Obsojenec in družba
V naši samoupravni socialistični skupnosti je vsak posameznik osebnost z vsemi dobrimi in manj do-brimi lastnostmi, hotenji in željami. Delovni človek in občan sta subjekta naše skupnosti, pa četudi ima kdo od njiju do posameznih veljavnih družbenih vrednot odklonilen odnos in to izpričuje z neposrednim ogro-žanjem teh vrednot.
Skrb za takšne osebe je stvar celotne družbene skup-nosti. Kaj to pomeni? To po-meni, da skrbi za obsojence ne gre prepuščati le tistim, ki se strokovnp ukvarjajo z za-ščito in družbeno pomočjo po prestani kazni, ampak morajo biti pri tem udeležene vse sa-moupravne organizacije in skupnosti, se pravi, mi vsi.
Kazensko poboljševalni za-vodi naj ne bi bili za nadaljnjo usodo prestopnika pečat v ta-ko strogem smislu, da je nei-zbrisljiv. Zavedati se mora-mo, da obsojenec prestaja ka-zen zato, da bo postal ra-zumnejši, razsodnejši in ne bo več kršil in podiral naših sku-paj pridobljenih družbenih vrednot. Seveda pa si mora-mo biti na jasnem, da se niko-mur ne pokaže pravilna pot kar sama od sebe. S tem, ko smo nekoga kaznovali, ali kot raje rečemo zaprli, problema še zdaleč 'nismo rešili. Tem ljudem moramo pomagati do spoznanja, da dejanja, zaradi katerih so bili kaznovani, niso v skladu z normami in zakoni naše družbe. Ponuditi jim moramo roko v pomoč, da bo-do čutili, da jih družba potre-
buje kot razumne in koristne ljudi, ki bodo soustvarjali na-še odnose, jih dograjevali in ovrednotili.
Seveda pri tem lahko veliko store že kazensko poboljše-valni zavodi. Predvsem mora-jo poskrbeti za takšne odnose ter življenjske in delovne ra-zmere, ki so čim bolj podobne tistim zunaj zavoda, v delovni organizaciji. Prestopnika naj bi usposobili in pripravili za vlogo samoupravljalca z vse-mi pravicami in dolžnostmi ter pozitivnim odnosom do družbene lastnine in drugih družbenih vrednot. Obsojen-cu je treba zagotoviti razmere, v katerih bo tudi sam aktivno in soodgovorno sodeloval pri svoji prevzgoji.
Pri tem ima odločilen po-men vse večja humanizacija izvrševanja kazenskih sank-cij, katere bistveni elementi so zakonitost, pravičnost, spoštovanje osebnega dosto-janstva obsojenca in v zakon-skih okvirih tudi spoštovanje njegovih pravic in svoboščin. V kazensko poboljševalnem zavodu je potrebno obsojen-cu, da bi se čimprej lahko zno-
va vključil v normalno življe-nje, omogočiti redne stike z družino, z življenjskim in de-lovnim okoljem.
V procesu resocializacije ali prevzgoje prestopnika lahko sodelujejo paleg strokovnja-kov - psihologov, penologov, andragogov, defektologov, socialnih delavcev in drugih tudi vsi drugi delovni ljudje in občani preko družbenih svetov, pa tudi preko vseh družbenopolitičnih organiza-cij, družbenih organizacij in društev, samoupravnih inte-resnih skupnosti, krajevnih skupnosti, organizacij združe-nega dela in občin.
Da pa bi popolno resociali-zacijo obsojencev tudi dose-gli, je pomemben predvsem naš odnos do teh ljudi. Naš pristop do človeka, ki je pre-stal kazen in se vkl jučil v našo OZD, v našo krajevno skup-nost, ki je sostanovalec v na-šem bloku, ulici. Bomo nanj gledali s sovraštvom in po-milovanjem, ali pa ga bomo sprejeli medse kot enako-pravnega člana naše skupno-sti? Če mu namreč ne bomo omogočili normalnega živ-ljenja v naši sredini, nismo zanj storili, kljub vsem prejšnjim naporom, prav nič. Navajamo ga namreč le na njegovo staro pot, ki smo jo že obsojali in obsodili. Bo-dimo torej tudi v takšnih pri-merih Ijudje in pokažimo svojo humanost z dejanji!
L. Č.