Štev. 6. V Ljubljani, 1. junija 1889. Leto XIX. ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Med otroci. ; o gledam vas otroci mili, vZakaj solza v oko mi sili? Podoba jasna zlatih dni Živo mi vstaja pred oči. V podnožji hribčka rojstno selo. Kraj sela. vidim biso belo, In v raj me vabi vrt zelén, In k sebi kliče vir studen. In na zeleno, mehko grivo Me kliče, vleče zapeljivo Krdelo bratcev in sestric In vrisk nedolžnih veselic. Oj, leta, sreče rajske polna, Po vas vzdihuje duša bolna, Zamabnen gledam vas nazaj, Kot gledal bi v zgubljeni raj. Raduj se, vriskaj deca glasna, Zdaj doba klije ti prekrasna; Ko mine ti življenja maj, Ne bo ga nikdar več nazaj. J. G. Obloiki. Nesrečna družina. L ko bi bili pred nekaj leti pogledali na Brežanov dom na Glévieo, izvestno bi morali hvaliti lepi red, ki je bil v tej družini. Tn ni bilo takó razvlečeno kakor v marsi-kgterej kmetskej koči, ampak vsaka stvarca je bila na svojem mestu. Saj pa tudi ni čuda, ker so bili vsi Bre-žanovi takó pridni in delavni, da bi je smeli vsem v posnemo \ priporočati. Oče Brežan ni bil v tem kraji doma; preselil se je na Glévieo iz tujine. Živel je poprej na nekem bolj nerodoviten! kraji, kjer se je moral mnogo mučiti pri obdelovanji pustega sveta. Naselil se je toraj na Glévieo, kjer je bila zemlja dokaj bolj rodovita, ter je začel obdelovati kupljen si svet. Kmalu se je prikazal Sad njegovega truda; v kratkem času si je premenil Glévieo v jako prijetno bivališče. Kočo, v katerej so stanovali, kupil je z zemljo vred, a bila je takrat zelò slaba. Vsako leto pa jo je nekaj popravil ter olepšal in še kaj novega prizidal, tako da je bila v malo letih vsa prenovljena. Sprva so se ljudje iz okolice zelò čudili Brežanovej pridnosti, kajti niso si mogli misliti, da bi človek vedno tako delal iu ril po zemlji, kakor Brežan, ali on je bil delu vajen vže od mladih nog in ni se bal ne vročine ne mraza ne kake druge nadloge. Skratka: Brežan je bil z vso svojo družino vzor pridnega kmeta. Štela pa je vsa družina štiri osobe: mož, žena, dvoje otrok, Francè in Anica, bili so vsi. Živeli so mirno iu zadovoljno. Med ljudi niso hodili radi, kakor je to sploh navada pri takih, ki se nasele od drugod. Po leti so imeli večinoma s kmetijo opraviti, po zimi pa sta oče in sin plela košare. To je bil glavni prislužek; vrhu tega je pa tudi mati vsako leto vzredila po nekoliko prašičev, ki so se po zimi precej drago prodali. Ne daleč od Glévice razprostiral se je graščinski gozd. Bil je največji v vsej okolici. Marsikak zajec se je skrival v tem lesu in kadar je v jeseni začela pokati puška v njem, ni se divjačini dobro godilo. Gospodar tega gozda, bližnji graščak, vzel je Brežana v službo, da bi mu pazil na gozd in take ptiče, ki zajcem nastavljajo zanjke ali je pa na kak drug način lovijo. Brežan je imel poleg drugega zaslužka tudi pravico rezati v gozdu leščevino, katero je rabil za pletenje košar. Ba-si je bilo nekaj zaslužka pri graščinskem gozdu, vender s tem mati Brežanka ni bila zadovoljna. Odkar je bil mož prevzel to službo, ni se mogla nič kaj ujemati ž njim. Svetovala mu je vedno, naj se raje drži svojega kmetovanja ter prid 110 dela, nego da bi hodil, če tudi le redkoma, s puško po gozdu. A možu je to ugajalo in ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi popustil svoje veselje v gozdu. Bi tako se je začel počasi kaliti domači mir, ko sta se mož in žena sporekla radi graščinskega gozda, a vender oče in sin nista nehala po raznih opravilih hoditi po graščinskem gozdu. n. Neko jesen se je v bližnjej graščini vže dlje časa pripravljalo za lov v velikem gozdu. Ob takih prilikah prihajalo je vet- vnanje gospode na lov in Brežanu se ni slabo godilo. Živela sta s Francetom prav dobro, a domä ob takem času itak ni bilo dosti opravila, da bi vsled tega zaostajalo delo. Vedela sta za vse kote po gozdu, po katerih se skriva največ divjačine, zato sta morala na lovu vedno pri rokah biti. Veliki lov se je pričel in neprenehoma so pokale puške in lajali psi. Vsa lovska družba jela se je pomikati vedno bolj proti sredini gozda, kjer je bilo najgostejše drevje, v katerem se je rada skrivala divjačina. A tisti dan, ko je bil veliki lov v gozdu, pripovedovala je doma mati Bre-žanka svojej hčeri Anici, da je vedno v skrbeh zaradi očeta in sina. Vedno jej nekaj v srci pravi, da se denašnji dan ne bode iztekel povoljno. Ni se motila uboga žena. Bilo ni še póludne, ko prinesó domóv Franceta — obstreljenega. Znal je namreč mladeneč, kje se najraje skriva večja divjačina, ter se pomikal proti ónem kraji v goščavi, kar poči puška in Francò se zgrudi na tla; dobil je strel v hrbet. Lovec ni dobro videl, in meneč, da se premika srna po goščavi, sprožil je puško na Franceta. Bil je težko ranen in malo je bilo upanja, da ozdravi. Mati in Anica sta se jako prestrašili in v prvem trenotku nista vedeli, kaj storiti; izvračali ste vso krivdo na očeta in na nesrečni graščinski lov. Zdravniška pomoč je bila sicer kmalu pri rokah, a vender je bilo le malo upanja, da France ozdravi. Tudi očetu Brežanu se je zdaj odprlo oko in jezil se je nad svojo trmo, da ni slušal žene ter pustil graščinskega gozda v miru, ali zdaj je bilo kesanje vže prepozno. Francè ni mogel prenesti rane, katero mu je napravil strel. Drugi dan, ko je bolečina prihajala vedno hujša, pripravil se je za pot v večnost, prejel sv. popotnico ter se ločil iz sveta v cvetu svoje mladosti. Lov v gozdu je takoj prenehal, ko se je zgodila nesreča. Graščak je očeta tolažil in mu dajal denarja, ali kaj mu je pomagal denar, ko je sin ležal mrtev v koči. Lovec, ki je na Franceta ustrelil, ni mogel biti kaznovan, ker je le po nesreči ustrelil nanj, meneč, da se srna potika po goščavi. Pač pa je hotel popraviti svojo krivdo s tem, da je obljubil skrbeti za družino. III. Odkar se je prigodila nesreča v gozdu, izginil je pri Brežanovih ves mir iz hiše. Mati je očitala očetu, da je on kriv te nesreče, naj bi bil pustil lov in graščinski les, pa bi vsega tega ne bilo. A oče se je zopet jezil, da mu ne gre delo nič več izpod rok. Anica se je privadila s časom vseh teh domačih situostij ter tolažila stariše in jim pomagala, kolikor je znala in mogla. Kmalu pa se je tudi na vnanje pokazala ta nezadovoljnost in nesreča pri hiši. Polje, ki je bilo poprej tako lepo obdelano, stalo je zdaj neobdelano, ker ni bilo glavne moči, Franceta, in pa tudi oče ni imel več óne dobre volje, da bi delal, kakor poprej. Tako lehko uméjemo, zakaj je šlo vse rakov pot, Brežan je sicer dobival 6* —»X 100 >♦•— od gospoda, ki mu je ustrelil sina, vsako leto nekaj denarja ali ti denarji niso imeli pravega teka. — Brežan se je vidno staral; vse veselje ga je minolo, polje je zanemarjal, koče ni več popravljal in drugih potrebnih stvari ni hotel več v roke vzeti. Najbolj se je zdaj pečal s pletenjem košar, katere je prodajal v mesto. Kar je na-pletel v jeseni in po zimi, to je lahko prodal vzpomladi; pri tem delu je tudi najlaže pozabil na pretekle dni nesreče. Tudi mati Brežanka ni bila nikdar več vesela, saj je bil Francò njen jedini ponos in veselje. Ostala jej je le še Anica, ki je starišem pridno pomagala prenašati nadloge in težave. Mnogo je morala prebiti tudi ona, ali vender ni nikdar tožila. Spominala se je srečnih dni na Glé-vici, ali ti so bili kaj kratki, za njimi prišli so hudi časi za ubogo dekle, in želela si je zopet na tiste kraje nazaj, kjer je preživela najlepše dni svoje mladosti. Spominala se je, da so v ónem sicer pustem kraji imeli srečne dneve, da-si jim je za marsikaj trda šla. Spoznala je, da bi bilo bolje, ako bi bili ondù ostali, vsaj Franceta bi ne bili izgubili in sreče in zadovoljnosti iz hiše. Enako premišljeval je tudi Brežan. Gledal je na pretekla leta, kjer je sicer mnogo delal a vender zadovoljno živel, in tožilo se mu je po ónih časih. Dostikrat ga je navdajala misel prodati vse posestvo in se zopet vrniti na pusto zemljo, od koder je bil prišel, ali premagovala je misel, naj ostane raje na Giovici ter tu počaka, da ga pokliče Bog iz tega sveta. IV. Poglejmo čez nekaj let na G levico, dom Brežanov. Skoraj sledu ni več, da je tu prebivala kdaj pridna in delavna roka. Koča je zapuščena, streha sèm ter tjà raztrgana, in ako pogledamo na polje — vse zapuščeno. Vže nekaj let ni prebival nihče izmej Brežanove družine na Glévici. Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla ter se preselila k Francetu, a Anica tudi ni hotela sama živeti na samotnem posestvu. Prodala je vse ter šla v svoj pravi rojstni kraj, kjer je preživela lepe dni svoje prve mladosti. Posestvo ni šlo drago v prodaj, ker je bilo vže nekaj let zanemarjeno. Ljudje pa tudi ne hodijo radi stanovat na samotne kraje, in to še posebno ne, ako se je ondù pripetila vže kaka nesreča. Takó je tedaj kupil vse posestvo trgovec iz bližnje vasi ter je na drobno prodal. Koča je stala nekaj časa prazna, a neko zimo se je v njo naselil ubožen črevljar, ki ni imel drugje stanovanja. Poslopje se je jelo počasi na vseh krajih rušiti, ker ga ni nihče popravljal. Ko je pa nekoč prava jesenska burja pripihala in precejšen kos strehe odtrgala, jelo je vse razpadati. Danes stojé le še nekatere stene starega zidu, v katerem gnezdijo razne golazni. Okolo domovja je vse pusto, samó tù in tam se še pozna, da je bilo nekdaj drugače. In če vprašaš starega moža, ki je Brežanove ljudi dobro poznal, dejal ti bode: „Skoda za tako pridne ljudi, blizu in daleč jim ni bilo jednakih, in lahko bi srečno živeli, da niso hodili v graščinski les." V ranem grobu počivajo trije izmej družine, a hči, ki je bila najmlajša, šla je zopet po svetu, od koder so semkaj prišli štirje. Ona je še jedina ostala od „nesrečne družine." m. Šašelj. —.♦< 101 >♦.— Mlinar brez skrbi. 'È^È^j^ (Narodna pripovedka.) t^jOive! je svoje dni — pripoveduje se v Kobaridu — iuiovit mlinar, ki se rad hvalil, da je brez vseh skrbi. Mislil je, da je najsrečnejši človek ' na svetu. Dà, celò takó ponosen je toil na to. da si je dal nad hišnimi vrati pribiti desko z napisom: „Mlinar brez vseh skrbi." Ali ta napis ga je spravil v veliko zadrego, iz katere ga je srečno rešil njegov brat. To je pa bilo tako-le : Nekega dne se pripelje sam cesar po cesti. Ker je bil malin najlepše poslopje v tem kraji, ukaže cesar kočijažu, da naj vozi počasi, ker si želi ogledati lepi malin. Ko cesar zapazi na zidu napis: „mlinar brez vseh skrbi," ukaže kočijažu konje ustaviti in poklicati mlinarja. Mlinar pride in se cesarju ponižno prikloni. Cesar ga vpraša: „Zakaj imate na zidu napis: mlinar brez vseh skrbi? Ali res nimate nobenih skrbi?" Mlinar, vesel takega vprašanja, odgovori ponosno: „Zakaj bi ne živel brez skrbi; saj imam vsega dovolj, česar koli potrebujem, hvala Bogu ! Moja imovina je največja in najlepša v tem kraji. Vrhu tega imam še dva otroka, sina in hčer, da mi ni treba skrbeti, komu bodem izročil svoje veliko premoženje. kadar mi bode umreti, česa mi je treba še več?" „Da ne bote še nadalje živeli brez vseh skrbi," reče mu cesar, „pridite čez leto in dan v mojo cesarsko palačo, da mi uganete tri uganke. Prva je: koliko velja cesar? Druga: kako daleč je v nebesa? In tretja: kaj misli zdaj cesar? Ako teh ugank ne uganete, izgubite glavo." To rekši odpelje se cesar dalje, a mlinar se vrne ves potrt v svoj malin. Nekaj časa premišljuje mlinar, kako bi dobro rešil uganke, da bi mu ne bilo treba izgubiti glave. Ali to ni bilo dolgo. Mlinar se zopet opogumi ter pregleduje po malinu, je li vse v navadnem redu: na uganke je čisto pozabil. Ali leto je kratko in mlinarju je bilo še krajše, ker je bil vedno vesel, srečen iu zadovoljen. V kratkem mu je bilo stopiti pred cesarja, a on še nobene uganke ne zna uganiti. Jame ga zelò skrbeti, kako bi je uganil, da bi jih ne plačal z glavo. Od dne do dne je otožnejši. V tem času ga obišče njegov brat. Mlinar je sedel za mizo v misli zatopljen, da brata niti slišal ni vstopiti. Brat se čudi, da je mlinar takó zamišljen, ko je bil vedno srečen in zadovoljen ter je živel brez vseh skrbi. Vzdrami ga ter vpraša: „Kaj ti je, da si se tako zamislil? Saj si dal še celò na zid napisati, da živiš brez skrbi. Ali se ti je zgodila kaka nesreča?" Mlinar zmajè z glavo ter osorno odgovori: „Ej, kaj bi me še ti dražil! Povej, če mi imaš kaj povedati, in potlej pojdi; nimam časa, da bi se s tebòj šalil." — „I nii, poveš mi pa vender lahko, kaj te takó teži," reče mu brat. „Saj vender ni taka skrivnost, da bi je ne smel razodeti svojemu bratu? Morda ti še utegnem pomagati." Mlinar mu odgovori: „Skrivnost sicer ni, a pomagati mi vender ne moreš, če bi tudi hotel. Poslušaj torej : Jutri bode leto dui, ko mije cesar rekel, damu moram uganiti tri uganke. Će mu jih ne uganem, dene me ob glavo." — „No, kake pa so te tri uganke, ki ti delajo toliko preglavice," vpraša ga brat. „Prva je: koliko velja cesar? Druga: kako daleč je v nebesa? In tretja: kaj misli zdaj cesar?" Brat malo pomisli, potem pravi: „Ob glavo te cesar ne bode dejal, če mu tudi teh —• ♦< 10 2 ** • — ugank ne uganeš. S tem je cesar ie hotel reči, da človek ne sme živeti brez vseh skrbi. Nu, če se bojiš ti sam iti k cesarju, pusti mene, naj grem jaz mesto tebe, samó ono obleko mi daj, ki si jo imel takrat, ko je bil cesar tukaj." — Mlinarju se odvali težek kamen od srca in ves radosten objame brata, ki se je ponudil, da pojde mesto njega pred cesarja. Ko pride mlinarjev brat v cesarsko palačo, vpraša ga cesar, kaj bi rad. Mlinarjev brat, o katerem cesar nič znal ni, reče mu ponižno : „Prišel sem uganit óne tri uganke, ki ste mi je dali danes leto." — „No, pa jih povej," reče mu cesar, ki je bil videti posebno dobre volje. Zna se, da je bil cesar zelò radoveden, kaj mu bode povedat mlinar. A mlinarjev brat začne pripovedovati : „Prva uganka je: koliko velja cesar? — Kakor nam je znano iz sv. pisma, prodali so Zidje Boga za trideset srebrnikov; a cesar, ki je prvi za Bogom, veljä jeden srebrnik menj, torej: devet in dvajset. — Druga uganka je: kako daleč je v nebesa? — Ko so našega Gospoda Jezu Krista križali, križali so hudobni Židje še dva razbojnika ž njim. Jeden razbojnikov reče Gospodu: „Spomni se na mene, kadar prideš v raj." Jezus mu odgovori: „Se danes bodeš z menoj v raji." Nebesa torej niso dlje nego jeden dan hoda z zemlje. — In tretja uganka je: kaj misli zdaj cesar? — Cesar misli, da sem jaz mlinar, a to vender nisem, ker sem le njegov brat." — To rekši, naglo jo pobriše iz cesarskega dvora, ker se je bal, da bi ga cesar zaradi prevare ne kaznoval. Ko se brat povrne k mlinarju, vže ni bilo na zidu ónega napisa: mlinar brez vseh skrbi. Mlinar je odslej pomagal ubožcem in vsakemu, kder je bilo pomoči treba. Svojemu bratu pa je dal toliko zlatov, kolikor jih je mogel zagrabiti z obema rokama. j. k. Otročja pésenca. f:EP-;j'ćpel poje: „pecpedi Kdo nam bode brašna dal, Malo žita, več sneti!" Da se speče hlebček mal? Kaj ti prépel s prepelico, Hlebček mali in pogača, Kot golobček z golobico, Povitica, zavijača; Poješ vedno: „pecpedi Ker nam mati poreko: Malo žita, več sneti." Žita malo, brašna malo, Li ne veš, prepelček dragi, In za vas m' nič ostalo, Sitni lehkoživček mladi, Hlebčeka nam ne spekó. — Dà, ko mämiea pekó, Jaz pa vem kaj naredim, Vedno hlebček nam spekó, Da svoj hlebček še dobim, Hlebček dober in pogačo, Mali hlebček in pogačo, Povitfco, zavijačo, Povitfco, zavijačo. Kdor je priden, ta dobi, Tebe prépel hočem vjeti, Si kosilce zasladi. Pa mi bodeš moral peti : če pa bode žita malo, „Prepelica pecpedi, Žita malo, brašna inalo, Mnogo žita, nič sneti!" Janko Barle. Lavdon. (Narodna.) /ptoji, stoji tarn Beligrad, (^yZa gradom teče rdeča kri, V Za gradom teče rdeča kri, t Da b' gnala mlinske kamne tri. 1 Tam Lavdon vojvoda stoji, Krvavi meč v rokah drži; On če imeti Beligrad In turško vojsko pokončat'. Ošabni Turk se mu smeji In Lavdonu tak' govori: „Si prišel mene ti častit, Al' prišel zajcev si lovit?" ,, „Ne prišel zajcev sem lovit, Al' prišel tebe sem častit: S svinčen'mi zrni te kropil In s črnim prahom bom kadil."" Cesarske puške pokajo, In turške gospe jokajo: Cesarski bombe mečejo, Se Turki z grada vlečejo. Glej, tak' mogočni Lavdon je Premagal vse sovražnike; In dokler Beligrad stoji, Na slavo Lavdonu slovi. General Lavdon, avstrijski vojskovodja, potolkel je Turke leta 1788. pri Dubici, a naslednje leto 1789 zmagal je Turke pri Belemgradu. Tedanji cesar Jožef H. je nevarno zbolel ter se vrnil na Dunaj, izročivši poveljništvo generalu Lavdonu. Bil je Lavdon vrl in nevstrašen vojskovodja. Ko je prevzel cesarski ukaz, takój je pognal silovite Turke preko Dunava, vzel Beligrad in otišel na turško zemljo. Umrl je Lavdon v 14. dan julija meseca 1790. 1. Kmetijstvo lep stan. fmetijstvo je tako staro, kakor rod človeški. Adam je bil prvi kmet in Eva prva kmetica, ki sta zemljo obdelovala in po storjenem grehu v potu svojega obraza živela vse svoje žive dni, kakor vsi Adamovi otroci. Delo je torej vseh ljudi sveta dolžnost. Brez dela ni jela. A najlepše, pa tudi najtežavnejše je kmetsko delo. Kmet obdeluje zemljo ter nam pripravlja živež ali hrano, da moremo živeti. Modrega kmetovanja učiti se, mladini je potreba in dolžnost, Bila je naša zemlja v začetku zarasena pustinja, a naši prädedi so jo tako lepo obdelali, močirje izpremenili v lepe zelene senožeti, goščave in grmovje predelali v ro-dovito polje. Kmetijstvo je torej lep, Bogu prijeten in za vse ljudi potreben stan. Zato so pa tudi kralji in cesarji bili vže od nekdaj prijatelji in podporniki kmet-skemu stanu. Cesar Jožef IT. je bil posebno naklonen priprostemu kmetskemu ljudstvu. O njem se pripoveduje, da je nekoč celò za plug poprijel in oral na njivi. To je bilo takó: Leta 1769. meseca avgusta se je peljal cesar Jožef II. na potovanji po Moravskem skozi občino Slavikovec. Na njivi ob vélikej cesti ugleda kmeta, ki je oral s svojimi konjiči. Cesar ukaže takój ustaviti kočijo, stopi h kmetu in ga prosi, da bi smel brazdo potegniti. Kmetič se nasmeje neznanemu gospodu ter dovoli v njegovo prošnjo. Cesar prime za ročici ter gre za plugom. A kmet videč, da gospod ni vajen orati, reče mu smijočse: „Kakor vidim, ste sicer imeniten gospod, a orati vender le ne znate." „I kaj pada nežna," oglasi se nekdo iz cesarjevega spremstva, „kajti znano je, da cesar ne orje, ker to ni njegovo vsakdanje opravilo." — Ko je kmetič to slišal, zelò se je ustrašil, ker je spoznal, da je cesar sam vodil oralo po njegovej njivi. Pač lehko uganete, otroci, zakaj je cesar to storil in kaj je hotel pokazati s tem. • ♦<>♦•—- f^ Drage črešnje. cmček, kam pa danes takó hitiš ? Pri najboljšej volji te dohiteti ne morem. Počakaj, da ti povem, kaj nameravam zdaj-le storiti." Tonček se ustavi in pričakuje svojega sošolca, ki z bosima nogama maha proti njemu. „„Veš Franek, zjutraj, ko sera šel v šolo, ugledal sem na obronku hriba mnogo jagod. A časa takrat nisem imel, ker se mi je mudilo. A zdaj bode ravno pravi čas in zložno si jih näherem. Ce hočeš jih tudi ti kaj dobiš. Pojdi hitreje! No, kaj premišljuješ?"" „Kdo bode zdaj jagode bral, ko so črešnje zrele," odgovarja Franek. „Vže več dni ogledujem Hribnikovo črešnjo. ki je letos zelò obrodila. Danes se mi zdi ugodna prilika, da zlezem v vrh in si jih natrgam poln klobuk. Hribnika sem ravnokar srečal, ko je nesel težko vrečo žita v mlin. Najmanj jedno uro se ne vrne. V tem času sem pa jaz Bog si ga vedi kje. Ha, ha, ali nisem prebrisan! Toda le hitro, da sva poprej tam, Bodeš videl, kako je polna. Izvestno se ti bodo cedile sline po lepih, rudečih črešnjah. Napačno bi ravnal, da ne zležeš tudi ti ua drevo." Tako modruje Franek, ki pač ni bil, da bi dejal, vzgled pridnega in poslušnega dečka. Tonček se neporednemu Fraueku nekoliko nasmehne ter pravi: „Nikar ne bodi tak; ali nisi čul v šoli pri krščanskemu nauku, da ni dovoljeno, kaj tacega storiti?" „Kdo me pa vidi, lepo te prosim, saj sem ti dejal, da Hribnika ni doma," odgovarja Franek. „Res, da Hribnika ni doma, a greh je vender-le, če mu kradeš črešnje. Sicer pa, če te on tudi ne vidi, vidi te Bog, ki vse vidi in vse ve." „To se zna, da Bog vse vidi; ali pomisli, kaj pa je Hribniku. če mu vzamem klobuk črešenj? Zaradi tega ne ouboža. A najbolj me to draži, da je črešnjevo deblo namazal s smolo, da bi nihče gori ne mogel. Ali moti se stari mož. Ne trgam zastonj hlač vže štiri leta v šoli, da bi mu ne prišel do konca. Zjutraj sem namreč s sebòj prinesel debelo vejo, ki ima več grč. Naslonim jo na drevo in zlezem, ne da bi se smole dotaknil, na prvo vejo. To se bode začudil Hribnik, ko bode videl, da mu je najpolnejši vrh na črešnji obran, a deblo od spodaj je takšno, kakeršno je bilo poprej. Ce mi bode všeč, pošalim se še nekoliko z njim in mu nekoliko črešenj na oknu za spomin pustim." „„Franek, Franek, kdo bi mislil, da si takó hudoben. Pazi se, da se ti ne pripeti kaka nesreča. Oe te Hribnik zasači, premelje ti do dobrega kosti. A še nevarnejše bi bilo, če bi doli padel in se poškodoval. Saj veš, kaj smo brali nekoč o miški: kdor nevarnost ljubi, pogubi se."" „Dà, Tonček; ali miška ni bila tako modra, kakor sem jaz. Da bi z drevesa padel, tega se ne bojim, ker je malo takih plezalcev, kakeršeu sem jaz. Le poglej, ali nisem resnice govoril, ko sem dejal, da je črešnja polna, da se kar šibi. Oe te ne mika z menój, pa pojdi za jagodami! Želim ti dober tek. Z Bogom!" Ko te besede izpregovori, skoči črez plot ob cesti, privleče iz grma debelo in visoko vejo ter hiti k črešnji. A Tonček otide po cesti s prstom preteč tovarišu. Franek se ni zaman hvalil, da je dober plezalec; komaj nastavi vejo k deblu, zleze kakor mačka v najpoluejši vrh. Pazno se ogleduje na vse strani, a nikogar ne vidi. Zadovoljno se nasmehne in začne zobati lepo rudeče črešnje. Vidi se, da mu diše. Ko misli, da ima vže dovolj, napolni še klobuk. A kaj je to? Nekaj ga zaboli v nogo, da se strese in mu od strahu in bolečine klobuk pade iz rok. Pogleda in vidi, da ga je pičila raku podobna žival. liana začenja otekati in bolečina je vedno hujša. Prestrašen zleze doli ; kaj naj stori ? Leva noga ga takó peče, da se ne upa nä-njo stopiti. Črešnje mu več ne diše. Pozabi nanje. Klobuk vzame, vejo pusti ob deblu, ne zmeni se za raztresene črešnje in hajdi proti dómu. Ali o groza, še hoditi ne more! A prebrisana glava si ve pomagati. Ob jednej nogi skače, kolikor more dalje. Od daleč ga ugleda Tonček, ki jagode nabira. Ko vidi, kako čudno njegov tovariš skače, nasmeje se mu in pravi: „Ali te je Hribnik nasekal, da se tako čudno držiš in še bolj čudno skačeš?" Franek mu z jokajočini glasom pripoveduje, kaj se mu je pripetilo in ga prosi, da bi mu pomagal domóv. Noga mu je vže jako otekla. Hitre pomoči je bilo treba. Tonček naloži bolnega tovariša na svoji rami ter ga počasi stopajoč nese proti domu. Težko je bilo breme; večkrat je moral počivati in se nekoliko oddahniti. Ali vzdihi Franekovi mu dado nov pogum. Mati Franekova se ravno pred hišo mudi, ko dospejeta dečka v njeno bližino. Ko ugleda jokajoč obraz svojega sina in sopihajočega Tončka, ki komaj stopa s težkim bremenom, hiti jima naproti in zavpije: „Za Božjo voljo, kaj se je zgodilo, ali si--?" pri teh besedah je vže pri sinu in ga vzame Tončku z ramena. Tonček nato pripoveduje, kakó in kaj se mu je zgodilo; a Franek vedno zdihuje, kakó ga boli. Oteklina je bila vže silno velika. Mati kmalu ugane, kakšna žival je sinu veselje na črešnji skalila. Ker je pa v ljudstvu razširjena vraža, da je škorpijon hujši od gada, prestraši se mati zelò. Hitro nese Franeka v sobo k očetu. Tonček gre za njima. Tudi očetu se rana in oteklina zdita nevarni. Prosijo torej Tončka, naj teče v vas po zdravnika. Zdravnik pregleda rano in pravi, da je nevarna, ker ga je žival pičila na podplat, kjer je mnogo žilic. Kri je zastrupljena, toda v ugodnem slučaji bode za teden dni zopet vse dobro. Zapiše zdravila in otide. — Za dober teden vidimo Franeka zopet na poti v šolo. Ali to ni več tist neporedni in neukrotljivi deček, katerega smo videli pred tednom prihajati iz šole. Ves bled in upadel počasi in ponižno stopa po cesti. Ko pride v bližino Hribni-kovega vrta, strese se ter se niti pogledati ne upa na črešnjo. Prišedši mimo sosedove hiše, ugleda ga Hribnik, ki mu je bilo vse znano, kar se je bilo zgodilo. „No, Franek, ali te še mikajo moje črešnje ? Mislim. da so te za vselej ozdravile." Kri zalije Fra neku lice od sramote in hitro otide dalje. A Hribnik se mu nasmehne in zavije okrog ogla. S povešenimi očmi pride Franek v šolo. Gospod učitelj mu ne reče za zdaj nobene žal besede, samó opómne ga na prigovor, ki pravi : Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Branimir. --K- O kresi. taj ne, otroci dragi, da vže težko pričakujete kresnega večera. Izvestno. 'Saj toliko lepega in veselega vam prinaša pač inalokateri poletnih večerov kot ravno omenjeni. Res, da imate morda vse popólndne poprej mnogo opraviti z nabiranjem širopere, lepozelene praproti, s katero treba nastlati tedaj prostore iu shrambe pri hiši, ali z nabiranjem cvetic, katere na ta večer kaj lepo in ukusno razstavljate po oknih — a kaj pač mali ta trud proti radosti, ki vas čaka o mraku ! Prepričan sem, da ga lehko pozabite loveč na večer po vrtu svitle kresnice ter zroč in občudavajoč s starisi bratci in sestricami z domačega vaškega holmca mogočne kresove, ki vzplamtévajo bajno-lepo drug za drugim po zelenih gričih okolice domače. Dà. ti kresovi! Ve roj emite mi, otroci moji, da gojim z vami tudi jaz v duši neko tiho, mehko koprnenje po čarobnem večeru, ko se žare ti kresovi v jasnej, ognjenej luči dvigujoč se mej slovesnim pokanjem možuarjev ter navdušenim petjem navzočih takó oblastno, takó veličastno proti nebu. Zakaj, otroci dragi, tega vi ne znate, ne morete znati!? A jaz pa čutim živo, kako veselo se vse preraja v meni, kadar mi vsako leto v kresnej noči uhaja spomin nazaj, nazaj . . . Bili smo vže dokaj dorasli — pastirji. Kako brezskrbno in kako lepo je pastirsko življenje, otroci moji, tega ne ve, ne umeje vsak. Nikdar in nikjer nam ni manjkalo zabave, veselja in s tem zadovoljstva, življenja zlate sreče. A nad vse smo se veselili — kresnega večera. Tedaj smo imeli pravi praznik pastirski. Le čujte, kako je bilo! Gori na Malem Pešivniku, pol ure od naše vasice, imeli smo mlaj postavljen. O Telovem smo ga bili vzdignili, lepo okrašenega, z mogočno vihrajočo zastavo na vrhu hójice. Poleg mlaja pa smo navlekli in nakopičili malemu griču podobno, visoko leseno gromado. In to smo hteli zažgati po starih svojih pastirskih šegah in navadah na — kresni večer. V sredi vasi pod krčmarjevo lipo smo se zbirali vsako leto. Kaj glasno je bilo ondù in živo. Od vseh hiš so prihajali tovariši-pastirji. Zaostati ni hotel nobeden ; a Korenov Peter, Jeračnikov Pavle, Veljakov Janez, jaz, in Povljačev Tone, glava vseh tedanjih pastirjev, bili smo vsegdar prvi na mestu. — Kadar so došli še drugi, kar jih je obljubilo, da pridejo, .jeli smo se pripravljati na odhod. „Imate li prižigalnik? In brešno in drugo, je li vse v redu?" Takó je še običaval po-prašati vedno Povljačev Tone. In pritrdi viši mu, odrinili smo proti Pešivniku. — Dospeli smo do znamenja, kder se cepi pot v jedno, ki drži k glavnej cesti, in v drugo, vodečo črez Belo in Blatni dol memo lazov in ograj na Mali Pešivnik. Nikjer še ni vzplamtel nobeden ogenj. Ura je odbila osem. Pospešili smo korake, ter jo mahali urno dalje. Za dobre pol ure pa si čul na Pešivniku nekako glasno klepanje. Pastirji smo dospeli na kraj, kjer je stal mlaj in gromada, ter jeli nabijati — topiče. Bilo je skoraj končano to delo. Zdajci smo prijeli vsak po jeden topič ter je razstavili po skalicah ob gromađi. — Poslej je navstala tišina za nekaj časa. A kmalu smo se jeli zopet gibati. — Zdajci čuj ! glas zvona : ura bije devet. „Halo, tovariši, plamenice v roke!" zapovedoval je Povljač. Ti Mihec Sa-rovčev, Peter Korenov, Jeračnik in pa ti Slugov, podtaknite gromado vsak od jedne strani! Jaz podkurim topiče. Urno, haló!" In zgodilo se je. Stekli smo štirje in zagrabili plamenice, Povljač pa prižigalnik. Mogočen blisek in — pok, pok, pok . . . gromčlo je v dolino in odmevalo zopet in zopet sem čx-ez od Ljubljanskega vrha, Groznemu pokanju pa je sledil gromoviti „hurä!", ki smo ga zagnali presrečni pastirji, videč, kako se je oklenil plamen visoke gromade ter priril celò vže do vrha. — Za tem smo natolkli in spustili topiče še jedenkrat, češ, da moramo pokazati, da nismo, kar si bodi. In rajanja in skakauja okolo ognja in vriskanja, ki se je radostno razlegalo v tihi dol, brez tega, zna se, ni bilo. Gro-mada je gorela čvrsto. Ura je odbila deset. Ogenj je jel pojemati. A nas je čakalo še jedno delo: visoki mlaj smo imeli še podreti. Jeračnikov Pavle splezal je navadno vže poprej nanj — iiniel je stvar najbolje — ter odvezal veliko zastavo, da se ni poškodovala ali raztrgala pri padci. Potem smo zvršili tudi to drugo delo — izpodkopali smo mogočni mlaj, da je padel kakor je bil dolg in širok-- Ugasnil je kres, ki je plapolal dobro uro, porušen je bil ponosni mlaj. Iu sedàj? Ondù pri jelševem grmu napravili smo si mal ogenj, posedli okolo ter se zabavali po svoje še nekaj časa. Povljač-starešina zvlekel je iz košare steklenico hruškovca in hlebec soršičnega kruha, razionai ter razdelil med nas. Povživajoč oboje uganili smo marsikatero pametno in pošteno. Pripovedovali smo si povesti, peli smo in bili prav dobre, zidane volje. — Bilo je vže pozno v noč, ko smo se razšli s Pešivnika, a še pozneje, ko smo prišli domóv. Sicer nismo ostajali nikdar črez „Ave Marijo" z dòma, dobro vedoč, da „noč ima svojo moč." A tist večer, kdo bi nam zameril? Saj je bil samó jedenkrat v letu praznik pastirski, samó tist večer — o kresi. M, PodroßSki. Prirodopisno-natoroznansko polje. Demant. ? eman t ali dijamantima svoje ime od grške besede „a đ a m a s," ki pomeni toliko, kakor „nepremagan." Sprva je to ime pomenilo jeklo, še-le pozneje tudi kamen, ki se odlikuje od vseh drugih dragih kamenov zaradi svoje silne trdote. Zaradi te prednosti, in še posebno zaradi redkosti, nerazrušenosti in osobitne sijajnosti, prvakuje demant mej vsemi drugimi dragimi kameni. Demant je mej vsemi prirodninami najtrje telo; njega nobena rudnina ne more obraziti, a on ogrèbe vsako. Zato ga le z njegovim lastnim prahom brusijo in uglajajo. Prirodopisci ga zaradi te lastnosti uvrščavajo na zadnjo stopinjo v trđotnih gredéh. Da-si je demant tako trd, vender je krhàk, ker se dà streti in zdrobiti v prah. Ker je v čistem stanji ogljik, rekše tako telò, kakor so saje in oglje, izgori v največjem žaru. Lavoisier in Davy sta prva napravila poskus, da sta demant sežgala v gorišči na pòi u krogi i. Kadar jo demant čist, brezbojen je in prozoren. Njegove ploskve se blesté in svitajo v najživejšili barvah ter odbijajo luč. če ga drgnemo, postane električen, vender elektrike ne vodi, kar je vzrok, da ga ne morejo samodelski napraviti. Wohl er je iznašel način, da se napravljajo demanti iz bòra, ki ima veliko podobnost z ogljikom. Ti demanti se glede trdote, prozornosti in lomljenja luči lehko prispo-dabljajo pravim, samó oblika je drugačna. Pravi demanti kristalujejo v osmereih. ki so pa redko razločno razviti. Ploskve so namreč navadno izbókle. Naravni je garbast (raskav). Se-le izbrušen dobi krasoto, ki jo občudujemo na njem. Ako ga solnce nekoliko časa obseva, sveti se v temi. Tej prikazni pravimo, da fosforeseuje. Kako je demant nastal, ne vemo. Nahaja se vrasel v kamenji. Ko kamenje razpade, izluščijo se dentanti in obleže mej peskom v naplavljenem produ. Pred 1728. 1. prihajali so demanti k nam samó iz Indije. Od tedaj pa iz raznih krajev, posebno iz Brazilije in Afrike. Grki so ga dobivali iz Perzije in vzhodnje Indije, kder so se ukvarjali z izpiranjem demante nosečega pròda vže zdavna. V Aziji ga mnogo dobivajo v Dekanu, Bengalu in na otoku „Borneo". V najnovejšem času ga daje tudi Avstralija. Brazilijska vlada je imela dobivanje demantov dolgo v samotrštvu (monopolu). A zdaj jih sme vsakdo iskati proti gotovemu davku. V pokrajini, kjer dobivajo demant, je 150 kvadratnih milj velik, ograjen prostor pod načelnikom z neomejeno oblastjo. Kakih 8 do 10 upraviteljev zapoveduje po 200 zamorcem. Zamorci delajo od zòre do mraka. Opoludne imajo po dve uri odpočitka. Izpiranje pròda se vrši v posebnih poslopjih. V notranjih prostorih teli poslopij so viseče ploskve razdeljene po deskah v ognjišča, katerih vsako stoji napošev. V vsakem takem prostorčku dela po jeden zamorec (črnec). Osem vkupe jih ima svojega paznika. Kadar kdo kak demant najde, odda ga takój pazniku, ki zvečer vse nabrane izroči upravitelju. Oe je zamorcu sreča mila, da najde demant, ki tehta 17Vž karata, peljejo ga z venci nakitenega k upravitelju. Za demant dobi novo obleko in prostost. Za 8—10 karatov težek demant dobi k večjemu novo obleko, za manjše ne dobi ničesar. Demant se nahaja malo ne povsod, kjer je zlatonosen pesek. V novejšem času so ga zasledili v Avstraliji, v pokrajini „Victoria." V Afriki slovi dežela Orange in ljudovlada Transvaalska. Uralno gorovje ni posebne važnosti. Neolikan demant se pozna po podobi, ki je malo ne vedno osmerec, k večjemu 24 ploskvenik z okroglastimi ploskami in s posebnim sijajem, ki ga v to-likej meri ne najdemo pri nobenej rudnini. Zaradi raskavega površja ni popolnoma prozoren, ampak rumenkast. Malo demantov je popolnoma čistih, brezbojnih kakor voda. Kristali zaklepajo pogosto razne stvari, kakor železni manganov okis, kre-menčeno prst in glino. Zato so mnogi črnikasti, višnjavkasti, rumenkasti, zelenkasti, rdečkasti, polni lis in peg in neprozorni. čisti so navadno manjši in zato neprimerno dražji. Vrednost in eena je zelò različna. Zavisna je od časovnih in državnih razmer iti redkosti. (Konec prihodnjič.) Jarebica. — ~ ■ plavkast, nogi sivkasti. Vsa ptica je do malega podobna puti, ki živi najraje po ravnem ali liol-mastem polji, senožetih, strniščih in vinogradih. Posebno všeč so jej kraji, kjer se njive in travniki vrste z goščavami in grmovjem ; tudi okolo redkega gozda se rade potikajo, v gosto lesovje pa ne gredó. Jarebica se hrani z vsakovrstnim zrnjem in semenjem, žužki in zelenjavo. Po zimi koplje in brska po snegu, da pride do trave in zelene ozimine; tudi bri-nove jagode obira. Kadar je huda zima, takrat se tudi jerebicam hudo godi. Sneg večkrat zmrzne tako na debelo, da ga ptice ne morejo razkljevati in razkopati, takrat je treba stradati. Lakota jim vzame prirojeni strah pred človekom, drzno se približajo samotnim hišam ter pridejo celò na dvorišče smeti razkopavat. Ali pri vsem tem jih v takih zimah mnogo pogine, časih daleč in široko nobena ne ostane. O takem času mora pameten lovec skrbeti, da mu ta jako priljubljena divjačina ne odmre. Okoli grmovja bode razkopal sneg in jim časih vrgel kako pe-rišče žita. Spomladi si naredi jarebica v travi ali žitu jamico, nastelje jo površno z bilkami in v to priprosto gnezdo znese 10—16 sivo zelenkastih jajec. na katerih ona sama sedi tri tedne. Samec stoji blizu nje na straži ter zvesto pazi in posluša, če bi ne pretila kaka nevarnost od kje. Mladiči so jako živi, črno, rumeno in rjavo pisani; komaj so izlezli iz jajca, vže tekajo okolo matere, ki je skrbno vodi okoli. Oče je vedno spremlja, pazi na nje in skrbi za njihovo varnost. Ako mladiči po kakej nesreči izgube mater, prevzame on vodstvo in nadomestuje mater. Takrat se vede kakor mati, kliče je z istim glasom in vabi pod svoje peroti. Jarebica ima zelò veliko sovražnikov. Na zemlji in v zraku preže na-njo razne zveri in ujede, jeseni in po zimi pa človek, ki je lovi s psom ptičarjem. Žive ujete jarebice se privadijo človeku in hiši ter postanejo prav domače. Krotke so posebno one, katere izvali koklja iz podvrženih jarebičnih jajec. (Po Fr. Erjavcu.) — -K 111 >♦ EfetetJ^ la r r r s s s t T Zamenjajte v tem demantu črke tako med seboj, da se bode čitalo v devetih vrstah devet besed od leve proti desnej ; peta vrsta naj se čita tudi od zgoraj nizdoln posamičnih besed. Besedo naj značijo: 1. soglasnik; 2. orožje starih narodov ; 3. del kolesa ; 4. povodni ptič : 5. odlični slovenski pisatelj ; 6. pokrivalo ; 7. reka na Koroškem ; 8. hrib na Goriškem ; 9. soglasnik. (Rešitev in imena rešileev v prihodnjem listn.) Eešitev demanta in odgonetke ugank v 5. „Vrt-čevem" listu. Rešitev de m anta: C Eva Sveče svetnik Predoslje VolčičJanez C velo i i m a j it i k Maksimi lj a n D a 1 m a c i j a Polj a k i K a li o s M i r k Prav so ga rešili: Gg. Ant. Petelin, duh. pom. v Tomaji; Al. Vakaj. pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Emil Šinko v Središči (Štir.); Pr. Stepan, realee v Ljubljani ; — Franca Uršič, u-čenka v Celji. Odgonetke ugank: 1. Mačka; 2. Sito (les in žima); 3. Take, kakor drugi ljudje; 4. Tri sveče. Listnica. Gg. O. P.: Pesenca „Naravi- ni za uatis. — G. K. v M. : Lepa hvala za priposlane narodne pripovedke. Kar je dobrega zrna, vse pride na vrsto. — -1. K. v G.: Hvala; pride na vrsto. — Janko v Z.: Lepa hvala «k poslane spise: kakor vidite, radi priobćujenio, kar poteče iz Vašega spretnega peresa. Da ste nam zdravi ! — C. v Lj. : Treba hode nekoliko predelati in potlej pride na vrsto. — K. M. v K.: Pesen „Stari grad pri Ložu" še ni zrela za natis. Treba hi še pile. Le vadite se in pilite, pozneje se Vaio posreči. Naš pozdrav! — Nekaterim drugim našim sotmdnikom: O priložnosti pismeno. 2Ä- Vabilo k naročbi. Ker se s prihodnjim mesecem začne drugo polletje, zatorej uljudno prosimo vse naše dosedanje čast. gg. naročnike, katerim je s tem listom polletna naročnina potekla, da nam naročnino za II. polletje prej ko mogoče pošljejo, da more „Vrtec" tudi v prihodnje redno izhajati. Želimo tudi, da bi se mnogo novih naročnikov nabralo, katerim še z vsemi letošnjimi listi Iehko postrežemo, čim več naročnikov, tem lepši bode tudi „Vrteca. Celoletna naročnina na „ Vrtec" je 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Onim gg. naročnikom, ki nam za letos naročnine še niso poslali, primorani smo s prihodnjim mesecem list obustaviti, ako nam zaostale naročnine ne pošljejo do konca tekočega meseca. Uredništvo „ Vrtčevo mestni trg št. 33 v Ljubljani. ,,Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljnbljani (Laibach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.