165. številka.
Ljubljana, v četrtek 23. julija
XVIII. leto, 1885.
Ithaja vsak dan »ve*er, izino-i nedelje in praznik-,   »v  w\]n po p->Hti pr - • >einau M a \ h 11 i j n k u t > tr,o r»k t dežnih km    s* leta Ifl tfbi., ah pol |«t i M »a fietrt lat* 1 ifid-, «»
jeden mesec 1 gld. 40 ki. — Za Lj tiblj;i n ■•» bri*z prvAdjarda na dutu in vm kita 18 <ld. za Btitrt letu 3 j?i<i 80 a • . U jeden mi. s.    i gla. l-i hr. Z» j. litjunj« • ;a dum m&uiiN >.• po
i" kr. /j* tutmac, p.»  o -r.      (etrt kta. — Za ruje d^/elt; toliko, .<.•<•. kolikor poAhUM (oauht. Z« oznanila plačnie *e od tetiristOfine petit vrate po fl i-r., će mt osna   )•» jadttnlur»i titkH (>'i 5    .. '<j m dvakrat, m pa i ur.. A« »« trikrat aH reikrui tisku Dopisi ua, se isvoM rranko' an.      Kokopisi      nn vrarajo.   UredioStvo tu u prav nisi v o \- v Rudolfu Kirbiša liii:. „GledalUka BColbit". L: p r ,\ s !i i h i v .•        ge blagovolijo pošiljati n;tr<<<'n ne, rek Lun oznanila  t. i. "h« lldutl (d titrati Vite »l>ari.
Trgovinska zveza mej Avstrijo in Nemčijo.
x. Obravnave o novi avstro-ogerski nagodbi za daljnih deset let so se stoprav pričele in že čitamo v nladjarskih listih razne terjatve, katerim bi morala zadovoljiti naša polovica dualizmu na ljubo, našim davkoplačevalcem pa v obteženje. Posebno se podtikajo nad carinsko zvezo, vsled katere Mad-jari baje trpe dvojno škodo, ker morajo fabriške izdelke, katere iz naše polovice dobivajo, dražje plačevati za toliko, kolikor iznaša carina na meji za tuje blago, in ker tuje dežele, zlasti Nemčija in Francoska ravno zarad avstrijske carine na fabrikate nalagajo carino na žito pri uvažanji in tako mad-jarskemu žitu zavirajo prodajo na Nemško in Francosko.
Pa še drugo pritožbo imajo naši dualistični bratje glede carinskih prihodkov. Na meji se namreč povra&a sladornim fabrikantom užitninski davek, katerega plačujejo pri izdelovanji sladorja. Za leto 1885 je v ta namen 25 milj. gold. postavljenih v proračun, kateri se odpišejo od carinskih dohodkov, znašajočih 40,800.000 gld, a vsled tega odpisanja ostane le 28 milj. gld, čistega dohodka pri carinah. Ker je največ sladornih tovarn na Uesko-MoraVflkem, na Maljarskem pa jih je prav malo, imajo te dežele največji dobiček od teh povračil na meji. In to Madjarom ni po godu, ker se tako tudi njim krajšajo dohodki carinski.
Veliko važneji pa je nasvet, o katerem se čita v madjarskih listih, da naj bi se mej Avstro-Oger-sko in Nemčijo sklenila neka trgovinska in carinska zveza, po kateri bi se znižale ali bi celo odpravile carine mej našim cesarstvom in Nemčijo in bi obe državi bili v trgovinskem oziru jedna celota. Ko hi se to zgodilo, potem je uresničena fontazmagorija Schonererja in nemških nacijonalcev o tesnem sklop -ljenji Avstrije z Nemčijo in popolno sjedinjenje pod prusko pikelhaubo bi bilo le že vprašanje časa. Komur je tedaj za obstanek nezavisne Avstrije, ta mora se protiviti že iz politiških ozirov proti taki carinski zvezi.
Še bolj uvaževnnja vredni pa so gospodarski pomisleki. V Avstrijo se že zdaj uvaža tujega blaga na leto v vrednosti blizu 500 milj. gld. Ker
se pa navadno ravno toliko naših pridelkov izvaža, I ostane trgovinska bilanca v ravnotežji. Zu uvažano blago se pobira na meji carina, katera znaša blizu | 49 milj. gld., tedaj okolu 10n/0 povprečne vrednosti i vsega uvažanega blaga. Omeniti nam je, da so av- I sirijske carine nižje, kakor v drugih deželah, izimši Angleško. Rusom nosi carina, da si manj uvažajo, nego Avstrija, 80 milijonov rabljev, Amerikancem 100 do 120 milj. dolarjev. Zato pa, ker je carina razmetno nizka, se v Avstrijo še marsikateri pridelek uvaža, kateri se doma, če prav morda ne v taki kvaliteti, izdeluje. Mislimo si pa, da se odpravi carina na nemški meji, potem nas preplavijo nemški fabrikantje s svojim blagom, kajti priznati moramo, da se je nemška produkcija silno razvila zlasti od časa francoske vojno, ko so se pridobljene milijarde naložile v raznih pojetjih. In še neko sicer ne hvale vredno, pa taktično prednost imajo Nemci, da je njihovo blago „billig und — sehlecht", kar sami priznavajo. A v sedanjem čusu se bolj povprašuje po ceni, nego po notranji vrednosti blaga, o čemer se lehko vs;iki dan prepričamo, ustopivši v tiste bazare in „Ausverkaufe" z izredno nizkimi cenami, seveda primernim! „pofelnu", kateri se tam ponuja ljudstvu. In ljudstvo je dovolj lehkoverno in še bolj lehkomiselno, da kupuje tak izmeček, za kateri je vsaka cena previsoka. Nemški fabrikantje izdelujejo na kupe takšnega blaga „dober kup a malo vredno."
Odpraviti carino mej Nemčijo in nami ali sploh skleniti pogodbo, po kateri bi se carina znižala za nemške fabrikate le samo zategadelj, da bi nasproti Nemčija dovolila prosto izvaževanje našega žita, bilo bi gospodarsko uničenje Avstrije. Radi verjamemo, da bi knez Bistnarck taki pogodbi na ljubo še tudi rad privolil v to, da se vino in živina pro sto uvaža v Nemčijo, kajti ako ni več carinskih pregraj proti Nemčiji, potem bi Avstrija, kakor v gospodarskem, tako v politiškem oziru kmalu postala podanik Nemčije.
Da pa ima cela stvar svojo resno stran in da ni zgolj izmišljena, vidimo iz madjurskih oficijoznih listov, kateri priznavajo, da je ogersko ministerstvo, še [»redno je začelo se z našim dogovarjati o nagodbi, po skupnem vnanjem ministerstvu se obrnilo do kneza Bismarcka zastran carinskih razmer mej Avstrijo in Nemčijo.
Kaj je opravilo ogersko ministerstvo, nam ni znnno, pa kadar slišimo o trgovskih in carinskih pogodbah, spominjamo se onih nesrečnih od 1. 1854 naprej z Angleško in Francosko sklopljenih pogodeb katerih smo se še le 1. 1878 rešili po samostalnih carinskih taritih. -4ko hočemo zaradi nekaterih prirodnih pridelkov, katerih izvažanje bi nam bilo res na korist, v povračilo odpirati nemškim fabrikatom mejo, potem se nam utegne goditi, kakor Portugalcem začetkom prejšnjega stoletja.
Tačas je Angleško nalagalo visoke carine na vina, kar je najhuje zadelo Portugalsko, od koder se je poprej največ,vina uvažalo na Angleško. Nasproti so Portugalci povišali carino na angleško blago in s tem dosegli, da se je kmalu začela doma razvijati industrija, da so se zidale velike fabrike: predilnice, suknarnice itd. Toda portugalskega ministra je to bolelo, da se manj vina izvaža, ko prej, vinogradniki pa so se pritoževali, da ne morejo kam z vinom in zahtevali, da naj se sklene kaka pogodba z Angleško Ministerski predsednik je tedaj povabil angleškega poslanika na obed, da ga morda pri žlahtni kapljici portugalski pridobi za znižanje carine za portugalska vina. Praznila sta z Angležem buteljo za butelja najimenitnejših vin: „Porto", „Madeira", muškate in minister se je že začel bati, da bi njegov gost ne smuknil poprej pod mizo, [»redno se ne dogovorita o trgovski pogodbi, Toda angleški diplomat je praznil čaše z diplomatsko premisi jenostjo, občudoval izborna vina, a ostal trezen in hladnokrven, in ko je minister začel govoriti o znižanji carine, bil je precej pripravljen skleniti trgovsko iu carinsko pogodbo, ka)ti tako vino svojim Angležem dober kup preskrbeti, zato mu bode angleška vlada hvaležna. Nasprotno pa le zahteva pravo malenkost, da se namreč na portugalski meji zniža carina za angleško sukneno in pavolnato blago. Minister se res usede na limanice in podpiše s kraljevim dovoljenjem tako zvano Metlmeuovo pogodbo od 1. 1703. In nasledki? Angleži preplavili so Portugalsko s svojimi fabrikati, portugalske poprej cvetoče fabrike pa so morale ustaviti delo. Vino jo res šlo na Angleško, pa ne le skupilo za vino je ostalo na Angleškem, ampak tudi, kar je bilo srebra in zlata iz prejšnjih boljših časov, pograbili so Angleži. In angleški list „Britisch Mercliant"   pisal je porogljivo •
LISTEK..
Za dragocenim korenom.
(Iz  -žl-v-ljem-jo,  IcLtarislsili- pogozdnikov.)
(Povest A. Ja. Maksircova, posl. I. P.) I.
Hrbet Siliote Alin.
Po bregu japonskega morja, doli ob Usurijskem kraji, drži nad dva tisoč vrst daleč temna, tajin-stvena, popolnem še neznana vrsta holmov, katerih srednja visočina ne presega treh tisoč čevljev nad morsko gladino. To je hrbet Sihote-Alin, po besednem prevodu „Tenine gore". Hrbet Sihote-Alin drži od jugozapada na severni vztok. Na severu se razprostira do reke Amura — te ogromne glavne vodne poti Vztočne Sibirije, na jug se širi ravno v tej meri do zaliva Petra Velikega, na katerega bregovih stoji naša predstraža trdnjava Vladivostok. Bližajoč se zalivu Petra Velikega, premeni Sihote-Alin svojo mer, in obrne se sprva k severozapadu, potem k zapadu in nazadnje, ognivši se zaliva, drži k jugozapadu, h korejskim  mejnim goram in se
združi z drugim hrbtom Šnn-Alin ali „Belimi gorami". Hrbet Sihote-Alin še ni dovolj preiskan, če tudi se je že večkrat to poskušalo. Iz daljave je hrbet podoben razburkanemu in pri tej priči oka-menelemu morju. Pred seboj vidite gromado gorskih vrhov, nakupičenih drug na drugim in v svojih obrisih jako podobnih morskim valovom. Kolikor bolj se približaš temu okamenelemu morju, tem bolj zgineva jednoobraznost prizora; vrhovi holmov dobivajo bolj določeno obliko in dobro se razločujejo na temno-modrem nebu. Pred nami ni več otrpnelo morje, ki utruja i »ogled zaradi svoje jednoobraznosti, ampak divna panorama posamič stoječih, veličastnih vrhov, najrazličnejše velikosti, obrisa in oblike, vrhov, ovenčanih s košatimi vrhi velikanskih ceder, brstov, me-cesnov, smrek in jelk. Bregovi holmov pokriti so s temnim zelenjem starih hrastov, ki očarujejo oči s svojim veličjem in močjo. Pod bolmi rasto gosti razkošni gabri, palmom podobni dimorlanti, črne in bele breze, orehi, javorji, lipe in črešnje. Te gozde preprega gosto grmovje iz lespedend, kozje brade, akacij, belega in črnega trnja, divjega dišega jasmina, gadovega lesa, krušine, skozi katero moreš priti le s sekiro v roci. Divja vinska trta ovija se
mej tem mnogoštevilnim drevjem in zakriva s svojim svetlozelenim listjem vsak prazen kotiček. Tu leži po mastnej, vedno vlažnoj zemlji, kakor mehka, krasna preproga, tam se pa smelo vzdiguje na drevje ter se po njem ukusno in fantastično ovija.
Hrbet Sihote-Alin vleče se kot nepretrgana veriga od velikega Amura blizu do Korejskega poluotoka, vedno vštric morskemu bregu in oddaljujoč se od reke Usuri, katera teče od juga proti severu. Stranski odrastki hrbta drže prav do .Japonskega morja in se znižujejo v vodo kot strmi obrunki in skale, katere očarujejo pogled 8 svojo krasoto. Z morskega dna se vzdigujejo kvišku nad tri tisoč čevljev nad morsko gladino, tu naupične od viharjev oglajene skale, tam fantastične bazoltove palačo in gradovi s stolpi, vrati in velikanskimi oboki, tu zopet čarobne zgradbe čudovitega, prirodnoga stavbarstva . . . Semtrtja se pa odrastki hrbta Sihote-Alin polagoma znižujejo k morju kot peščeni skladi, in so priljubljeno pribežališče brezštevilnih tropov najrazličnejših morskih ptic. Od sebičnega vzhoda do zahoda vije se množica tonovšic in morskih sluk nad temi nesrečnimi nielinani', [obirajoč školjke, katere je popustila uslužljivn oseka, in rezko ter
r
,Ko se je odstranila carina na sukno, odnesli smo Portugalcem to\iko njihovega srebra, da ga jim je prav malo ostalo za njihove potrebe. Potem pa smo se spravili na njihovo zlato."
Ko bi Madfari res dosegli, česar pa še ne moremo verjeti, da bi se njihovim prirodninam na ljubo nemškim fabrikatom olajšal iinod v Avstrijo, potem bi Nemci imeli dvojni dohiček kruh in vino dober kup, celo naše cesarstvo pa kot trg za svoje fabrikate, mi pa bi vsled vedno pasivne trgovske bilancije zabredli pri mogočnem sosedu v dolgove in — vazalstvo.
Politični razgled«
V. i v i i i i. j e deželo.
V Ljubljani 23. julija.
„Grazer Volksblatt", ki velja za organ kneza Licbtensteina, začel je prinašati vrsto člankov, v katerih dokazuje potrebo katoliškega kluba v držuv-■ irin zboru.  Iz teh člankov se sicer jasno skle- ; pati ne more, ali konservativci kočejo vse zve/e po-trgati z desnico, ali ne. Program novega kluba bode : j „razvoj javnega prava na kristijanskih podlagah." i Tu list pravi, da tudi narodnim elementom ne bode • zabranjeno ustopiti v katoliški klub.   Nadalje pravi ta list, da katoliki ne morejo prenašati nobene državnopravne  piisilnosti,  zato  katoliška stranka ne ; bode zapustila stare zastave avtonomije, zgodovinskih prav   kraljevin  in dežel.   Sporazuinljenje mej nftrodnoittni se  mora doseči s pametno ravnopravnosti o   in   kristi jansko   ljubeznijo    Kakor   se vidi JL chtensteinovci se še neso odločili,  katero pot hočejo nastopiti,   liadi bi se  odločili   od desnice, pa se boje, da ne bi ta  potem   njim  odrekla pomoči.
Na Pu naj i osriovalo se je e€Mk» politiško društvo. Namen društvu bode: 1. delati na to, da se češčma na Spodnjem Avstrijskem proglasi kot drugi deželni jezik: 2 ust.anovlj.iti če<ke šole v vseh okrajih, kjer so nato postavni pogoji; .1. delati na to, da se bode omejevala demoralizacija na Dunaj prihajajočih Čehov; 4. prizadevati si pri državno-in deželnozborskih v litvan onemu kandidatu pomoči do zmage, kateri je prijazen Cehom in nasprotnik liberalizmu. To društvo bode tudi ustanavljalo ljudske' knjižice na Dunaj i.
Odbor  slavnos i   lirvsafsflte^u književnega preporoda povabil je tudi bana, da bi se udeležil llavnosti. To je odgovoril, da ne more udeležiti se te  slavnosti.  ker so v odboru nasprotniki njegove vlade.   Stareevicevci, kateri so v odboru, so takoj sprva  ugovarjali,   da  bi se  vabil ban.   Ker je pa večina kijubu temu sklenila vabiti bana, so se odločili StarčevieVvei,  da  izstopijo  iz  odbora. Svoj izstop naznanili so predsedniku tega odbora v pismu, ki se glasi: »Velečastiti gospod predsednik! Kakor radi priznamo, da ima slavnost petdesetletnice preporodu našega slovstva kulturni pomen, vendar jej noben pazen opazovalci j  ne more odrekati političnega pomena   da še več,   mi smo trdno prepričani,   da je v tem pravi pomen slavnosti Možje, kateri so s tem postali slavni   da. so se ustavljali proti tedanjim tlačiteljem hrvatskega jezika in narodnosti   in  katerih   dela se   bodo   sedaj slavila, imeli so največje sovražn ke v privržencih ogersko — tako imenovane „niadjnron.skeu — stranke,. Koliko so se pa prementle razmere od tedaj V Kateri so sedaj znaki teb dveh mišljenj v llrvatskejV XIi— rizem, kateri se je moral mlati zakonom prirode in zgodovine, preporodil se je v idejo političnega preporoda  Hrvatske;  madjaronstva je  pa ostalo v mišljenji in tendencah isto, kakor je bilo: nasprotnik hrvatske ideje   Neprehodni propad s 1835 se je še razširil. Ko bi bili oni velezaslu/.ni domoljubi, katerih {»ozemeljske ostanke hočemo prenesti v naš bodoči skromni pantbeon, 1845. leta praznovali de-
setletnico književnega preporoda,, gotovo jre bi bili vablR ledaiVjega baha HalTerja   Ker Ali odločno obsojamo namen, da bi odsek vabil k narodnej slav-nosti ljudi, kateri hočejo Hrvatskej   pripraviti vso drugačno  prihO(Vnfost,  kakrtr  si jo je pivdstavljai kak početnik hrvatske Toeje, prosimo, nazhranfti našim tovarišem v odboru pri piibodr)jej seji naš izstop." — V nedeljo bil je shod volitev v Zagrebu i povodom bližnjih mestnih volitev   VoVili so poseben (»i I bor, kateri naj stori vse priprave za volitve.   V j ta odbor so izvoljeni zastopniki stranke prava, ne- j zavisnjaki,  Srbi in nepristranski   možje, shmo  6'd ; vladne stranke ni nikdo voljen  — Tkalčič     on- j dolžil deželnega arhivarja in posla> ca Miškatoviča, | da je nekam zapravil hič manj kakor   ls<>00 jako i važnih zgodovinskih dokumentov.   Kakor se govori, I je  Miškatović dotične  dokumente poslal  v Pešto, kjer so je uvrstili v tamošnji državni arhiv. Vso radovedno  pričakuje,   kako se bode opravičil Miškatović.
Viiai|Je dr>ay<r.
Kakor nek poljski list poroča, širi neko slav-jansko blagotvoiiteljno društvo po vseh riiNltin mestih plakate, v katerih se črnijo Angleži. S tem se hoče javno mnenje pridobiti za vojno z Anglijo. Ker poljski listi navadno neso baš zanesljivi v tacih stvareh, je treba počakati, če se stvar potrdi. Kavno isti list tudi ve povedati, da hoče vlada za inozemce, ki bivajo čez štirinajst dnij v Rusiji, upe-ljati osobni davek od jednega do štirih rubljev.
Mej «'rn«»«.v«»ro in Tuvvi\o vrše se obravnave, da se sklene poštna konvencija. Te obravnave bodo kmalu končane Poštna konvencija bode dosti koristila trgovini.
Na FrauB<MisUoni se sedaj vse stranke pripravljajo za volitve v zbornico. V nedeljo bil je Cieiueneeau, vodja krajne levice sklical volilen shod v P)ordeauxu. Ta shod bil je jako obilno obiskan. Cleinonceau je hudo napadal sedanjo republikansko večino in vlado. Posebno je pa grajal kolonijalno politiko. Zbrani volilei bili so večinoma zadovoljni z njegovimi izpeljavami, kaj vse hoče doseči radikalna stranka, le seintertja so nekateri ugovarjali. — V Parizu so pn volilci za senat Selnskega de« partementa v hotelu de Viile imeli shod. Posvetoval: so se, koga bi volili namesto umršega Viktorja 11 mm. Postavili so za kandidata bivšega predsedniku Pariškega municipijskega Boveta Songeona. Pri tem shodu se je pokazalo mišljenje Parižanov. Vspre-jeli so program, ki je krajno radikalen Ta program zahtevo mej drugim: revizijo ustave po konstitu-auti. odpravo senata, odpravo budgeta za hogočastje, U pel java vojne dolžnosti za duhovnike in redovnike volitev sodnikov, razširjenje porot na vse kazenske in civilne zadeve, povrnitev Seinskega dopart.ementa pod občno pravo, jednakomerno razdelitev davkov. Na dalje so se zbrani volilci izrekli proti vsem ekspe-dicijam v tuje dežele in da mora senator njim vsako leto poročati o svojem delovanji.
Kakor se od več stranij javlja, je nemšlti cesar imenoval kneza Hohenlohe-Scbillingsfttrsta namestnikom za Alzacijo in Loreno.   Knez je 07 let , star in  je  bil  sedaj   veleposlanik v Parizu. Poprej je pa opravljal na Bavarskem visoke službe, j bil je nekaj  časa celo ministerski predsednik. — I Pri pogrebu socijalista Hitlerja v Frankobrodu hotel ' je socijalni demokrat Levendeeker iz Mainza govo-; riti na grobu. Policija je pa to zabranila in zahte-I vala,   da se mnogobrojni udeleži te lj i pogreba raz-\ idejo.   Ker se ljudje neso zmenili za to povelje, je j policija z orožjem začela razganjati ljudi j in ranila ; kakih 50 osob
Angleška zgornja zbornica je sklenila v tret-! jem branji, da se imenuje poseben minister za i Škotsko.
V Ton I*, t n;.',;* še ni vse mirno. Kakor Courcv poroča,  so se  na severu in na zapadu od delte j prikazali ustajniki.   Francozi  bodo imeli  še dosti I truda, da napravijo stalen mir in red v deželi.
Dopi&f
Iz Bok«a 22. junija. [Izv. dop.] Gospod Wf^«tmic! kož ffeseda pa sem vender Te, — tega mi pa že ne morete odrekati! V 88. &ev. Vašega Wsta Sem bil obljubil mojemu in Vašemu prijatelju g. Matiji, da Se v bodflčttfosti še Velikokrat snideva — pri Firlpin, ker noče Srositi vedno in povsod veliki zVonet, m: »fVevfceVen povsod mej prvake se sili". Sicer 'ni vredVro, 'da sttro počečkali fOTrko pa-pirfa radi te Bpozlačene Viičle", a Aa.š Matija strinja v sVoJej os'o'Di več časti, fci se po ničemer ne stri-nTafo ž njeg6vnni lastnostmi in duševnimi zmožnostmi. Naš Matija je župan, a občinski blagor je njemu deveta briga. Odkar nam on županuje, ni se storilo za občinski blagor čisto nič. Pač pa si zna mogočni Matija svojo župansko moč okoristiti za svoje lastne interese. Matija se je celo prikradel, pardon! — kozlički so ga pripeljali na vozovih, ki so imeli kolesa iz velicih planinskih sirov, — ti so ga torej privlekli v deželni zbor. A kaj čemo: Matija zjutraj, Matija opoludne, Matija zvečer ; Matija doma, Matija v Gorici.  Me li razumete?
Predno pa tako in jednako nadaljujem, dovoljujem si Vas, gospod urednik, spomniti na dopis iz Dolca v Tržaškej rEdinosti" 3. maja lanskega leta, v katerem se pripoveduje, da nek občan ni hotel vsprejeti dopisa od občinskega urada, zahtevajoč, da se mu mora ravno isti dopis doposlati v slovenskem jeziku. G. Matija pa zapove, naj se mu nemški dopis pribije na vrata.
Ravno tak slučaj se je ponovil pretočeni teden. Nekemu obči nar j u {— in mimogrede naj omenim, da g. Matija napram temu ohčinarju svojo župansko moč kaj rad zlorabi, a rekurs tega občana plesni v pisarnici deželnega odbora navzlic že d r u gej r ek 1 a m a c i j i!! -• ) temu občanu torej pošlje g. Matija ibcbhmBc dopis, ki pa znano naklonjenost županovo do tega moža že zopet osvetljuje. Adresat pa neče vsprejeti dopisa, rekoč: „Vi, pošljite mi slovensk dopis, nemškega ne vsprejtnein. Jaz ne bom radi vas hodil okolu družili, da mi ta dopis preberd, ker znam sam brati — slovensko!" Kaj stori „Sloginu ljubljenec V Nič manj kot to, da zapove: naj se ohčinarju pribije zavrnjeni dopis na vrata. Pri tej priliki naj opomnim, da je občinsko starejšinstvo sklenilo že parkrat soglasno: da se v občinskem uradu urad nje in posluje vse v NloveiiNltckiai jeziku. A kaj so g. Matiji mari občinskega sveta sklepi, če se celo na državne in deželne zakone ne ozira, saj so zakoni itak le smola in kvas! G. Matija se menda trdno drži načela: Geld regiert die Welt.
Župan je izvrševatelj občinskih sklepov. Da bi pa izvršil sklep: naj se urad uje vse v slovenskem jeziku — ne! to ni nikakor mogoče. Kako neki naj uraduje in dopisuje v slovenskem jeziku teutonskonosasti občinski tajnik, ki bi najraje Slovence kar vse kosmate pohrustal, Pač neumno vprašanje! Jo H morda tajnik radi ljudstva tukaj? Kaj še! Ljudstvo se mora obračati po tajnikoveia vetru. In naš župan mu je za marsikaj jako hvaležen, tako, da mora uživati čast in mast občinskega tajnika — kakor prof. Šuklje mandat dolenjskih mest za njegovo udanoflt do  Vašega barona Winklerja.
glasno kriče po zraku. Neskončne vrste rac, gosij | in labudov letajo z jedne klečati na drugo. V zraku sliši se od mahanja več deset tisočev perot nekak neprestan šum in žvižg, kakor bi v zgornjih slojih ozračja vršila se kaka borba, kipelo kako čudno življenje. LepozvoČni glasovi labudov mešajo se z rezkim gagaujem gosij, krekanjem rac, žvižganjem morskih sluk iu plakanjem tonovšic. Nad vso to sumljivo ptičjo družbo, plavajo visoko pod nebom orli, sokoli in pomorski orli, iskajoč z bistrimi očmi žrtev mej temi zračnimi prebivalci. V globini majhnih zalivov se ponosno sprehajajo po peščenem bregu dolgonoge čaplje, žrjavi in nracijozni tiamingi.
.....Kipeče življenje, oiarajoče vsakega s svojo
divjo nebrižuostjo..... A v globokih dolinah iu
soteskah tajinstveuega Sihote-Alina vlada nekako daveče in srce stiskajoče molčanje. Ravno tako kakor bi nobeno bitje ne oživljalo gozdnih gošč, kakor bi pod uepredrljivimi svodi lesov ne bilo nikakega življenja. . . . Slišati ni niti žvrgulenja iu petja ptičev. Stoletna drevesa, omotana z ovijujoČimi se rastlinami, otožno gledajo okrog iu majajo s svojimi vrbovi. Povsod razprostira se mračni, gost gozd, katerega se še ni dotaknila človeška roka. . . Pov-
sod grobna tišina! . . .   Vender v tem tihem gozdu } kipi  neizmerno  življenje,  življenje  skrito, boječe, previdno in h kratu strahovito, napolnjeno s krvavimi epizodami, divje in svojeobrazno. . . Na tisoče koz, zubrov, jelenov, srn   in antilop  se bojazljivo skriva pred roparskimi  zvermi,   začenši  z bengalskim  tigrom,  krvoločnim   pantro.n,  besnim risom, končavši s črnim iu rudečim volkom,  pred katerim imaj«) mnogi nekak vražon strah. . . Pa vse to stvar stvo uporno molči. Jedni se boje s kričanjem obrniti nase nevarno pozornost roparjev; ti se pa prizadevajo zadrževati svoje rjovenje,  da ne bi odpodili plena. Ce se začuje v tej gošči kak krik, je to ali obupljivo ječanje žrtve, ali pa krvoželjno renčanje kake ropue zveri nad kakim jelenom, zubrom ali srno, katero je dobila v kremplje. . . Žrtva pa kmalu utihne onemogla v neravnej borbi, in zopet navstane tajinstvena, daveča  tišina,  kakor  bi   bili  ti brez-merni gozdi, mračne soteske, doline in propadi — bivališče nemili senc.
II.
< u d o d c j n i koreu.
Hrbet Sihote-Alin ima neizmerne zaklade. Rudninska bogastva so  basno vita:  na  katerem koli
mestu treba je samo z lopato razriti zemljo. Zlato je povsod razsejano z radodarno roko prirode. V bolj dostopnih krajih so dobivali zlato že nekaj stoletij Kitajci in ga dobivajo še sedaj, ne da bi to kaj ovirala tamošnja uprava. . . Ali bi bilo tudi mogoče jih kaj ovirati, ko za največ zlatih jam in zlatonosnih potokov ve le pest kitajskih pustolovcev, kajti zlato imejoče plasti so raztresene po krajih, čisto neznanih, nepreiskanili, kateri uemajo ni-kakih potov razen tajinstveuega labirinta zverinskih steza.
Pa gorski hrbet Sihote-Alin ne vabi kitajskih pustolovcev toliko s svojim zlatom, kakor z majhnim čtidodejnim korenom žen-šen, ali človeku podobnim korenom*), kateri ozdravi po mnenji Kitajcev vse bolezni, zlasti izgubo močij in sušico. Ta rastlina, ki pripada k rastlinskej rodbini aralij; raste divja v globokih senčnatih gozdnih soteskah Sihote-Alina  Cenijo jo mnogo višjo kakor zlato. Žen-
*) Uencda ^žen-fton-' pomeni v pobesednem prevodu človeku 11, • • I • ■ i •, -11 koron. Kitajci zato tako imenujejo to zdravilno rastliuo, kor jo ujc koron po obliki jako podoben človeku. Ta koren cenijo jako visoko iu hranijo kakor talisman.
„Panslavistu" in „prezidentu Groskravacije", nekemu R—u, se tudi ne sme zameriti, sicer bi mu vso svojo germansko modrost odtegnil in Matija ne bi imel v celem ljubem Bolci nikakega „zvedenega" tajnega svetovalca.   Previdnost!
Ubogi Slovenci! Že nekaj desetletij bijemo boj s krutimi našimi sovražniki za svete naše pravice, bijemo in borimo se za našo ravnopravnost. V zmislu ustave si volimo poslance ter je pošiljamo v boj na i našega sovraga. Vsak zaveden Slovenec bi se moral j iz Yse svoje narodne duše čuditi, kako neki je zle- j zel ta mož na stol slovenskega poslanca,  ko i nema sam niti trohice narodne zavesti, ko mu je težnja narodova deveta briga, ki išče vedno in pov- I sod upravo in še huje kakor zidovi lastnega dobička. Čuditi se je res!   Denar, kozlički, planinski sir — to so mu bila sredstva — razven samopašnega te- I rorizma nad svojimi vazali.
Matija je torej tisti možakar, ki uživa čast slovenskega deželnega poslanca, a nam v občinskem uradu navzlic naredbi občinskega sveta usiljuje švabščino občevalnim jezikom. Goriški gospodje so se zanj kaj gorko potegovali, a varali so se o njem, kajti takoj po izvolitvi pokazal je svojo pravo podobo z nekim „Poslanim" v „Triester Tag-blattu", v kojem čebernja mej drugim: „Auf dem Altare des nationalen Got z en d i e n s tes opfrre ich vveder den Fortschritt, noch die Reiehstreue —
---". Revež, pa saj ni vedel, kaj je podpisal
— razumel pa gotovo ni! Nekoliko niže pa pravi: „Die Flitscher sind und bleiben ihrer Gesinnung, gleich vvie ich. unahanderlich treu, u nbe k um m ert um a 11 e nationalen TJ m t r i e h e." Čitatelj moj dragi, hočeš li še kaj več V In vender je neka Goriška gospoda videla v njegovej osobi unetega narodnjaka!
V istem „Eingesendet" pravi kaj mogočno: „Uebrigens fordere ich die Ausfiihrung des ange-mehleten Recurses und vverde ich zu meiner vollsten Genugthuung seiner Zeit den allfalligen verlaumde-rischen Angahen entgegentreten". — In v nekem drugem „Poslanom" v „Triester Tagblattu" zopet golči: „Das Eiuges'mlete iu Ihrein geschiitzten Blatte Vom 22. d. M. (julij 1. 1883) Nr. 891 wird seiner Zeit beleuchtet vverden." No! in gospod Matija se ui več oglasil. Mi pa vsklikamo: „() jal bald wird es beleuchtet we rde n." Gospod urednik! Li Vam ne prešinja Vaše narodno srce neka sveca jeza, ko čitate, kako zaničuje naš jezik in naše težnje človek, ki bi se imel zanj odločno potegovati? Prijatelj mi pripoveduje, da je čital v tistem Vam prijaznem „"VVochenblattu", kako so se neki Bolski Slovenci trudili, da bi se Bole pokazal o pohodu mil. knezon adškof a kolikor možno naroden, a da jim je spodletelo in da je Bole kazal odločno nemško lice, Jk»r Je i »idi. itd. Jaz tega lista neseni čital, verujem pa že Kaj se Vam zdi, gospod urednik, kako neki je zalezel oni listič to kosmato notico? Jaz bi dejal: „Wochenblatt" in dr. Supp—an sta jedno, dr. Suppan in Jonko sta tudi jedno. Jedna izniej temeljnih matematičnih resnic se glasi: Ce je jedna količina drugej jednaka, a druga tretjej, tako je tudi prva tretjej jednaka. Torej: „\Vochenblattu «= Suppan, Suppan = Jonko, tako je: „\Vochen-blatt" = Jonko.   Me li umejete?
Ta teden počela je preiskava in izpraševanje Vaših prič. Štiri Vaše priče govorile so celih 12 ur, recite: dvanajst ur. Bil bi pa že „maraku", da bi bil g. Matija res tako nedolžen, kakor se je hlinil in se še vedno hlini. Če je pa res tak poStenjako-vič, povprašajte ga, gospod urednik, čemu je hodil nadlegovat Vaše priče v njihove hiše? Čemu grozi Vašim pričam, da jim že pokaže itd? Sicer Vas je Matija že obsodil na dve leti, nekega slepca, ki Vam dopise pošilja, obsodil je na štiri leta; nekega g In lun. ki je dopis menda narekoval, obsodil je na jedno leto ; nekega liromca, ki je nesel osodepolni list na pošto, obsodil je pa na deset mesecev. No! bodo li tudi Ljubljanski porotniki tako sodili, — to ostane vprašanje do prihodnjega septembra!
Pa! dopis mi je narastel že nad vse meje, zato Vas danes udano pozdravlja Matijev
,4^/ Lačenberger.
za tisti sobi, ki jih hoče prepustiti riemškentu „Schulvereinu", naredila posebno kurjavo, ker bi V njih isto tako lahko porabila obstoječo centralno kurjavo in mestni občini oziroma deželi le povraćala stroške za kurjavo dotičnih sob, o katerih Stroških bi se bilo lahko in brez vsake težave pogoditi.
Ko bi se imeJa torej po društvu „Deutscher Schulverein" nameravana nemška šola vsekako nastaniti v poslopji c. kr. velike realke, predlaga Šolski odsek z ozirom na navedene razloge: „Mestni zbor naj pritrdi želji vodstva c. kr. velike realke, da se zamenjata pritlični sobi s sobama v prvem nadstropji."
Drugo vprašanje pa navstane, namreč: je li ustanovitev take šole po društvu „Deutscher Schul-verein", ki naj bi jo kranjska hranilnica iz rezervnega zaklada vzdrževala, potrebna ali ne? Poročevalec pravi, da se neče v svojem poročilu spuščati v to, ima li kranjska hranilnica po §. 12. hranilničnega regulativa z dne 2. septembra 1844. leta pravico, trošiti svoj reservni zaklad za tako dvomljive naprave, kakor bi  bila šola nemškega
Iz mestnega zbora Ljubljanskega.
V Ljubljani 21. julija.
(Dalje.■>
Na podlagi omenjenega sklepa ponudila je I „Sehulvereina", ker to ne spada v področje mest-sedaj kranjska hranilnica društvu „Deutscher Schul- j neSt4 zboia- Na to odgovoril je prav stvarno in verein" v porabo obe poleg velike dvorane nahaja- | temeljito mestni magistiat kot kompetentna oblast joči se sobi v c. kr. veliki realki. Vodstvo c. kr. dne 10. t. m. št. 'JO 15 na vprašanje, ki mu je v velike realke meni, da bi bilo ugodneje, ko bi se ! tej zadevi došlo od c. kr. deželne vlado kranjsko mesto onih dveh sob poleg velike dvorane, pre- j z (,ne 8- J11"']11 t, L št. 5478, ter prav temeljito pustili društvu ..Deutscher Schulverein" dve drugi j dokazal, da kranjska hranilnica z ozirom na §. 12. in sicer pritlični sobi št. 1. in 2., ker na ta način I bi bile rcalkine šolske sobe bolj skupaj in manj raztresene.
Kranjska hranilnica pravi, da nem t proti tej zamenjavi nič in da bi v tem slučaji tudi za to skrbela, da bi se pritlični sobi posebe kurili. To objavlja hranilnica mestnemu zastopu in prosi, da, ko bi se mestni zastop tej za c. kr. veliko realko ugodni zamenjavi vender le protivil, da to v najkrajšem času hranilnici naznani.
Mestni magistrat izročil je to ulogo kranjske hranilnice 8. t. m. šolskemu odseku v posvetovanje in poročanje v mestnem zboru, ker ta uloga meri na neko malo spremembo pogodbe, ki jo je kranjska hranilnici sklenila z Ljubljansko mestno občino 1874. 1. glede porabe hranilničnega poslopja, v katerem se nahaja tukajšnja c. kr. velika realka. Po tej pogodbi pridržala je namreč kranjska hranilnica nekaj prostorov za se. Šolski odsek se je v tej zadevi p svetoval iu pritrjuje vodstvu c. kr. velike realke, da je želeti, ko bi se realki izročili tisti dve sobi poleg dvorane, kateri je hranilnica za se pridržala po pogodbi, če se ima že vsekako v istem poslopji nastaniti deška ljudska šola društva „Deutscher Schulverein", ker hi po mnenji šolskega odseka to premeščenje učilniških prostorov velike realke vsestransko ugajalo, kajti zelo neumestno in za šolsko mladež neugodno bi bilo, ko bi bile šolske sobe, v katerih bi se imeli poučevati otroci po nemškem „Schulvereinu", v sredi mej onimi, v katerih se poučujejo dijaki velike realke. Po tej zamenjavi bi bili torej šolski prostori velike realke skupaj in zase v I. nadstropji in prostori šole nemškega „Sehulvereina" bi bili pritlično tudi zase. Vrh tega bi bilo celo nepotrebno, da bi hranilnica
Sen je predmet, kateri neprestano marljivo iščejo. Predrzni kitajski pustolovci smelo zahajajo v najnevarnejše kraje Sihote-Alina, kjer žive v vsakeršnih nevarnostih in pomanjkanji. Korenina žen šen ne ljubi solnčne svitlobe. Raste samo v globokih, divjih soteskah, sredi najgostejše hoste, v katerej biva vedni mrak in molčanje. Solnčni žarki nikdar ne pridero v to tajinstveno goščavo. Vlažna, debela prst se tu nikdar ne posuši. Mastna črna zemlja je tu vedno pokrita z debelo odejo gnijočega listja. Hudi rumenorujavi medvedje bežd ob vročem letnem času v ta vedno hladna pribežališča in se zalijejo pred vročino v vlažno odejo odpalega listja. Bengalski tiger lazi okrog teh zapeljivih mest, vabečih srne, zubre in antilope. V vrhih košatih brestov, ceder in gabrov se skriva krvoločni panter. Poleg tega roparja zalezujeta plen ris in divja mačka. Tropi rudečih volkov brodijo okrog po goščavi in plašljivo poslušajo vsak sumljiv krik ali šum. Boje se srečati se s kakim silnejšim roparjem in potrpežljivo zalezujejo svoj plen. Ako ni plena, po-bero ostanke krvavih pojedin bengalskega tigra pantra ali medveda. Včasih pa tudi raztrgajo kakega bolj shujšanega, bolnega ali pa ranjenega sobrata  in  napolnijo  prazne  želodce z njegovim
trdim, suhim in žilastim mesom . . Strašno je človeku sredi teb zverin. Brez vsega varstva je. Sovražniki so okrog njega in nad njim, prekanjeni, neprizanesljivi. Življenje človeka v goščavi hrbta Sihote-Alin je podvrženo tisočerim nevarnostim. Pa vender želja dobiti čudodejni koren žen-šen privleče v te goščave mnogo kitajskih pustolovcev. Življenje tvegajo zaradi majhnega ozlastega korenčka, ne nad poldrugi palec debelega, kateremu predsodek pripisuje velik pomen v človeškem življenji; pripisuje mu zanesljiva svojstva, da pomladi razrušene organizme in njim vrača moč. Vrednost žen-šena je res basnovita. To je nekak dragocen kamen, deinaut daljnega vztoka, katerega dobivanje stane večkrat človeško življenje. Srečni so, kateri dobe žen-šen kajti po gostem obogate!*) Zal da je tako srečnih le malo, ker je koren jako redek. Večkrat se prigodi, da ga cela družba iskateljev več mesecev zaman išče, potem se pa vrne domov s praznimi rokami, ko so že v gošči zgubili nekaj tovarišev.
*) Vsak fant divje rastočega korona „žen sena velja" 200.000 rubljev. Vrednost korena, ki so ivs zelo podobni človeku, je pa naravnost basnovita.
. Dalj« prih.
hranilničnega regulativa nema pravice rezervnega zaklada v take namene rabiti.
Mestnemu zboru baviti se je toraj lo z vprašanjem, je li ustanovitev nameravane nemške šole potrebna in koristna ali ne? Ustanovitev deške ljudske šole z nemškim jezikom po društvu „Deutscher Schulverein" v Ljubljani nikakor ni potrebna niti koristna, ker ima že itak mestna občina Ljubljanska početkom prihodnjega šolskega leta javno nemško deško ljudsko šolo ustanoviti, ki se bode početkom prihodnjega šolskega leta v resnici že tudi odprla.
Ker se je kijubu marljivi agitaciji od nemške stranke komaj trideset dočliov za nemško šolo oglasilo, torej se bode z ustanovitvijo mestne deške ljudske šole gotovo več nego dovolj skrbelo za to potrebo, tedaj je ustanovitev kake druge bodisi javne ali privatne nemško deške šole od ve 6 in popolnem n e p o t r c h 11 a.
Torej ima društvo „Deutscher Schulvereinu in z njim kranjska hranilnica z ustanovitvijo nameravane nemške deške šole v s e d r u g e n a 111 ene, kakor da bi hotela z napravo nameravane šole javni potrebi koristiti.
Namen njima je le ta, da bi otroke revnejših starišev slovenskega prebivalstva po nem čila in iz tega ozira ima se nameravana nemška šola /in a t rat i le kot jako dvomljiva naprava, ki naj bi v naši mladini narodni cul v.niirula.
Da bi se pri tacih razmerah toliko zaželjena sprava mej prebivalci kranjske dežele ne samo ne dosegla, marveč bi se srd in sovraštvo mej prebivalci le še bolj netila, to je več nego gotova stvar.
Z ozirom na navedene razloge predlaga poročevalec do slavne c. kr. deželne vlade sledečo resolucijo :
„Mestni zastop Ljubljanski prote-stuje zoper ustanovitev nemške deške ljudske šole v Ljubljani po društvu „Deutscher Schulverein", ki bi se smela iz reservnega zaklada kranjske hranilnice vzdrževati, in n a r o č a mestnemu magistratu Ljubljanskemu, da ta protest mestnega zastopa c. kr. deželni vladi sporoči, da c. k r. deželna vlada ustanovitev te po vsem nepotrebne in naš narodni čut žaleče nemške ljudske deške šole po društvu „Deutscher Schulverein" zabrani.1' (.Konec prih.)
Domače stvari.
— (Velik skok.) Dr. Keesbacher imel je doslej 130» gld. letne plače in 250 gld. službene doklade Odsej pa bode imel kot uradnik VI. razreda 2800 gld, plače in 400 glu. doklade. Ker ima šesti rezred dve petletnici po 400 gld. doklade, imel bode v 10 letih 3600 gld. plače, 400 gld. doklade, vkupe torej 400O gld.   Za tako plačo se že
,ura navija'*. Ros, „znati so mora!" Da pa je Keeshacher res znal. jasno bode vsakemu, ako pregledamo vrsto sokompetentov. Za napominano mesto so prosili: dr. Kapler, kot okrajni zdravnik naj-starši na Kranjskem; prof. dr. Valenta, vladni svetnik, vodja bolnice, 30 let že v Ljubljani poslujoč, na glasu kot zdravnik in pisatelj na medicinskem polji; dr. Unter lugauer, deželni zdravstveni referent v Sarajevom; dr. vitez Bleiweis-Trsteniški, primari] na deželni bolnici; dr. Razpet, okrajni zdravnik, odlikovan z zlatim križem za zasluge s krono — in jeden pol-kovni zdravnik. Vsi ti sokompetenti nndkriljujejo po svojem delovanji dra. Keesbaeherja skoro vsi so domačini, a vse ni nie. pomagalo, prodrl je tujec, roož, ki se je že tolikrat pokazal nam strastno sovražnega, ki utegne sedaj, ko je dosegel, kar je želel, zopet premeniti svojo taktiko, saj je bil nekdaj .deutscher Arzt in Venedig." To vse pove. Tem povodom naj povemo, da dr. Vošnjak za omenjeno mesto ni prosil, kakor je včeraj napačno pisal „Slovence".
— ■ (Osobne vesti.) Julij Biberle. doslej profesor na gimnaziji v Mariboru, imenovanje profesorjem na drugi državni gimnaziji v Gradci. — Suplent Jakob Hirschler imenovan je učiteljem na gimnaziji v Mariboru. — Gozdarski pristav Ferdinand Pjetsekka imenovan je gozdarskim nadzoro-valnim komisarjem.
— (Umrl) je včeraj v Gorici Viljem baron Ritter, predsednik trgovinske in obrtnijske zbornice.
— (Letno poročilo gimnazije Tržaške) ima na prvem mestu spis učenega našega rojaka dr. K. G laserja: R g veda I. 143. Text, Uebersetzung und Commentar von dr. K Glase r. Spis je 24 str. dolg in razlaga indijsk slavospev Agniju. Gospod pisatelj pravi v predgovoru, da so ti slavospevi zaradi starinskega jezika in zaradi vsebine za jezikoslovje in za primerjajoče bajeslovje zelo važni, njegov spis pa ima namen pokazati, kako se ima taka snov razlagati.
— (Kolera v Šiški.) Naj se nihče ne ustraši tega naslova. Kolere v Šiški še ni, pač pa je bila ondu te dni komisija, ki je zalezovala to kužno bolezen. Umrl je namreč grižast otrok in nek zasob-nik naznanil je menda iz zlobe ali nevednosti do-tičnemu oblastvu, da je v Šiški kolera. Sklicala se je hitro komisija, katere vspeh pa je bil gotovo negativen, kajti nekdo je drugim članom komisije dejal: „Le tiho, tiho, če ne pridemo še v „eajtenge"! Da ta bojazen ni bila prazna, razvidno je iz teh vrstic.
— (Dve novi knjigi) izdal in založil je zopet J. Krajec v Rudolfovem: 1. Kranjska mesta. Po raznih virih sestavil P. Florentin H rova t, vodja deške šole. Na 136 straneh opisuje g. pisatelj Ljubljano, Kameink, Kranj, Loko, Radovljico, Idrijo, Lož, Višnjogoro, Novomesto, Kostanjevico, Krško, Metliko, Črnomelj, Kočevje, kakor je bilo že v „Vrtci" čitati, iz katerega se je knjiga ponatisnila. Knjigi dodane so podobe: Kamnika, Novega mesta, Kostanjevice, Krškega in Metlike. 2. Mladini. Spisal Miljenko D e vo j a n. 90 strani. Vsebina:   Materino oko.       Mati.  — Hromi Jurij.
— Petričev Blažek. — Stanko. — Na sveti večer.
— Sestri. — Božidar. Obe knjigi imata lično obliko, čeden tisk in se priporočata kot jako prikladno berilo za mladež.
— (Vabilo k veselici,) koja se bode dne 26. julija 188B \ršila v gostilni g. Hausenbichler-ja v Žavci. — V spored: 1. Ouertura iz opere „die Zi-geunerin" od Balfe-ta. — 2. Gledališna igra: „Telegram". Vesela igra v jednem dejanji. Poslovenil Josip Stare. — 3. Koncertni valjček od Rubinstein-a. 4, Deklamacija: „Stara Bolgarka". Zložil Boris Miran. Deklamuje gosp. A. Petriček. — 5. „Galopp" od Ketterer a. — 6. Ples. — Izvršitev 1., 3. in 5. točke prevzameta iz posebne prijaznosti g. Ch. Janič i/. Zavea in gospod J. Koschir, virtuoz na glasoviru iz Budimpešte. — Začetek ob V38. uri zvečer. — tlstopnina: 1. sedeži po 1 gld.; 2. sedeži po 50 kr.; za p. n. obiskovalce, koji hočejo stati, 30 kr. —
Čisti dohodek se bode uporabil za dobrodejne namene. Preplače se hvaležno vsprejmejo. — Naročila na 1. sedeže se sprejmejo do incl. 25. t. m. v pro-dajalnici gosp. J. Janiča in g. E. Sirce v Žavci. — K mnogobrojni udeležbi vabi uljudno odbor.
Telegrami   Slo venskemu Narodu":
London 23. julija. „Morning Post" piše, da se najnovejši luski predlogi tičejo začasnega dogovora o afganski meji, glede Zulfikarskega prelaza pa se ne izrekajo, temveč stavijo pogoj, da Afgani ne smejo zavzeti postojanke, ki jedino za ruske čete možno pašo nadvladuje. Zasedenje te postojanke bilo bi miru nevarno. „Standard" ima brzojavko iz Teherana: Cuje se, da dojde ruska mejna komisija pod vodstvom Lessarja koncem avgusta na mejo.
Madrid 22. julija. Včeraj na Španjskem 1831 ljudij za kolero zbolelo, 719 umrlo. Kolera pobrala je do sedaj 22.000 ljudij. Kralj in njegova obitelj odpelje se jutri v Granjo pri Segoviji.
Madrid 22. julija. V vasi Monte Agudo v provinciji Soria, ki šteje 750 prebivalcev, jih je v malo dneh 250 za kolero zbolelo; 150 mrličev neso mogli pokopati. Zdravnik pobegnil je iz vasi
Kajira 22. julija. (Reuterjevo poročilo.) General Grenfell brzoj avl j a iz Asuaua: Iz Gabre došli seli pripovedujejo, da je Mahdi v 22. dan junija za osepnicami umrl.
22. julija.
Pri •*»I«mim:  Scbober z Dunaja. —   Bilfna iz Linca.
— Achtl iz Zadra. — Stagle, Nnss z Dunaja. — Planinek iz Kočevja.
Pri ?Ii»llel : Havliček 1 Dunaja. — Juschi iz Pulja.
— pl. Hirach iz Budimpešte. — Bernauer, Tscheluitz z Dunaja. — Dr. Srebro iz Brežic.
Pri Mvatrijtikeiu eetmrji: Gorjan iz Trsta. — Podliščak iz Gorice.
Tržne cene * fljviii»ij«i--.
dne 23 julija t. 1.
		fl. kr.		»L	kr.
PSenica,	hktl.   .   . .	8 60	Spet) povojen, kgr.	-	6H
Rež,	11 ...	4)87	Surovo maslo, „	—	8G
Ječmen,	» ...	4|23	Jajce, jedno ....		2
Oves,		3| 9	Mleko, liter ....	_	8
A j tla,	r ...	\ 87	Goveje       meso, kgr.	—	0)
Proso,	n ...	5 88	Telečje          „ „	—	56
Koruza,	1» ...	;'> .">'	Svinjsko         „ n	—	66
Krompir,		8 30	Koštrunovo    „ „	—	3j-
Leda,	n        ,     • .	8 -		—	30
Grah,		8 —	Golob......	—	i 7
Fižol,	■ ...	8 50	Sen-,   100 kilo    . .	1	
M« slo,	kgr.	- W	Slama,    „              . ,	1	«9
Mast,		— 89	Drva    trna, 4 Q metr.	7	5-1
Bpeh frilen, „		—154	n   uiebka,    . „	5	80
MeteorologiČno poročilo.
a   Cas opa-2. zevanja j	Stai barometru v mm.	Temperatura	Vetrovi	Mo- 1 Nebo   krina v i umi. 1	
.1 ~> 7. zjrtraj , .2,   2. pop. 1 <j4 9. zveoei 1 0» 1	74245 mm. 748*28 . 74161 mm.	18-2" C 22-4" 0 181" C	m. svz. z. svz. si. svz.	obl. d. jas. obl.	0 00 ru.
Srednja temperaturi) 19-0'. jed aka normulu.
XD"CLj.-i.a..j3i^:3. borza
dne 23. julija t. 1. (Izvirno telegraficno poročilo.)
Papirna renta.......... 82 gld. 75 lir.
Srebrna renta.......                                    .   . 83 _ 50
Zlata renta........... 109 „ 10 „
5°/0 marčna lvnta......... 99 „ 50
Akcije narodne banke....... 870 „ „
Kreditne akcije......... 284 ., GO
London.......... 124 „ 90
Srebro........... — „ — „
Napol                           .... 9 „ -97, „
(.' kr cekini        .   .        ...... „ 89 „
Nemške marke    ......... 61 „ 35 „
4°/o državne srećke iz 1. 1854	i>50 g»d.	127 eld. 50			kr.
Državni- srečke iz 1   ! M 1	100 rid	16T		75	_
4°/0 Hvstr  zlafa renta, davka prosta		109		2>	
Odrska zlata renta 4' .		49		25	
„     papirna 'eiita 5°/0		92	#	60	■
5*/0 Štajerske zemljišč odvez	ohlig	104		—	
Dunava rejf  srečke IV*/,	100 gld	116		—	n
Zemli obč avstr 41/*0/« zlati zast R«ti		124		—	
Prior  oblij'  Elizabetine zapad	železnico	114		80	
Prior  ohlig  Ferdinandove »ev.	leleraiee	106		50	
Kreditne srečke	100 gld	178		__	
Rudnltovi- srečke .	10 „	18		?0	J
Akciie anKln-»«'str banke	190 .	97		50	
Trau]iuway-dru8t   vel}   170 »;ld	a v	193	■	80	n
Št. 4582.				i431-	-2)
Razpis
Jedne ustanove za učence na c. kr. ziviiiozil gaviiiški soli na Dunaj i.
Za učence s Kranjskega izpran ena je na c. kr. živinozdravniški šoli na Dunaji ustanova letnih 300 gld.
lTošnjiki za to ustanovo morajo dokazati, da so dostojni na Kranjsko da so z dobrim uspehom dovršili 6 razredov gimnazije ali realke, da so zmožni slovenskega in nemškega jezika in da so spolnih 18. in še ne prekoračili 26. leto starosti.
Pouk traja tri leta Učenci se imajo za vspre-jem v šolo prvi teden oktobra pri ravnatelji živino-zdravniške šole na Dunaji oglasiti.
Prošnjiki za to ustanovo naj svojo s krstnim listom in šolskimi spričali podprte prošnje
«1« SO. avgusta I. issr» ulofce pri deželnem odboru kranjskem.
Od deželnega odbora kranjskega,
v Ljubljani, dne 17. julija 1. 1885.
Ptujska vina.
1884. leta malo rezno......
1883. ,,    milo in lino......
1884. „ mar-vino svitlorudeČe . . pravi vinski jenih.......
prodaja na hektolitre
Jo(S. Kravaffiia v
gld. 8 do la „ 13 „ 18 .»   11  „ 14
»   H  » -
(313—9)
IVAN LAPAJNE v KRŠKEM
je Isdftl sledeče
knjige i xi £g xx J i ž £ a O
za lmdske šole in učitelje:
a Praktično metodiko.......cena 80 kr.
Prvi poduk
BO 60 56 26 24 23 20 6 30
c) Fiziko in kemijo........
č) Prirodopis.........' .
d) Zemljepis............
e) Geometrijo...........
t' Malo fiziko...........
g) Domovinoelovje .   .   . .......
E) Prlpovesti iz zgodovine Štajerske . i) Opis krškega okrajnega glavarstva j) Zgodovino štajerskih Slovencev cena 1 gU\. 20 kr.
Isti pisatelj Ima </ zalogi tudi razne p>iastn.lce in risanke, potem : (232—29)
mali slovenski zemljevid kranjske dežele
•t. deli sosednih kronovln    ....       .   .   cena 1 kr.
ter slovensko-netnlki zemljevid Avstrijeko-
Ogerske . .......... nln
in zemljevid Krškega okraj, glavarstva     „   6 ,
A
umr Salicilna ustna voda,
arom triftna, npUvn ezlvljnioro, /apreči jiokoiići in odpravi Blttb duh iz ust. 1 velitCH steklenic:
wr Salicilni sobni prašek,
»ploAno priljubljen, upliva zelo o/ivljajuče in napravi zolie hlesteče In'le, a 80 k .       404—3)
Prodaja in vsak dan razpošilja zdravila s pošto na deželo:
„LEKARNA TRNKOOZT"
zraven rotovža v Ljubljani.
4
M
■ i.
&
p' p
trrJ
02
Pri podjetji >Iiimlcn<3H-B««y;lii<l*^*?»lc« žoleznlco v MunkucNi
(Zgornje Ogerskin dobe dobri
za <lelo na trdem peščeuiku Ht»Ino in <lol»r«» piti«-ano delo. — Ak<; so jih zbere najmanj 30 mož, dobe znižano vožnino pri avstro-Ofrersklh leleznioah, ako se 21 ur poprej oglase.
(437—3)
BUDIMSKA
SI
GRENCICA
katero s(» aniilizovali in označili deželna akademija v Budim-peštf, profesor dr. StOIsol v Blonakovem, profesor dr. Ilardy v Pariza in profesor dr. Tichbnrne» v Londonu, priporočajo profesor dr. Gebhardi v Badimpeiti in ne-aavno profesor Av. Unkitiinsky v Inomostn, profesor dr. ZeiHsel na Dunnji in profesor dr. Sigi v Btuttgartu in drage medicinske kapaciteto zaradi njegove hodate vsebine litliiona;  posebno uspešno se. uporablja pri trdovratnih boleznih prebaviInib  organov in zapretji vode ter se pred vsemi znanimi greneioand posebno izredno priporoča. — Dobiva so po vseh špecerijskih prodajalnieah iu ,.i   iaiabuciih  mineralnih voda,  kakor tudi skoraj v vseh lekarnah in dro^uerijsb, vedno na novo natnfiena. — Prosi ae, da se zahteva izrecno Budimska Rakoczv (.213—14)
Lastniki: bratje Loser v Budapešti.
—MIUMMUMiliil^nliiM.lM nIHlill'lli<nii^»IM........ \    m I
Izdatelj in odgovorni urednikj: Ivan Železnikar.
Lastnina in tisk   Narodno Tiskarne".
7154