289   -
Politične  stvari.
0 slovenski politiki.
Prijateljsko pismo prijatelju.
Ti ljubiš slovenski narod in domovino svojo tako intenzivno, da postajaš skoraj slovensk separatist, naj Tvojemu vprašanju tedaj vstrežem in Ti pišem svoje mnenje o slovenski politiki.
Vedi, da tudi jaz sem najprvo Slovenec in da ljubim Slovenijo toliko bolj, v kolikor veči nevarnosti jo vidim. Al prav ta ljubezen do mile matere Slovenije nas mora siliti, da nismo separatisti. Kdor je separatist iz ljubezni do naše domovine, on jo le slepo ljubi. Naj Ti to bolj dokažem.
Bil je človek, ki je imel bogato žlahto, a on sam bil je ubog. Imel je otroka, ljubeznjivega in lepega, ki ga je strastno ljubil. Tudi njegovi žlahtniki so otroka ljubili, in zato so mu rekli: „daj nam ti svojega dečka, «i pri tebi revščino trpi, mi ga bomo z vsem potrebnim preskrbeli in imeli ga kakor za svojega." A mož je svojega otroka preveč ljubil, in ni ga dal od sebe; rajši je videl, da je otrok pri njem v najhujši revščini živel, kakor da bi ga bil žlahtnikom prepustil. Otrok je hiral in bolehal zavoljo pomanjkanja, in na zadnje umrl.
Povej mi: ali je ta človek svojega otroka ljubil? Vsak pameten človek poreče, da ga ni, ali, če ga je, ^a ga je slepo ljubil,  in  da je ta ljubezen otroku bila
le na škodo. Ta mož je ljubil sebično, kajti skrbel je le za sebe; hotel je otroka okoli sebe imeti, ker se je težko ločil od njega; al otroka ni ljubil, ker ni gledal na njegovo korist. Da bi bil otroka resnično ljubil, on bi bil zatajil samega sebe, in odrekel se otroku, da bi se mu bilo bolje godilo.
Naj Ti zdaj to priliko razložim.
Ta samoljubni oče je slovenski separatist, otrok pa je slovenska domovina, in bogata žlahta so slovanski narodi. Slovenski separatist pravi: „kaj meni mar za Hrvate, Srbe in druge Slovane? mi smo sami zase, če se nam tudi prav slabo godi, imamo vendar že nekaj literature , imamo Preširna in Koseškega, prevroče ljubimo svojo specifično narodnost, da bi jo popustili. Ako se združimo z Jugoslovani, se bo naše narečje zgubilo, mi postanemo Hrvatje, a tega mi nočemo. Rajši duševno stradamo, nego da bi se odrekli Ljubljani, kranjskemu (slovenskemu) jeziku in literaturi.
To modrovanje, ki svojo koreoiko ima v srcu, samo na sebi nikakor ni zavrgljivo in je prav naravno po srčnih čutilih; vpraša se le: ali se da tudi po pameti opravičiti? Vpraša se: ali smo Slovenci še sami za-se, ko bi Bismarkova politika „bis zur Adria" začela na obale jadranskega morja se stezati, v stanu, obdržati se kot samostalen narodič, ali ne? Ali imamo dosti izvirne duševne moči v sebi, ustvariti si samostalno duševno življenje, samostalno literaturo ali ne? Ali smo sami dosti močni, ohraniti svojo politično samostalnost pred tujimi sosedi — (ako najprvo vzamemo, da smo v stanu, priboriti si jo sami) — ali ne?
Pretresovanje teh vprašanj je za vsacega slovenskega politika najveće važnosti. Do sedaj smo imeli vedno s svojimi sovražniki toliko opraviti, da nismo imeli časa na to misliti. Hrvatje in drugi Slovani se imajo sami še boriti, in ne utegnejo misliti na nas. Borili smo se Slovani do sedaj vsak za-se, vsak s svojimi močmi. Najtežje stanje imamo mi Slovenci. Boriti se imamo z Nemcem in Lahom. Obema je lastna silna duševna moč; mi pa smo revni na materijalnih blagrih in na literaturi. Nemške srednje šole med nami so sovražne trdnjave, s katerimi se iztirava slovanski živelj iz naših krajev, in le čuda je, kako krepak je slovenski živelj, da ga osemletne in dvanajstletne nemške šole iz src naše mladine popolnoma pregnati ne morejo. Nemško časopisje je razširjeno po vsi Sloveniji in obdeluje duhove v nemškem duhu. Nasproti mu stoji slovensko časopisje , ki se res hrabro brani, a ne smemo si prikrivati, da mu že živeža primanjkuje, to je, izvirne slovenske duševne hrane. Nemški naseljenci med nami so kakor pionirji in „vorposten" nemškega duha, ter združeni z domaČimi odpadniki svoj posel smelo in predrzno opravljajo. Dobra disciplina in eneržija se jim ne more odrekati, in v srce boleti mora slovenskega narodnjaka, ako vidi, da peščica nemčurjev je v stanu, strahovati celo deželo, in misliti si mora, če nas že „vorposten" premagujejo, kaj še le bo, kedar pride cela „armada \u Med našim narodom je sicer še mnogo duševnega zaklada, a le malo jih je, ki bi znali tak zaklad najti in vzdigniti. Vrhu tega je mnogo Slovencev tako imenovane „slovenske inteligencije", kateri hočejo preveč „gospode špilati", zaničujejo in prezirajo kmeta, in zajemajo svojo duševno hrano is nemških časnikov, namesto da bi občevali z narodom; naš narod najbolj zastopa le kmet, »kajti meščan in grajščak sta ali popolnoma tujca ali vsaj potuj cena. Kdor si hoče ohraniti narodno mišljenje, treba, da občuje z našim kmetom. Poznam nemškutarje, ki so sicer naši hudi nasprotniki, kedar pa pridejo volitve, z našim narodom toliko občujejo, da njegovo mišljenje bolje poznajo, ko marsi-kater „Slovenec"; to so tisti „Kranjci", ki sicer zmirom
z Nemci vlečejo,  a domd  vendar  le kranjski govorijo, in po slovenski šegi živijo.    Po   pravici   rečem,   da mi je tak nemškutar  ljubši,   nego  tisti  „Slovenci",   ki so sicer politični Slovenci, a v svojem mišljenji in druž-binskem   življenji   vsi ponemčeni,   ki  ošabno  prezirajo kmeta,  občujejo le z „gospodo",   in čitajo nemške romane in časnike, ali   k večemu še „ Slov. Narod".    Na Notranjskem   imamo   tak   eklatanten   izgled:    mož velja za slovenskega prvaka,   pa   ne  zna slovenski niti govoriti niti pisati in v hiši njegovi vlada nemščina, ker slovenščina ne spada pod „bon ton".   Kaj nam pomaga tak „Slovenec", če prav „surko" nosi, on vendar nič druzega ni, ko nemškutar v surki.  Taki ljudje le nemški živelj med slovensko družbo tihotapsko širijo, in so bolj nevarni,   ko očitni nasprotniki;   kajti očitnih se moremo varovati,   tihotapskih  pa ne.   —   V največi nevarnosti, da postanejo taki nemškutarji v surki, so pa naši mladenci v šolah; kajti nemško mišljenje, nemški duh se jim vliva skozi osem ali cel6 skozi dvanajst let v glavo in srce. Ni zadosti, če tak mladeneč reče: „jaz ostanem vendar narodnjak";   on   ie   sam  sebe  vara  in sam sebi laže,   ako  se zoper navale tujega duha dobro ne oboroži. Učečim se mladenčem podajam sledeče zdravilo ali protistrup (gegengift), s katerim bodo germani-zatorni duh naših  šol  lahko  premagali:   1) naj kolikor mogoče občujejo s svojimi rojaki, posebno s kmeti,  2) naj se   marljivo  pečajo  s   slovensko   literaturo,   3) naj gojijo slovensko petje,   posebno narodne pesmi,   iz katerih jim govori slovensko  čutenje   naravnost   do  srca; 4) naj prebirajo tudi srbske narodne pesmi, katere tudi Slovenec  brez velike težave razume.    Kdor se teh pripomočkov drži,  temu sem porok,  da se ne bode izneveril materi Sloveniji.   Kdor se pa na lastno pomoč zanaša, tega zagotovljam, da bo postal čedalje bolj mlačen Slovenec, kakoršnih je žalibog mnogo med nami, ki se nobene narodne stvari niso hoteli vdeležiti, niti kaj slovenskega brati.    Taki   imajo   potem   vedno  „zmernost"' na jeziku, in vsacega poštenega in celega Slovenca imenujejo „fanatika", ker jim je na tihem nemškutarija po godu, le da si tega povedati ne upajo. — Dobro je, in mi moramo cel6 iz nemške kulture  zajemati,   mi se moramo od zapadnih Evropejcev učiti, oni so stareji od nas, oni so imeli čas in priložnost, izobraziti se v vseh strokah, — pa surove duševne hrane ne smemo požirati, ako nočemo kot narod poginiti.   Kakor bučela sok iz rož  v   svojem   želodcu   prekuha   in   iz   njega   sladki med naredi,   isto tako  moramo mi duševno hrano tujih narodov   v svojem duševnem  želodcu  prekuhati,   in jo tako prestrojiti, da je za Slovana prebavljiva, in kedar smo jo tako prekuhali v sebi,   potem   še  le podajajmo jo našemu narodu kot duševno hrano. Za to delo pa je treba krepkega, zdravega, slovenskega želodca; tak želodec ima pa le Slovenec prave korenine, v narodovem mišljenji izgojen.    Tuja melodija,   naj je  še tako lepa, Slovencu ne seže prav do srca; ravno tako tudi človek v tujem duhu izgojen, ne more našemu narodu na srce govoriti,   ga ne more blažiti.    To  naj   bi  si zapomnili vsi tisti, kateri so poklicani za narodove učenike:   duhovniki, časnikarji in učitelji.   Zlasti naši časnikarji so preleni, da bi duševno hrano, kedar jim lastni vir usahne, zajemali  iz   naroda  ali  iz  slovanskih listov;   to jim je pretežavno, nemška duševna hrana jim je veliko bližja, ker jo jim nemški časniki kar naravnost v usta mašijo in vendar „Primorac" in „Obzor" prinašata včasih   izvrstne članke, ravno tako srbska „Zastava", da o ruskih in čeških listih nič ne rečem, ki so Slovencu teže umljivi.
(Konec prihodnjič.)
290