Leto XXX — Številka 13 13. aprila 1978 Cena 4— šil. (4 din) Poštnina plačana v gotovini Celovec P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Gorje: Slovenci bodo pokupili Celovec! „Travmatičen kompleks"? Kljub 11.000 nezaposlenim v uradni statistiki na Koroškem, kljub temu, da je prizadeta od gospodarske recesije predvsem tudi južna Koroška, še posebej velikovški okraj, kljub temu, da je na zadnjih pogovorih s Slovenci priznal celo kancler Kreisky, da gre tu za nerazvito področje, kljub temu je deželni glavar Wagner na razgovoru s predstavniki koroških mladinskih organizacij dejal, da je mnenje, da je južna Koroška gospodarsko zadaj za ostalimi predeli, „travmatičen kompleks“. Vsekakor naj si to dobro zapomnijo številni brezposelni v tem prostoru — ne glede na jezikovno pripadnost: njihova brezposelnost ni resnična, ampak si jo le domišljujejo — travmatičen kompleks torej. „Slowenen kaufen Klagenfurter Haus“ je bil v sredo naslov nekega članka v celovški Volkszeitung. Čisto v stilu parol Kärntner Heimat-diensta je listič vedel povedati, da pripravljajo slovenski interesenti, zastopani po slovenskem odvetniku, nakup hiše Domgasse 15 — in to v središču deželne prestolnice. Kako neumna je vest ÖVP-jevskega lističa, je razvidno že v naslednjem stavku. Cena za 500 kvadratnih metrov majhno zemljišče ter za — precej zanemarjeno enonadstropno poslopje — naj bi znašala kar 25 milijonov šilingov. To bi pomenilo astronomsko celo 50.000.— šilingov na kvadratni meter. List zaključuje z domnevo, da bodo pač staro hišo podrli in zgradili novo, „o namenbi katere še ničesar ni znano“. „Klagenfurt — Zentrum slowenischer Interessen“ je že od nekaj časa parola Heimatdiensta in najde renesanso v novi številki njegovega glasila. Primerov, da bi na vsak način skušali preprečiti, da bi kak Slovenec kupil poslopje v Celovcu, je dovolj — nazadnje je ustavno sodišče preprečilo preprečitev nakupa zemljišča na Kardinalschütt v namen Kulturnega doma. Pa tudi Amlacherjevo poslopje je mesto Celovec raje za nizko ceno pustilo na dražbo, preden bi prišel v slovenske roke — in prinesel davčne denarje. P. S.: Nekemu prebrisanemu gastronomu so pred dobrim letom kar vsilili ugodne kredite za njegovo podjetje, ki je bilo v težavah: hotelir si je izmislil namig, da hoče njegovo hišo kupiti slovenska ustanova ... Zviti možakar je vedel, da prastrah ne dopušča poprej kontrole bilanc. Politični procesi so postali za Slovence koroški vsakdan Višje deželno sodišče v Linzu je v torek preložilo prizivno obravnavo proti 20-letnemu zidarju Štefanu Petjaku iz Štebna v Podjuni, ki se mora zagovarjati zaradi sodelovanja pri eni od nočnih akcij leta 1976: vrhovno sodišče mora odločili, ali ostane postopek v Linzu, ali pa ga delegirajo nazaj na višje deželno sodišče Gradec. Ta predlog je stavil Petjakov odvetnik dr. Matevž Grilc (tudi dr. Zwitter je bil branilec) na torkovi obravnavi. Kot smo že večkrat poročali, je bil Štefan Petjak v prvi instanci „Člen 7 avstrijske državne pogodbe z zakonom o narodnih skupinah dalnjosežno ni bil izpolnjen. Mnogo določil državne pogodbe pri tem zakonu ni bilo upoštevanih“. — To je bila osrednja ugotovitev mednarodnega strokovnjaka za manjšinska vprašanja prof. dr. Theodo-fa Veiterja v njegovem predavanju v ponedeljek v Celovcu. „Pravo narodnih skupin in resničnost narodnih skupin v Avstriji“ je bila tema Veiterjevega referata v 9aleriji Hildebrand. Uvodne paragrafe zakona o narodnih skupinah je Veiter smatral za moderno manjšinsko zakonodajo — samo na sebi —, ker je v njih med drugim zasidran tudi po-jem „biti doma“ (beheimatet). Vendar je Veiter takoj omejil: v Avstriji točno vedo, kje so naseljeni Slovenci, vendar jih kljub temu vedno znova preštevajo in trenutna manjšinska zakonodaja ne zajema ves teritorij, kjer je slovenski jezik udo-niačen, tako na primer okraj Šmohor manjka, nadalje tudi drugi kraji- Pozitivno na tem zakonu je videl Leiter tudi, da so vzeli vanj tudi Madžare in Čehe, negativno zopet, da so izpustili štajerske Slovence, k' jih je po Veiterju še vedno do 1800. Državna pogodba pa z izjemo do-ločil tretjega odstavka z zakonom 0 narodnih skupinah sploh ni bila izpolnjena. Mnogo določil niso upoštevali, da o 5. odstavku člena 7 (ki govori o prepovedi protimanjšinskih organizacij) sploh ne govorimo, je dejal Veiter. To je prevroče železo, s katerim se nihče noče ukvarjati. Uredbe pa so zožile in omejile besedilo zakona o narodnih skupi-nah. Prva omejitev je bilo štetje. Veiter je dejal, da je bil sprva sam ^nenja, naj bi Slovenci sprejeli štetje. Toda vedeti bi bilo treba za Posledice. Na Koroškem v coni et-n°političnega pritiska ne more pri-fi do docela prostega priznanja, je ngotovil Veiter in priznal, da ta nje-9°v svoječasni nasvet ni računal z realnostmi v Avstriji. Glede potre- pred deželnim sodiščem v Salzburgu obsojen na razmeroma visoko denarno kazen (16.500 šilingov), ker je kratko pred sprejetjem zakona o narodnih skupinah igral šoferja za tri druge prijatelje, ki so v Miklavčevem z barvastim lakom napisali parole, ki opozarjajo na neizpoljen člen 7. Petjak je preko svojega odvetnika dr. Grilca zahteval, naj se postopek preloži izven Koroške, ker v koroškem vzdušju ni mogoče pričakovati objektivnega sojenja. V Salzburgu, kamor so proces potem be po določenih odstotkih je predavatelj omenil zanimivo dejstvo: v študijski komisiji za Slovence v Fur-laniji-Julijski krajini in Benečiji je zastopnik italijanskega ministrskega predsednika Cassandra dejal 19. 1. 1978, da številčna moč ni predpogoj za zaščito manjšine. Veiter: po bojkotu sem smatral za nedojemljivo, da so uredbe sklenili na podlagi rezultatov bojkota. Od dvojezičnega ozemlja praktično ni ostalo nič, dve celi občini imata dvojezične napise, ostali pa so v oddaljenih delih občin. Predavatelj je opozoril na težave, ki nastanejo v praksi, da župan na vasi ukrepa po svoje in je že sicer včasih težko, da pridejo pravne norme do velja- O tako imenovani informacijski brošuri urada zveznega kanclerja, v kateri je oficialno rečeno, da je vse v najlepšem redu, je dejal Veiter, da ta brošura ni nič drugega kot propagandni spis, ki kar tako mrgoli od neverjetnih zavajanj v zmoto in da je predvsem slikovni del popačen. Nadalje je predavatelj še omenil mednarodno deklaracijo o manjšinskih pravicah, ki so jo na predlog Jugoslavije države takoj sprejele in ki zagotavlja manjšinam razvoj, spoštovanje in eksistenco. Zakon o narodnih skupinah pa zasi-gura le eksistenco, ne pa razvoja. Predavatelj je nadalje dejal, da pri tem zakonu ne moremo govoriti o paketu, ker je bil zakon sklenjen proti njihovi volji. Tudi primer Zablatnik je manjšinski strokovnjak omenil in ga označil za zelo nevarnega. Kot smo že večkrat poročali, je sodnik hotel proti Mihi Zablatniku in njegovi ženi Ingrid uvesti postopek, da bi jima odvzeli državljanske pravice ter ju postavili pod skrbstvo samo zaradi tega, ker zahtevata slovenske pozive. On, Veiter, se je pozanimal pri sodni upravi, kjer mu je bilo delegirali, pa se Petjak — prav tako kot priče — obravnave ni udeležil, ker ni dobil slovenskega vabila. Kajti pristojno bi bilo v prvi vrsti koroško deželno sodišče. Dejstvo, da tam ni možno objektivno razpravljati v procesu, pa vsekakor ni krivda Petjaka. Torej bi imel tudi pred deželnim sodiščem v Salzburgu pravico do uporabe materinega jezika, saj je v konkretnem primeru prevzelo salzburško sodišče nalogo celovškega. V Linzu Petjak ter priče prav tako niso bili navzoči. Na začetku ve. Da bi vsaj deloma preprečili izrodke, ki bi lahko nastali iz uredb k zakonu o narodnih skupinah, so posamezna ministrstva na osnovi pisma urada zveznega kanclerja skušala z internimi ukrepi uveljaviti manjšinsko zakonodajo. V tem okviru, je dejal Veiter, skušajo posamezni resorji biti čim bolj prijazni do manjšine. Toda ti interni službeni odloki imajo eno hibo: oficialno niso znani. Toda tudi ukrepi ne premorejo čudežev, temveč kvečjemu omilijo mizero, kar je predavatelj opisal s primerjavo „in den Rahmen dieses dürftigen Gehäuses einige bequemere Möbelstücke zu stellen“. rečeno, da je bilo sodnikovo postopanje enkraten spodrsljaj, ki se ne bo več zgodil. Kljub temu je zaskrbljivo, je dejal predavatelj, da se kaj takega sploh more zgoditi. Stavek, da je Koroška cona narodnopolitičnega pritiska, je pravilen, je ugotovil Veiter. Glede Gradiščanske je pripomnil, da tam določba člena 7 ni izpolnjena, da tam državna pogodba kratkomalo ne eksistira. V diskusiji je Veiter glede sosve- tov dejal, da S'ovencem ni svetoval vanje. Utemeljitev: politične stranke v njih nimajo kaj iskati in bi bile v njem le kot „pazniki“. Vendar je Veiter bil mnenja, da udeležba v sosvetu ne bi še pomenila avtomatično priznanja zakona o narodnih skupinah. Tako Veiter kot tudi dvorni svetnik dr. Ralf Unkart, ki je kot zastopnik deželne vlade bistveno sooblikoval trenutno zakonodajno mizero, pa sta svetovala Slovencem, naj se čim večkrat obračajo na vrhovna sodišča, kjer je vzdušje drugače in kjer so Slovenci že doslej želi lepe uspehe. V bistvu Veiter ocenjuje sedmo- obravnave je več simpatizantov obtoženca razgrnilo transparent z zahtevo „ukinitev vseh postopkov proti slovenskim aktivistom!“. Ker transparenta niso takoj odstranili, je prišlo do kratke polemike s sodnikom dr. Flachbergerjem, ki je dejal, da politične demonstracije v sodni dvorani niso dovoljene. „Saj gre za političen proces — ali ne?“ je eden od simpatizantov odvrnil, nakar je sodnik prekinil obravnavo in dejal, da je informiral policijo. Le-ta je potem res prišla — 20 mož v črnem usnju — in se postavila pred sodno dvorano. Odvetnik dr. Matevž Grilc je nato predlagal, naj se obravnava vrši v slovenskem jeziku; državni tožilec dr. Edtstadler se je izrekel proti temu. Po kratkem posvetu je sodišče odklonilo Grilčev predlog. Dr. Grilc je nato predlagal, naj postopek prekinejo ter ga preložijo na višje deželno sodišče v Gradcu, ker je slovenščina po trenutnem stanju zakonodaje kot uradni jezik v tej kazenski zadevi dopuščena pred deželnim sodiščem v Celovcu julijsko zakonodajo enako ali vsaj podobno kot obe osrednji organizacij koroških Slovencev. Česar pa nismo razumeli, je logika, zakaj naj bi bil uvodni del manjšinske zakonodaje kljub temu vzgleden. Res da je Veiter imel tudi tozadevne pridržke in jih tudi povedal publiki: n. pr., da namreč razvoj manjšine ni zajamčen. Še enkrat, še dvakrat smo prebrali uvodne tri paragrafe: Toda kljub nekaterim lepim frazam v njih ni nobenih okoliščin, ki bi dopuščale evforično sodbo, da je ta zakon moderen in da gre ponekod daleč preko določil člena 7. Kajti že v uvodnih stavkih tega zakona je uvedena in zasidrana po- in s tem tudi v območju višjega deželnega sodišča Gradec. Kajti pri prvem predlogu, naj se kazenska zadeva preloži na sodišče izven okrožja višjega deželnega sodišča Gradec je izhajal branilec iz zakonitega prepričanja, da bi obtoženec tudi pred novim sodiščem imel vsaj iste pravice kot pred prvotnim, predvsem pravico do procesa v materinščini. O delegiranju postopka nazaj v Gradec pa mora sedaj odločati vrhovno sodišče. Parola „Freispruch für Stefan Petjak — alle Rechte den Slowenen!“ pa je že v noči pred procesom bila napisana v velikih črkah na vhodni strani sodišča. Prejšnji četrtek pa naj bi bila prizivna obravnava na deželnem sodišču v Celovcu, kjer naj bi se zaradi poskusa stvarne poškodbe morala zagovarjati Mirko Perč ter Jože Müller. Predsednik senata dr. Petjak pa je moral obravnavo preložiti in predati v sojo vrhovnemu sodišču, ker je dr. Grilc zahteval delegacijo na dunajsko sodišče. treba po četrtini slovenskega prebivalstva, se uvaja sorazmerje v manjšinsko zakonodajo, se degradira slovenski uradni jezik v pomožnega. — Glede sosvetov pa je v zakonu tudi dobesedno zapisano, da se morajo njegovi člani priznati k temu zakonu. Če bi šli Slovenci v sosvete in se pred vstopom izjavili proti zakonu, bi pravzaprav bilo imenovanje takih sosvetnikov formalno neveljavno in protizakonito. Pred ustavnim sodiščem pa bodo koroški Slovenci tudi v naprej izkoristili vse možnosti. Toda kljub zmagam stalno obiskovanje le-tega ni breznaporno — predvsem pa nikakršno darilo manjšinske zakonodaje. Veiter: zakon o narodnih skupinah ni izpolnitev državne pogodbe! Vladna brošura popači resničnost Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem vljudno vabita na spominsko proslavo ob 35. obletnici usmrtitve Selških žrtev nacizma, ki bo v soboto, 22. aprila 1978, na Dunaju. SPORED: 13.00: Spominska maša v slovenskem jeziku v cerkvi Sv. Trojice, 8., Alserstraße 17. 14.00: Polaganje venca v spominskem prostoru za žrtve nacizma na Dunaju, 8., Landesgerichtsstraße 11 (deželno sodišče za kazenske zadeve). Nato: Spominska svečanost v Albert-Schweitzer-Haus, 9., Garnisongasse. Po svečanosti Vas vabimo na majhen sprejem v Albert-Schweitzer-Haus. Svečanosti se bo udeležil tudi zvezni predsednik dr. Rudolf Kirchschläger. Lubej: manjšina v sosedskih odnosih Kongres ZKS k manjšini Prejšnji teden se je vršil v Lljub-Ijani Vlil. kongres Zveze komunistov Slovenije. Ta kongres je užival pozornost — tudi mednarodno — predvsem zaradi tega, ker je bil prvi v krogu kongresov posameznih jugoslovanskih republik. Kongresa se je udeležila tudi močna delegacija obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev, ki sta jo vodila predsednika dr. Matevž Grilc in dr. Franci Zwitter. Osmi kongres se je obširno ukvarjal tudi z manjšinskimi vprašanji. Predsednik CK ZK Slovenije France Popit je v svojem govoru k temu dejal: Sklepni dokumenti iz Helsinkov izrecno poudarjajo obveznost držav, na katerih ozemlju živijo narodne manjšine, da njihovim pripadnikom zagotovijo enakost pred zakonom, varstvo človečanskih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvo njihove kulture in jezika. Kako zelo drugače od teh načel teče življenje na Koroškem in Gradiščanskem, kjer je manjšina čedalje bolj izpostavljena pritiskom idejnega mračnjaštva in splošnega kulturnega primitivizma ter nacionalistične ozkosrčnosti, ki jih vzpodbujajo nosilci še živečih ostankov na-cifašizma! To je pravo nasprotje splošnoveljavnim in sodobnim pojmovanjem, da so narodnosti most sodelovanja in razumevanja med narodi in da je zato treba nacionalne pravice narodnosti spoštovati. Odgovorni avstrijski dejavniki postopajo tako, kot da so narodne manjšine nepotrebno zlo, ki naj bi ga čimprej izkoreninili. Pričakujemo, da bodo spoznali, da je takšna politika do manjšine nevarna in zelo kratkovidna. Tako popuščanje velikonemškemu nacionalizmu in oživljanju nacizma ogroža in škodi avstrijskim demokratičnim silam, krha odnose z Jugoslavijo in slabi položaj in ugled Avstrije v mednarodnih odnosih. Manjšinsko problematiko je obravnaval tudi Jože Hartman, ki je na osnovi izhodišč politike Zveze komunistov do temeljnih vprašanj mednarodnih odnosov posebej še do nacionalnega in manjšinskega vprašanja polemično razpravljal o pritiskih na manjšine v svetu. Pritiskov velikodržavnega, hegemoni-stičnega in unitarističnega nacionalizma niti ne bi mogli pripisovati le enemu družbenopolitičnemu sistemu, je dejal, kajti enakopravnost interesov pogojuje enake oblike pritiska. Ob tem je navedel primer Avstrije in Bolgarije, kjer je groba asimilacija posledica istega vzroka, razpihovanja nacionalističnih strasti in podrejanja narodov in narodnostnih manjšin nekim .višjim interesom'. Hartman je nato zavrnil teorije o „socialistični naciji“ ter razne idealistične izvedenke tega pojma o „nekonfliktnih“ mednacionalnih odnosih,, ki pa so naslonjeni na strogi centralizem, v katerem Zveza komunistov Slovenije se dosledno zavzema za narodnostno enakopravnost. Na tej osnovi Zveza komunistov Slovenije odločno podpira slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu v njihovem boju za narodni obstoj in pravice. Ta politika Zveze komunistov Slovenije je neločljiva sestavina reševanja slovenskega narodnega vprašanja. Urejanje položaja manjšin tudi bistveno spodbuja razvoj do-brososeskih odnosov. Pomoč Slovencem v zamejstvu je obveznost celotne družbe in vseh njenih dejavnikov; naloga zveze komunistov pa je, da to pomoč spodbuja na kulturnem, prosvetnem, znanstvenem, gospodarskem in drugih področjih. Razvijanje takega sodelovanja se mora vključiti v redno delovanje vseh dejavnikov samoupravne organizirane družbe. Pri tem je potrebno upoštevati načelo, da so slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji, Italiji in na Madžarskem subjekt, ki se v prizadevanjih za lastni obstoj in razvoj samostojno opredeljujejo. V prizadevanjih za uresničevanje narodnostnih pravic, enakopravnost in razvoj je pomem- ima odločujočo vlogo partijsko-dr-žavni aparat. Vse te umetne konstrukcije vodijo v praksi v neenakopravne odnose, je pribil Hartman in postavil nasproti temu naše gledanje na konstruktivno vlogo manjšin kot subjekta tako v odnosu do matičnega kot tudi večinskega naroda. Bojan Lubej, član republiške konference SZDL Slovenije in bivši generalni konzul v Celovcu, je obširno spregovoril h koroškemu manjšinskemu vprašanju. Njegova izvajanja zaradi tehtnosti objavljamo v celoti na posebnem mestu. Na Vlil. kongresu so ponovno izvolili Franca Popita za predsednika predsedstva CK ZK Slovenije, za tajnika pa imenovali Franca Šetinca. bno sodelovanje in povezovanje Slovencev z naprednimi in demokratičnimi silami v deželah, kjer živijo. Razvijanje sosedskega sodelovanja bo vplivalo tudi na položaj Slovencev v zamejstvu in obenem krepilo sodelovanje z naprednimi krogi teh dežel v skupnem boju proti oživljanju neofašističnih, nacističnih in šovinističnih teženj. Zveza komunistov Slovenije mora vzpodbujati tudi krepitev vezi s slovenskimi izseljenci, zlasti pa je pomembno sodelovanje na področju kulture, izobraževanja in informacij. To sodelovanje se mora razvijati tako, da bo prispevalo k razvoju prijateljskih odnosov med SFRJ in državami, v katerih živijo slovenski izseljenci. Zveza komunistov Slovenije se bo tudi v prihodnje zavzemala za dosledno uveljavitev ustavno opredeljenega položaja italijanske in madžarske narodnosti v Socialistični republiki Sloveniji. Boj za tak položaj narodnosti je neločljiva sestavina boja za demokratične odnose tako v naši družbi kot v svetu. Z utrjevanjem ustavnega položaja se V poročilu Centralnega komiteja o delovanju Zveze komunistov Slovenije med 7. in 8. kongresom in v predlogu resolucije za 8. kongres govorimo s poudarkom o naših prizadevanjih za dobre sosedske odnose z državami na katere mejimo, o obmejnem sodelovanju ter o mestu in vlogi narodnih manjšin v teh odnosih. To sodelovanje razvijamo na načelih aktivne miroljubne koeksistence, ne glede na razlike v družbeni ureditvi posameznih dežel, skladno z usmeritvami, ki jih je opredelila tudi Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju. Pri tem nas vodi spoznanje, da je za našo samoupravno socialistično družbo značilna odprtost in vsestransko mednarodno sodelovanje na znanih načelih boja za mir in enakopravno sodelovanje med vsemi narodi in državami. Po teh načelih se ravnamo tudi v odnosu do sosednjih dežel, pri čemer posvečamo potrebno pozornost življenjskim pogojem in pravicam slovenskih narodnostnih skupnostih, ki živijo v teh deželah. Izhajamo pri tem iz spoznanja, da je vprašanje narodnih manjšin bistven sestavni del sosedskega sodelovanja, saj nespoštovanje njihovih pravic zavira vsestranski razvoj sodelovanja in bremeni odnose med državami, medtem ko konstruktiven in demokratičen pristop k reševanju teh vprašanj spodbuja razvoj dobrih sosedskih odnosov in plodnega sodelovanja med državami. Dobri odnosi in sodelovanje med sosedi pa so pomemben dejavnik miru in stabilnosti meddržavnih odnosov in resničen interes vseh sosednih narodov in narodnostnih skupnosti. narodnosti krepita kot dejavnik bogatitve naše družbe in kot dejavnik povezovanja med sosednjimi narodi in deželami. Pri tem je pomembno, da večinski narod zagotavlja in razvija pogoje za nemoten vsestranski napredek manjšin in uveljavljanje njihovih posebnih pravic, tudi kot neločljiv element svojega lastnega razvoja in svobode. Dolžnost članov zveze komunistov je, da delujejo za doseganje teh ciljev, da premagujejo objektivne ovire in da se tudi v prihodnje dosledno bojujejo proti vsakemu narodnostnemu odtujevanju in proti vsem pojavom nacionalizma. Medtem, ko lahko ugotavljamo v teh naših prizadevanjih pomemben uspeh v Osimskih sporazumih z Italijo, ki so z odpravo mejne hipoteke in z načelno ureditvijo manjšinskega varstva ustvarili solidno podlago za trajno in vsestransko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo — in ko lahko ugotavljamo vzpodbudne premike v pogojih za narodnostni razvoj Slovencev v Porabju — pa je stanje v naših odnosih s sosednjo Avstrijo povsem drugačno. POSLABŠAN POLOŽAJ Položaj koroških in štajerskih Slovencev ter gradiščanskih Hrvatov se je po podpisu avstrijske Državne pogodbe v letu 1955 iz leta v leto slabšal. Mednarodne obveznosti Avstrije v pogledu slovenske in hrvatske manjšine so ostale v glavnem neizpolnjene. Avstrija ni nikdar pokazala pripravljenosti in dobre volje, da bi v duhu Državne pogodbe in mednarodnih načel, tako tistih v sistemu OZN, kakor onih, izhajajočih iz Sklepne listine v Helsinkih, sprejela ustrezne ukrepe, ki bi manjšinam zagotavljali normalen politični, kulturni in ekonomski razvoj. Nasprotno, v vsem tem obdobju je Avstrija stalno delovala v smeri vse večjega zoževanja pravic in zaščite slovenske in hrvatske manjšine. Tako so ukinili zakon o obveznem dvojezičnem šolstvu, vsebinsko in teritorialno omejili pravico do uporabe slovenščine kot pomožnega jezika v upravi in sodstvu, pa tudi poizkus, da bi na manjšem delu dvojezičnega območja Koroške postavili dvojezične krajevne napise, je padel pod udarci šovinističnega in velenemškega nasilja, pred katerimi so avstrijske oblasti kapitulirale. Ta protimanjšinska in restriktivna politika sosedne Avstrije, za katero je značilno sprejemanje argumentacije šovinističnih krogov okrog koroškega „Hei-matdiensta“ in ignoriranje vseh tehtnih in realnih predlogov slovenske in hrvatske manjšine, je dosegla svoj vrh s sprejemom Zakona o narodnostnih skupinah v juliju 1976 in s spremnimi odredbami avstrijske vlade v januarju in maju 1977. Izvedli so „preštevanje“ pripadnikov manjšine, rezultati tega preštevanja pa naj bi služili kot osnova za določanje teritorialnega obsega izvajanja, oziroma, bolje rečeno, kot izgovor za neizvajanja določil člena 7 avstrijske državne pogodbe. Slovenska in hrvatska manjšina sta, kot je znano, odločno obsodili vsiljeni zakon kot poizkus revizije avstrijske (Dalje na 8. strani) Resolucija: naprej za pravice Aus dem Wilajet Kärnten Von der erfolgten Auflösung des genannten Vereines avisierte nun die k. k. Landesregierung sofort alle Geimein-devorstehungen und Gendarmeriekommandanten mit dem Aufträge, achtzugeben, ob etwa genannter Verein noch in irgendwelcher Form seine Tätigkeit fortsetze. Es ist begreiflich, welchen Eindruck dieser Gewaltstreich auf die ohnedies eingeschüchterten Slowenen Kärntens machte. Und dies mitten im Zählungsgeschäft! Es begann sich jedoch mit diesem Pollakenstreich der k. k. Landesregierung von Kärnten die slawische, aber auch die deutsche Öffentlichkeit in einer für die Regierung unangenehmen Weise zu beschäftigen. Die Prager Union brachte einen Artikel betitelt: „Brutale Knebelung der Kärntner Slowenen“. Der „Slovenec“ von Laibach verglich Kärnten mit Finnland und Posen! Das „Vaterland“ äußerte sich: „Wenn der Landespräsident von Kärnten wirklich auf diese Weise die Intentionen der Regierung in der ihm anvertrauten Provinz vertritt, dann darf sich Baron Bienerth nicht wundern über die Opposition der Slowenen.“ Der Obmann des slow. Reichsratsklubs Dr. Šušteršič protestierte telegrafisch beim Ministerpräsidenten gegen diese unerhörte Gewalttat und der slowenische Club bereitete zwei Interpellationen vor. Der k. k. Landespräsident Baron Hein war in einer fatalen Lage und ließ in der „Klagenfurterzeitung“ folgende Notiz veröffentlichen: „Mit Rücksicht auf die verschiedenen Darstellungen über die Auflösung des katholisch-politischen wirtschaftlichen Vereines für die Slowenen in Kärnten und über die Vorgänge bei der Volkszählung sind wir ermächtigt, folgendes zu veröffentlichen: Der Verein wurde auf Grund des § 20 des Vereinsgesetzes vom 15. XL 1867 aufgelöst, da er der Bestimmung dieses § zuwieder handelte, indem er sich durch Veranstaltung einer besonderen Volkszählung und seiner sonstigen Eingriffe ins Volkszählungsgeschäft eine Autorität in einem Zweige der Exekutivgewalt des Staates angemaßt hat“. Da geschah nun das Unerhörte, daß der Obmann des aufgelösten Vereines Advokat Dr. Johann Brejc eine Berichtigung an das Amtsblatt sandte, in welcher er feststellte, daß von irgend welchen sonstigen Eingriffen ins Volkszählungsgeschäft das Auflösungsdekret kein Wort enthält, daß somit die zur Beruhigung der Öffentlichkeit im amtlichen Communike aufgestellte Behauptung, als sei die Vereinsauflösung nicht auf die Veranstaltung einer Privat- volkszählung allein, sondern auch auf sonstige Eingriffe in das Volkszählungsgeschäft zurückzuführen, unwahr und eine glatte Erfindung ist. Die Berichtigung wurde im Amtsblatt veröffentlicht und der Chef des Landes war in seinem eigenem Amtsblatt vor aller Welt blamiert. Das Blatt der Kärntner Slowenen „Mir“ und der Laibacher „Slovenec“ stigmatisierten den Präsidenten persönlich als Lügner, und zwar monatelang, und forderten ihn zur Klage auf. Die Blätter wurden weder confisciert, noch wagte es der Präsident vor dem Gerichte seine persönliche Ehre zu verteidigen. Baron Flein zog es vor zu schweigen. Keine Antwort ist auch eine Antwort! Es soll nun an der Hand einiger statistischen Daten die Unverlässlichkeit der Volkszählung gezeigt werden. So ergab die amtliche Zählung: 1851: 223.489 Deutsche, 96.735 Slowenen 1880: 241.785 Deutsche, 102.252 Slowenen 1890: 254.997 Deutsche, 101.130 Slowenen 1900: 270.330 Deutsche, 90.495 Slowenen 1910: 304.287 Deutsche, 82.212 Slowenen Also ein rapides Anwachsen der Deutschen und ein dementsprechendes Zurückgehen der Slowenen! Es vollzieht sich aber dieser Umschwung nicht etwa durch allmähliches Zunehmen der Deutschen an der Sprachgrenze, sondern die Zahlen kommen durch eine ganz auffallende, sprunghafte, ganz unnatürliche Statistik zustande, wodurch das künstliche, und deshalb falsche Hinaufschrauben der Deutschen u. Zurückdrängen der Slowenen erklärlich ist. S. z. B. zählte: St. Johann am Brückl: 1880: 1790 Deutsche und 792 Slowenen 1890: 1496 Deutsche und 557 Slowenen 1900: 1919 Deutsche und 54 Slowenen 1910: 1900 Deutsche und 228 Slowenen Im Jahre 1900 waren die Slowenen fast völlig verschwunden, 1910 tauchten sie wieder auf. Hörtendorf, eine Gemeinde, die an Klagenfurt grenzt, zählte: 1880: 607 Deutsche und 73 Slowenen 1890: 302 Deutsche und 449 Slowenen 1900: 682 Deutsche und 98 Slowenen 1910: 465 Deutsche und 251 Slowenen Die Gemeinde scheint also alle Jahrzehnte ihre Nationalität zu wechseln. Wenn man ferners bedenkt, daß die Einwohnerzahl im letzten Jahrzehnt abgenommen hat, die Slowenen aber einen Zuwachs von 153 zu verzeichnen haben, so kann man sich eine Vorstellung machen, wie die Volkszählung 1900 vor sich gegangen sein mag. G 1 a i n a c h : 1880: 4 Deutsche und 1174 Slowenen 1890: 288 Deutsche und 842 Slowenen 1900: 741 Deutsche und 352 Slowenen 1910: 365 Deutsche und 744 Slowenen Was hat sich denn zwischen den Jahren 1900 und 1910 für ein eigentümlicher Wechsel vollzogen? Das Verhältnis ist bei näherem Zusehen genau das Umgekehrte geworden! St. Martin bei Klagenfurt weist folgende Zahlen auf: 1880: 145 Slowenen 1890: 74 Slowenen 1900: — Slowenen 1910 217 Slowenen V i k t r i n g : 1880: 546 Deutsche und 742 Slowenen 1890: 707 Deutsche und 628 Slowenen. 1900: 1254 Deutsche und 32 Slowenen 1910: 1371 Deutsche und 227 Slowenen Im Jahre 1900 waren also in Viktring nur 32 Slowenen. Im Jahre 1907 wurden bei der Reichsratswahl für den slowenischen Kandidaten 44 Stimmen, für den Deutschen nur 70 abgegeben. Es gab also mehr slowenische Wähler, als nach der Volkszählung Slowenen überhaupt in Viktring. (Dalje prihodnjič) Stoka: v deželnem zboru naš glas ni en glas... Kakor smo v prejšnji številki Našega tednika poročali, se je mudila na obisku pri Slovenski skupnosti delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev. Slovenska skupnost se prav tako kot koroški Slovenci pripravlja na volitve. Zaradi tega smo naslovili na edinega slovenskega svetovalca, izvoljenega na listi Slovenske skupnosti v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine, odvetnika dr. Drago Štoko nekaj tozadevnih vprašanj. NT: Slovensko skupnost zastopa v deželnem zboru Furlanije Julijske krajine dr. Drago Štoka. Stavi se vprašanje, če en sam zastopnik, izvoljen na samostojni listi, sp'oh more učinkovito zastopati interese slovenske narodne skupnosti? Dr. Š t o k a : V deželnem zboru Furlanije Julijske krajine je izvoljenih 61 svetovalcev, od teh 26 demokristjanov, 13 KPI, 8 socialistov, 4 socialnih demokratov in 4 fašisti