List 25.
Črtica o  kmetovalčevem izobraževanji.
v.
Človeškega uma napredne sile kažejo se vedno bolj. Nove iznajdbe — med katerimi imamo res čudovitih — porajajo se nam vsak dan in svedočijo o velikanskih uspehih, katere doseza človek, pravilno motreč tajne prirodne sile. Posebno bogat sad obrodilo je polje, Katero je glavni predmet kmetijski vedi. Kaj čuda, ker se je tudi ta veda v zadnjih desetletjih kaj bujno razvijala t Vsak čas poročajo nam kmetijski listi o pridobitvah, katere daleč presegajo prejšnje naprave, ali pa jih vsaj izdatno izboljšujejo. Kmetijska veda popolnjuje se vedno bolj.
In kaj naj stori kmetovalec v očigled temu V Ali naj kmetuje z znanjem, kar si ga je pridobil v prvi dobi, ne oziraje se niti na desno, niti na levo ? Slabo bi ga značilo tako ravnanje. Zastarel bi s svojimi nazori, in nikak nadaljnji napredek ne bil bi mogoč. To ne sme biti. Kakor vsakdo, tako mora tudi kmetovalec skrbeti, da ostane vedne na novršini. Okoristiti se mora z vsako _
Politične stvari
ugodno priliko, da si olajša trud in zboljša svoj stan. Zato mora skrbeti, da si tudi v dobi dela popolnjuje svoje znanje in nabira novih naukov isto tako, kakor se razvija in napreduje kmetijska veda.
Ako hoče človek doseči kak namen, mora se za to potruditi, imeti dobro voljo in potrebnih sredstev.
Tudi kmetovalec, ki noče zaostati, imeti mora dobro voljo in potrebnih sredstev. Včasih mu manjka enega ali drugega, ali pa obojega. Seveda, če nima volje, gotovo trdi, da tudi sredstev nima. Trdna volja dobi potrebnih sredstev, ki jih je, ako se vsa stvar pravilno uravna, kmalu dosti, in s temi malimi sredstvi doseže se lahko jako mnogo.
Po dovršeni kmetijski šoli izobražuje se kmetovalec dalje po knjigah, strokovnih listih in kmetijskih društvih. Toda, če bi si hotel vsak kmetovalec naročiti po več listov in omisliti si vsakovrstnih knjig, ne vzmogel bi lahko potrebnih novcev ; kajti take stvari so drage, in denarja je pri gospodarstvu tako zelo treba. To ve vsakdo. Gledati je toraj na drug način za ugodne prilike, da se dobodo z malimi sredstvi različne knjige in listi ter pouk sploh. To bodemo dosegli s kmetijskimi društvi. Česar ne vzmore eden, vzmoreta dva, česar, ne vzmoreta dva, opravi jih več; ako pri kakem delu ne zadostuje malo ljudi, mnogo jih gotovo opravi. Čim te-žavnejše je delo, tem več moči je treba, čim več je moči toliko laže, toliko uspešneje se delo zvrši. Poglejmo vrlo našo „družbo sv. Mohora!" Šteje blizu 50.000 udov, vsak ud plača le en goldinar na leto in prejme zato vsako leto šest knjig. Za en goldinar šest knjig, to je nekaj! In kako je to mogoče? Združene moči store, česar si sicer še misliti ne moremo. Torej, kmetovalci, delujte skupno, združeni, in dosegli bodete nepričakovanih uspehov!
C. kr. kmetijska družba kranjska deluje že lepo število let.*) Mnogo je že storila ta čas, vendar se tako lepo, kaisor se sedaj, ni še razvijala. Zato je pa tudi sad njenega truda in delovanja očividen. Več podružnic deluje v njenem področji po celem Kranjskem.
Če pa pogledamo v imenik nje družabnikov, uve-rimo se, da so udje po posameznih občinah prav redki. To nikakor ni prav. Družbo so ustanovili za kmetovalce — njim v korist! Vsak pameten človek želi sebi dobro. Zato naj se poprime vsakega dovoljenega sredstva, ki mu do srečo pomaga. Kmetijska družba hoče pomagati kmetovalcem na vsakteri mogoč način. Torej se samo ob sebi umeje, da bi že po naravi in namenu družbe in kmetijskega napredka moral biti vsak kmetovalec gospodar ud kmetijske družbe. Družba se bode tem lepše razvijala, tem uspešneje delovala, čim več sredstev bode imela, oziroma, čim več bode imela družabnikov. Če hočejo torej imeti kmetovalci mnogo koristi od nje, pristopajo naj mnogobrojno JK njej.
Včasih se ugovarja: „Če je kmetijska družba kmetovalcem res v korist, zakaj pa je marsikak ud slabejši
*) Namen te družbe glej v družbenih „pravilih''.
gospodar od drugih, ki niso udje, in zakaj ima tudi mnogo udov, ki niti kmetovalci niso? Taki ugovori so ravno tako ničevi, kakor pomisleki o kmetijskih šolah. Kmetijska družba stori, kar more ; siliti ne more nikogar naj pametno gospodari, čudežev pa tudi delati ne more. In ako pristopajo k njej tudi drugi stanovi, šteje jim to le v čast, ker podpirajo podjetje, od katerega neposredno nimajo nikake koristi. V vzgled naj bi bili kmetovalcem, ne pa da jih sumničijo!
Če kmetovalci samo   pristopijo h kmetijski  družbi, pa bi uspeh, katerega pričakujemo od nje, ne bil še popoln. Vsak kraj ima svoje  posebnosti   in ljudi s posebnimi lastnostmi.   To ej   ima   tudi vsak   kraj   svojim posebnim razmeram   primerne  posebne potrebe.   Na to se je   treba   ozirati.   Po   sedanji   osnovi   kmetijske   družbe ustanovljene   so   podružnice,   da   delujejo   po   različnih krajih. A ena podružnica obsega preveč občin. Odbor se včasih posvetuje o podružničnih   razmerah   in potrebah, toda veliKo preredkokrat.   Tudi  imajo marsikje bolj oddaljeni udje manj koristi od podružnice, oziroma družbe nego bližnji. Zato bi bilo treba osnovati družbo tako, da bi vsem udom enako koristile ugodnosti, ki jim jih ponuja. Treba bi bilo napraviti v vsaki vasi, ali koder so vasi majhne   in   jih   je več   blizo skupaj, za dve ali tri vasi skupaj samosvoje  kmetijsko   društvo, ki bi bilo ob enem podružnica družbena,   in   določiti ali napravici za nje potrebne prostore. To bi bile kmetovalcem   shodnice in zbornice, kder   bi   se  shajali,  posvetovali, poučevali, pretresali kmetijske reči iu sklepali, kar bi se jim zdelo najprimernejše in   najboljše   za svoj kraj.   Vsak kmetovalec ima svoje izkušnje.   Ako bi se jih sešlo mnogo in bi pri posvetovanji  povedal vsak   svoje   mnenje, koliko bi se lahko naučili vsi in koliko laže bi pravilno sodili in sklepali!   Kar   kdo   ali   sam   izumi   ali se od drugih nauči, porabi lahko v svojo   korist, a   tudi   drugim   naj privošči, da se okoristijo. Pri takih posvetovanjih   sodelovali   bi   prav   uspešno   tudi   stari   možje,   ki   sedaj že uživajo sad   nekdanjega   svojega   truda  in so si v svoji dobi delovanja nabrali obilo izkušenj. Na ta način ostali bi delavni tudi v zadnji   dobi.   Pri takih prilikah bi se kmetovalcem razlagale tudi novo iznajdbe ia izkušnje iz drugih krajev, kakor jih poročajo različni kmetijski listi, potem kmetijske   postave  in sploh vse,  kar jih zanima. Ako bi se kmetovalci  prijatelski   družili in skupno posvetovali ,   obvaroval   bi   se  mnog  gospodar   marsikake britke izkušnje, in stanovske razmere bi se sKoraj zboljšale.
Umevno je, da bi se taka društva ne shajala vsako leto le po enkrat ali nekaterekrati ter zborovala strogo po predpisanem redu, sicer pa bi se ne menila za društvene reči. Prostori kmetijskih društev naj bi bili dru-štvenikom vedno odprti! To se jasno razvidi iz društvenega namena. Vsak prositi čas bi se lahko zbirali kmetovalci, posebno po zimi, ko imajo manj dela in o praznikih popoludne po krščanskem nauku, a imeli naj bi sredstev, da bi vsakdo po svojem mogel porabiti čas. Zato naj bi društvo imelo   svojo knjižnico.   Nakupilo bi
-----    194    -----
si vsakovrstnih dobrih knjih. Stroškov bi imel vsak posamezen ud tako malo, da bi niti spomina vredno ne bilo, in vendar bi imel knjig na izbero. Društvo naj bi imelo tudi nekaj dobrih časopisov, seveda večinoma strokovnih, in društvenikom bi si ne bilo treba posebe naročati dragih listov. V vsaki hiši pa naj bi se nahajale „Novice" katere bi bile pri velikem številu naročnikov nad vse izboren in mnogovrsten list.
(Dalje prihodnjič.)
-----    195   -----
218    
Črtica o kmetovalčevem izobraževanji.
(Dalje).
Nič ne oživi io ne olajša pouka tako, zelo, kakor Če ima človek stvar, o kateri se hoče poučiti pred seboj, da si jo lahko po volji in potrebi ogleda. Kmetijskim društvom prvi namen mora biti pouk. Popolnoma umevno je torej, da bi bile nekatere zbirke v društvenih prostorih prav potrebne. Zbirke različnih kamenin in iz njih nastalih zemelj, dalje rastlin — kmetijskih in škodljivih, živali — škodljivih in vsaj manj znanih koristnih semen, krmil, umetnih gnojil, opek, orodja in strojev (modelov), podob, načrtov — in druge take zbirke dajale bi kmetovalcem lepo priliko, da bi seznanjali se vsestranski s svojo stroko.
Mislil bi kdo, da je vse to pač pretirana domišljija, da kaj takega oživotvoriti ni mogoče, da bi vse skupaj preveč stalo itd. Toda po dobrem premisleku vidi se vsa reč drugačna. ;,Vsak začetek je težak". Začeto delo pa se z dobro voljo in vztrajnostjo tudi srečno dovrši. Ako bi kmetovalci kakega kraja ustanovili društvo ter si omislili potrebnih prostorov, prišlo bi polagoma tudi drugo. Ta prinese nekaj, oni kaj drugega; ta daruje semen, oni knjig, tretji podob itd. Kar bi ne bilo moči doma in od drugih dobrih ljudi dobiti zastonj, to bi pa
polagoma nakupil. Ravnaje se po pregovoru : „zrno d) zrna pogača, kamen do kamna palača," nabrali bi sčasoma brez hudih stroškov prav lepih zbirk.
Prav primerno bi bilo, (^e bi bili društveni prostori blizu šol, ali še bolje, pod eno streho ž njimi, in sicer ravno zaradi zbirk, katere naj bi smeli tudi učitelji rabiti pri pDuku. Tudi bi otroci lahko popolnjevali nekatere zbirke (živali, rastline.) Tako bi se precej prihranilo. Naš šolski zakon sicer pravi, naj bodo šole kolikor moči osamljene, vendar bi so na ta način, da se napravi na enem konci poslopja šola, sredi njega prostori za zbirke (učila) in knjižnico, na drugem konci pa društveni prostori s svojim vhodom, ravnale pravilno, in ker se takrat, ko se poučujejo otroci, odrasli sploh ne utegnejo shajati, ni govoriti o kakem motenji med poukom. Sicer bi pa bilo vse poslopje „ljudska učilnica" — na enem konci za mladino, na drugem   za odrasle ljudi.
Priporočila vreden zdi se mi tudi društven vrt, kateri bi pod dobrim vodstvom služil za nekatere poskuse in, ako bi bilo treba, za društveno drevesnico, ali sploh v namene, krajevnim razmeram primerne.
Društva posameznih krajev združila bi se v okrožja, tako da bi bili podobni kraji v enem okrožji. Po deželah, koder imajo po več kmetijskih popotnih učiteljev, bila bi taka razdelitev posebno ugodna. Vsak kmetijski učitelj vodil bi po eno ali več okrožij. Poučeval bi, kar bi želela društva in kakor bi se mu zdelo primerno. Posredoval bi pa tudi o društvenih rečeh svojega okrožja pri viših oblastvih. Tako bi se glavnemu odboru kmetijske družbe zelo olajšalo delo.
Različna društva imajo tudi različne namene, vendar se za blaginjo človeško delujoča društva skladajo po svojem namenu v tri glavne skupine:
1.) v društva, kojim je glavni namen pouk,
2.) v društva, katera delajo na to, da Kar najbolje moči urede dejanske razmere, in
3.) v društva, katera skrbe za pouk in gmotno pomoč. K tretji skupini spadajo tudi kmetijska društva, ki skrbe za pouk, pa tudi za sredstva, kolikor jim dopuščajo denarne moči. Ker je gmotna stran v obče slaba, ne bode napačno, ako omenim nekoliko tudi dejanskih spložnih razmer, ki so ravno tolikega pomena za kme« tijstvo, kolikoršnega tudi za druge stanove. Saj so posledica ljudskega izobraženja, narodnega in državnega razvitka.
Sedanje socijalne razmere nikakor niso zdrave. Človeške družbe ogromna večina — stanovi, ki so kot pridelovalci pač najbolj vredni zdravega razvitka in dobrega gmotnega stanja — mora se boriti z bedo in mnogokrat tudi z nevrednim poniževanjem. Vedni upori delavski svedočijo nam zadostno, kako kipi po teh stanovih vsled neznosnega stanja. Žalibog so poskusi, da bi se osvobodili teh neljubih razmer, mnogokrat napačni. Nevedno, po boljši bodočnosti hrepeneče ljudstvo željno in s slastjo posluša strastne govore svojih voditeljev-zapeljivcev,   kateri   pa  delajo   le  v svojo   korist   toliko
časa, da dosežejo svoj Damen, da si napolnijo žepe. Zbegano ljudstvo si išče, ne misleč na nasledke, po napačnih potih pomoči, dokler ga veča sila ne potiske v prejŠLJe, ali še tesnejše ojnice.
Socijalne razmere uravnavati morata vedno dva faktorja: ljudstvo in vlada. Pomagati morata drug drugemu in se dopolnjevati. Oba pa morata svojo nalogo nkozi in skozi poznati ter premišljeno sestavljena določila strogo izpolnjevati. Vsak stan, toraj tudi kmetijski, skrbeti si n)ora najprej sam za svoje ugodne razmere, toda 8 poštenimi, dovoljenimi sredstvi — izpolnjevati iDora svoje dolžnosti. Kjer nedostaje svoje moči, ali kjer se ljudstvo svojih dolžnosti zadosti ne zaveda, pomaga naj država z vsemi mogočnimi sredstvi. Napačno tolmačenje svoje moči ali oblasti, ali preziranje resnični i potreb provzročilo je že mnogo nepriliko, ki se je pozneje britko maščevala. Istotako je škodovalo ne-poznanje dejanskih razmer.
Zato je najprej treba dobro poznati splošno stanje, Fijegove vzroke in pogoje ter vpliv na blagor človeški. Vse, kar je dobrega, treba je utrditi in ukrepiti, kar je ^labega, mora se odstraniti, in kar dobrega manka. naj se na novo uvede. Sedanje stanje povzročil je nemalo denar, ali če hočemo: na eni strani nevednost, na drugi Jokavost onih, ki so denar imeli ali si ga znali prisvojiti. In denar s edanje stanje tudi vlada. Saj je že celo v pregovor prišlo, da je denar sveta vladar.
Denar — koliko   tolažbe   in   koliko   gorja   ima ta besedica v sebi ! KoLko solz je usušil in  koliko solz je tudi že provzročil denar! Brez   denarja bi dandanes ne iiiogli izhajati. Nekaterim zdi se tako imeniten, da pravijo, da ga je treba prvič, drugič in tretjič; seveda za-bijo, da mora poleg denarji   biti še   nekaj   drugega, ali bolje: vse drugo.   Kajti z denarjem   samim   se nihče ni še rasitil, ni oblekel; v samem denarji moral bi človek umreti, če bi drugih   reči ne bilo moči dobiti.   Iz tega lahko izpoznamo,   da kaže   denar le takrat svojo blago dej no moč, ako je pravilno razdeljen med ljudmi.   Dandanes   pa ni!   Steka   se v gotove  kroge   ter   se nabira tamkaj v velikanske glavnice — kapital. Ti krogi znali HO napeljati vse denarne vire v svoje nabiralnike ter so osu^evali svojo   okolico,   dokler ni   onemogla.   In to   se ii(»di še vedno. Sedaj služi kapitala svet. Toliko dobiva e od njega,   da   more   životariti, ves plod od truda pa pripada   zopet   kapitalu.   K   pravemu   življenju, k moči kapital svojim žrtvam ne da priti, da mu je gospodstvo tem bolj neomenjeno. Kadar je žrtev izžeta, propasti jo 08odi,
To je denarno delovanje ali „kapitalizem'', o katerem časopisi toliko pišejo. Kedaj se bodemo oprostili re pijavke! Posamezen človek proti njej ne more storiti ničesar. Treba se bode združiti ter „z združenimi močmi^ delati za splošno blaginjo proti kapitalizmu. Odtegniti ^e bode treba popolnoma vladi denarnih baronov in na-jeljati ljudstvu novih denarnih virov, da se zopet opomore.   Zadnji   čas  so   se  začeli   zelo   zanimivati za to
vprašanje ter na zdravi podlogi ustanovili že lepo število posojilnic, ki za majhne obresti z ugodnimi pogoji dajejo potrebnemu gospodarju denarja na posodo. Začetek k oproščenju je torej storjen, in sčasoma uravnale se bodo lahko vse razmere, seveda, če bode hoteb tudi ljudstvo, in sicer če bode prav hotelo.
(Konec prih.)
219    
List 29.
Črtica o kmetovalčevem izobraževanji.
(Konec.)
Večkrat se čuje, da imajo vlastelji (veleposestniki) pri obširnih svojih posestvih mnogo več ugodnosti, tako da so z večimi podjetji ob pravilnem gospodarstvu združeni tudi veči dohodki. Toda ne smemo zabiti, da imajo tudi manjša posestva svoje dobrote, s katerimi se vlastelji ne morejo okoristiti; pač pa se lahko manjši gospodarji, če se združijo, dokopljejo do prednosti večih gospodarstev. Mnoge mlekarske, sirarske in različne druge zadruge in društva, ki po nekaterih krajih pod dobrim vodstvom tako blagodejno delujejo, porok so nam za to in kažejo jasno, da imajo kmetovalci še potov, da si izboljšajo svoj stan.
Po nekaterih krajih z gotovih vzrokov nedostaje delavnih moči, ter so delavci zelo dragi, ali pa se celo delo pravi čas opraviti ne more. Zato si pomagajo vlastelji s kmetijskimi stroji.   Manjši  gospodar pa tega ne^
Gospodarske stvari
more storiti. Ako pa se združi več kmetovalcev, pride na enega malo stroškov, pa vendar mu opravi stroj vse delo. Najboljše bi bilo, ako kupi vodstvo krajnega kmetijskega društva toliko strojev, kolikor jih je za tist kraj treba, in društveniki jih proti malemu plačilu dobivajo v porabo. Će bi pa bili stroški za društvo preveliki, plačajo naj jih društveniki po razmerji svojih potreb.
Nekaj let sem čuje se po deželi večkrat o brezvestnih agentih, ki vsiljujejo kmetovalcem slabe kmetijske stroje in, če ne gre drugače, pomajajo si tudi z goljufijo. Odškodovani kmetovalci si potem ne vedo pomagati. Vsega tega bi ne bilo treba. Kmetovalci naj se obrnejo do tajništva kmetijske družbe, in rado jim bode postreglo. Povedalo jim bode za poštene tovarnarje ali pa celo samo naročilo potrebnega orodja, in kmetovalci bodo imeli pri tem dvojen dobiček; 1.) dobili bodo gotovo dobro orodje in 2 ) mnogo ceneje, nego pa, če si ga sami naroče.
Enako slabo godi se kmetovalcem pri prodaji svojih pridelkov. Zviti prekupci vedo vedno ubrati pravo pot, da potisnejo ceno pri pridelovalcih kolikor moči nizko, pri uživalcih pa jo poženo do skrajne visočine. In tako so odškodovani pridelovalci in uživalci; masten dobiček pa spravljajo prekupci v svoje žepe. To se godi mnogokrat pri kupčiji po deželi, po najmanjših trgih in mestih, pa tudi po svetovnih mestih po mejnarodnih trgih za kmetijske pridelke, koder se jim navadno tudi cena dela. Načini, s katerimi znajo te vrste ljudje tržno ceno zniževati in si blago zagotovljati, pretkani so res prav zvito. Kdor se želi o tem bolj natačno poučiti, pregleda naj nekoliko zadnje letnike „dunajskega kmetijskega lista^. Toda to ni še vse, ko bi še vse blago prišlo med poštene ljudi bi še bilo. Ali mnogo se ga pokvari, zmeša, prenaredi in ponaredi. Ni čuda, da se potem pridelovalci pritožujejo zaradi nizkih cen svojih pridelkov, uživalci pa zaradi slabega blaga in slabega živeža sploh.
Da se to prepreči, treba se bode kolikor moči med sabo pogajati društvom pridelovalcev in uživalcev, ne glede na prekupce.*) Pogajajo naj se tudi društva, a ne vedno posamezniki. S tem pa nikdar ni rečeno, naj se prosti medsebojni promet ustavi; saj to sploh ni mogoče. A mnogokrat je ob velikih potrebščinah neprilično od posameznikov kupovati, dasi bi bilo ob sedanjih razmerah v gmotnem oziru ugoduejšo. In kupci se obrnejo rajši do gotovih podjetnikov, kateri jim dajo zaželenega blaga ob določenih časih, določene množine in na določenih krajih. V takih slučajih ni vedno cena in kakovost, ampak mnogokrat točnost prva stvar. Vzgled nam je zalaganje c. in kr. vojne. Dasi bi bilo neposredno zalaganje vojne z živili po kmetovalcih cenejše in boljše, vendar se dosedanji vojni ministri zaradi manj priličnoga nakupovanja niso mogli zadosti ogreti za to.   Kmetovalci   bi tej   nepriliki kaj lahko od-
*) Da tukaj ne mislim poštenega in potrebnega trgovskega stanu, pač mi ni treba še posebe poudarjati.
pomogli. Vsak bi naznanil društvenemu vodstvu, oziro ma družbenemu odboru množino pridelkov, ki jih ima na prodaj, in društva bi potem lahko tekmovala pri do-bovah z vsakim podjetnikom. — Ravno taka je z drugimi društvi uživalcev in zasebniki, ki potrebujejo tega ali onega. Nič drugega bi ne bilo treba, nego obrniti se do kmetijske družbe, in postreglo bi se jim z najboljšim blagom. Pri tem bi mnogo bolje izhajali pridelovalci in uživalci, ker bi se dobiček, katerega sedaj spravljajo prekupci, porazdelil med obe stranki; pri delovalci bi draže prodajali, uživalci ceneje kupovali.
Korak dalje pa bi se storil, če bi se ustanovila zadružoa, ali pa tudi deželna skladišča, kamor bi kmetovalci oddajali gotove svoje pridelke in bi prejeli, ako bi želeli, nekaj predplačila na svoje blago, dokler bi se ne prodalo. Po teh skladiščih razvrstilo bi se blago po kakovosti, in kupci bi kupovali blago prav po svoji volji.
Vsakemu blagu poviša se z varnostjo vrednost prav zelo. Če človek ve, da mu je varno imetje, ali pa, da bode dobil odškodnino, ako ga zadene kaka nesreča: koliko laže, koliko mirneje mu je pri srci. Važnost različnih zavarovalnic je toraj očitna. Vsaka naprava za splošno korist je toliko boljša, kolikor veče ugodnosti ponuja onim, kateri se je hočejo poslužiti, in kolikor manj plačila zahteva za to. Mnogo zavarovalnic pa je v rokah kapitalistov. Toraj ima kapital tudi iz tega vira svoj pritok. Denarja pa je od njega dobiti le pod trdimi pogoji. Poskušali so že po nekaterih krajih, iu sicer so z uspehom osnovali društvene zavarovalnice, če primerjamo tako društveno, deželno ali državno zavarovalnico z navadnimi, pokaže se nam jasno nje prednost. Kakor se tam nabira denar v velike glavnice, katere potem iz nova izvabljajo iz ljudstva denarnih žrtev, ostajajo tukaj vsi preostanki doma. Zato se vplačila sčasoma lahko znižajo na najmanjše zneske, kar je gotovo zavarovancem v korist, ali pa t>.e porabi denar pri upravi ter se zavarovancem znižajo davki. Na vsak način ostane vsa korist udeležencem. Posebno ugodne bi bile državne zavarovalnice, ker bi se zavarovalnina lahko pobirala z davki in bi vsa uprava silno malo stala. Zato naj bi država vsaj kako važnejše zavarovanje, na pr. prisilno zavarovanje proti ognju, vzela v svojo oskrbo. V obče manj važna zavarovanja oskrbujejo naj se prosto, saj tako za prosto ljudstvo niso posebne važaosti.
Iz tega kratkega premišljevanja razvidimo, da bode le društvena podjetnost pravilno vzgojenega in pravilno izobraženega ljudstva prevladala kapitalizem, povečala ljudstvu dohodke in zmanjšala mu stroške. S tem se bodo gospodarske razmere izdatno izboljšale. Ljudstvo naj toraj ne trpi, da prihajajo tuji kapitalisti med oje ter si potem osvajajo vsa boljša podjetja, ljudstvo samo pa mora služiti. Ni nam vsak denar koristen, kateri pride med nas. Saj se da z dobro in pravilno osno-vanimi društvi jako mnogo doseči, in kmetijstvo, obrt in trgovina,   to   bode  ostalo pri   srednjem stanu in pri
226
domačem ljudstvu. Dobrim društvom pa je treba zdravih načel in trdne podloge že pri ustanovitvi, pri delovanji pa dobre, trdne volje in vstrajnosti, ako si hočejo zagotoviti povoljen uspeh. — Seveda tu Le mislim o snovanji društev, kakeršna so z večine delniška društva. Ona so v rokah kapitalistov. Naša društva pa naj bi ravno nasprotno delovala. Torej naj bi bila društva pridelovalcev, osnovana zato, da bi svoje pridelke bolje spečavali iu da bi pridelki prihajali uživalcem pristni, nepokvarjeni v roke. To bi bilo zdravo načelo, pri katerem „kapitalizem" nima ničesar opraviti.
Pregledali smo ob kratkem kmetijske razmere in izpoznali, da je kmetijski stan jako važen, pa tudi jako težaven, da pravilno kmetovanje in gospodarjenje ni tako priprosto, kakor si marsikdo domišlja, da so sedanje razmere kmetijske slabe in da bode še mnogo dela, predno se povoljno urede. Videli smo, da se mora kmetovalec mnogo učiti, o gospodarstvu mnogo misliti in računiti. Mora pa tudi trdo in vstrajno delati ter v vseh rečeh ščediti. Čim boljši gospodar je oče, toliko več se bode od nega naučil sin, kateri bode vsled tega toliko laže izhajal pozneje pri izobraževanji in pri delu.
Iskrena želja vsakega človekoljuba mora biti, da bi se tudi kmetijski stan kaj kmalu povzdignil do boljših razmer. A žele naj to sosebno in tudi kaj store kmetovalci sami. P oprimejo naj se krepko vsake ugodne prilike. Bog daj, da bi tudi te vrstice kaj pripomogle k napredku!                                                              F. Š.
-----    227    -----