Inserati se sprejemajo in veijš tristopna Trsta:
i kr., ce se tiska lkrat,
li n »i o * » ti o n n ^
Pri večkratnem tisKanji se cena primerno imanjsa.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništv« (administracija) in ekspedicija ra Starem trgn h. št. 16
«T «|f# TO»Mj|
uLU 1 uliuu«
Političen list za slovenski narofl.
Po pošti	prejeman velja:
Za ceio leto	, . 10 gl. — kr.
ta pol leta	, . o .. — ,,
ta četrt leta	. . 2 „ SO „
V administraciji velja:
/.a celo leto . . g gl. 40 kr. r.a pol leta .	4 ,, 20 „
ta četrt leta . . 2 „ 10
V Ljnbljani na dom pošilj velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu mšn štev. 190.
Izhaja potrikrat na teden in «im-r v torek, četrtek in foooto.
Prihodnja številka „Slovenca" izide zarad praznika vseh Svetnikov v sobota 4. novembra.
Trst, Istra, (iorica, Kranjska itd. eegavi naj bodo?
Tako se glasi že zadnjič omenjena bro-šurica, ktero je spisal J. L. Filli, učitelj na kupčijski šoli v Ljubljani in ki je tem važnejša, ker ravno sedaj laški listi pisarijo, da Trst, Istra, Gorica in južno Tirolsko morajo laški listi. Brošurica je odgovor na neko italijansko knjigo. „L" Italia esposta agli Italiani. Iievista deli Italia politica e deli' Italia geogratica", ki jo je spisal neki Libero Liberi in ki je v Milanu zagledala beli dan. V tej knjigi spisatelj trdi, da mora Italija razun Korsike in Malte dobiti še Nizzo, kanton Tessinski, južno Tirolsko, Gorico, Gradiško, Trst, Istro s kvar-nerskimi otoci, Reko iu nektere dele Kranjske in Koroške, češ, da prebivalci teh dežel so italijanske krvi in da željno pričakujejo trenutka, ko jih bode ena politična vez vezala z italijanskimi brati.
Temu italijanskemu prenapetežu g. Fili iz dejanskih razmer in zgodovine dokazuje, da je to le pred četrt stoletjem od nekterih prenapetih Nemcožrcev izmišljena sanjarija, za ktero se pa trezni prebivalci avstrijskega po-inorja že 1. 1848 niso zmenili, ampak so odločno zavračali predrznost italijansko. Že tedaj in 49 so Slovenci zadržali razburjeno laško ljudstvo, da ni napravilo vstanka; že so pre-napetneži one stranke, ki le v Italijo škili, imeli poštni voz v rokah, ter so ga hoteli odpeljati, pa pest hrabrih zvestih tržaških Slovencev je odpodila drhal in tako rešila pošto
hudobnega napada v samem mestu. Tržaški Slovenci, naši svojemu vladarju vedno zvesti okoličani, stražili so 1. 1848 jadranske obale proti napadu sardinskega brodovja, v vseh prilikah so kazali svojo zvestobo in okoliški batalijon je bil strah laški stranki v Trstu, kajti, da niso bili okoličani pred tridesetimi leti oboroženi, kdo ve, kaj bi se bilo pripetilo. Nekteri so v svoji napačni gorečnosti celo javno za-sramovali vjete italijanske delavce, jim brado ruvali itd. v dokaz, da gori omenjene dežele, ktere imenuje Julijsko-planinske dežele (le Giulie), spadajo k Italiji, s ktero se bodo ze-dinile že v bližnji prohodnosti ali vsaj pozneje pri neogibljivem razpadu Avstrije, sklicuje se Libero Liberi na to, da Trst, Istra, Gorica, in dežele ob Soči in Savi so bili deli velikega in mogočnega rimskega cesarstva.
„To je sicer res, odgovarja g. F.Ili, pa pred par tisuč leti so tudi Španjska, Galija, Britanija, Kaledonija, llibernija in velik del sedanje Avstrije in Nemčije, z eno besedo, ves tedanji svet zdihovali pod jarmom rimskim, in bi morda zdihovali še zdaj, če bi Nemci, Fran-cozje, Angleži itd. nosili še živalske kože, namesto da se odlikujejo z omiko in slavo, ktero so po svojih velikih možeh pridobili. Po mnenju spisatelja (Libero-Liberia) bi tedaj dosledno vsa ta velika kraljestva morala zdaj biti kro-novine italijanske 1'
Kako abotna pa bi bila ta misel, razvidno je iz tega, da Italija tega, kar že ima, ni pridobila sama po sebi, ampak le s tujo pomočjo; „Italija naj bo tedaj zadovoljna s sedanjimi deželami, pravi g. Filli, in namesto na pridobitev novih dežel, naj misli raje na to, kako da bo vravuala svoje linance, zboljšala svojo upravo, polajšala žalostni stan učiteljev in najemnikov, in z modrimi postavami vstanovila
čedalje veče razširjenje spridenosti med ljudstvom.
Dalje g. Filli dokazuje, da prebivalci v avstrijski Furlaniji, Trstu, Istri in Reki, zlasti pa prebivalci ua Kranjskem in Koroškem bi morali slepi biti, če bi si želeli združenja z Italijo, ki bi škodovalo njihovim gmotnim in nravnim koristim, ter se sklicuje ua to, da je Libero Liberi v primorskih deželah avstrijskih, ki štejejo skoro 700.000 ljudi, dobil komaj 800 naročnikov na svojo knjigo, med kterimi je pa mnogo takih, ki so si jo omislili iz zgolj radovednosti. „Peščica odvetnikov, nekaj stotin iz tujega došlih Italijanov, ki so pri uas obogateli, zdaj pa v zahvalo zabavljajo čez vlado in narod, nekaj na kant prišlih posestnikov in kramarjev, in pest lažnjivih učenjakov, ki pa ne morejo z diplomo skazati, da so dovršili vseučilišče, ter se pri spremembi vlade mastnih služb nadjajo, pa nevrejena četa kavarnarskih politikarjev, in slabo izreje-nih, premodrih brivcev, mesarjev, natakarjev, kavarnarjev in špeharjev, ki znajo morda komaj brati, ali pa ker so pridobili nekaj premoženja, menijo, da imajo že pravico politikovati, se z jeziki svojimi potezujejo za politične sanjarije Libero-Liberia. Drugi prebivalci pa, ki vidijo, kako leto za letom čez 80.000 delavcev iz Italije prihaja na Avstrijsko, da si kaj zaslužijo in rodovino svojo prežive, ki sedanje okol-šine v Vidmu, Palmi in drugih krajih primerjajo z napredkom v Gorici, Gradiški in Poli itd., si gotovo ne žele dvoglavatega orla pre-meniti s savojskim grbom." Vlada avstrijska to ve in ima tudi moč take kričače vkrotiti, pa se zanje ne zmeni, ker ve, da so vsakemu pametnemu v posmeh in ker bi bilo za njo nečastno preganjati take nedolžne in neškodljive žužke.	(Konec sledi.)
Vzor pravega katolika in rodoljuba.
VI.
Pričetkom 1. 1843 dal je 0'Connell po celi Irski razglasiti, da je napočilo repeal-leto, to je čas, v kojem se mora unija odpraviti ter irski parlament z nova konstituirati. Tako zvana repeal-zveza ali društvo je štelo na milijone soudov. Razločevali so se trije razredi: pravi udje, privrženiki in prostovoljci. Privr-ženiki so plačevali 30 šilingov in za to so prejemali majhno karto v znamenje svojega sovdeležcvanja. Pravi udje so plačevali 1 Sterling. Prostovoljcev karto prejel je vsak, ki je plačal 10 šterliugov. Na tej karti bil je med drugim tudi ta-le napis: „Irska šteje 32201 geografskih milj; je 4049 milj veča od Portu-galije, 4473 milj veča od Bavarije in Saksonije, 409 milj veča od Napulja in Sicilije, 1825 milj veča od Ilanovra, papeževih dežel in To-skane, 9609 milj veča od Denemarka, nadvoj-vodstva Hesije, 5565 milj veča od Švice in
Grecije, 13065 milj veča od Holaudije in Belgije ; presega na prebivalcih 18, na obsežnosti 15 evropskih držav— in vendar nima svojega pariamental" Na drugi strani je bilo zapisano: ,,Irska ima 8,700.000 prebivalcev, letnih dohodkov 5,000.000 šterlingov, na leto izvozi za 18,000.000 šterl. izdelkov, pošlje razun vladnih in opravniških 'stroškov še 2,500.000 šterl. v Anglijo, plača 5,000.000 šterl. zunanjim gospodarjem; dala je v poslednji veliki vojski nadpoveljnika (Wellington je bil Irec), dve tretjini častnikov iu vojakov angleške armade in ladij; ima za vojsko pripravljenih 2,000.000 mož — in vendar nima svojega parlamenta."
Vsled teh repeal-društev nastalo je po celi deželi silno živahno gibanje. Na stotine iu stotine ljudstva je vrelo k vsakemu shodu poslušat svojega ljubljenega, nevstrašljivega, navdušenega govornika. Vlada je prežala na vsako priliko, da bi vstavila to njej uepovoljno početje. Najprvlje prepove shod, ki je bil v Clontarf-u dne 8. oktobra 1843 napovedan. 0' Connell je ubogal, da zabrani vsako nepo-
stavno vedenje. A vlada ni bila tako veliko-,* dušna, kakor on. Ko se je prepričala, da je 0'Connell preslab začeti boj na življenje in smrt, ostala je tim zvesteja svojemu sklepu uničiti za vselej njegovo agitacijo. Spomnila se je takoj vseh besed, ki so bile menda v prvem trenutku kipečih strasti nepremišljeno izgovorjene; našla je hipoma v vsem početji, ktero je cele mesece, da, ccla leta brez ugovorov prenašala, največo nevarnost za državo. S kratka, sklenila je: uničiti 0'Connellov po-litički vpliv po kriminalni pravdi. —
Dne 14. oktobra 1843 naznani se O'Connellu, da bo vlada njega in njegove poglavitne sodelavce pred sodnijo povabila. Tožba je obsegala te-le točke:
1.	Nepostavna, puntarska zarota z drugimi, da se vzbudi nezadovoljnost in sovraštvo v srcih podložnikov nje Veličanstva, in zaničevanje vlade.
2.	Sklicevanje velike ljudske množice, da se s strahom in telesno močjo prisili sprememba državne vstave.
V Ljubljani, 30. oktobra.
Avstrijske dežele.
X državnem zboru se je 27. t. m.
prebralo pismo čeških poslancev, v kterem se opravičujejo, zakaj da ne pridejo v dunajski državni zbor. Poslanec dr. Pražak je stavil predlog, da naj se to pismo izroči posebnemu odseku, pa večina je ta predlog zavrgla, predsednik dr. Rechbauer pa je naznunil, da poslanci zgube svoj mandat in da se bodo zopet nove volitve napravile. Bodo pa z novimi volitvami kaj dosegli? Ne bodo li čez dva meseca ravno v teh okoliščinah, kakor so zdaj? Jako važne zadeve, ktere bo imel zbor obravnavati, bi jih morale pripraviti, da se z lepo poravnajo z narodom češkim. — Miuisterski predsednik je tudi odgovoril na interpelacijo o vzhodnjem vprašanji. Liberalcem je rekel, da vlada je imela vedno korist države pred očmi in da se minister vnanjih zadev po nobenih vojskin.h zahtevah, ne po oznanilih, ki utegnejo škodovati moči in veljavi monarhije, ne bo dal odvrniti od dosedanje svoje politike. Pri liberalnih poslancih je to zbudilo strašen ropot, in slišali so se glasovi: To je nesramno, to je žuganje, kaj to pomeni; desnica pa je ministru dala prav. Na interpelacijo Fanderlikovo je minister odgovoril, da se vlada ne sme ozirati le na koristi ene narodnosti, ampak na splošno korist, in da je njeua skrb bila ohraniti evropski mir in zboljšati stan kristijanov ua Turškem. Te politike se bo vlada tudi naprej držala z vso odločnostjo. (Dobro I v središču sikanje in velik nemir.) Ministri so vsled razburjenosti poslancev drugi dan prišli k predsedniku ter so mu rekli, da zadnje besede odgovora na interpelacijo stranke liberalne niso letele na poslance, ampak na izjave, ki se zunaj parlamenta slišijo. Da se poslanci pomirijo, hoče minister danes to pojasniti tudi v zboru.
]%'« f-oriškeiil so pri volitvah zmagali slovenski kandidatje. Izvoljeni so: V Gorici dr. Jos. Tonkli, prof. Fr. Povše; v Sežani dr. Abram in Fr. Mohorčič; v Tominu Ant. Gorjup in Izid. Pagliaruzzi.
% inlrassy se drži še in se bode držal, kajti podal se je z ozirom na vnanjo politiko zoper svoje nagnjenje višemu nekomu, ki je nad strankami, in kteri že nekaj časa vodi državo našo njej na blagor. „P. L." je v bližnji dotiki z vnanjim ministerstvom, in va-nj
se piše z Dunaja: „Razumevamo nekako še dogodke, nič več pa ue poznamo moči, ktere jih vzrokujejo. Z vsakim novim diplomatičnim potegljejem v šahu so spori po&tali le še bolj zamotani in ostri, z vsakim novim zapisnikom vzrastla je zmešnjava in nevednost, kako si pomagati, in danes, kedar so od spomladi neprenehoma tesali nam mir, ki ga je begalo le malo krdelo skor nezadolženih orožnikov, stojimo najbrže pred vesoljno vojsko. Kaj stori naposled Avstrija in Ogerska? Kaj stori ali storiti pusti? Naši zastopniki so prišli domu in so, pozabivši skoraj vse, kar so v krepkih besedah obetali poprej svojim prespoštovanim volilcem, sprožili nekaj, kar bolj jalovo in prazno biti ne more; časnikarstvo naše pa si rešitev svetovnega vprašanja prav akademično vreže po kakem starem krhkem strankarskem kalupu. Skrajni čas je, da vlada sama povzdigne se do trdnega sklepa in da sem ter tje blodeče in od desue iu leve ščuvano javno mnenje prav obrne in opiše, ter da Turko- iu Ruso-žrcem pokliče v spomin, da ima Av-stro-Ogerska najprej misliti na Av-s tro -Oge rsko, in da se zdrava in krepka država ne vzidava po pisanih sočutjih, temuč po dejanskih koristih ali interesih. Doslej se je še vedelo, česar nikdar in nikakor noče, pa to za delj časa ne zadostuje. Ali se smemo zanašati na druge, oj to je vprašanje; vrav-najmo se vsaj sami tuko, da bomo svesti sami sebe, m to bomo le, če jasno vidimo, kam hočemo. Pomočki k temu, ki so danes drugi, kot so bili včeraj ,n bodo jutri, ponudijo se potem sami po sebi."
X %a$£l*cbu so vsled sodnijskega sklepa izpustili predsednika oseške kupčijske zbornice, Aksentsjeviča, ki so ga bili nedavno zarad „veleizdaje" zaprli.
Jlla Ogerskem se Szlavy brani prevzeti kupčijsko ministerstvo, ki se je vsled tega ponudilo grofu Jožefa Zichy-u.
IIuda|>cški vseučilišniki niso bili nič prav zadovoljni, da jim policija bakljade ni dovolila, ter so se hoteli zarad tega znositi --nad ruskim konzulom in mu pobiti okna. Vsled tega se je zbral odbor akademične mladeži, ki je sklenil, podvreči se policijski prepovedi in bakljado odložiti na primernejši čas. Tudi se je odbor osnoval kot podpiralni komite za turške ranjence. Med tem se je pred kavarno Szabadevo, kjer se je zborovalo, zbralo brez števila ljudi, ki so pričakovali kakega razsa janja. Kar nenadoma prihrume policaji na konjih in razpode množico. Policija je tudi
zaprla ulice, kjer ruski in turški konzul stanujeta. Poslanec Jokaj je dijakom prigovarjal, da naj mirujejo, pa jih je moral tudi nekaj slišati. Še le proti polnoči so se razsajalci pomirili in razšli. Tudi Češki dijaki v Pragi so hoteli napraviti zbor, da bi obravnavali vzhodno vprašanje in demonstracijo budapeških vseuči-lišnikov, pa policijo jim je to prepovedala. Zagrebški vseučilišniki pa so 26. t. m. v neki resoluciji izrekli, da Hrvatska ima pravico do Bosne in Hercegovine, ktere je nekdaj posedovala, in v boju za krščanstvo zgubila. Navdaja pa jih upanje, da bode hrvatski kralj Franjo Josip I. te dežele turškega jarma oprostil in s Hrvatsko zedinil.
Vnanje države.
Tj bojišča ni nič prav gotovih poročil. Eni pravijo, da Turki že streljajo na Aleksinac, eni pa poročajo, da so ga Turki čisto v nemar pustili, češ, da so trdnjave njegove že razrušene, da ni več nevaren. — Unidan se je tudi pisalo, da je Djunis v rokah turških, iz Belgrada pa se sedaj poroča, da to ni res, ker so Srbi 23. t. m. Turke vrgli nazaj in potem ni bilo nobene bitve več. Kaj tedaj je pravo?
Iz Belgrada se poroča, da za general -štabšefa Čemajevega je namesto ruskega generala Doktorova, ki je premeščen k armadi ob Tiinoku, imenovan srbški general Pro t i č, I v an o v ič pa da postane vojni minister, ker se je Nikoli č odpovedal. Vojni minister ruski je zaukazal, da se morajo vsi ruski častniki, ki so doma še v pravi službi, iz Srbije vrniti domu. Vsled tega je 8 častnikov iz Belgrada odrinilo na Rusko.
Črnogorci so v Medunu vjete Turke izpustili, tako se poroča iz Zadra; v Nikši-čih pa je tako pomanjkanje, da se je vsem izvanrednim vojakom turškim dalo slovo.
Ruttki poročnik Ignatiev se je 24. t. m. sultanu poklonil in mu izročil svoja po-oblastilna pisma. Rekel je, da car sprevidi težavne okolščine, pa ne da bi prikrival sočutja svojega za Slovane, želi, da bi se sedanje težave poravnale, in bi sultan zamogel zboljšati stanje svojih podložnikov. Sultan je odgovoril, da obžaluje dogodbe, ki zadržujejo namerovaue premembe. Zanaša se pa, da se s pomočjo previdnosti božje prične nova doba miru, ki mu bode storila mogoče osrečiti svoje ljudstvo. Upa, da mu bode car pomagal zlaj-šati to nalogo." Reklo se je, da Ignatiev bode po vradni avdijenci imel še privatno, pa sultan je to avdijenco odložil na soboto. Da se poraz-
3.	Poskus: vzbuditi sumničenje in mrzenje| pri raznih stanovih podložnikov nje Veličanstva.
4.	Napadanje postavno pridobljenih pravic raznih podložnikov nje Veličanstva.
5.	Poskus: različne podložnike nje Veličanstva, med temi tudi marino in stoječo armado k nepokorščini zapeljati.
6.	Poskus: vzbuditi nezaupnost proti sod-nijam.
7.	Predrzno osvojenje kraljevskih pravic po vstanovljevanji lastnih sodnij.
8.	Razširjanje puntarskih govorov in časnikov v isti namen.
9.	Pobiranje denarjev v isti namen.
IO- Sklicevanje taborov hudomislečih ljudi; in še mnogo drugih zločinstev, ki se imajo še le pri sodniji od državnega pravdnika razjasniti. —
Popoldne 14. oktobra se je podal O'Connell k sodniku Burtou-u in je vložil kavcijo, da ga oprostc ječe do glavne obravnave. To se mu je tudi dovolilo. Razglasil je sedaj oklic, v kterem prosi ljudstvo, naj miruje 1 kajti vsak
nered m prepir bi mu bolj škodoval, negojMayor je vsakega obtoženca posebej spremil
koristil. Da si nekoliko počije in pripravi za prihodnji boj, gre na svoje posestvo v Dar-rynan. Obiskoval je tu redno cerkev ter prejemal sv. zakramente.
Duševno in telesno okrepčan in tako rekoč pomlajen, vrne se pričetkom 1. 1844 v Dublin. Začetek velikanske pravde bil je odločen za dan 15. januarija.
Porotniki so bili sami O' Connellovi verski ali politični nasprotniki. Zato je bilo občno mnenje na Irskem in tudi deloma na Angleškem po sestavljenji porotnikov, da je bila vsa daljna obravnava prazna juridična ceremonija, in da je bila obsodba že a priori v srcih porotnikov — ne da bi se bili morda zavedali — sklenjena reč.
Da bi bil O'Connell irski kralj, ne bi bil sijajnejše spremljan pred sodnijo. Brezštevilna muožica se je zbrala pred njegovo hišo, da ga spremlja v sodnijsko dvorano. Po daritvi sv. maše začela se je procesija med gromovitim pozdravljanjem narodnega mučenika. Lord
na obtožno klop.
Sodniki so bili štirje; zastopnika kraljice dva generala in več nižjih uradnikov. 16 irskih odvetnikov je zagovarjalo obtožence. Državni pravdnik Smith je 16. januarija pričel svoj plaidoyer. Opisal je vse društveno delovanje O'Connellovo od 1. 1819 počenši in je poskušal dokazati nevarni in puntarski značaj repeal-gibanja. Dva dni je potreboval za svoj govor.
Dne 27. januarija je John O'Connella, sina Danielovega, njegov odvetnik sijajno in mojstersko zagovarjal. Na to so govorili drugi zagovorniki. Daniel O' Connell je sklenil, da se hoče sam zagovarjati in zato dobi 5. februarija besedo. Dolgo že pred sejo polnila je nebrojna množica ulice dubliiiake. Na stotine ljudi se je zbralo pri sodnijski dvorani, ki je že bila od najodličnejših stanov prenapolnjena. Ob 10. uri pričel je Daniel O'Connell svoj zagovor. Bil je dobro premišljen in prevdarjen, trezen, tedanjim razmeram primeren. Znal je O' Connell, da bi samo ognjene besede imele malo
umljenje med Rusijo in Avstrijo še bolj vtrdi, pošlje car po naznanilu Pol. Corr. zopet dva državnika na cesarski dvor v Güdöllö.
Izvirni dopisi.
Iz škofje loke, 25. oktobra, (f Jurij Levičnik.) Včeraj in danes kroži po našem mestu sledeče naznilo: ,,častitim udom čitalničnim — naznanja tužuega srca društveni odbor prominenje zvestega souda in blazega podpiratelja naše narodne čitalnice, za blagor naroda in domovine vselej vnetega in vrlo delavnega, obče spoštovanega rodoljuba, gospoda Jurija Levičnika, bivšega okrajnega predstojnika, sedaj loške okrajne sodnije predsednika, — kteri je 23. t. m., to je: v ponedeljek zvečer ob 9. uri, po dolgi bolezni, večkrat previden s sv. zakramenti, mirno v Gospodu zaspal. Vsi p. i. udje narodne čitalnice povabljeni so vljudno k obilni vdeležitvi slovesnega sprevoda, koji ima biti 25. t. m. to je: v sredo popoldne. Večni spomin blazemu slovenskemu rojaku !
V Loki 24. okt. 1876.
Odbor čitalnice."
Objavlja se s tim smrt blazega moža, iz obče znane Železniške rodbine, vestnega in pravicoljubnega vraduika, koji je, — smem reči — povsod, kjerkoli je služboval, pri ljudstvu v dobrem spominu. Ranjki je bil eden tistih, že po naravi tako srečno obdarjenih ljudi, ki umejo s prijazno ljubezujivostjo in mirnostjo veliko dobrega doseči. Te lastnosti so mu bile tudi pri njegovih podložnih vrad nikih čez vse ljube. Zahteval je od njih vedno taktno, vljudno in olikano vedenje proti ljudem, kakor je tudi sam bil poseben prijatelj priprostega naroda. Zato je imel pri hoji iz vradnije, zlasti ob tržnih dnevih, dokaj origi-naluo, včasih prav mnogoštevilno spremstvo t. j. polno ženic in možakov, kterim je gredoč dobre svete dajal, vedno prijazen, nikdar nevoljen ali zadrljiv. Kaj radi so ga tudi ubožci prestregali, ker so vedeli, da ne zastonj. V svojem poslovanji je bil uzor zvestobe in na tančnosti ter udanosti presvitlemu vladarju.
Med tem pa, ko je svojega cesarja blizo 40 let zvesto služil, dajal je tudi večnemu vladarju, kar je njegovega, t. j. spolnoval je lepo svoje krščanske dolžnosti. Le bolezen ga je mogla zadržati, ako kedaj ni bil pri sv. maši in pridigi ob zapovedanih duevih, — in to pri altarji, na očitnem prostoru, v zgled vsim drugim. Ljubil je prijateljske razgovore,
ie poštena razvedrila, zato je rad prihajal s svojo domoljubno soprugo v naše narodno društvo. Eden zadnjih potov njegovih je bil ravno pot k občnemu zboru čitalničnemu vlani 23. dec., kjer se je volitve vdeležil kot značajen domoljub po geslu: „Vse za vero, dom in cesarja." Slovenci! Evo vam moža, zvestega sv. kat. cerkvi, domovini in cesarju, ki zasluži, da ga ohranite v blagem spominu! Danes smo njegovo truplo izročili materi zemlji med obilnim spremstvom duhovščine, vradnikov, vseh društev iu šol ter mnogih bližnjih in daljnih sorodnikov in prijateljev ranjcega.
I»? 27. oktobra. (Različni burger-meistarji. Zmerni prvi javni govor novega praškega župana Stramlka je najdel živo po-lvalo v vstavaškem časnikarstvu, češ, da je bilo prav, da se je oziral na različne deželne prebivalce in ne prezrl manjšine nemške. Dobro! Vendar bi jaz to pravilo le takrat priznal, če bi postalo občno, to je veljavno tudi za Slovane. Ne spominjam se, da bi bil bral kedaj o ovi zmernosti na Slovenskem, ali slišal tirjati jo ali odobravati v drugem slučaju. Jeli nemčurski župani ljubljanski n. pr. Slovence, ki so v ogromni večini v misel jemljejo, ali mariborski „enakopravni" dr. Reizer ali celjski Akerman, ali je to storil kakega druzega nemčurskega tržička župan (da le enega imenujem. Fünferheim)? Zato pravim: dokler se v Avstriji Madjari in Nemci tako ljubeznjivo ozirajo na Slovane ko sedaj, tako dolgo velja prislovica: puod licet Jovi — ali: Ja Bauer, das ist — dokler se ozir jemlje na manjšino pod pogojami, tako dolgo, pravim, ova zmernost ni vsestransko opravičena. Inače smo si mi dosti na slabejem: v manjšini nas prezirajo, v večini naj bi se pa vklanjaü drugim ter na se pozabili in jim prve ali enako vrstne sedeže ponujali? Le občna pravila, ali pa enake mernike.
Ik Ptuja, 28. oktobra. (Novi učitelji.) Novi, novodobni, liberalni učitelji, to je vse edna reč. Kteri so ti? Ovi, ki umejo ščuvati zoper duhovnika! Tak učeni gospod se najde na P. Ondotni župnik je hotel po nedeljah razun božje službe ljudstvo tudi v šoli podučevati, pa le prvokrat je bilo to dopuščeno po g. učitelju, drugokrat ne več. Ta pot stopi učitelj čmernega obličja med zbrane, ter jim zabrani dalje zborovati. Idemo pa v cerkev, pravi g župnik na to. Ne pojdemo, pravijo kmetice. Zopet se odreže g. učitelj: „to je cesarska hiša". Ni, pravijo kmetice, je srenjska, mi smo jo zidali, in tudi vi ste srenjski, ker vas mi pla-
čujemo. G. učitelj na to odide. Tako obnašanje učitelja do župnika je res novo, in učitelj sam tedaj „nov". Ko bi se marsikteri novi učitelji po šolah malo več ponižnosti vadili, bi nova šola gotovo manj nasprotnikov imela.
I ti Iteke, 29. oktobra. (Mestni tlak. Žito in zelje.) Dolgo že nisem poročal v Vaš cenjeni list o nikakoršnih novicah tu pri nas na bregu jadranskega morja, izvolite torej sedaj vvrstiti majheno moje poročilo med dopise Vašega lista. Itečani, posebno njihov magistrat, gledajo sploh, da si pridobe mnogo novcev, a izdadö in potrošijo jih tudi za stvari, ki, dasi za časek lepe, elegantne in pikantne, nimajo stalne vrednosti. Tako na pr. je jako hvale vredno, da so vrlo dobro posuli in poravnali svojega mesta zares lepi trg, a slušajoč ne kakovega tujca, kteremu je stalo odveč za dober zaslužek, dali so napraviti ob krajeh trga ob hišah trotoir iz nekove zmesi asfalta z ilovico in peskom. Koliko neumno a vendar vabljivo je takovo početje samo po sebi, spre-vidite lahko, ako vam povem, da je ta slepo-tija tako napravljena, da so najprvo posuli za temelj kamenčekov drobnih, ktere kmalo raz-moči kakovo deževje, da se razmaknejo, a na te prišla je ona malta, komaj na prst debelo. Poznato je, kako brzo se obhodi tlak od skale, ki je gotovo trša, nego takova ploščica one zmesi, in za ovakov „švindelj" naj so dali celih 16.000 gold. (kar sem čul iz zanesljivega vira) in to tujcem v daljne kraje (Marseille v Francoski), v tem, ko ima Reka sama in okolica lepega in trdega kamenja in ubogi Ka-stavci, ki so dobri kamnoseki •— (od česa bi druzega v tako skalovitih krajih, kjer se mora vsaka najmanjša peščica zemlje zagraditi in obmejiti, da je veter ne odnese, tudi mogli živeti? — radi bi jim bili za malo ceno mnogo trdnejši tlak naredili. Tako je zmirom človek prevarljiv in se da tujcu oslepiti, da mu štirkrat in še večkrat preplača slabejše delo, kakor da raje da svojemu siromašnemu in delavnemu bratu zaslužiti male bore, a da tudi sebi koristi. Sicer se lahko hodi in stopinje skoro ni čuti na tem tlaku, ki navidezno na-likuje skrbno in redno obsekanim skalnatim ploščam. Koliko bode imelo na to novotarijo vpliv strogo zimsko vreme, pokazala bode izkušnja — zdaj se vse čudi praktičnosti in iz-vedenosti magistrata. Kes pride v tacih slučajih zmirom prepozno!
Začetkom oktobra pripeljal nam je velik ruski parobrod iz Odese „Rostove" po imenu mnogo žita, a jedva je ta odplul, prispela je
vspeha pri porotnikih, ki mu niso bili naklo-j njeni. Podajmo tu le kratke črtice njegovega govora:
„Gospoda moja! prosim za vašo strpljivo pazljivost, dasi tudi hočem kratko kolikor mogoče v svojem prosto prosaičnem slogu razjasniti, s kako pravico smem ugodne razsodbe iz vaših rok pričakovati. Zahtevam jo brez mrzenja in prilizovanja — ne obračam se do vaših strasti ali čutstev, temuč upam, da vam bom mogel mirno dokazati, da jo smem pričakovati v imenu zdrave pameti človeške in javnega prava brez vzbujanja čutstev. To je temelj, na kterega zidam, in od vašega razuma smem pričakovati, da ne bom zastonj tirjal pravične razsodbe. Po tolikih zagovorih, po taki že pokazani visoki zagovornosti jedva smem za vašo pazljivost prositi. Nečem skušati, da bi se enake zgovornosti posluževal, a uadjam se, da vam bom dokazal z dejanji kterim se ne da ugovarjati, da nisem nijedne postave prekoračil, da me je vodila le ena želja: služiti svoji domovini.
Gospodje porotniki! ne stojim pred vami (definicija pojma; a v novejšem času je prišla
kot svoj lastni klieut; cela Irska je moj klient; stojim tu kot odvetnik irskega naroda, kot zagovornik pravic, svobode in privilegij svojega ljudstva. Moja edina goreča želja je, da se ljudska reč ne omadežuje s čim, v čemur sem bil jaz delaven, ali da se zabrani vsled pomanjkanja odločnega postopanja. Jaz sem repealec, priznavam. Svest sem si svojega Čistega namena, poštenih sklepov, neprecenljivega vzvišenega cilja, po kterem hrepenim: odpravljenja unije. Priznavam, da je ne morem prenašati. Vsilila se je irskemu narodu z največjo krivičnostjo, kojo je kedaj kaka vlada včinila. Zavidanje irskega blagostanja je bilo vzrok hudodelcem, da so uam pripravili to sramoto. Nisem tu, da kaj tajim, kar sem storil ali govoril. Pripravljen sem ponoviti pred visoko sodnijo vse svoje trditve. . . .
Vsa moč zatožbe tiči v kabalistični besedi „zarota". Kaj je zarota? Pogledam li v rečnik pomenja ta beseda skrivno porazumljenje mnogih v namen kakega zločinstva. To je pametna
ta beseda nekako pod posebno brambo postave in vsled sedaj priljubljenegn tolmačenja je zarota skrivna zveza mnogih ne le v namen kakega zločinstva nego tudi v dosego postavnega cilja z nepostavnimi sredstvi. Tako ste dve tetivi za lok. No, v tem slučaju priznava vlada sama, da ni bilo nikake skrivnosti, ni-kakega zakotnega porazumljenja: da se kaj ali stori ali pa opusti. Godilo se je vse javno pred očmi celega sveta; in ta zarota ni imela ničesar skrivnega na sebi. . . . Zarota? Kje, kedaj, kako? Pozimi ali poleti? Spomladi ali jeseni? V nedeljo ali v delavnik? Kdo jo je predlagal? Kdo jo je obiskoval ? Gospoda moja! iaz se sklicujem na vaš razum, na vašo pamet. Postavite se vi ua moje mesto, mislite si, da govorite pred katoliško sodnijo, kakor govorim jaz pred vami; kaj bi tu občutili, nečem imenovati razkačenosti, a ne bi se smejali pri mislih, da vas hoče taka sodnija pri teh razmerah zarote krive spoznati?
(Dalje prihodnjič.)
že v pristanišče druga parna ladija „Polluce", iz ktere so tudi teden dni nosili neprestano najboljšo pšenico. Tako bi bili s tujim žitom za kruh preskrbljeni. A od druge strani nam je jela voziti šentpeterska železnica cele vagone zeljnatih glav iz Kranjske, ktere se nekoliko tu pokupijo, a druge nalagajo na barke ter vozijo preko morja. Kruh je tu jako poceni in dober, a sočivje, fižol, krompir itd. je drago, in marsikak kranjski kmet bi z razumom in srečo dobro kupčijo napravil.
Vreme je sicer lepo, a jelo je že postajati mrzlo in silna burja ne da človeku skoro iti iz doma. Vsa narava že pokazuje, da se bliža zima.	Reški.
Domače novice.
V Ljubljani, 31. oktobra.
(Deželni predsednik vitez Widmann) se je te dni podal na Dunaj.
(Nadvojvoda Kari Ludvik) se je v nedeljo z nagličem skoz Ljubljano peljal v Polo.
(Za prihodnje porotne sodnije ljubljanske) je kot predsednik imenovan deželne sodnije predsednik Gerčar, za namestnika pa gospoda Kaprec in Lei t maj er. Novomeškim porotnim sodnijam predsednik bo kresijske sodnije predsednik J e v ni k a r, namestnik njegov pa dr. Vojska.
(Preč. g. Nikolaj Zic) je premeščen za vojaškega fajmoštra z dostojnostjo in plačo majorja v Zader. Dasi preč. gospodu iz srca privoščimo višjo službo, vendar zelo obžalu-lujemo, da ga izgubimo iz Ljubljane, kjer si je s svojim možatim, prijaznim in olikanim obnašanjem pridobil mnogo prijateljev. Ohranili ga bodemo vkljub ločitve v svojem srcu in upamo, da tudi g. fajmošter na novem svojem mestu svojih ljubljanskih prijateljev in častilcev ne bo pozabil. — Za vojaškega duhovna v Ljubljano pride g. Pribožič iz Celja, kakor pravijo, vrl narodnjak.
(Višji vojaški poveljnik Jovanovič), rodom in duhom Slovan, je te dni došel v Ljubljano. Mož je lepe in krepke postave, in kakor se je iz Dalmacije slišalo, plemenitega duha, zato mu zakličemo: dobro došel!
(Konfiskacija.) V petek so v Ljubljani zapečatili „SI. Narod", v soboto pa v Trstu „Edinost" zarad vvodnega članka „Slovani in vlada v Trstu".
(„Turškemu listu".) Ta list, ki ga „SI. Nar." imenuje prav dobro tudi „der dumme Kerl von Laibach", je prinesel v petek hudobno laž, ki jo je neki posnel po „Neue Zeit", da so koroški in kranjski Slovenci poslali Rusiji neko adreso z mnogimi podpisi, v kteri izrekajo željo, naj bi Rusija jih prevzela od Avstrije, da jim za Avstrijo ni nič itd. Na koncu vpraša, kako je mogoče, da se taka pisma o sedanjih časih po pokrajinah avstrijskih morejo raznašati brez kazni. Tudi mi bi tako prašali, zlasti ker nam vedno še preveč na prste gledajo, ako bi vsa ona adresa ne bila od konca do kraja izmišljena laž — izmišljena iz tega hudobnega namena, Slovence počrniti pri vladi. Ker pa je ta hudobna novica ravno tako bosa, kakor ona, ki so jo pri-prinesli turški listi o svojem času, namreč, da je 30 duhovnov poslalo papežu protest zoper izvolitev sedanjega knezoškofa, se čudimo le, kako pri sedanjih razmerah, ko nam še dovoljeno ni dokazati, da je res, kar pišemo, more „turški list" z grdo lažjo natolcevati in dol-žiti veleizdaje koroške in kranjske Slovence, ki so bili, so in bodo svojemu cesarju vedno vdani z dušo in telom in so to pri vsaki pri-lxdajatelj in odgovorni vrednik: Ferd. Pev
liki pokazali? Zato pa nam je to hudovoijno obrekovanje in nesramno laž, dokler se ne dokaže, da je res, česar dolži nas Slovence. Naj poizvedo izdajalce, če pa preiskava pokaže, da one adrese ni nikdar bilo, je tedaj tudi nihče podpisal ni, potem naj se „turški list" kaznuje po postavi kot lažnjivec in obrekovalec.
(Skušnja gospodičin) iz šole dramatičnega društva 29. t. m. je bila dobro obiskana, učenkam mora biti to še bolj v spodbudo, dasi so že zdaj pokazale, da prav pridno napredujejo.
(Slovensko glediš(e) se prične jutri 1. novembra z igro: „Mlinar in njegova hči".
(Sedem vojaških konj) bode v soboto 4. novembra ob 10. uri dopoldne na javni dražbi prodanih.
Razne reči.
f Dr. Matija Dolenec, rodom Slovenec in ud c. k. državne sodnije, je 26. t. m. na Dunaju umrl. Ranjki je bil eden najslavnejših odvetnikov dunajskih.
—	Viljem, kralj pruski, bode v kratkem star osemdeset let in o tem godu, pravijo, hoče dati precej veliko amnestijo.
—	Politično društvo „Edinost" za tržašk» okolico bode imelo 1. novembra, to je na Vseh svetnikov dan občni zbor v dvorani rojanske čitalnice točno ob 11. pred poldnem. Dnevni red: 1. Volitev kandidatov v tržaški mestni zbor. 2. Letni račun društva. 3. Zadeva slovenskega časnika „Edinost". 4. Posamezni predlogi in nasveti.
—	Koliko tržaški magistrat za dac na mesec denarja potegne; to je: za vino, pivo, žganje in meso. Pretekli mesec je prišlo v mestno denarnico 173.532 gl. 81 kr. Drugega davka od zemljišč pa 174.434 gl.; vsega skupaj 347,966 gl., potem Lah tako zapravljivo denar trosi.
—	Na vinorejski šoli pri Mariboru je razpisanih 6 deželnih štipendij, vsaka po 120 gld.
—	V Zagrebu na gimnaziji od leta leta do leta raste število dijakov, letos se jih šteje že do 600. V samem prvem razredu jih imajo 170, in vsled tega tri paralelke. Iz Varaždina je prišel sem profesor M. Valjavec, in skoro ima priti dr. Celestin, kteri te dni v Beču dela izkušnje avstrijske gimnazije, in bode tudi ruski jezik učil na vseučilišči. Vsled vročinske hude bolezni je skoro oslepel, upati pa je, da se povrne mu srečno spet vid.
—	Nova knjižica. „Nesreča čez nesrečo ali mrtvaška glava", trpečim in nesrečnim ljudem v tolažbo po nemškem izvirniku od Lj. F. poslovenjena, je ravnokar prišla na svitel. Natisnila in založila sta jo ,,Klein in Kovač" (nekdaj Egerjeva tiskarna) v Ljubljani. Cena mični in podučljivi knjižici je 25 kr.
—	Mož beseda, izviren igrokaz v 5 dejanjih, glasi se knjižica, ki jo je spisal Mirko Sotlan in je prišla na svitlo v založbi pri Juriju Lercherju v Ljubljani, kjer se dobiva po 40 krajcarjev.
—	Grki so pokupili po Trstu vse puške ki so jih judje še v zalogah imeli, bodi si, nove ali stare, samo da so za boj pripravne, ki bode Turčinu veljal.
—	Malo bogoslovcev. V škofovsko bogoslovno semenišče v Litomericah na Češkem vstopili so letos samo štirje dijaki.
—	Malo nježni manžel. V zoologio Čnem vrtogradu v Kolinu nad Renom se je nedavno prigodila krvava živinska tragedija. V nekem oboru živel je dolgo časa že bel severni medved s svojo krasno družico v popolnj
ec.
domači zložnosti. Ali 13. t. m. zjutrej zgodej se nekaj spreta, spopadeta, in bijeta na zadne na življenje in smrt. Razdraženi medved se zažene v medvedko, zarije svoje hude tace vanjo in jo vleče k bližnjem vodnjaku, kjer jo potaplja dotlej, da je crknila medvedka. In še mrho je razkačeni trinog metal divje sem ter tje, in le z veliko težavo so mu jo naposled izrovali.
—	Zakaj je Ruska 1. 1849 pomagala Avstriji proti Madjarom. Na valdštinski grajščini v Minihovem Gradišču sta I. 1833 se bila sošla avstrijski cesar Frančišek I. pa ruski car Nikolaj. Po zaupljivi, zabavi s svojim gostom potoži cesar Franc kako bolehav in občutljiv mu je sin, bodoči naslednik, in polu skrbi in bridkosti o bodočnosti njegovi poprosi carja Nikolaja, naj prijateljstvo svoje, ktero je vedno skazoval očetu, prenese na tega sina. Ginjen pade Nikolaj na kolena in povzd gnivši desnico k nebu priseže, da kedarkoli bode nastopniku cesarja Franca pomoči treba, vselej mu je podal bode. Stari cesar avstrijski je bil globoko presuujen in v tem hipu položi roki svoji kakor blagosloveči na glavo klečečega carja. Prizor ta se je zvršil brez prič, toda oba vladarja sta nekoliko časa potem pripovedovala o njem vsak posebej nekemu višemu dostojuiku, kteri je tedaj veleval vojnemu oddelku v Mnihovem Gradišču stoječemu. Ta dostojnik je bil knez Windischgriitz, kteri je poprej v 1. 1848 kot najviši general avstrijskih armad v kritičnem trenutku ogerske vstaje carja Nikolaja pisemno opomnil na besedo v Gradišču Mnihovem dano. Car odgovori, da celo svojo armado da cesarju avstrijskemu na-ponudbo. Znameniti dogodek ta popisuje bivši državni podstojnik v ministerstvu kneza Schwarzenberga.
—	Koliko marajo za Bizmark a. Neki gostilničarje v Porečji (Aachen) Bismarku ua čast nad vratmi svoje hiše obesil marmelj-nato tablico z napisom: V tej hiši je prebival 1. 1835 in 1836 Bismark kot poročevalec (re-ferendar). Od tega dne ni imel krčmar nobenih gostov več. Dal je toraj uni teden odstraniti spet tablico s presnetim napisom!
—	Priljudno. Gospod učitelj obiskal je bogatega kmeta, ki je imel tudi sina v šoli; oče ga toraj pokliče, in ker se prav štorasto drži, pravi mu: ,,No, kako boš rekel! Le brž reci: Dober večer, ti tepec!" In fant se res odreže: „Dober večer, ti tepec!"
Umrli so:
Od 25. do 29. oktobra. Antonija Bernik, gostinja, 58 1 , v boln. za jetiko. Miha Križnar, gostač, 68 1., v boln. vsled starosti. Matiju Subieu, del, v sili krščen otrok. Frančiška Štefan, del. hči, 8 1., za davico. Elizabeta Rebič, prof. hči, 52 1., za sušico. Anton Grablovic, zasebnik, 64 1., za utriplj. pljuč. Martin Pezdir, zidar, 60 1., vsled poškodovanja. Ludmila Zdešav, trg. otrok, 8 1., za davico. Marija Kunstel, delavka v cigarnici, 33 1., za krvotokoin.
Telt'Kraficne dvnarue cen« 25. oktobra. Papirna renta 62.75 — Srebrna rant» 66'75 — 1860ietno državno posojilo 108*75 — Bankin« akcije 828 — Kreditne akcije 149.30 — London 123.10 — Srebro 104.85 — Ces. kr. cekini 5*85 20frankov 9 85.
5Äol>iii zdravnik
dr. Tänzer
iz Gradca
je podaljšal svoje bivanje v Ljubljani do -ft. ii»veiiihi*a in zdravi vsak dan od osmih zjutraj do petih zvečer v gostilnici „pri Slonu", sobna št. 35 in 36, II. nadstropje, nad velikimi vratmi.	(65—1)
Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.