profesorji, ki predavajo na katedrah za bibliotekarstvo. Zato Wynar v revijo Ethnic Forum uvede
' Knjižnica 42(1998)1
rubriko "Educator's Forum". V rubriki ugledni predavatelji bibliotekarstva razmišljajo o štirih vsebinskih sklopih:
1.	Predavateljevo razumevanje pojmov 'kulturna različnost' in 'etnični pluralizem'. Osebno stališče do obeh problemov. Kako predavatelj dojema obstoj različnih kultur v ZDA. Osebna vizija razvoja kulturne različnosti.
2.	Vloga knjižnic v večetničnih, kulturno mnogovrstnih družbah. Naj knjižnice kulturno raznolikost spodbujajo ali zatirajo?
3.	Vloga univerz pri izobraževanju bibliotekarjev, ki bodo delali v večkultur-nih družbah. So visoke šole uspešne ali neuspešne pri izpolnjevanju teh nalog?
4.	Opis izobraževalnih programov, ki obravnavajo vlogo bibliotekarjev in knjižnic v večkulturnih družbah.
Rubrika, v kateri naj bi strokovnjaki predstavili širši javnosti svoje osebno mnenje o multikulturnih družbah, o problemih bibliotekarjev in o vlogi knjižnic v večkulturnem okolju sicer zamre že po dveh številkah revije, vendar je Wynar s svojimi štirimi vsebinskimi sklopi jasno nakazal nosilne stebre VB.
Po rubriki Educator's Forum Wynar v uvodniku v naslednjo številko revije sporoči, da Center za raziskavo etničnih publikacij in kulturnih institucij (Center for the Study of Ethnic Publications and Cultural Institutions) pri-pravlj a primerjalno študij o etničnih knjižnic, arhivov in muzejev v ZDA. Cilj raziskave bi bila knjiga Vodnik po etničnih muzejih, knjižnicah in arhivih v ZDA. Wynar spet opozori na pomen teh institucij za ohranjanje kulturne dediščine in povabi k sodelovanju vse, ki jih problematika zanima.
Leta 1993 Wynar da pobudo za mednarodno konferenco z naslovom Ohranjanje etnične kulturne dediščine, dostop do virov informacij v kulturno raznolikih družbah. (Perservation of the Ethnic Cultural Heritage, Access to Sources and Information in Culturally Diverse Societies)
Konferenca je potekala oktobra 1994 v Varšavi. Med bolj etnološko obarvanimi temami je pod 4. točko programa konference tudi razprava o etničnih knjižnicah, arhivih in muzejih. Konference so se udeležili etnologi in bibliotekarji iz ZDA, Kanade in sedmih evropskih držav (Avstrije, Belorusije, Nizozemske, Madžarske, Litve, Poljske in Belorusije).
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
3.1 Med spodbujanjem in zatiranjem
Vprašanje o tem, ali naj se kulturna različnost zatira ali spodbuja, je spričo sodobnih integracijskih procesov v Evropi vsak dan bolj zanimivo. Odločitev med zatiranjem ali poudarjanjem je odločno preozka. Ponujeni možnosti sta nasilni, preveč omejeni, povzemata zgolj dve skrajni reakciji na kulturno različnost.
Zatiranje kulturne različnosti je sinonim za kulturno globalizacijo. Pretirana globalizacija, iskanje enakosti s pripadniki drugih kultur za vsako ceno, nasilna etnična nevtralnost sprožajo v človeku občutek izgube (domačih) tal pod nogami, pripadnosti nikomur in ničemur, iztirjenosti iz lastne kulturne tradicije. Ta občutek lahko imenujemo tudi "proces razosebljanja človeka" (Kovačič-Peršin, 1997, str. 10.), "intelektualna in emocionalna nepotešenost" (Tarschys, 1997, str. 55). Zato "ostaja samosvoja narodna kultura kot nosilka intimne človekove samouresničitve še posebej v procesih globalizacije naravnost potrebna. Človeškemu bitju nudi prvinski prostor inkulturacije in s tem možnost polnejšega osmišljanja lastnega bivanja." (Kovačič-PerŠin,, 1997, str. 10)
Tudi druga skrajnost, pretirano poudarjanje lastne kulture, ni nič bolj konstruktivna, saj v skrajni obliki vodi v nacionalizem ali vsaj v "domačijsko folkloristično ideologijo, ki mestoma prerašča že v nacionalistično nestrpnost." (Kovačič-Peršin, 1997, str. 7.)
Kakšna naj bi torej bila najbolj ustvarjalna, najbolj pozitivna komunikacija s kulturami drugih narodov? Kako naj se izvijemo iz primeža poudaijati-za-tirati?
Če izhajamo iz etičnega načela o nepristranskosti bibliotekarjev, rešitev najdemo igraje: razlik v kulturi ne kaže niti zatirati niti poudarjati, pač pa jih predvsem povsemnevtr alno - priznavati. Torej ohraniti nevtralnost, ne glede na naše osebno, morda odločno manj nevtralno prepričanje.
S takšnim ideološko neobremenjenim pristopom pripadniki drugih kultur ne bodo več odvečen problem, pač pa "možnost naše duhovne rasti, ambasadorji drugačnosti" (Kirkv/ood, 1992, str. 340), izziv bo izkoriščen konstruktivno, kajti "nacija z izoblikovano kulturno identiteto seveda zlahka sprejme izzive in vplive od zunaj. Slovencem samo nenehno soočanje z različnimi mentalitetami lahko prepreči, da bi se vdali sirenam samozadostnosti, provincialne zatohlosti in posledično tudi posušitve. Drugi namreč postane sovražnik le takrat, kadar nismo prepričani v lastno identiteto." (Debeljak, 1997, str. 13.)	'	I 1
' Knjižnica 42(1998)1
Knjižnica naj bi bila tudi stičišče različnih stališč, neka informacijska potreba je rešena bolj celostno, bolj objektivno, če uporabniku ponudimo več različnih možnih odgovorov, če problem osvetlimo z več zornih kotov. Priznavanje kulturnih in etničnih razlik nedvomno prispeva k širjenju človekovega pogleda na svet, k pripravljenosti, da prestavimo meje osebnega bibliotekarskega horizonta.
3.2 Kulturna različnost, etnični pluralizem in Evropa
Kaj pomenita pojma "kulturna različnost" in "etnični pluralizem", si ni težko predstavljati.
Današnjo družbo pač sestavljajo različne skupine ljudi z različnim kulturnim ozadjem - ljudje se razlikujemo po izobrazbi, spolu, starosti, narodnosti, državljanstvu, veroizpovedi, stopnji pismenosti... v družbi živijo tudi brezdomci, gluhi, slepi, duševno bolni, homoseksualci, lejzbike ...
Vso to različnost povzemata pojma kulturna različnost in etnični pluralizem. Delni odgovor na takšno pestrost so pri nas knjižnice za pripadnike posebnih skupin uporabnikov in knjižnice narodnostnih manjšin.
Glavna naloga knjižnic etničnih in drugih manjšin naj bi seveda bilo zbiranje, obdelava, hranjenje in posredovanje gradiva in nudenje storitev, pomembnih za neko manjšino, pač glede na osnovno usmerjenost konkretne knjižnice.
Na vprašanje, kaj pomeni in kaj bo pomenilo "Evropa", obstajajo številni odgovori, vizije, scenariji. Omejimo se na vprašanje, kakšne bodo posledice integracijskih procesov za kulturno identiteto posameznih narodov.
Oktobra je v Ljubljani potekala Nacionalna razprava o slovenski kulturni politiki. Drugi od dveh ciljev razprave je bil, "da se obravnava slovenskih kulturnopolitičnih dilem vodi v širšem evropskem kontekstu in s tem prispeva k objektivnosti pri iskanju rešitev. Priložnost za to ponuja tudi prispevek Sveta Evrope k svetovnemu Unescovemu poročilu o kulturi in razvoju z naslovom Iz obrobja v središče. (Razprava, 1997, informativni bilten.)
Razveseljivo je, da v omenjemen Unescovem poročilu najdemo tudi temeljno izhodišče VB, namreč nevtralnost kot rešitev iz prej obravnavanega vrtinca poudarjanja in zatiranja kulturne različnosti.
Namreč:
"Danes so mnogi Evropejci oropani svoje identitete in vse bolj se uveljavlja prepričanje, da je nujno zavarovati pravico o svobodnem
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
odločanju, ali bo posameznik pripadal neki skupnosti ali ne, pravico, da si izbere eno ali več identitet, ter pravico, da bo v družbi spoštovan ne glede na svojo izbiro.
Kulturna politika bi morala težiti k enotnosti in hkrati pozdravljati tudi drugačnost. Kultura je v dobrem in v slabem močan dejavnik identitete. S poudarjanjem določenih vrednot in nasprotovanjem drugim vrednotam lahko kultura začne ločevati in namesto družbene harmonije ter obojestranske tolerance povzroča konflikte. Bistveno je, da se z razvojem umetnosti ter ohranjanjem in izrabo dediščine uveljavljajo skupne evropske vrednote, ki morajo odražati tudi multikulturno barvitost, ki je značilna tako za Evropo kot celoto in prav tako za posamezne nacionalne države. Evropska kultura je skupek mnogih kultur, vendar ksenofobija in netolerantnost najbolj ogrožata njeno stabilnost.
Predpogoj za demokratično in enotno Evropo mora vključevati svobodno izbiro kulturne in jezikovne sredine, pri tem pa ohraniti spoštovanje do različnosti drugih kultur." (Tarschys, 1997, str. 56,58,59.)
3.3 O zlati sredini
"Ali ni razkošno družiti v sebi iskrivi temperament juga in melanholijo severa, živeti na razvodju kultur in spajati v srcu čudna domotožja slovanske krvi z oslovsko trmo nemškega značaja in klasično ubranostjo italijanske kulture?" (Košuta, 1993, str. 11.)
Navedek je eno vsakdanjih vprašanj, ki si jih postavlja človek, ki se srečuje z večkulturnim okoljem in nanj odgovarja pritrdilno ali nikalno, pač trenutnemu razpoloženju primerno.
Rešitev vseh nasprotij, vseh skrajnosti, ki nas obdajajo, je, da poiščemo njihovo zlato sredino, torej tisto, kar med različnimi silami vzpostavi ravnovesje.
Kaj je tisto, kar človeka, ki živi v večkulturnem okolju, prepriča, da je med nebom in peklom zemlja, med zavračanjem in sprejemanjem toleriranje, med zatiranjem in povdaijanjem nevtralnost, med razosebljenjem in nacionalizmom neobremenjena radovednost?
Čarobna beseda je interkulturnost.
Namreč:
"Multikulturalizem obravnava dinamiko večkulturnih okolij (konfliktne in prijateljske odnose med različnimi kulturami, narodi, regijami itd.),
' Knjižnica 42(1998)1
vendar tako, da skuša praktično spodbujati njihovo interkulturnost (medsebojno toleranco, poznavanje, kulturno izmenjavo, bi- ali pluri-lingvizem itd.) Cilj multikulturalizma ni stapljanje kultur ali narodov v brezoblično žlindro melting-pota, temveč grajenje enotnosti na razlikah, tvorna integracija ob spoštovanju vsake, tudi najmanjše partiku-larnosti, skupno uresničevanje konkretne utopije..." (Košuta, 1997, str. 3.)
Interkulturnost je torej tisto, kar pripadnike različnih kultur postavi v enakovreden položaj, čarobna snov, ki daje vsakemu sodelovanju dovolj svetlo podlago, vezivo, ki posamezne koščke mozaika združi v sliko, ločene barve v mavrico, raztresene atole v koralne otoke, osamljene kapljice v toplo morje.
Kot vsaka stvar ima tudi multikulturnost svoje temne strani.
"Multikulturnost je umetno stanje in se lahko ohranja le v laboratorijskih pogojih, to je za kratek čas in ob velikem trošenju energije. Toliko opevana sarajevska multikulturnost je bila le poskusna rastlina, gojena v topH gredi, ki ni prenesla realnosti." (Stranj, 1994, str. 41.)
Da je sožitje v večkulturnem okolju nekaj krhkega, pa ne dokazuje samo primer Sarajeva, pač pa tudi naš ljubi vsakdan. Pogosto imajo politične težnje ekstremistov katerekoli strani na večkulturnem ozemlju vlogo slona med porcelanom. Slona, ki lahko v hipu vse potaca, poruši, zdrobi, zatre, uniči.
"Sistem omenjenih dimenzij se nejasno suče okoli nas kot zapleten mehanizem iz žic, lučk in kroglic, s katerim so nam v osnovni šoli razlagali odnose v sončnem sistemu. Kako močno vabljivo in sproščujoče doživetje je bilo, ko smo lahko pritisnili na gumb in je stroj stekel: vsak del se je obnašal po točno določenem planu in tako razkrival skladnost celote. Odločitev, da tak gumb obstaja, pomeni v odrasli dobi eno osnovnih svetovnonazorskih opredelitev lastne identitete in njene vloge v sistemu..." (Stranj, 1994, str. 42.)
Gumb, ki vodi v skladno delovanje večkulturne celote, se imenuje interkulturnost. Ta na večkulturnih območjih ni samo možnost, pač pa kar nuja. Samo v duhu interkulturnosti je mogoče ustvariti pozitivno, konstruktivno, rodovitno, drugačnosti odprto vzdušje.
Interkulturnost je torej temeljno načelo vsake oblike sodelovanja med pripadniki različnih kultur. Tudi večkulturnega bibliotekarstva.
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
3.4 Skok v mrzlo vodo
Wynar v uvodu v že omenjeno rubriko Educator's Forum ugotavlja, da se zavest o večkulturnih družbah krepi, opozarja, da moramo temu toku slediti tudi bibliotekarji in poudarja, da je potrebno bibliotekarje za delo v večkulturnih družbah posebej usposobiti.
Ob razmišljanju o VB se nenehno poraja vprašanje, katera so tista znanja, ki jih VB zahteva, "navadno" bibliotekarstvo pa ne. Enega od možnih odgovorov dobimo, če se vprašamo, katere so posebnosti uporabnikov, kijih zajema VB.
"Človek na terenu doživi nekakšno notranjo transformacijo. Izkusi kulturni šok, ko pride na teren in povratni šok, ko se vrne domov," zapiše antropolog James L. Peacock. (Weber, 1997, str. 145.)
Problemov s kulturnim prilagajanjem pa nimajo samo antropologi. V poglavju 3.1 v zvezi s kulturno globalizacijo omenjam občutek izgube (domačih) tal pod nogami, pripadnosti nikomur in ničemur, iztiijenosti iz lastne kulturne tradicije, proces razosebljanja človeka, intelektualno in emocionalno nepotešenost. Vse te občutke lahko strnemo v zvezo kulturni šok. Kaj je kulturni šok?
Sintagmo kulturni šok je prvi uporabil antropolog Kalervo Oberg leta 1960 v članku Kulturni šok - prilagoditev novim kulturnim okoljem. Antropologija, sociologija in socialna psihologija so se vsaka po svoje trudile s kulturnim šokom razložiti kompleksni proces prilagoditve (individualen ali skupinski) v tujem kulturnem okolju in učinek (posledice) te prilagoditve (ali ne-prila-goditve). V vsakdanji rabi se je izraz razširil na tako rekoč vsako situacijo, v kateri se ljudje ne znajdejo ali so na svoje presenečenje nerazumljeni, ne glede na to, ali so vzrok res medkulturne razlike ali ne. Poleg tega izraz v vsakdanji uporabi sugerira takojšnjo reakcijo na tujost okolja, v nasprotju s strokovno rabo, kjer "kulturni šok" označuje le eno od faz dolgotrajnejšega procesa prilagoditve, se pravi neko "šok fazo" tega procesa. Obergov koncept predpostavlja, da je stik z nedomačo kulturo neprijeten, stresen in potencialno ogroža mentalno zdravje /.../ Za Oberga je kulturni šok "stanje napetosti, ki je posledica izgube domačih znakov in simbolov družbenega občevanja", znaki in simboli pa so "besede, geste, mimika, norme, navade, prisvojene v času primarne socializacije, ki jih obvladujemo avtomatično in sestavljajo mnogovrstne načine orientacije v vsakodnevnem življenju /.../ Ko posameznik vstopi v tujo kulturo, so domači znaki odstranjeni, zamenjani ali spremenjeni in šele takrat ugotovi, kako odvisen je od njih. Kulturni šok je reakcija na okolje, v katerem je zadovoljitev običajnih potreb motena, negotova ali težko uresničljiva. Oberg je določil vsaj šest vidikov kulturnega šoka:
- psihološka obremenitev, ki jo povzroči sprejemanje in prilagajanje novi kulturi;
' Knjižnica 42(1998)1
-	občutek izgube in deprivacije (v odnosu na status ali poklic);
-	zavrnjenost (od) ali zavrnitev pripadnikov druge kulture;
-	zmeda družbenih vlog, vrednot in osebne identitete;
-	živčna napetost in odpor, premosorazmerna s stopnjo kulturnih razlik;
-	občutki nekompetentnosti pri obvladovanju novega okolja.
Med značilne simptome kulturnega šoka Oberg med drugim uvršča: izrazito previdnost pri pitju vode in uživanju hrane, strah pred fizičnim stikom z domačini, občutek nemoči, napade nenadne jeze, odklanjanje učenja tujega jezika, pretiran strah pred goljufijo, poškodbami ... R.W. Brislin dodaja še: padec inventivnosti, spontanosti in fleksibilnosti, osamljenost, splošne probleme s komuniciranjem /.../
Oberg vidi proces prilagajanja tujemu kulturnemu okolju kot neke vrste "naravni proces", ki poteka po vnaprej določenih stopnjah. Prva stopnja je začetno obdobje fascinacije, druga je stopnja krize oziroma sovražnosti s poudarjenimi stereotipi in z iskanjem multikulturnih podpornih skupin, tretja stopnja (okrevanje) in četrta stopnja sta stopnji adaptacije, v kateri napetost izginja in je prilagoditev čimbolj popolna /.../
Premik od negativnega k pozitivnemu pristopu obravnave kulturnega šoka sta naredila Adler in Ruben z opredelitvijo, da je kulturni šok "del globoke izkušnje interkulturnega učenja, ki vodi k visoki stopnji samozavedanja in osebne rasti." /.../ Kulturni šok je posledica nepoznavanja in neobvladovan-ja konvencij in pravil v vsakodnevnih situacijah. Napake in problemi kulturnih popotnikov niso simptom osebne patologije, ampak pomanjkanje kulturne veščine in znanja, kar je po njunem mnenju rešljivo z že standardiziranimi metodami, kot so npr. dajanje informacij, učenje preko izkušenj in učenje socialne veščine." (Weber, 1997, str. 146-148,151,152.)
Ugotovimo torej lahko, da pri VB ne gre samo za posebne tipe knjižnic (npr. knjižnice za pripadnike manjšin), pač pa predvsem za posebno "zavest o večkulturnosti" v vseh knjižnicah kateregakoli tipa/ki se srečujejo z uporabniki z drugačno kulturno tradicijo. Ti uporabniki so npr. študentje iz tujine, begunci, pripadniki etničnih manjšin, turisti, tuji poslovneži... Skupno vsem tem uporabnikom je, da so v procesu vživljanja v tuje kulturno okolje. Takšno vživljanje je večkrat problematično, včasih lahko postane celo travmatično. Vzemimo za primer vživljanje tujih študentov v ZDA.
"Skok v mrzlo vodo je naslov video kaset v filmskem oddelku knjižnice Univerze v Oregonu /.../ Na traku je zabeležena raziskava problema kulturnega šoka med tujimi študenti v ZDA. Posneti so intervjuji s študenti ob njihovem prihodu in eno leto kasneje, s spremljajočimi komentarji. V obdob-16 ju enoletnega medkulturnega prilagajanja so se študentje soočili z različnimi
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
težavami, med drugim navajajo nenadne globoke depresije z napadi joka, sovražnosti do soštudentov, domotožje ipd., skratka znake kulturnega šoka." (VVeber, 1997, str. 143,144.)
Kaj lahko storijo knjižnice, ki se soočijo s takšnim tipom uporabnikov? Po Bochneiju in Furnhamu se je določenih veščin, potrebnih v tujem okolju, mogoče naučiti, če imamo o tem okolju dovolj informacij. Dajanje informacij pa je prav poslanstvo knjižnic. Knjižnice lahko torej bistveno ublažijo kulturni šok uporabnikov, ki jih zajema VB. Ali: če bibliotekarji niso usposobljeni tako, da kulturni šok olajšajo, naj delujejo vsaj tako, da krize ne poglabljajo. Pri tem naj bosta osnovno vodilo načelo nepristranskosti in načelo interkulturnosti. Medkulturni stiki so namreč dinamičen proces, ki ga pogojujejo vsi sodelujoči partnerji, izziv, ki ga lahko konstruktivno in sebi v prid izkoristimo tudi bibliotekarji.
4. Večkulturno bibliotekarstvo in Goriška
Na Goriškem se že od srednjega veka prelivajo germanska, romanska in slovanska kultura, v zadnjem času predvsem slednji dve.
Kakšna bi bila bodoča Gorica s stališča knjižnic?
Znajdemo se v prostoru, kjer prevladujejo trije knjižničarski sistemi:
-	sistem slovenskih manjšinskih knjižnic; največja med njimi je Slovenska ljudska knjižnica Damira Feigla (KDF);
-	italijanski knjižnični sistem, z osrednjo knjižnico Biblioteca Statale Ison-tina (BSI) in
-	naš knjižnični informacijski sistem, ki ga predstavlja Goriška knjižnica Franceta Bevka (GKFB).
Seveda pa ob teh najbolj znanih knjižničnih sistemih na obeh straneh meje delujejo se številne druge knjižnice.
Ker bi ponovna predstavitev prevladujočih treh knjižničarskih sistemov presegla namen pričujočega teksta, naj se vrnem k trditvam o posebnosti goriškega prostora.
Za dobro sodelovanje in povezovanje je nujno kar najboljše medsebojno poznavanje. Kje so skupne točke vseh goriških knjižnic? V čem se te knjižnice razlikujejo? Katere so posebnosti posameznih knjižnic? Kakšne so bralne, raziskovalne in informacijske potrebe na obeh straneh meje?
' Knjižnica 42(1998)1
Odgovore na ta in druga vprašanja obljublja zamisel, da bi bile vse tri osrednje knjižnice skupno vključene v projekt PHARE o sodelovanju med knjižnicami in o online računalniški povezavi med njimi, s čimer "naj bi omogočili pretočnost kataložnih podatkov in dokumentov ter skupno izdelavo podatkovnih zbirk in informacij za različne skupno izbrane ciljne skupine." (Slokar, 1997, str. 113.)
S stališča bibliotekarstva bi bil nov, enoten knjižnični sistem, sestavljen iz tako različnih knjižnic in s posebnim, večnacionalnim krogom uporabnikov, z različno kulturno tradicijo pravi biser stroke.
Pomembno vlogo pri oblikovanju bodočega enotnega knjižničnega sistema bi nedvomno imele knjižnice slovenske manjšine v Italiji, predvsem Knjižnica Damira Feigla (KDF), saj ima ta knjižnica z delovanjem v dveh kulturnih sredinah največ izkušenj, najdaljšo tradicijo in najprimernejše kadre.
Teoretične odgovore na probleme in možnosti, ki jih prinaša večkulturni prostor, bi bibliotekarji lahko našli v tistem delu stroke, ki ga v prispevku povzemam - v t.i. "večkulturnem bibliotekarstvu", seveda z upoštevanjem posebnosti goriškega prostora.
Že samo knjižnice slovenske manjšine v Italiji (za primer vzemimo KDF) so posebnost. Pojem VB je namreč nastal v ZDA, državi, ki je nastala s priseljevanjem ljudi z drugih celin. Posledica tega je, da imajo tamkajšnje knjižnice manjšin probleme z nabavo gradiva, razlike med posameznimi kulturami so globlje, stiki z izvornim okoljem redki.
Vse to za KDF ne velja, saj je od meje, za katero živi večinski narod, oddaljena manj kot en sam kilometer, je zamejska in ne izseljenska knjižnica. S tem pa odpadejo tudi številni problemi, ki so sestavni del VB.
Italijani in Slovenci gotovo nismo tako različni kot npr. Kitajci in Indijanci, kulturne razlike so torej manj še in kot take laže premostljive. Tudi vprašanje o tem, kako te razlike premostiti, ki si ga zastavlja VB, je torej na Goriškem manj pereče.
Novonastali položaj bi presegel okvire pojma VB tudi zato, ker BSI in GKFB, če ju obravnavamo ločeno, gotovo nista predmet te discipline bibliotekarstva.
Temeljnega pomena za goriško knjižničarstvo pa so gotovo vsa splošna načela večkulturnega bibliotekarstva, vsa temeljna izhodišča te stroke.
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
Če je bibliotekarstvo na Goriškem zaradi svoje posebnosti biser, naj bodo temeljna načela večkulturnega bibliotekarstva lupina, ki ta biser varuje.
Znano je, daje eden od kriterijev, s katerim določamo kvaliteto informacijske storitve, tudi število uporabljenih virov - to, s koliko različnih stališč problem osvetlimo. S pogledom z obeh strani meje bi torej bibliotekarji izboljšali tudi kvaliteto informacijskih storitev.
"Redki so primeri takega sodelovanja med knjižnicami, kot je sodelovanje v goriškem prostoru ... Na tem bi lahko zasnovali skupna prizadevanja za odstranitev obojestranske rigidnosti in zavor, izhajajočih iz kulturnopoli-tične drže. Iz dejanskih razlik naj bi še bolj poglabljali sodelovanje med knjižnicama v prid dobrega sosedskega bivanja, v prid kulturne, demokratične Širine tukajšnjega prebivalstva." (Slokar, 1997, str. 117)
Širine v mišljenju tistih, ki se jim Gorica - eno mesto zdi utopična pravljica prihodnosti, pa tudi tistih, ki se igre brez meja igramo že danes.
5. Zaključek
VB je veja bibliotekarstva, ki seje začela razvijati v ZDA v drugi polovici 70. let in se v manj kot 20 letih razširila na druge celine.
Razvoj VB je bil v bibliotekarstvu in etnologiji podoben: neformalni pogovori, opredelitev problemov in njihovo reševanje na mednarodnih konferencah, ustanovitev centrov, kjer so se vse informacije zbirale, in končno, kot rezultat dolgoletnega mednarodnega sodelovanja - knjiga Multicultural librarianship, an international handbook, Vodnik po etničnih knjižnicah ZDA in mednarodna konferenca Perservation of the Ethnic Cultural Heritage, Access to Sources and Information in Culturally Diverse Societies v Varšavi leta 1994.
Temeljni načeli VB sta nepristranskost in interkulturnost. Uporabniki, ki jih zajema VB pri vživljanju v tuje kulturno okolje doživljajo kulturni šok. Bibliotekarji naj delujejo tako, da šoka ne poglabljajo, pač pa ga omilijo.
Kako naj VB uporabimo na Goriškem?
Enotnega knjižničnega sistema sicer še ni, vendar so temelji zanj dobri -sodelovanje med obmejnimi knjižnicami ima dolgo tradicijo, sad tega sodelovanja je dogovor o skupni izdaji dvojezičnega zbornika o knjižničarstvu na Goriškem.
' Knjižnica 42(1998)1
Praktične probleme, do katerih ob srečanju več bibliotekarskih tradicij prihaja, rešuje že omenjeni priročnik za večkulturno bibliotekarstvo. Seveda brez posebnosti posameznih primerov.
Realizacija zastavljenih knjižničarskih projektov je na Goriškem torej samo vprašanje denarja in časa.
Nekoč bo.
Viri in literatura
Buttlar, Lois. "International Conference of Cultural Pluralism". Ethnic Forum, 13(1993)2; 14(1994)2
Debeljak, Aleš. "Up in strah nacionalne kulturne tradicije". V: Nacionalna razprava o slovenski kulturni politiki. Ljubljana, 24-25.10 1997, Uvodni referati, str. 13-21.
Frančič, Franjo. "V bistvu sem eden redkih srečnežev". V: Golob, Berta. Do zvezd in nazaj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 33-36.
Foster, Michael. "Library & Information Work in a Diverse Society: the Work Of IFLA's Section on Library Services to Multicultural populations". Ethnic Forum, 10(1990)1-2:13-33.
Košuta, M. "Dževadova prerokba". V: Pretoki. Identiteta in drugačnost. 1993, str. 7-13.
Košuta, M. Deset božjih izpovedi o slovenski kulturni identiteti, multikulturalizmu in zamejstvu. Referat za Nacionalno razpravo o slovenski kulturni politiki.
Kovačič-Peršin, Peter. "Pomen in naloge kulturne politike". V: Nacionalna razprava o slovenski kulturni politiki. Ljubljana, 24-25.101997, Uvodni referati, str. 3-11.
Nacionalna razprava o slovenski kulturni politiki. Ljubljana, 24-25.10.1997, /Informativni bilten/.
Slokar, Rajko. "Obeti skupnega kljub razlikam. Dve knjižnici". V: Nova Gorica -Gorica, izziv in možnosti, Nova Gorica: Mestna občina, 1997, str. 111-117.
Stranj, P. "Multikulturnost: usodna nevarnost ali rešitev za našo manjšino?" V: Pretoki. V križišču sprememb, 1994,1:41-55.
Tarschys, Daniel. "Čemu poročilo o kulturi in razvoju?" V: Nacionalna razprava o slovenski kulturni politiki. Ljubljana, 24-25.10 1977, Uvodni referati, str. 52-68.
Weber, Irena. Kultura potepanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996.
Wynar, Lubomyr R. "Recommendations for the Developement of a Library Science Program and the Establishment of a National Ethnic Documenta-tion Center". Ethnic Forum, 2(1982)1:59-61.
Vremec-Ragusi, M. Bibliotekarstvo na križišču kultur
Wynar, Lubomyr R. "On Ethnic Archives and Libraries". Ethnic Forum, 9(1989)1-2: /4-5/.
Wynar, Lubomyr R. "Educators on Librarianship, Ethnicity and Cultural Diversity". Ethnic Forum, 11(1991)2: 5-15.
Wynar, Lubomyr R. "Educators on Librarianship, Ethnicity and Cultural Diversity". Ethnic Forum, 12(1992)1:17-24.
Wynar, Lubomyr R. "Current Study of Ethnic Libraries, Archives and Mu-seums". Ethnic Forum, 12(1992)2: 5-6.
Zielinska, Mane; Francis, Kirkwood, /ur./ . Multicultural Librarianship: an International Handbook, Miinchen /etc./: Saur, 1992.
21
KNJIŽNICE ZA SPLOŠNO DOSTOPNOST KULTURNIH DOBRIN
dr. Silva Novljan, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 027.022(497.4): 340.13
Povzetek
Članek obravnava javne splošne knjižnice, ki delujejo na področju kulture v Sloveniji. Presoja njihovega dosedanjega delovanja, učinkovitosti njihovih sedanjih možnosti in evidentiranje ovir naj bi služila oblikovanju predloga za sodobnemu času primeren prikaz knjižnic v nacionalnem programu kulturne politike.
UDC 027.022(497.4): 340.13
Summary
The article deals wits public libraries which are active in the cultural area in Slovenia. The estimation of their operation so far, the evaluation of their perfor-mance in the light of existing circumstances, and keeping a record of existing impediments should serve as a basis for the formation of a proposition for modem presentation of libraries in the frames of the national cultural policy program.
NOVLJAN, Silva: Libraries for universal access to cultural goods. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,23-44
' Knjižnica 42(1998)1
I. Kaj nam pomenijo pojmi v naslovu?
Kljub temu da je besedilo namenjeno predvsem knjižničarjem, je potrebno na začetku opisati pojme iz naslova, ki se bodo uporabljali v besedilu, zato da se izognemo nesporazumom.
Knjižnica kot javna služba zbira, obdeluje, hrani, predstavlja, posreduje in omogoča uporabo različnega knjižničnega gradiva in informacij v skladu s potrebami prebivalcev določenega okolja. Naloge opravlja profesionalno in etično in s tem ustvarja visoko strokovno razvite, učinkovite, racionalne, politično nevtralne in etične razmere za dobro počutje, pozitivno delo in ravnanje svojih uporabnikov.
Splošna dostopnost pomeni uresničevanje pravice vsakega posameznika in skupine po dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij za uspešno reševanje problemov, za sprejemanje odločitev s kritičnim mišljenjem, za ustvarjanje, raziskovanje, učenje in sprostitev.
Kulturne dobrine so knjižnično gradivo in informacije, rezultati ustvarjanja na vseh področjih duhovnega in materialnega življenja.
Nacionalni program kulturne politike je državni program uresničevanja načela socialne države in odgovornost vseh ministrstev za družbeno in individualno življenje.
II. Splošne knjižnice
Vse v uvodu omenjene pojme danes najbolj univerzalno združuje splošna knjižnica1 s podporo nosilke knjižničnega informacijskega sistema, narodne knjižnice. V knjižničnem informacijskem sistemu je splošna knjižnica
1 Uporabljamo izraz splošna knjižnica namesto dosedanjega splošnoizobraževalna knjižnica, ki se zdi za današnje potrebe preozek, kljub temu da se prav v tem času spet izrazito poudarja vloga teh knjižnic pri vseživljenjskem učenju. Izraz splošna zajema njeno vsebino in raven ter radij delovanja in jo tako jasno razmeji od drugih vrst javnih knjižnic v knjižničnem informacijskem sistemu (šolskih, visokošolskih in specialnih in narodne), ki imajo drugačno vsebino, raven delovanja in drugačen krog večinskih uporabnikov. Vse pa povezuje javnost delovanja, ki se strokovno veže na preverljivost danih informacij. Te knjižnice so dolžne urediti zbirke svojega knjižničnega gradiva in informacij tako, da uporabnik lahko kadarkolipreveriresničnost oziroma vir posredovane informacije. Omogočiti morajo uporabniku svoboden dostop do informacij in ga morajo zato tudi naučiti uporabljati knjižnico in njene ter z njeno pomočjo dosegljive informacijske vire. Za boljše razumevanje naj dodamo, da privatnim splošnim knjižnicam (npr. društvene, cerkvene) in drugim privatnim informacijskim službam, ki storitve zaračunavajo, svojih virov ni potrebno predstaviti na ta način, saj se prav s tem vzdržujejo, za dane informacije pa tudi kazensko odgovarjajo.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
središče neomejene dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij iz lastnega sistema in tudi informacij iz drugih informacijskih sistemov.
Naloge:
-	oskrbovanje uporabnikov s knjižničnim gradivom, informacijami in ugodnostmi za uporabo;
-	svetovanje in asistiranje pri iskanju, izboru, vrednotenju, rabi in predstavitvi informacij;
-	učenje uporabe knjižnice in njenih virov;
-	motiviranje posameznikov in skupin za uporabo knjižnice, njenega gradiva in informacijskih virov
Te naloge opravlja v skladu z načeli: povezanost z okoljem in časom, splošnost in specialnost, pravice in dolžnosti, preverljivost podatkov, ne-profitnost, brezplačnost za uporabnika.
Splošna knjižnica je interesno področje države (vladnih organizacij) in lokalnih skupnosti, izobraževalnih ustanov, ustvarjalcev, ki oblikujejo kulturne dobrine, društev in agencij, ki jih zastopajo in predstavljajo, poslovnežev s področja založništva, telekomunikacij, informacijske tehnologije, mednarodnih organizacij, predvsem pa dejanskih in potencialnih individualnih in skupinskih uporabnikov. Predstavlja ustvarjalnost in aktivnost in je hkrati materialni pogoj za informacijsko, učno, raziskovalno, umetniško, sprostit-veno in socialno aktivnost.
1. Splošne knjižnice od nekdaj, a dosedaj še ne za vse
Profesionalni in etični principi delovanja knjižnice so odvisni od stopnje razvoja družbe, v kateri deluje, zgodovine oziroma tradicije njenega delovanja in institucionaliziranja njenega obnašanja. Začetke slovenskega javnega splošnega knjižničarstva lahko povežemo s prvo javnosti namenjeno knjižnico, ki so jo v 16. stoletju ustanovili protestantski stanovi. Spoštovanja vreden začetek, ki ga lahko z malo pesniške svobode označimo z "od nekdaj". Javnost delovanja knjižnic pa je pospešila državna prosvetiteljska politika Avstrije, ki je vsaki deželi namenila študijsko knjižnico. Z ustanovitvijo licejske knjižnice v Ljubljani leta 1744 se dejansko začne obdobje ustanavljanja javnih knjižnic na Slovenskem.
Prvi zametki splošnih javnih knjižnic za potrebe preprostega podeželskega in mestnega prebivalstva segajo v prosvetljensko gibanje konec 18. stoletja; nastajajo bralnice. Na pobudo Slovenskega društva je v drugi polovici 19.
' Knjižnica 42(1998)1
stoletja nastajala mreža 450 društvenih knjižnic s približno 122.000 knjigami, zaživele pa so tudi posebej delavskemu sloju namenjene knjižnice. V mestih pa so se začele na pobudo inteligence ustanavljati narodne čitalnice, ki so v razvitih krajih prerasle v javne ljudske knjižnice. V obdobju med vojnama so nadaljevale delo pod okriljem različnih strank, lokalnih uprav ali šol. Pred letom 1940 je bilo na Slovenskem 855 ljudskih knjižnic s 580.000 knjigami. Strokovno pa so delovale pretežno le osrednje mestne knjižnice. Po drugi svetovni vojni dobijo knjižnice priznan položaj društvene dejavnosti, ki se utrdi po letu 1961, ko je bil sprejet prvi zakon o knjižnicah in uvedeno redno izobraževanje strokovnega knjižničarskega kadra.
Ta površen povzetek zgodovine slovenskega javnega knjižničarstva (Enciklopedija, 1991, str. 153-158) opozarja na častitljivo tradicijo, ki je rasla z ljubeznijo in potrebo po knjigi, krepila pa jo je država. Za sedanjo mrežo splošnih knjižnic in njeno delovanje je bila pomembna leta 1971 predložena koncepcija razvoja knjižničarstva (Koncepcija, 1971), kije povezala knjižnice v mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic, jim namenila evropsko primerljive naloge in ureditev. Ambicija načrtovalcev profesionalnega in v mrežo povezanega delovanja knjižnic je bila zagotovitev osnove za skupni program kulturnega razvoja v Sloveniji (Vižintin, 1971). Mreža je zaživela s pomočjo strokovno najbolj razvitih študijskih in mestnih knjižnic in ob upoštevanju ljubiteljske in društvene tradicije splošnega knjižničarstva, ki so ga knjižnice počasi, a ne v celoti, profesionalizirale. Njihovo delo so utrdili leta 1985 sprejetinormativi in standardi, dopolnjeni dve leti kasneje (Normativi, 1987), zakon o knjižničarstvu (Zakon, 1982) pa jih je leta 1982 povezal v enoten knjižnični informacijski sistem.
V tem skopo prikazanem okviru razvijanja splošnih knjižnic so se knjižnice, ob stalnem pomanjkanju finančnih sredstev in učinkovite strokovne pomoči, razvijale s tesno povezanostjo, z izmenjavo izkušenj, znanja in knjižničnega gradiva, pri čemer je aktivno vlogo odigralo tudi knjižničarsko stanovsko društvo, ki je poleg strokovnih in organizacijskih nalog skrbelo za aktualno izobraževanje knjižničarjev z rednim izdajanjem revije Knjižnica.
Kljub vsem prizadevanjem knjižnice do sedaj še niso uspele vsem ljudem približati knjižničnega gradiva in jim nuditi času ustreznih storitev. Če bi njihovo uspešnost merili npr. le z branjem in dostopnostjo bralnih virov, lahko to zapišemo, kajti: nekoč niso znali vsi brati, poleg tega niso imeli knjig in luči, potem so znali brati, dobili so luč, pa niso imeli knjig, danes je tudi tako, le da nimajo časa in da slabo berejo, ker branja ne razvijajo.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
2. Razvoj usklajen z vlaganjem sredstev
Skušalibomo orisati povprečno razvitost splošnih knjižnic in izpostaviti tiste elemente v razvoju, ki so pomembni za prihodnji razvoj teh knjižnic in uspešnost njihovega delovanja, pri čemer se bomo naslonili na podatke državne matične službe za knjižničarstvo v Narodni in univerzitetni knjižnici (Novljan, 1992,1997).
V	letu 1996 je delovalo 60 osrednjih splošnih knjižnic z 229 krajevnimi knjižnicami in 656 izposojevališči 9 bibliobusov in premičnih zbirk v 147 občinah. Te knjižnice so imele 6.503.480 enot knjižničnega gradiva (91% knjig, 3% časopisja, 6% neknjižnega gradiva). Prirast je štel 359.364 enot (88% knjig, od tega 50% leposlovja, 5% časopisja in 7% neknjižnega gradiva). Delovale so na 52.277m2 z delom 769 redno zaposlenih delavcev, kjer je bilo med 608 strokovnimi delavci 28% delavcev z visoko izobrazbo, 40% z višjo in 32% s srednjo izobrazbo.
V	povprečju je bilo v 97 knjižnicah eno računalniško delovno mesto za uporabnike, kar pomeni, da je imelo 60 osrednjih knjižnic in 37 njihovih enot dostop do vzajemnega kataloga. 36 knjižnic je uporabljalo računalniško opremo za izposojo, 33 pri nabavi gradiva, 57 pri obdelavi gradiva, 15 za administrativna dela, 6 za namizno založništvo, 11 za izdelavo bibliografij in 40 za sezname novega knjižničnega gradiva.
V	knjižnice je bilo včlanjenih 426.103 prebivalcev (21%). Imele so 5.778.010 obiskovalcev, ki so si izposodili 13.439.257 enot knjižničnega gradiva in prisostvovali 8.948 prireditvam.
Preglednica 1: Doseganje nekaterih delovnih pogojev splošnih knjižnic leta 1991 in 1996
Delovni pogoji na 1000 prebivalcev	Leto 1991	Leto 1996	Primerjava s standardi (1996)
Zaloga knjig	2.491	2.987	100 % (Premajhen odpis)
Prirast knjig	126	160	80%
Strokovni knjižnični delavci	0,27	0,3	153 % (60 % IFLA)
Prostor	23 m2	26 m2	73 % (Minimalne povprečne površine. Ni tudi zmeraj funkcionalna)
' Knjižnica 42(1998)1
—	Člani
—■—	Obisk
—Ar-	- Izposoja
—♦—	- Prostor
—■—	- Kader
—a—	- Prirast
—•—	- Zaloga knjiž. grad.
Slika 1: Delovni pogoji splošnih knjižnic od leta 1990 dol996 (Indeksi)
Slika 2: Uporabniki splošnih knjižnic od leta 1990 do 1996 (Indeksi)
130 120 110 100 90 80
Navedeni podatki kažejo, da kljub izrazitemu prizadevanju knjižničarskega kadra za večjo uporabo teh knjižnic (npr. v povprečju je en strokovni delavec v letu 1996 izposodil 21.153 enot knjižničnega gradiva) ne raste prizadevanje ustanoviteljev za izboljšanje delovnih pogojev knjižnic tako, da bi ustrezalo potrebam. Zaloga knjižničnega gradiva je rasla, vendar ne na račun posodabljanja z novim knjižničnim gradivom, ampak na račun premajhnega odpisa. Večali so se članstvo, obisk in izposoja, iz česar sklepamo, da tisti, ki se včlanijo v knjižnico, njene storitve v povprečju redno uporabljajo in so, sodeč po količini izposojenega knjižničnega gradiva, dobri uporabniki (Slika 2). Vzporedno z izposojo in obiskom pa se ni povečevalo število knjižničnih delavcev, ki bi poskrbeli za kvalitetno delo, bolj izbrano branje in uporabo različnega knjižničnega gradiva (Slika 1).
Slovenske splošne knjižnice odstopajo od mednarodnih in od domačih priporočil za uveljavljanje splošne dostopnosti knjižničnega gradiva in in-
Novljan, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
formacij ter storitev za vse prebivalce v skladu z njihovimi potrebami in potrebami družbe predvsem zaradi neustrezno razvitih delovnih pogojev (Preglednica 1). Koliko tega lahko pripišemo pomanjkanju finančnih sredstev, (ne)ustrezni organizaciji, koliko strokovnemu (ne)znanju, bi težko natančno ocenili, dokler nimamo v Sloveniji ene same po standardnih priporočilih oblikovane knjižnice, ki bi služila za primerjalni vzorec. Prav tako se ne moremo popolnoma opreti na uporabnikovo vrednotenje knjižnice, ker v povprečju preslabo pozna vse možnosti, ki naj bi mu jih nudila knjižnica. Knjižnica je namreč tudi tista, ki mora z novostmi, z dejavnostjo spodbuditi rast potreb in želja.
Lahko se opremo na poznavanje delovanja teh knjižnic v drugih knjižničnih sistemih, s katerimi nas povezuje dostopnost informacij in knjižničnega gradiva in zanjo potrebno upoštevanje skupnih strokovnih izhodišč, od posameznih standardov za obdelavo knjižničnega gradiva do strokovnih splošnih priporočil, kakršna so v standardih IFLA (Standardi, 1975) in Une-scovem manifestu o splošnih knjižnicah (Manifest, 1994), ter na spremljanje delovanja naših knjižnic. Ocenjevati pa jih moramo tudi s stališča občih splošnih priporočil, kakršna so v konvencijah (npr. Mednarodni, 1966, člen 15; Mednarodni pakt o državljanskih, 1966, člen 18,25,27, Konvencija, 1989, člen 13,17) in v deklaracijah o človekovih pravicah (npr. Splošna 1948), ki jih posredno zajema tudi naša ustava (Ustava, 1991, člen a, 14, 39,44).
Pred začetkom navajanja problematike razvoja knjižnic moramo opozoriti, da skušajo knjižnice slediti spreminjajočim se potrebam prebivalcev. Če leta 1971 knjižničarji opozarjajo (Vižintin, str. 15), da knjižnice ne bodo mogle z 80-90% leposlovnega knjižnega sklada uresničevati svojih izobraževalnih nalog, pa za leto 1996 poročajo (Novljan, 1997), da so knjižnice nabavile v povprečju 50% strokovnega knjižničnega gradiva in da so si uporabniki v tem letu izposodili 33% strokovnega gradiva, v letu 1971 pa le 8-9%.
Ti podatki ilustriraj o rast potreb prebivalcev po uporabi knjižnic in njihovega gradiva ter spreminjanje potreb prebivalcev. Nakazujejo pa še drugo dimenzijo upravičenosti vlaganja sredstev v razvoj knjižnic, ko se vložena sredstva v nakup gradiva obrestujejo tudi z večkratno uporabo istega vira in z obsegom možnosti, ki je dana posamezniku. V letu 1996 (Novljan, 1997) je bilo splošnim knjižnicam namenjenih v povprečju 1.740 SIT na prebivalca, na člana so dobile knjižnice v povprečju tako 8.103 SIT. Kupljena enota knjižničnega gradiva je knjižnico stala v povprečju 2.891 SIT, izposojena enota pa 257 SIT.
29
' Knjižnica 42(1998)1
3. Brez problematike tudi splošne knjižnice niso
V prejšnjem poglavju zapisana misel, da je razvoj knjižnic usklajen z vloženimi sredstvi, je trditev, ki lahko napeljuje k poenostavljanju rešitev, še zlasti, če mislimo s sredstvi le denar, ki se pogosto navaja kot pogoj zaboljše delovanje, npr. več denarja knjižnicam, pa bodo bolje delovale. To mnenje sicer ni sporno, je pa za naš namen preveč površno. Preden izpeljemo tak zaključek, je potrebno natančneje predstaviti problematiko, ki smo jo beležili že nekaj let. Lahko nas opozori, da je poleg višine denarnih sredstev potrebno v prihodnje spremeniti še kaj drugega.
3.1. Prikrajšanost prebivalcev
Z razmeroma dobro in racionalno načrtovano mrežo splošnih knjižnic še niso zagotovljeni vsi pogoji za ustvarjanje, posredovanje in dostopnost kulturnih dobrin in možnosti za skladen kulturni razvoj, kar najbolje osvetljuje nizka številka včlanjenih prebivalcev v knjižnice in sama razvitost knjižnic. Možnosti za aktivno poseganje posameznikov v življenje družbe v skladu z njihovo lastno ali družbeno potrebo so v naši družbi omejene tudi zato in takrat, ko načeloma svoboden posameznik nima knjižničnega gradiva in informacij, jih ne zna kritično izbrati, ovrednotiti in ustvarjalno uporabiti za uveljavljanje svojih demokratičnih pravic. Knjižnična mreža ni popolna in knjižnice še zmeraj pretežno ponujajo, kar imajo, ne pa, kar kdo hoče oziroma potrebuje.
V knjižnicah uporabniki nimajo dostopa do vseh lokalnih in vladnih informacij in drugih javnih informacijskih virov, pomembnih za posameznika in njegovo življenje. Premalo možnosti jim nudijo knjižnice tudi za uporabo elektronsko dosegljivih informacij in informacij, posredovanih z drugimi mediji in komunikacijsko tehnologijo.
Prikrajšane so prinas tudi skupine s posebnimi potrebami, saj knjižnice razen otrokom in manjšinama še ne posvečajo posebne pozornosti drugim skupinam, npr. Romom, slepim in slabovidnim, naglušnim, funkcionalno nepismenim, premalo pozornosti so deležni tudi upokojenci, mladostniki, ostareli, brezposelni, ljudje v zaporih, bolnicah ipd.
Vrzel odsotnosti knjige, ki je ni v javni splošni knjižnici, zapolnjujejo po posameznih krajih društvene in amaterske knjižnice, ustanavljajo se nove privatne splošne knjižnice, privatne informacijske službe, ki pa jih ne zavezujejo profesionalnost knjižničarske stroke, njen etični kodeks ter določila knjižničnega informacijskega sistema in zato niso enakovredno nadomestilo.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
3.2. Preveč ovir
Za vzdrževanje in razvijanje splošne dostopnosti kulturnih dobrin imajo knjižnice v povprečju preslabe delovne pogoje. Izboljšujejo jih bolj naključno kot sistematično, preveč odvisno od trenutnih denarnih sredstev in razpoloženja politike. Ta sprejema tudi nepopolne programe in jih tudi nepopolno financira. Tak način sili knjižnice v improvizacijo, prisiljene so sprejeti posledice nestrokovnega odločanja, cenejših izvedb, ki se pozneje izkažejo za drage zaradi nefunkcionalnosti in vzdrževanja. Slabi delovni pogoji pa so tudi najpogostejši vzrok, da knjižnice same omejujejo dostopnost kulturnih dobrin, kar najbolj jasno dokazujejo poslovniki in ceniki poslovanja knjižnic.
Dobrih programov razvoja, ki bi jih podpirala utemeljitev z načrtom delovnih pogojev, knjižnice navadno nimajo. Včasih tudi zato ne, ker jih ustanovitelji ne zahtevajo, oziroma knjižnic ne vključujejo kot nujni pogoj v razvojne perspektive svojega okolja. Knjižnice so preredko oziroma skoraj nikoli niso navedene kot dodatni ali celo temeljni pogoj za izvedbo programov na drugih področjih npr. gospodarstva, turizma, sociale.
-	Resna ovira za delovanje knjižnic je premajhen, nefunkcionalen prostor. Prepogosto se še načrtuje in obHkujebrez programa knjižnice in tudibrez sodelovanja stroke pri odločanju o lokaciji knjižnice in ustreznosti načrta za ureditev prostora in njegove opreme. Še posebno prostor je primer neustreznega varčevanja, ki kasneje draži delo knjižnice.
-	Dostopnost informacij in knjižničnega gradiva je ovirana. Knjižnice imajo premalo opreme za predstavljanje, uporabo, reprodukcijo, varovanje in hrambo knjižničnega gradiva in ne povsod ustrezno komunikacijsko infrastrukturo.
-	Zaloga knjižničnega gradiva je v povprečju prestara (21 let), kar pomeni, da je prirasta in izločanja gradiva premalo. Knjižnična zaloga je oblikovana prevečkrat brez natančno definirane nabavne politike (in s tem opredeljene kulturne vloge), ki bi poleg zadovoljevanja potreb sedanjih obiskovalcev knjižnice in osebnih nagnjenj knjižničarjev izpričevala strateško predstavljanje znanja, kulture, informacij za načrtno zadovoljevanje potreb posameznikov in skupin. Vzrok za neustrezno nabavo knjižničnega gradiva pa je, poleg premajhnega in nerednega financiranja, tudi pomanjkanje informacij o novostih in pomanjkanje znanja o posameznih področjih ter novih medijih.
V zalogi še niso povsod strokovno obdelane in predstavljene domoznanske informacije in gradivo, premalo pozornosti je namenjene referenčni informacijski zbirki in njeni dopolnitvi z aktualnimi lokalnimi in za lokalno skupnost pomembnimi informacijami, prav tako pa je prerevna zbirka
' Knjižnica 42(1998)1
strokovne knjižničarske literature, s katero knjižnice utrjujejo enotnost in strokovnost delovanja knjižničnega sistema.
Dostopnost do informacij in gradiva bi se povečala tudi, če bi knjižnice nabavljale več neknjižnega gradiva in poskrbele za njegovo uporabo. Z nekaterimi vrstami neknjižnega gradivabi dosegle posebne skupine uporabnikov, npr. slepe in slabovidne z zvočnimi knjigami, pri čemer bi bilo racionalno to zbirko oblikovati na enem mestu za vse knjižnice, lahko v knjižnici za slepe in slabovidne. S pogumnejšim vključevanjem tega gradiva v knjižnice bi se povečala tudi njegovo izdajanje oziroma državna podpora za izdajo tega gradiva.2
- Nezadostna kadrovska zasedba vpliva na dostopnost knjižničnega gradiva in informacij, in na kvaliteto te dostopnosti. Preobremenjenost delavcev označuje število izposojenih knjig, in nujnost dopolnilnega izobraževanja. Zaradi neustrezne temeljne strokovne izobrazbe (naraščanje potrebe po visoko strokovno izobraženem kadru) ter zaradi novosti, ki jih prinašajo novi mediji, nova informacijska tehnologija, povečana količina informacij, nova pismenost in novi stili življenja ter potrebe prebivalcev po dostopu do novih virov informacij. Pomanjkanje strokovnega znanja je tudi posledica slabe dostopnosti strokovne literature v slovenskem jeziku. Še zmeraj nimamo prevedenih temeljnih strokovnih del s področja knjižničarstva in informacijskih znanosti (standardov, priročnikov), katerih prevod bi med drugim izpričal tudi skrb za slovenski jezik in obogatil slovenski strokovni jezik ter utrdil ugled knjižničarstva.
Potrebe uporabnikov rastejo številčno, vsebinsko in zahtevnostno. Uporabnik pričakuje pomoč, svetovanje pa učenje za samostojno uporabo knjižnice in njenih virov. Slaba informacijska pismenost naših prebivalcev in ne dovolj pregledna in jasna ureditev knjižnice ter skopa dostopnost navodil za njeno uporabo, uporabo gradiva in opreme še dodatno obremenjujejo delavce knjižnic.
Dodatne potrebe po kadru rastejo tudi zaradi nefunkcionalne prostorske ureditve, zaradi slabe organizacije in razdelitve nalog v sami knjižnici ali v njem mreži. Še zmeraj lahko opazimo, da knjižnice opravljajo določene naloge zaradi prestiža ali lastnega interesa, pa tudi zaradi interesa ustanovitelja ali vodstva zavoda, katerega pridruženi del je.
2 Ravno primer zvočnih knjig in knjig z večjim tiskom je tak, ki bi zaradi manjšega tržišča potreboval državno podporo.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
To se da razbrati npr. iz statutov knjižnic, iz podatkov o naraščanju števila kulturnih prireditev in (samo)izobraževalnih oblik, ki pa nimajo posledic v povečanju članstva ali bolj izbrani uporabi knjižničnega gradiva in informacij in v boljšem strokovnem delu knjižnice.3 Ni namreč dovolj, da knjižnice s prireditvami omogočajo kulturna doživetja, potrebno je, da s knjižničnim gradivom predstavljajo tudi različnost kulturnega (tudi v ožjem pomenu besede) ustvarjanja in spodbujajo in navajajo prebivalce na izposojo tega gradiva in samostojno doživljanje kulturnih dosežkov. Tudi kultura v ožjem pomenu besede gre lahko s knjižnico v vsako okolje in v vsako panogo in knjižnica je lahko tudi njen učinkovit promotor.4
- Upravljanje in vodenje je ovira, če je administrativno. To pa je pogosto zaradi pomanjkanja informacij; tistih, ki jih morajo knjižnici dati ustanovitelji (npr. kdaj in na kakšen način ter koliko in od kod lahko pričakuje knjižnica finančna sredstva, v kolikšni meri je načrtovan program sprejet, kateri novi predpisi vplivajo in na kakšen način na delo knjižnice ipd.) in tistih, ki jih mora zbrati sama (ugotavljanje potreb po knjižničnem gradivu in storitvah knjižnice).Vodenje knjižnic je še zmeraj pretežno proračunsko ne pa programsko.5
Upravljanje je ovira zaradi pomanjkanja sodobnega znanja o upravljanju in vodenju, o (strateškem) načrtovanju, in tudi zaradi pomanjkljivega strokovnega knjižničarskega znanja. Slednje je ovira zlasti v nesamostojnih knjižnicah, kjer o njih odločajo nestrokovnjaki. Te tudi pregleda nad porabo sredstev nimajo vselej. Vodje teh knjižnic pa, poleg tega da običajno težko uveljavljajo knjižnico v združenem zavodu, prejemajo še precej nižje osebne dohodke kot njihovi kolegi v samostojnih knjižnicah.
Primer administrativnega vodenja, s tem pa tudi vprašljivega profesionalnega in etičnega delovanja knjižnice, je politična delitev sredstev za knjižnico in knjižnične projekte oz. akcije (brez programa, utemeljitve, poznanih kriterijev, nadzora, vrednotenja) . Cenik knjižnice (članarina, vpisnina, zamudnina, izposojnina, obrabnina), s katerim knjižnica pridobiva lastna sred-
3	Knižnice celo same v večini primerov menijo (odgovori splošnih knjižnic na vprašalnik IFLA o programih za razvijanje pismenosti), da s svojimi prireditvami ne sodelujejo pri razvijanju bralne pismenosti.
4	Za zgled lahko ponudimo artoteko v splošni knjižnici, ki poleg izposoje originalnih likovnih del, lahko omogoči tudi odkup umetnine, ki je uporabniku všeč, in sicer na ta način, da poveže interesenta z umetnikom.
5	Knjižnice pravijo, rabimo toliko denarja, ker moramo po standardu kupiti toliko knjig, ne pa rabimo toliko knjig, ker želimo mladostnike pritegniti k branju, rabimo fax, ker so referenčne informacije iz osrednje knjižnice cenejše, kvalitetnejše, hitrejše od lastnih ipd.
6	Tudi Ministrstvu za kulturo hitro informiranje o namenski porabi sredstev za knjižnice povzroča težave, čeprav bi bilo dobro, da bi bili podatki celo na avtomatskem odzivniku.
' Knjižnica 42(1998)1
stva7, je lahko tak primer, prav tako odločitev, da se ne kopira gradiva, ki se lahko izposodi. Primer administrativnega vodenja in upravljanja knjižnice je lahko odločitev za nabavo knjižničnega gradiva, ki se obrača samo po sebi, brez sodelovanja knjižničarja, pa z izposojnino, po možnosti pa še s kratkimi izposojevalnimi roki in z edino utemeljitvijo, da to ljudje radi berejo, gledajo, poslušajo.
- Delovanje knjižnic pa obremenjuje dodatno bohotenje administrativnih predpisov, kijih morajo izpolnjevati zaradi drugih in ne lastnih strokovnih interesov. Tako za osnovne elemente javnega delovanja zmanjka časa. Zgodi se celo, da knjižnica podatkov o svojem delovanju ne predstavi javnosti. Problematika knjižnic še ni postala problematika države in lokalne skupnosti. Slednja je še zmeraj praktično izključena iz odločanja in oblikovanja programa knjižnice in njenega razvoja, če pa se o njem odloča, se največkrat le na administrativni ravni. Morda tudi zato knjižnice težje izboljšujejo svoje pogoje8, ker se upirajo samovolji lokalnih oblastnih struktur. Morda je tudi zato uporabnikov v naših knjižnicah manj kot v knjižničnih sistemih, kjer knjižnice lokalna skupnost pozna, kjer so prebivalci zaželeni uresničevalci svojih dolžnosti in pravic, med katere sodi tudi nadziranje porabe kulturi namenjenih sredstev. Ko so se nove lokalne skupnosti soočale s pravico odločanja o ureditvi knjižnične dejavnosti za svojo lokalno skupnost, so imeli knjižničarji zaradi njihovega nepoznavanja osnov delovanja knjižnice obilico težav, ko so morali varovati obstoječo strokovno ureditev. Z ustanovitvijo novih lokalnih skupnosti se je povečal obseg vodstvenega dela, ponekod pa tudi izboljšal, ko so nove lokalne skupnosti prisilile knjižnice strokovno načrtovati izposojevališča za svoje dogovorjeno območje, če tega načrta še niso imele.
Zakonodaja, domača in mednarodna, postaja vse bolj odločujoč element proste dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij, kakršno morajo uresničevati knjižnice. Dostopnost lahko ovirajo predpisi s področja varovanja avtorskih, posredniških in drugih pravic, ko prepovedujejo javno dostopnost ali pa posredno, ko uvajajo posebne režime javne uporabe knjižničnega gradiva in informacij (plačilo, rezervacije, naročanje, količinsko in časovno omejevanje ipd), ki jih knjižnice s slabimi delovnimi pogoji (pomanjkanje znanja, časa, kadra, denarja) težko izpolnjujejo, zato se tem informacijam odrečejo ali pa stroške in režim uporabe preložijo na uporabnika.
7	Zaskrbljujoče je dejstvo, da se na ta način pridobljena sredstva knjižnic v povprečju povečujejo, pri čemer pa je razpon lastnih sredstev med posameznimi knjižnicami od cca 1% do 20% od vseh prihodkov knjižnice (Novljan, 1997).
8	Tudi če bi bila knjižnica izključno državna ne pa v solastništvu ali lastništvu lokane skupnosti, ostane slednja še zmeraj njen temeljni sodelavec v podpiranju razvoja in pridobivanju sredstev.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
Z večanjem količine, vrste informacij, z njihovo brezmejno dostopnostjo se pojavlja rasti nasprotujoč učinek, omejevanje dostopnosti informacij zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije, finančnih sredstev, znanja in časa za pridobivanje, izbor, kritično vrednotenje informacij, česar pa tudi zakonodaja ne upošteva vselej.
Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture je tak primer, ko navaja (Zakon, 1994, člen 8), da naj nacionalni kulturni program določa zlasti minimalne standarde za letni odkup knjig in prostor za javne knjižnice, pri čemer tudi ne vemo natančno, kaj je minimalno in ali se to določilo nanaša na vse javne knjižnice na področju kulture ali samo na splošne. Tudi Zakon o lokalnih skupnostih je površen in ne definira splošne knjižnične dejavnosti, ampak le knjižnico, ki je lahko šolska ali splošna. V pomoč razvoju pa knjižnicam navadno prav tako niso področni zastareli zakoni. Pri področnih zakonih pa velja opozoriti, da ne zastarijo tako hitro po strokovni vsebini kot po njeni statusni predstavitvi in bi jih morali tudi zaradi slednjih hitreje posodabljati, ne pa iskati rešitve z dopolnitvami v drugih zakonih, npr. Zakon o zavodih dopolnjuje preživela določila Zakona o knjižničarstvu. Za ugled knjižničarske stroke in dobro delovanje knjižnic je zelo pomembna dobra področna zakonadaja, taka, da bo vplivala tudi na posamezna določila drugih zakonov.
4. Kako naj bodo splošne knjižnice zapisane v programu nacionalne kulturne politike
4.1. Vsebinska usmeritev
Vsebinska usmeritev nacionalnega programa javne splošne dostopnosti kulturnih dobrin s pomočjo splošnih knjižnic so v uvodu k temu članku zapisane vsebine posameznih pojmov. Te so univerzalne, ne samo slovensko splošne, posebne pa le toliko, kolikor izhajajo iz potreb Slovenije. Ker ni dvoma o pomembnosti vloge splošnih knjižnic v posameznikovem in družbenem življenju, verjetno tudi ni dvoma, da bi jih pri delovanju morala država skrbneje podpirati. Kulturna politika mora z nacionalnim programom omogočiti tak razvoj in delovanje knjižnic, da bodo te sposobne obogatiti kvaliteto prostora, da bodo uveljavljale demokratično možnost za ustvarjalnost in njeno sprejemanje, s skrbnim (profesionalnim in etičnim) uresničevanjem vrednot, ki so obče, posebne pa le toliko, kolikor izhajajo iz potreb posameznika in priznavanja različnosti.
Da bo njihovemu pomenu ustrezno rasel interes zanje, naj dobijo v nacional-nem programu osrednje mesto, saj predstavljajo in omogočajo ustvarjalnost 35
' Knjižnica 42(1998)1
tudi vseh drugih kulturnih (ožje in širše pojmovanih) področij. Programska usmeritev splošne knjižnice naj bo globalna za lokalno delovanje in enako naj se posveča ohranjanju kulturne identitete kot skrbi za multikulturnost, ustvarjanju in izobraževanju in drugim aktivnostim posameznika in skupin enako kot njihovi sprostitvi. Program naj določi usmeritve in cilje delovanja, predvidi načine uresničevanja in pristojnosti. Razumemo ga kot politiko uresničevanja državnih pristojnosti, pri čemer ne sme nič ovirati strokovne avtonomnosti knjižnice pri zagotavljaju splošne dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij iz lastnega sistema in tudi iz drugih knjižničnih in informacijskih sistemov za prebivalce njenega območja.
4.2 Cilji splošnih knjižnic
Neposreden cilj delovanja splošnih knjižnic je dostopnost kulturnih dobrin za vse, večanje uporabe njenega gradiva, informacij in storitev in kvalitete dela v vsakem času in prostoru (skladen razvoj, ohranjanje dediščine, kulture, ki nastaja na tleh Slovenije, kulturne identitete, slovenske kulture, njeno uveljavljanje na tujem in tuje na domačih tleh, podpiranje ustvarjalnosti, aktivnosti, izobraževanja, razvijanje branja oziroma informacijske pismenosti, povečevanje kulturnih potreb). Splošna knjižnica je s temi značilnostmi pravzaprav sinteza vseh posebnosti in splošnosti kulturne politike, ki so bile predstavljene na simpoziju o kulturni politiki v Sloveniji (Kulturna, 1998).
Knjižnica mora dobro delovati predvsem z opravljanjem svoje osnovne dejavnosti vsaj na osnovni ravni, kije opredeljena s standardnimi določili in priporočili za zadovoljevanje najpogostejših potreb, zaradi katerih prebivalci obiščejo knjižnico: izposoja knjižničnega gradiva, listanje po novih knjigah in drugem knjižničnem gradivu, iskanje odgovora na vprašanje, pomoč knjižničarja, branje časnikov in časopisov, uporaba neknjižnega gradiva, preslikovanje, udeležba na prireditvah, uporaba računalniške opreme. Ta raven delovanja je že tudi pri nas v posameznih knjižnicah dosežena in zato tudi pričakovana in naj bi se opravljala z rednim pritokom javnih sredstev, brez dodatnega sofinanciranja uporabnikov, kar pomeni, da naj bi bile te storitve brezplačne. Razširjeno raven delovanja pa naj knjižnica načrtuje v skladu s potrebami svojega okolja in se tudi tu finančno oskrbuje. V knjižnici mora biti prebivalcem zagotovljena svetovalna, asistentska, izobraževalna in socialna raven delovanja, ki mora zagotavljati kakovost informacij, knjižničnega gradiva in storitev.
4.3. Način uresničevanja ciljev
V skladu z nanizano problematiko in evidentiranimi predlogi za ustreznejšo 36 obravnavo knjižnic, tudi v nacionalnem programu, ki jih knjižničarji že od
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
leta 1990 intenzivno izražajo na različne načine9, bomo tu zapisali le tista priporočila, ki naj bi dobila široko strokovno podporo za uveljavitev v nacionalnem programu kulturne politike.
Organiziranost
Pomembno je, da knjižnice os(pos)tanejo samostojni javni zavodi, pri čemer se naj za ustanovitev samostojne knjižnice upoštevajo priporočila standardov1 in strokovnih mnenj, ocen oziroma zakonskih določil, ki bodo predpisovala postopke združevanja v okviru knjižnic, razdruževanja, ukinjanja in nastajanja novih knjižnic. V vsakem primeru se odločamo o družbeni lastnini, ki mora biti racionalno in uspešno predstavljana, uporabljana in tudi ohranjana.
Močnejše in uspešnejše pa bodo knjižnice, če se bodo povezovale in si tudi delile stroške za opravljanje posameznih, a za vse pomembnih nalog. Med temi nalogami pa so tudi nacionalno pomembne naloge11, ki naj jih vzdržuje država na različne načine (s financiranjem, s predpisi, s povezovanjem različnih področij, z omogočanjem izjem, ustanavljanjem posebnih zbirk, služb, s pooblastili ipd):
-	dostopnost vladnih informacij: izbor za vse osrednje knjižnice ali brez večjega izbora za vse pokrajinske knjižnice; obvezni izvod;
-	enakomerna dostopnost knjižničnega gradiva in informacij: obvezni izvod za pokrajinske knjižnice, kije hkrati za druge tudi informacija o novostih, in odkup gradiva za Slovence zunaj meja matične domovine, subvencija za zvočne knjige in knjige z velikim tiskom, komunikacijska opremljenost
9	Od leta 1990, ko je držama matična služba opravila analizo stanja splošnih knjižnic, potekajo redne načrtne in naključne razprave med knjižničarji o problematiki knjižnic. Zapisana stališča in predlogi v zapisnikih okroglih miz, posvetovanj, strokovnih sestankov, v strokovnih člankih, publikacijah so bila posredovana Ministrstvu za kulturo, lokalno upravo, znanost, različnim nevladnim in vladnim komisijam in svetom ipd. ter širši javnosti.
10	Predlagamo, da se spodnja meja prebivalcev določenega območja, ki določa racionalnost in kakovost delovanja samostojne knjižnice, poveča v standardih na 10.000 prebivalcev. Če je prebivalcev manj, se naj organizira enota osrednje najbližnje knjižnice.
11	Predlagamo, da se v standardih določijo te naloge, in sicer domoznanska dejavnost v pokrajinskih knjižnicah in mestnih, ki naj bi za obdelavo in predstavljanje tega gradiva dobile državno financiranega dodatnega strokovnjaka, in sicer na 2500 enot letnega prirasta enega delavca . Dodatna delavca naj te knjižnice (to so sedanje knjižnice I. in II. skupine) dobijo tudi za svetovalno delo na področju uporabe nove informacijske tehnologije in za razvojno svetovalno delo oziroma matično dejavnost. Uporabljamo izraz osrednja splošna knjižnica za knjižnico, ki deluje kot samostojni jami zavod na območju ene ali več občin. Izraz krajevna knjižnica uporabljamo za enoto osrednje splošne knjižnice, ki je organizirana na območju z najmanj 1500 prebivalci. Pokrajinska knjižnica je osrednja splošna knjižnica, ki s svojo dejavnostjo predstavlja splošno dostopnost za pokrajino pomembnega gradiva in zajema območje nad 50.000 prebivalci (sedanje splošne knjižnice s sedežem v Celju, Kopru, Kranju, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu, na Ptuju in Ramah) z izrazom mestna knjižnica po označimo splošne osrednje knjižnice v mestih z nad 150.000 prebivalci (Ljubljana, Maribor)
' Knjižnica 42(1998)1
knjižnic, skrb za brezplačnost delovanja, možnost kopiranja, oblikovanje ustreznih legalnih določil in ukrepov, da se prepreči prikrita cenzura in za oblikovanje javnosti prijaznih knjižničnih računalniških programov;
-	ohranjanje kulturne dediščine: obvezni izvod za pokrajinske knjižnice zmanjšuje uporabo arhivskega izvoda v narodni knjižnici in ga s tem ohranja, ohranja pa se dediščina tudi z lokacijami na več mestih, domoznanska dejavnost pokrajinskih knjižnic dopolnjuje bogastvo narodne knjižnice (dopolnjuje lahko tudi nacionalno bibliografijo) in krepi pomembnost pokrajin, njihovih značilnosti in dragocenih posebnosti; potrebujemo predpisano knjižnično gradivo, predpise o izločanju knjižničnega gradiva in ukinjanju knjižnic, o varovanju in zaščiti knjižničnega gradiva;
-	razvijanje pismenosti, še zlasti bralne 02'" a informacijske: raziskave, akcije, izobraževanje knjižničarjev;
-	razvijanje strokovnosti knjižničnega delovanja: spremljanje, vrednotenje, svetovanje, izobraževanje, nadzor, financiranje raziskav, izobraževanja in izobraževalnih projektov, oblikovanje standardov in drugih strokovnih priporočil;
-	. povezovanje knjižnic v knjižnični informacijski sistem: brez mreže in special-
nih nalog v nji posamezna knjižnica ne more doseči istih ciljev kot tista npr. v Celju ali Londonu, pa jih načeloma mora.
Ustreznost predpisov
Predpisi morajo podpirati splošno dostopnost kulturnih dobrin in naj bodo usklajeni z evropsko zakonodajo. Vsebinske smernice, osnovne delovne pogoje za opravljanje nalog in organiziranost naj opredelijo standardi za splošne knjižnice, ki morajo zagotavljati racionalno in uspešno izvajanje osnovne dejavnosti vsake knjižnice12. Standardi naj postanejo z zakonom predpisana obveza upoštevanja organiziranosti in delovanja splošnih javnih knjižnic. Splošne knjižnice naj ostanejo sestavni del zakona o knjižničarstvu, s čimer je okrepljena njihova vloga v knjižničnem sistemu in zagotovljena dostopnost informacij, v njem pa se naj natančneje določi brezplačnost njihovih storitev, način financiranja, odgovornosti in nadzorovanje. Potrebujemo še naprej predpis z opredelitvijo pogojev za pridobitev naziva
12 V standardih za splošne knjižnice predlagamo posodobitev normativov za število in vrste knjižničnega gradiva s povečanjem prirasta, povečanje števila strokovnih knjižničnih delavcev in izpopolnjeno upravno tehnično službo vsake samostojne knjižnice. Predlagamo tudi nekoliko povečano prostorsko površino knjižnice in poudarjamo sodobno informacijsko in komunikacijsko opremljenost vsake najmanjše krajevne knjižnice (telefon, fax, kopirni stroj, internet) in nujnost prisotnosti visoko izobraženega knjižničarja.
Tako kot v sedanjih tudi v predlogu popravkov teh standardov ohranjamo delitev nalog po zahtevnosti in racionalnosti v splošni knjižnični mreži, ki naj se nadaljuje v skladu s sedanjimi rešitvami in dogovorno, kadar gre za nove oblike zbirk ali dejavnosti.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
knjižnica v javnem delovanju in posodobljena pravila o vodenju registra knjižnic. Splošne knjižnice pa morajo biti tudi del drugih zakonov, npr. zakona o lokalni samoupravi, zakona o finaciranju javnih služb, zakona o varovanju kulturne dediščine, zakona o spodbujanju vlaganja v kulturo ipd, pa tudi vseh tistih, ki na kakršenkoli način omejujejo dostopnost informacij in tu naj bi bila splošna knjižnica navedena kot izjema, za katero določen predpis ne velja.
Tehnične, prostorske in kadrovske možnosti
Izboljšanje razpoložljivosti računalniške, komunikacijske ter druge tehnične opreme v knjižnicah je za javno dostopnost kulturnih dobrin nujna, saj prav splošne knjižnice zagotavljajo dobro infrastrukturno mrežo in z njo možnosti za nacionalno in mednarodno sodelovanje pri izmenjavi, posredovanju in uporabi dobrin. Funkcionalna razporeditev dovolj velikih knjižničnih prostorov v tej mreži pa predstavlja središčne točke srečevanja uporabnikov in dobrin, ki jih omogoča knjižnica tudi z uporabo interneta za medknjižnično izposojo, iskanje informacij, referenčno delo (povezave), z elektronsko pošto, elektronskimi diskusijskimi skupinami, oblikovanjem informacij (bibliografije), katalogov, predstavitvenimi stranmi (lokacija knjižnice, odprtost, zbirka, osebje, uporaba, "naj potrebe" ipd), z oblikovanjem lokalnih in regionalnih podatkov (zgodovina, domoznanstvo, slike, bibliografije, polno besedilo ipd). Za tako delo pa potrebujejo knjižnice več osebja in bolj strokovno usposobljeno osebje, ki se bo moralo tudi dodatno usposabljati za uporabo informacijske tehnologije. Ustrezna strokovna usposobljenost knjižničnih delavcev mora biti tudi v interesu države, ki jo naj podpira s predlaganjem ustreznih vsebin v rednem in dopolnilnem izobraževanju, s financiranjem dopolnilnega izobraževanja in s predpisanimi strokovnimi izpiti.
Ustreznost finančne podpore
Obnova (smo zapisali, ker bi morale zlasti na začetku knjižnice dobiti močan zagon) knjižnic, zlasti prostorska, tehnološka in kadrovska, bi morala biti predstavljena kot investicija obnove Slovenije, izboljšanje njene ekonomske situacije, zmanjšanje javnega dolga, nezaposlenosti ipd, pri čemer bi morala biti vlada garant za njeno (tudi racionalno) izvedbo. S financiranjem13 naj omogoči uravnotežen razvoj, dobro funkcioniranje družbe s koristno upo-
13 Za opravljanje osnovnih nalog je za knjižnico zelo pomembno stalno, redno in zadostno financiranje, zato je ta del najbolje predpisati kot obveznost ustanoviteljev (države in lokalne skupnosti). Ostale razvojne akcije, odpravljanje pomanjkljivosti s posebnim programom, je moč uresničiti s posebej za to pridobljenimi sredstvi iz različnih virov, včasih pa z dodatno pomočjo države. Prav tako pa mora država poskrbeti za nemoteno opravljanje osnovnih nalog z dodatnim finaciranjem tistih ukrepov, ki jih je sprejela m drugem področju in so nenačrtovana ovira za izvajanje osnovne dejavnosti knjižic.
' Knjižnica 42(1998)1
rabo knjižnične informacijske mreže, z organizacijo njenih virov in servisov za prebivalce in z učenjem iskanja in uporabe veljavne informacije.
4.4. Pristojnosti in odgovornost
Kljub temu da je večina del v knjižnicah standardiziranih (manj pa normiranih) in bi bila zato lahko država njihov edini ustanovitelj, bi bilo dobro, da država deluje kot naročnik skupaj z lokalno skupnostjo. Tako partnerstvo je za delovanje knjižnic primerna oblika, ki hkrati upošteva tradicijo razvoja slovenskega splošnega knjižničarstva. Če bi ustanoviteljstvo splošnih knjižnic v celoti prevzela država, bi verjetno začele ob njih rasti različne druge oblike splošnega knjižničarstva. To sicer ne bi bilo sporno, če se ne bi vanje prav tako pretakala družbena sredstva. Tak primer imamo in sta zato obe knjižnici v istem kraju, ker je malo sredstev, slabi. Dogajanje se odvija v knjižnicah oziroma v lokalnih skupnostih, zato je treba večino strokovnih pristojnosti prenesti nanje: odločanje o programu, njegovi vsebini in tudi odgovornost za posledičnost delovanja te vsebine naj prevzamejo, pri čemer pa je državni nadzor nad zakonitostjo delovanja prav tako potreben kot strokovno usmerjanje. Njihovo uspešnost se naj meri z zadovoljstvom prebivalcev tega okolja z učinkovitostjo storitev knjižnice za njihovo življenje. Vse ostale službe, ki delujejo z učinkom za več ali vse knjižnice, ki svetujejo, vrednotijo, nadzorujejo, pa naj usmerja država ali pokrajina, jih tudi financira, njihovo uspešnost pa naj vrednotijo knjižnice po zanje opravljenih nalogah in njihovem učinku.
5. Zagotavljanje kakovosti strokovnega delovanja
Omenili smo že, da je država zainteresirana za profesionalno in etično porabo vloženih sredstev, katerih učinek bo moč razbrati iz zadovoljstva uporabnikov zaradi povečane kvalitete bivanja. Še več, tudi sama poskrbi za to in organizira svetovalne razvojne službe, kakršna je matična služba za knjižničarstvo, ki jo opravlja Narodna in univerzitetna knjižnica in splošnoi-zobraževalne knjižnice na svojem območju.
Razvojne potrebe knjižnic so prehitele svetovalne in razvojne možnosti te službe, ki teoretično dohaja razvoj stroke, ne more pa dovolj hitro in uspešno ugotovitev posredovati v prakso. Z današnjo kadrovsko zasedbo in organiziranostjo prav tako ne more opravljati raziskav, ki bi bile, še zlasti aplikativne, zelo potrebne. Kjub temu daje knjižničarstvo stroka brez meja, ne more razvijati svojih knjižnic in knjižničnega informacijskega sistema samo na osnovi tujih izkušenj, ampak se mora začeti čimprej okoriščati z rezultati na 40 domačih tleh opravljenih raziskav.
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
Predlagali smo že razširitev razvojno svetovalnega dela s svetovalci za razvoj knjižnic in uporabo informacijske tehnologije v vsaki splošni knjižnici druge skupine, ki bi delovali z usmerjanjem in vodenjem državne republiške svetovalne in razvojne službe. V ta namen se je že okrepila matična služba Narodne in univerzitetne knjižnice s svetovalci za posamezne vrste knjižnic, ki bodo spremljali delo knjižnic, ga analizirali, opravljali svetovalne naloge na ravni interpretacije obstoječih strokovnih priporočil in zakonskih zahtev ter predlagali ukrepe za reševanje problemov, izboljšanje in razvoj posamezne knjižnice ali posameznega dela v knjižnici. Zlasti za slednje pa se bodo morali kadrovsko okrepiti tudi drugi oddelki Narodne in univerzitetne knjižnice, da bodo lahko opravljali specialne svetovalne naloge s svojega področja (nabava, obdelava posameznih vrst gradiva, varovanje gradiva, načrtovanje prostora in opreme, uporaba informacijske tehnologije za predstavitev in iskanje ter uporabo informacij ipd.)
Zbrani in ovrednoteni podatki in ugotovljena problematika predstavljata hkrati izhodišče za raziskovalno delo na področju razvoja knjižnic in sistema. Tega naj bi država podpirala s financiranjem posameznih raziskav v celoti, kadar gre za knjižnice s področja kulture, in s sofinanciranjem, kadar gre za raziskavo, ki sega tudi na področje dela teh knjižnic. Za učinkovitost izvedbe raziskav (načrtovanje, prijavljanje, skrb za izvedbo, poročila, uveljavljanje rezultatov) pa je potrebno okrepiti raziskovalno službo, še zlasti zato, ker bo večina raziskav, tudi zaradi prepotrebne promocije knjižnic v drugih panogah, interdisciplinarnih. To službo naj bi tako kot svetovalno vodila Narodna in univerzitetna knjižnica in skrbela tudi za izdajo aktualne strokovne literature, priročnikov, standardov, navodil in za koordinirano delovanje knjižničnega informacijskega sistema, njegovo učinkovitost v zagotavljanju splošne dostopnosti kulturnih dobrin
6. Sodelovanje na področju dostopnosti kulturnih dobrin je obveza
Splošno dostopnost kulturnih dobrin dobro dopolnujejo specialne knjižnice muzejev, galerij in zavodov za varovanje naravne in kulturne dediščine. S svojimi zbirkami res pokrivajo najprej potrebe svojih strokovnih delavcev, vendar pa zbirke hkrati specialno, poglobljeno predstavljajo posamezno področje kulturne ustvarjalnosti, njeno zgodovino, dediščino in so zato pomembne za knjižnični informacijski sistem. So sestavni deli javnih zavodov in navadno omejeno dostopne. Omejeno dostopnost pa povzroča predvsem strokovna neurejenost, saj je po podatkih državne matične službe za knjižničarstvo med 50 specialnimi knjižnicami s področja kulture (39 muzejskih knjižnic, 9 knjižnic v zavodih za varstvo naravne in kulturne
' Knjižnica 42(1998)1
dediščine, 7 knjižnic v galerijah) le devet knjižnic strokovno urejenih po standardih in normativih.
Leta 1992 je bil opravljen pregled stanja teh knjižnic po naročilu Ministrstva za kulturo (Bahor, 1992). Delovna skupina je naročniku poslala tudi predloge za njihovo strokovno izboljšanje v skladu s strokovnimi standardi za specialne knjižnice, stanje pa se ni opazno izboljšalo. Zaradi dragocenosti gradiva, ki ga imajo posamezne knjižnice, predlagamo, da se s pomočjo državnega financiranja zaposli potujoči knjižničar, ki bo obdeloval in uredil knjižnično gradivo v vseh tistih manjših knjižnicah, kjer standard ne določa zaposlitve vsaj enega delavca. Nabavi naj se tudi ustrezna računalniška oprema, če je zavodi nimajo. Enemu izmed delavcev zavoda pa se mora poveriti skrb za vodenje evidence izposojenega gradiva, uprava kulturne ustanove pa je odgovorna za načrtovanje, spremljanje in vrednotenje delovanja svoje knjižnice.
Narodna knjižnica predstavlja v splošni dostopnosti kulturnih dobrin poleg vsakdanje dostopnosti tudi trajno dostopnost posameznih virov, racionalno in učinkovito strokovno usmerjanje te dostopnosti v knjižničnem informacijskem sistemu in so zato splošne knjižnice z njo tesno povezane. Svojo vlogo pa bo času primerno opravljala, ko bo rešila svoj prostorski in kadrovski problem, ki ji bo omogočal reorganizirati in okrepiti posamezne službe.
Sklepne misli
Veliko besed smo porabili za analizo stanja in problemov knjižnic, tudi za navidezno majhne, vse pa zato, da bo nacionalni program kratek in učinkovit. Vodilo, ki ga bodo profesionalci skrbno izpolnjevali, ustanovitelji pa financirali in vrednotili in mu dodaljali dodatne spodbude, kadar bodo potrebe prerasle obstoječe okvire.
Knjižnice naj v nacionalnem programu kulturne politike predstavljajo obrnjeno piramido v splošni javni dostopnosti informacij in knjižničnega gradiva, ki zagotavlja njeno racionalnost, kvalitetno in uspešnost. Na dnu te piramide sta država, ki podpira delovanje knjižnic s financiranjem, usmerjanjem, in narodna knjižnica s hranjenjem (arhiviranjem) knjižničnega gradiva ter visoko specializiranimi strokovnimi službami, ki izboljšujejo dostopnost knjižničnega gradiva v knjižničnem sistemu in podpirajo dostopnost tudi z opravljanjem svetovalnih in raziskovalnih nalog za racionalno in uspešno delo knjižnic v tem sistemu.
Sredi piramide so specialne knjižnice za kulturo in pokrajinske splošne knjižnice, ki s svojimi nalogami za širša območja in s svojimi specialnimi
Novljari, S.: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin
zbirkami pokrivajo širši radij, a bolj za posebne kot splošne potrebe uporabnikov, pri čemer pa pokrajinske delujejo tudi splošno za svojo ožjo okolico.
Na vrhu obrnjene piramide pa so najštevilčnejše ostale splošne knjižnice (s svojimi krajevnimi knjižnicami in izposojevališči), ki ponazarjajo oziroma zagotavljajo učinkovitost delovanja javne dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij za vsakogar in za vse, ko zmorejo evidentirano potrebo posameznika ali skupine hitro in na pravi način izpolniti, pri čemer pa mora le-ta sam prevzeti odgovornost za posledice svojega ravnanja. S tako organizirano in delujočo javno knjižnično informacijsko mrežo bo to bistveno lažje kot dosedaj!
Literatura
1.	B. Bč. /Berčič, B./. "Knjižnica". V: Enciklopedija Slovenije. Knj.5. Ljubljana,
Mladinska knjiga, 1991:153-158
2.	Bahor, S. & N.Češnovar & M. Pečan. Poročilo delovne skupine za vključitev mu-
zejskih knjižnic, knjižnic zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in knjižnic galerij v enoten, računalniško podprt knjižnični informacijski sistem. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica , 1992 (Tipkopis)
3.	Froehlich, T.J. Survey and analysis of the major ethical and legal issues facing li-
brary and information services. Miinchen: Saur, 1997
4.	(Bohanec, Franček). "Koncepcija razvoja knjižničarstva v Sloveniji: (pre-
dlog)". Kulturni poročevalec, 1971,10 :18-33
5.	Konvencija o otrokovih pravicah. Generalna skupščina Združenih narodov,
20.11.1989, resolucija št. 44/25
6.	Kulturna politika v Sloveniji: simpozij. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede,1988. (Tipkopis)
7.	"Manifest o splošnih knjižnicah. Unesco 1994".- V: Knjižničarske novice,
1994,12. (Priloga)
8.	Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih dobrinah. Generalna
skupščina Združenih narodov, 16. 12. 1966, resolucija št. 2200A(XXI)
9.	Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Generalna skupščina
Združenih narodov, 16.12.1966, resolucija št. 2200 (XXI)
10.	"Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice". Poročevalec
Kulturne skupnosti Slovenije, 1987.28 : 70-79 i e	[
11.	NovljanpS. Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1991-.(posnetek po vprašalni-
ku). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1992
12.	Novljan, S. Slovenske splošnoizobraževalne knjižnice: (poročilo za leto 1996).
Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997
Knjižnica 42(1998)1
13.	Splošna deklaracija človekovih pravic. Generalna skupščina Združenih naro-
dov, 10.12.1948, resolucija št. 217 A (III)
14.	Standardi za javne knjižnice. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica,
1975
15.	Ustava. Ljubljana: Republika Slovenija, 1991
16.	Vižintin, A. "Uvodna razprava h gradivu; Koncepcija razvoja knjižničar-
stva v Sloveniji (Predlog) na 8. redni seji predsedstva ZKPOS". Kulturni poročevalec, 1971,10 :13-17
17.	"Zakon o knjižničarstvu". Uradni, list SRS, 1982,27:122-134
18.	"Zakon o lokalni samoupravi". Uradni list
19.	"Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture". Uradni list
Republike Slovenije, 1994,75 :4255-4262
44
PREVAJANJE KLASIFIKACIJSKIH OZNAK V NARAVNI JEZIK
Aida Slavič, Filozofska fakulteta, Odsek za informacijske znanosti, Zagreb Branka Turkulin, Inštitut za turizem, Zagreb
UDK 025.44/,47
Povzetek
Knjižnična klasifikacija je najstarejši in eden najbolj znanih jezikov za označevanje. Z zagotavljanjem pripomočkov za sistematično urejanje so jo stoletja uporabljali za organizacijo dokumentacijskih zbirk. Proti koncu 19.st. je razvoj klasifikacijskih sistemov, kot so DDK, KKK in UDK, tako izpopolnil klasifikacijo, da je bila primerna tako za sistematično urejanje zbirke kot za iskanje informacij z uporabo sistematskih katalogov. Relativno kratke alfanumerične klasifikacijske oznake so sposobne opredeliti sofisticirane pojme, pri čemer premagujejo jezikovne ovire. S prihodom avtomatizacije v knjižnice je postala njihova vloga v procesu iskanja dokumentov manj pomembna v primeijavi z iskanjem v naravnem jeziku.
Klasifikacijska oznaka končnim uporabnikom ni razumljiva in le redko služi kot iskalno orodje v on-line okolju. Klasifikacija mora zaradi učinkovitega iskanja prevesti svoje umetne oznake v naravni jezik. Obstaja nekaj dobro znanih metod za dosego tega cilja: oznake klasifikacijskih shem, verižno označevanje in izdelava tezavrov, temelječih na klasifikacijskih shemah ("classaurus"). Celo kadar ni uporabljena kot iskalno orodje, lahko klasifikacija, prevedena v naravni jezik, uspešno pomaga k izboljšanju drugih sistemov za iskanje dokumentov.
UDC 025.44/.47
Summary
Library classification is the oldest and one of the most important indexing lan-guages. By providing the means for systematic arrangement, library classification has been used for centuries to organise document collections.Tovvards the end of the 19th century, the development of classification systems such,as DDC, LCC and UDC, made classification sophisticated enough to be used both for the systematic arrangement of a collection and for information retrieval through the use of systematic catalogues. Relatively short alphanumeric classification indexes are able to indicate rather sophisticated concepts, helping to overcome language barriers. With the advent of library automation, their role in the document retrieval process has become less important, in comparison with retrieval by natural language.
SLAVIČ Aida; Branka TURKULIN: On-line library classification: translation of notation into a natural language. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,45-63
' Knjižnica 42(1998)1
Classification notation is not understood by end users and is seldom used as a retrieval tool in the on-line environment. Therefore classification, for the purpose of efficient retrieval, has to translate its artificial notation to a natural language. There are already several well knovvn methods for achieving this: indexes of classification schemes, chain indexing and building thesauri based on classification schemes (clas-saurus). Even when not being used as a retrieval tool, classification translated to a natural language could serve successfully to improve other document retrieval systems.
I. Značilnosti knjižnične klasifikacije kot umetnega jezika za iskanje in označevanje dokumentov
Klasifikacija neke discipline, znanstvenega au strokovnega področja, je naravni proces razvijanja, urejanja, proučevanja in poučevanja tega področja. Enako tudi dokumenti, ki se nanašajo na določeno disciplino, ustrezajo klasifikaciji tega znanstvenega področja. Na osnovi klasifikacij znanosti so se razvile tudi knjižnične klasifikacije, ki služijo kot pomagala za posredovanje znanja, za organizacijo, označevanje in iskanje dokumentov glede na njihovo vsebino. Knjižnične klasifikacijske sheme so nastale tako, da so se omenjenim obstoječim znanstvenim klasifikacijam področij (podpodročij, delov, procesov in vidikov posamezne znanosti, discipline ali stroke) dodelile številčne, črkovne ali številčnočrkovne oznake1. Z oznakami (notacijami) posameznih klasifikacijskih shem je možno enostavno in praktično označevanje vsebine dokumentov. Ta vrsta označevanja ima naslednje značilnosti:
-	univerzalno berljivost simbolov
-	kratke oznake
-	različno možnost uporabe
Številčne oznake, ki simbolizirajo posamezen predmet ali področje iz klasifikacijske sheme, lahko uporabljamo in beremo neodvisno od jezika države. Univerzalna berljivost klasifikacijskih oznak omogoča uporabo istih knjižničnih klasifikacij v celem svetu. Velike splošne2 knjižnične klasifikacije, kot so Deweyeva decimalna klasifikacija (DDK), Univerzalna decimalna klasifikacija (UDK) ah Klasifikacija Kongresne knjižnice (KKK), uporabljajo v tisočih knjižnicah sirom sveta. Uporabniki, ki iščejo dokumente s področja
1	Knjižnične klasifikacije so morale vključiti tudi niz dodatnih elementov, da bi ob vsebini laliko opisali tudi sam dokument, njegovo obliko, jezik, namen ali vrsto gradiva. Prav tako morajo knjižnične klasifikacije, za razliko od klasifikacij znanosti, imeti možnost, da izkažejo različne vidike, s katerih je mogoče govoriti o nekem predmetu ali področju, ter možnost, da izkažejo vsebine, ki hkrati govore o več različnih področjih.
2	Knjižnične klasifikacije delimo na posebne in splošne glede na to, ali se nanašajo na eno področje ali na celotno področje človeškega znanja in delovanja.
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
"znanosti o toploti", bi jih lahko našli pod UDK številko 536 neodvisno od kontinenta, države ali jezika.
Številčna oznaka poleg zagotavljanja univerzalne berljivosti zavzema pri pisanju mnogo manj prostora od istega vsebinskega koncepta, ki je izražen z naravnim jezikom. Zaradi te kratkosti lahko klasifikacijsko oznako izpisujemo tako na dokument kot na obstoječo spremljajočo evidenco o dokumentih v neki zbirki (od inventarjev, knjižničnih katalogov in bibliografij do raznih drugih popisov). To knjižnični klasifikaciji zagotavlja tudi različne možnosti uporabe:
1.	označevanje dokumentov za strokovni razpored gradiva na policah; pregled knjižničnega fonda po strokovnih področjih in disciplinah (strokovni katalog oz. sistematski katalog);
2.	označevanje bibliografskih enot za strokovni razpored v bibliografijah in bibliografskih kazalih;
3.	označevanje dokumentov (zlasti člankov v časopisih) zaradi iskanja in selektivne diseminacije informacij;
4.	grupiranje pojmov znotraj posameznih strokovnih področij z namenom kontroliranja slovarjev različnih sistemov za predmetno označevanje (kontrola tezavrov, gesel, ključnih besed in podobno)
Dejstvo, da za klasifikacijo uporabljamo umetni jezik (jezik številčnih simbolov), ima pomembne prednosti pri organizaciji in posredovanju znanja, a tudi eno zelo pomembno pomanjkljivost. Uporabnik mora za iskanje dokumentov, ki so označeni na ta način, poznati "umetni jezik" klasifikacije.
Informacijsko zahtevo, ki jo v naravnem jeziku lahko izrazimo kot "odpornost tal na pritisk v gradbeništvu", moramo v sistemu, ki uporablja UDK oznake, iskati pod številko 624.131.439.4, kjer so na ta način označeni vsi dokumenti, ki se nanašajo na iskani problem.
II. Klasifikacija in iskanje v računalniškem okolju
Uporaba klasifikacije nekoč se nujno razlikuje od njene današnje uporabe v računalniškem okolju. To se še zlasti nanaša na probleme pravilnega razvrščanja in iskanja klasifikacijskih oznak. Da bi klasifikacijo lahko uporabljali za predhodno navedene namene, se morajo računalniški programi prilagoditi in omogočiti naslednje funkcije:
1.	pravilno uvrščanje klasifikacijskih oznak (enostavnih in sestavljenih)
2.	iskanje po klasifikacijski oznaki (pregledovanje in iskanje): - enostavnih klasifikacijskih oznak
' Knjižnica 42(1998)1
-	sestavljenih klasifikacijskih oznak
-	celote ah po vsakem delu oznake
-	s kombiniranjem posameznih oznak ali delov oznak z rabo Boolovih logičnih operatorjev
3. iskanje z naravnim jezikom
O teh vprašanjih se je precej razpravljalo in pisalo v zadnjih desetih letih. Zaradi pomanjljivosti klasifikacijske oznake pri iskanju z vidika uporabniške prijaznosti (prej omenjeni primer 624,131.439.4) je klasifikacija kot iskalno orodje povsem odrinjena na račun iskanja z naravnim jezikom. V sodobnem računalniškem okolju, kjer uporabniki neposredno pristopajo k javno dostopnemu računalniškemu knjižničnemu katalogu, od njih ne moremo pričakovati, da se naučijo ali razumejo umetni jezik klasifikacije. Da bi jim omogočili iskanje, je potrebno v večini računalniških programov, v katerih se knjižnična klasifikacija uporablja kot pomoč pri iskanju ah kot osnovno orodje za iskanje dokumentov, klasifikacijske oznake prevesti v naravni jezik. Zato bo v tem delu govor o problemu, ki se nanaša na iskanje klasifikacije v naravnem jeziku, tj. o načinih prevajanja klasifikacijskih oznak.
Iskanje v računalniškem okolju se bistveno razlikuje od ročnega iskanja v katalogu glede na to, da računalniška tehnologija omogoča iskanje na načine, ki si jih pri klasičnih metodah ne moremo zamisliti. Računalniško iskanje mora tako kot iskanje v tradicionalnih katalogih podpirati naslednji dve zahtevi:
1. Pregledovanje (brovvsing)
Pregledovanje baze z nespecifičnimi zahtevami (nenatančne zahteve). Na primer, "kaj vse knjižnica ima iz nekega strokovnega področja, discipline ah znanosti?" Klasifikacijska oznaka je prav idealna za reševanje takšnih informacijskih zahtev. V takšnem načinu iskanja je uporabniku omogočeno pregledovanje in "vertikalno" gibanje po klasifikacijski shemi. Če gre za hierarhično shemo, je to pregledovanje področja "od splošnega k posebnemu", tj. od nadrejene skupine prod podrejeni.
Takšen način iskanja največkrat poteka s postopnim gibanjem skozi hierarhično strukturo tablic. Na primer, uporabnik od ponujenih deset osnovnih skupin UDK izbere področje, nato znotraj tega podpodročje in nadaljnjo razdelitev, dokler ne pride do najbolj natančne delitve v dani zbirki dokumentov:
0	Splošno
1	Filozofija. Psihologija
2	Verstvo. Bogoslovje
3	Družbene vede
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
5	Prirodoslovne vede
6	Uporabne znanosti
7	Umetnost
8	Jezikoslovje. Leposlovje
9	Zemljepis. Zgodovina
60
61	Medicina
62	Tehnika
63	Kmetijstvo
64	Gospodinjstvo
611	Anatomija
612	Fiziologija
613	Higiena
65 Organizacija dela
614	Zdravstveno
varstvo
615	Farmakologija
66
67
68 69
616	Patologija
617	Kirurgija
618	Infektologija
619	Veterina
2. Svobodno oblikovano iskanje (searching) ali ciljno iskanje
Kadar ima uporabnik natančno zahtevo in želi dokumente, ki se nanašajo na določen problem, področje ali predmet znotraj tega področja, mora biti iskanje možno tako po klasifikacijski oznaki kot po besedah naravnega jezika z ozirom na naslednje situacije:
a)	če pojem obstaja v klasifikacijski shemi, moramo dobiti direktno število zadetkov, tj. dokumentov, ki so označeni s to klasifikacijsko oznako;
b)	če pojem v shemi ne obstaja, mora sistem za iskanje napotiti uporabnika na strokovna področja/področje, na katerem lahko najde te dokumente
Primer iz UDK:
Darkerji----316.35 Družbene skupine
c)	če je pojem v shemi razmetan (na več mestih), mora sistem ponuditi izbor strokovnih področij
Primer iz UDK:
Ekologija glej tudi Znanost o okolju 504 Ekologija
socialna	30:504
obča	574
Rastline	581.5
Ekološki podsistemi in institucije /Sociologija/ 316,334.5
Uporabnik mora imeti pri iskanju možnost kombiniranja posameznih oznak oziroma pojmov z uporabo Boolovih logičnih operatorjev (AND,OR,NOT):
Živali
591.5
' Knjižnica 42(1998)1
Primer iz UDK
007 AND 681.3 ali
007 OR 681.3 007 NOT 681.3
Ista zahteva, izražena z besedami naravnega jezika:
teorija informacij AND računalniki ah
teorija informacij OR računalniki ah
teorija informacij NOT računalniki
Za omenjeno iskanje obstajajo v računalniškem okolju trije možni postopki:
-	klasifikator dokument istočasno označuje s klasifikacijskimi oznakami in njihovimi ekvivalenti v naravnem jeziku
-	klasifikator dodeljuje dokumentu besede naravnega jezika (ekvivalente klasifikacijske oznake), računalniški program pa jih avtomatično prevaja v klasifikacijsko oznako (računalniško iskanje se opravlja naprej le s pomočjo klasifikacijskih simbolov, čeprav se uporabnik tega morda sploh ne zaveda, ker je naravni jezik definiran kot sredstvo za označevanje in iskanje)
-	klasifikator dodeljuje dokumentu klasifikacijsko oznako, ki jo računalniški program avtomatično prevede v naravni jezik, namenjen iskanju
Pri vsakem od navedenih postopkov mora obstajati slovar oziroma kazalo klasifikacijskih oznak, ki služi prevajanju iz umetnega jezika v naravni jezik in obratno. Slovarji ah kazala, ki jih delamo za te namene, morajo ustrezati nekaterim pogojem. Poznanih je več različnih pristopov k njihovi izdelavi, o katerih bo govor kasneje.
Glede na omenjene prednosti (univerzalnaberljivost, kratke oznake, različne možnosti uporabe), kijih ima klasifikacija kot jezik za označevanje, je potrebno razvijati in izboljšati mehanizme za lažje iskanje po klasifikacijskih oznakah. Za klasifikacije, ki imajo že dalj časa svoje sheme v elektronski obliki3, so glede tega storjeni določeni koraki in obstajajo določene izkušnje, o katerih
3 Deweyeva decimalna klasifikacija (DDK), Klasifikacija Kongresne knjižnice (KKK) in Univerzalna decimalna klasifikacija. UDK je bila skoraj v celoti v elektronski obliki že sredi 60-tih, DDK pa ob koncu 70-tih.
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
bo še govor. Definicije klasifikacijskih oznak v naravnem jeziku, iz katerih pri tem izhajamo, so:
-	opisi ob številkah znotraj klasifikacijskih tablic
-	abecedna predmetna kazala klasifikacijskih shem
Obstoječe definicije klasifikacijskih oznak oziroma njihove razlage niso vedno isto kot sama oznaka, izražena z naravnim jezikom. Opisov ali definicij pri klasifikacijskih številkahne moremo dobesedno upoštevatinames-to številk iz dveh razlogov:
a)	večinoma so ti opisi odvisni od hierarhičnega konteksta, v katerem se ta oznaka nahaja, in njihov pravi pomen je očiten le glede na celotno delitev določene skupine;
b)	ti opisi včasih vsebujejo več različnih konceptov, ki jih številka lahko predstavlja
Abecedna predmetna kazala se zdijo mnogo primernejša za prevajanje klasifikacijskih oznak ah so mnogo bližje tistemu, kar bi prevod klasifikacijske oznake moral biti. V kazalih hoče biti vsak pojem pojasnjen s kontekstom, a vsaka enota v kazalu označuje le en koncept in mora imeti le en pomen.
Poleg omenjenih kazal, ki jih lahko uporabljamo glede na to, koliko so urejena, obstajajo tudi drugi načini prevajanja klasifikacijskih oznak, ki so nastali neodvisno od računalniške tehnologije, a jih je možno vzdrževati ali avtomatično izvajati s pomočjo računalniških programov. Izdelani so po načelih kazal klasifikacijskih shem:
-	verižno označevanje
-	tezavri klasifikacijskih shem ("classaurus")
Ko govorimo o prevajanju klasifikacijskih oznak v naravni jezik, je potrebno preudariti in upoštevati vse obstoječe metode. Katera metoda je najbolj primerna za posamezni sistem, je odvisno od dosegov računalniškega programa, ki ga že uporabljamo v knjižnici, in od drugih pomagal za predmetno označevanje/iskanje oziroma od tega, če le-ta obstajajo ah ne.
51
' Knjižnica 42(1998)1
III. Metode prevajanja klasifikacijskih oznak v naravni jezik
1. Abecedno predmetno kazalo klasifikacijske sheme
Klasifikacijska oznaka je v večini splošnih klasifikacijskih sistemov struktu-rirana in govori razen o samem predmetu tudi o mestu, ki ga ta predmet zavzema v nekem strokovnem področju, ter o njegovem odnosu do drugih predmetov iz tega področja. Zaradi tega prevajanje klasifikacijske oznake v naravni jezik ni le enostavno izpisovanje pomena strokovne oznake z besedami. Pojmi, ki bodo zamenjali strokovno oznako, morajo vsebovati vse informacije, ki so v tem kratkem simbolu.
V zgodovini knjižničarstva že obstajajo nekatere znane in uporabljene tehnike za prevajanje klasifikacijske oznake. Najstarejša in najbolj enostavna med njimi je izdelava predmetnega kazala pri sestavljenih in zelo podrobnih klasifikacijskih tablicah. Melvil Dewey je s takšnim kazalom, imenovanim relative index, opremil svojo decimalno klasifikacijo; prvi je dojel pomembnost takšnega kazala.
Pri predmetnem iskanju v nekem informacijskem sistemu mora uporabnik poznati dvoje: nazive predmetov in njihove medsebojne odnose. V predmetnem kazalu je to privedlo do popisov predmetnih oznak in kazalk, v sistematskem katalogu pa do sistematske klasifikacije in pripadajočega abecednega predmetnega kazala. Kazalo ima dve funkciji:
-	prevaja pojme naravnega jezika v neprijazne črkovnoštevilčne oznake klasifikacijske sheme
Primer iz UDK: ARHITEKTURA 72
-	pod istim pojmom zbira njegove različne vidike, ki so razpršeni med različnimi glavnimi skupinami sheme ali različnimi deli iste skupine
RENTGENSKI ŽARKI 53	Fizika
621.3	Elektrotehnika
61	Medicina diagnostika
78	Fotografija
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
2. Abecedno predmetno kazalo klasifikacijske sheme v obliki tezavra
Ne glede na to ali kazala strokovnih oznak oziroma prevode strokovnih oznak izdelujemo po običajni metodologiji ali po načelu verižnega označevanja (glej točko 3), morajo kazala vedno vsebovati napotilni sistem za sorodna področja (primer rentgenskih žarkov) in z nesprejetih na sprejete oblike. E. Coates, kije izdelal pravila za verižno oznako v Britanski nacionalni bibliografiji, se je na primer zavzemal za konsistentno rabo ednine in množine.
Ideja o tem, da bi moralo biti kazalo klasifikacijske sheme v obliki tezavra, nikakor ni nova4. Avtorji, ki so se ukvarjali z izdelavo kazal klasifikacijskih shem ah prevajanjem klasifikacijskih oznak, so težili k izgradnji čimboljšega pomagala. Eden od osnovnih pogojev je, da mora ob pojmih iz abecednih kazal klasifikacijskih tablic vsekakor obstajati tudi zveza z njihovimi sinonimi in kvazi-sinonimi. Naslednji korak do izgradnje tezavra je vzpostavljanje "zvez" med obstoječimi pojmi - hierarhičnih, asociativnih odnosov ter odnosov ekvivalence.
Abecedno predmetno kazalo bi bilo kot vsak pravi tezaver sestavljeno iz pojmov, pri katerih bi po potrebi stala opomba o obsegu, kot tudi napotilo na izbrani pojem (glej pojem:...) ali celoto pojmov (glej kombinacijo pojmov:...), obvestilo o sinonimih, kateri pojem je nadrejen, kateri podrejen, kateri soroden. Temu abecednemu popisu pojmov bi bile na desni strani pridružene klasifikacijske oznake:
E. Scibor je navedel primer za kazalo UDK v obliki tezavra na primeru skupine
02 Bibilotekarstvo: Tablice UDK
025.343 Subject catalogues
025.343.1	In alphabetical order. Alphabetical-subject catalogues
025.343.2	In classified, systematic order. Classified catalogues
025.343.3	In combined alphabetical and systematic order. Alphabetico-classed catalogues
Tezaver - abecedni del ALPHABETICAL SUBJECT CATALOGUES	025.343.1
SN	subject catalogues in alphabetic order
4 Že v 60-tih letih se je razmišljalo o izdelavi tezavra za UDK. O. Ungarian je predlagal ureditev abecednega kazala te klasifikacije v obliki tezavra. Kasneje sta L. D'Haenens in G. Lorphevre raziskovala to možnost pri skupini ekonomije, G. J. A. Riesthuis in S. Bliedung pa pri skupini demografije (prim. Scibor, 1997).
' Knjižnica 42(1998)1
BT	SUBJECT CATALOGUES	025.343
ALPHABETICO-CLASSED CATALOGUES	025.343.3
SN	subject catalogues in combined alphabetical and systematic orda
BT	SUBJECT CATALOGUES	025.343
classed catalogues USE	CLASSIFIED CATALOGUES	025.343.2
CLASSIFIED CATALOGUES	025.343.2
SN	subject catalogues in classified order
UF	classed catalogues
systematic catalogues BT	SUBJECT CATALOGUES	025.343
S	UBJECT CATALOGUES	025.343
NT	ALPHABETICAL SUBTECT CATALOGUES 025.343.1
ALPHABETICO-CLASb CATALOGUES 025.343.3 CLASSIFIED CATALOGUES	025.343.2
systematic catalogues USE	CLASSIFIED CATALOGUES	025.343.2
Tezaver - sistematski del 025.343 Subject catalogues
025.343.1	Alphabetical-subject catalogues
025.343.2	Classified catalogues
025.343.3	Alphabetico-classed catalogues
Pojasnilo kratic v tezavru:
SN (scope note) - opomba o obsegu pojma BT (broader term) - širši pojem NT (narrovver term) - ožji pojem UF (used for) - uporabljeno namesto, rabi za USE - rabi (glej)
Eden od bolj zanimivih poskusov, da klasifikacijo postavimo v osnovo nekega slovarja, ki ima ob tem vse elemente tezavra5, je "classaurus"6. "Clas-saurus" je zamišljen kot pomagalo za kontrolo slovarja določenega iskalnega jezika, kije zasnovan na naravnem jeziku. To je v osnovi facetna klasifikacija, katere oznake so pridružene tezavru. Na ta način je vsak pojem v tezavru označen v odnosu do osnovnih vidikov, ki jih ima v facetni klasifikaciji (oblika, čas, okolje, odnos z drugimi predmeti, discipline in poddiscipline, entitete, deli entitet, vrste entitet).
5	Pojmi so pripeljani v hierarhične, asociativne odnose in odnose ekvivalence, slovar je "očiščen " homonimov in sinonimov.
6	Tako je Indijec G. Battacharryya poimenoval pomagalo za kontrolo POPSI-ja (Postulate-based Permuted Subject Indexing), enega od prekoordiniranih, polavtomatiziranih sistemov za predmetno označevanje, kije nastal v Indiji v 70-tih letih (prim. Mikačič, 1994,268).
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
3. Verižno označevanje (chain indexing)
Abecedna predmetna kazala so nujno pomagalo pri sistematskih katalogih knjižnic, v katerih so, prevedene v naravni jezik, strokovne oznake dokumentov, kijih knjižnica poseduje. Vprašanja uporabnikov pa so lahko zelo splošna. Ena od pomanjkljivosti teh kazal je, da se nazivi nekaterih področij (nekatere bolj splošne skupine) sploh ne bodo pojavili v kazalu, če knjižnica nima dokumentov, ki se nanašajo na to področje, temveč na nekatere od njegovih delov.
Zaradi tega je neizbežno, kadar gre za stvarno bazo dokumentov, da kazala kažejo na predmet v določenem dokumentu, pa tudi na skupino, ki ji ta predmet pripada. Ta način prevajanja strokovne oznake v naravni jezik se imenuje verižno označevanje7. Prvič je njegovo pomembnost poudaril Ran-ganathan leta 1938 v knjigi Theory of Iibrary catalogue.
Potreba po verižnem označevanju temelji na dejstvu, da se nekateri (v tablicah nadrejeni) pojem lahko popolnoma izgubi kot možni pojem za iskanje. Z uvrščanjem nadrejenega pojma se prepreči nesporazum o pomenu tega pojma ali nesporazum pri uporabi določenega izraza.
339	TRGOVINA
339.543	CARINE
336	FINANCE. JAVNE FINANCE. CARINE. BANKE. DENAR
336.4	DRUGI PRIHODKI IN FINANČNI VIRI. CARINE
Uvrščanje nadrejenega pojma prav tako zagotavlja, da se na zahtevo o informaciji iz nekega širšega področja delno odgovori tudi z dokumenti iz ožjega in podrejenega področja. Ranganathan je v začetku predlagal, da naj bo vsak pojem v verigi iskalen, vendar je kasneje priporočil, da se v iskanje ne vključijo pojmi, ki nimajo pomena ali za katere je malo verjetno, da bodo iskani (po Chain indexing. Encyclopedia of library and information science. Volume 4. New York: Marcel Dekker, 1970. 425).
Verižno označevanje je polmehanični postopek, ki se popolnoma naslanja na hierarhijo klasifikacijske sheme. Uporabljajo se pojmi, ki se tam že nahajajo, hkrati pa poteka izbor tistih, ki bodo prišli v verigo pojmov. Cilj oziroma poudarek je na oblikovanju praktičnega in enostavnega vodnika in ne toliko
7 Verižno označevanje je izvajanje abecednega predmetnega kazala polavtomatsko iz verige zaporednih delitev, ki sledijo od spločnega k posebnemu nivoju. Uporablja se za izdelavo kazal klasifikacijskih shem in sistematskih katalogov ter ostalih sistematsko organiziranih oznak. Veriga se skoraj vedno, čeprav ne nujno, prevzema iz aktualne klasifikacijske sheme z metodo, s katero se omogoča splošni in posebni pristop vsem informacijam v izogib nedoslednostim kbsifikatorjev in predmetnih strokovnjakov, (po Chain indexing. Encyclopedia of library and information science. Volume 4. NewYork: Marcel Dekker, 1970.425)
' Knjižnica 42(1998)1
na doseganju popolne natančnosti in izčrpnosti v prevajanju sheme. Priporočljivo je, da pojem, okrog katerega nastaja dilema, raje vključimo v iskanje, kot pa da ga opustimo. V tradicionalnih sistemih za iskanje, kot so sistematski listkovni katalogi, je verižno označevanje pomenilo ne le izpisovanje niza pojmov, temveč tudi njihovo permutacijo tj. postavljanje na mesto uvrstitve vsakega od pojmov, ki bi lahko bil iskan v pripadajočem abecednem predmetnem kazalu.
613	Higiena nasploh
613.8	Higiena živčevja. Higiena in morala. Duševna in
Treba je poudariti, da verižna oznaka kaže vse pomanjkljivosti in vrline strokovnega razporejanja gradiva. Čeprav je izraženo z naravnim jezikom, je to še vedno le obrnjeno hierarhično zaporedje klasifikacijske sheme, medtem ko veliko število razpršenih ali neizrečenih zvez med predmeti ostaja izven dometa. Tradicionalno permutiranje verige je zaradi selektivnosti kot tudi izpuščanja poddelitve na vsaki naslednji ravni delitve onemogočalo zadovoljivo iskanje po sistematskem katalogu. Večina teh pomanjkljivosti je odpravljena z uvedbo računalnikov.
FIZIKA BARV BARVE: optika: fizika OPTIKA: fizika
Na ta način ni možno najti verige, v kateri obstaja zveza BARVE: fizika. Prav tako s tem klasičnim načinom ni možno najti zveze BARVE: spekter.
Obstajali so poskusi, da se v tradicionalnih sistemih za iskanje osmislijo metode, s katerimi bi se izognili tem pomanjkljivostim. Dve bolj znani metodi sta selektivno permutirano označevanje in ciklično označevanje, ki pa izgubljata svojo pomembnost zaradi prednosti, ki jo je uporaba računalnikov prinesla izdelavi kazal klasifikacijskih shem. Permutiranje je odveč v računalniških sistemih, kjer se enota lahko poišče z iskanjem kateregakoli od navedenih pojmov v polju strokovne oznake, z njihovo medsebojno kombinacijo pa se s pomočjo logičnega Boolovega operatorja AND doseže zoženje na željeni ravni delitve iz klasifikacijske sheme.
613.88
mentalna higiena Spolna higiena
KAZALO
SPOLNA HIGIENA: higiena živčevja: higiena HIGIENA ŽIVČEVJA: spolna higiena: higiena HIGIENA
613.88
613.8
613
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
Verižno označevanje v računalniškem okolju Metoda verižnega označevanja ima mnogo večjo vrednost in pomen v sodobnih računalniških sistemih, kadar želimo klasifikacijsko oznako iskati z uporabo naravnega jezika. Idealna zamisel je, da računalniški program sam generira verižno oznako v naravnem jeziku na osnovi klasifikacijske sheme.
Dve temeljni težavi pri avtomatskem izvajanju verižne oznake sta;
-	Pri verižnem označevanju izberemo naslov/pojem, ki v klasifikacijski shemi stoji ob določni številki, potem pa iščemo nadrejene skupine, dokler ne pridemo do naziva discipline aH področja. Struktura tablic često ni dosledna, nekatere hierarhične stopnje niso izražene, medtem ko se na primer v UDK ali DDK nahajajo določene skupine z nazivom "Ostalo", kar vsekakor ni pojem, ki bi bil kdajkoli iskan.
-	Klasifikacijska shema in nazivi skupin pogosto vsebujejo nepravilnosti in nedoslednosti, kijih računalniški program težko podpre. Na primer UDK in DDK.
Uspešen poskus avtomatskega izvajtaja verižne oznake za DDK skupina 700 je projekt imenovan DORS (Dewey Online Retrieval System)(Svenonius, 1991).
IV. Praktične izkušnje knjižnice Inštituta za turizem v Zagrebu
Kako se v praksi navedeni problemi ob iskanju lahko relativno zadovoljivo rešijo, celo z zelo enostavnimi programskimi posegi, lahko vidimo na primeru rešitve prevajanja klasifikacijskih oznak v naravni jezik.
V knjižnici Inštituta za turizem za klasificiranje gradiva (s posebnim poudarkom na obdelavi člankov iz znanstvenih časopisov ali zbornikov posvetovanj) s področja turizma uporabljamo posebno klasifikacijsko shemo za turizem (KST), ki je hierarhično strukturirana po decimalnem principu.
Pri klasifikaciji dokumentov se vsaki bibliografski enoti dodeli ena ali več oznak KST sheme. Klasificirane enote lahko iščemo po klasifikacijskih oznakah ali po besedah naravnega jezika, uporabljajoč izraze iz nazivov odgovarjajočih skupin sheme.
Za bibliografsko obdelavo je izdelana aplikacija ("relacijska" bibliografsko-kataložna baza) v programu ISIS. Baza je koncipirana tako, da vsebuje nekaj vrst zapisov: glavne, podrejene in pomožne zapise. Glavni zapisi se nanašajo na knjižnične enote (npr. knjige, študije, časopise ali zbornike itd., torej "fizične" enote), podrejeni zapisi se nanašajo na analitične enote (članke, ki
' Knjižnica 42(1998)1
se nahajajo v časopisih ali zbornikih), pomožni zapisi pa se nanašajo na klasifikacijske sheme in so svojevrstno "vgrajeno kazalo" (tukaj bomo govorili le o KST shemi). Pomožni zapisi služijo za "zvezo" med številčnimi klasifikacijskimi oznakami, ki so dodeljene posameznim bibliografskim enotam, in nazivi skupin v naravnem jeziku, ki jim te oznake pripadajo.
Vsak pomožni zapis se nanaša na eno oznako iz KST sheme in na naziv njene (pod)skupine v naravnem jeziku. Polje naziva v naravnem jeziku vsebuje dve podpolji: obvezno in dodatno. Številčne oznake je možno prevajati v več jezikov, zato so zaradi potreb uporabnikov nazivi skupin v pomožnih zapisih prevedeni tako v hrvaški kot angleški jezik (možno je vključiti tudi druge jezike),
Pri definiranju nazivov posameznih skupin KST sheme v naravnem jeziku (torej v hrvaškem in angleškem) smo morali v pomožnem zapisu glede na to, da je shema hierarhična, rešiti probleme, omenjene že pri opisovanju verižnega označevanja:
-	kako (oziroma kdaj je potrebno in kdaj ne) v naziv v naravnem jeziku vključiti naziv nadrejene skupine
-	kako rešiti nazive podskupin, ki se pojavljajo v več skupinah (npr. podskupina "posebna vprašanja" ali "ostalo")
Načelno je dogovorjeno, da se, če je pojem splošen ali vezan na nekaj različnih skupin, naziv nadrejene skupine OBVEZNO VKLJUČUJE v glavno podpolje, kadar pa je pojem dovolj specifičen (računajoč na strokovnost uporabnika), se vnaša v glavno podpolje, naziv nadrejene skupine pa v dodatno podpolje.
Primer nekaj pomožnih zapisov:
66
gl. podpolje: turistička propaganda i informiranje gl. podpolje: tourism publicity and information
662
gl. podpolje: turistička propaganda - vrste i instrumenti
gl. podpolje: tourism publicity and information - forms and Instruments
662-1
gl. podpolje: prospekti, brošure, leči
dodatno podpolje: turistička propaganda i informiranje - vrste i instrumenti gl. podpolje: prospects, brochures, leaflets
dodatno podpolje: tourism publicity and information - forms and instru-ments
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
Pri definiranju načina iskanja je bilo potrebno rešiti naslednje probleme:
-	omogočiti iskanje glavnih in/ah podrejenih zapisov po oznakah iz KST sheme
-	omogočiti iskanje glavnih in/ah podrejenih zapisov po besedah iz nazivov skupin KST sheme v naravnem jeziku (ne glede na to, ah so vnešene v glavno ah v dodatno podpolje pomožnega zapisa)
-	če je pojem specifičen (na nekem podrejenem nivoju), mu program ne bi smel nuditi zapisov, klasificiranih z oznakami iz nadrejenega nivoja
-	če je pojem na nadrejenem nivoju, bi moral odgovor zajemati tudi vse zapise, klasificirane z oznakami na vseh podrejenih nivojih
Postavljanje vprašanja se lahko precizira z uporabo Boolovih logičnih operatorjev, vsak izraz pa se prav tako lahko krajša z desne strani. Glede na to, da so oznake v KST shemi številčne, se pri njihovem iskanju doda predpona "th=", da ne bi prišlo do mešanja z drugimi številčnimi oznakami.
Možno je tudi iskanje s kombiniranjem številčnih oznak in besed.
Primer iskanja po klasifikacijski oznaki (s predpono "th=")
Set 1: TH=66$ (zanimajo nas vsi zapisi, ki se nanašajo na turistično propagando in informiranje)
P= 11 TH=66 (11 zapisov je klasificiranih z oznako "66" - turistička propaganda i informiranje)
P= 4 TH=661 (4 zapisi z oznako "661" - turistička propaganda i informiranje - opčenito)
P= 18 TH=662 (18 zapisov z oznako "662" - turistička propaganda i informiranje - vrste i instrumenti)
P= 9 TH=662-1 (9 zapisov z oznako "662-1" - prospekti, brošure, leči) P= 29 TH=663 (29 zapisov z oznako "663" - turistička propaganda i informiranje - posebna pitanja)
T= 71 skupaj 71 zapisov iz raznih podskupin nadrejene skupine "66" Primeri iskanja po nazivih strokovnih skupin
Set 2: TURISTIČKA*PROPAGANDA*INFORMIRANJE (zanimajo nas vsi zapisi, ki se nanašajo na turistično propagando in informiranje - Boolov logični operator "and") P= 125 TURISTIČKA P= 90 PROPAGANDA
T= 73 program dela "presek" izrazov TURISTIČKA in PROPAGANDA P= 71 INFORMIRANJE
T= 71 program dela "presek" vseh treh izrazov
' Knjižnica 42(1998)1
T= 71 skupno 71 zapisov s "presekom" TURISTIČKA in PROPAGANDA in INFORMIRANJE
Set 3: TURISTIČKA*PROPAGANDA*INFORMIRANJE*VRSTE*IN-STRUMENTI (Boolov logični operator "and") P= 125 TURISTIČKA P= 90 PROPAGANDA
T= 73 program dela "presek" TURISTIČKA in PROPAGANDA P= 71 INFORMIRANJE
T= 71 program dela "presek" TURISTIČKA in PROPAGANDA in INFORMIRANJE P= 27 VRSTE
T= 27 "presek" TURISTIČKA in PROPAGANDA in INFORIMRANJE in VRSTE
P= 27 INSTRUMENTI
T= 27skupno 27 zapisov s "presekom" TURISTIČKA in PROPAGANDA in INFORMIRANJE in VRSTE in INSTRUMENTI
Set 4: PROSPEKTI*BROŠURE*LECI P= 9 PROSPEKTI P= 10 BROŠURE
T= 9 program dela "presek" PROSPEKTI in BROŠURE P= 9 LEČI
T= 9 skupno 9 zapisov s "presekom" PROSPEKTI in BROŠURE in LEČI
V primeru, kjer smo iskali s pomočjo klasifikacijskih oznak, smo videli, da je 18 zapisov klasificiraruh z oznako "662" (v pomožnem zapisu je v glavno podpolje vnešen naziv "turistička propaganda i informiranje - vrste i instrumenti"), ter 9 zapisov z oznako "662-1" (v glavno polje pomožnega zapisa je vnešen naziv "prospekti, brošure, leči", v dodatno polje pa naziv nadrejene skupine "turistička propaganda i informiranje - vrste i instrumenti").
Z iskanjem "preseka" izrazov "turistička" in "propaganda" in "informiranje" in "vrste" in "instrumenti" je zajeta tudi podskupina "prospekti, brošure, leči", tj. izrazi, ki niso bili v vprašanju eksplicitno navedeni. Odgovorili smo torej na zahtevo, da mora iskanje z besedami naravnega jezika (tj. iz naziva neke skupine) dati odgovor, ki vsebuje zapise, klasificirane z oznakami te skupine kot tudi njenih podskupin.
Z iskanjem "preseka" izrazov "prospekti" in "brošure" in "leči" smo dobili zapise, ki so klasificirani samo z oznako te podskupine; ko smo iskali samo specifični pojem, program ni nudil tudi zapisov, klasificiranih z oznakami 60 nadrejene skupine.
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
V. Zaključek
Čeprav je s pojavom računalnikov iskanje po zbirki dokumentov bistveno pospešeno in izboljšano, nekateri osnovni problemi ostajajo še naprej. Npr. nezaželeni fenomen "ne vse" in "ne samo" s pojavom računalniške tehnologije ni odpravljen.
Še naprej obstaja potreba za natančnimi orodji, s katerimi bi se izboljšalo iskanje. Knjižnična klasifikacija kot tradicionalno pomagalo za označevanje in iskanje dokumentov je z informatizacijo knjižničnega poslovanja povsem nepravično zapostavljena. Tradicionalni splošni klasifikacijski sistemi lahko bistveno pripomorejo k izboljšanju sodobnih jezikov za predmetno označevanje, lahko jih uporabljamo v kombinaciji z njimi ali namesto njih. Ali kot pripominja E. Svenonius, knjižnično klasifikacijo je možno uporabiti kot posredni korak, ki lahko bistveno izboljša odziv in njegovo natančnost.
Knjižnična klasifikacija je najstarejše pomagalo za organizacijo znanja. Dokumente v knjižnicah skozi stotine let lahko in enostavno označujemo in iščemo po simbolih, ki predstavljajo določene predmete, teme, znanstvena ali strokovna področja. Avtomatizacija knjižnic je omogočila lažje iskanje velikega števila dokumentov, vendar je knjižnična klasifikacija, prvotno namenjena ročnim sistemom za iskanje dokumentov, na neki način zapostavljena v sodobnih računalniških katalogih. Knjižnične klasifikacije zaradi svojega obsega in velike kompleksnosti zahtevajo določene prilagoditve, da bi jih lahko uporabljali za označevanje v računalniških sistemih. Klasifikacija je umetni jezik, zato jo moramo za uporabnike najprej prevesti v njim razumljiv naravni jezik. Čeprav imajo že skoraj vsi klasifikacijski sistemi abecedna predmetna kazala, je le-ta potrebno prilagoditi in pridružiti klasifikacijskim tablicam v elektronski obliki tako, da lahko uporabnik išče po klasifikacijskih oznakah in po naravnem jeziku.
Slovar, ki se pridružuje klasifikaciji v računalniškem sistemu, mora ohraniti vse lastnosti strukturirane klasifikacijske oznake in mora predstavljati vse njene pomene. Da bi se prenesel polni pomen naziva v hierarhični klasifikacijski shemi ali posebni pomen, ki ga pojem lahko dobi v zvezi z nekaterim od vidikov iz facetnih klasifikacij, je potrebno, da klasifikaciji pridruženi slovar predstavi te odnose. Takšno posebno strukturo klasifikacijske oznake lahko ohranimo s posebnimi metodami prevajanja klasifikacijske oznake kot je metoda verižnega označevanja ah izdelava tezavra k pripadajoči klasifikaciji. Takšna pomagala pri klasifikaciji v nekem računalniškem sistemu zagotavljajo zelo kvalitetno iskanje relevantnih dokumentov; najpomembnejše pa je, da omogočajo tudi avtomatično prevajanje številčne oznake. Na primeru knjižnice Inštituta za turizem je nazorno prikazano, kako celo takrat, kadar obstaja samo kvalitetno in kontrolirano kazalo v pomožni datoteki, ki je relacijsko povezano s poljem klasifikacijske oznake, takšen sistem
' Knjižnica 42(1998)1
omogoča potrebno uporabnikom prijazno iskanje. Na tem primeru je vidno, da za avtomatično prevajanje klasifikacijske oznake v naravni jezik ni toliko nujna sofisticirana programska podpora kot sposobnost, da prepoznamo potrebo za reševanje tega problema s preizkušenimi in raziskanimi metodami.
Prevedel: Darko Vrhovšek
Literatura:
1.	"Chain indexing". V: Ena/clopedia oflibrar ■J information science. Volume 4. New York: Marcel Dekker, 1970.423-434"
2.	Cochrane, A.; K, Markey. "Preparing for the use of classification in online cataloging systems and in online catalogs". Information Technologies and Libraries, 1985, June: 91-111.
3.	Cochrane, A.; E. H., Johnson. "Visual Dewey: DDC in a hypertextual brow-ser for the library user". V: Green, Rebecca, ur. Knoioledge organization and change: 15-18 ]uly 1996, Washington, DC, USA. Frankfurt/M: Indeks Ver-lag, 1996 :95-106.
4.	Dahlberg, I. "Library catalogs in the Internet: switching for future subject access". V: Green, Rebecca, ur. Knozuledge organozation and change : 15-18 July 1996, Washington, DC, USA. Frankfurt /M: Indeks Verlag, 1996 :155-164
5.	Francu, V. "Building a multilingual thesaurus based on UDC". V: Green, Rebecca, ur. Knowledge organization and change: 15-18 July 1996, Washington, DC, USA. Frankfurt /M: Indeks Verlag, 1996:144-143
6.	Gilchrist, A. "UDC : the 1990s and beyond". V: VVilliamson, N.J. in M. Hudon, ur. Classification Research for Knowledge Organization / Amsterdam : Elsevier Science Publishers B.V.: FID, 1992: 69-77
7.	High, W. M. "Library of Congress Classification numbers as subject access points in computer-based retrieval". Cataloguing and Classification Quarter-ly, 11(1990)1:37-43.
8.	Mclhvane, Ia C. "New wine in old bottles: problem of maintaining classification schemes". V: Green, Rebecca, ur. Knozuledge organization and change: 15-18 July 1996, Washington, DC, USA / Frankfurt/M: Indeks Verlag,
1996:122-135
9.	Mikačič, M. Teorijske osnove sustava za predmetno označivanje. Zagreb : Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1996.
10.	Miksa, F. L. "The concept of the universe of knowledge and the purpose of LIS classification". V: Williamson, N,J. in M. Hudon, ur. Classification Research for Knoivledge Organization / Amsterdam: Elsevier Science Publishers B.V.; FID, 1992:101-127
Slavič A., Turkulin, B. Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik
11.	Scibor, Eugeniusz. "UDC as a tool for information retrieval (general con-siderations): paper presented on the 6th International Study Conference on Classification Research". London, 16-18 June 1997.
12.	Svenonius, E.; S, Liu; B., Subrahmanyam. "Automation of chain index-ing". V: Williamson, N.J. in M. Hudon, ur. Classification Research for Knoioledge Organization. Amsterdam: Elsevier Science Publishers B.V.: FID, 1992:351-365.
13.	Vizine-Goetz, D. "Using library classification schemes for Internet resour-ces". http://www.oclc.org/oclc/man/colloq/v-g.htm, 1-14 (19.12.1996)
14.	VVilliamson, N. J. "Deriving a thesaurus from restructured UDC". V: Wil-liamson, N.J. in M. Hudon, ur. Classification Research for Knoivledge Organization. Amsterdam : Elsevier Science Publishers B.V.: FID, 1992:370-377.
63
NABAVA KNJIŽNIČNIH GRADIV V PRIHODNOSTI
Mag. Helena Pečko Mlekuš, Centralna tehniška knjižnica, Ljubljana
UDK 025.22:021.64(497.4)
Povzetek
Članek opisuje predvidene spremembe, ki jih bo na področje nabave knjižničnih zbirk prinesla prihodnost, zlasti naše vključevanje v EU. Obravnava predvsem javne razpise za izbiro najugodnejšega dobavitelja in konzorcije, v katere se združujejo knjižnice, da bi v pogajanjih z dobavitelji mogle doseči čim ugodnejše pogoje.
Ključne besede : nabava knjižničnih zbirk, Evropska Unija, javni razpisi, konzorciji
UDC 025.22 : 021.64(497.4)
Summary
The article deals with the anticipated changes in the field of the acquisition of library materials mainly caused by the future integration of Slovenia in the European Union. In the first plače, it describes the tenders for library supply by which libraries negotiate for better conditions, and library consortia as a means to achieve this goal.
Key words: library acquisitions, European Union, tenders, consortia
PEČKO MLEKUŠ, Helena: Library acquisitions in the future. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1, 65-75
' Knjižnica 42(1998)1
1. Uvod
"Globalizacija" in njeni sinonimi so nedvomno najpogosteje uporabljene besede, kadar govorimo o Evropski Uniji (EU). Naša država si prizadeva vključiti vanjo, kar pomeni, da bo morala prilagoditi svojo družbeno, politično in gospodarsko ureditev zahtevam tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Načela prostega trga, konkurenca in številni integracijski procesi, ki se odvijajo v EU, se bodo odražali tudi na področju bibliotekarstva.
EU je v osemdesetih letih pričela z uvajanjem okvirnih programov raziskovalnih in tehnološko-razvojnih aktivnosti. V četrti program za obdobje 1994-1998 je že vključena tudi Slovenija. Od leta 1998 do 2002 pa poteka peti okvirni program, kije vsebinsko sestavljen iz treh tematskih programov. Za področje bibliotekarstva je posebej pomemben tisti, ki se bo zavzemal za ustvarjanje človeku prijazne informacijske družbe, med drugim tudi za razvoj infrastrukture, kije bistvenega pomena za informacijsko družbo.
2. Nabava gradiv v knjižnici
Nabava knjižničnih zbirk predstavlja začetek komunikacijskega procesa, ki se odvija med knjižnico in njenimi uporabniki. Knjižnica nabavlja dokumente v skladu z merili, ki jih določa njena nabavna politika.
Nabava zajema selekcijo dokumentov, izbiro najprimernejšega dobavitelja, dogovarjanje z dobaviteljem o poteku nabave in primerni ceni, določitev plačilnih in dobavnih pogojev, naročanje pri izbranem dobavitelju, spremljanje in kontrolo izpolnitve naročila ter kasnejše spremljanje izpolnjevanja naročila (reklamacije).
Posebej pomembno je poznavanje tržišča, založnikov in dobaviteljev ter njihovih lastnosti, poznavanje publikacij in različnih medijev ter količine finančnih sredstev, ki so na razpolago za nabavo. Čim večja so sredstva za nabavo knjižničnih zbirk, večja je odgovornost pri odločanju.
Idealno je, če knjižnica in dobavitelj vzpostavita interaktivni proces, tako da se prilagajata drug drugemu.
Knjižnica se pri nabavi praviloma odloči za tistega dobavitelja, za katerega sodi, da je najugodnejši. Pri določanju njegove kakovosti pa se opira na različna kvalitativna in kvantitativna merjenja njegove dejavnosti oz. uspešnosti. Pri tem mora vsaka knjižnica vedeti, kakšna so njena pričakovanja in v kolikšni meri jih določeni dobavitelj dosega.
Pečko Mlekuš, H. Nabava knjižničnih gradiv v prihodnosti
Vsak delavec v knjižnici, kije zadolžen za nabavo, pričakuje, da bo naročene dokumente prejel hitro in po čimbolj ugodni ceni. Različne ugodnosti pri ceni in roki dobave so najvažnejši kvantitativni pokazatelji za vrednotenje dobavitelja. Nekateri kvalitativni dejavniki, ki vplivajo na izbor pa so: njegov sloves oz. pomembnost v (med)narodnem prostoru, aktivnost, marketing, prisotnost na sejmih, strokovnih posvetovanjih, kvaliteta kadrov, upoštevanje poslovne etike, informacijska tehnologija, ki jo uporablja, možnost (elektronskega) komuniciranja.
2.1. Pogled v preteklost
Finančne težave, ki spremljajo nabavo dokumentov, že dolgo pestijo knjižnice. Prvi primer, ko so dobile popust pri založnikih, je bil že v sredini 17.stoletja na knjižnem sejmu v Frankfurtu.
V	preteklosti je nabava temeljila na strokovnem znanju in izkušnjah, velikokrat pa tudi na načelu "laissez faire". Knjižnicam ni bilo potrebno posebej utemeljevati, zakaj so si izbrale tega dobavitelja in ne katerega drugega. Malokrat so razmišljale o tem, ah je odločitev ekonomsko upravičena, kakšna je kvahteta uslug dobavitelja, oz. kam vlagajo denar in kaj za vloženi denar dobijo.
V	Sloveniji so bih dolgo časa trije glavni založniki, ki so bili hkrati tudi dobavitelji tuje literature. Med njimi ni bilo bistvenih razlik, lahko bi rekli, da so imeli nekakšen monopol. Knjižnice so bile v podrejenem položaju, kljub temu da so, predvsem pri nabavi periodičnih publikacij, potrošile precejšnja finančna sredstva.
Postopoma se je položaj pričel spreminjati. Po eni strani seje število domačih založnikov in dobaviteljev povečalo, po drugi pa so dobile knjižnice možnost direktnega naročanja v tujini. Predvsem večje so to možnost tudi izkoristile. Med dobavitelji se je pojavila konkurenca, lahko smo ocenili njihove slabe in dobre strani in se odločili za najboljšega.
Odgovornost za porabo velikih finančnih sredstev in dejstvo, da je več knjižnic močnejših kot ena sama, sta spoznanji, ki sta sta bistveno vplivali na nabavo zbirk v knjižnicah. Vloge v trikotniku založnik-dobavitelj-knjižnica se pričele bistveno spreminjati.
' Knjižnica 42(1998)1
3. Sodobni trendi pri nabavi knjižničnih zbirk
3.1. Smernice Evropske Unije
Evropska Unija, v katero si želimo vstopiti, zagovarja načela prostega trga in konkurenco. Pripravila je priporočila za oblikovanje in izvedbo tistih naročil v javnem sektorju, za katera je potreben javni razpis (tender).
To je predpisan postopek, s katerim povabimo potencialne ponudnike k sodelovanju. Po končanem razpisu v skladu s pogoji, ki smo jih razpisali, izberemo najugodnejšega ponudnika in z njim sklenemo pogodbo za naročilo. Odločitev o izbiri in sklenjeni pogodbi mora biti tudi objavljena. Gre predvsem za naročila, ki imajo večjo vrednost. Evropska Unija je določila vrednostni prag od 200.000 ECU (za dobavo blaga in storitve) do 5.000.000 ECU (za dela in storitve na področju infrastrukture).
Smernice Evropske Uriije določajo tri temeljne postopke: odprti, če svoje ponudbe predložijo vsi morebitni ponudniki, omejeni, če jih le tisti, ki jih naročnik k temu povabi, ah pa pogajalski postopek, če se naročnik pogaja le z nekaterimi od možnih ponudnikov. Predpisani postopek pa lahko opustimo iz določenih razlogov, n.pr.če obstaja en sam izvajalec. Pogoji javnega razpisa morajo zagotavljati pošteno in odkrito konkurenco.
Prva faza javnega razpisa obsega objavo razpisa. Pred tem pa lahko potencialnim ponudnikom pošljemo vprašalnik in upoštevamo le tiste, ki so nanj ustrezno odgovorili. Tako zmanjšamo število potencialnih dobaviteljev. V okviru EU so razpisi pogosto objavljeni v publikaciji Tender Electronic Daily.
3.2. Javna naročila v knjižnicah
Na naročila knjižnic se nanašata dve direktivi EU, 93/36/EC in 92/50/EC. V skladu z njima v razpisu knjižnica navede, kakšne podatke o dobavitelju potrebuje (n.pr. naslov, telefonske številke, številko faxa, poročila za zadnja tri leta, podatke o številu osebja, finančnem stanju, stopnji avtomatizacije, naslova vsaj dveh knjižnic, s katerima trenutno sodelujejo). Nekatere od teh podatkov je potrebno obravnavati kot zaupne.
Knjižnica pa dobavitelju posreduje podatke o svoji o nabavni politiki, obstoječem fondu, glavnih področjih dejavnosti, financerju, uporabnikih, glavne spremembe, ki jih načrtuje za čas trajanja pogodbe, razporeditvi finančnih sredstev za posamezna področja, tekoči porabi finančnih sredstev,
Pečko Mlekuš, H. Nabava knjižničnih gradiv v prihodnosti
obsegu naročila v času pogodbe, formatu in obliki dokumentov, načrtovani avtomatizaciji, možnostih komuniciranja (kontaktni osebi).
Knjižnica in dobavitelj se pogajata o vseh bistvenih elementih pri nabavi dokumentov: ceni, popustih, hitrosti, natančnosti dobave, izmenjavi bibliografskih podatkov (formatu), dostopnosti podatkov o statusu naročil, načinu izstavljanja računov, kako bo potekala dobava, kako veliki naj bodo paketi, kakšne so omejitve v teži.
Z razpisom knjižnica lahko določi, kakšne dodatne usluge pričakuje od dobavitelja, n.pr.: priprava dokumentov za takojšnjo postavitev na pohco, vezava broširanih knjig, plastificiranje, oprema z žepki, tekoče informacije o publikacijah v tisku, oprema z oznakami lastništva, pomoč pri izboru gradiva, ogledni izvodi, oprema z zaščito proti kraji, črtno kodo, distribucija v razhčne enote knjižnice, dostop do baz podatkov, klasifikacija.
Najpomembnejše prednosti, ki jih knjižnicam daje javni razpis:
-	knjižnica točno določi usluge, ki jih pričakuje od dobavitelja,
-	pogaja se, da za vložena sredstva dobi čimboljšo kvahteto uslug (value for money),
-	na tržišču vlada zdrava konkurenca,
-	lahko utemelji svoje odločitve, o izbiri določenega dobavitelja,
-	svoje odločitve lahko preveri.
Pri javnem razpisu je pomembno upoštevati usluge dobavitelja kot celoto (n.pr. ceno, stroške, število prejetih naslovov, število napačnih naslovov, povprečne dobavne roke, povprečno število reklamacij). Prav tako je treba biti pazljiv pri popustih. Velik popust, ki ga nudi določen dobavitelj, še ne pomeni, da je najugodnejši. Po drugi strani pa se lahko izkaže, da bo moral dobavitelj nekatere usluge tudi izboljšati in vanje vložiti določena finančna sredstva, da bo dosegel zahteve knjižnice.
Pri izbiri dobavitelja in sklepanju pogodb je treba biti še posebej pazljiv na t.i."drobni tisk" v pogodbah. Kasneje se namreč lahko izkaže, da mora knjižnica posebej plačati usluge, za katere je veljalo prepričanje, da jih bo naredil dobavitelj. Dobro sestavljena pogodba lahko prepreči marsikateri nesporazum.
Priporočila EU zahtevajo, da so vsi kriteriji vključeni v pogodbo, če je možno po prioritetnem vrstnem redu. Tako lahko vsaka pogodbena stran vidi, kakšen pomen druga stran pripisuje posameznim kriterijem. Izbira dobavitelja je ena najpomembnejših odločitev v procesu nabave. Če knjižnica ne preveri vseh referenc, se lahko izkaže, da je dobavitelj obljubil usluge, ki jih ne more izpolniti.
' Knjižnica 42(1998)1
3.3. Uresničevanje smernic Evropske Unije
Vsaka večja sprememba, še posebej uveljavitev načel prostega trga in konkurence, predstavlja za knjižnice določeno prelomnico. Tako je bilo tudi v Veliki Britaniji, ki se lahko pohvali z zelo razvitim bibliotekarstvom, a je že pregovorno naklonjena tradiciji.
Vse do 1. 1995/1996 sta namreč tam na področju nabave knjižničnih dokumentov veljala dva sporazuma, Net Book Agreement (NBA) in Library Licence. V skladu z njunimi določili so založniki dobavljali knjige po dogovorjeni fiksni ceni, na katero so knjižnicam priznavali največ 10 odstotkov popusta.Tako ni bilo pomembno, kdo je bil dobavitelj posamezne knjižnice, saj med njimi ni bilo prave konkurence. Vel11""; i majhne knjižnice so imele enake ugodnosti, obseg nabave ni bil pomemoen.
Ko je grozila opustitev NBA, so med založniki, dobavitelji in knjižnicami potekale burne polemike, tudi v strokovnih Časopisih. Ko pa sta v septembru 1995 NBA in Library Licence nehala veljati, je v Veliki Britaniji zavladala prava panika, saj sta oba sporazuma zagotavljala stabilnost na tržišču. Vse vpletene strani so se bale, kaj jim bo prineslo prosto tržišče, kjer lahko založniki krojijo cene knjig, popuste in druge ugodnosti po svoje. Pogoji so se bistveno spremenili in nenadoma je postalo pomembno, kdo je dobavitelj in kakšne ugodnosti je pripravljen nuditi.
Združenje za nabavo iz Velike Britanije (National Acquisitions Group -NAG) je nedavno objavilo, da je skupina visokošolskih knjižnic iz Walesa porabila devet mesecev za izvajanje tenderja v skladu s smernicami EU, vključno z obiski pri potencialnih dobaviteljih. Skupina knjižnic je sklenila triletno pogodbo s tremi dobavitelji za monografije in stalna naročila ("stand-ing orders") iz Velike Britanije, Severne Amerike in Evrope.
Razmere pa so se spremenile tudi pri nas. V Sloveniji je temeljni predpis s področja javnih naročil Zakon o javnih naročilih (ZJN), ki je začel veljati 20.5.1997. Za Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Mariboru ter nekatere druge proračunske porabnike, ki so navedeni v Zakonu, se začne uporabljati s 1.7.1997, za ostale naročnike pa s 1.1.1998.
Glavni cilji tega zakona so prav tako zagotavljanje finančne discipline uporabnikov javnih, zlasti proračunskih sredstev, racionalna poraba teh sredstev ter preprečevanje nelojalne konkurence. V skladu s tem zakonom mora biti razpis objavljen v Urandnem listu Republike Slovenije.Vrednost, do katere razpis ni potreben, pa je 5,000.000 tolarjev.
Uresničevanje ZJN zadeva tudi knjižnice. Ministrstvo za finance doslej ni dalo podrobnejših navodil oz. opredelilo meril o njegovem izvajanju v
Pečko Mlekuš, H. Nabava knjižničnih gradiv v prihodnosti
knjižnicah. Pričakovati je, da se bo ZJN izvajal predvsem pri nabavi periodičnih pubhkacij, ko gre za porabo večje vsote finančnih sredstev pri določenem dobavitelju. Vendar izkušenj naše knjižnice pri tem še nimajo.
4. Združevanje knjižnic v konzorcije
Konzorcij knjižnic je opredeljen kot začasno združenje dveh ah več knjižnic, zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja oz, za dosego določenega cilja.
Je nekakšna logična posledica uresničevanja javnih razpisov. Pobudo zanj da lahko ustanovitelj oz. financer knjižnic ah pa knjižnice same. Skupina knjižnic ima večjo moč, lažje se pogaja z dobavitelji ter doseže ugodnejše pogoje pri sklepanju pogodb, saj lahko združuje skupne potrebe več knjižnic.
Konzorcij ni nekaj novega, saj jih že dolgo časa poznajo predvsem v ZDA in Veliki Britaniji. V ZDA je bil konzorcij TRLN (Triangle Research Libraries) ustanovljen že v času gospodarske krize. Njegov cilj je bil, da bi knjižnice skupaj zgradile referenčno zbirko in si delile stroške za nabavo dražjih pubhkacij.
Bistveni napredek pri skupnih projektih knjižnic in združevanju v konzorcije pa so dosegli po 1.1993 v Veliki Britaniji. Takrat je bila zaključena raziskava o visokošolskih knjižnicah, ki jo je vodil sir Brian Follett. Skupina, ki je izvajala raziskavo, je na koncu pripravila poročilo o svojem delu z naslovom "Joint Funding CounciTs Libraries Funding Revievv Group : Re-port " in ki je v strokovni literaturi znano kot "Follett Report". Follettovo poročilo je poudarilo ekonomsko krizo v visokošolskem izobraževanju in vzpodbudilo nastanek več kot 60 različnih projektov na različnih področjih. Za konzorcije pa je posebej pomembno 5. poglavje z naslovom "Libraries and Teaching Provision", ki govori tudi o knjižničnih mrežah in sodelovanju knjižnic.
Sir Brian Follett v njem navaja pogoje, ki so potrebni, da knjižnice osnujejo konzorcij in v njem sodelujejo:
-	skupen cilj, motivacija,
-	jasno določene pravice in dolžnosti,
-	geografska pripadnost,
-	podpora ustanovitelja, n.pr. univerze
-	tehnična osnova, enoten sistem.
Follett je manj naklonjen lokalnim konzorcijem in veliko bolj konzorcijem knjižnic po področjih (t.isubject groupings).	71
' Knjižnica 42(1998)1
4.1. Cilji konzorcijev
Knjižnice so posredniki med dobavitelji publikacij in uporabniki knjižnic. Konzorcij pa je še en člen med dobavitelji in knjižnicami, od katerega naj bi imeli koristi tako ena kot druga stran. Omogočili naj bi, da bi bilo sodelovanje koristno za vse, založnike, dobavitelje in knjižnice (t.i. "win-win-win" sistem).
Konzorcij ima skupno telo, organ, ki se dogovarja z dobavitelji, se pogaja, sklepa pogodbe. V njem morajo biti predstavniki, ki jim knjižnice zaupajo in ki dobro komunicirajo tako med seboj kot tudi s knjižnicami, kijih zastopajo. Pripravljanje razpisa, izbira dobavitelja, sklepanje pogodb, je zelo zahtevno in dolgotrajno delo, zato je smotrno, da ga konzorcij opravi enkrat za skupino knjižnic.
Konzorcije bi lahko v grobem razdelili v tri vrste:
-	centralizirani, z zelo dobro organizirano mrežo, lahko zajemajo cele dežele,n. pr."multi-type" konzorcij 50 knjižnic v državi Ilinois, ZDA, z enotnim financiranjem (OHIOLINK),
-	decentralizirani, imajo jasen cilj in pogajalsko skupino, financiranje pa ni enotno, vsaka knjižnica je neodvisna
-	neorganizirani konzorciji, ki imajo malo skupnega, razen želje, da dobijo nižjo ceno, ni jasno določeno, kdo se pogaja in s kom, kar povzroča resne težave.
4.2. Prednosti in pomanjkljivosti konzorcijev
-	Med najpomembnejše prednosti lahko štejemo skupen dogovor za nabavo dokumentov v klasični oz. elektronski obliki. Pri plačilu licenc za elektronske publikacije se namreč pojavljajo številni problemi, n.pr. cena tiskane in/ali elektronske različice časopisa, elektronske verzije so dostopne kasneje kot tiskane. Založniki tudi zahtevajo zagotovilo, da knjižnice ne bodo odpovedale naročil oz. določajo najmanjše število naslovov, ki jih mora določena knjižnica naročiti.
Proti izsiljevanju založnikov so nedavno družno nasopile LIBER (Ligue Europeenne des Bibliotheques de Recherche) v imenu nemških in nizozemskih knjižnic, za britanske pa SCONUL (Standing Conference of National and University Libraries) in CURL (Consortium of University Research Libraries).
-	Konzorcij pomeni tudi prihranek denarja pri administrativnih opravilih in večjo "pogajalsko" moč, določeno finančno stabilnost. Večja vrednost naročila, večje število enakih naslovov, redno pošiljanje in plačevanje računov povečujejo popust pri dobavitelju.
Pečko Mlekuš, H. Nabava knjižničnih gradiv v prihodnosti
-	Knjižnice imajo možnost za uresničevanje skupnih ciljev in izmenjavo izkušenj.
-	Po drugi strani pa je za eno knjižnico neko določilo pogodbe z dobaviteljem zelo pomembno, za drugo pa ne, težko je sodelovati z več različnimi člani. Posebej nevarne so individualne, težko uresničljive zahteve, oz. veliko izjemnih zahtev. V tem primeru sodelovanje v konzorciju ni smiselno.
-	Lahko se tudi zgodi, da se konzorcij odloči za dobavitelja, s katerim posamezne članice prej niso hotele sodelovati ali pa opusti dobavitelja, s katerim so prej nekatere knjižnice pogosto sodelovale.
-	Če se knjižnice združijo zaradi nabave elektronskih publikacij, se lahko pogajajo kar direktno z založniki. Tako lahko dobavitelje povsem izločijo in prekinejo dolgoletno sodelovanje.
-	Manjše knjižnice imajo večje finančne koristi, izgubijo pa neposredni stik z dobaviteljem, kar jim dostikrat daje občutek nemoči. Menijo, da so izgubile individualnost in fleksibilnost.
-	Poseben problem je financiranje delovanja konzorcija. Sredstva lahko pridobi direktno od državnih virov, lahko pa jih združujejo knjižnice same.
5. Zaključne misli
Vključevanje v EU in njene programe prinaša tudi na področje bibliotekarstva in nabave dokumentov nove izzive, zahteve po neprekinjenem izobraževanju in hitrejšem prilagajanju. Čeprav mnogih sprememb ne moremo natančno predvideti, se moramo nanje pripravljati že sedaj.
Za sodelovanje v različnih projektih bo poleg znanja potrebna tudi ustrezna podpora države, predvsem pri zagotavljanju večje finančne stabilnosti. Knjižnica ali konzorcij, ki se pogaja z dobaviteljem, mora vedeti, koliko finančnih sredstev bo na razpolago za nabavo knjižničnih zbirk, tako kratkoročno kot dolgoročno. Zato je nujno pravočasno sprejemanje finančnih proračunov.
Pri vključevanju bo potrebna močna podpora strokovnih združenj.V Veliki Britaniji je ob uvajanju sprememb stalo ob strani Združenje za nabavo (National Acquisitions Group - NAG).
Tako javni razpisi kot konzorciji bodo verjetno lažje izvedljivi pri nabavi periodičnih publikacij, ker je za mnoge knjižnice nabava periodičnih publikacij prioriteta.
' Knjižnica 42(1998)1
6. Literatura
"Booksellers and Consortia : a NAG Conference Report". Taking Stock, 6(Nov.l997)2 : 7-9
Braun, T. "Globalization takes off'! Journal of Information Science, 24(1998)1: 59-62
Burch, M. "Consortia Buying: the Academic Viewpoint". Taking Stock, 6 (Nov.1997)2 :3-6
Code ofConductfor the Accjuisition and Supply ofLibrary Materials. Leeds : National Acquisitions Group, 1993
Gorman, G.E. and R.Miller., ur. Collection Management for the list Century. London: Greenwood Press, 1997
"Consortium Tender Result". NAG Nezvs, 1998,18 :1
Gallimore, Alec. "Library Strategies for the Information Society". V: Online information 97. Oxford : Leamed Information, 1998, : 235-242
Harris, Collin. "Resource Sharing". Taking Stock, 4(May 1995)1: 8-11
Joint Funding CounciVs Libraries Funding Revierv Group : Report. Bristol: HEFCE,1993
H.P.Geh, ur. Library Netivorking in Europe. London: TPFL Publishing, 1995 : 327-333
Licensing Principles. www.kb.dk/guests/intl/liber/press/licensing.html
Mouw, James. "Changing Roles in the Electronic Age - the Library Perspec-tive". Library Accjuisitions: Practice & Theory, 22(1998)1:15-21
"5, okvirni program : polnopravno Članstvo Slovenije v Petem okvirnem programu raziskovalnih in tehnološko-razvojnih aktivnosti Evropske Unije". Raziskovalec, (1988), 29 : 68-69
Skyrme, David J. "From Information Management to Knowledge Management - Are You Prepared?" V: Online Information 97. Oxford: Learned information 1998:109
Schroeder, Penny. "Consortial Arrangements: the Real Deal, an Open Forum of the ALCTS Publisher/Vendor Library Relations Committee". Library Acquisitions : Practice & Theory, 21(1997): 525-528
Summers, David. "What We Need Now: the Academic Book Market Today". Taking Stock, 5 (1996): 1-6
Tenderingfor Library Supply: a Practical Guide, 2nd ed. Leeds : NAG, 1997
"UKSG 97: Twentieth Anniversary Conference". Library Acquisitions : Practice & Theory, 21(1997)4 :455-460
Vodopivec, L.; Maja Vihar. "Elektronske revije". Knjižnica, Ljubljana 41(1997)2/3:347-361
Wake,R. "The power of consortia". Taking stock, 6(May 1997)1: 23-25
Pečko Mlekuš, H. Nabava knjižničnih gradiv v prihodnosti
Weele,A.J.van. Nabavni management. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1998
Zabel, Bojan. Pravo javnih naročil; Zakon o javnih naročilih s komentarjem. Ljubljana:Gospodarski vestnik, 1997
75
UČINKOVITOST REFERENČNE SLUŽBE V SLOVENSKIH SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNIH KNJIŽNICAH
Blaž Lesnik, Mensija Kurtovič, Aleš Mav, Damijana Ošlaj, Hinko Štrukelj-Špenko, študenti Oddelka za bibliotekarstvo, Filozofska fakulteta, Ljubljana MENTORICA: dr. Darja Piciga
UDK 025.5: 027.022(497.4)
Povzetek
Pri raziskovanju vzorcev referenčnega vedenja je nujno načrtno preučevanje uporabnikovih izkušenj pri referenčnem procesu. Kot odgovor na kanadsko študijo avtorjev Dewndney, P. in Ross, C.S. (RQ, Winter 1994, str. 217-230), smo skušali raziskati učinkovitost referenčne službe v nekaterih splošnoizobraževal-nih knjižnicah v Sloveniji, šestintrideset študentov iz višjih letnikov študija bibliotekarstva je zastavilo 73 različnih referenčnih vprašanj. Več kot dve tretjini zastavljenih vprašanj je bilo tematskega tipa*
Ključne besede: referenčna služba, referenčni proces, metodologija, splošnoizobraževalne knjižnice
UDC 025.5:027.022(497.4)
Summary
Systematic studies of users' experience with the reference transaction is necessary in order to gain better understanding of the patterns of reference behaviour that we can observe in libraries. In replication of an earlier study by Canadian authors Dewdney, P. and Ross, C.S. (R.Q. 1994, p. 217-230), we tried to explore the information service performance on a sample of public libraries. Thirty-six stu-dents from upper grades of four-year librarianship program asked 73 different reference questions that were important to them on a personal level.
Key words: reference services, reference process, methodology, public libraries
* Predstavljeno kot referat na 6. mednarodnem simpoziju BOBCATSSS v Budimpešti (26.-28. Januar, 1998)
LESNIK, Blaž /et. al./: Effectiveness of reference services in Slovene public libraries. Knjižnica, Ljubljana 42(1998)1,77-90
' Knjižnica 42(1998)1
1.0 Uvod
Na Oddelku za bibliotekastvo smo študentje višjih letnikov študija bibliote-karstva pod mentorstvom dr. Daije Picige in Saše Zupanič v okviru predmeta Metodika bibliotekarskega komuniciranja izvedli raziskavo o učinkovitosti referenčnega procesa v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah.
Naša raziskava je bila izvedena z namenom:
-	ugotoviti učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah,
-	predstaviti teoretično ozadje,
-	rezultateraziskaveuporabitipripraktičr. " elu referenčnih bibliotekarjev.
Delo je potekalo v dveh korakih. Najprej smo izvedli raziskavo, pri kateri smo prišli do empiričnih podatkov. Šestintrideset študentov je obiskalo splošnoizobraževalne knjižnice širom po Sloveniji in njihovim referenčnim bibliotekarjem zastavilo 73 različnih vprašanj. Vprašanja so bila faktograf-ska, bibliografska ali tematska in niso segala na področje knjižničarstva ali informatike. Temo in tip vprašanja sije vsak izbral sam, pač glede na to, kaj ga tudi v resnici zanima oz. na kaj bi rad dobil odgovor.
Z drugim korakom smo začeli, ko smo zbrali in uredili vsa poročila in podatke iz vprašalnikov. Razdelili smo se na dve skupini; prva skupina se je osredotočila prav na učinkovitost referenčnega pogovora v referenčnem procesu, druga pa je skušala proučiti tisto vedenje knjižničarjev, kije zaviralo oz. spodbujalo referenčni proces, pri čemer so posebno pozornost posvetili verbalnim in neverbalnim komunikacijskim spretnostim knjižničarja.
V pričujočem prispevku je predstavljeno delo prve skupine, kije razdeljeno na pet sklopov: uvod, teorija referenčnega pogovora in procesa (zgodovina in razvoj referenčnega pogovora in njegova kvalitativna evalvacija), metodologija dela (kjer predstavljamo našo in 3 tuje metodologije za ocenjevanje referenčnega pogovora), predstavitev in razlaga dobljenih rezultatov ter zaključek.
2.0 Teorija in zgodovina referenčnega pogovora
Referenčni pogovor obstaja v splošnih in univerzitetnih knjižnicah že več kot sto let. Prva definicija referenčne službe se je pojavila leta 1891: "Z izrazom referenčno delo je mišljena preprosto pomoč, ki jo knjižničar nudi uporabni-78 ku pri njegovih vprašanjih, mu pomaga razumeti katalog, skratka počne vse,
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah	
kar je v njegovi moči, da bi maksimiziral dostop do virov v knjižnici pod njegovim nadzorom." (VVilliam Child, 1891). V začetku 20. stoletja, ko so smernice referenčne službe postale bolj jasne, so tudi njene definicije postale bolj specifične in praktične: "Glavna naloga knjižničarja ni v iskanju odgovorov, ampak v učinkoviti organizaciji gradiva in učenju uporabnikov, da si pomagajo sami." (James Ingersoll Wyer, 1930). Ta definicija je bila zaradi svoje uporabnosti in zaželjenosti med knjižničarji najbolj priljubljena. Nenadoma je v informacijski tehnologiji v zelo kratkem času prišlo do dveh revolucij: najprej se pojavi CD- ROM, le nekaj let kasneje pa še Internet. Tako se definicija zopet razširi in dobi nove razsežnosti, vendar pa bistvo referenčne službe kljub temu ostaja isto: uporabniku nuditi pomoč in mu tako omogočiti zadovoljitev njegovih informacijskih potreb.
Dejstvo, da je obstoj knjižnice vezan izključno na njene uporabnike, nas pripelje do zaključka, da ima referenčna služba v njej zelo pomembno vlogo. Predstavlja namreč kanal, ki povezuje knjižnico z uporabniki in prav zaradi te izpostavljenosti je referenčna služba bistvenega pomena za javni ugled določene knjižnice.
Vendar pa se večina ljudi obstoja referenčne službe sploh ne zaveda, še manj pa, kaj jim je ta zmožna nuditi. Očitno je, da to dejstvo nepravično izriva referenčno službo s prestola, ki ji med ostalimi knjižničnimi funkcijami nedvomno pripada. Kot vse ostale dejavnosti pa se mora tudi referenčna služba soočiti s številnimi problemi. Npr. številne sodobne raziskave kažejo, da referenčna služba natančno odgovori le na 50 do 55 odstotkov vprašanj. Razlogi za takšno stanje so različni: knjižnice zaposlujejo neprofesionalne ljudi v tradicionalno profesionalnem področju referenčne službe (zaposlitev takšne osebe seveda zmanjša stroške, posledično pa zmanjša tudi verjetnost uspešnega referenčnega dela). Obstaja tudi problem mistifikacije referenčne službe (literatura ponavadi govori o referenčnem pogovoru kot o nekakšni ustvarjalni umetnosti, ki se je ne da naučiti oziroma sistematično obdelati). Problem predstavlja tudi sledenje vedno novim informacijskim tehnologijam, ki terja precejšen napor, saj je v največji meri odvisno od financ, ki so na razpolago.
Pri referenčni transakciji mora imeti knjižničar jasno in popolno sliko o uporabnikovi informacijski potrebi. Uporabnikovo prvotno vprašanje je potrebno velikokrat prek referenčnega pogovora preoblikovati, pri čemer ga knjižničar poskuša razjasniti, razširiti ah celo spremeniti.
Referenčna evalvacija mora biti stalno in neprekinjeno trajajoč proces, saj je narava dela tako obsežna in nenehno spreminjajoča se, da je vsak omejen, trden cilj brez pomena. Kvalitativne metode so ciklične in zato spodbujajo in podpirajo neprekinjeno raziskovanje.
' Knjižnica 42(1998)1
Na voljo imamo tri vrste metod kvalitativne evalvacije:
-	OPAZOVANJE (zapisovanje ali mehansko snemanje referenčnega pogovora)
-	INTERVJU (ta način nam je lahko v veliko pomoč, saj omogoča razumevanje situacije z zornega kota druge osebe, pri čemer se lažje izognemo pristranskosti)
-	ANKETE, VPRAŠALNIKI (bolj primerno za raziskovanje omejene situacije)
Kvalitativna evalvacija se tiče raziskav in analiz individualnih izkušenj. Ta tip raziskovanja skuša odgovoriti na vprašanja o samem procesu referenčnega pogovora ter o odnosih v njem. To pa bi nam seveda omogočilo razumeti tudi bistvo referenčne službe. Medtem ko je iz statistik razvidno, na koliko vprašanj je bilo odgovorjeno, nam kvalitativna evalvacija razkrije, kako so bile zadovoljene uporabnikove potrebe. Referenčni pogovor sestoji iz treh glavnih karakteristik: organiziranosti, z namenom doseči določen izid, koherentnosti in čim hitrejšega napredovanja proti cilju (Marylin D. White, 1985). Kvalitativna evalvacija se osredotoča na štiri elemente:
-	Objektivnost, ki pomeni identifikacijo informacijske potrebe in zbiranje informacij, potrebnih za uspešno iskanje;
-	Vsebino, ki pomeni razumevanje informacijskega problema;
-	Obliko odgovora, ki ga ponudimo uporabniku; ta naj bo na nivoju uporabnikovega znanja;
-	Končni rezultat, ki nam pove, ah odgovor vsebuje vse informacije, ki jih je možno zbrati, ali so te informacije točne, itd.
Referenčna transakcija je preveč zapletena, da bi se jo dalo analizirati z uporabo preproste statistike. Hkrati je tudi preveč obsežna, da bi se jo dalo popolnoma razumeti z uporabo enega samega evalvacijskega orodja.
Triangulacija (gledanje na problem z več zornih kotov) je sistematična uporaba različnih, pazljivo izbranih raziskovalnih metod v prizadevanju, da bi s tem kompenzirali slabosti posamezne metode, kolikor je to pač mogoče. Kljub temu da enotna formula ne obstaja, še vedno lahko poiščemo negativne točke določenih mehanizmov ter nato najdemo tiste mehanizme, ki bodo slabosti kolikor je mogoče izravnali. Triangulacija tako deluje kot nekakšen varnostni zatič, pri čemer se s pazljivim kombiniranjem raziskovalnih metod izognemo pristranskosti ter na ta način maksimiziramo količino in kvaliteto zbranih podatkov.
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah_
3.0 Metodologija
V	sledečem poglavju bodo predstavljene štiri različne metodologije, ki so bile uporabljene v štirih različnih raziskavah. Te raziskave so: Flying a light aircraft: reference evaluation from a user's vievvpoint1, Evaluating reference service in a large academic libraij2, Perspectives on quality of reference service in an academic library: a qualitative study3 in naša raziskava.
V	prvi raziskavi je sedeminsedemdeset študentov obiskalo knjižnico po lastnem izboru (splošnoizobraževalno ali visokošolsko) in zastavilo vprašanje, ki jih je osebno zanimalo in ni bilo povezano z bibliotekarstvom ali informacijsko znanostjo.
Študente so prosih, da izberejo knjižnice izven mesta, če je to le mogoče, zato da lokalni knjižničarji ne bi bih preobremenjeni.
Po obisku knjižnice so morah narediti tri stvari.
Najprej so izpolnili kratek vprašalnik, kjer so na sedemstopenjski lestvici ocenili nekaj kategorij referenčnega pogovora: prijaznost knjižničarja, koliko jim je bil odgovor v pomoč, kako je knjižničar ob koncu pogovora razumel vprašanje, kolikšno je bilo vsesplošno zadovoljstvo ob referenčnem pogovoru in pripravljenost vrniti se k istemu knjižničarju z novim vprašanjem.
Potem so morali študentje napisati približno dve strani dolgo poročilo o celotnem referenčnem procesu. Korak za korakom so morah natančno opisati vse, kar se je dogajalo. V opis so morah vključiti vse, kar so rekli, naredili ah razmišljali in prav tako vse, kar je knjižničar storil ah rekel. Pozorni so morah biti tudi na neverbalno komunikacijo.
Za konec pa so morali sestaviti še spisek vseh pozitivnih in negativnih vidikov referenčnega procesa.
Ta metodologija vsebuje nekaj dobrih lastnosti, kot je na primer ta, da nam prikaže uporabnikov pogled na referenčni pogovor. Naslednja dobra lastnost je ta, da so si študentje sami izbrali vprašanja. Ker so jih vprašanja osebno zanimala, so tako lažje ocenili uspešnost referenčnega procesa. Podrobni opisi pa so prikazali, kaj vse je vplivalo na oceno referenčnega procesa. Kot raziskovalna metoda spada ta pristop v nevsiljivo opazovanje.
1	Dewdne\j, P. and Ross, C.: Fti/ing a light aircraft: reference service evaluation from a user's vieivpoint, RQ1994, str.217-230
2	Elzy,C.: Evaluating reference service in a large academic library, RQ 52, str.454-465
3	Mendelsohn, J.: Perspectives on quality of reference service in an academic library: a qualitative study, RQ 36, str. 544-556
' Knjižnica 42(1998)1
Naslednja nevsiljiva raziskava o sposobnostih poklicnih knjižničarjev v visokošolski knjižnici je bila izvedena v Milner's Library na Illionis State University. 20 študentov je zastavilo faktografska vprašanja 19 knjižničarjem v petih oddelkih, na katera so bili odgovori znani vnaprej.
Raziskovalci so med stotinami vprašanj izbrali 58 različnih vprašanj. Izbrali so samo tista vprašanja, na katera se da odgovor poiskati v zbirki Milnerjeve knjižnice. Vprašanja, ki se običajno ne sprašujejo, so izključili.
Skupaj je bilo izvedenih 190 referenčnih pogovorov -10 vprašanj na vsakega knjižničarja.
Raziskovalci so želeli razporediti študente med vseh pet oddelkov, da ne bi postali nikomur preveč znani. Vsak študent je dobil navodila, kdaj in komu mora zastaviti določeno vprašanje; hkrati pa je za vsako vprašanje dobil tudi evalvacijski obrazec, ki gaje moral izpolniti takoj po obisku knjižnice, ko so bili vtisi še sveži. Za ocenjevanje točnosti odgovora so uporabili posebno točkovanje.
Za vrednotenje knjižničarjevega vedenja so morali odgovoriti na 24 različnih vprašanj o knjižničaijevi ustrežljivosti in pomoči in jih oceniti od 0 do 10.
Dobre lastnosti te metodologije so:
-	raziskava je obsegala 190 primerov, kar je precej velik vzorec,
-	raziskovalci so razporedili študente med vseh pet oddelkov knjižnice,
-	faktografska vprašanja, na katera so bili odgovori znani vnaprej, kar je omogočilo lažjo oceno točnosti odgovora,
-	vprašanja so se navezovala na knjižnično zbirko.
Tretja študija je raziskovala koncept kvalitete v visokošolski knjižnici. Uporabili so induktivno metodo in zato celostno prisopili k predmetu, ki je bil obširno raziskovan že s kvantitativnega stališča.
V želji po razumevanju pojma kvalitete referenčnega procesa so bih interv-juvani štirje udeleženci referenčnega procesa. Ti štirje udeleženci so bili iz visokošolske knjižnice in so predstavili različne perspektive procesa. Dva od njih sta bila visoko usposobljena in učinkovita referenčna knjižničarja, druga dva pa izobražena in razgledana uporabnika.
Intervjuji so bih sestavljeni tako, da so udeležencem dovolili izraziti njihove lastne izkušnje in poglede na kvaliteto referenčnega procesa čimbolj poglobljeno in svobodno.
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah	
Glavno vprašanje študije je bilo: "Kaj je mišljeno z izrazom kvaliteta pri referenčnem procesu?"
Dobra lastnost študije je, da prikaže oba vidika: uporabnikovega in knjižničarjevega; negativna pa ta, da je vzorec majhen (kar je zaradi narave metode -induktivna- razumljivo).
V naši raziskavi smo prevzeli metodologijo, ki sta jo uporabili kanadski avtorici Patricia Dewdney in Catherine Sheldrick Ross4, seveda z določenimi razlikami.
Šestintrideset študentov je zastavilo 73 različnih referenčnih vprašanj. Izbrali smo samo splošnoizobraževalne knjižnice, medtem ko so kanadski študentje lahko obiskali splošnoizobraževalno ali visokošolsko knjižnico.
Vsak študent je izbral knjižnico, kjer ni poznal knjižničarja, zato da bi z njim ravnali kot z vsakim drugim uporabnikom. Nato je zastavil vprašanje, ki ga je osebno zanimalo in ni bilo povezano z bibliotekarstvom ali informatiko. Študentje so dobili navodila, da morajo temo, o kateri sprašujejo, poznati; tudi zato, da bi bilo lažje oceniti, kako točen je odgovor.
Študentje so obiskali knjižnico v parih, zato da bi sošolec (sošolka), lahko samo opazoval celoten referenčni proces in bi lahko bil bolj objektiven pri pisanju poročil.
Takoj po obisku knjižnice je moral študent (študentka) izpolniti kratek vprašalnik, kjer je moral oceniti uspešnost referenčnega procesa. Na sedem-stopenjski lestvici je bilo treba oceniti pet kategorij referenčnega procesa: prijaznost knjižničarja, koliko je bil odgovor v pomoč, kako je knjižničar ob koncu pogovora razumel vprašanje, vsesplošno zadovoljstvo in pripravljenost vrniti se z novim vprašanjem k istemu knjižničaiju.
Po obisku knjižnice, ko so bili vtisi še sveži, je moral študent (študentka) skupaj s sošolcem (sošolko) napisati poročilo. Opisati je bilo treba vse, kar se je dogajalo. Zahtevan je bil natančen popis vsega, kar je kdo rekel, storil, kakšni občutki so navdajali uporabnika,... Pozornost je bila usmerjena tudi v neverbalno komunikacijo.
Potem je moral študent razmisliti tudi o tem, kaj je najbolj spodbujalo referenčni proces in kaj ga je najbolj zaviralo. Napraviti je moral seznam pozitivnih in negativnih vidikov obiska knjižnice.
4 Dewdney, P. and Ross, C.: Flying a light aircraft: reference service evaluation from a user's viewpoint, RQ1994, str. 217-230
Knjižnica 42 (1998)1
Naša raziskava je bila v primerjavi s "kanadsko" obsežnejša, saj je bilo potrebno izpolniti še vprašalnik in označiti velikost knjižnice (zelo velika, srednje velika, majhna), kje se knjižnica nahaja (Ljubljana, predmestje Ljubljane, večje mesto, manjše mesto, vas), knjižničaijevo starost (mlajši od 30,30-40,40-50, nad 50 let) in spol knjižničarja.
Študentje so tudi dobili seznam knjižničaijevih lastnosti, ki so bile najmanj in najbolj v pomoč pri referenčnem procesu in so morali označiti tiste, ki so jih opazili ob obisku knjižnice.
Naša metodologija ima v primerjavi z drugimi navedenimi metodologijami dobre in slabe lastnosti.
Dobre lastnosti so:
-	metoda prikaže uporabnikov pogled na referenčni proces,
-	vprašanja, ki uporabnika osebno zanimajo, so naredila raziskavo bolj pisano in realno (na primer: raziskovalci v Milnerjevi knjižnici so pripravili vprašanja vnaprej in osebni interes uporabnika sploh ni bil pomemben. Po drugi strani pa so s tem lahko izbrali samo tista vprašanja, na katera se da odgovoriti s pomočjo gradiva, ki je v Milneijevi knjižnični zbirki),
-	podrobni opisi, ki so natančno prikazali, kaj vse je vplivalo na oceno,
-	vloga opazovalca je bila koristna in v pomoč pri pisanju bolj objektivnih poročil in vrednotenju referenčnega procesa.
Toda z določenimi stvarmi smo v raziskavi tudi nezadovoljni:
-	ugotovili smo, da je gneča pomemben dejavnik, pa vendar (razen v poročilu) ni bilo posebne kategorije, ki bi to omenjala;
-	nismo naredili natančnega seznama obiska knjižnic, zato so bile nekatere knjižnice večkrat obiskane;
-	seznam lastnosti, ki so bile najmanj in najbolj v pomoč pri referenčnem procesu, smo dobili prepozno, ko vtisi niso bili več sveži (v kanadski študiji so raziskovalci sestavili ta seznam iz poročil, kar je bilo bolj točno in natančno);
-	več kot dve tretjini vprašanj je bilo tematskih in točnost takih vprašanj je
84
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah_
4.0 Rezultati in njihova razlaga
4.1 Knjižnice, knjižničarji in vprašanja
Izpolnjeni vprašalniki, ki so jih rešili po obisku knjižnice, so pokazali, da so študentje obiskali 41 (56,2%) knjižnic v Ljubljani, v predmestju Ljubljane 8 (11%), v večjih slovenskih mestih 8 (11%), v manjših slovenskih mestih 14 (19,2%) in v vaseh 2 (2,7%). Ker ni bilo natančnega vnaprejšnjega dogovora, lahko ugotovimo, da je razpršenost obiskov knjižnic majhna, saj je dobra polovica študentov obiskala knjižnice v Ljubljani (pri tem je več študentov obiskalo isto knjižnico). Zato je treba opozoriti, da so rezultati odsev razmer, ki so značilne predvsem za knjižnice v večjih mestih in jih tako ne moremo posplošiti na vso Slovenijo.
Študentje so po lastni oceni obiskali 28 (38,4%) zelo velikih knjižnic, prav toliko srednje velikih knjižnic in 17 (23,3%) majhnih knjižnic. Tako lahko rečemo, da so vse velikosti zastopane v enakem razmerju. Na tem mestu lahko še zapišemo, da v poročilih ni bilo zahtevano (odvisno od posameznika) zabeležiti morebitne gneče v knjižnici, čeprav je tudi to lahko faktor, ki vphva na učinkovitost referenčnega procesa.
Poleg podatkov o lokaciji in velikosti knjižnice je vprašalnik zajemal še dve vprašanji, ki se neposredno ne nanašata na sam referenčni pogovor, lahko pa posredno vplivata na izvedbo referenčnega procesa. Gre za vprašanji o spolu in starosti knjižničarja.
V vseh pogovorih je sodelovalo 15 (20,5%) knjižničarjev in 58 (79,5%) knjižničark. Po oceni jih je bilo mlajših od 30 let 25 (34,2%), starih od 30-40 let 33 (45,2%), od 40-50 let 13 (17,8%) in 2 (2,7%) starejša od 50 let.
Zastavljenih je bilo 6 (8,2%) faktografskih vprašanj (to so vprašanja, ki jim sledi en odgovor, ki je dejstvo, npr. Kdaj je bil rojen France Prešeren?), 15 (20,5%) bibliografskih vprašanj (npr. Ah imate v vaši knjižnici knjigo z naslovom 'Zgodovina filozofije') in 52 (71,2%) tematskih vprašanj (npr. Rad bi izvedel kaj več o islamskem fundamentalizmu v Alžiriji).
Ker so prevladovala tematska vprašanja (več kot 2/3 primerov), velja opozoriti, da je natančnost odgovorov na taka vprašanja težje preveriti. Bih pa so tudi primeri, ko so bila postavljena preveč specifična vprašanja, na katera bi morah iskati odgovore recimo v specialnih knjižnicah.
' Knjižnica 42(1998)1
4.2 Uporabniško vrednotenje referenčnega procesa
Tabela 1: Uporabniško vrednotenje referenčnega procesa (SLOVENSKI REZULTATI)
Razred	Povprečje	Spodnji	Srednji	Zgornji	Skupaj
Prijaznost	4,67	3(4,1)	38 (52)	32 (43,9)	73 (100)
Razumevanje	5,42	7(9,6)	25 (34,2)	41 (56,2)	73 (100)
Koristnost odgovora	4,75	16(21,9)	29 (39,7)	28 (38,4)	73 (100)
Celotno zadovoljstvo	4,62	16(21,9)	34 (46,6)	23 (31,5)	73 (100)
Tabela 2: Uporabniško vrednotenje referenčnega procesa (KANADSKI RE ZULTATI)					
i Razred	Povprečje	Spodnji	Srednji	Zgornji	Skupaj
Prijaznost	4,97	19 (24,7)	23 (29,9)	35 (45,5)	77 (100)
Razumevanje	5,46	15 (19,5)	17(22,1)	45 (58,4)	77 (100)
Koristnost odgovora	4,45	25 (32,9)	22 (28,9)	29 (38,2)	76 (100)
Celotno zadovoljstvo	4,44	27 (35,1)	18 (23,4)	32 (41,6)	77 (100)
Razlaga tabel
Prijaznost: V kolikšni meri je bil knjižničar do vas prijazen?
Razumevanje: Kako je knjižničar proti koncu pogovora (po vašem mnenju) razumel, kaj v resnici želite?
Koristnost odgovora: V kolikšno pomoč, korist vam je bil odgovor, ki ste ga dobili?
Celotno zadovoljstvo: Kako bi ocenili vaše zadovoljstvo s celotnim pogovorom?
Opomba: V vprašalniku je bila uporabljena sedemstopenjska lestvica. Stopnje smo za lažjo razumljivost in boljšo primerjavo s kanadskimi rezultati združili: stopnje 1-3 v "spodnji"; 4 in 5 v "srednji"; 6 in 7 v "zgornji" razred.
Tudi naši rezultati kažejo precejšnjo stopnjo zadovoljstva, čeprav je prišlo do drugačne porazdelitve znotraj treh razredov (nizka, srednja in visoka stopnja) kot pri kanadski študiji. V povprečju so bili naši uporabniki -študentje bolj zadovoljni s celotnim potekom referenčnega pogovora in
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah	
njegovim rezultatom kot pa kanadski. Vendar pa jih je bilo popolnoma zadovoljnih (ocena 7) le 8,2%, medtem ko se je za najvišjo oceno odločilo okrog 18% kanadskih študentov. Zato pa je 15,6% Kanadčanov izkazalo popolno nezadovoljstvo z izkušnjo v referenčnem pogovoru, za kar so se pri nas odločili le 4%. Iz razdelitve ocen v tri razrede je razvidno, da smo bili pri ocenjevanju bolj zmerni kot Kanadčani, saj prevladujejo ocene v srednjem razredu (delno zadovoljen, še kar zadovoljen).
Na vprašanje, ali bi ponovno obiskali isto knjižnico in se obrnili na istega knjižničarja, je pozitivno z največjo gotovostjo odgovorilo 16 študentov (21,9%) in le trije (4,1%) se zagotovo ne bi nikoli več ponovno vrnili.
Toda če vse rezultate ponovno združimo v tri razrede in jih primerjamo s kanadskimi, pridemo do precejšnjih razlik. Tako bi se pri nas vrnilo le 34,2% študentov (v Kanadi pa kar 59,7%). 28,8% študentov seje odločilo, da se ne bi več vrnili (podobno kot v Kanadi 27,3%). Največ, kar 36,98% slovenskih študentov pa je neodločenih in še ne vedo aH bi se ponovno vrnili. V tem srednjem razredu prihaja do največjih razlik, saj je neodločenih Kanadčanov le 13%.
Ker je po Durance-u prav odločitev uporabnika, da se vrne k istemu knjižničarju, ena izmed najbolj globalnih in ustreznih mer za učinkovitost referenčnega pogovora, bi se morah nad našimi rezultati pravzaprav zamisliti. Čeprav je v ceh raziskavi opazna tendenca negotovega oz. zmernega opredeljevanja, ne moremo zanikati dejstva, da se za ponoven obisk ni odločilo kar 65,7% (le malo manj kot 2/3) študentov (kar je za 1/4 več kot pri kanadski študiji).
Glede na to, da je bilo na razpolago več tipov vprašanj, lahko rečemo, da je vprašanje o tem, koliko je bil odgovor, ki smo ga dobili, koristen, bolj na široko zastavljeno kot pa vprašanje o natančnosti ah kvaliteti odgovora. Tega je namreč veliko težje preveriti pri tematskih kot pri faktografskih vprašanjih (gl. primer). Odgovor je koristil 38,4% študentom, kar 21,9% pa ni koristil.
Ker je pri iskanju vzrokov za (ne)učinkovitost referenčnega pogovora precejšnjega pomena tudi to, kako je po našem mnenju knjižničar proti koncu pogovora razumel naše vprašanje, je bilo to vprašanje tudi vključeno v naš vprašalnik. Tu se je pokazalo, da je bilo razumevanje vprašanja na precej visoki stopnji, saj je kar 56,2% študentov izrazilo prepričanje, da so jih knjižničarji razumeli in le 9,6% jih je menilo, da njihovo vprašanje ni bilo pravilno interpretirano. Tudi v povprečju je med vsemi predstavljenimi opredelitvami uporabniškega vrednotenja referenčnega procesa stopnja razumljenosti najvišja (5,42).
' Knjižnica 42(1998)1
Nazadnje omenimo še prijaznost kot dejavnik uspešnosti in učinkovitosti referenčnega pogovora. Če si skušamo predstavljati ustrežljivo in prijazno osebje, se nam pred očmi nariše podoba vedno nasmejanega knjižničarja. Kakšno je stanje v naših knjižnicah? Le 3 uporabniki-študentje so ocenili knjižničarjevo vedenje kot neprijazno, 43,8% jih je bilo zadovoljnih in so mnenja, da je bil knjižničar do njih prijazen, spet največ, 52,1% pa se jih je odločilo za zmerno prijaznost.
Graf 1: SLOVENSKI REZULTATI
100%
□ Zgornji razred
■	Srednji razred
■	Spodnji razred
1-prijaznost 2-razumevanje Graf 2: Kanadski rezultati
3-koristnost odgovora 4-celotno zadovoljstvo
100%
□ Zgornji razred BI Srednji razred ■ Spodnji razred
1-prijaznost 2-razumevanje
3-koristnost odgovora 4-celotno zadovoljstvo
Lesnik, B.; I et al. I. Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževal-
nih knjižnicah_
5.0 Zaključek
Našo raziskavo smo zasnovali z namenom, da bi proučili učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah. Učinkovitost in uspešnost sta zelo kompleksna pojma, saj je treba pri vrednotenju učinkovitosti upoštevati različna razmerja med kategorijami referenčnega procesa. Absolutna evalvacija oz. vrednotenje učinkovitosti je pravzaprav nemogoča; navadno lahko vrednotimo le različne vidike obnašanja ah pa se opremo na osebne vtise, ki so vedno subjektivni. Učinkovitost referenčnega procesa je odvisna tako od uporabnikovega vprašanja kot od knjižnične zaloge; od funkcionalnosti in urejenosti referenčne službe; od izobrazbe in prakse referenčnega bibliotekarja in njegovih osebnih sposobnosti.
Če namerava referenčni bibliotekar v naslednjem stoletju preživeti, bo prav gotovo moral osvojiti veliko veščin, kjer bo posebna pozornost namenjena tehnološkemu napredku. Samo ta pa, seveda, ne zagotavlja povečanja učinkovitosti referenčnega procesa.
Rezultati naše raziskave kažejo na to, da razmere v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah kličejo po napredku, vsaj kar se tiče referenčne službe. Ta priporočila bodo predstavljena v drugem referatu.
Naš namen je bil narediti majhen korak v tej smeri, in sicer s predstavitvijo teoretičnih in empiričnih rezultatov slovenskim knjižničarjem in ravnateljem knjižnic.
Primerjava naših rezultatov z rezultati kanadskih avtorjev kaže, da se ukvarjamo z istimi problemi, seveda pa se do določene mere rezultati razlikujejo. Na te razlike je vplivalo več dejavnikov: razlike v metodologiji, kulturološke, zgodovinske, ekonomske in geografske razlike, razlike v populaciji in izobraževalnem sistemu itd. Prav te razlike so lahko snov za nadaljnje raziskave.
Antropološka, sociološka in psihološka primerjalna študija ah medkulturne razhke (primerjava Kanade in Slovenije ali severnoameriške in centralne evropske kulture) bodo še analizirane. Posebno pozornost bi morah posvetiti primerjavi izobraževanja in usposabljanja knjižničarjev in različnih vidikov referenčne službe v obeh deželah.
Nenazadnje pa smo proučili tudi nekatera metodološka vprašanja. Poskusih smo izboljšati metodologijo in predstaviti prednosti in slabosti metodologije, ki smo jo uporabljali. Na tem področju bi bilo zanimivo narediti študijo, ki bi preskusila različne metodološke vidike evalvacijskih študij referenčne službe.
Knjižnica 42 (1998)1
Literatura
1.	Dewdney, Patricia; Ross, Catherine. "Flying a light aircraft: reference ser-
vice evaluation from a user's viewpoint"/ RQ 1994: 217-230
2.	Durrance, Joan. "Reference success: does the 55 percent rule teli the whole
story?", Libran/ Journal 114(apr 15,1989): 31-36
3.	Elzy, Cheryl. "Evaluating reference service in a large academic library", RQ
52:454-465
4.	Mendelsohn, Jennifer. "Perspectives on quality of reference service in an
academic library: a qualitative study", RQ 36 : 544-556
5.	Maiylin, D. White. "Evaluating the reference intervievv", RQ 25 : 76-84
6.	Rothstein, B. "The development of reference service through academic tradi-
tions". V: Public Library Practice and Special Librarianship. Chicago, 1995
7.	Thomas, Diana; Ann Hinckley; Elizabeth Eisenbach. "The effective refer-
ence librarian", New York, 1981
8.	Whyer, James J. A textbookfor students oflibrary zvork and librarians. Reference
mrk, 1930:7
90
VPLIV KNJIŽNIČARJEVEGA VEDENJA NA USPEŠNOST REFERENČNE SLUŽBE V SLOVENSKIH SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNIH KNJIŽNICAH
Ester Albert, Edvard Grabrijan, Brina Jerič, Nataša Onuk, študenti Oddelka za bibliotekarstvo, Filozofska fakulteta, Ljubljana
MENTORICA: Saša Zupanlč (asistentka)
UDK 02-051 :027.022(497.4)
Povzetek
Po obisku v knjižnici so študentje - uporabniki ocenili, kaj je bilo pri referenčnem procesu najbolj moteče in kaj jim je najbolj pomagalo. Najpogosteje so navajali, da jih je knjižničar resnično poslušal (58,9%). Ostalo vedenje, ki je pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora, se je pojavljalo v manj kot 40%. Tri oblike vedenja, ki niso pripomogle k uspešnosti referenčnega pogovora (ničesar me ni vprašal o mojem vprašanju in se ni nič potrudil, da bi ugotovil mojo dejansko informacijsko potrebo; ni se nič potrudil, da bi mi sledil oz. preveril, ali sem našel, kar sem iskal; ni povedal ničesar o tem, kaj je delal in me pustil v dvomih, ali naj sledim ali čakam), so bile navajane v 30% do 50%.
UDC 02-051 :027.022(497.4)
Summary
Users were asked to describe their library visits and summarise what was "most helpful" and "least helpful" about the service that they had received. In the list of best practices, the most frequent feature was that the staff member really listened (58.9%). Other aspects of most helpful behaviour (for example: using different signs of body language, showing genuine interest, willingness to investigate further, etc.) occured in less than 40% of the intervievvs. Three features of "least helpful" behaviour were listed in more than 30% of the cases: not asking the user anything about his/her question and making no effort to determine his/her specific need, not telling the user what he/she was doing, making no effort to determine whether the user has found the relevant information.
ALBERT, Ester, I et al. I: The irifluence of the librarian's behaviour on the effectiveness of reference services in Slovene public libraries. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,91-105
' Knjižnica 42(1998)1
I. Uvod
Študij bibliotekarstva je v Sloveniji relativno mlad. Strokovno knjižničarsko izobraževanje nima posebej dolge tradicije, kajti tudi družbeni položaj stroke same je bil zakonsko opredeljen po drugi svetovni vojni. Pred uvedbo študija bibliotekarstva so bodoči knjižničarji opravljali strokovne izpite, ki so jim omogočili delo v knjižnicah.
Šele v šolskem letu 1964/65 smo v Sloveniji končno dobili dvopredmetni višješolski študij knjižničarstva na takratni Pedagoški akademiji v Ljubljani. Leta 1985 je bil v okviru Filozofske fakultete sprejet osnutek dvopredmetne-ga študija, ki ga danes obiskujemo tudi mi. Od šolskega leta 1996/97 pa je bil uveden tudi enopredmetni študij bibliotekarstva. Prvi Vpis na visokošolski študij je bil v študijskem letu 1987/88. "Univerzitetni študij na področju knjižničarstva imamo v Sloveniji organiziran šele 10. leto, kar je za utrjevanje stroke v družbi vsekakor kratko obdobje. Sistem napredovanja v stroki ni vzpodbudil znanstveno raziskovalnega dela na področju knjižničarstva" (Vilar, 1997). Zato mladi bodoči bibliotekarji upamo, da bomo s takšnimi raziskovalnimi projekti pripomogli k hitrejšemu razvoju naše stroke, ki se v slovenskem prostoru še ni dovolj uveljavila. "To dokazuje tudi majhno število diplomantov; teh je bilo do leta 1996/97 le 25. Njihova prisotnost v knjižnicah še ni mogla vplivati na dvig profesionalne zavesti" (Vilar, 1997).
Še danes morajo tako diplomanti kot tudi ostali knjižnični delavci opraviti strokovni izpit, s čimer se preverja usposobljenost knjižničnega kadra za praktično delovanje v knjižnici.
Knjižničar se po eni strani ukvarja s knjižničnim gradivom, po drugi strani pa dela z uporabnikom. Pri tem se mora zavedati in upoštevati telesno govorico, na kar smo študentje opozorjeni pri predmetu Metodika bibliotekarskega komuniciranja.
V naši študiji smo se osredotočili na neverbalno komunikacijo, ki je eden pomembnih elementov referenčnega procesa. Kot navaja Mehrabian1 (c.f. DeVore-Chew, Roberts, Smith, 1988, str. 393), "naša tiha sporočila lahko izpodbijajo ali podprejo to, kar izrazimo z besedami; v obeh primerih pa so močnejša komunikacija kot izgovorjene besede".
Po zgledu kanadske raziskave avtoric Dewdney P. in Ross C.S. (1994) smo poskušali ugotoviti učinkovitost referenčne službe v splošnoizobraževalnih knjižnicah. Šestintrideset študentov in študentk višjih letnikov štiriletnega
1 Citirano po: Mehrabian, A. (1971): "Silent Messages." Wadsworth, Belmont, CA
Albert, E. I et al. I. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih splošnoizobrževalnih knjižnicah
študija bibliotekarstva je obiskalo knjižnice po lastni izbiri. Referenčnim službam so postavili 73 vprašanj, ki so jih osebno zanimala.
Po obisku v knjižnici so morali študentje izpolniti vprašalnik, v katerem so ocenili uspešnost referenčnega procesa. Ko so bili vtisi še sveži, so študentje (skupaj s kolegom) napisali tudi poročilo, kjer so korak za korakom opisali dogajanje v knjižnici. Poročilo je moralo vsebovati vse, kar je bilo rečeno, storjeno in mišljeno, še posebej kar je rekel in storil knjižničar. Posebno pozornost so študentje namenili neverbalni komunikaciji.
Za tem so študentje na podlagi lestvice knjižničarjevega vedenja izrazili, kaj je bilo pri referenčnem procesu najbolj moteče in kaj jim je najbolj pomagalo.
II. Rezultati in interpretacija
1. Komentar k metodologiji
-	Študentje niso bili dovolj seznanjeni z enotnimi kriteriji, zato so v svojih poročilih poudarjali različne vidike. Večinoma tiste, na katere so bili že predhodno opozorjeni - bodite pozorni na očesni kontakt, na nasmeh in na vključitev uporabnika v iskanje želene informacije. Sklepamo lahko, da je bila večina na opozorjene vidike pozorna, na ostale pa ne. Tako so študentje poudarjali le knjižničarjevo vedenje, na katerega so bili opozorjeni.
-	Našo statistično analizo smo primerjali s kanadsko (Dewdney, Ross, 1994), vendar ne vemo, če sta metodološko usklajeni. Predvidevamo, da sta avtorici kanadskega članka sestavili lestvico opredelitev knjižničarjevega vedenja na podlagi že izdelanih poročil. Slovenski študentje pa smo ocenjevali knjižničarja na podlagi lestvice, ki smo jo prevedli in povzeli iz kanadskega članka in je tako nismo oblikovali na podlagi lastnih poročil.
-	Poleg tega, da smo lestvico prevzeli, pa smo le-to ponudili študentom nekaj dni po obisku knjižnic in ne pred njim. Zato so študentje vrednotili knjižničarje posredno - po lastnem spominu (refleksija). Zaradi tega je bil opis neverbalne komunikacije tudi tako težaven. Dejansko bi lahko objektivno določali neverbalno komunikacijo knjižničarja le s snemanjem referenčne transakcije na avdio-video posnetke ter z analizo le-teh (Har-ris, Michelle, 1986), Česar v naši raziskavi nismo izvedli. "Lyncheva je eksperimentalno proučevala referenčni pogovor s snemanjem dejanskih
93
' Knjižnica 42(1998)1
pogovorov na avdio-kasete. To je nujno nepopoln "posnetek tega, kar je bilo v interakciji dejansko sporočenega. Ne vključuje namreč neverbalnih, neglasovnih sporočil" (c.f. Pegan, 1993, str. 49).2
2. Knjižnični prostor
Ob branju kanadskega članka (Dewdney, Ross, 1994) smo ugotovili, da več kot polovica kanadskih študentov že pred samim potekom referenčnega pogovora opisuje knjižnični prostor (Dewdney, Ross, 1994, str. 225). Naša raziskava je pokazala, da to stori skoraj 3/4 slovenskih študentov. Kanadčani navajajo svoje lastne vtise o knjižničnem prostoru kot o prijaznem ali neprijaznem. Ugotovili smo, da ima 37% sloven.1 študentov knjižnico za prijazen prostor (npr. "prijetna urejenost", "označenost sten in polic", "police s knjigami so mamljive"...), 11.9% študentov pa se ob prvem vstopu v knjižnico počuti nelagodno ("občutek utesnjenosti", "nefunkcionalnosti"...). Ostali, ki opisujejo prostor, se nanj čustveno ne odzivajo; so čustveno indiferentni do knjižničnega prostora.
3. Prepoznavanje strokovnega kadra
Medtem ko je petina kanadskih študentov usposobljenega knjižničarja prepoznala, naši študentje niso navajah težav pri prepoznavanju strokovnega kadra. Predvidevamo, da zaradi tega, ker študentov pred pričetkom raziskave nismo opozorili, da naj bodo pozorni na prepoznavanje osebja v knjižnici. Obstaja seveda tudi možnost, da so slovenski študentje vseeno imeli težave pri prepoznavanju knjižničarja, vendar tega v svojih poročilih niso omenjali. Zato v dobro le-teh, kot tudi 12.5% kanadskih študentov, ki niso bih prepričani v status knjižničarja, predlagamo bolj izrazito obliko pojavnosti knjižničarja. Knjižničar naj bi po našem mnenju bil dobro opremljen z zunanjim identifikacijskim znakom (npr. značka, priponka). Z boljšo prepoznavnostjo knjižničarja uporabnik verjetno h knjižničarju lažje pristopi in se vključi v referenčni pogovor.
4. Opredelitve knjižničarjevega vedenja
V raziskavi smo se osredotočili na vedenje knjižničarjev, kije ali ni pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora.
2 Avtorica je osnovne teze povzela po: Lynch, M. ].: Reference intervieios in public libraries. The library quaterly. 48 (1978) 2, str. 119-142
Albert, E. I et al. |. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih spložnoizobrževalnih knjižnicah		
Knjižničarjevo vedenje3 smo označili s črkami:
-	P - za pozitivno (14 tipov),
-	N - za negativno (13 tipov).
Vedenje knjižničarja, kije pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora:
P1 - Vzdignil se je izza pulta, prišel izza pulta itd. P2 - Pogledal je navzgor in se nasmehnil.
P3 - Prevzel iniciativo, s tem da se mi je približal in mi ponudil pomoč. P4 - Resnično je poslušal.
P5 - Peljal me je na pravo mesto, ne pa samo pokazal ali me samo usmeril. P6 - Razložil mi je, kaj je delal in zakaj.
P7 - Postavljal je vprašanja, ki so v mojih mislih razjasnila, kaj sem hotel. P8 - Izgledal je resnično zainteresiran zame in za moje vprašanje. P9 - Vključil me je kot partnerja v iskalni proces in izgledal zainteresiran za moje sugestije.
P10 - Zelo je bil poučen o informacijskih virih.
Pil - Ni obupal in je bil pripravljen naprej iskati.
P12 - Ni me zasul s preveč informacijami.
P13 - Rekel je, naj pridem nazaj, če ne najdem, kar sem hotel.
P14 - Prišel k meni in vprašal: "Ali ste našli informacije, ki ste jih iskali?"
Vedenje knjižničarja, ki ni pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora:
NI - Ni pogledal navzgor.
N2 - Pustil me je čakati več minut, medtem ko se je pogovarjal z drugim osebjem.
N3 - Zbudil mi je nelagoden občutek, da sem zapravljal dragoceni čas s trivialnim vprašanjem.
N4 - Po tem, ko sem povedal svoje vprašanje, ni rekel ničesar, ampak samo
začel tipkati po tipkovnici.
N5 - Ni kazalo, da bi zares poslušal.
N6 - Delal je predpostavke o tem, kaj sem hotel in me prekinil, ko sem razlagal svoj problem.
N7 - Ničesar me ni vprašal o mojem informacijskem problemu in se ni nič potrudil, da bi ugotovil mojo dejansko informacijsko potrebo. N8 - Ni povedal ničesar o tem, kaj je delal in me pustil v dvomih, ali naj sledim ali čakam.
N9 - Ni razložil, kako uporabiti indeks/mikrofilmski čitalec/CD-ROM/ka-talog.
N10 - Ni poznal informacijskih virov v knjižnici in razen kataloga ni svetoval drugih virov.
Nil - Dejal je samo: "Ne, tega nimamo," in ni svetoval nobene druge iskalne
3 Glej prilogo A
' Knjižnica 42(1998)1
poti.
NI 2 - Ni se nič potrudil, da bi mi sledil oz. preveril, ali sem našel, kar sem iskal.
N13 - Pustil me je čakati nekaj minut, medtem ko je opravljal drugo delo.
Pozitivno in negativno vedenje knjižničarja smo po kronološkem poteku referenčnega pogovora razdelili v štiri sklope:
I.	sklop - neverbalna komunikacija pred zastavitvijo uporabnikovega vprašanja
V ta sklop smo vključili Pl, P2, P3 in NI, N2, N13. Po Greene-u ljudje neverbalno komuniciramo v 55%; tega dejstva v interakciji med knjižničarjem in uporabnikom ne smemo zanemariti (Greene, 1991). Birth-whistelle, eden prvih znanstvenikov na področju sociologije, je ugotovil, da približno 65% komunikacije med dvema osebama poteka na neverbalnem nivoju, le 35% sporočila pa predstavljajo izgovorjene besede (c. f. DeVore-Chew, Roberts, Smith, 1988, str. 390). Na osnovi tega smo tudi sklepali,.da je pred pričetkom referenčnega pogovora bil vzpostavljen stik med knjižničarjem in uporabnikom na neverbalnem nivoju.
II.	sklop - vedenje knjižničarja med referenčnim pogovorom
Sem sodi P4, vedenje, kije najpogosteje zastopano. Poleg tega smo priključili še P7 in P8. Te tipe vedenja smo združili v enoten sklop, ker jim je skupen neverbalen in verbalen knjižničarjev odziv na uporabnikovo vprašanje. Sem sodi vedenje knjižničarjev, ki ni pomagalo: N3, N5, N6, Nil.
HI. sklop - vedenje knjižničarja med iskalnim procesom
Izhaja iz II. sklopa, saj je namen referenčnega pogovora razkriti in razjasniti uporabnikovo dejansko informacijsko potrebo ter mu pomagati pri iskanju informacij (Zupanič, 1996, str. 80). Sem smo tako vključili kriterije P5, P6, P9, Pil, ter negativne: N4, N8, N9.
IV. sklop - razjasnjevanje
Sem smo uvrstili P13, P14 in N12, ker se nanašajo na knjižničarjevo preverjanje, če je uporabnik dobil želeno informacijo.
V naštete sklope nismo vključili P10, P12 in N10. Ti kriteriji za razliko od zgoraj navedenih ne označujejo mnenja študentov o vedenju knjižničarja, kakor jih razumejo Kanadčani, ampak mnenja o njegovi strokovni kom-petenci. Izražajo uporabnikovo mišljenje o knjižničarjevem znanju in sposobnostih.
Albert, E. I et al. |. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih spložnoizobrževalnih knjižnicah__
5. Neverbalna komunikacija
Vsaka kultura goji svoje neverbalne komunikacijske poteze, tako tudi slovenska, kar je razvidno iz naše raziskave. Še preden so študetje stopili do knjižničarja z vprašanjem, ali pa je le-ta prišel do njih, je večina študentov opisovala prvi vtis o knjižničarju.
Tako so nekateri opisovali urejenost knjižničarja: "Knjižničarka je bila sicer lepo urejena in oblečena v temno plav kostim." Drugi so poudarjali trenutno delo knjižničarja.
Ena izmed študentk navaja: "Ko sem vstopila v knjižnico, sem se približala pultu, kjer sem zagledala mlajšo knjižničarko, ki seje pogovarjala po telefonu. Pozdravila sem jo, ona pa me je samo pogledala ter nadaljevala s pogovorom.... Ko sem videla, da tukaj nebo nič, sem odšla k drugemu pultu, kjer pa je knjižničarka dajala napotke novemu članu knjižnice. Tudi tu sem izgubila upanje, da bom kdaj prišla na vrsto. Tako sem hodila od pulta do pulta in čakala, da se me bo katera izmed knjižničark "usmilila". Postala sem že kar besna, ker se je knjižničarka pri prvem pultu še kar pogovarjala in smejala v telefonsko slušalko. Prijazno sem jo prekinila, ter vprašala, kje se v tej knjižnici nudijo oziroma posredujejo informacije." Vljudno in primerno je, da knjižničar konča s trenutnim delom (telefonski pogovori, delo z računalnikom) in se v celoti posveti uporabniku (Jahoda, Braunagel, 1980).
Poleg prvega vtisa o knjižničarju so nekateri opisovali tudi neverbalno komunikacijo, ki je bila topla, prijazna - govorimo o horizontalnem odnosu knjižničarja do uporabnika - ali hladna, neprijazna, ki jo imenujemo vertikalni odnos knjižničarja do uporabnika (c. f. Pegan, 1993).
Primer prvega je izjava dveh študentk, ki sta občutili neverbalno dobrodošlico še pred začetkom referenčnega pogovora:"S svojimi očmi naju je spremljala, in ko sva se pultu dovolj približali, je svoj telefonski pogovor prekinila opravičujoč se sogovorniku, da sta prišli dve bralki. Pogledala me je in vljudno z nasmeškom vprašala...". V tem primeru predstavlja očesni kontakt uporabnika in knjižničarja neverbalno dobrodošlico.
"Očesni stik je v naši kulturi zelo pomemben. Če sogovornika gledamo naravnost v oči, mu bo jasno, da ničesar ne prikrivamo, da iskreno mislimo. Če gledamo v drugo smer, ali Še slabše, če nadaljujemo z delom, utegne to za uporabnika biti neprijetno" (Pegan, 1993, str. 33).
V približno tretjini poročil se pojavljajo opisi verbalne dobrodošlice, na kar nakazujejo Pl, P2, P3 (glej Grafikon 1).
' Knjižnica 42(1998)1
Pri statistični analizi opredelitev vedenja smo naletelrna določene pasti, ki so to analizo otežile. Problem je pri Pl, P2, P3, medsebojno se namreč izključujejo. Študentje na to niso bili pozorni, zato je pri nekaterih poročilih prišlo do hkratnega navajanja medsebojno izključujočih se kriterijev vrednotenja. Tako se je zgodilo, da so študentje pri obdelavi lastnega poročila obkrožili vse tri kriterije. Kljub temu, da nismo poudarili medsebojnega izključevanja teh kriterijev, so le-ti (Pl, P2, P3) navajani približno enako pogosto (30-37%). Verjetno ravno zaradi tega problema tudi Kanadčani navajajo odstotek le v dveh primerih za pozitivno in v treh primerih za negativno vedenje.
Omenili smo, da tretjina poročil navaja neverbalno dobrodošlico, nekateri študentje pa so bili deležni hladne neverbalne komunikacije: NI, N2, N13. Za primer navajamo: "Približala sem se pultu, kjer sem zagledala mlajšo knjižničarko. Pozdravila sem jo, ona pa meje samo pogledala, ter nadaljevala s pogovorom ... nato sem odšla k drugemu pultu...". Takšno postopanje pomeni zavrnitev uporabnika z negativno govorico telesa.
Pri nekaterih poročilih čustveno vrednotenje ni razvidno.
Obstaja pa tudi večja skupina študentov, ki neverbalne komunikacije ni omenjala. Teh je skoraj polovica. Možno je sicer, da so neverbalno vedenje zaznali, vendar telesne govorice knjižničarja niso opisali, kar bi lahko pripisali že omenjenemu nezadovoljivemu seznanjanju študentov z enotnimi kriteriji v začetni fazi raziskave.
6. Vedenje knjižničarja med referenčnim pogovorom
Po začetnih vtisih je uporabnik po povabilu knjižničarja, (npr. "Prosim", "Želite?"), ah brez njega, knjižničarju zastavil vprašanje. V poročilih smo zasledili tudi primere, ko je v referenčnih pogovorih in iskanju gradiva sodeloval več kot en knjižničar. V14 od 67 primerov se je referenčni proces odvijal pri dveh ah celo treh knjižničarjih:
-	po neuspelem prvem poiskusu referenčnega pogovora je uporabnik sam poiskal pomoč drugega knjižničarja,
-	v nekaj primerih seje knjižničar samodejno obrnil po pomoč k sodelavcu,
-	v enem primeru pa je celo knjižničar - zunanji opazovalec - sam pristopil k pogovoru. Ker nam je bil ta primer zelo zanimiv, ga citiramo: "Zanima me, koliko proznih del je izdal Pavle Zidar v 80-ih letih? Že med tem, ko sem artikulirala vprašanje, je nekoliko naveličano privzdignila svoje obrvi, potem je pihnila zrak skozi usta in se popraskala pod nosom. Mojemu vprašanju je prisluhnil tudi mimoidoči knjižničar, (ki mi je mimogrede ob nastopu službe v tej knjižnici tako dolgo iskal želeno
Albert, E. I et al. |. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih spložnoizobrževalnih knjižnicah		
knjigo, da so mi zunaj ukradli kolo) in predlagal moji rjavolasi knjižničarki, naj pogleda v COBISS...". Primer kaže tudi entuziazem mladih knjižničarjev ob nastopu službe.
Pri ostalih primerih je pomoč nudil eden in edini knjižničar.
Študentje so poljubno izbirali med štirimi tipi vprašanj:
1.	bibliografskim,
2.	napotitvenim ali usmerjevalnim,
3.	faktografskim,
4.	tematskim.
Zadnji tip vprašanja (4) je bil najpogosteje zastavljen. Za primer navajamo študentko, ki sprašuje: "Želela bi izvedeti nekaj o ogroženih živalih v alpskem svetu." ali pa nekdo drug: "Kaj je na razpolago o zgodovini Bele Krajine v srednjem veku?"
Ugotavljali smo odziv knjižničarja na zastavljeno vprašanje.
V	primeru slabega odziva so se uporabniki slabo počutili: "... knjižničar se skremži... in vprašanje ponovi za mano...";"... izgleda, da me sprva ni dobro razumela, ker je izpustila obupan vzdih, kije nakazoval, da ne bo kos nalogi, ki sem jo postavila pred njo ..."
Ko je bil odziv knjižničarja dober, so se uporabniki prijetno počutili in so zato tudi bolje in uspešneje nadaljevali pogovor.
Odziv knjižničarja na zastavljeno referenčno vprašanje se ponovno pojavlja v pozitivni in negativni obliki. V 58.9% študentje navajajo, da jim je bibliotekar resnično prisluhnil (vedenje P4). Primer: "... Skozi ves pogovor me knjižničar nenehno gleda v oči in s tem sem dobila občutek, da je pozoren na mojo željo."
V	9.6 % so imeli študentje občutek, da jih knjižničar ni dobro poslušal.
Uporabniki pogosto iščejo takšne bibliotekarje, ki imajo nekoliko več znanja, vendar ne preveč, da bi jih še lahko razumeli (c. f. Zupanič, 1996, str. 96).4 Zato je pomembno, da je knjižničar dobro poučen o informacijskih virih (slovenski študentje ocenjujejo, da je takih knjižničarjev v splošnoizo-braževalnih knjižnicah četrtina) ter da zna svoje znanje prilagoditi uporabnikovemu nivoju znanja (P4). Verjetnost, da bo knjižničar razumel uporab-
4 Citirano po: jennerich, E. Z., Jennerick, E. J.: The reference interview as a creative art. Littleton: Libraries Unlimited, 1987
' Knjižnica 42(1998)1
nikovo željo in z vprašanji poskušal ugotoviti dejansko informacijsko potrebo, je tako večja.
Glede na visoko zastopanost tematskih vprašanj bi pričakovali, da bi se knjižničar moral bolj potruditi ugotoviti specifično informacijsko potrebo uporabnika. Vendar pa je rezultat pokazal, da so knjižničarji le v 19.2% primerov postavili vprašanje, ki je prispevalo k razjasnitvi uporabnikove informacijske potrebe (P7). Primer: "Povem mu, da me zanima afriška etno glasba. Vpraša me, ali sem si že ogledal katalog CD-jev. Povem mu, da se na to glasbo ne spoznam, in da si s katalogom ne morem pomagati ( v njem ni geografske razvrstitve). Vstane in se napoti k ploščam... izbere kup plošč in mi vsako opiše z nekaj stavki. Dobil sem vtis, da se na glasbo precej spozna."
V 47.9% primerov pa knjižničar ni postavljal dodatnih vprašanj (izstopajoč negativni pokazatelj vedenja knjižničarja - N7). Menimo, da tudi zato, ker so bila nekatera vprašanja dovolj jasno postavljena. Navajamo primer referenčnega pogovora, v katerem se nahaja jasno definirano tematsko vprašanje in odziv knjižničarja nanj: "Zanima me, če bi se dalo pri vas dobiti kaj o vinskih kleteh v Bizeljsko-Sremiškem vinorodnem okolišu? Zanima me, katere so te kleti in katere so vredne ogleda? Vse, kar je ob tem uspel reči, je bil ponovno resen, razmišljujoč 'ja' in nato se je brez besed napotil do polic, jaz pa brez povabila pogumno za njim. Hitro sva prispela do želene police in brez besed je začel iskati med različnimi knjigami..."
Tematska vprašanja so splošnejša, zato so za razjasnitev informacijske potrebe že iz preventive potrebna dodatna vprašanja. Ostali tipi vprašanj (bibliografska, faktografska in napotitvena) so dovolj specifični, zato postavljanje dodatnih vprašanj knjižničarja ni toliko ali sploh ni potrebno. Primer: "Vprašala sem jo, če mi lahko pove, kdaj se je rodil George Washing-ton, prvi ameriški predsednik. Prijazno se mi je nasmehnila in obetajoče odvrnila: 'Seveda lahko poiščem/ in iz police potegnila malo enciklopedijo ...". Ta vprašanja zajemajo 30% vseh zastavljenih vprašanj, takšen pa je tudi delež študentov, ki se niso opredelili niti za N7 niti za P7.
Tudi, če knjižničar ne pozna strokovnega področja, iz katerega uporabnik zastavi vprašanje, mu mora prisluhniti in svetovati alternativne rešitve (druga knjižnica, drug knjižničar, Internet).
7. Vedenje knjižničarja med iskalnim procesom
Ko je knjižničar razumel uporabnikovo informacijsko potrebo, je pričel z iskalnim procesom. V slabi polovici primerov smo ugotovili, da je knjižničar 1 00 uporabnika vključil v iskalni proces (P5, P6, P9) ter ga odpeljal na pravo
Albert, E. I et al. |. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih spložnoizobrževalnih knjižnicah		
mesto. Vendar pa smo opazili, da v praksi slovenski knjižničar pričakuje, da mu bo uporabnik sledil ne da bi ga knjižničar povabil.
Primer:"... Omenila bi, da me sicer ni povabila s sabo k policam, menim pa, da je že pričakovala od mene, da ji bom sledila ..."
Knjižničarji uporabljajo tako govorico telesa ("pomignil mi je, naj mu sledim") kot tudi verbalno povabilo ("stopite z mano do polic"). Manjši del knjižničarjev pa je ob tem še pojasnil, kaj dela in zakaj (P6). Da so uporabniki pogrešali pojasnilo o knjižničarjevem delu, odraža tudi N8, ki se pojavlja med prvimi tremi negativnimi pokazatelji knjižničarjevega vedenja. Primer: "... vsede se pred računalnik in nekaj časa išče, nato vstane in odide med police. Pri tem me nič ne sprašuje, niti ne namigne naj ji sledim."
Knjižničarjevo vztrajnost in pripravljenost pomagati pa so študentje ocenili na splošno dokaj dobro. To potrjuje tudi Pil.
8. Razjasnjevanje
V	tem sklopu ugotavljamo, če je knjižničar preveril, ali je uporabnik dobil iskano informacijo ali ne.
V	36.4% knjižničar kanadske študente vpraša, ali so ali niso dobili želene informacije.
Naših 23.3% smo dobili z združitvijo P 13 in P14, saj menimo, da oba vidika izražata interes knjižničarja za že najdene informacije.
Neka uporabnica navaja: "Sama sem mislila, daje s tem mojega referenčnega pogovora konec, vendar meje knjižničarka presenetila. Vprašala je namreč, če potrebujem samo letnico rojstva ali še kaj drugega. Povedala sem ji, da ostale podatke že imam." Ta primer se nanaša na P14, naslednji primer pa odraža P13: "Če ne boste dobili zadovoljive informacije, pridite ponovno do pulta, da bom pogledala v OPAC, če imamo še kakšno podobno literaturo."
Iz članka (Dewdney, Ross, 1994, str. 228) ni razvidno, da so Kanadčani ubrali enako metodologijo. V njihovem primeru se knjižničarji v 63.6% niso potrudili in preverili ali je uporabnik dobil želeno informacijo. Pri slovenskih knjižničarjih ta delež znaša 42.5%.
Preostali delež študentov - 34.2% - ne navaja knjižničarjevega interesa za evalvacijo iskalnega rezultata.
Navajamo nekaj vzrokov, ki lahko botrujejo takšnemu stanju:
' Knjižnica 42(1998)1
a)	Metodološki problemi: študentje niso bili opozorjeni, naj bodo pozorni na knjižničarjevo evalvacijo, zato tega niso navajali.
b)	Ker je knjižničar navadno preobremenjen z množico uporabnikov, prejšnjega uporabnika ne more vedno povprašati za evalvacijo iskalnega rezultata.
c)	Knjižničar pri hevrističnem iskalnem pristopu ne postavlja končnih eval-vacijskih vprašanj (sledi iz P5), kar verjetno izhaja iz dejstva, da so se evalvacijska vprašanja razreševala skozi celoten referenčni proces.
Glede na naše rezultate menimo, da bi knjižničarjevo preverjanje pripomoglo h kvalitetnejšemu zadovoljevanju informaciiskih potreb uporabnikov in hkrati k želji uporabnikov, da se v knjižnico t .ovno vrnejo.
Po obisku v knjižnici so študentje - uporabniki ocenili, kaj je bilo pri referenčnem procesu najbolj moteče in kaj jim je najbolj pomagalo. Najpogosteje so navajali, da jih je knjižničar resnično poslušal (58.9%). Ostalo vedenje, ki je pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora, seje pojavljalo v manj kot 40%. Tri oblike vedenja, ki niso pripomogle k uspešnosti referenčnega pogovora (N7, N8, N12), so bile navajane v 30% do 50%.
III. Zaključek
Naša raziskava se ukvarja z vedenjem in lastnostmi knjižničarja, ki niso zgolj posledica bibliotekarske izobrazbe, ampak izhajajo tudi iz karakternih potez človeka. Obravnavah smo negativno in pozitivno vedenje knjižničarja, s poudarkom na slednjem, kije pomembno za uspešnejši potek referenčnega procesa. Le-ta je nujno komunikacija med knjižničarjem in uporabnikom, ki poteka tako na neverbalnem kot tudi na verbalnem nivoju. "Neverbalna komunikacija se prične še prej, preden kdorkoli od vključenih v pogovor izgovori besedo" (Jahoda, 1980). Ob vzpostavitvi referenčnega pogovora je pomembno, da knjižničar dobro posluša uporabnika. Tako Jahoda logično trdi, da je prvi korak k aktivnemu poslušanju ta, da knjižničar preneha govoriti. Avtentično poslušanje namreč ne vključuje samo izgovorjene besede, ampak tudi uporabnikovo nerverbalno komunikacijo - mimiko, geste. Zavedamo se, daje pri referenčnem pogovoru pomembna neverbalna komunikacija obeh, tako knjižničarja kot tudi uporabnika. Ker smo bih študetje v vlogi uporabnika, smo se osredotočili samo na knjižničarjevo vedenje. Zanimiva bi morda bila tudi slika z nasprotnega vidika (vidika knjižničarja).
Na osnovi naših rezultatov predlagamo naslednje nasvete za izboljšavo referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah:
Albert, E. I et al. |. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih spložnoizobrževalnih knjižnicah		
-	Ozaveščanje knjižničarja s poučevanjem o pozitivnih verbalnih in never-balnih reakcijah na uporabnikovo prvo pojavo in kasneje ubesedeno informacijsko potrebo. Poučevanje (formalno izobraževanje) naj vsebuje Metodiko bibliotekarskega komuniciranja.
-	Delavnice v okviru interne izobraževalne dejavnosti knjižnice: gre za medsebojno opazovanje in pogovor knjižničarjev - sodelavcev o vsakodnevnih problemih. Knjižničarji naj bi v okviru službene obveznosti v skupinah simultano igrali uporabnika, da bi dobili občutek empatičnosti zanj in ga lažje razumeli.
-	Delovno mesto: knjižničarji naj bi med delom medsebojno pozitivno tekmovali in se nagrajevali za izboljšave odnosa do uporabnika.
-	Morda bi koristila tudi nenapovedana "kontrola" v vlogi uporabnika.
-	Povečanje števila zaposlenih bi bibliotekarje razbremenilo in bi se lažje v celoti posvetili uporabniku.
Kljub upoštevanju teh predlogov, pa bibliotekar v referenčnem procesu ni uspešen, če ni vedoželjen in predan svojemu poklicu.
Bistveni element uspešnosti je prijaznost knjižničarja, "saj uspešnosti ne moremo meriti zgolj po konkretnih rezultatih" (Pegan, 1993). Za vsestransko zadovoljitev uporabnikove informacijske potrebe ni dovolj samo knjižničar-jevo strokovno poznavanje referenčnega procesa, ampak mora knjižničar hkrati pokazati veliko mero neverbalne dobrodošlice in uporabiti prijazne besede. Tudi opazovalci videoposnetkov v raziskavi Harris and Michell (1986) so bolje ocenili pomoč prijaznega knjižničarja. Zanimivo je bilo to, da sta prijaznost in toplina knjižničarja vplivala na presojo opazovalcev o koristnosti knjižničarjevega odgovora.
S to raziskavo smo želeli vsaj delno doprinesti k temu, da se uporabniki v naših knjižnicah ne bi počutili tako, kot se je v enem primeru počutila naša sošolka: "Uporabniki smo knjižničarjem v knjižnicah le številka, neko nujno, neprijetno zlo. Željam in vprašanjem uporabnika odgovarjajo avtomatsko, najraje po najkrajši poti, brez dodatnih vprašanj o informacijski potrebi."
"Če uporabnik čuti, da mu je knjižničar posvetil pozornost..., je knjižničar naredil zelo veliko" (Pegan, 1993).
IV. Literatura
1.	Dewdney, P.; C.S., Ross. "Flying a light aircraft: reference service evalu-ation from a user's vievvpoint". RQ 34(1994)2:217-230.
2.	Greene, R.H. Nov način komunikacije. Ljubljana, 1991
Knjižnica 42 (1998)1
3.	Harris, R.M.; B. Gillian Michell. "The social contextof reference work : as-sessing the effects of gender and communication skill on observers' judgement of competence". Library and Information Science Research 8(1986)1: 85-101.
4.	Jahoda, G.; J.S. Braunagel. The librarian and reference queries. New York: Aca-demic Press, 1980
5.	Pegan, S. Neverbalna komunikacija. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1993
6.	Vilar, P. Informacijske storitve na Internetu in predstavitev Oddelka za bibliotekarstvo s storitvijo World Wide Web. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1997
7.	Zupanič, S. "Referenčni pogovor kot nujni del referenčnega procesa". Knjižnica, 40(1996)3/4:79-103.
8.	DeVore-Chew, M.; B. Roberts; N.M. Smith. "The effects of reference librarian^ nonverbal communications on the patrons' perceptions of the li-brary: librarians and themselves". Libran/ and Information Science Research, 10(1988)4:389-400.
PRILOGA A
100 90 80 70 60 % 50 40 30 20 10 0
P1 P2 P3 P4 P5 P6 P7 P8 P9 P10 P11 P12 P13 P14
104
Grafikon 1: Vedenje knjižničarja, kije pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora
58.9
32.9
		
		
		
		
		
		
		
27.4
37.0
13./
|
23.3
23.3
n

Albert, E. I et al. I. Vpliv knjižničarjevega vedenja na uspešnost referečne službe v
slovenskih splošnoizobrževalnih knjižnicah
Grafikon 2: Knjižničarjevo vedenje, ki ni pripomoglo k uspešnosti referenčnega pogovora
100
90 80 70 60 % 50 40 30 20 10 0
N1 N2 N3 N4 N5 N6 N7 N8 N9 N10 N11 N12 N13
105
VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE PREDŠOLSKIH OTROK V KNJIŽNICI
Ksenija Medved, Knjižnica Grosuplje
UDK 028.5:373.2
Povzetek
Mladinski knjižničarji se še posebej zavedajo pomena vzgoje in izobraževanja uporabnika v njegovih najzgodnejših letih. Govorimo predvsem o knjižni in knjižnični vzgoji. Na podlagi vzgojnih prizadevanj mladinskih knjižničarjev nastajajo na mladinskih oddelkih različni modeli vzgojnoizobraževalnih ur za vse razvojne stopnje otrok. V članku je predstavljena dejavnost "vrtec na obisku", ki je nastala na mladinskem oddelku Knjižnice Grosuplje. Avtorica opisuje, kako naj poteka komunikacijski proces med otroki in knjižničarjem, kateri so globalni in konkretni cilj, katere pa metode in sredstva te vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Na koncu podaja še evalvacijo dejavnosti "vrtec na obisku".
UDC 028.5:373.2
Summary
Librariaris for young people are well aware of importance of education and training of library users in their prime years. We are referring particulary to book and library education. Based on educational endeavours of librarians for young people, several models of education and training programs for children of ali age groups are carried out on youth departments. The article presents an activity called "visiting kindergarten" which takes plače on the youth department of the Grosuplje Library. The author describes the desired course of communication process betvveen the librarian and children, global and concrete goals, as well as methods and forms of this educational and training activity. In conclusion, the evaluation of the activity "visiting kindergarten" is presented.
MEDVED, Ksenija: Education and training of pre-school children in a public library. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,107-123
' Knjižnica 42(1998)1
1 .Uvod
Mladinski knjižničarji se še posebej zavedamo pomena vzgoje in izobraževanja uporabnika v njegovih najzgodnejših letih. Govorimo predvsem o knjižni in knjižnični vzgoji. Knjižna vzgoja pomeni vzgajanje otroka v bralca, ki bo knjigo potreboval, ki bo znal doživljati knjigo v vseh njenih razsežnostih in bo znal uporabljati tudi informacijsko knjigo. Pri knjižni vzgoji gre torej za sistematično, starosti primerno vzgojo h knjigi in s knjigo, skratka za usposabljanje otroka v osveščenega uporabnika knjige. Izraz "knjižna" vzgoja je uporabljen premišljeno, kajti izraz "književna" vzgoja bi npr. pomenil samo literarno vzgojo. Ta vidik pa je za sodobno mladinsko knjižnico odločno preozek, saj izključuje prepotrebno in enakovredno vzgojo k poučni in s poučno knjigo, ki je pri nas še vedno zanemarjena. Knjižničarsko visoko razvite dežele Vzhoda in Zahoda so že davno prerasle nazor, da je dobra mladinska knjiga predvsem leposlovna knjiga. Zato si prizadevajo posredovati otrokom od otroštva dalje v čimbolj enakovrednem razmerju leposlovo in poučno knjigo.
Knjižna vzgoja se v mladinski knjižnici pričenja že v otrokovem predbral-nem obdobju. Vemo, da so slikanice kot zvrst knjige ter otroška poezija ali pravljica kot literarna zvrst otroku doživljajsko dostopne že dosti prej, preden jo je sposoben tudi bralno samostojno obvladati. Zato sodobna mladinska knjižnica sistematično izvaja svoja knjižno vzgojna prizadevanja že za potencialne, bodoče bralce, zavedajoč se dejstva, da ne sme prekoračiti in zanemariti starostnega obdobja, ki je doživljajsko zelo odzivno, pedagoško izredno gnetljivo, obenem pa temeljnega pomena za otrokov nadaljnji duhovni razvoj. Od 5. leta naprej poteka delo s potencialnim bralcem npr. pri urah pravljic in pri drugih oblikah skupinske knjižne vzgoje, ki jih sodobna knjižnica prireja za otroke v predbralnem obdobju.
Knjižnična vzgoja je postopno, starostni stopnji primerno in sistematično usposabljanje otroka v samostojnega uporabnika knjižnice z vsemi knjižničnimi pomagali (katalogi vseh vrst, priročniki, leksikoni, atlasi, bibliografijami itd.). Končni cilj knjižničarjevih pedagoških prizadevanj je otrok, ki knjižnico potrebuje in jo redno obiskuje, pri čemer pa ni samo bolj ali manj pasiven odjemalec knjig, ki mu jih po svoji presoji izbira knjižničar, temveč osveščen uporabnik, ki knjižnico aktivno obvlada. To pomeni, da se npr. zaveda posebnega vzdušja knjižničnih prostorov in da to tudi potrebuje. To pomeni nadalje, da ve, kje in kako in po kakšnem sistemu so razvrščene leposlovne knjige, ki so namenjene njegovi starostni stopnji; da zna uporabljati različne vrste katalogov; da zna uporabljati starostni stopnji ustrezne priročnike vseh vrst, bibliografije, leksikone, slovar tujk itd. Tako usposobljeni obiskovalec se bo tudi kasneje, ko bo mladinsko knjižnico že "preras-tel", veliko lažje znašel v kakršnikoli drugi knjižnici. Knjižnična vzgoja poteka počasi in postopoma, začne pa se že v predbralnem obdobju. Otroke
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
v predbralnem obdobju, ki prihajajo v knjižnico bodisi s starši bodisi z vzgojiteljicami na ogledovanje slikanic ah k uram pravljic, uvaja knjižničar v kulturo in klimo knjižnice, jih sistematično navaja na posebno vzdušje, ki ga v knjižnični prostor žarčijo številne knjige.1
2 Vzgojno-izobraževalna dejavnost "vrtec na obisku" v knjižnici Grosuplje
Na podlagi vzgojnih prizadevanj mladinskih knjižničarjev nastajajo na mladinskih oddelkih različni modeli vzgojo-izobraževalnih ur za vse razvojne stopnje otrok. Tokrat bomo predstavili uro, ki je nastala pred tremi leti na mladinskem oddelku Knjižnice Grosuplje v okviru izvajanja projekta "Bralni palček", kasneje pa jo je knjižnica še dopolnjevala in začela izvajati tudi za druge skupine predšolskih otrok, ki prvikrat pridejo na obisk v knjižnico. Izvaja se v okviru vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki se imenuje vrtec na obisku.
Predstavljenih bo nekaj dejavnikov, na katere ne smemo pozabiti pri pripravi te ure, in ciljev, ki naj bi jih z uro dosegh, metode, oblike, sredstva,... Obliko bomo na koncu poskušali tudi evalvirati. Ker govorimo o konkretnem izvajanju oblike vrtec na obisku, bo zapisan tudi običajen potek pogovora (in ostalih postopkov, ki so uporabljeni). Že med tekstom bomo opozarili na nekatere cilje, ki jih s takim načinom želimo doseči in navedli metode, ki so bile uporabljene za doseganje ciljev. Najprej bomo spregovorili o tem, na kaj moramo paziti pri pripravi omenjene ure.
2.1. Dejavniki, ki vplivajo na komunikacijo med knjižničarjem in predšolskim otrokom
Pred izvedbo ure si moramo postaviti vprašanje o dejavnikih, ki bodo vplivali na komunikacijo ob prihodu otrok v knjižnico. Kaj je pravzaprav komunikacija? Komunikacija je prenos informacij med oddajnikom in sprejemnikom s pomenskimi simboli. To je način izmenjavanja idej, stališč, vrednot, mnenj, dejstev. Za potek komunikacijskega procesa je bistveno, da obstaja pošiljatelj, ki sproži proces, in prejemnik, ki zaključuje zvezo. Komunikacijski proces je nekaj dinamičnega, ker od udeležencev zahteva prilagajanje. Uspešnost komunikacije je torej odvisna od naše prilagodljivosti faktorjem, ki nanjo vplivajo.2 Vemo, da bo v naši komunikaciji različno
1	KOBE, M.: Delo z otrokom od predšolskega obdobja do 10. leta. Knjižnica 1974, št. 1-2, str. 29-38
2	PIPAN, R.: Komunikacija v vrtcu. Mi med seboj 1993, str. 22
' Knjižnica 42(1998)1
število oseb, zato bo knjižničar lahko prilagodil prostor in čas za vzgojne dejavnosti. Določil bo tudi motive, ki bodo vplivali na to, da bo komunikacija dobra. Upošteval bo seveda izkušnje, starost, vlogo otrok in osebnostne lastnosti predšolskih otrok, kolikor je to mogoče. Naloga mladinskega knjižničarja je, da čimbolj nevtralizira moteče dejavnike v komunikaciji in jih izkoristi tako, da bo s komunikacijo možno dosegati cilje, ki si jih je zastavil v izobraževalnem procesu.
2.1.1 Upoštevanje razvojnih značilnosti predšolskih otrok pri načrtovanj u komunikacije
Dober mladinski knjižničar bo najprej preučil razvojno obdobje otrok, s katerimi se bo ukvarjal. Dr. L. Marjanovič-Umek pravi, da je otrok pri programiranju vzgojnega dela lahko v prvem planu le, če dovolj dobro poznamo njegove značilnosti, kaj se z otrokom dogaja, zakaj in kako. Poznati moramo razvojne zakonitosti otrokovega razvoja, razvojne potrebe, ugotoviti stopnjo njegovega razvoja oz. zrelosti ter posebnosti v razvoju."3
Pri tem raziskovanju se lahko opiramo na številno literaturo, pa tudi na lastne izkušnje. Podali bi npr. razvojni profil predšolskega otroka iz Strokovnih izhodišč in obvestil o programu sodelovanja ZRS za šolstvo in vrtcev 91/92, ki pravi:
"6-7-letni otroci so sposobni zadovoljevati nekatere osnovne potrebe: sami se umivajo, oblačijo, opravijo toaleto, se hranijo, vstajajo, pravočasno odhajajo v posteljo. Prevzemajo tudi nekatere enostavne odgovornosti doma in v vrtcu.
Ob koncu predšolskega obdobja je zaključen razvoj temeljnih gibov. Otroci hodijo, tečejo, skačejo, poskakujejo, se lovijo, brcajo.
Otroci so na prehodu iz predoperativnega na konkretno operativno mišljenje, govor vedno bolj postaja element mišljenja. Čutila uspešno uporabljajo za izločitev vseh vrst informacij iz njihovega okolja.
Govor 6-7 letnega otroka je podoben govoru odraslih oseb (razvoj sintakse materinega jezika je v grobem zaključen). Otroci so zelo klepetavi, učijo se oblikovati vse vrste vprašalnih, nikalnih povedi, hkrati pa so zelo ustvarjalni pri uporabi jezika.
3 OKOREN, L: Planiranje in programiranje v vrtcu - soodvisnost na makro in mikro nivoju. Mi med seboj 1993, str. 62
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
Igra je še naprej pomembna aktivnost in predvsem skozi igro oblikujejo socialne skupine in si iščejo prijatelje. Imajo veliko potrebo imeti prijatelja in biti prijatelj. Veliko pa je tudi nevoščljivosti.
Nekateri otroci so še močno agresivni, gre bolj za verbalno kot fizično agresivnost. Prijateljstva se počasi stabilizirajo, prijatelje pa definirajo kot "prijetne", "močne", "fine", "vesele"...
Veliko otrok ima močne spolne stereotipe."
Mladinski knjižničarji morajo pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu še posebej upoštevati dejstvo, zaradi katerega je nemška razvojna psihologinja, Charlotte Buchler poimenovala otrokovo razvojno obdobje med 4. in 9. letom pravljično obdobje. Namreč to, da igra v tem otrokovem obdobju odločilno vlogo domišljija. V njej išče otrok "hrano" in na področju literature jo najde predvsem v literarni zvrsti - pravljici. Vnjej otrok poteši tudi izrazito potrebo po čustvenem doživljanju in izživljanju. Svet pravljic je otroku blizu, torej v obdobju, ko se še intenzivno igra in res je za to dobo značilna povezava med otroško domišljijo, svetom igre na eni strani in svetom pravljice na drugi. Kot je vse mogoče v igri, tako je vse mogoče tudi v pravljici. Omenjena avtorica je ugotovila tudi nenadomestljiv pomen igre in pravljice za normalen otrokov razvoj.
2.1.2 Načrtovanje motiviranja, časa, prostora pri komunikaciji s predšolskimi otroki
Pri uri "vrtec na obisku", ki jo izvajamo v Knjižnici Grosuplje, je načrtovanje motivacije in časa povezano na način, da se v pogovor med knjižničarjem in otrokom na določene časovne intervale vnašajo motivacijski elementi. Naj se izvede torej tako, da otroci ves čas nestrpno pričakujejo, kaj zanimivega bo sledilo, saj kmalu ugotovijo, da eni zanimivosti sledi nova zanimivost. In kaj je zanje še posebej zanimivo oz. kaj jih motivira? V prvem sklopu jih motivirajo vprašanja oz. pogovor o pojmih, ki jih še ne poznajo oz. ne ločijo (knjigarna, knjižnica; prodajalec, knjižničar, kasete, videokasete ipd.) Odgovori jih očitno tako zanimajo, da pri pogovoru sodelujejo. Drugi sklop, ko teče pogovor o knjižnih zvrsteh, uvedemo s postavljanjem ugank, ki jih imajo predšolski otroci še posebej radi. V nadaljevanju pogovora se motivacija vzdržuje s kazanjem knjig, branjem iz njih (pesmarica, poučna knjiga, slikanica,...). V tretjem sklopu, približno na polovici, se prekine pogovor s pripovedovanjem pravljice. Ugotovili smo, da imajo otroci še posebej radi take pravljice, pri katerih lahko gibalno, zvočno,... sodelujejo. Po končani pravljici so otroci visoko motivirani za nadaljnje poslušanje. Njihovo pripravljenost v četrtem sklopu lahko izkoristimo za pogovor o različnih oblikah, velikosti, materialih knjig, ob tem, da jim različne vrste knjig tudi kažemo. Po tem so otroci tako motivirani, da že komaj čakajo, da bi smeli
' Knjižnica 42(1998)1
knjige sami držati v rokah in jih gledati. Okrog igralnih knjig se zadržujejo v igri tudi celo dopoldne, kasneje pa prosijo, da jim preberemo še kakšno pravljico. Sktratka, sami dajejo spodbude o tem, kaj bi hoteli še doživeti v knjižnici. Ob koncu si hočejo izposoditi knjige in jih zanima tudi postopek izposoje in iskanja slikanic.
Tudi načrtovanje prostora je podrejeno čimboljšemu poteku komunikacije. Pogovor med knjižničarjem in otroki tako najprej poteka v posebnem prostoru: v pravljični sobici, ki je tudi opremljena "motivacijsko". Tu so jim na voljo različni izdelki: palčki iz gline, otroške risbice, tu je posebna zbirka igralnih knjig, igrače. Otroci posedejo v krog. Knjižničar sede na njihov nivo, tako, da med njim in otroki ni mize ali kakšne druge ovire. Pri fizični bližini "uporablja" v začetku socialni pas (0,80/1,20 do 3,6/4,0 m), tudi osebno distanco (0,45 do 0,80/1,20 m). Kasneje razširi srečanje po vsem knjižničnem, torej javnem prostoru, fizična bližina med knjižničarjem in otrokom pa lahko pri individualni komunikaciji (pri listanju knjige ipd.) preide tudi na intimni pas (0,15 do 0,45 m).4
2.1.3 Neverbalna komunikacija pri vzgojno-izobraževalnem delu s predšolskimi otroki
V prejšnjem poglavju smo ugotavljali, kako lahko oblikujemo komunikacijo med knjižničarjem in predšolskim otrokom. Videli smo, da nanjo vplivajo tudi prostorska razporeditev, fizična bližina, teritorialno obnašanje, kar vse sicer prištevamo k proksemičnim znakom v neverbalni komunikaciji. V neverbalni komunikaciji pa poznamo tudi kinezične znake, ki se kažejo, kot:
-	obrazna mimika ( mimika lahko izraža veselje; napeto stanje; željo po dominantnosti; žalost, jezo, zaskrbljenost)
-	očesni kontakt, usmerjanje pogleda (bežen ali dalj časa trajajoč očesni kontakt; izmikanje očesnemu kontaktu,...)
-	kretnje (lahko jih je več ali manj; dlani so lahko odprte, navzgor, navzdol; pomembne so tudi kretnje z glavo, rokami, nogami...)
-	telesna drža (nagibi naprej-nazaj, telesna drža lahko izraža sproščenost ali čustveno napetost;..
Vsekakor naj bi pri izvajanju pazili, da smo čimbolj sproščeni, naš obraz naj bo vesel, naj izraža pozitivno čustvo. Uporabljali naj bi umirjene, jasne gibe, naše dlani naj bodo čimveč odprte, Z otroki vzpostavimo očesni kontakt, tudi telesna drža naj bo čimbolj sproščena.
4	PICIGA, D.: Predavanje pri predmetu Metodika bibliotekarskega komuniciranja v študijskem letu 1997/98.- Ljubljana 1997, tipkopis
5	prav tam
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
Pomen neverbalne komunikacije je v tem, da z njo izražamo tisto, kar težko z besedami. Pomen neverbalne komunikacije je v tem, da je močnejše, bolj neposredno sredstvo, a tudi manj kontrolirano in eksplicitno, vendar pojmo-vano kot dopolnilni komunikacijski kanal. Zato ne smemo pozabiti na pomembnost neverbalne komunikacije pri delu s predšolskimi otroki, saj bodo le-ti sicer hitro ugotovili neskladje med povedanim in npr. izrazom na obrazu (naveličanost, nervozo ipd.)
2.2 Cilji in metode vzgojno-izobraževalne dejavnosti "vrtec na obisku" v knjižnici Grosuplje
Potrebno pa je načrtovati tudi tako komunikacijo, ki bo vsebovala že tudi cilje predšolske knjižne in knjižnične vzgoje. In seveda, potrebno je najti take metode in sredstva, da bomo cilje lahko uresničili. Oglejmo si v nadaljevanju nekaj ciljev.6
GLOBALNI CILJI predšolske knjižne in knjižnične vzgoje in nekateri drugi cilji predšolske vzgoje, ki jih hočemo doseči z izvedbo ure:
-	razvijanje pozitivnega odnosa do knjig in knjižnice,
-	negovanje radovednosti, raziskovalnega duha, domišljije in intuicije ter razvijanje neodvisnega mišljenja,
-	spodbujanje jezikovnega razvoja za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja,
-	spodbujanje doživljanja umetniških del in umetniškega izražanja,
-	posredovanje znanj z različnih področij knjižničarstva
-	razvijanje medsebojnega kulturnega dogovarjanja in strpno izmenjavo mnenj,
-	razvijanje interakcije... KONKRETNI CILJI in METODE7 CILJI 1:
-	vzpostavitev komunikacije
METODE:
-	metoda pogovora
6	Globalne cilje naštevamo pred tekstom zapisanega poteka ure s predšolskimi otroki, konkretne cilje pa med tekstom, prav tako metode. V nadaljevanju je prikazana evalvacija
7	Legenda:0:otroci; K:knjižni(arka
' Knjižnica 42(1998)1
O: Dober daaaan!
K: Pozdravljeni, kar izvolite naprej. Odložite svoje plašče in kape, kar tukaj! Šli bomo v pravljično sobo in se posedli v krog.
(otroci sedijo v krogu in so vsi obrnjeni k meni, tudi vzgojiteljicam ponudim mesto, izmenjamo si še nekaj vljudnostnih fraz o vremenu, načinu prevoza, prihoda ipd. Potem nadaljujem.)
CILJI 2:
-	spoznavanje osnovnih pojmov, kot so knjižničar, knjižnica
-	razumevanje dejavnosti v knjižnici (izposoja)
METODA:
-	metoda pogovora (pripravljen pogovor)
K:Pozdravljeni. Moje ime je Ksenija. Rada bi, da bi tudi vsak od vas povedal, kako mu je ime. Ko se~bomo spoznali, se bomo lažje pogovarjali naprej. O: (Po vrsti pripovedujejo svoja imena.)
K:No sedaj ko smo se spoznali, pa mi povejte:. Ali veste, kam ste prišli danes na obisk? O :V knjižnico.
K:V knjižnico, ja. A v knjigarni ste že bili? O: (različni odgovori) Ne. Ja. K:Saj ste malošolarji, ne? 0:Ja
K:Potem ste morali kupiti knjige, zvezke, radirke, kajne? 0:Ja.
K:No, kje ste vse to kupili? O: V knjigarni.
K:V knjigarni, ja. Kdo pa vam je v knjigarni prodajal knjige?
O: (negotovost) Knjižničarka? Prodajalka? Knjigarnarka?
K:Jaz mislim, da imajo prav tisti, ki pravijo prodajalka. Saj pravite, da ste knjige
kupili, kajne?
O: (olajšanje) Ja. (Pripovedujejo zgodbice o tem, kako so oni kupovali svoje knjige, zvezke ipd.)
K:No, lepo. Kaj pa v knjižici. Kdo dela v knjižnici? O'.Knjižničarka.
K:Knjižničarka, bravo. A knjižničarka tudi prodaja knjige?
O'.(negotovost) fa. (drugi) Neee, izposojaš jih.
K:Ja izposojam jih. Kaj pa to pomeni?
0:Da knjige vzamemo in jih preberemo in prinesemo nazaj.
K:Da jih vzamemo in prinesemo nazaj, ja. Ampak, saj to je žalostno, kajne? Da
moramo knjige prinesti nazaj!
O'.(različno): Ja, to je žalostno. Ne, to ni žalostno.
K.Veste kaj, jaz poznam skrivnost, zakaj to ni žalostno. Zato, ker si potem lahko 114 izberemo nove, mogoče še lepše knjige. To je res dobra stran izposojanja.
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
CILJI 3:
-	otroci naj dobijo predstavo o pestrem izboru gradiva (glede na nosilce informacij: kasete, VK, CD-romi...) v knjižnici
METODA:
-	metoda pogovora (pripravljen pogovor)
K:Pa vi veste, kaj vse si lahko poleg knjig še izposodite v knjižnici? (tišina)
K:Menite, da bi si lahko izposodili Cicibana? O: (ponavadi) Ne.
K.O, jaz pa vem, da si ga lahko. Poglejte, tu v knjižnem koritu imam spravljenega.
Ob prihodu v knjižnico pa ste že šli mimo velike stene, ob kateri je omara s časopisi.
Ko boste odhajali, bodite pozorni nanjo. Prav?
Kaj, menite, si še lahko izposodite v knjižnici? Kasete?
0:Ja
K:Videokasete? 0:Ja.
K:CD plošče?
0:faaaa.
K:Radirke?
0:(Različno) Jaaa. Neee. (Smeh)
K:No, kaj pa igrače? Sijih lahko izposodite v knjižnici?
(Negotovost)
K:V nekaterih knjižnicah izposojajo tudi igrače. Sicer jih ni veliko, takim oddelkom pa se reče ludoteka.
CILJI 4:
-	spoznavanje starostni stopnji primerne literature in hkrati
-	spoznavanje literarnih pojmov (pesem, pesnik, uganka, pravljica, poučne knjige)
METODE:
-	metoda pogovora (pripravljen pogovor)
-	metoda ugibanja
-	metoda pripovedovanja otrok
K:No, mi se bomo pogovarjali o knjigah. Jaz vem, da vi veste, kaj vse lahko preberemo
v knjigah?
0:Pravljice.
(faz ta hip "nočem" še nič slišati o pravljicah, zato preslišim in vprašam. K:A ugank pa ne marate? O:]a imamo jih radi.
K:Hm, ali vam lahko kakšno uganko postavim? Mislite, da jih boste znali rešiti?
' Knjižnica 42(1998)1
0:Jaaaa.
K:No -poglejmo. V tej knjigi so uganke. Najprej vam bom zastavila eno težko. (Preberem jim eno zelo lahko uganko, ki jo znajo vsi rešiti. V nadaljevanju jim postavim še nekaj ugank. Otroci uživajo.) K:Ampak,jaz pa vem, da. imate radi tudi pesmice. Je tako? 0:Ja
K:Kakšne pa imate najraje? Pravzaprav - vprašala vas bom ali poznate kakšnega
pesnika.
0:Ja, Prešerna.
K:A Prešerna. A je on tudi pisal pesmice za otroke? O: Jaaaa.
K:Ne vem, mislim, da ni pisal za otroke. Prepričana pa sem, daje pesnik, kije napisal tole knjigo (Pokažem knjigo Nika Grafenauerja: Pedenjped) prav gotovo tudi otroški pesnik. A poznate Pedenjpeda?
OiPoznamo. (Jaz pa eno že znam. Jaz imam pa tako knjigo doma. To smo se pa v vrtcu naučili, ipd.)
K:Prav, pa mi povejte, kolikšen je Pedenjped?
(Ne vedo. Pokažem jim ped in potem preberemo še eno pesmico. Ponavadi kakšen otrok, ki že zna brati ali vzgojiteljica.)
K:Prav. Pesmice imate tudi radi. Kaj pa take knjige, iz katerih se lahko kaj naučimo? Recimo, pred kratkim je bil pust. Ali menite, da bi v knjigah lahko izvedeli, kako se je treba našemiti? O:(negotovo) Ja. Ne.
K:(Pokažem jim knjigo o pustu)No vidite, take knjige, iz katerih se česa naučimo, so pa poučne knjige. Kaj pa tale? (pokažem drugo knjigo.) Zna kdo med vami že brati? Kaj piše na naslovni strani? 0:B ontonzaotroke
K:Bonton za otroke, ja. To je tudipoučna knjiga. Kaj pa pravzaprav pomeni bonton? CILJI 5:
-	razvijanje pozitivnega odnosa do knjig in knjižnice (vedenja do knjig in knjižnice)
METODE:
-	metoda pogovora (pripravljen pogovor)
0:(Včasih ve kdo izmed njih, včasih nihče.)
K:Ta knjiga govori o lepem obnašanju. Poglejte. V njej piše tudi, kako se moramo obnašati v knjižnici.
Kako pa se res moramo obnašati v knjižnici? O.Lepooool
K:Kako lepo? Kaj to pomeni? Da smo lepo oblečeni? 0:(smeh) Ja. Ne.
K:Zakaj gresta Nada in Vojko v tej knjigi sklonjenih glav iz knjižnice (pokažem jim ilustracijo v knjigi.)
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
OiZato, ker sta popackala knjige in je bila knjižničarka huda nanju.
K:A se knjige lahko packa?
O: Ne. In trgati se jih tudi ne sme (itd. Naštevajo.)
CILJI 6:
-	spoznavanje literarnih pojmov (slikanica)
METODE:
-	metoda pogovora
K:Mene pa spet nekaj zanima. Veste, kaj. Kakšne knjige imate vi raje: take s slikami ali take brez slik? Najbrž tiste brez slik, kajne? 0:Neee, tiste s slikami.
K:A tiste. Kako pa se takim knjigam, kjer je veliko slik, reče? O.slike, slikanke, slikanice (nekateri vedo, nekateri ne) K:Slikanice, ja. Najraje imate pa pravljice v slikanicah, kajne? OJaaaaa!
CILJI 7:
-	doživljanje literarnega teksta in vživljanje v literarni tekst METODE:
-	metoda pripovedovanja pravljic, pripovedk in zgodb
K:Vam povem eno pravljico? 0:Jaaaaal
K:Ampak, veste kaj. Jaz sem grozno utrujena, ko toliko govorim. A bi mi vi pomagali pripovedovati pravljico? Eno tako o medvedu? O: Jaaa.
K:Prav. Tu, v tej knjigi (We're going to a Bear Hunt) živi družina Korenčkovih, ki seje odločila, da gre lovit medveda. Strašno so pogumni in lahko gremo z njimi, samo če se nič ne bojimo medveda. In če se strinjamo, da ulovimo največjega, prav? Prav. Pa pojdimo. A je danes dan za lov? O: Je.
K:Gremo lovit medveda? 0:Gremo.
K:A sega kaj bojimo? 0:Neeeee!
K:Kolikšnega bomo pa ujeli? 0:Največjega. (kažejo z rokami)
K:Prav, pa pojdimo. Ampak. Tamleje visoka trava. Lahko se izgubimo v njej. A gremo vseeno čez?
' Knjižnica 42(1998)1
0:Ja
K:Prav. Kako švisti trava? 0:Svis, švis, švis (mimika, kretnje)
(Dialog ponavljamo: gremo še čez reko (čof, čof), blato (mljac, mljac), gozd (vejicerpk,
pk), nevihto (vuuuuum,...), pridemo do votline, še zadnjič preverim njihov pogum.
Naprej spustimo psička. Zaslišijo se medvedji koraki: comp, comp...Grozno! Medved
je zelo slabe volje! Bežimo! - Tečemo nazaj po poti, kjer smo prišli, vuuuum, pk, pk,
mljac, mlac, čof, čof, švis, švis....Medved nam je za petami!...
K:Bežimo! V hišo, hitra. Po stopnicah! (tk, tk, tk, tk...) Smo zaprli vrata za sabo?
0:Neee!
K:Tecimo nazaj! Zaprimo vrata, medvedje že tu. O.Tresk!
K:Skrijmo se v posteljo, pod odejo. 0:Vuuuuh, pa smo mu ušli! K:Bomo še šli lovit medveda? Ofaaaaa!
(Vsi se smejimo.) (Pravljica nam "vzame" kakšnih 15 minut.) CILJI 8:
-	spoznavanje pestrosti knjižnih oblik, velikosti, materialov, ilustracij...
-	razvijanje pozitivnega odnosa do knjig in knjižnice
METODE:
-	metoda pogovora (pripravljen pogovor)
-	metoda opazovanja
-	metoda opisovanja ob opazovanju
-	metoda petja
K:No, prav, ko boste naslednjič prišli v knjižnico, ali pa vam povem še kakšno drugo
pravljico.
(se "dogovorimo")
Prav. Ali vam sedaj lahko pokažem še miškino hišico. Medvedov brlog smo videli...? Tule je....(izvlečem knjigo Minkina hišica, kije tridimenzionalna, igralna knjiga) O: Oooooo, kako je lepa. (otroci se čudijo)
K: V tej hišici stanuje miška Minka. Tule ima kuhinjo,...pa kopalnico, spalnico...Poglejte, celo polico za knjige ima. Kako pa se reče taki polici, kjer stojijo knjige? 0:(zadrega)
K:Ali lahko knjige spravimo na polico, kjer je marmelada? 0:(smeh)Ne.
K:No, torej... Kaj pa v hladilnik na polico? 0:(kdo med njimi) Knjižna policaje. K:Knjižna polica ja, ali knjižni predal...Bravo.
K:Joj, pozabila sem, kje na knjižni policije že ta knjiga stala. Mi pomagate? 1 1 O 0:(Vpijejo vsi vprek, kje je knjiga bila.)
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
K:Tu? Aha. Zakaj pa moram knjigo vrniti prav sem, kjer sem jo dobila? 0:Da se ne zmešajo.
K:Prav zato, ja. Pa vzemimo,....katero? Tole naslednjo o Minki v vrtcu? Ojaaaa
K: Pa poglejmo (zopet listam knjigo)
(Miška v vrtcu riše, se igra, se šemi, računa, pleše..)
K:Pleše? Ji bomo zapeli eno pesmico? Bomo videli, če res pleše. Prav? Vi mi boste pa povedali, če je kaj plesala.
(Otroci ji pojejo, jaz pa premikam miško po taktu, saj so sličice premične. Otroci so
navdušeni.)
K:Je Minka plesala?
0:Je.
K:Potem ste ji pa res lepo zapeli pesmico. Poglejmo še, kaj Minka dela, predno gre spat.
(Pije, se umiva, krtači si zobe, obleče pižamo, ...prebere knjigo in ...sladko zaspi.) K:Kjeje že stala tale knjiga? 0:Tam, med rdečo knjigo in tistim povodnim konjem. K:Torej vidimo, da so knjige prav različnih oblik. Kakšne oblike pa so te?. 0:V obliki polha, v obliki kužka, v obliki mucke, v obliki ribe,...
K:V obliki... (v rokah držim knjigo v obliki hiše, v kateri stanuje račka) O: ...račke.
K.Račke? Je tale knjiga res v obliki račke? Saj je vendar v obliki... O:...hiše.
K:Ja in poglejte, še dimnik ima! Pa bi lahko v tej hiški res zakurili?
0:Ne, ker bi zgorela.
K:Aja? Zakaj pa bi zgorela?
O.Kerje iz papirja.
K:A tako. A papir gori?
O: Ja.
K:Iz česa pa je papir? (Ne vedo.) K:lz lesa je.
KiPoglejte, imamo pa tudi čisto prave knjige iz lesa. Za koga neki so take knjige?
Poglejte še tole knjigo iz blaga, pa to iz plastike...
0:Za dojenčke.
K:A res. Zakaj za dojenčke?
O: (naštevajo) Da se ne strgajo. Da se ne zmočijo. Da jih lahko grizejo, vlečejo,... K:A bi se s tisto iz papirja lahko tudi kopali? 0:Ne, zato, ker bi se zmočila.
K:Koliko jaz izvem od vas! Pa koliko tudi jaz vem! Vem tudi naprimer, katera je največja knjiga in katera je najmanjša knjiga v naši knjižnici. Kolikšna je največja knjiga? A bi vedeli?
' Knjižnica 42(1998)1
O: (kažejo z rokami)
(Pokažem jim največjo knjigo, tudi najdaljšo: to so nekajmetrski leporelli, kasneje jim pokažem tudi najmanjšo knjigo in jim sploh zložim s polic vsa knjižna čuda, ki jih namenoma zbiramo tudi za take obiske.)
CILJI 9:
-	razvijanje spoštljivega odnosa do knjig in knjižnice in zanimanje zanju
METODE:
-	metoda igre
-	metoda lastne aktivnosti
Po tem se otroci razširijo po celem mladinskem oddelku in se zatopijo v igro ob velikih leporellih, preizkušajo cviliknjižice, vlečejo iz knjižnih korit "navadne" slikanice, lego kocke zlagajo ob lego knjige: oživijo Zlatolaske, klovni, živali na kmetiji, Indijanci,... Včasih se zatopijo v knjige za celo dopoldne.
CILJI 10:
-	razvijanje orientacijske sposobnosti med gradivom, primernim za starostno stopnjo
-	spoznavanje različnih oddelkov, dejavnosti knjižnice (izposoja, obdelava, restavratorstvo...)
METODA:
-	metoda opazovanja
-	metoda pogovora
-	metoda lastne aktivnosti
Medtem se z vzgojiteljico dogovorim o tem, ali si bodo izposodili še kaj knjig, nato naredimo nekaj vaj, kako se najde npr. Rdeča kapica pri črki R oz. risbici R-ribi. Ogledamo si knjižnico, pri poučnih poiščemo tudi knjigo o metuljih ipd. Gremo še na oddelek obdelave, kjer se pogovarjamo o računalnikih, o nalepki, ki "pride iz tiskalnika " in pomeni naslov, kjer knjiga stanuje in "o srajčkah ", kijih knjige dobijo, zato, da jih ne zebe, da se ne strgajo, umažejo itd.
(Tu dobijo tudi nekaj ostankov folije in še nagrado: vpisno kartico. Po tistem si knjige
prav zares izberejo in izposodijo...)
K:Nasvidenje otroci. Povabimo vas, da še kdaj pridete. Prav?
0:Adijo (mahajo). Še bomo prišli.
2.2.1 Sredstva pri izvajanju dejavnosti vrtec na obisku v knjižnici Grosuplje
Opisane oblike ne bi mogli izvajati, če si kot sredstva pri izvedbi ne bi pripravili primernih knjig, s katerimi si pomagamo: pri branju, pripovedo-
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
vanju zgodb iz njih, pri opazovanju, pri navezovanju in povezovanju pogovora z otroki in kasneje pri igri z njimi. Še posebej primerne so igralne knjige, zato smo v Knjižnici Grosuplje uredili posebno zbirko igralnih knjig (cvi-liknjižice, velikanski leporelli, knjige z izstopajočimi liki, knjige z lego kockami, umeščennimi igračami ipd.). Primerne so predvsem za zaključni del, ko se lahko več otrok skupaj zbere okoli ene knjige pri igri, kar seveda knjigi in odnosu do knjige doda pri otroku še nekaj pozitivnih točk. Zbirka nastaja na temeljih nakupov v naših založbah in po obisku sejma Bologna po Bologni, ki ga vsako leto organizira Pionirska knjižnica v Ljubljani.
3. Evalvacija
Pri evalvaciji oz. vrednotenju dela lahko uporabimo več metod, kot npr. opazovanje otrok, intevju (otrok, staršev, drugih), vprašalnike, pisne izdelke, analize (študijskih video posnetkov, otroških risb, statističnih podatkov, knjige vtisov idr.), vrednotenje (otrok, staršev, vzgojiteljev, drugih), razprave (v skupini vzgojiteljic, staršev), posvetovanja.8
V Knjižnici Grosuplje se uporabljajo naslednje metode: opazovanje otrok, analiza video posnetka, analiza knjige vtisov, vrednotenje otrok, vzgojiteljev.
Oblika dejavnosti "vrtec na obisku" se izvaja v Knjižnici Grosuplje že tretje leto. Vsako leto sprejmemo več kot 50 skupin predšolskih otrok. Oblika se ves čas dopolnjuje, nadgrajuje, spreminja. V letu 1998 je zaživela v obliki, ki smo jo navedli. Seveda sama oblika nudi še druge različne možnosti, včasih se (odvisno od skupine otrok) tudi časovno podaljša (podaja se več primerov, se več pogovarjamo, pripoveduje se več pravljic ipd.).
Letos, ob 8. februarju, so v knjižnici uvedli tudi knjigo vtisov. Od takrat pa do danes (konec marca) se je v knjižnici zvrstilo 12 skupin predšolskih otrok, ki so zapisali tudi svoje vtise. Te, zaradi ilustrativnosti, v celoti povzemam:
-	Vrtec Pika, Šmarje (skupina Mucki): Prijetno vzdušje, zelo dobra strokovna pripravljenost, zelo dobra predstavitev. Gotovo še pridemo. Hvala!
-	Zunanja mala šola - vrtec Stična: Otrokom je bil obisk zelo všeč. Uživali so v igri z različnimi vrstami knjig.
-	Vrtec Stična: predšolski otroci: Knjižničarka Ksenija nas je lepo sprejela. Otrokom je bila pravljična soba zelo všeč. Z velikim zanimanjem so si ogledovali knjige, ki se jih ne more odnesti domov. Lahko pa se jih uporablja v čitalnici knjižnice. Po organiziranem obisku se bomo v vrtcu "igrali knjižnico" in bogatili knjižni kotiček
8 Metode evalvacije so povzete po mag. Mariji Velikonja, tipkopis WZ Grosuplje
' Knjižnica 42(1998)1
-	Zunanja mala šola - vrtec Ivančna Gorica: Obisk nam je bil zelo všeč. Otroci so bili navdušeni nad knjigami posebnih oblik in velikosti, materialov (Minka, Piki, knjige, v katerih so pritrjene igračke...). V knjižnico bomo vedno radi zahajali.
-	Vrtec Šentvid pri Stični (skupina Čebelica): Knjižničarke so nas vljudno sprejele in seznanile o sami knjižnici. Otroci so z veseljem prisluhnili pripovedovanju pravljic. Z velikim veseljem so prebirali knjige. Zahvaljujemo se za tako prijeten obisk in se priporočamo še v naprej.
-	Zunanja mala šola Kopanj: prijaznost osebja, prilagodljivost; knjižničarka pritegne v sodelovanje tudi otroke; raznolikost knjig, ki resnično pritegnejo otroke in tudi odrasle; vzbujeno je zanimanje za knjige in izposojo.
-	Zunanja mala šola Žalna: prijetno vzdušje; vodenje je primerno starostni stopnji otrok, zanimiv način z mnogo zanimivimi knjigami, ki vzbudi pri otrocih željo po knjigi.
-	Minka mi je bila najbolj všeč, najboljša je. (Eva Š.) Jaz pa bi imela Pikija, ki se mu lepijo sličice.(Spela T.)
-	Vrtec Višnja Gora (skupina Čebelice): Vtisi so prijetni!
-	Vrtec Škofljica (skupina Čebelice): Zelo, zelo lepo. Pogledali smo veliko zelo lepih knjig.
-	Zunanja mala šola Višnja Gora: Zahvaljujemo se vam za zelo privlačno predstavitev knjižnice, knjig in delavcev knjižnice. Otroci so bili zelo zadovoljni, aktivno so sodelovali s knjižničarko Ksenijo.
Menim, da lahko glede na zapisane vtise, sklepamo na pravilno izvedbo ure in na dosežene cilje. Temu seveda pridružujem tudi vse vtise, ki so mi izrečeni osebno po uri, s strani otrok, vzgojiteljic in staršev, ki kasneje z otrokom pridejo v knjižnico, saj jih le-ti doma nagovorijo, da se v knjižnico vračajo. Vsi se izrekajo o pozitivnih vtisih.
Vsakokrat opazujemo tudi odziv otrok in zato je knjižnica naredila tudi videoposnetek9 ene od skupin. Otroci se vedno aktivno odzivajo na izvedbo ure, pri analizi videoposnetka pa sem sijih lahko tudi večkrat ogledala. Zelo zanimivo je njihovo obnašanje med pripovedovanjem pravljice, ko se popolnoma prepustijo domišljiji in vstajajo, pristopajo bližje h knjižničarki in hočejo zgodbo doživeti "povsem od blizu". Med pogovorom nekateri otroci zelo aktivno odgovarjajo, se pogovarjajo, nekateri stalno, nekateri tudi za krajši čas "zaspijo", kasneje jim kakšna druga stvar vzbudi interes. Ko začnem kazati različne knjige, jih nekateri opazujejo z odprtimi usti, nekatrim pordijo lica od razburjenja.
9 Videoposnetek je naredila knjižničarka Petra Boljka iz Knjižnice Grosuplje
Medved, K. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici
Otroci dobijo tudi svoje asociacije, ki jih izrečejo naglas (To knjigo imam pa doma. Tako knjigo sem dobila pa za rojstni dan. ipd). Na splošno lahko po njihovih izrazih na obrazu sklepam na zadovoljstvo.
Mnenja sem, da bo potrebno uro še izboljšati, za kar že obstajajo ideje in načrti. V sobi za obdelavo gradiva bi lahko vključili še poglavje o zaščiti gradiva oz. uro, ki jo izvaja knjižničarka Lidija Klemenčič iz Ptujske splošnoizobraževalne knjižnice s šolskimi otroki pod nazivom "Tudi knjige lahko zbolijo"10. Seveda jo bomo morali ustrezno skrajšati in prilagoditi predšolskim otrokom. Gre za to, da otroci sami postanejo "restavratorji knjge": poradirajo kakšno čačko, narejeno s svinčnikom, zalepijo kakšen kos knjige ipd. Rada bi tudi, da bi otroci lahko na nek način "vpisovali knjige" in izpisovali nalepke, saj jih računalniška oprema v sobi zelo mika.
Literatura
CILJI, načela, metode predšolske vzgoje. (199?). Tipkopis. VVZ Grosuplje
Jamnik, Tilka. Knjižna vzgoja otrok od predbralnega obdobja do 9. leta starosti.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1994 (Iz prakse za prakso)
Kobe, Marjana. "Delo z otrokom od predšolskega obdobja do 10. leta". Knjižnica (1974)1-2 : 29-38
Management. Radovljica: Didakta, 1994
Okoren, Irena. Planiranje in programiranje v vrtcu - soodvisnost na makro in mikro nivoju.
Mi med seboj: Priročnik za vzgojitelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993 : 59-73
Piciga, Darja. Predavanje pri predmetu Metodika bibiliotekarskega komuniciranja na Filozofski fakulteti v študijskem letu 1997/98. Ljubljana, (tipkopis)
Pipan, Rozalija. "Komunikacija v vrtcu". V: Mi med seboj: Priročnik za vzgojitelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993 :13-50
Velikonja, Marija. Metode evalvacije (199?). Tipkopis. VVZ Grosuplje
10 Lidija Klemenčič je predstavila izvajanje ure "Tudi knjige lahko zbolijo" na posvetovanju Bralnega društva Slovenije Pouk branja z vidika prenove, leta 1996
123
ZGODOVINA KNJIŽNIC
LIBRARV HISTORV
STROKOVNI UDK KATALOG V KNJIŽNICI MIRANA JARCA NOVO MESTO
Ivica Milic, Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto
UDK 027.53(497.4 N. mesto):025.343 025.343(497.4 N. mesto):025.45
Povzetek
S tem prispevkom želim osvetliti dolgo obdobje, lahko bi rekli, klasičnega bibliotekarstva in klasične obdelave knjižnega gradiva, preden sta v naše knjižnice vdrla računalniška tehnologija in nov način izdelave katalogov. V tem klasičnem načinu obdelave knjižnega gradiva so nastajali avtorski katalogi (enega ali več avtorjev), v računalniškem načinu obdelave pa nastajajo poliavtorski katalogi. Pri prvem, avtorskem katalogu, lahko govorimo o konsistentni UDK shemi, prepoznamo lahko avtorsko maniro pri klasificiranju in urejanju kataloga.
Tak katalog je govoril tudi o svojem avtorju: koliko je bil izobražen iz specialnega področja in koliko iz drugih znanstvenih področij, koliko je obvladal splošno znanstveno sistematiko, koliko je obvladal duh in sistematiko UDK sistema, da se ni prepustil formalnemu klasificiranju. Katalog govori tudi o tem, koliko je bil njegov avtor demokratičen in koliko je enakovredno klasificiral njemu tuje ali antipatične osebe, kraje, dogodke, pojave, ideologije in podobno.
Mislim, da je bilo to potrebno opisati in dokumentirati, ker čas počasi, toda vztrajno vse uničuje in ker gre v pozabo vse, kar ni zapisano in dokumentirano.
UDC 027.53(497.4 N. mesto):025,343 025.343(497.4 N. mesto):025.45
Summary
With the present article, I would like to illustrate the long period of classical librarianship and classical processing of library materials prior to the invasion of computer technology and new way of catalog composition into libraries. In the classical period of the processing of library materials, author catalogs were formed by one or several authors vvhile in the frames of computer processing of library materials, multi-author catalogs are being produced. In the čase of an author catalog, a consistent UDC scheme exists and the author's manner of classification and editing of the catalog can be recognized.
MILIČ, Ivica. The UDC Catalogue in the Miran Jarc Library in Novo Mesto. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1,127-134
' Knjižnica 42(1998)1
Such a catalog discloses its author: his education in a special field of knowledge and in other scientific fields, his mastering of general scientific sistematics, his mastering of the špirit in systematics of the UDC system not to resort to formal classification. The catalog also reveals the extent of the author's democracy through the way he treats his favourite and less favourite authors, places, events, phenomena, ideologies etc.
In my opinion, aH the mentioned should be described and documented because passing tirne slowly but persistently destroys everything and everything which is not being documented, passes into oblivion.
Key words: subject catalogs, universal Decimal Classification, research library, Novo Mesto
Knjižnica je bila ustanovljena kot Študijska knjižnica z uredbo ministrstva za prosveto o ustanovitvi okrožnih študijskih knjižnic (Uradni list LRS št. 73-269/45) oziroma z odredbo ministrstva za prosveto o ustanovitvi študijskih knjižnic za celjsko, mariborsko in novomeško okrožje (Uradni list št. 19-871946).
Študijska knjižnica Mirana Jarca je bila ustanovljena kot kulturnoznanstvena ustanova, ki zbira, hrani in strokovno obdeluje tiskano in pisano knjižnično gradivo, ki je pomembno za njen geografski okoliš. S pomočjo tega gradiva sestavlja bibliografije knjig in člankov, ki prispevajo k spoznavanju preteklosti in sedanjosti geografskega območja knjižnice. Geografski okoliš knjižnice za zbiranje domoznanskega gradiva in sestavo bibliografij obsega celotno ozemlje Dolenjske v njenih zgodovinskih mejah in pokriva v celoti občine od leta 1993(1.1.): Novo mesto, Brežice, Krško, Sevnica, Metlika, Črnomelj, Kočevje, Ribnica in Trebnje. Po letu 1994 novonastale občine še niso bile predmet dogovarjanja. Knjižnica jih s svojim domoznanskim delom pokriva. To geografsko območje je potrdila Skupnost študijskih knjižnic Slovenije.
Knjižnica nabavlja literaturo z vseh znanstvenih področij, kulture, književnosti in umetnosti ter jo daje na voljo dijakom, študentom in vsem, ki se žele izobraževati. Vse gradivo strokovno obdeluje. Od začetka so v knjižnici izdelovali abecedni imenski katalog za uporabnike in matični katalog. Katalog so delali na standardnih kataložnih listkih (148x105 mm). Strokovni UDK katalogje zastavil prof. Milan Dodičleta 1961. Pri tem delu je uporabljal tablice "Univerzalna decimalna klasifikacija, ti L) 323", Beograd, 1959 in "Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 406", Skrajšana izdaja, Ljubljana, 1967.
Ta slovenska izdaja DK se precej razlikuje od "Univerzalne decimalne klasifikacije. FID 323", Beograd, 1959. V slovenskem prevodu so bile upoštevane vse spremembe in dopolnila do leta 1966. Tablice označijo, daje vrstilec črtan in s kazalcem pokažejo na novi vrstilec napr.: 334.7 črtano (1961)~334.3 Poznejše tablice "Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 622", 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 1981 nimajo tako označenih črtanih
Milič, I.: Strokovni UDK katalog v knjižnici Mirana Jarca Novo Mesto
vrstilcev, "Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 693", 3. spremenjena in dopolonjena izdaja, Ljubljana, 1991 paima seznam črtanih vrstilcev na koncu knjige. Tudi ta seznam kazalcev napoti na novi vrstilec, v oklepaju je navedeno leto, ko je bila sprememba objavljena. Nove tablice so usklajene s sodobnim stanjem v UDK sistemu, vendar manjkata kontinuiteta in preglednost, ki sta bili vidni in upoštevani v izdaji iz leta 1967.
Te razlike med različnimi izdajami so poglavitni problem pri klasificiranju in izdelavi UDK kataloga. Prof. Dodič je delal UDK katalog do svoje smrti leta 1972. Knjižni fond in nakup mu je narekoval postopno širjenje sheme decimalne klasifikacije. Na začetku je delal nekaj tipičnih riapak vsakega začetnika: preveč knjig je klasificiral z d voštevilčnimi vrstilci, npr. 37 ali 91; ko se je listkov nabralo preveč, je začel skupine širiti na 3 in več številk, dokler ni prišel na pravo shemo, kije ustrezala fondu in potrebam naših uporabnikov.
Od leta 1973 je klasificiranje in izdelavo stvarnega UDK kataloga nadaljeval avtor tega članka. Shema, ki jo je zastavil prof. Dodič, je bila zelo dobra za potrebe naše knjižnice. Razvoj znanosti, družbene spremembe in razvoj ter spremembe UDK sistema so zahtevale nove vrstilce in strokovne skupine, npr. razvoj računalništva, avtomatska obdelava podatkov, ekologija in varstvo okolja so dobili velik delež v katalogu.
Strokovni kolegij je odločil, da od 1.1.1977 izdelujemo kataloge na kataložnih listkih mednarodnega formata (125x75 mm). Tako smo dobili še en katalog. To je realno dejstvo in hiba mnogih knjižnic v svetu in pri nas. En katalog imamo na listkih standardnega formata do konca leta 1976 in drugi na listkih mednarodnega formata od začetka 1977. leta. Ta katalog sem urejal do srede leta 1994, od takrat ga ne delamo več na listkih. UDK katalog je bil javni in unikaten, ker internega knjižnica ni vodila. Pri klasificiranju in izdelavi tega kataloga sem uporabljal naslednje priročni ke:
-	Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 406, Ljubljana, 1967,
-	Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 622. 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 1982,
-	Univerzalna decimalna klasifikacija. FID 693. Slovenska skrajšana izdaja 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 1991,
-	Novosti UDK s področja družbenih ved. Izdala Narodna in univerzitetna knjižnica
Obsega izbor vrstilcev, ki so bili objavljeni v "Extensions and Corrections to the UDC" 8 in 9, Ljubljana, 1977,
-	Slovenske srednje izdaje. FID 491, skupine: 2,61,63,64,669,8 in 9, Beograd - Ljubljana, 1974
-	Dezimal-Klassifikation. Deutsche Gesamtausgabe. FID 196, Berlin, 1934-1953
' Knjižnica 42(1998)1
Pri izdelavi kataloga je potrebno narediti strategijo izdelave. To strategijo in obširnost sheme UDK nam narekujejo:
a)	tip knjižnice,
b)	velikost knjižnega fonda,
c)	nakup in priliv knjižnega gradiva ter,
d)	uporabniki.
Ta strategija je ozko povezana s strategijo iskanja informacij v UDK katalogu. Pri klasificiranju in izdelavi kataloga mora bibliotekar misliti na to, kako bo uporabnik najlažje našel željeno knjigo ali strokovno področje v katalogu.
Pri izdelavi kataloga je naše poglavitno orodje Univerzalna decimalna klasifikacija, in sicer vedno zadnja izdaja. Če ne najdemo vrstilca za vsebino ali pojem, ki ga želimo klasificirati, v naših tablicah, ga moramo poiskati v starejših izdajah. Ugotoviti moramo, če je vrstilec še veljaven in če ga lahko vključimo v že obstoječo shemo, da se ne prekriva s kakšnim drugim decimalnim vrstilcem. Ni dovolj pogledati v abecedni register. Nujno je preveriti v decimalnem sistemu in ugotoviti, kateri pojem je podrejen, kateri je vidik in šele takrat lahko pojem pravilno uvrstimo v sistem. Če se vsebina prekriva z več strokovnimi skupinami ali oddelki, moramo narediti dva ali več decimalnih vrstilcev.
Spremembe v univerzalnem decimalnem sistemu so nujne. Vemo, da ima mednarodna federacija za dokumentacijo FID (od 1930) stroga pravila spreminjanja vrstilcev ali skupin.
Predloge posameznika ali nacionalnega odbora za UDK ali mednarodne strokovne organizacije daje v obravnavo Centralnemu komiteju za klasifikacijo. Predlogi se sprejmejo ali vrnejo predlagatelju v popravek. Sprejeti predlogi gredo v javno obravnavo. Če ostanejo brez pripomb, postanejo sestavni del UDK. Centralni komite se drži določenih načel: Pomen vrstilca se lahko razširi ali omeji, vendar se ne sme popolnoma spremeniti. Popolna sprememba ali prestavitev v drugo skupino je dovoljena samo, če je obstoječe stanje postalo neuporabno.Opuščeni vrstilci ali skupine vrstilcev se ne smejo uporabljati za nove pojme najmanj deset let.
Izjeme od tega pravila so mogoče, če jih sprejmejo vse članice Centralnega komiteja za klasifikacijo (CCC) (Extensions and corrections to the UDC. FID 248, Den Hagg, 1949-....) Te spremembe vrstilcev ali strokovnih skupin so lahko:
-	ne najdemo več vrstilca ali strokovne skupine,
-	razširitev vrstilca ali strokovne skupine, 130 - zoženje vrstilca ali strokovne skupine,
Milič, I.: Strokovni UDK katalog v knjižnici Mirana Jarca Novo Mesto
-	da sta se združili dve strokovni skupini v eno,
-	da se je ena strokovna skupina razdelila na dve ali več strokovnih skupin na isti ravni,
-	dobimo novo strokovno skupino, ki je nadrejena obstoječim skupinam,
-	dobimo novo strokovno skupino, ki je enakovredna obstoječim skupinam,
-	najdemo nove strokovne podskupine, ki so podskupine obstoječih skupin (nova razdeljenost skupin),
-	najdemo iste strokovne skupine po jezikovnem izrazu in terminologiji, vendar v drugačnem logičnem odnosu in pomenu.
Pri teh spremembah se lahko spremeni tudi velikost vrstilca za isto strokovno skupino, npr. vrstilec se poveča: 36.058.72 Javno skrbstvo — > 364.4.046.2 ah se zmanjša: 36.001.4 Nevarnosti. Odpravljanje neprilik —> 364.1.
Po teoriji UDK klasifikacije te spremembe velikosti vrstilca nimajo notranjega, vsebinskega pomena, a jih moramo sprejeti ne glede na to, kakšne težave nam prinašajo pri izdelavi kataloga. Do teh sprememb prihaja zaradi dveh razlogov:
a)	ker se je spremenilo človeško znanje, človeška dejavnost in človeško življenje nasploh, da je sprememba potrebna in
b)	najdena je boljša rešitev za klasificiranje določenega pojma.
Klasificiranje je odvisno od splošnega in specialnega znanja klasifikatorja, od globine poznavanja UDK sistema in kombiniranja danih možnosti v sistemu. Vzrok spremembam v UDK sistemu je tudi politika. Bih smo priče velikim težavam klasificiranja mnogih pojmov iz politike in gospodarstva socialističnega samoupravnega sistema v naši državi po tablicah "Univerzalna decimalna klasifikacija". FID 406. Ljubljana, 1967. Težave so omilile tablice "Univerzalna decimalna klasifikacija". FID 622. Ljubljana, 1982. Ostalo je še kar nekaj težko rešljivih vrzeh. Za pojem samoprispevek smo izbrali vrstilec 336.216, razne interesne skupnosti (za socialno delo, zdravstvo, kulturo, telesno kulturo, šolstvo in raziskovanje) smo dali v skupino 35.07 Upravne institucije. Prav tako smo imeli težave pri klasificiranju marksizma kot filozofskega sistema in kot gospodarske teorije. V Univerzalni decimalni klasifikaciji, FID 622, Ljubljana, 1982 smo dobili v skupini 1 Filozofija posebno skupino 141.8 - Socialistične šole in sistemi in v skupini Družbene vede skupino 330.85 - Marksistično-leninistični gospodarski nauk. Tako je iz Univerzalne decimalne klasifikacije, FID 406. Ljubljana, 1967 črtana skupina 335. Na Vzhodu (predvsem v bivši SZ) so začeli sami, na lastno roko, spreminjati skupino 32, ker decimalna klasifikacija ni upoštevala sprememb, ki so nastale v vzhodnih državah. Osnovni princip UDK, univerzalnost, je
' Knjižnica 42(1998)1
bila ogrožena. FIDjenaredil korenito revizijo skupine 31958. leta. Decimalno klasifikacijo so morali uskladiti z nastalimi spremembami družb v teh državah. V komiteju za spremembe so sodelovali strokovnjaki iz Anglije, Belgije, Holandije, Nemčije, Švedske, Poljske, Čehoslovaške, Madžarske, Romunije, S Z, Bolgarije in Jugoslavije. Dogovorjeno je bilo, da se upoštevajo vsi pojmi, ki so potrebni eni in drugi strani, vendar brez ocenjevanja in vrednotenja pojmov. Domnevali so, da vsi člani ne bodo vsakemu nazivu ali terminu pripisovali istega pomena, kar ni bilo najboljše, toda to je bila edina rešitev v tistih časih.
Pri spremembi družbenega sistema v Sloveniji leta 1991 so ti problemi enostavno odpadli. Vrstilci, ki so bili ideološko in politično obarvani, se več ne uporabljajo. V uporabo so prišli drugi vrstilci: denacionalizacija -332.26.025.88 in 338.246.025.88, delnice - 347.728, investicijske družbe -336.71, stečaj - 347.739, manageiji - 658.3-057.177, pa tudi, upajmo, samo prehodni vrstilci: brezposelnost - 331.56, begunci - 325.254, stečaj - 347.739 in drugi. Vse te spremembe vrstilcev in skupin vplivajo na izdelavo kataloga bolj kot na izdelavo bibliografij. Shemo UDK lahko pri izdelavi bibliografij spreminjamo iz leta v leto - ta sprememba uporabniku ne bo otežkočala iskanja v bibliografiji, ker bo tudi novo shemo z malo napora hitro dojel, ne glede na prejšnjo UDK shemo.
Pri knjižničnem katalogu je povsem drugače. Odvisno od velikosti knjižnega fonda se klasifikator odloča za ožjo ali širšo shemo UDK. Če ima knjižnica nad 100.000 knjig, pa tudi drugo gradivo (AV sredstva in posebne zbirke) in bi rada vse to bogastvo ponudila uporabniku, je možnosti več:
a)	Mogoče seje držati samo enih tablic in se ne ozirati na spremembe. Katalog gradimo tako, kakor smo ga začeli. V tem primeru se moramo zavedati, da naš katalog ne sledi razvoju znanosti in znanstvene misli, pa tudi ne razvoju znanstvene sistematike. Prej ali slej bo prišlo v komunikaciji med katalogom in uporabniki do težav. Vse težje bo uporabik našel pravo informacijo. V tem primeru je univerzalna klasifikacija vse manj univerzalna.
b)	Če želimo upoštevati vse spremembe v novih izdajah, moramo misliti na uporabnika, ki je že navajen na "svoje" področje v UDK katalogu. Imamo dve možnosti: a) staro strokovno skupino reklasificiramo z novimi vrstilci. V tem primeru imamo spet dve možnosti: da staro skupino umaknemo iz kataloga (Tako smo naredili s staro skupino 4) ali b) da staro skupin pustimo v katalogu in napišemo vodilko Glej tudi: z novimi vrstilci. V prvem primeru (če staro skupino umaknemo iz kataloga) se uporabnik ne znajde v katalogu brez pomoči bibliotekarja, težko bo našel novo skupino in novi vrstilec. Prav
132 tako v katalogu ne vidimo sprememb in ravoja sistema.
Milič, I.: Strokovni UDK katalog v knjižnici Mirana Jarca Novo Mesto
V	drugem primeru (če pustimo staro skupino ali stari vrstilec in napišemo vodilko) uporabnik najde svoje področje in z vodilko ga z lahkoto vodimo do novega vrstilca. Tako ohranjamo diahronično zgradbo sistema.
V	našem katalogu, kije nastajal od 1.1.1977 do srede 1994, smo upoštevali vse spremembe v poznejših izdajah decimalne klasifikacije. Pri nekaterih skupinah sem ostajal dosledno pri starih vrstilcih zaradi boljše informiranosti uporabnikov. V univerzalni decimalni klasifikaciji, Ljubljana, 1967 najdemo za turistične vodnike in zemljevide vrstilec 380.838. S privesnim vrstilcem za kraj smo dobili pregledno zbirko turističnih vodnikov. V poznejših izdajah Decimalne klasifikacije iz leta 1982 in 1991 ne najdemo več skupine 380. Turistične vodnike je Centralna katalogizacija pri NUK klasificirala na geografski vrstilec za posamezno deželo. Na ta način so se turistični vodniki razpršili med drugo geografsko gradivo. Mi smo dajali turistične vodnike na geografski vrstilec in hkrati obdržali stari vrstilec zaradi boljše preglednosti in uporabnosti. Slabost tega načina klasificiranja in urejanja kataloga je večanje števila kataložnih listkov in povečanje obsega kataloga. Upoštevali smo spremembe in tako sledili principu univerzalnosti in kontinuitete razvoja sistema. Pri tem smo se držali načel stalnosti in stabilnosti strokovnih skupin, vendar smo upoštevali dinamiko sprememb v sistemu. Tako smo ohranjali aktualnost kataloga. Z vodilkami in kazalkami smo obdržali uporabnost in komunikacijo med uporabnikom in knjižnim gradivom.
Izpisal sem vse vrstilce, katere smo uporabili v naši shemi decimalne klasifikacije, uporabljene v našem katalogu za identifikacijo našega knjižnega fonda. Izpisani so samo glavni vrstilci brez splošnih vrstilcev za kraj, obliko, čas in osebe. Mnogi vrstilci ne funkcionirajo brez teh splošnih
vrstilcev, na primer: kulturna zgodovina, domoznanstvo ali umetnost imajo obvezno ob sebi tudi splošni vrstilec za kraj, vsi učbeniki pa imajo ob sebi splošni vrstilec za obliko (osnovnošolski učbeniki - 075.2, srednješolski učbeniki - 075.3, visokošolski učbeniki - 075.8).
Uporabili smo 5910 vrstilcev. Njihovo število v vsaki skupini je naslednje:
"Univerzalna decimalna klasifikacija", FID 693. Ljubljana, 1991 ima po moji grobi oceni 14.500 vrstilcev, kar pomeni, da jih je v našem katalogu uporabljenih 40,70%. Katalog je živ organizem. Tako kot knjižnica raste in se
0-183
1-205
2-273 3 -1362 5-546
6 -1676 7-556 80-243 82-574 9-291
Knjižnica 42 (1998)1
razvija. V prvih letih shema decimalne klasfikacije naglo raste, potem se umirja in se širi zelo počasi.
Glavne vrstilce strokovnih skupin sem označil z rdečimi listki, podskupine v glavni skupini pa z modrimi listki. Tako je uporabniku pristop lažji že vizualno.
Pri izdelavi UDK kataloga ne smemo pozabiti istočasno izdelati tudi abecednega registra na listkih. Abecednega registra je ključ za iskanje v UDK katalogu. Za vsak nov pojem, ki ga uvrstimo v katalog, je potrebno narediti listek tudi v abecednem registru. Pri uvajanju uporabnikov v knjižnico jim je zlasti potrebno pokazati ta medsebojni odnos abecednega registra in UDK kataloga.
134
BIBLIOGRAFIJA
BIBLIOGRAPHY
SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE V LETU 1997
Lidija VVagner, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
Splošne bibliografije
^Biblioteka Metropolitana (Zagreb). Bibliotheca Valvasoriana : katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja fv biblioteki Metropolitani v Zagrebu] kataloška obdelava Božena Kukolja; priredba, predgovor, indeks Vladimir Magič;[ vodja projekta in urednik Lojze Gostiša ; prepis rokopisa Žana Šikič ; prevod v slovenščino, hrvaščino, nemščino, angleščino Ksenija Kosem...[ et al J ; fotografije Boris Gaberščik] . - Ljubljana : Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; Zagreb : Nacionalna i sveučilišna knjižnica, 1995. - 859 str.: ilustr.; 25 cm
Bilten novosti / Narodna in univerzitetna knjižnica. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica 1997 št. 26 - št. 37 Urejeno po vsebini skupin UDK
Centralna katalogizacija slovenskega tiska. Izbor za šolske knjižnice L Računalniška datoteka! / [ Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani] . - Ljubljana : Ministrstvo za šolstvo in šport 1997 št. 1 - št. 12
Domej, Marjeta: Koroška bibliografija. - Koroški koledar 1997 (tiskano 1996) str. 135-156
322 enot. Vsebuje: periodične publikacije ; knjige ; članki; imensko kazalo ; pregled knjižnih zbirk
*Dugaro, Laura: Bibliografia. - Musoni, Francesco. Tra gli Sloveni di Montefosca.
1996	str. 68-85 Urejeno kronološko
Jovanoska, Zdenka: Novosti v knjižnici. - Vzgoja in izobraževanje 1997 št. 1 str. 52 ; št. 5 str. 66-67
Knjige v tisku. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica
1997	št. 1 - št. 12 / pripravlja Alenka Kanič
VVAGNER, Lidija: Slovene bibliographies in 1997. Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)1, 137-152
' Knjižnica 42(1998)1
Majovski, Ksenija in Magda Pavlič Maver. Slovenska bibliografija Videmske pokrajine : 1990-1996 (oktober). - Trinkov koledar 1997 str. 183-226 Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: monografske publikacije (175 enot); stenski koledarji (14 enot) ; periodika (11 enot)
Novosti v standardoteki. - Ljubljana : Urad za standardizacijo in meroslovje Letnik 7 (1997) št. 1 - št. 12
*Osrednja knjižnica Srečka Vilharja (Koper). Biblioteka civica : fondo antiquario : catalogo per autori = antikvarni fond: abecedni imenski katalog / uredniški odbor Amalia Petronio, Ivan Markovič, Marco Apollonio; predgovor Amalia Petronio; uvod Ivan Markovič; prevedel Ivan Markovič. - Koper: Osrednja knjižnica: Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti, 1996. - 250 str.; 20 cm Urejeno po abecedi
Pavlič Maver, Magda in Ksenija Majovski: Slovenska bibliografija v Italiji. - Jadranski koledar 1997 str. 150-173
Vsebuje: serijske publikacije (75 enot); knjige, stenski koledarji (197 enot)
Poler, Melita: Seznam navedene literature. - Poler, Melita. Novinarska etika. 1997 str. 244-254
Urejeno po abecedi
Priporočilni seznam knjig - izbor iz leta 1996 izdelan v Knjižnici Otona Župančiča, enota Pionirska knjižnica Ljubljana. - Šolska knjižnica 1997 št. 1 str. 46-54
Seznam knjižnih novosti / CTK. - Ljubljana : Centralna tehniška knjižnica 1997 št. 3 - št. 6 / uredila Erika Maver Urejeno po skupinah UDK
Seznam novosti: (izbor) / Univerzitetna knjižnica Maribor. - Maribor: Univerzitetna knjižnica
Letnik 32 (1997) št. 1 - št. 4
Vsebuje: A, Knjige /ur. Alenka Mihalič-Klemenčič; B, Periodika /ur. Cirila Gabron-Vuk ; C, Neknjižno gradivo / ur. Mirko Nidorfer
Seznam prejetih knjig / Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti. -Ljubljana: Biblioteka SAZU: Knjižnica Znanstvenoraziskovalnega centra 1997 jan. - dec. / odg. ur. Marija Fabjančič
Slovenska bibliografija. Knjige. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica 1997 št. 1 - št. 4 + register / ur. Lidija VVagner s sodelovanjem Betke Černač, Stanke Dime, Matjaža Hočevarja, Alenke Mayer-Laznik, Tjaše Pavletič-Lacko, Marjete Šušterčič in Tjaše Ujčič
4.124 enot. Urejeno po vsebini skupin UDK. Vsebuje tudi imensko, predmetno kazalo in naslovno kazalo
Slovenska bibliografija [ Računalniška datoteka J / Narodna in univerzitetna knjižnica. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica. - CD-ROM 1997 št. 3
Stavbar, Vlasta . Katalog rokopisov Univerzitetne knjižnice Maribor : Ms 601-850 / Vlasta Stavbar in Sandra Kurnik Zupanič. - Maribor: Univerzitetna knjižnica, 1997. -119 Str.;24cm
Vsebuje tudi osebno in stvarno kazalo
Štular-Sotošek, Karmen: Bibliografski pregled slovenskega ženskega časopisja. -Štular-Sotošek, Karmen. Žensko časopisje na Slovenskem. 1997 str. 37-50
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
52 enot. Urejeno po abecedi. Vsebuje tudi: kronološki pregled; imensko kazalo urednic in urednikov. - Objavljeno tudi v: Delta 1997 št. 1/2 str. 125
Žumer, Francka: Bibliografija literature o praznikih : Miklavž, Božič, Novo leto. -Šolska knjižnica 1997 št. 1 str. 43-45 Urejeno po zvrsteh
Bibliografija sodelavcev strokovnih in znanstvenih institucij
Bibliografija. - Fakulteta za strojništvo (Ljubljana). Pregled dela Laboratorija za vrednotenje konstrukcij - LAVEK. 1997 str. 24-38
Vsebuje: članki in sestavki ; monografije in druga zaključena dela ; izvedena dela ; sekundarno avtorstvo
*Bibliografija. - Letno poročilo 1995 / ZAG [ i. e. Zavod za gradbeništvo Slovenije] .
1996	str. 47
Vsebuje: monografije in druga zaključena dela; članki in sestavki
Bibliografija. - Letno poročilo 1996 / ZAG [ i. e. Zavod za gradbeništvo Slovenije] .
1997	str. 49-75
98 enot. Urejeno po tipologiji dokumentov
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 1996. - Arhivi 1997 št. 1/2 str. 313-319 Urejeno po abecedi
BibIiography. - Acta Carsologica 1997 št. 1 str. 354-364
Dimec, Jure in Eva Klemenčič in Vanja Mavrin in Samo Ribarič in Anamarija Rožic-Hristovski: Bibliography. - Research activities and bibliography 1995.1997 str. 61-104 932 enot
Habilitacij e- bilten Habilitacijske komisije Univerze v Mariboru. - Maribor: Univerza 1997 / ureja Metka Režman
Hočevar, Ivica in Barbara Slemenik: Bibliografija Oddelka za živilstvo za dveletno obdobje januar 1995 do december 1996. - Bitenčevi živilski dnevi (18 ; 1997 ; Ljubljana). Moderne tehnologije predelave in kakovost živil. 1997 str. 229-286 172 enot in 229 enot. Vsebuje tudi imensko kazalo
Hočevar, Ivica in Polona Hočevar: Bibliografija z izvlečki za diplomske naloge, magistrska dela in doktorske disertacije od maja 1995 do maja 1997. - Bitenčevi živilski dnevi (18 ; 1997 ; Ljubljana). Moderne tehnologije predelave in kakovost živil. 1997 str. 287-366
Izvlečki poročil o raziskavah. Pregled objavljenih del. - Poročilo o delu v letu 1996 / Kmetijski inštitut Slovenije. 1997 str. 56-74
Kandus, Nataša: Bibliografija sodelavcev Inštituta za novejšo zgodovino v letu 1996. - Prispevki za novejšo zgodovino 1997 št. 1 str. 19-34
Objavljeno ob Poročilu o delu Inštituta za novejšo zgodovino v letu 1996. - Vsebuje: članki in sestavki; monografije in druga zaključena dela
Knjižnica Ivana Tavčarja (Škofja Loka). Publikacije članov Profesorskega ceha in Muzejskega društva v Škofji Loki v Knjižnici Ivana Tavčarja škofja Loka : bibliografski seznam publikacij in razstava del članov Profesorskega ceha in Muzejskega
' Knjižnica 42(1998)1
društva v Škofji Loki / zbral in uredil Matjaž Eržen. - Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, 1997. - 23 str. : ilustr.; 23 cm
Kocijan, Gregor in Vanda Šušteršič: Bibliografija. - Pedagoška fakulteta (Ljubljana). Zbornik ob 50-letnici Višje pedagoške šole, Pedagoške akademije, Pedagoške fakultete. 1997 str. 126-158
Vsebuje: samostojne strokovne-znanstvene publikacije ; učbeniki in priročniki; likovna ustvarjalnost (razstave); glasbena ustvarjalnost (natis skladb, plošče in kasete)
Kos, Peter: Razstavna dejavnost; Raziskovalni projekti; Strokovna in znanstvena bibliografija strokovnih delavcev Narodnega muzeja Slovenije. - Argo 1997 št. 1 str. 176-179
•Poročilo o delu 1996 / Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. - Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1996
Poročilo o izdajah Inštituta za gospodarsko pravo pri Pravni fakulteti v Mariboru. -Podjetje in delo 1997 št. 2 str. 260-267 Vsebuje: zborniki (17 enot); raziskovalni projekti (5 enot)
Vovko, Andrej in Mateja Ribarič: Znanstvene in strokovne objave muzejskih delavcev. - Šolska kronika 1997 št. 6 str. 217-220 Urejeno po abecedi
Znanstveno-raziskovalno delo v letu 1996 / Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo . - Ljubljana : Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo 1996 (tiskano 1997) / uredila Branko Stanovnik in Jože Škerjanc
Bibiiotekarstvo. Bibliografska kazala. Bibliografija bibliografij
"Bibliografija Kamniškega zbornika 1955-1979 / pripravile strokovne sodelavke Matične knjižnice Kamnik. - Kamniški zbornik 13 (1996), str. 199-201 Vsebuje tudi kazalo
Hawlina, Peter. Pregled vsebine dosedanjih številk časopisa Drevesa. - Drevesa 1997 št. 4 str. 41-48
Urejeno kronološko. Vsebuje: pregled od I. - IV. letnika; pregled po avtorjih
Kambič, Mirko: Kazalo: Foto antika št. 16-20 (1993-1997). - Foto antika 1997 št. 20 str. [24]
Knjižničarske novice : bibliografsko kazalo 1996. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica 1997 (priloga) Urejeno po vsebini
Signalne informacije iz bibliotekarstva. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica
1997 št. 1 - št. 12 / ur. Jelka Kastelic
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: monografije; periodika; posvetovanja
Wagner, Lidija: Slovenske bibliografije v letu 1996. - Knjižnica 1997 št. 1 str. 151-173 Urejeno po skupinah UDK
Žumer, Francka: Bibliografsko kazalo revije Šolska knjižnica 1991-1996. - Šolska knjižnica 1997 št. 3 str. 28-30 257 enot. Urejeno kronološko. Vsebuje tudi imensko kazalo
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
Filozofija. Psihologija
Musek, Janek: Seznam literature. - Musek, Janek. Znanstvena podoba osebnosti. 1997 str. 407-413
Štern, Artur: Reference. - Štem, Artur. Metabiologija. 1997 str. 218-222
Verstvo
Sorč, Ciril: Slovstvo. - Sorč, Ciril. Eshatologija. 1997 str. 231-237
Urejeno po abecedi
Družbene in politične vede
Anžič, Andrej: Varnostni sistem Republike Slovenije. 1997 str. 215-229
Vsebuje: knjige; monografije; članki; pravni predpisi; poročila ; protokoli; konvencije ; leksikoni
Benko, Vlado: Literatura. - Benko, Vlado. Znanost o mednarodnih odnosih. 1997 str. 289-300
Bubnov-Skoberne, Anjuta:Literatura in pravni viri. - Bubnov-Škobeme, Anjuta. Pravni vidiki socialne varnosti za brezposelne. 1997 str. 287-298 Vsebuje: monografije; zborniki; komentarji; članki in samostojni prispevki v zbornikih; pravni viri
*Čepič, Zdenko: Seznam uporabljenih virov in literature. - Čepič, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji: 1945-1948.1995 str. 263-269
Demšar, Marjeta: Bibliografija za slovensko zgodovino šolstva 1990-1995. - Šolska kronika 1997 št. 6 str. 289-307 Urejeno po vsebini
*Geremek, Bronisfav: Bibliografija. - Geremek, Bronisfav. Usmiljenje in vislice. 1996 str. 283-297
Jelušič, Ljubica: Bibliografija ; Časopisni viri; Raziskovalne naloge, dokumenti. -Jelušič, Ljubica. Legitimnost sodobnega vojaštva. 1997 str. 227-240
Jug, Jurij in Roža Kek: Izobraževanje odraslih v slovenski knjigi in strokovni serijski publikaciji - kvantitativni prikaz: 1945-1990. - Prispevki k zgodovini izobraževanja odraslih. 1997 str. 269-302
Jurše, Milan: Literatura. - Jurše, Milan. Mednarodni marketing. 1997 str. 525-535 229 enot. Urejeno po abecedi
Kuzmič, Franc: Bibliografija o muzejski pedagogiki. - Šolska kronika 1997 št. 6 str. 308-321
Urejeno po vsebini
Milenkovič, Marija: Nove knjige v knjižnicah Inštituta za kriminologijo in Ministrstva za notranje zadeve. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo 1997 št. 1 - št. 3
' Knjižnica 42(1998)1
Račič-Simončič,Mojca. Slovenska etnološka bibliografija 1986--1990 / zbrala in uredila Mojca Račič Simončič. - Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 1997. - XXXIV, 317 str.: ilustr.; 21 cm. - (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; 25) 1986 enot. Urejeno po vsebini. Vsebuje tudi imensko kazalo
Seznam novitet za mesec ... / Centralna pravosodna knjižnica pri VS RS. - Ljubljana : Vrhovno sodišče Republike Slovenije 1997 maj/avg.
Seznam novosti / Ekonomsko-poslovna fakulteta, Knjižnica. - Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Knjižnica 1997 april/jun. - jul./sept. Vsebuje: knjige; diplome; periodika
Sket, Ivanka: Tematska bibliografija. - Pavlovič, Zoran. Slabo ravnanje z otroki v Sloveniji. 1997 str. 141-158 Vsebuje: knjige; članki
Sulek, Tanja: Nove knjige v pedagoški knjižnici. - Sodobna pedagogika 1997 št. 1/2 -št. 9/10
Tekavčič, Metka: Literatura. - Tekavčič, Metka. Obvladovanje stroškov. 1997 str. 181-193
Vreg, France: Literatura. - Vreg, France. Sporazumevanje živih bitij. 1997 str. 235-241
Naravoslovne in uporabne vede. Medicina
Adamič, France: Vinogradniški in vinarski tisk. - Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1997 supl. 26 str. 86-87 = Adamič, France. Oris slovenskega vinogradništva in vinarstva Urejeno po abecedi
Bilten novosti v knjižnici / Zavod za gradbeništvo . - Ljubljana : Zavod za gradbeništvo
Letnik 16 (1997) št. 1 - št. 4
Bučar, France: Literatura. - Bučar, France. Meso - poznavanje in priprava. 1997 str. 264-266
Černe, Mihaela: Literatura. - Černe, Mihaela. Stročnice. 1997 str. 137-139
Kotarac, Mladen: Slovenska odonatološka bibliografija. - Kotarac, Mladen. Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije. 1997 str. 200-205
*Kranjc,Maja in Drago Samec: Županova jama -bibliografija. - Županova jama. 1996 str. 59-64
Makovec, Tihomin Škocjanski zatok na papirju. - Falco 1997 št. 11 str. 13-22 Urejeno kronološko
Poredoš, Pavel: Literatura. - Poredoš, Pavel. Kritična ishemija udov. 1997 str. 80-86 155 enot
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
Založništvo
Narodna in univerzitetna knjižnica (Ljubljana). Unescove publikacije v Narodni in univerzitetni knjižnici: izbirna bibliografija: ob 50-letnici Unesca / /uredila Elektra Tsigaridas/. - 2., dopolnjena izd. - Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. - 108 str.; 25 cm
Vsebuje: serijske publikacije (85 enot); monografske publikacije (701 enot); naslovno kazalo in imensko kazalo serijskih publikacij ; naslovno kazalo monografij in imensko kazalo monografij
*Krstulovic, Zoran: Bibliografija založbe Glasbena matica v Ljubljani :[ 1873-1945] . - Naši zbori 1994 št. 6 str. 1-76
Urejeno kronološko. Vsebuje tudi: kazalo skladateljev in prirejevalcev ; kazalo pesnikov, piscev in prevajalcev; kazalo naslovov; kazalo oblik in zasedbe
Umetnost. Arhitektura. Urbanizem. Gledališče. Glasba
Frelih, Darja: Novosti s knjižnih polic na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 št. 9 str. 98-99
*Intihar-Ferjan, Jana: Umetnostnozgodovinska bibliografija za leto 1990. - Zbornik za umetnostno zgodovino 31/32 1995/1996 str. 203-241 501 enota. Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: knjige; recenzije; članki; imensko kazalo
Kokole, Metoda: Novosti s knjižnih polic v knjižnici Muzikološkega inštituta ZRC-SAZU. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 št. 9 str. 99-102 Urejeno po zvrsteh
Komavec, Maša: Novosti s knjižnih polic na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC-SAZU. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 št. 9 str. 102 Urejeno po zvrsteh
Kranjc, Katja: Novosti v knjižnici Moderne galerije (tuja literatura). - M'ars 1997 št. 3/4 str. 96-[ 101] Urejeno po zvrsteh
Krstulovič, Zoran: Novosti s knjižnih polic v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 št. 9 str. 85-96 Urejeno po zvrsteh
[ Petdeset] 50 let mariborskegabaleta. - Gledališki list / Slovensko narodno gledališče Maribor. Opera, balet 1997 december str. 21-32 (predstava Labodje jezero) 378 enot. Urejeno kronološko
Salmič, Karmen: Novosti s knjižnih polic v Glasbeni zbirki Univerzitetne knjižnice Maribor. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 št. 9 str. 96-97
Simoneti, Maja: Viri in literatura. -Simoneti, Maja. Mestne zelene površine. 1997 str. 195-202
Šport
Sport-dok. Diplomske naloge. - Šport 1997 št. 1 str. 56-58
' Knjižnica 42(1998)1
Šport-dok. Iz knjižnice FŠ : bibliografija knjig. - šport 1997 št. 2 str. 50
Velkovrh, Ciril: Alpinistična bibliografija.-Slovenski alpinizem '96.1997 str. 119-121 Urejeno po vsebini
Jezikoslovje. Književnost
Pirjevec, Marija: Opombe ; Literatura. - Pirjevec, Marija. Dvoje izvirov slovenske književnosti. 1997 str. 184-205
Seznam novosti knjižnice Oddelka za slovanske jezike in književnosti. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, Knjižnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti 1997 št. 1 - št. 3 / ur. Anka Sollner Perdih
Osebne bibliografije
ABRAM, JOŽE
Delo Jožeta Abrama. - Abram, Jože. Moja Trenta. 1997 str. 188-189 Urejeno po zvrsteh
BAN, IVO
Igralski opus Iva Bana. - Gledališki list / SNG Drama Ljubljana 1997 februar str. 68-72 (predstava Zaton)
Vsebuje: vloge v gledališču; vloge v slovenskih celovečernih filmih; nagrade
BARAGA, FRIDERIK škof
Švent, Rozina: Bibliografija del F.J. Barage. - Švent, Rozina. Eno je potrebno. 1997 str. 25-27 30 enot
*BAŠ, ANGELOS
Zemljič-Golob, Sinja in Maja Godina-Golija: Bibliografija Angelosa Baša (1947 do 1995). - Traditiones 25/1996 str. 31-44
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: samostojne publikacije; znanstvene in strokovne objave; ocene ; radijske oddaje; po topisi; prevodi; neobjavljena predavanja in referati; intervjuji; politični članki; uredništvo
BECKETT, SAMUEL
Berger, Aleš: Bibliografija. - Beckett, Samuel. Čakajoč Godota. 1997 str. 23-24 Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: Beckettovo delo pri Slovencih
BELBEL, SERGI
Sergi Belbel - opus. - Gledališki list / SNG Drama Ljubljana 1997 maj str. 30-31
(predstava Nežnosti))
Vsebuje: drame; režije; prevodi; nagrade
BENEDIČIČ, DANILO
Igralski opus Danila Benedičiča. - Gledališki list / SNG Drama Ljubljana 1997 februar str. 75-84 (predstava Zaton)
Vsebuje: vloge v gledališču; vloge v slovenskih celovečernih filmih; nagrade BENN, GOTTFRIED
. Bibliografija : prve knjižne izdaje v izvirniku. - Benn, Gottfried. Dvojno življenje. 144 1997 str. 198-199
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
BERNIK, FRANCE
Munda, Jože: Bibliografija Franceta Bernika. - Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika. 1997 str. 29-62 Urejeno kronološko
BOLJKA, JANEZ
Gspan, Eva in Barbara Rupel: [ Dokumentacija] . - Galerija Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki). Donacija Janeza Boljke. 1997str. 196-216
Vsebuje: samostojne razstave; skupinske razstave; simpoziji in kolonije; natečaji za javne spomenike; pomembnejša dela za javnost; nagrade in priznanja; bibliografija o umetniku
CAMUS, ALBERT
Vasič, Marjeta: Bibliografija. - Camus, Albert. Tujec. 1997 str. 40
CANKAR, IVAN
Ambrož, Darinka: Bibliografija. - Cankar, Ivan. Za narodov blagor. 1997 str. 39-42 Vsebuje: Za narodov blagor v knjižnih izdajah ; v prevodih ; uprizoritve v slovenskih poklicnih gledališčih; literatura o Cankarju in o komediji Za narodov blagor; drugi viri
Kocijan, Gregor: Bibliografija. - Cankar, Ivan. Cankarjeva kratka pripovedna proza. 1997 str. 36-38
Vsebuje: O Cankarjevi kratki pripovedni prozi; zbirke Cankarjevih kratkih pripovedi
*ČADEŽ, DRAGICA
Samostojne razstave . Skupinske razstave . Simpoziji . Nagrade in priznanja . Pomembnejša dela za javnost. Bibliografija. - Čadež, Dragica. Dragica Cadež. 1996 str. 33-38
DIMIC, DAMIJANA
Razpotnik, Silva: Bibliografija mag. Damijane Dimic, dipl. inž. / uredila Silva Razpotnik. - Ljubljana: Zavod za gradbeništvo Slovenije, 1997. - 20,5 str.; 30 cm Vsebuje: monografije in druga zaključena dela (92 enot); članki in sestavki (102 enoti) ; osebna bibliografija za obdobje 1993-1997 (17 enot)
»DOLENC, BOŽIDAR
Bibliografija . Samostojne razstave. Izbrane skupinske razstave . Izbrane nagrade . Izbrana bibliografija. - Dolenc, Božidar. Portreti slovenskih fotografov. 1996 str. 59-63
FABIANI, MAKS
Pozzetto, Marko: Bibliografija. - Pozzetto, Marko. Maks Fabiani - vizije prostora. 1997 str. 397-406
FERENC, TONE
Bibliografija dr. Toneta Ferenca. - Prispevki za novejšo zgodovino 1997 št. 2 str. 13
GEREMEK, BRONISLAV
Bibliografija knjižnih del Bronisfava Geremeka. - Geremek, Bronisfav. Usmiljenje in vislice. 1997 str. 315-316 Urejeno kronološko
GINSBERG, ALLEN
Bibliografija. - Ginsberg, Allen. Blebetanje neskončnosti. 1997 str. 116-120 Vsebuje: izbrana bibliografija v angleškem jeziku in izbrana bibliografija v slovenskem jeziku
GOGOL', NIKOLAJ VASIL'EVIČ Cuderman, Vinko: Bibliografija. -Gogol', Nikolaj Vasil'evič. Revizor. 1997 str. 34-35
' Knjižnica 42(1998)1
Vsebuje: knjižne izdaje Revizorja v slovenščini; uprizoritve Revizorja v slovenskih poklicnih gledališčih; literatura o Gogolju in Revizorju
GOŠNIK-GODEC, ANČKA
Mahkota, Breda in Tanja Pogačar: Bibliografija Ančke Gošnik-Godec. - Otrok in knjiga 1997 št. 43 str. 74-86
Vsebuje: knjižne ilustracije (107 enot); knjige v drugih jezikih (97 enot); periodika; TV slikanice; razstave; nagrade in priznanja; bibliografija člankov in prispevkov v knjižnih izdajah o Ančki Gošnik Godec (35 enot)
GROHAR, IVAN
Glavan, Saša: Bibliografija. - Grohar, Ivan. Bodočnost mora biti lepša. 1997 str. 228-237
Glavan, Saša in Majča Korošaj: Razstave in razstavljene slike. - Grohar, Ivan. Bodočnost mora biti lepša. 1997 str. 222-227
HALEVI, JUDA ben SAMUEL
Kocijančič, Gorazd: Izbrana bibliografija. - Halevi, Juda ben Samuel. Juda Halevi. 1997 str. 127-128
Vsebuje: najpomembnejše izdaje Halevija; najpomembnejši prevodi; izbrane študije
»ILEŠIČ, SVETOZAR
Kunaver, Jurij: Bibliografija srednješolskih geografskih učbenikov Svetozarja Ilešiča. - Geografija v šoli 1996 št. 2 str. 13-14 32 enot. Urejeno kronološko
JANČAR, DRAGO
Toporišič, Drago: Bibliografija. - Jančar, Drago. Veliki briljantni valček. 1997 str. 28-31
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: knjižne izdaje Jančarjevih dram v slovenskem jeziku; knjižne izdaje Jančarjevih dram v tujini; slovenske uprizoritve Jančarjevih dramskih del; v tujini uprizorjene Jančarjeve drame ;film, televizija, radio; knjižne izdaje drugih Jančarjevih del v slovenskem jeziku; literarne nagrade
*JARM, STANE
Samostojne razstave. Skupinske razstave. Simpoziji. Nagrade. Pomembnejša dela za javnost. Bibliografija. - Jarm, Stane. Stane Jarm. 1995 str. 26-28
JEMEC, ANDREJ
Apih, Katja: [ Dokumentacija]. - Jemec, Andrej. Andrej Jemec. 1997 str. 54-61 Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: biografija; nagrade; samostojne razstave; bibliografija
KARIM, AZAD Azad Karim. - Karim, Azad. Pariška dela. 1997 str. 6
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: biografija ; samostojne razstave ; pomembnejše skupinske razstave: nagrade
KLEMENČIČ, VLADIMIR
Dolgan-Petrič, Mojca in Ida Knez-Račič in Janja Turk: Bibliografija prof. dr. Vladi-mirja Klemenčiča. - Dela / Oddelek za geografijo FF (Socialnogeografski problemi) 1997 št. 12 str. 275-303 283 enot. Urejeno kronološko
KMECL, ALEŠ
Kmecl, Elizabeta in Cvetka Grbec in Jerneja Škerjanec: Bibliografija Aleša Kmecla, dipl. ing. agr. - Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Kmetijstvo.
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
Zootehnika 1997 št. 70 str. 11-20 102 enoti. Urejeno kronološko
KOB AL, ALEKSIJ
Aleksij Kobal . Samostojne razstave . Skupinske razstave . Nagrade. - Kobal, Aleksij. Providence. 1997 str. 16
KOBE, BORIS
Biografija . Nagrade . Važnejši javni spomeniki. Razstave. Izbrana bibliografija. -Kobe, Boris. Boris Kobe. 1997 str. 14-16
KOSOVEL, SREČKO
Kos, Matevž: Literatura o Kosovelu: izbor. - Kosovel, Srečko. Izbrane pesmi. 1997 str. 166-167
*KREFT, BRATKO
Bratko Kreft v SNG Drama Ljubljana. - Gledališki list / SNG Drama Ljubljana 1996/97 str. 43-45 (predstava Seksualna perverzija v Chicagu) Vsebuje: dramatik; prevajalec; režiser
KREK, UROŠ
Benedik, Tanja in Katarina Bogunovič: Bibliografija skladb Uroša Kreka. - Bilten Slovenskega muzikološkega društva 1997 posebna št. str. 43-69 141 enot. Urejeno po zvrsteh. Vsebuje tudi indeks skladb
*KURET, NIKO
Ložar-Podlogar, Helena: Bibliografija Nika Kureta 1986-1995: z dopolnilom za leto 1985. - Traditiones 1996 str. 471-474 Urejeno kronološko
LINDGREN, ASTRID
Marinšek, Marjan: Astrid Lindgren - knjižni opus; Prevodi v slovenski jezik; Astrid Lindgren - pomembni članki v slovenski periodiki. - Marinšek, Marjan. Astrid Lindgren. 1997 str. 197-226
LINHART, ANTON TOMAŽ
Koler, Samo: Bibliografija. - Linhart, Anton Tomaž. Ta veseli dan ali Matiček se ženi. 1997 str. 39-42
Vsebuje: knjižne izdaje komedije Matiček se ženi; literatura o Linhartu (izbor); pomembnejše uprizoritve komedije Matiček se ženi na slovenskih odrih
»LOGAR, LOJZE
Biografija . Nagrade . Samostojne razstave . Skupinske razstave. Iz bibliografije. -Logar, Lojze. Intermezzozoik. 1996 str. 35-47
LOVKO, ERIK
Biografija. Nagrade. Samostojne razstave. Skupinske razstave. - Lovko, Erik. Erik Lovko. 1997 str. 14-17
LUGARIČ, ALBIN
Samostojne razstave . Bibliografija o umetniku. - Lugarič, Albin. Albin Lugarič. 1997 str. 61
MAKAROVIČ, SVETLANA
lic, Andrej: Bibliografija. - Otrok in knjiga 1997 št. 44 str. 138-141 Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: poezija (8 enot); proza (43 enot); poezija in proza; dramatika ; avtorski prevod in priredba; soavtorstvo; prevodi; nagrade; izbrana bibliografija Člankov in prispevkov v knjižnih izdajah o Svetlani Makarovič (24 enot)
' Knjižnica 42(1998)1
*MAMET, DAVID
David Mamet - opus. - Gledališki list / SNG Drama Ljubljana 1996/97 str. 16 (predstava Seksualna perverzija v Chicagu) Urejeno po zvrsteh
MAURER, NEŽA
Čater, Dušan: Bibliografija. - Maurer, Neža. Metulj na snegu. 1997 str. 101-103 Vsebuje: knjige za odrasle; knjige za mladino in otroke; prevodi; uglasbena dela; revije in RTV; kasete
MIHELIČ, FRANCE
[ Dokumentacija] . - Mihelič, France. France Mihelič. 1997 str. 22-23
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: življenjepisni podatki; samostojne razstave; pomembnejše
skupinske razstave
MILČINSKI, FRANE-JEŽEK
Knjižne izdaje in zvočni zapisi Franeta Milčinskega-Ježka . Nagrade in priznanja. - Milčinski, Frane (1914-1988). Preprosta ljubezen. 1997str. 247-248
MttOSZ, CZESLAVV
Bibliografija Czesfavva Mttosza. Czesfaw v slovenskih prevodih. - Mifosz, Czesfaw. Življenje na otokih. 1997 str. 395-398
MOČNIK, FRANC vitez
Perat Anton in Karmen Kete: Močnikova dela v slovenščini; Literatura o Francu Močniku v slovenščini. - Pomnik dr. Franca,-viteza Močnika. 1997 str. 25-40
MOLIERE, JEAN BAPTISTE POQUELIN
Barbarič, Nada: Bibliografija. - Moliere, Jean Baptiste Poquelin. Tartuffe. 1997 str.
Vsebuje: izdaje prevoda Tartujfa v slovenščini; uporabljeni viri (izborf; uprizoritve Tartujfa v slovenskih poklicnih gledališčih
MUŠIČ, ZORAN
Intihar-Feijan, Jana: Biografski podatki; Izbor iz bibliografije. - Zoran Mušič iz zbirk Moderne galerije. 1997 str. 42-44 Urejeno kronološko
NABOKOV, VLADIMR
Bajt, Drago: Vita activa Vladimirja Nabokova. - Nova revija 1997 št. 182 str. 122-125 Vsebuje tudi biografijo
NEMEC, NEGOVAN
Nemec, Nelida: Razstave ; Nagrade ; Simpoziji; Javne plastike ; Bibliografija. -Nemec, Negovan. Negovan Nemec. 1997 str. 152-163
*NEUMAN, ZDRAVKO
Bitenc-Kos, Snežana: Bibliografija : (dr. Zdravko Neuman, dipl. psiholog). - Gib 1995 št. 2 str. 17-19
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: samostojne publikacije; članki; referati na konferencah in posvetovanjih; raziskovalno delo; drugo
PAHOR, BORIS
Bibliografija. - Pahor, Boris. Nekropola. 1997 str. 229-231 Vsebuje: slovenske knjižne izdaje; knjižne izdaje v tujini
PANDUR, TOMAŽ
Selected bibliography. - Božac, Angelo. Pandur's theatre of dreams = Pandurjevo
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
gledališče sanj. 1997 str. 330-334 Urejeno po predstavah
»PATERNU, BORIS Logar-Pleško, Alenka in Anka Sollner-Perdih: Bibliografija Borisa Paternuja (1986-1996). - Slavistična revija 1996 št. 3 str. 327-340
Nadaljevanje bibliografije, ki jo je Jože Munda objavil v Slavistični reviji leta 1986. Vsebuje tudi: Dodatek k bibliografiji za leta 1984,1985 in 1986. - Urejeno kronološko
PLANINA, JANEZ
Prof dr. Janez Planina: bibliografija. - Nacionalno turistično združenje. Mednarodno srečanje (4 ; 1997 ; Portorož). Aktualna znanstvena turistična misel. 1997 str. 250-254 70 enot
PLEČNIK, JOŽE
Krečič, Peter: Izbor iz bibliografije o Jožetu Plečniku in njegovem delu. - Krečič, Peter. Jože Plečnik. 1997 str. 217-220 124 enot. Urejeno kronološko
PLESNIČAR, PAVEL
Uršič, Ivanka: Seznam Plesničarjevih objav. - Plesničar, Pavel. Ajdovščina. 1997 str.
13-14
21 enot
PRENNER, LJUBA
Horvat, Helena: Bibliografija. - Horvat, Helena. Dr. Ljuba Prenner (1906-1977). 1997 str. 53-65
Vsebuje: njeni teksti; v rokopisu je ostalo; o njej so pisali (knjige, revije in časopisi); radijske reportaže in video posnetki; plesna predstava
♦ROZMAN, KSENIJA
Šumi, Nace: Bibliografija. - Zbornik za umetnostno zgodovino 31/32 1995/1996 str. 38-45
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: samostojne publikacije in s sodelovanjem ; prispevki v razstavnih katalogih; članki in razprave v strokovnih publikacijah; leksikalni prispevki; ocene in poročila; članki v drugih revijah in časnikih; razstave - samostojne postavitve; strokovno in tehnično sodelovanje doma in v tujini; predavanja na univerzah, mednarodnih srečanjih in tujih institucijah; pedagoško delo
*SAID, EDWARD W.
Bibliografija Saidovih knjižnih del. - Said, Edward W. Orientalizem. 1996 str. 447-449
Urejeno kronološko SIMONIČ, IVAN
Bibliografija Ivana Simoniča. - Simonič, Ivan. šole in gradovi. 1997 str. 44-47 Urejeno kronološko
SKET, BORIS
Tarman, Kazimir: Boris Sket, znanstveni in strokovni članki (razvrščeni po prevladujoči tematiki) / research papers. - Acta biologica Slovenica 1997 št. 1 str. 58-68 Urejeno po vsebini
SKOČIR, RUDI
Rudi Skočir. - Karim, Azad. Pariška dela. 1997 str. 11-12
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: biografija; samostojne razstave; skupinske razstave; nagrade
' Knjižnica 42(1998)1
STANIČ, JANEZ
Grum, Martin: Bibliografija Janeza Staniča. - Stanič, Janez. Kronike preloma. 1997 str. 287-315 Urejeno kronološko
STRAVINSKIJ, IGOR FEDOROVIČ
Kronološki pregled življenja in dela Igorja Stravinskega. - Stravinskij, Igor Fedoro-vič. Glasbena poetika. 1997 str. 115-137 Bibliografija v tekstu
STUPICA, MARIJA LUCIJA
Avguštin, Maruša: Bibliografija. - Otrok in knjiga 1997 št. 44 str. 149-153 Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: tujejezične izdaje; nagrade; razstave; izbrana bibliografija člankov in prispevkov v knjižnih izdajah o Mariji Luciji Stupica
»SAVLI, ANDREJ
Košmrlj-Levačič, Borislava: Bibliografija. - Rutar, Borut. Andrej Šavli. 1996 str. 56-59
Urejeno po vsebini. Vsebuje: prve objave prispevkov v dnevnem časopisju ; strokovne publikacije; mladinska literatura; priprava učnih knjig in Slovarja slovenskega knjižnega jezika ...; uredniško delo ; raziskave; objave člankov s področja šolstva ; objave otroških pesmi, pripovedk in zgodb v mladinskem tisku; objave različnih prispevkov v revijalnem in dnevnem tisku
»ŠUMI, NACE
Avguštin, Cene: Bibliografija (od 1984 do vključno 1995). - Zbornik za umetnostno zgodovino 31/321995/1996 str. 23-26
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: samostojne publikacije ; razprave in študije v strokovnih publikacijah in razstavnih katalogih; članki v drugih revijah in časnikih; ocene in poročila
TOMC, MATIJA
Škulj, Edo: Tomčeva glasbena bibliografija. - Tomčev zbornik. 1997 str. 199-216 Vsebuje: spisi; skladbe; literatura o Tomcu
»TOPORIŠIČ, JOŽE
Bibliografija Jožeta Toporišiča za desetletje 1986-1996 ob sedemdesetletnici. - Slavistična revija 1996 št. 4 str. 485-501 Urejeno kronološko.
TRINKO, IVAN
Trinkova dela . Trinkovi prevodi. - Ivan Trinko Zamejski. 1997 str. 128-133 Urejeno po zvrsteh
TRSTENJAK, ANTON
Škulj, Edo: Temeljna bibliografija Antona Trstenjaka. - Bogoslovni vestnik 1997 št. 3 str. 387-401
TRUBAR, PRIMOŽ
Register vnd summarischer Inhalt, aller der VVindischen Bticher, die von Primo Trubero biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind,... - Faksimile. - Ljubljana : Slovenska knjiga, 1997. - 24 str.; 20 cm. - (Monumenta Slovenka; 7)
TUTTA, KLAVDII
t Dokumentacija! . - Tutta, Klavdij. Tutta. 1997 str. 72-82
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: kratki biografski podatki; samostojne razstave ; skupinske razstave; nagrade in priznanja; slike v zbirkah; o Klavdiju Tutti so pisali
VVagrier, L. Slovenske bibliografije v letu 1997
UDO VIČ, JOŽE
Hočevar, Matjaž: Bibliografija Jožeta Udoviča. - Jože Udovič. 1997 str. 307-341 Vsebuje: knjige; revialne objave; Udovič prevajalec; o Udovičevem ustvarjanju
URBANČIČ, IZIDOR
Biografija . Samostojne razstave . Skupinske razstave . Izbrana bibliografija. -Urbančič, Izidor. Izidor Urbančič. 1997 str. 21-25
VENOSI, SALVATORE
Bibliografija (izbor). - Salvatore Venosi. 1997 str. 18-19
VIZJAK, JANA
Samostojne razstave . Skupinske razstave . Nagrade in priznanja . Bibliografija : izbor. - Vizjak, Jana. Jana Vizjak. 1997 str. 21-22
VVENDERS, VVIM
Pelko, Stojan in Andrej Šprah: Izbrana bibliografija. - Pelko, Stojan. Pogib in počas. 1997 str. 169-173
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: knjižne izdaje spisov Wima Wendersa; objavljeni scenariji; monografije o Wendersu; tematske številke ali bloki revij; Wenders v slovenščini
Popek, Simon: Filmografija Wima VVendersa. - Pelko, Stojan. Pogib in počas. 1997 str. 143-168 Urejeno kronološko
ZLOBEC, CIRIL
Bibliografija. - Zlobec, Ciril. Itinerario d'amore. 1997 str. 18-20
"ŽGEČ, FRANJO
Tancer, Vladimir: Bibliografija. - Časopis za zgodovino in narodopisje 1996 št. 2 str. 268-274
53 enot. Vsebuje tudi zapise o Žgeču (24 enot); ocene Žgečevih knjižnih del (5 enot)
ŽNIDAR, VINCENC
Hojan, Tatjana: Bibliografija. - Šolska kronika 1997 št. 6 str. 197-199
Urejeno po zvrsteh. Vsebuje: samostojne publikacije; strokovni članki v knjigah in revijah
; biografije; poročila o razstavah
Bibliografije več oseb
Adamič, France:Zaslužni in znameniti slovenski vinogradniki in vinarji. - Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Agronomija 1997 supl. 26 str. 65-83 = Adamič, France. Oris slovenskega vinogradništva in vinarstva Urejeno po abecedi. Bibliografija v tekstu. Vsebuje tudi biografske podatke
*Lovrenčak, Franc: Nekatere osebnosti navedene v tekstu. - Lovrenčak, Franc. Matematična geografija . 1996 str. 251-254
Zemljepis. Zgodovina
Bradeško, Tatjana: Izbor literature za pouk zgodovine. - Zgodovina v šoli 1997 št. 1 str. 68-70; št. 2 str. 70-72; št. 3 str. 70-71
Knjižnica 42 (1998)1
Gričnik, Anton: Nekaj literature o Pohorju. - Gričnik, Anton. Janez Koprivnik in njegovo "Pohorje". 1997 str. 476-480
Jakič, Ivan: Uporabljeni viri in literatura. -Jakič, Ivan. Vsi slovenski gradovi. 1997 str. 411-416
Kosmač, Angel: Viri in literatura. - Kosmač, Angel. Ricmanje včeraj in danes ali Kratek sprehod skozi zgodovino neke vaške in cerkvene skupnosti. 1997 str. 233-234
*Lovrenčak, Franc: Literatura in viri. - Lovrenčak, Franc. Matematična geografija. 1996 str. 241-243 Urejeno po zvrsteh
Martelanc, Jožko: Viri. - Martelanc, Jožko. Šempeter skozi čas. 1997 str. 187-189 79 enot
Pečan, Ika: Ženske v odporniškem tisku. - Kulturno in prosvetno delovanje žensk v NOB. 1997 str. 74-79 Vsebuje: časniki; brošure
Stopar, Ivan: Viri in literatura. - Stopar, Ivan. Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knj. 2 Območje Kamnika in Kamniške Bistrice. 1997 str. 184-187
Enote označene z zvezdico (*) so izšle pred letom 1997
152
ZBDS
SLA
Na podlagi določil 9. in 33. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/1995) in v skladu z določili 21. člena Statuta Zveze bibliotekarskih društev Slovenije je skupščina Zveze bibliotekarskih društev Slovenije na svojem zasedanju dne 28.10.1997 sprejela naslednji spremenjeni in dopolnjeni
STATUT ZVEZE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV
SLOVENIJE
I. SPLOŠNA DOLOČILA
1.	člen
Ime zveze je Zveza bibliotekarskih društev Slovenije (v nadaljevanju Zveza).
Statut Zveze (v nadaljevanju statut) določa:
-	status Zveze,
-	cilje, ki jih Zveza želi doseči,
-	dejavnost Zveze,
-	članstvo v Zvezi,
-	organiziranost Zveze,
-	financiranje Zveze in
-	druge zadeve.
2.	člen
Zveza je prostovoljna, samostojna in nepridobitna strokovna zveza društev, ki povezuje bibliotekarska in sorodna društva (v nadaljevanju društva) v Republiki Sloveniji in tujini. Zveza deluje na območju Republike Slovenije.
3.	člen
V zvezo se društva prostovoljno združujejo z namenom, da pospešujejo in koordinirajo svojo dejavnost, da medsebojno sodelujejo in da obravnavajo ter razrešujejo strokovna vprašanja, ki so skupnega pomena.
4.	člen
Zveza je pravna oseba zasebnega prava s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določajo veljavni predpisi.
' Knjižnica 42(1998)1
Zveza mora v pravnem prometu uporabljati le svoje registrirano ime. Zvezo zastopa in zanjo podpisuje ter sprejema obveznosti predsednik Zveze.
5.	člen
Sedež Zveze je v Ljubljani, Turjaška 1.
Glede na naravo dela, naloge in organiziranost Zveze se lahko sedež Zveze s sklepom skupščine Zveze prenese na drugo mesto. Sprememba sedeža pomeni istočasno spremembo statuta.
6.	člen
Zveza ima svoj pečat okrogle oblike, ki nosi napis: ZVEZA BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE, LJUBLJANA.
7.	člen
Zveza uporablja tudi emblem kvadrataste oblike s stilizirano glavo sove.
8.	člen
Zveza je registrirana pri pristojnem registrskem organu za notranje zadeve.
II. NAMEN, VLOGA IN NALOGE ZVEZE
9.	člen
Zvezo ustanovijo društva z namenom, da v njej in z njeno pomočjo
-	rešujejo strokovna vprašanja skupnega pomena,
-	spremljajo bibliotekarsko znanost in sodelujejo pri njenem razvoju,
-	strokovno dvigajo knjižničarsko dejavnost,
-	sodelujejo pri razvoju knjižnične mreže in knjižničnega informacijskega sistema v Sloveniji,
-	vzpodbujajo medsebojno sodelovanje med člani,
-	medsebojno povezujejo člane pri skupnem strokovnem delovanju
-	sodelujejo pri šolanju oziroma izobraževanju strokovnega kadra.
10.	člen
Zveza dosega namen, zaradi katerega je bila ustanovljena, tako da:
-	skrbi za informiranje članov o zadevah skupnega interesa,
-	koordinira delo med posameznimi društvi in krepi njihovo sodelovanje,
-	skrbi za uveljavljanje strokovnih standardov in normativov ter etičnega kodeksa slovenskih knjižničarjev,
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
-	organizira strokovna predavanja, posvetovanja in seminarje s področja delovanja Zveze,
-	izdaja strokovne publikacije v skladu z veljavnimi predpisi,
-	sodeluje z državnimi oz. upravnimi organi, ko gre za urejanje zadev s področja knjižničarstva,
-	sodeluje z mednarodno knjižničarsko organizacijo IFLA in drugimi sorodnimi organizacijami in društvi doma in v tujini,
-	izvaja dogovorjene skupne akcije na področju delovanja Zveze,
-	sodeluje pri oblikovanju predlogov, povezanih z zakonodajo na področju knjižničarstva.
11.	člen
Zveza lahko določene naloge, ki sodijo v njeno pristojnost, na temelju soglasja vseh članov prenese na posamezne člane. Medsebojna razmerja iz dogovora se uredijo s posebno pogodbo.
Če bi določene naloge Zveze obvezovale posamezne člane v zadevah, ki sodijo v njihovo društveno dejavnost, se morajo take naloge določiti po poprejšnjem sklepu organov večine članov Zveze.
12.	člen
Odločitve o izpolnjevanju nalog Zveze in iz njih izvirajoče obveznosti se sprejmejo na podlagi medsebojnega dogovarjanja in sporazumevanja.
ČLANSTVO
13.	člen
Član Zveze lahko postane vsako bibliotekarsko ali sorodno društvo na podlagi sklepa najvišjega organa, ki sprejme in izvaja dogovorjeni program Zveze, se ravna po določilih statuta in pravilnikov Zveze ter sprejetih sklepih in v ta namen pristopi k podpisu pogodbe o ustanovitvi Zveze. Za sprejem tujega člana v Zvezo veljajo isti pogoji kot za domačega.
14.	člen
Članstvo v Zvezi je prostovoljno, potrditi pa ga morajo pristojni organi društev, ki se vključujejo v Zvezo.
15.	člen
Člani Zveze so enakopravni v odločanju o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih.
' Knjižnica 42(1998)1
16.	člen
Pravice članov Zveze so:
-	voliti v skupščino svoje delegate,
-	sodelovati pri oblikovanju in sprejemanju delovnega programa Zveze,
-	aktivno spremljati delo Zveze in predlagati ukrepe v zvezi z njenim poslovanjem,
-	sodelovati pri delu sekcij, komisij in drugih delovnih teles Zveze, kakor tudi pri vsaki drugi obliki dela, ki jo organizira Zveza,
-	predlagati ukrepe za uspešnejše sodelovanje Zveze s sorodnimi organizacijami doma in v tujini, s kulturnimi organizacijami, državnimi organi itd,
-	v skladu z medsebojnimi odnosi v Zvezi enakopravno sodelovati pri odločanju, kakor pri sprejemanju odgovornosti za sprejete sklepe in za izpolnjevanje sprejetih obveznosti,
-	izstopiti iz Zveze,
Dolžnosti članov Zveze so:
-	uresničevati cilje in naloge Zveze v skladu z njenim statutom in dogovorjeno politiko delovanja,
-	izvrševati sprejete sklepe organov Zveze,
-	delovati v skladu s statutom Zveze in sprejetih načel,
-	prizadevati si in s predlogi izboljševati delo Zveze,
-	prispevati za stroške delovanja Zveze in njenih organov.
17.	člen
Organi Zveze so dolžni:
-	delovati v skladu s statutom Zveze in sprejetimi sklepi,
-	voditi evidence in dokumentacije programskega, delovnega in finančnega poslovanja,
-	odgovorno gospodariti s sredstvi,
-	reševati nesoglasja med posameznimi člani oziroma med člani in Zvezo.
18.	člen
Članstvo v Zvezi preneha:
a)	s prostovoljnim izstopom,
b)	z izbrisom,
c)	z izključitvijo in
d)	s prenehanjem delovanja Zveze.
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
19.	člen
Član lahko izstopi iz Zveze, če tako sklene organ, ki je sklepal o pristopu in če je poravnal vse obveznosti do Zveze za tekoče leto. Izstop se Zvezi sporoči pisno najpozneje do konca meseca septembra za naslednje koledarsko leto.
20.	člen
Članstvo v Zvezi lahko preneha tudi z izbrisom in sicer na osnovi akta o prenehanju delovanja društva.
21.	člen
Član je lahko izključen iz Zveze, če huje krši določila statuta Zveze. Izključitev obravnava na prvi stopnji častno razsodišče. Izključeni član ima pravico pritožbe na skupščino Zveze, ki odloči dokončno.
22.	člen
Članstvo v Zvezi pa preneha tudi, če Zveza preneha s svojim delovanjem.
23.	člen
Ob prenehanju članstva ne more imeti član nobenega zahtevka do premoženja Zveze, razen v primeru, da je Zvezi odstopil v uporabo lastna materialna sredstva po posebni pogodbi.
IV. ORGANIZACIJA IN ORGANI ZVEZE
24. člen
Organi upravljanja in vodenja Zveze so:
-	Skupščina Zveze,
-	Predsedstvo Zveze,
-	Nadzorni odbor Zveze in
-	Častno razsodišče Zveze. Mandatna doba organov je 2 leti.
Skupščina Zveze
25. člen
Skupščina je najvišji organ Zveze in jo sestavljajo izvoljeni delegati članov Zveze.
' Knjižnica 42(1998)1
Na skupščini pripada vsakemu članu Zveze: po 2 delegatski mesti na prvih 50 aktivnih članov, za vsakih naslednjih 50 aktivnih članov pa po eno delegatsko mesto, vendar največ 7.
Stanje članstva se ugotavlja na dan 30. junij za tekoče leto.
26.	člen
Skupščina Zveze:
-	sprejme dnevni red zasedanja,
-	sprejema, spreminja in dopolnjuje statut in druge akte Zveze,
-	sprejema in oblikuje odločitve in smernice za delo ter program dela,
-	razpravlja in sklepa o poročilih in predlogih predsedstva, delovnih teles, o materialnem in finančnem poslovanju Zveze,
-	sprejema splošne akte Zveze,
-	voli in razrešuje predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika Zveze,
-	voli in razrešuje člane Nadzornega odbora in člane častnega razsodišča,
-	voli in razrešuje predsednike sekcij,
-	voli in razrešuje predsednika in člane uredniškega sveta revije Knjižnica,
-	voli in razrešuje predsednika Kalanovega sklada,
-	voli in razrešuje predsednika komisije za Čopove diplome in priznanja,
-	sprejema finančni načrt in zaključni račun,
-	razpravlja o predlogih, ki so na dnevnem redu posameznega zasedanja skupščine,
-	razpravlja in sklepa o delovnem programu Zveze v naslednjem mandatnem obdobju,
-	razpravlja in sklepa o predlogih, prošnjah in pritožbah članov Zveze,
-	podeljuje priznanja zaslužnim bibliotekarskim delavcem,
-	daje pooblastila predsedstvu za izvršitev nalog iz svoje pristojnosti,
-	sklepa o višini članskega prispevka za delo Zveze v tekočem poslovnem obdobju,
-	sklepa o drugih vprašanjih, ki se tičejo Zveze kot celote,
-	sklepa o prenehanju Zveze.
27.	člen
Zasedanja skupščine so redna in izredna.
Redna zasedanja skupščine so vsako leto. Volilna skupščina je na dve leti. Izredna zasedanja skupščine se skličejo po potrebi.
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
28.	člen
Zasedanja skupščine sklicuje predsedstvo, ki določi tudi Čas in kraj zasedanja. Delegati morajo dobiti pisno vabilo mesec dni pred zasedanjem skupščine. Hkrati morajo delegati dobiti poleg vabila na zasedanje tudi predlog dnevnega reda in potrebno informativno gradivo.
29.	člen
Člani Zveze imajo pravico predlagati spremembe in dopolnitve k predlogu dnevnega reda.
Skupščina sama dokončno določi dnevni red zasedanja.
30.	člen
Zasedanje skupščine vodi delovno predsedstvo, ki ga skupščina izvoli izmed navzočih delegatov.
Izvolitev delovnega predsedstva vodi predsednik Zveze. Predlagani kandidati za organe in telesa Zveze ne morejo biti imenovani v delovna telesa skupščine.
31.	člen
Izredno zasedanje skupščine skliče predsedstvo po potrebi oziroma v enem mesecu potem, ko je to zahteval Nadzorni odbor ali najmanj tretjina članov Zveze.
Na izrednem zasedanju skupščine se razpravlja in sklepa le o vprašanjih, zaradi katerih je bila sklicana.
32.	člen
Skupščina sklepa samo na svojih zasedanjih.
Skupščina veljavno sklepa in voli le, če sta prisotni vsaj dve tretjini delegatov članov.
Sklepi skupščine se sprejemajo z večino glasov navzočih delegatov. Glasovanje je načeloma tajno. Lahko pa skupščina določi, daje glasovanje javno.
Sklepi skupščine so obvezni za vse člane Zveze.
33.	člen
Zasedanja skupščine se udeležujejo tudi predstavniki komisij in drugih delovnih teles Zveze, vendar imajo samo posvetovalno pravico.
161
' Knjižnica 42(1998)1
34.	člen
Skupščina izvoli predsednika Zveze ter ostale organe in telesa iz 24. člena tega statuta izmed kandidatov, ki jih v predhodnem dogovorjenem postopku evidentiranja soglasno kandidirajo člani Zveze.
35.	člen
Podrobnejši način dela skupščine določa poslovnik o delu skupščine Zveze in njenih organov.
Predsedstvo Zveze
36.	člen
Predsedstvo je kolektivni izvršilni organ skupščine, v katerem se uresničujejo načela kolektivnega dela, odločanja in odgovornosti.
Predsedstvo je za svoje delo odgovorno skupščini Zveze.
37.	člen
Predsedstvo sestavljajo:
-	predsednik,
-	podpredsednik,
-	tajnik,
-	blagajnik in
-	člani.
38.	člen
Predsednika, podpredsednika, predsednike sekcij, tajnika in blagajnika izvolijo delegati na zasedanju skupščine s tajnim glasovanjem, če delegati skupščine ne sklenejo drugače. Člani predsedstva so po funkciji predsedniki društev, združenih v Zvezo.
39.	člen
Predsedstvo opravlja zlasti tele naloge:
-	oblikuje predloge statuta in drugih splošnih aktov Zveze,
-	oblikuje predloge kratkoročnih in dolgoročnih delovnih programov, finančnih načrtov, zaključnih računov ter poročil in jih predlaga skupščini v razpravo in sprejem,
-	spremlja in nadzoruje izvrševanje delovnega programa in finančnega 1 62 načrta Zveze,
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
-	uresničuje naloge, ki so razultat na skupščini sprejetih dogovorov in sklepov,
-	sklicuje in organizira posvete in razprave o vseh pomembnih vprašanjih s področja delovanja Zveze,
-	poroča o svojem delu skupščini,
-	uresničuje naloge, ki jih narekujejo temeljna načela tega statuta,
-	razpolaga s sredstvi Zveze v mejah finančnega načrta,
-	pripravlja gradivo za zasedanja skupščine,
-	opravlja druge naloge, ki ne spadajo v izključno pristojnost skupščine,
-	pripravlja sklepe, smernice, stališča in mnenja, kijih sprejema skupščina,
-	ugotavlja pristop novih članov,
-	usklajuje delo posameznih sekcij, strokovnih komisij in drugih delovnih teles ter obravnava njihova poročila, stališča, mnenja in sklepe,
-	sprejema delovni načrt predsedstva,
-	skrbi za sodelovanje z državnimi organi in drugimi sorodnimi in za sodelovanje zainteresiranimi organizacijami,
-	skrbi za založniško dejavnost,
-	pripravlja gradiva za strokovne seminarje, posvetovanja ipd.
-	imenuje predsednike delovnih teles,
-	imenuje uredniške odbore.
40.	člen
Seje predsedstva sklicuje predsednik Zveze, ki je istočasno tudi predsednik predsedstva.
Predsednik skrbi, da se izvršujejo sklepi, sprejeti na zasedanjih skupščine, predsedstva in drugih organov Zveze. V njegovi odsotnosti opravlja njegovo funkcijo podpredsednik ali pa po pisnem pooblastilu drug član predsedstva.
41.	člen
Predsedstvo dela samo na sejah. Sestaja se po potrebi, a najmanj štirikrat letno.
42.	člen
Predsednik sklicuje seje predsedstva na lastno pobudo in glede na potrebe Zveze. Morapa jih sklicatina zahtevo tretjine članov predsedstva ali polovice članov Zveze. Če predsednik v osmih dneh po predloženi zahtevi seje na skliče, lahko to stori predlagatelj.
163
' Knjižnica 42(1998)1
43.	člen
Sklepi predsedstva so veljavno sprejeti in obvezni, če je zanje glasovala več kot polovica vseh Članov predsedstva.
44.	člen
Člani predsedstva obvezno sodelujejo na zasedanjih skupščine, kjer imajo pravico in dolžnost sodelovati v razpravi, poročati o delu in dajati predloge.
45.	člen
Član predsedstva ne more biti istočasno član Nadzornega odbora ali Častnega razsodišča. Če kateremu izmed članov predsedstva, ki so člani po funkciji, preneha mandat pred potekom mandatne dobe predsedstva, ga nadomesti novoizvoljeni predsednik člana Zveze.
Predsednik Zveze
46.	člen
Predsednik Zveze ima naslednje pravice in dolžnosti:
-	predstavlja Zvezo in jo zastopa s polnimi pooblastili ter podpisuje v imenu Zveze,
-	sklicuje zasedanja skupščine,
-	vodi delo predsedstva,
-	opravlja še druge naloge, ki jih določajo splošni akti Zveze oziroma dobi zanje pooblastilo skupščine,
-	predsednik Zveze je tudi predsednik predsedstva,
-	predsednik je odgovoren za zakonitost delovanja Zveze.
47.	člen
Predsednik Zveze je za svoje delo odgovoren skupščini in predsedstvu.
48.	člen
Če j e predsednik Zveze zadržan ali odsoten, ga z vsemi njegovimi pravicami in dolžnostmi nadomešča podpredsednik ali pa po pisnem pooblastilu drug član predsedstva.
49.	člen
Zvezo kot pravno osebo zasebnega prava v pravnem prometu zastopa vsakokratni predsednik Zveze kot njen zastopnik-, ki mora biti po določilih zakona registriran pri pristojnem organu. Predsednik Zveze, ki Zvezo uradno predstavlja, zanjo podpisuje in sprejema obveznosti pred tretjimi oseba-
164 mi.
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
Podpredsednik Zveze
50.	člen
Podpredsednik Zveze:
-	nadomešča predsednika, če je ta odsoten,
-	opravlja vsa opravila, za katera ga pooblasti predsednik ali predsedstvo. Podpredsednik Zveze je za svoje delo odgovoren skupščini in predsedstvu.
Tajnik Zveze
51.	člen
Tajnik Zveze:
-	vodi administrativne posle in skrbi za arhiv Zveze,
-	predsedniku pomaga pripravljati seje,
-	predsedniku pomaga pri izvrševanju sklepov,
-	poroča skupščini o opravljenem delu.
Tajnik Zveze je za svoje delo odgovoren skupščini in predsedstvu.
Blagajnik Zveze
52.	člen
Blagajnik Zveze:
-	vodi finančno poslovanje Zveze v skladu z veljavnimi predpisi in splošnimi akti Zveze,
-	podpisuje tekoče denarne posle,
-	sestavlja in predlaga finančni načrt in nadzira njegovo izvajanje,
-	sestavlja letni zaključni račun in o njem poroča Nadzornemu odboru in na zasedanju skupščine,
-	skrbi za premoženjske zadeve Zveze,
Blagajnik Zveze je za svoje delo odgovoren skupščini in predsedstvu.
165
' Knjižnica 42(1998)1
Nadzorni odbor
53.	člen
Nadzorni odbor je društveni organ kontrole, ki je za svoje delo odgovoren članom Zveze in skupščini.
54.	člen
Nadzorni odbor ima tri člane, ki jih izvoli skupščina z javnim ali tajnim glasovanjem za dobo 2 let.
55.	člen
Nadzorni odbor se na svoji prvi seji konstituira z izvolitvijo predsednika, ki vodi delo Nadzornega odbora.
56.	člen
Nadzorni odbor:
-	spremlja izvajanje pogodbe o delovanju Zveze, statuta in drugih splošnih aktov Zveze,
-	spremlja izvajanje sklepov skupščine in predsedstva,
-	spremlja uresničevanje pravic članov Zveze,
-	skrbi za preprečevanje negativnih pojavov v medsebojnih razmerjih
-	skrbi za zakonitost in uporabo splošnih aktov Zveze,
-	nadzoruje izvrševanje načrtovanih nalog, odgovornosti in zakonitosti dela,
-	spremlja namensko in racionalno porabo sredstev Zveze,
-	obravnava in preprečuje nepravilnosti v finančnem poslovanju Zveze ter opravlja druge naloge, za katere je pooblaščen z zakoni oziroma s splošnimi akti Zveze.
Organi Zveze in člani Zveze so dolžni omogočiti Nadzornemu odboru opravljanje njegovih nalog ter mu posredovati zahtevane podatke, poročila in listine.
57.	člen
V izvajanju svojih nalog je Nadzorni odbor dolžan ukrepati po lastni iniciativi, na predlog predsedstva, posameznega člana Zveze ali skupščine Zveze.
58.	člen
Nadzorni odbor lahko veljavno sprejema svoje odločitve le, če so navzoči na 1 OO seji vsi člani. Odločitve sprejema soglasno.
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
59.	člen
Pri svojem delu se Nadzorni odbor ravna po načelih zakonitosti, določanja materialne resnice ter načelu informiranja o svojem delu.
60.	člen
O svojih ugotovitvah poroča predsedstvu in zahteva odpravo morebitnih pomanjkljivosti.
O delu Zveze v celotni poslovni dobi pa poroča skupščini.
Člani Nadzornega odbora imajo pravico prisostvovati vsem sejam predsedstva, na katere morajo biti vabljeni, ne morejo pa odločati.
61.	člen
Člani Nadzornega odbora ne morejo biti obenem člani predsedstva ali Častnega razsodišča.
Častno razsodišče
62.	člen
Častno razsodišče ima tri člane in dva namestnika, ki jih izvoli skupščina s tajnim glasovanjem za dobo 2 let.
Častno razsodišče se na svoji prvi seji konstituira z izvolitvijo predsednika, ki vodi delo Častnega razsodišča.
63.	člen
Častno razsodišče se sestaja po potrebi na podlagi pisnih zahtev članov ali organov Zveze.
Častno razsodišče vodi postopek in izreka ukrepe v skladu s poslovnikom.
64.	člen
Kršitve, kijih obravnava Častno razsodišče so naslednje:
-	-ravnanja, ki so v nasprotju z etičnim kodeksom knjižničarjev,
-	-kršitve določb statuta ter drugih splošnih aktov Zveze.
65.	člen
Podrobnejša določila o delu Častnega razsodišča določa poseben poslovnik.
Knjižnica 42 (1998)1
Sekcije Zveze
66.	člen
Za preučevanje in razreševanje teoretičnih in organizacijskih vprašanj s posameznih področij bibliotekarske dejavnosti ima skupščina Zveze naslednje sekcije:
-	sekcijo za splošnoizobraževalne knjižnice,
-	sekcijo za šolske knjižnice,
-	sekcijo za visokošolske knjižnice,
-	sekcijo za specialne knjižnice,
-	sekcijo za potujoče knjižnice,
-	sekcijo za domoznanstvo in
-	sekcijo študentov bibliotekarstva.
67.	člen
Predsedniki posameznih sekcij so člani predsedstva in jih izvoli skupščina Zveze.
Podrobnejša določila o delu sekcij določa poseben poslovnik.
Delovna telesa predsedstva
68.	člen
Za preučevanje posameznih teoretičnih vprašanj in za pripravo predlogov za izvajanje potrebnih ukrepov lahko predsedstvo ustanovi občasna delovna telesa. S sklepom o ustanovitvi delovnega telesa določi sestavo, naloge in trajanje.
V. JAVNOST DELA ZVEZE
69.	člen
Delo Zveze in vseh njenih organov je javno.
Zveza in organi so dolžni pravočasno obveščati člane Zveze in javnost, tako o pripravi in sprejemu aktov kot tudi o izvajanju in izvrševanju nalog z delovnega področja Zveze.
168
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
70.	člen
Članom Zveze so dostopni vsi podatki in informacije, ki so potrebne za spremljanje delovanja Zveze in izpolnjevanja delegatskih nalog in obveznosti.
71.	člen
Svoje člane obvešča Zveza:
-	preko glasila oziroma okrožnic,
-	preko sredstev javnega obveščanja,
-	preko oglasnih desk v posameznih knjižnicah in društvih.
72.	člen
Javnost dela Zveze in vseh njenih organov je zajamčena:
-	s pravico vpogleda članov v zapisnike sej vseh organov Zveze,
-	z obveščanjem javnosti o delu Zveze prek tiska in drugih sredstev javnega informiranja,
-	s posredovanjem informacij ter dokumentacijskega gradiva o delu Zveze zainteresiranim institucijam,
-	z obravnavanjem mnenj, priporočil in pripomb državnih organov, društev itd. na sejah Zveze.
Za zagotovitev javnosti dela in dajanje informacij je odgovoren in pooblaščen predsednik Zveze.
VI. ZAPISNIKI, GLASOVANJE IN SKLEPI
73.	člen
Na sejah skupščine, drugih organov Zveze ter delovnih teles se vodi zapisnik, ki ga podpišeta zapisnikar in predsednik, ki vodi sejo. Zapisnik je potrebno potrditi na naslednji seji. Vse morebitne dopolnitve ah popravki zapisnikov so sestavni deli teh zapisnikov.
74.	člen
Zasedanje skupščine je sklepčno, če sta na zasedanju prisotni vsaj dve tretjini delegatov, ki se morajo izkazati s pisno poverilnico.
75.	člen
Na zasedanju skupščine imajo pravico glasovanja vsi prisotni delegati, katerih poverilnice je skupščina verificirala.
Knjižnica 42 (1998)1
76.	člen
Člani predsedstva, Nadzornega odbora in Častnega razsodišča ne morejo glasovati in sklepati o sprejemu poročila o opravljenem delu in o razrešnici.
Pri obravnavanju vseh drugih vprašanj pa imajo vse pravice delegatov.
77.	člen
Sklepi so veljavni, če je na sejah prisotna več kot polovica članov in če več kot polovica navzočih glasuje za predlagani sklep.
78.	člen
Sklepi skupščine so za vse člane Zveze veljavni in obvezni, ko so zabeleženi v overjenem zapisniku in ga prejmejo v vednost vsi člani Zveze.
VII. SPLOŠNI AKTI ZVEZE
79.	člen
Splošni akti Zveze so: pogodba o ustanovitvi, statut, delovni programi, pravilniki in poslovniki.
80.	člen
Splošne akte, razen pogodbe o ustanovitvi, sprejema skupščina Zveze.
Skupščina zveze sprejema splošne akte z večino glasov vseh delegatov in sicer po predhodni javni razpravi.
81.	člen
Splošne akte pripravi predsedstvo na lastno pobudo ali na pobudo člana. Preden predsedstvo predloži splošni akt v razpravo in sprejem skupščini, je potrebno z vsebino splošnega akta seznaniti vse člane Zveze. Določiti je tudi treba rok za razpravo o tem gradivu.
82.	člen
Vse do roka poslane pripombe mora predsedstvo proučiti in jih upoštevati v končnem besedilu predloga splošnega akta, če meni, da so utemeljene.
170
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
VIII. FINANČNO IN MATERIALNO POSLOVANJE
83.	člen
Viri dohodkov Zveze so:
-	dogovorjeni članski prispevek (članarina),
-	dohodki iz založniške dejavnosti Zveze,
-	dohodki na osnovi dogovora za posamezne izvenprogramske dogovorjene akcije (naloge),
-	javna sredstva,
-	prispevki fizičnih ah pravnih oseb,
-	drugi viri.
84.	člen
Za delovanje Zveze in za opravljanje zadev in nalog skupnega pomena po finančno ovrednotenem letnem programu dela zagotavljajo in združujejo člani finančna sredstva z rednimi letnimi prispevki iz članarin njihovih članov in s posebej določenimi prispevki za skupno dogovorjene akcije.
85.	člen
O višini rednih letnih prispevkov za delovanje Zveze odloča skupščina.
Člani Zveze na podlagi dogovora in na osnovi sprejetega letnega programa dela in njegovega finančnega ovrednotenja določijo višino sredstev, ki jih zagotavljajo za te skupno dogovorjene akcije.
86.	člen
Finančno in materialno poslovanje Zveze se opravlja v skladu z veljavnimi predpisi in načeh, ki veljajo za društva.
87.	člen
Redno finančno poslovanje Zveze se opravlja po sprejetem finančnem načrtu prihodkov in odhodkov za tekoče koledarsko leto, ki ga sprejme skupščina.
Na redni skupščini člani vsako leto obravnavajo in sprejemajo zaključni račun za preteklo poslovno leto.
88.	člen
Odredbodajalec za izvajanje finančnega načrta je predsednik Zveze. Za izredno razpolaganje s finančnimi sredstvi Zveze izven finančnega načrta je potrebno soglasje predsedstva.
171
' Knjižnica 42(1998)1
89.	člen
Če Zveza, pri opravljanju svoje dejavnosti eventuelno ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga mora porabiti za izvajanje svoje osnovne (registrirane) dejavnosti.
Vsaka delitev premoženja Zveze med njene člane je nična.
90.	člen
Blagajnik vodi materialno in finančno poslovanje Zveze v skladu s pravilnikom o materialnem in finančnem poslovanju, v katerem Zveza tudi določi način vodenja in izkazovanja podatkov o materialnem in finančnem poslovanju Zveze, ki mora biti v skladu z računovodskimi standardi za društva.
Zveza ima svoj žiro račun pri Agenciji za plačilni promet.
91.	člen
Delo blagajnika je javno.
Vsak član Zveze lahko zahteva vpogled v finančno in materialno dokumentacijo in poslovanje Zveze.
92.	člen
Premoženje Zveze je kot lastnina Zveze vpisano v inventarno knjigo. S premoženjem upravlja predsedstvo Zveze. Zveza kot dober gospodar upravlja in gospodari z lastnino, s katero razpolaga.
93.	člen
Pregled finančnega in materialnega poslovanja se opravi vsako leto in ob koncu vsakega mandatnega obdobja.
94.	člen
Nadzor nad celotnim finančno-materialnim poslovanjem opravlja Nadzorni odbor, nadzor nad porabo javnih sredstev po opravlja računsko sodišče.
IX. SODELOVANJE Z DRUGIMI DRUŠTVI IN ORGANIZACIJAMI
95. člen
172 Zveza se lahko včlani v druge sorodne organizacije v Sloveniji in tujini.
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
X.	ČOPOVE DIPLOME IN PRIZNANJA
96.	člen
Za izredne uspehe na bibliotekarskem področju, ki so širšega družbenega pomena in prispevajo k napredku bibliotekarske stroke in teorije, se podeljujejo Čopove diplome in priznanja kot posebno strokovno in družbeno priznanje.
97.	člen
Skupščina Zveze sprejme pravilnik o podeljevanju Čopovih diplom in priznanj. S pravilnikom se določa sestava odbora, postopek za kandidiranje in izbor nagrajencev.
XI.	KALANOV SKLAD
98.	člen
V okviru Zveze deluje Kalanov sklad, katerega namen je vzpodbujati izdelavo in publiciranje strokovnih prispevkov s področja knjižničarstva ter s tem pospeševati strokovno raven slovenskega knjižničarstva.
99.	člen
Člani Kalanovega sklada se s pristopom zavežejo, da bodo materialno omogočili, da sklad izpolnjuje svoj namen.
100.	člen
Skupščina Zveze sprejme pravilnik Kalanovega sklada. S pravilnikom se določa sestava upravnega odbora in način dela.
XII. ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST
101.	člen
Zveza izdaja svoj strokovni časopis "Knjižnica", ki praviloma izhaja štirikrat letno.
102.	člen
Organ upravljanja strokovnega glasila Knjižnica je 5 članski uredniški svet. Predsednika in člane uredniškega sveta izvoli skupščina Zveze.
' Knjižnica 42(1998)1
Glavnega in odgovornega urednika ter uredniški odbor glasila imenuje predsedstvo.
103. člen
Zveza lahko izdaja tudi druge publikacije in glasila. Za izdajanje teh je odgovoren predsednik Zveze.
Izdajanje publikacij mora biti v skladu z veljavnimi predpisi s tega področja.
XIII. PRENEHANJE DELOVANJA ZVEZE
104.	člen
Zveza preneha z delovanjem:
-	s sklepom skupščine Zveze, ki je bil sprejet z večino glasov vseh članov Zveze in
-	po samem zakonu.
105.	člen
Če Zveza preneha s svojim delovanjem po sklepu svoje skupščine, se po predhodni poravnavi vseh obveznosti premoženje prenese na še delujoče člane.
Javna sredstva se vrnejo proračunu.
106.	člen
O prenehanju delovanja Zveze po sklepu skupščine mora Zveza obvestiti pristojni registrski organ.
XIII. KONČNE DOLOČBE
107.	člen
Za razlago določb tega statuta je pristojna skupščina Zveze.
108.	člen
Za vse dopolnitve in spremembe statuta velja enak postopek kot za njegov sprejem.
109.	člen
Ta statut začne veljati, ko ga sprejme skupščina Zveze, uporablja pa se, ko 1/4 pristojni registrski organ za notranje zadeve ugotovi, da je v skladu z določili
STATUT zveze bibliotekarskih društev Slovenije
Zakona o društvih (Uradni list RS, štev. 60/1995). Statut se objavi v glasilu Uradni list RS in reviji "Knjižnica".
110.	člen
Poslovniki iz tega statuta morajo biti sprejeti oziroma usklajeni z določili statuta v roku treh mesecev po začetku veljavnosti. Sprejme jih predsedstvo Zveze.
111.	člen
Ko začne veljati ta statut, preneha veljavnost statuta Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, ki je bil sprejet na občnem zboru dne 19.11.1983.
Tajnik:	Predsednik:
Lilij ana Hubej	Stanislav Bahor
175
VSEBINA - CONTENTS
ČLANKI - ARTICLES
VREMEC-RAGUSI, Magda: Bibliotekarstvo na križišču kultur
- Librarianship at the crossroads of cultures.......................5
NOVLJAN, Silva: Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin - Libraries for universal access to
cultural goods................................................23
SLAVIČ Aida; Branka TURKULIN: Prevajanje klasifikacijskih oznak v naravni jezik - On-line library classification: translation of notation into a natural language ...................45
PEČKO MLEKUŠ, Helena: Nabava knjižničnih gradiv v
prihodnosti - Library acquisitions in the future...................65
LESNIK, Blaž I et. al, I : Učinkovitost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah - Effectiveness of reference services in Slovene public libraries.....................77
ALBERT, Ester, I et al. |: Vpliv knjižničarjevega vedenja na
uspešnost referenčne službe v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah - The Lnfluence of the librarian's behaviour on the effectiveness of reference services in Slovene public libraries.......91
MEDVED, Ksenija: Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok v knjižnici - Education and training of pre-school children in a public library............................................107
ZGODOVINA KNJIŽNIC - LIBRARY HISTORY
MILIC, Ivica: Strokovni UDK katalog v knjižnici Mirana Jarca Novo Mesto - The UDC Catalogue in the Miran Jarc Library in Novo Mesto ...................................127
BIBLIOGRAFIJA - BIBLIOGRAPHY
VVAGNER, Lidija: Slovenske bibliografije v letu 1997 - Slovene bibliographies in 1997 ...............
137
ZBDS- SLA
Statut zveze bibliotekarskih društev Slovenije - Statutes of the Slovene Library Association
NAVODILA AVTORJEM
-	Rokopise sprejema uredništvo revije oziroma glavni urednik na naslov ZBDS s pripisom "Za Knjižnico"
-	Avtorje prosimo, da svoje prispevke pošiljajo na računalniških disketah z oznako zapisa in navedbo uporabljenega urejevalnika besedil ter izpisom na papirju.
-	Članki naj ne bodo daljši od ene avtorske pole.
-	Naslovu rokopisa (na posebnem listu) sledita ime in priimek avtorja z naslednjimi podatki: avtorjev poklic, delovno mesto in popoln naslov. Dodati je potrebno številko žiro računa oziroma izjavo, da žiro račun ni potreben.
-	V primeru, da je prispevek napisalo več avtorjev, naj vsak od njih posreduje podatke iz tretje alineje, razen tega pa še svoj delež pri prispevku v odstotkih ali številu strani.
-	Rokopisu članka je potrebno priložiti povzetek, ki naj ne bo daljši od 100 besed; po želji lahko avtor sam poskrbi za prevod naslova in povzetka v angleščino.
-	Besedila, ki jih uvrščamo v Zapise ali druge rubrike, ne potrebujejo povzetka.
-	Rokopis članka naj bo opremljen z UDK vrstilcem, po želji pa tudi s ključnimi besedami.
-	Citirana dela naj bodo prav tako na posebnem listu, tipkana z enakim presledkom kot ostalo besedilo in označena z enakimi številkami kot v besedilu. Pri navajanju člankov iz revij je potrebno označiti ime in priimek avtorja, naslov članka, naslov revije, letnik, letnico, številko in strani, na katerih je članek izšel. Pri citiranju monografij je za popolnost podatkov treba upoštevati tudi kraj izdaje in izdajatelja oz. založbo.
-	Citati v besedilu članka naj bodo natančno označeni, naveden mora biti vir: priimek avtorja, leto izdaje, stran.
-	Uredništvo sprejema le taka besedila ki še niso bila objavljena drugje in niso predložena v objavo v kakem drugem časopisu (za to odgovarja avtor).
Knjižnica. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije -Glasilo izdaja Zveza bibliotekarskih društev Slovenije -Letnik ima štiri številke - Glavna in odgovorna urednica J. Gazvoda - Uredniški odbor: M. Grum, S. Novljan - Naslov uredništva: ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 61000 Ljubljana, Slovenija - Žiro račun 50100-678-47436 - Tisk biro m, Ljubljana